Dandanes smo navajeni rumenih puščic, označenih točk na zemljevidu in NPC-jev, ki ti vsakih pet minut razložijo, kam iti. Ko je THQ Nordic napovedal Gothic 1 Remake, sem tako bil med tistimi, ki so bili navdušeni in prestrašeni hkrati. Navdušen zato, ker gre za eno najvplivnejših evropskih RPG klasik. Prestrašen pa zato, ker je predelava kultne igre pogosto podoben mešanju alkoholnih koktajlov brez recepta. Lahko dobiš prekrasno kombinacijo za brbončice. Lahko pa brozgo, ki bi jo zavrnil še alkoholik po enoletni prisilni abstinenci.

Po nekaj deset urah v koloniji lahko mirno rečem, da je Alkimia Interactive odlično razumela bistvo izvirnika. Morda celo tako odlično, da ji to gre v škodo.

Razvojna ekipa: Alkimia Interactive
Založnik: Alkimia Interactive, THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 5. junij 2026
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Napovednik

V koloniji nisi junak. Si sveže meso

Večina sodobnih RPG-jev te predstavi kot izbranca. Nekdo nekje ima prerokbo o tebi. Bogovi te opazujejo. Svet čaka na tvojo rešitev. Gothic se temu iskreno smeji. Ob prihodu v kolonijo si nihče. Zgolj še en revež, ki so ga vrgli pod magično kupolo, kjer vladajo obsojenci, kriminalci in ljudje, ki bi jih večina staršev svojim otrokom predstavila kot osebo, ki se ji je potrebno na vse pretege izogniti.

Prva prava dobričina, ki jo srečaš, je Diego. Prijazen možakar ti ponudi pomoč pri poti do Starega tabora. Ker sem človek, ki je v RPG-jih pobil zmaje, demone in nekaj božanstev, sem njegovo ponudbo samozavestno zavrnil. Kako težko pa je najti eno frdamano naselje?

Odgovor sem dobil približno pet minut kasneje. Mrhovinar, ptici podoben prebivalec kolonije, me je napadel ob cesti. Zamahnil sem z gorjačo. Povzročil za mišji drek škode. Zamahnil še enkrat. Zgrešil. Nato me je ta bedast ptič kljunil z njegovim prekletim kljunom in me postavil pred zaslon za nalaganje.

To je bil trenutek, ko sem razumel, da Gothic ni igra, ki bi jo zanimalo, koliko me je v hlačah.

Shranjuj pogosto, umiraj še pogosteje

Prvih nekaj ur igranja je bilo podobnih vojaškemu urjenju pod vodstvom sadističnega inštruktorja. Odpravil sem se raziskovat. Umrl. Naložil pozicijo. Se odpravil v drugo smer. Umrl. Naložil pozicijo. Napadel skupino krtovskih podgan. Ena je padla. Druge tri so me v nekaj sekundah poslale na srečanje s predniki.

Gothic te ne kaznuje zato, ker bi bil nepošten. Kaznuje te zato, ker precenjuješ svoje sposobnosti.

Če vidiš ogromnega kuščarja in se odločiš preveriti, kako močan je, ti bo to z veseljem pokazal. Če se podaš v gozd brez opreme, te bo izvohala kakšna mrcina. Če udariš človeka, za dvajset stopenj močnejšega od tebe, te bo naložil prek kolena in te našeškal.

Po nekaj urah pa se začne dogajati nekaj zanimivega. Namesto da bi igro krivil za svojo smrt, začneš razmišljati drugače. Opazuješ okolico. Ocenjuješ nevarnosti. Iščeš varnejše poti. Svet se ne prilagaja tebi. Ti se moraš prilagoditi svetu. In prav v tem se skriva velik del čara.

Svet, ki živi tudi takrat, ko ga ne gledaš

Največja moč Gothica ni zgodba, čeprav je ta še danes presenetljivo dobra. Največja moč je svet.

V času, ko številne sodobne igre še vedno uporabljajo NPC-je kot okrasje, ki štiriindvajset ur stoji na istem mestu, Gothic ustvarja občutek prave skupnosti. Ljudje delajo, stražijo vhode, sedijo ob ognju in hodijo spat. Opravljajo svoje naloge, se medsebojno pogovarjajo in živijo svoja življenja.

Posebej impresivno je opazovati prebivalce kolonije skozi ves dan. Zjutraj se odpravljajo na delo, zvečer posedajo ob tabornem ognju, ponoči pa jih najdeš v posteljah. Zaradi teh malenkosti ima svet težo. Deluje kot kraj, ki obstaja tudi brez igralca.

Še bolj zanimivo pa je, da si zapomni tvoje odločitve. Če pobiješ polovico tabora, tega nihče ne bo čudežno pozabil po dveh dneh. Ljudje postanejo sovražni, nezaupljivi in ti niso več pripravljeni naložiti nalog, kar jih naredi nedostopne.

Gre za logično posledico dejanj, ki je danes presenetljivo redka. Očitno živimo v času, ko lahko v nekaterih RPG-jih pobiješ polovico mesta in nato naslednji dan mirno kupiš kruh pri istem peku. In kar je še hujše, je, da je kar nekaj modernih igričarjev to razvajanje všeč.

Narava je čudovita. In želi tvojo smrt

Posebno pohvalo si zasluži živalski svet. Volkovi lovijo v tropih, mrhovinarji branijo svoje območje in vsaka vrsta živali se obnaša po svoje in potrebuje lastne prijeme za obdelavo. Nekatere živali se družijo v tropih, druge kličejo pomoč, spet tretje se ob prejemu škode umaknejo.

Kar je še posebej zanimivo, je, da pobite živali ostanejo tam, kjer so padle. Če ob jezeru ubiješ kuščarja, bo njegovo truplo še dneve ležalo na istem mestu. Kasneje ga lahko najdeš v precej manj privlačnem stanju, okoli njega pa se bodo zbirali različni mrhovinarji.

Takšne podrobnosti morda ne vplivajo neposredno na igranje, vendar ustvarjajo občutek sveta, ki deluje po svojih pravilih. V njem nisi središče vesolja. Si zgolj še en prebivalec prehranjevalne verige, ki se trudi ne postati kosilo.

Od reveža do bojevnika

Napredovanje lika je počasno, premišljeno in izredno zadovoljivo. V sodobnih RPG-jih pogosto postaneš polbog že po nekaj urah igranja. Gothic gre v nasprotno smer. Vsaka nova stopnja je pomembna. Vsak naučen talent se pozna. Vsaka izboljšava opreme predstavlja konkretno razliko.

Sam sem se odločil za klasičnega bojevnika, osredotočenega na moč in enoročno orožje. Že nekaj dodatnih točk moči je občutno povečalo škodo, medtem ko je izboljšanje rokovanja z orožjem naredilo bojevanje precej bolj tekoče. Posebej pomembne so tudi različne veščine, kot je odpiranje ključavnic, saj te igra ne razvaja z obilico virov.

Ker ni možnosti ponastavitve sposobnosti, imajo odločitve težo. Napačna izbira te lahko spremlja več ur. To zna biti frustrirajoče, a obenem daje občutek, da res gradiš svoj lik, ne pa zgolj izpolnjuješ obrazec.

A žal je to tudi največji problem igre. Ne težavnost, temveč to, da po napredovanju igra postane prelahka. Žverce, ki so te prej zlahka pošiljale tvojim prednikom, zdaj niso zmožne narediti ene same praske na tvoji koži. Nekateri bi rekli, da je to dobra stvar, saj nudi organski način prikaza napredka. A sam menim, da je sprememba preveč drastična, sistem zaščite in moči orožja pa slabo implementiran.

Nova preobleka stare legende

Kljub določenim igralnim spremembam je glavna prodajna točka prenove ravno vizualna prenova, ki je postorila ogromno pri modernizaciji kultne klasike.

Unreal Engine 5 je kolonijo spremenil v precej bolj prepričljiv in atmosferičen prostor. Gozdovi so bujni. Rudniki temačni in utesnjujoči. Skalovje deluje mogočno. Razgledi z višjih točk pogosto nagradijo radovednost igralca in za vsakim vogalom se lahko skriva kakšno slastno darilce (v kolikor ga razvijalci še niso odstranili v najnovejših popravkih).

Še vedno sicer ne gre za eno lepših iger na trgu. Nekatere animacije še vedno delujejo nekoliko okorno, posamezni obrazi pa imajo občasno tisti značilni izraz človeka, ki je pravkar ugotovil, da je pozabil ugasniti štedilnik. Kljub temu gre za izjemen preskok v primerjavi z izvirnikom.

Najpomembneje pa je, da je prenova ohranila temačno, umazano in nevarno vzdušje kolonije. To ni generičen fantazijski svet. To je kraj, kjer se ljudje pretepajo za rudo, oblast in golo preživetje.

Ni za vsakogar

Največja težava Gothic Remaka je hkrati tudi njegova največja prednost. Od igralca zahteva pozornost. Poslušati moraš dialoge, brati dnevnik nalog in opazovati okolico ter si zapomniti pomembne informacije. Če med pogovorom z NPC-jem brskaš po telefonu, obstaja velika verjetnost, da boš deset minut kasneje taval po gozdu in se spraševal, kam moraš iti.

To je RPG stare šole v najčistejši obliki. Ne zanima ga, koliko časa imaš na voljo ali koliko drugih iger čaka v tvoji knjižnici. Gothic zahteva tvojo pozornost in potrpežljivost. A seveda je potrebno ob tem sprejeti nekaj kompromisov.

Pripravi se na dolgočasno tekanje od ene točke do druge, omejeno izbiro opreme, dokaj okoren bojni sistem in številne hrošče. A če to zmoreš prebaviti, v zameno Gothic 1 Remake ponudi eno najbolj poglobljenih igralskih izkušenj, kar jih je mogoče najti v sodobnem RPG prostoru.

Razsodba

(+) Izjemno živ in prepričljiv svet
(+) Svobodno raziskovanje brez umetnih omejitev
(+) Odličen občutek napredovanja lika
(+) Odlična vizualna prenova
(+/-) Brezkompromisen dizajn ne bo všeč vsakomur
(-) Nekatere stare oblikovalske odločitve ostajajo frustrirajoče
(-) Večkrat se zanaša na predhodno znanje igralca
(-) Občasno štorast nadzor in številni hrošči

Objava Gothic 1 Remake – Brutalna vrnitev legendarnega RPG-ja se je najprej pojavila na HOPsi.

Potem pa se pojavi Lands of Fury. Za projektom stoji praktično en sam Slovenski razvijalec, ki je več let pilil svojo vizijo in svojo kreacijo pred kratkim lansiral v zgodnji dostop. Rezultat je igra, ki ne skuša izumljati tople vode, temveč vzame preverjene ideje in jih zmeša v presenetljivo zabaven koktajl.

Razvojna ekipa: Fife
Založnik: Hyper Fox Studios
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 28. maj 2026 (Zgornji dostop)
Cena: 11,99 €

Zvrst: Roguelite akcijski RPG

Napovednik

Trnova pot do vrha

Osnovna premisa je skoraj komično preprosta. Strmoglaviš pod vznožje ogromne gore. Tvoj prvi kontakt je dobrodušen škrat, s pomočjo katerega se odpraviš proti vrhu igričarskega Triglava. Kar sledi, je mešanica raziskovanja, aren, naključno generiranih srečanj in šefovskih bitk, ki te redno opomnijo, da nisi glavni junak zaradi posebnih borilnih veščin in plemenitosti, ampak zaradi dovolj trde betice, da se vedno znova vrneš po novo porcijo batin.

Prvih nekaj ur me je najbolj presenetil tempo. Lands of Fury ne izgublja časa z dolgoveznimi dialogi ali petnajstimi sistemi, ki jih razumeta samo razvijalec in njegov maček. Sovražniki prihajajo hitro, boji so agresivni in igra te skoraj takoj vrže v akcijo. Glede na to, da je to osrčje igre, bi seveda pričakoval, da bo ta del najbolj dovršen.

Buildaj, dokler ne poči ekran

Danes je neskončno prilagajanje svojega lika postalo skoraj marketinška floskula. V Lands of Fury pa dejansko pomeni nekaj konkretnega.

Namesto klasičnih razredov kombiniraš orožja, rune, sposobnosti, spremljevalce in opremo ter si sproti sestavljaš svojega uničevalca razvijalčeve služinčadi. Ena partija te spremeni v vrtinec smrti, druga v premičnega metalca eksplozij, tretja pa v generala, ki ukazuje spremljevalcem kot šahovskih figuram.

Najbolj zanimiv sistem so prav spremljevalci. Ti niso zgolj premični palčki, prepuščeni usodi, ki slepo tekajo za tabo. Lahko jim ukazuješ, jih prestavljaš po bojišču in jih uporabljaš kot pomemben del svoje strategije. V žanru, kjer večina spremljevalcev služi zgolj kot okras, je to osvežujoče.

Pikseli z mišicami

Vizualno Lands of Fury ne poskuša tekmovati z milijonskimi produkcijami. Namesto tega stavi na izredno čisto pikselasto podobo, podprto s sodobnimi efekti, eksplozijami in svetlobnimi učinki. Rezultat je igra, ki izgleda precej bolje ob igranju kot na slikovnih posnetkih.

Ko se ekran napolni z eksplozijami run, letečimi projektili in razbojniki, začne vse skupaj dobivati tisti prijetni občutek zadovoljstva. Takrat veš, da je razvijalec nekaj naredil prav.

Zgodnji dostop se pozna

A ne glede na potencial je treba ostati realen. Vsekakor je vidno, da gre za igro manjšega studia v zgodnjem dostopu. Samo bojevanje lahko na čase izpade štorasto, nadzor pa ni tako tekoč, kot bi si včasih želel, saj te udrihanje po sovragih prikuje na mesto, izmikanje pa je po nepotrebnem težavno.

Še ena slabost zgodnjega dostopa je manj vsebine, kot bi si jo sistemi zaslužili, nekaj hroščev in občasne težave z uravnoteženostjo. Tudi sami razvijalci odkrito priznavajo, da nameravajo v prihodnjih mesecih dodati več predmetov, sovražnikov, spremljevalcev in dogodkov.

To je trenutno največja težava igre.

Po nekaj urah začneš opažati ponavljanje. Ne zato, ker bi bile mehanike slabe, ampak ker jih preprosto še ni dovolj. Temelji so zelo dobri. Nadstropij pa za zdaj še ni dovolj.

Razsodba (prvi vtisi)

(+) Odličen občutek napredovanja in eksperimentiranja
(+) Spremljevalci dodajo zanimivo taktično plast
(+) Hiter in zadovoljujoč bojni sistem
(+) Velik potencial za dolgoročni razvoj
(+/-) Zgodnji dostop pomeni manj vsebine, kot bi si jo želeli
(+/-) Vizualni stil ne bo všeč vsakomur
(-) Nekaj hroščev in neuravnoteženosti
(-) Po več urah se začne poznati omejena količina vsebine
(-) Trenutno še ne izkoristi vseh svojih idej
(-) Nekoliko štorast nadzor)

Če bi Lands of Fury ocenjeval kot dokončan izdelek, bi bil precej bolj strog. Kot zgodnji dostop pa deluje presenetljivo samozavestno. Njegova največja prednost ni količina vsebine, ampak občutek, da pod pokrovom brbota nekaj zelo zanimivega.

Za ljubitelje ARPG-jev, roguelitov in sestavljanja absurdno močnih likov je to igra, ki jo velja spremljati. Trenutno še ni novi Hades ali naslednji veliki Diablo-killer, a zmore stati na lastnih nogah, kot zanimiv projekt neodvisnega studia iz Slovenije.

Je pa ena tistih zadev, pri katerih ob dobri podpori s strani razvijalcev sčasoma ne bi bil presenečen, če bi jo vsi ljubitelji neodvisnih iger nenadoma začeli priporočati.

Objava Lands of Fury | Prvi vtisi – Gorenjski simulator se je najprej pojavila na HOPsi.

Marsikdo pa ne ve, da originalna namizna igra iz leta 1987 ves čas dobiva posodobitve, in lastnik licence Games Workshop je včeraj predstavil 11. edicijo pravilnika. Namesto da bi samo gledali v Wordov dokument, v katerem bi bile popisane vse spremembe, pa je na splet obenem poslal odličen, dobre tri minute dolg video, ob katerem bi morda kakšen igričar pomislil, da napoveduje novo videoigro.

Vendar to ni napovednik, ampak zgolj zmes različnih prizorov iz brutalnega vesolja Warhammer, ki bi morala vsakemu pokazati, kako neizprosen je ta znanstvenofantastični svet. Ljubitelji zgodovine Warhammerja boste zagotovo v teh kadrih prepoznali marsikaj: od vesoljskih marincev, Orkov in Tyranidov do vedno prisotnega in skrivnostnega Emperorja, ki je v mumificirani obliki na prestolu že več kot 10.000 let. Nihče pravzaprav ne ve, ali je sploh še živ ali pa je že zdavnaj umrl in je vera vanj v bistvu le ena ogromna prevara.

Skratka, tale napovednik bi moral vsakogar ogreti za izdelke Warhammer 40k, ki v zadnjem času prihajajo kot po tekočem traku in so dejansko kakovostni. V izdelavi je denimo igra Space Marine 3, razvijalec Owlcat dela na novem RPG-ju Dark Heresy, tudi razvijalec strateških iger Creative Assembly pa načrtuje ogromno igro znotraj tega bogatega znanstvenofantastičnega vesolja. Zanimivo bo tudi na področju serij in filmov, saj na teh dela dobro znani igralec Henry Cavill, ljubitelji originalne namizne igre pa boste svojo porcijo zabave dobili 20. junija, ko v veljavo stopi nova edicija pravilnika.

Objava Warhammer 40k predstavil 11. edicijo namizne igre preko frajerskega videa se je najprej pojavila na HOPsi.

Žal je razvojni studio Iron Lore par let po izidu tega bisera zaprl svoja vrata in Titan Quest je ostal zapuščen, a ne pozabljen. Navdušenci so se resda lahko namastili z Grim Dawn, ki je služil kot neuradni dedič in terapija za vse, ki so si zaželeli še enkrat mešati klase in nabirati legendarno opremo. Sam sem preizkusil mnogo alternativ in sčasoma pristal na Path of Exile (in nedavno Path of Exile II). A vseeno je nekaj manjkalo. Po obisku takega zapomnljivega sveta ga je hudičevo težko zapustiti za sabo.

Zdaj je Grimlore Games, studio za SpellForce 3, skoraj dve desetletji kasneje nastopil v vlogi Zevsa z defibrilatorjem in zakričal: “Frankenstein, vstani!” Titan Quest je nazaj, in to ne zgolj kot dodatek ali neuradna izpeljava, temveč kot polnopravno nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Grimlore Games
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 1. avgust 2025
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometričen akcijski RPG

NAPOVEDNIK

Pričetek nečesa posebnega

Vsakemu naslednjemu ARPG-ju je bila usojena primerjava s Titan Quest. In dolgo je trajalo, da ga je katera prekosila. Dokazal je, da grška mitologija nosi izjemno priljubljenost in da se ne rabiš podati v ekstravagantne fantazijske svetove (khm, Diablo) za epske dogodivščine.

Titan Quest 2 je trenutno v zgodnjem dostopu. Njen življenjski cikel je še v času otroštva, s približno 10 – 15 urami vsebine, ki pokriva prvo večjo cono na zemljevidu. Na izbiro so štiri bojne veščine, z obljubo dodatnih tekom zgodnjega dostopa. Vsebine, kot so kovaštvo, napredni ustvarjalec likov in nadaljnja poglavja zgodbe, pa se še vedno nahajajo zgolj v zapiskih na mizah razvijalcev.

Grimlore sicer obljublja reden ritem posodobitev. Večje bi naj izšle vsake tri mesece, manjše pa vsakih šest tednov. To se na papirju sliši super, a realno pomeni, da bo igra nekaj časa še precej luknjasta. Igralec se torej znajde v vlogi prostovoljnega testerja, ki ga namesto plačila nagradi občutek nostalgije in nekaj novih hroščev. A v kolikor si pripravljen to sprejeti, Titan Quest 2 že zdaj kaže dovolj obetavnih zametkov, da še Lilith začenja dvomiti, kdo je pravi gospodar na vasi. Vprašljivo je zgolj, če bo interes obdržala dovolj dolgo za zapustitev šolske klopi.

Ob potopu v igro hitro ugotoviš, da je jedro ostalo nedotaknjeno. Klasična formula “ubijaj, pleni, ubijaj bolje” se vrača v vsem svojem sijaju. Gre za občutek, ko ti vsaka nova sekira, meč ali gorjača izpostavi fetiš do čarobnih predmetov. Kdor lahko pozabi naval adrenalina, ko med pobijanjem hord grdavž odvrže legendarno ogrlico. In to je v Titan Quest 2 že zdaj izjemno zadovoljivo. Vizualna podoba je nadgrajena, okolja dih jemajoča in mitološke pošasti ravno prav zastrašujoče, da se ti občasno zazdi, da si se znašel na stranicah mitološke knjige.

Meso, kosti in legendarne gorjače

Svojo izkušnjo v igri sem doživljal na dokaj klasičen način. Izdelal sem človeškega bojevnika z dvoročno gorjačo, ki je s speštanimi trupli veselo risal krvave freske po zidovih. Kasneje sem dodal še sposobnost nadziranja ognja in ustvaril jeznoriteža, ki lahko sovražniku razbije obraz od blizu, v kolikor se mu zahoče, pa ga iz varne razdalje zasuje z gorečimi izstrelki. Trenutno še manjka nekaj globine iz prve igre, a občutek sestavljanja svojevrstnega klavca mitoloških pošasti je prisoten.

Največja sprememba, ki Titan Quest 2 loči od predhodnika, so veščine. Vsaka aktivna sposobnost ima zdaj svoj nabor mutacij, ki jih lahko kombiniraš. Tvoj klasičen bojevniški zamah v krogu? Lahko krade življenje, upočasnjuje nasprotnike, jih ošibi ali pa vse to naenkrat. Sistem mutatorjev spremeni staro formulo v pravo igralnico možnosti. Če te v Titan Quest ni prepričala raznolikost, bo tuširanje sovražnikov z različnimi efektivnimi ošibitvami verjetno popravilo vtis.

Dodali so tudi novo valuto – Divinity Points. Omogoča ti napredovanje v stilu. Brez nje si ujet kot smrtnik na Olimpu. Poleg tega so prenovili sistem atributov. Namesto stare sheme imamo zdaj štiri glavne lastnosti (moč, znanje, spretnost, energija), ki vplivajo na tri sekundarne (zvitost, volja, pripravljenost). Na papirju zveni kot matematični pekel, v praksi pa je precej pregledno in spodbuja premišljeno gradnjo lika.

Za oboževalce prvinca bo potrebna nadgradnja strojne opreme

Seveda so težave neizogibne. Nenazadnje gre za igro v zgodnjem dostopu in čisto možno je, da se bo do objave tega članka že marsikaj spremenilo. Trenutno je razlika med bojevniki in čarovniki precej očitna. Predstavljaj si primerjavo med Herkulom in Filozofom z artritisom. Nekatere sposobnosti so premočne, druge pa so raj za mazohiste. Vse to je pričakovano in verjetno popravljivo skozi popravke.

Kar se tiče delovanja, je moja uboga RTX 3070 sopihala kot maratonec z astmo. Na 1440p je bilo ohranjanje 60 sličic na sekundo pri mešanici visokih in srednjih nastavitev skoraj tako težko kot razložiti partnerki, zakaj sem imel na drugem zaslonu odprto sliko Zeusa brez hlač. Po drugi strani pa moram priznati, da so okolja dovolj lepa, da nekako opravičijo zahteve. Grimlore je zadel vizualni vidik, hroščev pa sem srečal manj, kot bi jih pričakoval – tako dejanskih, kot tudi nezaželenih. V svetu zgodnjega dostopa je to že mali čudež.

Razsodba

(+) Nostalgična vrnitev v mitološki svet
(+) Svež sistem veščin prinese ogromno raznolikosti
(+) Lepo zasnovana okolja in močna vizualna podoba
(+) Osnovna igralna zanka ostaja zabavna in zasvajajoča
(+/-) Trenutno manjka vsebine, a obljubljen je redni tempo posodobitev
(-) Težave z optimizacijo, tudi na močnejši strojni opremi
(-) Neuravnoteženost med razredi in sposobnostmi v zgodnjem dostopu

Objava Titan Quest 2 – Vrnitev bradatega prijatelja se je najprej pojavila na HOPsi.

Lessaria je neodvisen naslov, ki zapolniti skuša velike čevlje. Prihajajoč izpod rok Polden Publishing, gre za delo ruskega razvojnega studia Rockbee Team. Kot zanimivost se ob igrah ukvarjajo tudi s projekti iz področja obogatene resničnosti, edini njihov naslov na področju PC iger pa je Lost Scavenger. Do sedaj. Preden nadaljujem, bi rad le izdal “opozorilo”, da Lessaria več kot očitno vsebuje določeno mero AI generirane vsebine. Najbolj očitne opazke letijo na vsebino, objavljeno na YouTube kanalu, pa tudi določene slike likov sredi dialogov so mi izgledale rahlo vprašljive.

Razvojna ekipa: Rockbee Team
Založnik: Polden Publishing
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 20. oktober 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Realno časovna strategija

Napovednik

Svet, kjer se prepletata magija in politika

Zgodba nas popelje v razdeljeni svet Lessarie. Nekoč mogočno kraljestvo, danes pa razklano med plemiči, magi, pustolovci in pošastmi iz davnih časov. Igralec prevzame vlogo vladarja, ki mora ponovno združiti deželo, a pot do slave ni tlakovana z neposrednimi ukazi. Namesto tega boš moral upravljati, graditi, prepričevati, nadgrajevati in nagrajevati.

Vsaka odločitev, ki jo sprejmeš, vpliva na potek dogodkov. Lessaria se ne zanaša na linearno pripoved, temveč uporablja kontekstualni sistem dogodkov. Svet se odziva na tvojo izbiro. Lovci bodo uživali v raziskovanju, vitezi bodo rade volje branili svoj dom, lopovi pa bodo ropali vse okoli sebe, ne glede na pripadnost. Rezultat je svet, ki deluje, kot bi imel lastno voljo. In to je eden največjih dosežkov igre.

Da bi razumel, zakaj Lessaria deluje tako sveže, se velja ozreti skoraj četrt stoletja nazaj, v leto 2000, ko je studio Cyberlore izdal igro Majesty. Na prvi pogled je šlo za klasično strategijo. Gradil si hiše, najemal junake, nabiral zlato in branil mesto. A ena stvar je vse spremenila. Kot igralec nisi imel neposrednega nadzora nad svojimi enotami.

V Majesty so bili bojevniki, magi, tatovi samostojni posamezniki z lastnimi cilji, strahovi in muhami. Si jih hotel poslati v boj z podgano? Par evrov, prosim. V boj z zmajem? Bolje zate, da je nagrada bolj mastna od povprečnega Američana. Igralec je prevzel vlogo Fiverr storitvenega centra, ki s kovanci in pogodbami prepričuje podanike, naj delajo zanj.

Te ideje Lessaria ni zgolj prevzela, temveč jo je globje razvila.

Strategija posrednega vpliva

Tako kot Majesty, Lessaria zavrača neposredno upravljanje z enotami. Tvoji junaki so samosvoje osebnosti, ki potrebujejo razloge, da tvegajo svoje življenje. Vsak ima svoje strahove in značilnosti. Nekateri hrepenijo po bogastvu, drugi po slavi, tretji po znanju ali ljubezni. Vsak ima tudi sistem opreme, ki jo sam nadgrajuje na podlagi denarja, pridobljenega med opravljanjem nalog in raziskovanjem.

Ta sistem ustvari kaotično, a realistično dinamiko. Včasih tvoj najboljši vitez sredi obleganja goblinskega naselja pošlje vse k vragu in se napoti v krčmo po pivo. Drugič mag ignorira nevarno nalogo, ker nisi ponudil dovolj novcev za pridobitev njegove pozornosti. To zna biti frustrirajoče, a ravno ta nepredvidljivost daje Lessarii tisto pravo dušo simulacije kraljestva. Vsaka odločitev, tudi napačna, postane zgodba.

Kjer večina sodobnih strategij stavi na natančen nadzor in optimizacijo, Lessaria deluje skoraj kot socialni eksperiment. Igralec je v vlogi vladarja, ki vodi ljudi, ne vojakov. Mora razmišljati kot monarh, ne kot general. Ekonomija, diplomacija in morala so medsebojno povezane. Igra ponuja kampanjo ter peskovniški način za sproščeno gradnjo, kjer skušaš preživeti čim dlje.

Retro čar s sodobnim pridihom

V vizualnem smislu Lessaria spretno lovi ravnotežje med nostalgijo in sodobnostjo. Podrobna risankasta grafika, prepredena z modernimi svetlobnimi učinki in dinamičnimi sencami, ustvari čaroben svet, ki spominja na pozne igre iz devetdesetih, a hkrati deluje povsem aktualno.

Heroji imajo svoje edinstvene animacije, način gibanja in borbeno držo, vse skupaj pa je odeto v žive barve in tipične fantazijske prijeme. Tudi zvočna podoba zasluži pohvalo. Orkestralna glasba se prilagaja razmeram, zvočni učinki – udarci, čarobni uroke, šumenje vetra v gozdovih – pa ustvarjajo občutek živega sveta.

Rockbee Team je poskrbel tudi za sodobne izboljšave: preprost uporabniški vmesnik, hitro premikanje kamere, nevsiljiva obvestila ter pametno zasnovana kampanja, ki te počasi uvede v napredne sisteme.

Slabosti in omejitve

Seveda pa vse skupaj ni brez napak. Umetna inteligenca junakov zna biti občasno nepredvidljiva do točke absurda. Heroji se zataknejo, napačno ocenijo nevarnost, brezglavo zatavajo v nevarnost ali preprosto ignorirajo tvoje ponudbe. Prav tako bi lahko bila uravnoteženost med različnimi razredi bolj dodelana, saj so nekateri očitno učinkovitejši od drugih – tatovi recimo so skoraj nekoristni.

Prav tako v kampanji naletiš na problem, kjer je začetek igre vedno znova monoton razvoj mesta in čakanje na prihodek za postavitev nove zgradbe ali razvoj nove tehnologije. Tu bi izpostavil še, da bi kljub bogati sredici nekateri sistemi potrebovali večjo mero globine. Ekonomični vidik mesta se recimo zaključi pri pridobivanju denarja, menim pa, da bi dodatne dobrine lahko privedle do več raznovrstnosti.

Kljub temu te pomanjkljivosti ne zameglijo glavne prednosti igre. Izjemno izvirnega koncepta, ki deluje presenetljivo sodobno.

Razsodba

(+) Edinstvena mehanika posrednega nadzora
(+) Bogat fantazijski svet, poln značaja in humorja
(+) Odlična zvočna podlaga in šarmantna retro grafika
(+/-) Nepričakovano vedenje junakov bo včasih nasmejalo, večino časa pa frustriralo
(-) Tempo igre je počasen, kar ne bo po okusu vsakogar
(-) Nekateri vmesni sistemi (ekonomija, diplomacija) bi potrebovali več globine

Objava Lessaria – Po šestnajstih letih se strateški maček vrača se je najprej pojavila na HOPsi.

Vodič vsebuje čudovitih 83 strani, kar presega večino diplomskih naloga, a z več akcije in manj praznega filozofiranja. Četudi se izogneš predhodnemu branju, ga boš v prvih igrah listal pogosteje od bosanskega slovarja ob obisku gradbišča. Kaj pa je razlika napram prvi igri? Podvojen čas igranja, obsežna kampanja z možnostjo gradnje lastnega naselja ter še več grdobcev in več najemnikov, ki poskušajo doseči pokoj med plenjenjem temnic.

Razvojna ekipa: Snapshot Games Inc.
Založnik: Arc Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 31. julij 2025
Cena: 38,99 €

Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog

Napovednik

Bralna značka po igričarsko

Pri prenosu mamutskega namiznega spektakla Frosthaven na osebne računalnike so se javili Snapshot Games, avtorji mutiranega XCOM klona Phoenix Point. Še vedno gre za sodelovalno uganko s poteznim raziskovanjem in bojevanjem, ki jo tu in tam popestri nekaj zgodbe ter bazegradnje.

Čeprav različica v zgodnjem dostopu sicer ponuja zgolj okrnjeno vsebino, pričakujemo, da bodo v prihodnjih mesecih pritekel reden tok vsebine. Glavna prednost digitalne različice je zmanjšanje kompleksnosti. Ampak to je tako, kot da bi zapleteno medicinsko proceduro poenostavili z YouTube vodičem. Igra ponuja priročnik, a je ta približno tako uporaben kot QR meni v restavraciji.

Največji greh Frosthavna PC pa se skriva v tem, da igra molči o svojem najbolj ključnem mehanizmu. Napadi (tako tvoji kot nasprotnikovi) so odvisni od modifikatorskih kart, ki se naključno vlečejo iz osebnega kupčka. V fizični igri si ta kupček sestaviš sam in znaš že pred bitko oceniti svoje možnosti. V digitalni? Naključje deluje iz ozadja, ti pa samo gledaš, kako ti igra hladnokrvno v roko zabriše minus dva in ti obesi krivdo, kot bi bil ti osebno odgovoren za svetovno finančno krizo.

Digitalizacija ima svoje prednosti

Seveda, digitalna verzija ima svetle plati. Ni več potrebe po zaposlitvi kuhinjske mize, cena za vstop v svet je veliko nižja, igri je dodan glasovni igralski ansambel, avtomatizacija poskrbi za večino mehanskega dela, kot je premikanje sovražnikov, mešanje kupčkov ter kalkulacija napadov in obrambe.

Ključno je, da lahko shraniš igro in nadaljuješ, kjer si ostal, ali pa prevrtiš čas pred trenutek, ko je jeti uporabil sulično ost za razdevičenje tvoje zadnjice. To ni več igra. To je psihološki eksperiment, v katerem meriš prag, koliko jezen lahko postaneš, preden ti začnejo rasti sivi lasje še na bradavicah.

Posledica vsega tega je sicer nezmožnost prilagajanja. V fizični različici lahko prosto prenašaš in vneseš like iz prejšnje igre, kar skupen nabor (z vsemi odklenjenimi liki) poveča na 39. Glede na to, da je vsaka po svoje lasten organizem, je možnost izbire absolutno astronomska. Škoda je le, da jih je v digitalni različici Frosthaven trenutno na razpolago le 8, vključno z dobro 1/3 zgodbene vsebine.

Brez vrnitve, brez milosti

Eksperimentiranje je običajen del Frosthavna. Vsak lik igra po svoje in edini način, da jih res razumeš, je z večkratno uporabo. Težava je, da digitalna verzija glede tega ne pozna usmiljenja. Ne. kaznovala te bo z vso hladno natančnostjo davčne uprave.

V analogni igri je popravljanje napake stvar enega stavka “Ej, lahko samo hitro ponovim zadnjo potezo?” Soigralci zamahnejo z roko in gremo dalje. Na računalniku pa si ob potrditvi poteze zaklenjen. To privede do tega, da pred vsako potezo zreš v ekran, kot bi moral podpisati pogodbo s hudičem.

To je proces, ki si ga je očitno zamislil nekdo, ki sovraži človeško srečo in ima rad red. Da, morda preprečuje goljufanje. Ampak hkrati sproži frustracijo, ki bi še Dalaj Lamo spravila do izreka kakšne sočne kletvice.

Veličastna ledena kazen

Čeprav je igra še v zgodnjem dostopu, ostaja dvom: ali bodo avtorji izboljšali uporabniško izkušnjo in izpopolnili igro s vsebino, ki si jo zasluži, ali bodo vrgli roke v zrak in igro predčasno zapustili peklu zgodnjega dostopa? Seveda obstaja upanje. Snapshot Games lahko optimizira uporabniški vmesnik in doda več dostopnih pravil. A nekako mislim, da bo osnovna hladna krutost Frosthavna ostala nespremenjena.

Frosthaven te ne poskuša zabavati. Ne. Frosthaven te kali, kot čustveno nedostopen oče iz 80-ih, ki namesto “rad te imam” reče: “Dobro si razbil to pošast, sine.”

Morda pa sploh ne gre za težavo. Morda je to zgolj znak, da moram utihniti in “git gud”. Če je temu res tako, potem ta predogled ni klic k igranju, ampak zgolj opozorilo. V kolikor se boš podal v ledeni pekel, bodi pripravljen na batine.

Razsodba

(+) Odlična atmosfera na glasovnega podajanja
(+) Manj fizičnega dela
(+) Igralna zanka ostaja zasvojljiva
(+) Vrhunska taktična izkušnja
(+/-) Potencialna možnost za ogromno vsebine
(+/-) Kompleksnost osnovne igre ostaja nedotakljena
(-) Nepopolna pravila, skriti mehanizmi
(-) Neodpuščajoča in rigidna izvedba potez

Objava Frosthaven – prezgodaj za ledeno dobo se je najprej pojavila na HOPsi.

Marathon je zdaj napredoval do točke, kjer je izdelek končno pripravljen na zaključne vrstice kode, zato smo vsi vneto pričakovali napoved datuma izida. Presenečenje je pokvaril Microsoft, ki je v svoji trgovini predčasno objavil napovednik, ki je predstavil tudi datum izida, in čeprav je bil ta hitro umaknjen, je takšne informacije z interneta težko vzeti nazaj.

Sony se je tako raje sprijaznil z dejstvom, da je datum izida že zunaj, zato so včeraj tudi uradno predstavili nov napovednik in z njim smo dobili potrjen datum izida, ki se bo zgodil 5. marca. Napovednik nam pokaže tudi nekaj novega igranja in Marathon res nosi tako unikatno podobo, da je dejansko še nisem zasledil nikjer drugje – tako kričeče barve sem videl samo v nekaterih segmentih igre Watch Dogs 2. Čaka vas šest različnih igralnih razredov, ki ponujajo unikatne pristope do bojišč, v srži pa je tole extraction streljačina, v kateri se bo treba boriti za plen in nato z njim tudi pobegniti.

Bungie bo imel težko nalogo, saj imamo znotraj extraction žanra ogromno iger in Arc Raiders trenutno drži zdravo bazo igralcev, in točno to bo poskušal nase privabiti Marathon. Igro lahko že zdaj prednaročite na Steamu po ceni 39,99 €, igra pa bo podpirala tudi navzkrižno igranje preko več platform, tako da se boste igralci na PC-ju in konzolah PlayStation 5 ter Xbox Series X lahko zabavali na istih strežnikih.

Objava Marathon dobil datum izida in odprl prednaročila se je najprej pojavila na HOPsi.

Po polovično sprejetem 2205 se pri tej igri zdi, da je Ubisoft končno našel pravo smer. A ne veseli se prehitro, saj so tu klasične Anno težave. Predvsem ekonomski kolapsi v obliki popolnih spiral smrti ti so še vedno sposobni raztrgati tvoje cesarstvo kot krvoločno britansko pleme. Anno 117: Pax Romana je igra, ki najprej prevzame s svojo toplino, barvitostjo in osupljivimi prizori rimskega vsakdana, nato pa brez milosti pokaže zobe in te spomni, da je Rimsko cesarstvo zraslo na briljantni logistiki in propadlo zaradi ekonomskih kolapsov in korupcije.

Razvojna ekipa: Ubisoft Mainz
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, Xbox Series X/S, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 13. november 2025
Cena: 59,99 €

Zvrst: Strateška simulacija

Napovednik

Rim, zgrajen z ljubeznijo… in kaosom

Osnovna formula je znana vsakomur, ki je v preteklosti že igral Anno. Začneš z osvobojenci, skromnimi prebivalci, ki jim moraš zagotoviti streho nad glavo, nekaj hrane in osnovne priboljške. Ko napredujejo po družbeni lestvici, postanejo patriciji, sčasoma pa aristokrati z nenasitnim apetitom po luksuzu. Pa naj kdo reče, da z trdim delom ne moreš postati bogataš.

Rim ni Rim, če nekdo ne zahteva sira iz oddaljenih otokov, oliv iz južnih obal ali začimb, ki jih moraš pridobiti z večcelinskimi trgovskimi verigami. Njihova rast in zahteve oblikujejo samo mesto, ki na naraven, organski in presenetljivo realističen način razporedi stanovanjske četrti. Plemičem boš gradil vile ob gledališčih in templjih, medtem, ko boš ob delavce postavljal rudnike, industrijo in delavnice. Če povzdigneš kamero visoko nad svoje mesto, se pred tabo razgrne vizualna slika, ki jo zmorejo ustvariti le najboljši simulatorji gradnje mest.

Ena od največjih prednosti igre je prav njena izjemna pozornost do detajlov. Ko približaš kamero, naletiš na sceno, kjer se prebivalci sprehajajo skozi ulice v togah, trgovci nosijo amfore, ženske nabirajo sivko, ribiči lovijo modrikaste jegulje v čudovitih vodah, otroci pa tekajo med stavbami. Svet deluje živ, domač in predvsem prepričljiv. Edina estetska pomanjkljivost so svetovalci in voditelji, katerih animacije ust in obraza pogosto delujejo, kot da jih je pobral čas ali kot da so del stare sinhronizirane limonade na RTV Slovenija. To sicer ni dovolj, da bi načelo celotno vizualno izkušnjo, je pa opazen kontrast v primerjavi z dovršenim preostankom igre.

Franšizne novosti

Nova igra je prinesla najbolj dodelan sistem trgovskih poti, ki zdaj deluje bolj pregledno, logično in predvsem odzivno. Vsaka pošiljka ima svoj življenjski cikel, ladje pa imajo individualne poti. To je največji kakovostni preskok po Anno 1404, kar igri omogoča bolj poglobljeno in manj kaotično upravljanje logističnih verig.

Naslednja zanimiva novost je sistem lokalnih vplivnih con stavb. Proizvodne zgradbe zdaj ne le tvorijo dobrine, ampak imajo vpliv na območje okoli sebe, z bonusi ali penali za bližnje prebivalce. To pomeni, da razporeditev zgradb vpliva še bolj na razvoj mesta kot doslej, in premisliti boš moral o relaciji med industrijo, stanovanjem in storitvami. Prvič je tu tudi možnost gradnje cest in kamnitih zgradb po diagonali, kar pomeni, da urbani prostor ne izgleda več kot šahovnica, temveč kot organsko živ sistem.

Prisotna je tudi izboljšana kakovost v samem igranju. Anno 117 je uvedel sistem aktivnega premora, kar omogoča zaustavitev sveta, medtem ko še vedno premikaš zgradbe ali razmišljaš o strategiji. Podobna zadeva, ki nam je že znana iz franšiz, kot je Total War.

Integrirati ali zavzeti?

Sčasoma se preseliš tudi izven toplih obal Latiuma v meglen in kamnit Albion, kjer te pričakajo drugačni prebivalci, drugačne surovine in drugačna estetika. Igra elegantno predstavi dilemo: ali boš nove podložnike popolnoma romaniziral ali pa boš ohranil njihove avtohtone keltske navade? Obe poti imata prednosti in slabosti, a najlepši trenutki nastanejo, ko začneš mešati oba sistema in odkriješ sinergije, ki vržejo sramoto na dandanašnje poskuse kulturne integracije.

Trgovina in logistika sta duša Anno 117 in tam igra pokaže največ svoje veličine. Naenkrat upravljaš mrežo otokov, ki vsak proizvaja del zahtevane verige. Olje iz enega otoka se predela na drugem, nato pa se z ladjami prevaža v regije, kjer patriciji čakajo z dvignjenimi nosovi. Igra ti omogoča popoln nadzor nad vsako pošiljko. Veš, kje se nahaja sir, kam gre olje, katera ladja nosi pšenico in kam bo zavila ladja, ki bi morala tvojim prebivalcem dostaviti vino. Pravzaprav je logistika tako dobro zasnovana, da se hitro počutiš kot rimski cesar na vrhuncu imperija.

Kampanja je kratka, a prisrčna. Predstavlja prijetno kombinacijo humorja, lahkotne drame in prikupnih likov, nekatere naloge so dovolj izvirne, da te spomnijo, zakaj je Anno postal tako prepoznaven serija. Ne premika gora, a solidno pripravi temelje za neskončni način, kjer igra zares zasije.

Čez vodovje v bojni ladji

Pomorsko bojevanje je eno največjih presenečenj igre. Ladje je užitek upravljati, manevriranje je težko, a intuitivno, razlika med jadrnimi in veslaškimi enotami pa je jasno občutna. Pirati, ki napadajo tvoje trgovske poti, hitro pokažejo, da brez močne mornarice ni stabilnega imperija. Kopenski boji so manj spektakularni, a dovolj dobri, da delujejo kot pristna RTS izkušnja, ne le kot prisilna mini-igra, ki si jo primoran pretrpeti.

Inovacija, ki močno zaznamuje izkušnjo, je modularno prilagodljiv sistem ladij. V primerih bojevanja na morju lahko igraš z ladjami, ki imajo različne sestave. Jadrnice, veslaški pogon, dodatni topovi ali opora. Ti elementi vplivajo na hitrost, manevriranje in bojno taktiko. Gre za izrazito izboljšavo pomorskega dela serije, ki ga mnogi igralci dolgo čakali.

Diplomacija ostaja preprosta, z eno izjemno pomembno posebnostjo. To je odnos s cesarjem. S tem človekom ni pogajanj. On narekuje, ti izvršiš. Če mu ugajaš, postaneš konzul. Če mu nasprotuješ in pri tem uspeš, te lahko imenujejo prokonzula. Ali pa si vsaj domišljaš, da bi te lahko. Tako ali drugače ima cesar v rokah škarje in platno, ti pa poskušaš hoditi po tanki črti med poslušnostjo in ambicijo.

Kljub vsemu šarmu pa igra še vedno skriva klasično Anno prekletstvo. Če se ti en del proizvodne verige sesuje, lahko to v nekaj minutah povzroči množično paniko, izgubo delavcev, stradanje, bankrot in popoln razpad težko zgrajenega imperija. Ravnovesje med prebivalci, hrano, delavci in davčnimi prihodki je občutljivo kot rimski politični mirovni sporazum. Dovolj je ena napačna odločitev, en neroden klik ali en zgrešen bonus in lahko začneš znova. Reševalna bilka ostaja trgovina. Dokler imaš denar, lahko skoraj vsako težavo začasno zakrpaš s kupovanjem manjkajočih dobrin.

Razsodba

(+) Izjemno podroben in vizualno čudovit šarmanten svet
(+) Logistika in trgovina sta vrhunsko zasnovani
(+) Pomorsko bojevanje je najboljše v seriji do zdaj
(+) Globok in strateško zasnovan sistem dobrin
(+/-) Kopenski boji so funkcionalni
(+/-) Kratka kampanja, ki služi bolj kot uvodnik
(-) Ekonomska katastrofa lahko v trenutku uniči ure igranja
(-) Povprečne animacije likov v pogovorih

Objava Anno 117 : Pax Romana | Rimski imperij še nikoli ni bil tako lep… in tako krhek se je najprej pojavila na HOPsi.

Z veseljem lahko izjavim, da pri Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles ne gre za še eno nostalgično prenovo za malo hitrega zaslužka, ki jo založniki dandanes radi vržejo na trg in nato pozabijo nanjo čez teden dni. Namesto tega je prava revitalizacija, narejena z ljubeznijo do izvirnika. Ohranja staro dušo, a prinaša sodobno udobje, ki prepreči, da bi igralec *prehitro* izgubil živce, še vedno pa bo novodobnim golobradim taktikom pognala kakšno novo kocino.

Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS4, PS5, XO, XSX, NS, NS2
Steam: Povezava
Datum izida: 30. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Taktično igranje vlog

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Zgodba, kjer se še George R. R. Martin počuti domače

V središču zgodbe stoji Ramza Beoulve, plemič, ki se ob koncu petdesetletne vojne znajde v svetu, kjer mir obstaja samo v metaforah. Kraljestvo Ivalice je zlomljeno, revščina cveti, plemstvo pa še vedno igra svoje igre prestolov.

Ramza je tipičen nesrečen junak. Zapleten v politične spletke, izdajstva in moralne dileme. Njegov nekdanji prijatelj Delita se je spremenil v popolnega manipulativnega genija, ki bi ga še Cersei Lannister objela z nasmehom in mu ponudila čašo (zastrupljenega) vina.

Zgodba je kompleksna in moralno siva. Ni dobrih in zlobnih. So samo ljudje, ki delajo, kar mislijo, da je prav, in tisti, ki jih to razmišljanje dobesedno ubije. Dodana glasovna igra poskrbi, da vse te politične mahinacije res zadihajo. Vsak dialog ima težo, vsaka izdaja je kot nož, ki se ti zarije v rebra.

Prenovljena verzija prinaša nekaj sodobnih udobnosti. Jasnejši taktični pogled, možnost pospeševanja bojev in samodejno igranje za tiste trenutke, ko želiš le klati zlobneže med poslušanjem podcasta. Škoda le, da moraš tipko za pospešek držati. Igra, ki te kaznuje za učinkovitost.

Taktična briljantnost, ki še vedno ponižuje sodobne igre

Srce igre ostaja legendarni fleksibilen sistem klas. Začneš kot skromni oproda, potem pa postopoma odklepaš nove razrede. Od dokaj tipičnih vitezov, črnih magov, lokostrelcev, menihov, pa do bolj eksotičnih, kot so nindže ali samuraj.

Vsaka enota ima svojo vlogo, vsak položaj na bojišču šteje. Če stojiš na hribu, udariš močneje. Če napadeš od zadaj, se nasprotnik še pred padcem verjetno vpraša, zakaj ni kaj ukrenil glede tega. Bitke potekajo na izometričnih poljih, kjer vsak premik igra vlogo in vsaka napačna odločitev boli. Dobesedno.

Težavnost je nepredvidljiva. En trenutek premaguješ nasprotnike brez prask, naslednji trenutek pa te neka nadležna čarovnica s tremi pikami zdravja razsuje kot levičarski ekstremist nekoga, ki je pred desetimi leti objavil rahlo rasistično objavo na Twitterju. Pardon. Na X.

Najbolj sporna mehanika? Uničenje opreme. Ja, tvoje orožje in oklep se lahko v boju preprosto zlomita. In potem? Lepo nazaj v trgovino, kjer cene niso nič manj boleče kot poraz sam. Doda napetost, res je. A hkrati zveni, kot da igralec mora trpeti, ker si je upal boriti.

Sistem brez vrnitve na prejšnji shranjen položaj še dodatno poskrbi, da se ti roke tresejo med igranjem. Če ti junak pade v boju, imaš tri poteze časa, da ga oživiš. Če ne, adijo za vedno. In če pade glavni junak? Konec igre. Hvala za 40€, poskusi znova kasneje.

Klasika z modernim lakom

The Ivalice Chronicles vključuje dve verziji igre. Prva je izvirna iz leta 1997, druga pa posodobljena izdaja z izboljšano grafiko, glasovno igro in prenovljenim uporabniškim vmesnikom. Žal pa shranjevanje med različicama ni možno.

Prenovljena grafika ohranja šarm pikslov, a jih nežno zgladi, da jih sodobni zasloni ne raztrgajo. Rezultat je vizualno prijetna mešanica nostalgije in jasnosti.

Edina prava razočaranost? Manjka vsebina iz PSP verzije War of the Lions. Dodatni liki, vmesne animacije in nekaj zgodbenih vložkov, ki so v prejšnji izdaji veljali za “definitivne”. Kljub temu The Ivalice Chronicles uporabi izboljšan prevod iz PSP verzije, kar vsaj delno omili izgubo.

Razsodba

(+) Izjemna politična pripoved in moralna kompleksnost
(+) Taktični sistem, ki še danes postavlja standarde
(+) Glasovna igra doda težo
(+/-) Težavnost zna biti sadistična
(+/-) Uničenje opreme je zanimivo na papirju, a v praksi nadležjo
(-) Manjka dodatna vsebina iz PSP izdaje War of the Lions

Objava Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles – politika, izdaja in veliko tekanja po kvadratkih se je najprej pojavila na HOPsi.

Tematika igre je aktualna ne glede na zgodovinsko obdobje. Tema je zadostno obtežena, da jo večina iger raje ignorira. Hell Is Us pa se jo loti frontalno resno. Zavito v fiktivno državo Hadea, ki je desetletja živela v izolaciji, do izbruha vojaškega konflikta dveh kulturnih skupin. Le ta je vodil do zlorab človekovih pravic in nepopisnega pokola civilnega prebivalstva. Že samo to zveni kot nekaj, kar bi Netflix takoj posnel v serijo z desetimi sezonami, čeprav bi jo verjetno preklicali po drugi. A zadevo dodatno začini še vražje pekoča začimba. Demoni.

Razvojna ekipa: Rogue Factor
Založnik: Nacon
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska avantura/igranje vlog

NAPOVEDNIK

Izgubljen v vojnem svetu

Tvoj alter ego je Remi, ki se vrača v Hadeo po tem, ko so ga kot otroka odtihotapili ven. Po osebnosti je možakar dokaj tih. In iskreno je to zelo osvežujoče. Po protagonistih, ki niso znali zapreti ust za eno samo minuto (gledam vaju, Aloy in Kratos), je Remi kot pisarna dan po novoletni žurki. Tišina, da bi še miš čul srati, samo včasih kdo koga zabode.

Mehanike, s katerimi se je igra hvalila že dolgo pred izidom, so odsotnost zemljevida, vizualnih označevalcev nalog in kakršnega koli vizualnega indikatorja, kam se podati. Na voljo imaš samo kompas in zelo obširne zapiske. In ti so res odlični. Vsako dejstvo, ki ga ujameš med igranjem, pristane v ločenem odseku za vsako zanimivost, osebo in predmet, ki bi ga morebiti lahko potreboval med raziskovanjem te vojne pokrajine.

To ustvari brutalno realistično izkušnjo, ki vodi do občutka izgubljenosti, če ne spremljaš dogajanja in ne ustvarjaš miselnih povezav. Informacij je polno, a pogosto so skrite v dialogu ali v samem pripovedovanju okolja. Vojna je kaos, in Hell Is Us to ujame bolje kot marsikateri dokumentarec.

Elden Ring na shujševalni kuri

Sistem boja vleče mnogo podobnosti z izbranci razvijalca From Software, a je bolj dopustljiv do napak. Upravljanje energije, odbijanje udarcev v zadnjem trenutku, izmikanje, obnavljanje zdravja na podlagi povzročanja škode in dronski kompanjon. Vse to in še več se je znašlo v Hell is Us. Limbične entitete (bele spake, ki bi jih oblikoval nekdo na LSD s fetišem na belo barvo) je možno premagati zgolj s posebnim čarobnim srednjeveškim orožjem.

Osebno mi je v roke najbolj sedla halberda, ki se je med celotno izbiro orožja počutila najbolj odzivna in je imela najbolj zadovoljujoče kombinacije napadov. Vsako orožje je možno tudi nadgrajevati in specializirati v določeno negativno čustvo, kar je zanimiva ideja, a morda ne najbolje realizirana.

Ampak tukaj pride do več problemov. Prvi je razviden že takoj ob pričetku boja. Imaš hitri in močni napad, par dodatnih sposobnosti, a tu se žal tudi konča. Še večja težava pa je zgolj pet vrst sovražnikov. Pet. Po tretji večji coni jih poznaš vse, in potem si videl bolj kot ne vse raznolikost, kar jo je. Tudi sistem z limbičnimi sferami in orožji deluje sprva zelo fleksibilen, a ker ti igra sama dostavi skoraj vse kombinacije, odločitve izgubijo težo. Na koncu se vprašaš, zakaj si sploh razmišljal, če ti je pa igra vse postregla na pladnju?

Piko na i dodajo brutalni “finisher” vložki, kjer Remi razkosava sovražnike na načine, ki bi jih cenil Tarantino. Problem? Tonalno stvar popolnoma zgreši tarčo. Na eni strani zgodba govori o genocidu in vojnih travmah ter v ospredje postavlja grozote vojaških sporov, po drugi strani pa je bojevanje skorajda komično. Dvojna osebnost igre v vsej svoji slavi.

Estetska lepota pekla

Če te bo kaj obdržalo v Hell Is Us, je to vizualna zasnova. Svet Hadee je raznovrsten in poln zgodb, ki jih lahko razbereš preko same pokrajine. Jezero Cynon izgleda kot edino varno zatočišče v državi. Muzej Auriga je tako nenavaden, da se zdi, kot da si padel v Control ali pa kakšno bizarno umetniško razstavo, kjer bi ti kustos rekel, da je kup smeti najmodernejša umetniška storitev. “Enostavno ne premoreš dovolj prefinjenosti, da bi razumel.”

Okupirana mesta in množična grobišča povedo več od marsikaterega dialoga. Včasih imaš občutek, da se igra bori sama s sabo. Po eni strani hoče pripovedovati o manipulaciji navadnih ljudi in genocidu ter se ne boji prikazati vseh grozot vojne, po drugi pa se ustavi pri klišejih. Seveda je vključena starodavna prerokba in odrešenik, ki bo svet odrešil vseh grozot. Ampak svet sam je tisti, ki prevzame vlogo glavnega pripovedovalca. In to delo odlično opravi.

Kontrole so solidne, boj je tekoč, mehanike delujejo. Ampak ko pride do raziskovanja, igra pade na nos. Ne moreš skakati, ne moreš plavati, ne moreš plezati. Elden Ring je jasno pokazal, da odprt svet brez svobode gibanja deluje kot zapor. Hell Is Us pa pravi, da bodi tiho in uživaj v okolici.

Popoln svet za ljubitelje kardia

Sprva to ustvari občutek omejenosti, ki se ujema s temami igre. Ampak po nekaj urah ugotoviš, da so območja tako obsežna, da večino časa zgolj tekaš od ene do druge lokacije. Sploh, ko eden izmed NPC-jev potrebuje film za fotoaparat, le ta pa se nahaja v skritem kotičku popolnoma drugega področja. To uniči atmosfero. Če je Death Stranding kaj dokazal, je to to, da ljudje sovražijo suhoparno tekanje od ene do druge lokacije. se v vojni ne moreš izgubiti in razmišljaš, komu moraš kaj odnesti, potem to ni vojna. to je vodena ekskurzija.

Najboljši trenutki so, ko te igra pusti, da razmišljaš. Uganke so pametno zasnovane. Najdeš star trezor v knjižnici, geslo pa dobiš na drugem koncu države, kjer raziskuješ osebno zgodbo begunske družine. Takšne naloge ustvarijo občutek, da res sestavljaš koščke zgodovine.

A potem igra včasih paničari in ti začne dajati preveč očitne namige, kot da bi razvijalci mislili, da bodo uboge duše prenehale z igranjem, če jim ne postrežejo odgovora na pladnju. Ironično s tem uničijo lastno imerzijo, ki so jo tako lepo zgradili.

Tudi ponovni obisk igre po zaključku zgodbe je skorajda nesmiseln. Ko enkrat razkriješ vse skrivnosti in vidiš vse lokacije, nimaš razloga za ponovni obisk. Pekel je enkrat zanimiv, drugič pa samo še tipično mediteransko poletje. Prevroče za zadrževanje na odprtih področjih.

Razsodba

(+) Vizualna zasnova in estetska kakovost
(+) Narativna globina in resna tematika
(+) Uganke in stranske naloge
(+/-) Tekoč boj, ki pa ni najbolj raznolik
(+/-) Obsežen svet s pretirano količino pustega tekanja sem in tam
(-) Po zaključku zgodbe ni razloga za ponovni obisk
(-) Tonalne neujemanje

Objava Hell is Us – Vojna ni dovolj grozna, dodajmo demone se je najprej pojavila na HOPsi.

Založnika Capcom in Namco Bandai sta se zdaj povezala v ustvarjanje igre Resident Evil 2: Dead Shot, ki jo bo moč izkusiti zgolj na igralnih avtomatih. Gre za nekakšen prenos igralne izkušnje predelave, ki smo jo dobili leta 2019, v format, kjer se lahko v igranje podata dva igralca, in to v vlogi istih protagonistov Leona in Claire.

Spletna stran IGN je dobila to čast, da je lahko v Združenem kraljestvu testirala zgodnjo inačico te igre in nekaj svojega igranja je tudi posnela. Za oboževalce te igre bi znala biti takšna izkušnja sanjska, saj lahko v Dead Shot zopet obiščemo že znane lokacije iz originalne kampanje, le da boste zdaj policijsko postajo Raccoon Cityja izkusili iz prvoosebne perspektive, za premikanje med scenami pa bo poskrbela igra sama. Na igralcu sloni naloga merjenja plastične pištole v ekran, ki ob streljanju izda zadovoljiv povratni učinek, repetiranje orožja pa je bodisi samodejno ali pa seržer napolnite sami tako, da pištolo namerite stran od ekrana in pritisnete sprožilec.

Na zaslonu vas bo napadala že znana legija navadnih nemrtvih, ki so se jim pridružili tudi okuženi psi, manjkal pa ne bo niti slavni Mr. X, in ta bo zopet nudil tisto vedno prisotno grozečo nevarnost, ki se je ne bo lahko znebiti.

Kje bi torej lahko to stvar izkusil tudi kakšen navaden uporabnik? No, Resident Evil 2: Dead Shot zaenkrat še nima datuma izida, a tudi ko bo stvar na voljo, je v Sloveniji ne bo možno igrati, saj nihče ne bo posedoval takšnega namenskega avtomata. Zato vas čaka izlet v kakšno tujo državo, kot je prej omenjeno Združeno kraljestvo ali pa Španija, a seveda se bodo česa takšnega lotili samo največji oboževalci arkadne zabave. Bolj potrpežljivi boste počakali, da igra zaživi na kakšnem PC emulatorju, nakar vam bo treba za pravi užitek treba dokupiti samo še kompatibilne “lightgun” pištole.

Objava Resident Evil 2 prihaja na arkadne avtomate in tule je prvi posnetek igranja se je najprej pojavila na HOPsi.

Wizdom Academy je čarovniška gradbena simulacija v fantazijskem okolju, kjer ustvariš in vodiš lastno akademijo za nadobudne lastnike čelnih brazgotin. V zgodnji dostop na Steamu jo je poslal razvojni studio Kipwak, gre pa za njihov prvi projekt. Zato se pripravi, da preizkusiš svoje sposobnosti vodenja akademije, kjer učni uspeh meriš v eksplozijah, ne v ocenah.

Razvojna ekipa: Kipwak Studio
Založnik: Kipwak Studio
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 17. april 2025 (Zgodnji dostop)
Cena: 21,99 €

Zvrst: Gradbena strategija

Napovednik

Akademija za čarobno gradbeništvo

Ker gre za igro, ki je zaenkrat še v zgodnjem dostopu, številne funkcije niso dokončane, kampanja pa le obljuba v vetru. Vem ja, ni nobene zagotovitve, da bo potencial kadarkoli izkoriščen, in prevečkrat smo se že opekli. Je pa vsaj temelj te igre precej intuitiven. Kot ravnatelj postavljaš sobe na mreži ploščic, jih povezuješ s hodniki in jih priklopiš na vir energije v središču mape.

Gradnja je precej preprosta in dobro izvedena. Še bolje, gradiš lahko v več nadstropjih – nekaj, kar bi serije kot Two Point lahko resno vzele za zgled.

Čeprav je začetni vstop v igro poln informacij in občasne zmede, uvodnik svoje delo opravi solidno. Po prvem neuspešnem poskusu sem s ponovnim začetkom že začel obvladovati ritem igre. Stopnja zahtevnosti? Težko sodim na osnovi dosedanjih izkušenj, a nagrada ob prosti širitvi akademije je bila dovolj sladka, da sem pozabil na pomanjkanje spanca.

Grafika od blizu je sicer daleč od tega, da bi vzela sapo, a za upravljanje iz ptičje perspektive več kot zadostuje. Vzdušje je prav tako prijetno… skoraj preveč, glede na dejstvo, da od učencev dobesedno izžemaš življenjsko energijo. Ah, spomini na dobre stare šolske dni.

Učitelji, učenci in… etična dilema

na voljo je kar nekaj učilnic, razne dvorane, študentski domovi in prostori za vzdrževanje šole, vse pa pride z opcijami nadgradenj in nevarnostjo okvar. Upravljanje učencev in učiteljev je večinoma avtomatizirano. Vsak ima svoje pluse, minuse in specializacijo. Simpatičnost je v podrobnostih. Učenci recimo med napredovanjem “odraščajo” in se razvijajo.

Manj simpatična podrobnost je, da je veliko stvari glede učencev predstavljeno preko umetne inteligence, kar se lahko kaže v grozljivih napakah ter nase potegne srd določenega dela publike.

Igra vključuje tudi razvejan sistem nadgradenj, ki odklepa nove sobe in dekoracije. Vse je dokaj standardno za ta žanr, a kljub vsemu dobro izpeljano.

Čarobni potencial, človeške napake

Kipwak Studio obljublja, da bodo lokalizacijske napake in druge težave sčasoma odpravljene. Trenutno še ni jasno, ali bodo “etično ustvarjene” generirane slike zamenjali z ročno izdelanimi, a s tem na strani pustijo dober del publike. Čeprav uporabljajo Unity, ki vključuje orodja z vprašljivo uporabo umetne inteligence, na Steam strani ni omenjene nobene alternative. In to mnogim, vključno z mano, precej zadiši po lenobi.

Čeprav se mi zdi, da sem z dosedanjimi izkustvi zgolj opraskal površino, ima Wizdom Academy ogromen potencial. Atmosfera je prijetna, koncept zanimiv, mehanike pa obetajo globino. Upam, da nam bodo ustvarjalci sčasoma ponudili akademijo, kakršno si čarovniki res zaslužijo.

Objava Wizdom Academy – Čarovništvo, gradbeništvo in… napake se je najprej pojavila na HOPsi.

Plan je precej preprost. Začneš iz nule, zbiraš dobrine, gradiš vedno bolj kompleksne zgradbe in vsak žrtvuješ nekaj hrane. Hvala, gospodar, da lahko hranim tvojo debelo rit. Lahko še? Največja svojevrstnost je sistem bojevanja. Poteka podobno kot v Slay the Spire in skupno prejmemo zanimiv spoj kartanja in gradnje kolonije, ki na papirju deluje čudno, v praksi pa te posrka v svojo unikatno mešanico stresa, čarobnih krompirjev in krvoločnih sovražnikov.

Razvojna ekipa: Jérémie & Thibaut
Založnik: Jérémie & Thibaut
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. april 2025
Cena: 13,79 €

Zvrst: Solitaire gradnja kolonije s kartami

Napovednik

Ko te bog nauči sistema davkov

Če ti je Stacklands poznan, se boš v Kaya’s Prophecy počutil kot doma, samo da ti tokrat za ovratnik diha božje bitje, ki redno krade težko prigaran pridelek. Igro začneš z enim vaščanom in nekaj osnovnimi kartami, ki jih kombiniraš in nadgrajuješ.

Vsak dan moraš zbrati dovolj hrane – kar ni problem… dokler ne ugotoviš, da ti igra poveča zahtevnost samo zato, ker imaš na mizi več kart. Skladiščiš več hrane? Čestitke, cena daritev je ravnokar narasla!

Odvečne karte lahko žrtvuješ v zameno za temno kri – valuto, s katero kupuješ nove pakete. Tukaj se začne loterija. Ob odpiranju lahko dobiš redke in uporabne karte… ali pa kartonski približek pokvarjenega krompirja. V vsakem primeru pa ostaneš z manj prostega prostora in še večjimi zahtevami svojega krvoločnega nadrejenega.

Simulacija kolonije sreča Slay the Spire na drogah

Če bi se vse skupaj tu končalo, bi šlo zgolj za solidno kopijo že videnega. A boj je nekaj popolnoma drugega. Ker očitno življenje še ni dovolj težko, ob obisku plenilcev ali raziskovanju skočiš v bojne sekvence, ki so presenetljivo všečne. Gre za roguelike deckbuilding sistem, kjer vsaka karta šteje, vsaka napaka boli in vsak ščit – za razliko od mnogih sorodnikov – ne odpove ob začetku vsake nove runde. Kar je lepo. In redko.

Borba je preprosta in pregledna, kar je osvežujoče. Imaš akcijske točke, karte za napad ali obrambo, in sistem kombinacij, ki nagradi razmišljanje. Seveda lahko igraš tudi brezglavo, a potem ne jamraj, ko te razbijejo jezne čebele in ti bog požge pol vasi.

Najbolj zanimiv del je povezava med borbo in kolonijo. Če zanemariš raziskovanje in se posvetiš le gradnji vasi, boš prej ali slej pogrnil, ker boš ostal brez ključnih virov. Igra te sili, da razmišljaš celostno: malo bojevanja, malo kmetovanja, malo napredovanja. Klasično balkansko življenje.

Vizualni cukrček z dušo

Vizualna podoba igre je prav luštna. Ročno risane karte so barvite, svet izgleda kot džungelska knjiga in vse skupaj deluje zelo organsko. Likovno gre za miks fantazijskih bitij, ki ne poskušajo biti realistična – in hvala bogu za to. Kdo še rabi realnost, če že v njej živimo?

Žal pa igra trpi za sindromom “lepo, a statično”. Vse je narisano, a brez animacij. Tudi med boji liki ostajajo v kartični obliki, brez gibanja. Včasih se zdi, kot da igraš zbirko slik, ne pa igro. Malenkostno razočaranje, a nič takega, da bi si želel žrtvovati razvijalca bogu. Vsaj zaenkrat.

A seveda ni brez težav. Je precej kratka in celotna zgodba skupno vzame dobrih 6-10 ur, nakar praktično vidiš skoraj vse, kar ti igra nudi. Prav tako bi si želel nekoliko več globine, saj po mojem mnenju trpi za istim sindromom kot Stacklands, kjer magija izgine, ko odkriješ večino novosti.

Drugi problem je v sreči, saj je ključen del par elementov. Od bojevanja, kjer te lahko slaba kombinacija sovražnikovih potez in povlečenih kart pokonča v eni potezi, do vlečenja kart iz kupčkov, kjer je v ospredju.

Razsodba

(+) Inovativen spoj bojevanja s kartami in gradnje kolonije
(+) Posrečen vizualni stil
(+) Gladko delovanje brez hroščev
(+/-) Odvisnost od sreče
(+/-) Boji so zabavni, a vizualno precej statični
(-) Precej kratka dolžina
(-) Pogrešal sem nekoliko več globine

Kljub RNG komponenti in občasnim frustracijam, Kaya’s Prophecy ostaja dobro realizirana igra v tem posrečenem žanru. Da, boš moral imeti nekaj sreče. In da, bog bo tečen. Ampak vsaka kazen te ne uniči – pogosto lahko okrevaš in nadaljuješ. Napredek je zabaven in vsi ločeni elementi več kot zadostni za zabavno igralno izkušnjo.

Objava Kaya’s Prophecy – Ko Stacklands sreča Slay the Spire se je najprej pojavila na HOPsi.

Prav pomirjujoče je igrati RPG, ki si upa reči “glej, uživaj v meni, dokler si tu, in se ne obremenjuj z pregledom kompasa za vsemi stereotipnimi aktivnostmi.” Namesto, da se utapljaš v morju mapnih označb, stranskih nalog in iskanja naključnih predmetov za NPC-je, katerih ime pozabiš 10 sekund kasneje, ti Atomfall ponudi nekaj drugačnega. Svobodo. In čeprav to zveni kot citat voditelja kulta, preden te oropa zadnje kapljice svojega jaza, tukaj dejansko deluje. Vsaj do točke, ko ugotoviš, da svoboda pride z navodili za uporabo in možganskim anevrizmom.

Razvojna ekipa: Rebellion
Založnik: Rebellion
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska RPG avantura

Napovednik

Apokalipsa s čajem, kultisti in telefonskimi govorilnicami

Dogajanje v Atomfall je postavljeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse se odvija v Angliji pet let po resnični jedrski katastrofi v Windscaleu. S.T.A.L.K.E.R. nas je že pred leti naučil, da so nuklearni škandali odlična tematika za zanimivo igro. In tako smo dobili angleško, barvito različico ukrajinske depresivne postapokalipse s primesmi paranoje, kultov in… govorečih telefonskih govorilnic. Ja, ena glavnih narativnih niti v igri je duh iz rdeče škatle.

Postavljen si v vlogo nemega protagonista, ki se prebudi v bunkerju z izgubo spomina. Naloga? Najdi raziskovalno središče z imenom, znanim vsakemu igralcu Escape From Tarkov – Interchange. Na poti srečaš izobčence, zmedene vojake, verske fanatike in lokalce, ki se pretvarjajo, da je to le še en dan v ruralni Angliji. Kar v resnici niti ni daleč od resnice, če ignoriraš orjaške hodeče robote.

Namesto klasične strukture nalog Atomfall uvaja sistem sledi. Inovativen sistem, kjer se igraš detektiva z demenco – bereš pisma, poslušaš kasete, vodiš pogovore in poskušaš ugotoviti, kam sploh moraš iti. Igra ti ne kaže poti, kar je osvobajajoče. Namesto tega lahko slediš raznim teorijam, ki si jim priča med igranjem. Nekdo ti recimo omeni, da je pri kolegu od prijatelja slišal, da je v kleti bližnjega gradu skrit vhod v vojaško varovano območje. Je to res ali ne? Samo na en način lahko izveš!

Na žalost, čeprav sistem sledi zveni genialno, se hitro izkaže, da gre le za isto staro RPG strukturo – le da si zdaj ti tisti, ki moraš lepit koščke skupaj. Je dobra osnova, a sledovi so pogosto le oznake na zemljevidu, ki so absolutna resnica, ne zgolj teoretična sled.

Kako ne zaupati nikomur in preživeti

Ko enkrat prideš do naselja pod nadzorom protokolne vojaške enote, ki jo je vlada elegantno pozabila v karantenski coni, te poveljnik zaprosi, če lahko čisto malo vohuniš za vaščani. Na tebi je, če to želiš narediti in osvojiti točke, ki ti bodo potencialno koristile pri nadaljnjem odnosu z vojaki, ali boš popolnoma ignoriral njegovo prošnjo in skušal najti kakšno drugo pot naprej.

In potem se ti odpre cela drama, kjer izveš, da so mnogi vaščani pobegnili v gozdove in osnovali kult. Ja, še en. V tej igri je več kultov kot v Netflixovih dokumentarcih.

Vsak lik ima svoje skrivnosti. Barman, pek, župnik, prodajalec – vsi so nekaj zakuhali. Igra ti ponudi izbiro: Izdaj njihove skrivnosti in zapiši njihovo ime na listo za odstrel, ali pa jim pomagaj in igraj na dolgi rok. V vsakem primeru se boš počutil kot moralno korupten James Bond.

In potem je tu še šest koncev, od katerih nobeden ne pusti posebnega vtisa. V enem lahko greš v polno anarhijo in pobiješ vse NPC-je. Zabavno, ampak igra te na koncu še vedno okara, ker si bil “preveč nasilen”. Saj sem komaj preživel, vi ste tisti, ki ste mi dali zarjavelo pištolo z dvema nabojema in polno cono brdavsov.

Brutalna resničnost pretepa z lopato

Ne pričakuj pretirane globoke zgodbe in orjaških odprtih svetov z neomejeno količino možnosti. To ni Fallout. To je Fallout, če bi ga delal z omejenim budžetom. Bojevanje je preprosto, brutalno in pretežno mehansko. Dobesedno. Večino časa te preganjajo roboti z miniguni in ognjenimi metalci, preostali človeški sovražniki pa se obnašajo precej podobno drug drugemu in ne nudijo večjih prebojev na področju genialnosti.

Tukaj pa pridemo tudi do točke, ki mi je dodala največ soli na rano. Umetna inteligenca je na ravni… filma Idiocracy iz leta 2006. Lepo je videti nekatere svetle točke, kot je recimo možnost groženja sovražnikom s strelnim orožjem, da ti dajo mir, a težko se je vživeti v svet, ko so pa vsi tako… tupi.

Od tega, da se ne znajo orientirati brez velikih težav, do tega, da tri sekunde po strelu v njihovo betico, pozabijo, da se jim je karkoli zgodilo… no, slednje je morda opravičljivo, a isto velja tudi za njihove kompanjone, ki so bili priča tvojemu izpadu agresije in te ne zmorejo izslediti, ko se dobro sekundo skrivaš za drevesom sredi praznega travnika.

Skrivanje skoraj nima poante, saj je umetna inteligenca nasprotnikov podobna tisti v mikrovalovni pečici – če te vidi, te napade; če ne, ostane na mestu in si prepeva notranji monolog, ali pa patrulja po vnaprej določenih točkah. Včasih lahko cel tabor pobiješ z enim nožem in nekaj brcami, kar bi bilo herojsko, če ne bi izgledalo kot slaba pantomima.

Arzenal orožja je nekaj, kar bi dobil, če bi zaprl očit in pomislil na Anglijo. Noži, policijske palice, sekire, kriket palice, razna osnovna strelna orožja… in ja, lahko tudi brcaš. Nabojev ne moreš izdelati sam – kar je precej bizarno za igro, ki se izdaja za preživetveno avanturo. Prav tako so orožja dolgočasna, njihova raznolikost in nadgradljivost pa zelo osnovna. Ampak hej, lahko si skuhaš čaj. In poješ surov krompir. Ali konzerve mesa. Ali tortico. Britanska kuhinja je tukaj tako nevarna kot radiacija.

Lepota radioaktivne tišine

Atomfall se dogaja v štirih območjih Cumbrie. Vsa so lepa na tisti “O, glej, naravne ruševine in zelenje” način. Ampak pripravljen bodi na to, da boš hodil. Veliko. Vsakič, ko misliš, da si našel pravi kraj, ugotoviš, da si se zmotil. In potem moraš pešačiti pet minut v drugo smer, medtem ko te vsi hočejo spraviti iz tega sveta… kolikor so tega vsaj zmožni glede na svojo umetno neinteligenco.

Trgovanja z denarjem ni. Igra gre v smer popolnega brexita in vsak trgovec ceni tvoj predmet po svoje. Če poskusiš zamenjati povoje za nekaj pomembnega, boš verjetno ostal brez obojega, tako predmeta, kot tudi dostojanstva. A vsaj veš, da te nekdo oceni. Tudi če je to trgovec, ki bi za piškot prodal največjo vojaško skrivnost.

RPG sistem je… no… recimo temu obstoječ. Nove veščine odkleneš z zbiranjem priročnikov, ki so razmetani po svetu kot promocijski letaki. A večinoma so veščine le blagi bonusi: več škode, hitrejše plenjenje, natančnejše streljanje z lokom ali lažje skrivanje. Vse je precej rutinsko in izgleda zgolj kot kljukanje zahtevanih osnov za dodatek oznake RPG na škatlo.

Kljub vsemu pa igra deluje presenetljivo gladko. Nobenih sesutij, nobenih hroščev, brez zatikanja in brez anomalij (vsaj nenamernih). Kar v letu 2025 pomeni, da bi moral Rebellion dobiti medaljo. Ali vsaj tortico. Brez rozin. Tudi grafično svet izgleda odlično in izpiljeno in okolja so zanimiva in svojevrstna. Škoda le, da celotna varovana cona premore 10 možganskih celic.

Razsodba

(+) Zanimiv napol odprt svet
(+) Zanimiva zgodba z britanskim humorjem
(+) Inovativen sistem sledi
(+) Gladko delovanje in lep izgled
(+/-) Solidna zasnova, a nikjer ne jemlje sape
(+/-) Šest koncev, a nobeden ne pusti resnega vtisa
(-) Bojevanje in RPG elementi so bledi kot ameriški čaj
(-) Umetna inteligenca na ravni petletnega otroka
(-) Osnoven nabor opreme in orožja

Objava Atomfall – Britanska apokalipsa se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj Hazelight Studios strežejo z nadaljevanjem, a tokrat so šli še globlje v literarno norost. Zgodba o družinskih travmah je zamenjana s pripovedovanjem in razmislekom o tem, kako nas pravzaprav povezuje lastna razdvojenost, pa četudi si v resnici želimo drug drugemu iztakniti oči. Razlike med glavnima junakinjama, žanrska zmešnjava in občutek, da si v svetu, kjer se vsaka odločitev lahko konča s smrtjo ali vsaj avtorsko tožbo. Vse je prežeto z DNK prejšnje igre.

Razvojna ekipa: Hazelight Studios
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 6. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Pustolovska Co-Op avantura

Napovednik

Pisateljski eksperiment, kjer bi še Freud odnehal

Zgodba se začne s srečanjem glavnih junakinj, neuspešnih pisateljic Zoe in Mia. V lovu za uspehom se pridružita eksperimentu bogatega ekscentrika Raderja, ki ima dovolj denarja in norosti, da ustvari napravo, ki bralca dobesedno posrka v knjigo. Ker seveda, kaj bi lahko šlo narobe? Seveda gre vse narobe. Svetova Zoe in Mie se združita v eno veliko psihološko dramo, kjer ne veš, ali bosta preživeli, ali končali kot del literarne zbirke.

Pisateljska razdvojenost je glavna tema. Ni lepšega, kot gledati dve avtorici, ki druga drugi želita zlomiti pero… ali vrat. Energična, zgovorna Zoe je ljubiteljica fantazije, medtem, ko tiha, vase zaprta Mia prisega na znanstveno fantastiko.

Ena ima rada zgodbe o maščevanju, polne ubijanja, druga pa želi čudovite zgodbe, polne čudaškosti in zabave. In ja, klišeji so prisotni… vendar se zdi to primerno glede na okolje in obstaja veliko samozavedajočih se udarcev med obema glavnima junakinjama.

Drugačnost nas povezuje

Skozi zgodbo tako obiščeš raznovrstne svetove obeh avtoric. Split Fiction ne skopari z žanri. Eno minuto si v fliperju, naslednjo rešuješ besedne uganke, spet kasneje pa zasleduješ veliko kroglo, ki spušča mine. Vse je nekoliko bolj akcijsko od prvega dela in čeprav je sama zgodba dobro uro daljša od predhodnika, je tokrat manj izven zgodbenih aktivnost ter odprtih področij, kot sta ledeno kraljestvo in svet igrač.

Svetovi so barvitejši in polni raznolikih zagat, a zgodba je nekoliko manj osebna kot v It Takes Two. Kdor je igral le tega, se bo spomnil raznih scen, ko sta oba z partnerjem le zmajevala z glavo ter z odporom… podpirala odločitve glavnih likov. Tu je podobnih odločitev manj in zgodba je prilagojena tipičnim fantazijskim in znanstveno fantastičnim tropom, je pa tudi dokaj predvidljiva. A vsekakor doseže to, kar si prizadeva.

Osrednji zagon zgodbe – dve ambiciozni pisateljici, ki se upirata temu, da bi jima ogromna korporacija ukradla njuno delo – se zdi še posebej pereč glede na porast generativne umetne inteligence in utemeljene skrbi, da bodo podjetja poskušala spodkopati ustvarjalce. Kaj je lepšega kot igrati igro o kraji kreativnosti, medtem ko ti dejansko v ozadju ChatGPT piše email odgovore sitnim sodelavcem.

Ko te fliper ubije, ker ne obvladaš angleščine

Vsako poglavje predstavi novo mehaniko igranja ali tri. Enkrat cyberpunk pekel, kjer še dež smrdi po obupu, naslednji trenutek svet zmajev in mavric, ki te sili, da se vprašaš, ali nisi slučajno padel v LSD trip.

Velika sprememba igre It Takes Two je odstranitev mini iger. Namesto manjših dejavnosti za tekmovanje ima stranska vsebina v Split Fiction obliko “stranskih zgodb”, manjših svetov, do katerih je po želji mogoče dostopati v nekaj določenih ravneh.

Te stranske zgodbe so kot mini poglavja, ki običajno trajajo nekaj minut (čeprav je peščica daljših) in dodatno osvetlijo zamisli Mio in Zoe ter razkrijejo dodatne pikice v njunih življenjih, ki so jih oblikovale kot pisateljici.

To navidezno pomanjkanje osredotočenosti bi lahko škodovalo, a namesto tega je igra videti še toliko boljša, saj je razkritje nove lokacije razburljivo in nikoli se nisem naveličal spraševati, kako bo izgledala naslednja stopnja.

Še lažje do prijateljev

Kot predhodnika A Way Out in It Takes Two, Split Fiction vključuje Friend Pass, kar pomeni, da če želite igrati na spletu s prijateljem, mora igro dejansko imeti le en igralec, drugi pa se ji lahko pridruži brezplačno.

Novost pri Split Fiction je medplatformska podpora za Friend Pass, kar pomeni, da lahko nekdo na Xboxu, ki kupi igro, brez težav povabi prijatelja na PC ali PlayStation. Prisotna pa je tudi možnost lokalnega večigralstva.

In ko misliš, da te nič več ne more presenetiti… modeli ljudi dejansko izgledajo človeško. Ne tiste voščene lutke iz nočnih mor. Glasovna igra? Dobra. Tako dobra, da dejansko verjameš, da sta Zoe in Mia pripravljeni ena drugi zariniti svinčnik v oko.

Zvočni posnetek je ves čas igre zabaven in spreminja ton glede na spreminjajoče se okolje. To je trdna glasba v ozadju, vendar vedno ustreza dogajanju na zaslonu.

Ena najboljših sodelovalnih avantur

Split Fiction je divja, predrzna in včasih tako čudna izkušnja, da te resno skrbi za mentalno zdravje ustvarjalcev. A ravno to je čar. Bolje malo norosti kot še ena varna, dolgočasna igra, ki jo preletiš z enako strastjo kot navodila za pralni stroj.

Split Fiction gradi na osnovi iz It Takes Two, a na koncu lahko s ponosom stoji na svojih nogah. Zgodbeno naravnana avantura da v ospredje medsebojno sodelovanje in je odlična izbira za privedbo partnerjev in prijateljev v svet video iger, vešči igralci pa bodo uživali v raznih referencah in spreminjajočem se igranju. Je ena najboljših sodelovalnih iger v zadnjih letih in veselim se, kaj bo studio pripravil tudi v prihodnosti.

Razsodba

(+) Izjemna raznolikost svetov
(+) Dialogi in zanimiv koncept
(+) Friend Pass in cross-play
(+) Glasovna igra in animacije presenetljivo dobre
(+/-) Predvidljiva zgodba
(+/-) Manj osebna kot It Takes Two
(-) Manj mini-iger ter odprtih svetov

Objava Split Fiction – želiš umoriti še kakšnega slona? se je najprej pojavila na HOPsi.

Za izkušene veterane bo ta igralna zanka takoj prepoznavna. Loviš pošasti, iz njihovih delov izdeluješ boljše orožje in oklep, nato pa s temi nadgradnjami loviš še zahtevnejše zveri. To je preverjena formula, čeprav pripoved zgodbe navadno ni plat, ki v seriji igra pomembno vlogo. Edina izjema je Monster Hunter: World iz leta 2018, in v mnogih pogledih Wilds deluje kot nadaljevanje tega pripovednega pristopa. Z združitvijo misij v enotno zgodbo s številnimi liki in v celoti sinhroniziranim protagonistom Capcom jasno kaže, da želi zgodbo postaviti v ospredje in ne le kot naknadno dodano misel.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 28. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Hack&Slash pustolovščina

Napovednik

Monster Hunter v najboljši formi

Če si že dolgo ljubitelj serije Monster Hunter, se boš strinjal, da so ravno epski trenutki njen tajni recept za uspeh. Te filmske, skoraj nerealne bitke so razlog, da govorimo o eni najuspešnejših Capcomovih franšiz. Wilds jih izpopolni do te mere, da so celo rutinski spopadi videti kot natančno zrežirani prizori iz akcijskih filmov.

Ne glede na to, kakšne vse novosti bomo še omenili, največja moč igre ostaja v tem, kako mojstrsko izpopolnjuje vse, kar je Monster Hunter vedno odlikovalo. Ampak upam, da ti nisem dal misliti, da novosti ni! Wilds ni le kopija Monster Hunter: World (pa četudi se tega večina ne bi branila).

Namesto oživljanja stare slave Wilds stavi na živ, dihajoč svet, kjer se vse osredotoča na povečanje napetosti. Sistem menijev in starih, zapletenih mehanik, ki so te iztrgale iz dogajanja, je močno poenostavljen. Rezultat? Svet, ki je bolj dostopen, enostaven ter prijazen.

A to pusti posledice na kompleksnosti. To pomeni, da je Wilds najbolj prijazen Monster Hunter do zdaj… ali je morda glede tega šel celo predaleč?

Svet, ki se nenehno spreminja

Veliko je bilo govora o novi mapi in igralni zanki, ki opušča klasično osrednjo vas in uvaja povezan sistem biomov. Opisovali so ga kot “skoraj odprt svet”, a v resnici se kaj dosti ni spremenilo. Še vedno izbiraš lovske misije iz menija, se hitro teleportiraš na mesto spopada in nato nazaj v bazo.

Res je, da se ves čas zdi, kot da si v divjini in ne v orjaški, gosto naseljeni vasi, kar je dobra sprememba. Manj je tekanja sem in tja in vse je bolj osredotočeno. A preostanek igre je za razliko od tega večji. Veliko večji. Ter bolj dinamičen.

Biomi so videti kot različni svetovi, od rdečkastih rečnih strug v sušnem obdobju do bujnega zelenja, ko se deževna sezona prične. Spreminjajoče se vremenske razmere ustvarjajo nove lovske priložnosti, zato se ne rabiš sprotno učiti le o posameznih pošastih, temveč o celotnem ekosistemu.

Prehistorična kokoš – tvoj novi najboljši prijatelj

Pravega “prelomnega” elementa ni treba dolgo iskati – to so Seikreti, osedlane orjaške prehistorične kokoši. Tvoj novi jahalni prijatelj je izjemno uporaben in omogoča, da se lov nikoli ne ustavi.

Si moral v prejšnji igri sredi bitke spiti napoj in tvegati, da nasprotnik izkoristi tvojo nepazljivost in trešči direktno vate? Zdaj lahko to storiš kar med jezdenjem. Ostal si brez potrošnega materiala? Seikret ima rezervo! Napačna oprema? Enostavno jo zamenjaj! To drastično spremeni ritem igre in naredi vse bolj gladko.

Vse te novosti, pa naj gre za nove funkcije ali odstranitev starih, skupaj ustvarjajo prizanesljivejšo izkušnjo. V preteklosti si bil kaznovan, če si se na lov odpravil nepripravljen, zdaj pa te igra reši iz skoraj vsake zagate. Lov na prdečo opico Congalala brez dezodoranta?

Ni problema, tvoj Palico ga ima vedno pri sebi. Pozabil preveriti ranljive točke nasprotnika? Samo odpri vodnik na meniju. Težave pri boju? Trije premočni NPC-ji so le klic stran.

Bo Monster Hunter postal prelahek?

Kot veteran serije se ne bi smel pritoževati. Vse je nenazadnje namenjeno temu, da pritegne nove igralca. A kje se meja dostopnosti konča in kje se začne dolgočasnost? Nenazadnje lahko z prelahko igralno izkušnjo Monster Hunter izgubil nekaj bistvenega, kar naredi lov nagrajujoč.

Celotno igranje Wilds sem bil na preži za izgubljenimi funkcijami. Vsaka igra v seriji ima svoje unikatne mehanike, a tukaj jih skoraj ni. Wilds omogoča, da brez premorov skačeš iz lova v lov, kar je odlično. Dokler ne začneš pogrešati stare kompleksnosti.

Ampak hej, če se nekaj neverjetnega zgodi vsakih sedem sekund, kaj pa je malo brezskrbnosti v primerjavi s tem? Na srečo prava težavnost pride na vrsto, ko se zgodba konča. Takrat se je možno podati na lov za težjimi pošastmi.

Majhen primer tega? Ko dobiš negativen statusni učinek, ni treba brskati po meniju za pravim protistrupom. Samo izbereš “najbolj učinkovito zdravilo” in igra vse opravi zate. To je super za tiste, ki sovražijo mikromenedžment, a ko je vse poenostavljeno, je izkušnja na trenutke malce preveč brezskrbna.

Razsodba

(+) Spektakularni spopadi, vredni akcijskega filma
(+) Dinamičen, živ svet, ki se spreminja z vremenom in sezonami
(+) Zelo prijazna izkušnja za novince
(+/-) Poenostavljena izkušnja, na trenutke celo preveč
(-) Vse novosti ne bodo všeč vsem starim privržencem

Objava Monster Hunter Wilds – kje je meja med izzivom in udobjem? se je najprej pojavila na HOPsi.

Civilization V je leta 2010 dosegla vrhunec, sledila pa je tudi znanstveno-fantastična izpeljanka Beyond Earth, ki je bila v redu, če si si vedno želel igrati Civilization v vesolju. Civilization VI se je leta 2016 vrnila na klasično zgodovino, a s toliko eksperimentalnimi spremembami, da si se občasno vprašal, če nisi po pomoti zagnal kakšnega zgodovinske izpeljanke SimCityja. Po letih popravkov in razširitev se je igra nekako ustalila, nato pa… nič. Dolgo nič. Firaxis si je vzel skoraj desetletje premora, najbrž zato, da so si razvijalci vzeli čas za premislek, kako znova razdeliti skupnost na tiste, ki prisegajo na novosti, in tiste, ki bi najraje igrali “še en Civilization V s posodobljeno grafiko”. Če vržeš oči po spletu pa ne eni in ne drugi niso najbolj zadovoljni s tem, kar je izšlo. Pa so to le nostalgična očala ali je kaj na teh kritikah? Dajmo ugotoviti!

Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox Series X/S, XBox One, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 11. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Potezna 4X strategija

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Dandanes je lahko vsakdo vodja

Jedro igre ostaja nespremenjeno – izbereš zgodovinskega voditelja, vodiš civilizacijo skozi stoletja, raziskuješ, gradiš, se vojskuješ, in upaš, da te AI nasprotniki ne bodo povozili s tanki (ali da boš vsaj ti prvi izumil tanke). Tokrat je na voljo 20 voditeljev, vsak s svojimi bonusi. Nekateri so vojni strategi, drugi znanstveni vizionarji, tretji diplomati, četrti pa tisti nadležni tipi, ki ti sredi partije predlagajo trgovinski sporazum, v katerem dobiš eno banano v zameno za goro zlata.

Največja sprememba? Voditelji niso več vezani na specifične civilizacije. Se pravi, če si kdaj želel videti, kako bi se Benjamin Franklin znašel kot kralj starodavne Grčije, ali če te zanima, kako bi Napoleon obvladoval Perzijce – no, zdaj lahko to izkusiš. Zgodovinska točnost? Nič večji problem kot vedno, samo ne vprašaj zgodovinarjev. Vsaka civilizacija ima svoje unikatne enote in zgradbe, medtem ko voditelji prinašajo splošne bonuse.

Novost je trajni napredek – igranje določenega voditelja in doseganje mejnikov v kampanji ti prinese izkušnje in nagrade. Te nagrade lahko pred začetkom igre opremiš svojemu voditelju za dodatne bonuse. Če to zveni kot “znanstveno utemeljeno vedeževanje”, nisi daleč od resnice.

Stari temelji s kančkom eksperimentiranja

Pred začetkom igre lahko prilagodiš tipične parametre – velikost mape, število AI nasprotnikov, stopnjo težavnosti. endar zemljevidov pred začetkom igre ne vidiš vizualno. Prav tako je največji možen zemljevid ob izidu igre le srednje velikosti, kar bo zagotovo razočaralo ljubitelje epskih imperijev, ki bi radi zavzeli vsaj polovico planeta. Seveda se da to vse skupaj zaobiti z modifikacijo, ampak vseeno pusti grenak priokus v ustih.

Ko so parametri igre določeni, se prične tvoja pot do zmage; ne glede na to, ali boš to skušal doseči s kulturnim vplivom, vojaškimi osvajalnimi pohodi, znanstvenimi odkritji ali čim tretjim. Skratka – klasika. Tako kot vedno začneš s prvotnim naseljencem, s katerim poiščeš primerno lokacijo za prvo mesto. Igra se odvija na ploščicah, kjer gradiš stavbe, kot so žitnice in vojašnice, da izboljšaš proizvodnjo hrane in enot. Dobra novica: sistem ročnega upravljanja ploščic iz prejšnje igre se je ohranil, a je nekoliko poenostavljen, kar bo razveselilo vse, ki so kdaj obupano iskali optimalno razporeditev polj.

Ena večjih sprememb so “mini-mesta” – vmesna stopnja med pravimi mesti in mestnimi državami. Lahko jih specializiraš za določene bonuse (kot so vojaška okrepitev ali dodatni surovinski prihodki), vendar imaš manj nadzora nad njihovim razvojem in stavbene nadgradnje zanje lahko le kupiš s kovanci. Če te to moti, jih lahko nadgradiš v polnopravna mesta… ampak le z zlatom. Firaxis je očitno vzel lekcije pri mobilnih igrah, saj moraš mesta kupovati nazaj vsakih nekaj desetletij; presenečenje, presenečenje, ob prehodu v novo obdobje se namreč vrnejo v stanje mini-mest. Če te koncept lastništva po modelu naročniške storitve bega, nisi edini. Kapitalizem v vsem svojem sijaju!

Ere – Sveža ideja ali nepotrebna komplikacija?

Igra je zdaj razdeljena na tri velike epohe: starodavno, raziskovalno in moderno dobo. Vsi igralci prehajajo v nove ere hkrati, pri čemer si lahko pridobiš bonuse z izpolnjevanjem posebnih izzivov, kot so osvajanje mest ali raziskovanje določenih tehnologij.. Teoretično dobro, v praksi pa – vsaka prehodna doba ponastavi števec potez na nič, povzroči dolg nalagalni zaslon in ima eno bizarno posledico: nekatere vojaške enote preprosto izginejo. Če si si zgradil mogočno vojsko, jo lahko ob naslednji eri preprosto izgubiš. Vsi smo vedeli, da vojna ni poceni, ampak to je pa že višek!

AI nasprotniki pa imajo še vedno svoje težave – radi napovedujejo vojne brez resnega razloga in nato brezglavo napadajo tvoje enote, ne da bi izkoristili taktične prednosti. Da ne omenimo, kako nedodelano se igra dejansko počuti, sploh za nekaj s tako dolgim obdobjem razvoja. Od slabega uporabniškega vmesnika do meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Civilization VII se trudi biti inovativna, vendar na nekaterih točkah izgubi tla pod nogami. Koncept ločenih voditeljev in civilizacij je zanimiv, mini-mesta pa delujejo kot čuden eksperiment z mikrotransakcijami (na srečo le teh ni, čeprav pa seveda obstaja sistem več različnih različic igre z nakupnimi bonusi).

Sistem obdobij je dvorezen meč, izgubljanje vojaških enot med prehodi pa je preprosto frustrirajoče. Tu se slabosti še ne končajo. Segajo tudi do slabega uporabniškega vmesnika in meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Razsodba

(+) Klasična 4X strategija ostaja trdna in prepoznavna
(+) Nove mehanike voditeljev ponujajo zanimive kombinacije
(+) Napredek, ki se ohrani med posameznimi igrami
(+/-) Obdobja prinašajo nekaj svežine, a obenem prekinjajo igranje
(+/-) Mini-mesta so zanimiv koncept, a nedodelan
(-) Izginotje enot med prehodi obdobij je frustrirajoče
(-) Slaba prilagoditev in optimizacija za PC
(-) Hrošči in nedodelane mehanike

Objava Civilization VII – mlačno poglavje legendarne serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Enainpetdeset mesecev brkljanja v fazi zgodnjega dostopa se je obrestovalo – in to konkretno. Če odmislimo potencialno polarizirajočo bližnjo vzhodno tematiko in nekaj drobnih spodrsljajev, bi lahko rekli, da so KillHouse uspeli izdati redko dobrino: igro, ki je namenjena specifični publiki – a je odlična v svojem elementu. Če te zanima fiktivna postavitev, ki jasno vleče navdih iz sodobnih konfliktov v Iraku in Afganistanu ter nisi nagnjen k metanju tipkovnice v zid zaradi slabe sreče, ti bo Door Kickers 2 zlahka nudil zanimivo in drugačno izkušnjo.

Razvojna ekipa: KillHouse Games
Založnik: KillHouse Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. februar 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Strateška taktična simulacija

NAPOVEDNIK

Taktika po tvojem okusu

Če primerjamo Door Kickers 2 z originalom, opazimo kar nekaj izboljšav. Bolj realistično obnašanje… večji, raznolikejši naravno oblikovani zemljevidi… kampanje, ki jih sestavljajo kompleti misij… izboljšan uporabniški vmesnik… Ta fontana zabave presega predhodnika na vseh frontah.

Kot v prvem delu tudi tukaj lahko vsak kavčni taktnik najde svojo nišo. Perfekcionisti lahko prepletejo stopnjo s kaotično mrežo ukazov, nato pa pritisnejo na pričetek, se udobno namestijo ter spremljajo ekipo med izvajanjem načrta. Bolj spontani igralci, kot recimo jaz, pa lahko improvizirajo v realnem času, premikajo skupino korak za korakom, ustavljajo uro in panično preizkušajo različne scenarije ter pritisnejo na reset, ko gre vse narobe.

Dejstvo, da shranjevanje pozicij sredi igre ni možno, pomeni, da so lahko obsežnejše misije tako brutalne, da boš potočil solzo, ko po dobrih 30 minutah načrtnega planiranja spregledan samomorilec raztrešči tri četrtine skupine.

To bi lahko hitro postalo mukotrpno, a so misije izjemno raznolike, tako po tematiki, kot tudi po ciljih in lokacijah. Ena izmed njih, “Raptor Down”, recimo od tebe zahteva, da se prebiješ v srce naselja, uničiš strmoglavljeni dron in se živ vrneš na evakuacijsko točko. Zveni preprosto? Povej to mojemu gumbu za reset misije, ko domačini kot mrtveci iz World War Z neprestano obletujejo tvojo lokacijo iz vseh smeri.

Po dobrega pol ducata neuspešnih poskusov, v katerih je moj elitni moštveni oddelek v polni bojni opremi poginil hitreje kot led sredi saharskega peska, sem poklapano priznal poraz v trenutni taktiki in prisegel, da se bom vrnil naslednji dan. Na srečo je misij ogromno. Zahvala temu gre polnemu arhivu, aktivni Steam podpori za izdelavo in deljenje stopenj, na voljo pa je tudi naključen ustvarjalnik.

Ko gre vse po maslu…

Nove mehanike, kot so klečanje, tek, podporni ogenj in vstop skozi okna, skupaj s sofisticiranimi vidnimi polji in smernim streljanjem na podlagi 3D pogona, poskrbijo za taktične spopade, ki so navadno rezervirani za prvoosebne strelske igre. Dodaj še možnost ustvarjanja lastnih vstopnih točk z eksplozivi in protitankovskimi raketami, pa boš hitro ugotovil, zakaj se razvijalci ponašajo z izjavo, da gre za najboljši igričarski prikaz sodobnega boja v zaprtih prostorih.

Ko reševalna misija, zajetje VIP-ja ali eliminacija teroristov teče kot po maslu, ima Door Kickers 2 skoraj baletno eleganco. Le sekundo po tem, ko vržeš granato skozi vrata, se ekipa razprši skozi vrata po vnaprej določenih točkah ter prerešeta raztresene sovražnike s preciznimi rafali iz neslišnih pušk, optimiziranih za boj na blizu. Hkrati so pokrita vsa mesta, kje bi se lahko pojavil nov sovražnik iz sosednih prostorov, ostrostrelec pa nudi vpogled na dogajanje v okolici ter čaka na ukaz, da dostavi luknjo sredi čela optimističnega vodjo teroristov.

… in ko gre vse narobe

A čeprav je lepo videti, ko operacija steče kot po maslu, igra zares zasije, ko se vmes vrine skoraj kaotična, a večinoma verodostojna umetna inteligenca. Ravno ko se samozadovoljno trepljaš po rami, ker si brez prask prečistil dve tretjini palače, eden izmed tvojih vojakov zakoraka v vidni kot nepreverjene sobe in prejme rafal v trebuh. Ali pa zaobide ovinek in se znajde iz oči v oči s samomorilskim fanatikom.

Nepredvidljivo in napeto

Obožujem, kako kombinacija realistične fizike, uničljivih okolij in pametnih nasprotnikov vodi v nepredvidljive situacije. V eni od samostojnih misij sem moral na lastno pest vdreti v hišo in ugrabiti VIP-ja brez dvigovanja alarma. Prvi del mi je šel odlično. S strateško uporabo eksplozivov, rafalov in preciznega kritja sem se prebil do cilja, ga prepričal k predaji in ga pričel voditi ven.

Nato so se odprla vrata v ogromen sosednji prostor. Hitra reakcija je omogočila eliminacijo dveh sovragov, ki sta planila skozi, a nato sem zaslišal nesrečen zvok “menjavanje nabojnika!”. Pogledal sem v ekran z občutkom, da sem pečen. Na srečo se je eden od nasprotnikov odločil pobegniti, drugi pa, je prav tako ugotovil, da je ostal brez nabojev. Na srečo je bil moj izkušen specialec hitrejši in hitro dokazal, kdo je tu lovec in kdo plen.

Razsodba

(+) Izjemno globok taktični realizem
(+) Raznolike in dinamične misije s številnimi pristopi
(+) Pametna in nepredvidljiva umetna inteligenca
(+) Intenzivni spopadi
(+) Obsežna vsebina s kampanjami, ustvarjalnikom stopenj in modifikacijami
(+/-) Pomanjkanje shranjevanja sredi misije lahko frustrira
(-) Nekaj hroščev v umetni inteligenci
(-) Občasno zanašanje na srečo

Objava Door Kickers 2 – taktično streljanje za odrasle se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se odpravim v zamrznjeno tundro, da tam umrem osovražen in sam, bi rad poudaril, da je marsikatera polomija pravzaprav vaša krivda. Če se ne bi brezpredmetno pričkali okoli šolskega programa, v mestu ne bi bilo z noži oboroženih otroških tolp. Če bi mi dovolili, da iz trupel umrlih prebivalcev pridobivamo “rezervne dele”, bi morda imeli nove oči za tiste, ki ste jih izgubili med delom v neverjetno umazanih tovarnah. In če bi vsaj malo sodelovali pri vzdrževanju mesta, namesto sabotaže vseh idej, morda sploh ne bi bilo potrebe po vseh teh strogih ukrepih.

Iskreno, če ne bi toliko komplicirali glede toplote in hrane, ne bi bilo potrebe po posebnih prijemih, kot so posebne policijske enote. Ljudje so vedno pripravljeni na pritoževanje, a nikoli na rešitve. Zbogom! Vse od prvega do zadnjega vas sovražim. Ko vaša utopija klavrno propade, pa se bom krohotal ob gledanju vaših trupel.

Razvojna ekipa: 11 bit studios
Založnik: 11 bit studios
Platforme: PC, PS5, XOne
Steam: Povezava
Datum izida: 20. september 2024
Cena: 44,99 €

Zvrst: Preživetvena strategija

Večje, hladnejše, moralno spornejše

Frostpunk je brutalna strategija iz leta 2018. Kar jo loči od večine, je dejstvo, da je katastrofa neizogibna in pričakovana. Ena najbolj popularnih strategij prejšnjega desetletja je dobrih šest let kasneje dočakala tudi naslednika. Trideset let po dogodkih izvirne igre Frostpunk svet še vedno ni prebolel mraza, družba pa ostaja v popolnem razsulu.

Frostpunk 2 razširi vse aspekte predhodnika. V prvi igri si kampanjo zaključil z mestecem, ki je štelo približno 800 prebivalcev, tukaj pa začneš z desetkrat večjo populacijo. To pomeni, da moraš od prvega dne usklajevati bistveno večje potrebe in skrbeti za bistveno več problemov in lačnih ust.

Ponovno prevzameš oblast v Novem Londonu, desetletja po tem, ko je bil zgrajen v prvi igri. Obeti niso ravno vzpodbudni. Premog, ki je 30 let napajal mestni generator, je na robu izčrpanja. Čas je, da razširiš krila, obiščeš okoliške regije v lovu za surovinami in rešitvami za prihodnost. Te odločitve niso lahke, saj se vsaka napačna poteza povrne z nemiri, stradanjem ali celo uporom nehvaležnežev.

Povečana kapaciteta je dvorezen meč. Kot simulator gradnje mesta je igra precej abstraktna, zato se nisem nikoli zares povezal s svojim mestom. To ni več prvotno mini-mesto, kjer si gradil vsak dom posebej in skrbno razporejal delavce. Zdaj se ukvarjaš z ekonomskimi odločitvami, ki imajo daljnosežne posledice. Vendar pa kot simulacija upravljanja Frostpunk 2 ostaja enako učinkovit kot predhodnik. Poln je težkih odločitev, mučnih posledic in moralnih zdrsov, spolzkih kot ledeni svet, v post-apokaliptičen svet, v katerem se nahaja.

Na vsakem koraku te čaka dilema: boš poslal delavce v nevarne razmere, da pridobijo dodatne vire, ali boš tvegal, da boš v primeru nepredvidenega padca temperatur ostal brez ogrevanja? Boš dovolil eksperimentiranje z nafto, ki bi lahko rešila mesto, a zastrupila ljudi? In kaj boš storil, ko bodo ljudje zahtevali “zaščito”, ki bo vključevala ukrepe, ki jih še ekstremistični fašisti ne bi odobrili?

Večje mesto, manj mikro-nadzora

V Frostpunk 2 pri širjenju ne postavljaš več posameznih cest, hiš ali tovarn, temveč gradiš velike četrti, ki lahko sprejmejo na tisoče ljudi. Namesto časovnega okvira dni v igri minevajo celi tedni v nekaj sekundah. Ta transformacija iz majhnih naselij v veliko metropolo je vizualno spektakularna, a v procesu izgubi nekaj čara.

Obsežna mreža dizelskih cevovodov, prometnih cest in dimnih tovarn je tudi pri najpočasnejši hitrosti videti kot posnetek mesta v časovnem preskoku, kar vse skupaj naredi precej umetno. Tudi po več urah gradnje in načrtovanja tvoje mesto nikoli ne deluje kot prostor, ki si ga dejansko ustvaril. Lahko približaš določeno četrt in opazuješ male vinjete prebivalcev pri delu, a nikoli ne dobiš občutka, da gledaš živ, dihajoč kraj.

Po drugi strani pa je makroekonomija dobro premišljena. Gradnja velikih četrti omogoča, da hitro pokriješ osnovne potrebe prebivalstva, medtem, ko se posvečaš strateškim vprašanjem, kot so energetska politika, delitev dela in socialna struktura. Namestitev industrijskih območij pred stanovanjske komplekse je recimo pametna ideja za varčevanje s toploto. Dokler ljudje ne začnejo masovno zbolevati zaradi onesnaženja.

Depresivna atmosfera, kot se šika

Moram reči, da je ena izmed plasti, kjer Frostpunk 2 definitivno blesti, vizualna predstavitev. Je enostavno osupljiva. Mesto je upodobljeno z neverjetno podrobnostjo. Od masivnih industrijskih struktur, ki se dvigajo iz snežne pokrajine, do drobnih detajlov, kot so sledi na snegu in migetajoče luči v stanovanjskih četrtih.

Dizajn s pridihom dizelpunka ustvarja edinstveno estetiko, ki združuje viktorijansko arhitekturo z industrijskimi elementi, kar daje mestu hkrati starinski in futuristični videz. Vremenski učinki, kot so snežni viharji in megla, dodatno poudarjajo občutek neizprosnega okolja, v katerem si se primoran za preživetje.

Zvočna kulisa je prav tako impresivna in ne čudi me, da je bila igra nominirana za eno top zvočnih predstavitev letos na Steamu. Orkestralna glasba z melanholičnimi melodijami poudarja občutek obupa in upanja. Zvoki okolja, kot so škripanje ledu, veter, ki zavija okoli zgradb, in oddaljeni zvoki industrijskih strojev, ustvarjajo realistično in hkrati srhljivo atmosfero.

Glasovni posnetki prebivalcev mesta dodajajo globino in čustveno resonanco, saj lahko slišiš njihove pogovore, pritožbe in molitve, kar te še bolj poveže z njihovimi zgodbami in usodami in te ne bo pustilo ravnodušnega.

Žrtve, ki si jih pripravljen sprejeti

Vsako tvoje dejanje v Frostpunk 2 je postavljeno pod drobnogled frakcij in skupnosti Novega Londona. Igro začneš z dvema ali tremi frakcijami, a skozi mesece in leta tvoje odločitve privedejo do nastanka številnih novih. Vsaka odločitev ima posledice, ki pogosto niso takoj vidne. Lahko sprejmeš zakon, ki bo izboljšal razmere za eno skupino, a s tem povzročiš upiranje druge. In ja, še vedno lahko pošlješ otroke delati v rudnike.

V mojih igrah so bili Neomajni vedno najglasnejši. Fanatiki zakona in reda, ki so hitro predlagali umsko motene ideje, kot so “program za nadzor množic” in “človeški eksperimenti na zbiralcih smeti”. Njihova agresivna retorika je pogosto radikalizirala mesto, kar je pripeljalo do spopadov z bolj liberalnimi frakcijami, kot so Zmrzljivci, ki so poskušali prebivati zunaj zidov.

Te frakcije delujejo kot stalni opomnik, da v Frostpunku ni prave poti. Vsaka odločitev je kompromis, vsaka zmaga ima ceno. Še posebej tu, kjer so ljudje bolj kompleksni, bolj zahtevni in bolj zamerljivi. Jasno je, da nisi v vlogi junaka, temveč radikalnega vodjo, ki mora sprejeti slabe odločitve, ker jih nihče drug ni pripravljen. Si le človek, ki se trudi preživeti. A v boju za preživetje pogosto izgubiš nekaj bistvenega – človeškost.

Po vseh teh preizkušnjah in moralnih dilemah, se boš morda vprašal, “Zakaj sploh igram igro, ki me spravlja v depresijo?” Odgovor je preprost. Včasih je lepo videti, da obstajajo še hujše vodje od tebe.

Razsodba

(+) Poglobljena in težavna simulacija
(+) Edinstvena vizualno in zvočno osupljiva predstavitev
(+) Razširjen obseg
(+) Na novo uveden politični sistem
(+/-) Hitrejši tempo od prvenca
(-) Manjša povezanost
(-) Depresivna tematika ni za vsakogar

Objava Frostpunk 2 – naenkrat se položnica za plin ne zdi več tako visoka se je najprej pojavila na HOPsi.

Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.

Razvojna ekipa: MachineGames
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 8. december 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Kjer se je vse začelo

Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”

A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.

Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.

Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.

Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.

Atmosfera, ki ti vzame sapo

Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.

In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.

Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.

Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.

Tempo, ki ne pozna zmernosti

Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.

Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.

Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa

Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.

Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.

Razsodba

(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem
(+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje
(+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo
(+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren
(+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik
(-) Nekaj tehničnih omejitev

Objava Indiana Jones and the Great Circle – Recenzija | Bič nikoli ne bo šel iz mode se je najprej pojavila na HOPsi.

Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.

Razvojna ekipa: GSC Game World
Založnik: GSC Game World
Platforme: PC, Xbox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 20. november 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

NAPOVEDNIK

Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt

Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.

Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.

V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.

Praktičnost ali moralnost?

Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.

Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.

Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.

Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.

Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?

Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.

Preizkus refleksov in potrpežljivosti

Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.

Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.

Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.

Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.

To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.

Tehnični glavoboli in umetna inteligenca

Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.

Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.

Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.

Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.

Razsodba

(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger
(+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje
(+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš
(+) Živ in lep svet, poln nevarnosti
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun
(+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca
(-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti

Objava S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl – radiacija, mutanti in tehnični problemi: Dobrodošel nazaj v Zono se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se lotim prave ocene, naj povem eno malenkost. Čeprav sem velik ljubitelj RTS žanra, nimam ogromno količino izkušenj v podobnih igrah. Tako da, če pričakuješ analizo od nekoga, ki ima 1000 ur Civilization za sabo in bi lahko primerjal vsako travno bilko in prebavne navade voditeljev obeh iger – tukaj tega ne boš dobil. Če pa te zanima mnenje nekoga, ki ga žanr zanima, a ni povsem nor nanj, potem beri dalje!

Razvojna ekipa: Oxide Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. september 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: 4X strategija

Učenje zgodovine?

Ara: History Untold je delo Oxide Games, ki ga sestavljajo razvijalci, ki so v preteklosti sodelovali pri razvoju Civilization V. Z Aro so pri Oxide Games želeli ustvariti igro, ki bi inovirala 4X žanr, ki je na področju zgodovinskih strategij s par neuspešnimi izjemami doživel le malo inovacij. Torej so obljube precej velike. Kako inovirati, a se hkrati boriti za prevlado med največjimi imeni, ki sledijo ustanovljenim tirnicam? Po približno tednu igranja lahko rečem, da morda niso popolnoma zadeli vseh ciljev, a zagotovo so uspeli ustvariti vrednega tekmeca v žanru, ki je, bodimo iskreni, stagniral bolj od mojih rastlin na okenski polici. Ko smo že pri tem, je morda čas, da jih zalijem…

Ob zagonu igre najprej izbereš med enoigralskim ali večigralskim načinom, nato pa si izbereš svojega velikega vodjo. Tukaj Ara misli širše od Civilization, saj nudi kar 41 unikatnih zgodovinskih osebnosti. Res je sicer tudi, da so v stilu modernega časa nekatere, kot je Aleksander Veliki, zaklenjene za dodatnim nakupom, a nabor vsekakor ni majhen.

To ni le seznam velikih imen, ampak vključuje tudi manj znane, a pomembne osebnosti, kot so George Washington, Boudicca, Sappho, in drugi, vsak z določenim optimalnim načinom igranja, za vsakega pa ti ob izbiri sledi navdušena zvočna razlaga, zakaj si je ta oseba zaslužila priti v začetno… 41terico. Če ti že ne uspe osvojiti sveta, lahko vsaj izpadeš pameten med razlaganjem, kdo je bil Wilma Mankiller, vsem, ki to želijo slišati, ali pa tudi ne.

Pazi, da ne zgrmiš iz zemljevida!

Če bi opisal vse mehanike igre, bi verjetno stran vrgel več časa od optimističnega uporabnika slovenskega javnega prometa, zato bom raje izpostavil najbolj zanimive dele. Večina preostanka je tako ali tako že poznanega vsakemu poznavalcu žanra.

V osnovi je igra zelo podobna Civilization. Šok, saj vem. Gre za potezno igro, postavljeno na mrežni sistem, kjer začneš v antičnem obdobju in se sčasoma prebiješ do sodobnega časa (in morda še dlje). Vsako polje na zemljevidu je razdeljeno na 2-6 kvadrantov, na katerih lahko gradiš. Občasno kateri od njih vsebuje tudi posebne osnovne dobrine, ki imajo večjo vlogo, kot bi pričakoval ob igranju podobnih iger. Cilj je preživeti do konca in pri tem doseči čim večjo količino prestiža. Le tega pa lahko zaslužiš z izpolnjevanjem različnih nalog: gradnjo mest, ustvarjanjem triumfov, zmagovanjem v vojnah in marsikaterih drugih dejavnostih, ki so značilne za cvetoče civilizacije.

Največja inovacija je sistem dobrin in predelave le teh v izdelke in napredne različice, ki jih nato lahko koristiš za izboljšavo življenja tvojih podanikov ali pa za boljšo produktivnost posameznih zgradb. Gre za odlično nadgradnjo klasičnih sistemov, ki se v podobnih igrah pogosto počutijo nedodelani. Vsekakor bi podoben sistem rad videl tudi v prihajajoči Civilization igri, saj močno razširi celotno igro, saj se moraš zraven vsega ukvarjati tudi s tem, ali so tvoji ročni spretneži izdelali dovolj plugov za vsa žitna polja.

Igranje je razdeljena na tri akte, vsak akt pa je razdeljen na štiri tehnološka obdobja. V le teh nenehno raziskuješ nove tehnologije. Ko jih obvladaš dovolj, ti je podarjena čast prestopa v naslednje obdobje. A pozor! To ti prepreči raziskovanje tehnologij, ki so ti še ostale v prejšnjem obdobju, kar lahko kasneje hitro obžaluješ. Ko večina igralcev napreduje skozi vsa štiri tehnološka obdobja, igra preide v naslednje dejanje. Največja težava? Najmanj impresivne civilizacije oziroma civilizacije z najmanj prestiža so na koncu vsakega obdobja izločene iz igre in zatonejo v pozabo. Očitno je podpovprečnost smrtno nevarna. Naj ti to da misliti!

Bojna polja in diplomatske zvijače

Najbolj zanesljiv način za pridobivanje prestiža je gradnja velikih zgodovinskih spomenikov, kot sta Stonehenge ali Piramide, ki ob zaključku gradnje vedno prinesejo veliko prestiža. A morda nimaš potrebnih virov ter tehnologij za njihovo gradnjo, ali pa ti sosednjo državo vodi arhitekt hitrih prstov. Vsak zgodovinski spomenik je lahko zgrajen le enkrat. Če te drug narod prehiti, ostaneš brez vsega – razen grenkega okusa poraza in večne zamere do novega smrtnega sovražnika, kar nas lepo vodi v naslednjo točko.

Kaj bi bila zgodovinska strateška igra brez vojne? Ara tu ponuja zanimiv pristop. Enote, ki jih ustvariš, lahko postaviš kjerkoli na zemljevidu – ne glede na to, kje so bile ustvarjene. Med tem procesom se odločaš tudi, kako jih boš organiziral v formacije, ki nudijo dodatne taktične prednosti. Denimo, lahko ustvariš legijo s štirimi borci, ki naredijo “zid ščitov”, ki zahteva tri enote za bližnji boj in eno za daljinski napad.

Čeprav lahko vojno razglasiš kadar koli, te to stane prestiža, razen če imaš pravi razlog za boj – in ne, dejstvo, da je luna v senci Jupiterja ni dovolj dober razlog, Karen. Če te denimo nek narod napade, lahko po koncu vojne razglasiš maščevalno vojno in prestižna cena bo precej nižja. Seveda lahko to lepo izkoristiš v svoj prid, da maščevanje spremeniš v genocid. Nič ni lepšega kot malo zdrave zgodovinske maščevalnosti!

Kdo ima čas za 15-minutne poteze?

Velika novost Are v primerjavi z njenimi žanrskimi sorodnicami je sočasni potezni sistem v večigralskem načinu. Namesto čakanja na druge igralce, vsi izvedejo svojo potezo hkrati. Tako se dogajanje precej pospeši. A čeprav to pomeni manj čakanja, se včasih zgodi, da je igra še vedno prepočasna. Recimo, v eni večigralski igri z mojim prijateljem, prvih 120 potez ni bilo veliko dogajanja.

Zdaj, če si ljubitelj hitre akcije, je to mogoče rahlo razočaranje – a hej, saj veš, kako pravijo: Počasi se daleč pride! Razen seveda, če ne dobiš prej rdečega kartona zaradi prenizkega prestiža ob koncu akta.

Ne ravno renesančna mojstrovina

Čeprav Ara: History Untold ne izgleda slabo, tudi ni ravno vizualni presežek, sploh za dandanašnji čas. Stil igre je nekoliko risankast, kar deluje dobro, zemljevid pa lahko približaš do te mere, da vidiš vsakega posameznika, kako meče les na kup. Ampak bodimo realni – to je verjetno zabavno zgolj na papirju.

Igra prioritizira funkcionalnost in berljivost, kar je sicer super, ampak nekateri vizualni elementi delujejo, kot da bi prišli iz leta 2006. Enote so denimo med premikanjem po zemljevidu prikazane le kot 2D ikone. To doda občutku, da je igra deležna nižjega proračuna od konkurence.

Največja težava pa je, da deluje počasneje od Štajerca na Martinovo. Če igraš na prenosniku, boš včasih dobil občutek, da gledaš diapozitiv. Na močnejšem računalniku gre sicer bolje, vendar je vse skupaj sploh ob vsakem začetku nove poteze vidno počasnejše – skoraj, kot da bi se programerji odpravili na kratko pavzo. Seveda je v letu 2024 pričakovano, da bo vsak groša vreden igričar premogel vsaj soliden igričarski računalnik, a Civilization je glede tega veliko obzirnejši do manj premožnih ljubiteljev strategij.

Ni brez napak

Čeprav ima Ara globino in potencial, se ne znebi občutka, da nekaj manka. Na primer, odnosi z drugimi narodi so včasih precej nepregledni. Zakaj me je neka država nenadoma razglasila za sovražnika? Hm, morda imajo slab dan, verjetno pa ni pomagalo tudi, da sem muslimanskemu sosedu za rojstni dan prinesel pečenega odojka – kdo bi vedel.

Boj v Ara močno spominjajo na le tega iz Civilization 4. Enote napredujejo po nivojih, ampak jih ne moreš prilagajati ali nadgrajevati v njihove sodobnejše različice. Tako je vse malo preveč poenostavljeno. Ja, zabavno je gledati, kako se bitke odvijajo v 3D načinu, a zdi se, da je to bolj luksuz kot nuja – resnično bi lahko ta sredstva produktivnejše vložili v izboljšanje osnovnih mehanik bojevanja.

Seveda je nekaj zanimivosti pri tem, kako lahko postaviš enote v določene formacije, ampak večinoma gre še vedno za princip “vojska z večjo številko zmaga”, pri čemer manjša številka popolnoma izgine. Želim si, da bi 3D boj v Ara imel večji taktičen pomen, da bi recimo prečkanje reke ali napadanje enot v gozdu vplivalo na izid bitke, ali da bi lahko pobegnil iz boja in nato uporabil teren, gibanje in pozicioniranje, da bi nadomestil številčno slabost. Ampak ne, večinoma velja: “Če je tvoja vojska manjša, imaš pač smolo. Se vidimo v naslednji vojni.”

Razsodba

(+) Raznolikost in številčnost voditeljev civilizacij
(+) Sistem dobrin in izdelkov
(+) Hkratno igranje v večigralskem načinu
(+/-) Nenavdihnjen, a funkcionalen bojni sistem
(+/-) Ponekod pomanjkljiva diplomacija
(-) Osnovna vizualna podoba
(-) Slabo delovanje in optimizacija

Objava Ara: History Untold – Civilization s priokusom drugačnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Age of Mythology: Retold skuša narediti isto, kar je Age of Empires II uspelo leta 2019 – ponovno oživiti klasiko. To ni ravno predelava, še manj pa preobrazba, ampak bolj “ponovno zamišljena” različica originala. Grafika, ob kateri te pritisne na WC? Ne, vsaka malenkost je bila prenovljena, da bi igri dala nov zagon po več kot dvajsetih letih. Poleg tega so dodali še precej nove vsebine, funkcij in popravkov, tako da je ravnovesje med mitološkimi bitji in smrtniki zdaj bolj pravično. In ja, igra izgleda neprimerljivo bolje kot original, ki naj si v miru privošči zaslužen pokoj.

Razvojna ekipa: World’s Edge, Forgotten Empires, Tantalus Media, CaptureAge, Virtuos Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Age of Mythology: Retold tako ni zgolj nova preobleka. Ne, bil je deležna resne nadgradnje. In presenečenje, arzenal je bogatejši za nekaj novih obrazov. Vsi, ki so uživali v originalu, bodo navdušeni nad tem, koliko podrobnosti so dodali v teh dveh desetletjih. In kot da to ni dovolj, sta napovedani že dve razširitvi. Kot da bi originalna igra dobila super-paket s presenečenji!

Zame je vedno šlo za kampanjo. In ko sem se ponovno podal vanjo, bi moj mlajši jaz verjetno skočil od veselja. Uspešno sem preigral prvo originalno kampanjo, a zdaj z dodano noto: Age of Mythology: Retold spodbuja igralce, da misije ponavljajo in iščejo različne poti do zmage. Da, igraj spet in spet, saj je vsakokrat nekoliko drugače. Po preizkusu lahko rečem, da so v kampanje vrinjene marsikatere spremembe, ki niso omejena zgolj na močnejšega in bolj goljufivega nasprotnika.

Kljub vsem spremembam se igra še vedno počuti kot tisti stari, dobri Age of Mythology, ki smo ga vsi imeli radi. Kljub prenovi srce ostaja isto. Glasba, umetniški slog – vse je na mestu, in povem ti, da vizualni elementi res osupljivo izpadejo. Glasba? Ostaja zvesta originalu, še vedno tako epska kot nekoč, enote pa še vedno z istimi ikoničnimi zvočnimi odzivi, ko jih pošlješ v klavnico – ker, seveda, brez tega ne gre.

Novi bonusi in tehnologije so lep napredek od originala, igro pa približajo standardom Age of Empires II. Še vedno velja sistem pehota-lokostrelci-konjenica-oblegovalne enote, s starim dobrim kamen-škarje-papir pristopom. Seveda pa so tu še mitološke enote, ki ravnovesje krepko zamajejo. Tako zelo, da sem se na trenutke spraševal, zakaj bi sploh še uporabljal običajne vojake, če pa lahko samo kopičim vero in pošljem mitološko pošast, da opravi vse namesto hitre hrane… hočem reči pehote. Ampak imam občutek, da bo kmalu kakšen popravek, ki bo tem božanskim pošastim malce pristrigel krila.

Ena stvar, ki me je resnično navdušila, je zmožnost večkratne uporabe božjih moči. Aja, in še to: nekateri bogovi so se novemu sistemu prilagodili bolje kot drugi. Vikingi, recimo, se zdijo malce prikrajšani – potrebuješ precej bojevanja, preden zbereš dovolj vere za božjo pomoč. Očitno je vikingom krvoločnost v krvi, vera pa je zgolj postranskega pomena.

Popravki kvalitete življenja, ki izboljšujejo kakovost igranja, so nepogrešljivi. Všeč mi je, da je igra bolj dostopna, ko govorimo o hitrosti klikov na minuto (APM). Konec koncev, kdo še potrebuje nenehno obiskovanje mestnega centra za novačenje novih delavcev enega za drugim? Zdaj se lahko osredotočimo na bolj pomembne stvari – kot je na primer klanje sovražnikov! In ne pozabimo na zmožnost “Attack-Move”, ki je danes že standard, a v tej igri naredi čudeže ob premikanju skozi neodkrit teritorij.

Da ne bom preveč pihal na dušo. Še vedno obstaja nekaj problemov. Na primer, enote se včasih radi zataknejo na vogalih zgradb in tam ostanejo, kot da so na neplačanem dopustu. Če gre za delavca, ki je tehnično zaposlen, ga igra ne zazna kot brezdelneža in tako lahko lenari po mili volji. Zbiranje virov? Če zbiralnico postaviš preblizu, delavci raje skačejo drug po drugem kot pa zbirajo. To ni orgija, temveč bojno polje, prekleti nesposobneži!

Boji so sicer izboljšani, a še vedno ne povsem optimalni. Premikanje enot je veliko boljše kot v originalu, a boj najbolje opišem tako, da ga primerjam z jezdeci iz AoE4. Vsakdo, ki je uporabljal osnovno jezdece v AoE4, ve, o čem govorim. Enote se zaletavajo ena v drugo in namesto taktičnega premikanja se vse skupaj spremeni v kroglo kaosa. Še ena stvar, ki sem jo pogrešal, je zmožnost formiranja z vlečenjem miškinega kazalca, saj izbira smeri za formacije ne obstaja, zato lahko ob nepazljivosti oblegovalni stroji hitro pristanejo v prvi bojni črti.

Ob prvem igranju vsake izmed štirih glavnih nacij je na voljo tudi hiter vodič, ki prikaže njihove prednosti in slabosti, na novo dodani bonusi za vsako glavno božanstvo pa privedejo dodatno mero taktiziranja. Age of Mythology: Retold je prvi podoben naslov, ki bo ob izidu na voljo na konzolah in PC-ju. Kot nekdo, ki večinoma igra na računalniku, mi konzole za strategije nikoli niso bile najbolj privlačne. Ne razumem privlačnosti strategij na teh sistemih, saj je hitro premikanje, ki ga nudi miška, nenadomestljivo. Ampak, hej, večja dostopnost je vedno dobrodošla!

Razsodba

(+) Odlična grafična prenova prinaša svežino
(+) Nova vsebina in funkcije izboljšajo igralno izkušnjo
(+) Spodobno uvajanje novih igralcev
(+) Oboževalci originala bodo navdušeni nad podrobnostmi
(+) Na voljo za konzole in PC
(+/-) Mitološke enote se mi zdijo nekoliko premočne
(-) Občasne tehnične težave
(-) Bojevanje se navadno prelevi v kaos

Objava Age of Mythology: Retold – Obuditev epske sage se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj so torej glavni problemi, ki pestijo Dragon’s Dogma II? No, največ je govora o grozotah, ki slišijo na ime mikrotransakcije in ki so mokre sanje vsakega velikega založnika. Mikrotransakcije v popolnoma (no, skoraj popolnoma) enoigralski MMORPG izkušnji, kot igro imenujejo stvaritelji, pa je še večji greh, ki bo nekoga prej ali slej poslal v 9. krog Dantejevega pekla. Govora je tudi o grozotno slabem delovanju na modernih sistemih, kar sam smatram za še veliko hujšo stvar, ko igri na rami ždi zloben striček Denuvo. Pa je na obeh problematikah kaj resnice? Moram reči, da stvar ni tako preprosta, kot se morda zdi.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 24. marec 2024
Cena: 64,99 €

Zvrst: Akcijski RPG

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CDMedia.

Če iščeš igro, ki ti bo stregla na srebrnem pladnju, si v napačni sobi. Dragon’s Dogma II je v oziru iger star Rimski cesar, ki te vrže v areno, reče: “Naj se zabava začne!” in nato veselo spremlja tvojo usodo. In bolje, da si pripravljen na včasih frustrirajočo izkušnjo, saj ne tolerira zelencev, “razvajenih” s strani modernih RPG-jev.

Ne gre za običajen odprti svet, kot si jih morda vajen izpod rok Ubisofta. Tukaj ni nobenih ikon in seznamov nalog, ki so potrebne tvoje pomoči. Čeprav je vodenja vseeno več kot v Elder Ring. To je svet, kjer je biti nepripravljen smrtno nevarno, in odločitve, ki jih sprejmeš, nosijo trajne posledice. Ta “igraj po svoje” tematika, ki jo vse pogosteje vidimo v odprtih svetovnih RPG-jih, preprosto ne obstaja v Dragon’s Dogmi II. Ali boš igral po pravilih igre ali pa boš prejel pošteno šeškanje.

Mehanizem zdravja, ki ga igra uporablja, je dober primer tega. Tvoja maksimalna količina zdravja se zmanjša s prejemanjem škode. Obstajata dva načina, kako to obrniti in se izogniti tekanju z 20% zdravja: ali počineš svoje utrujene kosti v postelji ali pa se spočiješ v improviziranem taboru. Oprema za kampiranje je težka in Dragon’s Dogma II je zelo skopa, kar se tiče nosilnosti likov – vsaj na začetku. V 99% iger v odprtem svetu bi samo hitro potoval do najbližjega mesta in se tam odpočil ali pa enostavno previl čas naprej, a tu je vse skupaj zgolj del *khm* frustrujajoče *khm* igralne izkušnje.

Hitro potovanje je možno samo z uporabo potovalnih kamnov, ki pa jih ni enostavno najti. Zato te igra nenehno sili, da tehtaš prednosti in slabosti vsega, kar počneš. Boš uporabil drago hitro potovanje za hitro prepotovanje velike razdalje? Ali boš skušal raje najti varen kraj in počakati, da sonce vzide? Boš le stisnil zobe in upal, da se boš z 20% zdravja prebil nazaj do najbližjega mesta skozi divjino, ki jo prežemajo goblini, harpije, volkovi, roparji in ogromni stvori?

Seveda ti ni treba nikamor iti sam. Kot v prvi igri lahko zaposliš razne asistente, “kmete” iz druge dimenzije, ki obstajajo samo, da služijo Dvignjenemu (status, ne opis stanja), torej tebi. Dvignjeni lahko ukazujejo kmetom, in zraven glavnega kmeta lahko najameš še dva, ki te spremljata zraven njega. Glavni kmet je tako pomemben za igranje, da njegovo/njeno ustvarjanje poteka takoj za ustvarjanjem lastnega lika, saj bo od takrat naprej tvoj večno prisoten sopotnik in telesni stražar. Ostali kmetje so last drugih igralcev – zato sem med drugim lahko potoval z raznovrstnimi liki iz drugih iger ter jih kasneje odvrgel za druge like višjih stopenj.

Seveda je pametno sestaviti skupino, ki se dopolnjuje med seboj. Sam sem večinoma igral kot tatič, eden novih razredov skupaj z lokostrelcem, ki je bil izpeljan iz prvotnega razreda s podobnim načinom igranja. Moja glavna kmetica je bila čarovnica in druga dva kmeta sta navadno sestopila iz nečesa izmed bojevnika, barbara ali lokostrelca, saj se je tako skupina dobro dopolnjevala. Vokacije zate in za tvojega kmeta/kmetico lahko spremeniš kadarkoli v krčmi ali cehovski hiši, in več jih odkleniš ob določenih točkah v kampanji.

Vesel sem tega, saj Dragon’s Dogma 2 dovoljuje samo en shranjen igralni lik. Ne moreš imeti več likov hkrati in tudi brisanje shranjenih likov ni možno brez prčkanja po črevesju računalnika ali konzole.

Glede kvalitete življenja imam mešane občutke. Ponekod je vse rožnato. Nadgradnjo svoje opreme lahko opraviš z jemanjem opreme neposredno iz globalne skrinje za shranjevanje, ki je dostopna iz večine gostiln. Kljub temu pa so druge odločitve preprosto osupljive. Na primer, čeprav lahko počivaš do določenega dela dneva, ni nobene vgrajene ure, da bi vedel, ali je jutro, večer, zora ali mrak. Veliko nalog zahteva, da si na določenem mestu ob določenem času, zato je ta odločitev zgolj nadležna.

Seveda pa to ponikne, ko pridemo do bojevanja. To je spektakularno in se počuti odlično, z zelo dobrim povratnim odzivom in ogromnim naborom posebnih potez, ki jih lahko odkleneš za vsako klaso. Pomanjkanje zaklepanja na sovražnika za klase, ki uporabljajo bližnji boj, je včasih nadležno in ne intuitivno, saj je bojevanje proti večji skupini sovražnikov nadležno. Gostota sovražnikov je včasih neverjetno visoka, in velike pošasti se lahko pojavijo povsod – tudi v naseljih in mestih. V Dragon’s Dogmi II nikoli nisi povsem varen.

Veterani bodo takoj doma z večino sistemi. Kombiniranje sestavin za izdelavo napitkov je zelo podobno kot v originalni igri – dejansko bodo osnovne kombinacije zelo znane vračajočim se igralcem. Novinci bodo nekatera bolj kompleksna področja našli precej neprijazna, vendar Dragon’s Dogma II preprosto zahteva, da prilagodiš svoj pristop. In to niti ni slaba stvar. Njena struktura je edinstvena med RPG-ji z odprtim svetom, čeprav je včasih težko reči, ali je to dobro ali slabo.

Tudi naloge niso vse označene z zemljevidnimi označevalci, in tiste, ki so, pogosto dajejo splošno aktivno območje namesto natančne lokacije. NPC-ji se lahko prosto sprehajajo, in če so ubiti, jih boš moral najti v kripti in jih obuditi z dragocenim kamnom za obuditev mrtvih. Ne morem razložiti preveč podrobnosti brez uničenja zgodbe, vendar je to igra, ki zahteva, da razmišljaš in izčrpaš vse možnosti. Ne moreš enostavno slediti smernicam na zemljevidu.

Sama zgodba je dokaj užitna. Gre za intrigantno zgodbo o lažnem Dvignjenem, ki je prevzel prestol Vermunda, in tvoji nalogi, da razkriješ korupcijo in preprečiš prihajajočo vojno. Za to si edinstveno opremljen, ker si seveda Dvignjen (ne dobesedno). Pisanje je… No, gre za Dragon’s Dogmo, zato je zapletanje večinoma solidno, dialog pa je nekoliko nenavaden. Veterani bodo vedeli, kaj pričakovati, medtem ko se bodo novinci morda zmedli zaradi dialekta Shakespeara – še posebej, ko tvoji kmetje kot v prvencu vedno znova in znova ponavljajo ene in iste fraze. Volki so nenazadnje vedno občutljivi na ogenj in tega ne rabim slišati vedno znova in znova ko zavoham Klinčevo mrcino.

Kljub svojim slabostim pa Dragon’s Dogma II predstavlja svet, ki je skoraj popolnoma neomajen. Kot pri naslovih, kot sta Breath of the Wild ali celo Monster Hunter, zahteva pripravljenost in potrpljenje, ko se odpravljaš raziskovati njene najgloblje kotičke. Prinesi hrano in oskrbo, vendar potuj lahkotno in hitro.

Vermund in Battahl sta kraljestvi, polni stvari za odkrivanje. Zakladnice v grozečih jamah, majhne vasice v senci visokih pečin, drveče pošasti velikosti male kolibe, potujoči kmetje in državljani, ki potrebujejo reševanje, vse zagotavlja, da pot nikoli ni dolgočasna. Ključno je, da se svet zdi, da lahko obstaja tudi brez tvoje prisotnosti, kar najboljši odprti svetovi dosežejo brez težav.

Nekateri prizori so čudoviti, Battahl pa ponuja estetiko, ki je v tem svetu še nismo videli. Enkrat ali dvakrat sem si vzel pet minut ob slapu ali na pečini, da sem se igral s foto načinom ali pa samo užival v razgledu. Animacije so dovolj gladke, modeli likov delujejo dovolj dobro, a zvezda je sam svet. Izgleda in se počuti kot pravi svet, ne igralni svet, in če to pomeni dvajsetminutni sprehod skozi goblinski tabor, da bi našel prehod čez reko, potem pač to pomeni.

Seveda pa je čas, da se za konec lotimo še največjih težav. Govora je seveda o delovanju in plačevanju. Prvo me je vsaj na mojem sistemu razočaralo. Igra je večino časa delovala med 40-60 sličicami na sekundo, v mestih pa so le te padle vse do 20. Gre za ekstremno procesorsko zmogljivo igro, za igranje katere boš potreboval vsaj i7 procesor novejše generacije.

Kar pa se tiče miktrotransakcij, sem jih med igranjem zlahka popolnoma ignoriral. Prinašajo določene ugodnosti, ampak ne vsebujejo nič takšnega, ki bi me vsaj malo vleklo v zapravljanje dodatnega denarja. Moralnost miktotransakcij v enoigralskem AAA naslovu, ki se prodaja po polni ceni, pa presodi sam.

Razsodba

(+) Bogat in globok svet, poln raziskovanja in odkrivanja.
(+) Spektakularna borba s hrustljavim povratnim odzivom in raznolikimi sposobnostmi.
(+) Edinstvena in zahtevna igralna izkušnja, ki jo je drugje težko najti.
(+) Estetsko čudovit svet z impresivnimi prizori in animacijami.
(+/-) Način pripovedovanja zgodbe, ki te ne vodi za roko
(-) Tehnične težave, kot so padci sličic v mestih in nasploh podpovprečno delovanje
(-) Omejitve in pomanjkljivosti v zgodbi ter dialogu, ki lahko vplivajo na celostno izkušnjo.

Objava Dragon’s Dogma II – dvorezen meč, ki ga je vredno vihteti se je najprej pojavila na HOPsi.

In zdaj je končno prišel čas za polni izid, kar pomeni, da sem kot fan taktičnih iger pripravljen, da se potopim globlje v srce te igre in razkrijem vse njene skrivnosti. Skratka, pripravi se na vožnjo skozi eno najbolj napetih in intenzivnih obdobij zgodovine – 2. svetovna vojna! Ampak ne skrbi, ne bomo samo brskali po ozadju, temveč bomo tudi raziskali igro, od pomanjkljivosti pa vse do izjemnih pozitivnih aspektov. Torej, pripni si padalo, saj smo pripravljeni na spust v okupirano Francijo!

Razvojna ekipa: Absolutely Games
Založnik: Team17
Platforme: PC, XBox Series X/S, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 5. marec 2024
Cena: 34,99 €

Zvrst: Potezna strategija

Igra se začne s tremi hrabrimi padalci, ki pristanejo v zasedeni Franciji, z nalogo, da najdejo lokalno odporniško gibanje. Ampak kaj kmalu se zgodi zaplet – eden izmed članov ekipe je ločen od ostalih dveh, kar vodi v serijo nalog, kjer se trudimo najti izgubljenca, obenem pa te naloge služijo kot obsežen set vaj za spoznavanje igralnih mehanik.

Čeprav zgodba nikoli ni zares zagrabila moje pozornosti, mi je vsaj dala nekaj konteksta za vsako nalogo in prispevala k razvoju celotnega zapleta v času pred D-dnevom. Vendar sem si kljub temu želel več pozornosti za vsakega posameznega člana ekipe, da bi jih naredile bolj žive in privlačne. Ampak, glede na to, da me ta pomanjkljivost ni resnično odvrnila od igranja, se glavna težava skriva nekje drugje.

Glede na grafiko, igra morda ni popolna, ampak poglejmo s pozitivne plati – vsaj se dogaja sredi 2. svetovne vojne, tako da tisto pusto in brezživljenjsko okolje, v katerem se znajdemo, vsaj ustreza zgodovinskemu obdobju. Pa vendar, bi si želel malo več raznolikosti in podrobnosti, še posebej, ko se približam akciji.

No, vsaj osvetlitev in senčenje sta videti odlično! Nič ni bolj vzpodbudnega kot rdeče opozorilne luči, ki trepetajo v ozkih hodnikih med napadom na oporišče, ali pa taborni ogenj, ki meče zlovešče sence na mojo izmučeno skupino borcev. Zagotovo atmosfera svetlobe in senc prispeva k temu temačnemu, zatirajočemu vzdušju.

In potem je tu glasba – primerno napeta za časovno obdobje, v katero je igra postavljena. Gre za vrsto grandioznih orkestralnih tem, ki bi jih pričakovali v vsaki spektakularni igri iz obdobja druge svetovne vojne. A včasih komaj slišiš, kaj liki govorijo, drugič pa te bodo bolela ušesa od njihovega kričanja! In ne začnimo sploh o tem, kako zavezniki in sovražniki pogosto preglasijo drug drugega. Razumem, da je v vojni hrupno, ampak res bi bilo prijetno, če bi lahko slišal, kaj se pravzaprav dogaja.

No, se spomniš tistega problema, o katerem sem govoril proti začetku? Čas je zanj, saj smo prišli do tehnične plati igre. Čeprav se mi igra ni nikoli sesula, sem vendarle naletel na nekaj problemov. Na primer, premikanje vojakov je počasno kot polž na pomirjevalih, brez možnosti za pohitritev. Vsak premik moraš trpeti v realnem času, od začetka do konca, kar lahko hitro postane mučno, še posebej, ko prečkamo ogromne stopnje. Ampak, hej, to ti vsaj da čas za razmislek o naslednji potezi, kajne?

Osnovne mehanike delujejo kot pri večini drugih iger v poteznem taktičnem žanru. Vsak lik se lahko premika, napada, postavi v “položaj opazovanja” in tako dalje, imaš tudi določene posebne spodobnosti, ki so odvisne od klase vojaka. Ko tvoji reveži porabijo vse točke v dani potezi, se le ta konča. Nasprotniki nato storijo isto, naprej in nazaj, dokler ena stran ni popolnoma uničena ali dokler ne opraviš ciljev in jo podurhaš iz zemljevida.

Čeprav osnovna igralna zanka ne bo prejela nobenih nagrad za inovacijo, Classified: France ’44 nudi veliko v smeri načrtovanja in taktiziranja. Še posebej na višjih težavnostnih stopnjah to ni sprehod skozi podeželsko Francijo, in nacisti so željni krvi. Seveda lahko vedno enostavno shraniš igro pred riskantno potezo in nato… ponoviš vse skupaj (saj ne, da bi sam to kadarkoli storil, za koga me pa imaš :O), toda taktični puristi bodo tu našli dober izziv.

Večina misij se začne v prikritem načinu, s priložnostjo, da tiho eliminiraš nekaj sovražnikov. Izvedba tihih umorov, preden kdo opazi tvojo prisotnost, poveča kazalnik napada. Ko se ta napolni, prejmeš dodatno potezo, z izboljšano natančnostjo za vse člane skupine. To je vredno izkoristiti, saj je tvoja štiričlanska ekipa pogosto soočena z večjim številom sovražnikov. Ko si na ofenzivi, boš moral biti previden, ne samo, da noben od tvoje ekipe ne bo poražen, ampak tudi, da bo njihova morala ostala visoka! Lik, ki izgubi vso moralo, postane “zlomljen”, kar ga pusti nesposobnega in ranljivega za napad. Ampak, ne skrbite, saj imaš vedno možnost, da jih spraviš nazaj v boj!

S številnimi liki vsak spada v različen razred. Določeni vojaki bodo lahko zdravili zaveznike, nekateri se lahko približajo in so boljši ob boju na blizu, medtem ko so drugi bolj primerni za dolg domet. S tem je treba vzeti v obzir tudi drevesa nadgradenj. Število možnosti za nadgradnje je presenetljivo veliko! Igra ti omogoča, da prilagodiš svojo ekipo v učinkovit nacistični oddelek smrti in to je več kot dobrodošlo.

In še zadnja stvar, med misijami lahko ne le nadgrajuješ like, temveč tudi izboljšuješ in spreminjaš njihovo opremo ali pa sodeluješ v raznih opravilih. To so kratki pogovori med člani ekipe, ki ti ne dajo le malo več vpogleda v vsak lik, ampak tudi izboljšajo njihove statistike. Prav tako boš lahko na zemljevidu izbral svojo naslednjo nalogo, uspešno reševanje katerih zviša tvoj odnos s tremi različnimi frakcijami ter ti da na voljo več opreme za tvoje vojake. Gre za zadovoljujoč krog igranja, ki ti nudi dovolj motivacije, da vztrajaš naprej.

Razsodba

(+) Zabavna izkušnja za ljubitelje taktičnih iger in 2. svetovne vojne
(+) Velika raznolikost likov in možnosti nadgradenj
(+) Zanimiva mehanika tihega odkrižanja sovražnikov
(+) Sodobna izvedba zgodovinskega obdobja, ki ustvarja atmosfero in vzdušje
(+/-) Ne povsem popolna izvedba grafike in tehničnih vidikov igre
(-) Počasen tempo med nekaterimi misijami lahko zmanjša navdušenje in vzdušje
(-) Prinaša le malo novosti in veliko že videnega

Objava Classified: France ’44 – Nevarnost, težave in taktične možnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Kljub ogromni količini začetnega zanimanja ob prvotni napovedi, je po razkritju igralnih posnetkov vsesplošno mnenje postalo ledeno hladno kot atmosfera, ko Mr. Freeze začne znova stokati o svoji ženi. Namesto, da bi nova igra sledila znanim stopinjam trilogije Batman Arkham, so ta korak namenili tipičnim napakam looter-shooterjev. Ne le to, zraven so vključili tudi mnogo drugih klišejev iger, katere pogosto kmalu po izidu pristanejo na življenjski podpori. Ampak je Suicide Squad res tako slab, kot mnogi trdijo? Ali lahko ta pogumna ekipa nepriljubljenih zlikovcev uspe, kjer so superjunaki spodleteli.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Rocksteady Studios
Založnik: Warner Bros. Games
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 30. januar 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura

Kodo do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Suicide Squad se začne z izjemno zabavno predstavitvijo igralskih likov, ki jih nato dobiš v nadzor. Deadshot, Harley Quinn, Captain Boomerang in King Shark so verjetno najmočnejša točka igre, vsak od njih je zelo dobro realiziran in, kot bi pričakovali od skupine zlikovcev, malce čuden. Od tega, kako Deadshot z neizmerno natančnostjo izstreljuje smrtonosne strele, do Harley Quinn, ki s svojim zmešanim temnim humorjem doprinaša smeh med neprestano akcijo. Ne pozabimo na Captain Boomeranga, ki s svojimi pogosto neprimernimi izjavami obarva okolje, in na King Sharka, ki igra podobno vlogo kot Drax v Varuhih galaksije.

Izmenično delovanje med liki v vmesnih prizorih je vedno zabavno opazovati, ne glede na to, ali gre le za šaljive pripombe, fizične reakcije na dogajanje ali pa popolno neupoštevanje klasičnih herojskih stereotipov – na primer, ko jih super zlobnež zaslišuje, kje se nahaja skupina superjunakov in to brez dlake na jeziku takoj izdajo, da rešijo svojo kožo.

Vedno so zabavni, vsaj v vmesnih prizorih. Enako velja tudi za Amando Waller, ki jo tukaj spektakularno odigra Debra Wilson, katero morda poznaš kot Cere Jundo iz Fallen Orderja. Vsi so dobri v svoji vlogi, vključno z vrnjenimi liki, kot je Pingvin in razni superjunaki (z izjemo Batmana), vendar so glavni štirje in Waller resnično najbolj opazni.

Prav tako vse izgleda fantastično! Gre za izjemno lepo igro, ki teče pri 60 sličicah na sekundo in vse neprestano ostane lepo ter tekoče. Na PS5 nisem opazil veliko zatikanja, niti ob ogromni količini dogajanja na zaslonu. Samo mesto je presenetljivo omejeno za igro z odprtim svetom, saj si omejen na relativno omejeno območje, z alarmantno veliko lobanjo, ki zlovešče plava v ozadju.

Sam Metropolis ni v najboljšem stanju, saj je uničen zaradi Brainiacovega spreminjanja prebivalstva v svoje privržence. V ta namen se je lotil tudi večine Lige pravičnikov. Če tega nisi uganil že po naslovu, bo na tebi, da jih odstaviš s položaja živih zemljanov (in nezemljanov).

Borba je precej izvrstna, razen nekaj nadležnih malenkosti. Je izjemno hitra in odzivna, ima veliko globino ter prilagodljivost preko sposobnosti in opreme. Neprestano moraš ostajati v gibanju, da se izogneš prihajajočim napadom – resnici na ljubo, sposobnosti premikanja so to, kar naredijo največjo razliko med igralnimi karakterji. Ampak seveda ne gre brez pomanjkljivosti, največja izmed katerih je, da so sovražniki precej enaki vse od začetka do konca, brez velikih presenečenj.

Tudi nekateri šefi so me razočarali, pogosto se zanašajo na iste vrste napadov in se obnašajo podobno kot klasični zlobneži. Tudi zadnja borba pred končanjem igre je bolj kot ne že videna, manj dodelana različica že prej srečanega frustrirajočega šefa.

S tem pa se razočaranje še ne konča. Med prebijanjem skozi misije in borbo s številčnimi, neizprosnimi sovražniki, se kmalu pričneš zavedati, da so misije postale bolj enolične od Batmanove garderobe. Tudi med plenjenjem štaba lige pravičnikov sem enostavno razmišljal, kako zabavneje bi bilo biti Batman in zbirati Bat-trofeje.

Sama zgodbena nit je sicer dokaj dobra, čeprav je nadzor uma Brainiaca imel nadležen učinek, da je Batmana spremenil v monologirajočega negativca, ki se je iz enega najpametnejših in pretkanih oseb tega sveta preobrazil v slinastega bebčka, ki komunicira prek komunikacij, katere sovražnik zlahka prestreže. Naredi nekaj nepričakovanih stvari, a po drugi strani vrže taktičnost na stran in si vzame čas, da ti nasproti postavi padle člane Lige pravičnikov, enega za drugim. Resnično so grozeči, zlasti Superman, ampak iz taktičnega aspekta gre za golo bedarijo, zakaj se nate ne spravijo s skupnimi močmi.

Vse skupaj se zdi dosti lažje, kot bi moralo biti. To, kar je recimo v trilogiji Arkham vzelo več 10 ur za raziskovanje in iskanje, je tukaj relativno hitro dovedeno na konca. Celotna zgodba mi je skupno vzela dobrih petnajst ur pred dosegom končne igre, ko naslov ‘Ubij ligo pravičnikov’ postane skoraj nepomemben. Ko so premagani, se osrednja zgodba upočasni in igranje postane še bolj monotono ter dolgočasno.

Čudno je, kako zelo malo stranskih misij igra vrže predte skozi začetno zgodbo, razen podpornih misij. Te nadgradijo razne storitve v štabu, kot je recimo pomoč Pingvina pri izdelavi orožja. Obstajajo trije tipi misij z zelo preprostimi cilji, vendar so omejitve, ki jih pogosto postavljajo na tvoj slog borbe, nadležne in izčrpavajo užitek.

Igro obišče tudi Ugankar, da pusti svoje… no, ne moreš jih res imenovati uganke, po vsem zemljevidu. Ugankarjevi motivi so zelo tanki. Zdi se, da je v tej igri izgubljen, še posebej, ker so nagrade, uganke in izzivi premikanja neosebne in dolgočasne. Sosednje uganke se lahko sprožijo tudi na koncu katerega vmesnega prizora, kar malce pokvari te trenutke, in vse skupaj je precej umetno. Služi zgolj raztezanju časa igranja.

Ko se spustiš v končno igro, se na zemljevidu pojavi še več dejavnosti, vendar so le-te še vedno zgolj rahle variacije že obstoječih, čeprav s prostovoljnimi težavnostnimi stopnjami, da izboljšajo sistem nagrad. Na koncu igre sem bil precej razočaran, saj konec zgodbe sovpada z vrtincem ponavljajočih se dejavnosti, ki bi jih odigral le, če bi bil v resni stiski. Da ne omenjamo tega, kako se ena glavnih značilnosti, ki naj bi te držala v igri – pridobivanje boljše opreme; spremeni v obupno lovsko igro, kjer se na koncu vedno znova vprašaš: “Je to res vredno?”

Samo nadgrajevanje opreme je v celoti povprečno, vendar s svetlimi točkami. Tukaj so legendarni predmeti z močnimi učinki, ki lahko znatno spremenijo tvoj stil igranja, vendar je njihovo število majhno. Zato zanimanje počasi upade, saj se nova oprema večkrat ponavlja, z zgolj izboljšanimi osnovnimi karakteristikami. Obstajajo različne ravni plena, vendar so legendarne in infamne (v bistvu nabori predmetov, ki dodelijo bonus) edine stvari, ki resnično štejejo, sploh na višjih stopnjah. Vse dejavnosti, ki ne vodijo v boljšo opremo, se tako končajo kot izguba časa, kar je katastrofalno za igro, ki sama sebe označuje kot “looter-shooter”.

Razsodba

(+) Solidna osnovna zgodba
(+) Igralni karakterji so raznoliki in zabavni
(+) Soliden bojni sistem
(+) Gladko delovanje na PS5
(+/-) Povprečen sistem plenjenja
(-) Razočaranje na področju super-junakov
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Ne uvede nič res novega in dobrega
(-) Nezanimivi sovražniki

Objava Suicide Squad: Kill the Justice League – Recenzija | Nadpovprečna generičnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Vedno sem bil fanatik nad igrami tega tipa. Ark, Valheim, 7 Days to Die – ti si na istem valu, mar ne? Resda gre za žanr, ki je po mnenju mnogih že preživel svoj vrhunec, in kjer ima vsaka od teh iger svoj šarm, ki jih naredi svojevrstne. To je recimo dinozavrska vzreja v ARK-u, napetost preživetja v nemilostnem svetu 7 Days to Die ali enostavno svoboda gradnje in napredka v Valheimu. Enshrouded morda ni najbolj unikaten naslov, a združuje veliko briljantnih elementov preživetja v eni, dih jemajoči izkušnji.

Razvojna ekipa: Keen Games GmbH
Založnik: Keen Games GmbH
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 7. februar 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Igra se ponaša z impresivnimi značilnostmi. Boj je fenomenalen ter ponuja izziv igralcem, ki uživajo v pristnem občutku preživetja v igri, namesto da bi jim bilo vse podarjeno. Gradnja je odlična, saj vključuje edinstvene vidike ustvarjanja in združevanja. Podobno je Minecraftu in ni ti potrebno skrbeti za zamudo zaradi gradbenih dovoljenj. Lahko koplješ kjerkoli želiš in gradiš edinstvene baze. Nekateri igralci so celo zgradili podzemne “hiške”, navdihnjene s strani hobitov v LOTR. Težko jih je preseči v lepoti in izvirnosti.

Ne pozabimo na divjo mehaniko Shroud, ki prinaša svež veter v Enshrouded. Shroud je kot tisti nadležni sosed, ki vedno pride na obisk, ko želiš biti sam in se mastiti pred ekranom. Ne, popravek. Shroud je bolj kot teta, ki te ves čas sprašuje, kdaj boš končno našel/našla fanta oziroma punco – naporen, nepredvidljiv, in pripravljen, da ti pokvari dan hitreje kot počasen internet ob najbolj napetem delu filma.

Ampak pustimo za trenutek Shroud in se osredotočimo na srce zgodbe. Že na začetku sem bil popolnoma prevzet nad zanimivim ozadjem, ki obdaja igro. Začne se s srhljivim uvodnim prizorom, ki prikazuje ustvarjanje bitja, ki naj bi rešilo svet pred skrivnostno strupeno meglo. Potem, ko je neznanec prinesel znanje o Eliksirju v dolino Embervale, so tu zaradi človeškega pohlepa ter zlobe čarobni izviri presahnili in svet je bil pahnjen v depresivno zmedo.

A to je bil samo začetek. Pohlepne kretene je presenetilo še dodatno dejstvo, da se je iz praznih studencev sedaj izlivala megla pogube, vseobsegajoči antagonist Enshroudeda. Iz propada Embervale so se Stari (njihovo ime, ne gre za moje kolege) zavezali, da tebe, Plamenorojenega, ustvarijo in ti naložijo nalogo reševanja Embervale. Me ne čudi, saj je v človeški naravi, da takšno odgovornost odložiš čim dlje stran od sebe.

Večina zgodbe je predstavljena preko dnevniških vnosov, raztresenih po svetu. Najdeš lahko vse, od starodavnih pesmi, ki prinesejo nasmeh na obraz, do srhljivih dnevniških vnosov osebkov, ki so videli nekaj tako strašnega, da tega besede ne morejo opisati. So zanimivi, a hkrati tudi koristni. Skozi nekatere se poučiš o različnih mehanikah, ki bodo za nepoznavalce žanra v začetnih urah igranja povzročale zmedo. A spet drugi ti znajo opisati lokacijo kakšnega epskega plena ter te kako drugače nagraditi.

Čeprav je to zgolj majhna predjed o zgodbi, ti lahko povem, da je celotna narativa precej dobra. Jo pa lahko tudi mile volje ignoriraš, če raje enostavno tolčeš po vseh živih bitjih s svojo palico (pa ne tisto) ter prodiraš globoko v gnezdo zla.

Poleg bogate zgodbe Embervale ne manjka briljanc pri strukturi in mehaniki. Moj najljubši del igre pa je nedvomno boj. Keen Games je ustvaril bojni sistem, ki ga lahko resnično prilagodiš svojim željam. Za razliko od večine preživetvenih iger ni ene določene poti, kateri si primoran slediti. Dostop do drevesa spretnosti ti omogoča ustvarjanje lika po lastnih željah, ne glede na to, če želiš biti oklepen bojevnik, izmuzljiv lokostrelec ali vsevedni mag.

Vendar je pametno spretnosti izbirati previdno glede na tvoj lik. Boj zna biti namreč relativno težak. Včasih vrže predte par podhranjenih zgub, a naslednjič ti zna skupina nabitih okostnjakov vzeti denar za malico in povzročiti, da jih nemočno zatožiš svoji mamici. Vse je odvisno od tega, kako daleč odstopiš od utrjene poti in kako spreten si.

V kolikor si preveč ambiciozen pri raziskovanju ter se redno poslužuješ fascinantne mehanike letenja z zmajem (papirnatim), se znaš znajti pred sovražniki, ki so višjih stopenj od tebe. Ne bom se preveč poglabljal, vendar ni nič bolj patetičnega od poskusa spopadanja z divjim prašičem 12. stopnje z epsko opremo 4. stopnje. V tem primeru zna mamica prav kmalu spet prejeti tvoj obisk, pa ne zato, ker zna tako dobro pripraviti divjačinski golaž. Sem ljubitelj izzivov, in Enshrouded prinaša ravno to, a včasih zna biti tudi brutalno težak.

Ta igra je kot škatlica čokolad, polna presenečenj! Nekatere mehanike smo že videli v drugih igrah, kot so zmaji za prevoz, kavlji za plezanje in zmožnost najdbe svoje torbe po smrti (ker je izguba torbe v virtualnem svetu resnično tragedija). Ampak, to ni le še ena kopija, ki se poigrava z že znanimi idejami.

Kombinacije vsega, kar najdeš v igri, je nekaj povsem drugega. Kuhanje je tako realistično, da boš skoraj čutil vonj ognjišča, in če z njim ne boš pazljivo ravnal, se lahko hitro znajdeš s hrano, ki je bolj primerna kot krma za prašiče kot nekaj za tvojo želodčno sluznico. Kdo si želi poskusiti igro “Kako hitro do zastrupitve”?

Shroud je oblak goste megle, ki je zavzel večino Embervalea in vanj lahko vstopiš zgolj za kratek čas. Ko le ta poteče, umreš, kjer stojiš. A to ni težak del. Kar ga naredi težkega, so strašljivi in, če smem dodati, izjemno agresivni sovražniki, ki se skrivajo v njem. Tu so še šefi, čiščenje megle ter druge napredne mehanike, ki se jih ne želim lotiti tu, saj gre za stvari, ki jih je zabavneje odkriti na lastno pest.

Čeprav so vse te mehanike neverjetne, so tudi vse ostale stvari, potrebne za dobro preživetveno igro, na svojem mestu. Enshrouded ima dizajn voxelov, podoben Minecraftu. Če misliš, da je rudarjenje zgolj dolgočasno kopanje po tleh, se motiš. Tukaj lahko koplješ kjerkoli, spreminjaš teren po svojih željah in gradiš baze, ki bi bile primerne za naslovnico revije za arhitekturo (če bi ta revija obstajala v virtualnem svetu, seveda).

Po preživetih več kot 30 urah v Enshroudedu lahko z zaupanjem rečem, da bom v igro vložil še veliko več časa onkraj tega predogleda. Med neverjetno zgodbo, zanimivimi mehanikami in težavnostjo igre sem več kot zadovoljen s svojo izkušnjo z zgodnjim dostopom. Komaj čakam, da vidim, kaj bo Keen Games prinesel na mizo s prihajajočimi posodobitvami in eventualnim popolnim izidom igre. Aja, sem omenil tudi, da ima Enshrouded popolno podporo za kooperativno igranje? Kdo potrebuje samotarsko avanturo, ko pa lahko svoje prijatelje potisneš v nevarnost ter krohotaje zbežiš proč.

Razsodba

(+) Boj je fenomenalen
(+) Odlična gradnja vključuje edinstvene vidike ustvarjanja
(+) Zanimiva in srhljiva zgodba
(+) Mehanika Shroud prinaša svežino
(+/-) Težavnost zna koga odvrniti
(-) Igranje zna postati ponavljajoče, kar je tipično za ta žanr

Objava Enshrouded – Predogled | Ko Minecraft in Valheim dobita otroka se je najprej pojavila na HOPsi.

Obljubljajo torej svežino v žanru, ki daje občutek, kot da je že preživel vrhunec pred dobrimi 5. leti. Občutek imam, da se koncept RPG kartanja v 2024 počuti že zlajnano. A to ni prekrižalo načrtov razvijalcem te igre z unikatnim stilom, postavljene v svet fantazijske papirnate mreže iger, znane kot “Paperverse”, katera bo vsebovala več iger tega poljskega razvojnega studia. Moji prvi vtisi s tem razvijalcem in z njim povezano univerzo so zelo obetavni. Trenutno obstajata sicer zgolj dva naslova na koncept “živega” origami papirja, a oba sta bila dobro sprejeta med igralno bazo.

Razvojna ekipa: Thing Trunk
Založnik: Skystone Games, Surefire.Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 1. februar 2024
Cena: 16,79 €

Zvrst: Roguelike bojevanje s kartami

Delal bi krivico, če bi dejal, da je Hellcard kljub enostavnemu konceptu preprost ali netaktičen. Čeprav se na začetku soočaš zgolj z mizernimi odločitvami, se težavnost hitro poveča, naključna narava vsakega novega teka pa pomeni, da se je potrebno sproti prilagajati glede na razmere.

Začneš z izbiro enega od treh junakov – bojevnika, lokostrelca ali čarovnika. Ti osnovni razredi, drugače imenovani tudi kot “kostumi”, se izboljšujejo z igranjem, kar pa vzame nekaj časa. Obstaja pa tudi veliko drugih razredov, do katerih lahko dostopaš sredi igranja. Že kmalu po začetku dobiš na izbiro tri sopotnike, izmed katerih izbereš tebi najljubšega in le-ta ti bo nato stal ob strani vse do bridkega (prezgodnjega) konca. Naenkrat lahko nadzoruješ tri junake, in najbolje je imeti ravnotežje med napadalnimi in obrambnimi sposobnostmi, saj ima vsak tip junaka svojevrstne sposobnosti.

S to brezvoljno skupino mučenikov se tako odpraviš na lov za slovesom in bogastvom. Pred tabo stoji 12 nadstropij, polnih sovražnikov, ki se bodo tvojim junakom rade volje postavili po robu. Zato boš primoran pljuniti v roke in napeti konice prstov, saj lahko vsaka sekunda odloča o življenju ali smrti… ali pa tudi ne.

Celoten sistem bojevanja je namreč potezen. Imaš določeno količino energije, ki jo lahko uporabiš za igranje kart, ki povzročajo škodo, te okrepijo, oslabijo sovražnika ali dodelijo ščit tvojim junakom. Vsaka faza bo idealno mešanica drezanja in ščitenja pred nepridipravimi, saj bi ti rade volje uresničili mokre sanje; poslati pustolovca v onostranstvo. Zato pazi, saj energije ni na voljo za vse, kar želiš opraviti vsako rundo. Zato je seveda v ospredje postavljen poseben tip, ki je pomagal mnogim vojaškim genijem skozi zgodovino, kot so Aleksander Veliki, Cao Cao in Sun Tzu. Govorim seveda o fitnesu možganskih celic.

Sovražnik te bo številčno prekašal bolj kot zmešani kupci trgovine z elektroniko na črni petek, a ne predaj se še! Resda so grdavži razporejeni okoli tebe, ne le to, drznejo si tudi premikati po bojišču, medtem, ko si ti postavljen v vlogo lipovega boga! A nič za to, še bo čas za kardio, prva naloga je manjšanje njihove številčne prevlade. Različni razredi imajo v rokavu popolnoma drugačne ase, zato boš lahko zgolj upaš, da boš ob pravem času dobil na razpolago tistega, ki ga potrebuješ.

Čeprav na prvi posluh izgleda, kot da o tvoji usodi odloča zgolj sreča, temu ni popolnoma tako. V vsakem nadstropju (razen šefovskih spopadov) lahko izbiraš med dvema sobama. Vsaka bo imela tudi naključno dodelitev nagrad, ki vključuje orožarno za izboljšanje kart, taborišče za zdravljenje ali sobo z zakladi oziroma novimi kartami. Na koncu vsakega nadstropja prejmeš tudi dragulj, ki ga lahko uporabiš kot valuto za nakup specifičnih nagrad. Artefakti so stalni odklepi, ki jih lahko izbereš pred samim tekom in doprinesejo ti razne koristi, kar je ključno za meta-napredek v Hellcard.

Vendar se igra še vedno lahko čuti pristransko. Večina mojih poizkusov se je končala na petem ali šestem nadstropju. Sovražnik ti na višjih stopnjah ne prepusti niti sekunde miru za okrevanje in lahko se zavedaš, da te ne bodo zgolj prekašali, nekateri bodo imeli tudi ogromne zaloge zdravja. A na srečo je igranje napeto in v veliki meri zabavno tudi med izgubljanjem. Kot je običajno pri meta-napredku, je vsak nov odklep nadvse zadovoljujoč, saj postajaš vedno močnejši.

Široka paleta sovražnikov, sopotnikov in urokov naredi Hellcard raznolik in zanimiv, tudi ko postane frustrirajoč. In verjemi mi, da ima res veliko stvari, ki jih boš moral razumeti. Prav tako je treba upoštevati, da imajo mnogi sovražniki učinek protiudarca in te bodo rade volje treščili nazaj, v kolikor jih ne ubiješ s samo enim udarcem. To velja tudi za napade, ki ciljajo več tarč in ti lahko povzroči ogromno sivih las, v kolikor nisi previden in ne bereš sposobnosti sovražnikov.

Grafično nisem povsem prepričan v videz igre. Svet papirnatega origamija, vendar lahko prihaja do težav pri razlikovanju med pošastmi, saj sploh v skupini izgledajo precej podobno, medtem ko so dizajni junakov večinoma dobri, barviti, vendar ne preveč polni samega sebe. Dobra je tudi zvočna podloga, čeprav nikakor ne izstopa, zato ne pričakuj kakovosti na ravni polnega AAA naslova.

Zaključek

Razsodba

(+) Navdihujoča drugačnost
(+) Nagrajuje taktično razmišljanje
(+) Zadovoljujoč meta-napredek
(+/-) Ne izstopa iz zlate sredine
(-) Odvisnost od sreče
(-) Trpi za ponavljajočimi se stopnjami in sovražniki

Objava HELLCARD – Recenzija | Kvartopirstvo s hudičevci se je najprej pojavila na HOPsi.

The Last of Us Part II Remastered ohranja isto zgodbo brez sprememb v pripovedi, tempu ali strukturi. Tako novi kot starejši igralci bodo doživeli intenzivno, epohalno in čustveno privlačno zgodbo maščevanja, odrešitve in izgube, kjer sta v osredju Ellie in Abby. Še skoraj štiri leta kasneje je zgodba še vedno izjemno očarljiva in vznemirljiva, kljub pomanjkljivostim glede lotevanja določenih problemov in uvedbe novih, manj všečnih likov. Igralnost je še vedno hitra, zabavna in napeta, s številnimi podrobnostmi pri izdelavi, streljanju, metanju, napadanju in izogibanju.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Naughty Dog
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS5
Trgovina: Povezava
Datum izida: 19. januar 2024
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Najmočnejša točka The Last of Us je vedno bila neposredno in okoliško pripovedovanje zgodbe. To vključuje tudi zapletena dejanja NPC-jev. Vsi imajo recimo ime, katerega prijatelji kričijo, ko enega umorite s strelnim orožjem, nožem ali zadušitvijo. Igralnost je dodatno izboljšana z uporabo kontrolnikov DualSense prek prilagodljivih sprožilcev in haptičnega povratnega informiranja, kar igro naredi bolj imerzivno, zlasti pri streljanju in doživljanju okoljskih pogojev, kot je dež, ki se odraža preko vibracij na kontrolerju.

Remaster prav tako dodaja več drugih funkcij, ki izboljšajo osnovno igro, vključno z vrsto novih grafičnih izboljšav, kot so podrobna ozadja in modeli, gladkejše animacije in žive barve. Igra vključuje tudi izbiro na izgled in zmogljivost, s stabilnimi 60 sličicami na sekundo v slednjem načinu in splošno ima zdaj igra tudi znatno hitrejše čase nalaganja.

Kar zadeva dodatno vsebino, prenova vključuje presenetljivo količino nove vsebine, ki jo bodo še posebej cenili vračajoči se oboževalci. Prva in najopaznejša je “roguelike” preživetveni način, nazvan No Return. Ta način dodaja odlične nove funkcije in šokantno raven izziva celotni igri. Igralcem daje šest stopenj, od katerih pet vključuje boj ali izogibanje sovražnikom v različnih načinih, vse do končnega šefa. Kot pri večini “roguelike” iger, če umreš kadarkoli vmes, boš moral začeti znova, ne glede na to, kako daleč si prišel. In če si kaj podoben meni, boš umiral na veliko, še posebej, če igraš na standardni ali težji stopnji težavnosti.

No Return način vključuje več vrst stopenj. Tu je zasledovanje, kaotičen in intenziven način, kjer te preganja veliko sovražnikov, in kjer si primoran preživeti, bodisi preko izogibanja le-teh, ali preko drugih načinov, kako se jim izogniti. Obstaja tudi napad, ki deluje kot uravnotežena stopnja novega načina. To stopnjo končaš tako, da odpraviš več valov sovražnikov.

Druga intenzivna stopnja je obramba. Ta način ti zada premagati določeno število sovražnikov, medtem ko ščitiš zaveznika, ki ti bo prav tako pomagal pri njihovem prezgodnjem pošiljanju na onostranstvo. Če ti ali tvoj zaveznik umreta, se stopnja konča in celoten tek je končan. Zadnja in moja najmanj priljubljena vrsta stopnje je zajemanje objektivov. V tej stopnji boš moral, kot že ime nakazuje, najti in odpreti sef v omejenem časovnem okviru ter odpraviti vse sovražnike, ki ga varujejo.

Vendar ima No Return veliko elementov, ki ga delajo polnega izzivov. Eden od njih je sovražna umetna inteligenca, ki je presenetljivo napredna, in kako te sovražniki lahko hitro onesposobijo z nekaj streli ali udarci. Poleg tega igra dodaja več pozitivnih in negativnih spremenljivk, ki naredijo igro mučno živčno.

Čeprav le-te odlično naredijo zanko igranja bolj privlačno in edinstveno, nekatere negativne spremenljivke, kot je omenjeni nevidni sovražnik, dejansko končajo tek, saj ni razumnega načina, kako se spoprijeti z njimi, še posebej pri boju z določenimi vrstami sovražnikov, kot so gobe-moži.

Druga stvar, ki prispeva k težavnosti, je sama težavnostna stopnja. Lažje stopnje naredijo celotno igro skoraj smešno lahko, saj je umetna inteligenca manj inteligentna, njihovi napadi malo škodijo, in lažje se otreseš njihovih poškodb.

Po drugi strani pa so težje stopnje, vključno s standardnimi načini, smešne kot Nemec na pogrebu. Na teh stopnjah je sovražna umetna inteligenca presenetljivo napredna, napadi bolijo bolj, in potrebuješ veliko več udarcev, da onesposobiš nasprotnika. To naredi vsak tek bolj napet in kaotičen, kar izboljša tudi občutek zadovoljstva, ko se enkrat prerineš do konca.

Če se lotimo samih karakterjev, v roguelike načinu lahko prevzameš nadzor nad številčnimi liki, ki so prisotni v osnovni igri. Popoln seznam vključuje Ellie, Abby, Dina, Jessie, Lev, Manny, Mel, Tommy, Yara in Joel. Vendar pa za večino izmed njih moraš najprej opraviti določeno nalogo z enim izmed drugih likov. Da odkleneš Dino, moraš najprej z Ellie dokončati dve stopnji.

Vsak lik ima edinstveno začetno orožje, atribute, izdelovalne materiale in predmete, s katerimi začneš, zato je odklepanje likov in preizkušanje njihovega sloga igranja najboljši način, da najdeš tistega, ki se prilega tvojemu slogu igranja. Igranje z različnimi liki lahko poteka zelo drugače in vsebuje določene subtilne razlike. Na primer, prikriti uboji z Dino in Ellie se izvajajo z nožem, medtem ko Jessie svoje sovražnike preprosto zadavi. Igralci lahko odklenejo tudi oblačila za vsak lik in tako dodajo edinstvenost vsakemu poizkusu igranja.

Nazadnje, način vključuje tudi pet šefov, vsi predstavljajo svoje lastne izzive. Na splošno je No Return način presenetljivo zabaven, intenziven in zadovoljiv nov način igranja, ki pa nikakor ni popoln.

Poleg tega za oboževalce zgodbe nova igranja vključuje tudi nove, doslej nevidene stopnje prek izgubljenih stopenj. To vključuje tri nedokončane stopnje, ki so presenetljivo bolj izpopolnjene, kot bi pričakoval, in so povsem igralne, čeprav očitno manjka več elementov. Eden od njih nima dialoga in zvočnih učinkov, vse izmed njih pa so tudi zelo kratke. Stopnje vključujejo tudi izbirne komentarje razvijalcev, kar dodaja veliko zanimivega vpogleda v to, kaj so načrtovali za stopnje in zakaj so bile prvotno izrezane.

Da zaključim, vključena je tudi druga dodatna vsebina, kot so način prostega igranja kitare, ogled modelov, hitri tekmovalni način in dodatni videoposnetki, ki ti razkrijejo ozadje igre. Ti prispevajo k prijetnemu doživetju, še posebej za navdušence, ki želijo ponovno doživeti igro.

Na splošno je The Last of Us Part II Remastered odličen prenovljen izdelek že odlične igre. Ta različica ne le dodaja nove izboljšave kakovosti življenja, skupaj z vizualnimi in igralskimi izboljšavami, ampak tudi popolnoma novo, zelo privlačno vsebino. Vse to in še več naredi Remaster za dokončno različico igre, ki je vredna svoje cene za nove igralce, še posebej po ceni 10 evrov za tiste, ki se vračajo.

Razsodba

(+) Dobrodošla dodatna vsebina
(+) Nove stopnje
(+) Nov način je zabaven in nudi veliko preigravanja
(-) Vse skupaj bi zlahka lahko izdali kot popravek
(-) Cena

Objava The Last of Us II Remastered – manjša nadgradnja že tako dobrega originala se je najprej pojavila na HOPsi.

Računalniške igre so seveda odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju in širjenju tega ne preveč dobrega sporočila Bogov kaosa širšemu občinstvu. Čeprav je trg preplavljen z nešteto akcijskimi in strateškimi igrami različne kakovosti, so bolj introspektivne in karakterno usmerjene izkušnje bile do sedaj grobo zanemarjene. Zato je rusko-ciprski Owlcat Games ponosno stopil naprej s trditvijo, da so zgradili “prvo računalniško igro igranja vlog v vesolju Warhammer 40,000” – dosežek, ki ga pozdravljam, čeprav ne razumem, zakaj je trajalo tako dolgo. S predhodnim izidom Baldur’s Gate 3 so si sovji mačkoni vsekakor zadali ogromen zalogaj, zato dajmo pogledati, ali so uspeli dostaviti nekaj vrednega, da nosi naziv velikega Cesarja.

Razvojna ekipa: Owlcat Games
Založnik: Owlcat Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO
Steam: Nakup
Datum izida: 7. december 2023
Cena: 49,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Dobrodošel v deželi krompirjevih poganjkov

V Rogue Traderju nisi niti superčloveški bojevnik, niti brezimni poveljnik neštetih brezimenskih vojakov. Si nepričakovan dedič družine von Valancius, starodavne dinastije močnih trgovskih baronov. Gre za raziskovalce/trgovce, katerim poseben politični status daje večjo svobodo pri krmarjenju po ksenofobičnem in pokvarjenem Imperiju, polnem pravil. Po kratkem prologu, kjer doživimo nekaj zabadanja hrbtov in predstavitev osnovnih mehanik, se nenadoma znajdeš kot absolutni vladar več kilometrov dolge vesoljske ladje in par tisoč duš, ki trdo delajo, da jo ohranjajo v pogonu. Herojstvo in pustolovščina čakata – a na obzorju so se znašli temni oblaki.

Seveda moraš pred tem zgraditi svoj lik – konec koncev gre za igro vlog! Različni portreti likov, ki jih najdeš na izbiro, predstavljajo vrhunsko vizualno poslastico, vendar bi si želel videti malo več raznolikosti ter nenazadnje večje število raznolikih opcij. Mnoge možne konfiguracije so na koncu videti precej podobno, s krompirjevimi poganjki in izbočenimi čeljustmi vsepovsod, na ne nujno pričakovanih mestih.

Sicer je ustvarjanje lika v veliki meri znan proces, kjer po določitvi videza svojega lika izbiraš med različnimi ozadji, arhetipskim razvojem klas in drugimi značilnostmi. Tvoj domač planet, prejšnja kariera in travmatična preteklost vse prispeva k oblikovanju lastnosti in sposobnostmi in pripomorejo pri razvoju unikatnega sloga igranja. Nič ni posebej revolucionarnega, vendar sem kljub temu preživel nekaj ur med analizo različnih kombinacij. Oboževalci univerze Warhammer bodo zagotovo cenili, da različne možnosti niso le abstrakcije kot “vojščak” ali “lovec”, ampak so ukoreninjene v pisano vesolje igre. Bi pa bil vesel malo večje izbire klas, saj sem po dveh urah in pol v partiji šestih imel tri osebe z isto klaso in podobnimi spodobnostmi.

In tako je bil rojen Edmund von Valancius, ostrostrelski taktično nadarjen poveljnik Astra Militariuma z željo po širjenju imena Velikega Cesarja po neraziskanem vesolju.

Bojevanje po vesolju in po tleh

Ker Owlcat izrecno omenja igranje vlog, sem takoj pomislil na klasične naslove, kot so Baldur’s Gate, Neverwinter Nights in Fallout – igre, ki so, morda ironično imenovane, temeljile na izometričnem nadzoru skupine likov s poteznimi bitkami. Rogue Trader temelji na podobnem igralnem sistemu istega imena, in s svojimi poteznimi bitkami, raznoliko širino opcij v pogovorih in psevdo-izometrično perspektivo kamere, se igra močno naslanja na nostalgično in konvencionalno formulo.

Seveda so tu tudi novitete. Morda gre največ razlik že v samem stilu bitk, ki jih komplimentirajo tudi med-ladijski konflikti v vesolju Warhammer. Koronus sektor – oddaljeni kotiček galaksije, v katerega je igra postavljena – je poln priložnostnih piratov, raznovrstnih heretikov in še marsičesa hujšega. Različni strelski loki, manevriranje in polnjenje ščitov so bistveni deli teh vesoljskih bitk, ki, v nasprotju z drugimi okolji igre, delujejo nekoliko pusto in abstraktno. Kljub temu pa medgalaktični boji in njihova spremljajoča ekonomija nadgradenj, posadke in popravil dodajo malo dodatnega leska in pomagajo prodati fantazijo Rogue trader-ja.

Druga točka, kjer Rogue Trader odstopa od norm, je v zvezi z trgovino in inventarjem. Kjer mnoge druge igre igralcem napolni žepe z neumnostmi in smetmi, ki jih nato prodaš trgovcem, Rogue Trader pa to obrne malo drugače. Tvoji žepi bodo še vedno polni smeti, vendar je ne boš mogel enostavno prodati komurkoli.

Namesto tega se vse spakira v različne pakete, ki jih lahko podariš bolj ali manj sumljivim trgovskim organizacijam. S tem povečaš svoj sloves pri ustrezni frakciji in odkleneš nagrade v obliki dodatne opreme in virov. Zakaj so to naredili, je malo težko določiti. Po eni strani se zdi nekoliko neintuitivno glede razumevanja vrednosti vsega, saj lahko po drugi strani vse stvari od trgovcev “kupiš” zastonj, v kolikor imaš dovolj visok sloves in “profitabilnost”. Po drugi strani pa cela ideja izvoza blaga zelo dobro harmonizira z igralčevim statusom.

Običajni bojni sistem je na prvi pogled bolj tradicionalen, z liki, ki se izmenjujejo pri premikanju in napadanju. Če si že kdaj igral igro istega žanra, ne bi smel biti popolnoma izgubljen. Vendar pa sistem še vedno vsebuje nekaj lastnih idej. Ena je, da se po napadu ne moreš več premakniti. Sprva se zdi kot nadležna omejitev, vendar s to omejitvijo pride ustvarjalnost. Vloga častnika je še posebej dobra pri kršenju pravil igre z dajanjem dodatnih potez drugim likom. Tako lahko postopoma začneš skakati naprej v vrsti in napadati izven sekvence. Hkrati lahko nenadne spremembe v toku boja odklenejo posebne sposobnosti, in vsaka uporaba magije počasi redči ločnico med našim svetom in svetom demonov…

Nekaj svojevrstnega

Kljub prepoznavnemu izhodišču se Rogue Trader še vedno čuti kot lastna igra. Ker gre za digitalno igro, je v ozadju vključenih veliko skritih metov kock in izračunov. To drži tako v bitkah kot tudi v drugih situacijah. Po mojih izkušnjah strateška igra uspe ali propade glede na sposobnost igralca, da se uči iz svojih napak, in ker igra vsebuje malo morje različnih pasivnih in aktivnih sposobnosti, je tu prisotnih več takšnih situacij.

Vsekakor se splača izvedeti več o tem, kako dejansko delujejo krvave bitke, saj jih igra obsežno uporablja. Seveda jih včasih lahko preprečiš s pogovorom ali taktično domiselnostjo vendar je moto Warhammer 40,000 z razlogom “OBSTAJA LE VOJNA” in nisi tu, da bi pleskal… razen s krvjo. Nekateri bi si želeli, da bi bile igralčeve sposobnosti – od znanja o imperiju, vesoljcih in veri do zdravilstva in zlatega jezika – bolj izkoriščene, vendar situacijo popolnoma razumem. Univerza je po svoji naravi ultimativna, in težko je najti ravnotežje tem, koliko boja je preveč boja v svetu, kjer le-ta predstavlja 90% sveta.

Vendar pa je zame največja inovacija – ali najbolj zanimiv prispevek k žanru – združevanje klasičnega računalniškega RPG-ja z Warhammer 40,000. Stvaritelji se morda radi naslanjajo na trope in teme znanstvene fantastike, vendar je življenje v 41. tisočletju postalo popolnoma svojevrstno napram drugim franšizam – kar je dobro. To je svet, poln ksenofobije, dogmatičnega vraževerja in nepojmljive tehnologije. Svet, kjer je najhujša paranoja pogosto upravičena, kjer je sosed vedno heretik in kjer nenehna vojna ostaja edina stalnica.

Ampak najpomembneje je, da gre za svet, katerega moralni kodeks je precej oddaljen od naše običajne percepcije tega, kaj je prav in kaj narobe – in to vesolje naredi zanimivo za igranje. Primer tega je, da je včasih vredno razstreliti svet s par milijardami civilistov, če boš s tem otežil napredek silam kaosa. Če si dogmatični sledilec pravil, obstaja veliko priložnosti za izvedbo tistih, ki odstopajo od ozke poti pravičnosti in vesolje je polno prepovedanih ritualov in okultnih artefaktov, ki le čakajo, da jih nekdo uporabi. Tretje etično “načelo”, s katerim igra deluje, daje prednost skupnosti in kompromisu. Morda ponuja bolj sprejemljiv pogled na dobro in zlo – toda v 41. tisočletju to morda ni tisto, kar pričakuješ.

Fino je videti, kako se razvijalci niso izognili prikazovanju gršega dela vesolja. Mnogi pripovedni tropi, ki bi se drugje lahko zdeli klišejske – velika naloga, neizbežna usoda, težke odločitve, notranji demoni – imajo tukaj dodatno brutalno težo: Nisi trgovec na črno zaradi tega, ker je Patrick Stewart to napovedal v sanjah, temveč zato, ker bi ti to lahko močno koristilo v prihodnosti.

Težko je uskladiti tipična pričakovanja o pustolovščini, heroizmu in enotnosti s svetom, ki ga zaznamuje pesimizem in nezaupanje. Družbeni, politični in verski konflikti resnično dobijo glas in obraz skozi spremljevalce, ki jih srečate v igri. Tu razvijalci plešejo težek ples med ustvarjanjem likov, ki so hkrati karizmatični in zanimivi, vendar tudi svojevrstni. Bojevita nuna mora biti fanatična in ksenofobična – kot diktira njena pripadnost – brez da bi to povsem onemogočilo njeno družbo. Čarovnica mora biti uporniška in skrivnostna – ne da bi dejansko nase navlekla vsakega inkvizitorja.

Denar je sveta vladar

Največja kritika glede igre leti predvsem na vprašanje financ. Rogue Trader je robustna igralna izkušnja, ustvarjena s spretnimi rokami, vendar ni dvoma, da bi lahko bila še veliko boljša, če bi bil njen proračun večji. Ne gre za to, da izgleda kot cenena smet – vendar je še vedno podvržena nadležnim tehničnim omejitvam.

Mnogi vizualni učinki bi lahko bili bolj bleščeči, pogovori bolj poglobljeni z več opcijami (sploh glede na to, kako nas je zadnje leto razvajal Baldur’s Gate 3), več pogovorov bi lahko imelo glasovno spremljavo, vendar je moje glavno razočaranje omejena kamera, ki v resnici ne omogoča, da bi se približal glavnim likom in svetu okoli njih. Rogue Trader zna pokazati toliko zanimivih in nenavadnih vidikov vesolja, več kot le oklepnike in tanke, zato je škoda, da kamera ovira pot potopitve v svet.

Ko rečem, da je Rogue Trader spominja na klasike vlog, kot sta Baldur’s Gate in Fallout, na žalost to velja tudi za tehnične težave. Več različnih animacij je včasih prenehalo delovati, sovražniki so parkrat zamrznili pred končanjem njihove poteze in le-to nadaljevali komaj po minutnem predahu, določene spodobnosti ob izidu niso delovale in odločitve včasih niso najbolje razvidne. Deli uporabniškega vmesnika so brez besedila in govor ne ustreza vedno tekstu na ekranu.

Vse to so stvari, ki sem jih doživel v drugih igrah iste vrste, in škoda je, da so negativne tradicije ostale ohranjene. Na srečo nisem doživel, da bi se kakšna naloga ali potek misije zataknila, vendar moram priznati, da sem pogosto mislil, da gre le za vprašanje časa. Z vsem tem v mislih, skupaj s hitrim pregledom razvojnega tira razvijalcev in zgodnjimi napovedmi razširitvenih paketov za prihodnje leto, si težko ne predstavljam izboljšano in konsolidirano definitivno izkušnjo v prihodnosti.

Rogue Traderja nočem prikazati kot nedokončano ali omejeno igro. To je dobro napisana vesoljska pustolovščina z ogromno vsebine in igralnim časom, ki lahko znaša tudi sto ur. V primerjavi z letošnjimi velikimi naslovi, kot sta Baldur’s Gate 3 in Starfield, morda ne izgleda kot pisana noviteta, vendar sta nas Larian Studios in CD Project Red naučila, da ne smemo podcenjevati evropskih razvojnih studiov, kar se tiče RPG-jev. Moja kritika igre zato ni, da je preveč podobna klasikam, ampak, da je trenutno žrtev nekaterih njihovih težav.

Razsodba

(+) Prvi Warhammer 40.000 RPG s fokusom na zgodbo
(+) Več kot spodobno igranje vlog
(+) Zanimive novitete
(+) Odlična atmosfera in zanimiva narativa
(+/-) Razumevanje sveta zahteva poznavanje Warhammer univerze
(-) Tehnične težave
(-) Ponekod so opazne omejitve žanra in proračuna

Objava Warhammer 40,000: Rogue Trader – Vojna, trgovina in pustolovščine v neznano se je najprej pojavila na HOPsi.

Pogosto se zdi, da Football Manager vsako leto naredi le majhne korake, s komaj dovoljšno spremembo, da upraviči nadaljevanje in ohrani zvestobo oboževalcev. Vendar so tokratne izboljšave na področju realizma ter nadgrajene grafike kar velik korak naprej. Skupaj s presenetljivo količino novih funkcij prekinejo ta niz in nas nagradijo z eno najboljših nogometnih simulacij doslej.

Razvojna ekipa: Sports Interactive
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO, NS
Steam: Povezava
Datum izida: 6. november 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Športna simulacija

Pamet v roke in oči na pašo

Miles Jacobson, vodja studia, je priznal, da so lani “zajebali” stvari, toda letos nas je presenetil z ljubezenskim pismom franšizi. Res, igra prinaša nekaj prepotrebne svežine, dovolj, da pozabiš na lanske frustracije in se zaljubiš v igro, kot da bi se zaljubil v najboljšega prijatelja po tem, ko si ga lani zasovražil, ker ti ni hotel dati denarja za burek.

Moram priznati, da sem bil sprva skeptičen glede obljub razvijalcev, vendar sem bil prijetno presenečen nad doživeto izkušnjo. Tako sem se odločil, da se poglobim v igro, raziščem vse novosti in delim svoje mnenje glede te neverjetne izkušnje za vsakega zagrizenega ljubitelja nogometa.

Dve od najopaznejših sprememb novega nogometnega menedžerja sta pametnejša umetna inteligenca in izboljšana grafika. Končno se zdi, da so naredili več kot le kozmetične popravke, kar daje igri nov zagon. Grafika je boljša, vendar še vedno opazimo nekatere čudaške animacije. Občasno izgleda, kot da bi igralci imeli mišice, polnjene z betonom. Kljub temu je to morda le predjed tega, kar nas čaka z novim Unity motorjem naslednje leto.

Velik poudarek so letos dali izboljšanju prestopnega trga, in rezultati so očitni. Umestili so več inteligence v umetno inteligenco, ki zdaj sprejema bolj inteligentne in realistične odločitve. Pogajanja so težja, klubi pa zdaj zares izbirajo igralce, ki se prilegajo njihovi strategiji. Sprva se to sliši kot slaba novica, vendar v praksi pomeni bolj avtentično izkušnjo, ki te vedno drži na trnih.

Izboljšave prodaje in kupovanja igralcev

Preizkusil sem tudi novo funkcijo posrednika pri prodaji igralcev, ko sem skušal prodati odvečne igralce pri Bristol City. Naivno sem pričakoval, da bom z lahkoto zaslužil gore denarja, a igra me je hitro spustila nazaj na realna tla.

Posrednik je hitro in učinkovito pomagal pri nekaterih poslih, vendar ni šlo za čudežnega dečka, ki bi kovčke napolnil s 500 € bankovci. Čeprav bi bilo lepo, če bi ta funkcija veljala tudi za posojanje igralcev, sem bil zadovoljen z njeno učinkovitostjo pri prodaji odvečnih igralcev. Na žalost sem moral posoditi nekatere igralce, ki jih nisem mogel prodati, kar kaže, da umetna inteligenca ne kupuje več vsakega dostopnega igralca, temveč izbira glede na potrebe kluba. To pa pomeni, da moramo menedžerji postati bolj premišljeni pri prestopnih odločitvah.

V teh izzivih na trgu so neposredni pogovori z agenti igralcev, kar je sicer nezakonito v pravem nogometu, a v igri se zdi povsem sprejemljivo. Agent ti direktno pove, ali je igralec zainteresiran za prestop in kakšne pogoje želi v svoji pogodbi. To prihrani veliko časa, kar je dobrodošlo, saj je igra že tako časovno potratna.

Vendar pa igralski trg še vedno ni brez napak. Doživel sem situacijo, ko mi je Man City pošiljal ponudbe za nakup igralca, ki sem ga že prodal, kar je povzročilo zmedo in zavlačevanje v prestopnem roku. Tudi nekateri izkoriščevalski triki so še vedno prisotni, na primer kratki koti, ki skoraj vedno privedejo do strelov na gol.

Taktične izboljšave na zelenici

Glede taktičnih in igralnih vidikov igre sem bil navdušen nad dodatkom nove vloge igralca, in sicer Inverted Fullback. Ta vloga omogoča, da se bočni branilec premakne v osrednji vezni vrsti, ko je žoga na nasprotni strani igrišča, medtem ko se drugi igralci ustrezno umaknejo. To ti omogoča posnemanje sloga menedžerjev, kot je Pep Guardiola, vendar je celoten koncept pozicijske igre še vedno v razvoju. Sanjam o dnevu, ko bom lahko nastavil sekundarno formacijo, ko moja ekipa nima žoge, kar bi dodalo še en realističen vidik taktiki.

Vendar pa je razvijalec uspešno popravil zastarele aspekte igre, kot so koti in prosti streli, kar je velik plus. Novo oblikovanje “set-piecov” je preprosto za nastavitev, saj umetna inteligenca zdaj samodejno prilagaja postavitve glede na veščine posameznega igralca. To je močno olajšalo postopek nastavljanja podrobnejše taktike in petnajstminutno delo je postalo petminutni sprehod skozi nastavitve.

Posebno sem bil zadovoljen tudi z novo opcijo trenerjev za kote in proste strele, saj to odraža sodobno stvarnost v svetu nogometa. Novosti niso samo realistične, ampak tudi dodajajo kakovost igri, saj je veliko tekem odločenih s pomočjo kotov in prostih strelov, igra pa to zdaj dosti bolje odraža.

Trn v metaforični grafični peti

Glede na vizualni izgled gojim mešane občutke. Na eni strani so igralci in igrišče videti privlačnejši, z nekaj izboljšavami v animacijah igralcev in teksturi igrišča. Gibanje žoge in določeni gibi igralcev so veliko bolj avtentični kot prej, čeprav v veliki meri še vedno gre za isto stvar, ki nam je poznana.

Toda na drugi strani še vedno opažam nekaj togosti pri teku igralcev, kot da imajo pošten “muskelfiber”, in tako igralci kot gledalci še vedno izgledajo kot liki iz starejših animacij na YouTube. Čeprav so udarci boljši, obrambe vratarjev še vedno izgledajo nerodno. Kljub temu, da težave s grafiko trajajo že vrsto let, gojim upe, da bo to naslednje večje področje izboljšav z novim Unity motorjem. Videli bomo, kaj bo prinesla prihodnost, a dotlej bo Football Manager 2024 več kot potešil želje vsakega, ki se pred ekrani rad kritizira trenerja njegove najljubše ekipe.

Razsodba

(+) Izboljšana umetna inteligenca, sploh na prestopnem trgu:
(+) Nova funkcija posrednikov pri prodaji igralcev
(+) Pogovori z agenti igralcev
(+) Izboljšave na področju set-piecov
(+/-) Mešani občutki glede grafičnih izboljšav
(-) Hrošči in izkoriščevalske prakse

Objava Football Manager 2024 – Vstopi v novo dobo menedžerstva se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj torej lahko rečem po par mesecih? Glede stabilnosti in tehnične plati se je izšlo presenetljivo dobro – veliko bolje kot pri Diablo 3. Čeprav so strežniške težave dandanes nekako že stalnica ob izidu novih iger, strežniki večino časa delujejo popolno. Opazil sem tudi, da je trgovina z mikrotransakcijami ostala zvesta obljubam Blizzarda. Tam lahko kupiš le kozmetični lišp in ničesar, kar bi vplivalo na igranje. Je pa v zameno zadnja moda pregrešno draga – 10€ za konjski oklep se zdi kot prekanjena referenca na začetek mikrotransakcij – vendar nenazadnje še vedno gre le za kozmetiko. Dajmo se torej lotiti vsega, kar Diablo 4 trenutno nudi, da vidimo, ali bo uspel konkurirati prihajajočemu Path of Exile 2, katerega izid se prav tako počasi približuje.

Razvojna ekipa: Blizzard Entertainment
Založnik: Blizzard Entertainment
Platforme: PC, PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox Series X in Series S, Xbox One
Povezava: Link
Datum izida: 5. junij 2023
Cena: 69,99 €

Zvrst: akcijski RPG

NAPOVEDNIK

Vse se začne s kompromisi

Ampak – kako naj sploh začnem debato o Diablo 4, če ne rečem, da gre v osnovi za vse, kar smo se navadili, da Diablo prinaša? Gre za igro, ki jo lahko igraš ure in ure in se ne rešiš preplavljajočega občutka: kmalu, res kmalu, vsak trenutek, zdaj zdaj bo postalo res dobro. Sčasoma igra res postane dobra, a to pride z močnim občutkom kompromisov.

Kompromisi izhajajo iz vrste zapletov, ki se pojavijo pri igrah, kot je Diablo 4. To je serija, ki med drugim temelji na tvoji zasvojenosti z ponavljajočim se lovom na boljšo, bolj sijočo opremo. Gre za serijo, prilagojeno za hrepenenje, zasvojenost ali prisilo, kakor koli že želiš to opisati – gre za neko vrsto hitre hrane v svetu iger in odprtem sprejetju te vloge. Konec koncev lahko veliko iger v končni fazi primerjamo s porcijo iz McDonaldsa; in veliko drugih razvijalcev je to pripravljenih priznati. S tem ni prav nič narobe. Ne rabi biti vse, kar pojemo, zdravo in dobro za nas… včasih si preprosto želiš masten hamburger oziroma sijoč kos fascinantnega plena.

Med vso dobroto, ki te takoj potegne v igro in ki kasneje omogoča skorajda neskončno količino vsebine, pa so na koncu nagrade ene bitke smeti v primerjavi z naslednjo. Številke nikoli ne prenehajo rasti. Tako je Diablo 4 primoran biti več kot zgolj to. Gre tudi za igro, narejeno v stilu bogastva in razkošja. Odpre se s kinematografsko prikazanim napetim bojem med dobrim ter zlim, skupaj z obscenimi podrobnostmi, ki vrhunec dosežejo s prikazom demonke Lilith, glavne antagonistke in ‘matere ‘ smrtnega sveta, ki se ponovno vrača v obstoj iz vrste raztegnjenega krvavega tkiva iz žrtvenega možakarja.

To pa odpre zgodbo, ki je povedana s svojevrstno nerodnostjo. Ves čas zasleduješ senco Lilith, od enega zamujenega dejanja groze do drugega in prisotni so tradicionalni trije elementi Blizzarda: izredno podrobna kinematografija, ne ravno impresivne igralne sekvence in komično osnovni prizori pogovora, kjer se tvoj lik vrti na mestu in brez animacije preskakuje med sogovorniki – kot otrok, ki vodi klepet med akcijskimi figuricami.

Stranske naloge so, čeprav jih je ogromno, enodimenzionalne mini-misterije, kot je zbrati 20 kosti ali česarkoli drugega. To ti da priložnost, da se pogovoriš s tipično neizogibno trpečim stranskim likom, katerega edina odrešitev je, da mu prineseš par kosov naključnih smeti. Konec koncev se vedno znova vse vrne k osnovni zgodbeni strukturi. Nekaj je narobe; za to je kriv demon; ubij demona; prejmi nagrado.

Vizualno privlačen svet, vendar brez poglobljene zgodbe

V kolikor to zveni kot nekaj zate, te čaka bogastvo. Okolja v Diablo 4 so natančno izrisana do presežka. Vsak temen majhen kotiček s pajki, ki ga verjetno nikoli ne boš obiskal, je od blizu deležen enake mere podrobnosti kot veliki kičasti oltarji in ogromne tapiserije.

Prav tako malokatera igra zmore konkurirati iz perspektive glasovnega podajanja. Lorath, potraten Horadrim, ki prevzame vlogo Deckarda Caina, je v igri glasovno upodobljen s strani Ralph Inesona, igralca iz prestižnih dram, kot so med drugimi Igra prestolov, Černobil in Zeleni vitez. Njegov plemiški leedski naglas je v igri predstavljen z neverjetno razkošno vernostjo moškega, ki si ga našel pijanega med hlevskim gnojem.

Tudi glasbena spremljava je podobno veličastna – dobesedno polna veličine, katoliškega maksimalizma, da bi se vsi v Warhammer 40.000 počutili ljubosumne. Dvignemo se daleč od preprostih, odločno drugačnih požirkov originalnega Diablo, čeprav so od časa do časa še vedno prisotni.

Ampak genialnost je v načinu oblikovanja zvokov Diablo 4, ki so tu, da se jih ignorira – kako so prilagojeni ušesu nekoga, ki je tukaj bolj kot ne zato, da bi raznovrstne okostnjake brcal, dokler ne odvržejo zadnjega evra. Na nek način je Blizzard našel način, kako epifoni in orkestri postanejo precej nevsiljivo ozadje za poslušanje med pravičniškimi masovnimi poboji. Klasični Blizzard. Ampak več kot samo boj, gre za malenkosti, ki se najdejo tudi drugje – vpadljivi zvoki menijev, padlih zlatih kovancev in udarcev nove opreme, ki zapuščajo plesnive dlani starega lastnika.

Izziv ravnovesja med zabavo in naporom

Sam boj v Diablo 4 je včasih užitek, včasih pa tudi muka. Odvisno od tega, kakšna so tvoja čustva do ponavljajočega se iskanja boljše opreme. V prvih 20., morda 30. stopnjah, se boš morda počutil malce razočaranega. Obljuba nečesa boljšega – plena, veščin, sposobnosti, kombinacij, bitk, drame – je vedno tik za vogalom, vedno zunaj dosega. To velja za večino igre. Čeprav izgleda in zveni senzacionalno, boj sprva sam po sebi ni preveč nagrajujoč. Tvoje sposobnosti vsekakor nosijo določeno mero zadovoljstva, vendar z disonanco, ki se ne počuti tako udarno, kot bi pričakoval.

Tvoj odziv bo precej odvisen od tega, katero klaso izbereš in kako gradiš svoj lik. Obstaja pet razredov – Barbar, Čarovnik, Begunka, Druid in Nekromant, vsak s svojim obsežnim drevesom veščin, vendar tudi različnim osnovnim stilom igranja. Barbari do konfliktov pristopajo neposredno ter za večino škode uporabljajo dejanska fizična orožja, ki jih poberejo s tal, občutek harmonije ali disharmonije tvojih sposobnosti pa izhaja iz tega, katero orožje dodeliš kateri sposobnosti.

Moj prvi Nekromant, pa je bil za razliko popolnoma osnovan na sposobnostih, usmerjenih v nadzor krvi. Zdel se je dobro optimiziran in me je enostavno popeljal skozi večino igre – čarobni izstrelek, imenovan krvna sulica, povzroči škodo in ob čaranju zahteva esenco, glavno dobrino klase; razstreljevanje trupel padlih sovražnikov ti da esenco in te zdravi; druge spretnosti to zdravljenje spreminjajo v moč, kar naredi tvoje sulice močnejše… krog se ponovi. Vsekakor zadovoljujoče, vendar hkrati naporno in zelo ponavljajoče se.

Glede na izbrane sposobnosti lahko ustvariš ‘mikro-intenzivne’ tehnike bojevanja, ki bodo zahtevale veliko preciznih vnosov v kratkem času – nasploh lahko pričakuješ veliko klikanja. Prednost je, da se uspeh počuti trdno zaslužen in neposredno povezan s tvojimi sposobnostmi. Slabost pa je tih glas v ozadju možganov, da si si morda nepotrebno otežil življenje. To je težava min-max iger, kot je Diablo. Sam si lahko pokvariš zabavo v iskanju učinkovitosti, in čeprav te ta bogato nagradi, lahko določena stvar nagradi, a se hkrati počuti prazno.

Vendar ne morem zanikati, da je razpon in globina možnosti več kot opazna – razkošje, ki ga veliko iger ne premore. To je še dodatno povečano z mehanikami srednje ter pozne igre, ko začnejo sovražniki odmetavati legendarne predmete. Res, prava zabava se prične komaj, ko odkleneš dovolj veščin in dodatnih opcij, da pričneš zaznavati sinergijo, skupaj z resnično zanimivimi bonusi, ki jih nudi oprema.

Blizzard ne zmore iz svoje kože

Največja zabava pa prihaja iz malenkosti, kar se skoraj zdi nasprotno temu, kar Diablo 4 v osnovi želi. Igranje z imeni karakterjev in predmetov, kot sta Unholy Dancer ali Sacred Trash – več kot očitno je tu prisotne nekaj namerne norčavosti iz smeri Blizzarda. Toda ta norčavost se zdi skoraj kot dejanje upora proti temu, kar Diablo 4 je – ali natančneje, kako se boji, da bi ga videl.

To je resnična točka, kjer se zame zanimanje za igro ustavi. Kolikor je Diablo 4 po eni strani lep (lepota je beseda, ki jo pogosto uporabimo, kadar želimo na lep način reči “visoka ločljivost”), je svet agresivno grd. Ha! ampak grd v visoki ločljivosti! Izjemno izrisani odtenki krvi na stenah in tleh, gnojne barve na površinah in gruče trupel, kjer lahko skoraj zavohaš trpki smrad razpada, so obilno čudoviti. Realistična igra sveta, ki se zdi ves čas naravnost iz mladinske revije iz leta 1990.

Ampak… ne vem – ali vsaj ne morem povedati, če je to namerno ali povsem po nesreči. Kar želim povedati, je, da razvijalci v resnici ne verjamejo v golo estetiko Diablo. Ali vsaj, da ne verjamejo v to, kar je Diablo bil pred četrtim delom. To je nadaljnje podkrepljeno z načinom, kako je prepoznavnost serije uporabljena v Diablo 4. Ni govorov ob umiranju, samo nejasni ali zavestno neresni klici. Vsa semantična obremenitev serije, ki jo ne bi opazil, če se ne bi številni prijatelji, ki še niso odkrili serije, zdaj prvič začeli kockanje z demoni. Vprašanja, kot so ‘Kaj je to pandemonium?’ ali ‘Kaj je tisto, kar bi naj bilo ekstremno pomembno?’ Ali ‘Kaj je Arzovski zakonik?’ So postala del standardnega diskurza med igralci, ki jih zanima več zgodbe. Škoda je le, da Diablo 4 noče povedati, kaj je pandemonij, kaj je tista ekstremno pomembna stvar in kaj je Arzovski zakonik. Ker Diablo 4 jasno ni tukaj, da pove zgodbo, ampak konec koncev za to, da ti s plenom dvigne serotonin in poteši osnovno človeško željo po novih, boljših, bolj svetlečih stvareh.

Tako se, kjer se to da, izogne poglobljenemu pogledu v zgodbo in te raje zapelje do igralne sredice. Zdi se mi, da se s tem prične tudi nekaj očitnih težav. Ne, ne želim reči, da Diablo 4 ne more obstajati kot živahna, akcijska igra, vendar se s tem odcepi od svoje zgodovine. Ne želi povedati zgodbe, ampak živi v svojem adrenalinskem svetu. Toda ta svet Diablo 4 nima nobene kohezivne zgodbe, le zaporedje vizualnega in mehanskega šarma. V želji, da bi bila igra bolj “temna” in “nezdrava”, je vse že tako stereotipno, da izgubi zanimanje. Obstaja pa še nekaj, kar Diablo 4 noče omeniti, ali bolje rečeno za kar noče prevzeti odgovornosti. To je dejstvo, da te skuša zadržati za ploščkom, vendar nikoli ne želi, da bi igral dlje, kot je to potrebno.

Pogled v prihodnost – Ali bo igra izpolnila svoj potencial?

Za izdelavo razširitev, novih legendarnih predmetov, dodajanja veščin in izboljšav bo Blizzard potreboval nekaj časa in povsem verjetno je, da boš hitro presegel točko, kjer se zanimivosti končajo. Gre za igro, ki ti obljubi popolnoma preveč sijoče vsebine in obljubo drži slabše kot slovenska vlada.

Dejstvo je, da je Diablo 4 popolnoma funkcionalna igra, vendar to enostavno ni dovolj. Za razliko od večine žanrov, kjer se igra enostavno izda in je to konec zgodbe, si Diablo 4 tega enostavno ne more privoščiti. Tako zaenkrat ne zmore, ali pa ne želi popolnoma zapolniti svojega sveta, saj bi se s tem končala tudi opcija konstantnega doprinosa denarcev v blagajno. To je povzročilo določeno količino nasprotovanja med igralsko bazo – kaj bo tokrat tisto, kar bo prinašalo denar po začetnem nakupu igre? Zakaj bi sploh igrali igro, ki res nudi ogromno, ampak zahteva še več?

Vse to je seveda prednost za Diablo 4, saj je igra zasnovana za molzenje. Vendar s tem vedno obstaja nevarnost, da igralci enostavno pozabijo na igro, preden sploh prav padejo noter. Ljubitelji zvestobe, ki so nekoč gledali Diablo 4 kot boljšo različico Diablo 3, so zdaj videli resnico. Po mnenju mnogih, ki so do sedaj imeli priložnost, da ga igrajo, bo trajalo še leto ali celo dve, preden bi igra lahko prišla do ravni, kjer si zasluži več sto ur časa. Težje bi to dejstvo izrazil bolje kot s stavkom, da Diablo 4 v osnovi ni bil narejen, da bi bil dobra igra, temveč, da bi se dobro prodajal.

Ampak – a to pomeni, da je Diablo 4 slabo nadaljevanje? To je tema za podrobnejšo razpravo, saj vse ni tako preprosto, kot se morda sliši. Temačnost serije se ne zdi kot nekaj, kar je bilo ignorirano, ampak kot nekaj, kar so skušali in niso uspeli v celoti izkoristiti. Tako imam občutek, da bodo na tem še delali v prihodnjih letih. Včasih gre igra enostavno v napačno smer, kot je to bilo prvotno razvidno iz Diablo 3, ampak na koncu je tudi ta našel pravo pot. Toda z Diablo 4 se zdi, kot da razvijalci niso mogli vključiti vsega, kar so želeli.

To pa prinaša še drugo vprašanje: v katero smer se bo Diablo 4 premikal v prihodnosti? V kolikor bodo igralne številke visoke, bo verjetno prihodnost precej svetla. Ampak trenutno me daje razočaranje, da Diablo 4 ni prinesel še več. Še več raznolikih velikih šefov, še več predmetov in še več končne vsebine. Toda to je zaenkrat zgolj potencial za Blizzard, da razširi svet v prihodnosti. Konec koncev, to je igra, ki je kot idealna za polnjenje denarnic. Zakaj njeni lastniki ne bi želeli, da bi jo vsi igrali in zakaj je ne bi v ta namen naredili čim boljše?

Razsodba

(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Tehnična dovršenost in izpiljenost
(+) Odlična vizualna podoba
(+) Nadvse sijajen zvok: od govora, do glasbe
(+) Zadovoljujoče se mehansko igranje
(+/-) Vidi se, da je veliko stvari še na čakalni listi
(-) Premalo vsebine za vrsto iger, kot je to Diablo
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Premalo fokusa je danega na samo zgodbo

Objava Diablo 4 – Pričakovanja, kompromisi in popotovanje v temačnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Today, we are proud to announce that https://t.co/RIDVpeoqCS — the team behind the biggest Rockstar roleplay and creator communities, FiveM and RedM — are now officially a part of Rockstar Games: https://t.co/PqVyvdsjIX pic.twitter.com/gd3ETq9iwx

— Rockstar Games (@RockstarGames) August 11, 2023

Večigralski platformi, razviti s strani CFX.re, sta postali priljubljeni med igralci, ki si želijo preizkusiti edinstvene igralne načine, vložiti svoje ideje ter se povezati z drugimi igralci. Skozi leta je skupnost modderjev in razvijalcev ustvarila številne privlačne modele, načine igre in izboljšave, ki so obogatile že tako obsežne igre.

Posebej izstopa FiveM, ki je doživel pravo eksplozijo popularnosti po vsem svetu. Njegovi RolePlay (RP) strežniki so privabili celo največje ustvarjalce vsebine iz platform Youtube ter Twitch, pri čemer ni bilo drugače niti v Sloveniji. Številni strežniki in igralci so prav tako prispevali k vzponu izjemnih posameznikov v slovenski gaming skupnosti, med njimi lahko izpostavimo Perota Martića.

Trenutno je še nejasno, kako bo prevzem vplival na prihodnost. Rockstar in ekipa CFX se zavezujeta k nadaljnjemu razvoju in rasti teh izjemno priljubljenih platform. Kot je povedal predstavnik Rockstar Games: “Naša ekipa je navdušena nad možnostmi, ki jih to partnerstvo prinaša, in si prizadeva za obogatitev igralskih izkušenj, ki jih ti projekti ponujajo.”

Vendar že na spletu slišimo glasove skeptikov, ki se bojijo, da bi Rockstar lahko platformo spremenil v dražjo za ustvarjalce strežnikov ter jo napolnil z mikrotransakcijami.

Kljub temu upamo, da bo polni dostop do izvornih kod iger ekipi CFX omogočil boljšo optimizacijo in stabilnost ter hitrejši razvoj novih funkcij. Prav tako se tudi tajno nadejamo, da bi lahko to pomenilo, da bo Grand Theft Auto 6 ponudil možnost lastnih strežnikov in da lahko z gotovostjo pričakujemo izid igre na platformi PC.

Objava Rockstar presenetil s prevzemom razvijalcev CFX.re, ustvarjalcev platforme FiveM se je najprej pojavila na HOPsi.

Po popularnosti izraza “preživetje” v igričarskih krogih ni nobeno čudo, da so se tudi strategije vdale v usodo. Med realno-časovnimi strategijami so najpopularnejša podzvrst trenutno tako preživetvene strategije. Tu izstopajo predvsem neodvisni naslovi, kot sta They Are Billions in The Riftbreaker. Na seznamu pa se jima je predlani pridružil tudi Age of Darkness: Final Stand, o katerem bomo malo več spregovorili prav danes.

Razvojna ekipa: PlaySide Studios
Založnik: Team17
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 7. oktober 2021 (Zgodnji dostop)
Cena: 21,99 €

Zvrst: Realno-časovna preživetvena strategija

Nevarnosti preživetja: Zgodba o dnevu in noči

Age of Darkness: Final Stand je zares privlačna in intenzivna realno-časovna preživetvena strategija, ki igralca potopi v svet, ovit v temo in obup. Razvita z natančno pozornostjo do podrobnosti, postavi te pred ultimativen preizkus vztrajnosti in strateškega znanja, kjer lahko ena samcata napaka stane par ur napredka. Z edinstvenimi mehanikami igranja, vpleteno zgodbo in osupljivo grafiko je Age of Darkness: Final Stand pravi dragulj za ljubitelje in oboževalce temnih fantazijskih naslovov in strategij, kljub temu, da niti še ni doživel polnega izida.

V osrčju je zahtevno preživetveno igranje, kjer se soočaš z neusmiljenimi valovi nočnih mor, ki so najbolj dejavne tekom noči. V temnem fantazijskem svetu je tvoj cilj voditi zadnje branike človeštva proti smrtonosni megli, ki po zatonu sonca prične biti bitko proti vsemu s srčnim utripom.

A pot do preživetja se začne podnevi, ko imaš priložnost graditi, širiti Luč, zbirati vire in uriti vojsko pod vodstvom močnih in edinstvenih junakov, kot pri Warcraft III. Ti junaki imajo posebne sposobnosti, ki lahko vplivajo na potek bitke z dodatno plastjo strategije. Čeprav lahko, kot kateri koli drug grešnik, tudi junak umre, se kot določen odrešenik krščanske vere po par obratih peščene ure prerodi in znova nemilostno vodi človeštvo v upu, da bi se še kakšen dan izognili neogibni pogubi.

Raziskovanje megle

Običajna pravila žanra so prisotna, na primer potrebe po gradbi, zbiranju virov in izgradnji obrambnih struktur za zaščito, vendar pa lahko v igri najdemo tudi nekaj prilagoditev formule, ki delujejo nekoliko drugače kot pri klasičnih pripadnikih. Za začetek, čeprav za delo potrebuješ naseljence, je vse navidezno in nikoli dejansko ne čakaš, da bi prispeli na gradbišče ali drugo lokacijo in pričeli z delom.

Prav tako to pomeni, da za zbiranje določenih virov, kot sta les in železo, zgolj zgradiš ustrezno stavbo ob sami lokaciji vira, in merilnik ti tu da vedeti, kako učinkovito bo obratovala glede na dano mesto. To je zanimiv preobrat, ki spremeni stvari, zdi se dobro vpeljan in ne odvečen, različnih virov pa je ravno dovolj, da njihovo iskanje ne postane naporno (denar, les, kamen, železo in krvni kristali).

Ko sonce zaide in dežela zapade v objem teme, si se primoran soočiti s plimo nočnih mor, saj tehnologija “SwarmTech” hkrati lahko prikaže več kot 70.000 sovražnih enot. To sicer ni nič novega, saj je tudi They Are Billions posedovala podobno funkcijo, a po mojem mnenju to še zmerom jemlje sapo; intenzivira igranje in te ohranja na trnih, ko se spopadaš z nočnimi izzivi in resnično se počutiš, kot da se boriš proti neizbežni usodi.

Megla v Age of Darkness: Final Stand namreč ni le preprosta zavesa, ki skriva sovražnike; je dinamična živa meglica smrti, ki te postavlja pred velik izziv. Ne samo, da izčrpava življenje, temveč pretvarja zgradbe v gnezda za razmnoževanje nočnih mor. Strateško raziskovanje je ključno in ena izmed tvojih najpomembnejših nalog je razkrivanje proceduralno generirane karte, da ponovno osvojiš sovražno ozemlje in premagaš skrite grožnje ter tako pridobiš dostop do novih virov za zagotovitev širjenja in preživetja tvojega oporišča.

Neskončna globina strategiranja

Ena najbolj vznemirljivih vidikov Age of Darkness: Final Stand je dodatek kampanje “Plameni maščevanja”. Tako se lahko podaš na epsko in dolgo pričakovano potovanje po deželah Erodarja, ki razkriva temno in krvavo preteklost, ki je vodila do katastrofalnega prodora teme v deželo živih. S prologom in sedmimi zanimivimi misijami kampanja zaenkrat ponuja bogato pripoved, ki raziskuje intrigantno ozadje junakov, njihove medsebojne odnose in ozadje vsake izmed (trenutno) treh frakcij, do samega zaključka pa bo sicer potrebno še počakati, saj vsake toliko časa izide nov skupek stopenj, kampanja pa je tako še v delu.

Gre za zgodbo o pogumu in odrešenju, kjer se srečuješ ne le z grozotami, ki prežijo v temi, ampak tudi z drugo tipično nevarnostjo. To so ljudje, ki so se oddaljili od Luči. Ta privlačna zgodba dodaja globino ozadju Age of Darkness: Final Stand in te potopi v usodo sveta in misli osebkov, ki ga naseljujejo.

Igra tako ponuja izjemno igralno izkušnjo za ljubitelje realnočasnih strategij in temnih fantazijskih žanrov. Igralna globina je v vrhuncu z zahtevnimi mehanikami preživetja, kjer vsaka odločitev šteje. Tako moraš skrbno upravljati z viri, izboljševati obrambo in strategično razporejati enote, da preživijo še en neusmiljeni naval nočnih mor.

Poleg tega je neponovljivost skoraj brezmejna. Vsak nov poizkus preživetja predstavlja nove izzive in priložnosti, zagotavljajoč, da nobeni dve izkušnji nista enaki. Dinamična živa megla, proceduralno generirane karte in velikost nočnih mor naredijo iz vsakega podajanja v svet novo, svežo in razburljivo pustolovščino.

Vizualni vtisi in vabljiva zvočna kulisa

Razvijalci Age of Darkness: Final Stand niso varčevali z naporom pri ustvarjanju vizualno osupljivega in vabljivega igralnega sveta. Temni fantazijski svet oživijo s podrobnimi umetniškimi deli, ki ustvarjajo zlovešče vzdušje, ki popolnoma ustreza tematiki igre.

Poleg tega oblikovanje zvoka dodaja še eno plast vživetosti, s srhljivo in atmosfersko glasbo, ki povečuje občutek nevarnosti in kaosa med nočnimi bitkami. Kombinacija vizualnih vtisov in zvočnega ozadja zagotavlja, da so igralci popolnoma potopljeni v temen in nevaren svet.

Glede kritik bi glavna letela na taktičen nadzor, saj v moderni industriji pričakujem določene standarde. Tako pa ob nadzoru večje skupine enot bode občutna odsotnost kakršnih koli formacij ali dodatnih opcij nadzora, kot sta patruljiranje in straženje območij, umetna inteligenca pa je zelo preprosta. Lokostrelci bodo včasih enostavno stekli neposredno v ukrivljene čekane nočnih mor in podlegli pod neusmiljenimi udarci, preden boš zmogel izustiti “prekleti cepci, katero tele jih je učilo taktiziranja”.

Razsodba

(+) Konstanten tok novih vsebin
(+) Fantazijski svet, poln zanimivosti
(+) Dobra vizualna in zvočna podlaga
(+) Zanimivo večkratno preigravanje
(+/-) Kampanja zaenkrat še ni dokončana
(-) Določene pomanjkljivosti glede nadziranja enot

Age of Darkness: Final Stand izstopa med podobnimi igrami, saj ponuja neprekosljivo doživetje realnočasovne strategije in temnega fantazijskega preživetja. S svojimi zahtevnimi igralnimi mehanikami, privlačno zgodbo in osupljivo grafiko zagotavlja neskončne ure strateškega užitka. Ne glede na to, ali si izkušen igralec RTS ali oboževalec temnih fantazijskih žanrov, gre za nepogrešljiva izkušnjo. Age of Darkness: Final Stand bo preizkusil tvojo taktično preudarnost, vzdržljivost in vodstvene sposobnosti kot nikoli doslej.

Objava Age of Darkness: Final Stand – Predogled | Strateški boj proti nočnim moram se je najprej pojavila na HOPsi.

Založnik Acitivision se je zato združil s podjetji Arcane Wonder, Genuine Entertainment in Evolution, njihov skupni trud pa bo prva namizna igra, ki se bo dogajala znotraj popularne franšize Call of Duty.

Za novo namiznico smo zaenkrat dobili samo kratek dražilnik, ki pa ne pove skoraj ničesar. Vemo zgolj to, da bomo nastopali v vlogi elitnih vojakov, da bomo gledali v lepo modelirane figurice vojščakov in njihove opreme in da bo igralna plošča vsebovala nekaj tistih najbolj popularnih map, ki jih je v svojem dvajsetletnem obstoju izvrgla franšiza Call of Duty.

Namizna igra Call of Duty: The Board Game bo jeseni 2023 najprej skočila na Kickstarter, saj je to zdaj za takšne izdelke postala že tradicija, pa čeprav za kreacijo stoji podjetje, ki verjetno lahko za stroške izdelave pokrije s tedenskim prilivom mikrotranskacij iz Warzona. Poln izid bo nato sledil leta 2024, a kakšnega bolj okvirnega datuma nismo dobili, bo pa v prihajajočih mesecih razkritih malce več informacij.

Objava Call of Duty dobiva namizno igro se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj, 10 let po izidu drugega dela je končno prispelo tudi nadaljevanje, ki nadaljuje poslanstvo prvenca. In po dobrih dvajsetih urah igranja moram priznati – Company of Heroes 3 je ena najbolj taktično zadovoljivih in izpiljenih realno-časovnih strategij zadnjega desetletja. Če si preizkusil Iron Harvest, boš dokaj vedel, kaj pričakovati od te novodobne obuditve formule iz časov druge svetovne vojne. Le, da tu velike hodeče robote zamenjujejo kupi dizla, železja in svojevrstnega šarma.

Razvojna ekipa: Relic Entertainment
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 23. februar 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

NAPOVEDNIK

Vojno igrišče

Company of Heroes 3 spremeni okolje na sredozemsko fronto in je postavljeno na območje Italije in Afrike. V primerjavi z običajno evropsko in pacifiško fronto nudi svež predah, in čeprav Company of Heroes 3 nima nobenih resnično revolucionarnih mehanskih sprememb, je to strateško igranje najbolj ekspanzivno in kaotično, kar jih je kadarkoli bilo. Bujne mediteranske italijanske pokrajine ustvarjajo veliko drugačno atmosfero od tipičnih blatnih rjavih in sivih bojišč, ki jih najdemo v običajnih igrah druge svetovne vojne, ki v glavnem pokrivajo dogajanje v zgornji polovici Evrope.

Pri igranju za opis sem se osredotočil predvsem na kampanjski del, saj tega smatram za kritični del vsake strategije tega žmoha. Company of Heroes 3 ponuja osupljivo količino vsebine, s kopico zemljevidov, več nacij z raznimi frakcijami in par večigralskih načinov. Seveda se tu da še marsikaj postoriti, saj so odsotne nekatere pričakovane velesile, ki sicer nimajo kaj za delati na mediteranski fronti. A bi bila vključitev novih in starih nacij, kot so Sovjetska zveza, Japonska in Jugoslavija kljub temu dobrodošla, če ne drugje pa v večigralskih in enoigralskih spopadih.

Glavni del igre predstavlja ogromna kampanja, ki pokriva izkrcanje zaveznikov na območju Italije. To je popolna noviteta v franšizi, saj taktično premikanje opravljaš na ogromnem zemljevidu sveta, kjer premikaš razne vojne skupine pod budnim očesom treh svetovalcev, ki ti glede na izvedeno dodajajo ali odvzemajo vojno podporo.

Za koga, ki se mu lušta bolj tipične kampanje, je tu Afriška kampanja, veliko bolj enostavna zadeva, ki te popelje skozi vrsto vodenih misij. Na splošno te misije dobro opravijo svojo nalogo, saj se vsaka počuti drugače in na nek način izzove tipično strategijo. Ena misija na primer zahteva, da vzpostaviš stik z izvidniškimi vozili in nato zaščitiš njihov umik ob prihodu glavne sovražnikove sile, v drugi moraš zavzeti določeno ozemlje in ga nato braniti pred novimi vdori, pri tretji pa moraš postaviti zasedo sovražni sili in jo popolnoma uničiti.

Čudna plat vojne

Kar pa je pri tej kampanji begajoče, je, kako se njena pripoved odvija. Igraš kot nacistična Afrikakorp pod vodstvom puščavniškega lisičjaka (aka Erwin Rommel), toda med misijami je narativa pripovedovana iz perspektive judovskih Berberov iz odporniškega gibanja. To ustvari nenavadno tonsko disonanco, ki poskuša osvetliti vojne grozote… par minut kasneje pa si jih primoran tudi sam izvajati.

Jasno je, da so se razvijalci želeli premišljeno lotiti dandanes zelo kontroverzne tematike, vendar rezultat preprosto ne pristane najbolje. Ne dvomim, da vsakdo, ki je kdaj koli bral ali poslušal vojne pripovedi, ve, kakšne grozote sta izvajali obe strani. Ampak v kampanji, kjer igram kot določena velesila, si resnično ne želim poslušati o tem, kako so moji podaniki v par-minutni odsotnosti zbombardirali naselje nedolžnih prebivalcev in povzročili nepredstavljiv strah in obup. Mislim, saj ne rečem, da ga niso, ampak ostanimo raje pri samem igranju.

Italijanska kampanja je v obratni smeri veliko bolj grandiozna in junaška. Omogoči ti, da prevzameš nadzor nad zavezniškimi silami, ki se počasi prebijajo po Italiji, da bi ponovno zavzele Rim. Odvija se na velikem zemljevidu sveta, ki spominja na Total War franšizo, s tremi svetovalci, ki vodijo narativno pripoved v obliki dialoga ter navodil. Na splošno pa je to način, ki je veliko bolj osredotočen na samo strateško igranje kot pa na pripoved, in opravi presenetljivo grozno delo pri razlagi, kako različne mehanike delujejo.

Svetovni zemljevid italijanske kampanje se zdi kot naknaden dodatek, ki je preprosto tam, da poveže posamezne bitke. V bistvu poveljuješ bojnim skupinam, ki imajo ločene tehnološke nadgradnje in na vsako potezo omejeno količino premikov, z njimi pa hodiš iz mesta v mesto, sproti premaguješ sovražne skupine in zasedaš taktične pozicije. Vsake toliko časa naletiš na posebno zgodbeno misijo, ki prebije precejšno monotonost klasičnih naključnih bojnih scenarijev. Zraven je vključeno še zbiranje resursov, taktična podpora, globalna vojna podpora… skratka, vse, razen samega boja je solidno, a prav nič posebnega.

Zasnova misij je tisto, kjer stvari resnično sijejo, s fenomenalno zasnovanimi cilji, ki resnično spodbujajo metodično načrtovanje in strategijo. Tu začne prehod na sredozemsko vojno gledališče resnično delovati, saj so italijanski zemljevidi polni zgradb, opornih točk in priložnosti za obkrožanje. Zaradi tesnih mestnih ulic je postavitev enot življenjskega pomena, zlasti, ko se sovražniki zabarikadirajo v zgradbe in te obstreljujejo medtem, ko se trudiš obkoliti strojniško gnezdo.

Zelo zanimivi so tudi nekateri edinstveno zahtevni cilji. Ena izmed mojih najljubših misij je bila, ko sem se prebijal skozi sovražne vrste, da bi rešil skupino italijanskih borcev za svobodo, ujetih v bolnišnici, nato pa se bil primoran obrniti in vzpostaviti obrambo za protinapad. Kritje in pametna postavitev enot se zdita bolj pomembna kot kdaj koli prej, zlasti z bolj dinamičnim sistemom uničevanja.

S škornji na tleh

Čeprav je celotna kampanja počasna in naporna in samo delovanje globalnega zemljevida kampanje sedmo čudo v kolikor nisi seznanjen s klasikami žanra, si nisem mogel kaj, da ne bi bil navdušen nad realno-časovnimi bitkami. Medtem, ko se splošna struktura bitk precej ponavlja, ni zanikati, da so nekateri prikazani načrti misij sijajni, še posebej, če upoštevaš, kako tvoja obramba in strukture na zemljevidu vplivajo na stvari.

Na prvi pogled je igranje Company of Heroes 3 skoraj povsem enako preteklim vnosom. V vsaki bitki moraš zgraditi domačo bazo in zavzeti različne točke, da pridobiš vire, ki jih nato uporabiš za sestavo svoje vojske, le to pa lahko opremiš tudi z dodatnim orožjem in opremo. Malo me sicer moti, kako monotona in preprosta je sama izgradnja in nadgrajevanje baze, saj je vrstni red zgradb in nadgradenj dokaj preprost in samoumeven. Če še nikoli nisi igral Company of Heroes, se boš moral navaditi na nekaj posebnosti, na primer zelene in rumene ikone, ki prikazujejo obseg kritja, ampak načeloma je vse dokaj samoumevno.

Company of Heroes 3 ima robustnejši sistem uničevanja od prejšnjih iger, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da skrbno razmisliš o možnostih kritja za enote in pogosto sproti preklapljaš na nova kritja, ko starega obišče dobro vržena granata ali tankovski izstrelek.

Tehnična dovršenost

Kar se tiče večigralstva Company of Heroes 3 vsebuje 14 zemljevidov, z mešanico klasik iz preteklih iger in novih bojišč. Medtem, ko te kampanje pomerijo z vnaprej zastavljenimi cilji, je poudarek strateškega igranja Company of Heroes 3 v celoti prikazan v živahnih dvobojih in spopadih večigralstva, saj umetna inteligenca kljub zadovoljivem taktičnem igranju včasih izvaja nepredvidene bedarije.

V večigralstvu pa si nasproti drugim razmišljujočim bitjem in tukaj se sproži skoraj šahovska bitka, ko se več igralcev bori za ozemlje in tekmuje za zajem dragocenih ciljev, ki pomenijo dostop do več virov. Vsaka večigralska bitka, ki sem jo odigral, se je hitro sprevrgla v popoln kaos na najboljši možni način. Ali boš poslal vse svoje enote naprej in se osredotočil na zgornjo fronto in doseči preboj ter hitro končati bitko? Ali pa boš porazdelil svoje sile in poskusil okrepiti zaveznika, ki se je znašel pod pritiskom?

Naenkrat se pojavi veliko taktičnih odločitev, vendar ti Company of Heroes 3 ponuja toliko strateških možnosti, da se vedno počutiš, kot da boja ni konec, kljub temu, da si ravnokar dosegel velik poraz in izgubo glavnine bojne sile. Ves kaos le še poveča svež nanos barve, ki je bil nanesen na vizualno in zvočno zasnovo igre.

Po zaslugi odlične grafične in zvočne podlage bitke resnično izgledajo in se počutijo kot bitke iz druge svetovne vojne, igra pa odlično poveča kamero ravno toliko, da ohrani intenzivnost, hkrati pa ohrani dovolj širok pogled, ki ga potrebuješ za strategijo. Resda bi cenil malo večjo fleksibilnost pri oddaljenosti, a iz tehnične plati nisem naletel na nobeno večjo težavo in tudi konstantne naključne pripombe vojščakov med brzenjem po zemljevidu so dobrodošla noviteta.

Razsodba

(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Popolnoma nova fronta
(+) Uravnovešenost in tehnična dovršenost
(+) Nova globalna kampanja…
(+/-) … Ki pa bi potrebovala še par ur v pečici
(-) (Trenutno) precej suhoparna izbira frakcij
(-) Uvodni del spopadov je izjemno suhoparen

Objava Company of Heroes 3 – Strategiranje v velikem obsegu se je najprej pojavila na HOPsi.

Za stvaritev te se je razvijalec iger GSC Game World povezal s podjetjem Awaken Realms, to pa ima bogato zaledje izdajanja atmosferičnih in grozljivih namiznih iger, od katerih je zadnja Nemesis zaradi svoje kvalitete doživela tudi prehod v svet videoiger. Skratka, Awaken Realms je pri izdelavi svojih namiznic pokazal ravno tiste veščine, ki bi jih nekdo potreboval za prenos turobne atmosfere STALKER iger v fizično obliko.

Awaken Realms je za STALKER namizno igro izdal kratki napovednik, ki pokaže kar nekaj prepoznavnih lokacij, ki smo jih videli v igrah. Vidimo lahko močvirje, anomalijo, ki razstreli most, govora pa je tudi o frakciji Freedom. Govorec nam skozi napovednik prizna svojo ljubezen do Zone, ki ji služi, za njo skrbi in v zameno za svojo predanost tudi dobi nekaj njenih zakladov.

Tako kot v igrah, se bo tudi namizna predelava dogajala znotraj uničenega Černobila, dobili pa bomo več zgodb, od katerih bo vsaka vsebovala od 2 do 4 scenarije, vsak od teh pa bo za igranje podal nekje 2 uri zabave. V paketu bomo dobili tudi miniaturne figurice kot so tentaklasti Bloodsucker, z gas masko opremljeni Snork in mutirani velikan Pseudogiant. Prve izdane slike kažejo tudi na fizično obliko tablice, ki nam bo služila kot nekakšen inventorij, čakajo pa nas tudi kartice, ki jih bomo lahko izkoristili za razne situacije, kot je celjenje ran ali pa izpiranje radiacije.

Namizna igra je videti privlačno, a zaenkrat nimamo datuma izida, Awaken Realms pa bo denarce za izdelavo najprej zbiral na platformi Gamefound.

Objava Prihaja STALKER namizna igra se je najprej pojavila na HOPsi.

Returnal, ki ga je izdal Sony in razvil (zdaj v lasti Sonyja) finski studio Housemarque, je bil ena prvih ekskluziv za PS5 in pomemben korak naprej za studio Housemarque, ki je pred tem izdajal igre v arkadnem slogu, kot sta Super Stardust HD in Resogun. Za PC predelavo je skrb prevzel Climax Studios, znan po dveh naslovih priznane grozljive franšize Silent Hill: Origins in Silent Hill: Shattered Memories. Returnal smo sicer že krili ob originalnem PS5 izidu. Takrat so se naše ugotovitve glasile, da gre za odličen in hkrati prvi AAA predstavnik rogue-lite žanra, ki vas bo kljub težavnosti vedno zvabil v svoj objem.

Razvojna ekipa: Housemarque, Climax Studios
Založnik: PlayStation PC LLC
Platforme: PC, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 15. februar 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Tretjeosebna streljačina

NAPOVEDNIK

Returnal je fantastična igra, vendar zagotovo ni za vsakogar. Ta pametna zgodba o časovni zanki vzame najboljše dele rogue-like naslovov, jih združi s pridihom grozljivke Alien in celotno stvar obarva z adrenalinom. Rezultat, ki sledi, je videti kot hibrid številnih zvrsti, združenih na tak način, da ustvarijo edinstveno zadovoljujočo in izzivov polno izkušnjo.

Trik igre je, da je protagonistka ujeta v časovno zanko, podobno tisti v epizodi Star Trek: The Next Generation “Vzrok in posledica”. Vsakič, ko umre, se cikel začne znova in znova se znajde spet na začetku. Toda nekaj znanja, ki ga pridobi (in zelo omejeno število drugih izboljšav), ostane iz cikla v cikel, kar ti omogoča, da zmagaš v težki bitki izčrpavanja proti raznovrstnim okoliščinam, ki vedno znova in znova privedejo do smrti.

Okolja, sovražniki in plen so (večinoma) naključni in redno se soočaš s težkimi odločitvami z jasnimi prednostmi in slabostmi okoli vsake izbire. Skupaj je zaporedij, vsako katerih odklene nadaljnji del zgodbe, šest, in do konca igre prideš, ko se uspešno prebiješ skozi vsa izmed njih. Ta zaporedja so prav tako zelo pomembna za to, kateri konec boš prejel na koncu igre.

To tvori bistvo zgodbe igre, pri čemer vsaka smrt (odvisno od tvojega napredka do te točke) prinaša nekoliko drugačno zaporedje prebliskov, ki napove, kaj se še mora zgoditi. To je pameten koncept, ki dejansko naredi smrt pomemben del izkušnje. In prav tako je dobro, ker boš umiral. In to ne malo.

Da bi preprečili zastaranje igralne zanke, je svet ustvarjen proceduralno, z različnimi vrati, ki vodijo do različnih delov različnih biomov. Na začetku se marsikaj od tega lahko zdi precej zastrašujoče in neizmerno čudaško – še posebej, ko pridejo v igro še sovražniki, ki nepopustljivo tolčejo po tvojih življenjskih točkah. Po približno nekaj urah začneš dojemati, kako se vse skupaj igra in katere posebnosti sestavljajo igro.

Upoštevati je treba tudi, da je vpleten velik element sreče. Čeprav lahko skušaš zvišati svoje možnosti preživetja preko pazljivega in preudarnega igranja, je vse skupaj še vedno precej nepredvidljivo, saj je zaporedje sob in sestava sovražnikov odvisna predvsem od sreče. Ali boš dobil tri dostojne sobe z večjo količino plena? Ali pa boš obtičal z začetno pištolo, ki bo le plaho udrihala po trdovratnejših izmed zlobnikov? Včasih je res tako, a to je le del celotne igralne zanke.

Torej pridemo do velikega slona v sobi. Ali Returnal stori dovolj, da upraviči polno AAA ceno? Glede na polarizirajoč občutek zagotovo ne bo za vsakogar. A če je nisi preizkusil na PS5, kjer je njena cena znašala kar 69.99€, je tokratna vstopnina nekoliko nižja.

Kar se tiče predelave za osebne računalnike je med igranjem na moji skromni napravi na visokih nastavitvah igra tekla z gladkimi 60 sličicami na sekundo, pri čemer so nekateri res naporni deli povzročali malo zatikanja. Za tiste z boljšimi grafičnimi karticami ne bo nobenih težav in tudi na nizki grafiki je podoba odlična, delovanje pa več kot zadovoljivo.

Za nekatere bo to igra, kjer jo bodo igrali 5-10 ur, jo odložili in se nikoli več vrnili. Za druge pa bo katarzična izkušnja počasnega izboljševanja in nizanja dobrih rezultatov, ki bodo prinesli izjemen občutek zadovoljstva, podobno kot igre, kot sta Dead Souls in Bloodborne.

Returnal je razpoloženjska, atmosferična in adrenalinsko vznemirljiva vožnja. Tako kot najbolj ekstremne vožnje v tematskem parku pa znova ne bo za vsakogar. Tisti, ki jih je izziv prevzel, pa se lahko varno pripnejo z zavedanjem, da se podajajo na drzno, brutalno in absolutno briljantno avanturo.

Razsodba

(+) Vznemirljiva igralna zanka
(+) Visoka produkcija
(+) Dober nadzor
(+/-) Igralna zanke ne bo za vsakogar
(-) Napredek zahteva precej časa

Objava Returnal – Odlična igra, ki še vedno ni za vsakogar se je najprej pojavila na HOPsi.

Ko sem najprej slišal o Marvel’s Midnight Suns, nisem vedel, kaj pričakovati. Od napovednikov do uradnega materiala je vse izgledalo kot nekakšna bleda kopija XCOM-a brez vrlin, ki so tega naredile tako uspešnega. Namesto skrivanja v kritju in riskantnega izmenjavanja strelov se poslužuje uporabljanju kart za izvedbo sposobnosti, vse pa je skrito za včasih mukotrpno količino zgodbe in dialogov, ki skupno z raziskovanjem vzame velik del igralnega časa, kar nekako ne soupada z XCOM formulo. Aja, pa sem omenil mikrotransakcije v enoigralski igri? Skratka, začetni obeti niso bili ravno najbolj obetavni.

Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox One, Series X/S, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 2. december 2022
Cena: 59,99 €

Zvrst: Potezni RPG, Igranje vlog

Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.

NAPOVEDNIK

Pay 2 Win brez Pay

Po hitrem pogledu bi ti bilo oproščeno, če bi mislil, da gre za zastonjsko večigralsko igro s poudarkom na mikrotransakcijah. Sploh glede na to, koliko valut je v igri. Na desetine zbirateljskih virov, kot so esense za sposobnosti, t.i. “loot box-i” s kartami sposobnosti, razne oblike denarja za goro različnih stvari, “skini” in obleke za oblico raznovrstnih superherojev, ključi, ki odklepajo škatle različnih kakovosti s plenom, posejane po štabu in njegovi okolici. Skratka, ozadje izgleda kot popolno za molzenje denarnic. A kot se izkaže ni vse zlato, kar se sveti.

Morda je bil to načrt na neki točki razvojne zgodovine in vse te valute in zbirateljski predmeti so ostanki tega. Mogoče. Vendar ne. Za plehkim površjem se skriva igra, ki sicer mikrotransakcije ima, ampak uporabljajo se le, če hočeš kakšen ekstra hud izgled za katerega od superjunakov. Vse ostalo se pridobi ekskluzivno preko igranja.

Kmalu po narativno bogatem začetku te igra spozna z raznovrstnimi osrednjimi sistemi. Pravzaprav tudi po dobrih 5 urah igranja še vedno pridno predstavlja nove in nove sisteme. Končni rezultat je čudna kombinacija in definitivno ne to, kar sem pričakoval. Povsod kritiki lajnajo o podobnosti z XCOM franšizo ampak sam sem opazil le bežne podobnosti. Sam akcijski del je bolj kot to podoben temu v Slay the Spire. Zdi se spretno zasnovano, da se igralec počuti pametnega med igranjem raznih kombinacij kart, vendar na prvi pogled izgleda precej manj taktično.

XCOM bi te kaznoval za najmanjše spodrsljaje, vendar Midnight Suns ne želi, da razmišljaš o človeški ceni vojne. Želi, da se počutiš kot eden izmed Maščevalcev med hiperkoreografirano bojno sekvenco v istoimenskem filmu. Ta neverjeten balet akrobatskih podvigov in timskega dela, kjer vsak član ekipe uporablja svoj prepoznavni talent, ki v pravi izbiri omogoči instinktivno rabo kombinacij. Iron Man se zanaša na oklep, Captain Marvel nase jemlje srd nasprotnikov, Dr. Strange ima razne mistične spodobnosti, ki omogočajo vlečenje kart in tako dalje.

Ni sistema kritja, o katerem bi lahko govorili, bojne arene pa so majhni, tesni prostori in ne obsežne, razprostranjene planjave. Ne gre za to, da bi počasi raziskoval površino in iskal nasprotnike in se nato zagriženo bojeval iz kritja, gre za to, da vsako potezo izrabiš kajseda efektivno. Je instantno, taktično in osebno.

Superjunaški podvigi

V scenariju tako lahko izbereš tri superjunake (iz seznama trinajstih), ki bodo obiskali območje, posejano z agenti Hydre z dozo superjunaškega seruma. Vsako toliko časa se znajdeš tudi v boju proti kakšnemu velikemu barabinu v napetem pretepu, kjer ljudje in predmeti frčijo naokoli.

Za razliko od XCOM, je naključnost bolj kot ne odsotna. Največji element naključne možnosti je v tem, katere karte so izvlečene na začetku vsake poteze: to bo določilo razpoložljiv nabor za to rundo. Vsak junak ima svojo selekcijo kart, ki se na začetku bitke združijo v en velik kup. Karte so lahko napadi, podporne sposobnosti, obramba ali razne kombinacije tega. Nekatere povečajo tudi meter heroizma, druge, močnejše spodobnosti pa potrebujejo te točke, preden jih sploh lahko igraš.

Heroizem lahko porabiš tudi za uporabo okolja, kar pomeni, da lahko pogosto še vedno kaj storiš, ko porabiš količino dovoljenih igranih kart, kar lepo doda k taktičnemu in premišljenemu igranju. Gre za zabavno in nagrajujočo bojno sredico, ki je strokovno uglašena za zagotavljanje tresočih trenutkov, kjer je vse odvisno od pridobitve dovolj junaških točk za igranje dragega skupnega napada in odkrižanja nadvse trdovratnega nasprotnika, ki ti že par potez žere živce.

Vsekakor gre za dobro upodobljen sistem. Isto velja tudi za igralsko zasedbo in čas, ki ga preživiš zunaj igranja. Morda je najbolj osupljiva stvar pri Midnight Suns njegov poudarek na tem, kaj se dogaja med spopadi. To je igra treh polovic: bojne priprave, misij in časa izven misij, ki so vsi enako pomembni. Čas, ki ga porabiš za raziskovanje opatije, vzpostavljanje odnosov s svojimi kolegi, pomoči pri raznih majhnih projektih in velikih težavah. Vse to je pomemben del igre.

Vsak dan se začne z tvojim prilagodljivim likom, Lovecem (ubijalec demonov, izvirni lik, izumljen za to igro), ki se prebudi v svoji popolnoma prilagodljivi spalnici in nadaljuje z različnimi vsakodnevnimi opravili, ki lahko zasedejo več časa kot samo bojevanje. Jutranja rutina je v celoti odvisna od tebe: lahko treniraš, pregledaš plen prejšnjega dne, združuješ karte, da postanejo močnejše, preveriš, ali obstajajo kakšne obveščevalne misije, na katere lahko pošljiš člana ekipe ali sodeluješ v različnih dramah, ki se vedno odvijajo.

Dodatna narativa je predstavljena tudi preko aplikacije za klepet podjetja Stark Industries, ki je dokaj podobna tej v novi igri Spiderman. Nico želi Magiki prirediti rojstnodnevno zabavo presenečenja, a Blade misli da to ni dobra ideja, ker Magik ne mara presenečenj. Peter Parker medtem skrbi, ali se bo vklopil v skupino, in tako naprej. Koliko boš v tem užival je sicer odvisno od tega, koliko igro igraš zaradi taktičnega bojevanja in koliko za samo igranje vlog in širši vpogled v svet Marvel superjunakov.

Raziskovanje opatije

Ko opraviš vse obveznosti v opatiji, je čas, da greš in izbereš misijo z vojne mize, v slogu Dragon Age: Inquisition. Ko jo končaš, se zvečer vrneš v štab, kjer Midnight Suns pokaže osvežujočo predanost zdravemu ravnovesju med delom in zasebnim življenjem: po času doma ni več mogoče početi nobenih stvari, povezanih z delom. Pregled plena mora počakati do naslednjega dne. Zdaj je čas, da se družiš z ekipo in raziščeš ogromno zemljišče opatije, ki je popolnoma drugačna, presenetljivo izpopolnjena stvar, ki bi lahko bila igra zase.

Tako lahko svoje večere preživiš ob odkrivanju stoletja stare skrivnosti o čarovnicah iz Salema. Lahko greš na ribolov s Stotnikom Ameriko. Ali pa nabiraš gobe z Jezdecem duhov. S kapitanko Marvel se lahko sprostiš ob bazenu in se pogovoriš o svojih občutkih. Vzpostavljanje teh odnosov daje nagrade v obliki bojnih bonusov in povečanih statistik, ki imajo opazen učinek na del igre, ki se nanaša na bojne misije, vendar imajo verjetno veliko globlji učinek nate, igralca, saj ti daje občutek povezanosti z osebami v igri.

Ti izjemni ljudje, s katerimi si nekako preživel v veliki srhljivi cerkvi, lahko izvajajo izjemne podvige supermočnega junaštva, nato pa ti nekaj ur kasneje zaupajo svoj boj z alkoholizmom. In to je res največja prednost igre. Zagotovo je to tisto, kar jo dvigne nad druge Firaxisove (odlične) strateške igre, dokler je to to, kar iščeš.

Midnight Suns je tista redka vrsta igre, ki ima resnično za vsakogar nekaj. Oboževalci iger Firaxis bodo tukaj našli dovolj XCOM-ove DNK, da se jim bo splačalo prebiti skozi obširni preostanek. Zagovorniki igralcev s kartami (da, vključno z Marvel Snap, s katerim se bo ta igra neizogibno primerjala, a po pravici povedano ji ni preveč podobna) bodo vzljubili njeno opojno ravnovesje ustvarjanja priložnosti in kombnacij. In tisti, ki obožujejo igranje vlog in zgodbo s posledicami bodo uživali v mirnejših trenutkih, kjer bodo lahko izpolnili otroško fantazijo o tem, da so dejansko Spider-Manov sostanovalec.

Tudi iz vizualne in zvočne perspektive je Midnight Suns dober: njegovo misijonsko igranje krasijo razkošne animacije gibov, kjer svetloba valovi in drsi po oklepih vsakega junaka na način, ki ustreza sodobnim mitom, kakršni pač že so. Učinki delcev švigajo po zaslonu, kot bi stripi oživeli. Opatija in njena posest sta čudovito osvetljena: kamni, poraščeni z mahom, se lesketajo v mehki mesečini, kovačnica izžareva intenziven sij ujetega ognjenega demona.

Problemi se najdejo le v obraznih animacijah, ki so precej plehke. Tudi tisti, ki so mahnjeni na Marvel filme bodo pogrešali “uradne” podobe nekaterih superjunakov ampak tudi ti liki imajo obilico svoje osebnosti. Tudi iz zvočne plati je igra odlična. Zvočno podajanje je zelo dobro in edin pravi problem se najde v Hydra podanikih, ki po peti misiji začnejo drdrati že večkrat slišane in zlajnane fraze.

Razsodba

(+) Dobra sestava različnih delov
(+) Bogata taktična strategija
(+) Tematika, ki bo marsikomu zelo zanimiva
(+) Dober narativni del
(+/-) Različni aspekti igre znajo odvrniti različne ljudi
(-) Občasne vizualne pomankljivosti
(-) Celota je res odlična, a posamezni deli se znajo vleči v nedogled

Objava Marvel’s Midnight Suns – Recenzija | A hočeš zgraditi Marvel superjunaka? se je najprej pojavila na HOPsi.

Kako narediti apokalipso zanimivo? Vprašanje, ki ga je leta 1997 postavil Interplay, je prejelo mnogo odgovorov. Večina jih je vsebovalo besedo konflikt v eni ali drugačni obliki. Najširši odgovor je “Vojna. Vojna se nikoli ne spremeni”. Ampak mnogokrat je bilo dokazano, da kljub enostavnemu odgovoru vse ni tako enostavno. Floodland je tako postavljen v fantazijsko simulacijo prihodnosti, kjer sta podnebna kriza in človeška nesposobnost povzročila eksponentno rast vodne gladine. Kopenska masa se je zmanjšala, družba, kot jo poznamo, pa je bila izkoreninjena. Posledično bi sklepal, da dana zmes vsebuje veliko merico nasilja. Ampak Floodland zmore krmariti (skoraj) brez njega in se raje zanaša na politiko in logistiko post apokaliptičnega preživetja.

Razvojna ekipa: Vile Monarch
Založnik: Ravenscourt
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 15. november 2022
Cena: 29,99 €

Zvrst: Menedžmentska strategija

Linearnost ni vedno nujno slaba

Žal je za razliko od večine mesto-gradenj Floodland precej linearna, narativna zgodba, vezana na poglavja. Sliši se smešno, ampak vsako igranje je zemljevid popolnoma identičen. Razlike se odražajo zgolj v izbiri začetnega klana in naključnih dogodkih, ki se dogajajo tekom igranja. Na začetku igranja tako izbereš enega izmed štirih klanov, s katerim nato začneš svojo bitko za preživetje. Vsak ima svoja prepričanja in bonuse ter slabosti, vse pa se odraža na grafu, ki nosi določeno podobnost z dandanašnjim političnim sistemom.

Izbiraš lahko med enotnostjo/svobodo ter starim/novim svetom. Seveda bi bila verodostojnost postavljena pod vprašaj, če se ne bi na podlagi tega pojavila trenja med drugače mislečimi. Za moje igranje sem tako izbral klan, ki ceni znanost in racionalno razmišljanje, pa tudi red in varnost. Medtem njihova specialnost “Raziskovalci” izboljša iskanje koristnega blaga ali pripadnikov drugih klanov.

Zveni komplicirano, ampak brez skrbi. Enostavno rečeno to povečini pomeni, da boš primoran izbirati odločitve, ki se ujemajo s pogledi tvojega klana. Problemi se pojavijo, ko v svojo civilizacijo v plenicah sprejmeš pripadnike drugih klanov, saj lahko nato kmalu pričakuješ upad reda in porast zločin, v kolikor ne poskrbiš za zadovoljstvo vseh, kar je enostavneje reči, kot storiti.

Igra ponuja tudi prilagodljivo težavnost, s katero lahko izbereš, kako zahtevne so nekatere funkcije, kot je pogostost osnovnih virov ali resnost bolezni. Druga dobra funkcija za Floodland je, da lahko svojim delavcem naročiš, da preiščejo območje, namesto da posamezno klikneš vsak vir.

Viharni oblaki na obzorju

V osnovnem konceptu je samo igranje podobno kot v Against the Storm. Z napredovanjem po razvojnem drevesu odklepaš materiale in zgradbe, katere nato gradiš zraven katerega od skladišč in jim dodeliš ustrezno število delavcev.

Napredovanje je povezano s pomembnim virom, imenovanim »razvojne« točke, ki jih lahko pridobiš z dokončanjem nalog ali preko posebnih dobrin, zbranih v zapuščenih lokacijah, razpršenih po zemljevidu. Nekatere zgradbe lahko raziščeš takoj, vendar je veliko stavb, ki zahtevajo določeno stopnjo razvoja oziroma posebna orodja, preden jih popolnoma izropaš.

Po mojih izkušnjah igranje zlasti v prvih dneh deluje zelo počasi in veliko je izpadov, kjer moraš čakati, da tvoji delavci zberejo ustrezno količino virov za novogradnje. To se dogaja predvsem zato, ker delavci, lenuhi kot so, delajo samo 116 ur na dan, ponoči pa počivajo. Brez možnosti pohitritve dogajanja bi tako vse hitro postalo nedopustno, po zaslugi tega pa je zgolj nadležno.

Večkrat se znajdeš pred precepom, kjer si primoran razrešiti naključno nastalo situacijo z eno od različnih možnosti, kar lahko vpliva na splošno zadovoljstvo enega ali več klanov. To je tudi to, kar daje igranju zanimivo plat naključnosti in dolgoročno zanimivost, saj je preostanek precej enoličen.

Vizualna mavrična poslastica

Način, na katerega se Floodland odraža s celostno umetniško usmeritvijo in estetiko, uspešno ujame vibracije bivanja v pustem in zapuščenem kraju, pomešanem z ostanki preteklih kultur in narave, kar ustreza obdobju po katastrofalnem dogodku.

Kljub bolj mračnim podtonom igre zaradi posledic človeške neumnosti, si ne morem pomagati, da ne bi užival v umetniškem slogu igre in v tem, kako barvita in atmosferična je. Kar je pri Floodlandu najbolj pritegnilo mojo pozornost, je tudi 2D stil karikatur in zgodbenih povzetkov, ki se odlično zliva z 3D celostnim slogom igralne površine.

Gre za značilen umetniški slog, ki se izraža skozi mavrično mešanico toplih barv in resnično prinese določen edinstven čar. Čeprav same ikone uporabniškega vmesnika niso tako nepozabne kot portreti likov, še vedno uspejo prenesti potrebne informacije o tem, kaj vsaka pomeni.

Če grem bolj v uporabniški vmesnik, menim, da morda ni tako natrpan kot pri drugih mesto-gradnjah, kar je dobro v tem, da te ne preobremeni s preveč informacijami na zaslonu. Toda ena manjša težava, ki jo imam glede tega, je, da si osebno želim, da bi bil zavihek »Tehnološki razvoj« nekoliko bolj organiziran.

Glavni zavihek Tehnološki razvoj je lep in čist, toda podzavihki so odrezani in nepregledni in menim, da bi lahko prehod med raznimi tehnološkimi ravnmi prikazali v bolj urejeni razporeditvi. Glede na trenutno ureditev zdi, da je preveč zapravljenega prostora in da bi lahko informacije bolje predstavili in v okno spravili več stvari hkrati.

Pomirjajoče in atmosferično

Kar zadeva zvočni posnetek igre, ima na splošno pomirjujočo ambientalno glasbo, ki je zelo mehka in sproščujoča, zaradi česar sama po sebi žal ni zelo nepozabna, vendar uspe oddajati pomirjujoče vzdušje ob poslušanju, kar se mi zdi primerno z vzdušjem, ki ga igra želi predstaviti igralcu.

Na splošno sem se imel med preigravanjem Floodland imel prijetno, čeprav je prvo izmed mojih več igranj zaradi internih konfliktov klavrno propadlo. Igra vsebuje veliko zanimivih konceptov, problem se pojavi le, da v prvem preigravanju bolj kot ne stalno veš, kaj te čaka v megli.

Razsodba

(+) Prelepa vizualna zasnova
(+) Zanimiva tematika
(+) Poglobljena politična plat
(+) Več kot kompetentna mesto-gradnja
(+/-) Linearna zgodbena struktura
(-) Na čase zelo počasna
(-) Politična neskladnost lahko hitro povzroči propad

Objava Floodland – tudi v apokalipsi ne gre brez politike se je najprej pojavila na HOPsi.

Najnovejši projekt razvijalca Massive Monster, Cult of the Lamb, je hibridni združek roguelite plenjenja temnic in simulatorja upravljanja, v katerem igraš kot mlado jagnje, ki se na začetku dokaj ironično znajde kot žrtveno jagnje na oltarju Starih bogov. A to ne pomeni konca za tvoj obstoj, saj dobiš kot zadnje živeče jagnje priliko skleniti kupčijo z starodavnim demonom, znanim kot Starun, ki Čaka. V zameno za novo življenje in obilico nadnaravnih moči mu prisežeš večno zvestobo in v njegovem imenu ustanoviš kult, ki ga bo odrešil spon, v katere so ga vpeli Stari bogovi.

Razvojna ekipa: Massive Monster
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 10. junij 2022
Cena: 22,99 €

Zvrst: Roguelite/simulator upravljanja

Cult of the Lamb je razdeljen na dva glavna dela. Mislim, da sta oba odlično izvedena, saj se medsebojno popolnoma prepletata na način, ki se zdi skoraj nemogoč. Način, na katerega prehajaš iz enega sloga igranja v drugega, nikoli ni dezorientiran ali moteč. Namesto tega ponuja resnično osvežujoč pogled na pogosto enoličen žanr.

Med raziskovanjem imaš tako nalogo prebiti se skozi štiri temnice. Vsako izmed njih vodi eden od Starih bogov, ki nadte v imenu vere pošlje različne sovražnike. Seveda to ni edina razlika, saj vsaka temnica vsebuje tudi svoj plen, vire in sledilce. Vsaka je ustvarjena proceduralno, kar zagotavlja, da nikoli ne izgubi čara odkrivanja novitet. Seveda gre za stalnico žanra, vendar jo Cult of the Lamb precej dobro izpelje v svojo korist. Proceduralna generacija se mi ni nikoli počutila izpeljano ali dolgočasno, saj je vsako področje vsebovalo veliko umetniškega pridiha in impresivnih podrobnosti, seveda pa tudi svojevrstnega šarma.

Na srečo je za vse, ki jih skrbi dostopnost, na voljo tudi izbira med več težavnostmi. To bodo cenili vsi, saj bodo igro lahko vsi igrali v svojem tempu, tisti bolj zagriženi pa bomo lahko pošteno preizkusili reflekse na višjih težavnostih.

Kakšno pa bi bilo raziskovanje, če ne bi vsebovalo tepežkanje fanatičnih okultistov. Tako lahko vihtiš kombinacijo orožij za bližnji boj, kot so meči, sekire in noži. Priložnost imaš poseči tudi po kletvah, ki boju dajo mero magičnega pridiha. Odkrito povedano je bojevanje odlično, saj gre za hitro, razburljivo in “pošteno” izkušnjo. Vizualno izgleda spektakularno, še posebej zahvaljujoč izjemnemu umetniškemu slogu. Prav tako poteka neverjetno tekoče, saj so animacije jasne, vsak napad pa ima tisti “umph” učinek.

Precej pomaga tudi, da igro spremlja ena izmed najboljših zvočnih plati, kar sem jih letos zasledil. Že na površju je jasno, da je bilo vloženega veliko dela v to, da so ječe vizualno in umetniško neverjetne. Vendar sem se počutil, kot da bi igri koristilo malo več raznolikosti in kompleksnosti na področju sovražnikov, sposobnosti in orožja. Dodatna vsebina je že v razvoju, zato je več kot možno, da bodo te težave omilile po lansiranju.

Druga plat Cult of the Lamb je seveda upravljanje s kultom. Način, na katerega je razvijalcu uspelo združiti razvijanje kulta z raziskovanjem temnic, ni nič manj kot popoln. Glavna motivacija za prehajanje iz enega stila igranja v drugega je zaklepanje napredka za številom in vero sledilcev, ki pojejo tvoje ime.

Ta mehanika te prisili, da se dejansko posvetiš svojim malim živalskim oboževalcem, kar posledično daje veliko večji pomen vsakemu aspektu. Seveda je samoumevno, da sta zaradi tega obe strani igranja Cult of the Lamb impresivno izpopolnjeni. Obstaja tudi presenetljivo veliko opcij, ki jih imaš na razpolago pri sledilcih, vključno s spreminjanjem njihove barve, vrste, videza in imena. Čeprav se verjetno nikoli ne boš tako navezal nanje, kot recimo na veterana v XCOM, vseeno pomaga pri dodajanju osebnosti.

Poleg tega sem ugotovil, da je v tem delu Cult of the Lamb, torej kultnem upravljanju, impresivna količina globine in kompleksnosti. Na primer, vsak od tvojih sledilcev ima potrebe, ki jih je treba upoštevati. Uravnavanje teh se nikoli ne zdi kot igra številk ali celo dolgočasno opravilo, temveč zabavna uganka, ki jo moraš razrešiti.

To pa zato, ker te igra uspe pripraviti do tega, da vam je za vsakega sledilca dejansko mar. Tako te bo aktivno spodbujalo k izboljšanju njihovega splošnega zadovoljstva. Seveda, če ti ni mar za te čudovite služabnike, boš še vedno prisiljen skrbeti zanje, saj njihova sreča narekuje, kako predano verujejo vate. Večja, kot je njihova vera, več nadgradenj boš imel na razpolago, zato se splača zadovoljiti njihove potrebe.

Globina upravljanja kultov presega preprosto upoštevanje potreb sledilcev. Na primer, boriti se boš moral s težavnimi privrženci – ki jih lahko na srečo pahneš na žrtveni oltar –, ki jih veseli jesti lastne iztrebke. Čudno, vem. Vse to je predstavljeno kot precej nedolžno in ljubko, zahvaljujoč risani vizualni estetiki in antropomorfnim likom. Zmanjša del stresa, ki je običajno povezan z vodenjem kulta, in vse predstavi skozi rožnat filter. Resda si pravkar kruto razkosal nekoga na oltarju, a tvoji privrženci so tako ljubko plesali okoli njega, da se ne zavedaš resnosti položaja.

Da ne bi preprosto našteval vse lastnosti igre, obstaja še nekaj drugih izstopajočih vidikov. Način, na katerega Cult of the Lamb integrira svoje igralne prednosti je fenomenalen. Na primer, lahko izvajaš dnevne pridige, ki odklenejo trajne nadgradnje. Podobno lahko uporabiš doktrine, da svojim sledilcem zadaš doseganje različnih rezultatov. Gledanje je zelo zadovoljivo, saj se vse skupaj zlije v celoto in posledično naredi izkušnjo veliko bolj izpolnjujočo.

Dovolj je reči, da Cult of the Lamb poskuša združiti toliko različnih idej igranja, da gre za nekaj še ne videnega. A na žalost vse ni popolno. Ugotovil sem, da sem naletel na nekaj situacij, v katerih se je zdelo, da se igra aktivno bori proti mojemu zadovoljstvu. Medtem ko seveda narava iger roguelite narekuje, da so nekateri vidiki občutljivi na ali celo temeljijo na naključju, se nikoli nisem počutil zadovoljno, ko se je sreča obrnila proti meni. Seveda ne želim trditi, da je igra pretežka. A ne zmore najbolj uspešno bresti po meji med nenavadnimi konicami težavnosti, medtem, ko so nekatere situacije tako enostavne, da mejijo na dolgčas.

Poleg tega vsakodnevno upravljanje s sledilci sčasoma postane malo dolgočasno. Medtem ko je seveda dolgočasnost, ki prihaja z igrami upravljanja, pogosto pričakovana, so se določene situacije v Cult of the Lamb pogosto ponavljale. Seveda monotonost nekoliko razblini množica mehanik, na kateri igra temelji, a lahko pričakuješ kar nekaj ponavljajočega se igranja.

Na srečo obstajajo določene stranske dejavnosti, v katerih lahko uživaš, ko se ne boriš s pošastmi ali vodiš kult. Sem spadata razmeroma zabavna mini igra s kockami in ribolov. Spoznal boš tudi nekaj resnično zanimivih stranskih likov z zgodbami iz preteklosti, ki dogajanju dodajo veliko barve in so (ne)hote zabavni na podlagi izmišljenega govornega sloga vseh likov v igri, ki velikokrat zveni kot šopirjenje pohotnih kokoši.

Razsodba

(+) Odlično združevanje dveh raznolikih aspektov
(+) Prikupna, unikatna estetika
(+) Izvrstna glasbena plat
(+) Dobra zgodba, kjer ni vse črno-belo
(+/-) Verski pridih je lahko za nekatere občutljiva plat
(-) Pogrešal sem malo več raznolikosti v roguelite aspektu
(-) Naključnost jo lahko občasno zagode

Objava Cult of the Lamb – Recenzija | Žrtveno jagnje obrne stvari na glavo se je najprej pojavila na HOPsi.

Sam žal do sedaj nikoli nisem igral iger te franšize, a to ne pomeni, da nisem slišal zanjo. kako le ne bi? Imam par prijateljev, ki so jo nadvse oboževali, a opičjega otoka moj računalnik ni še nikoli obiskal. Ko sem torej skupaj s preostankom internetnih obiskovalcev prvič slišal za Return to Monkey Island, sem to smatral kot znak vesolja, da seriji končno dam priložnost. To je šlo celo tako daleč, da sem namestil debitanta. Tu te morem opozoriti. Če kot jaz nisi igral teh iger v mladosti in nimaš nostalgičnih očal, boš zelo, zelo razočaran nad originalnimi izdajami.

Razvojna ekipa: Terrible Toybox
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 19. september 2022
Cena: 22,99 €

Zvrst: Point&Click avantura

Dolgo pričakovano potovanje domov

Preigravanje prejšnjih naslovov brez kakršne koli zgodovine, na katero bi se lahko oprl, je bilo tako neverjetno boleče in skoraj sem k vragu poslal celotno franšizo, vključno z Return to Money Island. Žal sem kasneje uvidel, da nisem bil nič drugega kot naivnež.

Kljub temu, da rad razglašam, kako “grafika ni pomembna” in občasno razlagam, kako “takšnih iger ne delajo več”, v praksi vse ni tako rožnato. Drugi časi, druga pravila. Žal se nekatere igre enostavno postarajo slabše od drugih. Za vsak Age of Empires 2, ki še dandanes krasi marsikateri računalnik, obstaja Elder Scrolls III: Morrowind, kateri je podlegel toku časa.

Vse prepogosto se »oživljene« igre močno zanašajo na nostalgijo in ponujajo zelo malo zunaj tega področja. Tako sem tudi razmišljal ob nameščanju Return to Monkey Island. To je bila namreč (na srečo) moja zadolžitev, zato sem skušal zatreti refleks bruhanja ob razmišljanju o prejšnjih igrah in igro enostavno zagnal. In fant, o fant, kako sem vesel, da sem to storil.

Prva stvar, s katero sem se srečal ob prihodu na glavni meni, je bil poziv, ki me je vprašal, ali sem igral prejšnje igre ter ali bi bil hvaležen za osvežitev. Zgodba »catchup« traja približno pet minut in je predvajanje glavnih utrinkov prejšnjih iger, da se lahko na hitro spoznaš z dosedanjim dogajanjem. Funkciji sem bil neizmerno hvaležen, saj me je rešila pred preigravanjem prejšnjih iger, za katere je bolje, da ostanejo zgolj v spominu.

Znova na opičjem otoku

Pri vrnitvi na opičji otok je nostalgija za oboževalce zagotovo prisotna in če gojiš pozitivne spomine na franšizo, bo tvoja izkušnja verjetno globlja od moje. Vendar pa se nisem nikoli počutil, kot da se igra zanaša na poznavanje franšize. Tudi, če je to tvoja prva odprava na opičji otok, se boš imel odlično in ne boš zamujal drugega od lepih spominov na preteklost.

Nočem preveč govoriti o zgodbi, in to ni naključje. Nočem pokvariti izkušnje kogarkoli, ki si zaželi igranja. Rekel bom le to, da če uživaš v igrah “kazanja in klikanja” jo le preizkusi, ne glede na to, ali imaš izkušnje s serijo ali ne. In če bereš ta članek predpostavljam, da si nekdo, ki ljubi franšizo. V tem primeru je igra dobro oblikovan poklon njenim predhodnikom. Namesto novitet si Return to Monkey Island prizadeva, da bi bilo potovanje domov čim slajše, ne glede na to, če jo igraš na računalniku ali Nintendo Switch konzoli.

Vrnitev na Monkey Island je opazna vrnitev v franšizo iz več razlogov. Eden od njih je ta, da se ustvarjalec igre, Ron Gilbert, vrača po več kot 30 letih. In mislim, da vrnitev Rona Gilberta ni bila le odlična stvar za oživitev, ampak je bil to tudi eden najpomembnejših dejavnikov za uspeh igre. Monkey Island je smešna, zahtevna in norčava igra, kjer z miško klikaš po predmetih in jih dodajaš zbirki ter kasneje uporabljaš za razreševanje ugank. Še pomembneje pa je, da je to igra, ki praktično kar prekipeva od ljubezni. Tako intenzivno, da je skoraj nemogoče, da se ne bi nalezel tega občutka.

Druga funkcija, ki jo igra vključuje in ki potrjuje, da je franšiza zrasla skupaj z igralci, je priročna funkcija obnove. V bistvu je celotna igra, ki jo igrate, povedana skozi zorni kot Guybrusha (glavnega junaka), ki je zdaj oče in pripoveduje zgodbe o svojih dogodivščinah svojemu sinu. Dobrodošla funkcija je, da po oddihu od igre (v mojem primeru po tednu premora), se srečaš s prizorom, kjer Guybrush vpraša svojega sina, ali se še spomni, kje se trenutno nahaja. Če rečeš ne, te igra vodi skozi vse, kar se je zgodilo do tiste točke.

Stara igra, nove funkcije

Ne morem preceniti veličine te funkcije in kako močno si želim, da bi bila standard v vseh igrah, ki temeljijo na zgodbi. Ne morem ti povedati, kolikokrat sem bil predan igri, potem pa je nekaj prišlo vmes in je daljše obdobje nisem igral in ob vrnitvi sem se počutil odmaknjenega od zgodbe in izgubljenega in skoraj nemogoče je bilo priti nazaj. Vendar to ni edina priročna funkcija, ki jo ponuja Return to Monkey Island.

Druga zmagovalka zame osebno so možnosti težavnosti. Ob začetku igre lahko izbereš, kako želiš “uživati” ob igranju. To vodi celo do vprašanja, če ti ustreza malo lunine logike v ugankah. Nastavitve zapletenosti so komaj nekaj novega v igrah, in če sploh kaj, je bolj šokantno, če jih igra ne vključi. Vendar niso stalnica v žanru “pokaži in klikni”. Čeprav sem se odločil, da bom igro igral z vsemi frustracijami, ki pridejo s starošolsko lunino logiko, je lepo vedeti, da gre za dobro vstopnico za ljudi, ki žanr igrajo prvič.

Največji slon v sobi je razmik v vizualnem stilu. Bom iskren z vami, nisem nisem bil nor na čuden “Disneyjev” umetniški slog Curse of Monkey Island. Toda po nekaj urah igranja mi je prenovljen stil prirastel k srcu. Ob koncu sem ga že oboževal, predvsem zaradi tega, kako dobro ustreza stilu humorja in zgodbi igre.

Razsodba

(+) Odlična prenova obstoječe franšize
(+) Veliko koristnih funkcij tako za stare, kot za nove igralce
(+) Širok spekter prilagodljivosti
(+) Šarmanten vizualni stil in humor
(-) Žanr kazanja in klikanja ni za vsakogar

Objava Return to Monkey Island – sladki spomin na pozabljeno obdobje se je najprej pojavila na HOPsi.

FromSoftware zaenkrat ni napovedal nobenih načrtov glede kakšnih dodatkov ali DLC-jev, bo pa igra doživela predelavo in sicer v svet namiznih iger. Za to selitev v fizično obliko bo poskrbelo podjetje Steamforged Games, ki je leta 2016 že spočelo podoben projekt: takrat so v namizno obliko preselili Dark Souls, za katerega so na Kickstarterju postavili cilj 55.000 $, na koncu pa so zbrali 4 milijone zelencev.

Za Kickstarter so se odločili tudi pri snovanju Elden Ringa, ki ga Steamforged Games opisuje kot sodelovalno igro za 1-4 igralce, namizna igra pa bo vsebovala igralne mehanike, ki smo jih našli tudi v digitalni verziji. Na začetku bomo izbrali igralni razred ter se kot “Tarnished” sprehodili skozi čudovit svet Elden Ringa, ki nam bo na pot postavil nekatere znane lokacije in sovražnike, ki smo jih spoznali skozi preigravanje originala.

Vse to bodo seveda krasile tudi čudovite figurice in eno od teh smo že lahko ugledali: gre za Margit, The Fell Omen, ki je v kampanji prvi pravi šef, ta pa je igralcem kravžljal živce in preizkusil njihove reflekse ter nabrano opremo. Koga bomo še vse videli v namizni igri Steamforged Games ni želel izdati, a v opisu je omenjen navaden vojak Godrick Soldier in Godrick The Grafted.

Kickstarter stran je že postavljena, a kampanja se še ni začela, tako da zaenkrat ne vemo, kakšno ceno bo zahteval razvijalec in kdaj lahko namizno igro pričakujemo. Glede na to, da ima kampanja že zdaj preko 15k sledilcev, se za njen uspeh najbrž ni treba bati.

Objava Elden Ring bo postal namizna igra se je najprej pojavila na HOPsi.

Grafične zmogljivosti zastarele konzole PS4 so bile potisnjene do skrajnih meja, a prava zvezda predstave je bilo odlično pripovedovanje, skupaj z vrhunskim nadzorom in vznemirljivo akcijo. Marvelov Spider-Man je kasneje doživel tudi dokaj samoumevno “nadgradnjo” na PS5, saj je ta zmogla dodati sijaj, ki ga lahko zagotovijo le stroji naslednje generacije. Zdaj pa je Marvelov Spider-Man pristal tudi na mojem osebnem računalniku. Je bilo vredno čakati skoraj tri leta?

Razvojna ekipa: Insomniac Games, Nixxes Software
Založnik: Playstation PC LLC
Platforme: PC (itak)
Steam: Povezava
Datum izida: 12. avgust 2022
Cena: 59,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Pajek-mož tri leta po izidu

Ker je edicija za računalnik domnevno namenjena igralcem, ki igre še niso igrali na PS4 ali PS5, ne bom pokvaril zgodbe, brez skrbi. Omenil bom le, da še vedno gre za več kot solidno pripovedko. Medtem, ko pokriva večino znanih zlikovcev in neverjetno vznemirljive akcijske sklope, si hkrati vzame čas, da razišče drugo poglavje; otrok, ki se igra superjunaka v svetu odraslih. V Marvelovem Spider-Manu se Peter Parker spopada z odnosi, plačevanjem najemnine in realnostjo vsakdanjega, nejunaškega življenja v New Yorku. Nekateri najboljši trenutki igre so najmanj melodramatični.

Spider-Manova mehanika odprtega sveta, kjer se spopada z Elektrom, Jastrebom, Nosorogom, Škorpijonom in Dr. Hobotnico v stripovski različici New Yorka, ne potiska žanra v nove smeri. To pa ne pomeni, da dokončevanje misij, iskanje ogromnega števila zbirateljskih predmetov, reševanje ugank in igranje mini iger ne navdušijo. Absolutno navdušijo.

Če posegaš po igri nekaj let po originalni izdaji, je skoraj vse zdržalo tok časa. Glasovno podajanje je odlično in pisanje na splošno na vrhuncu, tu in tam se znajde zgolj kakšna ponesrečena šala, ampak hej, to je pač Pajek-mož. Nekatere mini-igre in uganke se sicer začnejo ponavljati in prekinejo tempo zgodbe. Edina manjša problematika odprtega sveta je, da je po štirih letih pomanjkanje inovacij v oblikovanju odprtega sveta še vedno očitno – sploh napram novejše Miles Morales izdaje. Medtem, ko je življenje z vetrom v kostumu sladko, so na ravni ulice stvari manj prepričljive.

Najboljša stvar v Marvelovem Spider-Manu je tako nedvomno vihtenje po New Yorku. Z intuitivnimi in odzivnimi kontrolami se težko ne počutiš kot junak. Petrove poteze in kombinacije, orožja in igrače poskrbijo, da je vsako srečanje – če že ne pretresljivo – vsaj zabavno. Toda v resnici danes nismo tu, da bi podali oceno igri. Marvelov Spider-Man je fantastičen, pika. Igra, ki bi jo prej kot slej vsi morali igrati. A dajmo se raje lotiti stvari, zaradi katere smo nenazadnje tu. Kako se Marvel’s Spider-Man obnese na osebnih računalnikih?

Prenovljena prenova

Spider-Man Remastered se je leta 2020 pojavil že na PS5, a na voljo je bil samo v paketu s Spider-Man: Miles Morales. Prenova je vključevala DLC City That Never Sleeps, tri dodatne obleke, nove trofeje in bolj izpopolnjen fotografski način. Tehnično je resnično izkoristila moč nove konzole in igro dvignila na vizualni standard Milesa Moralesa.

Izboljšane teksture, podpora za sledenje žarkom, pozicijski 3D zvok in haptične povratne informacije DualSense so le nekatere izboljšave, katerih smo bili deležni. Remastered je spremenil tudi model obraza Petra Parkerja iz Johna Bubniaka v Bena Jordana.

Izdelek, ki bo pristal na osebnih računalnikih, je v bistvu enak PS5 prenovi. A tokrat ga je za osebne računalnike optimiziral Nixxes Software. Tako kot različica za PS5 PC izdaja vključuje dodatek, tri dodatne kostume in, za prednaročila tudi pet točk za nadgradnje. Razen DLC-ja ni nove vsebine, likov ali izboljšav zgodbe. Tako lahko računalniški igralci pričakujejo enako igro, kot jo imajo njihovi konzolni bratje, vendar z ogromnim številom načinov, kako prilagoditi svojo izkušnjo.

Razpon grafičnih, zvočnih in ostalih možnosti je neverjetno širok. Končni rezultat predstavlja igro, ki jo je mogoče igrati na sistemih od Core i3 in Nvidia GTX 950 pri 720p pa vse do 4K pri 144 FPS z vključenimi vsemi možnimi opcijami. Poleg različnih ravni sledenja žarkom druge možnosti in izboljšave vključujejo NVIDIA DLSS (Deep Learning Super Sampling), NVIDIA DLAA (Deep Learning Anti-Aliasing), SSAO, filtriranje tekstur, kakovost LoD in kakovost senc. Nabor zvočnih možnosti in drsnikov za dostopnost je prav tako skoraj popoln.

Nazadnje Spider-Man Remastered podpira skoraj vsako velikost monitorja in popularna razmerja, vključno z ločljivostmi 16:9, 16:10, 21:9, 32:9 in ultra širokim zaslonom 48:9 z več zasloni.

Še boljši nadzor

Prenova na osebnih računalnikih seveda zraven kontrolerjev vključuje tudi podporo za miško/tipkovnico. Medtem ko XBox kontroler nima prilagodljivih sprožilcev in haptičnih povratnih informacij Playstation konkurenta, v praksi oba delujeta dobro.

Kljub temu, kar si morda mislite o vsem blišču in slovesu novinarskega življenja, vse ni tako rožnato, ko preidemo na moj sistem. Je že malo zastarel, z AMD Ryzen 9 3900X in Nvidia RTX 2080 Super grafično kartico, a to skupaj z 32GB pomnilnika večinoma še vedno zadostuje za 2560×1440 pri 165Hz. Torej, čeprav nisem mogel preizkusiti Spider-Mana na maksimalnih nastavitvah pri konstantnih 200+ FPS, sem zmogel brez težav igrati na 2560×1440 pri 120+ sličicah na sekundo pri zelo visokih (a ne najvišjih) nastavitvah, vključno z zelo visokim sledenjem žarkom in vklopljenim DLSS.

Medtem, ko so bili izrezani prizori brezhibni, sem naletel na nekaj manjših občasnih zatikanj med igranjem, sumim, da je bilo krivo nalaganje terena v ozadju. A razen tega ni bilo nobenih težav. Zmogljivost je bila presenetljivo dobra, glede na moje specifikacije. A tudi vsi z računalniki, ki komaj izpolnjujejo minimalne zahteve, se ne rabite obremenjevati, saj je tudi po vrnitvi na zelo nizke prednastavitve bil Marvelov Spider-Man še vedno videti povsem sprejemljivo. Brez naprednih vizualnih dodatkov so zgodba, akcija in liki bili tisti, ki so nosili igro.

Če za konec na hitro omenim še veselo novico za lastnike Steam Deck konzole, sicer igre na tej še nisem uspel preizkusiti (trenutno sem še v čakalni vrsti) ampak po poročilih igralcev zadeva tudi tam deluje odlično.

Razsodba

(+) Pajek-mož je dobro prestal tok časa
(+) Vrhunski nadzor na miški in tipkovnici
(+) Širok spekter nastavitev
(+) Dobra optimizacija
(+/-) Manjši problemi pri trzanju ob hitrem vihtenju po mestu
(-) (Pre)visoko zastavljena cena

Objava Spider-Man Remastered – vrhunska predelava odličnega izvirnika se je najprej pojavila na HOPsi.

Dmitry v Metro igrah prikaže postapokaliptično Rusijo, katere prebivalci se preselijo v podzemne tunele in tam spočnejo povsem novo združbo. Posebnost Dmitryjevih knjig je dejstvo, da se vse ne vrti okoli mutirancev in skrivnostnih tunelov v katerih lahko človek zblazni, ampak dobimo vpogled tudi v zakompliciran sistem različnih kast in družb, ki se naselijo pod ulice Moskve. Nekateri namreč to priliko izkoristijo za ponovno rojstvo komunizma, drugi pa se začnejo spogledovati z nacističnimi nauki.

View this post on Instagram

A post shared by Dmitry Glukhovsky /Глуховский (@glukhovsky)

Nič čudnega potem, da je Dmitry ob ruskem napadu na Ukrajino imel kar nekaj za povedati, svoje misli pa je začel javno deliti že 12. marca in je napad svojih rojakov označil za resnično vojno in klical po tem, da se ta takoj prekine. To izjavo je podal na Instagramu, malce za tem, ko je v Rusiji v veljavo stopil nov zakon, ki prepoveduje žaljenje ruske vojske in njeno sodelovanje v posebni vojaški operaciji znotraj Ukrajine.

Poročilo iz strani Radio Free Europe zdaj pravi, da je ruska vlada 7. junija izdala nalog za aretacijo Dmitryja, za rešetkami pa bi zaradi svoje Instagram objave preživel do 10 let. A do njega ne morejo, saj Glukhovsky prebiva izven ruskih meja, izdanega naloga pa se ni ustrašil in na Telegramu je pogumno še enkrat zapisal prej podano izjavo, ki zahteva preklic vojne.

На писателя (!) Дмитрия Глуховского завели уголовное дело и обьявили в розыск. Ничего себе! Раньше Путин только политиков боялся, теперь и писателей тоже.

Дмитрию шлю лучи поддержки! Непонятно, за что конкретно уголовка, но явно же за то, что оставался человеком. pic.twitter.com/GWNNU0Zede

— Соболь Любовь (@SobolLubov) June 7, 2022

Glukhovsky je tako postal znana figura znotraj ruskega prostora, ki ji zaradi izjav glede vojne grozi zaporna kazen. Ob nalog za aretacijo se je obregnil ruski politik Lyubov Sobol, nasprotnik Putina, ki je na Twitterju zapisal, da se je ruski predsednik včasih bal samo politikov, zdaj pa se očitno boji tudi pisateljev.

Objava Rusija izdala nalog za aretacijo avtorja knjižne serije Metro se je najprej pojavila na HOPsi.

A kot ve vsak pravi ljubitelj, serija že mnogo let ni dobila vrednega naslednika. Ubisoft jo je malone pahnil v pogubo in po sedmici enostavno rekel “dosti je bilo herojev, franšiza nima več zagona in čisto nič nismo krivi, da smo jo razmesarili in spremenili v packarijo. Gremo raje ustvariti novega Tom Clancya, ki bo nedvomno masovni hit.”

Razvojna ekipa: Lavapotion
Založnik: Coffee Stain Publishing
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. maj 2022
Cena: 29,99 €

Zvrst: Potezna strategija

Pojavitev novega izzivalca!

Pred nekaj dnevi je dih življenja prišel iz popolnoma druge strani. Upi za Songs Of Conquest so bili ogromni, čemur je ogromno pripomogla transparentnost razvijalcev, ki so redno delili razvojni napredek. Nedavno pa je igra končno prešla tudi v zgodnji dostop.

Naravna stvar jo je neposredno primerjati s HoMM. Pri obeh nenazadnje gre za strateško igro z zbiranjem dobrin in razvijanjem mest ter urjenjem vedno naprednejših enot, vtkanim v potezno raziskovanje in bojevanje.

Tako je tudi Songs of Conquest razdeljena na dve perspektivi. V prvi raziskuješ velike in prekrasne fantazijske svetove s svojimi junaki, obiskuješ na ducate raznovrstnih zgradb, ruševin in zanimivih drugih lokacij z upom, da boš tam našel tisti ščepec draguljev, ki ti še manjka za izgradnjo graščine. Obe igri vsebujeta tudi fiksne sile nevtralnih sovražnikov, ki blokirajo nove prehode in pogosto dragocenosti.

Ena od najbolj privlačnih stvari na Songs of Conquest je bogata postavitev; sam svet, izročilo in različne frakcije, ki jih vežejo kompleksni medsebojni odnosi in katere se potegujejo za nadzor nad omejenim ozemljem. Songs of Conquest odlično ujame te stvari preko zgodbe, dialoga med liki in sveta, ki je bil čudovito stkan in priveden v življenje.

Razvijalci Lavapotion so igro s svojim presenetljivim in čudovitim slogom slikovnih pik, združenim z 2,5D pristopom uspeli narediti popolnoma unikatno in naravnost omamno. Zemljevid sveta je priveden v življenje z različnimi zgradbami, starodavnimi kraji moči, točkami zanimivosti in čudovitimi in skrivnostnimi značilnostmi terena.

Oblikovanje likov je prav tako prekrasno za vse štiri različne frakcije, ki jih je mogoče igrati, pa tudi za številne druge sovražnike in bitja, ki naseljujejo to vesolje. Poleg tega je prav tako prijetno zvočno ozadje, ki resnično pomaga zaokrožiti občutek celote.

Ni pomembna velikost, temveč tehnika

Songs of Conquest ima precej standardni sistem delovanja, tako, da se dajmo raje poglobiti v tisto, za kar menim, da jo ločuje od drugih iger v žanru in ji pomaga, da resnično zasije.

Gradnja naselij je ena prvih takšnih stvari. Sistem poselitve in gradnje mesta je kraj, kjer se začne taktika Songs of Conquest; tisto, kar ima ogromen vpliv na sestavo tvoje armade. Vsako naselje ima določeno velikost, kar vpliva na število gradbenih mest. Izbiral boš med več zgradbami, ki imajo lasten pomen in funkcionalnost in v stilu HoMM IV boš moral izbirati, katere zgraditi, ker vseh ne bo možno plokniti na tla.

Želiš zgraditi grad (srednje velika zgradba)? Kot zahtevo boš potrebovali kmetijo (majhno zgradbo). To skupaj z omejenim številom gradbenih ploščic na naselje naredi izbire pomembne in hkrati skrbi, da upravljanje gospodarstva/cesarstva ne postane monotono.

Druga raznolika stvar je samo sestavljanje armade. Vsak junak oziroma “Nosilec posebnega voditeljskega žmohta” lahko s sabo nosi število enot, ki je omejeno s stopnjo junaka. Dodatno je tudi število posameznih vojačkov v enoti omejeno, torej se ne boš srečeval z absurdnimi situacijami, kjer se na bojišču istočasno nahaja po par deset tisoč vojakov.

Boj v Songs of Conquest je še eno področje, ki je očitno vložilo veliko razmišljanja in namenov. Bojni zemljevid uporablja sistem, ki temelji na heksih, z dodatkom povišanega terena. Ta ni samo za izgled, temveč daje vojakom na visokem terenu prednosti med bojem in celo omogoča strelcem, da streljajo dlje in učinkoviteje. Boj je hiter, krvav in brutalen, še posebej, ko se spopadeš z drugim Nosilcem žmohta.

Zadnja in največja stvar, zaradi katere Songs of Conquest resnično izstopa, je čarobni sistem. Kot Nosilec imaš na voljo veliko različnih urokov različnih “šol” esence, vendar je to bistvo vezano na čete pod tvojim poveljstvom. Obstajajo dodatni načini za proizvodnjo esence, na primer z artefakti, vendar je glavni dohodek v sestavi tvoje vojske.

Od srednjeveških vil do suženjskih žabonov

Ker ima vsaka frakcija svoj raznolik seznam vojakov, lahko pričakuješ, da se bo vsaka igrala popolnoma raznoliko.

V času pisanja je Songs of Conquest v zgodnjem dostopu z dvema narativnima kampanjama, ki sta na voljo za dve od štirih frakcij. V prvi kampanji igraš kot Arleon, človeška frakcija, ki se močno osredotoča na enote srednjeveškega tipa, kot so vitezi in mečevalci, zraven pa izrablja tudi bajeslovne enote, kot so vile in vilinski plemiči. To je prva kampanja in deluje kot uvodnica v igro, izročilo sveta in tiste, ki ga naseljujejo.

V drugi kampanji igraš kot Rana, antropomorfna rasa dvoživk in plazilcev, ki se upre svojim zatiralskim zasužnjevalcem. Pripovedovanje spominja na slog 90., ki ga ljubeče posnema, vendar ima globino in občutek zadovoljstva, ko se rešiš ukov in izvedeš to, kar je William Wallace skušal že pred leti.

Poleg tega ima Songs of conquest tudi možnosti za večigralstvo v lokalni in spletni obliki, kar ti omogoča prijazno tekmovanje s prijatelji in skupnostjo kot celoto. Obstajajo tudi orodja za urejanje scenarijev in zemljevidov, ki ti dajejo svobodo pri ustvarjanju lastnih izzivov s skoraj vsemi enakimi orodji kot razvijalci. Skupaj vse predstavlja več kot dobrodošlo noviteto v svet poteznih strategij, ki bo sčasoma verjetno postalo zgolj še boljše.

Razsodba

(+) Odličen grafični stil
(+) Bogat svet, poln zanimivih likov in nacij
(+) Taktični sistem, ki se poigra z že videno formulo
(+) Zanimive in svojevrstne nacije
(+) Velik potencial za kreacije s strani igralcev
(-) Dejanske zgodbene vsebine je zaenkrat še precej malo
(-) Manjše število frakcij napram klasikam je še kako očitno

Z načrtom, ki predvideva, da bo Song of Conquest naslednje leto v zgodnjem dostopu, ima Lavapotion dovolj časa, da zgladi majhne neravnine, ki se trenutno še nahajajo v zanki igranja. Pri skoraj 10 urah predvajanja ob pisanju tega predogleda sem imel samo par manjših problemov.

Glavni je bil ta, da je postalo igranje po dobrih 10 urah precej enolično, kar je bilo razvidno sploh pri bojevanju. Količina poliranja na tej stopnji bi morala služiti kot primer za prihodnje naslove zgodnjega dostopa, ne bi pa imel prav nič proti kakšni dodatni frakciji ali dvema.

Objava Songs of Conquest – Predogled | Heroji moči in magije v novi preobleki se je najprej pojavila na HOPsi.

Z izjemo mračne gotske postavitve na novo izdan King Arthur: Knight’s Tale na videz deluje precej drugače od prejšnjih iger razvijalca NeocoreGames. Gre za klasični potezni RPG tipa Divinity: Original Sin, za njegov razvoj pa so na platformi Kickstarter zbrali £155,885. Do sedaj so se pri studiu lotevali pretežno akcijskih iger igranja vlog, kot sta Warhammer 40,000: Inquisitor – Martyr in The Incredible Adventures of Van Helsing. A vseeno ni prvič, da se katera izmed njihovih iger loteva Arthurjeve legende. Odgovorni so namreč tudi za King Arthur: The Roleplaying Wargame. V njej so igranje vlog kombinirali s strateško platjo Total War franšize. Temu, kar so pri Creative Assembly izpilil v zadnjih letih, so že takrat dokaj dobro konkurirali, kljub določenim težavam. Žalosti me, da niso vztrajali na tej poti, saj me resnično zanima, kaj bi prinesla. Žal pa se je stezica končala pri številki dve.

Razvojna ekipa: NeocoreGames
Založnik: NeocoreGames
Platforme: PC
Nakup: Steam
Datum izida: 26. april 2022
Cena: 40,49 €

Zvrst: Potezna strategija / Igranje vlog

Kralj Arthur brez Arthurja?

Največja finta na igri je, da pravzaprav sploh ne prevzameš vlogo kralja Arthurja. Precej fantastično izdelana uvodna cinematična sekvenca ti razloži, da se igra odvija po tem, ko večina prigod o najbolj znanem britanskem kralju premolkne. V končnem obračunu med silami dobrega in zla je kralj Arthur utrpel smrtni udarec in zlikovci so preplavili kraljestvo. Njegovo delirično telo z zadnjo kapljo življenjske sile je skrivnostno izginilo neznano kam. Govorice pravijo, da je kralj preživel, a ga je zapustil njegov stari jaz in sedaj njegovo “truplo” vodi nekaj groznega in zlobnega…

Namesto tega stopiš v čevlje njegovega smrtnega sovražnika – viteza Mordreda. Kralju si uspel zadati končni udarec, a ob tem prav tako izgubil svoje življenje. A jezerska gospa, skrivnostna in izmuzljiva gospodična, ti je ponovno vdihnila iskro življenja. Tako si se znašel v post-arthurskem svetu, polnem teme in nepredstavljivih grozot. Knight’s Tale je sodobno pripovedovanje klasične arthurske mitološke zgodbe s temnimi fantazijskimi tropi, zasuk tradicionalnih viteških bajk.

Zgodba se tu komaj prične. Po begu iz začetne temnice in spoznanjem nekdanjega pripadnika nasprotnih sil in Arthurjevega rejniškega brata, Gospoda Kaya si soočen s sedanjim stanjem kraljestva. Nasploh je igra polna znanih imen, ob katerih bodo vsakemu poznavalcu legende ušesa veselo zastrigla. Od zlobnežev, pa do bolj in manj poznanih vitezov okrogle mize, ki jih lahko ponovno povedeš pod svojo oblast.

V središču pozornosti je seveda Mordred. Po uvodnjaku zgroženo spozna(š), da sile zla z razlogom nosijo ta naziv. Celotno kraljestvo je bilo pahnjeno v kaos ter bedo in ironično si ti tisti, ki mu je bila naložena naloga rešitve sveta in zbranja vitezov okrogle mize. Tvoje končno poslanstvo je, da dokončno pokončaš kralja Arthurja… Oziroma to, kar je nekdanji kralj postal.

Enkrat zloben, vedno zloben?

Kampanja v King Arthur: Knight’s Tale daje velik poudarek na moralne odločitve, ki imajo v strukturi pomembne posledice in dodajo napetost taktičnim odločitvam. Boš zadržal tvoj sloves in Camelotu vladal kot okrutni egoističen manijak ali si boš prizadeval za dobro kraljestva? Vsaka odločitev se odraža na moralnem grafu, kjer lahko vidiš tudi bonuse, ki jih ponik v katerokoli smer prinese.

Vsi vemo, da je biti vitez tvegan posel in kateri koli od 30 junakov, ki jih zaposliš pod svojo oblast, lahko trajno mrkne na bojnem polju, v kolikor številka prejete škode preseže količino njihove življenjske sile. Tudi obrnejo se lahko proti tebi, če jim ni všeč stil tvojega vladanja, kar vodi v večjo napetost, kot jo čutiš pri večini poteznih iger igranja vlog.

To pa je tudi to, kar naredi igro toliko boljšo. Kar se tiče igralne plati, gre namreč za precej standardno povest, ki je bila izvedena že večkrat, pa tudi veliko bolje. Resda je še malo prehitro za dokončni žebelj v krsti, saj je igra komaj izšla v zgodnji dostop, načrti za njeno prihodnost pa so izjemno obetavni. A kar je tu sedaj, je le rahlo nadpovprečno.

Izven misij imaš na globalnem zemljevidu priložnost obnove Camelota in nadgradnje ter opremljanja vitezov. Zaenkrat je število žal še omejeno, ampak sčasoma upam, da bo sistem vodil v globljo prilagodljivost. Skratka, precej generično, ampak vseeno učinkovito.

Mračno in turobno

Tudi iz stilskega vidika je igra zelo impresivna. Temačna gotska estetika opustošenega sveta odlično izkoristi predzgodbo in epski pridih za gradnjo sveta, kjer ti je mar za njegovo prihodnost. Čeprav se tu in tam pojavljajo kakšne grafične pomanjkljivosti, celostno gledano vse skupaj enostavno deluje in isto velja tudi za zvočno plat. Sploh uvodnjak je fantastičen in odlično uvede v atmosfero sveta ter ti jasno in glasno pojasni, kako je do trenutne situacije prišlo.

Razsodba

King Arthur: Knight’s Tale je impresivna RPG strategija, ki nudi vpogled v Arthurjevski svet tam, kjer večina materiala presahne. Končno smo zopet tudi dobili kvaliteten RPG z odličnim poteznim bojem, ki se ne boji dostaviti odrasle zgodbe. Težavnost je malce zmedena in določene igralne mehanike bi bile lahko malce bolje izpopolnjene, vendar pa je zadeva dovolj kvalitetna, da svojo ceno upraviči.

(+) Fantastična stilska zasnova
(+) Zanimiv svet, ki te potegne vase
(+) Težaška izkušnja, kjer preživetje ni samoumevno
(-) Pretirano enostavna na določenih področjih
(-) Bizarno velika velikost na disku

Objava King Arthur: Knight’s Tale – Recenzija | Peca je dobila novega vladarja se je najprej pojavila na HOPsi.

Kombinacija je bila tako odličen prvenec, ki mu je sledilo še boljše nadaljevanje. Na Total War: Warhammer III pa smo ljubitelji morali čakati vse do 2022. Zdaj je končno prišel in nas pahnil v obrobje fantazijskega pekla. Naj kar takoj rečem, da v kolikor sta ti bila všeč prva dva dela, brezskrbno kupi nadaljevanje, saj je formula enaka, zgolj izboljšana. V tretje gre rado, kajne? Namesto tega, da bi znova šli skozi vse stvari, ki igro naredijo odlično, se bom raje osredotočil na novosti, saj ni smiselno ponavljati enih in enakih konceptov. Ti so ljubiteljem poznani že od praveka.

Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA, Feral Interactive
Platforme: PC
EIGRE: Povezava
Datum izida: 17. februar 2022
Cena: 48,29 €

Zvrst: Strategija

VIDEO RECENZIJA

Boljše, višje, močneje

Prva opazna stvar bodo določene manjše izboljšave kvalitete življenja. Diplomacija je veliko priročnejša, saj deluje po principu Three Kingdoms, kjer lahko že takoj vidiš, kako razmišljajo vse frakcije. Večje spremembe so doživele tudi mestne bitke, ki so nekako vedno bile šibka točka Total War iger. Še vedno niso izjemne, ampak nov sistem kar dobro deluje.

Pošastne, šefovske in druge večje enote se ne bodo več pogumno borile od začetka do kraja, ampak bodo na 50% začele kričati od bolečine in se od takrat naprej borile manj učinkovito.

Večje spremembe je doživela tudi kampanja. Od možnosti najema zavezniških enot drugih frakcij do nasploh boljšega sodelovanja zaveznikov. Drugih sprememb je še ogromno, preveč, da bi našteval, ampak splošni princip je še vedno enak. Izberi začetno frakcijo z unikatnimi mehanikami in se podaj v fantazijsko navdahnjen srednji vek v želji po globalni dominaciji. Če te ne bo pokončal podganjek, ki seveda sploh ne obstaja, te bo pa podanik boga perverznosti in opolzkosti.

Seveda bo potrebno tudi tokrat nekaj časa počakati na način Immortal Empires, ki bo združil vse tri igre v orjaški zemljevid, v kolikor si seveda lastiš vse tri igre. V osredotočenem načinu trojke pa je tako več poudarka na zgodbi in lahko govoriva o narativni kampanji, ki je zelo dobro dodelana. Vseskozi daje njen tonus in prispeva najzanimivejše trenutke.

Kar se prične z redom

Seveda smo ponovno dobili kar nekaj novih frakcij. Tokratno število novincev je osem, s tem, da so Ogri kot Norsca in bojevniki kaosa tudi tokrat del prednaročila. Najbolj všečen del mi je zmerom bil, kako unikatne so frakcije, saj gre še nikdar videno raznolikost v pravzaprav strategijah nasploh in tudi tokrat ni nič drugače.

Igro postavlja mejnik tudi za Warhammer znamko, saj izkleševa civilizacije Cathay, ki je prej bila znana zgolj kot skrivnostna sitna azijska tetka tam na daljnem vzhodu. Od sedaj naprej bodo znani kot kul azijski stric, ki obvlada ravnovesje med jinom in jangom. Njihova tematika vleče na srednjeveško Kitajsko. V trenutku, ko sem jih prvič ugledal, sem pomislil na film The Great Wall.

Kot škratje so zelo obrambno naravnani, saj morajo braniti velik kitajski zi… hočem reči Bastion pred silami mongo… Kaosa. Smodnik, neprebojni obrambni zid in zmaji. Če ti je všeč to troje, se boš z njimi počutil kot doma, ne glede na to, katerega izmed vladarjev izbereš.

Naslednja rasa je mnogim precej ljuba skupina trdovratnih mož severa pod vodstvom Else ter Rasputina. Kislev je frakcija, ki jo pripadniki Cesarstva pogosto označujejo za barbare, a so prvi obrambni zid ljudi pred hordami zla. Čeprav so že mnogokrat padli, se vedno znova poberejo, saj gre za trdožive, hibridne in pogumne bojevnike s podporo konjenice in medvedov.  

Naslednji v vrsti so Ogri. Če si jih že ugledal v drugem delu, bolj kot ne veš, kaj pričakovati. Absolutne enote požrešnosti in pogoltnosti, vodi jih želja po dobičku in mesu in to se odraža tudi v njihovi frakciji. Z možnostjo sklepanja kupčij in ustvarjanja novih mest, kjerkoli jim srce poželi, gre zagotovo za najbolj korporativno frakcijo. Pazi se le suličarjev, saj veliki fantje hitro padejo pod neprestanim sunkom sulic, ne glede na to, če jih vihti izšolan bojevnik ali navaden kmet.

Se konča v kaosu

Seveda niso izostali bojevniki Chaosa, okoli katerih se vrti celotna tretja igra. Na izbiro so kar štiri možnosti. Bog bolezni Nurgle, katerega igranje ne priporočam po kosilu in vihti najbolj odporne in nagnusne izmed enot, krvoločni Khorne, pri katerem se vse vrti okoli vojne in tako premore nekatere izmed najboljših bojevnikov v igri, razvraten Slaanesh, ki je mojster diplomacije, kultizma in privabljanja sovražnih enot na svojo stran in čarovniški Tzeentch, s katerim nisem igral in ga ne poznam tako dobro.

Več kot dovolj velika izbira pokvarjenih zlobnežev in demonov, ki se razprostirajo skozi celotno mapo, če pa se ne moreš odločiti med njimi, ti preostane skupna sila kaosa, ki vse združuje pod eno zastavo. Vsaka nacija daje drugačen občutek in možnost variacij je velika, z nasprotjem do preostalih Total War iger, kjer so prevladovale sulice in meči.

Polno barvnih odtenkov, pisanosti in zmede, Creative Assembly pred izzivom tega čudnega sveta niso klonili, ampak so najbolj nerealen in neverjeten del Warhammer sveta prelili v strateško igro, ki ne skopari z vizualnimi učinki.

Osnovna igralna mehanika se ni spremenila. Še vedno boš spočel armade, osvajal mesta in se skrival za zidovi, ko bo Kaos brzel po tvojih planjavah, lahko pa se odpraviš tudi skozi portal in obiščeš deželo kaosa za potencialno ogromnimi nagradami.

Res je, tretja igra je ponovno dosegla to, kaj si je Total Assembly zadal in če bi že kaj moral kritizirati, je to res katastrofalno malo različnih enot za nove frakcije, ki kar kliče po dodatku ali dveh. Določeni ljudje se pritožujejo tudi nad optimizacijo ampak čisto tako pošteno sem bil sam presenečen nad tem, kako dobro igra deluje, saj sem jo na prenosniku z RTX 3070 grafično kartico brez težav gnal na ultra nastavitvah pri 144 sličicah na sekundo.

Razsodba

(+) Še več iste poslastice
(+) Izboljšave kvalitete življenja
(+) Nove frakcije so zanimive
(+) Nova kampanja je zanimiva
(+/-) Igra se bo razživela z izzidom Immortal Empires
(-) Občasno sesuvanje
(-) Majhno število enot za nove frakcije

Objava Total War: WARHAMMER III – kaotičen zaključek trilogije se je najprej pojavila na HOPsi.

Za franšizo Expeditions s predhodnima naslovoma Vikings in Conquistador stoji studio Logic Artists. Mojo levo obrv je dvignilo dejstvo, da so sicer malce pred izidom najavili, da zapirajo vrata studia. Desna je nemudoma sledila ob omembi, da se bodo člani ekipe preselili k novoustanovljenemu razvijalcu Dynasty Studios, ki bo izdeloval igre, ki bodo slonele na NFT konceptu. Vsi vemo, da so NFT-ji stvar, katere si vsak resen igričar želi bolj od Witcherja 4 ali Half Life 3. Sarkazem na stran, kljub tej (osebno mnenje avtorja, ki morda ne odraža mnenja širše publike) idiotski odločitvi razvijalcev ta naj ne bi vplivala na posodobitve igre, saj si pravice do te lasti založnik THQ Nordic. Prav tako vsi člani ekipe ne bodo skočili na drugo ladjo in nekateri bodo ostali in delali na posodobitvah in DLC-jih.

Razvojna ekipa: Logic Artists
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 20. januar 2022
Cena: 44,99 €

Zvrst: Strategija/Igranje vlog

Potovanje skozi zgodovino

Franšiza Expeditions se mi je od nekdaj zdela zelo posrečena. Občasno je ogromne ambicije avtorjev sicer oviralo v oči bodeče manko sredstev in ob igranju naslovov bi skoraj potreboval sončna očala. Odvratna optimizacija, na tone hroščev in uborna grafična podoba so izločile veliko igralcev. A tisti, ki so kljub temu vztrajali in bili pripravljeni zamižati na eno oko, so za uborno naslovnico našli pravi zaklad. Navsezadnje se je za številnimi težavami skrivalo tisto, v kar so avtorji vložili vsa sredstva, kar jim jih je uspelo nabrati na kup – impresiven sadež trdega dela tako scenaristov, kot tudi snovalcev.

Vse dele serije Ekspedicije združuje zgodovinsko dogajanje, kjer se glavni junak odpravi na oddaljeno, nevarno potovanje. Prejšnji igri sta nudili sodelovanje pri kolonizaciji novega sveta in vikinških osvajalnih pohodih, zdaj pa je čas za osvojitev antične Grčije. Poleg tega mi je všeč dejstvo, da avtorji dokaj dosledno prikazujejo zgodovinske dogodke si pa radi pustijo ogromno fantazijskega pridiha. V središču dogajanja so tako vedno nevarnosti potovanja ter štorija, medtem, ko je realizem bojevanja in realistična taktika na stranskem tiru.

Nova ekspedicija ostaja zvesta tradiciji, vendar v marsičem posoli znano formulo. Začetek igre ne posveča veliko pozornosti zapletu v ozadju: na kratko pove, zakaj se kot glavni lik odpravljaš v boj proti Grkom, te hitro seznani s pomočniki in hura, že postaneš poveljnik svoje legije. Uvod je podoben kakšnemu Total War naslovu, in ne prologu taktične igre igranja vlog, ampak to je zavajajoče.

Junak, katerega zgodba spominja na le to glavnega lika knjižne serije Empire avtorja Anthony Riches, hitro napreduje na častniški položaj – izjemno daleč od lastnega območja udobja. Absurdna situacija za poznavalce osnov rimske politike, a iz igralnega vidika razumem, zakaj so jo udejanjili.

Rimska taktika malo drugače

Naj te prejšnji stavek, da so igralne mehanike v seriji postavljene na stranski tir, ne zavede. Bojni sistem predstavlja presenetljivo zabavno meso. Osnove bitk bodo zagotovo poznane vsakemu ljubitelju poteznih taktik in iger, kot je XCOM. Liki imajo nabor aktivnih in pasivnih sposobnosti, bojni zemljevid je razdeljen na hekse – vse je boleče znano, a izvedeno na zelo visoki ravni, zlasti v kontekstu serije. Umetna inteligenca je po mojih izkušnjah nadpovprečna in nudi dostojen izziv, misije raznolike in bitke poštene. Tokrat prvič na bojiščih najdemo tudi interaktivne predmete in pokrajino, ki omogoča višinsko prednost, ogromno svobode pa imaš tudi pri izbiri opreme za celotno partijo.

Lokacije, kjer se odvijajo bitke, so na splošno presenetljivo dobre: ​​zahvaljujoč kompetentnemu oblikovanju se vsaka počuti edinstveno in je polna taktičnih priložnosti. Poleg tega naloge v bitkah niso več reducirane na banalno iztrebljanje nasprotnikov. Nekje moraš prebiti srborito obrambo, nekje zažgati dragoceno ladjo, spet drugje rešiti talca iz ujetništva brez povzročanja hrupa. Pogosto je možno isto nalogo izvesti na več načinov, vključno s tistimi, ki jih niti razvijalci sami niso uganili.

To je odlična motivacija za taktične eksperimente, še posebej, ker Expeditions: Rome ponuja kar nekaj orodij za vojaške operacije. Razvejano drevo sposobnosti ni tako obsežno kot v prejšnjih igrah, vendar še vedno ustvarja veliko prostora za fleksibilno gradnjo likov, sovražniki pa ti ne pustijo predolgo dihati ne glede na težavnostno stopnjo.

Pripoved Expeditions: Rome sprva ni preveč očarljiva, a postopoma scenarij opazno pridobiva zagon. Od nje pa tako ali tako ne gre pričakovati nobenega presežka napram večjim AAA naslovov. Osrednja zgodba je sama po sebi precej predvidljiva, a pozornost do detajlov, čudoviti dialogi in nelinearnost rešijo situacijo. Pripovedovanje okolice je pravi užitek, odločitve pa nikoli niso preproste in te v prihodnosti nenehno spominjajo nase, včasih na zelo nepredvidljiv način.

Še posebej prijetno je, da igralec občasno dobi priložnost vplivati ​​na resnične zgodovinske dogodke. Igra na splošno spretno balansira med znano zgodovino in njeno svobodno interpretacijo. Včasih lahko zaradi poznavanja obdobja vnaprej ugibaš o prihajajočih zapletih, včasih pa se pripoved ostro obrne v povsem nepričakovano smer.

Legija in rimski specialci

Z liki se je pojavila dvoumna situacija. Vsak od njih se na prvi pogled zdi karikaturno pavšalni: krotki mlečnozobi rekrut Julij Cezar, modri stari mentor, skrivnostno bojevito dekle, ki misli, da je Mulan… A na takšne težave hitro prenehaš biti pozoren, saj je vse ostalo presenetljivo dobro. Čas in stiske vojne razkrivajo like iz novih zornih kotov, dialogi so nepozabni, redek humor pa vedno zadene v tarčo.

Najpomembnejša pomanjkljivost igre pa je sam svetovni zemljevid. V prejšnjih delih serije je moral igralec opraviti dolgo pot, kjer te je za vsakim vogalom čakala smrt zaradi lakote, mraza, bolezni ali poškodb. Da bi to dosegel, je bilo treba zbirati sredstva, popravljati opremo, postavljati taborišča in skrbno spremljati, da je vsak član odprave opravil svoje delo: navsezadnje je nekdo moral dobiti hrano, popraviti oklepe, zdraviti rane itd. on.

Prej se je vse to dogajalo na globalnem zemljevidu, tokrat pa so avtorji bistveno spremenili sistem. Zdaj igralec ni odgovoren za ducat Vikingov, ampak za več tisoč vojakov. Vojska pod tvojim poveljstvom se premika ločeno od glavne enote in je zasnovana tako, da zajema pomembne strateške točke na zemljevidu. Mesta, vasi, žage in kamnolomi bodo vsi postali del rimskega cesarstva in začeli prinašati sredstva, ki jih je mogoče vložiti v nadgradnjo taborišča in vojske.

Težava je v tem, da razen zajemanja točk na zemljevidu ni ničesar zanimivega, sam proces osvajanja pa predstavlja zelo dolgočasna mini igra, kjer ti ni potrebno storiti ničesar. Ta lekcija postane takoj ponavljajoča, toda Expeditions: Rome vztraja in te prisili, da zavzemaš ozemlja do samega konca igre. In ko tempo posledično popusti, pozornost pritegnejo drugi dražljaji. Počasno napredovanje zgodbe, neskončni pohodi od enega naselja do drugega… Mogoče se ob malo več interaktivnosti zavzemanje Grčije in vodenje vojske ne bi zdelo mukotrpno, a v trenutnem stanju ta mehanika ni kos preostanku.

Hkrati je monotono strateško igranje Expeditions: Rome edina večja pomanjkljivost, razen včasih prevelike svobode na področju zgodovine, kjer nihče ne ve, kakšne so minimalne zahteve za status centuriona in kjer le ti predstavljajo alternativo dandanašnjim posebnim enotam. Razvijalci so se končno skoraj znebili občutka pomanjkljivega proračuna, ki je serijo preganjal iz leta v leto. Da, kot se je izkazalo, popolnoma brez hroščev in napak ne gre, a igre ne želim pretirano grajati. Ravno nasprotno. Mislim, da predstavlja enega zanimivejših projektov za ljubitelja antike in antičnega Rima.

Razsodba

(+) Odličen bojni sistem
(+) Raznolike vrste misij
(+) Bogat svet, poln podrobnosti
(+) Zanimivi liki in dialogi
(+/-) Zgodba ni slaba, je pa predvidljiva
(-) Vodenje vojske postane kmalu mukotrpno
(-) Brez hroščev še vedno ne gre

Objava Expeditions: Rome – Recenzija | Cezar bi bil velik oboževalec XCOM-a se je najprej pojavila na HOPsi.

Football Manager je ena najbolj zafrustriranih, a hkrati izpopolnjujočih franšiz, kar so jih igričarski bogovi poslali svojim zvestim podanikom. Vsekakor se moraš zavedati, da se podajaš v virtualno športno bojišče, ki se ne bije zgolj preko zelenic, temveč preko gore podatkov, ki omogočajo neprekosljivo zatopitev v svet nogometa. Ne kroži zaman nešteto govoric o nogometnih menedžerjih priznanih klubov, ki so preko analize teh iger sprejemali odločitve o trgovanju igralcev in taktiki na nogometnih zelenicah.

Razvojna ekipa: Sports Interactive
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 8. november 2021
Cena: 54,99 €

Zvrst: Športna menedžmentska simulacija

Nova iteracija žogobrca

Kako dober je torej novi nogometni menedžer? To je težko vprašanje. Bodimo iskreni – nihče ne ve, kako DOBER dejansko je vsaka nova iteracija nogometnega menedžerja, dokler tri ali štiri sezone globoko ne govori o nadarjenem krilnem igralcu nove generacije, kot da bi bil njegov najljubši nečak. To je nedvomno igra, za katero potrebuješ ogromno časa in katere lepota se skriva v kompleksni preprostosti.

Gre za obsežen špil, ki ga lahko igraš zelo površinsko, a hkrati lahko iz njega narediš doktorat. Napredne mehanike je težko usvojiti, a ko jih enkrat imaš v malem prstu, se ti odpre nov svet. Če pa igro igraš prvič, ti ponuja precej obsežno in dobro pripravljeno inavguracijo.

Football Manager je tako blago rečeno obsežna igra. Najnovejša ponovitev je uvedla več popravkov in popravkov, ki so me popolnoma posrkali in me prisilili, da sem investiral veliko več časa v vidike igre, ki sem jih prej skoraj v celoti zanemarjal.

Taktično metanje plastenk

Po novem nekateri prej površno vključeni deli delujejo dosti bolj organsko. V prejšnjih naslovih je bila najboljša pot do uspeha prilizovanje vodji kluba, hvaljenje igralcev ob zmagi (in včasih svarjenje pred samozadovoljstvom) in masovna zamenjava kadra ter vali žaljivk ob nizu porazov. V novi enačici pa obstaja več možnosti za komunikacijo z igralci in novinarji kot kadarkoli poprej.

Po novem lahko gestikuliraš na tiskovnih konferencah in ekipnih pogovorih. Sistem je zamenjal klasično izbiro ‘mirnega’ vedenje, ki mu sledi občasno ‘asertivno’. Če v motivacijski nagovor, kjer bi solzico potočil še Winston Churchil, vključiš preveč iracionalne gestakulacije, boš hitro izgubil zaupanje ekipe (sploh možnost ‘Vrzi plastenko vode’ rezerviraj za res katastrofalne prikaze igre na zelenicah). Vendar lahko pravočasno zmerjanje dela čudeže.

Veliko širša izbira opcij je zdaj veliko pomembnejša in vpliva na moralo ter prikaz igre, če prej ne glede na vse nisem opazil velike spremembe. Razmisliti moraš o tem, kaj je najboljši odziv v vsaki situaciji. Ne moreš se zgolj zdreti ob vsakem porazu in deliti poljubčke ob vsaki zmagi, saj to ne bo avtomatično vodilo v boljši žogobrc v naslednji tekmi.

Tudi s položaji se je po novem lažje poigravati. Všeč mi je nova postavitev petih branilcev, kjer napad sloni na dveh krilnih branilcih, ki vršita pritisk ob posesti, večina drugih pa lahko udobno preklaplja med vlogami.

Vedno se mi je zdelo čudno, da bočnega branilca nisem mogel postaviti v nekoliko agresivnejšo vlogo. Enostavno prej niso premogli popolnoma nič znanja o igranju te vloge. Tako je lepo končno videti nekaj prilagodljivosti v različnih položajih. To je dodatna raven prilagodljivosti, s katero v preteklosti nisi mogel eksperimentirati v celoti. Zdaj lahko načrtuješ boljšo strategijo glede na stanje ekipe, ne da bi ti bilo treba brskati po trgu prostih igralcev za novimi žrtvami za specializirane vloge

Na mladih svet stoji

Football Manager 2022 je implementiral vse vrste novih funkcij. Tisti, ki so zame najbolj izstopali, so deli, zaradi katerih je preživetje desetletij v igri (in mesecih v resničnem življenju) enostavnejše in še bolj v veselje.

Če ti besede ‘dinamične ocene mladih’ ne pomenijo nič, je to popolnoma kul. V bistvu pa izraz pomeni, da se sposobnost in zanimanje mladih za nogomet v vsaki državi lahko in se bo sčasoma spremenila. Recimo, da želiš prevzeti nadzor nad narodom z manj prestižno nogometno zgodovino. V karieri bi si lahko zadal cilj dviga prepoznavnosti nogometa v tej državi in ​​tako navdušil javnost in mladino za večjo podporo nogometnih izbrancev. To je zanimiva funkcija za dolge igre, toda kot nekdo, ki dano igro rad igra več sezon, je priložnost, da nenogometno državo spremenim v svetovno športno velesilo, res vznemirljiva.

Druga stvar, ki jo je treba poudariti, je pogovor z agenti igralcev. V resničnem življenju so igralci ljudje z željami in potrebami. Zanje delajo agenti, ki imajo prav tako lastne želje in potrebe. V Football Managerju 2022 lahko dejansko greš do agenta in se z njim pogovoriš o želji pridobitve njegove stranke, s čimer boš dobil vpogled v to, kako zainteresiran igralec je in kaj bi predvidoma bilo potrebno, da se to zgodi. Komajda gre za velik trenutek, a zaradi njega se agenti počutijo kot resnične osebe z možgani in vsemi ostalimi organi. Football Manager in svet, kjer se odvija, pa sta toliko bolj zanimiva.

Popolnoma nov sistem športne analize

Če te zanima športna statistika, je Football Manager 2022 prav tako prava različica. Data Hub je odlična izboljšava analitike, ki odlično odraža sodobno igro in omogoča analiziranje vsega, od stopnje uspešnosti v kotih glede na taktiko, do natančnosti strelov in poročil o uspešnosti posameznega igralca. Od svojega oddelka za podatke lahko celo zahtevaš posebne informacije. Tako lahko recimo želiš, da razpršeni graf pokaže, kako se obnese tvoj vratar v primerjavi s preostalimi klubi lige.

Prav tako je super videti, da se metrika pričakovanih golov spreminja med tekmo. Ne bom se pretvarjal, da razumem, kako točno je preračunan, vendar upošteva različne dejavnike, vključno z natančnostjo strelov, pogostostjo, nevarnostjo napadov in splošnim pritiskom na gol. Tako dobiš številko za pričakovane zadetke, ki bi jih morala vsaka ekipa dati. Tako je možno med tekmo enostavno videti, kako tvoji ekipi trenutno gre.

Nisi ljubitelj globokih analiz in matematike? Kaj potem sploh delaš tu!? Ah, koga hecam, tudi za to je poskrbljeno. FM22 vnese nekaj poenostavljenih statističnih podatkov in jih zapiše v besedah, ki jih lahko razume tudi popoln novinec *khm*idiot*khm* in v kolikor te brigajo samo določeni aspekti, lahko preostanek enostavno predaš asistentu menedžerja.

Razsodba

(+) Še več taktičnih možnosti
(+) Še podrobnejša analiza
(+) Predelan sistem komuniciranja
(+) Večji poudarek na nacionalno mentaliteto
(+) Več manjših sprememb
(-) Odsotnost večjih udarnih novitet

Objava Football Manager 2022 – Recenzija | Najboljši nogometni menedžer doslej se je najprej pojavila na HOPsi.

Razpored v koncu leta bo namreč res poln potencialih uspešnic. Igralci povsod sedijo v pričakovanju naslednjega prelomnega naslova, prenove nostalgične uspešnice ali neodvisnega hita. Verjemi, da se bo za vsakega izmed njih našlo kaj primernega. Pripravili smo seznam naših najbolj pričakovanih prihajajočih iger za naslednji mesec, da boš lahko čim prej in tem lažje našel naslednjo najljubšo igro za preigravanje čez mrzle mesece.

Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v oktobru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. Bloodshore – 3.11.2021

• Razvojni studio: Wales Interactive
• Založnik: Wales Interactive
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Pustolovska akcijska avantura
• Cena: Trenutno neznana
• Link

Bloodshore je FMV oz. Full Motion Video igra, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot igra s popolno video-gibalno podporo. Za njo stoji studio Wales Interactive, ki je znan po raznih priljubljenih FMV igrah, kot sta The Complex in Late Shift. Seveda njihov repertoar ne obsega le tega žanra, saj so se podpisali tudi pod nekatera druga dela, kot je grozljiva avantura Maid of Sker. V sodelovanju z Good Gate Media (z njimi so sodelovali pri vseh FMV igrah) bodo tokrat izdali Bloodshore.

Bloodshore sloni na konceptu Battle Royale. Udeleženci te smrtonosne igre so “vplivneži” socialnih omrežij, obsojenci na smrt in uveneli zvezdniki. Zbrani so na zapuščenem otoku in le eden ga bo lahko zapustil z vsaj delno delujočimi vitalnimi organi. Za ljubitelje žanra battle royale ali mahnjence nad nedavno korejsko televizijsko uspešnico Squid Game, ki je prevzela svet, bo Bloodshore dobrodošel vir zabave. Igra bo slonela na cinematičnih vložkih, kjer bo igralec odločal o tem, kdo živi in kdo umre. Interaktivni film bo igralcem prinesel poglobljeno Battle Royale vživetje iz nekoliko drugačne perspektive in zanimivo bo videti, kako se bo vse skupaj odvilo.

2. Recipe for Disaster – 4.11.2021

• Razvojni studio: Dapper Penguin Studios
• Založnik: Kasedo Games
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: Neznana
• Link

Si pod pritiskom hladen kot kumara? Verjameš, da gre ljubezen skozi želodec? Poznaš malo goro rekov o hrani, pa jih nimaš kje izrabiti? Zdaj je čas, da zložiš vsa jajca v eno košaro z igro kulinaričnega kaosa. Recipe for Disaster, ki je bil v začetku lanskega leta oznanjen kot drugo sodelovanje med Kasedo Games in Dapper Penguin Studios po Rise of Industry, bo v novembru serviran na krožnike lačnih ljubiteljev menedžentskih strategij.

Recipe for Disaster je igra, kjer se ukvarjaš z upravljanjem lastne restavracije. Gre za družabno simulacijo, ki igralca postavi v čevlje neizkušenega, a ambicioznega glavnega kuharja, kateri si prizadeva uresničiti vseživljenjske sanje in postati mednarodno priznan vodja restavracije. V obdobju zgodnjega dostopa bodo igralci lahko aktivno vključeni v razvoj, na voljo pa bodo tudi številne možnosti za predložitev povratnih informacij ter obdobje glasovanja o določenih vrstah želene vsebine, npr. novih temah restavracij in drugih ključnih funkcijah, ki bodo nato vključene v igro. Skratka, iz te moke bi znal nastati kar spodoben kruh.

3. Call of Duty: Vanguard – 5.11.2021

• Razvojni studio: Sledgehammer Games
• Založnik: Activision
• Platforme: PC, Xbox One, Xbox Series X/S, PlayStation 4, PlayStation 5
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

novembru nas ponovno čaka tudi vsakoletni dvoboj med dvema streljaškima gigantoma in prvi bo svoje pokazal Call of Duty. V Call of Duty: Vanguard bomo spet stopili v blatne gojzarje vojakov iz največjega svetovnega konflikta in se bojevali preko vzhodne in zahodne fronte, Afrike in Pacifika. Razvijalec nam bo tokrat predstavil nekoliko drugačno zgodbo. Dogajanje se bo namreč odvijalo po tem, ko Hitler požre svojo tabletko in so sile osi poražene. A ne v celoti, saj veja vojske, ki ji poveljuje glavni zlobnež Heinrich Freisinger, preko skrivnostnega projekta, kodno imenovanega Phoenix, skuša odkriti Hitlerjevega naslednika. Ne vem, koliko ima to smisla, a sliši se zanimivo.

Seveda meso igra predstavlja ne predstavlja zgodba, temveč večigralstvo. To bo v Call of Duty: Vanguard znova golo in neusmiljeno, spustilo pa te bo naravnost v kaos simuliranega bojišča druge svetovne vojne, ne da bi pri tem zapravljalo nepotrebni čas. V odprti beta fazi za prednaročnike se je Vangard izkazal za precej standardni CoD naslov in če poznaš franšizo, boš skoraj takoj našel tla pod nogami. A vseeno bo nov Call of Duty imel kup novih stvari, ki bi te znale navdušiti. Videli bomo, kako se bo končno izkazal, ampak nedvomno gre za igro, ki jo veliko ljudi nestrpno pričakuje.

4. Jurassic World Evolution 2 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Frontier Developments
• Založnik: Frontier Developments
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, XBox Series S/X
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: 59.99€
• Link

Jurassic World Evolution je bilo eno največjih presenečenj v 2018. Prišla je v letu, polnem monumentalnih izdaj in ker je šlo za licencirano igro, nihče v resnici od nje ni pričakoval strašno veliko. Toda Frontier Developments je na koncu pripravil eno najbolj zabavnih in zasvojljivih strategij tistega leta, ki je zadela žebljiček številnim ljubiteljem Jurskega parka, ljubiteljem simulatorjev upravljanja in, pač, ljubiteljem dinozavrov na splošno. Mislim, da ima prihajajoče nadaljevanje, Jurassic World Evolution 2, precej dobre možnosti, da znova zavihti kladivce.

Jasno je, da Jurassic World Evolition 2 gradi na trdnih temeljih predhodnika in da bo tako kot prva igra poln ljubezni do dinozavrov, zna pa jo še dodatno evolvati (heh, sploh mi ni žal). Njegov predhodnik se je v mnogih stvareh odlikoval, vendar je bila dejanska mehanika upravljanja parka v nekaterih pogledih nekoliko mešana – zlasti v smislu funkcij gostov. Nadaljevanje pa obljublja nekaj prepotrebnih izboljšav. V Evolution 2 bodo gostje imeli edinstvene osebnosti, ki bodo vplivale na njihova pričakovanja, zahteve in razpoloženje. Mogoče je to samo moja pristranskost, ampak Jurassic World Evolution 2 glede na videno izgleda kot odlično nadaljevanje, ki se zna ponovno uvrstiti proti vrhu letošnjih strateških izidov.

5. Forza Horizon 5 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Playground Games
• Založnik: XBox Game Studios
• Platforme: PC, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Simulacijska dirkačina
• Cena: Od 59.99€
• Link

Serija dirkaških iger Forza Horizon že od samega začetka navdušuje. Ne samo s pestrim izborom avtomobilov ter dobrim občutkom dirkanja, ampak tudi z grafično podobo, ki se z vsakim delom približuje realni sliki, ki jo lahko vsak dan uzremo izza resničnega volana. Forza Horizon 4 kljub starosti treh let še danes grafično impresivna igra, ki se vozi čudovito. Če gojim do nje eno samo zamero je to okolica, saj Združenemu kraljestvu preprosto manjka tista pika na i, kar je v trojki naredila raziskovanje nadvse zanimivo.

Ravno to bo poskušala odpraviti igra Forza Horizon 5, ki nas bo tokrat preselila v sončne predele Mehike. Forza franšiza bi po mojem morala igralcu vedno nuditi vtis, kot, da se je ravnokar odpravil na oddih v neko eksotično deželo. Le da tam ne boš poležaval na plaži, ampak boš čas raje preživel v kabini svojega najljubšega železnega konjička. Kot vedno bo v Forzi Horizon 5 v ospredju dirkanje v vseh oblikah – cestne dirke, reli, makadamske dirke in podobno, ali proti umetni inteligenci, ali pa proti večigralskim nasprotnikom. Tu bo znova tudi velikodušna metoda previjanja časa, ki bo omogočala odpravo napak pri enoigralskem dirkanju. Vsega skupaj je še veliko več in skoraj ni možnosti, da ne bi Forza Horizon 5 ob izidu postala velik uspeh med ljubitelji dirkačin.

6. Football Manager 2022 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Sports Interactive
• Založnik: SEGA
• Platforme: PC, MacOS, Android
• Žanr: Menedžmenska športna simulacija
• Cena: 54.99€
• Link

Razvijalci pri Sports Interactive nam vsako leto postrežejo z novo igro Football Manager franšize. Tudi letos ne bo prav nič drugače in prišel je čas, da se znova podamo v vode ene najglobljih računalniških simulacij. Kako dober bo novi nogometni menedžer? To je težko vprašanje. Bodimo iskreni, nihče ne ve, kako dober dejansko je nogometni menedžer, dokler tri ali štiri sezone globoko ne govoriš o nadarjenem krilnem igralcu nove generacije, kot da bi bil tvoj najljubši nečak. To je nedvomno igra, za katero potrebuješ ogromno časa.

Letos bodo igralci prejeli večji obseg gibanja, prav tako pa je izboljšave prejela tudi umetna inteligenca. Na novo bodo uvedli vlogo širokega centralnega hrbtnega branilca. Prav tako bo izboljšana izkušnja prestopnih rokov, ki bo tako bolje odražala “dramo, navdušenje in napetost” vrhunca prestopnega roka. Dobili bomo tudi namenske zaslone, ki bodo pomagali spremljati zanimanje drugih klubov za tvoje igralce. Skratka, čeprav gre iz vizualnega vidika za dokaj podobno igro kot prejšnje leto, znajo novosti predstavljati dobro vzpodbudo za prestavitev na novo različico. Virtualni nogometni menedžerji pa bodo tudi letos za vsaj par mesecev izginili iz obličja Zemlje.

7. SYNTHETIK 2 – 11.11.2021

• Razvojni studio: Flow Fire Games
• Založnik: Flow Fire Games
• Platforme: PC
• Žanr: Roguelike streljačina
• Cena: 19.99€
• Link

Flow Fire Games so dokazali, da znajo upoštevati povratne informacije igralcev. Vse od alfa izdaje prvotnega SYNTHETIK-a in številnih posodobitev, ki so igro pripeljale do končne izdaje so poslušali in sledili željam oboževalcev. Zgodnji dostop je idealen format za njihov slog razvoja in prav nikakršno presenečenje ni, da se ga bo poslužila tudi druga igra, direktno nadaljevanje prve igre, ki bo prineslo marsikatero izboljšavo.

Originalno je bil izid igre Synthetik 2 načrtovan za avgust, vendar so ga morali nekoliko odložiti. Dodal bo tri nove frakcije, zraven pa obljublja tudi skoraj neskončno možnost ponovnega igranja zahvaljujoč svežemu novemu sistemu napredovanja. V kombinaciji z že tako nepredvidljivimi okolji, naključnimi elementi in neskončnimi možnostmi oborožitve in nadgradenj. Prav tako bo igra imela integrirano podporo za modifikacije in možnost kooperativnega igranja za do štiri igralce. Čeprav gre za nekoliko manjši naslov, se Synthetik 2 vsekakor splača obdržati na radarju.

8. The Last Stand: Aftermath – 16.11.2021

• Razvojni studio: Con Artist Games
• Založnik: Armor Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Izometrična avantura, streljačina
• Cena: 29.99€
• Link

The Last Stand: Aftermath postavlja vprašanje: koliko si pripravljen dati od sebe, preden za vedno odideš? Gre za povsem nov naslov razvijalca izjemno priljubljene serije spletnih iger The Last Stand. Umrl boš, vendar ne, dokler ne boš dobro pripravljen na to. Po uspešni Kickstarter kampanji za zbor sredstev za zadnjo fazo razvoja je Con Artist Games tesno sodeloval s skupnostjo oboževalcev in podpornikov, da bi nov naslov obdelal v največji in najboljši vstop v priljubljeno serijo doslej. Okužen s trpljenjem, ki je opustošilo človeštvo, se boš lahko odpravil raziskati apokalipso in poiskati upanje za svoje preživele sotrpine.

V The Last Stand: Aftermath prevzameš nadzor nad enim od številnih preživelih, zaprtih v karanteno po smrtonosni katastrofi. Vendar je vsak preživeli okužen in mora zapustiti “hišni arest”, da bi kar najbolje izkoristil svoje zadnje dni. pred neizbežno smrtjo. Zbrati boš moral čim večjo količino zalog za tiste, ki jih boš zapustil ob svoji prezgodnji smrti. Po možnosti pa najti tudi resnico o tem, kaj stoji za virusom, ki ljudi spreminja v ljudožerce. Seveda moraš to storiti, preden podležeš okužbi, kar igri doda element nuje. A s padcem vsakega preživelega boš lahko prevzel nadzor nad drugim, ki se bo okoristil z napredkom svojih predhodnikov. Sliši se zanimivo in vsekakor me veseli, da je franšiza od ubornih korenin uspela priti tako daleč.

9. Sherlock Holmes Chapter One – 16.11.2021

• Razvojni studio: Frogwares
• Založnik: Frogwares
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Narativna avantura
• Cena: 44.99€
• Link

Razvijalec Frogwares že dolgo izdeluje igre, v katerih glavno vlogo igra enigmatični detektiv Sherlock Holmes. To so AA igre, ki nikoli niso podrle prodajnih lestvic, a vseeno držijo precejšnjo bazo navdušencev. Nudijo zanimivo raziskovanje, povezovanje sledi in obtoževanje nič hudega sluteč služabnikov, ki so skoraj vedno glavni osumljenci. V svoji prihajajoči igri Sherlock Holmes: Chapter One so se poskušali razvijalci nekoliko odcepiti od formule in nam ponuditi drugačno izkušnjo.

Sherlock bo v novi avanturi Sherlock Holmes Chapter One mlajši, spremljal pa ga ne bo več Watson, ampak novi kompanjon Jon. Prav tako se Sherlock ne bo več zanašal zgolj samo na svoj detektivski um, saj bo velikokrat padel v situacije, ko namazan jezik ne bo veliko pomagal. Strelski obračuni in naši moralni principi glede njih bodo vplivali na nadaljnji razplet zgodbe. Bojevanje bo moč tudi povsem izključiti in razvijalec pravi, da s tem ne bomo preveč izgubili na zgodbi. Par let nazaj smo tudi sami preizkusili eno izmed Sherlock Holmes iger in upamo, da nas bo tudi Chapter One uspel podobno navdušiti.

10. Battlefield 2042 – 19.11.2021

• Razvojni studio: DICE
• Založnik: Electronic Arts
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/ S
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

Drug del velikega streljaškega dueta, nov dell Battlefield franšize se bo letos imenoval Battlefield 2042. Že iz imena lahko vidiš, da se bo dogajanje iz prejšnjega dela, ki je bil umeščen v obdobje 2. svetovne vojne, preselilo v prihodnost. Ta sprememba je dala razvijalcu možnost, da predstavi napredne igralne mehanike bojevanja in cel kup robotskih pomagačev. Battlefield 2042 bo prav tako po dolgem času zavrgel enoigralsko kampanjo. Ta sicer nikoli ni bila nekaj preveč briljantnega, a je prišla vsaj hudo prav pri kazanju grafične lepote igre. Vse moči bodo tako usmerjene v delanje vrhunske večigralske izkušnje. Strežniki na PC-ju, PlayStation 5 in Xbox Series X bodo podpirali do 128 igralcev, medtem, ko bosta konzoli PlayStation 4 in Xbox One naenkrat lahko zabavali 64 igralcev.

V letošnjem Battlefieldu bosta nasproti stali strani ZDA in Rusija. Pomembno vlogo pri tem konfliktu bo nosilo tudi globalno segrevanje, ki je v prihodnosti privedlo do ekstremnih vremenskih pojavov. Tako bodo runde recimo prekinjali tornadi, ki bodo rušili vse pred sabo. Razvijalec je sporočil tudi, da so te vremenske pogoje vpeljali zaradi igralnih namenov in da to ni neka politična izjava. Zgodba naj bi se vršila skozi oči igralnih razredov, ki se tukaj imenujejo specialci. Nove sezone in dogodki znotraj njih bodo predstavile nove možnosti za igranje. Večina pritožb iz beta faze leti na igralne razrede, ki nosijo enak vizualni izgled, zato se je zdelo, da se na bojiščih strelja vojska klonov. Nekaj igralcev je bilo tudi razočaranih nad samo sestavo map in dejstvom, da se nikoli zares ne počutiš, da se okoli tebe strelja še 127 drugih igralcev. Ampak od takrat je DICE imel kar nekaj časa, da je stvari izboljšal, zato upamo na najboljše.

11. ICARUS – 20.11.2021

• Razvojni studio: RocketWerkz
• Založnik: RocketWerkz
• Platforme: PC
• Žanr: Ko-operativna simulacija preživetja
• Cena: 24.99€
• Link

Igre preživetja so zgrajene na podlagi upravljanja tveganj. Predstavijo ti cilje in upajo, da boš v svojih prizadevanjih za njihovo dosego pretiraval. Enkrat si lačen in potrebuješ hrano. Toda za pridobivanje hrane potrebuješ orožje za lov. Za kuhanje mesa boš potreboval ogenj. Istočasno boš potreboval boš zavetje za ta ogenj. Potreboval boš orodja za ustvarjanje zavetja in prostor zanj, pa tudi vodo in kisik in shrambo in … Preden se tega zavedaš, žongliraš z več elementi kot cirkusant. In v odličnih igrah za preživetje se sploh ne boš zavedal, koliko stvari držiš v zraku, dokler se ne pojavi ogorčenost in vse se zruši.

Za igro Icarus so trenutno še zgodnji dnevi, vendar se zdi, da se igra preživetja razvijalca s sedežem v Novi Zelandiji že dotika tega zapletenega ravnotežja. Igranje, ki temelji na sejah, daje igralcem veliko priložnosti, da stolče njihov ponos. Na videz je Icarus podoben kateri koli drugi igri preživetja. Pristaneš na planetu, delaš stvari za preživetje, poskušaš živeti. Pri tem lahko sodeluješ z do sedmimi drugimi igralci ali pa skušaš preživeti sam. Hudič se skriva v podrobnostih in podrobnosti glede same igre je preveč, da bi vse našteval. Vsekakor gre za potencialno eno najboljših simulacij preživetja, kar smo jih kadarkoli imeli priložnost igrati in tudi prvi vtisi beta igralcev so nadvse obetavni. Pa bo Icarus preživel ali ne? To bomo ugotovili dokaj kmalu.

12. Farming Simulator 22 – 22.11.2021

• Razvojni studio: GIANTS Software
• Založnik: GIANTS Software
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Simulacija kmetovanja
• Cena: 39.99€
• Link

Glede na številko izredno popularne serije iger Farming Simulator bi človek pričakoval, da vsako leto dobimo nov del, a temu ni čisto tako. Zadnji pravi del, ki smo ga lahko igrali na PC-ju je izšel leta 2018 pod oznako Farming Simulator 19, dvajsetica pa je bila namenjena telefonom in tablicam. Ampak letos bo konec pomanjkanja kmetovanja. Čakata nas dve novi mapi in posodobljena Erlengrat mapa ter več kot 400 kmetovalskih orodij, ki jih bodo ponujalo več kot 100 licenčnih proizvajalcev. Čakajo nas tudi letni časi, ki bodo od kmetovalca zahtevali prilagoditev obdelovanja svoje virtualne kmetije. Razvijalec obljublja tudi boljšo umetno inteligenco in močno izboljšan zvok, tako da boste poznavalci z zaprtimi očmi prepoznali tip traktorja.

Izboljšana bo tudi grafična plat, na sporedu pa je tehnična optimizacija, ki bo omogočala razvoj bolj naprednih modifikacij. Vsaka prava kmetija mora imeti seveda tudi psa in ni še jasno, ali bomo tega lahko plodno uporabili za pašo ovac ali pa bo tam samo zato, da mu podajamo žogo in ga vsake toliko popraskamo za ušesi. Zanimivo je, da nam bo novi Farming Simulator omogočal tudi nekaj sprostitve in ko ne bomo vozili kombajna, bomo lahko skočili na hrbet konja in se odpravili v raziskovanje gozda ali pa bomo te trenutke izkoristili za bližnji ogled naše živine. Oči nam vsekakor ne bodo trpele, saj je grafična podoba v primerjavi s prejšnjo verzijo igre doživela znatno nadgradnjo. Virtualne kmetovalce tako čaka kar nekaj dela, preden se bodo lahko pohvalili z dostojno kmetijo, ki bi ji zavidal vsak pohorski kmet.

13. King under the Mountain – 24.11.2021

• Razvojni studio: Rocket Jump Technology
• Založnik: Rocket Jump Technology
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

King Under The Mountain je prihajajoči simulator upravljanja kolonije v duhu igerDwarf Fortress in Rimworld, z umetniškim stilom Prison Architect. Trenutno je igra že na voljo v alfa fazi, ki je nekakšen funkcionalni demo, v katerem lahko v skalo izkoplješ prenočišče za svoje škrate in jih poskušaš čim dlje obvarovati pred lakoto ali norostjo. Seveda ni nobeno presenečenje, da močno jemlje vpliv od Dwarf Fortress, za katerega je značilna neomajna obsedenost z najmanjšimi podrobnostmi. V njem si palčki lahko zlomijo posamezne prste, se spominjajo preteklih travm, posvojijo mačke, te pa lahko umrejo zaradi zastrupitve z alkoholom, ker so na svoji poti prečkale krčmo in kasneje med čiščenjem okončin, kot mačke pač počno, zaužile preveliko količino alkoholne pijače, ki se je med pohodom nanesla na njihove tačke.

To je zapletenost, ki je organsko nastala v več kot desetletju razvoja s strani zelo nenavadnega razvijalca, in težko jo bo doseči. King Under The Mountain ima tako frdamano zahtevno nalogo, da se osvobodi sence igre, ki si jo tako želi posnemati. Prihodnje posodobitve obljubljajo funkcije, ki jih Dwarf Fortress resda nikoli ni ponudil, kot je asinhroni igranje za več igralcev in možnost igranja različnih ras, kot so orki in ljudje. Vse skupaj bi sčasoma lahko podgorskega kralja ločilo od ostalih predstavnikov tega žanra, a najprej je do tja potrebno priti. Osebno bom veselo spremljal razvoj in upam, da jim bo uspelo doseči zadane cilje, saj je vsak nov naslov v tem žanru več kot dobrodošel.

14. Asterix & Obelix: Slap them All! – 25.11.2021

• Razvojni studio: Mr. Nutz Studio
• Založnik: Microids
• Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
• Žanr: Pretepaška igra
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Asterix & Obelix: Slap them All! bo pretepaščina, postavljena v Galijo, ki jo v celoti zasedajo Rimljani. Le ena majhna vasica neukrotljivih Galcev se še vedno upira osvojevalcem. V igri boš lahko igral kot Asterix in Obelix in odplul na najbolj ikonična mesta v seriji stripov, medtem pa se boril z rimskimi legionarji, pirati, razbojniki in celo Normani. G. Nutz Studio so poskrbeli, da bo ta pustolovščina čim bolj zvesta izvirnemu materialu.

Razvijalci so se odločili za umetniško usmeritev, ki je zelo blizu stripu, kjer so liki, kulise in animacije ročno narisane. To je poklon 2D animiranim klasikam in je izvedeno v slogu, ki bo zagotovo všeč tako ljubiteljem Asterixa kot igralcem retro iger. Sovražniki in divji prašiči bodo morali biti previdni! Asterix in Obelix se vračata… In to bo še en odličen boj!

15. Len’s Island – 26.11.2021

• Razvojni studio: Flow Studio
• Založnik: Flow Studio
• Platforme: PC
• Žanr: Avantura
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Len’s Island je avantura, v kateri boš lahko izbral svoj slog igranja – izbereš lahko preprosto življenje ali vzameš meč v roke in se odpraviš k skrivnostim, ki se skrivajo spodaj, v globini zemlje. Živahen in privlačen svet je bil ljubeče oblikovan tako, da bo pritegnil vse vrste občinstva, pa naj gre za privržence ropanja ječ, graditelje in dekoraterje, raziskovalce in uničevalce ter ljubitelje kmetijstva, zbirateljstva ali enostavno ljudi, ki samo želijo živeti preprosto življenje ter sekati drevesa ob sončnem zahodu. Na Lenovem otoku je nekaj za vsakogar.

Z že zapakiranim seznamom funkcij za EA se že odvijajo načrti za obsežno širitev, vključno s popolnim sodelovanjem za več igralcev do leta 2023. Skupaj tega načrtujejo številne druge posodobitve, predvidoma kmalu po začetku zgodnjega dostopa. To bo vključevalo elemente, kot so nove naloge in NPC-ji, več ječ in končni šef otoka. Flow Studio bo prav tako razširil zgodovino in zgodbo, dodal več vsebine za gradnjo in kmetovanje ter povečal bojno vsebino z dodajanjem novega orožja, kot so loki in drugi posebni predmeti.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – November 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

Vsakdo pride v Kupolo z različnim razlogom. Nekateri želijo razkriti njene skrivnosti in doumeti, zakaj se je nenadoma sploh pojavila; drugi vidijo obisk kot priložnost najdbe neizmernih bogastev. Potem so tu še tisti, katere je višja sila privedla v to mistično strukturo. Večino teh sicer sestavlja populacija zapornikov, katerih “višja sila” je bil sodni sistem. Le ta jih je kot iz prenatrpanega zapora premestil v nov dom kot ceneno delovno silo. Skratka. Razlogov za prihod v Kupolo je veliko. A razlog za manko teh, ki bi kupolo zapustili, je le eden. Vsi ostajajo zato, ker gre ekskluzivno za enosmerno karto. A brez skrbi. Morda boš res obtičal pod kupolo do konca svojega življenja, vendar bodi prepričan, da boš v svojem virtualnem življenju preveč zaposlen, da bi te skrbelo za karkoli zunaj nje.

Razvojna ekipa: Dark Crystal Games
Založnik: Prime Matter, Black Tower Entertainment, Koch Media
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: Povezava
Datum izida: 7. september 2021
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Starošolska pravila, novodobne metode

Taktičen znanstvenofantastični RPG je prebivalcem Slovenije na voljo za 29,99€. Od potencialnega kupca zahteva, citiram, “raziskovanje anomalične puščave, gradnjo lastnega junaka, boj s premnogimi sovražniki in in pridružitev eni od sil v uničenem svetu.” Končanje vseh treh poglavij glavne zgodbe ti bo skupno zahtevalo tam dobrih 20 ur igranja. V praksi lahko pričakuješ nekje 30-40 ur vsebine, na koncu katerih boš naletel na enega izmed 14 zaključkov.

Encased se odvija v stilu, katerega bo vsak ljubitelj igranja izvirnih iger Fallout takoj prepoznal. V prvih nekaj minutah igranja ti postane kristalno jasno, da je igra studia Dark Crystal Games namenjena starošolskim navdušencem nad izometričnimi RPG izkušnjami. Pri tem je treba omeniti, da lahko, kot se za sodobno tehnologijo spodobi, za razliko od prednikov kamero tu po želji obračaš in približuješ, kot srce poželi.

Potovanje začneš s prihodom pod okriljem Kupole. Klasičen pristop, kjer pričneš kot kos svežega mesa, omogoča, da si spišeš lastno zgodbo in se do konca svojega (načeloma kratkega) življenja podpišeš v zgodovino te bajeslovne strukture. In kje bi bilo bolje začeti, kot z gradnjo lika. Boš karizmatičen menedžer ali finančni potiskač peresa Srebrnega krila? Mogoče se vidiš med brihtnimi znanstveniki Belega krila? So ti bolj všeč črne uniforme pogumnega vojaškega osebja Črnega krila ali tehnično podkovanih inženirjev Modrega krila? Ali pa sočustvuješ s tegobami, ki so doletele pretkane zaporniške delavce Oranžnega krila?

Ne glede na ozadje bo tvoja usoda kmalu po prihodu zapečatena v zapletenem konfliktu, ki bo zahteval romanje čez radioaktivno puščavo, polno skrivnosti in nevarnosti. Dobrodošel torej v svojem novem (in poslednjem) domu. Imamo piškote, jim je pa žal dobro leto nazaj potekel rok trajanja.

Tekstilni rasizem

Svojo prvo pot sem začel kot črnosrajčnik. Tako sem že kmalu pričenjal opažati določene podrobnosti glede interakcije z drugimi člani. Uniforma mi je kljub zelenosti dala nekakšen položaj avtoritete. To je pomenilo, da so me sploh obsojenci Oranžnega krila popolnoma prezirali. Tudi večina preostalih barvnih spektrov me ni najbolje sprejela, a tu je bolj šlo za to, da so me videli kot nepismenega bebčka, zainteresiranega zgolj v ustvarjanje konfliktov. Izjema temu pravilu je bilo Črno krilo, s pripadniki katerega sem hitro spletel spone bratstva.

Začetna izbira barve oblačila je v večini iger zgolj stilska odločitev. Tu pa se pogosto odraža v opcijah med dialogom z ostalimi človečnjaki, kar ima pogosto domino efekt s širšimi posledicami. Vodi lahko v zaklenitev določenih stranskih kvestov ter ti da zmožnost reševanja problemov na malo drugačen način, čeprav je končni rezultat pogosto precej podoben.

Koncept obširne izbire razredov, kot sta tat ali bojevnik, v igrah igranja vlog ni nov koncept. A iz zgodbene perspektive je izbira pogosto plitka in brezpomenska. V večini primerov te preostanek prebivalstva vedno obravnava na identičen način in še vedno imaš ogromno svobodo pri početju vsega, kar ti srce poželi. V Encased pa te začetna izbira omeji pri določenih stvareh. Recimo, da izbereš položaj zapornika. Seveda se lahko svobodno sprehajaš po dovoljenih območjih, toda NPC-ji zgolj vržejo oči nate in te takoj obsojajo in obravnavajo na podlagi uniforme. To ni situacija, v kateri sem se kadarkoli doslej znašel, zato je priložnost fascinantna.

Čeprav so vsa krila ujeta pod isto kupolo, to ne pomeni, da je svet majhen in gosto naseljen – pravzaprav je resničnost ravno nasprotna. Kot je primerno za post apokaliptično postavitev, svet Encased vsebuje morje pokvarjene mašinerije, zapuščenih zgradb in skritih ruševin, v katerih se skrivajo sovražniki, ki plenijo … no, plen. Pravzaprav je to tudi razlog, zakaj si na prvem mestu sploh tu.

Nekaj čudnega se kuha v svetu, gazde pa potrebujejo osebo z določenim naborom sposobnosti. Ampak že pot do odkritja je del avanture in to, na kar naletiš ob prihodu do ciljne destinacije… recimo, da ni bilo zajeto v brošuri.

To je tvoje? … Ne, to je moje!

Kot se spodobi za igranje vlog, je tudi svet Encased poln moje najljubše stvari. Plena. Kamorkoli pogledaš, obstaja dobra možnost, da boš tam zagledal katerega izmed kontejnerjev, ki v notranjosti skrivajo veliko količino uporabnih in še večjo količino neuporabnih predmetov.

Zdravstveni kompleti vsebujejo povoje ter poživila, čistilkin voziček metle in razne kemikalije, lončki z rožami pa skrivajo … zemljo, a ne da. Tudi v pokvarjenih sanitarijah zna biti podtaknjeno kaj prav posebnega! Na vsakem kvadratnem centimetru sveta je dovolj plena, da se kmalu znajdeš s polnimi žepi, besno sopihajoč proti najbližjemu mestu s trgovsko postojanko.

Kar se tiče beleženja inventarja, sistem zaobsega vso klasično kramo, kot so razni kosi oblačil in tipov orožij, zraven pa se znajdejo tudi ogromna in okorna kovinska okostja, ki po principu Fallout oklepov nudijo dodatno zaščito. Meni najbolj zanimiv sistem so bile anomalije, ki so kot izrezane iz S.T.A.L.K.E.R. iger. Imajo ogromno vrednost in so tako dobrodošel plen med raziskovanjem z radiacijo razžrtih območij, lahko pa jih tudi opremiš za raznovrstne bonuse s prav tako številčnimi stranskimi nezaželenimi učinki. Radiacija pač ni dobra za zdravje, mar ne?

Reži, streljaj, čaraj

Ko govorimo o boju, se Encased iz nadzora v realnem času prelevi v potezno strategijo. Glede na tvoje preference in karakteristike se boš najbolj udobno počutil z določenim stilom bojevanja. Eden igralec se bo bahal z uporabo psizične energije preko posebnih rokavic, drug bo prisegel na raznovrstne puške in energetska orožja, spet tretji pa se bo našel v bližnjem boju. A končni rezultat vseh metod bo enak: ali se boš boril, ali pa umrl. Simpl ko pasulj.

Vsako potezo dobiš omejeno količino akcijskih točk. Izrabiš jih lahko za vse, od premikanja, napadanja, zdravljenja, obrambe, uporabe pripomočkov… V vsakem primeru moraš pozorno spremljati, kaj ti igra namiguje; eden prvih napadov v igri je proti trem podganam. Podgane so enostaven nasprotnik, kajne? Niti ne. Če se jih lotiš s strelnim orožjem za boj na daleč in te obkrožijo, bo tvoja natančnost dramatično padla in zadel boš približno 10-30% strelov. Če nisi pozoren in se pripravljen prilagoditi, lahko umreš tudi proti najenostavnejšemu nasprotniku.

Na svetu je več kot dovolj priložnosti, ki vodijo do zanimivih bojnih sekvenc. Boš ostal daleč proč in se v tvojo smer tavajočega besnega radioaktivnega trupla odkrižal s strelom v priročno postavljen sod z eksplozivom? Ga boš raje naučil kozjih molitvic s francozom, ki si ga našel v neposredni bližini?

Menim, da je bojni sistem stvar, kjer je Encased zmožen osvojiti dolgoročne oboževalce, lahko pa jih tudi popolnoma izgubi. V številnih igrah se igralci navadno odločijo za svoj najljubši način boja. Navadno velja prepričanje, da so sovražniki močni, vendar ne dovolj močni, da bi te prisilili na prilagoditev bojnega stila, dokler vsaj ne igraš na višjih težavnostih. A tu to pogosto ni možno.

Kot kar nekaj starošolskih klasik tudi Encased najbolje deluje pri igralcih, ki ga vidijo kot to, kar je. Ne tipična taktična strategija, kjer met kocke pogosto odloča o zmagi ali porazu, temveč poglobljena avantura z ogromno količino branja in raziskovanja, ki bo od tebe zahtevala ogromno mero prilagojevanja in taktiziranja.

Menim, da je velika količina informacij, ki jih moraš spremljati med igranjem, hkrati dobra in slaba stvar. Nenehno moraš spremljati stvari, kot so energija, lakota, žeja, zdravje, sevanje itd. Ko govorimo o hrani, uživanje določenih živil povzroči učinke. Primer tega sta “posledica masne hrane” in “napenjanje”. Medtem umivanje rok v umazanem umivalniku odstrani žejo (huh?) in da učinek “osvežitve”. Obstaja toliko učinkov, atributov in drugih statističnih podatkov, ki vplivajo na igralca, zato zna biti vse skupaj malo zastrahujoče, če nimaš ozadja iz podobnih iger.

Tako da, če iščeš podobno izkušnjo, kot so jo nudile Fallout 1 in 2 ali Shadowrun, je Encased absolutno igra, ki jo je vredno preizkusiti. Globoko prilagojevanje lika, osupljiva post apokaliptična estetika in zgodba, ki nudi nemalo izbire in dolgih dialogov bodo upravičile ceno, ki bi jo mnogi označili za precej visoko. Ni pa igra, s katero se boš lahko tu in tam igral po nekaj ur.

Razsodba

(+) Sistem, kjer odločitve dejansko nosijo vpliv na zgodbo
(+) Obširna zgodba z odlično gradnjo sveta
(+) Starošolska izkušnja, ki se ne boji posodobitve z nekaterimi novimi sistemi
(+) Dovolj plena, da bo tvoj junak fasal slabo hrbtenico
(+/-) Kompleksnost ni primerna za vsakogar
(-) Izjemno neprimerna za občasno igranje
(-) Bojni sistem deluje precej poenostavljeno proti preostanku

Objava Encased – Recenzija | S.T.A.L.K.E.R. sreča izvorni Fallout se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj nam bo prinesel letos? Zraven dobre volje in naraščajočega nerganja zaradi pandemija je pred nami par visoko pričakovanih iger. Nekateri boste veselo skočili v zrak, saj boste na listi zasledili nadaljevanja priznanih klasik, a brez skrbi, imamo tudi kar nekaj popolnoma novih naslovov, ki imajo potencial za rast v nove franšize. Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v oktobru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. FIFA 22 – 1.10.2021

• Razvojni studio: EA Canada
• Založnik: Electronic Acts
• Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox One, Xbox Series X/S, Switch
• Žanr: Arkadna športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

Fifa 22 bo že jutri odprla virtualne zelenice. Kljub temu, da gre za vsakoletni izid, se EA letos pred izidom ponosno treplja po prsih, saj obljubljajo kar nekaj novosti. Proslavljanje zadetkov naj bi bilo naprednejše, vratarji bi se naj obnašali povsem drugače, veliko pa je bilo postorjenega tudi na področju igralne formule. Samodejno blokiranje ne bo več tako močno in za uspešno obrambo boš moral bolj razgibati prste. EA pravi, da bo FIFA 22 s sabo prinesla tudi pomembno prenovo na področju kariernega igranja, popularni način zbiranja kartic nogometašev pa bo dobil dodatek v obliki Ultimate Team Heroes – nove karte, ki bodo predstavljale zgodbe legendarnih nogometašev.

Za realistično gibanje nogometašev so letos prvič uporabili napredne obleke Xsens ter na zelenico spravili 22 profesionalnih nogometašev. Prej je razvijalec za zajemanje animacij posnel vsakega nogometaša posebej, letos pa so organizirali pravo tekmo. Vse skupaj naj bi tako FIFA 22 prinesla kar 4.000 novih animacij, kar EA na tem področju označuje za največji preskok v zgodovini nogometne serije. Kmalu bomo videli, če zgolj mlatijo prazno slamo, ali bomo na zelenicah dejansko opazili omenjene spremembe.

2. Alan Wake Remastered – 5.10.2021

• Razvojni studio: Remedy Entertainment
• Založnik: Epic Games Publishing
• Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Prihaja prenova priznane klasike. Sem oboževalec Alan Waka in preigral sem tako originalno igro kot tudi dodatek. Ko je razvijalec Remedy napovedal nadgradnjo svoje znane igre Alan Wake iz leta 2010, nisem pričakoval preveč. Napovedni projekti namreč ni bil popolna predelava, ampak samo grafična nadgradnja in takšne zadeve navadno samo dvignejo ločljivost in poskrbijo za malce bolj ostre teksture, nato pa igro ponovno porinejo na prodajne police po višji ceni.

Na PC-ju je igra še dandanes videti fantastično, Remastered edicija pa bo k igranju potegnila tudi kakšnega novega igralca, ki bi želel med igranjem buljiti v še malce bolj podrobno okolico. Prvi primerjalni video med originalno in nadgrajeno grafično podobo je pokazal, da je razvijalec v predelavo vendarle vložil nekaj truda. Jasno je, da je predelava prvobitno namenjena konzolam, ki so morale poganjati ostarelo verzijo s slabšo ločljivostjo, zdaj pa se bodo ti igralci končno lahko zabavali v ločljivosti 4K, PlayStation pristaši pa bodo sploh prvič izkusili Wakovo zgodbo. Alan Wake Remastered se bo namreč prvič pojavil tudi na PlayStation konzolah in Remedy je za te namene igri podaril nekaj boljših tekstur ter omogočil igranje v 4K ločljivosti.

3. Age of Darkness: Final Stand – 7.10.2021

• Razvojni studio: PlaySide
• Založnik: Team17
• Platforme: PC
• Žanr: Preživetvena strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Kot velik oboževalec igre They Are Billions si upam trditi, da krvavo potrebujemo več strategij v istem stilu. Obupan boj za preživetje, kjer je na zaslonu naenkrat na stotine … NE… na TISOČE sovražnikov. Age of Darkness: Final Stand je nova preživetvena strategija studia PlaySide Studios, ki se bo v zgodnjem dostopu predstavila 7. oktobra. Predpostavka je preprosta – preživeti. Čez dan boš gradil svoje naselje in njegovo obrambo, ko pa bo padel mrak, ga boš moral braniti pred sovražnimi napadi.

Občasno boš moral preživeti “smrtno noč”, kjer te bodo napadle ogromne horde sovražnikov. Ko rečem ogromne horde, niti malo ne pretiravam, igra namreč uporablja interno razvito tehnologijo z imenom ‘SwarmTech’, ki ji omogoča, da na zaslonu hkrati prikaže več kot 100.000 sovražnikovih enot. Definitivno vse trenutno izgleda fantastično in tudi predizidno pretakanje igre v živo s strani samih razvijalcev me je navdušilo.

4. Far Cry 6 – 7.10.2021

• Razvojni studio: Ubisoft Toronto
• Založnik: Ubisoft
• Platforme: Windows, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

Izdaja Far Cry 6 se vse bolj približuje. Šesti vstop v dolgotrajno franšizo nas bo popeljal na izmišljeni karibski otok Yara. Ker državljani Yare protestirajo proti PCT pogojih… pardon, napačen vir… skušajo zrušiti zatiralsko oblast svojega nasilnega diktatorja, se v Far Cry 6 borimo proti novemu zlikovcu Antonu Castillu, ki ga igra ikonični igralec iz Breaking Bad Giancarlo Esposito.

Prvič po Far Cry 3 bo v odprtem svetu Ubisofta igralec lahko pohajkoval po deželi palm in peska – le, da bo tokrat atmosfera prežeta z žmahtom revolucije. Potem, ko je z železno pestjo vladal petdeset let, se otoški El Presidente Antón Castillo sooča z nasilno vstajo. Igralci bodo postavljeni v vlogo revolucionarja Danija Rojasa – moškega ali ženske, prvič bomo v franšizi namreč dobili izbiro odločanja. Kaj torej lahko pričakujemo od te revolucionarne zgodbe? Verjetno še več tipične Far Cry akcije in tako naj tudi ostane. Viva la Far Cry!

5. Back 4 Blood – 12.10.2021

• Razvojni studio: Turtle Rock Studios
• Založnik: Warner Bros
• Platforme: PC, PS4, PS5, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Kooperativna prvoosebna streljačina
• Cena: Od 59.99€
• Link

Še nedavno nazaj je med igričarji veljala šala, da razvijalec Valve ne zna šteti do tri. Ta hec se je izrodil, saj med drugim niso zmogli skupaj spraviti nadaljevanja za večigralsko serijo Left 4 Dead, ki je ob svojem izidu nudila unikatno zabavo družnega pobijanja nemrtvih in katere prva dva dela sta danes praktično legendarna. Turtle Rock so bili osebki, kateri so odgovorni za prvi Left 4 Dead, a so še pred izidom prešli pod mesnata krila Gabe Newella. Studio se je pred časom ponovno osamosvojil in zato niti ni čudno, da je eden njihovih prvih projektov tudi nekakšen duhovni naslednik te igre.

Meso zabave v Back 4 Blood je seveda PvE igranje proti preteči nevarnosti stotin zombijev. Vrženi smo v postapokaliptično okolico, ki ima za nas zastavljene različne izzive. Back 4 Blood Beta je vsekakor vsebovala ogromno potenciala in je bila tudi tehnično videti precej dovršeno. Igra bo na Steamu v polni postavi stala kar 60€, kar je za striktno večigralski naslov danes visoka dajatev. Cena bi bila vsekakor upravičena, če Back 4 Blood ne bo vseboval mikrotransakcij, a dvomimo, da se bo razvijalec temu lahko uprl. Turtle Rock je namreč za isto ceno ponudil tudi obetavno igro Evolved, ki pa je na koncu zaradi prekomernega zaračunavanja neslavno propadla. Vsekakor bodo vsi oboževalci kooperativnih streljačin veseli novega naslova, ki zna zapolniti luknjo, v katero se je med drugim spotaknil Earthfall.

6. The Riftbreaker – 14.10.2021

• Razvojni studio: EXOR Studios
• Založnik: EXOR Studios, Surefire Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Akcijsko igranje vlog/ strategija
• Cena: Še ni znana (Brezplačno na XBox Live)
• Link

The Riftbreaker je nekaj, čemu najbližje bi prišla mešanica Diabla, Factoria in strategije They are Billions. Kombinacija gradnje baze, preživetja, raziskovanja in akcijskega igranja vlog. V zgodbenem načinu prevzameš nadzor nad kapitanom Ashley S. Nowak. Skozi enosmerni portal skočiš do planeta Galatee 37, tujega sveta v skrajnih delih Rimske ceste z nalogo priprave planeta na človeško kolonizacijo. Zgraditi boš moral vso potrebno infrastrukturo – tovarne, rudnike, rafinerije in na desetine drugih objektov, preden bo na planet lahko prišlo tudi ostalo človeštvo.

Sama izgradnja vključuje iskanje znatnih količin različnih redkih virov. Na nesrečo vsi niso na voljo v neposredni bližini mesta pristanka. Za dokončanje misije se boš tako moral podali na slikovito pot skozi različne biome po celem planetu. Vsak biom te bo presenetil z edinstvenimi bitji, vremenskimi dogodki in drugimi izzivi, ki se jim boš moral prilagoditi. Več kot očitno prebivalci planeta ne bodo preveč veseli tvojega posega in lahko si prepričan, da se ne bodo dali brez boja.

7. NHL 22 – 15.10.2021

• Razvojni studio: EA Vancouver
• Založnik: EA Sports
• Platforme: PS4, PS5, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

NHL 22 je prva ponovitev NHL z uporabo motorja Frostbite, igralne platforme, ki se je uporabil za številne vrhunske igre EA. Začetni odzivi na igro so bili mešani, nekateri so hvalili splošne grafične izboljšave, drugi pa so bili razočarani zaradi pomanjkanja novosti. Z vidika igranja se NHL 22 namreč ne razlikuje veliko od prejšnjih ponovitev. Tempo je v redu, vratarji se dobro odzovejo na napadalce, vendar so celotne animacije videti neposredno uvožene iz NHL 21. Če vam je bila ta všeč, je to super. Toda sam sem pričakoval nekaj več.

Najbolj opazna je še nova fizika palic. Pak se od njih odbija drugače kot v preteklosti, “pak čeki” niso premočni in ravsanje igralcev ni absolutna norost, ki smo ji bili priča vse od NHL 13. Palice še vedno postopoma prečkajo skozi nasprotnikove ude in les se ne lomi, kot bi se moral, vendar je fizika vsekakor izpopolnjena. Zraven tega je tako svež nabor igralcev letošnje sezone edina prava novost, preceni pa, če je to samo po sebi vredno nakupa

8. War Mongrels- 19.10.2021

• Razvojni studio: Destructive Creations
• Založnik: Destructive Creations, All in! Games, Surefire.Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: 29.99€
• Link

War Mongrels ali WM je izometrična taktična igra v realnem času, ki se odvija na vzhodni fronti druge svetovne vojne. Ta fronta ni bila deležna toliko pozornosti, čeprav je končala ali spremenila precejšnje število življenj ter prinesla številne zgodbe o pogumu, tovarištvu. Je pa tudi nadaljnji dokaz človeške manije in najtemnejših delih človeškega značaja. Vojni mešanci svoje temelje gradijo na teh dveh nasprotujočih si miselnih silah. Naši junaki, ki jih vodi propaganda, kmalu najdejo namen upora proti širjenju nacističnih sil, ki so jih v prvi vrsti zapletle v mednarodni konflikt.

Močno zgodovinsko navdihnjena zgodba te bo vodila skozi potovanje dveh vojakov Wehrmachta, od dezerterjev do zajetnih gverilskih borcev. Njuna ekipa se kmalu širi, ko spoznavata nove sotrpine, ki podpirajo isti namen. Ker ima vsak lik svoj nabor spretnosti in prednosti, boš moral ubrati taktičen pristop, da med različnimi misijami v spreminjajočem se okolju prelisičip sovražnika. Tiholazništvo, odvračanje pozornosti, tiho ubijanje in uporaba okolja so nekatere od glavnih spretnosti, ki si jih boš moral vzeti k srcu, vendar bo na voljo tudi zaloga strelnega orožja.

9. Disciples: Liberation – 21.10.2021

• Razvojni studio: Frimo Studio
• Založnik: Kalypso Media
• Platforme: PC
• Žanr: Igranje vlog/strategija
• Cena: 39.99€
• Link

Disciples: Liberation je odrasla, temačna strateška fantazijska RPG igra s poteznim bojem, v kateri osvobajaš deželo Nevendaar in odkrivaš številne zgodbe, skrite v tem podrobno oblikovanem svetu. V njem ima vsaka odločitev posledice in vsaka napaka je lahko smrtonosna. Raziskal bosš bogat svet, ki ga naseljujejo številne sprte frakcije, od človeškega imperija, ki ga zaznamuje verski ekstremizem, do temnih sil nore kraljice. Zbral boš ekipo, ki bo zbirala surovine, spreminjala politična stališča in se v zapletenih poteznih bitkah spoprijela s krvoločnimi pošastmi.

Način krmarjenja po zgodbi se razlikuje od vseh prejšnjih vnosov v seriji. Vsaka frakcija ne bo imela svoje kampanje, ampak boš lahko sam odločil za katero izmed frakcij. Na koncu boš lahko vihtel čete vseh štirih frakcij, toda enote frakcije, ki bo častila tla, po katerih hodiš, se bodo borile veliko bolj zagrizeno kot tiste, ki bodo sovražile tvoje črevesje. Bitke same bodo precej značilne za taktično potezano igro. Enote imajo določeno število potez, ki jih lahko uporabiš za premikanje, napad ali v nekaterih primerih oboje. Posebne sposobnosti vključujejo prevarante, ki preidejo v prikrit način in ob izstopu povzročijo povečano škodo. Funkcije terena te lahko ovirajo ali ozdravijo, postavljanje bočnih napadov pa dodatno poveča moč napada. Ves čas bo zanesljiva pot do zmage taktična uporaba enot in pametna uporaba sposobnosti.

10. Spire of Sorcery – 21.10.2021

• Razvojni studio: Charlie Oscar Lima Tango Interactive Entertainment
• Založnik: Charlie Oscar Lima Tango Interactive Entertainment
• Platforme: PC
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: 20.00€
• Link

Svet leži v ruševinah in čarovnij ter čarovniki so bili izgnani iz kraljestva, slednji zaprti v svetišče z edinim namenom služiti cesarstvu. V Spire of Sorcery boš lahko vodil skupino čarovnikov, ki jim je uspelo pobegniti, zdaj pa morajo raziskati divjino in poskusiti obnoviti moč čarobnega bobna. Raziskovanje poteka z izbiro različnih vozlišč, katere obiskuješ na globalnem zemljevidu, boj pa poteka iz prve osebe s kompleksnim sistemom čarobnih formul.

Predvsem pa boš poskušal preživeti. Čete inkvizicije patruljajo povsod in lovijo pobegle čarovnike; prebivalci divjin, ljudje ali pa tudi ne, pa stalno iščejo lahek plen. Vendar tvoj najmočnejši sovražnik ni nič od tega. To je čas sam – bližajoča se smrt od starosti. Reši te lahko le eno: eliksir mladosti. Več starodavnih rokopisov ga mimogrede omenja in mora obstajati način, kako se naučiti formule. Obstajati mora način za pridobitev sestavin, še preden bo prepozno in na tebi je, da ga najdeš.

11. The Dark Pictures Anthology: House of Ashes – 22.10.2021

• Razvojni studio: Supermassive Games
• Založnik: Namco Bandai Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, Playstation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Narativna avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Podobno kot pri predhodnikih je nova igra v seriji The Dark Pictures interaktivna drama po konceptu grozljivke Until Dawn. Nadzoroval boš 5 likov, ki so med vojno v Iraku leta 2003 ujeti pod podzemnim mezopotamskim templjem, kjer jih zasledujejo in lovijo pošasti, ki jih je prebudil kaos. Med igro boš moral sprejemati različne odločitve, ki imajo lahko dolgoročne posledice, saj vplivajo na to, kako liki dojemajo drug drugega in na potek pripovedi. Vseh pet likov lahko preživi ali umre, odvisno od odločitve igralca, posledično pa ima tudi več koncev.

House of Ashes uvaja več sprememb igranja. Igralna kamera ni več fiksna in jo nadomesti 360-stopinjska kamera, ki jo upravljaš sam. Vsak lik je opremljen tudi s taktično svetilko na določenem strelnem orožju, s katero lahko osvetliš temna območja in odkriješ nove poti. Igra uvaja tudi različne stopnje težavnosti pri hitrih dogodkih. Poleg glavnega teratičnega načina so igralci, ki so prednaročili igro, dobili tudi dostop do kustosovega izreza, ki ti omogoča, da zgodbo doživiš z vidika drugega lika. “Zgodba v skupni rabi” in “Noč filma” sta dva načina za več igralcev iz prejšnjih iger, ki se prav tako vračata v House of Ashes.

12. Marvel’s Guardians of the Galaxy – 26.10.2021

• Razvojni studio: Eidos-Montréal
• Založnik: Square Enix
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 59.99€
• Link

Na tej točki pri globalnem prevzemu filmskega vesolja Marvel ima večina ljudi jasno predstavo o tem, kdo so varuhi galaksije po mnenju Jamesa Gunna. Tam je drevo, Zoe Saldana v zeleni barvi, orjaški stereotip barbara, Bradley Cooper v vlogi razvajenega rakuna in fant, ki je bil nekoč v seriji Parki in rekreacija. V Marvelovih varuhih galaksije pa je situacija nekoliko drugačna. Igra bo uvedla svoje različice Varuhov in zagotavlja, da jih bodo igralci takoj sprejeli, pri čemer daje aktivni poudarek ustvarjanju odnosov in timskemu delu, ne pa tekanju in streljanju. Razlaga Eidos-Montréala o posadki je znana, a osvežujoča, liki v igri pa so prav tako očarljivi kot v MCU – če ne celo še bolj.

Zaplet Varuhi galaksije se odvija nekaj let po množični medzvezdni vojni, ki je pustila pečat na vesolju, ki se še vedno spopada s svojimi uničujočimi posledicami. Med zainteresiranimi za izkoriščanje situacije so tudi Varuhi galaksije, ki jih vodi Peter Quill/Star-Lord in jih sestavljajo Gamora, Raketni rakun, Groot in Drax the Destroyer, ki vsi upajo, da bodo med avanturističnim potepanjem po galaksiji hitro zaslužili. Vendar pa v eni izmed svojih prevar, zapletenih v igro med dvema članoma ekipe, Star-Lord in njegova ekipa nehote povzročijo majhno nesrečo, ki hitro sproži vrsto katastrofalnih dogodkov, ki ogrožajo mir krhkega vesolja. [8]

13. The Unliving – 26.10.2021

• Razvojni studio: Rocketbrush Studio
• Založnik: Team17
• Platforme: PC, PlayStation 4, XBox One
• Žanr: Strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Svet živih je gnil do sredice in prihaja nevihta, ki bo spremenila svetovni red. Ta vihar boš ti, mogočni Nekromant, čarovnik, ki zanika smrt in vodi legije mrtvih. Kleriki in ostali človečnjaki upajo, da se bodo lahko skrili za visokimi zidovi, vendar ni trdnjave, ki bi jih zakrila pred tvojo jezo. Udari na stotine tistih, ki ti stojijo na poti, in jih spremeni v svoje orodje na poti k večjemu namenu.

Unliving je dinamična rogue-lite akcijska igra igranja vlog s strateškimi elementi. Oživljaj nemrtve, uporabljaj številne uroke in razišči mistični svet, vse uresničeno s temno ekstravagantnim slikovitim grafičnim stilom. V Unliving igralec uporablja temno umetnost nekromanije, da poveljuje naraščajoči vojski neumrlih skozi mistični svet. Pustoši po domenah človeštva in padle sovražnike spreminja v morbidne služabnike. Medtem ko lahko Nekromancer obvlada neumrle, se tudi on ne more izogniti smrti; z vsako reinkarnacijo se moraš učiti na svojih napakah, oblikovati nove strategije in premagati žive, pri tem pa poskušati razkriti skrivnosti, zakopane globoko v pozabljenih kotičkih sveta.

14. Darkest Dungeon 2 – 26.10.2021

• Razvojni studio: Red Hook Studios
• Založnik: Red Hook Studios
• Platforme: PC
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Darkest Dungeon nas je sprva navdušil leta 2016 in je ena od tistih iger, ki je razvoj skozi Zgodnji dostop izpeljala perfektno. Razvijalec Red Hook je namreč pokazal, kako lahko zgodnji koncept skozi pridno delo pripelješ do odličnega končnega izdelka in za svoj cilj niso potrebovali nekega vnovičnega prestavljanja izidov in lomljenja obljub. Leto nazaj so napovedali delo na nadaljevanju Darkest Dungeon 2, zraven pa so pripisali tudi, da bo nov del prav tako svoje življenje začel v obliki Zgodnjega dostopa.

Dvojka bo vizualno precej spominjala na original, a se bo od njega tudi pošteno razlikovala. Razvijalec je namreč 2D podobice zamenjal za 3D izrisane like, kar bo igri dalo poseben izgled, saj se bo bojevanje še vedno izvajalo iz strani gledanega pogleda. Spremenjen bo tudi sam pristop do igranja. V originalu smo naskakovali razne temnice preko enega mesta, medtem ko se bomo v drugem delu poskušali sredi silovitega snežnega meteža povzpeti na goro. Zaradi tega zapleta tako en boš vedno znova dobival sveže zaloge človeškega mesa, ki ga boš nato pošiljal v bitko. Igra bo še vedno roguelike, vendar pa Red Hook želi igralca bolj navezati na izbrane heroje. Osebno bi mi bilo bolj všeč, če bi se bolj držali originalne formule, ampak hej, morda pa nas tu čaka hit leta.

15. Age of Empires IV – 28.10.2021

• Razvojni studio: Relic Entertainment, World’s Edge
• Založnik: XBox Studios
• Platforme: PC
• Žanr: Realnočasovna strategija
• Cena: 59.99€
• Link

Veselite se vsi računalniški strategi, saj bo Age of Empires 4 28. oktobra končno postal na voljo za igranje. Microsoft in razvijalec Relic sta pripravila nadaljevanje priljubljene franšize, ki za mnoge velja za eno izmed zadnjih odličnih starošolskih strategij. Razvijalec je sicer v intervjujih povedal, da želijo podobo ohraniti bolj preprosto, saj želijo omogočiti igranje tudi na starejših računalnikih, poleg tega pa več kot očitno nameravajo z AoE 4 prodreti na e-športno sceno in tam nadomestiti ostareli Starcraft 2.

Igra bo ob izidu ponujala 8 različnih ljudstev, med njimi se bodo denimo nahajali Angleži, Mongolci ter Delhijski sultanat. Vemo tudi, da se bomo lahko zabavali ob 35 misijah, ki bodo zaobjele 500 let zgodovine – od Temnega veka vse do Renesanse. Age of Empires 4 naj bi podpiral tudi modifikacije, a ta podpora bo vpeljana naknadno – nekje v začetku leta 2022. To je dobro, saj je ravno modderska scena Microsoftu dokazala, da je Age of Empires franšiza še kako živa in da se vanjo splača vlagati.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – Oktober 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

V avgustu smo namreč končno prejeli dolgo pričakovano nadaljevanje in fant, o fant, gre za prav posebno stvar. King’s Bounty II je popolna odcepitev od formule, ki je franšizo naredila tako uspešno. Tu se moram vprašati – kdo si je sploh želel te preobrazbe? Spremembe kultnega izometričnega nadzora v nekaj popolnoma drugačnega? So razvijalci videli uspeh tretjeosebnih RPG-jev in se zamislili, da bi tudi oni želeli kos te pogače? Karkoli je že prevagalo v to odločitev, upam, da je odgovorni osebek na poti domov doživel prav prijetno srečanje s tisto prisrčno demonko z BDSM fetišem iz Dark Side.

Razvojna ekipa: 1C Entertainment
Založnik: 1C Entertainment, Prime Matter
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. avgust 2021
Cena: 49,99 €

Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog

Tako kot drugi vnosi v franšizo je tudi osnovno igranje King’s Bounty II sestavljeno iz nadzemlja, kjer raziskuješ okolje in sprejemaš naloge NPC-jev ter se podajaš v potezne bitke na šestkotni mreži. Bitke še vedno odvijajo na klasični mreži, a tradicionalni risani slog nadzemlja iz prejšnjih iger je nadomestil popolnoma tridimenzionalen svet, kar s sabo prinese določene prednosti in slabosti.

Glavne izmed prednosti so, da je svet čudovito upodobljen, možno pa ga je raziskati na delno nelinearen način. Okolja izgledajo impresivno, čeprav sem pogrešal barvit in odštekan minimalizem prejšnjih iger. Razvijalci so si dali tudi več duška z animacijami in popolnim glasovnim uporabljanjem glavnih likov. To je sicer na dokaj solidni ravni, a po zaslugi štorastih animacij, ki se nekako počutijo ceneno, vživetje morda ni na pričakovani ravni.

Igra več kot očitno jemlje navdih iz naslovov, kot sta The Witcher 3 in Skyrim. Le, da raziskovanje glavnega sveta ne uspe narediti niti približno enako zadovoljujoče. Resda imam rad iskanje vseh skritih kotičkov, da bi našel tiste predragocene dobrine in zvitke, ki jih skrivajo. Ampak svet se počuti precej omejeno, saj tvoj glavni lik ne premore niti poskoka v zrak.

Namesto prostega potikanja in raziskovanja se večkrat počutiš zaklenjen v vnaprej določena področja z kakšnim stranskim območjem tu in tam. Taktika je seveda popolnoma pričakovana v 2D naslovih, ampak tridimenzionalna pretvorba ne uspe izkoristiti dodatne svobode tretjeosebne perspektive.

Tema se spušča po svetu Nostria. Zarote, sabotaže in nekromantija mečejo sence na kraljestvo, ki smo ga obiskali v prvem delu. Odrešenik se najde v zaporniku (oziroma zapornici), ki je bil ironično tja zaprt zaradi obtožb o spletkah proti samemu kralju.

Zgodba v King’s Bounty II je dokaj stereotipna fantazijska avantura (še pot pričneš v zaporu, kot je to značilno za Elder Scrolls naslove), ampak resda nič ne odstopa od tega, kar je trenutno na voljo pri konkurenci. Poleg glavne naloge imaš pogosto tudi možnost reševanja sekundarnih in terciarnih nalog ter v tem procesu pridobiti zlato, predmete in enote. Seveda so te naloge značilnega tipa “reši vas pred zlikovci” ali “sčisti temnico vse nesnage”.

Med preigravanjem sem opazil tudi ponavljajočo se dinamiko, kjer so dialogi v popolnosti linearni. Možnost zastavljanja vprašanj ali dajanja različnih odgovorov (oziroma istega odgovora na drugačne načine) nimaš. Možnost izbire imaš zgolj na nekaterih ključnih trenutkih, izbira pa je navadno precej enostavna – postavi se na eno ali drugo stran, moraliteta vsake izbire pa je popolnoma predvidljiva.

Vsa dinamika moralnosti je razdeljena na štiri preproste dele, isto pa velja tudi za vse enote v igri. Določene označene odločitve te povedejo bližje določeni moralnosti, kar lahko sčasoma vodi v to, da se bo tvoj lik odločal kar v tvojem imenu glede na svojo pripadnost. Glede na pripadnost boš vzpodbujen k specializacijo v enote ene izmed štirih moralnih pripadnosti, kar je velik korak nazaj glede na široko dinamiko okoli enot iz prejšnji iger.

Čeprav se je poslovilo precej starih mehanik, kot so “jeza” in raznolike vrste artefaktov, je izbira klas ostala enaka kot poprej. Bojevnik vihti najbolj trdožive bojevnike, čarodejka najmogočnejše coprnije, paladinka pa se lahko šopiri z največjim številom podanikov. Drevo talentov je zgolj eno in omogoča nadgrajevanje po želji, klasa določa zgolj določene spremembe v dialogu in začeten nabor sposobnosti in karakteristik. Vse smrdi po poenostavljenosti. Gre za trend modernega časa, kjer se razvijalci skušajo prilagoditi čim širšemu krogu priložnostnih igralcev, a pri tem zapostavijo vse, ki prisegajo na kompleksnost.

Prav žalosti me ves neizkoriščen potencial, ki sem ga opazil med igranjem. Največja žalost je nov bojni sistem, ki je zgolj bleda kopija starega. Bojišča so manjša, enote manj raznolike z manjšim naborom sposobnosti, umetna inteligenca pa še zmerom rada počne razne bedarije. Najhuje pa je, kakšna suhoparnost se najde, ko vržemo oči na število razpoložljivih enot.

Zame je bil najboljši del serije vedno odštekanost in zmožnost kombiniranja. Do Dark Side se je selekciji skupno pridružilo že več kot 100 raznolikih vojščakov raznih pripadnosti. Seveda je to privedlo do raznih kombinacij, ki so enostavno močnejše od vsega ostalega. Uravnovešenost nikoli ni bila popolna. A celoten sistem mi je vedno bil fantastičen.

S sabo je pripeljal nešteto možnosti svobode in nepredvidljivih kombinacij, saj so bili najboljši vojščaki pogosto številčno omejeni ali kako drugače nedosegljivi. King’s Bounty II je iz tega vidika… katastrofalen. Vsaka izmed štirih pripadnosti premore zgolj 6-10 vrst vojščakov in vsi so precej standardni in samoumevni. Groza. Najboljši aspekt franšize je bil reduciran na poenostavljeno selekcijo golih osnov, ki ni ne tič, ne miš.

Žal moram tako reči, da razvijalci svoje naloge niso opravili, kot bi morali. Želeli so popolno predelavo formule, dostavili pa poenostavljen RPG, ki ne doseže standardov prejšnjih iger, tudi, če pustimo na strani štorast nadzor s tipkovnico in miško, kar je absolutno nedopustno za včasih ekskluzivno PC franšizo.

Razsodba

(+) Lepši izgled kot poprej
(+) Govorna podpora glavnega dialoga
(+) Ravnovesje med enotami je boljši, možnost za “zlorabo” pa manj
(+/-) Stereotipska fantazijska RPG zgodba
(+/-) Poenostavljenost bo novincem všeč, veterane pa bo odvrnila
(-) Predelan sistem moralitete enot je en velik fuj
(-) Bojni sistem je naredil velik korak nazaj
(-) Absolutna abominacija nadzora z miško in tipkovnico

Objava King’s Bounty II – Recenzija | Saj to je regicid! se je najprej pojavila na HOPsi.

Predstavljaj si skupino prijateljev, ki razpravljajo o najljubših 4X igrah. Prvi začne veselo žlobudrati, kako bi bilo fenomenalno, če bi igra X premogla funkcijo igre Y ali poljubno mehaniko, za katero meni, da je mega. Drugi takoj pritegne: “res je, Franci, ampak kaj šele, če bi vsebovala tudi Z. Ne bi bilo to super mega!?”… Ponovi parkrat, po istem kopitu. Po dobrih treh urah težke debate skupaj prijatelji pridejo do ugotovitve, da so s skupnimi močmi uspešno stuhtali recept za najboljšo strategijo vseh časov.

Pa bi bila ta fantazirana igra res dobra ideja za dejanski projekt? Žal vse skupaj ni tako enostavno. Najprej bi bilo potrebno preizkusiti vse mehanike in natančno uskladiti njihovo medsebojno delovanje. Potem bi bilo vse skupaj potrebno prilagoditi v logično celoto, ki bi bila prav tako zanimiva za igranje. Žal sem tudi pri igranju Humankind večkrat imel občutek, da je ekipa preskočila ta vitalni del razvoja. Da so enostavno imeli skupek dobrih idej, ki so ga prisilno speštali skupaj brez obzira na to, kako bo vse skupaj delovalo.

Razvojna ekipa: AMPLITUDE Studios
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Link
Datum izida: 17.8.2021
Cena: 49.99€

Zvrst: 4X strategija

Po par preigranih partijah lahko mirne vesti vseeno oznanim, da Humankind sploh ni slaba igra. A se je izkazalo, da vse tudi ni tako rožnato, kot sem sprva upal. Vsebuje par vitalnih problemov. Ker smo še v zgodnji fazi, bodo nekateri izmed njih nedvomno odpravljeni preko popravkov. Ampak zdi se mi, da so nekateri zakoreninjeni nekoliko globje. Pregloboko, da jih bi bilo možno enostavno popraviti brez konkretne predelave.

Začnimo s par stvarmi, ki so na Humankind res dobro napravljene. V prvi vrsti je igra absolutno prekrasna. Amplitude si je ustvaril sloves ustvarjanja osupljivih kulis za svoje igre. Tudi Humankind ne razočara, tudi na najmanjših zemljevidih ​​so svetovi bujni in zreli za raziskovanje, barve pa ves čas živahne, skladne in privlačne.

Mesta, ki jih razvijajo igralci, so odlično prikazana na zemljevidu in ustvarijo verodostojno usklajeno podobo. Do konca posamezne igre bodo razne civilizacije zgradile lastna unikatna razvejana velemesta. Ta bodo resnično pustile občutek, da je vsak igralec ustvaril svojo veličastno civilizacijo.

Tu pa se fantastičen stil ne konča. Igra ima prav tako osupljivo zvočno spremljavo, ki vedno sovpada s trenutnim razpoloženjem. Tako kot pri Endless naslovih, je igralec tudi v Humankind deležen fantastične glasbene podlage. Nikoli ne zasadi želje, da bi zapustil računalniški zaslon v izogib kakofoniji, kot se do rado zgodi v nekaterih drugih igrah. To je dobro znan simptom strategij, ki vodi v prognozo, znano kot “samo še ena poteza”.

Stilska plat pa ni edina dobra stvar. Bojni sistem nosi podobnosti z naslovi Endless Legend ter bežno tudi Age of Wonders. A ne premore nekaterih značilnih funkcij, zaradi katerih slednji izstopata. Vojske so sestavljene iz posameznih enot, združenih v eno enoto na zemljevidu. Ko pride do boja, jih mora igralec razporediti po bližnjem terenu ter manevrirati in voditi proti sovražni skupini.

Pri tem nastopijo v obzir številni dejavniki, vključno z vrsto enot in terenom. Zaradi tega je boj bolj strateški kot preprosta prestavitev na nov miniaturni zemljevid, kot je to običajno v Firaxis naslovih. Z raznimi terenskimi tegobami in neugodnostmi lahko tu skrbno načrtuješ vsako potezo. Ni zgolj naključje tisto, kar odloči, kje in kako se bo boj odvijal. Za raznolikost skrbi tudi širok razpon enot, z unikatno enoto za vsako civilizacijo v vsakem obdobju.

Se pa moram vprašati, zakaj Amplitude ni vključil nekaterih mehanik, ki so bile značilne za njihove prejšnje igre, kot so junaki in prilagoditev opreme. Delno razumem, zakaj so na koncu vse skupaj dali na stran zaradi preprostosti in realizma. A hkrati si ne morem pomagati, da se ne bi vprašal, če ne bi igra bila boljša z njimi.

Tudi diplomatski sistem je za korak boljši od sodobnih konkurentov. Največja novost je, da so igralci sposobni podati zahteve oziroma pritožbe na podlagi stvari, ki so jih povzročili njihovi sosedje. Če jih ti ne uslišijo, pridobiš vojno podporo proti njim. Ta pa je nekoliko kontroverzna stvar, ki mi ni najbolj pri srcu.

Vojna podpora se uporablja za vojskovanje. Naj bi izkazovala naklonjenost tvojega ljudstva do vojne proti posamezni civilizaciji, ampak v praksi je večkrat zgolj v nadlogo. Lahko te predčasno prisili v priznanje poraza, čeprav nasploh zmaguješ v vojni. Po koncu vojne je prav tako vojna podpora stvar, ki vpliva na porazdelitev mest in ozemelj ter lahko celo prisili nasprotnika v status marionete. V teoriji je vzpostavljen sistem odličen, ampak trenutno civilizacije, ki ne slonijo primarno na bojevanju, vojno podporo izgubljajo prehitro. Tako se večino časa počutiš, kot da se ne boriš proti nasprotniku, temveč biješ bitko proti času do izgube vojne podpore. Sploh, ko si prisiljen v vojno, v katero se ne želiš podati.

Še zadnja stvar, ki mi je resnično všeč, je ekonomski sistem, sploh sistem dobrin, ki zraven bonusov neposredno vplivajo na zadovoljstvo ljudstva. S širjenjem in gradnjo dodatnih produkcijskih blokov zadovoljstvo ljudstva namreč pada. Zadovoljiš jih lahko na več načinov, najenostavnejša pa sta dostop do luksuznih dobrin in gradnja določenih zgradb. Zato si v zgodnji igri neprestano prisiljen v gradnjo postojank, saj si tako pred nasprotniki zagotoviš dostop do najboljših teritorijev.

Zgodnja igra, ki je v podobnih igrah navadno precej dolgočasna, je tu tako najbolj napeti del igre. Usklajuješ ekonomijo in zadovoljstvo, hkrati pa raziskuješ in osvajaš teritorij, preden ti ga sosedje ne izmaknejo pred nosom.

Žal pa se tu tudi stvari, ki res izstopajo na dobri plati, končajo.

Franšiza Civilization je vedno tekla po usklajenem sistemu. Igralci, ki so se podali v zgodovino, so bili prepuščeni opustitvi realizma za anahroistične odločitve pri izbiri civilizacije. Da, George Washington leta 4000 pred našim štetjem ni hodil po antični Perziji in to lahko razblini morebitno vživetje. Odziv Amplitude na to je bil, da igralcem omogoči izbiro številnih kultur, katerih vlogo prevzamejo na določenih točkah zgodovine. Na prvi pogled je to spektakularna ideja: prestop iz civilizacije antičnih Egipčanov v antični Rim ob prelomu antike se vsekakor počuti odlično.

A žal pride do problemov, saj se igralec iz Egipčanov lahko pretvori v radikalno drugačno kulturo, kot so Galci. Ni kontinuuma, igralec se preprosto popolnoma pretvori iz ene civilizacije v drugo. Namesto kohezivne kulture, ki je bila zgrajena in oblikovana skozi čas, se ta preprosto prelevi v korenito drugačno družbo.

Težava je še večja, saj to lastnost delijo VSI igralci in vsak lahko izbere eno civilizacijo. Ti nadležni Maji na severu? Aja… hočem reči ti nadležni… Goti? V tem, kako se igralec po mili volji udejstvuje in po želji identificira zdaj kot ena civilizacija in zdaj kot druga, lahko vidimo veliko podobnosti z današnjo liberalno družbo. Le, da namesto zaimkov igra uporablja barve. Nauči se prepoznati sovražnika po barvi na zemljevidu, ignoriraj njegove drastične preobrazbe in vse bo veliko lažje.

Ampak žal smo komaj začeli s tegobami. Poanta igre je sistem zbiranja slave. Namesto boja za prevlado in raznih ciljnih scenarijev je vsak igralec zadolžen zbrati čim višji rezultat, preden se igra konča. Čeprav je možno zmagati tudi preko alternativnih metod, je zelo malo verjetno, da bi se katera od teh zgodila pred iztekom omejenega števila potez (privzeto 300).

Tako imaš na voljo ogromno izbire glede tehnologij in razvoja, a žal jih veliko ni optimalnih, saj moraš dati prednost pridobivanju slave. Na nek način to omogoča bolj povezano igro, saj lahko igralec v vsaki fazi izbira med številnimi kulturami, katere na podlagi svojevrstnega igralnega stila komplimentirajo pridobivanju slave na določen način.

Ker pa se je Humankind odločil za bolj introspektivno simulacijo civilizacije, ki jo je oblikoval igralec, to ne uspe. Ko se igra bliža koncu, se igralci za nadvlado ne potegujejo z uničenjem nasprotnikov ali ustavljanjem totalne verske, etnične ali tehnološke dominacije. Namesto tega skušajo zgradili čim več mest in raziskati čim več tehnologij, da bi dobili še nekaj zvezdic pred potekom časa.

Ponoviti je treba, kot je bilo že rečeno, da je precej sistemov igre zelo šibko izkoriščenih ali očitno nedokončanih na skoraj vseh ravneh zunaj boja, diplomacije, ekonomije in gradnje mest. Problemov je več, vendar bom v namen kratkosti navedel največje kršitelje:

1.) V igri obstaja sistem religije, ki je skoraj popolnoma neuporaben. Igralec ga ustvari v antični dobi in ne glede na izbrane odločitve (ali njihovo pomanjkanje) bo do konca igre skoraj zagotovo zavladal nad vsemi drugimi. Nobenega smisla ni, da bi imel igralec kakršno koli navezanost na lastno religijo, saj bo vsaka vera skoraj zagotovo preprosta oblika starodavnega politeizma od začetka do konca.

2.) Igralec potrebuje strateške vire za izgradnjo številnih enot in stavb, a z nesrečnim metom kocke si lahko že na začetku obsojen na propad. Če so dobrine oddaljene daleč stran ne boš mogel graditi sodobnih enot, vključno z letali, saj se potrebni viri ali sploh ne bodo pojavili ali pa bodo v rokah sovražnih igralcev. V kolikor pride do tega, lahko kar predaš igro, saj v poznejših obdobjih ne boš mogel konkurirati z nasprotniki.

3.) Trgovanje je zanimivo, a sistem trgovskih postojank in nevtralnih mini-civilizacij se počuti neroden. Ker tvoja ekonomija tako pogosto sloni na trgovanju z igralci za prepotrebne dobrine, lahko vsaka malenkost prekine trgovsko pot in privede do glavobolov.

4.) Igra pozna sistem onesnaženja, za katerega bi bilo bolje, da ga sploh ne bi bilo. Kasnejše tehnologije bodo igralcu omogočile dostop do železniških postaj in letališč, ki tako kot v Civilizaciji omogočajo dostop do hitrejšega prevoza ter posebnih enot. A istočasno proizvajajo onesnaženje. V igrah Civilization je onesnaženje na splošno prikazano v stopnjah, poznejši naslovi, kot je Gathering Storm, pa imajo sistem poplav, dezertifikacije in naravnih nesreč, ki postopoma upočasnijo napredek igralca in jih prisilijo k uporabi tehnologij za reševanje teh tegob.

Humankind to nabije na maksimum. Gradnja ene železniške postaje in letališča v mestu lahko povzroči, da se le to premakne v stopnjo onesnaženja, kar bo iz nekega razloga skoraj zagotovo pripeljalo do takojšnje anarhije in propada mesta.

Razsodba

(+) Prekrasna estetska in zvočna plat
(+) Zgodnja obdobja so napeta in polna dogajanja
(+) Pogumno se poslužuje novih idej
(+/-) Diplomatski sistem je v osnovi dober, a niti približno brez težav
(+/-) Ekonomičen sistem je dober, dokler imaš vsaj malo sreče
(-) V prehodu med obdobji se počutiš kot civilizacijski transvestit
(-) Več sistemov je slabo in nelogično implementiranih
(-) Sistem slave, na katerem vse sloni, moti tempo igre

Objava Humankind – Recenzija | (Pre)pogumna 4X strategija s krizo identitete se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj nas čaka v septembru? Po velikih izidih udrihajo neprestani zamiki in korona še vedno veselo ustrahuje vse sloje prebivalstva. A kljub temu smo v pričakovanju na prihod običajno rodovitnega konca leta na kup zbrali nekaj izmed naših najbolj pričakovanih izidov v prihajajočem mesecu. Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v septembru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. Pathfinder: Wrath of the Righteous – 2.9.2021

• Razvojni studio: Owlcat Games
• Založnik: Owlcat Games, META Publishing
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Izometrično igranje vlog
• Cena: od 49.99€
• Link

Oh, predragi stvaritelji igričarske Pathfinder izvedenke, pri Erastilu vas prosim, ne razočarajte nas. Originalni naslov v stilu izometričnega igranja vlog razvijalca Owlcat Games – Pathfinder: Kingmaker – se je izkazal kot precejšnja poslastica, ki je vsakemu ljubitelju strateškega igranja vlog nudila precej ur gole zabave.

Drugi del v seriji bo nudil še boljšo zgodbo, večjo fleksibilnost glede gradnje lika z večjim številom klas in popolnoma novo dinamiko mističnih poti z večjim vplivom igralčevih odločitev na zgodbo. Sposobnost vodenja vojske bo zamenjala star sistem razvoja kraljestva, igra pa bi po vtisu mnogih naj že pred polnim izidom izžarevala večjo dodelanost. Zveni nadvse obetavno in prvi vtisi igralcev beta različic so zelo vzpodbudni.

2. Lost in Random – 10.9.2021

• Razvojni studio: Zoink, Thunderfull
• Založnik: EA Games
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X in Series S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Del EA originals, Lost in Random zveni kot odmik od klasične EA formule. A ne smemo pozabiti, da se konglomerat že kar dolgo udejstvuje tudi na sceni, kjer kraljujejo manjše, pogosto neodvisne igre brez založnikov. Tudi razvojni studio Zoink že ima preteklost sodelovanja, saj je pod okriljem EA razvil precej pozitivno sprejeto igro Fe.

Random je čudaško temno kraljestvo, kjer prihodnost vsakega državljana določa met kocke. Lost in Random je prihajajoča tretjeosebna akcijska avantura z elementi kvartopirstva in določenimi drugimi zanimivimi mehanikami. Vsebuje tudi lahke elemente igranja vlog in ima velik poudarek seveda tudi na naključnosti in sreči, saj je nenazadnje tudi tvoj glavni pajdaš Dicey pravzaprav hodeča kocka.

3. Dice Legacy – 9.9.2021

• Razvojni studio: DESTINYBit
• Založnik: Ravenscourt
• Platforme: PC, Nintendo Switch
• Žanr: Preživetvena strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Ko smo že pri kockah – Dice Legacy je ustvarjen ekskluzivno okoli njih. V tej preživetveni strategiji boš vodil kraljestvo z metanjem kock – dobesedno. Kocke, ki določajo tvojo usodo, niso zgolj simulacija v ozadju, ampak so eden osrednjih elementov ob igranju Dice Legacy. Uporabljal jih boš za zbiranje osnovnih dobrin, gradnjo zgradb in širjenje mej svojega kraljestva.

Zagonetni svet v obliki obroča brezhibno združuje srednjeveško in steampunk estetiko ter se pokloni nenehno naraščajoči fascinaciji namiznih in miniaturnih iger. Izgleda nadvse obetavno, ampak ne smemo pozabiti, da gre za delo zelo malega razvojnega studia, tako, da si zaenkrat raje brzdamo pričakovanja.

4. NBA 2K22 – 10.9.2021

• Razvojni studio: Visual Concepts
• Založnik: 2K
• Platforme: Windows, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X
• Žanr: Športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

Ne bom skrival resnice. Že dolgo časa nazaj sem izgubil vso upanje za veličino športnih simulacij. Dokler ne doživimo nečesa, kar bo pošteno razburkalo gladino, bomo priča vsakoletnim zlajnanim generičnim izidom, ki doprinesejo bore malo novitet, a vseeno veselo nosijo polno ceno, z redkimi novimi funkcijami in spremembami, ki bi jo naj upravičile.

Tu kraljuje NBA 2K, ki si je med igričarji (upravičeno) nadela katastrofalen sloves. Še pomnim čase, ko je šlo za eno najbolj priljubljenih simulacij košarkarskega igrišča. Z nemalo slabimi odločitvami so si pri 2K res napolnili denarnice, a oboževalce pustili na cedilu. Edina omembe vredna stvar letošnjega izida je, da bo na platici vihtel slovenskega asa Luko Dončiča, kar priča o njegovi trenutni popularnosti in zmožnostih. A to je tudi vse, vredno omembe glede igre. Kot je pravila že moja praprababica – glasuj z denarnico in svet bo lepši.

5. Deathloop – 14.9.2021

• Razvojni studio: Arkane Studios
• Založnik: Bethesda Softworks
• Platforme: PC, Playstation 5
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: Od 59.99€
• Link

Deathloop je prihajajoča akcijska pustolovščina, razvita s strani Arkane Studios. Le ti so znani obrazi ljubiteljev akcijskih iger in igranja vlog, saj so pustili svoj podpis na nemalo klasikah, kot so Dishonored, Arx Fatalis, Prey in Dark Messiah of Might and Magic. Zraven pa ne smemo pozabiti niti na znanega založnika, s katerim sodelujejo že dalj časa – Bethesda Softworks.

Najnovejši produkt te kolaboracije je Deathloop. Režiserka igre Dinga Bakaba je igro opisala kot “obratni Cluedo”. Uganka o umoru, ki ga mora igralec razrešiti v eni sami seansi. Igra namreč implementira potovanje po času. Tekom več neuspešnih preigravanj se poučiš o potrebnih kosov te uganke. Po vsakem neuspešnem poizkusu se čas namreč previje nazaj – a to ni edina zanka. Deathloop zraven tebe vključi še enega “igralca”, a od njega ne moreš pričakovati kolaboracije. Njegov cilj je namreč preprečitev tvojih načrtov. Lahko ga nadzira umetna inteligenca ali dejanski drugi igralec in to bi znalo pripeljati do zanimivih interakcij. Vsekakor gre za koncept, ki ga doslej še nismo videli.

6. The Amazing American Circus – 16.9.2021

• Razvojni studio: Klabater, Juggler Games
• Založnik: Klabater
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, Playstation 5 Xbox One, Series X, Series S
• Žanr: Kvartopirska strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Od velikih imen se bomo za tega kolaboranta seznama prestavili nazaj na neodvisno sceno. Klabater je razvojni studio, znan po precejšnjem številu manjših iger. Tu moram priznati – sem slabič, ko govorimo o kvartopirskih strategijah. Kakšna novost, zanimiv bojni sistem, veliko taktičnosti, obširen nabor kart in očarljiva estetika, pa me boš takoj pridobil na svojo stran.

Neverjetni ameriški cirkus obljublja, da bo šel po tej vrvi do slave in po kratkem zamiku je datum za predstavo pristal v septembru. Na kratko The Amazing American Circus omogoča upravljanje cirkusa. Tvoj glavni cilj je zadovoljiti množico, ki vsak večer pride gledati izvajalce. Izbrati moraš nabor izmed 15. tipi zabavljačev in prilagoditi predstavo za najboljši možni rezultat. “Bojni” sistem precej dobro uravnava to dilemo. Namesto povzročanja in prenašanja škode vse sloni na tem, kako boš prikazal najboljšo predstavo.

7. Eastward – 16.9.2021

• Razvojni studio: Pixpil
• Založnik: Chucklefish
• Platforme: PC, Nintendo Switch
• Žanr: RPG avantura
• Cena: 24.99€
• Link

Čustvena zgodba Eastwarda in čudovito bogat in živahen svet sta zaživela s kombinacijo 3D razsvetljave in umetniških del v retro pikslkastem slogu, ki ga poganja interni motor za igre studia Pixpil. Razvoj igre se je začel leta 2015 s samo tremi člani studia, od takrat pa je studio zrasel, da bi ustrezal ambicijam igre.

V ne tako daljni prihodnosti je svet na robu propada, saj se je človeška populacija skrčila na najnižjo raven doslej. V Eastward igraš kot kopač po imenu John, ki v skrivnem objektu med kopanjem odkrije skrivnostno mlado dekle. Po izgnanstvu iz vasi, mora to dekle voditi skozi nevarna propadajoča mesta, v katerih živijo horde pošasti in razni računalniški liki. Eastward izgleda kot zanimiva in prečudovita avantura, ki se jo nedvomno splača imeti na radarju v septembru.

8. Aragami 2 – 17.9.2021

• Razvojni studio: Lince Works
• Založnik: Lince Works, Yooreka Studios
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Aragami 2 je nadaljevanje prvega neodvisnega naslova studia Lince Works. Oboževalci so že dolgo nazaj izkazali navdušenje nad potencialnim nadaljevanjem. Izvirni Aragami je do marca 2020 namreč prodal več kot 500.000 izvodov in dosegel velik uspeh med neodvisnimi igrami v času, ko je bil njihov prodor na trg veliko težji kot zdaj.

S postavitvijo v čas 100 let po dogodkih prve igre, Aragami 2 te postavi v čevlje morilca, ki ga pesti nadnaravna stiska, katera mu daje možnost obvladovanja senc, medtem ko počasi razjeda njegovo telo in um. Igra, ki jo razvija barcelonski studio Lince Works, skuša nadaljevati zgodbo predhodnika, hkrati pa biti samostojna izkušnja. V svoji sedanji obliki kaže precejšen potencial za še večjo rast med stalnim razvojem in videli bomo, če bo uspela prodati še večjo število izvodov kot izvornik.

9. Tails of Iron – 17.9.2021

• Razvojni studio: Odd Bug Studio
• Založnik: United Label, CI Games
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Igranje vlog/avantura
• Cena: 24.99€
• Link

United Label se razveja z različnimi igrami, začenši s priznanim Roki in koncem pri izdaji Eldest Souls, hitom med pretakalci in ustvarjalci vsebin, ki obožujejo igre v stilu Dark Souls. Založnik bo kmalu izdal drugo igro studia Odd Bug, imenovano Tails of Iron. Tails of Iron bo poln intenzivnega akcijskega boja in brutalne težavnosti, loteval pa se bo mračne zgodbe iz kraljestva podgan.

Doug Cockle, znan po hripavem glasu Geralta iz igralne serije Witcher, bo pripovedoval celotno zgodbo o veselem kraljestvu glodalcev, ki ga strmoglavijo maščevalne Žabe. V svetu junaških podgan, tehnološko podkovanih krtov in vojskovalnih žab bo prišlo do malega morja pustolovščin in pretepov. Tails of Iron bo sledil zgodbi o Redgiju, mladem princu podgan, ki mora v seriji šefovskih spopadov rešiti svoje brate pred krvoločnimi žabami. Odličen vizualni stil je zgolj pika na i, zakaj je Tails of Iron ena naših najbolj pričakovanih iger v septembru, vsekakor pa znan hripav glas naratorja prav tako nič ne škodi.

10. World War Z: Aftermath – 21.9.2021

• Razvojni studio: Saber Interactive Inc
• Založnik: Saber Interactive Inc
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Večigralska kooperativna streljačina
• Cena: 39.99€ (19.99€ za lastnike originalne igre)
• Link

World War Z, solidna kooperativna zombi streljačina studia Sabre Interactive, se bo 21. septembra odpravila na dogodivščino v eksotičnih (in z nemrtvimi okuženih) novih krajih, s prihodom velike samostojne razširitve. Aftermath, ki bo na voljo kot plačljiva posodobitev za obstoječe lastnike originalne igre in kot samostojna izdaja za vse, ki si originalne igre ne lastijo, bo dve leti stari streljačini dodala par pomembnih novitet.

Razširitev bo vsebovala vse, kar je bilo že objavljeno v okviru edicije “Igra leta”, vključno z vsemi sedmimi PvE dogodivščinami, razdeljenimi na 23 zemljevidov v New Yorku, Moskvi, Jeruzalemu, Marseillesu in Tokiu. Prinaša tudi izboljšave igralne plati in povsem novo vsebino, vključno z novimi lokacijami in preživelimi. Poleg tega Aftermath uvaja novo Vanguard klaso z električnim ščitom in nov tip sovražnika v obliki množice lačnih podgan. Na voljo je tudi nova možnost za prvoosebno igranje, ki bo dopolnila obstoječo tretjeosebno perspektivo in “visceralni” nov bojni sistem z edinstvenimi sposobnostmi.

11. Sheltered 2 – 21.9.2021

• Razvojni studio: Unicube
• Založnik: Team17
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmenska strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

V septembru bo izšlo nadaljevanje starajoče se, a kljub temu še zmeraj priljubljene igre preživetja z upravljanjem virov. Razvojni studio Unicube in založnik Team17 sta sodelovala pri prevzemu idej iz prvotne igre, ki jih bosta na vse načine razširila s Sheltered 2. Vse to se združuje s povsem novim 3D stilom, ki omogoča večjo raznolikost kot originalna pikselkasta podoba.

Ideja Sheltered 2 je zbrati vire in ljudi, da počasi ustvarijo bazo, ki bo sposobna prenesti nevarnosti nasilnega postapokaliptičnega sveta. Prav tako boš primoran raziskati, vzpostavljati postojanke, se spopadati z nevarnimi grožnjami, komunicirati z edinstvenimi liki, vzpostaviti odnose z močnimi frakcijami in skrbno upravljati z viri. Sheltered 2 je skratka zahtevna igra, ki na vse možne načine razširi izvirnik in nujno igranje za vse ljubitelje originala.

12. Diablo II: Resurrected – 23.9.2021

• Razvojni studio: Blizzard Entertainment, Vicarious Visions
• Založnik: Blizzard Entertainment
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Hack&Slash akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Približuje se izid težko pričakovane predelave igre Diablo 2, ki je bila mesece nazaj na voljo v alfa preizkusu. Razvijalec Blizzard zaradi obtožb glede nadlegovanja zaposlenih doživlja znatne kadrovske spremembe, pred kratkim pa je tudi prestavil mobilno igro Diablo Immortal na naslednje leto. Če gre verjeti govoricam, se je tudi razvoj Overwatch 2 pošteno zavlekel in Blizzard te dni res potrebuje nekaj, kar bi mu vsaj malo obnovilo vero med igralci.

Prenovljena različica 21 let starega naslova s sabo prinaša povsem novo grafično podobo in animacije. Podprta je tudi ločljivost 4K, a igralci bomo lahko kadarkoli s pritiskom enega gumba preklopili na staro resolucijo 800 x 600 – če si res želiš tisto starošolsko izkušnjo. Blizzard bo predelal tudi vse vmesne sekvence, ki so bili dve desetletji nazaj v oko vpadajoče, v 2021 pa jim bo prav prišlo nekaj prenove. Glede na zgodovino prenov zaenkrat ne ohranjajmo masovnih upov, a po dolgem času katastrof je že skrajni čas za kakšen Blizzardov uspeh.

13. AWAY: The Survival Series – 28.9.2021

• Razvojni studio: Breaking Walls
• Založnik: Breaking Walls, Game Seer Ventures
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 39.99€
• Link

Away: The Survival Series je pustolovska igra, katere cilj je popeljati igralca v poglobljen ter realističen prikaz narave in okolja. Prevzel boš vlogo pripadnika živalskega cesarstva med potovanjem po številnih različnih ekosistemih. V AWAY: The Survival Series tako prevzameš vlogo različnih živali, vključno z letečimi vevericami, žabami, raki, bogomolkami in pajki.

Vsaka od živali bo imela svoje lastnosti, ki ji bodo pomagale pri premagovanju ovir. Moral boš loviti hrano in se izogibati plenilcem, ki potujejo po močvirjih, votlinah in gozdovih. To je svet, ki se ga je dotaknilo človeštvo, z dotrajanimi vetrnimi elektrarnami in zapuščenimi, propadajočimi zgradbami in vsesplošnim razkrojem. Vendar to zdaleč ni edina nevarnost, s katero se boš soočal. AWAY: Survival Series ne bo enostavna igra, saj boš moral konstantno skrbeti za dobrobit tvojega kosmatega lika.

14. New World – 28.9.2021

• Razvojni studio: Amazon Game Studios, Double Helix Games
• Založnik: Amazon Game Studios, Amazon.com
• Platforme: PC
• Žanr: MMORPG
• Cena: 39.99€
• Link

Amazon je do sedaj pri poskusu predora v igričarsko industrijo vložil nepredstavljivo količino denarja, a še vedno niso izdali naslova, ki bi jim povrnil vložen trud in cekin. Njihov niz neuspelih projektov bo zdaj morda končno prekinil prihajajoči MMO New World, ki je 20. julija skočil v zaprt beta preizkus. Tam je požel veliko pozitivnih mnenj ter hkrati tudi dobršen del kritik, glavna od katerih je bila, da je nedavno bil poln izid zamaknjen na 28. september.

New World cilja na povsem drug in zadnje čase tudi zanemarjen trg MMO-jev, kjer kraljujejo pretežno različni azijski “shovelware” F2P in P2W naslovi. Igralci tega dela sveta so se namreč naveličali preigravanja World of Warcrafta in začeli pogledovati za konkurenčnimi naslovi. Final Fantasy 14 je tako pridobil precej novih igralcev, veliko MMO-jašev pa žejno čaka na karkoli novega, vrednega njihovega časa. New World bo tako na trg očitno prišel ravno ob pravem času in morda se zna končno zgoditi zrušitev WoW-a iz prestola MMO-jev. Tudi sami smo nedavno preizkusili igro in moramo reči, da definitivno skriva precejšen potencial.

15. Rogue Lords – 30.9.2021

• Razvojni studio: Leikir Studio, Cyanide Studio
• Založnik: Nacon
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PS4, Xbox One
• Žanr: Potezni RPG
• Cena: Še ni znana
• Link

Z izidom konec naslednjega meseca, Rogue Lords se odvija v temačni Novi Angliji v 17. stoletju, kjer smrtniki in diabolične entitete hodijo drug ob drugem. Igra obrne običajne trope na glavo, igralec pa prevzame vlogo Hudiča, ki oslabljen po groznem porazu poskuša ponovno pridobiti svoje moči. Njegov cilj je razširiti korupcijo po svetu, ki je bil destabiliziran na podlagi njegove odsotnosti. Da bi izvedel temne načrte, vodi ekipo, ki jo sestavljajo slavni zlobneži, kot so Krvava Meri, Drakula, Bela Gospa in baron Samedi.

V Rogue Lords igralec raziskuje 3D zemljevid in se odloča, kako bo med številnimi interakcijami po svetu razsejal kaos. Svojo ekipo zlobnežev vodiš tudi v težkih poteznih spopadih, kjer njihove sposobnosti uporabljaš po svojih najboljših močeh za premagovanje nasprotnikov. Ob porazu je igre konec, izgubiš ves napredek in v klasičnem roguelike stilu moraš ponovno začeti od začetka. Moral se boš pametno odločati, da boš našel ravnovesje, ki ti bo omogočilo, da se izogneš ​​porazu. V skrajni sili se lahko obrneš na hudičeve posebne moči in goljufaš preko samega vmesnika igre in situacijo obrneš v svojo korist na povsem nov način.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – September 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

V Durih smrti igraš kot vrana, zaposlena pri Komisiji za žetve. V bistvu opravljaš tipični 8 urni delavnik žetve duš bitij, katerih čas v svetu živih se končuje. Večinokrat gre za enostavno rutino, a ko se katera od naloženih nalog zaradi nepredvidenega zapleta sfiži, lahko pride do hudih zapletov. Tisto, kar se je začelo kot preprosto poslanstvo žetve duše, se tako enkrat spremeni v potovanje z velikimi razsežnostmi. Ep, ki bo na koncu spremenil prepoznavanje kroga življenja in smrti.

Razvojna ekipa: Acid Nerve
Založnik: Devolver Digital
Platforme: Xbox One, Xbox Series X/S, PC
Steam: Link
Datum izida: 20.7.2021
Cena: 19.99€

Zvrst: Akcijska RPG avantura

Ni vsak dan možnost igrati pustolovsko igro po navdihu Zelde, kjer postaneš ptič, ki žanje duše penzionistov. Ampak razvijalci, odgovorni za Titan Souls so ustvarili prav to. Imaš kdaj trenutek, ko med igranjem katere igre enostavno pomisliš “wow, to pa je res dobro narejeno”?

Mogoče gre samo za naključje, ker sem zadnji čas igral nekaj res katastrofalnih iger in si skorajda izpulil še zadnji skupek preostalih las, ampak igranje Death’s Door je bila prava milina. Grafika, bojevanje, raziskovanje, predvidljivi, ampak ne enostavni sovražni vzorci – vse deluje in ima tako visoko stopnjo poliranosti, da takoj vidiš, da ne gre zgolj za še en korporativni zmazek, ampak se v ozadju skriva kaj nekaj strasti razvijalcev do svojega dela.

Vzemimo za primer boj. Na prvi pogled se zdi poenostavljeno, saj vse kombinacije lahko izvedeš s pritiskom na enega ali dva gumba. Ob napredovanju pa se sčasoma spoznaš z novimi orožji, novimi sposobnostmi in novimi nadgradnjami, ki gradijo na osnovah in razširijo fleksibilnost, brez da bi ogrozile enostavnost igranja. Izmikanje je odzivno, napadi so tekoči in zagotavljajo zadostno stopnjo povratnih informacij, mešanica orožja in sposobnosti pa daje dovolj prostora za prilagoditev tvojemu specifičnemu slogu igranja.

Za hitre in lahkotne napade lahko uporabljaš bodala in se zanašaš na izmikanje sovražnih udarcev, kot popolno nasprotje pa lahko vihtiš tudi počasno kladivo, prežeto s strelo, ki se lahko priklene na bližnje sovražnike. Zamenjavo lahko kadar koli izvedeš iz inventarja in se prilagodiš situacijam, kot se pojavijo – določeni stili se bodo bolje obnesli proti določenim sovražnikom.

Ob vsem tem pa nikoli nisem imel občutka, da karkoli manjka. Da so bili udarci sovražnika nepošteni ali da je bilo moje gibanje ali napadi nerodni. Kot sem že rekel, vse se odlično poveže v celoto in tekom igranja postaja vse hitrejše in bolj raznoliko. Na ta način je krivulja težavnosti dejansko precej dobro uvedena.

Začneš zgolj z osnovnim mečem in sovražniki, ki zmorejo plaho izvesti samo en napad, a sčasoma napreduješ do večjih sovražnikov z edinstvenimi vzorci in celo večstopenjskih bojev. Težavnost postopoma raste, vendar naj ne bo pomote, to ni igra, ki bi jo lahko zlahka prebrodli z eno roko na kontrolerju med mletjem čipsa. Zlasti nekaj šefovskih dvobojev s šefom mi je vzelo več kot deset poskusov – tako da je tu prijeten občutek izziva.

Seveda pa je boj v takšni pustolovski igri le polovica enačbe. Raziskovanje je prav tako pomembno in spet nekaj, kar Death’s Door naredi dobro – čeprav ne brez nekaterih težav. Je ena tistih iger, kjer lahko prideš do konca, vendar še vedno zamudiš tretjino vsebine samo zato, ker je treba najti kopico skrivnosti. Nekatere od teh so preprosti zbirateljski predmeti, obstajajo pa tudi različne nadgradnje in celo nova orožja.

Zasnova nivoja je pametno narejena. Pripomore k temu in skrije majhne poti ali vhode, ki jih je lahko zgrešiti, če v resnici ne iščeš. Ta vidik oblikovanja nivojev mi je bil všeč, vendar nisem ljubitelj pomanjkanja kakršnega koli zemljevida. Nekaterim bi to morda ugajalo, vendar nikoli ni zabavno pritisniti stikala in nekje odkleniti vrata, ampak se kljub napenjanju možganovine na vse pretege ne moreš spomniti, kje so ta vrata bila in kako se do njih vrniti. Stopnje so pogosto zelo podobne labirintu (zlasti džungla), zato se mi je to zgodilo kar nekajkrat.

Prva stopnja v čarovnikovem dvorcu ima skoraj popolno ravnovesje sovražnikov, ugank in lahkotnega pripovedovanja zgodbe, zadnja stopnja pa se bo dobesedno odvijala kot pet ali šest sovražnikovih srečanj zaporedoma – kot da so med razvojem ugotovili, da je igra prekratka in so skušali nekako podložiti dolžino na tej točki. Mislim, ja, boj je še vedno zabaven, vendar se zna v daljših sekvencah začeti najedati.

Kar se tiče dolžine moram reči, da sem potreboval pet ur, da sem igro končal z nekaj več kot 60% opravljenosti. Da bi dosegel 100%, bi verjetno potreboval še približno pet ur, zato to nikakor ni dolga igra. Nasprotno, dolžina nekako ustreza tej vrsti igranja in pripovedovanja zgodbe – dovolj dolga je, da prenese sporočilo, proti koncu pa se že nekoliko vleče.

Zgodba je name pustila nekako mešan vtis. Ni preveč zajedavska s konstantnim dialogom in cinematičnimi posnetki in podobnimi načini pripovedovanja narative, vendar tudi ni popolnoma nevidna. Dobiš svoje delce dialoga, znanja in celo nekaj nepričakovanega razvoja dogodkov, vendar se ne spuščaj v to v pričakovanju, da te bo razneslo. Splošni ton daje občutek, kot da je igra namenjena mlajšemu občinstvu, zato menim, da je to popolnoma v redu.

Preden zaključim opis, moram omeniti tudi delovanje. Moja RTX 2080 Super se je tudi na 1440p in 165 FPS zmrdovala nad nezahtevnostjo in igra je brezhibno tekla na več kot 200 sličicah na sekundo.. Nisem naletel na zrušitve, zmrzovanje ali celo hrošče. Ponovno – gre za zelo dovršeno izkušnjo, tako iz tehničnega, kot tudi igralnega vidika.

Igral sem z miško in tipkovnico, ampak tudi na kontrolerju je igra popolnoma igralna, kolikor sem ga preizkusil. Obe možnosti popolnoma zadostujeta, zaradi potrebe po natančnem merjenju pa bi znala miška predstavljati boljšo alternativo za vse, ki nameravate igrati na osebnem računalniku.

Razsodba

(+) Dovršena igralna izkušnja
(+) Nagradi ponovno igranje in iskanje skrivnosti
(+) Tematika je primerna tudi za mlajšo publiko
(+) Fleksibilnost pri stilu igranja in večimi opcijami
(+) Z nizko sistemsko zahtevnostjo bo delovala na večini mašin
(+/-) Celotno preigranje vzame zgolj nekje 6-10 ur
(-) Dizajn stopenj je občasno zmeden

Objava Death’s Door – Recenzija | Ptičja sodba se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa:  Cyanide
Založnik: Nacon
Platforme: PC, Xbox One, Xbox X/S, PS4, PS5
Datum izida: 04.02.2021
Cena: 39,99 € (Epic games)
Žanr: Akcijska vlogoigralka

VIDEO RECENZIJA

Preden sem igro zagnal sem si pogledal uradno prikolico na YouTubu. Sama igralnost me po videnem ni navdušila, ampak seveda to ne pomeni veliko, saj je treba zadevo fizično preizkusiti. Ikona na namizju je za tem le doživela svoja prva dva klika in hitro sem se znašel v lično narejeni kinematični sekvenci, ki mi je hitro popravila vzdušje. Meni igre Werewolf: The Apocalypse je izredno minimalističen in pregleden, nastavitve so lepo predstavljene in ozadje poskrbi, da imamo prvo predstavo o tem, kakšna grafična podoba nas čaka v sami igri. Za pregled celotnega menija sem porabil okoli šestdeset sekund, kar je meni osebno indikator, da igra ne vsebuje veliko balasta.

Sam začetni meni in nalagalni zaslon sta podprta z zadnje čase redko slišano rokersko glasbo, kar mi je precej godilo. Včasih so igre kot so FIFA in NHL skrbele, da smo med surfanjem poslušali dobro rock glasbo, a vse več iger se je zadnje čase prestavilo v nekakšne oblike rap ali pop muzike. Definitivno pa je izročilo igre Werewolf: The Apocalypse zelo primerno za težjo obliko kovinarske glasbe. Letos sicer ni prva igra, ki je navdušila z bolj glasnim žanrom glasbe, moj Spotify mi je že večkrat predlagal, naj poslušam še kaj drugega kot Samurai, katerih pet komadov imam že kakšen mesec na ponavljanje – Samurai je band protagonista Johnnyja Silverhanda iz igre Cyperpunk 2077. Morda se vendarle vrača era trdih kitarskih riffov.

Gumb “new game” nas popelje na sedaj že kar malce nestrpno pot v igro. Werewolf: The Apocalypse se začne, presenetljivo (ali pač ne), še z enim daljšim filmskim uvodom. Če si ta igra zasluži kakšno izredno pohvalo, potem gre ta pohvala definitivno v roke ljudem, ki so pripravili ta uvod. Naracija precej spominja na Assassin’s Creed Valhalla in tudi sama vsebina videa se na nek način povezuje, saj govori o nastanku sveta. Seveda se tukaj potem nadaljuje v tematiki primerno z volkodlaki. Kljub podobnostim, ki si jih namenoma ali nenamenoma deli z ACV pa je intro res vrhunsko narejen in vzbudi zanimanje ter pripravi teren za igro. Stvar, ki bi jo še izpostavil je okoljevarstvo. Ja, prav ste prebrali. Rdeča nit igre je namreč to, da se borite proti korporaciji, ki uničuje okolje. Meni osebno se zdi vrhunsko, da je nekdo zaparkiral tako močno sporočilo znotraj enostavne videoigre. Greta odobrava.

Prvi stik z dejansko grafiko špila mi je takoj osvetlil situacijo. Že v vmesni sekvenci je bilo moč videti, da igra kljub temu, da sloni na Unreal Engine 4 pogonu, ne izkorišča svojega potenciala v polni moči. Kljub temu da daje občutek grafične idile, se ob le malce bolj ostrem pogledu vse sesuje v prah. Glavni liki so relativno detajlno in lepo oblikovani, medtem ko so že stranski precej klavrni. Deklica Aedana ima recimo Cyberpunkov sindrom, gre za bolezen, kjer otroški liki izgledajo kot pomanjšane različice odraslih ljudi (to je bil en bolj opaznih Cyberpunkovih neuspehov). A če so liki z izjemo protagonista Cahala, ki izgleda skoraj identično kot Van Zan (Matthew McConaughey) v Reign of Fire, vizualno slabo oblikovani, tega ne moremo trditi za sinhronizacijo in izbor glasovnih igralcev. Ko sem že ravno omenil Reign of Fire, za to igro bi pa z veseljem odprl mošnjiček, če bi jo v igro pretvoril kakšen talentiran studio. 

Grafično Werewolf: The Apocalypse res ne ponuja nobenega presežka. Teksture zunanjega sveta so milo rečeno zastarele, zlikovci so skoraj vsi enojajčni bratje in kot že omenjeno, če od daleč vse skupaj še nekako zgleda pa pogled od blizu odsvetujem. Verjamem, da so ustvarjalci potrudili po svojih močeh, a studio, ki se primarno ukvarja s kolesarskimi igrami, težko parira razvijalcem, ki takšne igre ustvarjajo kot Milka čokolado. Kljub temu podpiram, da so se lotili špila in namočili prste v nov žanr, potenciala jim vsekakor ne manjka. 

Dajmo igro še malo pohvaliti. Zadnje desetletje so linearne zgodbe precej v zatonu, vse več je naslovov v odprtem svetu, ki ponujajo nešteto ur zabave. Tudi če prideš do zaključka, jo začneš znova in izbereš novo pot (pa ja de!… Je kdo dejansko to že naredil? Jaz ne morem iz svoje kože in vedno izbiram iste poteze, ki so vezane na moje vrednote”). Linearne igre so tako že privzeto bolj dolgočasne in zato umaknjene na stranki tir. Priznam, tudi meni je težko igrati linearno zgodbo, sploh če imam v glavi drugačno idejo kako odigrati kot ustvarjalci. Tudi Werewolf: The Apocalypse ni tukaj izjema. Veliko stvari bi naredil drugače, a hkrati poudarjam, da je sam koncept zgodbe v bistvu nekaj svežega in dobrega. Koliko iger obstaja, kjer si ekoterorist in okoljevarstvenik? Zato gre tukaj velika pohvala ustvarjalcem, ki so ponudili zgodbo, ki te dejansko pritegne. Še ena stvar, ki je vredna hvale je dejstvo, da se v igri lahko spremeniš v volka ali celo volkodlaka, kar pride izredno prav, ko se boriš proti trumi nepridipravov, a najljubše od vsega mi je to, da imaš v človeški obliki na voljo majhen samostrel, s katerim lahko onesposobimo nasprotnika.

Zdaj pa prihajamo do dela, ki pomeni največ – igralnost. Ni skrivnost, da sem pristaš simulacij in da imam rad, da so stvari čim bolj realistične. Tega se tukaj vsekakor nisem nadejal, a vseeno sem pričakoval boljšo fiziko, več realizma, bolj kompleksno upravljanje in tako dalje. Ustvarjalci so se odločili, da bodo uporabili star koncept, kjer težavnost igre regulirajo z maso nasprotnikov. To me je precej odvrnilo od špila, saj sem od prvega trenutka, ko sem se spremenil v volkodlaka, na špil gledal zgolj kot še en tisti dolgočasni pretepaški 2D sprehod skozi scene. Ko se spremeniš v volkodlaka imaš dejansko z levim klikom in kombinacijo WASD pokrit komplet špil, sicer imaš na voljo še en ali dva udarca, ampak to je nekako to. Vsakega nasprotnika brez težav premagaš in kot že omenjeno težavnost so pogojili zgolj s tem, da nebodijihtreba prihajajo v valovih in masi. S svojimi šapami brez težav režeš po njih oziroma jim odstranjuješ ude, kri pa šprica v takšnih količinah, da scena s kosilnico v filmu Dead Alive izpade kot otroška risanka.

Po nekaj urah igranja lahko rečem, da je igra načeloma dobro optimizirana, tu in tam se najde kakšen hrošč. Prednjači predvsem to, da se zlikovci teleportirajo pred vrata, kot da manjka animacija vstopa in to, da znajo leteti skozi steno, ko jih vržeš. Drugih večjih napak nisem opazil. Bolj kot le te pa me moti dejstvo, da so določeni NPC-ji popolnoma statični, brez animacij in interakcij. Razumem linearnost, ampak totalna zabetoniranost skupine ljudi pač res izpade glupo. 

Kaj reči ob igri, ki ponuja toplo-hladne valove? Koncept same igre je zelo dober, potencial pa zelo neizkoriščen. Glede na to, da studio ni doma v teh sferah je prvi korak obetaven, a žal zgodba izgubljena. Morda bo Werewolf: The Apocalypse dobil naslednika in bodo igro razvili ter izpolnili potencial. Kdo ve. Jaz vem samo to, da sem od igre pričakoval zelo malo, a na koncu dobil več kot sem pričakoval. Določene stvari so vrhunsko izpeljali, recimo filmske vložke, glasbo in glasovno sinhronizacijo, druge pa gladko zavozili. Za navdušence nad volkodlaki je igra tatamata, za tiste ki iščemo globino in tisti “Je Ne Sais Quoi” pa zgolj prehodna zabava.

(+) Koncept zgodbe

(+) Cinematični del igre

(-) Grafična podhranjenost

(-) Preveč arkadna, preveč neuravnotežena

Objava Werewolf: The Apocalypse – Earthblood – okoljevarstvo z volkodlaki se je najprej pojavila na HOPsi.

Od kreativnih betic, ki so nam med drugim privedle klasike Ultima Underworld, System Shock in Thief; smo tokrat dobili nekaj povsem novega. Gre še za eno zgodbo Kickstarter-ja, ki je skušala zapolniti ogromne čevlje kljub premajhnim stopalom. Šarm Ultime je bil namreč puščavniško igrišče, kjer si lahko eksperimentiral po lastni volji in njen vpliv je bil viden v ogromni količini drugih naslovov. A Underworld Ascendant, po njem navdihnjeno delo, eksperimentira zgolj z odtujitvijo celotne publike.

Razvojna ekipa: Otherside Entertainment
Založnik: 505 Games
Platforme: PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One, PC
Steam: Link
Datum izida: 15.11.2018
Cena: 29.99€

Zvrst: Peskovniška akcijska RPG avantura

Sprva zlomljen jajc, zdaj dolgočasen jajc

Dejstvo, ki je na Underworld Ascendant najbolj tragično, so vse neizpolnjene obljube o sijajnosti. Zame je bil sanjska igra, polnopravno nadaljevanje prvotnega Ultima Underworld. Imeli so talent. Imeli so izkušnje. Imeli so uspešen Kickstarter z zahtevanimi financami. Kaj bi lahko potemtakem šlo narobe? Kot se je izkazalo, se odgovor glasi skoraj vse. Ascendent je bil bedna, komaj delujoča zmeda mehanik, počasnega gibanja in štoraste interakcije, ponavljajočih se misij in šokantnega števila napak.

Več kot očitno je igra nedokončana, s pustimi, praznimi okolji in manjkajočimi obljubljenimi ključnimi značilnostmi, kot so dialoška drevesa in rivalske frakcije. Opravičujoč se za stanje ob izidu so se OtherSide zavezali k izboljšanju igralne izkušnje. Od takrat so izdali štiri večje posodobitve in nešteto manjših popravkov, ki so odpravili določene napake, prilagodili osnovne mehanike in naredil nekaj temeljnih sprememb glede samega delovanja.

Ampak kljub vsemu trudu je igra nenazadnje zapadla v pozabo, zapuščena s strani razvijalcev. Interaktiven puščavniški RPG, ki je skušal naslediti prej omenjeno kultno uspešnico, je zdaj zgolj bleda podoba začetnih obljub, za katero se moraš prebiti skozi goro hroščev, sramotno slabih in zastarelih igralnih mehanik ter vizualnih packarij. Me niti malo ne čudi, saj si je skupina zgolj šestih razvijalcev zadala ustvariti projekt, preobsežen za lastno dobro in to se vsekakor pozna.

Igra je res RPG solata v pravem pomenu besede. Misteriozna figura te prikliče v nevarno temnico z imenom The Stygian Abyss, kjer ti je naložena ponovna odrešitev sveta pred zlobnim coprnikom. A pred tem se moraš iz softiča preobraziti v elitnega bojevnika. Tako tvoje dejavnosti sestojijo iz zbiranja posebnih ključev, raztresenih okoli Podzemlja. Seveda pa vse pride z obilico glavnih in stranskih nalog.

Ko gre res vse narobe

Če že kaj, je vsaj obseg sveta precejšen, z nemalo raznimi področji s sovražniki in pastmi, ki se razprostirajo po podzemnem labirintu. A le malo katero je vredno dveh pogledov, kaj šele treh. Velike podzemne palače služijo zgolj potikanju po njihovih temačnih hodnikih, dokler končno ne prilezeš do cilja.

Stranske naloge opravljaš v imenu treh frakcij, s katerimi med opravljanjem pridobivaš slavo in s tem priložnost pridobitve boljše opreme in dostopa do posebnih misij. Vsaka izmed njih se poslužuje drugačnega taktičnega stila in tako vztraja, da moraš misije opravljati na določen način. Čeprav zaradi premnogih hroščev in slabega dizajna vse ne pride do izraza.

Na žalost nobedena izmed naknadnih izboljšav ne spremeni dejstva, da Underworld Ascendant še vedno ni zabaven. Gibanje je še vedno nerodno, bojevanje je enostavno ter naporno in preostale mehanike nezadovoljujoče. Motorna osnova ostaja strašna in vzpenjanje po vrveh in verigah se še vedno počuti kot plezanje po kači na amfetaminih.

Sovražim tudi, da je toliko mehanike igre namerno zakritih. Coprniški sistem je zanimiv, toda njegov poudarek na eksperimentiranju bi se moral osredotočiti na uporabo urokov in ne na ugotavljanje, kaj sploh storijo. Medtem sistem spretnosti, ki odklepa točke za izvajanje določenih dejanj, v bistvu spremeni pridobivanje izkušenj v met kocke.

Vesel sem, da si je OtherSide prizadeval izboljšati Underworld Ascendant in z veseljem rečem, da igra ni več popolnoma pokvarjena. Namesto tega je zgolj slaba in pred njo je še dolga pot, preden bo vredna prefinjenega nosu. Ampak glede na zatišje s strani razvijalcev, zgodbe o odpuščanju in nedavno oznanjeno System Shock predelavo sklepam, da ji je dokončno odzvonilo.

Razsodba

(+) Svet je kar velik
(+) Razvijalci so se vsaj na videz potrudili, da bi situacijo izboljšali
(-) Optimistične obljube, ki so ostale neizpolnjene
(-) Igra je preprosto dolgočasna
(-) Večina mehanik je pomanjkljivih
(-) Slab dizajn stopenj
(-) Slab napredek lika
(-) Štorasto premikanje, bojevanje in še marsikaj drugega

Objava Underworld Ascendant – Recenzija | Ko optimizem vodi v katastrofo se je najprej pojavila na HOPsi.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, raz zgolj odražajo datum izida.

1. Hitman 3 – 20.1.2021

• Razvojni studio: IO Interactive
• Založnik: IO Interactive
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Nintendo Switch, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Tiholazniška akcijska avantura
• Cena: od 59.99€
• Link

Hitman 3 predstavlja dramatičen zaključek trilogije sveta atentatorjev. Popeljal nas bo po vsem svetu, kjer bomo lahko obiskali več obsežnih peskovniških lokacij. Agent 47 se bo vrnil nazaj k nekaterim izmed najpomembnejših pogodb v svoji karieri. Ob podpori vodje agencije, Diane Burnwood, bomo združili moči z davno izgubljenim prijateljem Lucasom Grayom. Naše končno poslanstvo bo odpraviti partnerje Providence, vendar bomo na podlagi pritegnite vedno večje pozornosti prisiljeni k improvizaciji.

Ko se bo prah končno polegel, agent 47 in svet, po katerem že dolgo časa pustoši, ne bo več takšen, kot je bil poprej. Hitman III bo vseboval šest izjemno podrobnih lokacij, polnih ustvarjalnih priložnosti za domišljijsko odpravo nepridipravih. Hitman je bil vedno znan po dajanju svobode igralcu, da lahko ta izpolni cilje po lastni presoji, s širokim spektrom potencialnih pristopov. Vse to omogoča nagrajena tehnologija IOI Glacier, ki Hitman franšizi nudi neprimerljivo izbiro in priložnost za večkratno preigravanje.

2. Everspace 2 – 18.1.2021

• Razvojni studio: ROCKFISH Games
• Založnik: ROCKFISH Games
• Platforme: PC, PS4, XOne
• Žanr: Vesoljska RPG streljačina
• Cena: 37.99€
• Link

Everspace je bil kar močno priljubljena vesoljska roguelike strelska simulacija, kjer se je igralec lahko podal v raziskovanje prostranega vesolja, ob tem pa se rade volje zapletel s streljanjem na vesoljske pirate in lovom na plen. Tudi Everspace 2 bo hitra vesoljska streljačina za enega igralca. Osredotočala se bo na raziskovanje, nabiranje na tone plena in klasičnimi elementi iger igranja vlog.

Razvijalci zagotavljajo vznemirljivo zgodbo, postavljeno v živ, ročno izdelan odprt svet, poln skrivnosti in nevarnosti. Ena izmed novih mehanik je, da bomo v kampanji imeli priložnost spoznati potencialne prijatelje, kateri bodo za sabo potegnili svojo lastno zgodovino. Pridružili se nam bodo lahko v stranskih misijah in zagotovili določene koristi, ki bodo med iskanjem naslednjega skupka sovražnih vesoljskih plovil še kako zaželene, saj je tudi prva igra slovela po napetih obračunih in brutalnih izzivih.

3. King Arthur: Knight’s Tale – 26.1.2021

• Razvojni studio: NeocoreGames
• Založnik: NeocoreGames
• Platforme: PC, PlayStation 5, Xbox Series X/S
• Žanr: Potezna RPG strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

King Arthur: Knight’s Tale razvijalca Neocore Games temelji na arthurski mitologiji, gre pa za potezni taktični RPG – edinstven hibrid med poteznimi taktičnimi igrami in tradicionalnimi RPG-ji. Je sodobno pripovedovanje klasične zgodbe o kralju Arthurju, filtrirane skozi temačne fantazijske trope, zasuk tradicionalnih štorij o junaških vitezih in zlobnih coprnikih.

V glavni vlogi bo seveda znani kralj Artur. V Anglijo so se naselili ogromni pošastki in na nas in našim vitezom okrogle mize bo, da deželo zopet povrnemo v normalno stanje. Razvijalec obljublja 20 glavnih misij in cel kup stranskih nalog. Čaka nas raznolik teren, ki ga bo poseljevalo 7 sovražnik taborov, več kot 50 sort sovražnikov in 10 hudo težkih šefov, pa tudi iz vizualnega vidika zadeva izgleda nadvse slastna.

4. The Medium – 28.1.2021

• Razvojni studio: Bloober Team
• Založnik: Bloober Team
• Platforme: PC, XBox Series X/S
• Žanr: Psihološka grozljivka
• Cena: 49.99€
• Link

Glavna privlačnost psihološke grozljivke The Medium je preskakovanje med dvema dimenzijama. Naša junakinja Marianne bo imela namreč unikatno sposobnost skoka v svet duhov in raziskovanja alternativne dimenzije, z drugim telesom pa se bo še vedno nahajala v resničnosti. To bo ena od iger, ki bo lepo prikazala naprednost hitrega SSD diska v Xbox Series X, saj bomo lahko skakali med dvema stopnjama, brez da bi med tem ugledali kakršenkoli nalagalni zaslon.

Zanimivo je, da se glede na napovednike The Medium igra precej podobno kot naslovi iz zlate dobe grozljivk. To pomeni veliko počasnega raziskovanja s fiksnimi koti kamere, kar spomni na prastare Resident Evil igre. Glede na tematiko igra tudi precej spominja na legendarne Silent Hill naslove, a navsezadnje ne smemo pozabiti, da zanjo stoji neodvisni razvojni studio, zato dajmo brzdati pričakovanja do izida konec tega meseca.

5. Wild Terra 2: New Lands – 28.1.2021

• Razvojni studio: Juvty Worlds
• Založnik: Juvty Worlds
• Platforme: PC
• Žanr: Večigralska simulacija preživetja
• Cena: Od 22.99€
• Link

Wild Terra 2: New Lands je drugi v seriji istoimenskih MMORPG-jev, poln logično medsebojno povezanih malenkosti, ki ustvarjajo edinstven pristop do preživitvenega žanra z duhom pustolovščine! Igrali bomo lahko lastno vlogo v življenjskem ciklu srednjeveškega sveta, ki ga nadzorujejo igralci. Sami bomo lahko odločali, ali bomo živeli na naseljenem ozemlju ali osvajali nove celine v na novo dodanih letnih časih!

Nova sezona. Nova celina. Nova pravila. Lahko živimo na Eni celini in gradimo, razvijamo, lovimo in raziskujemo tako PvP, kot tudi PvE območja. Lahko pa se podamo v Nove dežele – vsako sezono bo na voljo nova celina z različnimi biomi in prebivalci, pogoji, pravili in nagradami po zaključku. Lahko recimo naletimo na celino, kjer pustoši večna zima in kjer so bile vse vasi izpraznjene zaradi kuge in preživeli prebivalci lovijo ljudi za hrano. Zanimivo bo videti, kam bo razvijalcem uspelo privesti koncept, saj prva igra nekako nikoli ni uspela doživeti širše popularnosti. Wild Terra 2 je sicer že zdaj možno preizkusiti preko nakupa paketa, ki vključuje takojšnji dostop do beta verzije.

6. Gods Will Fall – 29.1.2021

• Razvojni studio: Clever Beans
• Založnik: Deep Silver
• Platforme: Nintendo Switch, PlayStation 4, Xbox One, PC, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 24.99€
• Link

V najnovejšem naslovu razvojnega studia Clever Beans bomo imeli na izbiro deset bogov, katere bomo morali premagati, da bi človeštvo osvobodili njihovega krutega primeža. Mučna oblast bogov nad človeštvom traja že tisočletja. Nagnjeni so k okrutnosti in trpljenju in zahtevajo, da jim postrežemo s slepim čaščenjem z zaprisego zvestobe, ki jo je primoran priseči vsak moški, ženska in otrok. Tiste, ki se ne podredijo njihovi volji, čaka počasna in neusmiljena smrt.

Doživljali bomo lahko brutalne preizkušnje zahodne skupine bojevnikov v obupni stiski, da bi prekinili brezčutni oprijem bogov na človeštvo. Vsak moški in ženska, ki lahko v roka vzame rezilo in je predolgo trpel brutalnost bogove vladavine, bo pozvan, da oblikuje naš klan osmih preživelih Keltov. Z vsako odločitvijo se bo oblikovala osebna pravljica. Če bomo uspeli, bomo doživeli rojstvo legend. Če pa bo nas podvig propadel, pa bomo lahko gledali, kako se bo človeštvo spremenilo v prah.

7. Werewolf: The Apocalypse – Earthblood – 4.2.2021

• Razvojni studio: Cyanide Studios
• Založnik: Nacon
• Platforme: PlayStation 4, Xbox One, PC, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Werewolf: The Apocalypse – Earthblood je prihajajoča akcijska video igra, ki jo razvijajo pri Cyanide Studios pod okriljem založnika Nacon. Temelji na namizni igri Werewolf: The Apocalypse založbe White Wolf Publishing in je del večje serije World of Darkness. Zgodba bo sledila Cahalu, ekoterorističnemu volkodlaku, ki je bil pregnan iz svojega plemena volkodlakov in se bori proti korporaciji Pentex in onesnaženju, ki ga povzroča.

Kot Cahal bomo prečkali območja na ameriškem severozahodu z zmožnostjo preoblikovanja v volka, človeka ali volkodlaka za izvajanje različnih nalog, kot so raziskovanje, pogovor in boj. Morali bomo obvladati vse tri izmed oblik, toda naš najhujši sovražnik bomo sami: če ne bomo zmogli zadržati besa, nas bo lahko uničil. Ta bes bo največje bogastvo, a hkrati tudi šibkost.

8. Little Nightmares II – 11.2.2021

• Razvojni studio: Tarsier Studios
• Založnik: Namco Bandai
• Platforme: PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Android, PC
• Žanr: Grozljiva avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Little Nightmares 2 je presenečenj polna pustolovska igra, v kateri bomo lahko igrali kot deček Mono. Mono bo ujet v svetu, ki ga je popačil signal iz oddaljenega stolpa, in tja se bomo odpravili v družbi dekleta v rumeni pelerini. A še preden bomo razkrili temne skrivnosti stolpa in rešili dekle grozljive usode, bosta oba deležna številnih groženj, ki so jima jih pripravili prebivalci te dimenzije.

Na poti bomo srečali nove prebivalce tega grotesknega sveta, ki nam bodo motili korak in spanec. Prelisičiti bomo morali sadističnega Učitelja, preživeti srečanje s krvoločnim Lovcem in se prebiti mimo drugih bitij, ki koreninijo v zlu. Pot nas bo povedla iz strašljivega gozda v nagnusna šolska poslopja in vse tja do groznega Signalnega stolpa, od koder izvira zlo, ki se širi skozi ekrane po celem svetu.

9. Nebuchadnezzar – 17.2.2021

• Razvojni studio: Nepos Games
• Založnik: Nepos Games
• Platforme: PC
• Žanr: Realno-časovna strategija
• Cena: 19.99€
• Link

Realno-časovne strategije so morda resda v zatonu popularnosti, a to še ne pomeni, da se zanje ne najde nišne publike. Obstaja veliko sodobnih mestnih graditeljev, vrednih vaše pozornosti, kot so Anno 1800, Surviving Mars in seveda Cities Skylines, vendar nikoli ne bom nehal nositi bakle za Cezarja, Faraona in Zevsa. Večino svojega časa sem porabil za razpletanje virov in proizvodnih verig, toda najbolj se spominjam ogromnih projektov, masivnih piramid in templjev, ki so zasenčili mesta pod njimi.

Ta mesta smo zgradili, da smo se nato lahko razkazovali z velikanskim spomenikom. Sodeč po napovednikih je videti, da bi Nebuchadnezzar kljub 20-letni zaostanku lahko udobno zdrsnil v serijo. Razvijalec Indie Nepos Games je celo uspel ujeti estetiko, čeprav so bili graditelji mest nekoč nekoliko bolj živahni in stilizirani. V starodavni Mezopotamiji niso več tako risankasti, ampak vseeno bo zabavno videti, kaj so nam pripravili.

10. Riders Republic – 25.2.2021

• Razvojni studio: Ubisoft Annecy
• Založnik: Ubisoft
• Platforme: PlayStation 4, Xbox One, Microsoft Windows, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Športna igra
• Cena: 59.99€
• Link

Akcijska športna igra Steep iz leta 2016 z odprtim svetom je naletela na dobre ocene in veliko število oboževalcev. Štiri leta pa je dolg čas v svetu video iger, zato ne bi smelo biti nobeno presenečenje, da se že kar nekaj časa oboževalcem kliče po nadaljevanju, da bi bili spet priča osupljivim vizualnim aspektom, zasneženemu svetu in samosvojim čarom. Na množičnih dirkah Riders Republic založnika Ubisoft pa bomo imeli druge, bolj razburljive načrte.

Najbolj opazna stvar pri Riders Republic je poudarek na večigralski skupnosti, saj bo lahko do 50 igralcev tekmovalo istočasno v različnih načinih in dejavnostih, vse pa bo potekalo na izjemno raznolikih terenih. Masovne dirke s 50 igralci so natanko takšne, kot se slišijo – kaotično hitenje do cilja, ki obljublja nekaj resnično anarhičnih dogodkov.

Objava Naše najbolj pričakovane igre – Januar in februar 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

A hkrati sem pripravljen staviti preostalo polovico ledvice, da nisem edini, ki je med igranjem katerekoli izmed premnogih Pokemon iger bil razočaran nad preprostostjo in lahkotnostjo. Ne bom zanikal, da premorejo kljub temu živahno profesionalno sceno s premnogimi zapletenimi mehanikami, kot so EV-ji, IV-ji, narave in živinoreja. A po konceptu je od zmerom gre za dokaj enostavne igre, ki jih brez problema lahko igrajo tudi osnovnošolci in manj igričarsko nadahnjeni osebki. Vsakdo, ki se je poglobil v svet teh občasno ljubkih in občasno nedomiselnih žverc, bo vedel, kaj mislim s tem. Verjetno večina tega sloni na dejstvu, da želita Game Freak in Nintendo nagrabiti čim večjo igralno bazo. Med njo nedvomno spada tudi mlajša publika, ki želi zgolj golo klikati po prenosni Nintendo konzoli in se prebiti do konca igre brez obzira na zgodbo in naprednejše koncepte.

Razvojna ekipa: Moi Rai Games
Založnik: Team17
Platforme: PC, PS4, XBox One, Switch
Steam: Link
Datum izida: 8.12.2020
Cena: 19.99€

Zvrst: Strategija/RPG/Avantura

Žepne zverine

Kljub vsemu kriticizmu, ki sem ga izrekel nad franšizo, ne bom zanikal, da še zmerom gre za ene najuspešnejših in najprepoznavnejših Nintendo nazivov s premnogimi gorečimi zagovorniki. A goli koncept, lov divjih zveri in njihova udomačitev v efektivno ubijalsko skupino je doživel že ogromno poustvaritev izpod drugih prstov. Vse od navadnih fekalij pa do odličnih draguljev, ki zmorejo stati na lastnih nogah. Dobili smo bolj očitne kopije, kot je recimo Temtem, ter Siralim – popolne sanje trdo-ritnežev, ki kompleksnost zviša vse do kraja. Zraven tega obstaja tudi premnogih drugih naslovov, ki pridno polnijo prodajne police.

Ampak navsezadnje tu nismo zato, da bi razglabljali o popolni zgodovini Pokemon franšize. Tu smo, ker mi je pozornost pritegnila nedavno izšla igra, katere razvoj sem spremljal zadnja tri leta. Na pogled dokaj preprosta pikselkasta platformščina, ki sliši na ime Monster Sanctuary, se kot vsak drug pripadnik tega podžanra zanaša na pošasti, katere kot mlečnozobi oskrbnik postaviš nasproti drugim “trenerjem” in divjim pošastim, ki naseljujejo svet izven svetišč.

Monster Sanctuary se odvija v pravljični deželi, kjer so ljudje in pošasti od prestarih vekov živeli v nekakšnem sožitju. Pripada ti vloga novopečenega varuha pošasti iz ugledne družine. Skupaj s tremi drugimi sotrpini si bil obdarjen z zelo močno in nesmrtno pošastjo spektralnega rodu – tukajšnja različica začetnega Pokemona. Tako pričneš lasten kvest postati najboljši, kot še nihče nikoli ni bil… vendar kmalu naletiš na skupino zlobnih pripadnikov kulta alkemistov, ki izvajajo prepovedane oblike znanosti. Ker si prevzel staž glavnega junaka igre, je na tebi, da fante pošlješ v zakotne kotičke temnic, kjer lahko med lizanjem vlage z zidov premišljujejo, kako so njihova dejanja skoraj privedla do kataklizmičnega dogodka.

Zveni že prežvečeno, ampak vseeno sem se med igranjem večkrat zamislil, kako izjemno domiselno je koncept izpadel. Res je, da je v osnovi vse zgolj še ena upodobitev že videne osnove, ampak vse je tako dodelano in premišljeno. Vsaka izmed premnogih pošasti ima recimo do pet večstopenskih sposobnostnih dreves, s po več unikatnimi sposobnostmi in prosto mero prilagajanja in gradnje po želji. Za dobršno mero se poosebljanje najde še v premnogih drugih aspektih, kot so oprema (s prav tako večkrat unikatnimi sposobnostmi), hrana in pripomočki.

Kdor išče dobro štorijo, naj išče naprej

Glavna zgodba je precej osnovna in se celo prelevi v klasični RPG trop “zberi potrebne predmete za rešitev sveta”. Večina dialoga je bolj funkcionalna kot karkoli drugega in NPC-ji so tam zgolj zato, da ti po hitrem postopku naložijo razna opravila, godrnjavo delijo nekaj ekspozicije ali z upanjem na zlatnike nudijo nadgradnje, novo opremo ali razne storitve.

A vseeno bodimo pošteni, da se tudi Pokemon igre nikoli niso zanašale na pripovedovanje neverjetnih pripovedi. Več kot zavedali so se, da jih skoraj zagotovo igraš zgolj z željo lova in boja s žepnimi zverinicami. Tako tudi Monster Sanctuary popraska predvsem to žgečkljivo mesto.

Po pridobitvi prvih nekaj pošasti, se moraš pripraviti na boj s preostankom, saj s vsakim uspešnim premlatenjem dobiš možnost pridobitve enega od jajčec. Po uspešni kraji potomca le tega vržeš iz udobja jajčne lupine, mu pripneš smešno ime, opremiš po zadnji RPG modi in ga vržeš na kruti režim fitnesarjenja in prisilnega nasilja. Torej, ja, namesto lova zverinic v majhne žogice, pretepaš njihove starše, dokler ti ne prepustijo jajčec s pomladkom, kateri odtlej služi v tvoji suženjski armadi. To se nekako zdi izjemno temno, ampak glej, gre zgolj za fantazijo.

Drevesa spretnosti za vsako pošast dejansko gredo precej globoko. Vse se lahko naučijo različnih sposobnosti, izboljšajo nekatere od fizičnih lastnosti ali pridobijo posebne učinke in pogoje, ki močno spremenijo uporabo veščin. Lahko recimo pošasti priučiš sposobnost, ki omogoči, da kritični udarci podarijo napadalcu pozitiven učinek, kakršna koli zdravilna sposobnost doda tudi ščit…

Podobno kot pri Pokemonih tudi tu v bitkah večkrat gre za izkoriščanje elementarnih slabosti. S sabo lahko sicer stalno tovoriš cel kup pošasti, vendar imaš vedno na voljo zgolj ekipo šestih izbrancev, ki jih povedeš v borbo v lovu za slavo in plenom. Če kje Monster Sanctuary najbolj odstopa od običajne Pokemon formule, je velika razlika to, da večina spopadov poteka tri na tri. Tako izbereš tri pošasti, za katere meniš, da najbolje komplimentirajo druga drugi ter so učinkovite proti nasproti postavljenim monstrunom in boj se lahko začne. Obstaja tudi spletni način, če želiš preizkusiti svojo srečo proti drugim igralcem, ampak nekako vsaj osebno nikoli nisem imel preveč rad tega aspekta v tem podžanru.

K-k-k-kombinacije so zakon!

Zanimiva mehanika v igri je tudi kombiniranje sposobnosti. Nekatere sposobnosti sestojijo iz večih zadetkov in povečajo številko na kombo-metru. Večje kombinacije omogočajo nadaljnjim pošastim v isti potezi povzročitev večje škode. Najboljša strategija je pogosto ta, da šibkejše pošasti najprej izvedejo napade s po čim več udarci ter zdraviteljske in druge pacifistične sposobnosti, za konec pa prihraniš največje škodoželneže, ki bodo po spodbudi sotrpinov sedaj udrihali še močneje.

Na koncu vsake bitke dobiš tudi bojni rezultat, ki je odvisen od določenih dejavnikov. Eni teh so, na primer, koliko potez je bilo potrebnih za zmago, koliko zdravja je ostalo pošastim v ekipi in kako velike so bile izvedene kombinacije. Boljši, kot je bojni rezultat, bogatejši bo plen in večja bo možnost za najdbo jajca. Združi vse te mehanike in bitke v Monster Sanctuary lahko postanejo zelo zasvojljive, saj ves čas poliraš in izboljšuješ svojo ekipo.

Monster Sanctuary se poslužuje tudi mehanike, kjer lahko pošasti izrabiš zunaj dvobojev. Mogoče je polica z zakladom previsoko, da bi jo lahko dosegel. Zato moraš uporabiti letečo pošast, da ti omogoči dostop do te platforme. Drugič bo zid prekrivala skrivnostna razpoka in posebej močna pošast ga bo lahko razdrobila na kosce. Tudi v Pokemon imaš sicer določene izven-bojne sposobnosti, kot sta surfanje in rezanje, vendar so tu pošasti obravnavane veliko bolj resno, kot sposobnosti v kakšni Metroidvaniji.

Edina težava je, da ni vedno jasno, kakšno pošast potrebuješ za razrešitev uganke. Bili so trenutki, ko bi potreboval nekaj, kar bi lahko aktiviralo elementarna stikala, vendar te pošasti nisem imel, zato sem se bil pozneje primoran vrniti na isto mesto. Obstajajo celo pošasti, ki ti omogočajo preskok sovražnikov, s katerimi se ne želiš boriti. To je zelo koristno, ko zgolj želiš priti do druge točke in se ne želiš vplesti v par minutni spopad.

Tja in spet nazaj

Potovanje po svetu je nekoliko okorno. Lahko sicer potuješ po hitrem postopku, ampak to lahko storiš zgolj pri omejenih teleportnih kristalih, ki so razpostavljeni precej daleč vsaksebi. Nekatere stranske in glavne misije tako zahtevajo veliko prečkanja istih poti. Če se tako vračaš po že prehojenih območjih, so ta spet naseljena z že premaganimi pošastmi in te ti lahko spet vzamejo par minut tvojega časa. Na srečo svet ni tako velik, zato je to le manjša nevšečnost.

Če ti je všeč stil jRPG-jev iz obdobja SNES, te bo umetniški slog Monster Sanctuary prav tako navdušil. Gre za 2D pustolovščino z grafiko, ki spominja na nekatere izmed Square Enix klasik, kot sta Secret Of Mana ali Chrono Trigger. NPC-ji in sama sestava stopenj sicer niso ravno vznemirljivi, vendar je veliko modelov pošasti zanimivih in zelo posrečenih. Tudi zvočna plat je polna resnično fantastične glasbe, ki bo zagotovo vzbudila občutek nostalgije 90-ih.

Monster Sanctuary je tako igra po istem principu kot Pokemon, združena s pikselkasto grafiko, RPG mehanikami in Metroidvanskim raziskovanjem. Če to ni recept za uspešno neodvisno igro, potem ne vem, kaj je in vesel sem, da je toliko let po pričetku razvoja končno doživela epilog. Prav zanima me, kaj nam bo ta eno-osebni razvojni studio pripravil naslednjič.

Razsodba

(+) Nadgradnje klasične Pokemon formule
(+) Zabavni bojni sistem
(+) Izjemna stopnja prilagodljivosti pošasti, o kateri Pokemon lahko zgolj sanja
(+) Prikupna pikselkasta vizualna zasnova
(+/-) Precej osnovna zgodba
(-) Potovanje po svetu je občasno naporno
(-) Potreben večkraten obisk že obiskanih stopenj se pogosto zavleče

Objava Monster Sanctuary – Recenzija | Pokemon s poudarkom na RPG prilagajanje se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa:  Sports Interactive
Založnik: Sega
Platforme: PC, iOS, Android, Xbox One, Xbox X/S, Nintendo Switch
Datum izida: 24.11.2020
Cena: 51,96 € (Eigre.si)
Žanr: Športna simulacija

VIDEO RECENZIJA

Takoj od izida FM 05 in CM 5 se je vnel srdit boj med njunima založnikoma. FM je takoj v startu ponudil nov uporabniški vmesnik, izboljšan pogon, 2D preigravanje iger, široko podatkovno bazo, intervjuje in še kar nekaj sladkorčkov. Špil je proti svoji konkurenci res izpadel hudo dobro in hitro nabral veliko število zasledovalcev. Naj omenim še to, da je Football Manager 05 edini do sedaj, ki je bil zahvaljujoč skupnosti slovenskih igralcev v celoti preveden. Saga med FM in CM se je vlekla do leta 2011, ko so slednjemu zaprli pipco, saj enostavno ni več konkuriral močnemu in predvsem vsako leto boljšemu nasprotniku. Vmes je zametke rivalstva kazal še Total Club Manager serija, potem preimenovana v Fifa Manager, ki je bolj kot na zgolj taktično vsebino, ki jo predstavljajo Football Manager igre, stavila na kombinacijo “malo taktiziram, malo gradim stadion in kupujem avte, malo igram Fifo.” No to se je končalo leta 2014 z zadnjo edicijo Fifinega Manager projekta. Ergo, Football Manager ostaja zadnja trdojedrna simulacija nogometa.

Lepota Football Managerja se skriva v kompleksni preprostosti, ki jo igra ponuja. Gre za špil, ki ga lahko igraš zelo površinsko, a hkrati lahko z njega narediš skoraj doktorat. Napredne mehanike, ki jih ponuja arhitektura igre je težko usvojiti, a ko enkrat jih se ti odpre nov svet simulacij. Če pa igro igraš prvič, ti le ta ponuja precej obsežno in dobro pripravljeno inavguracijo v igro.

Uvajalni del ti opiše prav vsako mehaniko igre in čeprav je v resnici precej duhomorno brati in slediti vsem podatkom, so vseeno dobro napisani in imajo korist. Načeloma pa gre vseeno za precej enostavno premiso igre. Ti si manager (razlika med managerjem in glavnim trenerjem je ta, da managerji so ponavadi športni direktor in glavni trener v enem) in skrbiš, da je tvoja ekipa najboljša, kot je le lahko. Upravljaš svojo ekipo, nastaviš taktiko, kupuješ in prodajaš igralce in se s šefi boriš, da ti odobrijo več denarja in boljše pogoje. Kot rečeno, če igraš površinsko (tudi za to imajo samostoječo igro Football Manager Touch) je to dovolj. Lahko pa se zakoplješ globoko v mehanike igre in poizkusiš narediti ultimativno taktično postavitev, kjer je zmaga tako samoumevna kot dejstvo, da mora Čokolino biti tako gost, da v njem stoji žlica (tukaj ni debate, kdor je redek Čokolino je sumljiv).

Skoraj trideset let izkušenj imajo ustvarjalci te igre, kakšen mora biti špil?

Na kratko? Vsako leto boljši. Na dolgo? Football Manager je ena tistih iger, ki res vsako leto dobi novo edicijo, a tudi vsako leto nove izboljšave. Res je, da ne gre za tektonske premike, a opazne razlike se dogajajo vsako leto, umeščajo pa jih zelo na način, da se občutijo zelo naravno in se ni problem znajti v novitetah. Tukaj je seveda govora o vizualno relevantih mehanikah, ki jih igralci opazimo, Football Manager ima seveda izredno kompleksne mehanike, ki delujejo pod površjem in predvsem te so tiste, ki vsako leto postajajo precej boljše. Tukaj je potrebno omeniti razplet tekem in če želite kognitivno razmišljanje igralcev in delavcev v nogometu. Vse to počasi postaja res dobro.

Vsekakor pa ne morem trditi, da je vse že tip top. Daleč od tega – igra ima svoje muhe, ki te včasih resnično spravijo s tira. Večina meni na hitro opaznih je povezanih s klubi iz manjših lig in manj prepoznavnimi klubi tudi znotraj večjih lig. Primer tega so denarne zahteve igralcev in osebja. V slovenski ligi si zaželim dobrega skavta, želim mu ponuditi službo, a je njegova zahteva po plačilu okoli pet tisoč evrov mesečno. Seveda z večino klubov temu ne moremo ustreči in seveda najdem bolj primernega skavta moji finančni zmogljivosti. Nakar čez kakšen teden opazim, da je skavt, ki je pri meni želel pet tisočakov, šel v drugi klub za tisoč dvesto evrov mesečno. Gre za totalno nerealno življenjsko situacijo, v kateri ne moreš prav veliko narediti in to me včasih res jezi. 

Počasi se selimo na novitete. Le te bom opisal po sklopih. Začnimo najprej s tistim, kar je najbolj opazno. Grafično podobo.

Football Manager je počasi gradil svoj izgled in se dokaj hitro umaknil iz podobe, ki jo je nosil Championship Manager. Zadnja leta so res našli svoj slog in zdi se mi, da so sami meniji in igra res lepo oblikovani. Niso preveč vpadljivi, vse je na svojem mestu in barvna usklajenost je narejena na način, da hitro opaziš bolj pomembne od manj pomembnih reči. Letos so posodobili tudi kreacijo menedžerja oziroma svojega lika. Vesel sem bil, da so dodali nekaj opcij, čeprav napram kakšnemu Cyberpunku ali EA Sports igram ne ponuja ravno velike diverzitete in za tiste, ki uživajo v ustvarjanju svojega lika, pač res ni poskrbljeno. Še ena pomembna grafična komponenta špila so tekme. Od tega, ko so nam končno privoščili 3D ogled tekem je minilo že 12 let, saj smo prvič 3D renderizacijo ugledali v FM 09. Od takrat so naredili nekaj napredka, a roko na srce bi ta napredek lahko bil precej precej večji. Tudi tokrat nas 3D ogled tekem ne prepriča, fizika je zelo slaba, podaje velikokrat čudne, streli pa zanič. Po eni strani sicer razumem, da ne vlagajo veliko časa v ta aspekt grafike, saj bi to pomeni odmik od smisla igre, ki je taktiziranje in boljša grafična podoba pomeni tudi večje špil in večje zahteve. No, konec koncev mene grafična podobo ne moti, me pa moti fizika, tako da v prihodnje naj bodo “strički” grdi ampak naj se vsaj realistično premikajo. So pa posodobili uporabniški vmesnik pri gledanju tekem in priznam, da jim je to v veliki meri uspelo. Vsako leto sem si moral narediti svoj ustvarjen pogled, da sem videl stvari, ki me med tekmo najbolj zanimajo, letos pa nisem rabil nobenega prilagajanja, kar je precej pohvalno.

Selimo se k novitetam, ki so del splošnega igranja. Teh smo letos dočakali kar lepo število in so zelo osvežujoče. Predvsem so bili novitet deležni tisti aspekti igre Football Managerja, ki so bili zadnja leta precej zanemarjeni in to so interakcije z igralci, osebjem in novinarji. Tako smo dobili čisto nov sistem intervjujev in pogovor. Novinarske konference sedaj izgledajo bolj profesionalno in vizualno privlačne. Dodali so med drugim tudi geste, ki so zamenjale način govora. Sedaj s svojo držo pokažete čustva za vašim odgovorom. Seveda vsaka drža omogoča samo določene odgovore, ker vidno jezni pač ne morate pohvaliti sodnika, ki je piska enajstmetrovko v vašo korist. Geste so res bomba osvežitev. Novinarji imajo tudi precej večjo bazo vprašanj in končno se ne ponavljajo kot lajna. Prenovo so doživele tudi interakcije pred, med in po tekmi. Tudi tukaj naš čaka bolj pestra izbira besedil in pomembno je kakšno držo imate med samim govorom. Praktično vsaka interakcija vsebuje “gesture” opcijo in potrebno jo je uskladiti z besedilom, ki ga želite podati. 

Pred tekmo imamo tudi nov način taktičnih predlogov vašega osebja. Ta komponenta igre je zelo zelo uporabna, sam sem jo v 50+ odigranih urah redno uporabljal in načeloma je vedno pripomogla k boljšim rezultatom. Med samo sezono pa smo sedaj priča tudi pravi noviteti, se pravi novemu vmesniku, ki ga do sedaj še nismo videli. Tu so še izvidniški sestanki, kjer ti športni direktor in glavni skavt obelodanita, kdo bi rad zamenjal klub in koga pripeljati namesto njega. Ali pa kdo resnično ni več dovolj dober za ekipo in ti podata seznam ljudi, ki bi se jih splačali pripeljati namesto le tega. Gre za zanimiv modul, ki je tudi lepo vpeljan in ima neko koristnost, po drugi strani pa zame ni preveč pomemben, saj zelo uživam v skatvanju igralcev in imam svojo vizijo koga bi rad imel. Za nove igralce in tiste, ki se radi zanašajo na skavting oddelek pa je to špica. 

Football Manager res strmi k temu, da pripelje najboljšo in najbolj resnično izkušnjo vodenja kluba, zato skoraj vsako leto dodajajo nove kadre ali pa spreminjajo imena obstoječih. Tudi letos ni nič drugače, saj so predstavili “Performance” in “Recruitment Analyist” poziciji. Prvi analizira nasprotnike in podaja poročila o njihovih prednostih in slabostih in tako dalje. Drugi pa v sodelovanju s skavti poroča o primernosti igralcev za klub, gre za vlogi, ki sta že bili del skavtskih služb, a so jih upravljali skavti sedaj pa imajo svoje specifične vloge. V smislu realizma definitivno upravičeno. Več o teh dveh vlogah si lahko preberete na tej povezavi.

Da pa niso vse rožice in cukrčki je jasno, ko Football Manager zares začnete igrati. Kot že omenjeno zgoraj veliko osebja in igralcev pretirava s plačnimi zahtevami, hkrati pa v druge (boljše ali slabše) klube prestopajo za frakcijo tega, kar želijo od mene. V to rubriko spada tudi prodaja oziroma nakup igralcev. Za igralce ti ponudijo izredno nizke vsote, ki jih res ne moraš sprejeti. S tem, ko zavrneš ponudbo, pa razjeziš svojega igralca. Ko želiš kupiti kašnega igralca, ki ni na trgu, pa zanj zahtevajo vsote, ki so totalno nerealne. Tako že v slovenski ligi naletimo na želje po dvajset in več milijonov za igralce, ki so vredni manj kot milijon. Druga zgodba je, če angažiraš svojega športnega direktorja, njemu včasih uspe doseči dobro ceno, po drugi strani pa veliko igralcev predvsem tistih, ki niso na tržnici sploh ne prepriča za noben denar. Kakorkoli, apetiti klubov so nerealni in pogajanja za igralce še vedno zelo na slabem nivoju, upam da to začnejo čimprej urejati in da dobim nov zanimiv modul, ki bo bolj realen in bo odvisen od našega znanja in pogajalskih spretnosti.

Naslednja stvar, ki še vedno bode v oči, a so jo letos že precej izboljšali je igrin pogon. V Football Managerju 2020 ni bilo prav nič nenavadnega, če si na tekmo zbral 40+ strelov, dosegel pa niti enega gola, hkrati pa je nasprotnik streljal enkrat in zadel. Letos so to popravili, a še vedno so številke strelov precej visoke, goli pa ne tako pogosti. Naredi se tudi, da dominiraš celo tekmo, a na koncu izgubiš. A takšnih razlik kot lani ni več.

Zadnja stvar, ki bi jo izpostavil pa so pravice do imen klubov, igralcev in tako dalje. Football Manager je res igra, ki ima ogromno podatkovno bazo in statistike,- notri je 117 lig iz 52 držav čez 5 kontinentov in verjamem, da je težko pridobiti pravice za vse to – a vseeno je nepredstavljivo, da reprezentanca Nemčije nima pravih igralcev in da v Serii A igra klub Zebre. Ja, to je v resnici nihče drug kot serijski zmagovalec zadnjih let Juventus. Vsekakor bo to v bodoče potrebno pravno formalno urediti. 

Po podatkih Steam računa imam uradno preigrano malce več kot 3000 ur igre Football Manager. Prvo kupljeno na Steamu imam sicer FM 13, kar pomeni da za vsaj 10 delov nimam podatka, prav tako mi v Steam knjižnici manjkajo 14, 15, 16 in 17 del. Vsako leto nestrpno pričakujem to igro in vsako leto sem jo izredno vesel. Veseli me, da počasi napredujejo, da njihovi premiki niso tektonski, da igra živi in se razvija.

Če imate radi taktiziranje, statistiko ali pa zgolj nogomet, potem verjamem, da vas bo igra več kot navdušila. Ponuja ogromno bazo podatkov, ki ji jih lahko manipulirate na vam najljubši način. Spravite Barcelono na kant ali pa NK Krško v finale Lige prvakov. V Football Managerju je mogoče vse. Zato le pogumno skočite v čevlje trenerja in popeljite klub do zmage.

(+) Igra vsako leto postaja boljša

(+) Novi in osveženi moduli so letos zelo opazni

(+) Game engine je bil priča popravkom, ni pa še perfekten

(-) Licence za imena določenih klubov, lig in igralcev

Objava Football Manager 2021 – zadnji velikan menedžerskih špilov se je najprej pojavila na HOPsi.

Da je njegova prihodnost svetla so opazili tudi ustvarjalci videoiger in le dve leti po izidu eksluzivnega špila za PS4 smo dobili njegovo nadaljevanje – govorim seveda o Marvel’s Spider-Man: Miles Morales. Pri Sony Interactive Entertainment so si namreč rekli, da bodo kovali železo dokler je vroče, tako so na krilih uspešne prve videoigre in uspeha risanega filma naredili, kot preko luže radi rečejo, “Match made in heaven”. To se jim je seveda zelo obrestovalo, saj igra žanje lepe uspehe. Na Japonskem je bila prvi teden prodaje na visokem osmem mestu, v Veliki Britaniji pa celo na prvem mestu po prodanih fizičnih ploščkih.

Razvojna ekipa:  Insomniac games
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4, PS5
Datum izida: 12.11.2020
Cena: 59,91 € (Eigre.si)
Žanr: Akcijska avantura

Svetovni razgledi s stolpnic New Yorka

Dobra prodaja pa še ne pomeni, da je špil dejansko dober. Vsi poznamo vsaj en primer epskega razočaranja, ki je posledica vrhunsko zastavljenega marketinga in pre-hypa na socialnih omrežjih. Tokrat sicer ne gre za takšen primer. Prav vidim, kako ste si v tem trenutku oddahnili pred malimi in malce večjimi zasloni. V bistvu gre za precej carski špil. Nisem sicer prepričan ali je to posledica tega, da nisem igral prvega dela, ampak mene je igra prav potegnila vase. Igralnost je bombastična, zgodba ima smisel, našli so čudovito ravnovesje med tem, da je špil prelahek oziroma pretežak. Kaj več si od špila sploh še lahko želimo? Retorično vprašanje…

Prvega dela Spider-Mana kljub želji in namenu nisem nikoli igral. Tako, da sem se igre Marvel’s Spider-Man: Miles Morales resnično razveselil. O igri prvotni igri sem slišal marsikaj dobrega in pogledal, kar nekaj videov na YouTubu. Ob prvem stiku z Milesom sem vedel, da je bila velika napaka, da nisem igral prvega dela. Ne zaradi tega, da bi bolje razumel zgodbo, ampak zato ker je grafična podoba špila res huda. Moja Philips televizija je svoje delo opravila več kot odlično in v navezi z PS4 poskrbela, da sem kar nekaj ur bulil v ekran. Moja boljša polovica ni bila preveč navdušena nad tem…

Poanta tega je, da je grafično špil res dodelan, me pa zanima kako iz prve roke izgleda na PlayStation 5. Najbolj od vsega me je navdušila svetloba, sonce, odsevi, pogledi na morje ob sončnem zahodu. Zadeva je narejena prekleto romantično in v kolikor bi rabil ambient za zmenek bi namesto kamina na TV  prižgal Spider-Mana, se prilimal na najvišjo stolpnico in se obrnil proti morju. Tudi drugače je vidno, da so precej dela vložilo v to, da igra izgleda vrhunsko in da to podkrepijo še z ambientom. 

Še ena zadeva, ki je tako neposredno kot posredno povezana z grafiko. Govorim namreč o vmesnih sekvencah. Le-teh je v Miles Morales delu preveč in ja tudi prekleto dolge so. Sicer priznam, da so vsebinsko zaokrožene in so dodana vrednost zgodbi, a hkrati menim da bi bistvo lahko povedali precej hitreje in manj obsežno. Tudi grafično so narejeni na precej visokem nivoju, a v primerjavi s samo igro so za odtenek manj impresivni. Celokupno gledano blaznih pripomb nad vmesnimi sekvencami nimam, saj sumim da je ta modus operandi že od prejšnjega dela in če je bilo večinsko dobro sprejeto, potem naj tako ostane, konec koncev jih lahko gladko tudi preskočimo.

Če se že ustavljamo pri grafični podobi igre, moram pohvaliti tudi UI, UX in vizualno oblikovanje. Vse od glavnega menija do zemljevida in telefonske aplikacije (znotraj igre) je vešče oblikovano, ima rdečo nit in je zelo pregledno. Povsod se brez večjih težav znajdeš, četudi si čisti novinec, saj je narejeno zelo funkcionalno. Tudi barvni spekter se poda tako igri, kot ambientu, ki ga Marvel’s Spider-Man: Miles Morales oddaja in ima rdečo nit skozi celotno izkušnjo. Vse pohvale UI, UX in vizualni ekipi.

Posvetimo še nekaj besed zgodb in igralni izkušnji. Najbolj osnovno, kar lahko rečem je to, da ima igra lepo ravnovesje med tem, da poskrbi za zabavo, zagotovi dobro zgodbo in upravlja čustva.

Kaj točno sem zdaj hotel s tem povedati? Dober špil mora biti kot dobra risanka. Torej, če gremo z družino v kino gledati novo Disneyjevo risanko želimo od nje to, da je narejena tako, da v njej uživamo tako stari kot mladi. Zakaj omenjam ravno Disney? Preprosto – oni imajo ta aspekt res hudo dobro dodelan. Vsaka njihova risanka ima več plasti in raznih velikonočnih jajc ter polno namigovanja na druge stvari. Tako jih kot otroci razumemo povsem drugače kot potem v odrasli dobi in zato jih tudi kasneje, ko že imamo pomladek, brez težav gledamo skupaj z mulci. Danes je zelo težko gledati risanke na recimo Cartoon Networku, saj so večinoma narejene tako, da so všeč zgolj mulcem, pa še to določene starosti. Po drugi strani pa še  danes brez težav gledam Scooby Doo-ja in Tom and Jerry-ja, saj vedno najdem nekaj novega in odpuljenega, kar dvajset let nazaj nisem razumel. In ravno to je tudi kvaliteta dobrega enoigralskega špila, da pritegne tako mladostnika pri dvanajstih letih kot staro teslo pri trideset plus. To mislim, da je Marvel’s Spider-Man: Miles Morales gladko dosegel. 

Spider-Man že tako ali tako velja za sila hudomušen in zabaven lik in tudi Miles Morales ni nič drugačen – razni komentarji in dialogi so naravnost smešni. Zelo všeč mi je tudi interakcija s svetom. Recimo, v stanovanju lahko pregledaš ogromno stvari, jih primeš, obračaš in tako dalje, hkrati pa vsi ti predmeti nimajo nobene pomembne vloge v sami igri. To mene osebno zelo pritegne, saj svet naredi bolj realen ter otipljiv oziroma, kot bi rekli, bolj te potegne vase. O sami zgodbi ne bi preveč razpredal, saj ne želim po nepotrebnem izdajati informacij. Lahko pa brez težav povem, da je zanimiva in že zelo hitro postreže s štorijalnim preobratom. Izredno rad igram igre, ki vlagajo čas  v svoje zgodbe. Opažam, da so kljub napovedim o izumrtju enoigralskih špilov, le-ti zadnja leta dobilo novega vetra v krila in to me izredno veseli. Res je, da so večigralske igre zelo zabavne in služijo svojemu namenu kot zabava za mlade in odrasle, a le prava kampanja te lahko gane do dna duše, če se smem malce poetično izraziti. 

Bolano dober špil, bolano veliko kombinacij tipk

Nekaj besed bi namenil še sami fiziki oziroma surovemu občutku igranja. Spider-Man: Miles Morales je tako kot predhodnik ekskluziven za Playstation konzole. Namenjen je sicer kot težkokategornik za novo generacijo konzol in zato tudi najbolj zasije ravno na peti generaciji Sonyjeve igralne konzole. A igra je na voljo tudi za PS4 in kot rečeno, vseeno izgleda bombastično. Glavna razlika med PS4 in PS5 verzijo je grafika z ray tracing osvetljevanjem in dejstvo, da ob nakupu Ultimate verzije za PS5 dobite še Remastered verzijo prejšnjega dela, ki dvigne raven grafike na nivo nove generacije. 

Igranje poteka zelo tekoče, saj so kontrole pametno razporejene in si ne predstavljam, da bi to igro igral z miško in tipkovnico. Občutki na kontrolerju so zelo dobri in povratne informacije kontekstualne. Zelo zanimivo je tudi, da uporablja sledilno ploščico ne samo kot gumb, ampak dejansko kot dejanski zaslon na dotik. Tudi tukaj je za pohvaliti UI in UX ekipo, ki so zelo dobro naštudirale zadevo. Malce vaje je sicer potrebne, da se naučimo lepo drseti skozi New York in da se kvalitetno stepemo, a osnove zelo hitro naštudiramo. Druga stvar pa so kombinacije udarcev, ki jih je vsaj za moje pojme izrazito preveč. Preigral sem svoj delež pretepačin in sem navajen, da je potrebno za napredno igranje imeti neka zaporedja udarcev in tipk, ampak pri Insomniac Games so si res dali duška. No, vsekakor lahko tudi brez teh fensišmensi kombinacij premagate vsakega nasprotnika. 

Ravno pretepanje je aspekt igre, ki ga lahko tudi malce pograjam. Štekam, da je raven težavnosti potrebno nekako balansirati, naj si bo s močjo nasprotnika, naj si bo s številom nasprotnikov. Spider-Man: Miles Morales ima začuda oboje. Precej nasprotnikov, ki so tudi nerealno močni. Pa ne v smislu, da te zlahka premagajo bolj v smislu, da se vračajo po precej hudih udarcih. To seveda pripada šefovskim pretepom, ampak pri navadnem kanonfutru pa to res ni potrebno oziroma, če že naj bo vsaj njihovo število omejeno. Tako nekatere pretepaške sekvence trajajo čisto predolgo in so kar malce dolgočasne. Samo pretepanje pač ni tako zanimivo kot štorija, ki ji sledimo. 

Evo pa smo na koncu. Insomniac Games je založniku Sonyju naredil res odlično izkušnjo.  Marvel’s Spider-Man: Miles Morales me je konkretno navdušil in veseli me dejstvo, da še dobivamo kvalitetne enoigračine. Tako zgodba, kot igralna izkušnja so na visokem nivoju in ne čudi me, da že žanje uspehe tako na PS4 kot PS5. Sem tudi v pričakovanju, da bo Sony v naslednjih letih izdatno delal na franšizi in da se nam obeta še nekaj iger, filmov in risank. Upam le, da bodo šli v korak s časom in delali na tehničnih novitetah, ne le na vizualni podobi kot nekateri drugi franšizoizdajalci.

Objava Marvel’s Spider-Man: Miles Morales – Spiš mirno Peter Parker? se je najprej pojavila na HOPsi.

Res je, da so prvi vtisi lahko zavajajoči, včasih pa so vseeno pravilni. Čeprav so podobnosti z najnovejšim naslovom Zelda zdaj še bolj očitne, zna Immortals: Fenyx Rising vseeno biti absolutno soliden odprto-svetni naslov, ki odstopa od konkurence po zaslugi zasnove, ki združuje najboljše dele večjega števila popularnih naslovov. Od klasičnih Nintendo iger do serije Assassin’s Creed in barvitih 3D platformščin iz zgodnjih 2000-ih. Vse lepo in prav, če ne bi bilo enega ogromnega problema. Immortals je izšel tudi na konzoli PS4. Ker naša PS5 konzola ždi v ljubljanski pisarni, sem recenzijo igre opravil na konzoli PS4 Pro. Pričakoval bi, da ne bo imela kaj preveč težav z gnanjem te bajke. A z izidom novinca je očitno postala kos zastarele opreme, prepuščena toku časa v dandanašnjem tehnološkem napredku.

Razvojna ekipa: Ubisoft, Ubisoft Quebec
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox S/X, XBox One, Switch
Spletna stran: Link
Datum izida: 3.12.2020
Cena: 59.99€

Zvrst: Akcijska avantura

Video opis

Najnaprednejša igra tega tisočletja?

Glej, popolnoma se zavedam omejitev, ki jih doprinaša konzolno igranje. A ne prenesem, ko igra kljub dokaj preprosti grafični in mehanski zasnovi deluje tako grozovito slabo, da je kakršnokoli igranje, daljše od 30 minut, absolutna muka. Od konstantnih padcev pod že tako zaklenjenih 30 sličic na sekundo, do pol sekundnega zamika pri dajanju ukazov, zaradi katerega sem se počutil kot najnesrečnejši uporabnik Google Stadia sistema. Žal ne morem deliti svojih vtisov o ostalih platformah, ampak že iz video opisa lahko vidiš, kako zatikajoče izgleda igranje na prejšnji generaciji PS konzole. Absolutno nesprejemljivo iz mojega vidika, sploh glede na nekatere grafično in mehansko dosti bolj dovršene igre, ki so se kljub zaklenitvi na 30 sličic na sekundo proti tej grozoti počutile svileno gladke.

Prvi ducat ur, preden se poglobiš v linearno zgodbo, je Immortals pogumen poizkus Ubisofta v ustvaritvi nove peskovniške franšize. Povzroča trenje tam, kjer ga toliko iger ne. Kdaj ti je odprto-svetna igra nazadnje rekla ne? Immortals se upira trendu osvajalskih simulatorjev, kjer je vse možno, (pre)obširen svet pa oskubljen in pust. Tiste gore tam ni možno enostavno preplezati. Poudarek na enostavno, saj se lahko kadarkoli nanjo spraviš z žepi, polnimi vzdržljivostnih napitkov, čeprav to ni najbolj praktično.

Uganke, razmetane po okolju, preprosto ne bodo imele smisla, dokler se ne priučiš sposobnosti, ki omogočajo preboj zaklepa. Prav tako se je kiklopu z večkratnikom tvoje palice potrebno izogniti in se ne golo zagnati vanj, dokler nisi dovolj močan za to. Vsako srečanje zahteva načrtovanje, trud in sredstva in usoda velikokrat ni obrnjena tebi v prid.

Čeprav se je možno priboriti do zmage z natančnim izmikanjem in blokiranjem udarcev, splošni občutek nelagodja in boja za preživetje poživi vsako bitko, kjer veš, da te bo en sam udarec stal življenja. Velik del igre ti Immortals ne preda svojega sveta brez boja; zahteva, da se boriš za vsako ped napredka.

Odprto-svetno peskovništvo

Na žalost v nasprotju z Nintendovo uspešnico iz 2017 izzivi sveta po več urah napredka postanejo (pre)lagodni. To je kritična napaka, ki zanika vzdušje uspeha v ekosistemu, ki nikoli ne preneha zatirati igralca. Namesto tega sčasoma prideš do točke, ko zgolj malo sovražnikov ugrizne nazaj in vse postane zgolj rutina. To je predvsem posledica božjih moči, ki ne nujno banalizirajo igre z večjo številko povzročene škode – vsaj večkrat ne – ampak namesto tega izničijo potrebo po uporabi taktike. Ena nadgradnja recimo tvojemu ptičjemu spremljevalcu omogoči, da v kratkih razmakih zamrzne sovražnike in tako učinkovito prekine nekatera srečanja. Nasprotno pa majhne nadgradnje zdravja in učinkov zdravilnih napitkov ohranjajo moč Fenrisa dokaj uravnovešeno, čeprav je po zaslogi sposobnosti vse še zmerom dosti lažje.

Za večino glavnih nalog igra uprizarja napredek v odprtem svetu z dinamičnimi dogodki, vključno z začasnimi mini-šefi, ki te naključno preganjajo skozi celotno pot, popolnoma pripravljeni zagreniti tisto, kar bi sicer lahko bila dokaj preprosta naloga. Občasno si se primoran spustili tudi v enega izmed mnogih trezorjev in rešili nekaj dovršenih ugank s premikanjem kock in preciznim skakanjem po platformah. Na koncu vsakega akta te nesmrtniki zaprejo v golo sobo z zajetnim šefom, ki sobo napolni z epskimi napadi. Naenkrat ne gre za igro zmožnosti. Boj preprosto zahteva, da si založen z zdravilnimi in obrambnimi predmeti ter nadgradnjami zdravja in škode. Te šefovske borbe so edino mesto, kjer ti bo žal, da svojih redkih točk za nadgradnje niste zavrgli v eno izmed božjih sposobnosti.

Immortals je tako blizu temu, da bi šlo za igro o pomembnih odločitvah, ki jih lahko kot igralec sprejmeš v skladu s pravili igre. Namesto tega se poslužuje pomanjkljivega nadzora, ki ga igralec vihti nad svojim početjem. Sčasoma pa si preveč začne želeti, da bi obrusila robove sveta in spet pridobila ta nadzor in igralca potisne nazaj v spoštovanje pravil. To pa je tudi največji problem. Preprosto si ne more pomagati, da ne bi postala igra, ki te potisne na začrtano pot, po tem, ko si si tako dolgo skušal ustvariti svojo lastno. To akutno nerazumevanje in nepovezovanje me je razočaralo. Sploh glede na to, da še vedno obstajajo deli, ki so dobro dodelani.

Bitka smrtnikov in nesmrtnikov

Sama pripoved se žal ne dvigne nad povprečje. Glavni lik Fenyx (ki je lahko ženska ali moški, odvisno od odločitev v ustvarjalniku lika, kjer si ga ustvariš ob humornih opombah Prometeja in Zeusa) doleti usoda delati v korist grških bogov Afrodite, Atene, Aresa in Hefajsta. Fenyx je primoran bogove obnoviti v nekdanjo podobo, po tem, ko jih je zlobnež Tifon ujel v različne oblike. Vse to se dogaja znotraj napol nezanesljive povesti Zevsa in Prometeja v stilu tipičnih animiranih filmih modernega časa.

Immortals poudarja dejstvo, da so bogovi prepirljiva družina s težavno zgodovino, vendar mu manjka Hadesova domišljija, da bi vse dobro izvedel. Vse je nekaj vrstic oddaljeno od vrhunca, naj bo to vizualno ali besedno, včasih pa humor zna popolnoma uničiti epski pridih zgodbe. Hefajstovo iznakaženost in izgnanstvo z Olimpa se obravnavata kot nejasno boleče mesto zaradi njegove zadržanosti in upanja odrešitve iz Tifonovega zapora. Njegov glasovni igralec in nekateri od izrečenih stavkov izražajo pristno bolečino nekoga, ki kljub ogromni moči in ugledu v svoji družini ni enakovreden. Toda zgolj malo po tem Prometej izreče neposrečeno šalo o Hefajstovem fizičnem izgledu. Zgodba ne zmore uskladiti čustveno zahtevnega tona z lahkotnostjo humoristične pripovedi in namesto razrešitve Hefajstovo bolečino spremeni v zelene krogle, ki jih bo naš junak lahko zbral ob razrešitvi nekaterih ugank.

Spregledati napake igre Immortals Fenyx Rising ni enostavno. Lahko pa vzameš, kar ti da, in to spremeniš v nekaj več. S fleksibilno težavnostjo lahko recimo to nabiješ na maksimum, izklopiš zemljevid in kazalce ugank ter izbereš le nadgradnje, ki postopoma izboljšujejo osnovne sposobnosti. Tako Immortals postane podoba igre, katera bi lahko postal ob boljših odločitvah odgovornih oseb. Zunaj scenarističnih zaporedij zgodbe prosi, da ga udariš z oviro težavnosti in ga igraš kot tipično avanturo tipa Legend of Zelda, brez, da bi v ospredje udarile nekatere od večjih napak.

Po drugi strani se lahko fokusiraš na precej dobro zastavljene uganke in se izogneš večini sovražnikov s pametno uporabo Fenyxovih sposobnosti. Vsaka rešitev ugank se počuti ustvarjalno in to je ena najmočnejših plati igre. To poudarja z izrazito raznolikostjo in pomanjkljivim vodenjem za roko. Ne da bi se sploh zavedal, sem skoraj preskočil del igre z nadgrajevanjem sposobnosti, preprosto zato, ker nisem obiskal osrednje lokacije, kjer lahko vire usmeriš v različne nadgradnje. Da za velik del ne potrebuješ več kot osnovni komplet sposobnosti, je dobrodošlo. Immortals je tako odprto igrišče, če mu to zgolj dovoliš in si pripravljen ignorirati nekatere težave, s katerimi se sooča.

Razsodba

(+) Obsežen, odprt svet
(+) Solidne uganke
(+) Šarm grške mitologije, kjer bo vsak poznavalec pogosto veselo kimal
(+/-) Stalno prisoten humor včasih zadane, včasih pa tudi ne
(-) Deluje nepredstavljivo slabo in zatikajoče
(-) Igranje se počuti, kot da bi ukazi imel pol sekundno zamudo
(-) Ne zmore se izogniti nekaterim problemom Ubisoftovih naslovov

Objava Immortals: Fenyx Rising – Recenzija (PS4) | Je PS4 Pro res tako tehnološko zastarel!? se je najprej pojavila na HOPsi.

Moji prvi spomini na Need For Speed sežejo, ne boš verjel, ampak je res, točno na NFS Hot Pursuit. Takrat smo to na veliko igrali pri stricu, ki je imel doma za takrat dostojno mašino. Igra je takrat postavila čisto nov nivo, saj si naenkrat poleg hitre vožnje do cilja moral razmišljati še o tem, kako za vraga se otresti policistov. Ti so ti stalno vozili za ritjo in te priganjali, da si vozil še hitreje in se poskušal ne zabiti v vsako možno točko. To so bili bombastični časi za nas, zdaj že malo starejše igričarje.

Razvojna ekipa:  Criterion games
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PS4, Xbox One, PC, Nintendo Switch
Datum izida: 06.11.2020
Cena: 39,35 € (Eigre.si)
Žanr: Dirkačina

VIDEO RECENZIJA

Need for Speed je nadaljeval z izdajanjem iger in leta 2002 izdal vrhunski NFS Hot Pursuit 2, ki je bil odlična nadgradnja prvega dela in je dodal možnost igranja kot policist. Tako smo se znašli tudi za volanom carskih policijskih avtomobilov in se zapodili za vozniki, ki so preizkušali svoje sposobnosti na cestah. Potem je za večino ljudi sledilo zlato obdobje serije, saj so sledili naslovi Underground, Underground 2 in Most Wanted. Gre za kultne naslove, ki so NFS povzdignili na visoko stopničko dirkaških iger. Poleg možnosti prostega raziskovanja mape, so imele vrhunsko zvočno podlago in bombastično video zgodbo. Vpeljali so nove dirkaške načine drift in drag, a najbolj epska novost je bila “friziranje” avtomobilov. Če smo se v prejšnjih delih slinili po avtomobilih, ki jih nikoli ne bomo vozili oziroma le redko kdo od nas, smo sedaj sedli za volan relativno povprečnih avtomobilov, ki smo jih predelali v prave male pošasti, ki so pod pokrovom poleg hude mašine skrivale še vsaj eno jeklenko NOS-a. Havbo je obvezno krasila poslikava, feltne so se odele v najbolj odštekane barve in vse skupaj je moralo biti osvetljeno z kričečimi neonkami. Ah ja, dobri stari časi.

Večina igričarjev bi se na tej točki strinjala, da se Need For Speed po originalnem Most Wanted ni nikoli več resnično izkazala oziroma pokazala kaj omembe vrednega. Čeprav so od takrat izdali že kar dvanajst novih delov, vsaj med gamersko publiko ni zaznati pretiranega navdušenja. Te debate sam tukaj nebi načenjal, saj so Underground in Most Wanted igre precej drugačne od drugih NFS izdelkov, kar pa ni nujno slabo. Pri EA so se odločili, da uberejo drugačno pot in tega jim ne gre zameriti. Do neke mere jim je vsaj pri kritikih to tudi uspešno uspelo in sicer Need For Speed Hot Pursuit, ki je luč sveta ugledal leta 2010 in je predelava prednika iz leta ‘98, je še danes najbolj ocenjen izdelek serije, saj na Metacriticu drži visoko oceno 86 od 100 (najnižjo 59 za primerjavo krasi naslov Undercover). Igra je bila takrat všečna tudi meni. Je nekakšna vrnitev h koreninami. Lepa grafična podoba, dobra igralnost, veliko število bombastičnih avtomobilov tako med dirkači kot policisti. Igri res ni za očitati nič tragično slabega. 

Verjamem, da se že vsi sprašujete, zakaj je potrebno toliko razpredanja o seriji Need For Speed, če recenzija govori o najnovejši izdaji Need For Speed Hot Pursuit Remastered. In moj odgovor je preprost: gre za igro, ki je karbonska kopija 10 let starega projekta, ki je obujen projekt 22 let stare igre. Štekaš? Ne? Ne skrbi, tudi jaz sem še vedno zmeden. Ko sem igro dobil v roke sem avtomatsko mislil, da gre za Remastered verzijo Hot Pursuit 2, a sem kmalu spoznal, da gre že za tretjo edicijo iste igre. EA je izdal rahlo izboljšano igro in ji na Steamu nabil ceno 29,99 evrov, hkrati pa iz prodaje umaknil igro iz leta 2010, ki je na Steamu še dan pred prihodom Remastered verzije stala 19,99 evrov, ob znižanjih pa borih 3,74 evra. Zakaj se mi zdi to pomembno? Beri naprej.

Need For Speed Hot Pursuit Remastered ne ponuja ničesar novega. Ne gre za kakšno šokantno predelavo, kjer so ponudili ne vem kakšne novitete ali izboljšanja. Gre dejansko samo za kozmetnično prenovo igre. Človek, no pa tudi jaz, bi še razumel, če bi igra grafično naredila ne vem kakšen preskok in morda ponudila vsaj ray tracing (za primerjavo poglej video). Da je vse še precej bolj bizarno: če ob bok postavite igro iz leta 2010 in letošnjo vidite le res majhne razlike, ki niso vredne dodatnih 10 evrov ob nakupu. EA nas je tokrat konkretno peljal s***. Vseeno pa moram ob tej priložnosti povedati tudi to, da kljub temu igra ostaja vrhunska, kar je sicer bila že ob izhodu. To se ni spremenilo. Kot sem že malce višje napisal, gre za meni osebno eno boljših zadev, ki je prišla izpod okrilja Electronic Arts. Morda edina stvar, ki si zasluži pohvalo je ta, da so vsi DLC-ji že vključeni v Remastered verziji in jih torej ne potrebujete dokupovati. No, to sem dal iz svojega sistema.

Skratka, za vse tiste, ki ste že igrali NFS Hot Pursuit, predlagam, da tokrat naredite obvoz, za tiste ki igre še niste igrali in vam ni žal denarja pa nakup vseeno toplo priporočam, saj gre v osnovi za dober špil. 

Kot smo pri Need For Speed igrah navajeni, gre bolj za arkaden tip igranja. Igranje na kontrolerju je morda za kakšen odtenek težje kot na tipkovnici, a zato veliko bolj prijazno kar se tiče tipk. Pri tipkovnici so le te malce čudno razporejene. Pri kontrolerju so tipke bolj logične, hkrati pa težje vodljive, vsaj takšno izkušnjo sem dobil jaz. Avtomobilov imamo na voljo cel kup in z vsako opravljeno misijo odklepamo nova vozila. To velja tako za vlogo dirkača kot policista. Prav ta aspekt igre mi je najbolj všečen. Igrati kot policist in poskušati s ceste spraviti nebodigatreba me je res vrnilo v otroštvo, ko sem igral NFS Hot Pursuit 2 ali pa Carmageddon. Občutek, ki je spremljal že ob verziji iz leta 2010 je, da so video uvodi pred dirkami predolgi in kljub temu, da jih lahko preskočiš, pravzaprav zelo moteči. Škoda je tudi to, da niso vsaj za Remastered verzijo vepljalivečjo modularnost avtomobilov in kakšno novost.

Ja, denar denar, sveta vladar.

(+) Osnovna igralnost

(-) Nobenih novitet

(-) Ponuja premalo, da bi opravičila ceno

(-) Molzenje denarja

Objava Need For Speed: Hot Pursuit Remastered – molzenje denarja od oboževalcev se je najprej pojavila na HOPsi.

Glavna naloga umetne inteligence je, da nudi iluzijo inteligentnega obnašanja računalniško vodenih likov in hkrati predstavlja izziv za igralca. Ampak morda si se med košenjem množic možgansko nenadarjenih zbirk enk in ničel kdaj vprašal, kako njihov um sploh deluje? Zadnja leta smo ogromno poslušali o zmožnostih računalniških možganov in napredkih na področjih računalništva in umetne inteligence. Zakaj potemtakem razvijalci enostavno ne ustvarijo pametnejših umetnih likov, ki bi po razmišljanju zmogli konkurirati miselnemu vzorcu dejanskega igralca?

No, stvar niti približno ni tako enostavna. Čeprav je cilj teh umetnih sovražnikov resda iluzija človeškega nasprotnika v največji možni meri, lahko razvijalci hitro presežejo mejo. Teoretično bi lahko ustvarili sovražnika z idealnim reakcijskim časom in merjenjem na ravni najbolj patetičnih goljufivcev. Ampak igranje proti takim sovražnikom niti približno ne bi bilo zabavno. Isto namreč velja tudi za igranje proti zgoraj omenjenim goljufivcem v večigralskih igrah. Če želiš videti, kaj vse zmore doseči umetna inteligenca brez nepoštenih prednosti (kot je recimo znanje o lokaciji igralca in celotnem zemljevidu), si lahko pogledaš spodnji video o AlphaStar, umetni inteligenci za igro StarCraft 2. AlphaStar sloni na principu nevronskih omrežij. Na voljo ima povsem enaka orodja kot igralec, le, da jih zna kljub pomanjkanju sposobnosti improviziranja izkoristiti veliko bolje. Postal je tako učinkovit, da so jo bili primorani oslabiti, saj drugače najboljši StarCraft 2 igralci sveta niso imeli nobene možnosti za zmago.

Strah pred znanim

Ne lažimo si. Igralci iger nismo popolni v svoji panogi. Nič čudnega ni, da razvijalci namesto mehansko popolnega sovražnika raje preko algoritmov postavijo pogoje. Ti pogoji narekujejo, kako naj umetna inteligenca postopa v primeru določenih situacij. Enostavno rečeno gre za osnovo vsakega programskega jezika – če se zgodi to, napravi to. Ampak obstajajo tudi izjeme. Ena njih je precej stara franšiza, ki je vse skupaj ponesla na novo raven. Ta franšiza se imenuje First Encounter Assault Recon oziroma na kratko F.E.A.R..

Ena največjih odlik originalnega F.E.A.R. iz leta 2005 je bilo odlično grozljivo vzdušje, ki je zmoglo spraviti mravljince na zatilje še tako premetenega igričarja. Ampak zraven grozljivosti je igra premogla še eno premeteno karakteristiko, katere ji morda ne bi predpisal. Vsebovala je na videz eno najpametnejših umetnih inteligenc, kar jih je igričarski svet kadarkoli videl. Na podlagi te je dokaj stereotipna selekcija sovražnih človečnjakov aktualna ostala vse do danes.

Danes se tako ne bomo lotili najprepoznavnejšega lika v F.E.A.R. – Alme Wade, srhljive male punčke, ki nam je tekom igranja radostno mešala štrene. Spregovorili bomo o inteligenci vsem znane topovske krme, ki služi kot akcijski predah med srhljivimi stopnjami. Oglejmo si torej, kako so razvijalci uspeli postaviti nov mejnik glede umetne inteligence in zakaj istega ne vidimo večkrat.

Industrija video iger si že dalj časa prizadeva najti dostopne in pragmatične pristope za hitro in učinkovito sprejemanje inteligentnih odločitev računalniško vodenih likov. To je privedlo do mnogih inovacij. Od navigacijskih mrež za lažje gibanje po 3D okoljih, do strojev končnega stanja vedenjskega obnašanja (Finite State Machines) v igrah, kot je Half Life. Dandanes vse bolj popularna postajajo tudi nevronska omrežja, ki so trenutno najboljši približek dejanskemu človeškemu razmišljanju. A njihova vpeljava je zaradi kompleksnosti še nepraktična. Tako so vse od sredine 2000-ih najpopularnejši koncept postala vedenjska drevesa (Behaviour Trees). Populariziral jih je Halo 2 in še dandanes veljajo za najpogosteje uporabljeno tehniko v AAA igrah.

Toda v tem članku bomo vse te metode dali na stran in si ogledali še eno tehniko, ki je prav tako postala popularna nekje v istem času kot vedenjska drevesa. Oglejmo si torej ciljno usmerjeno akcijsko načrtovanje (Goal Oriented Action Planning), ki ga je populariziral F.E.A.R..

Mislim, torej sem pameten

Da bi razumeli ciljno načrtovano akcijsko načrtovanje in njegovo uporabo v F.E.A.R. in številnih drugih igrah, moramo najprej preveriti, iz česa sploh izhaja. Njegova osnova leži na že obstoječi UI tehniki, znani kot avtomatizirano načrtovanje (Automated Planning). Avtomatizirano načrtovanje ali “AI načrtovanje” je postopek, pri katerem sistem poskuša pravilno predvideti zaporedje dejanj, s katerimi bo najlažje dosegel cilj, ki mu ga je zastavil razvijalec – postopek, imenovan načrt. Da bi to naredili, težavo oblikujemo v programskem jeziku, ki nam da vedeti vse informacije o svetu v trenutnem stanju. To je znano kot dejstva ali predikati. Preprosto dejstvo o svetu pove nekaj, kar bomo morda potrebovali kasneje. Sistem torej shrani vse informacije o tem, kako je videti svet v katerem koli trenutku, znanem tudi kot trenutno stanje.

Zamislimo si recimo zaprta vrata, ki jih bomo označili kot “Vrata1”. Mogoče bi razvijalec želel, da NPC odpre vrata vrata1. Za izvedbo tega mora NPC predhodno vedeti, v kakšnem stanju vrata so. Torej mora vedeti, ali so odprta ali zaprta. Recimo, da so trenutno zaprta. Stanje našega sveta zdaj sestavljajo ena zaprta vrata. S temi podatki lahko sestavimo dejanje, ki bo omogočalo odpiranje vrat.

Vsako dejanje, ki ga NPC izvede, je običajno razdeljeno na tri dele. Prvi je navedba vseh povezanih predmetov, ki sodelujejo pri dejanju. Drugi so vsi predpogoji za dejanje – seznam dejstev, katera morajo biti resnična, preden se lahko dejanje izvede. Tretjega pa sestavljajo učinki dejanja – ti predstavljajo, kako se je svet spremenil zaradi dejanja, ali kako se je svet spremenil – z dodajanjem novih informacij glede stanja sveta ali ob izbrisu obstoječih dejstev, ki zaradi dejanja niso več resnična.

Recimo torej, da je naša želja odprtje Vrat1 s strani NPC-ja. Ena izmed predpogojev za dejanje bi bila zaprta vrata in nahajanje NPC-ja v isti sobi kot so vrata. Ko bo dejanje končano, bo učinek odprtje vrat, torej bodo vrata sedaj odprta.

Poglejmo si še naprednejši primer. NPC-ja želimo premakniti iz sobe A v sobo B, a vrata med njima so zaprta. V našem modelu načrtovanja bi morali vedeti, da Vrata1 povezujejo sobi A in B in da se ne moremo prosto premikati med sobama, dokler so zaprta. V tem primeru bo sistem ustvaril načrt, ki bo najprej odprl vrata. Nato se bo lik premaknil iz sobe A v sobo B. Svet bo spremenjen tako, da se bo NPC zdaj nahajal v sobi B, vrata med sobama pa bodo odprta.

Na kratko ta postopek, ki smo ga ravnokar opisali, imenujemo načrtovanje. Gre za ugotavljanje, kaj je potrebno storiti in kakšna je najoptimalnejša pot do te točke. Postopek kodiranja težav in načrtovalnih sistemov za reševanje teh težav je že desetletja aktivno raziskovalno področje. Medtem, ko je F.E.A.R. pomagal pri uvajanju načrtovanja v razvoj iger, se je že prej uporabljalo v drugih panogah za reševanje številnih logističnih težav – vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V področjih, kot so robotika (od manjših domačih naprav do Marsovskega Roverja), nadzor nad velikimi mehanskimi sistemi (vetrnice, elektrarne in izdelovalni procesi), zapleteni prostorski problemi (iskalne operacije, vojaško načrtovanje in pomoč v primeru katastrof).

Toda ta razlaga skrije nekaj neprijetnih podrobnosti. Načrti GOAP temeljijo na tem, da lahko težavo objasnimo na enostavni način. Načrtovalec mora imeti na voljo vse informacije za njeno reševanje. Če se vrnemo k težavi z odpiranjem vrat, sem omenil, da mora biti NPC v sobi A in da morajo Vrata1 povezovati sobo A in sobo B. To v stopnji načrtovanja sicer popolnoma deluje. Vendar obstaja nekaj razhajanj med načrtom in med načinom njegove izvedbe v resničnem življenju.

Na primer – kje v sobi A so vrata v sobo B? V katero smer se mora NPC premakniti, da pride do vrat? Pravzaprav lahko NPC v modelu načrtovanja instantno odpre vrata. Se pravi, da je naenkrat obdarjen s telekinetskimi sposobnostmi in zmožen odpreti vrata na daljavo? Tako potrebujemo nadaljnjo razlago, da mora biti NPC v trenutku odpiranja vrat lociran zraven le teh. Zato je načrtovanje idealno za razcepitev večjih problemov. Ob praktični izvedbi (pa naj bo to v resničnem svetu ali v video igrah) pa je njegova izvedba veliko težja.

Zdaj, ko vemo, kaj je načrtovanje in kako deluje, si poglejmo ciljno usmerjeno akcijsko načrtovanje, ki ga je na igričarsko sceno vpeljal F.E.A.R. in kako je vodilo v bolj realistično obnašanje umetne inteligence v video igrah.

Ciljno usmerjeno akcijsko načrtovanje (GOAP)

Ciljno usmerjeno akcijsko načrtovanje – ali na kratko GOAP (Goal Oriented Action Planning) – je izvedenka sistemskega načrtovanja STRIPS (Sistem Stanfordskega Razvojnega Inštituta za načrtovanje problematičnega reševanja problemov iz leta 1971) za uporabo v igrah. Vodilni za razvojem projekta je bil dr. Jeff Orkin, vodja oddelka za razvoj umetne inteligence v studiu Monolith Productions ob razvoju iger No One Lives Forever 2 iz leta 2002 in F.E.A.R., kjer je bil GOAP prvič uveden.

Kot je podrobno opisano v Orkinovi publikaciji na konferenci razvijalcev iger leta 2006, sistem GOAP poganja sistem končnih stanj (FSM). Gre za sistem, v katerem se umetna inteligenca nahaja v enem stanju obnašanja in nato na podlagi dogodkov preide v drugo. Vendar ima FSM, prvič uporabljen v Half Life, v kodni bazi lahko več kot 80 edinstvenih stanj. Čeprav vsa niso na voljo vsakemu NPC-ju (saj je njihov dostop določen z razredom lika), gre še vedno za ogromno količino stanj, kjer lahko gre hitro kaj narobe. V GOAP pozna sistem končnih stanj le tri stanja:

• Premik v določen položaj v svetu.
• Predvajanje animacije.
• Interakcija s tako imenovanim pametnim objektom – predmeti sveta, s katerimi NPC lahko komunicira.

Morda vse to zveni nekoliko zmedeno. Kako lahko vse skupaj deluje na tako enostavnem konceptu? Razlaga leži v podrobnem opazovanju delovanja računalniško vodenih likov. Najsi naletijo na sovražnika ali storijo kakšno drugo dejanje, večino časa je vse, kar počnejo, zgolj izvajanje animacij. Ko se ta animacija izvede na pravem mestu ob pravem času, izpade pametna in ko se v zaporedju predvaja več pametnih animacij, izgleda obnašanje izvajalca inteligentno. Zato vsako od teh treh stanj konec koncev zgolj predvaja specifične animacije.

• Pojdi do (GoTo): predvaja animacijo premikanja (hoja, tek, hitra hoja, skakanje, plavanje, plezanje…) ki premikajo lik proti določeni lokaciji.
• Izvedi animacijo (Animate): predvaja specifično animacijo. Lahko gre za interakcijo z igralcem ali katero koli drugo animacijo, s pomočjo katere NPC izgleda nekoliko bolj človeško.
• Uporabi pametni objekt (Use Smart Object): predstavlja situacijo, kjer mora NPC recimo izvesti interakcijo z okoljem – ročice, odpiranje vrat, sedenje na stolu in podobno. V vsakem primeru so animacije tega stanja povezane neposredno z objektom in pogosto bo sam objekt liku povedal, kaj mora storiti.

Namesto kompleksnih stanj, kjer je vsako možno obnašanje označeno kot ločeno stanje, je vse skupaj izvedeno v veliko ožji in podatkovno vodeni implementaciji. Izvaja se v kombinaciji premikanja in raznih animacij. V kolikor se jih več izvede v pravilni sekvenci, dobimo na videz pametno obnašanje.

Ampak kako objekt ve, v katerem stanju mora biti, v kakšnem zaporedju izvesti dejanja in katere informacije bo potreboval za izvedbo? Tu pride v poštev načrtovalni način GOAP. Z uporabo načrtovanja, o katerem smo spregovorili že prej (vrata), sistem ustvari načrte za reševanje specifičnih problemov in nato prebrska po bazi za najbolj optimalno rešitev za reševanje vsakega problema. Vsa dejanja se pretvorijo v specifična FSM stanja. S podatki, ki so neposredno povezani z NPC-jem. Tako ta ve, kam se lahko premakne, katere animacije mora predvajati ob katerem času in s katerimi objekti lahko interaktira.

Za boljše razumevanje, kako vse skupaj deluje v praktični obliki, preverimo praktično implementacijo sistema GOAP v F.E.A.R.

F.E.A.R. in ciljno usmerjeno akcijsko načrtovanje

Na našo srečo je del C++ podatkovne baze igre že dalj časa na voljo širši javnosti. Prvi pogled smo dobili že z originalnim F.E.A.R. SDK, nato pa so bili nadaljnje informacije razkrite preko javnih orodij za izdelavo modifikacij. In z malo truda lahko tudi sami odpremo del izvorne kode, kateri vsebuje vse nam potrebne informacije o umetni inteligenci.

Vsak NPC v F.E.A.R. potrebuje cilje. Ti cilji bodo gonilo, s pomočjo katerega bo načrtovalnik poiskal zaporedje dogodkov, preko katerih bo uspešno opravil cilj. To velja za vse ne-igralne like v igri, od vojščakov do morilcev in srhljivih pojav proti koncu igre, pa vse do podgan, ki tekajo naokoli. Vsi ostali liki, kot so Jin Sun-Kwon in Jankowski ter celo Alma imajo v celoti ali vsaj v veliki meri skriptirano obnašanje.

Kot zanimivost – GOAP je vodil do problema, katerega niti razvijalci pri Monolith Productions niso zaznali niti mnogo let po izidu. V raziskavi profesorja Erica Jacopina v 2014 je le ta analiziral delovanje GOAP načrtovalnika v F.E.A.R.. Ugotovil je, da neprestano spreminjanje načrtov vodi v nepredvideno porabo sistemskih resursov v nekaterih stopnjah igre. Razlog za to? Podgane. Podgane so namreč vodene preko istega sistema, ki ga uporabljajo vsi ostali UI vodeni NPC-ji. Njihovi načrti so na srečo precej neoptimistični. Vključujejo capljanje naokoli in bežanje pred igralcem, če se jim le ta približa. Tako tudi na začetku prve stopnje srečaš par teh podgan. A tudi, ko boš 20 minut kasneje že daleč stran, bodo še vedno veselo tekale naokoli in “prebavljale” sistemske resurse ter opravljale svoje naloge kot pridni miniaturni NPC-ji.

Kaj nam da ta anekdota vedeti, je, da bo nasprotno brez ciljev umetna inteligenca dobesedno brezciljno mirovala. V igri obstaja okoli 70 ciljev in igralni liki lahko neprestano dodajajo, posodabljajo in odstranjujejo cilje iz lastne prioritetne liste. Če ima recimo vojščak dva cilja, enega za patruljiranje in enega za ubijanje sovražnikov, a se ne zaveda, da se igralčev lik nahaja v bližini, bo cilj ubijanja sovražnikov imel prioriteto 0, medtem, ko bo patruljiranje veliko višje, vsaj dokler bo lik imel zasnovano pot za opravljanje te dejavnosti. A takoj, ko NPC izve za lokacijo igralca, bo prvi cilj po prioriteti presegel drugega in podal se bo v lov.

F.E.A.R. ali S.T.R.A.H.

Za reševanje ciljev ima načrtovalnik dostop do kolekcije različnih dejavnosti. Skupno je v igri 120 različnih aktivnosti – od enostavnih animacij pa do različnih vrst napadov, načinov premikanja, uporabe pametnih predmetov ali enostavnega mirovanja na mestu. Vsa dejanja imajo pripadajoče C++ razrede in tako vsi NPC-ji nimajo dostopa do vseh dejanj. Malo smešno bi bilo, če bi podgana naenkrat začela polniti orožja. Razvijalci uporabijo ločen urejevalnik podatkovnih baz za povezovanje specifičnih dejavnosti s specifičnimi razredi likov, s tem pa temu prepustijo lastno voljo, kako bo našel pot do cilja preko dejavnosti, ki jih ima na voljo.

S ciljem v mislih bo specifičen lik čakal na priložnost za dostop do načrtovalca in najdbo najboljše rešitve za trenutno stanje. Tu se pojavi več problemov, na katere sem namignil že prej. Sistem mora namreč najti vsa dejanja, do katerih ima ta lik dostop, prebrskati po možnih dejanjih znotraj trenutnega stanja in najti načrt za dosego cilja. Vendar je treba vse to med izvajanjem ponovno potrditi glede na stalno spreminjajoče se stanje igralnega okolja. To je zato, ker se lahko med načrtovanjem ali med samim izvajanjem načrta zgodi nepredvidena situacija, ki prekine potek načrta. Če se vrnem na primer z vrati – v kolikor sistem pripravi načrt za odpiranje vrat in premikanje med sobami, vendar med postopkom načrtovanja ali med izvajanjem načrta vrata odpre nekdo drug, pogoji za izvedbo načrta takoj niso več uresničljivi.

To je problem, s katerim se sooča velika večina sistemov načrtovanja, saj so precej eksistencialne narave in domnevajo, da lahko samo načrtovalec vpliva na svet. Tako se v okviru načrta ta ni zmožen prilagoditi drugim likom, ki hkrati opravljajo dejanja na tem svetu. Noben sovražni NPC v F.E.A.R. ne ve za obstoj drugih NPC-jev in na prvi pogled sodelovalno vedenje je enostavno več NPC-jev z enakimi cilji, ki organsko in nehote ustvarijo nekaj podobnega usklajenemu vedenju.

To pomeni tudi, da se NPC ne more premakniti na drugo navigacijsko točko, če mu na poti stoji drugi NPC, ampak hkrati se ne zaveda njegovega obstoja, prav tako pa se njegovo stanje lahko konstantno spreminja. Če torej drugi NPC stori dejanje, ki prekine predlagani načrt, mora biti vsak NPC sposoben to prepoznati in ustaviti trenutno početje ter zaprositi za nov načrt ali po potrebi spremeniti cilj.

Ta problem se lahko razreši na tri različne načine: prvič, ob snovanju načrta bo sistem izvedel hitro preverjanje veljavnosti, ki vzame v obzir trenutno stanje sveta in izvrši načrt na tej kopiji. Drugič, vsak cilj lahko preglasi funkcijo za ponovno načrtovanje, ki neprestano preverja, ali je treba opustiti trenutni načrt in najti nadomestnega. Dober primer tega je, ko igralec ustreli sovražnika med izvajanjem načrta za izpolnitev cilja uboja sovražnika. A načrt se hkrati lahko spremeni le, če lik trenutno ne izvaja neprekinljive animacije. Nazadnje je treba vsako dejanje pred izvajanjem ponovno potrditi, pri čemer se preverijo predpogoji in učinki. V primeru, da sistem ne bo zadovoljen s predvideno rešitvijo, bo prekinil izvajanje in prisilil ponovno načrtovanje.

Ko je načrt enkrat uspešno izveden, se dejanje v osnovi kode označi kot »Aktivirano«. Ko se to zgodi, se stroju končnih stanj sporoči, v katero od treh stanj naj NPC preide. Ta pred samo izvedbo preveri vse podatke, ki jih potrebuje za dokončanje spremenitve stanj. Recimo, na primer, da mora vojak ponovno napolniti orožje. Prešel bo v stanje “Izvedi animacijo” in podal posebne parametre animacije za ponovno napolnitev orožja.

Ko NPC uspešno zaključi načrt, prejme nov cilj in ponovno bo prešel v fazo načrtovanja. Z upravljanjem to ob uspešni, kot tudi neuspešni razrešitvi pomaga ohraniti tempo igre. Zagotavlja, da umetna inteligenca vedno ve, kaj storiti. Nikoli ne bo nepremično čakala na strel v sredo betice ampak bo stalno skušala opraviti sekvenco dejanj za zaključitev cilja. V praksi so načrti v F.E.A.R. pogosto precej kratki. Običajno obsegajo 1-2 dejanja – le peščica jih doseže 3 ali 4. To je precej smiselno glede na hiter tempo igre, kjer se okolje neprestano spreminja.

To je zgolj hiter pregled sistema. Vsakega, ki bi se rad podrobneje podučil o stvari, spodbujam, da si prebere izvorno kodo igre. Je resnično pronicljiva in koristna za vsakega obstojčega in potencialnega razvijalca.

Zaključek

Uporaba ciljno usmerjenega akcijskega načrtovanja (GOAP) v FEAR še danes velja za enega najboljših primerov umetne inteligence. Vodila je v veliko vznemirljivih in zabavnih strelskih spopadov. To kljub temu, da smo se večino časa spopadali zgolj s tipičnimi zlobnimi podaniki. In čeprav je od izdaje igre minilo skoraj 15 let, ima GOAP še dandanes vpliv na industrijo video iger. Čeprav ne pride niti blizu najpopularnejšim sistemom, obstaja kar nekaj zelo priljubljenih ali kultnih klasik, ki so sprejele metodologijo ali katero izmed njenih izpeljav.

Sem sodijo recimo Condemned Criminal Origins, S.T.A.L.K.E.R.: Shadow of Chernobyl, Just Cause 2, Deus Ex Human Revolution, Tomb Raider prenova iz leta 2013 in novejši naslovi Monolith-a, kot sta Middle-Earth: Shadow of Mordor in Shadow of War. Eno izmed izpeljav sistema pa najdemo tudi v Transformers: War for Cybetron in Empire ter Napoleon: Total War.

Ciljno načrtovanje je še vedno priljubljena tehnika v video igrah – čeprav jo po popularnosti vedenjska drevesa močno presegajo. Ampak s potekom časa se GOAP in njegov pristop v slogu STRIP uporablja vedno redkeje. Sodobnejši naslovi namesto njega raje uporabljajo podobno tehnologijo načrtovanja, imenovano Hierarhična delovna omrežja (Hierarchical Task Network ali HTN). Sistem se je uporabljal v večjih naslovih, kot so Killzone 2, Max Payne 3, Horizon Zero Dawn in Dying Light. V kolikor se bo med bralci našlo dovolj interesa, bom enega od prihodnjih člankov posvetil tudi HTN. Zazdaj pa upam, da sem pripomogel pri razumevanju sistema GOAP in razlogov za vso hvalo, ki jo je prejel ob implementaciji v F.E.A.R..

Objava Kako je F.E.A.R. ustvaril eno najboljših umetnih inteligenc vseh časov se je najprej pojavila na HOPsi.

NHL 21 je letos na naslovnico postavil legendarnega krilnega igralca Alexandra Ovechkina, ki v najboljših hokejski ligi na svetu igra že dolgih petnajst sezon in to v celoti pri ekipi Washington Capitals. V karieri je odigral 1152 tekem in ekipi prispeval 1278 točk, kar ga uvršča na 36. mesto po doseženih točki vseh časov. Za primerjavo: naš Anže Kopitar, ki še vedno igra v Los Angelesu, jih ima trenutno 950. 

Razvojna ekipa:  EA Vancouver
Založnik: EA Sports
Platforme: PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Link: LINK
Datum izida: 16.10.2020
Cena: 68.87 € (Eigre.si)
Žanr: Športa simulacija

VIDEO RECENZIJA

Nikoli nisem skrival, da imam precej rad športne igre. Svoje čase sem preigraval vse od FIFE, NBA, NFL in seveda NHL. To je bilo predvsem do takrat, ko so vse naštete še izhajale za PC. Potem sem imel od večine iger, kar nekaj časa pavzo, saj so izhajale le na konzolah, le te pa si nisem lastil. Ko sem si dve leti nazaj zopet omislil konzolo, sem seveda zopet stopil v stik s “pozabljenimi športaki”. Priznam, da v večini primerov nisem kaj veliko zamudil – da, res grafično so bolj dodelani, tu pa tam so dodali kakšne zanimivosti, minimalno predelali kontrole, a večini ostali dovolj podobni, da nisem imel nikoli problemov s aklimatizacijo. Ko sem prejšnji teden prvič zagnal NHL 21 pa sem se kar malce ustrašil. Zadeva je v vseh teh letih bistveno napredovala in možnosti, ki jih ponuja, so res dvignile nivo same igre. Za tiste, ki ste vmes NHL nažigavali verjetno veste, kdaj se je ta preskok naredil, sam pa sem v totalni temi in zato še toliko bolj navdušen. 

Prvi stik z NHL 21 je lahko morda za nekatere predvsem novince malce odbijajoč, saj ti ponudi precej intenziven uvajalni del, ki je sestavljen iz večih sklopov. “Trening” priporočam prav sem, saj te kljub temu, da traja več kot dvajset minut hitro in predvsem dobro seznani s kontrolami. Seveda, ga lahko po mili volji preskočite in skočite direktno v glavni meni. Še preden ga boste ozrli boste morali naštimati težavnost in druge nastavitve, ki so morda malce zmedeno postavljene, nato pa le pristanete v glavnem meniju. Tega najprej prilagodite s tremi hitrimi bližnjicami, nato si ga lahko ogledate v celoti. Če ima FIFA relativno lepo oblikovan in pregleden meni, je tisti v NHL 21 zelo zmeden in precej nepregleden. Po nekaj igrah se ga sicer navadiš, ampak dejstvo je, da bi se meni lahko precej poenostavil. Načeloma je razdeljen v sklope, več o tem pa vidite v videu. Sam sem za voljo recenzije poskusil prijateljsko tekmo, Be a Pro način, večigralski način World of Chel in več tekem doma z mulcem, kjer sem se lahko izživljal in imel občutek, da sem profesionalec (po vseh porazih na večigralskem načinu Ones).

Za prijateljsko tekmo sem izbral sebi najljubšo ekipo zadnjih let Vegas Golden Knights, na kontra strani je seveda čakala ekipa Los Angeles Kings. Igra me je takoj navdušila, saj je grafično precej lepo narejena in lepo so poskrbeli tudi za detajle v dvoranah. Morda so napram FIFI in NBA igralci malce manj dodelani, a po drugi strani na glavah nosijo šleme, tako da to ne vpliva veliko. Kamere, ki spremljajo tekmo v privzetem načinu so precej dobro nastavljene in tekme imajo precej bolj televizijski občutek kot pred leti.

Sama igralnost pa je tista, ki me je sprva zelo navdušila. Namreč hokej je v resnici precej hitra in razgibana igra. Refleksi in predvidevanje morata biti precej dobro razvita, da postaneš dober igralec. To sem začutil tudi med samo igro. Tisti časi, ko je en gumb podal, drugi pa streljal so mimo. NHL 21 prinaša velik nabor različnih podaj, strelov, preigravanj, obrambnih tehnik in tako dalje. Če želiš igro res obvladati, se moraš naučiti kar precej bolj ali manj kompleksnih kombinacij. Osebno sem se moral še naučiti, kar najbolj prisegam na napad iz strani, podajo v sredino in strel s prve, ki je zaenkrat še najbolj učinkovito orožje v mojem arzenalu. Seveda sem se kot prvo atraktivno potezo naučil strel, kjer si plošček spustiš med nogami in potem streljaš izza noge, ampak kako uspešen sem bil do sedaj pri tem, si lahko mislite sami. Skratka, način igranja s kompletno ekipo v kariernem načinu me je precej navdušil in mislim, da je lep zgled, ki bi mu lahko sledila recimo FIFA.

Izredno rad pri športnih igrah imam načine, kjer igraš kot en igralec. Be a Pro pri NHL 21 je zato takoj postal moj najljubši in takoj navdušil z eno specifično zadevico. Namreč, ko si ustvariš svoj lik oziroma igralca in nastaviš vse tiste specifikacije okoli svojih oči, frizure, število zob, kot hrbtenice med streljanjem ter gostoto lesa palice, sledi možnost izbire s katere lige prihajaš v NHL. Na voljo imaš direkten prestop v NHL, kanadsko ligo CHL ali in pazi zdaj to! Evropske klube! Ja res je, lahko izbiraš med kar nekaj evropskimi klub, tudi tistimi, ki igrajo v ligi EBEL oziroma po novem imenovani Bet-At-Home Ice Hockey League. No pri predstavniku te lige sem začel tudi jaz. Kot član Redbull Salzburga sem igral nek evropski turnir po katerem te glede na tvoje rezultate povabijo na izbor (Draft) v ligo NHL. H kateremu klubu bom prišel še ne vem, saj še nisem odigral celotnega turnirja. Je pa Be a Pro način od vseh iger, ki ga ponujajo najbolj kompleksen in dodelan. Tako med igro beleži tvoj Offense (napad), Defense (obrambo) in Team Work (skupinsko delo) in res je težko usklajevati med njimi, sam sem načeloma pri napadu dosegal oceno A, v obrambi v povprečju B, Team Work pa zgolj C -. Be a Pro je precej kinematično narejen in ponuja kar nekaj pogovarjanja z agentom in trenerjem. Glede na odgovore tudi gradiš osebnost, ki je lahko bolj naduta ali bolj ekipno usmerjena. Z denarjem, ki ga skozi leta zaslužiš pa lahko kupuješ vse sorte zadeve, od hiš in avtomobilov, do zasebnega leta ali pa denar daješ v dobrodelne namene. Skratka, Be a Pro je res dodelan in te izredno potegne v igranje, saj lahko spišeš lastno zanimivo zgodbo. Velik poklon ustvarjalcem in upam, da drugo leto zadevo še nadgradijo. 

No, če je Be a Pro relativno kompleksen, si nato predstavljajte franšizni način… Kljub temu, da sem zgolj skočil v njega in ga hitro pregledal, sem dobil občutek, da sem v vesoljski ladji. Spet se tukaj pojavi glavna rak rana NHL 21 in sicer zelo slabo oblikovani meni in v njem se lahko gladko zgubiš. Če k temu dodaš še kompleksno strukturo igranja, skavtanja, vlaganja denarja v infrastrukuro, iskanja trenerjev in tako dalje, vidiš da gre za zelo dodelano mešanico športne igre in manager simulacije. Za navdušence verjamem sedma nebesa, za tiste ki pa zgolj radi odigrajo kakšno partijo hokeja, pa verjetno čisto preveč kompliciranja in svetujem dolgi obvoz. 

World of Chel je večigralski način igranja, ki ga je EA vpeljal v NHL 19 in je nadomestil prejšnji NHL EASHL. Gre za online tekmovanja, kjer se združiš z igralci s celega sveta in se pomeriš v igranju 1 na 1, 3 na 3, ter 6 na 6. Preden lahko začneš igrati, si moraš narediti lik oziroma, če si igral Be a Pro, lahko uporabiš kar tistega. Nato mu izbereš nekaj dodatkov kot so dresi in tako dalje (te seveda, dobiš preko igranja tekem), ter začneš z igro. WoC, kot je na kratko imenovan World of Chel, ponuja šest načinov igranja, najbolj igrani so Ones Eliminator, kjer se 27 igralcev pomeri v turnirju. Ta izgleda tako,da se naredi 9 ekip po 3 igralci, ki igra vsak za sebe, torej nekako 1v1v1. Zmagovalec gre v naslednji krog. Vse do finala. Drugi način je Drop in Threes, kjer se igra 3 na 3 z vsemi vsemi pravili in zadnji način, ki je seveda najbolj prepoznaven je NHL 21 Standard Drop In, gre pa za 6 na 6, kjer veljajo vsa prava pravila in velja za zelo hiter in zahteven način igre. Sam sem se poizkusil v Ones Eliminator in lahko povem, da sem popušil na celi črti, saj nisem zadel niti enega gola. V bodoče upam na kakšno zmago. 

Zadnji vidik, ki ga lahko povem s prve roke je igranja s mojim mulcem. Preigrala sva kar nekaj tekem in nad igro je totalno navdušen. Zelo hitro je osvojil kontrole, čeprav je cel čas jamral, da so precej drugačne kot recimo v FIFI. Poleg tekem sva se pomerila tudi v streljanju kazenskih strelov in mislim, da je naštudiral da bo preteklo še nekaj vode preden bo lahko v igricah pospravil tastarega. Ja, NHL 21 je za sproščanje s kolegi in družino res zabavna igra. 

Torej sklepna beseda. Kljub temu, da že kar nekaj časa nisem igral hokeja drugače kot pozimi na lokalnem drsališču, nisem pričakoval takšnega napredka. NHL 21 je zelo dodelana športna simulacija, ki s svojo zasnovo ponuja dobro zabavo za začetnike ali pa kompleksen izziv za tiste, ki ga iščejo. Grafično lepo narejen, dizajnersko pa precej zmedeno postavljen špil, ki vseeno kaže na to, da pri EA še znajo narediti dobro igro. Če je Fifa zadnja leta precej na udaru in je letos precej razočaral tudi NFL, potem je NHL 21 tisti, ki je dokazal da tudi EA Sports še zmore narediti kvaliteten izdelek. 

(+) Igralnost

(+) Detajli

(+) Večigralnost

(+) Be a pro

(-) Preglednost menijev

(-) Kompleksnost Franchise načina

Objava NHL 21: Zgled za vse športne simulacije se je najprej pojavila na HOPsi.

A kljub temu, da se je kljub odsotnosti Ninje in podobnih zabavljaških nakladačev nekdaj o tej seriji govorilo v isti meri kot dandanes mladina žlobudra o Fortnite, fantastičen koncept v zadnjem desetletju nekako ni uspel dočakati vrednega dediča in vse do petice dalje je po mnenju večine šlo le navzdol. Tudi mnogi drugi so poizkusili, a nikomur ni popolnoma uspelo. Pa tudi testne subjekte lahko naštejem na prste leve roke, ki zaenkrat še ni podlegla sindromu igričarskega zapestja.

Fort Triumph je, kar se tiče osnovnega principa, precej zanimiv. Konec koncev, kdo – pri zdravi pameti – ne bi rad igral klona med strateškimi odseki Heroes of Might and Magic in poteznem bojevanju v X-COM? Formalno je Fort Triumph tako opredeljen kot strateška igra, ki vsaj na papirju temelji na zelo dobrih idejah. Kaj pa rezultat? Preverimo skupaj.

Razvojna ekipa: CookieByte Entertainment
Založnik: All in! Games
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Steam: Link
Datum izida: 16.4.2020
Cena: 20.99€

Zvrst: Potezna strategija

Pričetek vsake dobre zgodbe

Prvo soočenje se začne v zadimljeni in smrdljivi gostilni, kjer je po polnoči prepovedano celo zlobno krohotanje. Trije tipični pripadniki vsake skupine junakov ostro razpravljajo o temni prihodnosti njihove na novo ustanovljene skupine plačancev. Medtem nedaleč stran zlobni kapucarji vodijo lastne spletke, ki bodo kmalu vplivale na prihodnost celotnega kraljestva…

Kar se tiče štorije, ne nudi ničesar zares novega. Gre za isto znano staro mešanico: vojska umazanih zelencev in okostnjakov, ženšče, ki je preveč spremljalo Cersei v Igri prestolov in vladavina, ujeta v nevarnosti in internih konfliktih zaradi spletk višjega sloja. Ne morem razkriti ničesar več o zgodbi brez uničenja zapletov, kolikor jih igra pač nudi. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da zanjo nihče ne bo osvojil Pulitzerja ali Nobelove nagrade. To ne pomeni, da gre za slabo ali dolgočasno narativo. Jo je pa nadvse težko jemati resno, saj je vse prežeto s šaljivim črnim humorjem.

V zgodbenih odsekih bo vsak junak in zlobnež vedno govoril in deloval v skladu z enim od predsodkov fantazijskega žanra, vendar z odločnimi, čezmejnimi karakteristikami, ki pogosto prinesejo nasmešek na obraz že zaradi gole absurdnosti. Na žalost cilj biti smešen vsakič, ko kdorkoli spregovori, privede do neresne štorije, ki poskrbi zgolj za kratke trenutke zabave in se ne poveže dobro v narativno celoto.

Tako je kot že rečeno je tako zgodba na koncu preprosto funkcionalna. Sem skorajda prepričan, da z izjemo nekaterih glavnih trenutkov in boljših šal po koncu igranja nihče ne bo pomnil, o čem se je sploh šlo. Tudi tip humorja ne bo ustrezal vsakomur, čeprav osebno nič nisem imel proti njemu.

Kombinacija potezništva in… potezništva?

Bombončki za oči so sicer nekaterim zelo pomembni, ampak osebno več dam na igranost. Sledilo bo torej par odsekov o najpomembnejšem vidiku vsake igre za pravega ljubitelja poteznega strategiranja!

Najprej, kot rečeno že na začetku, Fort Triumph skuša združiti dve mojstrovini iz preteklosti: HOMM za strateške odseke in X-COM za bojne sekvence. Hkrati to zanimivo mešanico začini tudi z določenimi izvirnimi lastnostmi.

V strateškem delu bi izpostavil kampanjo. Vsega skupaj njeno preigravanje vzame dobrih 6 ur, kar je sicer presenetljivo malo. Sploh glede na to, da so preostali igralni načini zgolj enostavni generični scenariji, ki pa podpirajo vsaj kooperativno kavčevsko igranje za do štiri igralce.

Spletnega igranja žal ni in ga po vsej verjetnosti tudi ne bo. Tako se komaj dobro namestiš v naslonjaču, pa si že obrnil celotno štorijo in ne morem si pomagati, da se ne bi počutil, kot da sem igral zgolj uvodnik in da je preostanek skrit nekje na razvijalski interni mašini.

Čeprav so v igri tehnično prisotne štiri frakcije, sem uvidel tudi določeno bedno dejstvo. Vse se igrajo popolnoma enako, s po štirimi identičnimi klasami junakov (paladin, lovec, barbar in coprnik) in z zgolj minimalnimi razlikami.

Sicer je sam napredek likov odličen, s poudarkom na pridobivanje raznolikih sposobnosti in eno najboljših sinergij z okoljem, ki sem ga preizkusil vse od Divinity: Original Sin. Obstaja nešteto možnosti za raznolike pristope in pridobivanje sposobnosti in z njo tudi vedno večja moč junakov se počuti res odlično.

Četudi med strateškim odsekom razvijaš svojo mesto, raziskuješ pokrajino in iščeš vire in čarobne artefakte natanko tako kot v katerem koli poglavju HOMM, se ti tu ne bo treba truditi z rekrutiranjem ali usposabljanjem vojaških enot. Poudarek bo vedno na “sanjski ekipi” junakov. Poleg tega imaš vedno prav določen cilj (ali prizadevanje) na bližnjem dosegu roke, zato je igranje bolj osredotočeno in hitrejše.

Med bitkami boš tako razvijal bazo za dosego izboljšav, vendar v resnici nič ni preveč zapleteno. V središču igre so več kot očitno bitke, zato niti malo ne pričakuj naprednih funkcij, ki bi jih našel v katerem koli poglavju iger tipa Civilization. To ni nujno negativen vidik, še posebej, če je bojni sistem tako dober kot v Fort Triumphu, toda včasih boš občutil dolgčas ob konstantno istem početju.

Tako na splošno vsaj zame igra močno trpi zaradi pomanjkanja raznolikosti. Želel bi na primer, da bi imel priložnost dobiti nekaj sekundarnih nalog ali se podati v resnično ječo ali celo naleteti na kakšen naključen dogodek, drugačen od tipičnega »pridobivanja zlata ali izkušenj«. Prav tako bi bilo dobrodošlih več raznolikih nacij, enot ter nenazadnje tudi sposobnosti, čeprav je teh kar precej, sploh, če upoštevamo kose artefaktov, ki ležijo naokoli.

Kar pa zadeva bojni sistem, je precej smešen, učinkovit in hiter. Odlična kvaliteta za igro, ki skoraj vse napore vlaga v kakovost bitk. Vse od začetka igranja se boš znašel ob soočenju s gnusobno skupino sovragov znašel na majhni površini, polni dreves, balvanov in stebrov, vendar ne gre za običajno polnilo. V Fort Triumphu je vse v nenehnem gibanju: junaki, sovražniki in celo okolje!

Če na primer misliš, da je ždenje za velikim drevesom varno, lahko hudournik ali dobro namerjena puščica le to drevo zlahka podere nate. To pa še ni vse! Obstaja nešteto načinov za manipuliranje z vsemi predmeti na bojišču, od enostavnih brc do črnih lukenj, ki povzročijo vsesplošen kaos in uničenje.

Igra resnično ponuja veliko možnosti za škodovanje nasprotniku. Glede na to, da jih bo (navadno) znala izkoristiti tudi umetna inteligenca, te bo konstantna nevarnost sililak nenehnemu premikanju po zemljevidu! Smešno, brez dvoma, toda tudi zadovoljujoče, ko izpelješ kakšno res dobro kombinacijo.

Torej, če govorim o igranju, se lahko pritožim predvsem glede ponovljivosti. Dobrodošlo je, da lahko enostavne bitke zlahka preskočiš in se tako osredotočiš na izziv, ampak ves preostanek je pogosto zgolj rutinsko opravilo med zgodbenimi misijami in ob dosegu določene stopnje herojev ti zlahka kosijo vse pred seboj.

Kot sem že omenil, me žalosti to, da je večinoma edina stvar, ki jo zahteva igra, bojevanje. Ni sekundarnih nalog (vsaj ne v resničnem pomenu), nobenih strateških odločitev, nobenih temnic in nobenih skrivnosti.

Najbolj čedni junaki v celotni deželi?

Sodbo o grafičnem vidiku igre nujno razdeliti na dva dela, saj so se pri CookieByte Entertainment odločili uporabiti dva različna sloga.

Tako sta strateški odsek in globalni zemljevid igre realizirana v slikovnih pikah na način, ki me je spomnil – v vseh pogledih – na Heroes of Might and Magic 2. Verjemi mi, to poglavje je kljub relativni preprostosti bilo resnično veselje za gledanje in igranje. Še posebej, če vzamemo v spomin dobre stare dni, ko smo z Intel Core2Duo procesorjem (če smo imeli srečo) in ATI Radeon grafuljo poslušali sopihanje, ki ga je povzročilo takratno grafično vnebovzetje tega fantastičnega vizualnega presežka.

Resnično mi je bila všeč vsaka pika, s katero so razvijalci napolnili zemljevid. Vsak sovražnik, predmet ali enota, s katero se boš srečal med igranjem, te ne bo zgolj spomnila na preteklost, temveč bo izžarevala tudi ljubezen in strast razvijalcev!

Bojna faza, kamor se prestaviš ob soočenju s sovražnikom, se namesto tega izvede v 3D grafični areni. Razumno so se razvijalci v skladu s šaljivo žilico igre odločili, da bodo uporabili nekakšen komični slog s svetlimi barvami, malo poligoni in mešanico tekstur. Pazi, saj tvoje oči ne bodo naletele na nič grozljivega ali celo grdega, prav tako pa sanjaj o presežku nekaterih visoko proračunskih projektov. A kljub temu, da govorimo o neodvisni igri, je 3D grafika izvedena s strokovnim znanjem in je kohezivna ter prijetna za ogled. A hkrati se je skoraj nemogoče otresti občutka “že videnega”.

Enako velja za animacije; so zadostne, a jih hitro spregledaš kot zgolj generične in nič zares impresivnega. Cenil bi predvsem večjo raznolikost med modeli junakov, ki jih boš skozi igranje videl skoraj ekskluzivno osem (z določenimi dodatnimi junaki tekom misije).

Razsodba

(+) Dobra kolaboracija vizualnih stilov
(+) Odlično bojevanje, ki temelji na manipulaciji okolja
(+) Zabaven humor
(+) Zadovoljujoče sestavljanje “sanjske ekipe junakov”
(+/-) Dokaj kratka kampanja
(-) Pomanjkanje vsebine, ki vodi v rutinskost
(-) Frakcije, ki pa so medsebojno skoraj identične
(-) Zgodbe ne gre jemati resno
(-) Dokaj enostaven taktični del

Objava Fort Triumph – Recenzija | Ko HoMM sreča XCOM se je najprej pojavila na HOPsi.

T

Razvojna ekipa: Ubisoft, Ubisoft Quebec
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox S/X, XBox One, Switch
Spletna stran: Link
Datum izida: 3.12.2020
Cena: 59.99€

Zvrst: Akcijska avantura

Pričetek vsake dobre zgodbe

Razsodba

(+) Obsežna kampanja
(+) V kolikor ti je bil všeč SpellForce 3 ti bo tudi ta igra
(+) Dobra zgodba
(-) Pri gradnji junakov se lahko hitro zafrkneš
(-) Neprestano igraš zgolj s troli, kar se začne hitro ponavljati

Objava SpellForce 3: Fallen God – Recenzija | To zdaj biti dežela trolov se je najprej pojavila na HOPsi.

Iron Harvest je že marca 2018 izvedla izjemno uspešno Kickstarter kampanjo, kjer je že dokaj visok cilj 450.000 dolarjev močno presegla in na koncu zbrala skoraj 1.300.000 dolarjev. To ji je uspelo zaradi obljub o presežku že tako izpiljenega in popularnega stila iger Company of Heroes in Dawn of War. V nadomestni različici zgodovine so bili po veliki vojni trije narodi – Polania, Rusvietova zveza in Saško cesarstvo – zajeti v še en velik konflikt. Vojna, ki naj bi končala vse vojne, ni prinesla konca konfliktom, ampak jih je zgolj okrepila. Zahvaljujoč izumom Nikole Tesle, ki so kljub prizadevanjem za razvoj človeštva na koncu postali uničujoče orožje, ki je sprožilo oboroževalno tekmo za jajčkanje, kdo vihti najmočnejše robote.

Razvojna ekipa: King Art Games
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS4, XOne
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 1.9.2020
Cena: 49.99€

Zvrst: Realno-časovna strategija

Vojna za konec vseh vojn

Ljubitelji družabnih iger bodo takoj prepoznali podobnosti s priznano igro Scythe, medtem, ko bodo veterani RTS žanra zaznali močan vpliv Company of Heroes, ene najboljših vstopnic v žanr. Z vedno večjo redkostjo velikih RTS izidov in z Blizzardovo obupno sprejeto prenovljeno klasiko, ima Iron Harvest vso priložnost postati naslednji veliki hit.

Iron Harvest vsebuje številne standardne načina strategiranja v realnem času. Kampanja te povede skozi zgodbo, ki zadeva vse tri frakcije v času konfliktov po veliki vojni. Vsak lik je popolnoma govorno sinhroniziran, z možnostjo govora maternem jeziku za nadaljnje vživetje v svet. Kampanje se podvajajo kot vadnice in uvod v fascinanten svet igre. Celotna kampanja je solidna, mogoče celo izjemna. Ampak ne predstavlja vsega, kar igra nudi. Za povečanje dolgoživosti so na voljo tudi 3 scenariji specifičnih izzivov, pri katerih mora vsaka frakcija vkopati in braniti niz ciljev proti prevladujočim sovražnim valovom.

Seveda so tu tudi standardi, kot so spopadi z umetno inteligenco ter razvrščeno in hitro večigralsko ter kooperativno igranje na sedmih zemljevidih. Ne bom lagal. Večigralska stran teh strategij me ni nikoli privlačila. Dosti raje sem se poglobil v kampanjo, saj ima ta tip iger velikokrat zelo poglobljeno in zanimivo univerzo. V vsakem primeru je možno igranje v enem od treh težavnostnih načinov, vsak pa je primeren za določeno vrsto igralca.

Najlažji je primeren za ljudi, ki želijo samo uživati ​​v zgodbi, potem je na voljo privzeti način, ki nudi uravnovešeno igranje, nato pa obstaja tudi najtežji način, namenjen strateškim veteranom. Kljub temu da sem igral v srednjih težavnosti, se mi je zdelo, da je tudi na višji težavnosti sovražna inteligenca občasno delala povsem bedaste težave in jo je ob agresivnem začetku bilo možno popolnoma dominirati že takoj na začetku.

Filmografija, kot se šika

Kampanje vključujejo odlične kinematične sekvence med posameznimi misijami, med misijami pa je prisotnega veliko dialoga in odsekov z bližnjo kamero, ki igri resnično dajo kinematografski občutek. Ena stvar, ki jo resnično cenim, je dejstvo, da se lahko odločiš igrati bodisi z angleškimi glasovi bodisi z materinskim jezikom za vsako od frakcij. Angleški govor je povečini precej povprečen, zato sem igro igral z domačimi glasovi, ker so preprosto naredili vse precej bolj poglobljeno in prepričljivo. A to ni edina stvar, ki me je navdušila. Vsak strel iz puške ali topa nosi s sabo ustrezno težo, topovi največjih mehov in topništva pa so izjemno zadovoljujoči in se slišijo absolutno zastrašujoče.

Glede na presenetljivo osredotočenost na ustvarjanje prepričljive pripovedi skozi celotno igro, Iron Harvest odlično opravi svoje delo in enoigralska izkušnja je dokaj nepozabna. Za razliko od mnogih strategij se nobena misija ne počuti enaka drugim. Ne glede na to, ali spremljaš vlak skozi sovražno ozemlje, infiltriraš sovražne položaje in rešuješ zapornike, braniš civiliste sredi konflikta po mestu ali pa preprosto gradiš bazo in kopičiš dovolj velike sile za napad na sovražnika. Vedno se zdi, da igra vate vrže nekaj novega in zahtevnega. Poleg tega vedno obstajajo tudi sekundarni cilji in izzivi pri vsaki misiji, kot da vse skupaj ni bilo dovolj.

Vojna se nikoli ne spremeni

Če si igral strategije, kot sta Company of Heroes ali Warhammer 40,000: Dawn of War, bi se moral počutiti kot doma. Vse od bazegradnje, virov goriva in jekla in pehotnih enot, ki temeljijo na oddelkih, je enako kot pri Company of Heroes. Vendar pa ima Iron Harvest velike, težke, visoke, suhe in debele mehanične grozote oziroma mehe.

Če sem iskren, bi brez robotov Iron Harvest bil precej neizstopajoč RTS, a na srečo jih je na pretek! Vsaka frakcija ima svoj nabor mehov z zelo specifičnimi nameni. Nekateri so najboljši za spopad s pehoto, na primer počasen hodeči tank Rusvietov, ki vihti ognjemetalec. Polanija v njegovo zamenjavo prejme Stražnika z dvema velikima strojnicama, ki lahko streljata pod kotom 360 stopinj. Vsak izmed mehov je namenjen zoperstavitvi določenim sovražnim enotam, toda najdražji mehi vseh treh frakcij so sami po sebi skorajda neustavljiva sila. Kljub temu jih lahko s pravim orožjem, kot je recimo poljski top, ali s par streli od zadaj v šibkejši oklep, hitro spremeniš v kos razpadajočega železa.

Čeprav ima Iron Harvest v vseh frakcijah dostojno količino pehote in mehov, tempo vsake bitke sledi isti rutini. Med zgodnjo igro s pehoto z zavzemanjem in branjenjem točk jekla in olja zbiraš dobrine, sčasoma pa se tempo upočasni in spremeni v bitko utrujenosti, kjer obe strani branita svoje ozemlje v črtah spopadanja. Poizkus kakršne koli taktike ali gradnje obrambe mimo te dinamične točke se ne bo izkazal za zelo učinkovitega, saj ni nič močnejšega od silne sile počasnih tavajočih robotov, ki pod sabo mendrajo vse mestne zgradbe in sestreljujejo sovražnike na kosce. Vse frakcije se počutijo dokaj pravilno uravnotežene in nikoli se nisem počutil, da bodisi popolnoma tapkam nasprotnika bodisi se soočam z nepremagljivo silo. Pogrešal sem zgolj več frakcij, kar bomo morda ugledali v prihodnjem dodatku.

Kljub temu se preprosto ne morem nagledati svojih frontnih črt z vrečami s peskom, bodečo žico in minami, z daljnem videnju sovražnika, ki je na poti proti meni. Včasih lahko to privede do resnično intenzivnih in epskih spopadov in v strategijah nikjer ne uživam bolj kot ob gledanju, kako se mogočni strani spopadata. Če pehota sedi za kritjem, s podporo topov in mehov, si pogosto priča spektaklu, kjer povsod letijo izstrelki in ruševine, tla pa trepetajo od eksplozij. Čudovit je tudi občutek, kjer z večjimi mehi preprosto prehodiš stavbe in jih popolnoma uničiš. Povsem jasno je, da je bilo v igro vloženega veliko pozornosti in misli, od najpreprostejših pehotnih animacij do mehov, ki za sabo puščajo sled dima in uničenja.

Razsodba

(+) Fantastična vizualna in zvočna predstavitev
(+) Začini klasičen recept z uvedbo nečesa drugačnega
(+) Odlična kampanja
(+) Uravnovešene frakcije
(+/-) Trenutno samo tri frakcije
(-) Trpi za standardnimi problemi tega žanra
(-) Skupek manjših nevšečnosti, ki pa ne odvzamejo od izkušnje

Objava Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna se je najprej pojavila na HOPsi.

Kakorkoli, izredno sem bil vesel ko sem v roke (dobo no, na PS račun) dobil tokrat na kratko imenovano PGA Tour 2K21. Že z imena lahko sklepamo, da je najbolj slavna golf institucija pravice od EA Sports prenesla na 2K, ki nas zalaga tudi z igrami NBA. In hudimana kako se jim je to obrestovalo, saj so pri 2K odlično nadgradili svojo simulacijo golfa The golf Club in nam ponudili zelo dostojnega naslednika PGA serije.

Razvojna ekipa:  HB Studios
Založnik: 2K Sports
Platforme: PC, PS4, Xbox One, NS
Link: LINK
Datum izida: 21. 8. (ZDA), 25. 9. (EU)
Cena: 59.99 € (Steam)
Žanr: Športa simulacija

Pa dajmo sedaj malo predebatirati samo igro. Takoj na začetku sem se ustrašil, da se z igro ne bova dobro razumela, saj je bilo potrebno prebrati (beri “prescrollati” celoten pravilnik) drugače nisi mogel nadaljevati, kar me je malce razburilo, a sem vseeno potrpel in po nekaj zamudnih sekundah že skočil v igro. Že takoj na začetku ti igra “vsili” uvajalni del, ki je informativen, jedrnat in v celoti dobro narejen. Sam sem prvič igral PGA na Playstationu in zatorej tudi prvič na kontrolerju, a posebnih težav z navigacijo nisem imel. Uvajalni del je razdeljen na pet poglavij in kot že rečeno pokrije vse dele igre. 

Po uvodu izberete težavnost igre (ki jo lahko kadarkoli med igro spremenite) in poskrbite za videz svojega ustvarjenega golfista. Tukaj so pripravili precej možnosti za igranje s svojimi likom, saj lahko po meri nastavite praktično vse. Zakomplicira se samo pri dodatkih in oblačilih, saj morate imeti določeno vsoto denarja, da kupujete boljše in zanimivejše stvari. Ko uredite svoj lik, izberete še “ligo” v kateri boste sodelovali in igra se začne. 

Na tej točki naj omenim, da so različni meniji zelo pregledni in navigacija s kontrolerjem izredno enostavna, kar je načeloma pri športnih igrah standard, a vseeno hvale vredno. Sedaj se lahko preselimo na igrišče in izberemo prvo palico. Običajno, če igra ni na Par 3, za začetek vzamemo driver, ki našo žogico pošlje najdlje. Sam udarec je sestavljen iz tega, da najdemo primerno točko, kamor želimo poslati žogico in udarca, za kar na Playstationu poskrbi desna gobicam na osebnih računalnikih pa miška. Za najboljši možen udarec je treba ujeti pravi trenutek in imeti mirno roko. Tisti z več znanja lahko pri udarcih kontrolirajo tudi kot udarca in rotacijo žogice, tisti z manj pa enostavno uživajo v sproščujoči igri golfa.

V igri nas čaka petnajst različnih igrišč in dvanajst profesionalnih golfistov na katere lahko naletite med turnirji. Grafična podoba igre je lepa in animacije, ki so del vsakega premika, izgledajo čisto korektno, a hkrati niso nič posebnega oziroma nas ne navdušijo do te mere, da bi si zaslužile kakšen hvalospev. Zato pa je sama igralnost na visokem nivoju in to je tisto, kar v končni fazi šteje. Igra je bila tudi med kritiki lepo sprejeta in vsekakor ima potencial za napredek. 

Ena najbolj pomembnih stvari, no vsaj meni je ta, da igra omogoča večigralstvo. PGA Tour 2K21 poleg medmrežnega igranja ponuja tudi igranje na isti konzoli štirim ljudem istočasno, kar lahko tistim, ki nimajo PS Plus omogoči, da doma “usekajo” partijo golfa skupaj s kolegi ali družinskimi člani. Jaz sem nad golfom navdušil dvanajst letnega sina, ki že razmišlja kako premagati “starega” tigra. Poleg večigralstva PGA 2K21 ponuja tudi kariero, tukaj v poštev pride vaš lik, ki ste ga kreirali na začetku in z njim se podate na pot od manjših pa vse do največjih PGA turnirjev, kjer se borite za sam prestol oziroma naziv najboljšega. Turnirji postajajo čedalje težji, seveda pa lahko težavnost prilagajate svojemu znanju tudi v nastavitvah. Še ena stvar, ki navduši predvsem tiste z umetniško žilico, je ta, da lahko ustvarjate svoja golf igrišča, na katerih lahko potem odigrate “prijateljske” partije, ki so odlične tudi za spoznavanje novih igrišč ali zgolj za piljenje vaših golf veščin. 

Marsikdo bi rekel, da je golf relativno dolgočasna igra, a verjemite mi na besedo, da vas igranje potegne vase. Pred in po vsakem udarcu razmišljate kako bi lahko le ta bil boljši in kako hudiča bi zadel luknjo v prvem poskusu. V tokratni ediciji mi to še ni uspelo, a verjamem da pridem tudi do tega. Poleg tega, da želite prekositi samega sebe in nasprotnike, pa k igranju vleče tudi atmosfera, saj so pri 2K poskrbeli za dobro vzdušje med igro in zanimivega komentatorja, ki sicer ni na nivoju iger NBA, a je za umirjeno igro PGA Tour 2K21 več kot dovolj. Komentator in njegov pomočnik vam bosta med igrami povedala nekaj o sami zgodovini golfa, pohvalila dober udarce, pograjala tiste res slabe in včasih podelila tudi kakšen nasvet, zato jima le pozorno prisluhnite.

Torej, če še enkrat povzamem. PGA Tour 2K21 je zanimiva in zabavna simulacija golfa, ki ta “petični” šport na najboljši možni način prenese na naše televizije in monitorje. Poleg tega, da načeloma “dolgočasno” igro golfa omogoči širši publiki, poskrbi da stigma okoli dolgočasnosti zbledi, saj gre za precej taktičen in premeten šport. Tiste, ki si boste partije pravega golfa zaželeli na katerem od mnogih slovenskih igrišč, pa naj samo opozorim, da za igranje golfa potrebuje opravljen izpit

(+) Igralnost

(+) Uvajalni del

(+) Preglednost menijev

(+) Večigralnost

(+/-) Grafična podoba

(-) Pravilnik

(-) Število igrišč

Objava PGA Tour 2K21: Hole In One založnika 2K se je najprej pojavila na HOPsi.

A nekateri razvijalci še zmerom pridno razvijajo igre, ki strategiranje potiskajo v nove višave. Pa četudi to pogosto vključuje mešanje z drugimi žanri in mutiranje v nove podžanre. Tako je nastala tudi dotična kombinacija, ki koncept parjenja koristi izjemno dobro – kvartopirski roguelike. Gre za akcijske strategije, kjer se v več fazah srečuješ s sovražniki in med potjo dograjuješ svoje sposobnosti. Značilno je tudi, da ob smrti izgubiš ves ali vsaj večino napredka. Prva zelo popularna kombinacija po tem receptu je bila Slay the Spire. Glede na njen izjemen uspeh na trgu pa ni nič čudnega, da številne igre skušajo ponoviti to tiskarno novcev, hkrati pa ohraniti ponos in nedotaknjeno jedro strateškega igranja. Necronator: Dead Wrong je ena izmed njih.

Razvojna ekipa: Toge Productions
Založnik: Modern Wolf
Platforme: PC
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 30.7.2020
Cena: 16.99€

Zvrst: CCG realno-časovna strategija

Znotraj smo vsi zgolj bitja mesa in krvi

Si kdaj postal med igranjem katere izmed tistih iger branjenja baze preko stolpičev in se vprašal, kdo točno stoji za na videz neskončnimi neutrudnimi legijami bedakov. Tepčkov, ki se praktično mečejo v mesoreznico tvoje stoične obrambe? No, Necronator: Dead Wrong, ki je pred nedavnim oživel iz “blaginje” zgodnjega dostopa, da odgovor na to vprašanje. Enostavno rečeno so prevetrili standardni koncept želvarjenja s spremembo perspektive na napadalčevo. Z okostnjaki, orki, zlobnimi plišastimi medvedki in zmožnostjo maničnega krohotanja zapovrhu. No, žal slednjega v igri ni, ampak upanje umre zadnje, mar ne?