Kje se je ugankarska zloba pričela? Zgodovina ene izmed najbolj znanih grozljivih franšiz sega več kot desetletje nazaj. Luč malih zaslonov je v zadnjem kvartalu leta 2004 ugledal izvirnik, imenovan enostavno Saw oziroma Žaga po naše. Šlo je za grozljivkarski debut kitajskega direktorja Jamesa Wana. Sam film je slonel na presenetljivo svežem konceptu ugank, kjer so izbranci prisiljeni žrtvovati del sebe za rešitev iz pasti, v katero jih je pahnil zloglasni mojstrski um Ugankarja z nemalo psihološkimi problemi.

Kritično občinstvo, željno akcijskih psiholoških grozljivk, je izvirnik sprejelo izjemno dobro, odlično pa se je obnesel tudi iz finančnega vidika. Tako ni bilo nobeno presenečenje, da smo bili nadaljnjih šest let deležni vsakoletnih naslovov. A žal so ti kmalu utrpeli za boleznijo, dobro znano vsakemu ljubitelju vsakoletnih igričarskih in filmskih nadaljevanj.

Tako je leto za letom sledilo skupno sedem nadaljevanj raznih direktorjev, v katerih so sprotno razvijali fikcijski lik Ugankarja Johna Kramerja in osebkov, ki so se hote ali nehote znašli v njegovem življenju. Uspeh pa je zaradi podobne formule tekom let postal vse manj in manj oprijemljiv. Pred dobrimi desetimi leti je bila franšiza tako začasno upokojena. Ob najnovejši letošnji zapuščini smo sicer v 2017 lahko ugledali Jigsaw, a ta je bil pozabljiv in neimpresiven.

• Založnik: Lionsgate
• Režiser: Darren Lynn Bousman
• Glavni igralci: Chris Rock, Samuel L. Jackson, Max Minghella
• Dolžina: 93 minut

Režiser Darren Lynn Bousman bo gledalcem Žage znano ime. Nenazadnje gre za možakarja, ki je režiral že 2. in 3. del. A žal te morem že takoj razočarati. Žaga Spirala Bolečine trpi za isto dedno boleznijo kot predhodniki. Glavna kritika koncepta je enostavna. Morilec, ki svojo žrtev postavi v smrtonosno past, kjer dobi nesrečnež preko zaslona težavno možnost preživetja uganke, gledalci pa polni napetosti spremljajo, če mu bo uspelo, enostavno ne premore več svežine.

Kako to, da se pristop ni izpel že prej? Vseeno so filmi vedno znova uspeli pritegniti tudi bolj dvomljive gledalce, saj je bilo še vedno nekaj mikavnega v tej formuli. A žal so večkrat predvidljiva in vedno manj presenetljiva razkritja vse bolj puščala dvom v vrnitev v sijajne pričetke iz prejšnjega desetletja.

Tokrat se posnemovalec serijskega morilca spravi na korumpirane može v modrem. Glede na trenutno stanje v ZDA bi le težko spregledal podobnosti mišljenja premnogih glede sil zakona. Zake Benks (Chris Rock) je detektiv, na katerega preostali sodelavci gledajo kot na glodača iz najbolj zasvinjanih delov kanalizacije. Špicljev namreč nihče ne mara, Zake pa je v času viška korupcije prelomil sveto pravilo o molčečnosti in partnerja obsodil na zaporno kazen.

Chris Rock je znano ime predvsem iz filmov komične narave in tako ga v resnejši vlogi enostavno ne morem vzeti resno. Vlogo Zacka je odigral neprepričljivo in ne bi me presenetilo, če se ne bo več lotil igranja v resnejših vlogah.

Nenadejano se znajde v središču serije umorov, kjer so tarče najhujši izmečki v modrih silah. Zaradi povezanosti z žrtvami in namigovanjem tokratnega Ugankarja primer vzame v svoje roke. Kar tipično. Moški, poln frustracij zaradi razočaranega očeta, želi svetu dokazati, da ni osrednji luzer v mestu. Samuel L. Jackson v vlogi očeta Marcusa Banksa svojo vlogo odigra prepričljivo, a mu je namenjenega malce premalo časa na platnu, da bi se vživel v svojo vlogo in prav tako ne premore svojega tipičnega “jebe se mi za vse” odnosa.

Tudi druge igralske kvalitete ne manjka, se pa zato luknje najdejo drugje. Zgodba je plehka, uganke neprepričljive, obnašanje likov na platnu na čase idiotsko in scenarij predvidljiv. Nisem se mogel znebiti občutka, da je bilo vse skupaj narejeno zgolj na pol, čeprav je več kot očitno, da nameravajo zgodbo nadaljevati.

Upanje po nečem novem umre že po prvem hladnem prizoru. Daje izjemno cenen občutek ob obilici slabe igre in scenarija. Ozadje je naravnost bizarno, saj ne kaže nobenega poznavanje delovanja policije in detektivskega dela, ki je groteskno poenostavljeno in površno. Tako ni nič čudnega, ko se znajdeš med nesposobnimi varuhi zakona in liki, ki ne zmorejo prikazati prepričljivih morilskih scen in detektivsko delo opravljajo na osnovnošolski ravni. Namesto detektivske drame na koncu vse sloni na pretakanju krvi, ki je zgolj prelivajoča se satira, kjer ti pikica razuma že takoj razkrije usodo vsake žrtve.

Površno pisanje skripte je poenostavljeno do bizarnosti. ZDA se zadnji dve leti po mnenju mnogih ubadajo s pretirano uporabo sile in zlorab v policijskih vrstah in Nova zapuščina igre žaga želi pustiti pečat na psihi gledalcev ali jih enostavno spraviti v kino, ker želijo gledati umor za umorom policajev. A na podlagi ignorance in otroške neumnosti ji to skoraj v celoti spodleti. Želi prikazati moralno izprijenost in pokvarjenost, ampak to stori na pretirano poenostavljen in grotesken način, da ideja nikoli zares ne zaživi in izpade nerealno.

Edina svetla plat filma je šele v zadnjem delu, ko se tempo pohitri in daje bolj zrelo noto, ampak finale ponovno v vsej meri razočara. Preobrat je očiten in še največje presenečenje je bilo, da resničnega preobrata ni bilo na vidiku.

Zanimivosti:

• Po besedah režiserja Darrena Lynna Bousmana je bilo treba iz filma izrezati past, v kateri je nekdo izgubil cel obraz, da bi lahko prejeli oceno R s strani MPAA.
• Chris Rock je oboževalec franšize “Saw” in je idejo o novem filmu predstavil Lionsgateu. Posledično so ga postavili za enega od glavnih igralcev, koscenarista in izvršnega producenta.
• Gre za prvi film v seriji, ki ni izšel oktobra.
• Chris Rock je po svojem čustvenem izbruhu na policijski postaji pogledal v kamero in rekel: “Da kdo ne pozabi, bil sem v Pootie Tangu, zato imam doseg.”
• Prva linija dialoga Samuela L. Jacksona na njegov prvi produkcijski dan je bila “Motherfucker”.

Objava Spirala Bolečine: Nova zapuščina igre žaga – Recenzija filma | Raje bi na roke razžagal 10 klafter drv se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob ogledu mističnih plakatov, ki naj bi pritegnili k ogledu, so mi misli nehote zdrsnile na Jacoba in Wilhelma Grimm. Še danes bi se brezskrben potikal po spokojnih okoliških gozdovih in preplezal vsako jamo, a se je v med-časju nekaj pripetilo.

Čeravno je serija Dark debitirala že v letu 2017 in so mi jo cehovskimi kolegi priporočali že od pamtiveka, sem ji svojo pozornost namenil šele proti koncu 2020, ko se je tudi zaključila s 3. sezono. Sneguljčica, saj veš, tista iz Sneguljčice in sedmih palčkov … hmm, če bolje premislim, bi bil v tem primeru naslov Osem palčkov primernejši … mi je priporočila to nemško produkcijo z, za evropske razmere, bajnim proračunom. Dejansko jo 18 milijonov evrov po vrednosti postavi zgolj za, še razsipnejši, Babylon Berlin.

Po drugi strani bi se Dark bolj podala pripoved o Janku in Metki, ki tokrat ne zaideta v gozdu, marveč v prostoru in času.

Vsaka zgodba ima svoj izvor

Serija Dark ima kompleksno zasnovo, kar je popolno nasprotje Grimmovih pravljic. Prepleteno zgodbo o Jonasu in Marthi, dveh izbrancih, ali če nekoliko parafraziram, princu in princeski: “You and I are made for each other, never believe anything else.” V svetu, ki njuni združitvi ni naklonjen, saj veljata za napako v celotni iluziji.

Tako ni nič čudnega, da smo z Dark dobili eno najboljših nemških serij do sedaj. Spočetka je bila zaradi najstniškega pridiha oklicana za nemško različico Stranger Things, osebno pa so mi ob gledanju misli hitro splavale na serijo 12 Monkeys, spin-off kultnega filma Bruce Willisa iz 1995. Ne glede na to, kako se trudiš spremeniti preteklost, usoda ubere svojo pot.

Okej, zavedaj se, da ne gre za eno izmed lahkotnejših serij, ki jim ni potrebno nameniti več kot kanček pozornosti, ob počasnem srebanju jutranje kave in dnevnem časopisju v naročju. Iz epizode v epizodo se celotna dinamika vse bolj zapleta. Na to namigne že uvoden kader, kjer zid zaseda množica, med seboj prepredenih slik. Gre za opozorilo in obljubo: “This rabbit hole goes deep.”

Vendar tukaj nekoliko odstopi od večine. Da jo sploh lahko razumeš, moraš koščke sestavljenke sproti sestavljati skupaj, drugače se prej ali slej izgubiš v časovnem kaosu. Za razliko od Westworld, se ne poslužuje zavajanja s teorijami zarote, ki služijo lažnemu zakritju pošasti, ki tiči na koncu knjige. Dark želi, da gledalec skrivnost razreši sam. To počne s postopnimi, dobro tempiranimi razkritji, ob povezavi katerih te preveva občutek zadovoljstva.

K temu znatno prispevajo neprestani skoki med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo. Nemalokrat se v kadru hkrati pojavita isti osebi iz različnih časovnic in se pri tem sprašujejo o lastni razsodnosti. Pri tem ne skriva vidnega vpliva Davida Lyncha in Davida Fincherja, vendar tokrat v nekoliko manj absurdni, germansko zadržani, izdaji.

Žalost je mogočno čustvo

Seriji ime še kako priteče. 26 delov trajajoče potovanje je prikazano skozi prizmo pustih soban, zatemnjenih garaž, temačnih gozdov in senčnih jamskih blodnjakov. V bolehno zastali svetlobi, kjer na dušo leže težak kamen in je etični propad sveta, razviden že iz kadrov samih. Vse dodatne besede so odveč. Kar zna evropska kinematografija prikazati na nebeseden način, mora ameriška pojasnjevati preko dialogov.

Srhljivost ni prikazana samo atmosferično, temveč je tudi fizična. Otopelost in hladne barve je mogoče občutiti preko malega zaslona, ob zlovešči temačnosti, ki je legla na mesto Winden. Moralni razkroj kjer je kraj kot v Twin Peaks poln varajočih parov, zloveščih skrivnosti, grotesknih umorov in mrtvih ptic, ki dežujejo z neba.

Serija se po mračnem vzdušju lahko kosa z zgodnjimi filmi Davida Fincherja in ravno tako skriva enako mero nerazložljive teže, ki postopoma iz prostora izsesa vso srečo. Velik faktor odigra ambient. To najbolj zadane ob ogledu pozno zvečer, ko se ugasnejo luči in te iz strani oblije črnina. Kot zgodbe o duhovih ob tlečem tabornem ognju, s postopoma izginjajočo pokrajino, kamor polagoma leže tema.

V spominu mi je ostal odgovor režiserja Melvina Van Peeblesa, ki ga je pred leti delil z novinarko NYT: “Music or sound in a film is a character, as important as any other character.” Tudi še tako premišljeni kadri in post-produkcija ne moreta nadomestiti atmosfere, ki jo ustvari ujemajoča glasba. Omogoča poigravanje z našim razpoloženjem in pričara dramatičnost dram, srhljivost grozljivk in potrebno tesnobo v Dark. S svojo umirjenostjo in skrivnostnostjo še posebej poudari melanholično vzdušje mesteca.

Vznemirljiv razčefuk mozga

Čeravno Netflix, gigant pretočnih vsebin, te nudi že vrsto let, je Dark začuda šele prva pristna nemška serija, producirana z njihove strani. Več kot opazen je trend tujejezičnih serij, s katerimi se je velikan namenil zakoreniniti tudi zunaj domačega ognjišča, saj se jih je od 2015 zvrstilo kar nekaj, od španske Club de Cuervos, portugalske 3% do italijanske Suburra: Blood on Rome in norveške Ragnarok.

Nalogo so zaupali izkušenemu režiserju Baronu bo Odarju in scenaristki Jantje Frieseni, ki sta že sodelovala v dobro sprejetemu celovečercu Kein System ist sicher (Who Am I), iz 2015. Če si film o mladem računalniškem črvičku in hekerski skupini že videl, boš opazil mnogo estetskih podobnosti tudi v Dark. Odar obožuje ročno čarovnijo (Mikkel) in izstopajoče podobe (rumena palerina), ki jih obdaja nevpadljiva sivina.

Pripoved se snuje počasi, kar je konec koncev ena izmed osrednjih prednosti zgodbeno gnanih serij. Čeprav Dark ni serija, kjer bi v ospredje postavila fantastično zgodbo. Bolj kot s tem, se ukvarja z grajenjem neprestane napetosti in želje po naslednjem razkritju. V tem času tako vzpostavi čustveno prepletenost ljudi v mestu in njihovo reakcijo na klopčič izkrivljenosti, ki se le stežka odvija.

S tega vidika je izjemno podobna 30 let stari stvaritvi Davida Lyncha in Marka Frosta – Twin Peaks, le, da tokrat namesto žage v ospredje stopi jedrska elektrarna. Na čase deluje zmedeno in bizarno, ampak vsake toliko vse poveže v smiselno celoto (če si pozoren). Dark kot Twin Peaks ne govori zgolj o zanikrnih umorih, temveč o običajni skupnosti ljudi, njihovih težavah ter prepletenostjo med preteklostjo in prihodnostjo.

Za vsem skupaj stoji idilična ideja, ki prikaže paradoks potovanja v času: “What if everything that came from the past was influenced by the future?” Seveda se koncept razlikuje in ima v Dark drugačne zakonitosti kot recimo bolj priljudni Dr. Who. Dejansko je tukaj potovanje omejeno na 33 letne cikle. Izbira številke ni popolnoma naključna. Gre za obdobje, v katerem se lunin in sončni cikel ponovno poravnata. Takrat se aktivira črvina, skozi katero lahko od letnice prišteješ ali odšteješ ravno toliko let.

Gledalec v Dark najde kar nekaj namigov. Leta 1986 na travniku sočasno umre 33 ovac, veterinar citira Marka 13:33 “Pazite, bedite in molite, kajti ne veste, kdaj je ta čas.”

Tudi H.G. Tannhause pojasni, da je Jezus napravil 33 čudežev. Tukaj je še naveza na Božansko komedijo, kjer je izmed 100 spevov, tako Peklu kot Vicam in Nebesom odmerjenih po 33. Konec koncev 33 predstavlja tudi število let, ki naj bi jih pred smrtjo dočakal tudi sam Jezus.

Ponovno se prestaviva v izmišljeno nemško mestece Winden, žalosten in trohnoben kraj, kjer je pred, najbrž uganeš, 33. leti izginil Mads Nielsen. No, v 2019 se Deja Vu ponovi, le, da se tokrat v zemljo ugrezneta Erik Obendorf in Mikkel Nielsen. Zlasti izginotje slednjega v pogon požene kolesje serije. Gradi na postopnem naraščanju napetosti iz epizode v epizodo, z vrhunci, postavljenimi na njihov samcat konec. Serija namreč pretirano ne hiti, ampak si za dobro tempirano razkrivanje vzame čas.

Mnogokrat te bo preplavil občutek, da si koncept doumel, ko se pojavi naslednji, še zapletenejši in bolj enigmatičen od predhodnega. Veliko je altruizma, kjer se vsakdo ukvarja izključno s svojimi težavami in je pri tem nedojemljiv za vse ostalo. Kot je za mala mesteca značilno, prebivalci drug do drugega gojijo zamere, ki se vlečejo iz preteklosti in v prihodnost.

Po svoje ironično. V kraju, kjer večjih neznank naj ne bi bilo, skrivnosti dolga leta ostanejo skrite in na plano prilezejo šele ob katastrofi, v prvi vrsti pa so povod zanjo. Še posebej je izkazana ujetost lastnega značaja in ponazoritev omejitev, zaradi katerih gordijskega vozla nikakor ne uspejo presekati. Prav zanimivo je opazovati ambientne nesmisle, npr. neprestano deževje, kjer nihče ne uporablja dežnikov. S tem se še dodatno podkrepi čustvena stiska in dekadenca prebivalcev.

Konec iluzije, pričetek stvarnosti

1986. Leto, ki je bilo usodno za Černobil in je zarisalo začetek konca SSSR je v Windnu omogočila potovanje v času. Pojavi se svojevrsten paradoks. Čeprav želijo protagonisti spremeniti preteklost, se cikel, kljub vsem naporom, vedno znova zaključi z uničujočo katastrofo. Proti koncu se prične sprožati zanimivo vprašanje in sicer, kaj bolj zaznamuje človekovo ravnanje? Okolje ali značaj?

No, preden popolnoma zaključiva ne morem niti mimo igralske zasedbe (hvala Sara), ki svoje delo opravi odlično. Vendarle moraš vedeti, da gre za izkušeno ekipo, ki je ljubiteljem nemške filmografije dobro poznana.

Vseskozi so snovalci dajali občutek, da so vse niti spravljene v varno zavetje njihovih dlani. Na 28 urnem potovanju so v meni zbudili razumno pričakovanje, da bom z vztrajnostjo pridobil odgovore na zastavljene zaplete. Ampak teh odgovorov nisem prejel do zadnje epizode in kar je najhuje, le ti so bili slabotni in razočarajoči.

Sem ravnokar porabil dan svojega življenja in dovolil snovalcem, da me popeljejo na čudovito, a skrivnostno pot, kjer sem na koncu nagrajen z bizarnim ne-prefinjenim zaključkom? Je bil scenarij zasnovan tako že na samem začetku? Ali so se v nebroj niti in vozličkov ujeli zgolj snovalci sami?

Pa vse to pomeni, da je 3. sezona slaba? Nikakor, še vedno je kakovostna in gledljiva, čeravno na momente njen temen oklep izgubi na lesku in se raven glukoze nevarno dvigne.

Zmotilo me je, da se osredotoči samo na peščico likov in druge nemarno zanemari. Mnogo ugank in zapletov je ostalo nerazrešenih. Po svoje smo gledalci pričakovali večjo metafizično spremembo, bitje neizmernega znanja in moči, ki nam bi podalo vse odgovore, a na koncu vse izpade sila preprosto. Naša vloga v tem svetu je zanemarljiva in čeravno sami nimamo moči, da bi svet spremenili, smo še zmerom odgovorni za svoja dejanja. Dark nedvomno eno zadevo naredi odlično. Kaznuje nas, ker živimo v prepričanju, da imamo nad usodo več nadzora, kot ga imamo v resnici: “Mirror, mirror on the wall, who’s the fairest of them all?”

Objava Dark, serija, ki je ne gledaš temveč razrešiš se je najprej pojavila na HOPsi.

Projicirana v sodobni čas, Ragnarok ubere podobno pot, kot jo je dvajsetletje nazaj Smallville. Prikazuje deviške korake bodočih super ljudi. Le, da se v tokratni Netflixovi norveški seriji v vlogi Clarka Kenta (Tom Welling) znajde Magne (David Stakston).

Ob najavi, da Netflix dela na seriji pod imenom Ragnarok, sem v momentu pomislil na čas Vikingov in dejansko pričakoval zgodovinsko fantazijsko dramo, ki bo slonela na severnjaških mitih in legendah. Presneto sem zgrešil in namesto drame z zrelimi dialogi ogledal še eno izmed najstniških skrpucal.

Pravzaprav me niti ne preseneča, da smo v zadnjem času deležni poplave najstniških serij sila oporečne kakovosti. Če je Ragnarok uspelo narediti nekaj dobrega, je to zagotovo vidno v prvih nekaj minutah. Od fantastičnih posnetkov pokrajine do meni ljube M83 ‘Midnight City’. Začetek je izjemno spodbuden, razočaranje iz epizode v epizodo pa toliko večje. Kako jim je uspelo tako hudimano zavoziti?

Cinična pripoved o sarkazmu?

Zgodba je postavljeno v Eddo, norveško mesto, ki je ime dobilo po dveh slavnih delih nordijske književnosti v zbirkah Edda in Snorrijevi Eddi. Gre za skupek nordijskih mitoloških pesmi in legend, ki so bile v delo zbrane v 13. stoletju.

Kot pravi legenda, se je na tem mestu pred mnogimi leti odvil silovit spopad med bogovi in velikani. Redki preživeli so tu ustanovili mesto Edda. Velikani so se skozi naslednja stoletja zlili z ljudmi in mesto praktično obvladujejo preko korporacije Jutul.

Ampak velikani niso edini preživeli, tudi bogovi niso popolnoma izginili. Ko se Magne in njegov mlajši brat Laurits, z mamo Turid, vrneta v rojstno mesto, dotik skrivnostne starke v Magneju prebudi speče sile. Naenkrat se mu izboljša vid, razdalje premaguje z lahkoto, dobi pa tudi nadnaravno moč in hitrost. Sicer na začetku ime Thor ni izpostavljeno, ampak se le to pojavi šele proti zaključku. Vendarle bo že bežen poznavalec mitologije to povezal že prej, saj je nenazadnje Thor imel sina Magnija.

A Magne ni navaden fant, upodobljen je kot čudaški disleksičen dijak precej vzkipljive narave s težavnim sporazumevanjem. Na nekaterih področjih je omejen, a na preostalih izreden. Tako ima ponotranjen občutek za pravičnost in pomoč soljudem.

Njegovo pravcato nasprotje uteleša brat Laurits. Sicer posebnih moči, razen pretkanega uma, zaenkrat ne premore, vendar je podoba z Lokijem neizbežna. Nekoliko celo spominja na deško podobo Toma Hiddlestona.

Kavo s sladkorjem, takoj!

Ker gre za norveško serijo ni nič čudnega, da se Magne spoprijatelji z Greto… se opravičujem, z uporno in posebno okolijsko aktivistko Isolde (Ylva Bjørkaas Thedin). Vse lepo in prav, vendar gre za preklemansko klišejski in nezanimiv uporniški lik z modro frizuro, kjer je njena najpomembnejša lastnost zgodaj izpostavljena ljubezen do drugih deklet.

Kaj torej predstavlja Ragnarok? Dogodek, ki bo pomenil konec sveta? V mislih seveda nisem imel ljubezni do dekleta, temveč podnebne spremembe, ki se sicer dobro poklopijo s tradicionalnim nordijskim opisom katastrofe, ki pripelje do smrti bogov. Lahko bi celo dejal, da za sovražnike civilizacije prikaže egoistične odrasle bogataše, ki uničujejo svet zaradi okoriščanja. Pri tem onemogočajo generacije mladih, ki želijo situacijo izboljšati. Že tukaj je prikazana ideja sodobnega zaposlenega človeka, ki si le redko drzne pogledati izven meja dopustnega.

Prav tako je po svoje zanimiv razvoj družine Jotul, ki se iz epizode vse bolj vrača k prvinskim nagonom in postaja divja ter krvoločna, kakor so velikani tudi bili. Ker gre za nesmrtna bitja, ni presenetljivo, da jih je mogoče ogledati na fotografijah iz začetka dobe. In če je slab že osredni zaplet, nič kaj več ne morem reči za finalni spopad. Niti vizualno, niti zgodbovno ne zmore prikazati zadovoljujočega zaključka. Ničesar pa ne doprinese tudi poenostavljen način pripovedovanja, ki najbolj spominja na Twilight.

Na koncu skrušen ugotoviš, da je bil uvodnik še najboljši del serije. Izredno lepe kulise in pomenljive scene, ki jih v nadaljevanju primanjkuje. Začetek še pritegne, a preostanek deluje sila bledo, celo ponavljajoče in zadnje epizode sem moral pogledati s prisilo. Le kdo ne bi, ko pa je tako predvidljiva, neizdelana in premore kvečjemu povprečen scenarij. Nič drugače pa ne velja za samo zgodbo in dialoge.

Vseskozi je bil prisoten občutek, da avtorji preprosto ne vedo, kaj želijo s serijo prikazati. V enem trenutku hitimo skozi zgodbo, kot jo perverzno imenujem, že v naslednjem popolnoma odvečni sceni namenimo zajeten kupček minut. K sreči celotno mučenje traja samo, še vedno predolgih, pet ur, kjer bi bila vsaka dodatna sekunda odveč.

Netflixova inkarnacija Thora Marvelovi zaenkrat ne seže niti do gležnjev in obtiči na podplatih čevljev. Že res, da si Thora predstavljamo kot strašljivo, mogočno in mišičasto bitje, ki ga niti Chris Hemsworth ne zadane popolnoma, vendar se v vlogi znajde precej bolje od neizkušenega Stakstona, sploh v zadnjih par filmskih upodobitvah.

Gre torej za serijo, ki ne sloni na originalni mitologiji, temveč na cenen kopira Marvelo različico njenega dojemanja in je pri tem absolutno absurdna. Loki je konec koncev Odinov krvni brat, kar ga naredi za Thorovega strica in ne brata! Ta odločitev še toliko bolj preseneča, ker raje kot lastni kulturi mitov in legend sledijo seriji stripov.

Želi biti dojeta kot resna drama, a prej izpade kot satira vsega, kar v sodobnem svetu ne deluje…

Objava Ragnarok – Recenzija serije | Somrak bogov je prišel leto prepozno… se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi na naši strani najdeš opis le te, čeravno sega v 2016, in bil nad njo navdušen. Še danes velja za eno izmed prvih priporočil za uporabnike s šibkejšimi računalniki.

Splavitev je češki razvojni studio Wube Software sprva načrtoval za 25.9, a zakaj bi čakali dlje kot je potrebno. Tako želeno različico 1.0 smo na Steamu lahko ozrli pretekli petek.

Za razvijalci je dolga pot, saj so z razvojem pričeli že v 2012. V naslednjem letu so na Indigogo pričeli z zbiranjem sredstev. Projekt je podprlo 1776 navdušencev, s čimer so zbrali razmeroma skromnih 20.000€. Izjemno dolg razvojni cikel, ki je drugače rezerviran za AAA naslove, zaradi izjemno omejenih finančnih sredstev ni bil nepričakovan. Tokrat svoje mesto najde v navidez grafično preprostem simulatorju gradnje proizvodne linije.

Vse skupaj se je spremenilo z izdajo verzije zgodnjega dostopa v 2016, ki jo je do tega trenutka kupilo več kot 2 milijona ljudi. Požela je nepričakovan uspeh in na višku dosegla celo 32.392 sočasnih igralcev, razvijalcem pa prepotrebna finančna sredstva.

Vseeno različica 1.0 ne prinaša večjih sprememb. Še zmeraj je cilj zgraditi avtomatizirano proizvodnjo linijo in jo zaščititi. V kolikor je še nisi preizkusil lahko na Steamu najdeš brezplačno DEMO različico, polna igra pa stane dobrih 25€. Za več kot 100 ur ponujene vsebine vsekakor ponudba vredna premisleka.

Objava Igra Factorio po 8. letih zapušča zgodnji dostop se je najprej pojavila na HOPsi.

Kakorkoli, očitno se nam po letu konstantne porasti cen obetajo tako želene pocenitve. Do konca leta naj bi cena padla za okoli 10%, trend pa se bo nadaljeval tudi v začetku 2021.

Padca ne bosta preprečila niti sezona prodajnih viškov in skorajšnji izid novega iPhona podjetja Apple. Razlog za nižanje tiči v zmanjšanem povpraševanju in ogromnimi zalogami, ki jih je povzročila pandemija COVID 19.

Nižje cene bodo v prvi vrsti razveselile navadne potrošnike, a po drugi strani lahko predstavljajo veliko težavo za proizvajalce.

Objava Cene RAMa in SSDjev bodo v drugi polovici 2020 znižale se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot nalašč za omejen budget, za 100 € namreč prejmeš AMD-jev procesor s 4/8 jedri in SMT podporo. Novinec Ryzen 3 3100, čigar prodajna cena se prične pri 100 €, vsebuje 4 jedra in 8 niti. Če dobro pomisliš, je še v 2016 Intel za tovrstne procesorje želel več kot 200 €. Z novo generacijo so ob manjšem proizvodnem procesu Ryzen procesorjem dvignili še frekvenco jeder, ki se pri zgoraj omenjenem ustavi med 3.6 in 3.9 GHz, odvisno od obremenitve. Ob nizkem 65 W TDP za to ceno zraven prejmeš še Wraith Stealth hladilnik, ki pa je izjemno osnoven in popolnoma neprimeren za navijanje.

Tukaj imamo še Ryzen 3 3300X. S ceno 120 € je nekoliko dražji. Kot predhodnik ima 4 jedra in 8 niti, z enakim TDP in dodatki. Nekoliko dvignjena je zgolj frekvenca jeder, tokrat sega od 3.8 do 4.3 GHz. Ob branju surovih števil si najbrž pomislil, da 10 % zvišanje frekvence ni vredno dodatnega 20 % zvišanja v ceni? Se v ozadju skriva nekaj več?

AMD Ryzen 3 3100

AMD Ryzen 3 3300X

Ryzen 3100 in 3300X ne delita enake topologije, če povem nekoliko drugače – razlikuje se njuna notranja zasnova. Pri 3. generaciji Ryzen procesorjev posamezen CCD vsebuje dva kompleksa, pogosto imenovana CCX. Vsak CCX vsebuje 4 jedra, kar pomeni, da polno zapolnjen CCD v sebi skriva 8 jeder, zapakiraj dva skupaj in pred sabo imaš Ryzen 9 3950X.

Vrniva se na novinca. R3 3100 in 3300X vsebujeta po en CCD, na katerem je aktivnih zgolj polovica jeder – 4. Ryzen 3 3100 je zasnovan z dvema aktivnima CCX, torej 2+2 konfiguracija. Vsak CCX ima v tem primeru 2 jedri, 4 niti in 8 MB L3 predpomnilnika. Zaradi neprestane komunikacije med ločenima CCX moduloma, uporaba več kot dveh jeder vodi v dvig latence in efekt “ozkega grla”.

Na drugi strani Ryzen 3 3300X vsebuje zgolj eno aktivno CCX enoto, kjer se znotraj nje nahajajo vsa 4 jedra. S tem se zmanjša medjedrna latenca in na razpolago je vseh 16 MB predpomnilnika (Za razliko od 2×8 MB pri Ryzen 3100). To s sabo prinese boljšo več jedrno zmogljivost. V tem primeru je nekoliko višja cena popolnoma upravičena.

Pri konkurenci bi še za najbližji približek Ryzen 3100 znal veljati i3 9100F, ki pa ima zgolj 4 jedra. Tako moram za najbližjega konkurenta vzeti i3 10100 4/8, ki stane 122 €. Žal slednjega še nisem imel možnosti preizkusiti, zato sem v testih uporabil kar i3 9100F.

Ryzen 3300X po drugi strani stopi korak dlje in kot primerjavo mu je še najbližje i5 9400F, ki je sicer 6 jedrni procesor za 150 €.

Na prvi pogled Ryzen 3 3100 in 3300X delujeta kot izjemno zanimiva procesorja, k čemur pripomore razmeroma nizka cena, kar ju naredi vsaj teoretično primerna za igralce iger na kruhu in vodi. Ne pozabimo, še 3 leta nazaj je bilo ob izidu prve generacije za Ryzen 1400 odšteti okoli 170 €. Prehodili smo dolgo pot, v nekaj testih pa poglejmo, kakšno zmogljivost omogočate zadnja prišleka iz Ryzen družine.

Testna konfiguracija:

• Procesor: AMD RYZEN 3 3100, 3300X
• Pomnilnik: 2x8GB Kingston HyperX 3200MHz DDR4
• Trdi disk: SSD Toshiba nvme 512GB
• Grafična kartica: Zotac RTX 2080 TI 11GB
• Osnovna plošča: Ausu Prime X370 AM4
• Ohišje: X
• Napajalnik: Corsair HX1000i
• Hlajenje: Wraith Stealth

Sredstva igralcev videoiger so veliki večini precej omejena. Največji delež igralcev namreč predstavljajo mladoletniki, ki imajo omejene možnosti služenja denarja. Da bi omogočili kar se da verodostojne teste, smo poskrbeli, da je testni sistem sestavljen iz kakovostnih komponent, ki dodobra ogrejejo procesor.

Navijanje

Navijanje nekaterih Ryzen procesorjev je bilo vedno precej vprašljivo, naposled za to potrebuješ dober hladilnik in kar nekaj sreče. Seveda so časi izvrstnih navijalcev, kot so bili recimo Intel Q6600, i7-920 ali celo AMD Phenom II X2 550 minili. V preteklosti so rezultati navijanja preprosto prinašali znatne pohitritve tudi za več kot 50 %, danes pa govorimo kvečjemu o dodatnih nekaj %, ki so seveda še zmeraj dobrodošli, a blaznih pohitritev pač ne gre pričakovati.

Prispevek o navijanju Ryzen procesorjev je v pripravi, zato tukaj ne bom navajal celotnega postopka, ampak se osredotočil na testni procesor.

Tako Ryzen 3100 kot 3300X sta uspela doseči 4.3 GHz, kar je za 3. generacijo Ryzen procesorjev pričakovana številka. Sem pa moral dvigniti voltažo, ki je pri Ryzen 3100 znašala 1,38 V, pri 3300X pa 1,36 V. Posledica navijanja je bil dvig temperature za 8 °C.

Testi

Kot se spodobi, sem procesorja preizkusil v večih različnih igrah in nekaterih programih. Na splošno se Ryzen 3300X izkaže za hitrejšega, Ryzen 3100 namreč prekaša med 10 % in 20 % pri enaki frekvenci, odvisno od aplikacije.

Vsi testi so bili izvedeni večkrat, s čimer sem poizkušal odpraviti merske napake in večja odstopanja. V igrah sem se poslužil vgrajenega testnega orodja, v kolikor ga je imela, v nasprotnem primeru pa sem v ponovitvah opravil identično pot.

RTX 2080 TI procesorja požene do njunih skrajnosti in predstavlja dober približek moči, ki ju iz prišlekov lahko iztisneš. Vsa testiranja so bila opravljena na tovarniških nastavitvah, navijanja sem se namreč lotil šele, ko sem s testiranjem že zaključil.

Shadow of the Tomb Raider

V igrah se Ryzen 3 3300X in 3100 obneseta izjemno dobro. Zlasti Ryzen 3 3300X je za dobrih 10 % odskočil od konkurenčnih procesorjev, zlasti od Intel i5 9400F, ki je sicer zmožen tekoče igralne izkušnje, a se na policah prodaja dražje. Ryzen 5 2600 se pozna nekoliko nižje frekvenca, kljub temu pa za presenetljivo visoko razliko prehiti Ryzen 3 3100. Le ta svojo delo opravi slabše, čeprav še vedno precej bolje od i3 9100F.

Gears Tactic

Z Gears Tactic so vsi procesorji opravili brez težav. Najbolje ponovno Ryzen 3 3300X, ki je z naskokom izrisal največ FPS. Užitno igranje tokrat omogočajo vsi procesorji, čeravno razlika med najpočasnejšim Ryzen 5 2600 in najhitrejšim Ryzen 5 3300X znaša kar 30 %.

Red Dead Redemption 2

Ponovno lahko vidimo podobne rezultate kot v prejšnjih grafih. Ryzen 3 3300X je ponovno najhitrejši in od za 20 € cenejšega konkurenta Ryzen 3 3100 hitrejši za 15 %. i3 9100F ponovno dokazuje, da za novejše igre potrebujemo več kot 4 jedra.

Cinebench20

V sintetičnem testu Cinebench R20 najvišji rezultat pričakovano doseže Ryzen 5 2600. Naposled ima 6/12 jeder, napram 4/8 Ryzen 3 3300X, ob tem pa deluje še na nižji frekvenci.

Ryzen 3 3100 se izjemno približa rezultatu i5 9400F, ki je dražji za kar 40 €.

Ryzen 3 3300X doseže izjemno visok rezultat pri enojedrnem testu in skorajda izenači rezultat 9900K. Ryzen je s svojo 3. generacijo več kot očitno izničil zaostanek tudi v aplikacijah, ki vseh jeder ne znajo uporabiti.

Adobe Premiere Pro 2020

Ryzen 3 3300X se izkaže za spodoben vstopni procesor na področju video obdelave. Zaradi surove moči je Ryzen 2600 še vedno zmogljivejši, ampak za 120 € bi le stežka zahtevali kaj več.

Blender

Do podobnih zaključkov je pripeljal tudi Blender. Ryzen 3 3100 in i5 9400F sta ponovno poravnana, i3 9100F pa že vseskozi prikazuje, da so v današnjih računalnikih 4 jedra še komajda sprejemljiva.

Poraba

Časi AMDjeve FX serije so daljna preteklost. Poraba med vsemi testiranimi procesorji je konkurenčna. Procesorji rdečega tabora porabijo nekaj več energije, ampak dostavijo tudi višjo zmogljivost. Ryzen 3 3300X ima porabo enaki tisti, ki sem jo v testu zabeležil pri Ryzen 3600.

Zaključek

Ryzen 3 3100 in 3300X sta za določen krog uporabnikov upravičeno izjemno zanimiva. V rezultatih je zlasti Ryzen 3 3300X celo presegel moja pričakovanja in na račun višje frekvence redno prekašal Ryzen 5 2600. Ryzen 3100 se je še zmeraj odrezal dobro. Potrebno je vedeti, da ima že v osnovi nižjo frekvenco, ki poglobi razkorak med obema. Z navitjem na 4.3 GHz sem vzpostavil enakovredno okolje, a Ryzen 3 3100 je bil še zmeraj počasnejši za 15 % – pri isti frekvenci.

Oba procesorja v tem trenutku predstavljata odlično naložbo za nezahtevne igralce iger, ki iščejo hiter, a cenovno ugoden procesor. Za delo je uporabnost Ryzen 3 serije nekoliko omejena in v tem primeru bi vsaj sam odštel dodatnih 50 € za Ryzen 5 3600.

Objava AMD Ryzen 3 3100 in AMD Ryzen 3 3300X – Test procesorjev | Kateri je boljši? se je najprej pojavila na HOPsi.

Do večjih premikov je prišlo ravno v 2016, s prodajo kitajskemu koncernu (Golden Brick Capital Management Limited). Od takrat je bila Opera podvržena nekaterim bolj odmevnim aferam, kot so predatorska kratkotrajna posojila v nekaterih manj razvitih državah, zlasti med saksonskimi uporabniki se mnogokrat pojavlja upravičen dvom v varnost zasebnih podatkov.

Kakorkoli, z Opero imava nekajletno skupno zgodovino, segajoč globoko v začetek tega tisočletja. Vseskozi so veljali za precej ustvarjalne in zahvaliti bi se jim veljalo za kopico novitet, brez katerih si sodoben brskalnik težko predstavljamo. Prvi so vključili zavihke (večna dilema z Netscape Navigator), že v 1996 omogočili shranitev zadnje brskalne seje, Pop-up bloker, lupa, podpora za torrente znotraj brskalnika in nenazadnje brskanje s kretnjami miške. Kot lahko vidiš večina zapisanih novotarij sega desetletje v preteklost, kaj so nam torej pripravili tokrat?

Proizvajalci lastnim izdelkom pre-radi dodajajo pridevnik gaming, v vseh možnih oblikah in sklonih. Razlog tiči v denarju, ki se trenutno obrača na tem področju in vse skupaj meji na groteskno – celo tako zelo, da vse več veščih kupcev izdelke s to oznako označuje za drugorazredne (mnogokrat popolnoma upravičeno).

Se Opera z GX Gaming Browser resnično poslužuje zgolj že znanih marketinških prijemov?

V kolikor si v preteklosti že uporabljal Opero, boš GX hitro osvojil. Gre za nekoliko “lažjo” različico že uveljavljenega spletnega brskalnika, ki tokrat vsebuje nekaj dodatnih bonbončkov. Že dolgo je znano, da so brskalniki, bazirani na Chromiumu, precej pomnilniško požrešni. To še kako hitro opaziš na starejših računalnikih ob odprtju kupice zavihkov in njihovem nerednem zapiranju.

Kot nalašč je ena izmed bolj oglaševanih funkcionalnosti ti. RAM and CPU omejevalnik, ki prilagodi procesorsko in pomnilniško porabo. Slednji brskalniku na razpolago ponudi le določen del resursov. Teoretično bi to lahko pomenilo izboljšano delovanje iger, v kolikor brskalnika pred igranjem ne zapreš. Zadeva v praksi deluje in omogoča nastavitev “trdih” ali “mehkih” limitov. Pri slednjih bo brskalnik poizkušal približati nastavljenim omejitvam, pri trdih pa bo samodejno zapiral starejše zavihke.

Zame daleč najuporabnejša novost je uvodni zaslon, kjer so na koledarju prikazani bodoči izidi iger, trenutne brezplačne igre in raznorazne izpostavljene akcijske ponudbe. Pod vsem tem pa najdeš tudi aktualne novice. Tako lahko že ob zagonu brskalnika prideš do nekaterih ključnih informacij, s čimer prihraniš na času.

Brskalnik ima integrirano bližnjico do Twitcha, ki omogoča spremljanje aktivnosti pretočnih vsebin priljubljenih kanalov. Na spletu je mnogo uporabnikov rešitev izpostavilo kot zelo praktično. Uporabnost sam nekoliko težje ocenim, ker Twitcha ne uporabljam.

Omeniti velja stransko vrstico in njene prilagoditve. Le ta nudi kaj nekaj personalizacije in zanimivih funkcij, kot so preklop med delovnimi okolji, nastavitve, zgodovina in prilagoditev priljubljenih strani.

Tukaj so še standardni Facebook Messenger, Instagram in WhatsApp integratorji.

Nikakor ne smem pozabiti niti na vgrajeni AD-Blocker in brezplačni VPN. Brezplačen zavračalnik oglasov zna priti prav vsem, ki brskalnik ne želijo obložiti z raznoraznimi dodatki tretjih oseb. Svoje delo opravi zadovoljivo in med preizkusom nisem čutil potrebe po snetju, sicer uporabljenega, uBlock Origina. Kakšen oglas se tu in tam vseeno izmuzne.

Enako velja za zastonjski VPN. Žal je ta resnično osnoven in znatno upočasni odzivnost ob surfanju po širnem spletu, doživiš lahko tudi do 90% upočasnitev. V dobro mu štejem eno izmed najpreprostejših konfiguracij in zadeva dejansko omogoči dostop do ameriškega Netflixa!

VPN je nekoliko napačen izraz, saj gre prej za posredniški strežnik med uporabnikom in spletom. Osrednja razlika med VPN in posredniškimi strežniki je v uporabi naprednih protokolov kriptiranja podatkov, obe storitvi pa skrijeta uporabnikov IP. Pri posredniškem strežniku se s svojega sistema povežeš na oddaljen strežnik, preko katerega nato poteka vsa interakcija s širnim spletom, čeprav te je pri določenih oblikah povezav še vedno možno izslediti. Pri VPN pa se vzpostavi direkten tunel do VPN strežnika, ki maskira celoten promet in ne samo HTTP in SOCKS zahtevkov brskalnika.

Kot se za igričarski brskalnik spodobi, je mogoče nastaviti tudi poljubne barvne kombinacije, ki se bo prelivala s pred-nastavljeno črno barvo. V kolikor uporabljaš Razer Chroma, obstaja možnost sinhronizacije z brskalnikom.

Izven-okensko predvajanje posnetkov Youtuba ali Twitcha je še ena izmed sila uporabnih funkcij, ko se nanjo navadiš. Opera GX to omogoča brez nameščanja dodatnih vtičnikov. Tako lahko gledani posnetek spremljaš tudi med brskanjem po ostalih spletiščih.

V čem je torej težava? Brskalnik nedvomno premore kar nekaj igralcem zanimivih funkcij, a razlika napram nekaterim bolj priljubljenim alternativam precej ostaja uborna, s tem, da nekateri uporabniki poročajo o težavah z delovanjem. Nenazadnje Opera GX še ni izšel v stabilni različici. Večina sodobnih sistemov preprosto premore dovolj računske moči, da novodobnice brez težav poganja tudi z odsotnimi omejevalniki, čeravno ob tem porabijo več sistemskih resursov.

Razlogov za migracijo tako ni ravno veliko, morda pride v poštev, zgolj ob nezadovoljstvu s trenutnim brskalnikom ali silni želji po nečem novem. A to ne pomeni, da Opera GX ne kaže zametkov potenciala, še več, brskalnik je pustil soliden prvi vtis in tudi migracija priljubljenih strani je bila preprosta.

Čeprav ne gre za končen produkt, sam med večdnevno uporabo na težave nisem naletel. Pregleden vmesnik in učinkovitost znata pritegniti uporabnike, ki iščejo funkcionalen brskalnik, kateri brez dodatnega nameščanja vključuje veliko uporabnih dodatkov in je prijeten za oko. Potenciala ne manjka, videli pa bomo, ali bodo razvoj brskalnika nadaljevali v pravo smer in osvojil želeno publiko – gamerje.

Brskalnik lahko snameš TUKAJ.

Razsodba:

(+) CPU in RAM omejevalnik
(+) integracija Ad-Blockerja in Twitcha
(+) sistemsko nepotraten
(+) vgrajena kopica uporabnih razširitev
(+) GX Corner
(+/-) čeravno še ni stabilne verzije, sam težav ob rabi nisem imel
(+/-) VPN, ki to ni
(-) le stežka upraviči gaming predznak
(-) slovenščina še vedno ni podprta
(-) v kolikor si zadovoljen s trenutnim brskalnikom, ni razloga za prehod

Objava Opera GX – prvi brskalnik za igričarje!? se je najprej pojavila na HOPsi.

Pri UVI se očitno niso zadovoljili zgolj z UVI Envy, temveč nameravajo v kratkem na police pripeljati nekoliko izboljšano in rahlo dražjo UVI Lust, pri kateri je glavna prodajna točka to, da tehta le 63 gramov. Že v začetku maja je priromala v moj nabiralnik in naposled je beseda stekla. Kaj si torej mislim o UVI Lust?

Napram UVI Envy miški Lust priteče nekoliko višja cena. Za ceno 59,90 €, kolikor znaša priporočena cena proizvajalca, lahko na trgu najdeš kar nekaj konkurenčnih izdelkov, kar izbiro oteži.

Tehnične specifikacije

• PIXART PMW 3389 optični senzor
• Do 400 IPS-a & 50G pospeševanja
• Hitro nastavljivi DPI med 50 – 16.000
• do 1000 Hz osveževalne frekvence
• Omron stikala (50 milijonov klikov življenjske dobe)
• RGB 16.8 milijonov prilagodljivih barvnih možnosti
• 5 neodvisnih nastavljivih gumbov
• 1,85 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema
• Teža: 63 g
• Dimenzije: 124 x 69 x 44 mm
• Cena na Eigre.si: 59,90 €
• Garancija: 2 leti

Cesarjeva nova oblačila

Že takoj je moč opaziti, da embalaže pri preteklih izdelkih nisem grajal zaman. UVI Lust je bila na tem področju deležna znatne nadgradnje. Brez skrbi, zavedam se, da embalaža ni bistven sestavni del izdelka, kljub temu pa je pomembna, ker hitro razodene odnos do kupca.

Na prednji strani embalaže se nahaja slika miške v razmerju 1:1. Zraven je napis, ki obeležuje peresno lahkost, nenazadnje UVI Lust tehta zgolj 63 gramov, kar jo uvršča med najlažje miške na tržišču. Po videzu je še najbolj podobna G-Wolves Skoll SK-L3360, s katerim si delita podoben dizajn.

Tukaj sta še skici z dimenzijami na hrbtni strani in nekaj izpostavljenih glavnih karakteristik miške. Belo-rumeno-črna barvna shema je precej posrečena in vsekakor pritegne pozornost. Napredek je viden tudi v notranjosti, saj je tokrat bolje zaščitena in ne vsebuje na prvi pogled cenenih plastičnih delov.

Ne gre pa pričakovati tone dodatkov, zraven namreč prejmeš zgolj rezervni drsni plošči in gumirano nalepko za boljši oprijem.

Sirožer, ki pritegne oči množic

Sam dizajn je na oko prijeten. Na test sem prejel miško z belo-črno barvno shemo. Prehodi med barvami so lepo izvedeni, a v kolikor boš želel bolj zadržan izdelek, bo UVI Lust mogoče kupiti tudi v črni barvi.

Na prednji strani, tik ob koleščku, se nahaja napis UVI Gear. Tukaj je še vedno svetleča plastika ob koleščku. Preprosto rečeno bi miška izgledala še bolje, v kolikor bi tukaj uporabili mat barvo.

Kolešček je gumiran in napram UVI Envy nudi prijetnejši občutek. Najbolj obrvi dvigne hrbtna stran, ki jo prekriva mrežasti vzorec. Nadvse posrečena kombinacija s črno plastiko, katera se nahaja v notranjosti.

Tudi leva in desna stran sta pravcati upodobitvi švicarskega sira. Desna ob vsem tem vključuje še dva dodatna gumba. Sama izdelava plastične površine je dobra. Nikjer nisem opazil prevelikega razmaka ali drgnjenja plastike ob plastiko.

Za vse otroke po duši je UVI v Lust vgradil svetlobni trak, ki poteka ob spodnjem robu. Sam sem pragmatik in lučkam ne posvečam pretirane pozornosti. Kljub temu moram priznati, da je tu vključen premišljeno. Zaradi odboja od podlage nudi prečudovito difuzno svetlobo na podlagi, k temu pripomore tudi gladek pomik površine proti zgornjem delu. Trak miško obsega lepše kot pri UVI Envy in je tudi nekoliko ožji.

Tudi spodnji del je skoraj v celoti preboden z luknjačem. Ob opevanem Pixart 3389 tukaj najdeš še gumba za DPI in Poilling Rate, kakor tudi drsni nogi, ki poskrbita za tekoče polzenje po podlagi.

Izjemno všeč mi je v tekstil odet kabel. Ta je tokrat nekoliko bolj odebeljen in prijeten na dotik. Izgleda vzdržljiv in kvalitetno narejen, konča pa se z USB vtičem, kakšno presenečenje.

Čeravno lahka, presneto uporabna

UVI Lust je presneto lahka miška, za moj okus morda celo prelahka. Vseeno s svojo dovolj udobno ergonomijo ustrezno zaposli večje dlani. Ob brskanju po spletu ali igranju igre je občutek dober, miška pa natančno brez težav sledi premikom dlani. Večino časa sem jo uporabljal med 800 in 1000DPI.

Za razliko od UVI Envy se UVI Lust poslužuje stikala na spodnjem delu, napram dveh namenskih stikal. Tovarniško na levi in desni strani ne vsebuje gumirane obloge, temveč bo slednjo na mesta potrebno prilepiti. Vsaj tako ti priporočam, saj je drugače površina groba na otip in po dolgem držanju zna iritirati palec pri početju tega, kar palec pač običajno počne na miški.

TI. UVI Sticks te bo v škatli pričakal že ob nakupu samem, ob obrabi pa je mogoče kupiti tudi zamenjavo. Med samo uporabo večjih pripomb nisem imel. Nekoliko me je motil daljši hod stikala in neroden občutek ob pritiskanju osrednjih plastičnih gumbov. Občasno namreč prenese neprijeten občutek vibracije ob njunem pritisku. Stranska stikala so kot pri Uvi Envy povprečna in se sprožijo z glasnim klikom. Sicer delujejo ok, nudijo pa zgolj povprečen občutek.

Programska oprema

Svetlobni RGB trak je mogoče prilagoditi lastnim željam. Lahko spreminjaš intenzivnost in način osvetljave ter to tudi izklopiš. Vse to počneš v programski opremi UVI LUST, ki je prevedena v slovenščino. V testni različici sem opazil nekaj napak – neprevedenih hrvaških besed, ampak drugače je vmesnik pregleden. Želene nastavitve najdeš hitro, je pa tudi res, da barvna RGB sinhronizacija z ostalimi napravami ni podprta. V kolikor želiš nastaviti makrote, spremeniti odzivnost ali hitrost koleščka, program vsebuje vse najosnovnejše mehanike.

Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Snemljiva je iz uradne strani, kljub vizualni preprostosti pa omogoča vse osnovne funkcije, ki bi jih tudi pričakoval. Prvi zavihek pokriva prilagajanje RGB osvetljave in vsebuje kar nekaj učinkov ter vse barve spektra, skupno z jakostjo osvetljave in hitrostjo učinkov. Drugi pokriva nastavitve vseh osmih gumbov, tretji spremembe odzivnosti in hitrost koleščka, zadnji pa še makrote.

Razsodba

(+) konkurenčna cena
(+) 5 nastavljivih gumbov
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz)
(+) primerne za večje dlani in vse prijeme
(+) senzor Pixart PWM 3389
(+) v najlon oblečen kabel
(+) izgled
(+) omron stikala…
(+/-) … ki so omejena le na osrednja gumba
(+/-) malce daljši hod
(+/-) brez uporabe UVI Stickerz slabši oprijem
(+/-) programska oprema
(+/-) povprečen občutek ob rabi koleščka
(-) odsevna plastika spredaj – magnet za prah

Objava UVI Lust – Test miške | Dobesedno in metaforično luknjasta? se je najprej pojavila na HOPsi.

V kolikor se v svet lovcev na zaklade še nisi podal, imaš pred sabo idealno priložnost, zlasti, ker zanjo ni potrebno odšteti niti centa. Igra omogoča igranje kampanje s do štirimi soigralci, tako, da informacije ne pozabi deliti s soigralci.

Igro Borderlands: The Handsome Collection prejmeš na POVEZAVI.

The Handsome Collection vsebuje:

• BORDERLANDS 2

• BORDERLANDS: THE PRE-SEQUEL

Ti zgornja naslova ne zadostujeta?

Preizkusiš lahko tudi bolj svežo Borderlands 3, ki smo jo tudi sami opisali – NAŠ OPIS.

Borderlands 3 lahko kupiš TUKAJ.

Objava Epic Store tokrat podarja Borderlands: The Handsome Collection se je najprej pojavila na HOPsi.

Po pričakovanjih se bodo pri Re-Logic lotili novih projektov, Terraria pa vseeno ne bo popolnoma zapuščena. Še zmeraj bomo lahko sneli občasne popravke hroščev, novih vsebin po uradnih kanalih več ne gre pričakovati. Nova vsebina bo tako izključno v domeni moderske skupnosti.

Za nami je presneto dolgo obdobje, kjer so nekateri posamezniki razvijalce poznali bolje od lastnih sosedov in nemalo igralcev preseglo 1000h igranja. Kot se za zadnjo nadgraditev spodobi ta s sabo prinaša ogromno novosti, med njimi tudi Journey način, kjer gre za neko obliko kreativnega načina, kjer je možno parametre prilagoditi lastnim željam. Pozabili niso niti na dolgoletne igralce, ki bodo lahko dosedanje znanje preizkusili na težavnosti Master Mode.

Nekaj bistvenih sprememb (vse spremembe najdeš na 2. strani – pod člankom):

• 800 novih stvari
• novi sovražniki in izivi
• predelan generator svetov
• novi mini šefi
• splošne izboljšave
• Golf
• možnost dviga težavnosti za dolgoletne igralce
• izboljšani vremenski učinki

Kaj še dodati, Terraria je svojevrstna igra, ki ji je vredno ponuditi priložnost, čeravno si zadnjih 9 let pri tem okleval.

Objava Po 9 letih je Terraria naposled dokončana se je najprej pojavila na HOPsi.

Posledično zanašanje na težkanje ni pretirano zanesljivo, a se z njegovo pomočjo še vedno lahko hitro otreseš cenenih in peresno lahkih požarnih groženj.

Večji napajalniki so načeloma sposobni proizvesti več moči in prav tako vključujejo naprednejše funkcije (Corsair AX1500i v dolžino meri 200mm, EVGA SuperNova 1600W T2 pa kar 220mm). V zadnjih letih so na trg zašli namenski “minerski” napajalni (v bistvu cenejše alternative 1000W+ uveljavljenih znamk), ki so daljši zgolj zaradi lažjega hlajenja, ob tem pa pogosto šepa tudi kvaliteta.

Mimogrede, za priporočamo branje prvega dela vodiča o napajalnikih, ki ga najdete tule.

Velikost je pomembna

Velika večina uporabnikov v sistemih uporablja t.i ATX napajalnik – standard večine ohišij. Le ti so večji od formatov SFX in TFX tipov, ki sta namenjena kompaktnim ITX sistemov. Čeravno sta slednja po velikosti manjša, zaradi prilagojene sestave in višje pričakovanje temperature delovanja praviloma dosegata višje ceno za enako moč.

Standardni ATX napajalniki so najbolj priljubljeni, med zgoraj naštetimi, in jih lahko srečamo v veliki večini računalnikov. Zaradi tega so tudi najbolj razširjeni in najcenejši. Med seboj se razlikujejo predvsem po dolžini, vanje pa vgrajujejo 120mm in 140mm ventilatorje. Nekateri izmed kakovostnejših omogočajo pasivno hlajenje.

ATX napajalniki namenjeni kriptokopanju so za domače sisteme najmanj priporočljivi, kljub temu, da jim cena vztrajno pada. Le ti imajo mnogokrat že v osnovi nastavljen izjemno agresiven profil ventilatorjev (kar lahko poznavalec reši z namestitvijo upora ali zamenjavo), s čimer zlahka dosežejo tudi več kot 70 dB. Presneto glasno kajne?

TFX napajalniki so ozki in dolgi, zaradi česar v sebi skrivajo sorazmerno majhen ventilator. Zagotavljanje dovoljšnjega pretoka zraka jih naredi nekoliko glasnejše, ob tem pa dosegajo tudi nižjo nazivno moč – do 400W.

Po dolžini so najmanj obdarjeni SFX napajalniki, ki so namenjeni ohišjem manjših in ožjih dimenzij (ITX). V njih najdemo 80mm ventilatorje, zaradi pomanjkanja prostora pa smo običajno omejeni na do 700W.

Na trgu se pojavlja nov SFX-L format, ki je nekoliko daljši od običajnih SFX izdelkov. Na račun tega lahko proizvajalci 80mm vetrnico zamenjajo z 92mm. Več prostora omogoča doseganje višje moči (do 1000W).

Dejstvo: Mnogi proizvajalci so skozi leta poizkušali z lastnimi formati napajalnikov. Med drugimi je Antec poizkusil vpeljati CPX format, ki se kot mnogi drugi ni prijel.

Burja po elektronsko

V zadnjem desetletju postajajo vse popularnejši napajalniki z odloženim vklopom ventilatorja. Le ta se vklopi šele, ko napajalnik doseže določeno stopnjo obremenitve (ali temperaturo). Princip definitivno prinaša svoje prednosti in podaljša življenjsko dobo ventilatorja, a po drugi strani zaradi kopičenja toplote, to vsaj nekoliko vpliva na življenjsko dobo preostale elektronike v notranjosti (semi-pasivno delovanje najpogosteje najdemo pri gold, platinum in titanium napajalnikih). Ne pozabi, višja temperatura znižuje življenjsko dobo elektronike v notranjosti.

Kakovostnejši na tem področju omogočajo zakasnitev vklopa do 40% ali celo 60% obremenitve, med tem, ko se pri manj petičnih vklopi že pri 140-150W (neaktiven zgolj na namizju).

Tukaj na plano stopi več filozofij. Pri BeQuiet na primer trdijo, da je semi-pasivni način nepotreben. Ob uporabi kvalitetnega tihega ventilatorja (v njihovem primeru BeQuiet Silent Wings 3) trditev deloma drži, saj kvalitetnega ventilatorja ob nižjih obremenitvah praktično ne slišiš, kljub temu pa pri zgolj 200 vrtljajih aktivno hladi notranjost.

Corsair je na drugi strani semi-pasiven način vpeljav v praktično vse napajalnike srednjega in višjega cenovnega razreda. Žal lastno konfiguracijo hlajenja preko Corsair linka podpirajo zgolj najdražji AXi, RMi in HXi primerki – ti omogočajo kopico dodatnih funkcionalnosti. Tako lahko izbiraš med eno in večimi 12V linijami, hitrostjo vrtenja ventilatorja (ki jo zaobide termalni senzor v kolikor se notranjost preveč segreje).

EVGA se za nadzor na nekaterih semi-pasivnih izdelkih poslužuje lažje dostopnega stikala, ki omogoča izklop hibridnega delovanja ventilatorja.

Semi-pasivni ventilator je na prvi pogled priročna funkcija, a po drugi strani morda sam ne sodiš med uporabnike, ki so pripravljeni zanj odšteti dodatne kovance. Ob poplavi RGB vetrnic, je jasno, da semi-pasivno hlajenje v mnogo primerih ne doprinese ničesar, saj je ventilator napajalnika mnogokrat zadnja stvar, ki jo bo tvoj sluh zaznal. Preglasijo ga namreč preostali, velikokrat ceneni, ventilatorji. Le kdo je za posamičnega pripravljen odšteti 20€ ali več?

Osebno me je zmotila odsotnost možnosti izklopa funkcije na mojem Corsair RM750W, ki v notranjosti skriva ventilator z drsnim ležajem. Očitno semi-pasivni napajalniki omogočajo tudi prihranek, saj lahko vanje proizvajalci vgrajujejo ventilatorje nižje kakovosti. Zgoraj omenjeni desetletje (toliko je garancije) rednega delovanja zagotovo ne bi preživel.

Kljub odsotnosti mehanskega premikajočega dela (ventilator), s semi-pasivnim pristopom, popolne tihosti vseeno ne dosežemo, saj je nemogoče zadušiti zvok elektronike – opazi se jih kot rahle piskajoče zvoke (uporablja se tudi izraz Coil Whine).

Popolnoma pasivni napajalniki so nekoliko redkejši, saj so jih v kot odrinile semi-pasivne rešitve. Le ti so svoj čas bili namenjeni petičnežem in prav nesramno dragi, saj so ob nadpovprečno visoki učinkovitosti velikokrat imeli ohišje naluknjano bolj od švicarskega sira. Jah, vem, tudi sam poleti najbrž po plaži ne skačeš v puloverju…

Zaščita je pomembna

Ob neuporabi zaščite se lahko zgodi marsikaj. Seveda je govora o napajalnikih in vonj žgoče elektronike nikoli ni pokazatelj česarkoli dobrega. Morda si že opazil napise, kot so OCP, OVP, SCP, OPP…, ampak jim do sedaj nisi posvečal pretirane pozornost? Gre za okrajšave nekaterih bistvenih zaščit, ki v primeru težav zaščitijo preostale dele računalnika, seveda ob predpogoju, da delujejo in so ustrezno nastavljene. Poglejva kaj pomenijo:

OCP (Over-Current Protection) – nadtokovna zaščita za +12V, +3.3V in +5V

Najdeš praktično v vsakem napajalniku z več 12V liniji, kjer se prvenstveno uporablja. Ob tem jem stalnica tudi na sekundarnih linijah. OCP se aktivira, ko tok na posamezni liniji preseže določen limit. ATX 2.2 specifikacije so določale aktivacijo OCP ob linijskem presegu 240VA. Vendar je bila omejitev nekoliko spremenjena v ATX 2.31. Da bi aktivacijo ob napetostnih sunkih odložili, se proizvajalci poslužujejo večih navideznih 12V linij, kjer je vsaka ocenjena na 240VA. Vendarle je v večini primerov aktivacija OCP sprožena veliko kasneje. Do sprožitve zaščite pride pri 130% – 150% prekoračitvi.

OVP/UVP (Over Voltage/Under Voltage Protection) – nadnapetostna/podnapetostna zaščita

Prekine delovanje napajalnika ali zaustavi izhodni tok, ko voltaža preseže varno vrednost. Običajno do tega prihaja pri 110% do 130% preobremenitvi posamične linije – niha od napajalnika do napajalnika

OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo

Prepreči poškodbe zaradi prekomerne izhodne moči.

SCP (Short Circuit Protection) – zaščita v primeru kratkega stika

Preprečuje smrdeči vonj elektronike zaradi visokih temperatur – sproži se ob kratkem stiku.

OPP/OLP (Over Power Protection) – zaščita pred preobremenitvijo

Se sproži v primeru kratkega stika ali preobremenitve, ko sistem od napajalnika želi več moči od predvidene. Vsak kakovosten napajalnik omogoča vsaj kratkotrajno prekoračitev deklariranih vrednosti. Pri Cooler Master V850 se le ta sproži šele pri 1347W, kar je kar 158% od moči, odtisnjene na etiketi. Manj kakovostni napajalniki mnogokrat ne dosežejo niti deklariranih vrednosti.

OTP (Over Temperature Protection) – zaščita pred pregretjem

Izključi napajalnik, ko senzorji zaznajo prekoračitev maksimalne varne temperature.

Surge Protection – prenapetostna zaščita

Ščiti računalnik pred napetostmi sunki.

Kablovje in priključki

Si kdaj pomislil, da lahko kakovost napajalnika deloma razbereš že iz samega kablovja? Običajno več pozornosti namenimo samemu številu priključkov, nenazadnje jih potrebuješ dovolj, za priklop diskov in grafičnih kartic.

Ampak zaključiva pri samih kablih. Modularni napajalniki nedvomno že na videz delujejo bolj premijsko od navadnih. Zaradi višje cene, k temu mnogokrat sovpadajo debelejši, s tkanino ali plastiko zaščiteni kabli.

Najosnovnejše sestavlja zgolj gruča oblečenih žic. Zaradi ločeno speljanih kablov je urejanja kablovja oteženo, še dodatno zaradi živih barv.

Stopničko višje so s sintetično preobleko prevlečene žice bolj enakomernih barv – običajno rumeno-črna barvna kombinacija (rumena je 12V). Sintetična prevleka, črne barve, lepotičenje ohišja nekoliko olajša, vendar zgolj v kolikor je na zadnji strani dovolj prostora. Nekateri izmed kablov na izhodni strani skrivajo kondenzator.

Zgolj malce bolj premijska izvedenka zgornjega kabla, kjer so vsi sestavni deli oblečeni v črno.

Kot je bilo že zgoraj omenjeno, so tukaj kabli obdani s plastično maso in odtisnjeni skupaj. Zaradi razpredenosti po širini so priročni za manj prostorna ohišja, jih je mogoče lepo speljati tudi po omejenem prostoru.

Kabli, kjer so žičke ločeno oblečene v tekstil, ponavadi pritečejo zgolj visoko-cenovnim napajalnikom, saj so najdražji za izdelavo (kar nekaj uporabnikov jih kasneje dokupi). Ponavadi ob nakupu prejmeš še plastične zareze za spajanje, v nasprotnem primeru bi bilo njihovo vlečenje po ohišju nočna mora.

Navadnež najbrž ne bo niti pomislil na samo debelino kabla, kjer se za enoto uporablja AWG, za manjše število kot gre, debelejši je kabel. Kabel z AWG 10 bo tako mnogo debelejši od tistega z oznako AWG 16 in tudi tukaj velja, debelejše je boljše. Masivnejše žice imajo nižje izgube in se zaradi nižje upornosti manj grejejo. V večini najdeš kable z vrednostjo AWG med 18 in 22, odvisno od varčevanja. Zgolj na najzmogljivejših napajalnikih, namenjenim navijanju, lahko najdeš AWG 16.

Enako velja za dolžino. V kolikor si si kadarkoli že lastil tower format ohišij še predobro veš, da je dobro imeti nekoliko daljše kablovje, ki pa lahko pri ITX sestavi ravno tako povzroča sive lase. V nasprotnem primeru si prisiljen v kompromise, ali še huje, kabli niti ne dosežejo želene lokacije. Seveda lahko vse skupaj sega v drugo skrajnost,kjer so kabli predolgi. Ena izmed rešitev so podaljški, ampak več priključkov kot uporabiš, večja je možnost težav.

Če se v detajle poglobiva še malce bolj. Svet ni idealen in enako velja tudi za kablovje. Čeravno je najbolje imeti ločen kabel za vsak priključek (nižja obremenitev), se proizvajalci pogosto poslužujejo dupliranja, kar vodi v večanja upornosti in nepotrebnega gretja.

Iz tehničnega vidika spodnji kabel velja za boljšega, a težava se lahko pojavi, v kolikor v ohišju nimaš dovolj prostora za dodatno debelino.

Modularen ali ne?

Modularni napajalniki so si v zadnjih letih utrli svojo pot na množični trg, saj nad 60€ že stežka najdeš kakšnega brez te funkcionalnosti. Že res, da izgledajo bolj premijsko in je njihovo kablovje mnogo lažje “preobleči”. V realnosti do izraza pridejo predvsem močnejše enote, kjer bi bilo sicer kablovja preprosto preveč. Pri 400W napajalnikih kakšne večje razlike nedvomno ne bo, lahko pa v zameno prejmeš krajši in cenejši izdelek. Priključki za modularne napajalnike namreč napajalnik podaljšajo, kar je v manj prostornih ohišjih lahko ključnega pomena.

Opozorilo: Pri modularnih kablih skupen standard ne obstaja. To pomeni, da ima vsak proizvajalec nekoliko drugačno vezavo in ob mešanju modularnih kablov, se vonju zažgane elektronike ni moč izogniti. Venomer pazi, da jih med seboj ne mešaš (tudi pri izdelkih identičnega proizvajalca).

Na trgu lahko opaziš tudi semi-modularne napajalnike. Običajno na njih najdeš vgrajen kabel za osnovno ploščo in občasno procesor (nekateri tudi za grafično kartico).

Priključki na napajalni strani se pogosto razlikujejo. Popolnoma modularni napajalniki se od delno modularnih razlikujejo le po tem, da je potrebno vsak potreben kabel priklopiti. Ena izmed prednosti je lažja zamenjava ob uničenem kablu in možnost preoblačenja.

Zaradi najnižje cene za najpriljubljenejše veljajo navadni napajalniki z fiksnimi kabli. Na nižjih nazivnih močeh so popolnoma primerna alternativa, saj kablovja običajno tukaj še ni preveč.

Za nama je še 2. svetovalnik, ki ti bo olajšal delo, ob nakupu naslednjega napajalnika. Rek:”Kdor kupuje poceni, kupuje večkrat.” Tukaj še kako presneto drži.

Objava Vse kar moram vedeti o napajalnikih 2. del se je najprej pojavila na HOPsi.

Video recenzija

Tehnične specifikacije

• PIXART PMW 3389 optični senzor
• Do 400 IPS-a & 50G pospeševanja
• Hitro nastavljivi DPI med 50 – 16.000
• 1000 Hz frekvenca osveževanja
• Omron stikala (50 milijonov klikov življenjske dobe)
• RGB 16.8 milijonov prilagodljivih barvnih možnosti
• 8 neodvisnih nastavljivih gumbov
• 1,8 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema
• Teža: 100 g
• Dimenzije: 130 x 70 x 40 mm
• Cena ne Eigre v času testiranja: 39,99€ (drugače 59,99€)

UVI Envy je miškon, primarno namenjen igričarjem, ki so za miško pripravljeni odšteti okoli 50€, oz. kakor pač zadeneš s popusti. S tem pade v enak cenovni razred kot konkurenčni Logitechov G403 in pa Razerjevi Deathadder Elite. Gre za eni izmed najbolj priljubljenih mišk v tem rangu in obe na policah lahko najdemo za dobrih 10€ do 20€ višjo ceno. UVI Envy vsebuje optični senzor Pixart PWM 3389, ki ga najdemo tudi pri DeathAdder Elite, medtem ko so v G403 vgradili PWM 3366.

Oba veljata za ena izmed najkakovostnejših optičnih senzorjev na trgu, 3389 je praktično nadgrajena različica PWM 3366, le da omogoča nastavitve do 16000 DPI napram 12000 DPI. Gre za tako minimalne spremembe, da uporabnik razlike ne bo opazil. Že res, da se 16000 DPI sliši izjemno fascinantno, ampak žal ostane le pri tem – številki. Edina razlika med senzorjema je nadgradnja odzivnosti izravnavanja, ki se pri 3389 začne pri 1900 CPI, 3366 pa pri 2100 CPI. Ampak kot že rečeno, v testu bi razliko opazila le peščica uporabnikov.

V dosedanjih testih UVI Geara sem kar nekaj nejevoljnosti stresal nad embalažo in bolj skopim pakiranjem. Pri UVI Envy se slog ne spreminja. Tako najdeš enak stil embalaže, ob kateri ti oči ne bodo spolzele iz jamic, vseeno pa škatla oblikovno ni slaba in večino pomembnejših informacij je možno hitro razbrati. Na prednji strani premore z ježkom odpiralno platnico, ki razkrije v notranjosti skrito miško. Kot že povedano sama škatla predstavi glavne prednosti in karakteristike ter že na daleč razkriva prisotnost RGB osvetljave. Meh, če ne drugega, za novoletno drevo, kjer lučke pač ne smejo manjkati, a ne? Razumeš… Luuučkeeee.

Zadaj najdemo še podrobnejšo razjasnitev glavnih karakteristik v treh jezikih, na eni izmed strani še tehnične specifikacije, na notranji strani odpirajočega se krila pa kratko predstavitev programske opreme in že lahko odpremo samo škatlo. Znotraj nas pričaka doka tipičen plastičen zaščitni model z miško, majhen karton s servisnimi informacijami in pa prav tako kratka navodila o programski opremi. Vsebina škatle je pričakovano precej skopa, kot to običajno drži v tem cenovnem rangu, a seveda je najpomembnejša stvar v škatli miška. Dajva ji nakloniti nekaj pozornosti.

Miška je v celoti črne barve zelo ostrih linij in z velikim prozornim RGB logotipom na zadku. Malce nad spodnjim robom poteka prozoren plastičen del, pod katerim se skrivajo RGB diode. Dejansko poteka v obliki črke U. U kot UVI? Čeprav nisem pristaš osvetlitev na obskurnih predmetih, kot sta miška in slušalke, moram priznati, da na mizi ustvari res lep barvni efekt, kar miško naredi privlačno na fotografijah in posnetkih (tukaj se uporabnost iz moje strani zaključi ). Celoten dizajn me spominja na Logitech G403 z malo manj poudarjenimi atributi.

Desni in levi gumb potekata v rahlo ukrivljenem loku preko sprednjega dela in prekrivata sedlišče kabla, na zgornji strani pa najdemo še gumiran kolešček in dva plastična gumba z nekoliko tršimi stikali. Če pogledamo še na strani, na levi najdemo držalno površino iz trde plastike z zarezami po širini, ki ne daje ravno najboljšega občutka in je pravi magnet za svinjarijo (za vse packone, ki za računalnikom jeste). Na levi strani pa takisto lahko lociramo plastično površino s stikalom na sprednjem delu, ki mu zgoraj družbo delata še dve stikali.

Na moje veliko veselje miška ne sodi v družino Pigmejcev med po podlagi polzečimi bitji. Tako lepo sede tudi v pošteno dlan, brez, da bi pri normalni drži imel težave. Primerna je tako za “palm”, kot tudi “claw” in “fingertip” tipe prijemov. Ne gre pa za ambidekstriozno miš, katerih iskreno rečeno, kot desničar ne maram. Preprosto mi prilagojena ergonomija ne odgovarja. K sreči pri UVI Envy teh težav nisem imel.

Sama plastika ohišja na zgornjem delu ne daje občutka cenenosti in je prijetna na dotik. Glede levega in desnega stikala nimam pripomb, saj uporabljata Omron stikala, ki imajo po besedah proizvajalca 50 milijonov klikov življenjske dobe. Le ti sta odzivni, rahlo na nežnejši strani, medtem, ko so vsa pomožna stikala nekoliko trša.

Manj navdušen sem nad svetlečo plastiko med obema stikaloma, ki je magnet za odtise in prah. Nekoliko bled priokus pusti tudi kolešček, ki ima za moj okus premajhen upor in tudi samo vrtenje ne nudi najbolj zadovoljujočega občutka. Na zunanjem robu je gumiran, kar je ok, ampak občutek ob vrtenju vseeno ni najboljši.

Če sem pohvalil uporabljeno plastiko za zgornji del ohišja, komplimenta ne delita gumba za spremembo odzivnosti. Pri svojem početju sta ob pregrešno glasna. Kvaliteta definitivno ni na ravni osrednjih stikal, podrobnejši test dolgoživosti bi mi terjal več časa.

Teža miške je vedno stvar osebnih preferenc in mišičnega spomina. Nekomu bolj odgovarjajo lahke miške, drugim težje. Sam sodim v zadnjo kategorijo in osebno mi je miška malce prelahka, čeprav tehta 104 grame, kar jo uvršča v srednji razred. Tega ne bi izpostavil, v kolikor bi bilo možno težo prilagajati z utežmi, ki pa jih UVI Envy žal ne premore. Vseeno večina igričarskih mišk kotira med 90 in 105 grami in UVI Envy definitivno pokrije večji del potrošnikov.

Pleten kabel je precej standarden, z zadovoljivo teksturo in dolžino 1,8m.

Ergonomičnost se resnično izkaže, kjer je to potrebno, saj UVI Envy lepo sede v roko. Nudi dober občutek, je natančna, vsi gumbi so dobesedno pri roki in naj sem jo uporabljal za brskanje po spletu ali igranje iger, svoje delo je opravila brezhibno. Zagotovo je 16000 DPI prevelika občutljivost za ogromno večino navadnih uporabnikov in čudi me odločitev, da gre ta številka vedno pogosteje v višave, saj je bolj kot ne nerelevantna.

Sam sem jo najraje uporabljal v okolici 1000 DPI, pride pa v poštev tudi hitro menjavanje med hitrostmi, ki je privzeto nastavljena na vrhnjih gumbih za koleščkom. Za ljubitelje streljačin bo prav prišel tudi levi stranski gumb, ki privzeto omogoča drastično zmanjšanje DPI-ja za lažje merjenje z merkom. Seveda je vse gumbe možno nastaviti po meri preko programske opreme, katero bomo podrobneje omenili nekoliko pozneje.

Tudi v igrah se je Envy dobro odrezala. Levo in desno stikalo nudita dober upor, da jih nisem pritiskal nenamerno, a prav tako nista pretrdi. Za koristna sta se izkazala tudi gumba na levi strani, kjer trdost pride prav, saj bi jih drugače zaradi drže občasno nenamerno pritisnil. Moja igričarska izkušnja z miško je bila primerljiva tej s sicer meni ljubo Logitech G403.

UVI Envy je nedvomno zanimiva miška. Kakovost izdelave je solidna, a ni šlo brez nekaj pripomb, kot so neprijetno ostri gumbi na strani in rebrasta plastika za držanje. Kljub temu da gre za premierni produkt iz njihove strani, je miška pustila dober vtis. Senzor je med boljšimi in natančnejšimi, oblika pa primerna tudi za bolj pošteno dlan. Miško lahko brez večjih zadržkom priporočim večini uporabnikov, ki še iščejo zvestega namiznega spremljevalca.

Programska oprema

Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Snemljiva je iz uradne strani, kljub vizualni preprostosti pa omogoča vse osnovne funkcije, ki bi jih tudi pričakoval. Prvi zavihtek pokriva prilagajanje RGB osvetljave in vsebuje kar nekaj učinkov ter vse barve spektra, skupno z jakostjo osvetljave in hitrostjo učinkov. Drugi pokriva nastavitve vseh osmih gumbov, tretji spremembe odzivnosti in hitrost koleščka, zadnji pa še makrote.

Razsodba

(+) konkurenčna cena
(+) 8 gumbov
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz)
(+) primerne za bolj obdarjene
(+) senzor Pixart PWM 3389
(+) oblečen kabel
(+) omron stikala…
(+/-) … ki so omejena le na osrednja gumba
(+/-) nekoliko plastičen občutek
(+/-) trda plastika z zarezami na držalni površini
(+/-) programska oprema
(+/-) občutek koleščka je povprečen
(-) odsevna plastika spredaj – magnet za prah

Objava UVI Envy – Test miške | Zavidanja vreden drsalec se je najprej pojavila na HOPsi.

Skoraj vsaka zombijska štorija navadno povzema narativo po istem kopitu. Prične se malo pred izbruhom virusa ali takoj za njegovo pojavitvijo, skoraj vedno pa gre za idejno enak virus, ki preko kapljičnega prenosa sline ali krvi ljudi spremeni v krvoločneže, željne priboljška človeškega mesa. Tekom dogajanja v filmu ali seriji, ki večinoma sloni na iskanju varnega zavetišča ali varovanje le tega, se je skupina vsakodnevnih ne-junakov primorana boriti proti ogromnemu številu teh spačkov, ob tem pa vsaj en ali dva nujno umreta zaradi zlahka prepričljivega idiotizma. Izza frontnih črt bojnega polja lačnih mrtvecev se pletejo zveze, sovraštva in zavezništva, naši zdajšnji junački doživljajo čustveno rast, spoznavajo nove ljudi, sčasoma pa pridejo do Edena ali pa le tega ustvarijo sami.

Temu vzorcu sledi približno 75% vseh pripadnic zombijskega žanra. Ampak ne rabiš me vzeti za besedo. Koncept izvira že vsaj iz biblijskih časov, oziroma še od prej. Prve omembe živih mrtvecev lahko vidimo že iz časov mezopotamske civilizacije, pa tudi Jezusa bi lahko obravnavali kot pravega pravcatega dokumentiranega živega mrtveca. Kdo ve, koliko prikrivanja so potrebovali, da so pred vsemi tako učinkovito skrili njegovo lakoto po organskem tkivu. Ampak naj idejo o posmrtnem življenju na Zemlji povzamem z naslednjim citatom iz biblije:

Srednji vek in zombiji? Kje se podpišem!?

Kaj pa, če zombiji ne bi igrali po pravilih? Če ne bi bili osrednje kopito, ampak bi kot v poznejših sezonah Živih mrtvecev igrali zgolj eno izmed zgodbenih niti, a kljub temu ne bi šlo za nenevarno ambientno ozadje, dokler scenarij ne bi zahteval drugače? Njihovemu obstoju bi komplimentirale politične svinjarije spletkarjenja za vrhovne stolčke in izkoriščanje pojave živih mrtvecev za hujskanje proti zlahka prepoznavnemu sovražniku, medtem, ko se bi v ozadju odvijal epski boj za oblast. Dogajanje ne bi bilo omejeno na sledenje zgolj parim preživelim, temveč bi pokrivalo celotno več sto kilometrov obširno vzhodnoazijsko kraljestvo, kjer bi lahko spremljali postopen fizični in moralni vpliv situacije na ljudi blizu in daleč od okuženega območja?

Ampak dajmo iti še dlje od tega! Zamislimo si serijo, ki ne bi ponovno kot stara sitna teta spremljevalcev nadlegovala z zgodbami o postmodernizmu in napredni tehnologiji, ampak dogajanje prestavimo recimo v srednji vek, kjer vladajo sulica, meč in lok in kjer smodnik komaj pričenja napravljati prve stopinje. Šlo bi za dobrodošlo spremembo, nedvomno, ampak ne rabimo ostati zgolj pri zamisli! Istih misli o razburkanju vodne gladine je bil tudi Kim Seong-hun, direktor serije Kingdom na Netflix-u, ki s svojim najnovejšim delom zadosti vsem našim zahtevnim željam. Po tem, ko sem v dobri družbi dvomeče začel z ogledom prve epizode, si nisem mislil, da bom po koncu zadnje epizode druge sezone ostal odprtih ust. Obeh do sedaj izdanih sezon je bilo še prehitro konec, na tretjo pa bo treba nestrpno čakati še dobro leto dni.«

Dogajanje v seriji nas postavi v Južno Korejo, natančneje v obdobje zgodovinske kuge, ki se je tam razbesnela začasa Joseon dinastije in pomorila na tisoče ljudi v zgolj parih dneh. Ampak v tej pripovedi so do bolezni ubrali nekoliko drugačno razlago. Namesto bolezni gre za virus, ki po okužbi ljudi kmalu spremeni v mesa željna trupla, vse pa je podprto še z dramatičnim plaščem korumpirane oblasti, nekompetentnosti in krutosti režimov v obdobju krize. Tematika je v času modernega izbruha določene okužbe in blago rečeno nesposobnega odziva nekaterih državnih vlad aktualna, kot že dolgo ne.

Združenje akcije in politične drame

V sredini političnega boja za zlat stolček in lakote prebivalstva po nizu vojaških porazov, Kingdom zgodbo prične z literalizacijo ene najstarejših metafor za družben razkroj: Država ima gnilo sredico že dolgo pred prihodom novih sovragov, saj kralj skrivnostno izgine, šušlja se pa, da se je pretvoril v dementno pošast. Vsi pomembneži situacijo preostanku sveta prikrivajo in vse argumente pometajo pod preprogo ter hladnokrvno ubijajo radovedneže, medtem pa že načrtujejo lasten vzpon po političnih stopničkah pod pretvezo kraljevih ukazov.

Uradna diagnoza se glasi, da je kralj pristal v postelji zaradi koz, ampak renčanje, kriki groze in smrad iz njegovih soban, vzajemno s trupli, ki jih vsako jutro naskrivaj tovorijo iz kraljevih prostorov, govorijo drugačno zgodbo. Prestolonaslednik Lee Chang (Ju Ji-hoon), nelegitimen sin kralja in ene njegovih konkubin, se odloči razkriti zaroto političnih nasprotnikov in odkriti vir govoric o živih mrtvecih, ki se širijo naokoli. Kraljeva žena je namreč noseča s potomcem, ki bo kmalu ogrozil njegovo pravico do prestola. Če mu uspe pred tem dokazati, da kralj ni več priseben in da gre zgolj za politično manipulacijo nasprotnega klana, mu bo pripadala čast postati naslednji kraljevič, drugače pa lahko kmalu po rojstvu pričakuje atentatorjev nož.

Medtem se je v kliniki dobršen del poti stran bivši vojščak in zdajšnji zdravitelj Yeong-sin (Kim Sung-kyu) skupaj z oskrbnico pacientov Seo-bi (Bae Doona) primoran soočiti z izbruhom skrivnostne okužbe, ki je že pobila vse prebivalce mesta nedaleč stran. Situacija doseže vrhunec, ko eden od oskrbnikov “dobronamerno” skuha okusno obaro iz okuženega trupla pod krinko divjačine in ljudožersko poslastico servira sestradanim pacientom. Zaradi mutacije okužbe virus preide na vse paciente in situacija se v nekaj minutah prelevi iz mirne idile z občasnim stokom lakote in bolečine v krvavo bitko za preživetje, ki vse žive postavi v podrejeni položaj.

Ta zgodnji prikaz grotesknosti in boja za preživetje dobro povzame svojevrstno estetiko, ki po poteh satiričnih trilerjev veščih mojstrov, kot sta Luis Buñuel (The Exterminating Angel) in David Fincher (Fight Club, The Social Network) predstavlja mnogo več kot zgolj standardno zombijsko prigodo, v katero se spremeni skoraj vsaka zombijska serija in film. Gledalcem je kmalu jasno, da je jelenja obara, ki jo je pripravil živčni oskrbnik, sumljiva, odkritje odrezanega palca pa zlo slutnjo le pritrdi. Hiter prehod v kaos situacijo odlično predstavi kot neslano šalo, brez dramatičnega zavlačevanja, ki nazorno prikaže, da pot do nebes žal ni tlakovana z dobronamernimi nepremišljenimi dejanji.

Skozi odvijanje serija obdrži ta občutek “odsotnosti nepotrebnega sranja” in vodi z zelo učinkovito strategijo vizualizacije različnih gonilnih sil protagonistov, antagonistov in ostalih preživelih, ki niso zgolj brez-osebnostne filmske marionete, temveč vodijo lastna življenja, ki sovpadajo z njihovimi mišljenji in motivi. Kljub temu da gre svet k vragu, se še vedno najdejo vetrogončiči in serija odlično prikaže pohlep v skladu z zgodovinsko, kulturno in politično natančnim prikazom daljnega vzhoda v 18. stoletju.

A skrivnostna kuga ne predstavlja zgolj tipičnega obolenja, saj hitro izvemo, da se za njo skriva nekaj več. Zakaj vsi okuženi čez dan hibernirajo, čez noč pa norijo in žrejo ljudi? Zakaj nenadoma vsi mrtvi ne ostanejo mrtvi, če pa so v izvirnih primerih pokojno obležali in od kod prihaja ta okužba ter kako ustaviti njeno širjenje, pri tem pa poskrbeti za dobrobit in udobje višjega sloja, Preostanek pa … no, bo že nekako preživel. Nekateri prizori še kako prikažejo arogantnost in ponos višjega sloja, saj bi recimo v eni izmed začetnih situacij širjenje okužbe zlahka ustavili niti dan po začetku, če bi uradniki enostavno zažgali skrivnostna “trupla”, ki so jih med preiskavo izginotja pacientov našli pod temelji stavb in v ostalih temnih kotičkih. Ampak ne, dajmo jih privesti v samo središče mesta in imejmo pred njimi dolgo debato o tem, kako pravilno obravnavati trupla glede na sloj in pomembneže pokopati v skladu z običaji, medtem pa sonce počasi že tone za obzorjem!

Dva koraka naprej, nič korakov nazaj

V drugem delu prve sezone se akcija iz dnevnih političnih spletk in nočnih spopadov za preživetje prelevi v zadrževanje okužbe preko karantene celotne regije, kjer preostali preživeli skušajo zbežati iz dometa mrtvih šap, preostanek pa se skuša zavarovati brez nepotrebnih tveganj. Dobro lahko vidimo, kako se prenažrta spričkana vlada slabo odzove na kritično situacijo, preden je že prepozno in dragocen čas raje uporabi za medsebojno prerekanje (mimogrede, južnokorejska različica prerekanja sestoji iz sekanja glav nasprotnikov). Pozornost je kmalu odvržena od zombijev in se raje osredotoča na ekonomski, družbeni ter politični vpliv nenadne groze na širšo regijo, poskus zaščite pred prihodom noči in vedno večjega števila njenih pribežnikov.

V tem obziru serija odlično opravi svoje delo, saj z dramo in stalnim hranjenjem novih informacij in presenečenj ohrani svežino, tekom noči pa se oči lahko napasejo na epskih bojnih sekvencah, kot je branjenje utrjene pozicije pred ogromnim številom nezaželenih gostov. Scene žonglirajo med mojstrsko zasnovanimi dialogi in bojem za preživetje, ko vse okoli tebe naglo požira kaos. Po vrhuncu na koncu prve sezone se v drugi akcija nadaljuje v isti meri, le da se tokrat še dlje zadržimo v družbi političnih spletk s premnogimi narativnimi preobrati vse naokoli. Vidno je, da so pisci zgodbo serije hoteli končati z razpletom na koncu druge sezone, ampak z naznanitvijo tretje z našimi azijskimi prijatelji očitno še ni konec, čeprav je za naprej znanega zelo malo.

Serija nudi sijajen vpogled v kulturo in navade prebivalstva v bližanju konca srednjega veka z ogromnim poudarkom na družbenem položaju in premoženju slehernega posameznika, kjer lahko izgubiš glavo že zato, ker se znajdeš na nepravem mestu ob nepravem času. Všečni osrednji ansambel sestavljajo velika imena v svetu južno-korejske cinematografije. Celotna igralska zasedba odlično opravi svoje delo, vsi so všečni in večplastni ter ne utelešujejo zgolj enoličnih osebnosti.

Napetost je brezkončna, pisanje vrhunsko, zgodba pa tekoča in sledljiva. Rekel bi, da gre za južno-korejsko zmes Igre prestolov (z dobrodošlo odsotnostjo nagcev) in Hodečih mrtvecev, ki kljub oddaljenosti (ali pa ravno zaradi!!!) prikaže eno najboljših nastopov zombijev na filmskih platnih. Južna Koreja se očitno res spozna na svoje zombije, saj je to že tretja širše poznana zombijska prigoda, takoj za Yeon Sang-ho-jevo mojstrovino Train to Busan in Kim Sung-hoon-jevim podobnim celovečercem Rampant. Kingdom pa se uvršča na listo nujnih ogledov za vsakegar, ki kinematografije ne spremlja zgolj zaradi akcije na zaslonu in obožuje žive mrtvece.

Zanimivosti:

• 16. januarja 2018 je član umetniške ekipe umrl zaradi preobremenitve z delom
• Serija je hitro presegla začrtane finančne načrte, izdelava povprečne epizode je stala več kot 1.78 milijona dolarjev
• Dongnae, kjer se je okužba prvič pojavila, je staro ime za Busan. Busan je bistveno mesto v enem najbolj znanih korejskih filmov, zombi grozljivki Train to Busan (2016).

Objava Kingdom – Vrhunska srednjeveška politična zombi drama se je najprej pojavila na HOPsi.

Serijo sem pogledal že lep čas nazaj, le nekaj dni po njeni splavitvi in pustila je pozitiven vtis. Po drugi strani so svet preplavila vprašanja: “Ali je The Witcher resnično boljši od Igre prestolov?”. Objektivnega odgovora ne boš prejel, lahko pa s tabo delim svojo subverzivno misel.

Primerjava sicer ni najbolj na mestu, saj je The Witcher komajda pričel stopati na pota malih zaslonov, GoT pa je nedavno, z osmo sezono, zaključil svojo popotovanje. Zaradi tega si The Witcher zaenkrat preprosto še ne zasluži tovrstnih nazivov, saj v žanr ni vnesel ničesar presunljivega. Običajno se povprečne serije od odličnih ločijo v 2. ali 3. sezoni, ki velikokrat poosebljata vrhunec. Za nameček ravno prve sezone Game of Thrones veljajo za presežek, naposled so gledalcu ponudile nekaj novega, dotlej le poredko videnega. V kolikor sodiš med množico nevajene branja obširnih bukev, nikoli nisi resnično vedel, kaj lahko pričakuješ ob izrisu naslednje sličice.

Vrhunci, kot so usmrtitev Neda Starka, krvava poroka, Cerseina razstrelitev septe ali izdaja Johna Snowa so te vseskozi držali v pričakovanju nenadejanega. Popoln kontrast obilju soobstoječe šablonske umetnosti, kjer zadostuje zgolj občasen bežni pogled na zaslon, med tem, ko prsti švigajo po mobilniku.

Sam sem po svoje že kar malce sit presladkih koncev, ki predstavljajo nesluteno idilo, ki jo boš v realnosti občutil le poredko. Od vsega tega lahko fašeš še sladkorno in če je ta sladak konec ob zaustavitvi Netflixa vrhunec tvojega dneva, počneš nekaj presneto narobe.

Ob ogledu GoT ne boš zbolel za sladkorno, kar pa za serijo Witcher še ne bi upal v celoti trditi. Če poenostavim, pogrešam upodobitve, kjer se svet ne deli zgolj na dobro in zlo. V GoT veliko število, gledalcem ljubih junakov, svojo pot zaključi pod bodali, medtem, ko so nepriljubljenci prevevajo Westeros in to je največji prispevek Game of Thrones. Dognanje, da svet ni črno-bel, temveč je le kraj, kjer vsakdo želi poiskati svoje mesto in je zanj pripravljen uporabiti vsa sredstva, kot bi dejal Machiavelli.

Kakorkoli, dražljaji v možganih posamične dele povežejo v celoto. Tako bo čez leta le redkokdo Game of Thrones oklical za največji televizijski presežek preteklega desetletja in jo postavil ob bok spektaklu pod imenom Lord of The Rings, s čimer so jo oboževalci premnogo-krat primerjali (okej, gre za film, a fantazijska vzajemna povezava vseeno ostaja, videli pa bomo, kako se bo odrezala napovedana LOTR serija). Kvaliteta je predvsem v zadnjih treh sezonah pričela opazno padati. Gledalci, navajeni pričakovanja nepričakovanega, smo se ob iluzornem primanjkljaju osrednjih likov, na princip preprosto navadili, prišleki pa preprosto niso dobili dovolj platenskega časa in niso bili dobro razdelani.

Če dodava še obsežno časovno okno med sezonami, kjer povprečen gledalec s časom veliko pomembnih detajlov preprosto pozabi, vse skupaj serijo pretvori v odličen izdelek televizije, ki nikdar ne bo dosegla spočetka namenjene veličine. Tukaj so še padci v sami kakovost dialogov in nezadovoljiv prikaz različnih scen, kjer je Igra prestolov, ironično, postala prezir sama sebe. Zlasti med ogledom zadnje sezone me je mnogokrat prešinila misel: “Mar gledam kakšno ceneno erotično parodijo ali GoT?”. Vse skupaj se je dogajalo prehitro, brez pomenljivih besed in hirajoče niti preredkih preostalih likov.

Smo z lanskoletnim koncem serije in rutine marsikaterega gledalca v le pol leta dočakali dostojnega naslednika? Sam po ogledu vseh 8. poglavij le stežka, na papir prelijem lastna čustva in podam preprosto oceno. Po glavi odmeva vprašanje: “Mi je serija dejansko všeč, ali vse skupaj predstavlja zgolj pozitivno nostalgično misel na prijetne trenutke iz The Witcher 3: Wild Hunt?”. Če iger nisi preigral za tovrstnim sindromom ne boš zbolel, vsaj za zdaj.

Okej, uspeh meni ljubega akcijskega RPGja, poljskega studia CD Project RED, je nedvomno eden izmed osrednjih razlogov za njen nastanek. Netflix na lastno roko, v letu 2017, zagotovo ne bi odkupil pravic do snemanja, zunaj Poljske, do nedavnega, precej slabo poznane zbirke del. Le malokdo je poprej slišal za možakarja Andrzeja Sapkowskega in njegova fantazijska dela iz 90-ih.

Ob najavi je The Witcher preprosto predstavljal upanje, morebitno vnovično zatočišče za vse GoT prebežnike. Temačen srednjeveški fantazijski svet, ki bo zapolnil gledalčevo praznino po Igri prestolov. Pa je televiziji uspelo še dodatno nadgraditi predhodno izšle igre in serijo približati širšemu občinstvu?

Podlaga zanje je nadvse primerna. Prikazana je preko pripovedi sledeč doživetjem Geralta iz Rivije. Čarovničar v svetu magičnih bitij, čarovnic, vilincev in pošasti poizkuša poiskati svoj kotiček sveta, s čimer uteleša ideal, ki gledalca pritegne. K temu nedvomno pripomore jekleni mož (Henry Cavill), ki je do nedavnega reševal Zemljo in vesolje, tokrat pa se uspešno znajde v vlogi osovraženega mutanta.

A stvari le redko potekajo, kot je zamišljeno, vsaj v glavah zvestih oboževalcev.

Serija Witcher je v kalno vodo zabredla že dolgo pred njenim izidom. Spočetka se je zataknilo že pri izbiri igralske zasedbe. Zapriseženi ljubitelji knjig in iger so iskali dostojno in natančno adaptacijo platnic, ki popolnoma ne sovpada s trenutnim dognanjem družbene “enakosti”. Mnogokrat je namreč navidezna enakost in njena smelost postavljena pred dobrobit vsega preostalega in lahko bi dejal, da si ob tem obesi mlinski kamen okoli vratu. Ljudi ni potrebno ločevati po barvi polti ali religiji, temveč izključno po sposobnostih, kar v filmski (vse bolj tudi igričarski) industriji mnogokrat zastane ob, samih sebi namenjenih, kvotah in navidezni relativni enakosti. Kot kritik moram svoje osebne preference postaviti na stran in vsak proizvod oceniti po njegovi dejanski vrednosti za gledalce in enako velja tudi za filmske ustvarjalce.

Nenazadnje govorimo o adaptaciji, kjer je ekipa pod taktirko Lauren Schmidtk, mnogotere vrstice prenesla na male zaslone. Pričakovano so bile potrebne prilagoditve množični publiki, kar pa zvestim bralcem ni bilo najbolj po godu.

Ko sem že zaključil s prvotnim pisanjem sem želel preveriti mnenje preostalih kolegov kritikov in na moje veliko presenečenje je število podrobnejših mnenj sila uborno. Celo tako daleč, da sem edino (ne zasluži si naziva recenzija) zapazil na student.si, napisanega s strani Katje Stojič. Zmotil me je že začetek:” Če si oboževalec fantazijskih serij, si si gotovo že ogledal novo originalno serijo na Netflixu The Witcher. Je super izbira za vse oboževalce Igre prestolov, ki pogrešajo temačno fantastiko in zapletene politične spletke. “. Po do sedaj videnem v Witcherju spletk, ki jih premore Game of Thrones, ne boš našel nikdar.

Bolj kot na neskončne zanke nikoli pojenjajočih besed, se serija vedno znova dotakne moralnega vprašanja: “Kaj pooseblja večje zlo – stvori, ki morijo za preživetje, ali pošasti, ki se vsakodnevno sprehajajo med nami?”

Presneto, sam igralske zasedbe nisem želel soditi pred snemanjem, kar je edino pravilno, a po ogledu 8. epizod so občutki mešani.

Henry Cavill se v čevljih Geralta počuti kot doma. Uspe mu zadeti pragmatično naravo Witcherjev, ki v svetu soobstajajo kot plačani nomadski pobijalci mitičnih bitij. Za ljudi predstavljajo nujno zlo, saj se jih bojijo, celo tako zelo, da ta strah že meji na sovraštvo in zaničevanje. Witcherji namreč niso več običajni ljudje, temveč mutanti, ki jih ritual (preživi ga malokdo), pretvori v mešance z izostrenimi čuti in neizraženimi čustvi. Njihovo življenje po njem postane preprosto. Uničuj pošasti, dokler ne postaneš žrtev ene izmed njih: “Ljudje si pošasti in pošastnost radi domišljajo, saj tako manj zverinski izpadejo sami”. Cavill uspe napisano dobro prenesti na platno, kar šteje največ in njegove prizore sem požiral s pristnim veseljem.

Za razliko Anna Shaffer (Triss) in Anya Chalotra (Yennefer) delujeta bolj izgubljeno. Za Triss je to po svoje opravičljivo in pričakovano, saj je bil njej odmerjen čas v prvi sezoni milo rečeno skop. Preprosto, platenskega prikaza za resnejše obsodbe ni bilo dovolj, videno pa ni bilo ohrabrujoče.

V soju kamer je mnogo več časa preživela Anya Chalotra, ki Cavillu na čase celo spelje vlogo osrednjega lika in je ob Ciri ključni element serije. A vendarle so občutki mešani, morda tudi zato, ker ne sovpada s podobo Yenn, ki so jo v mojo glavo zapisale knjige. Tako igra, kot črkopisje so Yen prikazovale kot fatalno žensko, kjer pred njeno lepoto in navzočnostjo sleherniku zastane dih. Vendarle sem ob ogledu serije pred seboj vseskozi imel sliko “neizkušene mladenke”, ki je prej kot kaj drugega izgubljena v svetu visokih stav in spletk. Veliko gledalcev je Chalotro oklicalo za najboljši lik v seriji in bitje vredno našega sočutja, s čimer se po do sedaj videnem ne morem poistovetiti. Vloga ni odigrana slabo, a tukaj bi se dalo narediti več.

Tretji steber zgodbe se odvija okoli Freye Allan (Ciri), mladenke, ki ji je namenjena mogočna prihodnost. Sprehodi nas skozi pomembnejše dogodke njene preteklosti, vendar predstavitev, zaradi mnogih časovnih skokov, postane bolj razumljiva šele proti zaključnim poglavjem. Sicer je Freyina upodobitev 12-letnega dekleta posrečena, z nekaj odvečnimi prizori.

Morda je kot zadnji omembe vreden še Jaskier – Dandelion (Joey Batey), ki je v vlogi barda sila nadležen (dobro odigra svojo vlogo).

Zgoraj so napisani zgolj nekateri pomisleki in čeravno sem v svetu Witcherja preživel veliko več ur, kot večina gledalcev, sem bil spočetka ob ogledu zaveden in zmeden. The Witcher se namreč ne dogaja v časovnem sosledju, temveč zgodbo pripoveduje s pomočjo retrospektive. Neprestani časovni preskoki med preteklostjo in sedanjostjo vse skupaj dodatno zapletejo in nemara boš šele po nekaj epizodah vse skupaj zmožen povezati v smiselno celoto. Prikaz je zastavljen neprepričljivo, izbira materiala za prvo sezono pa vsaj vprašljiva, kot tudi odločitev sočasne izpovedi treh različnih zgodb. Morebiti bi bilo bolj smiselno gledalce poprej seznaniti z geopolitičnim dogajanjem skozi zgodbo Geralta in ostale like vključiti tekom pripovedi? Seveda trenutne ocene ne morem podati iz širše slike, kajti zasloni zaenkrat premorejo zgolj premierno sezono.

Nekoliko preveč časa je bilo namenjenega izgradnji zgodb Yennifer in Cirille, o samem poreklu legendarnih Witcherjev pa izvemo bore malo. Tukaj je še slabo predstavljena politična shema sveta. Presneto, še nizkoproračunska poljska serija Wiedźmin, s promilom proračuna premore boljšo upodobitev.

Tukaj so še groteskno slabe oprave Nilfgaarda (Sveto-Rimsko cesarstvo), kjer prej kot v strah in spoštovanja vredne bojevnike, spominjajo na mladeniče v diskaču, ob obilici najlona.

Po drugi strani pa je CGI stvorov naravnost veličasten, lahko bi celo rekel eden izmed boljših, kar sem jih imel možnost videti v zadnjih letih. Popestrijo dogajanje in z akcijskimi sekvencami vnesejo potrebno osvežitev.

Stvaritev Lauren Schmidt Hissrich v sebi nedvomno skriva ogromno potenciala, ampak zaenkrat ne dosega letvice, ki so jo pri CD Project Red postavili izjemno visoko. Serija je gledljiva in bo zanimiva tudi tistim, ki fantazijskega sveta poljskega pisatelja, do sedaj niste poznali. Le upam lahko, da se v drugi sezoni dvigne na raven, ki si jo zasluži.

Objava Ko se Witcher iz računalniških zaslonov preseli na male ekrane se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi kvalitetna pisana beseda ne šteje kaj dosti, v kolikor bralcem ni na voljo in enako velja za igre. Veliko upov je bilo usmerjeno v Ryse Son of Rome, tedanjo ekskluzivo, ki naj bi ljudi, tiste oddaljene zime, pritegnila v nakup Microsoftovega ekosistema.

Neuspešno. Začetek je bil tako za PS4, kot tudi Xbox One precej jalov, še več, Knack in Ryse Son of Rome sta obveljali za veliki razočaranji. Že res, imeli sta, za vsega hudega vajene konzolaše, lepo grafično preobleko, s čimer sta nakazali zametke surove zmogljivosti prišlekov. V tej točki se je vse skupaj končalo. Najsi bodi ena ali druga med kritiki nista poželi hvalospevov in kovanja med zvezde.

Sam se je do nedavnega nisem lotil, ampak trenutno zdravstvena kriza je naredila svoje in mojo zadnjico prikovala na domač naslonjač. Čas kot nalašč, da se lotim igre, ki v temačnih kotičkih Steam knjižnice sameva že nekaj let. Naposled bo le uzrla svetlobo računalniškega zaslona.

Razvojna ekipa: Crytek
Založnik: Crytek
Platforme: PC, XOne
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2013
Cena: 9.99€

Žanr: Akcijska avantura

Preizkušeno na sistemu:
Procesor: Ryzen 1400 3,9GHz
Osnovna plošča: AsRock x370 Fatality k4
Ram: 2x8GB G.Skill 3000MHz
Grafična kartica: MSI RTX 2060 6GB GDDR6
Disk: SSD 256GB
Napajalnik: Enermax Tytan 800W

Ko zatikanje postane norma

V kolikor to ni najino prvo snidenje najbrž že veš, da plošček v mojih očeh pooseblja zadnje zlo, ki sem ga pripravljen poprijeti v svoje dlani in ga prebavim zgolj v raznih športnih simulacijah. Kot dolgoletni igralec, čigar začetki segajo v ero prvega Dooma, Carmageddna, Duke Nukema 3D in Warcrafta II, še zmeraj prisegam na miško in tipkovnico.

Zakaj je to pomembno? Ryse Son of Rom, v poplavi konzolnih predelav pooseblja, kako se igre ne prilagaja miški in tipkovnici. Nadzor je naravnost katastrofalen, kamera pa vse skupaj spremeni v pravcato peklensko izkušnjo (Devil’s Hunt). Boji nudijo pristno PTSD izkušnjo, saj si večino časa popolnoma izgubljen, brez občutka za koordinacijo in si želiš vse skupaj tem hitreje pustiti za sabo.

V odsotnosti zgoraj napisanega boš za igranje potreboval le ducat tipk, kjer tipka prevzame dva bremena. Bojevanje je sicer v osnovi preprosto, igra naposled pozna le udarec z mečem in s ščitom, ki grdeža, med tem, ko si zreta v oči, za nekaj trenutkov onesposobi. To je recept, ki ga boš ponavljal skozi naslednjih ducat ur, saj k sreči ne gre za dolgo igro.

Kot sem omenil je boj sila preprost. Vidno je zgledovanje po Rocksteadyevi seriji Batman: Arkham Asylum, torej ločena tipka, ki nevtralizira sovražne napade. Koncept je enak, sovražniki te zasujejo in napadajo v manjših in večjih gručah. Dejansko si vse skupaj lahko zamisliš kot travnik, potreben košenja.

Zakaj pa je vse skupaj tako problematično? Ker boj še zdaleč ni tekoč, ah kje… Ob neprestanem zatikanju in nihanju sličic (padci tudi pod 30 FPS) dobršen del tepeškanja prevzamejo QTE usmrtitve – v stilu Mortal Kombat fatality. Ne rečem, prvih nekaj minut so dejansko zanimive, kar za preostanek preprosto ne velja. Ponavljajoče postanejo presneto hitro. Tako boš s solznimi očmi zrl v zaslon že po nekaj deset minutah in se spraševal o življenjskih odločitvah. Presneto no, komu se je to zdela dobra ideja?

Želel bi se dotakniti še peščice šefovkih bojev, ki pa zaradi omejenosti nasprotnika, nikoli zares ne zaživijo. Izkušnja do pet ne sega niti spodobni Lords of Fallen. Napadi zlikovcev so namreč predvidljivi in ponavljajoči.

K temu dodaj še praktično odsotnost kakršnihkoli zanimivih nadgradenj udarcev, ki bo vsaj nekoliko osvežili neprestane, ponovljive in zatikajoče boje.

Steam uporabniki pravijo 9/10!?

Ne vem na kakšnih gobicah so dandanes Steam uporabniki, ampak Ryse Son of Rome preprosto ni dobra igra, kaj šele fantastična. O padcu kritične presoje ne bom izgubljal besed, saj v mojih očeh standard iz leta v leto pada.

Srž zamere kakopak predstavlja, neprestano bojevanje, ki po identičnem principu in brez poživitev poteka od začetka do konca. Vidiš balisto? Uporabi jo in pokosi gručo pračarjev. Že v naslednjem trenutku se znajdeš pred praporjem, pritisni E in vodi želvo skozi salve izstrelkov sovražnih lokostrelcev. Še najsvetlejši vidik igre je zgodba z izjemno zadovoljujočim govornim podajanjem, pred katerim poklekne marsikateri novodobnik.

Če si ljubitelj rimske zgodovine in meniš, da bo Ryse Son of Rome razširil tvoja obzorja…, pozabi. Preprosto rečeno, še najbližje zgodovinski natančnosti je vojna na otočju in bojna oprema, vse preostalo je fikcija.

Torej lahko rečeva, da gre za akcijsko fikcijsko igro, ki se zatika in ne omogoča zadovoljive uporabe tipkovnice in miške?

Vseeno ne gre za polomijo in ob neizkoriščenem potencialu me premleva žalost. Še najsvetlejša točka je osrednja pripoved, pospremljena z nemirnim tokom povprečnosti in slabih odločitev. Z osrednjo pripovedjo ciljam na edino zgodbo v igri, saj ob svobodi na ravni Guantanama, stranskih misij ne pozna. Govorim o popolni linearnosti, kjer imaš manj svoboščin, kot Italijani začasa razsajanja Covid 19.

Ujetnik igre bogov

Štorija te postavi v kožo legionarja Marcusa, ki odseva robustnost vojakov te daljne dobe. Že ob prvem vdihu in odprtju oči se znajdeš v osrčju spopada za Rim, ki mu grozi kolaps. Nebroj severnih plemen grozi z uničenjem in smrt je moč čutiti v zraku, ko se z zadnjimi možmi opotečeš do zaklonišča cesarja Nera. Pripoved se prične pri koncu, nakar te skozi kotičke temačnega uma popelje skozi retrospektivne dogodke preteklosti, ki so te neizbežno pripeljali do semkaj.

Zaključek je torej začetek in konec obenem, vse ostalo pa zgolj ujetost v lastno usodo. Med podoživljanjem Damoclesove zgodbe na poti, polni smrti (tudi kakšne miške ali tipkovnice neznalca), se podaš skozi kopico različnih lokacij, z navidez raznoraznimi sovragi, ki se razlikujejo zgolj vizualno. So pa okoliši zanimivi, predvsem severno od zidu, dobro pričarajo občutek misterioznega in neznanega.

Zgodba kakopak ni kompleksna, ne nudi možnosti izbire ali dodatnih epilogov in se niti od daleč ne more primerjati s kvalitetnejšimi predstavniki zvrsti – npr. zgoraj omenjeno serijo Batman: Arkham Asylum in GoW 4.

Po zaslugi CryEngine grafična podoba še dandanes ne deluje zastarelo in je še najmanjša težava. Tako divjina nudi živahnost, mesta občutek turobnosti in gneče, bojišča občutek brezupa in mestna obzidja mogočnosti. A kaj, ko boš le redko deležen miru, da bi jih lahko občudoval. Tako je, za vogalom že čaka truma sovražnih bojevnikov…

Razsodba

(+) Govorno podajanje
(+/-) Zgodba
(+/-) Grafična podoba
(-) Nezadovoljiv občutek na miški in tipkovnici
(-) Kratkost
(-) Ponavljajoča
(-) Raznolikost sovražnikov
(-) Šefovski spopadi
(-) FPS-ji so redkejši od obratujočih šol

Objava Ryse Son of Rome – Recenzije igre | Bolj zatikajoča od The King’s Speech se je najprej pojavila na HOPsi.

Od zadnjega javljanja se apokalipsa ni dogodila. Tako sem le stežka na kupček nabral bero novosti. Nvidia je izdala še ducat kartic z oznako Super, AMD pa je nanje zgolj odgovoril. Sicer pa ray-tracing naslove lahko iščeš z lupo, AMDjevi gonilniki še vedno povzročajo težave in nenazadnje immao cene, ki znajo zaradi krize na Kitajskem postopoma nekoliko zrasti.

Nekaj hitrih nasvetov

Resolucija: Na višji ločljivosti kot igraš, več zmogljivosti potrebuješ. Napram 1920×1080 mora na 3840×2560 grafična kartica izrisati kar štirikrat več pikslov, kar v praksi pomeni zajeten padec FPS. Zaradi tega je iskano zmogljivost prikladno prilagoditi uporabljeni resoluciji. Za FHD preprosto ne potrebuješ najzmogljivejše grafične kartice.

Napajalnik: Kot sem napisal že TUKAJ, je napajalnik ena izmed ključnih komponent za stabilno delovanje računalnika. Pri nakupu grafične kartice moraš biti vedno pozoren na to, da imaš tudi dovolj zmogljiv napajalnik. Za večino grafičnih kartic bo – kljub specifikacijam proizvajalcev – zadostovalo kakovostnih 400-500W oz. 600W za najpožrešnejše.

Grafični pomnilnik: Priporočam nakup grafične kartice z vsaj 4GB GDDR5, ki za FHD še vedno zadostujejo. Za višje resolucije imej v mislih vsaj 6GB ali še bolje 8GB spomina (splošno priporočilo).

FreeSync ali G-Sync: Tako AMDjeva kot Nvidiina tehnologija opravlja enako poslanstvo, to je sinhronizacija, v grafični kartici produciranih sličic, z osveževalnimi cikli monitorja. Od lanskega leta Nvidiine kartice v podprtih gonilnikih podpirajo tudi nekatere Free-Sync monitorje. Njihova prednost je v tudi od 100€ nižji ceni napram enakovrednim G-Sync, kar jih naredi vredne premisleka.

Vstopna grafična rešitev

Možnosti: AMD RX 560 4GB/2GB, RX 550 2GB, NVIDIA GT 1030 2GB(DDR3/GDDR5)

+ hitrejša od GT 1030, tekoče igranje na 1920×1080, 4GB GDDR5 pomnilnika, primerna za starejše napajalnike
– višja poraba od GT 1030, kompromisi pri grafičnih nastavitvah v igrah, povsem neprimerna za 144Hz

RX 560 je med nami že lep čas, natančneje, nekaj več kot dve leti. Kljub starosti v najnižjem segmentu še zmeraj ponuja najboljšo vrednost za zahtevan denar – z izjemo rabljenih grafičnih kartic. A kartice tega cenovnega razreda s sabo vedno prinesejo kopico kompromisov, zlasti če nisi navdušen zgolj nad e-športnimi naslovi, saj bo za tekočo igralno izkušnjo potreben potop v nastavitve. Zaradi nizke porabe je RX 560 primerna tudi za sisteme s starejšimi napajalniki (prihranek dobrih 40€), kot nadgradnja katere izmed kartic prejšnjih generacij. Velikost jo naredi primerno za manjša ohišja, vsi ljubitelji pasivnih sistemov pa jo lahko najdete tudi v pasivno hlajeni enačici.

Kot najbrž že sam veš, cene neprestano nihajo. Zato sem ob RX 560 za nakup priporočil tudi RX 550, v kolikor prve ne najdeš pod 100€. RX 550 za ceno ponuja razumno zmogljivost, ki je praktično enaka GT 1030.

V kolikor zmoreš nekaj več kot 100€ ti toplo priporočam RX 570 4GB/8GB. Le ta za ceno ponuja veliko več in je najboljša izbira za FHD igričarja na minimalcu.

Kartica množic (do 200€)

Možnosti: RX 570 4/8GB, RX 580 4/8GB, GTX 1060 3/6GB, GTX 1650, GTX 1650 Super

RX 570 4GB/8GB

+ hitrejša od RX 470, odlična cena, ravno pravšnja količina video spomina za 1920×1080
– slabše hlajenje od RX 580, navijalski potencial je bor, nekoliko večja poraba od GTX 1060

Kot že omenjeno med vsemi naštetimi karticami za denar zdaleč največ ponuja RX 570 4GB. RX 570 8GB sicer ne zaostane veliko, a dodatna količina pomnilnika v celoti preprosto ne upraviči cenovne razlike, pa tudi 4GB za 1920×1080 še vedno zadostuje. Odlično se obnese pri poganjanju iger v FHD in redki so naslovi, kjer bo potrebno občutno prilagajanje nastavitev.

Vsi smo veliko pričakovali iz strani AMD RX 5500XT, a le ta še zdaleč ni upravičila pričakovanj, saj cenovno ni najkonkurenčnejši izdelek. Gre za varčnejšo različico RX 580, to pa je tudi vse.

GTX 1650 Super 4GB GDDR6

+ sveža, nizka poraba, v igrah se približa RX 590, tiha, cena ni pretirano visoka
– ne najprimernejša za 1440p, neumno poimenovanje, RX 570 ponuja boljše P/P razmerje

V kolikor ti je poraba življenjskega pomena se je vredno ozreti še po GTX 1650 Super. Sicer stane nekoliko več, se pa tudi bolje spopada z zahtevnejšimi igrami, ki so spominsko požrešne. Zablesti zlasti v najnovejših naslovih, v starejših nekoliko manj. Mimogrede, Nvidia, tvoja poimenovanja so še vedno debilna.

Pravi srednji rang (pod 300€)

Možnosti: GTX 1660 TI, GTX 1660 Super, GTX 1660, GTX 1060, RX 580 4/8GB, RX 590, Vega 56

Nvidia GTX 1660 Super

+ sveža, nizka poraba, 6GB GDDR6 pomnilnika, cena, načeloma tiha
– ne najprimernejša za 1440p, neumno poimenovanje

Tokrat sem se namesto GTX 1660 TI odločil za novo-izšlo sejalko zmede, pod imenom GTX 1660 Super. Za dobrih 250€ po zmogljivosti sicer ne doseže GTX 1070 in RTX 2060, saj je za nekaj 20 odstotkov prekratka. Razlog za nižjo ceno tiči v odsotnosti tensor jeder in posledično nepodprtosti Ray Tracinga na strojnem nivoju. A kot vemo, Ray Tracing v trenutnem stanju ni opevana in nujna pridobitev, ji tega ne gre šteti v škodo.

GTX 1660 Super je hitrejša od AMD kartic v tem cenovnem razredu. No, še največja konkurenca ji je sivobrada Vega 56, od katere je počasnejša za dobrih ~20%, a zato nekoliko cenejša, porabi pa za 50% manj energije.

Še kot najbližja konkurenca se omenja RX 5600 XT, ki je kar precej boljša in v bistvu direkten konkurent RTX 2060, a je žal tudi dražja, saj jo pod 300€ najdeš le izjemoma.

Zmogljiva izbira (300€+)

Možnosti: RTX 2060/Super, RTX 2070/Super, RTX 2080/Super, Vega64, Radeon RX 5700/XT

Nvidia RTX 2070 Super

+ dobra zmogljivost, poraba, Ray Tracing je užiten
– cena, zmogljivost napram predhodnika

Tokrat namesto RTX 2060 in 2070 v soj žarometov stopi RTX 2070 Super, ki sem jo postavil pred RTX 2060 Super. Cenejši primerki RTX 2070 Super se močno približajo cenovni postavki 500€. Sama zmogljivost je neokrnjena in RTX 2070 Super dejansko omogoča poganjanje peščice naslovov, ki podpirajo Ray Tracing. V zameno za dokaj visoko ceno ponudi zmogljivost RTX 2080, a če imaš omejen proračun, definitivno preveri kartico spodaj.

AMD Radeon RX 5700

+ za denar ponuja veliko, v veliko igrah le malce zaostane za RTX 2070, pripadajoče tehnologije, 8GB GDDR6
– gonilniki, izogni se referenčnim primerkom, gonilniki, strojna podpora za napredno senčenje… sem že omenil gonilnike?…

Kot omenjeno, Radeon RX 5700 za nižjo ceno ponudi nekaj manj zmogljivosti in na strojnem nivoju ne omogoča uporabo Ray Tracinga. Osrednji prodajni atribut je razumna cena, saj se prodajajo za okoli 350€. Kartica med vsemi konkurenti ponuja največ za zastavljeno ceno in čeravno je zmogljivost nesporna, so sovpadajoči elementi nekoliko manj. Na spletu lahko opaziš kupček pritožb čez same gonilnike, ki so tudi eden izmed osrednjih razlogov za nakup kartic zelenega tabora.

Vsi hazarderji lahko iz nje iztisnete še nekoliko več zmogljivosti. To dosežeš preko igranja z BIOSom, kar jo približa nekoliko zmogljivejši RX 5700 XT.

Denarnica ali RTX 2080 TI?

Možnosti: RTX 2080 TI?

+ prva prava 4k kartica, zmogljivost, 11GB GDDR6 pomnilnika, ni igre, ki ji ne bi bila kos
– cena, cena, cena

Nesporno najzmogljivejša grafična kartica na trgu, za katero boš odštel povprečno mesečno plačo v Sloveniji. Žal gre za nišni produkt, ki si ga bodo omislili zgolj najbolj zavzeti privrženci in tisti, ki resnično “potrebujejo” kartico, ki je sposobna samozavestno prebaviti 4k naslove.

Objava Katero grafično kartico kupiti? (Marec 2020) se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat se moram zahvaliti madžarskemu podjetju Kolink, ki mi je na test poslal njihovo najzmogljivejšo enoto, 1500W napajalnik pod imenom Kolink Continuum 1500W. Zgodba za vsem je precej zabavna. Namreč že pred dobrim mesecem dni sem od spletne trgovine Caseking.de v test prejel 1050W model znotraj Continuum serije, ki pa se je že instantno po prvem priklopu v električno omrežje izkazal za nedelujočega. Težava je tičala v nestabilnih linijah, saj so bile meritve zunaj ATX specifikacij, pa tudi ventilator napajalnika se sploh ni izklopil, zaradi česar je deloval še več kot minuto po tem, ko je bil popolnoma odklopljen iz električnega omrežja, prav tako pa posledično tudi vsi preostali ventilatorji v ohišju. To je bil tudi razlog, zaradi katerega sem stopil v stik s proizvajalcem. Že dober teden kasneje, natančneje na zadnji dan starega leta, me je pred vrati pričakal masiven paket, ki je v sebi skrival Kolink Continuum 1500W, ki je osrednji predmet prispevka spodaj.

Tehnične specifikacije

Povezava do napajalnika SLO: Conrad
Povezava do napajalnike DE: Caseking
Cena: ~250€

Napajalnik je bil prejet v test s strani podjetja Kolink

Že res, da 1500W napajalniki trenutno niso najbolj iskan artikel med sestavljalci računalniških sistemov za večino ljudi, saj takšno moč potrebuje le malokdo. Z njim je Kolink ciljal predvsem na trg kopalcev kriptovalut, ki pa je trenutno v upadu.

Dandanašnji klasični igričarski sistem z Ryzen 3600 procesorjem in RTX 2070 grafično kartico niti približno ne potrebuje napajanja v štirimestnih številkah. Vse skupaj se malce spremeni, če v enačbo dodaš recimo navit i9 9900K procesor in dve RTX 2080 TI, kjer v ospredje stopijo mišičnjaki z več kot 1000W nazivne moči.

Druga raven so entuziasti z večimi grafičnimi karticami in lastniki delovnih postaj, kjer se dodatne moči in višjega izkoristka ni braniti.

Kakorkoli, kot si lahko prebral že zgoraj, sem napajalnik po pošti prejel ravno na zadnji dan starega leta. Zaradi nekaj več obveznosti in po-novoletne streznitve sem se testa lotil konec januarja. Poglejva si torej, ali je Kolik Continuum 1500W enota, ki jo lahko priporočim.

Embalaža

Kot priteče napajalniku tovrstne kapacitete je škatla precej velika, čeravno je napajalnik sam precej razumnih mer. Prednja stran je z informacijami nekoliko skopa, saj je iz nje razvidna zgolj fotografija izdelka, ime proizvajalca in modela ter njegova zmogljivost. Nedvomno pa je vidno in napisano, da gre za modularen napajalnik. Iskreno povedano je to v višjem cenovnem razredu napajalnikov postal standard. Presneto, je med nami kakšen mazohist z željo skrivati tono kablovja po ohišju?

Poglejmo kaj je obljubljeno na zadnji strni. Tudi tukaj ni mogoče videti nič posebnega. Še ena fotografija, napisi lastnosti v večih jezikih in jasno razvidna oznaka o visoki učinkovitosti, naposled imam pred sabo platinasto enoto.

Še posnetek s strani, ki razkriva, da ima napajalnik aktiven PFC in DC-DC. Na 12V liniji zmore prav vseh 1500W, kar je znak napajalnikov, namenjenih novodobnim računalnikom.

Pri izbiri ventilatorja se pozna, da je bil napajalnik dizajniran z mislijo na kriptokopanje in delovne postaje. Kroglični ležaji namreč niso sinonim tihosti, nedvomno pa jim vzdržljivosti ni moč očitati. Napajalnik omogoča deloma pasivno delovanje, saj se ventilator zažene pri obremenjenosti nad okoli 10% (med testom se je zagnal pri porabi ~140W) DC-DC je za dosego platinum certifikata na sodobnih sistemih z 12V v ospredju praktično nujen. V notranjosti so v celoti uporabljeni japonski kondenzatorji – odlično.

Ob pogledu na nalepko zbode napačen napis. Pri le tem so ob maksimalni amperaži namesto A uporabili W. Napake se dogajajo, se bodo pojavljale še pri kakšnem bistvenem delu?

Paleta kablovja je široka, kar od 1500W enote tudi pričakujem. Seveda ne govorimo o 1000W napajalnikih za 50€, ki premorejo komajda 1x6pin+2pin priklop za grafično kartico.

Kablovje

Napajanje za:

Osnovno ploščo: 1x 20+4 PinATX
Procesor: 2x 4+4 Pin
Grafične kartice: 6x 2 6+2 Pin
Disk, ohišje: 8x SATA
Disk, ohišje: 8x Molex

Na moje veliko veselje nikjer ni pritaknjen priklop za diketnik, ki je popolnoma nepotreben. Promil uporabnikov, ki ga bi dejansko potreboval, lahko konverter molex-berg za 20 centov najde na Ebayu.

Napajalnik je ustrezno zavarovan, saj je obdan z zaščitno peno, kablovje pa se nahaja v dodatni kartonasti škatli. V notranjosti ni najti nobenega dodatnega bonbončka v obliki vezic ali C19 kabla, ki je odsoten. So pa zato v notranjosti skopa navodila in štirje vijaki.

Vendar sem vseeno bil presenečen, ko sem vse kable razsipal po mizi in opazil del odlomljene plastike. Po hitrem pregledu kablov je bilo očitno, da je bil tokratna žrtev hakelček na 24pin ATX priklopu. Nič katastrofalnega, a pri priklapljanju in premikanju bom moral nekoliko bolj pazit.

Izgled in dizajn

Izgled je privlačen, zeleno črna kombinacija napajalnik naredi precej nevpadljivega in to imamo radi, kajne? A ne de?

Poglejva še iz druge strani, barvna paleta ostaja konsistentna, z jasno razvidno oznako visoke učinkovitosti in podatki o zmogljivosti.

Priklopi za modularno kablovje so obarvani in to z dobrim razlogom. V modre priključke je potrebno priklopiti modre vtiče (grafične), saj nimajo enake razporeditve kot CPU vtiči. Vse skupaj se dodatno zaplete pri priključku za osnovno ploščo, saj se njej namenjen priklop nahaja na levi strani in ni jasno označen. SATA-MOLEX ne iti v levo 6 Pin ok?

Na zadnji strani lahko opaziš odsotnost stikala. Joj, sam jih imam rad, ker mi ob raznih testih olajšajo odklapljnanje C19 kabla. Njegova odsotnost ima kljub temu eno pozitivno lastnost, več mrežne površine za lažje odvajanje toplote.

Nikjer nisem zasledil podatka, pri kateri temperaturi bo napajalnik dostavljal predpisano moč. Za dosego standarda nekateri proizvajalci namreč vrednosti navajajo ob najnižji še sprejemljivi temperaturi, to je 20C, kar jih v realni rabi oddalji od predpisane moči. Kolink bom sam preizkusil na 45C.

Elektro-ekstaza

Metodologija:

Na strani do sedaj nisi mogel zapaziti veliko testov napajalnikov. Razlog za to je tičal v tem, da vseh potrebnih aparatur nisem imel, kar bi testiranje omejilo in bi bili rezultati bolj kot ne posplošeni. Kako torej, da sem se odločil preizkusiti 1500W monstruna? Zahvala gre FERI Maribor, ki mi je izvedbo testiranje omogočil v njihovih prostorih.

Kot že sam veš testa napajalnika ne moreš opraviti na osebnem računalniku, saj testi niso ponovljivi, poraba in obremenjenost pa glede na sistemske procese nihata. V najboljšem primeru bi tako bilo mogoče izvesti teste na 300W-500W napajalnikih pod polno obremenitvijo, pa še tam bi bili rezultati le pogojno užitni.

Kot priteče napajalnikom s platina certifikatom, bi med drugim naj nudili visoko učinkovitost. Posledično pri pretvarjanju AC-DC nastaja manj toplote, ki pri elektroniki ni najbolj zaželena.

Kolink Continuum certifikat dosega na vseh ravneh in pri 20% obremenitvi skorajda doseže izkoristek titan napajalnikov. Razveseljiva je učinkovitost pri nizki obremenitvi, ki naredi napajalnik učinkovit tudi ob rabi z manj požrešnimi komponentami, a manj zahtevni uporabnik toliko moči preprosto ne potrebuje.

Kakorkoli, sodi med učinkovitejše platinum napajalnike, ki sem jih imel možnost preizkusiti.

Regulacija voltaže pusti mešane občutke. Sicer od napajalnika tukaj ne pričakujem fantastičnih rezultatov, saj platformo za Kolink izdelujejo pri Enhance, ki slovijo po spodobnih napajalnikih v višjem cenovnem rangu, a regulacija je običajno povprečna. Nekoliko sem presenečen, saj so rezultati dejansko boljši od pričakovanj. Na 12V liniji je dosegel odličnih 1,33%, zgolj za odtenek slabše se je odrezal na 5V z 2,01%. Povprečne regulacije je pričakovano deležna 3.3V linija, ki doseže zgolj medlih 3,11%. Napajalnik skupaj doseže dobro regulacijo s povprečjem 2,14% .

Veseli pogled na tabelo in podatek, da polno moč napajalnik doseže pri 46 stopinjah. Prvi rezultati so precej spodbudni.

Zaščite

Pred aktivacijo OVP (izključitvijo) je napajalnik dosegel ~1655W, kar je 155W več od uradnih specifikacij.
OTP se je sprožil pri okoli 127°C, kolikor je bila izmerjena temperatura glavnega transformatorja tik po izklopu. Kot kaže zaščite delujejo kot morajo in napajalnik/komponente zaščitijo pred okvarami. 

Morda je vredno omeniti še protinapetostno zaščito, ki je na 12 regulirana zadovoljivo in se sproži pri 135A, nekoliko slabše pa na 5V liniji, kjer se to zgodi pri 39A, kjer že za skoraj 180% preseže predvidene specifikacije.

Za razliko od regulacije napetosti je nihanje napetosti nizko. Na 12V liniji je segalo od 10mV pri 100W porabe do 38mV pri 1500W. Rezultat zlahka ostane znotraj ATX specifikacij, kar je dober indikator kvalitete. Izjemno dober rezultat je bil dosežen tudi na 5V liniji, saj je tam dosegel največ 16mV. Nekoliko “slabši” je rezultat na 3.3V s 24mV.

Dosežene vrednosti Kolink 1500W uvrščajo v zgornji rang napajalnikov, a nikjer ne uspe odskočiti od konkurence, kvečjemu pred najkakovostnejšimi napajalniki zastane za kakšen korak ali dva. A po drugi strani gre za enega najcenejših 1500W platina napajalnik na evropskem trgu.

Pogled v notranjost

Kot že omenjeno je Kolink Continuum KL-C1500PL v celoti modularen napajalnik z izjemno učinkovitostjo. Uporablja DC-DC pretvorbo, kar poenostavljeno povedano pomeni, da lahko vso moč dostavi na 12V; 5V in 3.3V pa ustvarja iz 12V. Kot veš, je na sodobnih sistemih to najpomembnejša linija. Pri skupinski regulaciji (“za sodobne sisteme zastareli dizajn”) sta 12V in 5V liniji regulirani skupaj. Zaradi tega obremenitev ene izmed linij vpliva na drugo, kar lahko povzroči nihanja napetosti tudi izven ATX specifikacij – škodljivo za komponente.

Do sedaj sva že ugotovila, da napajalnik za Kolink izdeluje zgoraj zapisan Enhance, s čimer nimam problemov. Enhance ima za svojim pasom kar nekaj dobrih višje in srednje cenovnih napajalnikov in Kolink Continuum 1500W, Thermaltake Toughpower DPS ter SilverStone ST1000-G Evolution 2.0 so le eni izmed njih.

Hladilna rebra se razprostirajo po skoraj celotni dolžini PCB. Kakovost spajk je večji del precizna, na spodnji strani pa ta dodana tudi dva termalna trakova, ki s pomočjo ohišja hladita 16x Infineon BSC014N04LS MOSFETe.

Na primarni strani se nahajajo trije 105°C Nichicon 450V elektroliti s posamično kapaciteto 560uF 105°C. Nekaj drugače je pri PCB-ju modularne plošče, kjer najdeš kopico polimernih kondenzatorjev proizvajalca Unicon. Očitno oglaševalski opis, ki zagotavlja 100% japonske kondenzatorje ni bil zgolj marketinški trik, kjer potem v notranjosti najdeš enega ali dva elektrolita na vhodni strani. Sekundarna stran uporablja elektrolite proizvajalcev Rubycon, Nichicon in Suncom. Glede same sestave in dizajna nimam pripomb. Kot je videti je napajalnik sestavljen kakovostno in temu priteče tudi 5 letna garancija. Nedvomno dolga doba, a nekateri proizvajalci so tukaj napravili korak dlje in ponujajo 7-12 let garancijske dobe.

Glede na zasnovo me ne bi presenetilo, če bi Kolink Continuum 1500w znatno presegel življenjski cikel, ki mu ga je namenil Kolink (5 let). Vsekakor pa gre za izdelek, ki je zaradi visoke izhodne moči primarno namenjen mining konfiguracijam in visokozmogljivim (navijalskim) sistemom z večimi grafičnimi karticami.

Ventilator

V notranjosti je uporabljen 135mm Yate Loon ventilator z dvojnim krogličnim ležajem – D14BH 12. Če se ne motim, identičen ventilator uporabljajo tudi nekateri napajalniki iz Corsairjeve premijske serije AX. Nadziran je digitalno, preko MCU vezja, katero omogoča boljšo natančnost.

Ob nižji obremenitvi napajalnik deluje neslišno. Ko se približaš 750W, postane nekoliko slišen, a ventilator zaživi nad 1000W, ko glasnost preseže 45dB. Po svoje je agresiven ventilator pričakovan, saj so napajalniki tovrstnih kapacitet prvenstvo namenjeni kopalcem kriptovalut, kjer bi zaradi 24/7 v nasprotnem primeru prišlo do pregrevanja in krajše življenjske dobe.

Razsodba

(+) Nevpadljiv izgled
(+) Več kot dovolj moči za še tako zahteven sistem tudi pri 45°C
(+) Visoka učinkovitost
(+) Kvaliteta izdelave na visokem nivoju
(+) Modularen
(+) Nihanje napetosti
(+) Popolna modularnost
(+) Cena
(+) Regulacija na 12V
(+) Kup kablovja
(+) Ventilator ima dvojni kroglični ležaj
(+) Kriptokopanje
(+/-) Semi-pasivno delovanje zgolj do ~140W
(+/-) Regulacija na 5V in 3.3V
(+/-) ob obremenitvi postane precej glasen
(+/-) odsotnost stikala
(+/-) 5 letna garancija (nekateri konkurenčni izdelki nudijo 7-12 let)
(-) C19 kabel ni priložen
(-) kable lahko vstaviš v luknje v katere ne sodijo
(-) testni primerek je prispel s poškodovanim priključkom
(-) dokumentacija

Objava Kolink Continuum 1500W – Test napajalnika | Dobra izbira? se je najprej pojavila na HOPsi.

Skočiva v zadnje petletje, še po štirih letih na policah zapaziš Skylake in Kaby Lake procesorje, ravno pred nekaj meseci so obelodanili konec njihove življenjske poti, a cena ostaja vse prej kot vzpodbudna. Za manjši denar prejmeš celo novejšo Coffee Lake serijo in ne navsezadnje odlično Ryzen linijo.

Čas je v svetu tehnike izjemno neodpustljiv, moja Z170 plošča že dodobra zaprašila, tako, se mi je v glavi porodilo vprašanje:” Kaj storiš, če si, kot jaz, obtičal s spodobno osnovno ploščo, h kateri se stiska žalostni Pentium/Celeron (oz. brez procesorja)?”. Zmogljivejši procesorji znotraj serije se še vedno prodajajo za suho zlato, rabljeni pa so kot vedno loterija? Vendarle ne gre za brezupno situacijo, za kar poskrbijo Kitajci.

Že hiter obisk Aliexpressa je moje počutje vsaj nekoliko otoplil. Saj sem vedel, da bi moral do okulista… za ceno parih viskijev, pokovke in kino vstopnice lahko dejansko prejmeš i7 procesor?

Izziv na mestu, 60€ pa dovolj razumna investicija, ki bi mi prihranila kar nekaj sivih las in denarja.

Procesorji kot se šika?

Dajva za začetek odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ki je predramilo tvoje zanimanje. Skepsa je v tovrstnih primerih vedno na mestu, saj kosi, ki jih prodajajo na AE niso popolnoma navadni i7 procesorji. Teh primerkov namreč ni mogoče kupiti v trgovini, saj gre za ti. ES procesorje. ES kratica označuje Engineer Sample, v bistvu testne produkte, ki jih proizvajalec (Intel) v pred-produkciji pošilja na naslove raznoraznih podjetij za razvoj programske in strojne opreme.

Zagotovo boš opazlil nekoliko nižjo frekvenco (napram serijskim procesorjem), ki niha od modela do modela. Slednji najpogosteje dosegajo osnovno frekvenco 2.2 GHz oz. 2.6 GHz boosta na vseh jedrih, a kot že omenjeno, varacija med različnimi tipi procesorjev obstaja.

Vsi primerki so last Intela in se kot takšni ne bi smeli prodajati. Dejansko bi lahko Intel zahteval njihovo izročitev ali uničenje (v teoriji), prav tako pa garancija nanje ne velja (oz. Aliexpress trgovci ponujajo leto dni). Ves opisano počnete na lastno odgovornost, avtor ne odgovarja za morebitne nevšečnosti!

Kljub vsem pomislekom je bila cena preprosto preveč mikavna, zlasti, ker bi s tem v svojo Z170 ponovno vdahnil nekaj življenja. Naposled bo vsaj ena zapustila zaprašeno polico, ponovno napojila svoje kondenzatorje in me popeljala v magičen svet Fortnajta, khm khm, mislil sem seveda Witcherja, kot predpripravo pred RDR2 za namizne računalnike (cikel črkopisja je očitno daljši od kodopisa RDR2 ;)).

Zaradi najnižje cene sem se odločil za QH8F tip procesorja, predhodnika bolj poznanega i7 6700T (pogostejša “izmišljena” oznaka i7 6400t). Njegova neobičajnost v sebi skriva tudi prednost. BLCK omogoča navitje z obdržanimi AVX inštrukcijami, zaradi česar je priporočljiva Z170 osnovna plošča:), procesorji bodo sicer delovali na veliki večini plošč 6. generacije (brez zapletenega posega ne delujejo na Z270 ipd.) – spodaj bom temu namenil kakšno besedo več.

Katerega izbrati?

Za najpopularnejšo izbiro velja QHQG, z znosnim množilnikom 22x-24x, ki ob navitju omogoča doseganje višjih frekvenc. Popolnoma nasprotno QHQJ z 1.6GHz osnovnega takta in 16x-20x množilnikom ni najboljša izbira. Za dosego enakih GHz bo namreč osnovna plošča pod večjim stresom, ki raste sorazmerno z višanjem BLCK. Posledica je nižji navijalski potencial (do okoli 3.6GHz)

Primer:
Kupil si procesor QH8F, kjer vsa jedra pod obremenitvijo dosežejo 2,4GHz (BLCK=100, množilnik=24).
100MHz x 24 = 2400MHz
Ker potrebuješ več zmogljivosti vrednost BLCK dvigneš na 140MHz.
BLCK=140MHz, množilnik=24
140MHz x 24 = 3360MHz

Najzgodnejša revizija A0 navduši z nizko ceno, a na račun nižjega navijalskega potenciala in PCI-e kontrolerja, ki podpira samo PCI-e 2.0. Nekateri procesorji pod oznako QH8G nimajo delujoče integrirane grafične kartice. V kolikor ne nameravaš navijati, ali si ne lastiš navijalske plošče je QH73 najboljša izbira, saj ima nekoliko višjo osnovno frekvenco.

Razlike med posameznimi različicami

Kot si lahko že opazil i7 6400T uradno ne obstaja. Gre za poimenovanje, ki so mu ga nadeli kitajski prodajalci. Na trgu se pojavlja kar nekaj različnih tipov, ampak nekateri upravičeno veljajo za problematične.

Najzgodnejše različice nosijo oznako A0. Le ti so najcenejši in tudi dokaj nepredvidljivi (povzročajo največ nevšečnosti).

QH8F, ki sem ga kupil sam, ima pogosto težave z vgrajeno grafično rešitvijo in PCI-e 3.0 (potrebno ga je nastaviti na PCI-e 2.0)

Bolj zanimivi so QHQG, QHQJ in QHQF z revizije Q0. Slednjega je izjemno težko dobiti, ob tem pa se prodaja tudi po najvišji ceni. Najpogostejša izbira tako postane QHQG. Na njem lahko najdeš več oznak iz katerih razbereš leto in tedne. Poznane so L452, L448, C445 in L501, kjer najnovejši veljajo za najboljše in ne terjajo dodatnega nastavljanja za zunanjo grafično kartico, premorejo pa visok množilnik od 8-26 (odlični za navijanje).

Ob nakupu samega procesorja je pomembna tudi osnovna plošča, saj na vseh ES primerki ne bodo delovali pravilno. Za navijanje boš potreboval Z170 (na Z270 ne delujejo). Najpriporočljivejše so Asus, MSI in AsRock, Gigabytove imajo določene težave, zaradi česar jih odsvetujem.

Z170 čipovje je nujno za navitje. Procesorji žal v osnovi pridejo z izjemno nizkimi frekvencami in že z nekaj kliki lahko njihovo hitrost pohitrimo za 50%, na tovarniških nastavitvah bodo rezultati precej ubori – raven i5 procesorjev.

Začnimo

Če si že kadarkoli naročal iz Kitajske poznaš postopek. Najbolj mučen del je čakanje, kjer preprosto upaš, da ti ne bi poslali napačnega/nedelujočega primerka, ki bi vse skupaj močno zavlekel in zakompliciral. Na svojega odreshenika sem moral počakati dobre 3 tedne, kar je za tovrstna naročila popolnoma razumen rok.

Kot sem že rekel ne gre za popolnoma navadne procesorje. Čeravno delujejo na praktično vseh osnovnih ploščah procesorjev prve generacije, za delovanje potrebujejo BIOS izpred Kaby Lake ere. Slednji mora biti starejši od leta 2016, ker je bila podpora za ES, z vstavitvijo Kaby Lake mikrokode, odstranjena.

V koliko že imaš i5 procesor 6., 7. generacije nadgradnja naposled ni preveč smotrna, saj razlika v zmogljivosti najbrž ne bo upravičila razlike v ceni (razen v primeru spodobnega navitja). V kolikor je BIOS že nadgrajen na novejšo različico, procesor pa je <i5, bo pred uporabo potrebno BIOS posodobiti na starejšo različico, kar sem moral storiti sam.

Brez težav ne gre

Pri postavitvi platforme sem naletel na kar nekaj težav. Ena izmed njih je flashanje BIOS-a na plošči. Svojo sem pred časom posodobil in pričakovana posledica je bila nedelovanje i7 QH8F. K sreči sem star procesor imel pri roki in težavo razrešil z vstavitvijo mikrokode za A0 in posodobitvijo na starejšo različico BIOS-a (za z170 MSI Gaming M5 je to bil A.1). Vstavitev mikrokode (postopek in datoteka sta na voljo spodaj) je priporočljiva, saj zagotavlja pravilno delovanje procesorja.

Ko ga je plošča končno uspešno prepoznala, težavam še zmeraj ni bilo videti konca. Za začetek je bilo računalnik mogoče do Oken spraviti zgolj z integrirano grafično kartico, saj ob vstavitvi ločene RTX 2070 nisem imel slike. Takojšnja želja po testiranju in deljenju izkušenj z bralci (6 mesecev kasneje…), se je tako zavlekla za kar nekaj dni, saj se mi ni sanjalo, v čem bi lahko bila težava. Tako sem doživljal razna sesutja, BSOD in celo črn zaslon ob zagonu.

A rešitev je bila na dlani in na moje presenečenje dokaj trivialna, kar je razkril obisk ruskih forumov. Vira vseh težav sta bila dva.

Preprostejši je bil vezan na integrirano grafično rešitev. ES primerki namreč vsebujejo identično grafično enoto (več info najdeš zgoraj), a se je njena podpora z gonilniki zaključila v letu 2016. Z novejšimi Intel HD grafičnimi gonilniki se pojavijo težave, ki sem jih imel sam. Tako je sistem deloval, dokler je Intel HD delovala v varnem načinu, ob namestitvi gonilnikov so sledile težave. Namestitev starejših je računalnik v trenutku spravilo v popolnoma delujoče stanje.
Povezava do zadnjih delujočih gonilnikov: 32bit ; 64bit

Iskreno povedano bo večina kupcev i7 ES procesor kupila za uporabo z zunanjo grafično kartico. Ker so ES primerki zgodnje razvojne verzije, imajo nekateri (npr. QH8F) kar nekaj težav s PCI-e krmilnikom, ki na QH8F ne deluje s PCI-E 3.0 (primerki Q0 delujejo brez težav).

Sicer sem to vedel, a predvideval, da bo BIOS iz PCI-E 3.0 na 2.0 preklopil samodejno. Tega seveda ni storil, zaradi česar grafična kartica ni delovala (občasno bila pogojno uporabna). Za dokončno odpravo težav sem moral ločeno grafično kartico odstraniti (pomaga tudi namestitev v katero izmed spodnjih rež, ki niso 3.0), računalnik priklopiti na Intel HD grafično, vstopiti v bios in GEN3 spremeniti v GEN2 (FLCK nastaviti na 400MHz). Vse težave so končno izginile in testiranje se je lahko pričelo.

Nasvet: (Veliko oviro je predstavljala slaba baterija na matični plošči, ki je ob izklopu vse vrednosti poenostavila na tovarniške vrednosti. Če se srečuješ s tovrstno težavo, v trgovini za 1€ nabavi nadomestne baterije – pazi na širino (običajno CR2032)).

Sedaj ima računalnik za sabo že več mesecev delovanja in tega je prestal več kot uspešno. Težave so postale preteklost.

Kako vstaviti mikrokodo?

Postopek je precej trivialen (za primer je uporabljena MSI Z170 Gaming M5 osnovna plošča). Potrebuješ:

1. Zadnji še podprt BIOS, ki ga snameš iz uradne strani proizvajalca

2. Snemi mikrokodo
– A1 procesorji
– Q0 procesorji
3. Snemi program MMTool v5
– odpri program MMTool
– naloži BIOS iz koraka 1 in pojdi pod CPU Patch tab
– vstavi mikrokodo (insert a Patch Data) in jo shrani pod volume 1
– shrani BIOS
– spremenjen BIOS skopiraj na USB ključ (FAT32) in posodobi BIOS

Rezultati

Testni sistem:

Procesor: i7 QH8F – i7 6400T ~3,4GHz
Osnovna plošča: MSI Z170 Gaming M5 1151Ram: Crucial 2133MHz cl15 ~2397MHz
Grafična kartica: RTX 2070/RTX 2060
Napajalnik: LC Power 650W GP6550 2.3
Diskovje: Intel M.2 NVME 256GB

Metodologija:

Ponovno pri metodologiji. Tokrat s testiranji nisem kompliciral kaj preveč, saj je procesor enakovreden i7 6×00 seriji pri enaki frekvenci. Zaradi nizkega osnovnega takta so rezultati pričakovano naraščali z njenim dvigom. Žal pri roki nisem imel RTX 2080 TI, ki bi konfiguracijo pognala do skrajnih meja (to lahko preveriš samo ob ogledu testov za i7 6700/k), temveč grafično kartico, ki bi bila pričakovana za povprečnega kupca procesorja – v tem primeru RTX 2060 in RTX 2070. Test je pri vseh procesorjih potekal na ultra nastavitvah in ločljivosti FHD (1920×1080). Vse nastavitve so bile enake na vseh konfiguracijah. Vsak test je bil izveden 3x, vzete so bile povprečne vrednosti vseh testov. Ob večjih odstopanjih od vzorca sem test ponovil.

Cinebench R15

Cinebench R15 še zmeraj velja za eno izmed bolj priljubljenih orodij preizkusa procesorjev. QH8F se odreže po pričakovanjih, vsaj pri frekvenci ~3,4GHz, ki jo je dosegel moj primerek. Na večnitnem testu so se številke ustavile pri 756, s čimer je presegel i5 7600K (710) in nekoliko zaostal za i5 8600 (959). V eno-jedrnem testu je s 168 točkami presegel Ryzen 2700 (165) in Intel i5 8400 (161) ter nekoliko zaostal za i5 7600k (176) ter i5 8600 (178).

CPU-Z

V kolikor procesorja ne naviješ, bo končna zmogljivost primerljiva z i5 2500K, zaradi mnogo nižje frekvence. Ob navitju na 3.5GHz se situacija drastično spremeni, saj se rezultat izboljša za kar 30% (slika zgoraj).

Greedfall – (naš OPIS)

Eden izmed najboljših RPG-jev tega leta velja za procesorsko in grafično precej zahtevno igro. Presenetljivo sem imel med testiranjem precejšnjo težavo. Na RTX 2060 je igra po minuti igranja postala izjemno zatikajoča. Čeravno sem najprej pomislil na procesor, je le ta še pred nekaj dnevi igro brez težav poganjal z RTX 2070. Težava je tičala v hrošču, ki ob uporabi ultra tekstur -FHD, porabi kar 6500mb grafičnega spomina. Že spust na very high je prinesel izjemno tekočo izkušnjo.

Procesor je nalogo opravil dobro in brez omembe vrednih zatikanj. Igra je po odpravi težave delovala gladko in v povprečju dosegala 71 FPS. Tudi 1% vrednosti so potrdile dobro delovanje z 48 FPS. Že hiter dvig frekvence je prinesel občutnejšo pohitritev. Število AVG FPS se je povzpelo na 88FPS, z 58FPS je bil višji tudi 1%. Test sem izvedel v mestu Sant Matheus, ki je procesorsko najzahtevnejše.

Navit i7 6400T se z lahkoto kosa z novejšim Ryzen 2600 in ga za drobec celo preseže. Igra ima dobro večjedrno podporo, i7 6400T na tovarniški frekvenci dosega enake FPS, kot i5 6400 kljub kar precej nižji frekvenci.

GTA 5 – (naš OPIS)

Čeravno šteje že skoraj pet let je zaradi izjemne priljubljenosti in procesorske zahtevnosti še vedno zvesta stranka ljubiteljev grafikonov. Za testiranje sem uporabil v igro vgrajeni benchmark pri najvišjih nastavitvah (ultra) 1920×1080. i7 6400T postreže s 55 FPS AVG, s čimer se ne more kosati z 8 generacijo in 2. Ryzen serijo.

Ob navitju se situacija diametralno spremeni. AVG FPS poskočijo na kar 76 FPS, kar omogoča tekoče igranje tudi v najbolj zapolnjenih delih mesta. Z zamenjavo z RTX 2070 so AVG FPS narasli na 79FPS.

Tako navitemu kot nenavitemu i7 6400T igra ne predstavlja večje težave. Igralna izkušnja, ob redkih izjemah, poteka tekoče, brez zatikanj. i7 6400T se je v primeru navitja pokazal za nadgradnjo i5 6400, saj ga preseže za 18 FPS.

Witcher 3 – (naš OPIS)

Spodobi se, da zraven vključimo eno izmed klasik, ki jo sam prištevam med najboljše igre vseh časov. i7 6400t omogoča izjemno tekočo igralno izkušnjo saj v navezi z RTX 2060 uspe v sekundi prikazati kar 101FPS. Ob tem ne trpijo niti 1% FPS, saj se ustavijo pri številki 45FPS, zatikanja med igranjem ni čutiti. Rezultat je pričakovan, saj gre za procesor z oznako T, kjer je v ospredje potisnjena varčnost.

Z navitjem za dobrih 30%, na 3.4GHz, pri AVG FPS razlike praktično ni, saj znaša zgolj 2 FPS. Nekoliko drugače je pri 1%, kjer i7 6400T z navitjem pridobi kar 12FPS. To ga naredi primerljivega z bistveno novejšim Ryzen 2600, i5 6400 ostane na nivoju nenavitega i7 6400T.

Navijanje

Navijanje i7 6400T je preprostejše od potrošniških Skylake procesorjev, brez oznake K (označuje navijalske modele). V bistvu vse skupaj poteka na popolnoma enak način – višanjem BLCK frekvence (procesorji nimajo odklenjenega množilnika).

Pri tem moraš biti pozoren, večina procesorjev/plošč ima na BLCK vezano hitrost rama, procesorja in PCI-e naprav. Na večini arhitektur lahko ravno zaradi prisotnosti slednjih, procesorje preko BLCK navijemo zgolj za okrog 100MHz. Tako majhnega zvišanja sploh ni mogoče zaznati, kar naredi tovrstno početje brezpredmetno.

Pri navadnih Skylake procesorjih se z točno določenim BIOSom ob višanju vrednosti, sorazmerno dvigata zgolj hitrost rama in procesorja. Tako lahko na spletu naletiš na veliko prispevkov uporabnikov, ki so z i5 6400 dosegli tudi do 4,8GHz. Seveda je imelo tovrstno ravnanje kar nekaj negativnih plati, vsa programska oprema je prenehala beležiti temperaturo procesorja, AVX inštrukcije niso delovale in nenazadnje je računalnik vseskozi deloval na nastavljeni voltaži in frekvenci (maksimalni nastavljeni).

Pri i7 6400T so vse tovrstne težave odpravljene. Procesor je mogoče naviti na vseh BIOS različicah pred Caby Lake posodobitvijo, senzorji temperature delujejo normalno, omogočena pa so tudi AVX inštrukcije.

Kot vedno, tudi tukaj velja silicijska loterija, sam sem testni primerek uspel naviti na 3.56GHz (zaradi tovarniškega hladilnika sem se zadovoljil z 3.4GHz). Če pomisliš gre za precejšen preskok napram tovarniških 2.4GHz. Navitje sem opravil kar na priloženem Intel hladilniku.

Kako ga torej naviješ?

1. Odpravi se v BIOS (ob zagonu pritiskaj F2 ali DEL).

2. Poišči vrstico z BLCK in vrednost dvigni na 120MHz (2.880MHz)

3. Poišči Multiplayer (množilnik) – nastavi na 24x

4. Poišči vrstico Memory Speed. Če predpostavima, da pomnilnik deluje na velikorat privzetih 2133MHz, boš v polju opazil povišanjo vrednost – 2559MHz. Kot že veva je do tega pripeljal dvig BLCK na 120MHz. QH8F primerek podpira maksimalno hitrost 2400MHz, zato pritisni na vrednost in najdi najbližjo nižjo od 2400MHz. Korak ob vsakem ponovnem dvigu BLCK ponovi.

5. Seveda bo potrebno dvigniti voltažo – VCORE Voltage. Dvig le te je odvisen od kakovosti osnovne plošče in procesorskega hlajenja. S tovarniškim hladilnikom sam ne bi šel preko 1.25V, z dobrim hlajenjem lahko vrednost povečaš do 1.4V (koliko bo potrebno, število varira od procesorja do procesorja). Za začetek jo lahko nastaviš na 1.3V oz. 1.25V

6. Sledi preizkus v Windowsih z programoma Prime95 ali OCCT – v poštev pride tudi Blender (povezava do demo datotek). V Prime95 in OCCT naj test med posameznimi stopnjami traja 15-20 minut, ob dosegu želene frekvence pa vsaj 2 uri. V Blenderju naj procesor rendira datoteko do konca. Test je manj zanesljivo možno opraviti tudi v procesorski zahtevnih igrah kot sta Assassin’s Creed Odyssey ali Battlefield 5.

Razsodba

+ identična zmogljivost kot serijski procesorji
+ procesor je za igre še vedno aktualen
+ BLCK navijanje brez potrebe po posebnih BIOSih
+ cena
– brez predznanja je izvedba vprašljiva
– PCI-e krmilnik na testnem primerku ima določene težave (ne podpira PCI-E 3.0)
– nizka osnovna frekvenca terja Z170 osnovno ploščo
– podpora na Gigabyte ploščah ni najboljša
– ni garancije
– slabši navijalski potencial od serijskih procesorjev
– vprašljiva vrednost napram Ryzen procesorjem

Objava Kako do i7 procesorja za ~60€?! (Skylake) se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako se v iskanju informacij vedno znova znajdeš na tujih spletnih straneh ali forumih. Živimo v času poplave informacij, kjer je za naziv “mojstra” potreben zgolj ogled dveh ali treh posnetkov na Youtube, prevladuje konformizem, kjer se večina ne odloči za preverbo pridobljenih informacij še pri kakšnem drugem viru. Zgoraj napisano je mišljeno širše in v življenju si obnesel še dobro, če si/se boš opekel zgolj pri nakupu napajalnika. Da do tega ne bi prišlo, se osredotočiva na temo, ki je razlog klika na prispevek.

Kot lahko razbereš iz naslova, se bova tokrat osredotočila na enega izmed bolj pomembnih, a po drugi strani pogosto spregledanih, sestavnih delov vsakega računalnika – napajalnik. Dokler bo deloval kot mora, bo razlika med cenenim in kvalitetnim za navadnega uporabnika obskurna in bo omejena na glasnost ventilatorja, višino položnice in električne piskajoče zvoke (javkanje tuljave oz. po angleško “coil whine”), ki jih napajalniki včasih oddajajo. Zraven lahko dodava še varnostno izklapljanje računalnika, v kolikor je kupljen napajalnik prešibak za konfiguracijo. A osrednja razlika med kvaliteto in cenenostjo je v dolgoživosti, stabilnosti in zanesljivosti, saj lahko težave z napajalnikom povzročijo večkratnik stroškov prvotne investicije. V najslabšem primeru ob napaki na sekundarni strani (output) ostaneš brez dobršnega dela komponent.

Upam, da sem te prepričal, da je napajalnik eden izmed vitalnih delov vsakega sistema, ki mu je potrebno nameniti vsaj nekaj pozornosti. Ravno zato je izogibanje neznanih znamk s sumljivo nizkimi cenami in zavajajoče visoko močjo največkrat edina dobra izbira. Kako vendarle ločiti rodovitno seme od plevela in zakaj napajalnik za nekaj cekinov ni stvar, ki bi jo lahko komurkoli dobrosrčno zaželel? Začniva na začetku.

Kako deluje

Na kratko, napajalniki imajo dokaj trivialno osnovno nalogo. To je pretvarjanje omrežne napetosti (izmeničnega toka – v EU 230V 50Hz) v enosmerni tok na veliko nižjih napetostih – +12V, +5V, +3.3V in -12V in s tem dovajanje moči celotnemu sistem. Cilj je doseči najbližji približek in čim manj nihanja na posameznih linijah. Tukaj osrednjo vlogo odigra premišljen dizajn in uporaba kakovostnih sestavnih delov (japonski kondenzatorji, DC-DC, ustrezni krmilniki…).

Certifikati in učinkovitost

Kot pri ostalih napravah, tudi pri napajalnikih med pretvarjanjem prihaja do izgub v obliki toplote, saj noben ni 100% učinkovit. V 2004 je tako nastal certifikatski sistem, ki ga danes poznamo pod 80 PLUS. Za dosego najnižjega standarda je v EU potrebno dosegati vsaj 82% energijsko učinkovitost pri 20% in 100% obremenitvi, ter 85% pri 50% obremenitvi. Napajalniki so najučinkovitejši med 40% in 60% obremenitvijo.

Bistvene stvari, ki jih je moč razbrati iz tabele:

• Obstaja šest različnih oznak, ki so večinoma poimenovane po plemenitih kovinah
• Titanium certifikat predstavlja standard najučinkovitejših enot
• zgolj od Titanium enot se zahteva visoka učinkovitost pri 10% obremenitvi
• Zahteve za 115V AC so nižje od 230V AC
• Za pridobitev najnižjega 80 PLUS certifikata je potrebna vsaj 82% učinkovitost (EU)

“Značke” za uspešno opravljeno testiranje najdeš spodaj. Skorajda vedno jih lahko opaziš na embalaži in tudi samem napajalniku, saj nenazadnje služijo kot uspešen marketinški material.

Tovrstno licenciranje ni brezplačno (stane okoli 2000€ za enoto), zaradi česar se ga zlasti v najnižjem cenovnem razredu večkrat ne poslužujejo. Namesto tega proizvajalci na svoje izdelke nalepijo lastne nalepke, kot so 83+, 85 Plus ipd, ki nimajo ničesar skupnega z 80Plus certificiranjem, omenjenimi zgoraj. Ali prikazujejo dejansko efektivnost napajalnika ne moreš vedeti brez ustrezne opreme in preizkusa.

Tovrstne oznake lahko najdeš na cenejših Antec, Thermaltake in napajalnikih preostalih znamk. Pa to že samo po sebi pomeni, da so tovrstni izdelki slabi? Nikakor, seveda gre najpogosteje za vstopne napajalnike pod 50€ (npr. Antec VP400PC je popolnoma ok enota za nižji rang), kjer brez vpogleda v neodvisen test nikoli ne veš, kaj te čaka. Seveda lahko za razumen denar prejmeš spodoben izdelek, ki bi razumne kvalitete in bo dosegal navedeno učinkovitost

Vseeno so certificirane enote praviloma kvalitetnejše in v kolikor računalnika ne uporabljaš za preprostejša opravila in občasno igranje iger (vstopne komponente), je nakup takšnega (z opravljenim certificiranjem) priporočljiv.

Vsakdo si želi lastiti stabilen in varčen računalnik, a to še ne pomeni, da je 80+ Titanium enota najbolj ekonomičen nakup na dolgi rok. Življenjska doba najkvalitetnejših napajalnikov lahko seže globoko v dvomestno število let (najkakovostnejši imajo 10 ali celo 12 letno garancijo proizvajalca), med tem, ko se nekvalitetni po pravilu pokvarijo bistveno hitreje. Nedvomno je višji izkoristek boljši in nizke energijske izgube pri pretvorbi dobra stvar. Višja učinkovitost se pozna in skozi leta denarnica ostane nekaj debelejša, a potrebno se je zavedati tudi, da napajalniki z leti del moči izgubijo, slabša pa je tudi sama regulacija. Na [H]ard|OCP so pred prenehanjem delovanja opravili teste treh kakovostnih napajalnikov (za tisti čas) z 10 letno kilometrino in čeravno so vsi še zmeraj delovali, so bile nekatere dosežene vrednosti že izven ATX specifikacij (več stresa – nižja življenjska doba preostalih komponent).

Titanium enote so odlične in preprosto označujejo najkvalitetnejše napajalnike na trgu (za dosego standarda morajo biti uporabljeni najkakovostnejši sestavni deli in premišljen dizajn). Zaradi visoke vstopne cene (200€+) postane prihranek napram 80+ Gold enotam preprosto premajhen, da bi postale kaj drugega kot niša entuziastov.

Za domačo rabo je najsmotrnejši nakup 80+ Bronze, 80+ Silver oz. 80+ Gold enot v primeru požrešnejših sistemov. 80+ Bronze napajalniki so običajno cenejši in predstavljajo najzanimivejšo naložbo za lastnike domačih računalnikov, 80+ Gold pa najpogosteje pristanejo v računalnikih zahtevnejših uporabnikov.

Prihranek: Po navedbah Statističnega urada Republike Slovenije je povprečna cena za kW (gospodinjstva) z vsemi dajatvami v 2019 znašala 0.17€ na kW (enotarifni). Poglejva, koliko bi prihranil napajalnik z 80+ Gold napram takšnemu brez certifikata. Upošteval bom povprečno 2 uri (250W porabe) igranja iger in 3 ure (90W porabe) delovanja računalnika dnevno (velika večina tukaj ga najbrž uporablja dlje ).

50% obremenitev napajalnika
GOLD enota – 250W/0,92=~271W
70% enota – 250/0,75=~333W

Normalna raba
GOLD enota – 90W/0,88=~102W
70% enota – 90W/0,70=~129W

Letna poraba
GOLD enota – 271Wx2x365+102Wx3x365=197.830W+111.690W=309,52kW

70% enota – 333Wx2x365+129Wx3x365=243.090W+141.255kW=384,35kW

Letna poraba GOLD enote: 52€
Letna poraba 70% enote: 65€

Ob višji zanesljivosti, kakovosti, stabilnejših linijah in posledično daljši življenjski dobi vseh komponent z 80+GOLD enoto napram povprečni ne-licencirani enoti pri 5 urni dnevni rabi prihraniš dobrih 13€. Večina 80+GOLD enot pride tudi s 3 ali več letno garancijo, kar pomeni prihranek okoli 70€ (13€x3€+30€) v zgolj treh letih (upoštevana znatno krajša življenjska doba cenenih napajalnikov).

Mit: Nekateri uporabniki mislijo, da napajalnik z nazivno močjo 700W vseskozi porablja 700W. To nikakor ne drži. Napajalnik iz električnega omrežja vleče toliko energije, kot jo računalnik v danem trenutku potrebuje. Ko komponente potrebujejo 300W, bo povprečen 600W 80+ Bronze (85% učinkovitost) napajalnik iz omrežja povlekel 352W, kjer bo 52W zaradi izgub pretvorjenih v toploto.

Priporočilo: Več je vedno bolje kajne? Pri napajalnikih je zahtevana moč lastnega sistema mnogokrat precenjena, saj je vendarle bolj varno kupiti 700W napajalnik, čeravno sistem porabi zgolj okoli 250W. Velja nepisano pravilo, ki priporoča okoli 150-200W rezervne moči. Napajalniki so najbolj učinkoviti pri 40%-60% obremenitvi in nakup dražjih ali manj kakovostih 700W napajalnikov ne doprinese ničesar (morda le v kolikor ciljaš na semi-passiv princip). Kakovosten 400W-500W napajalnik bo zadostoval za povprečen sistem (Ryzen 3600, RTX 2070/ RX 5700). Primer odličnega 450W napajalnika.

Dolga leta nazaj je velika večina napajalnikov še uporabljala ti. passive PFC, kjer si na zadnjem delu imel dodaten gumb za menjavo med 115V in 230V AC. Na ta način sem očetu v otroštvu uničil enega izmed njegovih računalnikov. Velika večina sodobnih napajalnikov menjavo opravi samodejno (active PFC), čeravno lahko v Evropi kupimo tudi napajalnike, ki imajo oznako 230V EU ali EU only.

Dejstvo: Napajalniki znotraj certificirane skupine se med seboj razlikujejo. Pojav, kjer določen 80+ Bronze napajalnik dosega Gold certifikat, ni tako redek . En izmed primerov je Chieftec Navitas 1250W, ki uradno nosi 80+ Gold certifikat a v mnogih testih dosega standard 80+ Platinum.

Linije

V sodobnih napajalnikih najdemo tri osredje linije +3,3V, +5V in +12V. -12V linija se v testih več ne preizkuša, saj je zanemarljiva in lahko recimo napajalnik stane certifikata, tako ob napisanem 12V vedno ciljam na +12V.

Starejši napajalnik oz. arhitekturo lahko od sodobnega ločiš že zgolj ob pogledu nazivnih vrednosti za liniji 3.3V in 5V. Začasa Pentium III sta bili omenjeni liniji izjemno pomembni, saj sta napajali procesor. Dandanes temu več ni tako, procesorji in grafične kartice moč dobijo preko 12V linij. Tako ob nakupu napajalnika najprej preveri moč 12V linije (biti mora čim bližje oklicani vrednosti napajalnika).

Za razliko od Same ima Energon EPS 550W štiri 12V linije, kjer na vsaki premore do 18A. To seveda ne pomeni, da skupaj zmore 18Ax4=72A saj bi v tem primeru 72Ax12V=864W šlo za 900W napajalnik. Tako skupna moč vseh štirih linij znaša do 450W. Moč posamične doseže 18Ax12V=216W.

Opaziš lahko nenavadno močni 3.3V in 5V liniji in čeravno napajalnik lahko dostavi do 550W moči, dobršen del te dosega na linijah, ki nam niso interesantne. Neozaveščeni uporabniki namesto posameznih linij, moč povezujejo z deklarirano močjo na nalepki, kar proizvajalci s pridom izkoriščajo. Za novodobne sisteme je daleč najpomembnejša 12V linija, kjer si želimo večino moči.

Je število linij na 12V pomembno?

Poznamo napajalnike z eno 12V linijo in tiste z večimi 12V linijami. Gre za posledice zastarelega ATX standarda, ki je pripeljal do čudnih limitacij 12V linij in je že zdavnaj zamenjan, trend pa je kljub temu še vedno prisoten, predvsem pri cenejših napajalnikih. Te z večimi 12V linijami prepoznaš po oznakah 12V1, 12V2… Zaradi pogosto pomanjkljivih navodil včasih ne boš vedel, kje se katera nahaja.

Iz praktičnega vidika so za uporabo najprimernejši napajalniki z eno močnejšo 12V linijo. Več linij namreč ne prinese posebnih prednosti pri kapacitetah domačih sistemov.

Primer: Predstavljaj si, da imava 700W napajalnik z dvema 30A 12V linijama. Na proizvajalcu je, kako bo te linije vezal in lahko se ti zgodi, da boš na 30A 12V1 povezal tako procesor, kot grafično kartico. Za imaginarni primer bova uporabila grafično kartico R9 290X in procesor FX 9370. Nevede sva tako grafično kor procesor priklopila na isto 12V1 linijo, med tem, ko 12V2 sameva. Pri tako požrešnih komponentah se bo v napajalniku sprožila prenapetostna zaščita in izklopila napajalnik. V kolikor bi procesor in grafično ločeno priklopila na 12V1 in 12V2 bi sistem deloval brez težav.

Če so enolinijski napajalniki primernejši za “hišne” uporabnike, se ena izmed redkih prednosti večlinijskih prične kazati pri napajalnikih kapacitete 1000W+. Težava se pojavi v primeru preobremenitve 12V, ko se zaščita OCP, pri 100A na 12V sproži kasneje (pri recimo 125A), kot pri 4x30A (pri 40A), zaradi česar so lahko nekatere komponente že poškodovane. Torej lahko skleneva, da je število linij pomembno, a samo v določenem segmentu.

Pod najvišjo moč pri nekateri proizvajalci navajajo najvišjo še mogočo porabo, ki ni primerna za dnevno delovanje. Kolink KL-C500 je deklariran kot 500W napajalnik, a za 24/7 priporočajo porabo pod 400W.

Zaključek

Tako, zgoraj sva preletela nekaj bistvenih informacij, ki ti bodo ob izbiri napajalnika nedvomno prišle prav. A zgodba se tukaj ne konča. V naslednjem prispevku se bom osredotočil na različne velikosti napajalnikov, njihovo velikost in težo ter dodatne funkcije, ki jih nekateri proizvajalci ponujajo. Želiš še več?

Vse kar moram vedeti o napajalnikih 2.

Objava Vse, kar moram vedeti o napajalnikih I. se je najprej pojavila na HOPsi.

V kolikor se napovedi izkažejo za točne, lahko pričakujemo postopen dvig cen 2.5″ SATA, M.2 in NVMe SSDjev. Eden izmed razlogov za podražitev tiči v nekaj minutnem izpadu električne energije v Samsungovi NAND proizvodni tovarni.

Že zgolj ta incident bi lahko bil zadostni razlog za podražitev, a ni edini. Omenja se še neučinkovita dobava materialov, ki jih proizvajalci potrebujejo za proizvodnjo NAND bliskovnega pomnilnika.

Izdelava polprevodnikov je izjemno energijsko občutljiv proces in kakršna koli izguba električne energije lahko vodi v ogromno količino uničenih serij NAND bliskovnega pomnilnika. Ravno to pa se naj bi pripetilo v Samsungovi tovarni v Hwaesongu v Južni Koreji.

Za ponoven zagon obrata so porabili dva dni, kar za Samsung pomeni izpad prihodka v milijonih, ki jih bomo na koncu neizbežno plačali končni kupci.

V kolikor nameravate kupiti SSD ali dokupiti RAM, ne odlašajte predolgo, saj so cene v tem trenutku na najnižji točki v zgodovini, prihodnost pa kot vedno negotova.

Objava V 2020 se nam obeta občutnejša podražitev cen SSDjev in RAMa se je najprej pojavila na HOPsi.

Želiš izvedeti naše mnenje o igri?

V danem primeru bi dodatek le stežka opisal kot kozmetični dodatek, ki so po pravilu, zaklenjeni za plačljivi zid.

Vsaka CoD igra je do izida Modern Warfare igralcem nudila vpogled v uboje, so-uboje in smrti med vsako tekmo, dokler ni zgoraj imenovana novinka izšla brez tovrstne funkcionalnosti v večini načinov. Sledil je plaz predlogov igralcev, ki so si tovrstno možnost želeli. A le malokdo je pričakoval, da bo Activision zanjo od igralca zahteval kar 20€, to je kar tretjina cene celotne igre.

Analiza odstrelov in smrti med tekmo ni najpomembnejša in igralca ne naredi boljšega (naredi ga bolj dovzetnega), a na koncu vseeno odloča o zmagovalcu. To velja vsaj za način Team Deathmatch, kjer slavi ekipa z najboljšim razmerjem ubojev in smrti. Že res, da ne gre za dodatek, ki bo podrl ravnovesje v igri in lastniku nudil občutnejšo prednost, nikakor ne, ampak vseeno gre za nekaj več od, že ikoničnih, kozmetičnih dodatkov. Nenazadnje lahko na podlagi videnega med igranjem prilagajaš vzorec igranja.

V manjših naslovih bi obskurnejši PTW (investiraj in zmagaj) elementi ostali pod radarji, ampak v primeru Call of Duty: Modern Warfare, vse skupaj vedno nabrekne. Začuda je ravno CoD: MW do dogodka veljala za zgled (po besedah medijev in igralcev) pri vpeljavi trgovine znotraj igre. Primer, kako naj bi naslov tržili brez škatlic presenečenja (loot boxov) in raznih pospeševalnikov (boosterjev). Pričakovano sodi tik pod sam vrh najbolje prodajanih iger letos, saj je žepe založnika napolnila za kar 600 milijonov €.

Kje torej tiči razlog za tovrstno odločitev, ki je igralci zagotovo ne bodo sprejeli z navdušenjem? Nikakor ne gre za poizkus iz obupa, kjer bi Activision iskal “inovativne” pristope, ki bi naredili igro donosno.

Kot kaže za vsem skupaj stoji dobro premišljena odločitev, ki dosega željen rezultat. O igri se ponovno govori. Tokrat v ospredju ni denar in ne bom presenečen, če se bodo ob burnem odzivu čez kakšen mesec posuli s pepelom in “kozmetični popravek” ponudili brezplačno. Naposled je slednji že dosegel svoj namen, nobena reklama ni slaba, sploh pa ne tista, za katero ti ni potrebno niti plačati.

Objava “Kako ožeti igralce Call of Duty franšize?” se sprašuje Activision se je najprej pojavila na HOPsi.

Wasteland 2 je post-apokaliptičen RPG, kjer svojo ekipo razcapanih mlečnozobih Puščavniških Čuvajev skozi večje število raznolikih preizkušenj popeljete do večne slave. Seveda je igra polna raznolikih sovražnikov, okolišev in ostalih izzivov, kar skupno z zabavnim, a težavnim poteznim bojevanjem že kar hitro da vedeti, zakaj je igra ob izidu požela pretežno zelo visoke ocene.

Tako imate zdaj odlično priložnost, da igro prejmete povsem brezplačno in jo preigrate, v kolikor tega še niste storili. Gre pa tudi že za skrajni čas, saj nas zgodaj v naslednjem letu čaka tudi nadaljevanje Wasteland 3, ki je preko množičnega financiranja za razvoj zbrala preko $3.000.000 in če smo pošteni, izgleda naravnost sijajno.

Igra Wasteland 2 je brezplačno na voljo zgolj do 12. decembra, zato hitro obiščite GOG in si rezervirate lastno kopijo.

Objava GOG ponuja Wasteland 2: Director’s Cut povsem brezplačno se je najprej pojavila na HOPsi.

Slovenija ne sodi med večje in tehnološko najbolj nadarjene dežele Evrope. Prej bi rekel, da smo Slovenci na tem področju bolj zadržani in konference s tovrstno tematiko (videoigre in njihov dizajn) je mogoče prešteti na prste ene roke. A v zadnjih letih se trend pričenja spreminjati in tudi sami se, kot spletna stran, ki prednostno piše novice iz sveta tehnike in iger, prizadevamo k širjenju tehnološkega in igričarskega vedeža. Kot takšni se njenemu obisku nikakor nismo hoteli izogniti.

Kot že ime nakazuje, je bil kot vsako leto doslej osrednji del vsebin vse okoli videoiger in še pomembneje, njihovega razvoja. Namenjena je manjšim razvijalcem iz Slovenije in okoliških evropskih držav, ki imajo možnost predstaviti svoje produkte v razvoju, deliti znanje, poiskati zaposlitvene možnosti, navezati stike z založniki in se družiti ter izmenjati izkušnje z ljudmi iz panoge. Večji del obiskovalcev so tako sestavljali bodoči ali trenutni razvijalci, po zaslugi dobre polovice predavanj, ki so potekala v okviru umetnostnih tematik, pa tudi artistični navdušenci.

In ja, na mestu je bila zgoščena smetana slovenske igričarske industrije. O preprekah in razvoju odlično sprejetega Mordhau je spregovoril ustanovitelj in izvršni direktor razvojnega studia Triternion, Marko Grgurovič. Slednji je bil za nas Slovence zagotovo zanimiv, še zdaleč pa ni bil edini.

Lahko smo poslušali O igri My Friend Pedro, je nekaj besed spregovoril njegov stvaritelj Victor Agren, Oddur Snær, CTO studia Klang Games pa je delil svoje izkušnje z razvijanjem njihove masivne spletne igre igranja vlog Seed, ki je trenutno še v razvoju. Ostala predavanja so govorila o raznih izzivih in izkušnjah iz sveta razvoja, lahko smo poslušali predavanja o metodah zaslužka v zastonjskih igrah, razvoju za mobilne naprave, vključevanju glasbe v igralno okolje, pikselkastemu umetniškem stilu in njegovi zgodovini, razvoju umetne inteligence skozi leta in še mnogo drugih, koristnih in poučnih predavanj.

A ne le to, ob predavanjih v angleščini smo obiskovalci dobili možnost videti in preizkusiti tudi širok nabor raznih neodvisnih iger ter udariti kakšno debato z njihovimi razvijalci, prav tako pa so na dogodku stekli hektolitri vode, kave in pozneje tudi piva ter brezalkoholnih pijač.

Proti koncu dogodka sta bili podeljeni tudi nagradi za najboljšo igri po mnenju obiskovalcev in najboljšo neodvisno (Indie) igro. Obiskovalci smo se odločili za ILL SPACE, komisija pa je izbrala neodvisen hit Green Hell, opis katerega najdeš tudi na našem portalu (POVEZAVA).

Pa si za konec oglejmo napovednike za vse igre, ki smo jih imeli možnost igrati in preizkusiti v pritlični dvorani konference.

Subsidence (Ordo Novus)

Heister (Raigon)

Project:Override (Healing Bullet Games)

Kemono Heroes (Mad Gear Games)

Call of Saregnar (Legendworks)

The Gap (Jan Gortnar & Sara Lukanc)

BSRQ (janTrstek)

Pixel Soldier (Accidently Awesome)

Hamlet’s Breed (playpublic)

Void (Dennebol)

Green Hell (Creepy Jar) – Naša recenzija

FoodFight (InBloomGames)

ForFour AR (Mentalhome e.U.)

METEORA (Big Boot Games)

ILL SPACE (Cool and Good Games)

5 Minutes Rage: Hatred Edition (Gamera Interactive)

The 7th Circle – Endless Nightmare (Gamera Interactive)

The Warderobe – Even Better Edition (Gamera Interactive)

Timothy and the Mysterious Forest (Gamera Interactive)

Trip the Ark Fantastic (GameChuck)

Objava Obiskali smo SGC (Slovenian Games Conference) se je najprej pojavila na HOPsi.

Največji delež dela je bil že storjen s strani poljskega razvojnega studija CD Projekt RED, ki je svet Witcherja preko računalniških/konzolnih iger, približal velikemu številu potencialnih gledalcev. Sploh zadnja The Witcher 3: Wild Hunt je tako izjemna, da jo sam brez zadržkov uvrščam na seznam 5. najboljših iger vseh časov. Za neuspeh bi morala Lauren Schmidt Hissrich in Netflix spočeti resnično grozodejstvo.

Marsikomu ni znano, da ne gre za prvi poizkus TV adaptacije sveta Witcherja, saj so njen potencial že leta nazaj izvohali pri poljski nacionalni televiziji in ustvarili 13 delno stvaritev Wiedźmin (najdeš jo TUKAJ). Odmerjen proračun in neizkušena ekipa niso dosegli želenega učinka, saj prej kot kaj drugega spominja na neposrečeno parodijo.

V decembru se bomo po petih letih ponovno podali v svet človeških pošasti in brezbožnih bitij. Prva serija se bo osredotočila na zgoraj že omenjenega Geralta, ki ga igralci iger že dodobra poznamo. Čeravno bo debel del zgodbe podoben, imajo ustvarjalci tokrat kar nekaj svobode. Tako Geralt na hrbtu ne bo prenašal obeh mečev, saj so v realnosti ti precej težki, boj z dodatnim pa neroden. Odvečnega bo puščal na svojem konju.

Kakorkoli, 2. sezone pred koncem 2020 ni realistično pričakovati, nas pa od premierne 1. epizode prve sezone loči zgolj dober mesec dni. Morda ravno dovolj časa, da ponovno zajahaš konja, zavihaš rokave, izvlečeš meč, obiščeš Triss in svet Witcherja ponovno odrešiš vseh gnusob.

Objava Že pred začetkom predvajanja potrjena 2. sezona serije Witcher se je najprej pojavila na HOPsi.

Je to pokazatelj, da nas mora skrbeti? Eden izmed razlogov morda tiči v tem, da igra ne bo imela možnosti časovno omejenega testiranja na EA trgovini.

EA zagotavlja, da so vse skrbi odveč. Za tovrsten pristop so se odločili zaradi kvarnikov, ki bi igralcem igro priskutili. Nenazadnje gre za štorjalno gnano igro.

Star Wars Jedi Fallen Order se bo dogajala malce po dogodkih iz Star Wars: Episode III – Revenge of the Sith.

V središču se znajde Padawan, ki je kot eden izmed redkih preživel iztrebljanje s strani Imperija. Med pohajanjem ti tokrat ne bo potrebno skrbeti za moralni sistem, saj v igri ne bo prisoten, vsaj ne v standardni obliki.

Po ugibanjih naj bi šlo za avanturo, ki združuje zgodbovne elemente serije Uncharted in tepeškanje iz Dark Souls oz. Sekiro. Obetaš si lahko tudi dvobojevanja z Stormtrooperji in preostalimi pristaši Imperija.

Lootboxov in mikrotransakcij na veselje mnogih ne bo. Vsaj če gre verjeti izvršnemu direktorju Respawna, Vincu Zampelli.

Vse skupaj zveni sila spodbudno, na neizpodbitno resnico bo potrebno počakati zgolj še nekaj ur.

Objava Kje se skrivajo vsi opisi igre Star Wars Jedi: Fallen Order? se je najprej pojavila na HOPsi.

Zadnji v liniji, Mi CC9 Pro, na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, a v sebi skriva kar 108MP senzor, ki bo razveselil zlasti amaterske fotografe. Na to je več kot očitno, z vgraditvijo zmogljive baterije, ki bo omogočila zajetje večjega števila fotografij in posnetkov, računal tudi Xiaomi. Ostale specifikacije namreč niso nič posebnega in pritečejo zgornjemu srednjemu rangu.

Vsak fotografski zanesenjak bo vedel povedati, da MP še zdaleč niso vse. Zadnji iPhone namreč vsebuje zgolj 12MP senzor (še 4k televizija prikaže zgolj 8.3MP), a kljub temu premore spektakularne fotografije. Pa bo Xiaomi s svojo potezo uspel vdahniti plamen že uplahteli MP vojni?

Kot že omenjeno bo Mi CC9 Pro imel sistem kar 5 kamer, vključujoči 108MP Isocell Briht HMX senzor, ki ga je razvil v sodelovanju s Samsungom. Tukaj so še 20MP širokokotna leča, 12MP kamera za zajem portretov, 5MP kamera z 5x optičnim zumom in 2MP kamera za makre.

108MP posnetek za nadaljnjo obdelavo (obrez) potrebuje malokdo, bo tovarniško telefon fotografije zajemal z 27MP. Razlog tiči v šumu, ki ga senzor producira ob zajemu fotografij. Bo pa slednje moč zajemati tudi v slabih svetlobnih pogojih v “nočnem načinu”. K temu prištej še snemanje počasnih posnetkov z do 960FPS.

Preostale specifikacije od konkurence vsaj na papirju ne odskočijo. Za 6.5inch AMOLED zaslonom se skriva Qualcomm Snapdragon 730G, ki ga drugače najdeš v srednjekategornikih. Navadna različica bo vsebovala še 6GB pomnilnika in 128GB prostora. Toliko impresivnejša je baterija s svojimi 5,260mAh, zlasti v navezi z varčnejšim procesorjem. Cena bo v Evropi postavljena na 550€ (V EU se bo prodajal pod oznako Mi Note 10)

Zanesenjakom bo na voljo nakup zmogljivejše “Premijske različice” za dobrih 650€ z 8GB pomnilnika in 256GB prostora.

TEST (v angleškem jeziku)

Kot odgovor na magično MP število se omenja Samsungov visokocenovnik Galaxy S11, ki naj bi vseboval identični senzor s 108MP. Na policah ga lahko pričakuješ februarja.

Objava Xiaomi predstavil prvi pametni mobilnik s kar 108MP kamero se je najprej pojavila na HOPsi.

Od zadnjega snidenja je na trgu prišlo do večjih premikov, čeravno o revoluciji ne moremo govoriti. AMD je v svojo AM4 linijo dodal 12/24 jedrnega Ryzen 9 3900X in prenovil preostalo linijo (prvi procesorji na 7nm liturgiji). Intel ni izdal nobene novosti, še najboljša novica je znižanje cen KF liniji (procesorji brez integrirane grafične kartice), ki ne bo orosila nobenega obraza.

Cenovno najprivlačnejši procesor

Možnosti: Ryzen 1400, 1600, 2600(X), 1700, 2700, 3600, Intel i3 9100F, i5 9400F

+ kraja sredi belega dneva, fantastična vrednost, zmogljivost, poraba, možnost nadgradnje, igre, delo, Wraith Spire hladilnik

– nekoliko nižja frekvenca in IPS od Ryzen 3600, starejša arhitektura, potrebuje hiter ram

Izbira je bila preprosta. Ryzen 2600 za manj kot 140€ ponuja ogromno, računalna moč še nikdar ni bila tako poceni. Z 6/12 nitmi ponuja dovoljšno zmogljivost za gejmerje, z njim pa lahko sobivajo tudi vsi, ki vstopajo na področje obdelave fotografij, vzorcev, video vsebin in vstopnih delovnih postaj ali celo streaminga.

Osnovna frekvenca je nekoliko nižja kot pri hitrejšem bratcu 2600X. Ta znaša 3,4 GHz in se ob obremenitvi dvigne vse do 3.9 GHz (obremenitev do dveh jeder).

Ryzen 2600 nedvomno ni najhitrejši znotraj družine, novejši Ryzen 3600 ga namreč v Cinebench R20 prekaša za 25%, a je zato 2600 skoraj 40% cenejši. V realnih scenarijih je razlika še manjša in v povprečju ob igranju iger znaša 12%.

Intel odgovora praktično nima. Če ti je razumnih 140€ preveč, poglej za Ryzen 3 2200G, najcenejšim moderen procesor z uporabno integrirano grafično kartico.

Najboljša vrednost P/P

Možnosti: Ryzen 1600, 1700, 2600(X), 3600(X), Intel i5 9400F, Intel i5 9600k

+ moči zlepa ne zmanjka, izboljšana latenca, odličen za igre in vstopno video obdelavo, izjemna cena, poraba, frekvenca, kompatibilnost s starejšimi AM4 ploščami

– navijalski potencial, hladilnik Wraith Stealth, malce zmede (za delovanje na večini starejših plošč je potrebno namestiti novejši BIOS, z novimi zalogami plošč čedalje redkeje), potrebuje hiter ram

Kaj reči, Ryzen 3600 predstavlja nadgradnjo napram predhodnika Ryzen 2600, a zanjo je potrebno doplačati ducat desetakov. Ob tem gre za znanilca napredka 3000 serije, saj je z Ryzen 3600 AMD uspel dokončno dohiteti Intel tudi v enojederni zmogljivosti.

Za dobrih 200 evrov s 6 jedri in 12 nitmi, procesor zlahka opravi vse mogoče naloge, ki mu jih zalučaš v obraz in z njimi mu z obraza ne uspeš zbrisati nasmeška.

Preprosto predstavlja fantastično vrednost in kar zmrazi me, ko pomislim, da smo še pred nekaj leti toliko odštevali za zaklenjene i5 procesorje.

Ryzen 3600 je zgrajen na novi Zen2+ arhitekturi, ki je kot prva na prodajne police postavila procesor na 7nm procesu. S tem sovpada nizka poraba. Ryzen 3600 namreč ob višji frekvenci porabi manj energije kot Ryzen 1600. Gre za izjemno varčen procesor, čigar poraba se v najhujši stiski ne dvigne nad 80W. Zaradi nizke porabe je na voljo obširna izbira osnovnih plošč, kajti ne bo potrebno pogledovati za mamoplato z kilogrami hladilnih aluminijastih površin.

Edina opazka leti na priložen hladilnik, s katerim procesor zlahka preseže 80 stopinj, zato predlagamo dodatek dobrih 30€ za na primer 212 EVO.

Potrebuje tudi hiter pomnilnik, glejte module nad 3200MHz CL16 ali idealno po AMDjevih besedah 3600MHz CL16, kar pa bo morda ceno sistema dvignilo nad budget.

Če iščeš zmogljivost in najnovejšo tehnologijo ne išči naprej. Ryzen 3600 je preprosto fenomen, ki se dogodi enkrat v desetletju.

Najboljši igričarski procesor

Možnosti: Ryzen 3700X, 3900X, Intel i7 9700(K), i9 9900K, i9 9900KF

+ odlična zmogljivost, najboljši procesor za igre, izbira matičnih

– poraba, cena, vse razen iger, brez hladilnika, navit potrebuje dobro VRM hlajenje, odsotnost vgrajene grafične kartice

Kljub mnogim očitkom, ki jih imam glede i9 9900KF, preprosto ne morem spregledati dejstva, da gre za najboljši procesor za igre na trgu. To ne pomeni, da predstavlja najboljšo vrednost, kje, daleč od tega, ampak grafi se z njegovo prisotnostjo oplemenitijo na samem vrhu.

Gre za presneto požrešen in zahteven procesor, za katerega potrebuješ kakovostno Z390 ploščo (150€+), kakovosten hladilnik (5GHz ajga) in kar nekaj potrpljenja.

To je tudi njegova največja težava, saj kupcu navrže kopico kompromisov, v zameno pa mu bodo hvaležni zgolj lastniki 144Hz+ zaslonov.

Izbira delovnih postaj (za navdušence)

Možnosti: Ryzen 3700X, 3900X, Intel i9 9900K, i9 9900KF

+ vElIkO jEdEr, 12/24 za zgolj 550€, odličen v vseh aspektih, kompatibilen s starejšimi AM4 ploščami, najboljša edina izbira za hibrid med delovno postajo in gaming sistemom

– poporodne težave z boost frekvenco, odsotnost trikanalnega pomnilnika

Kaj reči, vsi domači mojstrovalci, pa tudi nekateri profesionalni uporabniki, morate biti presneto veseli. Ryzen 3900X je procesor, ki zadovolji široko bero zahtevnejših uporabnikov. Nenazadnje poštene udarce nameni TR platformi, enakovredne produkte Intela pa izmaliči do neprepoznavnosti.

Do konca leta ga bo iz prestola najbrž izrinil prihajajoči Ryzen 9 3950X, ki bo kar 16/32 jedrna pošast in tudi najzmogljivejši procesor na ljudski platformi v zgodovini.

Z 12/24 jedri je surova zmogljivost na mestu in čeravno gre za popolnoma svež procesor, ga podpira kar precej starejših AM4 osnovnih plošč, resda pa za uporabo z njim priporočamo dobro X570. Najcenejše X570 imajo namreč precej oskubljen napajalni sistem in izbira za 3900X se začne pri TUF X570-PLUS in višje.

Kako se obnese v igrah? Če še v Cinebench R20 Intel i9 9900KF prehiti za osupljivih 45%, tudi v igrah uspe nuditi dostojen odpor. Zaostane zgolj za pičlih 6%, kar je v primerjavi z surovo zmogljivostjo fascinanten podatek.

Objava Kateri procesor kupiti? (oktober 2019) se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat so razkrili sistemske specifikacije, ki začuda niso pretirane in nerazumne.

Minimalne specifikacije:

OS: Windows 7 – Service Pack 1 (6.1.7601)
Procesor: Intel Core i5-2500K / AMD FX-6300
Pomnilnik: 8GB
Grafična kartica: Nvidia GeForce GTX 770 2GB / AMD Radeon R9 280 3GB HDD
Prostor na disku: 150GB

Priporočljive specifikacije:

OS: Windows 10 – April 2018 Update (v1803)
Procesor: Intel Core i7-4770K / AMD Ryzen 5 1500X
Pomnilnik: 12GB
Grafična kartica: Nvidia GeForce GTX 1060 6GB / AMD Radeon RX 480 4GB
Prostor na disku: 150GB

V oči še najbolj bode zahteva po kar 150GB prostora na trdem disku. To zna predstavljati težavo vsakemu, ki želi igro naložiti na SSD, a ne premore različice s 500GB. Klasičnemu HDD igra še vedno ne predstavlja resnega izziva.

Pri založniku niso razodeli sistema, ki stoji za zahtevami. Z minimalnimi najbrž ciljajo 1080p 30FPS, s priporočenimi pa 1080p 60FPS. Vsi, ki nameravamo igro pognati v pikselkaste višave bomo tako v sistemu morali imeti vsaj RTX grafično (GTX ekvivalent) ali RX 5700.

Nestrpno čakanje do 5.11 se nadaljuje.

Objava Razkrite sistemske zahteve za Red Dead Redemption 2 (PC) se je najprej pojavila na HOPsi.

Preskok iz preproste 2D igre v 1992 na moderno grafično podobo in fiziko je bil blago rečeno vznemirljiv. Tako pristaneva v novi enačici F1 2019. Nedvomno gre iz grafičnega vidika za najbolj realistično testosteronsko bombo do sedaj. Sama grafična podoba, znotraj žanra, za resne dirkače ni prvenstvenega pomena, sploh, ker je govora o simulaciji. Lahko rečem, da je tudi vozni model naravnost odličen – občutek ob drvenju čez šikane, kjer lahko že zaradi nekoliko pozne linije pristaneš v ogradi, nakar te z grabljicami kot palačinko spraskajo s stene. Fantje pri Codemasters preprosto vedo, kako se stvarem streže.

Razvojna ekipa: Codemasters
Založnik: Codemasters
Platforme: PC, XOne, PS4
Steam: LINK
Datum izida: 27.06.2019
Cena: 59.99€

Čuj, ti je zablokirala?

Storil bi še korak naprej s trditvijo, da je virtualno dirkanje postalo bolj vznemirljivo od dejanskega ogleda F1. Na to kani opozoriti že hiter pregled čez statistiko, ki razkriva, da je po letu 2014 (sprememba pravil) v nekaj več kot 100 dirkah kar 80 (M-B) zmag pripadlo enemu moštvu. Dolgčas in predvidljivost zagotovo nista nekaj, kar bi razveselilo vodilne, še manj pa gledalce, ki naj bi pred zaslonom preživeli glavnino nedelje. Za razliko od dejanske F1 je Codemastersova iz leta v leto boljša in neredki jo uvrščajo med najboljše dirkalne serije gejmerskih sistemov.

Vseeno nikoli nisem skrival nezadovoljstva nad vsakoletnimi izidi športnih iger, ki so znanilci počasnega stopicanja naprej in za katere je vsako leto potrebno odšteti polno ceno!? Nekoliko šaljivo povedano je še največja inovacija v F1 2019 vključitev F2. Pohvaliti moram vozni model, saj je občutek med vožnjo F1 in F2 različen. V F2 imajo vsi vozniki na voljo enak sklop – enakovredne dirkalnike, kar naredi sprehod na stezo jako razburljiv.

Tako boš v drugorazredni formuli odvozil celotno sezono 2018. Več kot dobrodošla popestritev med drvenjem po enih in istih stezah F1. Tudi karierni način je doživel zabavno pridobitev, ki pa je bolj kratke sape. Tekmovanje začneš v zgoraj omenjeni F2, ki je prežeta z interakcijami med tremi dirkači. Športni Lukas Weber in dolgotič Devon Butler sta mladeniča, ki želita tako kot ti zasesti sedež v F1.

Vzburjenje hitro uplahne

In tukaj se skriva največje razočaranje, saj vse skupaj traja zgolj tri dirke in po začetnem navdušenju je sledil pristanek na nos. Kot ob vsakem padcu tudi tokrat ni šlo brez bolečin in razočaranja, saj ideja interakcije med tekmeci sila obeta in bi predstavljala prepotrebno poživitev. Pripomogla bi k atmosferi in razburjenim trenutkom med sezonami (enoličnega) dirkanja v prvenstvu. Tako pa se vse skupaj zaključi s skokom med velike fante, kjer se bodoče gobezdanje odvija preko ponavljajočih intervjujev. Tamkaj bo Weber znal popihati na dušo, medtem, ko Butler ostane ne-obdarjen bednik.

Tako boš vedno znova in znova vozil po enakih progah, po dirki dobil enaka vprašanja, kjer destruktivni odgovori še vedno nimajo smisla in vse skupaj ponavljal 10 sezon, kolikor traja karierni način. F2 vsebino se da tudi popolnoma preskočiti, kar bo v F1 posadilo vse voznike iz letošnje sezone, ampak tega preprosto ne priporočam.

Vsak dec fura s tapravim

Samo igro sem preizkusil na PS4, kar vodi do ene izmed bolj osovraženih stvari na mojem precej kratkem seznamu. Tako je, seveda sem moral igrati s ploščkom, ki ga preziram že od njegovega nastanka. Nekaj dirk kasneje se je najin bipolaren medsebojni odpor nekoliko otoplil, a še zmeraj mi je vse zavoje uspelo speljati preč od idealnih linij, sploh ob izklopljenih asistencah. Ostali so zgolj skomini na volan, ki ga vsakemu resnemu dirkaču toplo priporočam, čeravno je bolid obvladljiv tudi s prenosljivcem.

F1 nikdar ni bila preprosta, a vseeno gre v zadnjih letih bolj za skupek raznoraznih pravil, kot pa kraljevsko disciplino dirkanja, kjer so se v preteklosti gladiatorji asfalta na dirke podajali s cmokom v grlu: “Bo ta morda moja zadnja?”

Drvenje, kot se šika

Kakorkoli, najboljši in najpomembnejši element vsake dirkačine je zagotovo samo dirkanje, saj boš za volanom prebil mnogo časa. Gre za naravnost odličen skupek umetne pameti in voznih lastnosti. Tako se boš lahko v sklopu dirke odločil za več različnih pristopov – boš varčeval z gumami in naredil postanek manj? Je bolje rezervoar napolniti do vrha ali tvegati in biti vseskozi hitrejši brez dodatnega litra ali dveh?

Vse podobne zadrege boš lahko razrešil pri sestavljanju ultimativne taktike že pred samo dirko. Tudi pri popolni taktiki se lahko zatakne in F1 2019 omogoča njeno spreminjanje med samim dirkanjem.

Drvenje skozi zavoje deluje naravno, pravočasno zaviranje pomembno in občutek tunelskega vida pri visokih hitrostih še kako prisoten. Ob tekmecih moreš ravnati preudarno, v nasprotnem primeru bo čas na stezi bolj odmerjen kot tisti v boksih. AI je agresiven in te zna v zavojih prisiliti v ubiranje počasnejših linij. V kolikor nisi pozoren hitro pride do trkov in znatnih izgub časa.

Ko sem večkrat v zavoj privihral s preveliko hitrostjo in kakopak prepozno pritisnil na zavoro, me je ob krajšanju poti preko trate ali povzročanju peščenega viharja, nemalokrat pričakalo obvestilo o kazenskih sekundah. Umetna pamet jih upošteva striktno, včasih celo preveč in kazenske sekunde dodeljuje za skoraj popolnoma legalno speljane zavoje, vseeno pa ne daje slutiti nepoštenosti.

Za uspešnost na težjih težavnosti boš ogromno časa preživel tudi med nadgradnjami in nastavitvami, ki si jih spoznal že v lanski različici. Sledi nenehen boj med razvojnim oddelkom in novimi regulacijami, ki grozijo, da si boš med dirkami bolj kot kaj drugega ogledoval spojlerje tekmecev.

Če bi opravil recenzijo lanskoletne igre bi lahkega srca 80% vsebine preprosto prekopiral. Po drugi strani pa je res, da je že F1 2018 ponujala avtentično dirkalno izkušnjo in prostor za inovacije je v tako izpopolnjeni dirkačini precej omejen, tudi zaradi omejitev zaradi licence. Kot že lani, je bilo ponovno dodanih nekaj legendarnih bolidov izpred desetletja, kar omogoči nekaj ur novih vsebin.

Pohvaliti velja tudi odličen AI, ki nudi dostojen izziv in vsaj sam spletnega dirkanja z neznanci nisem kaj prida pogrešal. AI se izogiba kontaktom in na splošno ubira hitre in pametne linije. Ko je potrebno, je agresiven, a kljub temu se vede človeško in napravi napako oz., če vse skupaj obrneva, zna večje napake igralca kaznovati.

Še najbolj sem pogrešal napredek v R&B in predvsem kakršno koli interakcijo med vozniki po dirkah samih. Zgodbeni preplet in dejansko zanimivi in raznoliki intervjuji na koncu bi serijo vzdignili raven višje in to od prihodnje enačice preprosto pričakujem. A do takrat se bom kot vsak drug dirkač lahko zadovoljil z letošnjo iteracijo, ki ni od muh.

Razsodba

(+) Simulacija kot se šika
(+) Lepa podoba
(+) Umetna pamet
(+) Taktika
(+) Razvoj bolida v kariernem načinu
(+) Legendarni bolidi in F2
(+/-) Spočetki zgodbenih sekvenc, ki pa so prekratke sape
(-) Malo novosti napram F1 2018
(-) Cena bi lahko bila nižja za desetaka ali dva

Objava F1 2019 (PS4) – Recenzija | Cviljenje gum in gromenje motorja še nikoli ni bilo tako vznemirljivo se je najprej pojavila na HOPsi.

Nemalo iger igralca postavi v pekel, kjer boš v brezupnem položaju moral klati peklensko nadlego. Podobna filozofija velja za Devil’s Hunt, tretjeosebno sekaščino. V čevljih povprečneža Desmonda se po smrti znajdeš na najtoplejši točki zemlje, željan maščevanja in služenja vladarju pekla, bolj poznanega pod imenom Lucifer. A predvidljivost ni najboljša odlika računalniške igre. Devil’s Hunt se niti ne trudi z inovacijami, saj se ponovno znajdeš v boju med angeli in demoni, dobrim in zlim???

Na tem mestu se zahvaljujem razvijalcem, ki so nam namenili testno kopijo.

Razvojna ekipa: Layopi Games
Založnik: 1C Entertainment
Platforme: PC, (XOne, PS4, Switch (2020))
Steam: LINK
Datum izida: 17.09.2019
Cena: 29,99€

Testna konfiguracija:

Prenosni računalnik: Lenovo Legion Y520
Procesor: i7 7700HQ
Grafična kartica: GTX 1050 TI 4GB
Pomnilnik: 16GB DDR4
Diskovje: 512GB SSD, 1TB HDD

Ko hudičevci ne jočejo, jočem jaz

Desmonda bi težko oklical za heroja, a ob tem ni niti zlobec, čeravno uvodnik nakazuje ravno to. Najhitreje bi ga opisal za zdolgočasenega knallhart-a iz 80. let. Njegove odločitve pritečejo mestnemu normalnežu in v glavnem služijo njegovemu dobrobitu. Lahko bi rekel, da v očeh mnogih živi idilično življenje. Ima praktično vse, od lepega dekleta in čudovite hiše do hitrega avtomobila. Njegovo lagodno življenje pa se iznenada konča. Če je še v prejšnji sekundi uspešno zasnubil svojo izvoljenko, se v naslednji najboljši dan njegovega življenja sprevrže v pravcato moro.

Kakopak si je nepremišljenec v momentu razočaranja vzel življenje in pristal na edini destinaciji deviantov, ki bi srh vzbudila tudi v Da Vincijevi fantaziji. Tako je, peklenska vrata so te pogoltnila.

K sreči se izkaže, da nisi eden izmed navadnežev, ki bi v peklu celo večnost trpel in zadovoljeval sle raznoraznih demonov. Lucifer v tebi vidi nekaj več, prerokbo, ki bi znala obrniti potek vojne z najsvetejšim.

Zgodba je klišejska in predvidljiva, ob tem na pladenj ne pristavi ničesar, česar v preteklosti bolj zavzeti igričarji ne bi izkusili že mnogotero-krat. Tema je prežvečena, a dogajalna nit kljub temu znosna. Iskreno povedano sem pričakoval nekaj več, če vzameva v obzir, da je dialoge in zgodbeno nit napisal pisatelj sam, le temu pa sestava zanimivih vrstic ne bi smela biti tuja.

Haron, vrni mi kovanec!

Za dokončanje sem porabil dobrih 6-7h, kar je za novodoben naslov precej skopo odmerjen čas, zlasti, ker je izdatno linearen, brez možnosti pobega iz začrtane poti. S tem ponovna preigravanja odpadejo (niti ne razumem, zakaj bi si jih slehernik želel). Morebiti boš naslov preigral, nedvomno pa bo po tem do naslednjega tisočletja čmela na zaprašeni polici.

In presneto, če še v nekem trenutku nudi prijeten občutek, te že naslednjo sekundo zalije z vedrom hladne vode. Ena izmed večjih slabosti je zagotovo občutek nedodelanosti, kar je pri večini vzhodnoevropskih iger že stalnica. Zadevo sem resda preizkusil na srednje zmogljivem prenosniku pri srednjih nastavitvah. Na FHD je na čase delovala tekoče, a že v naslednjem trenutku so sličice doživele sunkovit padec na 10FPS ali manj. Takšni skoki so tudi najboljša popotnica, da vse skupaj preprosto postaviš v kot.

Začuda se to ni pripetilo zgolj ob pobijanju nebroja hudičevcev, ampak tudi po samostojnem pohajkovanju med linearnimi potmi. Da gre za indie naslov kaže sama izdelava lokacij. Nedvomno boš opazil, da so nekatere dele prekopirali in večkrat uporabili. Vseeno pekel deluje povsem spodobno, celo privlačno, med tem, ko so nadzemeljske lokacije sila povprečne in ne-navdušujoče.

A kaj, ko bi enako lahko dejal o samem pohajanjem od boja do boja. Ta je v glavnem skorajda svojevrstna ploščadnica, kjer sem polovico časa pritiskal E za plezanje po zidovih ali uporabo portalov.

Več svobode premore še Guantanamo

Svobode praktično ni. Vse skupaj je tako hudičevo linearno, da ne moraš preskočiti niti ovire, ki si jo predhodno preskočil. To boš opazil, ko kakšno dušo spregledaš in se želiš vrniti malček nazaj ponjo, NOP, ne bo šlo. Same linearnosti sicer ne štejem v slabo, ampak banalni primeri, kjer zlezeš na tovornjak, zapaziš dušno ogledalo in se želiš po enaki poti iz njega spustiti, so preprosto nesprejemljivi.

Tukaj imava še precej ne-raznolike sovražnike, ki zaobsegajo angelsko in demonsko navlako. Vse skupaj jih je dober ducat, osvežitev predstavljajo redki šefovski spopadi. Slednji so na normalni težavnosti, na kateri sem igral sam, dokaj preprosti. Sovražnikovi napadi so predvidljivi in ne kaj preveč raznovrstni, zato večjih težav ne bi smel imeti nihče.

Nekaj prepotrebne osvežitve k boju doprinesejo tri borilne veščine Desmonda, ki nasprotnike zasipava z ognjenimi zublji, ne-svetimi rezili ali magijo praznine. Prvi dve je moč nadgrajevati s pomočjo pobranih duš, ki so nekako edina valuta nadgrajevanja v igri, za tretjo pa potrebuješ posebne lističe, ki so raztreseni tekom potovanj (sam sem med preigranjem našel zgolj dva). Moram pa priznati, da je tudi boj izjemno zatikajoč, saj animacije lika dajejo občutek treh različnih potez namesto ene.

Uspelo jim je zadeti občutek porasta moči skozi kampanjo. Če si še na začetku levak, ki se ne more niti izogniti udarcu nasprotnika, se proti koncu preleviš v klavniško mašino, ki mirnega spanca ne pusti niti vladarju pekla. Na začetku so nekateri spopadi presneto težavni in kakšnega je bilo potrebno večkrat ponoviti, a proti koncu vse postane prelahko, čeravno umetna beštja nadte pošilja trume peklenščkov.

Konec ali začetek?!

Vsaka zgodba terja dober vznemirljiv epilog, najsi ga bodi srečen ali tragičen, ampak najhujši so tisti, ki ne prinesejo nobenega zadoščanje. Devil’s Hunt uspe napraviti ravno to. Dejansko sploh ne da slutiti, da se bo v nekem trenutku kar zaključil in ne uspe prinesti zadoščanja. Če nekoliko ponazorim, postrežejo ti riž, pečenega piščanca pa prejmeš čez leto ali dve. Več kot očitno, je prvenec narejen z mislijo na nadaljevanje, ki pa ga ob morebitnem neuspehu najbrž ne bo nikoli ogledal, redkim oboževalcem pa ne bo preostalo drugega kot nabava Leśniakovih novel? Win/Win?

Občutki na koncu so mešani. Boj in zgodba sta prebavljiva, tore dovolj znosna, da sem igro preigral do konca. Ampak to se od tako linearne igre po drugi strani tudi pričakuje. Daleč najboljši del je zvokovno podajanje, kjer sta Lucifer in Behemót uglašena na nivoju AAA naslovov in nivo ali dva nad vsemi preostalimi liki.

Devil’s Hunt preprosto ni igra, ki bi jo moral nujno preigrati, saj ne odstopi od preostale konkurence, presneto, večkrat ji celo zre v hrbet. Tako jo za polno ceno preprosto ne morem priporočiti in ob tako mogočnih alternativah (npr. Devil’s May Cry 5) je tudi malo razlogov, da bi jo slehernik pograbil. Razen, če obožuješ preran obiske pekla ali si ljubitelj Leśniakovih novel.

Razsodba

(+) Govorno podajanje
(+) Lepa podoba pekla
(+/-) Užitna zgodba
(+/-) Boj nudi občasno zadovoljstvo
(+/-) Hudo linearna
(+/-) Manjko raznolikih sovragov / prelahki šefovski spopadi
(-) Optimizacija
(-) Beden konec
(-) Lesene animacije
(-) E sem pritisnil večkrat, kot pri platformejih

Objava Devil’s Hunt – Recenzija | Hudičevci so opleli se je najprej pojavila na HOPsi.

Presneti packoni, dobro, pustiva preostanek za kakšno drugo priložnost in se osredotočiva se na glavni razlog tvojega prihoda. V zadnjih mesecih je na trgu grafičnih kartic prišlo do večjih sprememb. Tako smo dočakali prvo 7nm kartico izpod rok AMDja, ki sliši na ime AMD Radeon VII. Ne gre za edino novinko, saj se je pred nekaj meseci na trgu znašla tudi izboljšana in dodatno navita RX 580, ups RX 590. V zrak niso gledali niti pri Nvidii, ki je na trg splavila novo generacijo grafičnih kartic arhitekture Turing. Usulo se jih je za dober ducat, vse od GTX 1650, 1660, 1660ti, RTX 2060, 2080, 2080 TI in nedavno še nekatere enačica z oznako Super. Poimenovanje v sebi ne skriva resnejše logike. Če si se prebil do te točke, že tako poznaš moje mnenje. Glavna razlika med obema je zgolj v tensor jedrih, ki jih RTX kartice uporabljajo za ti. Ray Tracing (po Nvidiinih besedah novi večji premik na področju igričarske industrije (Physics khm, khm)), GTX pa so zanje prikrajšane.

Če si pred nakupom grafične kartice in ne veš kaj kupiti, si definitivno na pravem mestu!

Vstopna grafična rešitev

Možnosti: RX 560 4GB/2GB, GT 1030 2gb(DDR3/GDDR5)

+ hitrejša od GT 1030, tekoče igranje na 1920×1080, 4GB GDDR5 pomnilnika, primerna za starejše napajalnike
– višja poraba od GT 1030, kompromisi pri grafičnih nastavitvah v igrah, neprimerna za 144Hz

RX 560 je med nami že lep čas, natančneje, nekaj več kot dve leti. Kljub starosti v najnižjem segmentu še zmeraj ponuja najboljšo vrednost za zahtevan denar – z izjemo rabljenih grafičnih kartic. A kartice tega cenovnega razreda s sabo vedno prinesejo kopico kompromisov, zlasti če nisi navdušen zgolj nad eŠportnimi naslovi, saj bo za tekočo igralno izkušnjo potreben potop nastavitev. Zaradi nizke porabe je RX 560 primerna tudi za sisteme s starejšimi napajalniki, kot nadgradnja katere izmed kartic prejšnjih generacij. Velikost jo naredi primerno za manjša ohišja, vsi ljubitelji pasivnih sistemov pa jo lahko najdete tudi v pasivno hlajeni enačici.

Kartica množic (do 200€)

Možnosti: RX 570 4/8GB, RX 580 4/8GB, GTX 1060 3/6GB, GTX 1650

+ hitrejša od RX 470, odlična cena, ravno pravšnja količina video spomina za 1920×1080
– slabše hlajenje od RX 580, navijalski potencial je bor, nekoliko večja poraba od GTX 1060

Med vsemi naštetimi karticami za denar zdaleč največ ponuja RX 570 4GB. RX 570 8GB sicer ne zaostane veliko, a dodatna količina pomnilnika v celoti preprosto ne zadosti višji cenovni postavki, pa tudi 4GB za 1920×1080 še vedno zadostuje. Odlično se obnese pri poganjanju iger v FHD in redki so naslovi, kjer bo potrebno občutno prilagajanje nastavitev.

Pravi srednji rang (pod 300€)

Možnosti: GTX 1660 TI, GTX 1660, GTX 1060, RX 580 4/8GB, RX 590, Vega 56

AMD Vega 56

+ hitrejša od vseh preostalih, dobiti jo je mogoče že za 250€, 8GB HBM2 grafičnega pomnilnika, primerna za 1440p, surova moč
– višja poraba, terja zmogljiv napajalnik, toplejša.

Vega 56 je tič s precej zapleteno zgodbo, ki je le redko ogledala notranjost gejmerskih sistemov. Izšla je namreč v času kriptomanije in bila zaradi surove zmogljivosti med kriptokopalci izjemno zaželena. Kakorkoli, situacija se je v zadnjem letu obrnila in nekdaj prestižna kartica AMD-jeve linije se na policah trgovin prodaja že za 250€ ali manj. V kolikor jo uspeš izvohati za to ceno, je preprosto za razred boljša kartica od GTX 1660 TI, a v račun moraš vzeti višjo porabo in glasnost.

Nvidia GTX 1660 TI

+ sveža, nizka poraba, 6GB GDDR6 pomnilnika, v igrah se približa RTX 2060 in občasno doseže GTX 1070, načeloma tiha
– silno potenja na 1440p, neumno poimenovanje

Tako je za večino bolj logična izbira GTX 1660 TI, ki bo s svojim imenom zmedla vsaj ducat potencialnih kupcev. Za dobrih 300€ po zmogljivosti skorajda doseže GTX 1070 in RTX 2060, a je za odtenek prekratka. Razlog za nižjo ceno tiči v manjku tensor jeder in posledično nepodprtosti ray tracinga na strojnem nivoju. A ker vemo, da ray tracing v trenutnem stanju ni opevana in nujna pridobitev, ji tega ne gre šteti v škodo.

Zmogljiva izbira (300€+)

Možnosti: RTX 2060/Super, RTX 2070/Super, RTX 2080/Super, Vega64, Radeon RX 5700/XT

Nvidia RTX 2060

+ vstopna kartica za napredno senčenje, poraba, omogoča 1440p, solidna cena
– zaradi manjka zmogljivost je efekt ray tracinga precej klavern

RTX 2060 je praktično edina kartica iz celotne RTX serije, ki je za manj denarja ponudila večjo zmogljivost od svojih predhodnikov. Gre za izjemno zmogljivo grafično kartico, ki pa ima zgolj eno slabost, v zahtevnejših naslovih ji za RayTracing zmanjka nekaj dodatne zmogljivosti, zaradi česar je uporaba okrnjena. Kljub temu za 25% nižjo ceno ponuja zmogljivost skorajda na ravni dražje RTX 2070. Kot je že v navadi ima 6GB GDDR6 grafičnega pomnilnika, kar je 2GB manj od RTX 2070 in RTX 2080, a še zmeraj dovolj za gladko igralno izkušnjo na do 1440p.

Nvidia RTX 2070

+ dobra zmogljivost, ki pa ne predstavlja nadgradnje za uporabnike GTX 1080, poraba, ray tracing je užiten,
– cena, zmogljivost napram predhodnika

Druga priporočena kartica je RTX 2070, ki sem jo postavil pred RTX 2060 Super. Cenejši primerki RTX 2070 se močno približajo cenovni postavki RTX 2060 Super in iz tega vidika v RTX 2060 Super ne vidim dostojne zamenjave. Sama zmogljivost je neokrnjena in RTX 2070 dejansko omogoča poganjanje peščice naslovov, ki podpirajo ray tracing.

AMD Radeon RX 5700/XT

+ za denar ponuja veliko, v veliko igrah preseže RTX 2070, pripadajoče tehnologije, 8GB GDDR6
– izogni se referenčnim primerkom, strojna podpora za napredno senčenje

Kakorkoli, nedavno izšli Radeon RX 5700/XT za enako ceno ponudita še nekaj dodatne zmogljivosti, ampak na strojnem nivoju ne omogočata uporabo ray tracinga. K sreči so nedavno na trg prišle kartice partnerjev in vroče in glasne referenčne primerke poslale na smetišče zgodovine. Kartica med vsemi konkurenti ponuja največ za zastavljeno ceno in čeravno je zmogljivost nesporna, so sovpadajoči elementi nekoliko manj. Na spletu lahko opaziš kupček pritožb čez same gonilnike, težave bodo najbrž odpravljene še pred pričetkom jeseni.

Denarnica ali RTX 2080 TI?

Možnosti: RTX 2080 TI?

+ prva prava 4k kartica, zmogljivost, 11GB GDDR6 pomnilnika, ni igre, ki ji ne bi bila kos
– cena, cena, cena

Nesporno najzmogljivejša grafična kartica na trgu, za katero boš odštel povprečno mesečno plačo v Sloveniji. Žal gre za nišni produkt, ki si ga bodo omislili zgolj najbolj zavzeti privrženci in tisti, ki resnično “potrebujejo” kartico, ki je sposobna samozavestno prebaviti 4k naslove.

Objava Katero grafično kartico kupiti? (september 2019) se je najprej pojavila na HOPsi.

Samsung naj bi v rokavu skrival aduta, ki bi odpravil nekatere pomanjkljivosti litij-ionskih baterij in sliši na ime grafenske baterije. Le te v svojem razvojnem oddelku razvijajo že vrsto let.

Tehnologija je že vrsto let v sunkovitem razvoju. Naprimer prenosni računalniki in pametni telefoni so doživeli kar nekaj dodelav in vsebujejo vedno več dodatkov. Po drugi strani pa baterijska tehnologija bolj kot ne stagnira, kar je pripeljalo do uveljavitve zgoraj napisanih dodatkov.

Po navedbah Evana Blassa – @evleaks, naj bi litij-ionske baterije v bližnji prihodnosti. nasledile grafenske.

“Samsungov cilj je , da v 2020 ali 2021 na trg spravi prvi izdelek z grafensko baterijo, ki se bo napolnil najpočasneje v 30 minutah.”, pravi Evan.

Ob hitrem polnjenju naj bi njihova največja prednost bila višja kapaciteta (na enako površino) in nižja teža. Atributa, ki se jih ne bi branil noben uporabnik prenosnih naprav. Žal bo noviteta s seboj prinesla, vsaj v začetku, zvišanje cene naprav, ki jo bodo vsebovale.

Objava Samsung naj bi pripravljal grafenske baterije, ki se lahko v celoti napolnijo v pol ure se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat podarjajo Hyper Light Drifter in Mutant Year Zero: Road to Eden – povezava na dnu.

Slednjo smo na naši strani opisali že pred nekaj meseci. Gre za potezno akcijsko strategijo, v stilu bolj poznanih serij kot sta XCOM in Wasteland 2, vendar si tokrat postavljen v čevlje mutantov med ljudmi in živalmi. Več informacij najdeš TUKAJ.

Hyper Light Drifter je akcijska avantura, s elementi RPG, ki je prejela odlične ocene tako kritikov, kot tudi navadnih smrtnikov. Krasi jo pikselkasta grafika in odlična igranost.

Povezava do EPIC STORE.

Objava Epic Store tokrat podarja dve izjemno zanimivi igri: Hyper Light Drifter in Mutant Year Zero: Road to Eden se je najprej pojavila na HOPsi.

Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je neskončna vrsta mož zapuščala prestolnico v jutranji zarji. Naši najzvestejši zavojevalci, veterani z večletnimi izkušnjami. A sedaj zave praznina, upornikov je bilo več, kot je bilo moč upati. Čeravno je Sun Ren uspela zadržati nekaj naletov, slednjim ni bilo videti konca. Utrujena, rdečih lic je v zadnjem upanju na spopad izzvala He Yija, heroja upornikov. Poslednja trohica upanja je usahnila, ko ji je po nekaj minutnem boju He Yi z nasmehom odrobil glavo, jo privzdignil v zrak, po planjavi pa je bilo moč slišati hrumenje trume glasov. Tako so v junaškem boju padli vsi do zadnjega, kraljestvo pa je bilo pahnjeno v največjo krizo zadnjih let, prostora za napake preprosto ni bilo več. Črne zastave so zaplapolale v vetru in neizmerna, a nikoli pozabljena žalost je kraljestvo za naslednje desetletje pahnila v kaos. A trohnoben spomin je večen in moje maščevanje neizbežno.

Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: LINK
Datum izida: 23.05.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Zgodovinska strategija

Zgornjo šteje za zgolj eno izmed spoznanj, ki sem ga doživel med več kot 60 urnim igranjem. Že od nekdaj veljam za ljubitelja strategij. Ne presenetljivo med njimi prednjači prav Total War serija. Kljub skorajšnjemu izidu pa Three Kingdoms nisem pretirano pričakoval, večinoma zaradi odmika v mistične vode srednjeveške Kitajske. Sloni namreč na zgodovinski kroniki Romanca treh kraljestev avtorja Lua Guanzhonga. Žal mi niti njena zgodovina, niti pripoved nista blizu, a po zaslugi videnih tehničnih in vsebinskih napredkov sem kljub skepsi igro vseeno preizkusil.

Kot že veš, se je tokratni del osredotočil na Kitajsko začasa obdobja treh kraljestev, ki je trajalo med letoma 220 in 280. V Evropi bi jo uvrstili v čas antike, dobri 2 stoletji pred padcem Rima. Kot vodji delčka raztreščenega kraljestva ti je že na začetku razodeto bistvo igre, združitev Kitajske po pričetku kaotičnega obdobja krhkih zavezništev in konstantnih nemirov.

Prav iluzorno, saj je do tega trenutka serija najboljše momente doživljala ravno v Shogun 2: Total War, preprosto očarljivi igri, ki se odvija v za večini Evropejcev dokaj oddaljeni kulturi. A to me vseeno ni odvrnilo od igranja in čeravno ob njej nisem doživljal erekcijskih momentov, kjer nič ne premaga dobrega dvoboja vitezov v težkih oklepih, je umetna pamet delovala presenetljivo dobro, najbolje do tistega trenutka. K sreči enako velja tudi za The Three Kingdoms. Kljub pomislekom, ko sem se v prvih dveh ali treh urah le komaj spravil k igranju, te igra preprosto pogoltne, ko se seznaniš s vsemi spremenjenimi mehaniki. Serija je resnično doživela, zanjo, občutnejšo preobrazbo, ki smo jo po svoje v zadnjih letih tudi zahtevali, z dobro kombinacijo fantazijskih elementov ter zgodovinske natančnosti, kot smo je vajeni.

Kot že omenjeno je bil prvi igralni vtis žal precej bled. Že med nalaganjem se je pred menoj znašel zaslon, kjer sem poln ponosa pritisnil znalec franšize. S tem sem se želel izogniti na prvi pogled nepotrebnemu naratorju, ki novinca popelje v igro in mu predstavi različne mehanike. Redni igralci včasih postanemo pretirano naduti in čeravno tega nisem slutil, sem bil v prvih dveh urah popolnoma izgubljen. Dejansko je sam koncept igre malce drugačen od doslej znanega.

Boj je hiter in kaotičen (Romance način), k temu pa pripomorejo tudi legendarni vojščaki, ki zaidejo na bojišča. Na veliko zadovoljstvo je viden napredek napram Total War Saga: Thrones of Britannia, od čigar si je vidno sposodila kar nekaj elementov. Lahko bi praktično rekel, da gre za mešanico iger Thrones of Britannia in Warhammer, kjer sta slednja oporna stebra vseh mehanik.

V zgodbenem načinu Romance se vse skupaj vrti okoli generalov. Vse skupaj se nekoliko oddaljuje od dejanskih zgodovinskih dejstev in serija zaplava v nekoliko bolj mistične vode. Ne boš sicer upravljal zmajev iz Game of Thrones ali mrtvakov iz severa (#mods), a generali so presneto močni. Pomembnejši posamezniki so sicer zasnovani na realnih osebnostih, ampak trdno sem prepričan, da Sun Ren lastnoročno nikoli ne bi bila zmožna pokositi 500 lokostrelcev. Generali so nekakšne super enote, po moči enakovredne Hulku, a vseeno zahtevajo moder nadzor. Nikakor po taktični globini in raznolikosti ne dosegajo mističnih vladarjev iz serije Warhammer, kljub temu pa lahko dobro izučen mečevalec pokolje kar lepo število nič hudega slutečih žrtev. Sami sicer niso zmožni premagati sovražne vojske, definitivno pa bodo pankrtom življenje pošteno zagrenili.

Sami meniji in uporabljena artistika so preprosto dih jemajoči. Gre za zvrst 2D fotografij z vključenimi animacijskimi gibi, ki uspejo pričarati čudovito atmosfero. Preprosto so eni izmed najlepših in modro zasnovanih v zadnjem desetletju. Lepi in ob tem tudi pregledni, kjer točno veš, kje boš našel iskano.

Creative Asembly je končno uspel odpraviti nekatere napake, ki so kot okovi nekatere prejšnje primerke prikovali na dno, a za Three Kingdom to ne velja. Gre za labodji spev, igro, v katero so vključene vse dobre stvari, ki smo jih skozi leta izkusili v posamičnih naslovih, a nikdar imeli možnost izkusiti v celoti (vanilja različica).

Največji napredek ni viden v boju temveč v vseh spremljajočih elementih. Vse skupaj je še bolj osebno kot kadarkoli do sedaj. Družinski člani umirajo, generali dezertirajo in hčere, nedavno poročene z zavezniškim vojskovodjem, sedaj načelujejo četam, uperjenim tvojemu uničenju.

V prvem preigranju sem izbral kraljestvo Sun tega sveta. S tem v mislih se je pričela moja zgodba. Povzpetnik Zang Dong je zavladal kraljestvu.

Začetek je presneto težak. Skorajda 10 let je minilo, preden mi je uspelo okupirati nekaj okoliških točk in kraljestvo razširiti. Hitro širjenje so razvijalci poizkusili zajeziti s ponovno vključitvijo zalog, ki ob sprehodu na sovražna ozemlja pojenjajo vse hitreje, dokler vojska ni popolnoma izmučena in zdesetkana. Žal sistem v celoti ne zaživi saj sam razen ob redkih izjemah nikoli nisem imel večjih težav z neprestanim marširanjem po poljih sovragov, saj so zaloge ostajale blizu polne kapacitete.

Kot sem že omenil je tokrat največji poudarek na samih poveljnikih in družinskem drevesu. Slednje je najpodrobnejše do tega trenutka. Liki se namreč obnašajo življenjsko, kar lahko privede od prijateljstev do krvavih rivalstev in zamer. Osebnosti igrajo še večjo vlogo in presneto boš moral paziti, ob vsakem napredovanju slehernika v določeno vejo oblasti, saj je pogoj za uspešno delo dobri odnosi. Rivalstva lahko v končni fazi kraljestvo pahnejo v večletno državljansko vojno.

Drugi vidik, ki mi je nekoliko manj všečen je sam boj in bora raznolikost enot. Vsako kraljestvo ima v svojih vrstah skorajda enako paleto vojščakov kot nasprotniki. S tem trpi sama raznolikost v spopadih, saj so slednji dokaj predvidljivi. Enote namreč niso odvisne od zgradb v provincah, ampak zvrsti izbranega generala in njegovega položaja znotraj kraljestva.

Zakompliciralo se je tudi pri razmnoževanju. V vsem srdu in sli po združeni Kitajski so se plemiči na našem dvoru preprosto prenehali razmnoževati, morda zgolj niso bili deležni dovoljšnje spolne tešče? Kakorkoli, kljub več kot 30. letom čakanja, moja sinova in preminula hčera, niso bili zmožni spočeti niti enega vnuka, ki bi ga lahko dvignil visoko v zrak. Seveda me je situacija begala in zadevo sem preveril na spletu. Posameznikov s podobnimi težavami je bilo več kot ducat. Šlo naj bi za hrošča, ki sem ga sam rešil s popravkom enega izmed igralcev.

Sedaj so moja lica orosela in na obraz se je končno naselil pristen nasmeh. V roku desetletja sem prejel kar 27 vnukov, ki so jih spočeli sinovi z ženami. Oblaki so se porazgubili in na dvoru je po dolgih letih zazeval kanček upanja.

Prvič je v seriji prisoten način špijunstva, ki je na Kitajskem priljubljen še dandanes. Če sva tatove v sovražne province lahko pošiljali že v predhodnikom, so jim tokrat namenili lasten meni, ki ponuja obilico raznolikih možnosti. Poteka nekako takole, lastnega agenta napotiš v želeno provinco, kjer ga mora tamkajšnji vladar za več razpoložljivih možnosti najeti. Tako lahko izda napotke nasprotne vojske, omeji njihovo premikanje, prevzame nadzor ali celo združi obe državi, odvisno od njegovega položaja na dvoru.

Seveda ga nasprotnik ob tem nevede obravnava kot lastnega člana osebja in višje kot na hierarhiji prileze, bolj uničujoča dejanja lahko povzroči.

Da diplomacija nujno potrebuje prevetritev, je znanega že nekaj časa. K sreči je prenovo doživela ravno v opisovanem naslovu. Namesto odgovorov v stilu da in ne, je tokrat pod prag mogoče spraviti večino dogovorov. A veliko je odvisnega od odnosa, slabše kot se s posameznim vojskovodjo razumeš, dražja bo zate sklenitev dogovora. Delo znatno olajša avtomatizacija, ki izenači zahteve za dosego dogovora. Bolj realistično je obnašanje zaveznikov, čeprav mnogokrat še vedno ravnajo nespametno. Tako te zaveznik ne bo izdal brez razloga in negovanje dobrih odnosov znotraj zavezništev je vsekakor priporočljivo.

Pohvaliti moram večjo raznolikost, saj tokrat na voljo nimaš zgolj paktov o nenapadanju in zavezništev, temveč obstajajo tudi koalicije in unije, kjer več dežel začasno združi lastne interese. Vsak udeležence koalicije dobi lasten glas, pri čemer praktično vsi odločajo o vseh pomembnejših odločitvah in tudi sam boš premnogokrat začutil lastno nemoč.

Total War: Three Kingdoms je ena izmed boljših strategij v zadnjih letih. K temu pripomore njena življenjskost, saj veliko upov polaga na posameznike in njihov razvoj. Sistem bojevanja je bil za moj okus malce prehiter, a igra razprostre nove razsežnosti v vseh obdajajočih elementih. Vsak ljubitelj strategij in kitajske zgodovine bi ji nedvomno moral ponuditi priložnost.

Razsodba

+močni karakterji
+diplomacija, šoijunstvo
+sistem dvobojev
+dodelana
+izjemno všečna artistika

-počasen začetek
-raznolikost
-AI še zmeraj spominja na švicarski sir

Objava Dostojna nadgradnja japonskih samurajev? Three Kingdoms: Total War – Recenzija se je najprej pojavila na HOPsi.

Nakupna cena Gunfire Games ni bila izdana, pojasnili so zgolj, da povrnitev investicije pričakujejo v treh do štirih letih. Po besedah lahko igralci pričakujejo zanimivo prihodnost, začenši z Rement: From the Ashes, ki izide 20.8.

Medtem je nekaj več znanega glede prevzema Milestone studia. Gre za italijanske razvijalce, znane predvsem po dirkaških naslovih. Zanje so odšteli €55.8 milijonov, ob uspešni prodaji pa lahko vrednost naraste še za dodatnih €37.6 milijonov. Kot vsako leto lahko ponovno pričakujemo nova MotoGP in MXGP naslova.

CEO THQ Nordic je spregovoril tudi o prihajajočih naslovih razvijalca Deep Silver. V razvoju naj bi bila nova Saints Row igra, razvoj Dead Island 2 pa bodo po ponovni menjavi razvijalca reševali Deep Silver Dambuster (avtorji Homefront: Revolution).

THQ Nordic je v zadnjih dveh letih ubral tvegano pot in nadaljujejo s prevzemi. Že lani so namreč za Piranha Bytes (ELEX, Risen, Gotic) in Warhorse Studios (Kingdom Come: Deliverence) odšteli nekaj več kot €220 milijonov.

Objava THQ Nordic nadaljuje s prevzemi, tokrat pod svoje okrilje zajel razvijalca Gunfire Games (Darksiders III) in Milestone (MotoGP, MXGP) se je najprej pojavila na HOPsi.

Če s serijo še nisi seznanjen, gre za skupek posamičnih strategij, ki te postavijo v različna časovna obdobja človeške zgodovino. Tako lahko doživiš vse od divjih spopadov na morju, strelov iz karabinjerk do magije in pokanja viteških oklepov.

Kakorkoli, vsi poznamo legendo o Troji, ki pa je močno prepredena z miti in nadnaravnim. Zanimivo bo videti ali se bodo razvijalci odločili za mistično dogodivščino v stilu Warhammer vesolja, ali pa bomo priča bolj realističnemu in zgodovinsko podrejenemu naslovu. Troja vnovič najbrž ne bo pokleknila pred Trojanskim konjem? Na odgovor ne bo potrebno čakati dolgo. saj je letošnji Gamescom že pred vrati.

Vsi pretekli lastniki njihovih iger boste deležni še dodatnega bombončka. Total War: Shogun 2 je bila nedavno preimenovana v Total War Saga: Fall of the Samurai in vsi, ki si igro že lastite boste brezplačno prejeli vse DLCje.

Objava V javnost ušel naslov za naslednji del Total War franšize, ki sliši na ime Total War Saga: Troy se je najprej pojavila na HOPsi.

Enako velja za ceno preostalih polprevodnikov. Prihodki od prodaje bodo po predvidevanjih Gartnerja iz 475 milijard dolarjev v 2018 v 2019 padli na 429 milijard.

Na nihanje cen bo dodatno vplivalo stopnjevanje trgovske vojne med ZDA in Kitajsko, ki slabi in vliva negotovost na trgu pomnilnika in preostalega čipovja. Nedvomno se eden izmed razlogov skriva tudi v slabitvi prodaje pametnih telefonov, strežnikov in namiznih računalnikov.

Čeravno je analitično poročilo navdušujoče za vse končne uporabnike, je potrebno vedeti, da gre zaenkrat zgolj za poročilo analitične hiše. Ne gre za zagotovi razvoj dogodkov in ne odraža dejanske cenovne politike, svoje bo na koncu pokazal zgolj čas.

Objava Se bo cena DDR4 pomnilnika v 2019 prepolovila? se je najprej pojavila na HOPsi.

V mojih rokah se je tako znašel cenovno ugoden in visoko pričakovan procesor Ryzen 5 3600. Njegov soimenjak iz prejšnje generacije je predstavljal idilično razmerje med ceno ter zmogljivostjo in tako je tudi tokrat. Prinaša 6 jeder in 12 niti, ob osnovni frekvenci 3,60GHz in kar 4,2 GHz pospešku na enem jedru. Pa bo izboljšan IPC dovolj, da bo Intel pričel izgubljati zvestobo igričarjev?

AMD je mojster ustvarjanja pričakovanja. To jim je uspelo tudi z novo arhitekturo Zen 2 za tretjo generacijo Ryzen procesorjev, katere izid je marsikdo nestrpno pričakoval zadnjega pol leta. AMD ima prvič v zadnjih letih naprednejši proizvodni proces v primerjavi z Intelom, saj so izdali prvi 7 nm procesor za namiznike. Ob tem pa bomo potrošniki na “navadne” osnovne plošče namestili celo 12 in 16 jedrne procesorje. Toda jedra niso vse, še posebno to velja za igre. AMD je kot kaže udaril tudi tu in pred izidom se je govorilo o 10% izboljšanju zmogljivosti posameznega jedra ob isti frekvenci. Še več, tudi sama frekvenca naj bi bila višja, več virov je izpostavilo 12 jedrni procesor z boost frekvenco nekaj pod magično mejo 5 GHz. Če vse to seštejemo, ima AMD v rokah resnično kladivo, s katerim bo Intel močno udaril po prstih in giganta zbudil iz dolgoletnega spanja.

V nadaljevanju se bom osredotočil in ocenil naš testni primerek AMD Ryzen 5 3600.

Kot lahko vidimo, gre še zmeraj za 6 jedrni procesor z 12 nitmi, a osnovna frekvenca se je dvignila iz 3,40GHz na 3,60GHz. Turbo takt je doživel še nekoliko večje zvišanje, saj se je napram predhodnjih 3,90GHz dvignil na 4,20GHz, več pa je tudi predpomnilnika. A TDP je kljub temu ostal enak in šteje “zgolj” 65W.

Kot vemo, TDP že dlje časa ne označuje dejanske porabe procesorja, temveč koliko toplote je potrebno odvesti. Prav tako Intel in AMD TDP določata po različnih kriterijih in neposredna primerjava nikakor ni smiselna. AMD navaja porabo v Boost, Intel pa z osnovno frekceno in tako Intel izpade kot da je njegova poraba nižja.

Po nekaj dnevih testiranja je še največja zagata ta, ali Ryzen 3600 uspe upravičiti nekoliko višjo ceno od starejših Ryzen generacij, ki so se ponovno pocenila. Konkurence v modrem taboru preprosto nima.

O novostih nove arhitekture smo na strani napisali že kar nekaj, tako, da se v testu ne bom poglabljal v vse novotarije. Kot že ob preteklih enačicah, so se pri AMD tudi tokrat odločili, da priložene hladilnike uredijo v hierarhijo, kjer je tip hladilnika odvisen od zmogljivosti procesorja.

Ob Ryzen 3600 prejmeš najosnovnejšega Wraith Stealth. Na tem mestu se nikakor nisem mogel ogniti vprašanju, zakaj je zraven mojega testnega primerka prišel AMD Wraith Prism RGB. Da bi bilo začudenje še malce večje, je že ta stežka hladil procesor in neprijetno glasno sesal zrak skozi reže ventilatorjev, vsaj dokler nisem ročno nastavil profila ventilatorjev v BIOS-u. Prepričan sem, da bo ob uporabi priloženega hladilnika izgubil nekaj zmogljivosti, vsaj čez poletje. V kolikor ga resda morate uporabljati, pa priporočam nastavitev ventilatorjev na konstantno hitrost vsaj pod 55C, saj bo drugače ob vsaki najmanjši obremenitvi hladilnik zaječal kot notredamski zvonar.

Testi

Testni sistem

Dejstvo je, da so sredstva večine igričarjev precej omejena. Zato smo za testni sistem uporabili računalnik, ki si ga lahko omisli večina igričarjev, saj je konfiguracija resnično dostopna velikemu delu ciljne populacije. Trenutno doma žal nimam primernejše grafične kartice od RTX 2060 in zato je bila med testiranji uporabljena slednja.

Nedvomno je prišlo do določenih omejitev in celoten potencial povsod ne bo izkoriščen, sem pa to kar se da kompenziral s prilagoditvijo nastavitev v igrah.

Računalnik so sestavljale naslednje komponente:

• Procesor: AMD RYZEN 5 3600
• Pomnilnik: 2x8GB Kingston HyperX 2400MHz DDR4
• Trdi disk: SSD Toshiba nvme 512GB
• Grafična kartica: EVGA RTX 2060 XC 6GB
• Osnovna plošča: Gigabyte Aorus Pro B450
• Ohišje: X
• Napajalnik: Chieftec Navitas 1250W
• Hlajenje: Wraith Stealth

Programi

CPU-Z

Ryzen Zen2 je prva arhitektura, izdelana na 7nm procesu. Posledica je nižja poraba ter višje frekvence, a tudi dodatna toplotna obremenitev.

Količina pomnilnika je doživela povečanje.

Za test sem uporabil Gigabyte Aorus Pro B450. Plošča je delo opravila izvrstno, potrebno je bilo zgolj posodobiti BIOS. Nekaj več težav je povzročala izbira pomnilnika, saj se z nekaterimi seti računalnik ni želel zagnati, zato tudi uporabljen 2400MHz, medtem ko se priporoča 3200MHz in več. Teh težav na starejši AsRock X370 Taichi nisem imel.

V CPU-Z orodju je Ryzen 5 3600 kar 28% hitrejši v enojedrnih opravilih. K temu kar nekaj prispeva višja frekvenca, saj se slednja ustavi pri 4,20GHz, pri Ryzen 5 1600 pa že pri 3,60GHz.

Razlika je opazna tudi v večopravilnih testih. Tokrat Ryzen 3600 doseže 25% boljše rezultate. Ponovno morava v obzir vzeti višji takt jeder, saj je frekvenca za 450MHz višja.

CPU Mark

Prvi test, ki si ga bomo ogledali, so primerjave rezultatov v Cinebench R15. Za primerjavo zmogljivosti smo uporabili še Ryzen 1700 in Ryzen 2700x, ki sta bila priljubljena med kupci preteklega obdobja, obenem pa z njima lažje prikažem napredek nove generacije. V mislih imejte, da gre za 8/16 jedrna procesorja napram 3600 6/12. Ryzen 7 1700 sem za namene testiranja navil na 3,9GHz pri 1,36V.

Pričakovano Zen2 arhitektura prinaša pohitritev v IPC. Ryzen 5 3600 je tako dosegel kar 184 točk. S tem je sunkovito preskočil Ryzen 7 2700x s 161 in Ryzen 1700 s 131 točkami. Ko sem Ryzen 1700 navil na 3,9GHz se je rezultat sicer dvignil na 151 točk.

Del pohitritve nedvomno izhaja iz višje frekvence, ki se je za Ryzen 3600 ustavila pri 4,2GHz.

Ob obremenitvi vseh jeder se razmerje nekoliko poruši. Ryzen 3600 ob kar dveh jedrih manj uspe doseči skorajda enak rezultat. Brez oklevanja lahko priznam, da je AMD uspel vnovič napraviti korak naprej.

3DMark

V 3DMarku sem procesorje pognal skozi dva testa, Time Spy in Fire Strike. Ryzen 3600 je dosegel nekaj slabše rezultate v procesorskem testu, saj se mu pozna manjko 2 jeder. V grafičnih testih so bili rezultati nekoliko boljši.

Igre

Procesor smo testirali tudi v par igrah na prej omenjenem testnem sistemu. Razen če je omenjeno drugače, so vsi sistemi za testiranje uporabljali identično grafično kartico – RTX 2060, Toshiba NVMe SSD in 2400 MHz pomnilnik. V nekaterih grafih boste lahko opazili, da so procesorji po zmogljivosti precej poravnani. Do tega pride zaradi omejitve grafične kartice oz. omejenega maksimalnega števila sličic na sekundo v določenih igrah. Čeprav je večina testov potekala na ultra nastavitvah in ločljivosti 1920×1080, smo nekaj testov opravili tudi na nižjih nastavitvah, kjer ta problem ne bo tako izrazit.

Witcher 3

• 1920×1080
• Najnižje pred-nastavitve

The Witcher 3 velja za eno izmed bolje optimiziranih iger, ki dodobra izkoristi grafično kartico ter vsa jedra procesorja. Temu primerni so rezultati, ki prikazujejo majhne razlike, zmago pa domov odnesejo dodatna jedra. Ryzen 3600 je sicer dosegel zgolj 4 FPS manj kot Ryzen 2700x in 1700, vsi pa so krepko presegli mejo 100 FPS. Naj omenim še, da sem za potrebe testov z vsemi procesorji skušal ubrati iste poti, sličice pa so pri tem na čase kar močno nihale (med 200-120 FPS), odvisno od pokrajine.

Total War: Three Kingdoms

• 1920×1080
• Srednje pred-nastavitve – Največjo število enot
• Vgrajeno “benchmark” orodje

Total War: Three Kingdoms je na vseh Ryzen procesorjih delovala odlično, čeprav je 1700 nekoliko zaostajal za obema tekmecema. Kljub vsemu je tudi razlika med najboljšim in najslabšim rezultatom znašala manj kot 10%.

Assassin’s Creed Odyssey

• 1920×1080
• Ultra pred-nastavitve
• MSAA
• 16x AF
• Vgrajeno “benchmark” orodje

Ena izmed iger, ki odlično izkoristi vsa jedra. Ryzen 3600 je dosegel identičen rezultat kot dražji Ryzen 2700x, Ryzen 1700 pa je ponovno nekoliko zaostajal.

GTA 5

• 1920×1080
• Ultra pred-nastavitve – tudi napredne
• Vgrajeno “benchmark” orodje

GTA 5 šteje že 5 let, a kljub temu ostane priljubljeno orodje za testiranje. Igra dodobra izkoristi potencial procesorjev in vsi testirani nalogo opravijo z odliko. Ryzen 3600 tudi tukaj za dlako dobi boj s starejšima konkurentoma.

Navijanje

Navitje je pričakovano predstavljalo veliko prepreko. Zen arhitektura je namreč znana po alergičnosti na takt višji od 4GHz, kjer začne voltaža nesorazmerno naraščati. Ker je testni Ryzen 3600 spodoben držati 4,05GHz ob obremenitvijo vseh jeder, naraste tudi tovarniška voltaža. Slednja je za naš primerek znašala 1,36V-1,38V, kar je za tovarniški hladilnik kar precejšen zalogaj.

Kakorkoli, ker sem prvotna testiranja izvajal zgolj s priloženim hladilnikom, omembe vrednega navitja nisem uspel doseči, saj sem dosegel zgolj 100MHz višjo frekvenco, temperatura pa je v Cinebench20 presegla 85 stopinj.

Kakorkoli, najvišji rezultat, ki mi ga je uspelo doseči je 4150MHz pri 1,4V, kjer je stopnjevanje preprečilo 85 stopinj med testiranjem -najvišja varna temperatura naj bi po besedah AMD bila 75 stopinj. Ob testnem primerku sem sam prejel Wraith Prism hladilnik, normalni smrtniki jo bodo odnesli slabše, saj prejmejo resnično osnovnega Wraith Stealth. Navitje bom naknadno v dodatnem članku razčlenil z Noctua NH D15, ki bo omogočila več manevrskega prostora.

Zaključek

Ryzen 3000 ob še manjšem proizvodnem procesu na trg prinaša še bolj dodelano Zen2 arhitekturo. Nesporno za enako ceno na mizo postavi zmogljivejšo generacijo procesorjev. Le ti še zmeraj blestijo v produktivnih aplikacijah, v igrah pa jim ni uspelo v celoti razrezati vso prednost, ki jo je tekom let nabral Intel z i7 ter posledično i9.

Če se v nadaljevanju osredotočim na Ryzen 5 3600, njegova največja težava niso Intel konkurenti, temveč procesorji Ryzen prve in druge generacije, ki jih je za smešen denar mogoče dobiti na trgu. Tako lahko Ryzen 2600 dobiš že za dobrih 120€, kar je 50% cene Ryzen 3600 z žrtvovanjem 15-20% zmogljivosti.

Ryzen 5 3600 je Intelove i5 procesorje pretvoril v okostnjake v omarah, katerih nakupa se racionalno preprosto ne da upravičiti. AMD jih je s 3 serijo Ryzen procesorjev uspel uloviti tudi v igrah, ob tem pa so že od začetka boljši v produktivnih orodjih.

Vendar Ryzen 5 3600 ni namenjen zgolj igralcem videoiger. Gre za idealen procesor za vse z omejenim proračunom, ki si želijo zmogljiv vstopen procesor za video obdelavo, saj na tem področju resnično blesti.

V kolikor nestrpno brskaš po spletu z željo po novem računalniku in si še ne lastiš Ryzen procesorja, je serija 3000 odlična izbira. V kolikor pa že imaš Ryzen procesor prejšnjih generacij (6 ali več jeder) pa lahko novo serijo preskočiš, saj preprosto ne ponuja dovolj velikega razkoraka, da bi nadgradnjo upravičila (izjema 12 in 16 jedrne inačice). Vedi tudi, da vse plošče prve generacije nove serije ne bodo podpirale, kar naredi situacijo še posebej konfuzno.

Zahvaljujemo se spletni trgovini EIGRE.si, ki nam je omogočila test.

Objava Test procesorja Ryzen 5 3600 – Je Intelove prevlade končno konec? se je najprej pojavila na HOPsi.

Torej smo dobili zgolj še eno orodje v vrsti in odgovor na konkurenco (AMD Ryzen Master Utility in OC Scanner – Nvidia).

Žal kot običajno tudi tokrat obstajajo nekatere prepreke. Za dejansko uporabo aplikacije boš potreboval K – navijalski procesor 9. generacije in Z390 osnovno ploščo.

Na predstavitvi je Intel uspeh i7 9700K spraviti iz 4.6GHz do kar 5.2GHz na vseh jedrih. Program bo nastavitve izboljševal skozi čas glede na rabo rabo, vključujoči nižanje frekvence ob potencialni degradaciji.

HOPsi: Program prinaša neko nov veter za vse uporabnike K procesorjev nove generacije, ki jih uporabniki v obrate niso poizkušali spraviti sami. Vseeno pa aplikacija še zdaleč ne dosega rezultatov lastoročnih navijalskih dosežkov, saj Performance Maximizer uporablja višjo voltažo in posledično doseže nižjo končno frekvenco z višjo termalno obremenitvijo.

Objava Intel izdal orodje (Performance Maximizer), ki samodejno navije vaš procesor se je najprej pojavila na HOPsi.

Elden Ring

Razvijalcev: From Software
PC: Najverjetneje
Izid: Bo najavljen

Govorice o sodelovanju George R.R. Martina, avtorja slavne Igre prestolov, in From Software so se izkazale za resnične. “Največji in najzahtevnejši naslov” naj bi po besedah Gidetaka Miyazakija presegel Dark Souls serijo. Kaj več zaenkrat ni znanega.

Cyberpunk 2077

Razvijalcev: CD Projekt
PC: Doh
Izid: 16.4.2020

Najbolj pričakovana igra letošnjega E3 je z novim dražilnikom dodobra podžgala vse privržence, ki na naslednji večji projekt podjetja čakamo že začasa The Witcher 3. Ne samo to, pri projektu je sodeloval tudi John Wick. Se nam torej obeta nov zgodbovni razčefuk?

Več informacij

Microsoft Flight Simulator

Razvijalec: Xbox Game Studios
PC: Jup
Izid: 2020

Kaj bi dejal, Microsoft Flight Simulator X je izšel pred več kot desetletjem in razen raznoraznih DLC-jev, ki so se zvrstili skozi leta, vrednega nadaljevanja vse do sedaj ni ugledal. Oboževalci letalskih simulacij boste na svoj račun prišli v 2020, ko bo luč sveta ugledala izpopolnjena enačica novega simulatorja, z osupljivo grafično podobo in fiziko. Ali bo tudi dosegel kompleksnost svojega predhodnika pa bomo ugotovili v naslednjem letu.

Watch Dogs Legion

Razvijalcev: Ubisoft
PC: Jup
Izid: Pred splavitvijo The Winds of Winter

Watch Dogs je ena izmed najuspešnejših serij založnika Ubisoft. Tokrat bomo podvige izvajali v post-apokaliptičnem Londonu, kaj? Manjša napaka, v Londonu po Brexitu. Postavljen v vlogo… skoraj vsakega NPC v mestu? Več bo znanega v tem tednu.

Več informacij

The Outer Worlds

Razvijalcev: Obsidian
PC: Jup
Izid: 25.9.2019

Nov sci-fi RPG izpod rok Obsidiana, stvariteljev Fallouta in Vampire: the Masquerade – Bloodlines.

Več informacij

Bleeding Edge

Razvijalec: Ninja Theory
PC: Aha
Izid: 25.9.2019

Barvita PvP borilna igra, kjer boš namesto dolgostrelov za softiče vihtev kije, sekire in se s tekmeci pomeril na dvoje oči. Pa gre za naravno evolucijo modernih junaških streljank tipa Overwatch? Počakajmo do bete konec tega meseca.

Phantasy Star Online 2

Razvijalec: Sega
PC: Tako je
Izid: Pomlad 2020

Phantasy Star Pnline 2 je na Japonskem izšla že daljnega leta 2012, a se je poti na zahod izogibala vse do danes. Razlog, zaradi katerega Sega igre ni izdala v Evropi in Severni Ameriki ni znan in šele pogodba z Microsoftom je pognala celotno kolesje (usoda Evrope še zmoremo ni znana).

Halo Infinite

Razvijalec: 343 Industries
PC: Kakopak
Izid: Konec leta 2020

Lanskoletni dražilnik je v srceh zvestih oboževalcev zanetil plamen, letos pa smo končno dobili nekoliko podrobnejši prikaz 6. avanture Master Chiefa. Le ta sovpada z novim grafičnim vmesnikom 343. Željo bo nekoliko zatrl le predviden datum splavitve, saj smo od njega oddaljeni še skoraj 2 leti.

Več informacij

Final Fantasy 7 Remake

Razvijalec: Square Enix
PC: Nedorečeno
Izid: 3.3.2020 PS4

Več informacij

Deathloop

Razvijalec Arkane
PC: Predvideno
Izid: Neznano

Ghostwire: Tokyo

Razvijalec: Tango Gameworks
PC: Predvideno
Izid: Neznano

Nova igra Shinji Mikamija, znanega po Resident Evil, RE4, Vanquish in nedavne The Evil Within. Ljudje po Tokiju izginjajo, mistično Japonsko pa zasedajo grozljivi okultisti in sile zla.

Ori and the Will of the Wisps

Razvijalec: Moon Studios
PC: Da
Izid: 11.2.2020

Otrok čudovite dogodivščine iz leta 2015. Gre za platformerja, ki ga je zaznamovala dober nadzor, zanimiva slikovna zgodba in fantastična grafična podoba. V ekipo so v medčasu uspeli zvabiti razvijalce uspešnice Metroid ramake in tekstopisca Alexandra O. Smitha, ki je sodeloval pri Final Fantasy12, Vagrant Story in Fantasy Tactic: War of the Lions.

Minecraft Dungeons

Razvijalec: Mojang
PC: Da
Izid: Pomlad 2020

Mincraft je ena izmed najbolj igranih iger v zgodovini. A tokrat so razvijalci zaplavali v vode Diabla, kjer ima igra na prvi pogled več skupnega z sekaškimi RPG-ji, kot prvotnim preživetjem in gradnjo v neprijaznem svetu.

Blair Witch Projekt

Razvijalec: Bloober Team
PC: Da
Izid: 30.8.2019

Več informacij

Baldur’s Gate 3

Razvijalec: Larian
PC: Baldur’s Gate na konzolah? Bljek
Izid: Izgubljen

Larian si bo kot kaže vzel premor pri veleuspešni Divinity: Original Sin seriji in se vrnil h koreninam žanra. Baldur’s Gate 2 šteje že toliko let, da si zasluži volilno pravico in najmanj enega zakonskega naslednika.

Battletoads

Razvijalec: Dlala Studios
PC: Ja
Izid: Bo napovedan

Risankasta co-op 2D izkušnja za vse zveste oboževalce serije.

Age of Empires 2 Definitive Edition

Razvijalec: Forgitten Empires, Tantalus, Wicked Witch
PC: Absolutno
Izid: Konec 2019

Prenova najboljše strategije vseh časov. Vseeno bi raje videl nadaljevanje.

Več informacij

Psychonauts 2

Razvijalec: Double Fine
PC: Tako je
Izid: Neznano

Spiritfarer

Razvijalec: Thunderlotus
PC: Jup
Izid: 2020

Življenje na ladji zna biti težaško, skrb za sopotnike pa zoprno opravilo. Kaj češ, pizdune je potrebno spraviti na končno destinacijo.

Wasteland 3

Razvijalec: InXile
PC: PC ali pa bo pokalo
Izid: Neznano

Wasteland 3 bo uspešna igra, preprosto mora biti! Kot velik ljubitelj Kickstarter projekta Wasteland 2, se že veselim naslednika, ki temelje črpa iz originalnega Fallout. Nekoliko skrbi zgolj lastništvo Microsofta, ki se v zadnjih letih ni pretirano izkazal v tem žanru.

Lego Star Wars: The Skywalker Saga

Razvijalec: TT Games
PC: Jup
Izid: 2020

Svetlomeč v roki, klobasa na koki.

Dying Light 2

Razvijalec: Techland
PC: Tako je
Izid: Pomlad 2020

Zombi tu, zombi tam, zombijev totalno preveč, podaj mi macolo v roko, ne da se mi več.
Še bolj dodelana parkurna izkušnja.

Več informacij

Dragon Ball Z: Kakarot

Razvijalec: CyberConnect2
PC: Da
Izid: Začetek 2020

Še ena v vrsti Dragon Ball Z iger, ki pripovedujejo zgodbo o Goku. Prezentacija izgleda mikavna in po prvih govoricah naj bi šlo za akcijski RPG, ampak kot smo že vajeni, pri DBZ do zadnjega ne veš.

CrossFire X

Razvijalec: Smilegate, Remedy
PC: Skoraj zagotovo
Izid: 2020

Še ena v vrsti FTP streljačin, tokrat s korejskim pridihom. Vsebovala naj bi tudi zgodbovni način znotraj enoigralske kampanje. Za ta del bodo poskrbeli pri Remedyu.

Way To The Woods

Razvijalec: Anthony Tan
PC: Jup
Izid: 2020

Marvel’s Avengers

Razvijalec: Crystal Dynamics (sodelovanje z Eidos Montreal)
PC: Neznano
Izid: Neznano

Darksiders Genesis

Razvijalec: Airship Syndicate
PC: Skoraj zagotovo
Izid: Neznan

Darksiders Genesis na ekran ne pripelje novega apokaliptičnega jezdeca, ampak z velikimi koraki serijo pelje v nov žanr. Namesto tretje-osebnega boja, se pred nami znajde sekaščina v stilu Diabla, ki zna postati mikavna co-op destinacija.

Wolfenstein: Youngblood

Razvijalec: MachineGames
PC: Zagotovo
Izid: 26.7.2019

Dobri stari časi, ko v koži BJ Blazkowicza čistiš nacistično nesnago so zaenkrat minili. Tokrat zaideš v 80., natančneje nacistično okupirano Francijo, kjer problematiko arijske rase rešujeta neznani dvojčici. Se nam obeta nova co-op streljačina?

Jedi: Fallen Order

Razvijalec: Respawn Entertainment
PC: Da
Izid: 15.11.2019

Star Wars franšiza je v zadnjih letih doživljala udarec za udarcem, nenazadnje so z Star Wars: Knights of the Old Republic/2 letvico postavili resnično visoko. Kakorkoli, upam, da bo Jedi: Fallen Order uspela oživiti tradicijo uspešnih predhodnikov iz začetka prejšnjega desetletja.

Call of Duty: Modern Warfare

Razvijalec: Infinity Ward
PC: COD na konzoli? Bljak
Izid: 25.10.2019

Se je vojskovanje od 2007 resnično evulucioniralo? Pričakujem še temačnejšo izkušnjo, kjer bomo v noči podoživeli umor samega Bin Ladna.

Gears 5

Razvijalec: The Coalition
PC: Da
Izid: 10.9.2019

Roller Champions

Razvijalec: Ubisoft
PC: Da
Izid: Neznan

Hibrid Rocket League in Roller Derby, le kaj več si bi lahko želeli?

Ghost Recon Breakpoint

Razvijalec: Ubisoft Paris
PC: Da
izid: 4.10.2019

Skull & Bones

Razvijalec: Ubisoft Singapore
PC: Da
Izid: 2020

FIFA 20

Razvijalec: EA Sports
PC: Seveda
Izid: 27.9.2019

Evil Genius 2

Razvijalec: Rebellion
PC: Najverjetneje
Izid: Začetek 2020

Maneater

Razvijalec: Tripwire Interactive
PC: Da
Izid: 2019

Planet Zoo

Razvijalec: Frontier
PC: Da
Izid: Neznan

Werewolf: The Apocalypse – Earthblood

Razvijalec: Cyanide
PC: Najbrž
Izid: Ni znano
Posnetek predhodnika! Za trenutno igro ga še ni

Battlewake

Razvijalec: Survios
PC: VR- Da
Izid: 2019

Bee Simulator

Razvijalec: Varsav Game Studio
PC: Da
Izid: Konec 2019

Paranoia: Happiness in Mandatory

Razvijalec: Black Shamrock, Cyanide
PC: Da
Izid: 2019

Devolver Bootleg

Razvijalec: doinksoft
PC: Da
Izid: Izšla

Fall Guys

Razvijalec: Mediatonic
PC: Da
Izid: 2020

Carrion

Razvijalec: Phobia Game Studio
PC: Da
Izid: 1.6.2020

Enter the Gungeon: Hause of the Gundead

Razvijalec: Griffin Aerotech
PC: Da
Izid: 2020

My Friend Pedro

Razvijalec: DeadToast Entertainment
PC: Da
Izid: 20.6.2019

The Messenger: Picnic Panic

Razvijalec: Sabotage
PC: Da
Izid: 11.7.2019

Tales of Arise

Razvijalec: Bandai Namco Studios
PC: Najbrž
Izid: 2020

Objava Vse PC igre, ki bodo predstavljene na E3 2019 se je najprej pojavila na HOPsi.

Tekmovanje evropske popevke, katerega začetki segajo vse do leta 1954. Šlo naj bi za spektakel, kjer evropske države v ogenj pošiljajo svojo smetanov pevcev in izvajalcev, da se pomerijo v bitki za glasove raznolike evropske publike.

Žal temu ni tako. Na Euroviziji že lep čas nastopajo zgolj manj znani pevci in udeleženci X-Factorja ter raznih talentov, uveljavljena imena pa so prej izjeme, saj tovrstnega cirkusa najpogosteje ne potrebujejo. Tekmovanju nisem posvečal večje pozornosti in šele na finalnem večeru bom prvič slišal vsako pesem, vključujoč slovenska predstavnika. Tako bo vsaka slišana prvič in ritem še ne bo zvenel v ušesih še pred skladbinim začetkom. Nenazadnje si Eurovizija ponovno zasluži dobre tri ure, skozi katere bom prisostvoval enemu izmed bolj komercialnih glasbenih tekmovanj v Evropi, kjer se Ema lahko skrije pod odejo in le žalostno žlobudrala o prenizkem proračunu. Pa je bilo vredno, da sem vnovično pokukal ves blišč, ki naj bi ga Eurovizija predstavljala?

Očitno RTV Slovenija v tem stoletju ne bo uspela najti zamenjave za Andreja Hoferja. Še več, v tandem so vključili lanskoletno predstavnico Slovenije Leo Sirk. Pa saj nismo na vaški veselici, presneto. Upam, da me demantira, vendar pričakujem neprestane, odvečne in nestrokovne komentarje, ki bodo kot šakali prežali na nič hudega sluteče gledalce.

Šov se je končno pričel, uvodna špica popolnoma na mestu, kot se za tovrsten glamur spodobi. Všeč mi je kopiranje ideje otvoritev olimpijskih iger, kjer tekmovalci uprizorijo mimohod proti “zeleni sobi”. A po drugi strani je tu “briljantna” Lea Sirk, ki je žal že v elementu in upravičuje moje začetne skrbi. Ne vem, vsaj v mojih očeh ne premore karizme, ki bi odtehtala njeno nekompetentnost, pa tudi sami komentarji so na nivoju 5 letnega predšolskega otroka po nekajkratni izvedbi “Ringa-ringa-raja” in ne strokovne so-komentatorke.

Izraelski voditelji izgledajo ok. Ena izmed voditeljic na prvi pogled spominja na Čudežno žensko – Gal Gadot. Všeč mi je, da vse skupaj poteka hitro, brez dolgočasnih vložkov, saj smo tukaj zaradi popevk samih. Pričnimo! Ali pač? Super… preden se vse skupaj začne že najedajo z glasovanjem. Ok, ne moremo glasovati za svojo državo. Štekam, že 28-tič.

Lea ima tremo? Za nabiranje izkušenj so vaške veselice in EMA, nikakor pa ne Eurosong. Vse kaže na velik polom RTV-ja.

Za vse bralce sem za popestritev vključil moje subjektivne ocene samih nastopov. Ocena 1 označuje neposlušljivo skladbo, 5 povprečje in 10 (haha..) odličen komad, ki si ga bom zavrtel vsak dan. Seveda se zavedam, da moje ocene nimajo nobene teže, saj nisem kompetenten in ne premorem strokovnega znanja, niti nimam strogo določenih kriterijev za objektivno ocenjevanje. Ocene naj služijo zgolj popestritvi.

Malta
Michela – Chameleon

Zanimivo – 18 letna pevka Michela Pace se je s svojim komadom Chameleon na Evrovizijo uvrstila po zaslugi zmage tamkanjšne inačice X-Faktorja. Sama pesem je tipična evrovizijska štanca, povprečna otvoritev tekmovalnega dela. Ne vem. Jasno mi je, da bi se naj konstantno menjavanje ozadja navezovalo na naslov, a CGI izpade nekako zastarelo. Priznati moram, da refren zleze pod kožo po par ponovitvah. A žal je pri petju trema naredila svoje, brez občasnega udrihanja po napačnih notah ni šlo.
4/10

Albanija
Jonida Maliqi – Ktheju Tokës

Druga pride na pladen albanska latino diva, ki bi jo zlahka uvrstil v nov Mortal Kombat. Uvodne predstavitve ji glede na ognjemet in ognjene učinke sploh ne bi rabili spremeniti. Nikakor mi ne dogajajo tetovaže po rokah, ki se tepejo z večerno obleko in ustvarjajo konfuzen kontrast. Počasna balada uide iz spomina že po nekaj minutah, vokalna izvedba ni nič posebnega, uhani pa so tako težki, da jo vleče iz note. Seveda, Lea, Albanka je bila totalno čustvena, kakopak.
3/10

Češka
Lake Malawi – Friend of a Friend

Dočakali smo prvi neodvisni fantovski bend. Dejansko tipi izgledajo, kot da bi jih privlekli iz igre We Happy Few, edino malo pudra jim manjka. Glavni pevec se trudi z lažnim londonskim naglasom, bobnar pa je padel v totalni trans in bi kaj kmalu potreboval defibrilator. Pesem ni slaba, tipična štanca z ok refrenom, kjer pa predstavitev zaradi konstantnega nasmeška izpade, kot da na njih iz zaodrja preži Agent 47. Lea pravi, da je “singel” za pozitivne. Tako je bilo, dokler nisem zaslišal njenega glasu. Mogoče bi za pravi denar Hitman lociral novo tarčo…
5/10

Nemčija
S!sters – Sister

Skupina sester v glasbeni skupini sestri, ki s pesmijo “Sestri” pojeta o sestrah. Mislim, da opažam ponavljajoči se vzorec in vse bi bilo kul, če bi bile dejansko v sorodu. Tako pa sta se Carlotta Truman in Laurita Kästel spoznali komaj ob pripravah na Eurovizijo. Komad dejansko ni totalno zanič, ampak totalno nezapomljiv in ponovno se bo uvrstil v čakalno vrsto pesmi, na katere bom pozabil že čez eno minuto. Predvidevam uvrstitev med spodnjo peterico. Po par minutah dolgčasa je najbolj energičen del še konec, kje je bila ta energija prej, madonca?
4/10

Rusija
Sergey Lazarev – Scream

Razumem, da imaš ok ritne mišice in jih želiš pokazati iz 10 različnih perspektiv. Na kratko možakar kriči na par različic samega sebe, dokler ga nekdo ne zapre v akvarij. Zamisel z ogledali ni slaba in Rus obvlada oder ter prezenco. Ob tem se pesmi nihče ne bo spomnil, predvidevam pa goro materiala za “meme”. A nič ne more premagati dejstva, da Sergey Lazarev vodi restavracijo za hišne ljubljenčke z imenom Puddle Strudel.
6/10

Danska
Leonora – Love Is Forever

Na prvi pogled bi rekel, da poje ta Helga za Nemčijo, ker s kostumom vred spominja na Evo Braun. Glede na izkušnje z drsanjem na ledu bi od pevke pričakoval, da prikaže nekaj teh spretnosti tudi tu, definitivno bi popestritev prišla prav. Namesto tega pa dobimo stacionarno predstavitev sedenja na prevelikem stolčku. Ritem sicer ni slab, a naj pohištvo raje prepusti Švedom. Čez Don’t worry, be happy ne gre.
5/10

San Marino
Serhat – Say Na Na Na

Poguma San Marincu ne manjka. Na oder so poslali Serhata, katerega glas zveni kot pri petdesetletnem kadilcu s kroničnim vnetjem grla. Sicer se vidi da v soju žarometov uživa, a medtem smo poslušalci prepuščeni parim minutam ušesnega mučenja (vse od dihanja, hropenja do neznosnega fušanja). Brez strička gologlavca bi bila pesem mogoče še zakaj in sicer ga skušajo kar-se-da skriti za podpornimi vokali, a vseeno je rezultat katastrofalen.
Na na na
2/10

Severna Makedonija
Tamara Todevksa – Proud

Hotel sem pohvaliti sinhronizirane nune v ozadju, a po nekaj sekundah ugotovil, da gre zgolj za vizualni efekt. Velika balkanska balada dejansko izpade ok. Kje pa je preostanek Makedonije (khm, khm ;))? So raje ostali doma? Jim ne zamerim. Vokal je do tega trenutka eden izmed boljših, a izbira pesmi se mi ne zdi najbolj posrečena za Evrovizijo, vleče pa spomine na starejše izvedenke…
6/10

Švedska
John Lundvik – Too Late For Love 

Nekdo je uvažal zunanje sile. Jih pa razumem, ker je glas na mestu. Nisem presečen, ker Švedska velja za enega izmed glavnih favoritov za zmago. Sicer predstavitev ni ravno najboljša, a situacijo naj bi popestrile trebušaste temnopolte MILFE. Ok, črna banda, vse skupaj je poslušljivo, a ne zavidam naslednjim nastopajočim, ki bodo povsod vonjali maslo in švic.
6/10

Slovenija
Zala Kralj & Gašper Šantl – Sebi

Tako, pa sta tu naša kultista z obrazno mimiko za kakšno nizkocenovno mehiško dramo. Zuckerberg dvojčkoma gre ves čas na smeh, kar vsaj zame nekoliko ubije želeno melanholično vzdušje. Kljub temu, da več življenja kaže še mariborsko Kužno znamenje, preostanek ni od muh. Očitno je osrednji cilj hipnoza celotne publike v glasovanje zanju. Kljub občasnemu fušanju, je spremljavna glasba relaksira, ena izmed bolj zapomljivih ta večer.
7/10

Lea Sirk ponovno daje briljantne komplimente, saj je Gašperja oklicala za genija. RTV, če že želite voditeljski par naslednjič vsaj poskrbite, da ob “nezamenljivega” Hoferja dodate strokovnega so-komentatorja.

Ciper
Tamta – Replay

S slovenskima predstavnikoma nazaj na matični ladji je čas za Cruello de Vill plastične industrije. Če potegne iz žepa plastičnega Dalmatinca in ga odre pred publiko ji dam 10/10. Ne vem sicer, kakšna je povezava z gručo Zorrotov, ampak spot spominja na kakšno mazohistično seks žurko. Ne bi me presenetilo, če bi kakšen sine med gledanjem dobil postranski pogled od mame. Pesem je pozabljiva, Dalmatinec pri življenju…
5/10

Nizozemska
Duncan Laurence – Arcade

Vsi vemo, da si ta tip ni sam prinesel klavirja na oder, softič na kvadrat. Vokal je na nivoju in ne čudi me, da ga nekateri smatrajo visoko v boju za zmago. Ob pogledu nanj si ne morem pomagati in pomisliti na Coldplay.
6/10

Grčija
Katerina Duska – Better Love

Čebulna pesem, kot jo je poimenovala sogledalka. Če si se ob dosedanjem gledanju spraševal, kje so vsa srednjeveška orožja, no, Grčija jih je pograbila zase. Transvestitna pepelka poje, kot da bi imela na nosu klupco, note pa letijo vse povprek. Njen moški glas je pač prenizek za takšno pesem. Samo čakam na trenutek, ko se kdo spotakne in napiči na sablji.
4/10

Izrael
Kobi Marimi – Home

Hah, pravijo, da je postal obseden s tekom na gore in tako izgubil 50kg. Ogledala so že stara muzika, prevečkrat uporabljena za val navdušenja. Glas je povprečen, pesem pa preprosto preveč generična, očitno jim ni v interesu znova gostiti Evrovizijo. Na koncu so se mu orosile oči, upam, da ne zgolj zaradi izgubljenih kalorij in obilice čebule v prvi vrsti. Izraelci so ponosni, moj sluh nekoliko manj, ampak fantu zaradi iskrenosti privoščim dobro uvrstitev.
5/10

Lea še ni dojela, da nikogar ne zanimajo njeni pocukrani komentarji, saj je očitno prvič ogledala jokajočega fanta. Včasih je modro molčati.

Norveška
KEiiNO – Spirit In The Sky 

Mišičast Neil Patrick Harris in mini-me Vršac. Kakšna kombinacija. Očitno Norveška svoje tekmovalce izbira po principu Iger lakote, kjer spravijo na kup celotno prebivalstvo in jih naključno vlečejo iz klobuka. Mini-me Vršac zganja ritualni Voodoo, vse v upanju na zmago. Če ga zadane strela, bom jutri pri spovedi v prvi vrsti. Saj ne vem, kaj bi si mislil. Pesem sicer hitro pritegne, ampak s sabo ne prinese iskanega presežka.
5/10

Opozorili so me, da je refren nedvomno sumljivo podoben:

Velika Britanija
Michael Rice – Bigger Than Us

Bigger than us :). Fantič je zagotovo večji od večine. Iz neznanih vzgibov pričakujem ples iz Fortnite, kjer bo naredil špago. Samo podporni vokal švedskih obdarjenih deklet še manjka za popolno doživetje. A Švedinje so se odločile za Johna, s svojo mašno pesmijo ne bo navdušil nikogar, razen cerkvenih zborov širom sveta.
4/10

Islandija
Hatari – Hatrið Mun Sigra

Cobra Kai? Cyberpunk? Ko sem rekel da želim slišati/videti nekaj drugačnega niti približno nisem imel v mislih tega, čeprav bi naj šlo za parodijo trenutnega socialno-ekonomskega svetovnega reda. Morda pa so pesem pomotoma zamenjali s kakšnim starim nacističnim govorom samega Adolfa. Veliko učinkov, malo muzike, tip z macolo je že pripravljen na apokalipso. Imajo šanse za zmago, če bodo s svojim nastopom travmatizirali vse sotekmovalce, nedvomno pa pošten par jajc (sopranist je več kot očitno kastriran), saj so sredi Jezusove dežele uprizorili ples demonov, ortodoksni Judje pa s krvjo že označujejo svoja prebivališča. A Sovraštvo na koncu ne zmaga.
4/10

Estonija
Victor Crone – Storm

Estonec je očitno travmatiziran od islandskih BDSM-ašov. Še ena v vrsti povprečnih štanc, kjer se Keano Reeves kurči na odru, namesto bi pograbil za pokalici. Zdaj vemo, kako bi izgledal John Wick ob doživljanju hudih travm. Za prezentacijo žal ne morem reči drugega, kot da je produkcijska ekipa ravnokar odkrila Microsoft PowerPoint.
4/10.

Sirkova metla, definitvno lahko Lea zanjo pograbi ob zamenjavi karierne poti.

Belorusija
Zena – Like It

Zanimivost – 16 letna Zena ima zveze z predsednikom Belorusije in glede na špekulacije je ravno zato bila izbrana za zastopanje njihove države. Cenena kopija Britney Spears z dvema karate razbijačema. Dejansko danes skorajda še nisem slišal komada, kjer fušanja ne bi bilo in tu ni nič drugače. Note padajo bolj kot od drog in alkohola na hard punk žuru.
4/10

Azerbedžan
Chingiz – Truth

Vsako leto ena država uporabi robotiko in to leto so pogumno odločitev sprejeli Azerbajdžanci. Če bi robota v treh minutah izvedla operacijo na odprtem srcu bi zaradi znanstvenega doprinosa dobila 10/10, ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ne bi me čudilo, če bo Skynet vsak moment na oder poslala Terminatorja in robota odrešil trpljenja. Ker se nič od napisanega ni zgodilo, robotska izvedba ni navdušila.
4/10

Francija
Bilal Hassani – Roi

Seveda vsako leto od lani naprej potrebujemo vsaj enega transvestita in letos je aduta unovčila Francija, ampak kakšna 3 leta prepozno. Čeprav 19 letni/a Bilal Hassani izgledal/a kot podhranjena različica Conchite Wurst v vseh elementih še zmeraj ni porazen/a. Ne vem no, šlo naj bi za pozitivno sporočilo, a ušesa vse težje požirajo letošnjo povprečnost. Pesem sloni na sporočilu, ki se žal izgubi v sivi sredini.
4/10

Italija
Mahmood – Soldi

Italjanski Don Corleone. Kot vsi gangsterji seveda poje o denarju in ob aplavzu se novci usujejo iz neba. Nekako ne razumem, zakaj ga toliko ljudi smatra kot favorita za zmago. Če se še tako potrudim preprosto odzveni že na polovici nastopa. Natakar, ki ti namesto margarite natoči liter kerozina. Me so salty.
5/10

Srbija
Kruna – Serbia

Ali me bo Srbkinja popeljala do katarze, ki bi upravičila moj petletni evrovizijski post? Definitivno ne. Ne gre za brezupno slabo pesem, a še ena povprečna izvedba, kjer je glavna omembe vredna stvar konstantna izpostavitev ene noge, ker si je drugo očitno pozabila obriti. Zagotovo brcne kot Ronaldo.
4/10

Švica
Luca Hänni – She Got Me

Cenena kopija Bruna Marsa z vokalom, ki je naluknjan kot švicarski sir. Več kot očitno ni dojel, da ni na plesnih talentih, ampak na odru presnete Evrovizije, kjer pop povprečnost ne grabi kot desetletje nazaj.
4/10

Avstralija
Kate Miller-Heidke – Zero Gravity

Kate je Srbkinji speljala bodice in jih kot Macgyver poustvarila v zvezdno krono. Prva asociacija je Luna Lovegood, ki se znajde na begu pred dvema Morakvarjema. A bodimo pošteni, oder so z natikom na petmetrske palice uspeli spremeniti v nekaj unikatnega, čeprav me pesem ne prepriča popolnoma. Še koga zanima, kje se palice končajo, sploh sodeč po nasmehu?
6/10

Španija
Miki – La Venda

Počasi se bližamo koncu. Kaj so nam prihranili? No, definitivno bi radi čimprej končali, pesem se posluša kot da bi predvajali na dvakratni hitrosti. Skupno s konstantnim premikanjem in aerobnimi vajami se vse bolj počuti kot ura telovadbe v osnovni šoli kot pa dejanski šov. Mogoče bo kaj bolje ko se ogrejejo… a ja, je že konec?
4/10

Moji favoriti: Rusija, Severna Makedonija, Slovenija, Norveška, Avstralija

Dočakali smo enega izmed vrhuncev, Conchita Wurst je z zmagovalno pesmijo Hero iz leta 2015 praktično presegel vse nastopajoče v zgolj minuti. Resnično vrhunski vokal, kjer mu gledalci že po nekaj sekundah jedo iz roke. Fantastičen nastop, ki v zadrego postavi večino nastopajočih.

Måns Zelmerlöw je ok, a Conchiti ne seže do gležnjev.

Eleni Foureira veliki plus za izbiro komada in še večji za obleko. Parodičen komad, ki mi je ostal v spominu vse od 2007, ko ga je v Bakuju izvedla Verka Serducka. Eden izmed redkih nastopov, kjer bi si človek zaželel posnetek s 3D kamero.

Verka Serduchka, zna pritegniti pozornost, fura svoj stil in čeravno vokal ni vrhunski to nadoknadi s svojo karizmo, kjer si s pojavo oder podjarmi v trenutku. Odštekano. Gal Atari in Mr. Sweden z preostalimi. Lep moment, ravno dovolj osladen za Eurovizijo.

In končno sem dočakal, Cyber punk Haidi, Madonna, moment, ki sem ga čakal celoten večer. Diva, ob kateri se je voditelj podelal v hlače kot šolar pred prvo ljubeznijo. Karizma in prezenca, kjer je jasno, zakaj je (bila) Madonna ena izmed največjih glasbenih pop ikon vseh časov. Music make people come together, (smoke weed, yeah).

Zanimalo me je, kako se bo Madonna na odru znašla pri svojih 60 letih. Odgovor ni kaj preveč spodbuden. Dejansko se je ob odprtju ust in prvem tonu pričakovanje sesulo kot palača iz kart sredi neurja znotraj Bermudskega trikotnika. Še Judež je v primerjavi z njo izpadel kot odrešenikova desna roka med slaboumno trumo Rimljanov. Madonni to sramotenje ni bilo potrebno. Dejansko je ne bi prepoznal, v kolikor bi poljubno pevko zamenjal z njo. Pričakoval sem kakšno Palestinsko zastavo (in jo tudi dobil), ampak ne med “vrhuncem večera”. Razočaran, a po svoje sem to tudi pričakoval.

Kaj poreči. Kljub temu, da sem šov v zadnjih letih nekajkrat preskočil, nisem zamudil ničesar. Od 26 tekmovalcev niti eden ni skupaj spravil komada, ki bi me položil na rit in zaradi katerega bi v trenutku skočil na splet ter si ga predvajal znova in znova. Po drugi pa ni bilo veliko bednih komadov, zaradi katerih bi v naglici iskal daljinec, srebrn križ in flaško blagoslovljene vode.

Eurovizijo se ne gleda zaradi zmagovalcev in poražencev temveč zaradi pesmi. Vsaj pri meni je tako. Glasovanje je že od nekdaj kuhinja brez primere. Raje se prepustiš toku pesmi in upaš, da naletiš na komad, ki se bo znašel v tvoji zbirki pesmi.

Preprosto več ni to, kar je bila nekoč. Vse bolj brezsramno v ospredje, namesto pesmi, stopa komercializacija, kjer navadno ne zmaga najboljši pevec in najboljša skladba, temveč država, ki je za zmago pripravljena potrkati na prava vrata.

Gledalci so letos največ glasov namenili Norveški, ki pa so jo strokovne komisije ocenile sila slabo. Z združenimi glasovi je slavila Nizozemska in zmago si je zaslužila. Duncan je prišel, odpel na nivoju in tekmovanje popeljal v Amsterdam, prestolnico koles, “droge” in prostitucije, kamor najbrž tudi sodi.

Prenos na RTV je bil pod vsakim nivojem in od nacionalne televizije upravičeno pričakujem vsaj znosen prenos. Celoten prvi del je najedala Lea Sirk, ki je z nestrokovnimi komentarji vseskozi opominjala na svojo prisotnost. Ne gojim osebnih zamer, ampak ali je resnično prehudo pričakovati, da se ob komentiranju v tandemu vanj vključi znalca, ki bo postregel s kakšnim strokovnejšim komentarjem ali oceno in ne laičnih enovrstičnicah? Ko sem že mislil, da je konec vsega hudega (Lea odide), sem z žalostjo spoznal, da sem iz dežja stopil pod kap. V vsem sijaju je v ospredje stopil Hofer, ki se je (upam, da med prvim delom) v žalosti opil, in naposled izpadel ostudno in otročje. Očitno pričakujem preveč, v Sloveniji so poznanstva še zmeraj korak ali dva pred dejansko sposobnostjo, ker nikakor nisem pripravljen sprejeti argumenta, da si RTV SLO sposobnega kadra ne more privoščiti.

Kakorokli, ogled v družbi je vedno zabaven in porabljenih ur ne obžalujem, vseeno pa nisem dočakal presežka, ki ga iskreno povedano niti nisem pričakoval.

Celotno Evrovizijo lahko pogledaš tukaj: POVEZAVA

Objava Eurovizija 2019 Tel Aviv | Pozabljiva izkušnja, kjer je blišč še zadnja skrb se je najprej pojavila na HOPsi.

Za dobrih 90€, kolikor zanj želijo, prejmeš 3 RGB ventilatorja, akrilno-aluminijasto stranico in najpomembnejše, zastekljen sprednji del, ki nudi občutek številčnih LED diod.

Tehnične specifikacije

Video test

Izgled in dizajn

Čeravno te bolj zanimajo vse funkcionalnosti, morava nekje začeti, da bo vse skupaj imelo rep in glavo.

Torej, najmanj impresiven del vsakega ohišja je nedvomno embalaža. Njena edina vrednost je zaščita produkta. Preprosto je škatla prevelika, da bi jo obesil na polico, kjer bi imela kakršnokoli estetsko vrednost. Če si že kdaj kupil ohišje, veš, da je na obeh straneh varovano s stiropor vsadki in tukaj se tokrat tudi konča.

Prava razlika napram cenenih ohišij je vidna v teži škatle. Pričakovano je bila z več kot desetimi kilogrami presneto težka.

Nekoliko bolj skopo je z dodatki. Dodanih vijakov je le za vzorec, nič drugače pa ni niti z preostalimi bonbončki. Tako se v škatli ob vezicah in odmerjenih vijakih nahaja še dodatek za vertikalno namestitev grafične kartice, kjer bo za uporabo potreben ločen nakup dodatnega adapterja.

Ne bi se motil ob trditvi, da poizkušajo kupca pritegniti z vizualnimi aspekti, medtem, ko je sama funkcionalnost potisnjena malce v ozadje.

Največji vtis ohišje naredi v trenutku, ko ga potegneš iz embalaže. Estetsko gre nedvomno za lepo oblikovano tower varianto in temu nikakor ne bom oporekal. Prednja stran iz kaljenega stekla v vključenem stanju sproža t.i. neskončen efekt, kjer zaradi zrcaljenja dobiš občutek neštetih LED trakov. Ob kopici možnih barvnih nastavitev se ohišje ambientno poda skorajda vsaki sestavi.

Na vidni strani najdeš mešanico jekla in na velikem delu tudi akrilnega stekla. K sreči jo povezava dovolj tesna, da onemogoči nadležen efekt vibriranja. Vsekakor bi raje videl stranico iz kaljenega stekla ali vsaj popolno okno, ampak tudi v tej izvedbi še vedno doseže željen učinek.

Vrh po sredini zaseda s proti-prašno mrežico prepredena zlahka odstranljiva luknjičasta plast, pred njo pa se nahaja tudi nadzorna plošča.

To storiš z rahlim pritiskom na prednji strani.

Odstranjevanje da izjemno zadovoljujoč občutek, saj je izjemno preprosto in hitro. Tako lahko v trenutku dobiš dostop do vrhnjih ventilatorjev, omogoči pa tudi tudi lažjo namestitev vodnega hlajenja brez potrebe po odstranjevanju plastičnih čepov.

Na vrh je mogoče namestiti 3x120mm ali 2x240mm ventilatorje, za zahtevnejše uporabnike sta podprta tudi 360mm in 280mm radiatorja vodnih hladilnikov.

Na prednji strani je prostora nekoliko manj. Nanjo boš lahko namestil do 2x120mm oz. radiator do 240mm, kot je razvidno iz zgornje fotografije. Zrak je doveden preko stranskih rež na levi in desni strani ter preko luknje na dnu, kar bo za veliko večino sestav zadostovalo.

Pozicija nadzorne plošče je standardna, zaradi česar boš imel pri uporabi sprednjih priključkov težave zgolj, če je prostor preveč utesnjen po višini. Ker gre za visoko ohišje sem imel pri svoji mizi tudi sam nekaj težav pri uporabi vrhnjih USB rež.

Na vrhu lahko najdeš gumba za vklop in ponovni zagon, zraven pa se nahajata še 3.5mm priklopa za mikrofon ter slušalke in nenazadnje tudi 2x USB 2.0 ter 2x USB 3.0. Pohvaliti morem dva krmilnika ventilatorjev, kjer lahko izbiraš med tihim, neslišnim in zmogljivostnim načinom. V enega izmed krmilnikov je mogoče priklopiti 2 ventilatorja v drugega pa enega, do 3 ventilatorje torej. Za priključitev je potreben 3 pinski priklop. Več kot očitno je sistem namenjen že vgrajenim ventilatorjem, kar ni nič slabega, saj so vgrajeni ventilatorji dovolj kakovostni za veliko večino uporabnikov.

Prva stvar, ki mi je v trenutku stopila v oči je odsotnost gumiranih čepkov na vodilih kablov. V tem cenovnem razredu sem to preprosto pričakoval. V kolikor uporabljaš napajalnik brez oblečenih kablov ali so ti bolj živih barv jih boš presneto težko skril. Res škoda, ker so odprtine postavljene pametno in omogočajo efektivno skritje kablovja.

Nedvomno neprijetno v oči zbode molex priključek pisanih barv, ki je namenjen napajanju LED RGB plošče na zadnji strani. Ni mi popolnoma jasno, zakaj za molex priključek niso uporabili kablovja črne barve. Gre za manj pomembno napako, saj bo grdavža v celoti zakrila osnovna plošča.

Druga neprijetnost je RGB trak na spodnji strani stranice. S svojo direktno svetlostjo hote ali nehote pritegne preveč pozornosti in je predvsem zvečer moteč. V ohišje je vgrajen in njegova odstranitev ni popolnoma trivialna. Sam bi dosti raje videl efekt difuzne svetlobe, kjer ni direktne izpostavitve.

Ohišje vsebuje pameten krmilnik upravljanja barve ventilatorjev, ki omogoči barvno sinhronizacijo vseh ledic v ohišju. Veseli možnost povezave z osnovno ploščo in nadzor preko tamkajšnje programske opreme – Mystic Light, Asus Aurora itd. V kolikor osnovna plošča nima LED priključka, slednjo nadomesti gumb ob desni stranici. S samim pritiskom bo mogoča menjava med prednastavljenimi enobarvnimi profili – podpore za mešanico barv nameščene ledice žal ne omogočajo.

Zaradi RGB napajalnikov so tudi pri M-908 Infinity-Mirror pustili odprto “okence”, s čimer nimam nobenih problemov. Nenazadnje imajo v svoji liniji napajalnikov tudi Argus serijo, ki se bo ohišju izjemno lepo podala. Podpiram odločitev, da so se na zgornji strani odločili za luknjice, s čimer so uporabniku omogočili, da napajalnik obrne tudi navzgor.

Pena je tukaj za preprečevanje vibracij. Kot priteče se na dnu nahaja snemljiv protiprašni filter.

Napram cenejšemu Intertech Thunder je tukaj kletka za diske pozicionirana pametneje in omogoča namestitev nadstandardno velikih napajalnikov. Tukaj sta še vodili s podporo do dveh 3.5″ oz 2.5″ diskov. Kletke lahko nastaviš na tri različne višine.

Od novodobnega ohišja se preprosto pričakuje nekaj 2.5″ rež, ki v glavnem služijo SSD diskovju. Že res, da sta uporabnikom dostopnejša nova NVME in SATA m.2 formata, ki še dodatno znižata potrebo po priključkih in počasi, a zanesljivo prevzemata trg. Dve 2.5″ mesti se skrivata za nosilcem osnovne plošče.

Za namestitev je potrebno nastavek sneti, vanj privijačiti disk in vse skupaj namestiti nazaj. Nič posebnega torej.

Žal je mačehovsko odmerjen prostor za kablovje. Kljub velikosti samega ohišja ga je namreč zgolj za dobra 2 cm, čeprav ob uporabi vezic in razporeditvi ne bi smel naleteti na probleme. A če kablovja ne misliš vsaj malo razporediti, lahko v trenutku pozabiš na zaprtje zadnje stranice.

Vtisi

Veliko ohišje z veliko potenciala. Žal so se v nekaterih segmentih odločili za “all in” strategijo in se pridružili svetlobnemu cirkusu. Količina dodanih vijakov je sramotno majhna, pa tudi drugih omembe vrednih dodatkov praktično ni. Tukaj je še pomanjkanje skrivalnih gum na režah kablovja in število motečih aspektov že počasi narašča. Ne razumem niti, zakaj niso LED lučk na ventilatorjih in spodnjem delu prevlekli s plastičnim obročem, ki bi svetlobo razporedil in preprečil neprijeten direkten stik z očmi, zlasti če imaš računalnik na mizi (sam sem zaradi njih popolnoma izklopil osvetljavo).

A po drugi strani ima ohišje prekrasen prednji zaslon, prostorno notranjost, obrvi dvigajočo osvetlitev in simpatičen videz. Omogoča tudi namestitev dobršnega dela ventilatorjev, velikih napajalnikov in tudi najdaljših grafičnih kartic. Pretok zraka je dober, posledično s tem tudi temperature komponent. Tako mu brez kljub nekaterim večjim pomanjkljivostim namenim visoko oceno, saj gre za praktično najcenejše ohišje z efektom zrcala z nekaterimi drugimi mikavnimi aspekti. Pred nakupom pa definitivno poglej, če to odtehta nekatere vprašljive odločitve. V tem primeru preveri še Phanteks Eclipse P400S ali NZXT H500. 

Razsodba

(+) Čist, preprost dizajn
(+) RGB osvetlitev z izstopajočim efektom neskončnega hodnika
(+) Masivna izgradnja iz kvalitetnih materialov
(+) Sprednja nadzorna plošča z vsem, kar bi si želel
(+) Podpora RGB sinhronizacije z Asus Aura, MSI MysticLight
(+) Enostaven dostop do zgornjih ventilatorjev
(+/-) Visoka teža bo nekatere motila
(+/-) Osvetlitev bo nekatere motila
(+/-) Odsotnost gumiranih odprtin
(-) Izjemno malo priboljškov
(-) Mačehovski prostor za ureditev kablovja
(-) Akrilna stranica ni najboljše kvalitete glede na ceno

Objava Inter-Tech M-908 Infinity-Mirror – Test ohišja | Zrcalce, zrcalce na ohišju povej… se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako se jih na procesorsko-hladilnem oddelku že dolgo časa drži odličen ugled. Najsi govorimo o hladilnikih ali ventilatorjih, nekateri jih smatrajo za največje inovatorje in nosilce prestižnih rjavih hladilnih sistemov za hlajenje ultimativnih igričarskih in preostalih mašinic.

Ko sem od svojega kontakta tako prejel e-sporočilo o izidu termalne novinke NT-H2, sem jo preprosto moral preizkusiti in tako se je čez nekaj dni znašla na testu. Na tem mestu se preprosto moram zahvaliti Noctui za njihovo odzivnost in pripravljenost.

Že več kot 10 let je minilo od izida njene predhodnice NT-H1, ki je še vedno izjemno cenjena. Ampak novo je vedno boljše, kaj ne?

Kot ponavadi Noctua tudi tokrat ni razočarala pri embalaži in pozna se, da je premišljeno zasnovana. Čeravno govoriva o enem izmed najcenejših potrošniških produktov računalniških sistemov, me je tako prešinilo, da so embalaži vseeno posvetili precej pozornosti.

Tako me je pričakala ne plastična, temveč kompaktna kartonasta škatlica rjavo bele barve s sliko produkta. V njej je kot majhen sovji mladič gnezdila tuba 10g termalne paste in srce se mi je trlo, ko sem jo kot največji barbar bil primoran ločiti iz domovanja.

Ker je potrebno izkoristiti tudi zadnjo stran, se na njej nahajajo navodila o namestitvi, čeprav ne vem, kako bi lahko kdorkoli zamuštral to opravilo… sedaj, ko sem to dejstvo preveril na Google-u izrečeno obžalujem. Samooklicani mojstri se vedno najdejo in dobro je, da imajo pri roki navodila. A povsem drugo vprašanje je, ali jih bodo sploh prebrali ali se bodo raje ponosno udarili po prsih in situacijo dodatno zaj*****.

Na test smo sicer dobili dve tubi, eno s 3.5g mase in drugo z 10g mase. Prva bi naj zadoščala za okoli 15 nanosov, druga pa kar 60 (za 115X), kar veliko normalnih uporabnikov ne bo porabilo lepo število let. Presenečen bi bil, če ne bo že prva običajnemu uporabniku služila več kot dve leti.

Seveda ti nihče ne brani, da termalni namaz uporabiš tudi za izboljšanje prenosa toplote na drugih hladilnih sistemih, kot so recimo grafične kartice ali morda hladilni sistemi prenosnih računalnikov. A uporabo na kosu kruha resno odsvetujem, ne glede na to, kako slastno deluje.

Videz in višja viskoznost pa nista edini spremembi. NT-H1 je bila od nekdaj znana po svoji trdovratnosti. S tem ciljam na njeno razširitev po površini procesorja. Razlika med H1 in H2 je iz tega vidika kot noč in dan. H2 se izjemno lepo razporedi po celotnem procesorju, dosti lažje jo je tudi očistiti.

Ob termalni pasti se je v škatli nahajal še set čistilnih krp NA-SCW1. Osebno sicer običajno procesor očistim z navadnim troslojnim toaletnim papirjem, po potrebi namočenem v 95+ odstotni alkohol. Večja škatlica z robci jih vsebuje deset, medtem ko se v manjši nahajajo tri.

Ne bom zanikal, da je misel na uporabo temu predvidenih krpic mikavna, sploh, če procesorja in hladilnikov ne menjuješ ob vsaki priložnosti. Posamezna krpa meri 15×12 cm, kar bo zadostilo čiščenju večjih procesorjev, ob tem pa ena zadošča tako za procesor kot tudi hladilnik.

Če seveda iz nekega razloga želite kupiti le robce jih Noctua po dvajset prodaja pod oznako NA-SCW1.

Verjetno že nestrpno želiš izvesti, kaj se je pri termalni pasti spremenilo od NT-H1. Glede na uradne navedbe življenjska doba 5 let ostaja enaka, izboljšave pa naj bi se nahajale v prevajanju toplote in posledično nižjih temperaturah. Nisem si mogel pomagati, da ne bi opazil, da je novejša NT-H2 nekoliko gostejša, z 2,49g/cm3 napram 2,81g/cm3.

Vizualna primerjava pokaže svetlejši odtenek, saj je odtenek NT-H1 temnejši v primerjavi z novim testnim primerkom. Glede na uradne podatke priporočajo nanos 3-4 mm okrogel kakec direktno na sredino procesorja, kot lahko vidimo na sliki.

Nanos za Intel LGA115x procesorje je precej samoumeven in sestoji iz riževega zrna termalne paste. A za druge procesorje, kot sta AMD-jeva Threadripper in Intelovo x299 zaradi večje velikosti priporočajo drugačen, nekoliko večji vzorec.

V glavnem, ko termalno pasto namestiš na procesor ti ne preostane druga možnost, kot da obenj pritisneš hladilnik in ga po možnosti brez popuščanja pritrdiš s pripadajočim pritrdilnim sistemom. Seveda se ne bi čudil, če bi Noctua tu dodala, da priporoča uporabo njihovih hladilnih sistemov.

Teste termalnih past smo izvedli na naslednjemu testnemu sistemu:

Procesor: i9-9900k stock
Osnovna plošča: MSI MAG Godlike Z390
Pomnilnik: 16 GB cl16 39000MHz
Grafična kartica: RTX 2070 Zotac Mini
Procesorski hladilnik: Inter-Tech Argus Storm2
Napajalnik: Sama Forza 1200W
Ohišje: Inter-Tech Infinity Mirror
Disk: 512GB Samsung NVMe SSD

Testi so bili izvedeni v identičnem okolju pod identičnimi pogoji pri sobni temperaturi 20C °. Procesor smo 60 minut obremenjevali s programom Prime95 in temperature so pri tem bile izmerjene s programom AIDA64, ki bi naj bral notranji digitalni senzor v procesorju za maksimalno natančnost. Kot temperaturo smo navedli povprečno maksimalno temperaturo vseh jeder procesorja.

V rezultatu lahko vidimo, da je temperatura napram najbolj prodajane generične termalne paste tako pri NT-H1 kot tudi NT-H2 drastično nižja. Presenetilo me je tudi, da NT-H1 kljub sivi bradi še vedno ni za odpis. Razlika na testnem sistemu je napram novejše NT-H2 znašala zgolj 1C, kar je resnično majhna razlika in znotraj merilne napake.

Majhna razlika po svoje niti ne preseneča, saj je ob izidu že Noctua izdala, da do nekoliko večjih razlik pride šele pri 150W+ porabe, torej močno navitih sistemih ali večjedernih procesorjih.

Objava Noctua NT-H2 – Recenzija… termalne paste? | Nutella za procesorje se je najprej pojavila na HOPsi.

Čast biti prvi med množico pripada Inter-Tech SAMA Forza 1200W. Na mestu je zahvala podjetju Inter-Tech, ki je prispevalo testni primerek.

Kakovostni napajalnik je ena izmed najpomembnejših komponent vsakega računalnika. Že res, da slehernik ne potrebuje 1200W moči, še zdaleč ne. Največkrat zadostuje že manj kot 500W, zato gre pri vrednostih nad 1000W navadno za ciljno skupino uporabnikov, ki vedo, zakaj potrebujejo takšen napajalnik – a previsoka moč ni še nikogar pokončala. Še več! Večina napajalnikov doseže najboljšo učinkovitost pri obremenitvi okoli 50%, zato se pri odločanju za nakup večinoma uporablja formula poraba sistema x 2, kajti tako bo poraba elektrike najnižja in ob tem se bo tudi napajalnik manj grel, s tem manj obrabljal in bo deloval dlje. Dodam še, da napajalnik iz vtičnice “vleče” toliko elektrike, kot jo sistem potrebuje, tako da brez skrbi, če računalnik porablja 500W bosta 700W in 1200W napajalnika porabljala enako, seveda če sta enako učinkovita.

Načeloma vse štima, v kolikor je kupec dovolj ozaveščen in v zahtevne mlinčke ne vgrajuje cenenih ali še huje, premalo zmogljivih cenenih napajalnikov. V tem primeru prej ali slej nastopijo težave, kot je vonj zažgane elektronike in sprememba računalnika v kup odpadne elektronike. Večji del krivde leži na proizvajalcih, ki na napajalnike, sploh v najcenejšem segmentu, lepijo pavšalne vrednosti, kjer je praktično vsaka enota 500W+, dejansko pa premore dobro polovico navedene vrednosti. Eden izmed njihovih trikov je seštevanje moči vseh linij, torej 12V, 3.3V in 5V. Dobljena moč še zdaleč ne izraža resnične vrednosti, saj sta v novodobnih sistemih 3.3V in 5V proti 12V zanemarljivo obremenjeni. Proizvajalci, ki dajo kaj nase, upoštevajo samo 12V linijo/e in še tam si kdaj vzamejo rezervo.

Tehnične podrobnosti

SAMA je zaenkrat evropskim kupcem precej neznana linija, ki cilja na premijsko linijo napajalnikov. Inter-Tech ima seveda tudi cenejše serije, kot so na primer Coba Nitrox Nobility, Coba Power, Coba Ces in večini bolj znani Argus ter Energon s pridihom pisarniških linij SL Plus ali SL.

Embalaža

Na škatli sivo črne barve je presenetljivo malo marketinškega materiala. Zgolj na zadnji strani proizvajalec oglašuje nekatere prednosti, kot so japonski kondenzatorji, enotna 12V linija, 100.000 ur življenjske dobe, pozornost pa pritegne tudi kar 10 letna garancijska doba, mmm sliši se lepo. Le kdo se brani dolge garancijske dobe?

Ob odprtju škatle nas pričaka skupek dveh vrečk iz blaga z modularnimi kabli, zraven njiju pa tudi napajalnik, zaščiten s sivim penastim modelom.

Izgled in dizajn

Če napajalnik ločimo od domovanja lahko takoj opazimo dokaj nestandarden dizajn. Napajalniki so ponavadi zelo sofisticirane štirikotne oblike, a tu so na vseh vogalih prehodi ovalni. Za popestritev izgleda so uporabili linije iz brušenega aluminija, kjer moraš biti ob rokovanju previden, da se ne urežeš na ostrem robu.

Zraven visoke teže hitro zapazimo par značilnih karakteristik. Črno srebrn (platinast) barvni dizajn, komplimentiran s sivim estetskim trakom s Platinum oznako ter napisoma Forza in High Quality Power Supply, ki se razprostirata na obeh straneh.

Eno stran prekrivajo karakteristike ter značilnosti, drugo pa mrežasta kovina, pod katero se nahaja ventilator.

Kot priteče visokocenovnikom je tudi tukaj dizajn popolnoma modularen. Ima izrazito prednost, saj lahko v ohišje namestiš samo kablovje, potrebno za delovanje sistema. Manj izpostavljena prednost pa je tudi možnost zamenjave kablov ali nakup preoblek, če se odločiš za določen ambient ohišja.

Glede na moč ima zraven kupček kablovja. Iz meni neznanega razloga, se na enem izmed kablov nahaja priključek za disketnik! In to na 170€ napajalniku. Še vedno kar ne morem verjeti, da ga proizvajalci v 21. stoletju še zmeraj tovarniško podpirajo. Peščica ljudi, ki ga dejansko potrebuje, lahko nabavi jebene adapterje iz Ebay. Ampak resnično – prosim, dovolj je bilo.

Vsi kabli so oblečeni v elastično preobleko, za lepši izgled in manj težav pri urejanju in napeljevanju. Dolžina je zadovoljiva in težav nisem imel niti pri večjem Tower ohišju.

20+4pin za osnovno ploščo je kompatibilen tudi s starejšimi BTX priključki (da se ga razdeliti na 20pin+4pin). Zraven prejmeš še priključka za napajanje procesorja. Eden izmed njiju je 4+4pin, drugi pa 8pin. Da napajalnik dejansko upraviči svojih 1200W mora omogočati priklop kar nekaj grafičnih kartic. Ni panike, štirje kabli s 6+2pin in 8pin bodo zadostili priklopu do štirih požeruhov.

Kablovje
– 1x ATX 20+4 pin ATX/BMX (osnovna plošča)
– 2x P8 oz P4+P4 EPS/ATX12V (procesor)
– 4x dvojni 6+2pin (grafična kartica)
– 3x SATA kabel z 4x5pin (trdi diski)
– 1x 2SATA+2xMolex+disketnik

Notranjost

Gremo stvar odpreti? Amm, kaj pa garancija… Naj ji bo lepa pot v onostranstvo… Prva stvar, ki pade v oči je ventilator podjetja Hong Hua. Začetek je obetaven, gre za firmo, ki ventilatorje po moji raziskavi prispeva vsaj v Antec EDGE in Corsair HXi liniji.

Kakorkoli, uporablja tradicionalen in preizkušen koncept krogličnega ležaja. Nimam pripomb, morda ne bo najtišji na trgu, a kljub temu je bil večino časa skoraj neslišen, kar se pri obremenitvah nad 750W spremeni.

Ventilator:
Proizvajalec: ONG HUA
Model: HA1225L12F-Z
Velikost: 120mm
Vetrnica: 7 delna
Poraba: 330 mA

Napajalnik je popolnoma modularen in učinkovit (pri naših testih je bila okoli 92%, kar ustreza platinum standardu). Notranjost vsebuje polno mostni dizajn z LLC konvertorji, sinhronizirano recifikacijo in DC-DC voltažnimi pretvorniki na sekundarni strani.

Kot InWin tudi Sama svoje napajalnike izdeluje sama. Uporabili so Nippon Chemicon kondenzatorje (delovanje do 105C) in nasploh gre za kakovostno izbiro komponentne sestave. Tudi kvaliteta spajkov je več kot spodobna.

Test

Ampak kaj se v resnici skriva za oznako 1200W? Po pričakovanjih 98A na 12V, kar je ena izmed prvih indikacij kakovostnega napajalnika. V novodobnih sistemih je linija 12V daleč najpomembnejša, kajti preko nje se napajajo tako procesor in osnovno ploščo kot tudi grafično kartico.

Kakovostni napajalniki število združek amperov na 12V liniji pripišejo k imenu napajalnika. Sama Forza naj bi po specifikacijah tako zmogla 98Ax12V=1176W, kar ob zaokrožitvi ustreza z oznako.

Če za primerjavo “lažnjivega” dizajna vzamemo nekoliko starejši in cenejši LC6450 V2.3 550W na njem zasledimo razdelitev na 2 raila, katera imata na enem 12V 16A in na drugem 12V 18A. Če jih seštejemo 34Ax12V=408W, kar je tudi dejanska zmogljivost napajalnika. Do številke 550W prideš šele, ko zraven prišteješ 3.3V in 5V.

Praviloma se vsi kakovostni napajalniki tržijo po dejanski 12V zmogljivosti, kjer Argus RGB-CM 750W dejansko premore 744W na 12V (vsaj naj bi, zato pa so tukaj testi ).

Sama Forza FTX 1200W se poleg visoke zmogljivosti lahko pohvali tudi z 80Plus Platinum certifikatom, kar pomeni, da je izkoristek pri 20%, 50% in 100% obremenitvi vsaj 91, 94 in 90 odstoten.

Kot lahko vidimo v nadaljnjih testih napajalnik z lahkoto preseže minimalne ATX standarde.

Vsi tri testi so prikazali dobre rezultate in minimalne variacije so se nahajale v striktni 5% tolerančni meji, kar pomeni brezhibno delovanje računalnika. Napetost nekoliko pade zgolj ob največji obremenitvi.

Nihanje napetosti je v skrajnih mejah za 12V znašalo med 25mV in 33mV, za 5V med 5mV in 13mV in za 3.3V med 4mV in 12mV. ATX specifikacije določajo, da mora napajalnik imeti manj kot 120mV na 12V ali manj kot 50mV na 3.3V in 5V linijah. Rezultati so odlični in vse meritve se nahajajo znotraj specifikacij. Dobri so zlasti na 5V in 3.3V, medtem, ko mističnih 20mV na 12V napajalniku ni uspelo doseči. Je pa rezultat tudi tu kljub temu izvrsten.

OVP se je pri testu preobremenjenosti sprožil pri porabi 1307W, kar je pokazatelj delujoče zaščite.

Kaj reči, napajalnik je vse naše teste opravil izvrstno. Z 170€ žal ni najcenejši. Po podobni ceni se tržijo tudi nekateri zmogljivejši konkurenti, ceno pa kljub temu uspe upravičiti. 10 letna garancija je le češnja na vrhu torte zmogljivega in zanesljivega napajalnika. Ker 1200W napajalnik trenutno potrebuje le redko kdo, se ti za manj denarja splača ozreti po Sama Armor (5 let garancije) seriji, ki deli podobno zasnovo.

Razsodba

(+) Čist dizajn
(+) Več kot dovolj moči za še tako zahteven sistem
(+) Visoka učinkovitost
(+) Kakovostni gradniki
(+) Prisotne so vse zaščite, ki bi si jih lahko zamislil
(+) Količina in dolžina kablov
(+) Popolna modularnost
(+) 10 let garancije
(+/-) Relativno ugodna cena
(+/-) Priklop za disketnik? Zakaj!?
(+/-) Sicer tih, a ventilator se sliši pri porabi nad 800W
(-) Ostri aluminijasti robovi

Objava Test napajalnika – Inter-Tech SAMA Forza 1200W se je najprej pojavila na HOPsi.

Zasvojenost s čimerkoli nikoli ni dobra in ima negativne posledice. Tudi pri igranju iger poznamo ekstremne primere, ko se je večurno igranje končalo tragično. V Indiji se soočajo z porastom zasvojenosti na mobilne igre kjer trenutno prednjači PUBG Mobile. Šlo je celo tako daleč, da so razvijalci igre same igranje omejili na maksimalno šest zaporednih ur.

Niti to ni ustavilo mladeniča iz province Telangana, ki je umrl po tem, ko je več ur poganjal PUBG Mobile. Smrt seveda ni krivda razvijalcev, temveč uporabnika. Uporabnik je PUBG vsakodnevno igral skoraj dva meseca in zaradi nepravilnega položaja utrpel poškodbe vratu in hrbtenjače

Kljub temu, da je bil hospitaliziran, so bile poškodbe prehude in zdravljenje neučinkovito.

PUBG ima milijone aktivnih uporabnikov in ekstremni primeri nikakor ne vzorčijo celotne populacije. Vseeno je ob uporabi potrebna previdnost, saj tudi videoigre, kljub ljubki grafični podobi niso popolnoma nedolžne.

Objava Mladenič v Indiji umrl za posledicami igranja PUBG na mobilniku se je najprej pojavila na HOPsi.

Inter-Tech je nemško podjetje, ki je na trgu prisotno od leta 1996. V glavnem se ukvarjajo z dizajnom in prodajo računalniških komponent, njihov repertoar pa vsebuje vse od ohišij pa do napajalnikov. V slovenskih računalniških krogih so pred leti “zasloveli” s serijo napajalnikov Energon, ampak stvari se v poslu lahko hitro obrnejo. Na tem mestu se jim moram zahvaliti, saj so mi v test poslali nekaj izdelkov (ohišje, katero bomo testirali sem sicer kupil z lastnim denarjem), njihove teste pa boš lahko na spletišču prečesal tekom meseca.

Vsako leto napoči kakšen trenutek, ko je potrebno za mlajše sokrvnike pripraviti kakšno presenečenje. To je tudi botrovalo mojemu sprehodu med cenovno ugodna ohišja. Veliko uporabnikov namreč ni pripravljenih odšteti obilnejšega kupčka denarcev za nujno zlo, ki k sami zmogljivosti neposredno naj ne bi doprineslo ničesar.

Če pri dražjih ohišjih te težave načeloma ni mogoče zaznati, pa je pri cenejših izjemno težko priti do dejanskih izkušenj uporabnikov ali Bog ne daj testov. Tako smo mnogokrat prisiljeni v improvizacijo in učenje iz izkušenj, kjer: “malo denarja, malo muzike” izkusimo še prepogosto.

Med brskanjem po spletni trgovini Eigre.si je moj pogled pritegnilo najcenejše ohišje z možnostjo vpogleda v notranjost in precej stilsko modro LED osvetljavo. Že pregovorno na spletu nisem zasledil skorajda nobenega deljenja izkušenj. Zakaj potem ne bi pretegnil prstov ter ga testiral sam? Čeravno je od mojega zadnjega opismenjevanja ohišij, kjer smo si ogledali Cooler Master MasterCase Pro 6 preteklo že kar nekaj vode, najverjetneje dovolj za napolnitev že pred tisočletji usahlega Panonskega morja, je napočil čas za svež opis.

Kaj sploh počnem tukaj?

Nikoli nisem veljal za pristaša najcenejših ohišij, ker za moje potrebe preprosto nudijo premalo funkcionalnosti. Navadno namreč v polletju vsaj desetič vlečem iz njega črevesja in drobovino ter vstavljam sveže komponente ter se ob tem počutim kot Dr. Frankenstein. Tu se zna kvaliteta in premišljena izdelava še kako poznati.

Specifikacije:

Video

Ohišje samo je namreč komponenta, ki je najmanj podvržena zobu časa. To ga naredi popolnoma uporabnega tudi skozi dve ali več vnovičnih sestav tekom mnogih let. Po eni strani bi uporabnikom zlahka svetoval, da kupijo kaj kakovostnejšega, vendarle bi s tem tudi širil zanko zavajanja. Morda pa sam ne potrebuješ dragega ohišja in dodatne cekine raje nameniš v zmogljivejše komponente.

Velikokrat se pojavi tudi debilen dizajn, namenjen resnično osnovnim uporabnikom ob uporabi cenenih komponent in brez možnosti urejanja kablov. A vseeno razumem njihov obstoj. Kot pri vseh ostalih rečeh se tudi tukaj najde mesto znanj, a vseeno vseh ohišij ne gre metati v isti koš. Zlasti v zadnjih letih je viden trend, kjer mora vsak proizvajalec svoje vstopno “gaming” ohišje tržiti pod 50€, kot to velja tudi za Thunder.

Slišim grom?

Kaj torej lahko napišem o Inter-Tech Thunder? Prvi vtisi zagotovo niso najboljši, saj je prispel v ne kaj preveč impresivni kartonasti škatli, iz katere je vsebina bila komaj razvidna. Na njej so nahajajo redke vrstice, a tu se vse skupaj tudi konča, kot tudi njegov čas v začasnem prenosnem domovanju. Ob puljenju “otročička” iz mame škatle me ni niti malo presenetila lahkotna teža, med cenejšimi ohišji že uveljavljena praksa.

Kljub temu, da so že po teži razvidni določeni kompromisi pri sestavi, je ohišje vseeno uspelo pritegniti moj pogled. Po videzu definitivno izstopa iz povprečja – ob pogledu od daleč ne bi niti malo slutil, da sem zanj odštel zgolj 30€.

Se pa to še kako pozna pri rokovanju. Akrilna stranica, ki omogoča pogled v notranjost, je izjemno lahka in pričakovane meh kakovosti. Ob neprevidnosti bodo praske stalnica, saj se pojavijo že ob najmanjšem grdem pogledu, deluje pa tudi kot pravcati magnet za prah.

Pritrjena je s štirimi kovinskimi vijaki, obdanimi s plastiko. Na stični površini ne premore gume. Pred pričetkom vijačenjem je niti ne moreš natakniti, kar bo ob večkraten snemanju in natikanju rezultiralo v trumi okoliških “risov”.

Tudi prednji okrasni pokrov je v celoti plastičen. S sivo barvo in vertikalnimi risi so snovalci želeli doseči efekt brušenega aluminija, vendar iluzija izpuhti ob podrobnejšem bližnjem pogledu ali seveda dotiku. Pokrov je zgolj vizualno razdeljen na dva dela, med katerima poteka zatemnjen pas. Tu se bohoti devet modrih led diod, nadzorovanih preko gumba na zgornji nadzorni plošči. V kolikor boš spredaj želel namestiti RGB ventilator, bo efekt precej opeharjen in do izraza prišel samo ob pogledu s strani.

Na zgornjem delu najdemo površino z gumbi in USB ter avdio priklopi. Položaj je lahko dostopen, vsaj v kolikor računalnika nimaš utesnjenega pod mizo. Kakorkoli, tam je moč najti suhoparno selekcijo 2x USB 2.0 in 1x USB 3.0 priključkov, zraven pa se seveda nahajajo še stikala za vklop, reset ter nadzor (izklop ali vklop) LED osvetljave. Standardno zraven prideta še 3.5mm vtiča za slušalke in mikrofon. Manjšo pripombo imam samo glede stikala za LED, ki ob pritisku obstane v za prst nedosegljivemu položaju. Takrat je v roka potrebno vzeti dolg in tanek pripomoček ;).

Kljub relativno skopim meram Thunder podpira tako ATX, mATX in ITX osnovne plošče. Ohišje je sicer nekoliko manjše od klasičnih ATX dimenzij in tako ne premore na tone prostora.

Napajalni del ohišja so popredalčkali ločeno, v skladu s trendi zadnjih let. Osebno mi je tovrstna postavitev super, vsaj če je izvedena dobro, saj je kablovje pri cenejših ohišjih po njegovi zaslugi lažje skriti. Sicer izgubiš možnost poljubne namestitve napajalnika, saj mora biti obrnjen navzdol, pa tudi pri pasivno hlajenih napajalnikih se zna pojaviti pregrevanje, v kolikor vanje nimaš obrnjenega kakšnega ventilatorja.

Pri napajalniku so pustili tudi manjši izrez z vidnim poljem, k čimer je po vsej verjetnosti prispevala lastna Argus serije RGB napajalnikov. Doma trenutno žal ne premorem nobenega RGB napajalnika, s katerim bi preizkusil kombinirano osvetljavo.

Tristo kosmatih medvedov!

Krščen Matiček, presneti potencialni prejemnik batin, kdo izmed biserov je sprejel odločitev, da bo prostor za napajalnik tako skop. Nadstandardno dolgega 1250W Chieftec Navitas preprosto nisem mogel namestiti, še več, zmanjkalo je debelih 5cm. Resda je omenjen napajalnik nestandardnih mer in masivne konstrukcije, a tudi pri standardnih merah so se pojavile določene težave. Vajo sem namreč ponovil s Chieftec 135 1000W. Z nekaj truda in izrazito mrkega vzdušja mi ga je sicer uspelo namestiti, a je takoj za tem nastopil problem. Napajalnik je modularen, prostora pa za dobre 3cm, kjer v režo komajda spravim enega izmed prstov.

Bi moral modularno kablovje priključiti pred namestitvijo? Presneto da ne, prostora je preprosto premalo in napajalnika z že priklopljenimi modularnimi kabli ni mogoče spraviti skozi odprtino.

Po minutah zajebancije mi je končno uspelo s srečnim potiskom priklopiti sata priključek, potreben za diskovje. Napajalnik je s tem zapisal svojo usodo, kjer se je z ohišjem za vedno povezal. Le kdo pri zdravi pameti bi ga poizkušal iztakniti iz pločevine? Težavi se boš ognil, v kolikor imaš napajalec s fiksnimi kabli in maksimalno standardnih ATX dimenzij, kjer velja, krajše je boljše?

Razlog za zamere tiči v nastavkih za diske, ki so umeščeni na sredini napajalnega prostora. Ni manjkalo dosti, da bi se lotil njihove totalne eliminacije, a so me od poteze nekoliko odvrnili neti, ki bi terjali sveder in električni vrtalnik. Kako je do tega sploh lahko prišlo? Slabo načrtovanje in nizek budget, kakopak.

Odločili so se namreč napraviti več prostora v sprednjem delu, kjer so pustili prostor za namestitev dodatnega ventilatorja. Tako je možno tu namestiti do tri 120mm ventilatorje, dovolj prostora pa je tudi za morebiten vodni hladilnik od 120mm do 240mm. Učinek morebitnih sprednjih ventilatorjev je vprašljiv zaradi zaprtega sistema na vseh straneh z izjemo manjše reže na samem dnu.

Kar se tiče diskovnega prostora, napajalni prostor premore tri mesta za 3.5 inčne diske. SSD-ji imajo namestitveno mesto na vezni plošči, kamor je mogoče namestiti 2×2.5mm enoti. Ujezila me je tudi odsotnost navojev, kar je časovno najbolj potratno pri premeščanju nastavkov za matično ploščo, kot tudi izbokline na nasprotni strani.
Dobro no, saj vsi vemo, da so m.2 bolj praktična izbira.

Za odvajanje toplote je priložen že nameščen 120mm ventilator z drsnim ležajem in modrimi LED diodami. Nič vrednega nadaljnje diskusije. Ni najtišji, niti najglasnejši, poskrbi pa za povprečen pretok zraka. Priklopiti ga je mogoče preko molex ali klasičnega 3 pinskega priklopa.

Po zaslugi navzven ukrivljene zadnje stranice je prostora za ureditev kablovja proti pričakovanjem dovolj, kar me je pozitivno presenetilo. Ne me razumeti napak, nikakor ne gre za izjemno prostorno ohišje, zgolj to, da je kable mogoče skriti in speljati urejeno, brez težavnega zapiranja stranice.

Reže za kablovje so postavljene razumno, kar omogoči delno zakritje kablov pred radovednimi očmi. Na zadnjem delu se za osnovno ploščo znajde tudi tista za 4/8 pinske procesorske priključke. Za njeno izrabo definitivno poskrbi pred namestitvijo same plošče, potrebni bodo flat kabli.

Prostora za grafično kartico je dovolj, celo preveč. Brez težav bi vanj spravil debelinke, ki presegajo 300mm. Do težav z najdaljšimi karticami bi lahko prišlo zgolj ob montaži vodnega hladilnika, ki bi odščipnil dodatnih 5cm.

Enega hladnega prosim

Zaradi zaprtosti in izjemno redkih odprtin, me je izjemno zanimal sam hladilni potencial. Za preizkus sem odigral 1h seanso igre Middle Earth: Shadow od Mordor.

Sistem
Procesor: Intel i5 8400 2,8GHZ~3,8GHz
Osnovna plošča: MSI Bazooka B360M 1151
Pomnilnik: 2x4GB CL16 2666MHz
Grafična kartica: RTX 2070 GDDR6 Palit Dual
Napajalnik: 1000W Chieftec
Disk: SSD 128GB M.2
Ohišje: Intel-Tech Thunder

Na začetku se moraš zavedati, da sta tako i5 8400, kot tudi RTX 2070 toplotno zahtevni komponenti in znatno segrejeta ohišje. A temperature so ostale v varnih mejah. Grafična kartica je dosegla 72C pri frekvenci 1715-1755MHz, procesor pa se je ustavil na 75C. Delež krivde pripade tovarniškemu hladilniku, ki ne premore hladilne sredice, ki bi vztrajneje kljubovala omejenemu pretoku zraka. Z vgradnjo dodatnega cenovno ugodnega ventilatorja se je situacija nekoliko izboljšala. Grafična je dosegala 1815-1850MHz pri 69C, procesor pa se je ustavil še stopničko nižje pri 75C. Nakup dodatnega ventilatorja se nedvomno izplača.

A funkcionalno so snovalci delo opravili dobro, z izjemo misli na vgradnjo napajalnika. Ohišje zaradi slednjega priporočam vsem lastnikom napajalnikov standardnih velikosti, po možnosti brez modularnega kablovja, ostalim pa zgolj, če ste sposobni improvizacije. V skrajni sili je sicer možno z uporabo električnega vijačnika odstraniti kletko za diske, a to je manj kot optimalna odločitev.

Razsodba

(+) Ugodna cena

(+) Moderen izgled z atraktivno osvetljavo in vpogledom v notranjost

(+) Soliden prostor za odvečno kablovje

(+) Prostornosti za komponente je dovolj, z eno izjemo…

(+) Možnost namestitve do 4 ventilatorjev in vodnega hlajenja

(+/-) Pločevina je izjemno tanka in kvaliteta izdelave priteče ceni

(-) Akrilna stranica je magnet za odtise in praske

(-) V prostor za napajalnik ne bi spravil niti svojega korenjaka

(-) Dotok zraka ni najboljši

(-) Vprašljiv učinek dodatnih ventilatorjev za prednjo stranico (razen enega)

Objava So ohišja za 30€ zanič? (Test ohišja – Inter-Tech Thunder) se je najprej pojavila na HOPsi.

V Bloodlines 2 boš postavljen v vlogo mladega vampirja, okoli čigar se bo pletla mreža vampirskih klanov in političnih frakcij, ki se spopadajo za nadzor nad mestom. Temeljila bo na skrivalništvu in prvoosebnem boju z uporabo vampirskih moči.

Igralce prvenca zna navdušiti informacija, da je zgodbovno plat tudi tokrat prevzel Brian Mitsoda, ki je sodeloval že pri prvencu.

Upam, da se nisi ogrel prehitro. Na igro bo potrebno počakati vsaj do leta 2020, je pa v obliki prednaročil že na voljo na Epic Store, Steam, GOG in Paradoxovi trgovini.

Čas si lahko krajšaš z ogledom napovednika:

Objava Po 15 letnem čakanju bo legendarna Vampire: The Masquerade – Bloodlines le dočakala nadaljevanje se je najprej pojavila na HOPsi.

Originalen NH-U12 je na trg prišel že leta 2005 in vse od splavitve predstavlja osrčje Noctuine linije hladilnikov. Novinec NH-U12A tako predstavlja 5. generacijo Noctuine serije U12 120mm hladilnikov. Vključuje dva prenovljena 25mm ventilatorja NF-A12x25 PWM z diagonalo 120mm in kompleten redizajn odvodnih cevi, saj se je število iz petih (U12S) povečalo na sedem.

Nekaj besed je z mediji delil tudi izvršni direktor Roland Mossig: “Ponosni smo na naše dosežke in tako z veseljem predstavljamo novo NH-U12A, ki prinaša še boljše hlajenje. Nekatere dele predhodnikov smo popolnoma poustvarili in tako uspeli izdelati hladilnik, ki se lahko kosa z precej masivnejšimi konkurenti. Posebno pozornost smo posvetili kompatibilnosti, posledica je neinterferenca z režami za ram in PCI-e režo.”

NH-U12A ima napram NH-U12S 37% več aluminijastih hladilnih reber in push&pull sistem z dvema ventilatorjema. Kljub masivnejši zgradbi je hladilnik popolnoma kompatibilen z ram in PCI-e režami na LGA 1151 in AM4 platformah. V višino meri 158mm, v širino pa 125mm.

Ob nakupu zraven prejmeš še 6 letno garancijo, namestitvene vijake in Noctua NT-H1 termalno pasto. Priporočena cena proizvajalca znaša kar 99€, kar je praktično cena premijskega NH-D15.

Naša dosedanja testa lahko preverite na spodnjih povezavah:

Ventilatorji: Noctua NF-A12x25
Procesorski hladilnik: Noctua NH-L12S

V naslednjih dneh bomo delili tudi naše mnenje o novincu NH-U12A, saj nam ga je Noctua poslala na test.

Objava Noctua je predstavila nov hladilnik NH-U12A se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako jih je bilo zgolj 80 sposobnih prepoznati več kot 30% vzorcev škodljive kode, veliko pa jih te naloge sploh ni opravljalo. Torej tudi če menite, da je vaš mobilnik zaščiten ob namestitvi (samooklicanega) protivirusniega programa, temu nujno ni tako.

Testiranja so se lotili v AV-Comparatives, ki slovi po preizkušanju računalniških varnostnih programov. Vendar so se tokrat podali v mobilne vode, kjer so preizkusili protivirusne programe na Androidu in naleteli na presenetljive rezultate. Vsi vključeni programi so bili sneti s Play Store.

V testu so na napravi pognali 2000 primerkov škodljive kode in preverili učinkovitost varnostnih rešitev. Vredno je poudariti, da so bili vsi testi izvedeni na dejanskih telefonih in ne v emulatorjih. Zasnova testa je bila kar se da realna in nezahtevna. Dejanski protivirusni programi so tako zaznali 100% škodljivih vzorcev, ampak od 250 jih je zgolj 50 preseglo 90% zaznavnost.

Rezultati so jih presenetili. Da bi preprečili morebitne napake, so med preizkusom podrobno spremljali, kaj posamezni program dejansko počne. Kar nekaj se jih je posluževalo metode, kjer je uporabnik ob pritisku prejel, vsem znan, napis SCAN. Žal je šlo za predefinirano časovo skripto, ki je bila zagnana določen čas in je zgolj preverila število datotek na mobilniku. Da bo mera popolna, jih je kar nekaj, kot škodljivo kodo, opredelilo same sebe (niso bili dodeljeni pod varne aplikacije).

Med lažnimi aplikacijami je bilo ogromno plagiatov in lažnih dobrih ocen, ki so jih razvijalci kupili na trgu. Časi, ko je ocena uporabnikov dala slutiti kakovost programa se več kot očitno končujejo.

Programi s 100% uspešnostjo:

Programi, ki so opravili test z odliko so: Avast, AVG, Avira, Bitdefender, BullGuard, Emsisoft, ESET, F-Secure, Kaspersky Lab, McAfee, Sophos, STOPzilla, Symantec, Tencent, Trend Micro, VIPRE, Lookout, Malwarebytes, CheckPoint, Webroot in Zemana. Gre za priznana podjetja, ki za varnost osebnih računalnikov skrbijo že vrsto let.

Programi, ki so dosegli manj kot 30%:

Za vsako ceno se izognite naslednjim: 1Machine System Sdn Bhd, actionappsgamesstudio, Amantechnoapps, AMIGOS KEY, Amnpardaz Soft, AndroHelm Security, ANTI VIRUS Security, Antivirus Mobile Lab, antivirus security, appflozen, appsshow, Appzila, Arcane Security Solutions, AS team security phone Lab, asuizksidev, Ayogames, AZ Super Tools, azemoji studio, Baboon Antivirus, bESapp, Best Battery Apps, Best HD Wallpapers APPS, Best Tools Pro, BestOne, Bit Inception, BKAV, Bom Bom, Booster studio Laboratory Inc., brouno, Bulletproof AV, Caltonfuny Antivirus Phone, Cheetah Mobile, CHOMAR, Chromia, Cloud 7 Services, Core Antivirus Lab, CPCORP TEAM: Photo blur & photo blender, CreativeStudioApps, CY Security, Defenx, DefineSoft, DreamBig Studios, DU Master, electro dev, Erus IT Private Limited, Falcon Security Lab, Fast n Clean, fluer-apps.com, Formation App, Free Apps Drive, FrouZa, Galaxy TEAM, GameXpZeroo, GlobalsApps, gndnSoftware, GOMO Apps, GoNext App Developers, Gridinsoft, LLC, handy tools apps, Hello Security, Immune Smart, INCA Internet, infiniteWays007, Islamic Basic Education, Itus Mobile Security, JESKO, jixic, Kolony Cleaner, Koodous Mobile, lempea, LINE, LIONMOBI, Live multi Player Game, Main Source 365 Tech, Mama Studio, MAN Studio, Marsolis Tech, Max Antivirus Lab, Max Mobi Secure, MaxVV, Mob Utilities, Mobile Tools Plus, Mobtari, Mond Corey, M-Secure, MSolutions, MSYSOFT APPS, My Android Antivirus, NCN-NetConsulting, Nepelion Camp, Nisi Jsc, Niulaty, NP Mobile Security, NPC Studios, Omha, Oxic Studio, Pix2Pic Studio, playyourapp, Pro Tool Apps, prote apps, Protector & Security for Mobile, Puce, Radial Apps 2018, RedBeard, Secure Cloud, SecureBrain2, Security and Antivirus for Android solutions, Security Apps Team, Security Defend, SECURITY LAB, Security Systems Lab, SecurityApplock, Sept Max, ShieldApps, SjaellSoft, SkyMobileTeam, Smart Battery Solution & Creative Screen Lock, smarteazyapps, Software Center, Soft War, stmdefender, Systweak Software, TAIGA SYSTEM, Tokyo Tokyo, Tools dev, tools for android, Utilitarian Tools, Vainfotech, VHSTUDIO, Vikrant Waghmode, Virinchi Software, Virtues Media & Application, VSAR, Wingle Apps, Xtechnoz Apps, XZ Game, Z Team Pro .

Objava Več kot 66% protivirusnih programov za Android je neučinkovitih, veliko jih ne počne ničesar se je najprej pojavila na HOPsi.

Očitno bomo poslednji verniki, dočakali nov debakel, žaloigro, ki bi se ji posmehoval še Andrzej Barkowiak, režiser neposrečenega prvenca izpred 14. let. Vse skupaj je šlo tako daleč, da se dražilnika sramuje in se je od naslova distancirala celo Bethesda sama. Če ne kaj drugega, bomo gledalci lahko za dve uri priča uletelešenju pekla na zemlji, preden bomo polni opeklin zapuščali dvorano.

Kaj je lahko šlo tako neutrudno narobe?

Doom: Annihilation ustvarjajo v diverziji Universal Pictures Home Entertainment, ki sliši na ime Universal 1440 Entertainment. In če gre sodti po dražilniku bo edina zabavna stvar v filmu, ime delodajalcev stvaritelja. Koncept je sila preprost in viden neštetokrat, skupino marincev (space marines) odvržejo na planet, kjer morajo preiskati klic na pomoč. Seveda “povsem nepričakovano” naletijo le na trume demonskih pokvek, samoustoličenih okupatorjem ene izmed baz. Aplavz za inovativnost.

Za tekst je poskrbel Tony Giglio, avtor S.W.A.T: Under Siege, kjer se tokrat med zvezdniki ne bosta znašla Samuel L. Jackson in Colin Farrell, ampak se bomo morali zadovoljiti z neznanimi Amy Manson, Louis Mandylor, Hari Dhillon in Nino Bergman.

Ni presenetljivo, da se je film pojavil od nikoder, čeprav so o projektu razpredali vse od leta 2011. Filmu ne bi rad naredil krivice, preden ga jeseni v celoti pogledam, ampak če gre soditi po “vrhuncih” v dražilniku bo zadalj zgolj eno izmed številnih filmskih ran v že tako ranjen eksodus iger.

Objava Nov dražilnik za Doom: Annihilation je presneto zanič se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar do cenitev ne prihaja samo zaradi Nvidie. AMD počasi pričenja s čiščenjem skladišč in pripravno na novo Navi arhitekturo, saj so na njej grajene kartice, napovedane za mesec julij.

Pričakuješ lahko okoli 20€ nižjo ceno za RX 580 8GB in RX 590 8GB. Ob tem ob nakupu prejmeš še tri/dve igri opevanih naslovov, kot so Resident Evil 2, Devil May Cry 5 in Tom Clancy’s The Division 2.

Kljub starosti RX serija še vedno predstavlja dobro naložbo, zlasti za lastnike FHD zaslonov, kjer bo igre na višjih nastavitvah mogoče poganjati še kar nekaj časa.

Objava AMD bo v prihajajočih tednih znižal ceno RX 580 in RX 590 se je najprej pojavila na HOPsi.

Kakorkoli, pustimo to za kakšno drugo priložnost. V javnost zadnje dni curljajo novice o prihodu novih vstopnih grafičnih rešitev v utelešenju GTX 1650 in 1660. S to potezo Nvidia na večna lovišča dokončno pošilja serijo Pascal in krepi konkurenco v vstopnem razredu. GTX 1650 bo tako postala najcenejša razpoložljiva izbira, s Turing arhitekturo.

Po navedbah naj bi GTX 1650 v Evropi stala okoli 200€, 1660 pa bo še za 50€ dražja. GTX 1650 bo na voljo zgolj v 4GB izvedbi. Nekaj dražja GTX 1660 bo imela 6GB. GTX 1660 naj bi na mizo prinašala zmogljivost na nivoju GTX 1060, 1650 nekaj manj.

GTX 1660 na police prihaja 15.3, 1.4 sledi še GTX 1650.

Nobena izmed njiju ne bo podpirala Ray-Tracing tehnologije ali vsebovala Tensor jeder. Brez skrbi, kupci ne boste zamudili ničesar.

Z zanimanjem lahko pričakujemo AMD-jev odziv, sploh, ker je slednji najmočnejši ravno v segmentu vstopnega in srednjega cenovnega razreda. Se nam torej le obetajo pocenitve?

Objava Nvidia v marcu in aprilu na police pošilja GTX 1650 in GTX 1660 se je najprej pojavila na HOPsi.

V nadaljnjem desetletju se jih je zvrstilo kar 13 in obilica literarnih nagrad ni izostala. O njeni priljubljenosti priča prevod v več kot 41 jezikov, med katerimi je tudi slovenščina. A slave zahoda pri nas žal ni dosegla nikoli, kar je vodilo v izostanek prevoda kasnejših delov. Naposled se število ustavi pri številki 5 – Slab začetek, Soba plazilcev, Veliko okno, Na žalostni žagi in Grozeča akademija.

Ne čudi, da je zgolj 5 let od izida prvenca, soj velikih platen v letu 2004 ugledal istoimenski film. Visokoletečo adaptacijo z zvezdniško zasedbo, kjer blestijo Jim Carrey, Jude Law, Catherine O’Hara in Emily Browning. Uspeh ni izostal in Zaporedje nesrečnih prigod je dolga leta veljalo za najdonosnejši film studia Nickelodeon Movies. Ta je zaobjel zgolj 3 knjige in na presenečenje mnogih, naslednika ni nikoli dočakal.

Netflix takšnih priložnosti preprosto ne izpusti iz rok, zlasti v času, ko so serije na vrhuncu priljubljenosti. Morda mnenje pišem nekoliko pozno, a ravno v letošnjem letu se je serija zaključila s 3. sezono in šele nedavno sem jo pogledal v celot. Kar zajeten podvig, če pomisliš, da gre za 26, po dobro uro trajajočih delov.

Serija sicer uspe zadeti vzdušje iz knjig, a ga po drugi strani ne zadane popolnoma pravilno. Trenutki, ki bi morali biti smešni so mlačni, že na drugi strani ne doseže celotne grotesknosti in srhljivosti. Morbidnost je zajeta, a mnogokrat preslabo izkoriščena. Zaradi same dolžine so dogodki iz knjig dostojno predstavljeni. Izpuščen ni nobeden izmed ključnih pripetljajev, venomer so se držali koncepta, kjer so posamezno knjigo razdelili na dve epizodi. Tako sindroma filma, kjer je brzenje pričakovano, celo upravičeno, ni mogoče čutiti.

Pustila je pozitivne, čeravno mešane občutke. Po eni strani se vidi, da je namenjena nekoliko mlajšemu občinstvu, predvsem tistim, ki so knjige prebirali v mladosti, a vseeno je več kot dovolj razumljiva, da si jo lahko pogleda laični gledalec, v kolikor je ne vzame preresno. Na preprost a zgovoren način, obdan z obilico navezujočega humorja in cinike, se loteva resnih tematik, kot so kolegialnost, nemoč ter vprašanja dostojanstva in izkrivljenosti. Stvaritev, ki jo starš zlahka pogleda z mladino.

Zgodba Baudelerjevih otrok se prične s strašanskim požarom, kjer se otroci v le nekaj sekundah prelevijo v sirote. Od tega trenutka naprej skozi epizode razkrivaš ozadje in razloge, razkrit absurd, ki vodi v uničenje mnogih življenj in povzroči morijo, ki se morda nikdar ne bo končala. Čar serije se skriva ravno v njeni bizarnosti in enostavnosti hkrati.

Razlaga na listu papirja je otežena, saj je v njej uporabljenega veliko humornega cinizma in simbolike. Pri Netflixu so zagotovo zadeli vsaj eno točko: Ne bi je smel pogledati. Že po nekaj epizodah se stavek preprosto vtisne v spomin. Navator Lemony Snicket (Patrick Warburton) ga bo izgovoril tolikokrat, da bo marsikomu polepšal dan in ga odvrnil od žalostne zgodbe: “Če te zanimajo zgodbe s srečnim koncem, pojdi raje početi kaj drugega.”

Patrick Warburton vlogo pripovedovalca ne ustvari presežka. Med raznimi scenami se pojavlja redno in pripomore k mračnemu vzdušju, saj nesrečna zgodbo pripoveduje z distanco, brez kakršnih koli čustev, a z, takrat še nerazumljivim, občutkom krivde. Njegovo neprestano ponavljanje in vskoki med pomembnejšimi in zanimivejših trenutkih se občasno izkažejo za pretirane. Zaradi njih zbledi srhljivost, na drugi strani odvzame od komičnih elementov, s svojim zamorjenim pripovedovalnim tonom. Tukaj so še neprestane razlage napačno uporabljenih besed, kot na primer literally (dobesedno) in figuratively (figurativno), kjer dobesedno opisuje kar se je dejansko zgodilo: zunaj dežuje, ali figurativno nadomestilo: lije kot iz škafa.

Odvračanje je za vse občutljivejše popolnoma na mestu, konec koncev gre za žalostno zgodbo. K temu vsekakor pripomore dejstvo, da so v njenem osrčju otroci.

Soočeni z izdajami, obupom in nikoli minljivo nesrečo, Violet (Malina Weissman), Klaus (Louis Hynes) in Sunny (Presley Smith) nikoli ne opustijo upanja o srečnem življenju. Baudelerjevi otrocu v spopadu z ignoranco in jezo, ki jih obdaja, uporabljajo razum, logiko, iskrenost in dobroto. Konfuzen svet, kjer so zgolj otroci sposobni prepoznati prevratne preobrazbe grofa Olafa (Neil Patrick Harris).

Harris sicer ne doseže višav Carrya, ki mu je vloga bila pisana na kožo in je masko, skozi kariero, menjal že mnogokrat. V resnih trenutkih ga preprosto ne moreš vzeti popolnoma zares, v šaljivih delih pa mu zmanjka dodatna dimenzija saj si celoten igralni repertoar ugledal že v nekaj delih. Vseeno je njegova igra dovolj dobra, da od vzdušja ne odvzame, a hkrati ne uspe v celoti zadeti srhljive norosti Olafa, kjer ti v enem trenutku razlaga skrivnosti tajnega društva PGC, že v drugem pa imaš na vrat prislonjeno hladno rezilo.

Glavni negativec, ki se želi polastiti zavidljivega Baudelerjevega bogastva (osrednji zaplet) je živo utelešenje Machiavellija: “Cilj opravičuje sredstva.” S skupino somišljenikov: neuspešnih cehovskih kolegov, absurd zvijačništva pripeljejo na novo, ironično komično raven, kjer se vedno znova pokaže njihova nekompetentnost in več kot očiten razlog, da v sojih žarometov niso nikdar uspeli. Skozi epizode lahko slediš razvoju skupinske dinamike, njihov odnos se razvija in v ospredje vse bolj vstopa dilema med odvratom in lojalnostjo.

Povezujoče se epizode, ob ponavljajočih zapletih, gledalcu počasi razkrivajo dogodke iz preteklosti. Odmotujejo kolut, kjer se zgodba gradi postopoma in tudi razume, da svet ni črno bel in absolutna ločitev dobrega in zlega ni mogoča.

Vrvežu kontrasta ne morajo uiti niti sirote. Njihovi nameni so plemeniti, a za svojo zaščito so prisiljeni zamižati na obe očesi in mnogokrat poseči v temačno sivino.

S tem nadomestijo vlogo varuhov, znancev, ki jih nikdar niso spoznali, katerim jih v varstvo zaupa gospod Poe (Todd Freeman), bančnik, ki se bolj kot z iskanjem primernega skrbnika, ukvarja z mislijo na povzpetništvo. Kljub temu uspe ohranjati iluzijo ideala, kjer je prepričan, da deluje v dobroto sirot. Ahem Ahem.

Varuhi nikdar ne upravičijo zaupanega poslanstva. Svet odraslih in modrih tako predstavlja antonim svojega bistva. S sirotami spoznavamo absurdne like, kot so stric Montey, nadarjen herpetolog, ki goji izjemno strast do plazilcev, teta Josephine, včasih neustrašna pustolovka, sedaj lingvistka, ki se boji sleherne sence, do podravnatelja Nera, ki ponosno “igra” na svojo violino. Seveda je čudaških likov še na pretek.

Namesto zaščite so Baudelerjeve sirote soočene z nerazumevanjem in ignoranco.

V težkih trenutkih v ospredje stopi njihova briljantnost. Violeta je tehnični genij, sposobna iz preprostih predmetov ustvariti prefinjene naprave. Za vstop v razmišljujočo fazo potrebuje zgolj spetje las. Klaus je knjižni molj z odličnim spominom. V kratkem življenju je prebral na tisoče knjig in si jih v celoti zapomnil. Najmlajša Sunny se ob otroškem govoru zanaša na, kot britev ostre in obsidian trdne, zobe, ki pregrizejo karkoli. Kljub starosti premore prefinjeno otroško iznajdljivost, ki ji nista kos niti starejša brat in sestra. Dejansko pooseblja osrednji presežek, izjemno posrečen lik, ki, sicer na videz resnim prizorom, pridihne komičnost.

In ravno v tem se skriva največji adut serije, njena ironična absurdnost, ki navidezno preproste situacije poenostavi in zaplete obenem. Priporočeno družinsko gradivo za hladne zimske večere.

Objava Zaporedje nesrečnih prigod (A Series of Unfortune Events) – Recenzija serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Na Kickstarterju so zahtevanih 350.000€ presegli kar za več kot 3 krat, kar nanese dobrih 1.250.000€. Zaradi globoko zavlečenega razvoja, so finančna sredstva hitro pošla, kar je vodilo do iskanja zunanjih investitorjev. Kakorkoli, razvijalcev je uspelo dostaviti obljubljeno in igra se je kljub napadom SJW prodajala dobro. Do tega trenutka je bilo prodanih več kot 2 milijona kopij.

Tako me ni presenetila novica o prevzemu. THQ Nordic so odkupili 100% delnic studia Warhorse Studios za 33.3 milijone €. Vsekakor je novica razveseljujoča, nenazadnje imajo pri THQ Nordic obilico izkušenj z RPG naslovi in komaj čakam na naslednika, Kingdom Come: Deliverance 2, ki naj bi že lep čas bil v fazi planiranja.

Naš opis lahko preberete TUKAJ.

Objava THQ Nordic prevzel razvijalca igre Kingdom Come: Deliverance, Warhorse Studios se je najprej pojavila na HOPsi.

Več kot pravšnji trenutek za manjšo nadgradnjo, glede na to, da je NT-H1 med nami že od leta 2007. V vsem času je med zanesenjaki veljala za eno izmed priljubljenejših izbir, saj je s svojo prevodnostjo presegla večino konkurenčnih izdelkov. Tako se je mnogokrat znašla v predalu bolj zagretih navijalcev, ki niso želeli uporabljati prevodnih termalnih past.

Rezultati na prvi pogled niso osupljivi. NT-H2 je v testih podjetja Noctua dosegla do
2°C nižje temperature od NT-H1. A
2°C, glede na majhne razlike med kakovostnimi termalnimi pastami, lahko pomeni pošten skok po lestvici navzgor.

Cenik:

NT-H1 3.5g: 7.90 EUR/USD
NT-H1 10g: 14.90 EUR /USD
NT-H2 3.5g: 12.90 EUR/USD
NT-H2 10g: 24.90 EUR/USD
NA-SCW1: 7.90 EUR/USD

Objava Noctua v prodajo pošilja visokokakovostno termalno pasto NT-H2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Farming Simulator tovrstnih trenutkov, v mešanici z zmeraj prisotnim adrenalinom, ne pozna. Razvijalcev dejstvo ni prestrašilo in odvrnilo od ustanovitve lige kmetovanja (Farming Simulator League), okoli katere želijo zgarditi prepoznavno ligo e-športa.

“Gre za unikatno priložnost. Tekmovanje v kmetovanju je mogoče, a se ga do sedaj, kot e-športa ni lotil še nihče. V naši ekipi imamo veliko navdušencev in zagrizenih tekmovalcev in verjamemo, da lahko kompetativni svet kmetovanja približamo širši publiki. Poznamo pravo formulo, ki bo zabavna tako za igralce, kot tudi gledalce.”, je razložil Christian Ammann, izvršni direktor Giants Software.

Liga bo zgrajena okoli ekip s po tremi posamezniki. Za začetek bodo organizirali 10 turnirjev po celotni Evropi, z zaključkom na FarmCon 2020. Aktivni bodo na največjih igričarskih sejmiščih in tudi Gamescomomu samem. Celoten nagradni sklad bo znašal okoli 250.000€.

Ob klasičnih sponzorjih tipa Intel in Logitech, bodo podporo iskali še pri proizvajalcih kmetijske mehanizacije. Po navedbah izvršnega direktorja so bili slednji nad idejo navdušeni.

Kako so do ideje sploh prišli? Le ta v glavah razvijalcev tli že lep čas. Zato so leta 2017 na sejmu AgriTechnica preizkusili enega izmed potencialnih tekmovalnih načinov. Igralci so med seboj tekmovali v nakladanju bal. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je bil med obiskovalci izjemno dobro sprejet.

Tekmovalni način za e-ligo so pričeli izdelovati od začetka, ki bo v obstoječo igro vključen kot nov način igranja.

Ne gre zanikati, da so razvijalci od 2008 prehodili dolgo pot in v 2019 ediciji prodali milijon kopij zgolj v 10 dneh od izida. Njihov uspeh zagotovo nakazuje, da nekateri gledalci namesto strelov v glavo raje sedejo v naslonjač in uživajo ob spremljanju kmetovanja na daljavo. Zakaj pa ne.

Objava Farming Simulator 19 bo dobil ligo za e-šport se je najprej pojavila na HOPsi.

Trenutna različica 5.3 je že bila deležna razbitja, kar morda sproža polemike o naslednji posodobitvi, konec koncev gre za visoko-proračunski naslov.

Pirati na svojo kopijo, če sodimo po nedavni zgodovini, ne bodo rabili čakati dolgo. K temu prispeva večje število skupin, ki se trudijo zaščito zaobiti, še preden igra izide.

Metro Exodus izide za PC, Xbox One in PS4 15. februarja, igro pa je že kar nekaj časa moč prednaročiti.

Objava Metro Exodus bo uporabljal Denuvo DRM se je najprej pojavila na HOPsi.

V preteklem letu je prišlo do velikanskih premikov, vse od Meltdown & Spectre afere, Ryzenfall in njunih kasnejših potomcev. Predhodni seznam je absolutno zastarel, zato si poglejva, kaj v mlinček vtakniti v novodobnem veku.

A preden začneva moraš vedeti, da sem izbral procesorje, ki za zahtevan denar ponujajo največ. Za iztočnico sem vzel tudi druga opravila in ne zgolj nažiganje iger. Nihče namreč ne bo i3 8100 ali Ryzen 1400 povezoval z RTX 2080, ker bi bila izbira preprosto neumna in neekonomična. Vsakemu procesorskemu razredu sem zato pripojil grafično kartico, ki pritiče rangu procesorja.

S klikom na spodnji gumb skočite na izbrani cenovni rang.

Procesor do 50€ (pisarniško delo)

V tej kategoriji bom izbiral procesor, ki je dovolj zmogljiv za nemoteno in tekočo izkušnjo pri rabi pisarniških programov. Ciljal sem na nizko porabo in po možnosti vgrajeno grafično kartico.

Procesor v tej kategoriji za nizko ceno ponuja dobro izhodiščno točko za vse, ki računalnik potrebujete za lažja opravila in ne želite biti primorani kupovati tudi grafične kartice, ki je za enostavna opravila ne potrebujete. Svoje k temu doda integrirana grafična rešitev, ki je tovrstnim opravilom tudi namenjena. Na njem bo ob vgradnji zmogljivejše grafične kartice tekla še kakšna igra, a izkušnja mnogokrat ne bo tekoča.

Intel Pentium G4560 je do nedavnega prevladoval med procesorji za preprostejša opravila. Vse do izida AMD Athlon 200GE. S slednjim si lastita enako število jeder 2(4), a za zahtevanih 50€ Athlon preprosto ponuja več. Zasnovan je na novejši arhitekturi, mogoče ga je naviti (ok, za pisarniško rabo to ni potrebno, še vedno pa je na voljo za vse preostale uporabnike) in za nameček vsebuje zmogljivejšo grafično rešitev. To je tudi osrednji razlog, zaradi katerega AMD Ryzen v tem cenovnem razredu nisem predlagal že prej (natančneje 3 1200).

Tako Pentium G4560, kot tudi Athlon 200GE sta daleč od idiličnega procesorja, namenjenega poganjanju iger. A za osnovne stvari zadostujeta. AMD-ju gre na roko še uporaba AM4 podnožja, ki bo posodobitve prejemalo vsaj do leta 2020 (še 2 generaciji), kar ga naredi dolgoživega in nudi dostop do naknadnega nakupa boljšega procesorja. Tudi ob odpovedih komponent bo iskanje nadomestnih delov ali preprosta nadgradnja na bolj zmogljiv procesor trivialno opravilo.

A vseeno je zmogljivost sorazmerna s ceno, zato ne pričakujte kaj preveč. Če niste cenovno omejeni in želite na sistemu tu in tam zagnati tudi kakšno enostavnejšo igro vsekakor priporočam, da dodate dvajsetaka in nabavite Ryzen 2200G, ki je preprosto veliko zmogljivejši.

Naša izbira: Athlon 200GE
Alternativa: Pentium G4560

Primeren za:
– osnovne igre
– družinski računalnik
– pisarniška dela

Neprimeren za:
– večino iger
– delo z zahtevnejšimi programi

Glede grafične kartice kaj veliko razmisleka ni potrebnega, saj bo za večino zmogljivejših procesor enostavno omejeval kakršnokoli zahtevnejše opravilo. Zato tu priporočam Nvidia GT 1030 2GB GDDR5, ki z nizko porabo in pravzaprav solidno zmogljivostjo dobro sovpada s cenovnim rangom.

Procesor do 80€ (Vstopni procesor za igre)

Tukaj iščem procesor, ki bo ob nizki ceni igralcem omogočal zadovoljivo preigravanje novejših in starejših naslovov. Zmogljiva vgrajena grafična ni potrebna, je pa zaželena. Konec koncev izbiramo procesor za cenovno dostopen računalnik.

Izbira je samo ena, to je AMD Ryzen 2200G. Štirijederni procesor, ki premore izjemno zmogljivo integrirano grafično rešitev. Kombinacija je zmožna poganjati tudi zahtevnejše igre, seveda na znižanih nastavitvah. Gre za praktično podobno kombinacijo, ki jo pri konkurenci prejmeš v obliki Intel i3 8100 v kombinaciji z grafično kartico Nvidia GT 1030. Njegova glavna konkurenta sta omenjeni i3 8100 in AMD Ryzen 3 1200, ki pa preprosto ne uspeta izenačiti njegove vrednosti in tako izbira ni preveč zahtevna. i3 8100 se sicer lahko pohvali z nekoliko hitrejšimi jedri, a po drugi strani je njegova integrirana grafična rešitev tudi do 300% šibkejša. Idealna izbira za vsakogar, ki želi varčen procesor za majhen sistem in vseeno namerava poganjati srednje zahtevne igre. A vedi, da bo nastavitve potrebno prilagoditi, priporočena pa je tudi uporaba Dual Channel pomnilnika s frekvenco 3000MHz oz. 3200MHz.

Naša izbira: AMD Ryzen 2200G
Alternativi: Intel i3 8100, AMD Ryzen 1200

Primeren za:
– družinski računalnik
– nezahtevne igralce iger

Neprimeren za:
– zahtevnejše igre
– delo z zahtevnejšimi programi

Ob nakupu Ryzen 2200G zaradi dokaj zmogljive integrirane grafične rešitve Vega nakup ločene grafične kartice ni priporočljiv oziroma s tem izničiš glavno prednost procesorja. Za alternativi sta priporočeni grafični kartici Nvidia GTX 1050 2GB (ali 3GB) GDDR5 ali AMD RX 560 4GB GDDR5. Za bolj zahtevne sta možni izbiri še Nvidia GTX 1050 Ti 4GB GDDR5 in AMD RX 570 4GB (8GB) GDDR5.

Procesor do 150€ (Vsestranski procesor – Igranje pri 60Hz)

Po odpravi večine poporodnih težav Ryzen serije, slednjo tokrat brez težav priporočam tudi igralcem iger. Situacija na trgu je izjemno zanimiva, saj je v trgovinah mogoče najti tako prvo generacijo v obliki AMD Ryzen 1600 in AMD Ryzen 1600X, kot tudi naslednika
AMD Ryzen 2600 in AMD Ryzen 2600X. Razlika v zmogljivosti je majhna, v ceni nekoliko večja. Ker iščemo kar najboljši P/P je zmagovalec Ryzen 5 2600. Zakaj nisem izbral Ryzen 2600X? Ker gre zgolj za nekoliko navit primerek. Za razliko od Intela je AMD vse procesorje izdal z odklenjenim množilnikom, kar omogoča preprosto navijanje modelov, ki so serijsko sicer nekoliko podhranjeni pri frekvenci. Za to bo potrebna vsaj plošča B350/X370 (pazi na posodobljen BIOS) ali še bolje B450/X470 Pričakovana frekvenca, ki jo večina uspe doseči pri navijanju je okoli 4.2GHz. Že res, da ne gre za najboljše navijalce v zgodovini, se pa zmogljivost vseeno opazno poveča.

Sama razlika med Ryzen 2600 in Ryzen 1600 ni zgolj v višini takta, temveč tud v znižani liturgiji, boljšo podporo za rame in možnostjo doseganja višjih frekvenc. S tem, da bi naj Ryzen 1600X/2600X ob uporabi kvalitetnega hladilnika še sam dvignil frekvenco za do 100MHz nad navedeno v specifikacijah. Torej nič, kar ne bi z malo igranja v BIOS-u lahko dosegli sami z Ryzen 2600 procesorjem. Vredno je omeniti, da starejšim X (1300x, 1400x, 1500x, 1700x, 1800x) modelom ni priložen tovarniški procesorski hladilnik – kar za novo ne velja (v 2x00x je priložen vsem), ki je pri novi seriji naravnost odličen in Intelovi se z njim še zdaleč ne morejo primerjati.

Drugače sam procesor omogoča kakovostno uporabniško izkušnjo. Kot idealen je za vse, ki uporabljate Adobe orodja, AutoCAD ali pa želite zgolj igrati igre (prenašanje iger v živo je možno, a priporočam, poseg po naslednji kategoriji). Procesor, ki zadosti potrebam skoraj slehernega posameznika. Morda je manjša slabost zgolj odsotnost integrirane grafične rešitve, kar pa večina na procesorju te vrednost tako ne bi uporabljala. Škoda, da se AMD ni odločil ob nakupu zraven dodati tudi kakšne igre, kot je to veljalo za FX serijo.

Če pokukamo v nasprotni tabor Intel trenutno dobre alternative za serijo Ryzen v tem cenovnem razredu nima. Zaradi porasti cen Intel i5 8400 in sorodnih Intelovih procesorjev se v tem razredu znajde zgolj štiri-jedrni Intel i3 8100, ki pa je preprosto slabši procesor. Zlomka, še moj Intel i5 6400 (4.5GHz) ga pusti v obilici prahu. Ob vsem tem pa mu pri Intelu upajo nadeti še praktično enako ceno, kot jo terja Ryzen 5 2600?

V kolikor želiš kakšen novčič prihraniti se lahko ozreš za cenejšim Ryzen 5 1600, ki je od Ryzen 5 2600 dobrih 20€ cenejši, ponuja pa za nekaj odstotkov nižjo zmogljivost.

Naša izbira: AMD Ryzen 5 2600
Alternative: Intel i3 8100, AMD Ryzen 5 1600

Primeren za:
– igranje iger
– družinski računalnik
– prenašanje iger v živo (streaming)
– Free NAS

Grafične kartice, ki jih priporočam so: Nvidia GTX 1060 6GB, Nvidia GTX 1070, AMD RX 570 8GB, AMD RX 580 8GB,
AMD RX 590 8GB, AMD Vega 56

Procesor do 250€ (Hibrid za delo in igre – vstop v 144 Hz)

Iščeva procesor, ki bo zmožen veliko večino naslovov poganjati z 100+ FPS. S 144Hz ciljam predvsem na manj zahtevne e-športne naslove, saj bi velika večina iger za doseganje teh višav potrebovala izjemno zmogljivo grafično kartico, kar pa že v ideji ne sovpada s cenovno dostopnejšim procesorjem. Zato sem sprejel odločitev za hibrid, ki bo zadostil obema stranema.

Ponovno sem naletel na enako dilemo, kot v prejšnji kategoriji.

Ko je vse drugače, kot je še nedavno bilo. V tej kategoriji lahko brez pomislekov svoje priporočilo namenim AMD Ryzen 7 1700, ki je preskočil konkurenco, ko v obzir vzamemo tudi ceno. Gre za 8(16) jedrni procesor, ki je popravil težave FX serije, torej zmogljivost posameznega jedra. Slednje je skoraj na nivoju Kaby Lake. Še več, v delovnih postajah si boljšega procesorja pod 200€ ne morem zamisliti. Ob vsem tem ima odklenjen tudi množilnik, kar omogoča navijanje. Z navijanjem lahko doseže do 3,9 oz 4.0 GHz (priporočena voltaža do 1.35V).

Priložen hladilnik je kvalitetnejši od hladilnikov, ki smo jih bili vajeni ugledati ob nakupih procesorjev. Dodano ima celo rdečo LED osvetljavo. Tudi sama nastavitev priloženega hladilnika se je sicer nekoliko otežila, a po drugi strani ni zahtevna. Vesel jo boš zlasti, še si sovražil način zapenjanja, ki je bil z nami prisoten več kot desetletje.

Kako pa se odnese v igranju iger? Dobro. Navit Intel i7 8700k/9700k sicer doseže nekoliko več sličic, ampak razlika vseeno ni velika. Kot glavni argument se pojavi cena, ki je daleč od premo sorazmerne glede na zmogljivost. Dosega namreč odlične minimume in zagotavlja tekočo igralno izkušnjo. Oboževali ga bodo prenašalci iger v živo, saj bo zaradi večih jeder zlahka kos zahtevani večopravilnosti.

AMD Ryzen 7 1700 je podoben močnejšim bratcem Ryzen 1700x/1800x in Ryzen 2700/2700X, v kolikor ga navijete na enako frekvenco. Osnoven takt je s 3.2GHz precej skromen, vendar se v turbo načinu dvigne vse do 3.6GHz. Poraba je nizka in opazen je velik napredek napram FX serije, ki je zlahka presegla 200W oznako. Naj na tem mestu še enkrat opozorim, da ne gre za oznako porabe temveč toploto, ki jo je ob delovanju potrebno odvajati preko hladilnika.

Test procesorja si lahko preberete na naši strani.

Naša izbira (hibrid): AMD Ryzen 7 1700
144Hz gaming alternativa: Intel i5 8600k/i5 9600k, AMD Ryzen 2700

Primeren za:
– igranje iger
– družinski računalnik
– delovno postajo
– vstopen server
– Free NAS

Priporočam naslednje grafične kartice: Nvidia GTX 1060 6GB, Nvidia GTX 1070, Nvidia GTX 1070 Ti, Nvidia GTX 1080, Nvidia RTX 2060, Nvidia RTX 2070, AMD RX 580 8GB,
AMD RX 590 8GB, AMD Vega 56, AMD Vega 64.

Najboljši procesor do 400€ (Odličen za igre 144Hz+)

Situacija z dobavljivostjo Intel Coffe Lake procesorjev je njihova cena narasla. Gre za prvo enačico Intelovih rešitev, ki potrošnikom ponuja cenovno dostopne 6(12) jedrne procesorje. Tako za 330€ na dober dan prejmeš zgolj Intel i7 8700. Nikakor ne gre za nezmogljiv procesor, zgolj neprimeren za navijanje. Če samo pomisliš, da si s polic pred pol leta za manjši znesek odnesel Intel i7 8700k (danes ga dobiš prej za 400€ ali več). Coffee lake serija velja za vročo in kar kliče po zmogljivih hladilnikih. Za njihovo delovanje bo prav tako potrebno B370, Z370 ali H370 čipovje. Zaskrbljujoče je VRM hlajenje cenejših plošč, zaradi česar se najcenejših primerkov izogni.

Kot osrednja konkurenta se v skledi znajdeta AMD Ryzen 7 2700/2700X. AMD je v začetku preteklega leta uspel nadgraditi že tako uspešno prvo edicijo Raven Ridge in se še bolj približati Intelu. Oba procesorja sta izjemna v aplikacijah s podporo za več jeder. Število teh se žal napram Ryzen 7 1700 ni povečalo in ostaja na 8(16), kar bodo nadgradili v prihajajoči Ryzen 3000 seriji.

Kakorkoli, v nekaterih igrah Ryzen 2700/2700X še zaostajata za i7 8700X, a razlika v povprečju znaša zgolj 20%, rezultat glede na i7 8700 pa izenačita. Ob omembi odstotkov znaš dobiti napačno mnenje. V testih so namreč uporabljene najzmogljivejše grafične kartice. Sličice tako poženejo v območje 100FPS+, kjer razlika med 120FPS ali 140FPS ni ravno velik dejavnik. V 0,1% in 0,01% se Ryzen pregovorno obnese dobro.

Ryzen 2700/X preprosto predstavljata mnogo boljšo vrednost, da pojasnim svoje stališče. Prva izmed njih je, da zraven prejmeš kakovosten procesorski hladilnik z RGB osvetlitvijo (ob Ryzen 2700X), ki bi te na trgu stal dobrih 40€. Za ceno okoli 300€ preprosto nudi več od konkurenčnih procesorjev. Za nameček bo AM4 platforma podprta vsaj do leta 2020, kar pomeni še dve seriji novih procesorjev in dosti lažjo nadgradnjo na prve množične 16(32) jedernike (če verjamemo insajderkim informacijam). Če si že lastiš AM4 B350/X370 osnovno ploščo lahko ob nadgradnji BIOS-a lahkega srca vanjo staviš Ryzen 2700X (kajne Intel in Z370). V nasprotnem primeru si le omisli B450/X470, saj ni nujno, da so vsi proizvajali na B350/X370 posodobili plošče z novo generacijo, ki vztrajno izginjajo s prodajnih polic.

Če procesor nameravaš naviti je najboljša izbira zagotovo Ryzen 2700. Priloženi hladilnik le tega bo ob silovitejšem dvigu frekvenc potrebno zamenjati, a kljub temu za več razredov prekaša tistega, ki ga dobiš ob i7 8700.

Vsi zgoraj omenjeni procesorji omogočajo izjemno uporabniško izkušnjo, najsi bodi uporabljate Adobe orodja, AutoCad ali pa želite zgolj igrati igre (tudi ob prenašanju v živo ne bo težav). Procesor, ki zadosti potrebam skoraj slehernega posameznika.

Če v obzir vzamemo izključno p/p je nedvomni izbor Ryzen 2700. Odprt množilnik ga ob dvigu frekvence naredi enakovrednega Ryzen 2700X, z izjemno RGB hladilnika. Za 250€ boljšega procesorja preprosto ne moreš dobiti. Morda je manjša slabost zgolj ta, da nima integrirane grafične rešitve, kar pa večina na procesorju te vrednost tako ne bi uporabljala. Škoda, da se AMD ni odločil ob nakupu zraven dodati kakšne igre, kot pri FX seriji.

Naša izbira: AMD Ryzen 7 2700
Alternativa: Intel i7 8700(K)/i7 9700K, i7 9900K

Primeren za:
– kakovostno igranje iger
– družinski računalnik
– prenašanje iger v živo (streaming)
– delovne postaje
– vstopne serverje

Priporočam naslednje grafične kartice: Nvidia GTX 1060 6GB, Nvidia GTX 1070, Nvidia GTX 1070 Ti, Nvidia GTX 1080, Nvidia GTX 1080 Ti, Nvidia RTX 2060, Nvidia RTX 2070, Nvidia RTX 2080, Nvidia RTX 2080 Ti, AMD RX 580 8GB,
AMD RX 590 8GB, AMD Vega 56, AMD Vega 64.

Procesor do 1000€

Dejansko smo prišli do kategorije, ki je za igre in navadneže preprosto nesmiselna. Ne poznam namreč naslova, ki bi bil sposoben zaposliti več kot 16 jeder.

Ne bom dolgovezil. Ko nameravaš kupiti procesor za 1000€ moraš že presneto dobro vedeti, za kaj ga potrebuješ.

Najboljša izbira je nedvomno AMD Threadripper 2950X, ki bo za delovanje potreboval X399 osnovno ploščo. Linija namenjena delovnim postajam tako dobiva še enega junaka. Veseli dejstvo, da je od predhodnika AMD Threadripper 1950X ob izidu cenejši za 100€. V bistvu gre za fino dodelavo slednjega. Vanj sta zapakirana dve Zeppelin jedrišči, vsako s po 8 jedri (skupaj 16/32), dvo-kanalna pomnilnika kanala in 32 PCIe 3 linij.

Ob uporabi 3200MHz DDR4 doseže hitrosti prenosa do fantastičnih 50GB/s. Glavna konkurenta najde v obliki Intel i9 7900X/i9 9820X, ki pa jima za resnejšo primerjavo primanjkuje jeder (10/20), sploh ker zanju Intel zahteva enako oz. še več denarja.

Tako Threadripper 2950X brez resnejšega nasprotnika naziv najboljšega ekstremnega procesorja ne uide. Še najresneje ga ogroža predhodnik Threadripper 1950X, ki se ga zaradi pocenitev da dobiti za okoli 550€, v zameno pa prejmeš zgolj 8% manj zmogljivo zverino.

Naša izbira: Threadripper 2950X
Alternativa: Threadripper 1950X
Alternativa 2.0: Intel i9 7900X/i9 9820X

Primeren za:
– resno delovno postajo
– mnoge virtualne naprave
– strežniki
– deep learning

Grafične kartice – RTX, Quadro, FirePro, Matrix, Vega

Absurdno kategorijo 1000€+ sem tokrat namenoma izpustil, ker preprosto več ni smiselna. Ko zelence poženeš v te višave že dobro veš kaj kupuješ in zakaj, računalniške moči pa z 16(32) jedrnimi “ugodneži” zlepoma ne zmanjka. Upam, da si v članku našel informacije, ki si jih iskali. Zavedaj se, da gre na koncu zgolj za moje mnenje, ki sem ga izoblikoval z leti izkušenj in spremljanjem trga. Morda se z izbirami ne boš strinjal, saj ne boš uporabljal enakih parametrov, saj je članek napisan z mislijo na širok krog uporabnikov in ne zgolj gejmerjev.

Če sklenem misli v celoto je AMD-ju v mojih očeh uspel velik met. Že dolgo namreč nisem videl procesorja, ki bi za razmeroma malo denarja ponujal tolikšno zmogljivost, z uspehom pa so v novotarije uspeli prisiliti tudi Intel.

Ta vodič je tudi zadnji v tako obširni obliki. V prihodnosti lahko pričakujete krajše in redno posodobljene nasvete bistvenim znižanjem, kjer bom nominiral zgolj štiri procesorje, vsakega za izbrano področje.

Za vprašanja sem na voljo na forumu ali na e-poštnem naslovu: davorin@hop.siP

Objava Kateri procesor kupiti (Januar 2019)? se je najprej pojavila na HOPsi.

Uradno je zaenkrat število certificiranih monitorjev še precej nizko, a to ne pomeni, da funkcionalnosti ne bo možno koristiti na vseh. Pomeni zgolj, da Nvidia ne zagotavlja popolne uporabniške izkušnje na tistih brez certifikata.

Kdor si lasti kombinacijo Nvidia grafične kartice in zaslona s Free-sync podporo ter želi novost preizkusiti sam, si lahko od danes naprej gonilnik, različica 417.71, sname na uradni strani.

Uradno podprti monitorji:

• Acer XFA240
• Acer XG270HU
• Acer XV273K
• Acer XZ321Q
• AOC Agon AG241QG4
• AOC G2590FX
• ASUS MG278Q
• ASUS XG248
• ASUS VG258Q
• ASUS XG258
• ASUS VG278Q
• BenQ XL2740

Certificirani monitorji bodo samodejno aktivirali G-Sync (oziroma Free-Sync) v Nvidia nadzorni plošči, postopek in modificiranje pa bo identično G-Sync monitorjem.

Vsi ostali boste morali ročno poseči po funkciji in G-Sync aktivirati preko nadzorne plošče. Nvidia opozarja, da v tem primeru lahko naletite na različne nezaželene stranske učinke, kot so trzanje, zameglitev in utripanje slike.

Objava Nvidia gonilniki s Free-Sync podporo so že na voljo za prenos se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot kaže je napoved do živega prišla celo izvršnemu direktorju Nvidie, Jensen Huangu. Ta pravi, da je Vega VII veliko razočaranje: “Preprosto ne prinaša ničesar novega. Zmogljivost je v najboljšem primeru slaba, prav tako na trg ne prinaša ničesar novega. Ne vsebuje niti ray-tracing tehnologije niti umetne inteligence. Da gre za slab produkt se nekaže, ko niti z HBM2 ni sposobna prehiteti RTX 2080. Ko vklopimo DLSS jo naša kartica zdrobi, enako velja za ray-tracing.”

Seveda gre le za njegova osebna ugibanja. Preprosto ni možnosti, kjer bi jo Huang imel priložnosti videti med delovanjem. Na mestu se je pohvalil še s tem, da njihovo RTX 2080 prodajajo vsi partnerski proizvajalci, kar pri Vega VII še ostaja neznanka.

“Gre za čuden izid, najbrž so si ga umislili danes zjutraj.”, je še dodal.

Na ostre kritike rivalov, je izvršna direktorica AMDja odgovorila: “Izjemno smo navdušeni nad prihajajočo Vega VII in vsem priporočamo, da pred komentarji počakajo na dejanski izid, saj je še niso videli.”

Zgodba se na tem mestu še ni končala. Huang je odkrito kritiziral FreeSync monitorje: “Naše podjetje je preizkusilo kar 400 zaslonov z Free-sync tehnologijo. Samo 12 jih je bilo samodejno vklopiti G-Sync avtomatično, za preostale smo morali zaobiti nastavitve. Testirali smo vsak monitor na vsaki kartici v večih igrah. Če zgolj v eni zadeva ni delovala, tehnologija ne deluje. Preprosto povedano, monitorji z Free-sync so inferiorni. S tem smo zgolj potrdili hipotezo, da Free-sync v veliki večini primerov sploh ne deluje, kar nas ne preseneča.”

Ni se bilo mogoče izogniti vprašanju o relativno slabemo sprejemu RTX, tako s strani uporabnikov, kot tudi medijev. “Imajo prav. RTX tehnologijo smo želeli približati navadnim uporabnikov, ampak preprosto nismo bili pripravljeni. Sedaj smo in imenuje se RTX 2060 in je za dvokratnik zmogljivejša od PS4.”, je še dodal Huang.

Udarcev ni bil deležen zgolj AMD temveč tudi Intel: “Intelova grafična divizija je praktično AMDjeva kajne? Bolj me zanimajo ljudje za AMDjevo. Z Intelom smo rivali, ampak to še ne pomeni, da medsebojno ne sodelujemo. Konec koncev skupaj razvijamo določen del AI.”

Objava Nvidia izstrelila prve strele proti AMD Vega VII, po njihovih besedah “brezvezni” grafični kartici se je najprej pojavila na HOPsi.

Radeon VII je namenjen gejmerjem, kar ne pomeni, da ni primeren za delovne postaje. Vseboval bo 3850 steam procesorjev, 60 compute enot pri taktu 1.8GHz. Uporabnik bo imel na voljo kar 16GB HBM2 pomnilnika z 1TB/s pomnilniške prepustnosti. Odločitev za uporabo HBM2 namesto GDDR6 ni presenetljiva, AMD na Vegah ta tip pomnilnika uporablja od njihovega izida.

Namesto pregovorno glasnih blower hladilnih izvedenk na trg tokrat pošiljajo hladilni sistem s kar tremi ventilatorji. 295W čip vendarle ni lahko obvladljiv.

AMD napoveduje 25% pohitritev ob enaki porabi napram RX Vega 64.

Z gornje slike lahko razbereš pohitritev v delovnih aplikacijah.

Rezultati nedvomno zanimajo marsikoga, ampak prvenstveno sva tukaj zaradi iger,

Očitno bo povečana zmogljivost izražena tudi v igrah. Čeprav je vzorec izjemno selektiven in njegov razpon bor, se kupcem obeta okrog 35% pohitritev v večini naslovov. Žal AMD nikjer ni navedel testnih parametrov, najbrž 4k, kjer do izraza pride 16GB pomnilnika in njegova gigantska propustnost.

Primerjava z Vega 64 ni najbolj aktualna, kako se odreže proti npr. RTX 2080? Že naslednja prosojnica kaže na njuno medsebojno izmenjevanje udarcev.

V Battlefield V, Far Cry 5 in Strange Brigade se številke ustavijo na okoli 60 FPS. Kot kaže bo Vega VII sposobna prebaviti marsikateri 4K naslov. Pričakovano do večjih razlik pride le v igrah z Vulkan. Omembe sorodne tehnologije ray-tracing ni bilo.

Rezultati so spodbudni, cena pa se ustavi pri okoli 750-800€ (699$), kar jo naredi enako referenčni RTX 2080 in 100€ cenejšo od Founders Edition. Na policah jo pričakujemo 7.2.2019.

Objava AMD predstavil Radeon VII, ubijalko RTX 2080? se je najprej pojavila na HOPsi.

Prvi skupen podvig bo v naslovu omenjena igra, ki izide marca. Ubisoft:” Trenutno nimamo nobenih načrto o izdaji Tom Clansy’s The Division na Steamu. Z Epic bomo sodelovali kot partnerji v izbranih igrah, ki bodo naznanjene tekom leta. Zaupamo, da bo uporabniška izkušnja za naše privržence tako še boljša, vse od prednaročil do igranja beta različice. Epic stresa igričarsko industijo in utečene distribucijske modele, zaradi tega jih želimo podpreti.”

The Division 2 je že bil prikazan tudi znotraj Steama in ga še vedno lahko najdeš znotraj Steam podatkovne baze, ampak predstavitvena stran je bila nedavno odstranjena.

Objava The Division 2 ne bo izšel na Steamu, temveč znotraj Epic Store se je najprej pojavila na HOPsi.

Glede zmogljivosti naj bi še naprej sodila v ti. srednji razred, ki je med kupci najbolj priljubljen. Za razliko od predhodnic je njena glavna prednost v nižji ceni pri 349$ (okoli 350€). Na njej je tekla igra Battelfield V med letošnjo Nvidiino CES predstavitvijo. Z vključenim ray-tracing in srednje visokimi nastavitvami, so se FPSi ustavili pri številki 60 na 1440p.

Tokrat so si nekaj več prostora pustili pri ceni, saj je razlika med 350€ RTX 2060 in 500€ RTX 2070 precej visoka. Ob nakupu ene izmed RTX kartic bo kupec prejel še igro Anthem oziroma Battlefield V.

Na predstavitvi so ponovno prikazali nekaj grafov, kjer so primerjali zmogljivost GTX 1060 in RTX 2060. Primerjava je sicer na mestu, a vseeno se moraš zavedati, da gre tudi za 100€ dražjo kartico. V njih se Hitman in Doom obneseta 40% bolje, Sniper Elite 4 in Battlefront II 50% bolje in Black Ops 2 ter Wolfenstein II, kjer so FPS 60% višji.

Na policah se bo znašla 15.1., že od začetka bo na voljo v večih izvedenkah partnerjev. Zaenkrat se bo pojavila v zgolj 6GB GDDR6 izvedbi, govori pa se tudi o šibkejših z 4GB in 3GB, ki bosta izšli tekom leta. Vanjo bo vgrajenih še 240 Tensor jeder za potrebe Ray Tracinga.

Objava Prihaja RTX 2060! Zmogljivejša od GTX 1070 TI praviš? se je najprej pojavila na HOPsi.

V zadnjem desetletju AMD na tem varčnem, a širokem trgu preprosto ni uspel konkurirati večnemu rivalu. A stvari se kot kaže spreminjajo. Osvežena Ryzen 3000H serija namreč cilja v sam vrh ponudbe, kjer bo vsak pričakovano imel vgrajeno integrirano grafično rešitev. V repertoarju bo ponudila sedem raznolikih procesorjev, če začnem pri šibkejših.

Najosnovnejši bo Athlon 300U z 2/4, hitrostjo 2.4GHz/3.3GHz in 3 Vega jedri. Nekoliko zmogljivejši Ryzen 5 3300U 2/4 2.6GHz/3.5GHz bo prav tako vseboval 3 Vega jedra.

To sta tudi edina izmed procesorjev z zgolj dvema jedroma, kar za porabo 15W sploh ni slabo. Sledi serija Ryzen 3 3300U, Ryzen 5 3500U in 3550H z po 6 in 8 Vega jedri. Najzmogljivejša Ryzen 7 3700U in 3750H imata 10 Vega jeder in pod turbo frekvenco dosežeta do 4GHz.

AMD svojih prenosnih procesorjev nikoli ni povezoval z gamingom in tokrat so svojo tradicijo uspeli prekiniti. Z povečanim termalnim dizajnom bosta za, iger željne publike, najprimernejša Ryzen 5 3550H in Ryzen 7 3750H s TDP 35W, kar je precejšnje povečanje napram varčnejšim sovrstnikom z oznako U, kjer se številka ustavi bistveno prej, pri 15W.

Kot sem že omenil bosta oba imela vgrajeno Vega grafično rešitev. A v večini prenosnikov se bo ob njima zagotovo kakšna izmed zmogljivejših ločenih grafičnih kartic.

AMD šele otipava področje in napovedi zmogljivejših procesorjev za prenosnike lahko pričakuješ skozi celotno leto.

Več poudarka so namenili varčnejšim, z oznako U, kjer se v sredini razpredelnice znajde Ryzen 5 3500U. Po navedbah AMD-ja naj bi bil od i5 8250U za 14% hitrejši pri brskanju po spletu, 27% pri video obdelavi in približno enak v preostalih aplikacijah. Rezultat zdaleč ni slab, a za boljšo primerjavo boš moral počakati na splavitev Coffee Lake mobilnih procesorjev 9. generacije.

Vseeno. Do 12 urno delovanje baterije in podpora za 4K HDR je vredno premisleka. U serija nikakor ni namenjena igram, a to še ne pomeni, da jih na njih ne bo mogoče igrati na vgrajeni Vega kartici, če si pripravljen sprejeti kompromise.

Ryzen 7 3700U lahko doseže 97 FPS v Rocket League (720p low) in 57 FPS v Fortnite, kjer Intel i7 8565U obtiči pri 48 FPS.

Številke ne bodo navdušile vsakogar, vendarle za igranje manj zahtevnih iger ob vožnji z vlakom ali čakanju v hotelski sobi več kot dobrodošlo.

Objava AMD se (postopoma) vrača na trg visoko-zmogljivih gejmerskih prenosnikov se je najprej pojavila na HOPsi.

Naj te ne preseneti cena, ki bo na obrazu marsikoga pričarala mimiko začudenja. Konec koncev Nvidia že od nekdaj izdaja v glavnem premijske linije izdelkov. Tako cena kar 5.000€ ne preseneča.

V zameno prejmeš 4K HDR, G-Sync, 144Hz ter HP-jev Omen X Emperium zaslon. Podpiral bo Nvidia Shield tehnologijo, tako boš lahko dostopal do streaming aplikacij in Googlovega asistenta.

Tako imenovane BFGD (veliki format gejmerskih zaslonov) za Nvidio ne bo izdeloval izključno HP. Na trgu mu bosta konkurirala tudi Acer in Asus. HP je v svojo izvedenko vključil še zvočni sistem, ki se razprostira na spodnji strani zaslona in vključuje tri zvočnike z možnostjo preklopa profila med zabavo in igro. Na zadnji strani so 3xHDMI 2.0 priključki in le eden DisplayPort, kar je nekoliko presenetljivo. Brez USB-jev ne bo šlo, vgrajeni so namreč kar štirje, od tega dva navadna 3.1 in dva namenjena hitremu polnjenju.

Objava Prvi Nvidiin 65″ 4k HDR gejmerski zaslon za “vsakogar” se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda spletno igranje ni edina ugodnost. Vsi naročniki so upravičeni še nekoliko nižjih cen in vsakomesečnih brezplačnih iger. Le te obdržijo začas naročnine, po njenem poteku pa zgolj ob podaljšanju.

Torej v tekočem mesecu naročniki prejmete:

• Steep (19,99€) PS4
• Portal Knights (19,99€) PS4
• Zone of the Ender HD Colletion (34,99€) PS3
• Amplitude (19,99€) PS3
• Fallen Legion: Flames of Rebellion (19,99€)PS Vita/PS4
• Supere Mutant Alien Assault (9,99€) PS Vita

Portal Knights smo opisali tudi sami. Naš opis lahko preveriš TUKAJ.

Objava Brezplačne PS4 igre za naročnike PlayStation Plus v januarju 2019 se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot diametralno nasprotje lahko na strani preveriš tudi, kateri procesor ali grafično se v danem trenutku splača kupiti. V kratkem bosta deležna prepotrebne posodobitve, ki se že predolgo izmika mojim prstom.

Kakorkoli, osredotočiva se na tokratno temo, to je, nakupu česa se definitivno izognite. Spisano leti tako na grafične kartice, kot tudi procesorje, to sta komponenti, ki tudi najbolj vplivata na zmogljivost računalnika. Diktirate delovanje vsakega računalnika in preprosto ne sodita v kategorijo matičnih plošč, pomnilnika ali napajalnikov, kjer je bistvena lastnost zgolj dohajanje zmogljivosti naših težko-kategornikov.

Grafična kartica

GT 1030 DDR4 abominacija

Naziv najslabše kartice zadnjega desetletja nedvomno pripada GT 1030 DDR4. Preprosto za skoraj identično ceno kot GT 1030 GDDR5 ponuja sramotno kar 50% nižjo zmogljivost. Zanjo enostavno ni mesta, saj ne služi drugemu kot zgolj proizvajalčevi izrabi zaloge zastarelega pomnilnika, ki je mimogrede pri tem modelu na spletu in tudi sami embalaži pogosto zamolčan ali skrit globoko znotraj drobnega tiska. Neuk uporabnik težavo zlahka spregleda in se čudi zatikanju v igrah.

Kartica niti ni nova, njen izvorni greh sega v maj 2017. Grešnik, ki je to abominacijo spočel si zasluži kamenjanje, metanje gnilih paradižnikov in redno dostavo pasjih iztrebkov na hišni prag. Je namreč avtor vsega, česar si pri “novodobni” kartici nihče ne želi. Za 60% nižja prepustnost 16.8GB/s napram 48GB/s (GDDR5) se preprosto pozna. Podlo, ni kaj.

Da pa ne govorimo zgolj o teoretični zmogljivosti, lahko navedemo praktičen primer v zadnje čase nadvse popularni igri Fortnite. Namesto 130FPS na HD in srednjih nastavitvah pri GDDR5 bratcu pri isti grafični z GDDR4 pomnilnikom na istih nastavitvah pristaneš pri 73FPS in kot omenjeno, si za grafično kartico odštel zgolj dobrih 5-10€ manj.

Kitajski GTX ponaredki

Med najslabše investicije sodijo “kitajske” GTX grafične kartice. Slednje se prodajajo pod oznakami GTX 960, GTX 970, GTX 1050, GTX 1060 pa vse do najdražjih GTX 1080 Ti.

Zakaj pa sploh gre? No, pod pokrovom se skriva presenečenje. Pred dobrimi dvemi leti sem tudi sam naletel na podobno “prevaro”. Med prečesavanjem Bolhe najdem oglas za GTX 780 za 100€ (takrat so se prodajale za >200€), kjer nekaj hudo smrdi. Seveda lastnika pokličem, vprašam par podrobnosti glede kartice, a vseeno mi ugodna cena ni dala miru. Vse skupaj se je končalo ob omembi: “Kupljena s Kitajske, saj vem, da je malenkost slabša, ampak gor piše GTX780.”

Zakaj se torej izogniti takšni robi? Praktično ne kupujete omenjene kartice, temveč dosti slabši model. Recimo GT 450 z generičnim hladilnikom in ponarejenim BIOS-om, ki jo sistem sicer zazna kot GTX 780. AMPAK. Razlika ni zgolj v goli zmogljivosti. GTX 780 ima namreč 3GB GDDR5 pomnilnika, a GT 450 ga seveda premore dosti manj in sicer zgolj 1GB GDDR5. BIOS zazna kartico kot GTX 780 s 3GB pomnilnika in bo zato seveda mislil, da razpolaga s 3GB pomnilnika. Posledično večina aplikacij sploh ne bo delovala, če katera že bo, se bodo pojavljale hude grafične anomalije, vi pa boste puščeni z grenkim okusom v ustih.

Popolna prevara za neznalce, ki mnogokrat ne gojijo nobenih predhodnih pričakovanj. Vsaka norost v sebi skriva smisel. Goljufivci iz trga niso izginili niti nekaj let kasneje, tako, da le previdno ob nakupih kartic, sploh tistih brez oznak proizvajalca ali s sumljivo nizkimi cenami.

RX 580 – kitajski trg

Čeprav v zadnjih letih AMD ravno ne slovi po kontroverznih praksah in odločitvah, temu letos ni bilo tako. Zlasti na kitajskem trgu so pričeli s prodajo RX 580 z le 2048SP enotami, ki je v bistvu prepakirana RX 570. Če ne drugega so vsaj nekoliko spremenili ime in dodali 2048SP. Vseeno marsikdo razlike ne bi opazil, konec koncev gre za RX 580, kajne? Razlika nikakor ne dosega razsežnosti GT 1030, a vseeno se RX 580 2048SP ponaša z 256 stream procesorji manj od polnovredne različice, cena pa je praktično enaka.

Upam, da v naslednjem letu do podobnih marketinških mahinacij več ne bi prihajalo, če pa že bodo, pa jih bom karseda hitro izpostavil (ja, zavzemal se bom tudi za svetovni mir /s).

RTX 2070/2080

Marsikdo se ob omembi Turing serije z mano ne bo strinjal in mnenja so deljena. A RTX 2070 in RTX 2080 si preprosto zaslužita nominacijo, saj sta utelešenje prakse, ki je kupci ne smemo podpirati. Ne gre za kartici, ki bi poželi tone ovacij in na mizo za manjši denar prinesli dodatno zmogljivost. In cena je ob zavajanju tudi glavna spotika spora. Kartice, ki se prodajajo po MSRP niso ravno slab nakup, a hkrati ne prinašajo navdušenja, saj so zgolj za drobtine hitrejše od odhajajočega cenejšega Pascala.

Razvoj se je ob izidu Pascala preprosto zaustavil in Turing ni nadgradnja, ki sem jo pričakoval. Podrobneje o temi lahko najdeš tukaj.

Pa je Nvidia kriva za to, da ji preprosto ni potrebno razkriti najbolj vročih želez, ki jih skriva v kovačnici? AMD trenutno preprosto ni enakovreden konkurent, saj se mu v FPS višavah začne kolcati in le s sramom pogleduje v zeleno nebo. RX Vega 64 sploh ni slaba kartica, je pa prepočasna za konkuriranje najhitrejšim. Torej, čeravno si trenutno Nvidia status quo lahko privošči, zna na dolgi rok odločitev obžalovati. Le naj vrže oko na Intel in njegove težave.

Procesorji

Trg žlahtnih kovnic je zacvetel ob splavitvi Ryzen serije. Ne bi zgrešil ob trditvi, da je slednja nekaj najboljšega, kar se je v industriji lahko zgodilo.

Skylake-X osvežitev

Po drugi strani pa je prikazana nonšalantnost in spanje na lovorikah. Kot odgovor na Threadripper procesorje je Intel nasilno splavil Skylake-X osvežitev. Vojna jeder je dobila novo razsežnost. V praksi do boja ravno ni prišlo, saj na policah še vedno čakamo, da iz obljubljene dežele splava 28 jedrni procesor s 5GHz. AMD je svoje karte razkril že pred meseci z 2990WX (32/64), ki je še do danes najzmogljivejši procesor na potrošniškem trgu.

Intelova pošast bo terjala povsem nov socket, kjer bo tudi plošča izjemno draga – 600€+, če bo v prvi vrsti sploh ogledala svetlobo dneva.I

Intel si bom letos resnično privoščil. Spodrsljajev kar ne zmanjka. 9. generacija procesorjev je tako dobra, da so lahko 8 kar preskočili? Težava ni preskok, kjer smo iz 6. pristali na 9., ampak dejstvo, da 9. generacija ni ravno izjemna.

Na spletu sem naletel na ogromno število pripomb in kritik na račun i9 9980XE, procesorja s ceno zajetnih 2000€. Vroča pečica, ki jo je praktično nemogoče naviti na nivo starejšega delidanega 7980XE. 9980X ni mogoče niti delidati, brez, da bi ga pri tem uničil.

Postavimo vse skupaj na stran. Intel še vedno živi v pravljični deželi, kjer so njihove cene upravičene in žanjejo navijaške valove. V realnosti pa se postavlja vprašanje:” Kdo pri zdravi pameti bi Sklake-X osvežitev sploh kupoval, ko pa AMD za manj denarja nudi več.”

Postavka je branljiva. AMD Threadripper 2950X (16/32) in 1950X
(16/32) je mogoče dobiti že za 900€ in 600€, med tem, ko Intel 9960X (16/32) stane kar 1700€. Intel je zgolj recikliral procesorje in ceno iz leta 2017, ki pravzaprav že takrat ni bila konkurenčna. Tako je Skylake-X serija nesmiselna in izjemno slab nakup. Še sreča, da je bil Threadripper zasnovan v prostem času – TUKAJ.

Kaj je prineslo leto 2018

Leto 2018 je nedvomno pustilo mešane občutke. Vseeno bi bilo škoda zaključiti na negativni noti. Uporabniki smo v drugi polovici leta, po padu kripto mrzlice, končno dočakali cenejše grafične kartice. Enako velja za Ryzen procesorje, ki so še vedno podvrženim visokih pocenitev. 1600X se nemalokrat da dobiti za manj kot 140€, enako velja za Threadripper ponudbo.

Nekaterim bo šlo v nos neslavna izpostavitev RTX 2070/2080. Razloge temu sem javno izpostavil že večkrat, preprosto je serija, po izjemno uspešnih Pascal in Maxwell, izjemno razočaranje, ki na mizo, z izjemo 2080 TI ne postavi ničesar presunljivega, kjer se le začudeno ozreš v cenovno postavko. Zmogljivosti RTX 2080 TI preprosto ni mogoče oporekati, gre celo za prvo kartico, ki je sposobna zadovoljivo prebaviti vse 4k naslove, zaradi česar tudi ni bila izpostavljena.

Morda obžalujem nevključitev cenejših Z390 osnovnih plošč. Velika večina ima zanič VRM hladilnike in iz neznanega razloga se proizvajalcem v glavi poraja genialna ideja, kjer med podprte procesorje vključijo 9900K. Obupne rezultate so dosegale tako Asusove, AsRockove in MSIjeve, kar jih je naredilo popolnoma neadekvatne 8 jedrnim procesorjem. Gigabyte je uspel stopiti stopničko višje in na njihovih ploščah težave niso bile problematične v tej meri. Pozornost pri nakupu nikakor ni odveč.

Objava Najbolj katastrofalni procesorji in grafične kartice v 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Če igre do sedaj še niste imeli možnosti preizkusiti, se odpira dobra možnost, da vam to končno uspe. A potrebno bo imeti nekaj sreče. Med vsemi registriranimi člani, ki igre še nimajo, bodo razvijalci podarili kar nekaj paketov 14 dnevnih dostopov do igre. Zmagovalci bodo izbrani naključno, v prednosti pa bodo tisti, ki so se registrirali prej.

Igro bo v tem času mogoče dobiti po 25% znižani ceni, ki velja za vse pakete. Vsakdo, ki se v tem času odloči za nakup, bo prejel dodatno opremo in priložnost, da jo prejme tudi po vsakem ponovnem izbrisu (t.i. wipe, ko ob prihodu novosti strežnike počistijo in vsi igralci pričnejo od začetka).

Posebne ugodnosti bodo deležni vsi dolgoletni lastniki. Tisti, ki so igro kupili:
– po 28.12.2017 bodo bogatejši za dodatno opremo in 14 dnevni ključ, ki ga lahko delijo s prijateljem
– pred 28.12.2017 ob tem prejmejo še dodaten 14 dnevni ključ.
– pred 27.7.2017 dobijo ob vsem ostalem še dodatno kopijo standardne edicije igre.

Kmalu prihaja v igro novi porpavek 11.1. Več informacij najdeš TUKAJ.

Spodaj si lahko pogledate našo recenzijo igre:

Objava Escape from Tarkov pripravlja poseben novoletni dogodek se je najprej pojavila na HOPsi.

Naj začnem na začetku. Beyond Good and Evil je bila enoigralska tretjeosebna avantura. S simpatično podobo, odlično izdelanimi liki in zapomljivo zgodbo je pri marsikaterem igralcu našla prav posebno mesto. Si lahko zamisliš njihovo nepopisno navdušenje po tem, ko so nadaljevanje oznanili 14 let po prihodu izvirnika?

Presneto, igri je vendar pripadla krona E3, a Ubisoft očitno počne vse kar je v njegovi moči, da ji ne bi uspelo. Seme spotike je tokrat t.i. always online DRM, ki zgolj potrdi, da “čistega” enoigralstva v igri zagotovo ne bo. To niti ni nepričakovano, večigralski naslovi so v zadnjih letih priljubljena in predvsem “varnejša” naložba. Sicer razvijalci poudarjajo, da jo bo mogoče igrati tudi solo ali s prijatelji, ampak tovrstne obljube smo igralci slišali že mnogokrat in smo jih presneto siti.

Sploh ne vem, zakaj me pri Ubisoftu to še sploh preseneča, konec koncev so tovrsten način “nepotrebno” vsilili tudi v Tom Clancy’s Ghost Recon® Wildlands in čeravno ga je bilo moč igrati samostojno brez povezave, to ni bilo pretirano zabavno. To še ne pomeni, da celostna izvedba ni mogoča (trenutno jezik ne najde nobene), a ko je igra v osnovi zasnovana za večigralstvo, zdolgočasenemu posiljenemu enoigralstvu brez povezave, ni mogoče uiti.

Odločitev, da bo Beyond Good and Evil izključno večigralska igra me je potrla. Sploh ne vem ali me Ubisoft sploh še lahko preseneti, 80% njihovih nedavnih naslovov je tako ali tako “always online”. Še vsak večigralski naslov, kjer so razvijalci trdili, da je igro sicer mogoče igrati sam, ampak jo je bolje igrati s prijatelji, skorajda nikoli ni upravičil naložbe in zahtevane cene (iz oči enoigralstva). Še več, nemalokrat je razočaral še pri osrednji prvini. Namesto vsebine in občutka polnosti se svet vrti okoli km2, dolžine, števila nalog in količine igralcev, a kaj, ko je mnogoteri naslov preprosto prazen. Ostane brez bistvenega elementa, iskrice, ki bi igralce vlekla k igranju, prijatelji pa postanejo zgolj približen nadomestek tega, kar bi morala že prvenstveno nuditi. Najbolj nedavna igra s podobno obljubo je Fallout 76, čeprav vsekakor lahko najdemo še slabše primerke .

Skrb podkrepi izjava:“… torej, samostojno igranje v BGE2 je mogoče, če je samotarska piratska izkušnja tvoja izbira…”

Ubisoft svojo odločitev opravičuje: “Kot takšno bo igro moč igrati zgolj z internetno povezavo za tekočo igralno izkušnjo, dinamične posodobitve in igranje s prijatelji. Vsak si bo sam izbral, ali želi igrati skupaj z ostalimi, še vedno pa bo igro mogoče igrati tudi sam.”

Ob pregledu razkritih igralnih posnetkov me preletavajo mešani občutki. Nikoli nisem bil velik ljubitelj večigralskih iger in vsak naslov vanj definitivno ne sodi. God of War 3, Spiderman, Kingdom Come so le nekateri enoigralski uspehi letošnjega leta, ki kažejo, da je lahko brezmrežna igra ob dobri zamisli in izvedbi lahko uspešnejša od še tako priljubljenega večigralskega naslova. A strah pred neuspehom včasih prevlada in igro potepta, še preden se dejansko znajde na prodajnih policah. Bojim se, da bo Beyond Good and Evil 2 uspelo narediti nekaj, kar veliki založniki še kako obvladajo – izbrisati še poslednje spomine na posebno izkušnjo izvirnika.

Morda se zgolj motim in bo Beyond Good and Evil 2 uspel postaviti nove standardne v industriji, kar si franšiza in njeni pristaši tudi zaslužimo.

Objava Za igranje Beyond Good and Evil 2 bo potrebna stalna internetna povezava se je najprej pojavila na HOPsi.

Dobrih 20 “kradljivcev” po celotnem svetu je v pogovoru z BBC izdalo, da aktivno kradejo račune drugih igralcev, jih preprodajajo na svetovnem spletu, dejanje pa zanje ni sporno.

Fortnite je mogoče igrati brezplačno. Založniku Epc Games denarja ne primanjkuje, zgolj z kozmetičnimi dodatki so zabeležili že več kot milijardo evrov prihodkov. Le ti zgolj spremenijo izgled lika in dodatne prednosti med igranjem ne omogočajo.

Dobra priložnost za kradljivce in rast črnega trga, sploh glede na precej mlado igralno bazo, ki ne da toliko na varnost. Zlikovci tako račune prodajajo od 25 centov pa do nekaj tisoč evrov. Ker je igra brezplačna vrednost niha glede na “redkost in številčnost garderobe”, saj napredovanje igralcem ne nudi prednosti pred konkurenti.

O problemu kraje računov so bili pri Epic Games obveščeni že marca in takrat so v izjavi dejali, da bodo definitivno preverili. Na očitke okradenih igralcev se večinoma odzovejo s komentarjem, da zadevo preiskujejo in delajo na popravkih, ki bodo izboljšali varnost računov.

Spoznajmo kradljivce

Prva izjava prihaja s strani enega izmed Britanskih zlikovcev, ki je dejal, da se je z dejavnostjo pričel ukvarjati to poletje pri starosti 14. let. Njegova aktivnost se je pričela po tem, ko je sam postal žrtev podobne zlorabe.

V intervjuju je dejal, da je porabil okoli 50€ za nakup kozmetičnih dodatkov, a nekega dne je vse enostavno izginilo. Prejel je namreč email od založnika Epic Games s sporočilom, da je nekdo spremenil geslo njegovega računa in dodal dodatno avtentifikacijo, zaradi česar računa ni bilo možno obnoviti. Po njegovih besedah je šlo za zelo travmatično izkušnjo (očitno pa ga prav nič ne moti, da isto “travmo” povzroča drugim).

Kot veliko drugih se je za odgovore obrnil na Twitter. Pri tem je tam opazil dejavnost prodaje “rabljenih” računov z boljšimi stvarmi, kot si jih je lastil sam.

Eden izmed uporabnikov mu je ponudil kupčijo, v kateri bi dobil račun drugega uporabnika s precej kozmetičnimi dodatki za “zgolj” 25 centov in pohlep je napravil svoje. “Seveda sem takoj videl, da je račun vreden več kot to in nisem si mogel pomagati, da ne bi zagrabil te dobre kupčije.”

“Ko sem opravil nakup so do mene pristopili določeni osebki in mi razložili postopek kraje računov ter me naučili kraje.”

“Dali so mi tudi dostop do podatkovne baze v kateri se je nahajal dolg seznam uporabniških imen in gesel, pridobljenih preko kraje podatkov iz raznih podatkovnih baz tekom zadnjih let. “

“Naučili so me, kako kupiti orodja za goljufe, s katerimi lahko te podatke iz podatkovnih baz vnašam v prijavno stran igre Fortnite in kako nato prevzamem nadzor nad računom in ga prodam kupcu.”

“Gre bolj kot ne za srečo in počutim se kot pravi poslovnež. Ali dobiš dober račun ali pa brcneš v prazno in vržeš stran par minut. Upaš predvsem na račune z redkimi kozmetičnimi dodatki, saj jih zlahka prodaš za več 1000€.”

S svojo dejavnostjo je tekom prvih tednov zaslužil okoli 1.500€. Zaskrbljujoče je dejstvo, da so za njegovo dejavnost vedeli starši, a niso ukrepali. Kljub dokaj nizki starosti se je kaznivosti svojega ravnanja zavedal tudi sam.

Sicer mislim, da ne rabim posebej izpostavljati, da je tovrstna dejavnost seveda kazniva, spremljata pa jo lahko do dve leti zapora (odvisno od države).

A kljub temu večina goljufov ne kaže znakov obžalovanja ali skrbi. Mednje spada tudi 17 letni Slovenec, ki se prav tako ukvarja s podobnimi dejavnostmi.

“Ne vidim, kako bi me lahko ujeli. Sem prepameten in tega tako ali tako nihče ne preverja.” Kar med igranjem igre Fortnite je zraven dodal, da je z dejavnostjo tekom zadnjih sedem mesecev zaslužil več kot 18.000€.

Pri početju mu pomaga in svetuje celo njegova mati, ki mu kot računovodkinja pomaga pri “služenju” (mislim, da je boljša beseda kraji) denarja za nov avtomobil. Kot dokaz je priložil aktivnost njegovega Paypal računa in Bitcoin denarnice.

Zaključek

Nacionalna agencija za preprečevanje zločinov je dala izjavo, da so opazili dolgoročno povezavo med video igrami in goljufanjem ter da bi morali založniki dati več na varnost uporabnikov.

“Radi bi videli igričarsko industrijo, ki aktivno sodeluje s silami pregona pri lovljenju zločincev in že zgodaj prepreči njihovo dejavnost.”

Izjemno zaskrbljujoče je, da starši velikokrat vedo za početje in otrokom pri tem celo pomagajo.

Če se tudi sami bojite, da boste postali žrtev podobne zlorabe, je iz pogovora mogoče razbrati, kako se zavarovati. Dejavnost goljufanja in služenje kruha je močno otežena, v kolikor ima uporabnik na računu dodano dodatno avtentifikacijo za prijavo. Pomembna so raznolika gesla, zato uporabljajte drugačna gesla
na različnih straneh, sploh, če ste kje zasledili, da je bila katera izmed teh strani ogrožena. 

Objava 17-letni Slovenec s krajo Fortnite računov zaslužil že 17.000€ se je najprej pojavila na HOPsi.

Po svoje je zanimiv njihov pristop, saj od prvenstvenih barv in rdečelase bejbike ne odstopajo. Za vse pljuvače so v zadnjih letih sicer vpeljali linije Redux, Industrial in Chromax, kjer lahko nabavijo ventilatorje temnejših odtenkov, v kolikor jim bež-rjava še po toliko letih kravžlja možgančke.

Tako sem bil izjemno vesel kontakta z Noctuo, kjer so mi v test ponudili NH-L12S hladilni sistem. Ne gre za klasični hladilnik, saj je zaradi svoje kompaktnosti in nizkih dimenzij po višini v prvi vrsti namenjen manjšim ohišjem.

Video opis

Tehnične specifikacije

• Dimenzije: 128 x 70 x 146 mm (Š x V x D, vključen ventilator)
• Material: baker (stični del nikelj, odvodne cevi baker), aluminij (hladilna rebra)
• Odvodne cevi: 4
• Teža: 520 g (vključen ventilator)
• Ventilator NF-A12x15 PWM:
  • Dimenzije: 120 x 120 x 15, 120 x 120 x 25 mm
  • Najvišja glasnost: 23.9 dB (A)
  • Hitrost: 450 – 1,850 rpm
  • Pretok: max 94.2 m³ / h
  • Statični pritisk: max. 1.53 mmH2O
  • Konektor: 4-pin PWM
• Kompatibilnost:
  • Intel 1150, 1151, 1155, 1156, 1366, 2011, 2011-V3, 2066
  • AMD AM2, AM2 +, AM3, AM3 +, AM4, FM1, FM2, FM2 + (potrebna zadnja ploščica plošče)
• Cena: ~50€

Vsebina škatle

• 1x NF-A12x15 PWM ventilator
• 1x Upornik za nižanje glasnosti (L.N.A.)
• NT-H1 termalna pasta
• SecuFirm2 namestitveni set   
• Noctua metalna okrasna nalepka

Kot že nekajkrat v zadnjih letih, se tudi tokrat niso odločili za nov dizajn, temveč revizijo modela iz leta 2012 NH L12. Termalna kapaciteta ostaja enaka, so pa zato dimenzije še nekoliko manjše. Z 70mm je NH L12S tako kar 23mm nižji, vendar pričakujem podobne termalne rezultate.

Ventilator je pri novincu mogoče namestiti tako zgoraj, kot tudi spodaj, odvisno od prostora, ki je na voljo. V kolikor je ventilator obrnjen navzgor, se višina poviša za 15mm na 85mm. Prednost potisne konfiguracije (ventilator zgoraj-navzdol) so 3-4 stopinje manj, ob tem pa so bolje hlajeni tudi VRM ob procesorju.

Podprti so praktično vsi novodobne procesorske reže. Zaobsega vse od 2066 do FM1, izjemno zadovoljiv podatek za lastnike starejših mlinčkov. Z ventilatorjem tehta 520g (brez 392g), s čimer spada med lažje hladilnike. Osnova je zgrajena iz bakra, kot tudi štiri odvodne cevi s 6mm premerom. Slednje so na stično ploskev spajkane, kar vodi v boljši pretok toplote.

Namesto NF F12 PWM ali NF FB9 PWM, ki sta pritekla NH L12, tokrat zraven prejmeš NF A12x15 PWM ventilator. Kljub debelini zgolj 15mm specifikacije obetajo. Ob maksimalnih 1850 vrtljajih je sposoben potisniti 94.2 kubična metra zraka v uri. Če omenim še statični pritisk 1.53 mmH2O in 23.9dBA nalepko je rezultat nedvomno impresiven.

Kot priteče premijskemu produktu, je takšna “žal” tudi cena. Ni nerazumna a iz denarnice bo potegnila kakšen cekin več od konkurence. Za 49.99€ lahko kupiš že marsikateri hladilnik, ampak NH L12S prvovrstno nikoli ni bil mišljen, kot masivna hladilna rešitev.

Embalaža

Gre za tipično embalažo, ki jo zveste stranke že pričakujejo. Obarvana je belo in odtenke rjave. Na predstavitvenem delu je z velikimi črkami napis modela, ob njem pa še namembnost in prednosti njihove hladilne rešitve, napram konkurence.

Na desni strani so slikovno razloženi nekateri izrazi, za podrobnejšo razlago je dodan še tekst. Zadaj je zgolj kratek opis v večih jezikih in koda hladilnika, na levi pa specifikacija in spisek dobrot, ki se v notranjosti nahajajo.

Od nekdaj me je privlačila preprosta, a hkrati urejena notranjost, ki ji pri Noctui že standard. V kartonasto embalažo na vrhu, so zapakirani vsi dodatki, od termalne paste in namestitvenih elementov, spodaj pa se nahaja v celulozno zlitino ovit hladilnik. Med transportom bo moral poštar doživeti pošten kratek stik, v kolikor želi lepotca poškodovati. Ventilator je tovarniško že nameščen na spodnjo stran, pred poškodbami ga varuje kos kartona.

Izgled

Hmm, kaj pa naj rečem o hladilniku samem? V oči mi je najprej padla svetleče sive barva aluminijastih reber, ki se zliva z rjavkastim ventilatorjem. Vse več kot očitno kaže na Noctuin hladilnik in upam si trditi, da bi ga prepoznal tudi v alkoholiziranem stanju ali še huje smrtni postelji. Ne vem točno kako bi razložil, ampak nelogično barvno kombinacijo preprosto začutiš z očmi.

Če hejtaš RGB boš navdušen, Noctua se v vode kiča zaenkrat še ni podala. Kako bi opisal, hmm, na nek način v vsem soju luči njihovi hladilniki ostajajo v prvi vrsti presneto tradicionalni in topli. Kot babica, ki ti v hladnem jutru postreže kozarček kakava in rogljiček. Preprosti vendar praktični in učinkoviti. Noctua RGB cirkusa več kot očitno ne potrebuje.

Aluminijasta jedra so na vidnih straneh zapolnjena, prepustna zgolj pri zaponkah, ki pričvrstijo ventilator. Nad stično površino se nahajata dva vijaka z notranjim navojem. Zaradi same oblike bi bilo hladilnik preprosto nemogoče privijačiti od zgoraj. Tako se na zgornji ploskvi nahajata dve majhni odprtini, ki sta namenjeni privijačenju dveh vijakov. Štiri odvodne cevi skladno potekajo od stične ploskve do hladilnih reber. Potrebno bo paziti pred zvini. Ob nepravilnem ravnanju kaj hitro povzročiš razpoke v materialu, saj so hladilne cevi vpete zgolj iz ene smeri.

Stična ploskev je bakrena, prevlečena s premazom iz niklja. Zaradi boljšega stika je površina rahlo zaobljena, da ob privijačenju doseže tem popolnejši stik.

Ventilator nima standardnih dimenzij. Šteje le 15mm, kar ga naredi izjemno tankega, kar je pri kompaktnih ohišjih, kjer je prostora vedno premalo, bistvena lastnost. Za razliko od nekaterih konkurentov je obrnjen navzgor, kamor tudi odvaja toploto. Deluje na podoben princip kot stolpični hladilniki, posledica bo kakšno stopinjo toplejša matična plošča in VRM-ji – za razliko od top down rešitev. Priklopiš ga prek 4-pinskega PWM priklopa. Ravno tem je prvovrstno namenjen. Na obeh straneh je vpet preko zaponke, ki sega preko aluminijastih hladilnih reber, ukleščen za aluminijast rob. Slednji ga drži na mestu in uporabnika prisili v točno določeno postavitev ventilatorja. Preprosto moram pohvaliti koncept, sponke namreč ni težko odstraniti, celoten postopek pa je trivialen.

Spregledati ne moreš niti Noctua zapisa in njihovega loga, ki so ga skrbno namestili na obe strani tako hladilnika kot ventilatorja. 

Hladilna rebra iz aluminija niso tako številčna kot pri višjecenovnikih, niti ne dosegajo podobne masivnosti. Zadovoljen sem z uporabo 120mm ventilatorja, saj so lahko tako na račun nižje višine, kapaciteto izpeljali po tanjši ampak obsežnejši površini. Odvodnim odvodnim cevem pri delu pomaga 58 aluminijastih reber. Slednja so izjemno zgoščena. Zaradi boljšega hlajenja so postavljena pod različnimi koti.

Če pogledaš od zgoraj vidiš 4 vrste zaklopk, ki doprinesejo k sami stabilnosti in preprečujejo deformacijo zaradi neenake distribucije teže.

Dobrote

Visokokakovostni izdelki ob osrednjem izdelku običajno vsebujejo še razne bonbončke, pri čemer je Noctua tudi tokrat zadovoljila pričakovanja. Zraven prejmeš zadnjo ploščico za Intel procesorje, distančnike, vijake in kovinske namestitvene ploščice.

Pri AM4 ploščah bodi pozoren, da ne založiš zadnje plošče na matični. Brez nje namestitev ni mogoča.

Do tega trenutka sem izpostavil zgolj bistvene dodatke, od preostalih drobnarij v zavitku najdeš kovinsko nalepko z logotipom, vijačnik, NT-H1 termalno pasto in upornik za znižanje voltaže ventilatorja – posledica nižji obrati (Low Noise Adapter NA-RC7).

Tukaj je še šop navodil za namestitev. Napisana so razločno, čeprav mi je pristop Arctic v teh primerih skorajda všečnejši (QR koda). Kakorkoli, pred namestitvijo jih vsaj preleti, kar ti bo prihranilo morebitne težave pri sami namestitvi.

Testni sistem:

• Plošča: MSI Gaming M7 (Intel Z170)
• Procesor: Intel Core i5 6400 (4.72GHz)
• Pomnilnik: Crucial Ballistix 2933MHz 2x8GB
• Grafična: RX 570 4GB Asus
• Prostor: ADData 250GB SSD, Intenso 256GB, 1TB Intenso HD, 1TB SSHD Seagate
• Ohišje: BitFenix Aurora bel
• Napajalnik: Chieftec 1000W bronze modularni
• OS: Microsoft Windows 10 Home 64-bit 1803
• Programska oprema: RealTemp 3.70, AIDA64 Engineer 5.75.3900, and CPU-z 1.77.0 x64

Metodologija dela

Kot vedno sva s ploščo tudi tokrat šahirala kar na mizi, brez varnega zavetja aluminijastega ohišja. Temperature sem beležil zgolj pod obremenitvijo, saj tiste na namizju preprosto nesmiselne (tudi če za izračun uporabim standardni odklon). Preprosto je njihova vrednost smešno nizka in še danes mi ni jasno, zakaj se ga nekateri poslužujejo s tolikšnim veseljem. Dejansko bi bile slednje smiselne zgolj ob postavki, da ventilatorji do določene temperature mirujejo. Veliko bolj zgovoren podatek je glasnost.

Temperature v grafih sicer ne bodo navedene v obliki ΔT, ker si jih marsikdo ne bi znal pravilno razložiti. Uporabil sem standardno metodo 20C, kjer bom po potrebi, glede na temperature v času testiranja, vrednost prilagodil (pri 23C od rezultata odštejem -3C).

Vsi testni programi in igre bodo zagnani 30 minut, predvsem zaradi primerjave z vodnimi hladilniki, ki za dosego maksimalne temperature potrebujejo dlje časa. Spremljal sem jih s programi: MSI Afterburner, Core Temp in HWinfo. Zaradi znižanja možnosti merilne napake, bom test ponovil tri krat.

Rezultati

NH L12S se je v testiranju obnesel dobro. Čeprav na fotografijah ne deluje kaj preveč masiven, njegova površina ni od muh. Na plošči MSI Gaming M7 je segel kar do druge reže za ram, ki ga je potrebno namestiti pred inštalacijo hladilnika samega – tako, ne ponovi moje napake. Seveda lahko pridobiš 15mm po višini, če ventilator prestaviš na zrcalno lego.

Temperature v Battletech so sorazmeroma nizke na vseh hladilnih sistemih. Čeravno je igra procesorsko zahtevna, so vsi prikazali dobre rezultate. Pričakovano se je najslabše obnesel Intel hladilnik, Noctua pa je za nekaj stopinj zaostala za Leto in Arctic eSports One.

Pri navitju se rezultati ne razlikujejo od pričakovanj. Najboljše stopinje sta tudi tokrat dosegla vodna hladilnika, NH-L12S pa je dosegla hladnih 49 stopinj.

Enaka zgodba kot zgoraj. NH-L12S, eSports One in Leto si ponovno izmenjujejo udarce.

Čeravno je bila Noctua kakšno stopinjo toplejša od Leta in eSports One, je bila to tudi posledica počasnejšega vrtenja ventilatorja, kar jo naredi tišjo od vseh konkurentov.

Nikakor pa mi ni uspelo razjasniti glasnosti pod navitjem. Zgolj 40dB močno odstopa od preostalih hladilnikov, a če bi oceno dajal zgolj na podlagi sluha bi rekel, da so z BeQuiet Pro Wings 2 in Arctic BioniX bližje, kot kažejo rezultati. Meritev za NF-A12x15 sem dvakrat ponovil in rezultata sta bila 40dB in 41dB. V naslednjih dneh bom ponovil še meritve na vsaj zgoraj omenjenih ventilatorjih in v kolikor bo potrebno rezultate “popravil”. 

Kakorkoli, pričakovano je NH-L12S v vseh testih močno odskočil od Arctic 12 in Intel privzetega, kar sem pričakoval od samega začetka. A dokler sistema nisem navil razlike niso bile popolnoma očitne in z lahkoto bi tudi zagovarjal in upravičil smiselnost nabave Alpine 12 (vsaj za i5 6400). Z višanjem voltaže pa se odpre nov svet, kjer si lahko privoščiš pivce, namesto iskanja najnižje možne stabilne voltaže.

Vodna hladilnika Silent Loop in LiquidMax sta v lastnem razredu, NH L12S pa si udarce izmenjuje z Leto Pro in Arctic eSports One. Čeravno je kakšno stopinjo toplejša to nedvomno nadomesti s svojo tišino, saj gre za najtišji hladilnik izmed testiranih.

Sklepna misel

Noctua NH L12S je nedvomno izjemen hladilnik za uporabo v bolj kompaktnih ali ITX sistemih. Čeprav sem bil na začetku malce skeptičen glede hladilne zmogljivosti tankega ventilatorja, me je NH L12S uspel navdušiti. Pozna se uporaba visokokakovostnih materialov in izjemno visoke kakovosti. Pozoren bodi zgolj ob nakupu pomnilnika, saj je tovarniško ventilator na spodnji strani, kamor boš visok ram spravil le s težavo. Če je v ohišju dovolj prostora lahko slednjega prestaviš navzgor in si nekoliko olajšaš življenje.

Čeprav so uporabili 120mm ventilator z debelino zgolj 15mm, se slednji obnese bolje od marsikaterega debelejšega konkurenta. Ni sicer popolnoma tih, po drugi strani pa nikoli ne preseže preostalih ventilatorjev  v ohišju, kjer bi bil izvor hrupa jasen.

Čeprav je primarno namenjen relativno nizkemu TDP, se je nad pričakovanji obnesel v zahtevnejših scenarijih in ob korektnem navitju. Lahko rečem, da sem bil nad rezultati šokiran v pozitivnem smislu.

Tako lahko nakup zgolj priporočam lastnikom tako večjih kot tudi manjših ohišij. Ko si dober, si pač dober kajne? Nobenih težav nimam s cenovno postavko, saj hladilnik svojo ceno okoli 50€ upraviči.

Objava Noctua NH-L12S – test CPU hladilnika | Hlad za majhne flaške | se je najprej pojavila na HOPsi.

Čeprav je dohodek za 21% višji kot lani, od tega 2% v zadnji kvartini in zvišanemu izplačilu dividendm v zelenem taboru ni časa za veselje.

Vrednost delnice je namreč od oktobra iz 289$ padla za kar 50% na 143$.

Razlog naj bi tičal v neprodanih starih zalogah, mlačnemu sprejemu nove arhitekture in kripto razprodaji lastnikov “kripto obratov”. 

Kot kaže nestabilno barko nekateri investitorji že zapuščajo. Eden izmed njih je Softbank, investicijska banka, ki je v tehnoloških krogih dobro poznana.

Objava Nvidiina delnica še kar tone se je najprej pojavila na HOPsi.

Vsako sezono bodo dodajali nove načine igranja, kot so Battle Royale, Massive Clash, Capture the Flag, Team Deathmatch, Kill Count, Doubles, Search and Destroy in Global Conquest.

Izmed zgoraj naštetih je vredno izpostaviti Massive Clash, ki te bo postavil v eno izmed 250 članskih ekip v boju do zadnjega diha.

Načrtujejo tudi gigantsko mapo, ki bi omogočila pridružitev do 1000 igralcev, vendar zaenkrat več podrobnosti še ne želijo razkriti.

Daybreak je z napovedjo ogrel marsikaterega igralca predhodnika PlanetSide 2, kaj kmalu pa se lahko v nove delu znajde kopica novih, ki serije do sedaj niso poznali. 

Predstavitveni video si lahko ogledate na dnu.

Objava Tudi Daybreak vstopa na Battle Royale vlak s PlanetSide Arena se je najprej pojavila na HOPsi.

“Izjemno smo veseli, da smo v Sloveniji, kot prvi državi srednje in vzhodne Evrope, ponudili najboljši VR-sistem za domačo uporabo na svetu,” je povedala Petra Razić, direktorica regije  Adriatic v HTC. “VIVE je bil globalno zelo dobro sprejet, verjamem, da ga bodo tudi slovenski navdušenci, nad navidezno resničnostjo, z navdušenjem sprejeli.”

Marko Savković, vodja produktnega marketinga v HTC CEE, je podrobno predstavil izdelke. VIVE vključuje naglavni sistem z dvema OLED zaslonoma 9,14 cm (3,6″), vsak s 1080×1200 točk (skupno 2160×1200 točk), ima vidno polje 110°, vgrajeni mikrofon, prilagodljivi trak, možnost uporabe skupaj s korekcijskimi očali, ima tudi obrazno blazinico za povečano udobje med uporabo in sprednjo kamero (ki omogoča uporabo scenarijev obogatene resničnosti ali ogled realnega sveta, medtem ko smo v navideznem).

Komplet vsebuje še dve krmilni enoti z brezžično povezavo, ki povratne informacije sporočata v obliki vibriranja. Z enim polnjenjem delujeta do 6 ur. Za spremljanje uporabnikovega gibanja skrbita dve bazni postaji. Pokrivata 360 stopinj uporabljenega prostora, medtem ko se lahko namestita na poljubno površino ali na standardna stojala (kupiti jih je potrebno naknadno).

Ob VIVE je Marko Savković predstavil VIVE Pro. Vključuje naglavni sistem VIVE Pro, brezžična krmilnika in izboljšani bazni postaji za sledenje SteamVR. Ima dvoje OLED zaslonov s skupno ločljivostjo 2880×1600 točk, kar predstavlja 78% povečanje ločljivosti glede na originalni VIVE. Ena izmed razlik so so vgrajene slušalke z ojačevalnikom.

Poleg obeh sistemov VIVE so mediji imeli priložnost preizkusiti brezžični vmesnik VIVE Wireless Adapter, ki omogoča brezžično igranje VIVE ali VIVE Pro. “Od prve predstavitve VIVE dalje smo razmišljali, kako pretvoriti brezžično izkušnjo v vrhunski VR, to pa je bila tudi zahteva naših končnih in poslovnih uporabnikov,” je dejal Marko Savković. “Prisluhnili smo povratnim informacijam in skupaj z partnerji, kot sta Intel in DisplayLink, razvili brezžični vmesnik za VIVE. Združuje visoko kakovost, majhno zakasnitev in enostavnost uporabe.”

Hop.si:”Sicer se dogodka ni udeležil nihče izmed naših članov, vseeno pa pozdravljamo vstop VIVA na slovenski trg.”

Objava HTC je v Sloveniji predstavil HTC Vive/PRO se je najprej pojavila na HOPsi.

O priljubljenosti priča rekordna rast podjetja Epic, ki je vredno že kar 15 milijard €. V drugem poizkusu (po zmerno popularnem PvE načinu igranja) jim je uspelo naleteti na dobesedni rudnik denarja, saj so z mešanico risankaste igre z Battle Royale osnovami (enak princip kot trilogija Hunger games ali pričetnik izraza, film z imenom Battle Royale) ustvarili nov hit.

Tako se vedno znova znajdemo pred znamenitim:”Kdo je kriv?”. Preprosto je v naši naravi, da imamo radi preprostega krivca za vse težavnostne spone, ki jih doživljamo vsakodnevno.

Svoje mnenje je delil tudi najbolj znani Fortnite igralec Ninja. Za problem je okrivil starše otrok, ki otrokom ne znajo omejiti igralnega časa.

Ninja, ki ima preko 11 milijonov sledilcev, 500 000€ plače in se je nedavno pojavil na naslovnici ESPN, je nedvomno avtoriteta, vsaj kar se tiče Fortnite. Kot odgovor na Bloomberkov prispevek je napisal:

“Naslov bi moral biti slabi starši, ki ne vedo, kako otrokom onemogočiti ali omejiti igralni čas.”

Po svoje ni presenetljivo, da Ninja brani igro, s katero služi lep denar, a vendarle. Problem več kot očitno ni črno bel. Če otroku pustite za računalniku sedeti več kot 12 ur dnevno, pa je dobršen del krivde zagotovo tudi na vas.

Objava So za pandemijo Fortnite krivi starši? se je najprej pojavila na HOPsi.

Letos so serija in njeni oboževalci izgubili enega izmed ključnih adutov zadnjih let, licenco za Ligo prvakov in Evropsko ligo. Težak udarec, ko s kovčkom Evrov čakaš na sestanku, a nenadejano spotoma prisopiha EA in na kupček zvozi kamione zelenega zlata, kjer nemočen zgolj odvržeš drobtinice iz tvoje bedne kuverte in ponikneš iz soja žarometov.

Moje počutje je bilo načeto, srce zlomljeno. Je čas za poslednji labodji spev? Morda le “nenadejan” preobrat iz akcijskih filmov za vedno minil? Kje je Švarci s šibrovko, ki bi vso korporacijsko navlako poslal na večna lovišča?!

Čeprav sam od nekdaj obožujem nogomet, v zadnjih letih ljubezen do njega kopni iz dneva v dan. Vsekakor ga ne ljubim v stilu otoških gledalcev, kar je po svoje razumljivo. Preprosto je v Sloveniji vse bolj odmaknjeno in v zadnjih letih sem več uric, kot v PESu in FIFI prebil ob igranju Football Managerja (sem eden izmed tistih čudakov, ki je v FM 2015 preživel skoraj 1000h).
Vedno znova, ko sem ga prvič zaganjal in ogledal ponarejene logotipe klubov, sem preprosto moral pomisliti na tokrat opisovano serijo, ki že začasa kreacionizma, trpi za pomanjkanjem licenc. Sicer imamo PS4 in PC igralci možnost obvoza z namestitvijo “moderskih” dodatkov, ampak večina kupcev se tega ne bo poslužila in bo obsojena na zmagovanje z Man Red, Man Blue, FC London in podobnimi približki v Ligi prvakov. Ups, seveda ne, licence več ni, zmagovali bodo v Master League. Te spreletava srh? Meh, se boš že navadil, čeravno si skozi leta postal preveč navezan na svoj najljubši klub, da bi lahko popolnoma sprejeli tovrstne imitacije. Vživetje presneto težko, občutek povezanosti porazen.

Japonci, pa tudi Azijci so na splošno izjemno direktni. Morda ne pomniš a PES 2019 je v Aziji bolj poznan pod imenom WINNING ELEVEN 2019. Zmeden? Tudi sam sem bil že leta nazaj, ko sem prvič opazil tovrstno neobičajnost. A če bolje pomislim je v Evropo prišlo že več japonskih in zlasti korejskih iger, predvsem MMORPG, ki so jim naslov poevropejčili.

Tako naposled pristaneva pri dejanski ediciji letošnje igre PES 2019. Zgornje dogme so namenjeno zgolj nabijanju besed, saj se šefe skešira za vsako posebej /s.

Šalo na stran, PES še vedno sestavljata svetel in temen element. Svetlejši ob svoji brezmadežnosti v oči zbode tudi znanilce vsemogočnega med tem, ko temnejši svoje mesto najde v globinah pekla. Meniji so od nekdaj nepregledni, pisava čudna in dejansko je moč predvideti, da so stvaritelja spotoma pobrali v zakotni javni hiši. Še huje, omenjeni radodajec se je znašel na vzhodni strani berlinskega zidu in ga intelektualno ne zmore preskočiti. Meniji so tako videti kot ruski traktorji iz 70-ih, nepraktični, neudobni, ampak kljub temu nekako delujejo in se jih z goro truda da uporabljati.

A na drugi strani se odpre nov svet, ko se s soigralci odpraviš po podhodu, še zadnjič globoko vdihneš, v možganih poslednjič preletiš postavitev, nakar se podaš na kraj ovacij, neizmernega veselja in žalosti. Svet na igrišču je izjemen in po mojem mnenju zlahka doseže in preseže FIFO. Realizem kot se šika, kjer samo z držanjem gumba za šprint ne moreš predriblati polovice igrišča. Ne, PES 2019 se je odločil za drugačen pristop in gradi na postopni vzpostavitvi igre, kjer so napake kaznovane in racionalna poraba energije pomembna. Igralec, ki gre prevečkrat v “rdeče” hitro postane utrujen, kar vodi v počasnost, uporništvo in neučinkovitost. Kot, da bi Tovariša po končani tekmi poslal na maraton. Tako se boš večkrat znašel v kazenskem prostoru in iskal priložnost s Herry-evo puščico,  s čarobnim (pravim) Ronaldom uresničeval 1:1 mokre sanje ali kot Pippo zgolj čakal na pravo odbito žogo, ki jo bo potrebno potisniti preko črte. Tukaj sta ponovno obupno slaba komentatorja in že iz navade sem ju po prvi odigrani tekmi pregnal iz igrišča, kjer sedaj zeva spokojnost.

Igra je bolj nepredvidljiva, vse od napak centralnih branilcev, pod silovitim pretiskom, do odmerjenih štartov med noge nasprotnika ob začetku hitrega protinapada.

Naključno gibanje žoge in agresivni štarti, kjer vsega preprosto ne moraš načrtovati, ob nepremišljenih potezah pa hitro dobiš po prstih.

Ne morem mimo fantastičnih stadionov. To seveda ne velja za vse, ampak zgolj za tiste licencirane. Očitno je Camp Nou postal zadnje bojišče, kjer PES 2019 še uspešno kljubuje FIFI. Narejen je tako dobro, da sem kar nekajkrat do konca pogledal uvodnik. Ni pa edini, vključena sta še Veltins Arena (Shalke 04) in Anfield (Liverpool) z prav tako osupljivo podobnostjo. Tudi letošnja kampanija Konamija je bila v veliki meri grajena na tehnologiji, ki so jo uporabili za skeniranje vseh treh.

Nič drugače ne velja za licencirane obraze, ki znajo presenetiti. Predstavljaj si impresiven pogled med igro Barcelone, ko kamera zajema oddaljene kadre, nakar hipoma pomisliš, da sediš za televizijo, a te v realnost prikliče vibriranje kontrolerja. Brez pogleda na zadnjo plat dresa boš natančno vedel za koga gre in prešteval nove Messijeve mozolje. No no, vse se nekoliko poslabša v bližnjih posnetkih, zlasti oči delujejo čudno, telo pa izgubi na ostrini.

A kje boš ob igranju preživel polovico časa? V menijih? Sranje… Kot sem že napisal so meniji naravnost sramotni. Posodobitev niso dočakali vse od pradavnine, blaženih časov PS2. Da niti ne pričnem s pisavo. Sicer ne gre za najpomembnejšo stvar v videoigri… ampak ja, tako slaba je. Dejansko PES 2019 pripada čast prve videoigre, kjer sem kot slabo izpostavil tudi pisavo. Ok, ko sva že pri tem. Teksti med pogovori… Oh ja, nimam besed. Gre za amaterizem in lenobo, ali zgolj neznanje? Dialogi z igralci so ponavljajoči in brez kaprice življenje. V bistvu te že po nekaj urah vse bolj podijo od igre in preganjati te prične občutek, da se PES in Konami kopata v kopici igralcev.

Zgoraj sem pisal o dobri izdelavi in podobnosti licenčnih podob. Ravno obratno velja za večino preostalih stvari. Sicer slovitejši igralci delijo podobo realnih vrstnikov in jih je moč prepoznati, a celostno podoba presneto šepa. Delujejo preveč robotsko, ob vsakem čustvenem izrazu boš zgolj srepo strmel v zaslon in se spraševal kaj ti je tega treba. Preprosto delujejo zlagano, kot slaba odigrana igra v vaškem gledališču.

Pri Konamiju so očitno dojeli, da zaenkrat njihov žogobrc, po zlatem razdobju sredi prejšnjega desetletja, še vedno ni kos EA gigantu. S tem ne negiram samega seme, ciljam tržni vidik. FIFA je s svojim Ultimate Team in urejenimi licencami preprosto pretrd oreh. Zato so se poslužili gverilne taktike, s katero so pod svoje okrilje popeljali 7 “manjših lig” z izjemno širokim prodajnim potencialom. Najbolj opevane med njimi so ruska, turška in škotska, kjer se goloritniki v kiltih poganjajo za napihnjenim mehurjem.

Ponovne veličine se japonski kravatniki želijo lotiti postopoma, prva priložnost je bila zamujena leta nazaj, tudi letos pa na mizo niso postavili ničesar revolucionarnega.

Spletnemu načinu nisem namenil preveč časa. MyClub je od lani dočakal nekaj manjših posodobitev in predstavlja solidnega konkurenta bolj poznani Ultimate Team. Nudi dober občutek grajenja moštva, formacije so raznovrstne in omogočajo raznovrstne igralne pristope. Kemija in timski duh se gradita postopoma. Ob tem nista vezana na ligo ali nacionalnost, kjer tudi z internacionalno ekipo lahko stolpec napolniš do konca.

Fifa je velik korak naprej naredila z lanskoletno uvedbo pripovedi o nadarjenem Alexu Hunterju, zgodbi o njegovem vzponu med velikane nogometa. PES žal še vedno pozna zgolj Be a Pro, ki se z “Jesensko bajko” ne more kosati, niti približno. Oh ne, animacije med novinarskimi konferencami. Groza, prvotne mimike iz Mass Effect Andromenda naenkrat sploh ne izgledajo slabo, prej odlično.

Čeravno je opis kritičen, PES 2019 še zdaleč ni slaba igra. Zgolj jeza in frustracije, ko vidim potencial, kot bi v roki držal neizklesan diamant. Preprosto sem sit vsakoletnih ponovljivih napak, ki bi jih relativno hitro odpravili. Preziram nepregledne menije, kjer zabijem tono časa za povsem osnovne stvari. V njem sem doživel marsikateri nepozabni trenutek, poletel v višave, a ob vrnitvi med črke in diagrame je bil pristanek trden in boleč.

Kljub vsemu igre ne odsvetujem. Če ti je pri nogometni igri v prvem planu realizem na igrišču, boljše alternative od PES 2019 na trgu preprosto ni.

Objava PES 2019 – Recenzija | Zgodba o zatonu nekdanjega velikana | PS4 se je najprej pojavila na HOPsi.

Nedavno nazaj sem na strani že testiral enega izmed Arctic hladilnikov zgornjega vstopnega razreda. S svojo hladilno sposobnostjo je celo nekoliko presegel moja pričakovanja in zaradi tega prejel visoko oceno. In sedaj sem na test dobil še enega izmed njihovih procesorski hladilnikov, beseda bo tekla o cenejšem bratcu, ki ni namenjen navijanju in v glavnem služi nadomestitvi privzetemu Intel hladilniku. Govorim o Arctic 12, nizkocenovni rešitvi, za katero je potrebno odšteti zgolj 12€. Cena ga vsekakor naredi mikavnega ter privlačnega vsem, ki želijo napram priloženega spačka nekoliko tišje delovanje in nižje temperature. Življenje brez “nevarnosti” je za procesor zagotovo preveč pusto. Torej odločitev za test navijanja vsekakor ni presenetljiva, a začnimo na začetku.

Tehnične specifikacije

Material: Aluminij
Termalna pasta: MX-2
Ležaj: Fluid Dynamic Bearing
Glasnost: 0.3 Sone
Napetost: 0.06A/12
Teža: 270g
Hladilna kapaciteta: 95W
Ventilator: 92mm, 0dB pod 5% PWM
Hitrost: 100-2000RPM
Kompatibilnost: Intel 115x

Video test

Embalaža

Zavojček sovpada s cenovnim razredom. Škatla modre barve z belim tekstom je presenetljivo majhna in ne-impresivna, a solidne kvalitete. Izpostavljena je 6 letna garancija, gor pa najdemo tudi specifikacije v različnih jezikih.

Priloženih ni dodatnih bonbončkov, se pa v škatli nahaja vse potrebno za namestitev. Namesto navodil znotraj zraven samega hladilnika najdeš majhen letak z Q kodo, ki te vodi do spletnih navodil in posnetkov. Vse skupaj je minimalistično, kar je pričakovano za cenovni razred.

Izgled in dizajn

Na prvi pogled je hladilnik podoben privzetemu tovarniškemu za intel procesorje. Črne linije nad belim ventilatorjem tvorijo dober kontrast, ki se razprostira nad aluminijasto zasnovo svetlo sive barve. Na vrhu imamo še Arctic logotip in ime hladilnika, na dnu pa tanko plast MX-2 termalne paste. Kljub podobnostim je dizajn na pogled dosti lepši privzetim hladilnikom in moram reči, da mi je prav všeč.

Tudi teža ni tako nizka, saj Alpine 12 tehta 270g. Primerljiv je kvečjemu s tovarniškim hladilnikom, ki sem ga ob nakupu prejel zraven q6600 dobro desetletje nazaj, sodobni hladilniki pa so z okoli 110g presneto lažji. Sem pa ob prvem prijemu v dlan ugotovil eno malce čudno stvar, kjer aluminijasta osnova ni pritrjena na plastičen del, zaradi česar jo je možno vrteti brez pretirane sile.

Nekoliko večji je še ventilator z 92mm. Slednjega bo mogoče popolnoma ustaviti, t.i. 0 dB način, ko PWM signal pade pod 5%. Noviteta se je za uporabno izkazala ob preprostejših opravilih, kot so brskanje po spletu in gledanje filmov, pri igrah nanjo kar takoj pozabi. To je tudi njen namen, ki je smiseln za ljubitelje tišjih mlinčkov. Kakovost  termalne paste je boljša od konkurence v tem cenovnem razredu. Govorimo vendar o MX-2, ki je še zmeraj čislana pri marsikaterem tehnoznalcu, nenazadnje jo v testih največkrat uporabljam tudi sam.

Kabel je vpet v plastični ovoj, kar pripomore k samem videzu, všeč pa mi je tudi dejstvo, da gre enojen kabel in ne skupek žic, kot to velja za privzete hladilnike. Dolžina sicer ni impresivna, a s 35cm bo dovolj za vsako matično ploščo.

Test

Pritrditev poteka na enak način kot pri tovarniškem hladilniku in zanjo ne potrebujemo nikakršnih dodatkov. Nekateri sistem sovražijo, saj lahko z malo nerodnosti celo odlomiš zapenjalo in tako potrebuješ zamenjavo, saj drugače hladilnik brez rezervnih delov postane neuporaben. Sistem skriva svoje prednosti, kot so enostavna pritrditev tudi za začetnike, odsotnost skrbi po slabem tesnenju in nepotrebnost preostalih dodatkov, kot je na primer zadnja plošča in plastične zaponke pri AMD-ju. Preproste namestitve mu preprosto ne morem šteti v slabo.

Še največja slabost, ki sem jo zapazil je (ne)kompatibilnost z večini podnožij. Zaradi fiksne zasnove ga je mogoče namestiti zgolj na 115X platformo, zato AMD lastniki ne berite dalje. Ne bo ga mogoče uporabiti v AMD sistemih, kar je glede na pritrditveno zasnovo seveda pričakovano. Nekateri hladilniki to omogočajo, Alpine 12 pa žal ne sodi mednje, bo pa AM4 podnožje svoje izvedenke dočakalo v začetku prihajajočega leta.

Ventilator uporablja drsni ležaj s posebnim mazivom, ki dodatno zniža raven trenja in s tem povezano temperaturo za boljšo učinkovitost in dolgoživost. Raven hrupa je znižana in dejansko precej nizka za 92mm ventilator. Med testiranjem zvok ni bil moteč, čeprav je bil ventilator pod obremenitvijo slišen. Prenovi niso ušla niti hladilna rebra, ki so razporejena nekoliko drugače, bolj optimizirano od predhodnika.

Testni sistem

– Procesor: Intel i5 6400
– Matična plošča: Asus Maximus Gene VIII
– Grafična kartica: Asus RX 570 4GB
– Pomnilnik: 16GB DDR4 2400MHz
– Napajalnik: Chieftec 1000W
– Trdi disk: 256GB SSD
– Ohišje: Cooler Master Lite 3

Metodologija testiranja

Vse igre in preostalo periferijo sem preizkusil v kar se da kontroliranem okolju. To sem razrešil z merilcem sobne temperature, ki sem ga pri rezultatih dosledno upošteval. Za izhodišče sem uporabil 20 stopinj in dolžina testov je bila dobrih 30 minut. Tokrat je za razliko od predhodnih testov zaradi preferenc velikega števila bralcev vse skupaj potekalo v ohišju, torej zaprtem okolju.

Testi so bili opravljeni v Prime95, Cinebench, Battletech, WW3 in NBA 2k19. Kljub temu, da hladilnik prvenstveno ni namenjen navijanju, sem njegovo hladilno zmožnost preizkusil tudi ob navitju, ki zaradi nepodprtosti s strani proizvajalca povzroči nekatere oteževalne okoliščine. Na tovarniških nastavitvah je bil za zajemanje temperatur uporabljen program CoreTemp, pri navitem (zaradi nepravilnih vrednosti) pa HwInfo.

Rezultati

Čeprav na videz ni nič posebnega, se prava vrednost hladilnika pokaže šele ob pogledu na temperature in prislonitvi ušesa na ohišje.  Maksimalna hitrost ventilatorjev znaša 2100RPM, kjer smo namerili glasnost 45dB. Številka ni najnižja, saj se večji hladilniki pogosto ustavijo pri 39dB, a za 92mm ventilator je rezultat dober, zvok pa tudi ne sili pretirano v ospredje.

Poglejmo si, kako se je obnesel v testih. Čeprav sem pričakoval preskok napram tovarniške rešitve, so bili rezultati obetavnejši kljub zmernim pričakovanjem, sploh, ko v okvir vzameš še glasnost. Uporabljeni i5 6400 nikakor ne sodi med vroče procesorje in zaradi maksimalnega priporočenega TDP-ja hladilnika, ki znaša 95W, je z 65W predstavljal neko optimalno testno sredstvo. Temperature ne-navitega so dosegle do 51 stopinj v Prime95 in Cinebench, v igrah pa se je živo srebro ustavilo na 45 stopinjah. Hladilnik je svoje delo opravil presenetljivo dobro.

Ker navijanje procesorjev brez k oznake znotraj Skylake serije onemogoči temperaturni senzor, sem se ob navitju moral zanesti na HwInfo in package temp zavihtek. Pri 4.5GHz in 1.265V je v Prime95 ostal na 64C, v igrah pa še dobrih 5 stopinj hladneje. Pri navitju je ventilator deloval pri 1700-2100RPM in kljub visokim obratom ostal presenetljivo tiho.

Pomislek, ki se je rojil sem ter tja po betici glede navijanja mojega i5 6400 je v veliki meri bil odveč. Kljub majhnosti je Alpine 12 omogočil precejšnjo razliko napram privzetega hladilnika in preprosto sem bil pozitivno presenečen, ko sem svojega i5 6400 uspel naviti za kar 45% s precej tihim hlajenjem.

Objava Arctic 12 – Recenzija CPU hladilnika | Mali hladilnik, ki zmore se je najprej pojavila na HOPsi.

Pri NPD Group so opravili pregled trga in prišli do zaključka, da Call of Dury: Black Ops 4 ni zgolj najbolje prodajana igra v oktobru, temveč v celotnem letu 2018. Sicer gre za podjetje, ki se s tovrstnimi analizami ukvarja že od leta 1995.

Prehitela je celo izdelek slovitega studia Rockstar, Red Dead Redemption 2. Že res, da je slednja na trg prišla dobrih 14 dni kasneje a kljub temu zaseda 2. mesto med prodajnimi hiti 2018. Nikakor neuspeh, ko predhodnika v prodaji presežeš za trikratnik.

Med najbolje prodajane igre v oktobru sodijo še Assassin’s Creed: Odyssey, NBA 2K19 in Super Mario Party, v letu 2018 pa Far Cry 5, Marvel’s Spider-Man in NBA 2K19 v napisanem vrstnem redu.

Objava Call of Duty: Black Ops 4 je najbolje prodajana igra v 2018!? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ti je igra všeč? V tem razdobju bo vsak kupec deležen zajetnega popusta. Odlična priložnost za vstop v svet risankaste streljačine, ki je bila leta 2016 s strani večih strani proglašena za igro leta.

Akcija velja za PS4, Xbox One in PC. Na konzolah je za preizkus potrebna naročnina na Xbox Live Gold in PlayStation Plus.

Objava OVERWATCH je v tem tednu mogoče igrati brezplačno se je najprej pojavila na HOPsi.

Cenova postavka RTX 2080 Ti nikoli ni veljala za posebej mikavno. Še več, serija je razočarala množico privržencev, ki so preprosto pričakovali več za nižjo cenovno postavko. Med slednje sodim tudi sam in moje razmišljanje je povzeto TUKAJ .

Kot kaže so se napovedi o preranem in izsiljenem izidu izkazale za še kako resnične. Zaokrožilo je ogromno zgodb nezadovoljnih lastnikov, ki jim je odpovedalo tudi več kot 50% kupljenih kartic. Zgodnje analize kažejo na težavo z prezgodnjo degradacijo GDDR6 pomnilnika.

Že takoj po izidu so prvi lastniki tarnali nad artefakti, ki jih najpogosteje povzroča defektni pomnilnik (tudi previsoko nastavljen takt). Modri zasloni smrti in neprestana sesutja naj bi postali stalni sopotniki marsikaterega zgodnjega lastnika. Skrbi dejstvo, da so se mnogokrat za defektne izkazale tudi kartice, ki so jih prejeli znotraj garancijske zamenjave. Največ težav povzročajo Founders Edition enačice (težave so prisotne pri vseh modelih in proizvajalcih, zgolj v nekoliko manjši meri), tako, da se jih do nadaljnjega izogibajte.

Na problematiko niso imune niti RTX 2080, a težave se zaenkrat še niso razbohotile v tolikšnem številu.

Situacija je vsekakor zaskrbljujoča, čeravno vsaka RTX 2080 Ti za težavo ne trpi, vsaj ne še. V kolikor se težava skriva znotraj same zasnove ali hlajenja pomnilnika, se bo število defektnih primerkov s časom linearno naraščalo, seveda pa je lahko razlog le ponesrečena serija GDDR6 pomnilnika. Vsekakor pa je napočil čas, kjer mora Nvidia urgirati in zadevo podrobno preiskati.

Objava Nvidia RTX 2080 TI množično odpovedujejo se je najprej pojavila na HOPsi.

Zaenkrat je mogoče kupiti zgolj Alpine 12, Alpine 12 CO in Alpine 12 Passive, kjer je slednji pasivno hlajen. Kot tak predstavlja dobro alternativo za pasivne sisteme do 47W. Alpine 12 in 12 CO sta na pogled dokaj podobna Intelovim priloženim rešitvam. Gre za hladilnik, ki deluje po principu potiskanja zraka navzdol (top down), proti plošči, posledica česar so hladnejši VRM-ji.

Glavna posebnost je možnost izklopa ventilatorja v kolikor signal PWM znižaš pod 5%. Nedvomno uporabna lastnost ob manj zahtevnejših opravilih ali uporabi na namizju.

Za boljši prenos toplote je na stičnih površinah vseh nameščena Arctic MX-2 (kakovostna termalna pasta istoimenskega podjetja).

Test hladilnikov bo kmalu objavljen tudi na naši spletni strani.

Celotna linija procesorjev:

• Alpine 12 / 95W / Intel 115x / Oktober 2018
• Alpine 12 CO / 100W / Intel 115x / Oktober 2018
• Alpine 12 LP / 75W / Intel 115x / December 2018
• Alpine 12 Passive / 47W / Intel 115x / Avgust 2018
• Alpine AM4 / 95W / AMD AM4 / Q1 2019
• Alpine AM4 CO / 100W / AMD AM4 / Q1 2019
• Alpine AM4 LP / 75W / AMD AM4/ Q1 2019
• Alpine AM4 Passive / 47W /AMD AM4 / Julij 2018

Objava Arctic posodablja serijo Alpine 12 (procesorskih hladilnikov) se je najprej pojavila na HOPsi.

Raijitekovega Leto Pro RGB sem imel na očeh že dlje časa, a pojavila se je priložnost. Kontaktirali so me iz podjetja Raijintek in sploh ni bilo potrebnih veliko besed, ko so mi poslali testni primerek enega izmed srednjecenovnikov njihove linije. Na našem trgu so sicer Raijintek izdelki nekoliko redkejši, saj znamka ne dosega prepoznavnosti podjetij, kot so Noctua, Arctic, BeQuiet itd. (najdeš jih na Funtech.si). A vse se spremeni, ko pokukaš malce severneje.

Manjša podjetja se v PC industriji le stežka prebijejo v ospredje. Na eni strani se pojavljajo gigantske korporacije, ki so slad silicijske doline občutile v pravem trenutku. Gigabyte, Asus in Corsair so le eni izmed velikanov, prisotnih med praktično vsako kategorijo izdelkov. Nedvomno se povprečen kupec že sugestivno odloči za njemu bolj poznano znamko, za katero je bežno slišal že večkrat. Bolj strokovno podkovani pred nakupom mnogokrat o izdelku poizkusimo najti tem več informacij in zase lahko rečem, da sem izjemno vesel, ko naletim na kvaliteten produkt manjših podjetij (seveda se nikoli ne branim kakovostnih izdelkov).

Za Raijintek sem prvič slišal nekaj let nazaj, še za čas sestavljanja takratnega računalnika, ko so očesa požrla večino strani in izdelkov, skrivajočih se na Hoh.de in Hardwareversand. Padla trgovska velikana sta preprosto ponujala dosti boljše cene od konkurenčnih slovenskih trgovin in v takratnih razmerah sem na ta račun uspel prihraniti lep kupček denarja. Vsota ni bila bajna, a nihče se ne bi branil nove igre ali večjega diska .

Nemško podjetje šteje že 5 leto. Ustanovljeno je bilo v 2013, od takrat je na trgu pustilo dober vtis. Slovijo po kakovostnih procesorskih hladilnikih, vodnih hlajenjih, ohišjih, ventilatorjih in grafičnih hladilnikih. Izdelki so namenjeni tako entuziastom, a vendarle kakovostni izdelek najdeš tudi na dnu lestvice. Na izdelkih utegneš ogledati nalepko, ki potrdi evropski dizajn in kitajsko poustvaritev.

Tehnične specifikacije

Hladilnik
Naziv: Leto PRO RGB
Dimenzije: 127x101x155 mm
Teža: 925 g (2x ventilatorja + hladilnik)
Termalna upornost: 0.11°C/W
Cevi: 4x6mm cevi za prenos toplote

Ventilator
Voltaža:12V
Hitrost: 800-1800RP;
Dimenzije ventilatorja: 120x120x25 mm
Ležaj: drsni ležaj
Zračni pretok: 56 CFM
Pritisk: 1.6mmH2O
Delovna doba: 40 000 ur
Glasnost: 25dB
proti-vibracijska guma na ventilatorjih

Podnožja
Intel: 775,115x,1366,201x,2066
AMD: AM4, AM3+, AM2+, AM2, FM2, FM2+, FM1

Video test

Embalaža

Leto PRO RGB sem prejel dobra dva tedna nazaj. Poslali so mi ga iz Caseking.de, uveljavljene nemške trgovine za računalniške entuziaste. Kot vedno so zraven priložili par 20 gramskih paketkov Haribo bonbonov, saj več kot očitno želijo, da me pobere od sladkorne. Vendarle sladke so bile zgolj skrbi, med odpiranjem embalaže.

Le ta je presenetljivo majhna, kar da čutiti na dodobra zapolnjeno notranjost. Ob odprtju sta bila oba ventilatorja že nameščena na hladilnik, vsak preko dveh sponk na vsaki strani.

Skupaj z njim so v škatli bili še montažni nastavke ter vijaki za AM4, AM3 in 115x in nekatera starejša podnožja, navodila in dva razdelilca za kable ventilatorja. Eden izmed slednjih je namenjen priklopu ventilatorjev, drugi pa RGB osvetlitvi

Dizajn

Raijintek hladilniki so me še posebej pritegnili z zanimivo rdeče-belo barvno podobo, njihovim prepoznavnim znakom. Dodaj še brušen aluminij na dnu in pred očmi se ti izriše virtualna poslastica. A naposled sem ob sestavljanju prvega računalnika kupil Gelid Tranquillo rev.2, spodoben hladilnik, ki mi je zvesto služil vrsto let. Deviška kožica je odpadla 4 leta kasneje z nakupom Tritton 240mm. A sedaj imam možnost testirati tudi najnovejšega Raijintek prvaka, Leto Pro.

re za procesorski hladilnik s cenovno ugodno postavko. Za oči privlačnega ga naredijo, dandanes vele opevane, RGB ledice na obeh ventilatorjih, a tudi mičen dizajn, ki mu črna še kako pristaja. Gre za tower dizajn višine 153mm, širine zgolj 50mm in teže 975g s štirimi bakrenimi cevmi za odvajanje toplote z direktnim kontaktom, zasnovane v obliki črke U. Zasnovane so tako, da na vsaki strani dve gresta bolj navznoter, medtem, ko dve v hladilna rebra vstopita pod širšim kotom. Če vse skupaj poenostavim gre za nadgrajen koncept predhodnika Leto povsem v celoti v mičnem črnem dizajnu, kjer so odpravili nekaj pomanjkljivosti in naredi celoto bolj funkcionalno ter privlačno.

Podpora podnožij je obsežna. Zajema namreč vsa, ki so luč sveta ogledala v zadnjem desetletju (izpuščena so samo x399, x299). Večja kot je izbira, bolje je, jezik bo ostal za zobmi. RGB osvetljava definitivno predstavlja največji prodajni potencial, z možnostjo poustvaritve v “barve mavrice”. Sprva je nekoliko presenetila tudi sama teža, ki je presenetljivo nizka. Lahkotnost boš opazi zlasti, ko snameš oba ventilatorja. Čeprav izgled pri marsikom igra vlogo, je konec koncev pri hladilnikih najpomembnejši prektičen rezultat, to so temperature. Ali bo omogočil nekaj dodatne širine, kjer boš lahko voltažo dvignil še za tisti drobec in stabiliziral sistem pri 5GHz, ali pa bo sistem zgolj deloval dosti tišje. Pri nakupu hladilnika za 40€, kolikor za Leto Pro RGB zahtevajo, je soliden OC potencial nedvomno pričakovan.

Po drugi strani sem na spletu ogledal več različnih kritik samega sistema namestitve. Le ta naj bi bil preveč zakompliciran in bi ga bilo mogoče poenostaviti (khmkhmmm, tipčki očitno nikoli niso nameščali Zalman Resperator 120mm). Vendar sam z namestitvijo nisem imel nikakršnih težav, niti na AMD niti Intel platformi.

Čeprav s sistemov njune pritrditve ni nič bistveno narobe, je postopek snemanja nerodnejši od nedavno opisanega Arctic Freezer 33 eSports One. Po drugi strani strani sta zaradi tega kompaktnejše pritrjena. Če si bolj nerodne sorte lahko aluminijasta hladilna rebra, na katere se sponke zataknejo, kaj hitro poškoduješ, zato previdnost ni odveč.

Test

Testna konfiguracija

Osnovna plošča: AsRock Fatality K6 Z170
Procesor: i7 7700k stock + OC 4.8GHz 1.360V
Ram: 16GB DDR4 2666MHz
Grafična kartica: GTX 1070 TI SLI
Napajalnik: Chieftec 1000W
Disk: 120GB SSD Intenso
Ohišje: brez

Metodologija testiranja:

Med vsakim testiranjem izdelkov poizkušam izključiti vse dejavniki, ki bi lahko vplivali na rezultat. Seveda se napake dogajajo, zaradi tega smo v teste sami dodali tri ponovitve testiranja pod enakimi pogoji. Za iztočnico sem uporabil sobno temperaturo 20C. V kolikor bo dejanska temperatura odstopala, bom od končnega rezultata to razliko odbil ali pa jo prištel.

Test sestavljajo trije 30 minutni testi v Prime95, 10 minutni sprehod po Novigradu v The Witcher 3 in pol urno igranje Battletech. Za Battletech sem se odločil zaradi njene procesorske zahtevnosti, kjer mora slednji pošteno pretegniti noge. Da rezultati ne bi bili osamljeni in zaradi lažje primerjave sem vključil dodatne hladilnike. Tako so se na mizi znašli Arctic Freezer 33 eSports One, Raijintek Leto PRO RGB, Enermax Liquidmax II, BeQuiet Silent Loop 120/280mm in Intelova priložena hladilna rešitev (tisti majhen kos aluminija). Preizkušeni so bili z procesorji nastavljenimi na tovarniške nastavitve, ampak ker se prava učinkovitost prikaže samo ob intenzivnem gretju, smo se lotili tudi navitja. Žal še vedno nisem uspel pridobiti Hyper 212 Evo in Cryorig H7 ampak brez skrbi, tukaj je še vedno Arctic Freezer eSports One. Vodni hladilniki v testu služijo zgolj primerjavi. Ventilatorji bodo na hladilnih rešitvah tekli na privzetih hitrostih, naposled velika večina uporabnikov nikdar ne loti konfiguracij razmerja med temperaturo in hitrostjo vrtenja, zgolj pri testiranem se bom v nastavitve vrtljajev poglobil podrobneje (slednje uporabil v prihajajočih testih).

Temperatur v mirovanju ne bom meril, saj v mojih očeh nimajo teže. Če že, je bolj smiselno merjenje glasnosti, ker je dosti bolj zgovoren podatek.

Na tem mestu moram omeniti, da je bil hladilnik testiran v idealnih pogojih, zunaj ohišja na mizi, kjer nanj ni vplivalo morebitno zadrževanje toplega zraka v ohišju in sam pretok. Rezultat tega je kakšna stopinja manj od vrednosti, ki jo bo dosegel v tvojem ohišju.

Test glasnosti

Na spletu sem zasledil kar nekaj kritik glede glasnosti pod obremenitvijo. Če je še pri tovarniških nastavitvah zvok porazgubil med ostalimi in praktično ni izstopal, se je vse skupaj spremenilo po tem, ko sem procesor navil. 7700k je izjemno vroč procesor, kljub temu so temperature ostale v varnih mejah (frekvenca popolnoma stabilna) tudi v PRIME 95, kjer so se ustavile pri 92 stopinjah. Dosežena temperatura bi me med igranjem iger skrbela, a tam je dosegal dobrih 20 stopinj manj. Vendarle pa je potrebno priznati, da se je idila tišine končala, saj sta ventilatorja zblaznela (pri zgolj 1600RPM). V igrah so rezultati boljši, Battletech je med igranjem dosegel 75 stopinj. Ventilatorja definitivno nista najtišja. Vse skupaj bi bilo več kot dovolj razumljivo, če bi tolikšno glasnost producirala pri 2500 obratih ampak 1800? Noctua in nekateri drugi proizvajalci so dokazali, da so ventilatorji lahko razmeroma tihi tudi pri 2000RPM, ampak ja, od izdelka za 40€ ne morem pričakovati ventilatorjev za 30€/kos.

Rezultati hlajenja

Leto Pro RGB je po rezulatih povsem spodoben hladilnik, ki omogoča tudi spodoben navijalski potencial, dokler ne pretiravaš z voltažo. Tako je, že pregovorno vročega, 7700k bil zmožen pri 4.8GHz 1,356V v Prime 95 obdržati pod 90 stopinjami. V igrah so rezultat tudi do 20 stopinj nižje temperature, kar je več kot dovolj, da tudi največji celziefobi mirno zadihali. A vedi, da je bil hladilnik preizkušen v idealnih razmerah, kjer plošča ni bila nameščena v ohišje.  To sem storil zaradi lažje primerljivosti s testi, ki jih bom opravil v prihodnosti.

Zaključek

Objava Raijintek Leto Pro RGB – Test hladilnika | Lučke, oči! | se je najprej pojavila na HOPsi.

Znani so predvsem po procesorskih hladilnikih in seveda ventilatorjih. Dejansko prepletena izdelka, ki imata velik vpliv na glasnost celotnega sistema. V preteklih letih sem imel možnost preizkusiti že več njihovih produktov, vse od hladilnikov manjših-srednjih dimenzij do ventilatorjev iz serij NF-S12A in NF-A9.

Noctua preprosto izžareva natančnost, trmo in vztrajnost, kjer ni nič čudnega, ko za dizajn novega hladilnika porabijo tudi do 5 let. Dejansko dolga doba, je pa sam prihod njihovih stvaritev toliko bolj pričakovan. Na tem mestu bi se zahvalil podjetju Noctua, ki nam je v test poslalo prav posebna ventilatorja, NF-A12x25 v PWM in FLX izvedenkah. Navdušenja, ko sem po letih čakanja končno prijel v roko višek turbulentne industrije.

Tehnične specifikacije

• Velikost: 120x120x25mm
• Razmak odprtin za vijake: 105x105mm
• Priključek: 3-pinski (FLX), 4-pinski (PWM)
• Ležaj: SSO2
• Okvir: AAO
• Material rezil: Sterrox
• Maksimalna hitrost: 2000RPM (+/-10%)
• Maksimalna hitrost z L.N.A.: 1700RPM (+/-10%)
• Minimalna hitrost: 450RPM
• Akustična glasnost: 22,6 dB(A)
• Akustična glasnost z L.N.A.: 18,8 dB(A)
• Statični pritisk: 2,34 mm H₂O
• Statični pritisk z L.N.A.: 1,65 mm H₂O
• Maksimalna vnosna moč: 1,68 W
• Maksimalni vnosni tok: 0,14 A
• Voltaža: 12 V
• Voltaža PWM signal: 5 V
• MTTF: > 150.000 ur
• Ganracija: 6 let
• Vključeno v škatli:
  • Adapter za nižanje hrupa (L.N.A.)
  • 4-pinski Y razdelilec
  • 30 cm podaljšek
  • NA-AV2 anti-vibracijski zatiči
  • Anti-vibracijska obloga za vodne hladilnike
  • 4 vijaki

Video test

Embalaža

Kot sem že omenil NF-A12x25 na trg prihaja v treh izvedenkah in sicer PWM, FLX in ULN. Slednji ponujajo različne nastavitve hitrosti in služijo vsak svojemu namenu. Osredotočili se bomo na PWM, ki ga bom tekom pisanja primerjal s FLX in preostalimi testiranimi ventilatorji, za lažjo primerjavo. 25 v imenu označuje 25mm debelino in 120mm diagonalno velikost. Gre za tehnološki dosežek, saj so bili zasnovani povsem z ničle, kar le redkokdaj vidimo na trgu ventilatorjev. Postavi se vprašanje, ali je bilo vredno čakati, dih jemajočih, 54 mesecev.

Ventilatorji pridejo v premijski embalaži, ki si definitivno zasluži kakšen aplavz ali dva. Gre za privlačno oblikovano kartonasto škatlo z dobro predstavitvijo produkta in Noctua oznakami. Sprednji zavihtek je možno odpreti in se tako zazreti v ventilator. Obarvan je v tipične Noctua barve, ki sem jih omenil že v samem uvodu, za več izbire pa bodo slednji prej kot slej pristali v cenejši Redux seriji, ki bo obarvana v temno-sivo.

Sicer boš ob odprtju opazil novost, ki v potrošniškem segmentu še nisem opazil. To je nekoliko zaokrožen sprednji del rotorja, kjer se nahaja jeklen krog z medeninasto sredico.

Skozi leta je Noctua prehodila dolgo pot in obogatila lastne linije izdelkov. Tako je mogoče že standardne ventilatorje kupiti v industrijski, standardni in redux (cenovno ugodnejši) obliki. Vsak izmed njih ima svoj namen, kvaliteta pa ostaja neokrnjena.

Temu priča 6 letna garancija. Dolgo življenjsko dobo bodo zagotovili še dodatki, saj je mogoče kupiti vse od upornikov, 140mm adapterjev in ventilatorje same. A problem nastopi, če preziraš barvno paleto, nad katero marsikdo viha nos.

Osebno mi je, ne boš verjel, dejansko všeč. Preprosto ob pogledu nanjo pomislim na leseno lopo, kjer iz fotelja nalagam drva v kamin in si nasmejan prižgem pipo. Preprosto vzbudi občutek domačnosti, ampak vizualno od preostale sestave mnogokrat izstopa.

Da ne gre za navaden ventilator temveč premijski produkt priča že sama embalaža. Kartonasta zaščita z kupom razlag in pogledu na osrednji kos ventilatorja. Ko sem jo prvič prejel v roke je bila po občutku precej težka. Nič čudnega, v notranjosti se ob ventilatorju bohotijo še nešteti dodatki. Tega pri večini ostalih proizvajalcev definitivno nisem vajen.

Notri najdeš ventilator, podaljšek upornike za upočasnitev vrtenja in molex adapter (delovanje na fulll ).

Pozabiti ne smem niti gumijastih pritrditvenih blažilnikov, ki preprečujejo vibracije, za nameček lahko namestitev izvedeš brez vijačnika. Dodatkov kar ne zmanjka, še 4 vijaki in gumijasta preobleka skleneta polen krog.

Izgled in dizajn

V celotni kolekciji ostaja standard bež-rjava barva, ki označuje tudi ta ventilator z 9 perutnicami. Prostora med ventilatorjem in okvirom je izjemno malo – zgolj 0.5mm, nočna mora vsakega snovalca.

Devet rezil je dosti ožjih v primerjavi s tistimi s predhodnikov. Diameter motorja meri 50mm in je precej velik. Posledično je teža nove serije ventilatorjev visoka, seveda pa je glavni razlog jekleno osrčje motorja, dodatno ojačano z medenino. Samo ohišje je izdelano iz bež plastike. Na eni strani sta natisnjena ime proizvajalca in logotip, a z izjemo tega zgolj na zadnjem delu motorja najdemo kakršno koli omadeževitev, v tem primeru nalepko.

Na njej lahko vidimo Noctua ime in logotip, pod njima pa še model ventilatorja in njegove lastnosti.

Dve puščici označujeta pretok zraka in smer vrtenja rotorja.  Oblečen kabel pripomore pri dodatno stilskem izgledu, ki dobro sovpada z generalno enostavnostjo.

Osni ventilatorji so skoraj vedno izdelani iz ABS in PBT materialov. Zaradi centrifugalne sile se pri ventilatorjih zna pojaviti težava, saj se tekom časa razširijo za dobra 0.2mm. To pomeni, da more biti prostor med ventilatorjem in robom dovolj širok, da se tudi po centrifugalnem razširjenju ne stikajo z njim, saj bi to močno otežilo normalno delovanje. Ampak istočasno prevelik razmik lahko povzroči druge probleme, kot sta resonanca in vibracije, kar bi povzročilo glasnejše delovanje in “uhajanje” zraka zaradi prostora.

Noctua je tako že dolgo iskala primeren material, ki bi razrešil problem širjenja in omogočil minimalni razmik.

Tako so iz LCP (tekoči kristalni polimer) razvili Sterrox. LPC je dobro poznan zaradi Kevlarja, ki ima širok razpon uporabe v vojaški industriji. Zaradi boljše stabilnosti se širi dosti manj od ostalih materialov ventilatorjev in tako predstavlja rešitev, ki so jo iskali. Izjemna trdnost in nizek koeficient toplotne razteznosti, visoka vztrajnost in odlična dimenzionalna stabilnost so jim omogočile, da so razmak med propelerjem in ohišjem zmanjšali na bore 0.5mm, kar je izjemen dosežek.

Prav tako je Sterrox pomagal tudi pri nižanju vibracij rezil in tako je iz razvojne strani nova serija ventilatorjev NF-A12x25 najnaprednejša in najbolj kompleksna serija Noctua ventilatorjev doslej.

Osrčje motorja je za ojačanje strukture izdelano povsem iz jekla in tudi nosilec osi je obteženo z dodatnim medeninastim delom, saj so tako ojačali spoj med ostjo in rotorjem. Skupaj obe metodi zagotavljata nižje tolerance in večjo stabilnost osrednjega dela. Tudi na ventilatorjih so vgrajeni dodatni kanali za zvišanje pretoka zraka, saj to zmanjša uhajanje in vodi do višje učinkovitosti in nižjih glasnosti.

To so tudi glavne novosti napram starejših serij, ki jim še dodatno pomaga Noctua patentirana AAO (napredna akustična optimizacija) tehnologija, ki uporablja integrirane anti-vibracijske blazinice ter stopinjsko konstrukcijo in notranjo površinsko mikrostrukturo za boljše razmerje med učinkovitostjo in glasnostjo.

Ventilatorji imajo skupno osem proti-vibracijskih blazinic na vijačnih lokacijah. Možno jih je tudi sneti in tako ventilatorje narediti združljive s Chromax serijo proti-vibracijskih blazinic. Dodatno so vključili proti-vibracijsko tesnilo, namenjeno predvsem vodnim hladilnikom. Zaradi popolnega pečata med ventilatorjem in radiatorjem bo uhajanje zraka minimalno.

Ventilatorji se lahko pohvalijo tudi z drugo, dodatno optimizirano generacijo SSO ležajev. Pri SSO2 je zadnji magnet bližje osi in tako pripomore pri stabilnosti, natančnosti in trdnosti. Zadnja različica napredne tehnologije sistema za gladko komutacijo zagotovi odlično gladkost med delovanjem in odpravi navorne spremembe in z njimi povezan hrup. Tako so ventilatorji povsem neslišni tudi zelo od blizu.

Test

Testirali smo različne aspekte ventilatorjev. Cilj je bil preveriti tako temperature med obremenitvijo in izven nje, kot tudi pretok zraka in hitrost ventilatorjev.

Za teste smo uporabljali naslednji sistem:

Intel i7 7700K
MSI Z170 Gaming M7
16GB DDR4 G.Skill Ripjaws 2400MHz
Nvidia Gigabyte GTX 1070 Ti
Chieftec A-135 1000W PSU

Intenso 128GB SSD

Test hitrosti

Hitrost smo testirali pri različnih voltažah, začenši pri 5V in vse do 12V. Maksimalni RPM je bil 1990 RPM, kar ustreza uradnim specifikacijam, kjer je navedena hitrost 2000 RPM. Gre za precej uravnovešeno krivuljo, kjer se rotacija prične pri 15% in koliko toliko enakomerno nadaljuje čez 875 RPM pri 50% vse do 1990 RPM. Pričakovano in brez nadaljnjih pripomb lahko gremo naprej.

Glasnost

Tu pa se pričnejo pravi testi. Ventilatorji veljajo za muko za ušesa marsikaterega igričarja in tako eno glavnih pomembnosti pri nakupu ventilatorja in malo mi je žal, da za primerjavo nisem imel na voljo širše kolekcije. Dobra novica, pri testih so Noctua ventilatorji odpihnili vso konkurenco ne glede na to, katere ventilatorje sem jim postavil na pot. A dovolj besed, naj rezultati povejo svoje.

Pretok zraka

Glede na izjemno tihost bi pričakoval, da bodo trpeli rezultati na tem področju. A vseeno se novi ventilatorji obnesejo več kot solidno in če je pretok na nižjih nastavitvah precej v sredini grafa, se na višjih takoj pozna razlika. Prehiti jih zgolj Silverstone pošast ampak glede na glasnost sesalca to ni presenečenje.

Temperature

Temperaturni test je sicer najmanj verodostojni test tukaj, saj je odvisen od več faktorjev. Izveden je bil na zgoraj omenjenem testnem sistemu na CPU hladilniku v zaprtem ohišju z nameščenima dvema ventilatorjema med igranjem zahtevnih iger in v popolnem mirovanju. Testirali smo tako enega kot dva ventilatorja in uspešno sta uspela procesor držati pri zelo nizkih temperaturah pri privzetih hitrostnih nastavitvah. Razlika med enim in dvema ventilatorjema znaša zgolj par stopinj, a glede na to, da pri glasnosti ni večjih razlik, zlahka priporočam namestitev dveh ventilatorjev in odlično se podata sploh na vodne bloke hladilnikov.

Zaključek

Objava Test – Noctua A12x25 ventilatorji (FLX,PWM)! se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Midnight Hub (Švedska)
Založnik: Midnight Hub
Platforme: PC
Datum izida: Maj 2018
Cena: 19,99€
Steam: Povezava
GOG: Povezava

Zvrst: Ugankarska avantura

Dražilnik

Sprva nisem dojel, da sem tokrat postavljen v čevlje 13-letnega dekleta Marie v letu 1988. Obdobje perestrojke, ki ga je nedvomno bolje preživeti v surovi divjini, med proženjem mehanizmov čarobnega vrta, nekdaj veličastne, a sedaj opustele vile. Pristen občutek zmede, ko pristaneš na zadnjici in ne veš, kako si v ta položaj zašel. Uvod je namreč izjemno preprost, znašel si se v gozdni kolibi, iskoč izginulo sestro. Misterioznost k igranju vleče neprestano in med razreševanjem ugank si ne bi mogel želeti lepše, bolj odljudne pokrajine s pridihom čarobnosti in nemogočega.

Igra, kakršne srečujem vse redkeje, je tudi posledica medgeneracijskega razstora, ki kroji trg virtualnika. Morda v gamerskih vodah počasi postajam Kralj Matjaž, ko se mi brada ovija vse globlje in globlje… starun, ki počasi že zaudarja po zemlji, a včasih smo namesto realistične grafične podobe prejeli gore teksta in gordijske uganke, ki bi jih v jezeči brezizhodni situaciji najraje razčesnil na dvoje. K sreči je prevladal razum ter večne debate, ko je pred enim ekranom nameščena druščina poizkusila obrniti igro. Preprosto sili k razmišljanju in obudi marsikateri spomin na začetke industrije, čas, ko ob zatiku odgovora preprosto nisi mogel poiskali na internetu, ampak si najprej stopili do kolegov, za tem kupili kakšno revijo in navsezadnje odšli v “knjižnico”, kjer si s sotrpini prišel zadevi do dna. Početje je nedvomno pustilo večji pečat, saj te je prelival pot zanosa, ko si kot prvi med enakimi neznalcem razkrival skrivnostni, njim še neznani, svet. Seveda z modernim dihom ni narobe nič, tovrstne igre preprosto več ne ugledajo prodajnih števil in kultnih statusov predhodnikov, ki smo jih še leta nazaj starci razgrabili v trenutku, vseeno pa je potencialnih igralcev dovolj, tako med okostelimi kot mladežem.

Lake Ridden je prepredena z ugankami in težavnost se skozi igro vseskozi stopnjuje. Če se spočetka še smatraš za člana Mensa, kaj kmalu naletiš na domiselno sestavo, ki bo možgančke pognala v rdeče obrate. Naposled se lahko preleviš v gnilonevtronskega softiča in za rešitev vprašaš strica Googla, ali pa pred zaslonom presediš dolge ure, vsaj dokler uganke ne presekaš. Nekoliko parafraziram, uganke niso nerešljive, a vseeno terjajo logiko in analitični pristop, ki ga večina samcev in samic premore. Tako ne boš deležen lekcije iz Maupiti Island, čeravno bi bila občasna zaušnica zaslužena. Problema, a tudi “razvajenosti”, ko želiš vse opraviti v zamahu in se odpraviti naprej. Razvijalci so sicer vključili pomagala, ki ob zatiku razkrivajo namige, če se za to pot odločiš. Izdajo dovolj, a hkrati ne preveč, s čimer si še vedno siljen v razmišljanje.

Vidna podoba je primerljiva s preostalimi igrami žanra avantur, ki smo jim bili priča v preteklih letih. Prikaz je lep in se poda k atmosferi, sploh risanje virov svetlobe in senc je vredno pohvale. Ne gre oporekati optimizaciji, ki občasno kljub temu pokaže zobe. Tako na 2560×1080 144 Hz niti srednjekategornica GTX 1060 6GB ni uspela poustvariti vsaj 60-slične izkušnje. Žal so se vseskozi pojavljala nihanja ob prepletu svetlobe in njene igrivosti na stenah zidov gozda.

V glavnem boš pobiral in pametno uporabljal predmete, s pomočjo katerih preko ugank razrešuješ zgodbo. To doživljaš preko opustelih dnevnikov in naokoli raztresenih sporočil, kot glavno vodilo. Nemalokrat sem za razrešitev bil primoran uporabiti in raziskati obdajajoči prostor med igranjem soja luči z neskončno temo, ob zvrhani meri boja svetlobe in truhnobnosti obenem. Dejansko da vedeti, da si osamljen s ponikajočim razumom, ki izginja v sosednji meglici. Čas ujetosti v slu iluzij, lucidnih sanj a hkratnem priokusu budnosti. A razpeta mreža možganskih nevronov se postopoma razpleta.

Glasovna upodobitev je na nivoju in primerno priteče nizkocenovnemu naslovu, v dobrem pomenu besede. Ni je veliko, vendar je glasovno podajanje prisotno ravno v momentih, ko prehajaš iz sekvence v sekvenco in poživi igranje. Vseeno ne pričakuj čustvene izkušnje famoznejših predstavnikov, kar pa ji ne morem šteti v slabo.

Novodobnica v nostalgičnem svetu 90ih. Ne vem, kako bi sklenil misli, a vendarle ne morem zanikati kopica zabavnih ur, ki sem jih v njej preživel. Dobro vzdušje, tekoča zgodba in prijetna grafična podoba ljubitelja avantur ne bo pustila ravnodušnega.

Zaključek

Objava Lake Ridden – Recenzija | Ko buljiš v mehanizem kot tele v nova vrata | se je najprej pojavila na HOPsi.

Nov je Insight sledilni sistem, setu omogoča delovanje brez zunanjih senzorjev. Sestavljajo ga žiroskop, merilnik pospeška in še štirje dodatni senzorji, ki se nahajajo na naglavnem delu.

Quest po navedbah Zuckerberga zaključuje prvo generacijo Oculus proizvodov. V naslednji naj bi prišlo do večjega tehnološkega preskoka, a od polic je oddaljena še vsaj 3 leta.

Kako kaže pri kompatibilnosti med obema “naglavnikoma”? Igre, ki bodo podpirale enega, bodo delovale tudi na drugem. Na koncu je dodal še, da lahko v nekaj mesecih pričakujemo tudi prenovljeno Rift različico.

Objava Prihaja Oculus Quest se je najprej pojavila na HOPsi.

Govorim o novima prišlekoma RTX 2080 in RTX 2080 Ti, alfa plenici izbrancev, ki ne bosta strah in trepet nasprotnikov v večigralskih dvobojih, temveč zgolj teror denarnic nevednih kupcev.

Žal se je zgodilo natančno to, kar sem ob pompoznih napovedih “Ray Tracing” (+ preostalih tehnologij) in gledanju skopih diapozitivov po svoje pričakoval. Beseda in razkazovanje razkošnega mišičevja, kjer “tehnologija” prevlada nad izdelkom samim. Vse lepo in prav na papirju v kontroliranem okolju, zgolj z odseki najpriljubljenejših iger, pisanih na kožo, ampak kruta realnost zavajajočega marketinga je naposled doživela razodetje. Tehnologija zaenkrat živi le v glavah, od prohibicije zadetih, inženirjev Nvidie in njenega potenciala v resni obliki morda ne bomo dočakali nikoli (dvomim, da za čas te generacije).

Le kdo ne pomni tako opevanega Physix, s pomočjo katere so zelenci brsteli v preteklih 15 letih (pomislim na Borderlands). Ali celo GameWorks (hejterjem poznan pod imenom Gimpworks), ki dejansko ni imel niti repa, še manj pa glave. Nič drugače ni pri njihovem peklenskem konkurentu AMD-ju. Tudi on v omari skriva nekaj okostnjakov, npr. veleopevana tehnologija Vulkan ali še huje Mantle. Njen  potencial je bil izkoriščen v le redkih virtualnikih, med katerimi prevladuje Doom – OK, priznam, ni edina, prihaja še peščica novejših naslovov, apetit in želje pa ostajajo nepotešeni. Ampak ja, napihovanje grafov in prosojnic AMD-jevcev je na pogled idilično, a rezultati so žal praznejši od mašne sonate. Tako je, ko imata konkurenta vsak svojo tehnologijo in se izmenjujeta pri vlečenju vrvi, razvojni studii pa v veliki meri niso pri volji odpovedi katerega izmed obeh trgov, marmelado dodajo zgolj ob primernem podmazu. Proizvod ni kupcu prijazen in je kot “coles” ejnđel med naskakovanjem oblakov, kjer ob vsakem zamahu vse skupaj izpuhti v vroči sopari trenutka.

Nazaj k rdeči niti, Vulkan pač obstaja in je vsaj nemoteč faktor (open API), kar pa za Nvidiine tehnologije preprosto ne morem reči. V deliriju so se očitno odločili, da ni nič slabega, ko špil z GameWorks deluje slabo na njihovih lastnih karticah, konec koncev bo na konkurenčnih deloval še nekajkrat slabše. Tako se je zvrstil kup iger, od  The Witcher 3 (na takratni GTX 780 igre ob izidu sploh nisem mogel igrati) do Assassin’s Creed Syndicat. Tukaj imamo še nedavno izdan Final Fantasy XV in sod govna se počasi napolni do roba. Seveda ne gre za izključno krivdo Nvidie, svoje breme nosijo predvsem razvijalci in krog se počasi sklene. Konec koncev, le kdo ne bi želel igre “optimizirati” za kartice podjetja s prevladujočim tržnim deležem – skorajda monopolom (razmerje 30 %–70 %).

Morda se vse skupaj bere pristransko, kot nerazumno ihtenje otroka, ki mu mater v štacuni ni namenila želenega kosa čokolade. Ampak nisem na plačilni listi Intel-a (poštekeš?). Preprosto sem sit vseh mahinacij, ki so v zadnjih letih žal postale nekaj samoumevnega in so preprosto posmeh kupcem – ljudem, do katerih si tovrstnega odnosa podjetja preprosto ne bi smela privoščiti. Vse od GTX 780 preko GTX 970 do GTX 1060 3GB (grozote v stvarjenju GT 1030 DDR4 raje ne omenim), da ne pozabim omeniti še GPP, ki v vsem razmahu k sreči ni nikdar zaživel (morda se je predstava zgolj prestavila v zaodrje). A vendarle je korporacije potrebno razumeti in navsezadnje so finančni rezultati vsake kvartine pomembnejši od zadovoljstva uporabnikov.

RTX 2080 je vse, kar ne bi smela biti. Sama grafična primerjava morda izgleda osupljivo, nenazadnje dosega raven razred višje rangirane GTX 1080 TI. Amm, kje se že skriva presenečenje? Vse lepo in prav, dokler ne odpreš denarnice in z začudenjem buljiš v ceno, obiščeš bližnjo optiko za potrditev, da še vedno vidiš ostreje od poskočnega zajca, ko na bližnjem polju ugleda zajklo s korenčekom. Naposled se znajdeš v rudniku, kjer ob pogledu na 900 € hitro koplješ rudo, da bi našparal za novega petičneža in zamenjavo za svojo “ovdovelo” GTX 1080 Ti. Za vsem bliščem in napovedmi Nvidia vsakemu potencialnemu kupcu hitro tišči roko v rokovanje, a v njej skriva velik kupček “stercore”, ki si ga očitno lahko privošči na tone.

Postavimo cinizem na stran, kartica ima z naskokom najslabše razmerje med ceno in zmogljivostjo, kar sem jih ugledal v zadnjih 10 letih. Če seveda izpustimo GT 1030 DDR4 in ostale kastrirance, da veselo žlobudrajo v svojem oddelku za posebneže. Pričakoval sem več, mnogo več. Nekaj povsem običajnega je bilo, da vsaka nova serija za enak denar preseže svojega predhodnika, tudi do 30 %. Zlato pravilo zadnjih 5 let, razbito v prah, ko ga ugleda zavidljiva Meduza in betico odbije od telesa. Obljub pač ne moreš prodajati?! Amm, praviš, da so prednaročila razprodana???? *******.

RTX 2080 TI ima vsaj namen. Za oderuško ceno prejmeš nekaj dodatne zmogljivosti in “tehnologijo prihodnosti”. Napram GTX 1080 TI predstavlja absolutno nadgradnjo, a obhajajo me dvomi. Nvidia si je drznila v teritorij Titana umestiti TI kartico in ob apatičnosti potrošnikov se ji v večernem mraku iskrijo oči, misel na vse €€€, ki se tako voljno ponujajo … P/P je milo rečeno oderuški, bolj kot tisti v lokalni mafijski posojilnici, ampak zmogljivosti ji resnično ne gre oporekati.

Sami žal ne sodimo med “srečne” samooklicane elitneže, katerim bi kartice na rdeči preprogi v test tiščali že pred izidom, zato smo se za informacije bili primorani zanesti na preostale tehnične strani. Nešteto število podrobnih testov je že zakrožilo po svetovnem spletu, a za celostno mnenje jih bo treba prebrati vsaj nekaj. Po svoje mi je žal, ko opisovalci negativno kritiko pogosto ovijajo v celofan in s tem škodujejo tako kupcem kot tudi proizvajalcem samim.
Pojavljajo se mešana mnenja, kjer so manjše strani kar nekoliko stisnjene v kot, kar ne velja za medijske gigante, “to big to fail” je še kako živ. Izpostavljeni paradoks torej ni zgolj tema mojih možganskih blodenj, temveč širše scene tehničnih novinarjev in instantnih YouTube zvezd.

Nikdar si nisem želel, da bi bila RTX serija neuspešna, konec koncev se nikdar ne branim porabiti dodatnih cekinov za razumno ovrednoten produkt. A Nvidia je gigant, ki si lahko privošči marsikaj. V zadnjih letih lastnih grehov ne bi zmogla oprati niti, če ves profit vloži v odkupovanje cerkvenih odpustkov. Tako je, ko je konkurenca bleda senca nekdanjega sijaja in blišča. AMD je konkurenčen le v spodnjih sferah, saj od časov nekdaj legendarnih Radeon 7850, 7870, 7950 in 7970 (starejših 4xxx, 5xxx ne bom našteval), ki peščeni uri kljubujejo še dandanes. Od tedaj je preteklo že obilo vode, a naslednje uspešnice, ki bi navdušila mase gejmerjev (minerji so ob pogledu nanje doživljale večkratne orgazme), kar ni in ni na spregled.

Kakorkoli, RTX 2080 in 2080 TI predstavljata premijski produkt, ki si ga večina gejmerjev ne bo nikoli omislila, vsaj v Sloveniji ne. A ne morem odpustiti, ko kljub očitnemu manjku konkurence na trg lansiraš polprodukt in ob tem še dodatno dvigneš ceno. OK, die je večji, dodana so tudi RT in Tensor jedra, kjer so bila slednja, do sedaj, na voljo zgolj v ustroju Titana. Gre za, na letaku, super tehnologiji, kjer prva poskrbi za Ray Tracing in omogoči kompleksnejši izris scen, druga pa prvič v zgodovini delec umetne inteligence pripelje na kartice povprečnežev (DLSS AA). Vendarle, realne vrednosti je ob izidu bolj malo.

Ali je nakup za dano ceno slab? DA. Bi se dalo dobiti več? SEVEDA, veliko več. Je kaj narobe, če jo kupiš sam? NE, ker celostno ne gre za slabo kartico (zgolj izrazito precenjeno v času, ko rabljene dobiš za drobiž).

Več kot očitno so brzeli, tako zelo, da niti za preizkuševalce niso imeli pripravljenega absolutno NOBENEGA Ray Tracing naslova in ob poštenih namenih bi izdelek zlahka zamaknili za mesec ali dva. Sigurno bodo naslovi sčasoma prišli, a bo šlo za drobtine, ki si jih plačal presneto drago. Le upamo lahko, da tudi prenovljena Vega oz. Navi dosežeta uspeh Ryzen serije in potrošnikom po dolgih letih na obrazu izrišeta pristen nasmešek.

P. S. Avtor si lasti GTX 1070 sli konfiguracijo in opisuje stališče gejmerja. V delovnih postajah se namreč poje nekoliko drugače.

Objava NVIDIA RTX pooseblja vso bedo današnje industrije se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Cyanide Studio (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive 
Operacijski sistemi: Windows 10, PS4, Xbox One
Datum izida: 28. 6. 2018
Cena: 39.99 €

Žanr: Strateška simulacija

Video

(Ker je bil posnet na ultrawide monitorju, se bodo na 16:9 žal pojavljali črni robovi)

Kot zvest privrženec kolesarstva v njem preprosto uživam, pa najsibo pred zaslonom, na kolesu ali v računalniški igri. O seriji podjetja Cyanide Studio bi lahko napisal tone teksta, docela sva postala praktično vsakoletna družabnika. Serijo preprosto spremljam od njenih porodnih korakov, časov velikanov, ko so na dirkah zmagovali asi, kot LeMond, Indurain, Armstrong, Ullrich, Pantani, Contador, Cancellara, Sastre, Schleck, Voeckler … Poznavalcem zagotovo dobro znana imena.

V tem času sem opazil več kot očitne znake, za katerimi zboli marsikatera športna igra, sindromom, ki na račun letnih izidov zapostavlja sam napredek in novitete. Temu moram žal potrditi tudi tokrat, spremembe so iz leta v leto minimalne, investicija za vse lastnike predhodnika pa le stežka utemeljena. To je tudi največja težava, saj z izjemo manjših izboljšav (prestopi in nova moštva) in kančka modernejše grafične podobe ne doprinese ničesar novega.

Vendar razumem razlog, ki povzroča tavanje brez odmevnejšega uspeha znotraj bermudskega trikotnika, kot Cezar, ki želi z goro legionarjev na vsak način osvojiti poslednjo galsko vasico, kjer vlada čarobni napoj silovite moči. Igra je preprosto izjemno nišna in vse okoli nje zadržano. Imajo majhno, a fanatično občestvo, pa tudi po letih izidov lahko že v naprej izračunajo število prodanih kopij. Ciljno publiko v veliki meri tako najde zgolj v Franciji, Italiji, Belgiji in na Nizozemskem, kjer je kolesarstvo resnično izjemno priljubljeno.

Ker gre za podroben menedžer, ki po eni strani ne dosega globine in zahtevnosti Football Manager, je po drugi težji od naslovov za povprečneže, sej se novinec le stežka vklopi v igro. Če misliš, da je Fortnite višek igričarske industrije, preprosto ni zate. Terja namreč veliko časa in poglobitve, ob odsotnosti osnovnega kolesarskega znanja zna biti za marsikoga pretežak oreh, konec koncev je namenjena izjemno omejenemu številu igralcev. Kot bi poizkušal igrati Football Manager zgolj ob vedenju, da se trop igralcev poganja za žogo in jo želi spraviti v gol, da zraven ne pripišem še podrobne menije, nastavitve, tempiranje forme, pripravljalne tabore, brez omembe iskanja bodočih zvezd in sklepanja pogodb s kolesarji.

Vendar vsakdo ne more postati nov Primož Roglič in v klance nasprotnike prisiliti v konzumiranje prahu in druge cestne nesnage. Na voljo je več različnih specializacij. Izbiraš lahko med obrtjo šprinterja, hribovca, gorolazca, fantiča za klasike in specialista v vožnji na čas. Seveda ozke specializacije ne bi priporočil, saj bo možnosti za zmago manj, vsaka zamujena priložnost pa težje nadomestljiva. Sam prvenstveno zmeraj igram kot specialist za vzpone z mislijo na osvojitev Vuelte, Gira in Tura.

Kot sem že rekel, gre za resno simulacijo, ki terja svoj čas. Še sam se v okoliš Mount Ventu in Alpe d’Hueza vsako leto težje podajam, čeprav je iz leta v leto deležna izboljšav. A kaj, ko je razlika v veliki meri opazna šele, ko po njenem zaužitju odjadraš igrati katerega izmed predhodnikov. Nikakor ji ne uspe doseči večjega preboja, ki bi privržence položil na rit. Tako so minili časi, ko sem preigral po 10 sezon in več. Vsekakor poseben občutek, tekmovanje z imeni neznalcev, ko se na novo piše kolesarska zgodovina.

Tokrat sem največ časa preživel v načinu Be a Pro (Pro Cyclist), ki je bil deležen želenih nadgradenj, vendar implementacija pogosto šepa. Na papirju odlična novost so zagotovo navodila pred in med etapami. Implementacija pa nikakor ne uspe upravičiti pravega potenciala. V bistvu jih boš prejemal zgolj kot golobradec, ko se boš počutil kot Contador brez govedine, Armstrong brez EPA ali Froome v odsotnosti plezalnega vlakca. Večino časa upravljaš zgolj enega izmed kolesarjev in ga od špehastega zaležanca popelješ do ene izmed legend tega stoletja. Ker je način prvenstveno namenjen vodenju zgolj enega kolesarja, bo večina etape resnično nezanimiva, vsaj če ciljaš na skupno zmago. Posamezno lahko vzame tudi več kot pol ure, odvisno od načina igranja. Ha, nekako boš že preživel in ne bo dolgo, preden boš fazo prerasel ter postal lokalni šerif.

Še vedno je mogoče opravljati naloge športnega direktorja moštva. Tukaj igra tudi najbolj zaživi, saj večino časa ni treba preživeti ob gledanju nalagalnih zaslonov. Večino dela moraš opraviti v začetku sezone, z delitvijo dela in tempiranjem forme za vsakega kolesarja posamično. Nikakor mačji kašelj, sploh ker govorimo o 25–30 tekmovalcih, ki potrebujejo ravno pravšnjo doziranje. Povečave je bilo deležno število ekip, ki se je tokrat ustalilo na 95, z zastonjskimi modi je izbiro mogoče tudi početveriti.

Ko izbereš moštvo, boš imel več zadolžitev, kot so najemanje trenerjev, skrb za kondicijo ter zadovoljstvo v ekipi, podpisovanje pogodb in iskanje bodočih zvezd kolesarstva. Izbiral boš dirke in kolesarje, vendar se najbolj stresno delo prične šele na dirkah, ko bo treba upravljati med 5 in 8 kolesarjev. Stolček se ti že pošteno maje, sponzorji zahtevajo zmago na Amstel Gold Race, tvoj favorit, v čigar si polagal vse upe, pa je ravno zbolel za malarijo in se je komaj skobacal na kolo. Še največjega zvezdnika lahko slab dan ali bolezen zelo oddalji od zmagovalnega odra. Tukaj bosta v ospredje ob atributih stopila forma in dnevno počutje.

Če so si tvoje oči že ogledale naš opis predhodnika (Pro Cycling Manager 2016), si izvedel veliko večino vsega, kar imam povedati o igri, v bistvu sploh ne vem, zakaj ga preprosto nisem prekopiral /s.

Največji preskok je definitivno umetna pamet, ki nudi več izziva. Zmage več niso samoumevne, računalniški nasprotniki so tokrat še bolj pretkani in agresivni. Če so v begu nevarni kolesarji, jih držijo na precej krajšem povodcu, kar pobege naredi dosti bolj realistične. A po drugi strani boš mnogokrat imel občutek, da ekipe tekmujejo zgolj s teboj. Priti v beg dejansko predstavlja večjo težavo, sploh če opravilo nameniš boljšim kolesarjem. Kljub temu sem po daljšem času v igri opazil nekonsistentnosti in slabosti, ki se jih da učinkovito izrabljati. Po začetni vzhičenosti se postopoma pokaže še vsa beda in občasne dvomljive odločitve.

Prenovljen je sistem transferjev kolesarjev in koledar je ponovno moč določiti za vsakega posameznika. Meniji so dejansko preglednejši, v preteklih enačicah so namreč bili kup nepregledne zmede brez občutka za estetiko. Tokrat so spodobni, čeprav možnosti za napredek so. V prej omenjenem kariernem načinu sta sprva na voljo dve profesionalizaciji, kar vdihne nekaj dodatnega vetra v sicer dokaj ponovljivo igro.

Nedvomno je patetično vsakoletno srečati srž težav, ki so v seriji prisotne že od nekdaj. Nekaj običajnega bo srečevanje rastlinja in dreves, ki rastejo kar na sredi cestišča. Francoz se je očitno naredil Francoza in zato drevo še vedno stoji, med tem, ko si bližnji kmet mane roke in brusi sekiro. Tukaj je še vedno znova navdihujoče zatikanje kolesarjev. Odločitev za model, kjer so občasno kolesarji dejanska fizična ovira, a že drugič se skoznje zapelješ kot Aladin čez pokojnega Robina Williamsa (naj mu bo zemlja lahka), je frustrirajoča in zna izzvati avtistično motnjo, ko tvoj pretendent zaradi debilizmov ostane ujet zadaj.

Tukaj so še preprosto neumno izpeljani krogi, ko boš kot za šalo prehiteval tekmece, ki so zaostali za več kot krog in jih ne diskvalificirajo?! Slednje s sabo pripelje totalno nepreglednost in duhomorno stanje, kot da bi božič preživel na severnem polu, v hiši s sobnim kolesom osame.

Še vedno je mogoče kolesarja zaščititi z zgolj enim kolesarjem. Korak nazaj napram že skoraj 10 let stari izvedbi. Potem so tukaj še nekatere površne implementacije, kjer praktično nimaš nadzora nad narekovanjem tempa. V kolikor se računalniško vodeni kolesarji odločijo pospešiti, tvoj pa ima nastavljeno prenizko raven truda, bo preprosto kilometer za njimi in računalnik te na to ne bo niti opozoril. Pogrešam možnost, kjer bi lahko določil raven truda z določeno mejo, kar bi delo znatno olajšalo.

Totalno nesprejemljivo je, da sem moral ob vsakršni spremembi grafičnih nastavitev zapreti igro in jo ponovno zagnati. Resnično izjemno nadležno. Da banalnosti, kjer v igri pri ločljivosti 2560×1080, ki jo sicer podpira, nisem mogel pritisniti “Confirm” gumba, ker je bil izven 16:9 koridorja, čeprav je bil viden. Večina pripomb leti na stvari, ki so bile žal prisotne že vsaj v zadnjih dveh izvedbah in jih še vedno niso odpravili.

Tumor manjših in večjih napak, ki se nabirajo in na koncu marsikomu tudi uničijo in pokončajo željo po ponovnem zagonu igre. Pa to pomeni, da je igra zanič? Nikakor, vendar je ne morem priporočiti nikomur drugemu kot kolesarskim navdušencem in tistim, ki se v tovrstnem svetu želite preizkusiti. Ne nazadnje gre za edino mesto na svetu, kjer Slovenci redno zmagujemo tudi na Tour de France. Vsi ostali pozabite, da ste karkoli prebrali, tukaj ni ničesar za vas.

Objava Pro Cycling Manager 2018 – Recenzija | Statistik dovolj, sprememb pa bolj malo | se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako nam ne preostane drugega kot obisk Youtuba in ogled fantastičnih kulis. Kakorkoli, gre za dobro demonstracijo, ki neznalcu vsaj nekoliko približa opevane novosti in tudi če si katero izmed Turing kartic kupil v predprodaji, boš novo tehnologijo do nadaljnjega konzumiral le preko podobnih promocijskih posnetkov.

Objava Nvidia izdala Metro Exodus RTX Ray Tracing dražilnik se je najprej pojavila na HOPsi.

To so torej glavna imena za novo trendovsko preživetveno simulacijo. A žal moram poročati, da kljub začetnemu navdušenju počasi že izgublja zagon. Ko je 29. avgusta prišla na prodajne (Steam) police, je absolutno izbruhnila, presegla vsa pričakovanja ter zavzela tudi drugo najvišjo poličko na Twitch zabaviščni platformi. Od takrat se je hitro umirila. Od najvišje doseženih 60.000+ istočasnih igralcev po podatkih SteamCharts jih manj kot mesec dni pozneje premore “le” polovico tega in številka počasi, a vztrajno upada. Seveda gre za pričakovan trend vsake nove igre, a veliko jih je v preteklosti zaradi tega moralo zapreti svoja vrata. Ko nimaš dovolj igralcev za normalno igranje, boš pač zelo težko pridobil nove, brez njih pa bodo tudi stari opuščali to dejavnost. Pa Scum čaka ista usoda? Trenutno je še prehitro za špekulacije in čas ter kvantiteta ter kvaliteta posodobitev bosta igrala veliko vlogo. Je možno, da bosta PUBG in Fortnite postala bleda preteklost, kjer bo Scum zavzel volan na popularni sceni? Pa izvejmo.

Razvojna ekipa: Gamepires/Croteam
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC
Datum izida: 29. 8. 2018 (EA)
Cena: 16.79 €

Zvrst: Preživetvena simulacija

Igralni video

Driskači in lutke

Da oboževalce raznih battle royale iger že takoj pomirim, PUBG in Fortnite zaradi Scum ne gresta nikamor, saj preprosto ne gre za popolnoma tovrsten naslov, kjer bi bili vrženi na mapo z gručo igralcev in se tekom naslednjih 30 minut predali medsebojnemu klanju. Če bi že vlekel primerjave, ima na nek način več skupnega z DayZ in pravzaprav lahko potegneš kar nekaj identičnih smernic za obe igri. Vržen si na zemljevid (v primeru SCUM-a otok), ampak tvoja avantura se ne prične na sedaj že standarden in preveč popularen battle royale način, temveč si le igralec na stalno prisotnem strežniku z oblico drugih igralcev. Obe igri lahko pokažeta tudi PvE nevarnosti v obliki nemislečih, počasnih in zagnanih prebrisancev, iskanje plena ter nove opreme in zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. A tudi če to spravimo s poti, je manjših podrobnosti še več.