Nintendo teh seveda ne proizvaja več, a na kitajskih trgovinah lahko najdeš ogromno izdelkov, ki so videti kot dokaj prepričljive kopije originala. Eno od teh je presenetljivo izdelalo tudi podjetje Lenovo, to pa je izbrskal YouTube kanal Retro Dodo, ki je izdelek z imenom G02 razpakiral in presenečeno ugotovil, da gre za povsem licenciran kos Lenovo opreme.

To je potrjeno že takoj, ko konzolo zaženeš in se na začetku izriše logotip Lenova, še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da zraven dobiš SD-kartico, ki vsebuje tisoče Nintendovih iger, ki so že naložene in čakajo na igranje.

Da je zadeva avtentična, je potrdil sam Lenovo, a je ob tem pripisal, da konzola in igre obstajajo zaradi partnerske naveze ter da je G02 v bistvu namenjen samo kitajskemu trgu. Tam očitno obstaja velika potreba po takšnih retro napravah in marsikdo bi rad kupil takšen izdelek, hkrati pa imel tudi garancijo večjega proizvajalca, kot je Lenovo.

G02 sicer resda spominja na Game Boy, a je strojno precej zmogljivejši od te antične konzole, čeprav so njegove specifikacije v primerjavi s kakšnim Lenovovim lastnim prenosnim izdelkom tipa Legion Go precej zastarele. Vsebuje čipovje Rockchip RK3326, 1 GB pomnilnika in 4,5-palčni IPS-zaslon ločljivosti 1024 × 768. Na Aliexpressu se njegova cena začne pri približno 70 €, a uvoz v Slovenijo ni mogoč.

Objava Lenovo je ustvaril svoj Game Boy se je najprej pojavila na HOPsi.

Žal je razvojni studio Iron Lore par let po izidu tega bisera zaprl svoja vrata in Titan Quest je ostal zapuščen, a ne pozabljen. Navdušenci so se resda lahko namastili z Grim Dawn, ki je služil kot neuradni dedič in terapija za vse, ki so si zaželeli še enkrat mešati klase in nabirati legendarno opremo. Sam sem preizkusil mnogo alternativ in sčasoma pristal na Path of Exile (in nedavno Path of Exile II). A vseeno je nekaj manjkalo. Po obisku takega zapomnljivega sveta ga je hudičevo težko zapustiti za sabo.

Zdaj je Grimlore Games, studio za SpellForce 3, skoraj dve desetletji kasneje nastopil v vlogi Zevsa z defibrilatorjem in zakričal: “Frankenstein, vstani!” Titan Quest je nazaj, in to ne zgolj kot dodatek ali neuradna izpeljava, temveč kot polnopravno nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Grimlore Games
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 1. avgust 2025
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometričen akcijski RPG

NAPOVEDNIK

Pričetek nečesa posebnega

Vsakemu naslednjemu ARPG-ju je bila usojena primerjava s Titan Quest. In dolgo je trajalo, da ga je katera prekosila. Dokazal je, da grška mitologija nosi izjemno priljubljenost in da se ne rabiš podati v ekstravagantne fantazijske svetove (khm, Diablo) za epske dogodivščine.

Titan Quest 2 je trenutno v zgodnjem dostopu. Njen življenjski cikel je še v času otroštva, s približno 10 – 15 urami vsebine, ki pokriva prvo večjo cono na zemljevidu. Na izbiro so štiri bojne veščine, z obljubo dodatnih tekom zgodnjega dostopa. Vsebine, kot so kovaštvo, napredni ustvarjalec likov in nadaljnja poglavja zgodbe, pa se še vedno nahajajo zgolj v zapiskih na mizah razvijalcev.

Grimlore sicer obljublja reden ritem posodobitev. Večje bi naj izšle vsake tri mesece, manjše pa vsakih šest tednov. To se na papirju sliši super, a realno pomeni, da bo igra nekaj časa še precej luknjasta. Igralec se torej znajde v vlogi prostovoljnega testerja, ki ga namesto plačila nagradi občutek nostalgije in nekaj novih hroščev. A v kolikor si pripravljen to sprejeti, Titan Quest 2 že zdaj kaže dovolj obetavnih zametkov, da še Lilith začenja dvomiti, kdo je pravi gospodar na vasi. Vprašljivo je zgolj, če bo interes obdržala dovolj dolgo za zapustitev šolske klopi.

Ob potopu v igro hitro ugotoviš, da je jedro ostalo nedotaknjeno. Klasična formula “ubijaj, pleni, ubijaj bolje” se vrača v vsem svojem sijaju. Gre za občutek, ko ti vsaka nova sekira, meč ali gorjača izpostavi fetiš do čarobnih predmetov. Kdor lahko pozabi naval adrenalina, ko med pobijanjem hord grdavž odvrže legendarno ogrlico. In to je v Titan Quest 2 že zdaj izjemno zadovoljivo. Vizualna podoba je nadgrajena, okolja dih jemajoča in mitološke pošasti ravno prav zastrašujoče, da se ti občasno zazdi, da si se znašel na stranicah mitološke knjige.

Meso, kosti in legendarne gorjače

Svojo izkušnjo v igri sem doživljal na dokaj klasičen način. Izdelal sem človeškega bojevnika z dvoročno gorjačo, ki je s speštanimi trupli veselo risal krvave freske po zidovih. Kasneje sem dodal še sposobnost nadziranja ognja in ustvaril jeznoriteža, ki lahko sovražniku razbije obraz od blizu, v kolikor se mu zahoče, pa ga iz varne razdalje zasuje z gorečimi izstrelki. Trenutno še manjka nekaj globine iz prve igre, a občutek sestavljanja svojevrstnega klavca mitoloških pošasti je prisoten.

Največja sprememba, ki Titan Quest 2 loči od predhodnika, so veščine. Vsaka aktivna sposobnost ima zdaj svoj nabor mutacij, ki jih lahko kombiniraš. Tvoj klasičen bojevniški zamah v krogu? Lahko krade življenje, upočasnjuje nasprotnike, jih ošibi ali pa vse to naenkrat. Sistem mutatorjev spremeni staro formulo v pravo igralnico možnosti. Če te v Titan Quest ni prepričala raznolikost, bo tuširanje sovražnikov z različnimi efektivnimi ošibitvami verjetno popravilo vtis.

Dodali so tudi novo valuto – Divinity Points. Omogoča ti napredovanje v stilu. Brez nje si ujet kot smrtnik na Olimpu. Poleg tega so prenovili sistem atributov. Namesto stare sheme imamo zdaj štiri glavne lastnosti (moč, znanje, spretnost, energija), ki vplivajo na tri sekundarne (zvitost, volja, pripravljenost). Na papirju zveni kot matematični pekel, v praksi pa je precej pregledno in spodbuja premišljeno gradnjo lika.

Za oboževalce prvinca bo potrebna nadgradnja strojne opreme

Seveda so težave neizogibne. Nenazadnje gre za igro v zgodnjem dostopu in čisto možno je, da se bo do objave tega članka že marsikaj spremenilo. Trenutno je razlika med bojevniki in čarovniki precej očitna. Predstavljaj si primerjavo med Herkulom in Filozofom z artritisom. Nekatere sposobnosti so premočne, druge pa so raj za mazohiste. Vse to je pričakovano in verjetno popravljivo skozi popravke.

Kar se tiče delovanja, je moja uboga RTX 3070 sopihala kot maratonec z astmo. Na 1440p je bilo ohranjanje 60 sličic na sekundo pri mešanici visokih in srednjih nastavitev skoraj tako težko kot razložiti partnerki, zakaj sem imel na drugem zaslonu odprto sliko Zeusa brez hlač. Po drugi strani pa moram priznati, da so okolja dovolj lepa, da nekako opravičijo zahteve. Grimlore je zadel vizualni vidik, hroščev pa sem srečal manj, kot bi jih pričakoval – tako dejanskih, kot tudi nezaželenih. V svetu zgodnjega dostopa je to že mali čudež.

Razsodba

(+) Nostalgična vrnitev v mitološki svet
(+) Svež sistem veščin prinese ogromno raznolikosti
(+) Lepo zasnovana okolja in močna vizualna podoba
(+) Osnovna igralna zanka ostaja zabavna in zasvajajoča
(+/-) Trenutno manjka vsebine, a obljubljen je redni tempo posodobitev
(-) Težave z optimizacijo, tudi na močnejši strojni opremi
(-) Neuravnoteženost med razredi in sposobnostmi v zgodnjem dostopu

Objava Titan Quest 2 – Vrnitev bradatega prijatelja se je najprej pojavila na HOPsi.

Po polovično sprejetem 2205 se pri tej igri zdi, da je Ubisoft končno našel pravo smer. A ne veseli se prehitro, saj so tu klasične Anno težave. Predvsem ekonomski kolapsi v obliki popolnih spiral smrti ti so še vedno sposobni raztrgati tvoje cesarstvo kot krvoločno britansko pleme. Anno 117: Pax Romana je igra, ki najprej prevzame s svojo toplino, barvitostjo in osupljivimi prizori rimskega vsakdana, nato pa brez milosti pokaže zobe in te spomni, da je Rimsko cesarstvo zraslo na briljantni logistiki in propadlo zaradi ekonomskih kolapsov in korupcije.

Razvojna ekipa: Ubisoft Mainz
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, Xbox Series X/S, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 13. november 2025
Cena: 59,99 €

Zvrst: Strateška simulacija

Napovednik

Rim, zgrajen z ljubeznijo… in kaosom

Osnovna formula je znana vsakomur, ki je v preteklosti že igral Anno. Začneš z osvobojenci, skromnimi prebivalci, ki jim moraš zagotoviti streho nad glavo, nekaj hrane in osnovne priboljške. Ko napredujejo po družbeni lestvici, postanejo patriciji, sčasoma pa aristokrati z nenasitnim apetitom po luksuzu. Pa naj kdo reče, da z trdim delom ne moreš postati bogataš.

Rim ni Rim, če nekdo ne zahteva sira iz oddaljenih otokov, oliv iz južnih obal ali začimb, ki jih moraš pridobiti z večcelinskimi trgovskimi verigami. Njihova rast in zahteve oblikujejo samo mesto, ki na naraven, organski in presenetljivo realističen način razporedi stanovanjske četrti. Plemičem boš gradil vile ob gledališčih in templjih, medtem, ko boš ob delavce postavljal rudnike, industrijo in delavnice. Če povzdigneš kamero visoko nad svoje mesto, se pred tabo razgrne vizualna slika, ki jo zmorejo ustvariti le najboljši simulatorji gradnje mest.

Ena od največjih prednosti igre je prav njena izjemna pozornost do detajlov. Ko približaš kamero, naletiš na sceno, kjer se prebivalci sprehajajo skozi ulice v togah, trgovci nosijo amfore, ženske nabirajo sivko, ribiči lovijo modrikaste jegulje v čudovitih vodah, otroci pa tekajo med stavbami. Svet deluje živ, domač in predvsem prepričljiv. Edina estetska pomanjkljivost so svetovalci in voditelji, katerih animacije ust in obraza pogosto delujejo, kot da jih je pobral čas ali kot da so del stare sinhronizirane limonade na RTV Slovenija. To sicer ni dovolj, da bi načelo celotno vizualno izkušnjo, je pa opazen kontrast v primerjavi z dovršenim preostankom igre.

Franšizne novosti

Nova igra je prinesla najbolj dodelan sistem trgovskih poti, ki zdaj deluje bolj pregledno, logično in predvsem odzivno. Vsaka pošiljka ima svoj življenjski cikel, ladje pa imajo individualne poti. To je največji kakovostni preskok po Anno 1404, kar igri omogoča bolj poglobljeno in manj kaotično upravljanje logističnih verig.

Naslednja zanimiva novost je sistem lokalnih vplivnih con stavb. Proizvodne zgradbe zdaj ne le tvorijo dobrine, ampak imajo vpliv na območje okoli sebe, z bonusi ali penali za bližnje prebivalce. To pomeni, da razporeditev zgradb vpliva še bolj na razvoj mesta kot doslej, in premisliti boš moral o relaciji med industrijo, stanovanjem in storitvami. Prvič je tu tudi možnost gradnje cest in kamnitih zgradb po diagonali, kar pomeni, da urbani prostor ne izgleda več kot šahovnica, temveč kot organsko živ sistem.

Prisotna je tudi izboljšana kakovost v samem igranju. Anno 117 je uvedel sistem aktivnega premora, kar omogoča zaustavitev sveta, medtem ko še vedno premikaš zgradbe ali razmišljaš o strategiji. Podobna zadeva, ki nam je že znana iz franšiz, kot je Total War.

Integrirati ali zavzeti?

Sčasoma se preseliš tudi izven toplih obal Latiuma v meglen in kamnit Albion, kjer te pričakajo drugačni prebivalci, drugačne surovine in drugačna estetika. Igra elegantno predstavi dilemo: ali boš nove podložnike popolnoma romaniziral ali pa boš ohranil njihove avtohtone keltske navade? Obe poti imata prednosti in slabosti, a najlepši trenutki nastanejo, ko začneš mešati oba sistema in odkriješ sinergije, ki vržejo sramoto na dandanašnje poskuse kulturne integracije.

Trgovina in logistika sta duša Anno 117 in tam igra pokaže največ svoje veličine. Naenkrat upravljaš mrežo otokov, ki vsak proizvaja del zahtevane verige. Olje iz enega otoka se predela na drugem, nato pa se z ladjami prevaža v regije, kjer patriciji čakajo z dvignjenimi nosovi. Igra ti omogoča popoln nadzor nad vsako pošiljko. Veš, kje se nahaja sir, kam gre olje, katera ladja nosi pšenico in kam bo zavila ladja, ki bi morala tvojim prebivalcem dostaviti vino. Pravzaprav je logistika tako dobro zasnovana, da se hitro počutiš kot rimski cesar na vrhuncu imperija.

Kampanja je kratka, a prisrčna. Predstavlja prijetno kombinacijo humorja, lahkotne drame in prikupnih likov, nekatere naloge so dovolj izvirne, da te spomnijo, zakaj je Anno postal tako prepoznaven serija. Ne premika gora, a solidno pripravi temelje za neskončni način, kjer igra zares zasije.

Čez vodovje v bojni ladji

Pomorsko bojevanje je eno največjih presenečenj igre. Ladje je užitek upravljati, manevriranje je težko, a intuitivno, razlika med jadrnimi in veslaškimi enotami pa je jasno občutna. Pirati, ki napadajo tvoje trgovske poti, hitro pokažejo, da brez močne mornarice ni stabilnega imperija. Kopenski boji so manj spektakularni, a dovolj dobri, da delujejo kot pristna RTS izkušnja, ne le kot prisilna mini-igra, ki si jo primoran pretrpeti.

Inovacija, ki močno zaznamuje izkušnjo, je modularno prilagodljiv sistem ladij. V primerih bojevanja na morju lahko igraš z ladjami, ki imajo različne sestave. Jadrnice, veslaški pogon, dodatni topovi ali opora. Ti elementi vplivajo na hitrost, manevriranje in bojno taktiko. Gre za izrazito izboljšavo pomorskega dela serije, ki ga mnogi igralci dolgo čakali.

Diplomacija ostaja preprosta, z eno izjemno pomembno posebnostjo. To je odnos s cesarjem. S tem človekom ni pogajanj. On narekuje, ti izvršiš. Če mu ugajaš, postaneš konzul. Če mu nasprotuješ in pri tem uspeš, te lahko imenujejo prokonzula. Ali pa si vsaj domišljaš, da bi te lahko. Tako ali drugače ima cesar v rokah škarje in platno, ti pa poskušaš hoditi po tanki črti med poslušnostjo in ambicijo.

Kljub vsemu šarmu pa igra še vedno skriva klasično Anno prekletstvo. Če se ti en del proizvodne verige sesuje, lahko to v nekaj minutah povzroči množično paniko, izgubo delavcev, stradanje, bankrot in popoln razpad težko zgrajenega imperija. Ravnovesje med prebivalci, hrano, delavci in davčnimi prihodki je občutljivo kot rimski politični mirovni sporazum. Dovolj je ena napačna odločitev, en neroden klik ali en zgrešen bonus in lahko začneš znova. Reševalna bilka ostaja trgovina. Dokler imaš denar, lahko skoraj vsako težavo začasno zakrpaš s kupovanjem manjkajočih dobrin.

Razsodba

(+) Izjemno podroben in vizualno čudovit šarmanten svet
(+) Logistika in trgovina sta vrhunsko zasnovani
(+) Pomorsko bojevanje je najboljše v seriji do zdaj
(+) Globok in strateško zasnovan sistem dobrin
(+/-) Kopenski boji so funkcionalni
(+/-) Kratka kampanja, ki služi bolj kot uvodnik
(-) Ekonomska katastrofa lahko v trenutku uniči ure igranja
(-) Povprečne animacije likov v pogovorih

Objava Anno 117 : Pax Romana | Rimski imperij še nikoli ni bil tako lep… in tako krhek se je najprej pojavila na HOPsi.

Z veseljem lahko izjavim, da pri Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles ne gre za še eno nostalgično prenovo za malo hitrega zaslužka, ki jo založniki dandanes radi vržejo na trg in nato pozabijo nanjo čez teden dni. Namesto tega je prava revitalizacija, narejena z ljubeznijo do izvirnika. Ohranja staro dušo, a prinaša sodobno udobje, ki prepreči, da bi igralec *prehitro* izgubil živce, še vedno pa bo novodobnim golobradim taktikom pognala kakšno novo kocino.

Razvojna ekipa: Square Enix
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS4, PS5, XO, XSX, NS, NS2
Steam: Povezava
Datum izida: 30. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Taktično igranje vlog

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Zgodba, kjer se še George R. R. Martin počuti domače

V središču zgodbe stoji Ramza Beoulve, plemič, ki se ob koncu petdesetletne vojne znajde v svetu, kjer mir obstaja samo v metaforah. Kraljestvo Ivalice je zlomljeno, revščina cveti, plemstvo pa še vedno igra svoje igre prestolov.

Ramza je tipičen nesrečen junak. Zapleten v politične spletke, izdajstva in moralne dileme. Njegov nekdanji prijatelj Delita se je spremenil v popolnega manipulativnega genija, ki bi ga še Cersei Lannister objela z nasmehom in mu ponudila čašo (zastrupljenega) vina.

Zgodba je kompleksna in moralno siva. Ni dobrih in zlobnih. So samo ljudje, ki delajo, kar mislijo, da je prav, in tisti, ki jih to razmišljanje dobesedno ubije. Dodana glasovna igra poskrbi, da vse te politične mahinacije res zadihajo. Vsak dialog ima težo, vsaka izdaja je kot nož, ki se ti zarije v rebra.

Prenovljena verzija prinaša nekaj sodobnih udobnosti. Jasnejši taktični pogled, možnost pospeševanja bojev in samodejno igranje za tiste trenutke, ko želiš le klati zlobneže med poslušanjem podcasta. Škoda le, da moraš tipko za pospešek držati. Igra, ki te kaznuje za učinkovitost.

Taktična briljantnost, ki še vedno ponižuje sodobne igre

Srce igre ostaja legendarni fleksibilen sistem klas. Začneš kot skromni oproda, potem pa postopoma odklepaš nove razrede. Od dokaj tipičnih vitezov, črnih magov, lokostrelcev, menihov, pa do bolj eksotičnih, kot so nindže ali samuraj.

Vsaka enota ima svojo vlogo, vsak položaj na bojišču šteje. Če stojiš na hribu, udariš močneje. Če napadeš od zadaj, se nasprotnik še pred padcem verjetno vpraša, zakaj ni kaj ukrenil glede tega. Bitke potekajo na izometričnih poljih, kjer vsak premik igra vlogo in vsaka napačna odločitev boli. Dobesedno.

Težavnost je nepredvidljiva. En trenutek premaguješ nasprotnike brez prask, naslednji trenutek pa te neka nadležna čarovnica s tremi pikami zdravja razsuje kot levičarski ekstremist nekoga, ki je pred desetimi leti objavil rahlo rasistično objavo na Twitterju. Pardon. Na X.

Najbolj sporna mehanika? Uničenje opreme. Ja, tvoje orožje in oklep se lahko v boju preprosto zlomita. In potem? Lepo nazaj v trgovino, kjer cene niso nič manj boleče kot poraz sam. Doda napetost, res je. A hkrati zveni, kot da igralec mora trpeti, ker si je upal boriti.

Sistem brez vrnitve na prejšnji shranjen položaj še dodatno poskrbi, da se ti roke tresejo med igranjem. Če ti junak pade v boju, imaš tri poteze časa, da ga oživiš. Če ne, adijo za vedno. In če pade glavni junak? Konec igre. Hvala za 40€, poskusi znova kasneje.

Klasika z modernim lakom

The Ivalice Chronicles vključuje dve verziji igre. Prva je izvirna iz leta 1997, druga pa posodobljena izdaja z izboljšano grafiko, glasovno igro in prenovljenim uporabniškim vmesnikom. Žal pa shranjevanje med različicama ni možno.

Prenovljena grafika ohranja šarm pikslov, a jih nežno zgladi, da jih sodobni zasloni ne raztrgajo. Rezultat je vizualno prijetna mešanica nostalgije in jasnosti.

Edina prava razočaranost? Manjka vsebina iz PSP verzije War of the Lions. Dodatni liki, vmesne animacije in nekaj zgodbenih vložkov, ki so v prejšnji izdaji veljali za “definitivne”. Kljub temu The Ivalice Chronicles uporabi izboljšan prevod iz PSP verzije, kar vsaj delno omili izgubo.

Razsodba

(+) Izjemna politična pripoved in moralna kompleksnost
(+) Taktični sistem, ki še danes postavlja standarde
(+) Glasovna igra doda težo
(+/-) Težavnost zna biti sadistična
(+/-) Uničenje opreme je zanimivo na papirju, a v praksi nadležjo
(-) Manjka dodatna vsebina iz PSP izdaje War of the Lions

Objava Final Fantasy Tactics: The Ivalice Chronicles – politika, izdaja in veliko tekanja po kvadratkih se je najprej pojavila na HOPsi.

Tematika igre je aktualna ne glede na zgodovinsko obdobje. Tema je zadostno obtežena, da jo večina iger raje ignorira. Hell Is Us pa se jo loti frontalno resno. Zavito v fiktivno državo Hadea, ki je desetletja živela v izolaciji, do izbruha vojaškega konflikta dveh kulturnih skupin. Le ta je vodil do zlorab človekovih pravic in nepopisnega pokola civilnega prebivalstva. Že samo to zveni kot nekaj, kar bi Netflix takoj posnel v serijo z desetimi sezonami, čeprav bi jo verjetno preklicali po drugi. A zadevo dodatno začini še vražje pekoča začimba. Demoni.

Razvojna ekipa: Rogue Factor
Založnik: Nacon
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska avantura/igranje vlog

NAPOVEDNIK

Izgubljen v vojnem svetu

Tvoj alter ego je Remi, ki se vrača v Hadeo po tem, ko so ga kot otroka odtihotapili ven. Po osebnosti je možakar dokaj tih. In iskreno je to zelo osvežujoče. Po protagonistih, ki niso znali zapreti ust za eno samo minuto (gledam vaju, Aloy in Kratos), je Remi kot pisarna dan po novoletni žurki. Tišina, da bi še miš čul srati, samo včasih kdo koga zabode.

Mehanike, s katerimi se je igra hvalila že dolgo pred izidom, so odsotnost zemljevida, vizualnih označevalcev nalog in kakršnega koli vizualnega indikatorja, kam se podati. Na voljo imaš samo kompas in zelo obširne zapiske. In ti so res odlični. Vsako dejstvo, ki ga ujameš med igranjem, pristane v ločenem odseku za vsako zanimivost, osebo in predmet, ki bi ga morebiti lahko potreboval med raziskovanjem te vojne pokrajine.

To ustvari brutalno realistično izkušnjo, ki vodi do občutka izgubljenosti, če ne spremljaš dogajanja in ne ustvarjaš miselnih povezav. Informacij je polno, a pogosto so skrite v dialogu ali v samem pripovedovanju okolja. Vojna je kaos, in Hell Is Us to ujame bolje kot marsikateri dokumentarec.

Elden Ring na shujševalni kuri

Sistem boja vleče mnogo podobnosti z izbranci razvijalca From Software, a je bolj dopustljiv do napak. Upravljanje energije, odbijanje udarcev v zadnjem trenutku, izmikanje, obnavljanje zdravja na podlagi povzročanja škode in dronski kompanjon. Vse to in še več se je znašlo v Hell is Us. Limbične entitete (bele spake, ki bi jih oblikoval nekdo na LSD s fetišem na belo barvo) je možno premagati zgolj s posebnim čarobnim srednjeveškim orožjem.

Osebno mi je v roke najbolj sedla halberda, ki se je med celotno izbiro orožja počutila najbolj odzivna in je imela najbolj zadovoljujoče kombinacije napadov. Vsako orožje je možno tudi nadgrajevati in specializirati v določeno negativno čustvo, kar je zanimiva ideja, a morda ne najbolje realizirana.

Ampak tukaj pride do več problemov. Prvi je razviden že takoj ob pričetku boja. Imaš hitri in močni napad, par dodatnih sposobnosti, a tu se žal tudi konča. Še večja težava pa je zgolj pet vrst sovražnikov. Pet. Po tretji večji coni jih poznaš vse, in potem si videl bolj kot ne vse raznolikost, kar jo je. Tudi sistem z limbičnimi sferami in orožji deluje sprva zelo fleksibilen, a ker ti igra sama dostavi skoraj vse kombinacije, odločitve izgubijo težo. Na koncu se vprašaš, zakaj si sploh razmišljal, če ti je pa igra vse postregla na pladnju?

Piko na i dodajo brutalni “finisher” vložki, kjer Remi razkosava sovražnike na načine, ki bi jih cenil Tarantino. Problem? Tonalno stvar popolnoma zgreši tarčo. Na eni strani zgodba govori o genocidu in vojnih travmah ter v ospredje postavlja grozote vojaških sporov, po drugi strani pa je bojevanje skorajda komično. Dvojna osebnost igre v vsej svoji slavi.

Estetska lepota pekla

Če te bo kaj obdržalo v Hell Is Us, je to vizualna zasnova. Svet Hadee je raznovrsten in poln zgodb, ki jih lahko razbereš preko same pokrajine. Jezero Cynon izgleda kot edino varno zatočišče v državi. Muzej Auriga je tako nenavaden, da se zdi, kot da si padel v Control ali pa kakšno bizarno umetniško razstavo, kjer bi ti kustos rekel, da je kup smeti najmodernejša umetniška storitev. “Enostavno ne premoreš dovolj prefinjenosti, da bi razumel.”

Okupirana mesta in množična grobišča povedo več od marsikaterega dialoga. Včasih imaš občutek, da se igra bori sama s sabo. Po eni strani hoče pripovedovati o manipulaciji navadnih ljudi in genocidu ter se ne boji prikazati vseh grozot vojne, po drugi pa se ustavi pri klišejih. Seveda je vključena starodavna prerokba in odrešenik, ki bo svet odrešil vseh grozot. Ampak svet sam je tisti, ki prevzame vlogo glavnega pripovedovalca. In to delo odlično opravi.

Kontrole so solidne, boj je tekoč, mehanike delujejo. Ampak ko pride do raziskovanja, igra pade na nos. Ne moreš skakati, ne moreš plavati, ne moreš plezati. Elden Ring je jasno pokazal, da odprt svet brez svobode gibanja deluje kot zapor. Hell Is Us pa pravi, da bodi tiho in uživaj v okolici.

Popoln svet za ljubitelje kardia

Sprva to ustvari občutek omejenosti, ki se ujema s temami igre. Ampak po nekaj urah ugotoviš, da so območja tako obsežna, da večino časa zgolj tekaš od ene do druge lokacije. Sploh, ko eden izmed NPC-jev potrebuje film za fotoaparat, le ta pa se nahaja v skritem kotičku popolnoma drugega področja. To uniči atmosfero. Če je Death Stranding kaj dokazal, je to to, da ljudje sovražijo suhoparno tekanje od ene do druge lokacije. se v vojni ne moreš izgubiti in razmišljaš, komu moraš kaj odnesti, potem to ni vojna. to je vodena ekskurzija.

Najboljši trenutki so, ko te igra pusti, da razmišljaš. Uganke so pametno zasnovane. Najdeš star trezor v knjižnici, geslo pa dobiš na drugem koncu države, kjer raziskuješ osebno zgodbo begunske družine. Takšne naloge ustvarijo občutek, da res sestavljaš koščke zgodovine.

A potem igra včasih paničari in ti začne dajati preveč očitne namige, kot da bi razvijalci mislili, da bodo uboge duše prenehale z igranjem, če jim ne postrežejo odgovora na pladnju. Ironično s tem uničijo lastno imerzijo, ki so jo tako lepo zgradili.

Tudi ponovni obisk igre po zaključku zgodbe je skorajda nesmiseln. Ko enkrat razkriješ vse skrivnosti in vidiš vse lokacije, nimaš razloga za ponovni obisk. Pekel je enkrat zanimiv, drugič pa samo še tipično mediteransko poletje. Prevroče za zadrževanje na odprtih področjih.

Razsodba

(+) Vizualna zasnova in estetska kakovost
(+) Narativna globina in resna tematika
(+) Uganke in stranske naloge
(+/-) Tekoč boj, ki pa ni najbolj raznolik
(+/-) Obsežen svet s pretirano količino pustega tekanja sem in tam
(-) Po zaključku zgodbe ni razloga za ponovni obisk
(-) Tonalne neujemanje

Objava Hell is Us – Vojna ni dovolj grozna, dodajmo demone se je najprej pojavila na HOPsi.

Prav pomirjujoče je igrati RPG, ki si upa reči “glej, uživaj v meni, dokler si tu, in se ne obremenjuj z pregledom kompasa za vsemi stereotipnimi aktivnostmi.” Namesto, da se utapljaš v morju mapnih označb, stranskih nalog in iskanja naključnih predmetov za NPC-je, katerih ime pozabiš 10 sekund kasneje, ti Atomfall ponudi nekaj drugačnega. Svobodo. In čeprav to zveni kot citat voditelja kulta, preden te oropa zadnje kapljice svojega jaza, tukaj dejansko deluje. Vsaj do točke, ko ugotoviš, da svoboda pride z navodili za uporabo in možganskim anevrizmom.

Razvojna ekipa: Rebellion
Založnik: Rebellion
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijska RPG avantura

Napovednik

Apokalipsa s čajem, kultisti in telefonskimi govorilnicami

Dogajanje v Atomfall je postavljeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Vse se odvija v Angliji pet let po resnični jedrski katastrofi v Windscaleu. S.T.A.L.K.E.R. nas je že pred leti naučil, da so nuklearni škandali odlična tematika za zanimivo igro. In tako smo dobili angleško, barvito različico ukrajinske depresivne postapokalipse s primesmi paranoje, kultov in… govorečih telefonskih govorilnic. Ja, ena glavnih narativnih niti v igri je duh iz rdeče škatle.

Postavljen si v vlogo nemega protagonista, ki se prebudi v bunkerju z izgubo spomina. Naloga? Najdi raziskovalno središče z imenom, znanim vsakemu igralcu Escape From Tarkov – Interchange. Na poti srečaš izobčence, zmedene vojake, verske fanatike in lokalce, ki se pretvarjajo, da je to le še en dan v ruralni Angliji. Kar v resnici niti ni daleč od resnice, če ignoriraš orjaške hodeče robote.

Namesto klasične strukture nalog Atomfall uvaja sistem sledi. Inovativen sistem, kjer se igraš detektiva z demenco – bereš pisma, poslušaš kasete, vodiš pogovore in poskušaš ugotoviti, kam sploh moraš iti. Igra ti ne kaže poti, kar je osvobajajoče. Namesto tega lahko slediš raznim teorijam, ki si jim priča med igranjem. Nekdo ti recimo omeni, da je pri kolegu od prijatelja slišal, da je v kleti bližnjega gradu skrit vhod v vojaško varovano območje. Je to res ali ne? Samo na en način lahko izveš!

Na žalost, čeprav sistem sledi zveni genialno, se hitro izkaže, da gre le za isto staro RPG strukturo – le da si zdaj ti tisti, ki moraš lepit koščke skupaj. Je dobra osnova, a sledovi so pogosto le oznake na zemljevidu, ki so absolutna resnica, ne zgolj teoretična sled.

Kako ne zaupati nikomur in preživeti

Ko enkrat prideš do naselja pod nadzorom protokolne vojaške enote, ki jo je vlada elegantno pozabila v karantenski coni, te poveljnik zaprosi, če lahko čisto malo vohuniš za vaščani. Na tebi je, če to želiš narediti in osvojiti točke, ki ti bodo potencialno koristile pri nadaljnjem odnosu z vojaki, ali boš popolnoma ignoriral njegovo prošnjo in skušal najti kakšno drugo pot naprej.

In potem se ti odpre cela drama, kjer izveš, da so mnogi vaščani pobegnili v gozdove in osnovali kult. Ja, še en. V tej igri je več kultov kot v Netflixovih dokumentarcih.

Vsak lik ima svoje skrivnosti. Barman, pek, župnik, prodajalec – vsi so nekaj zakuhali. Igra ti ponudi izbiro: Izdaj njihove skrivnosti in zapiši njihovo ime na listo za odstrel, ali pa jim pomagaj in igraj na dolgi rok. V vsakem primeru se boš počutil kot moralno korupten James Bond.

In potem je tu še šest koncev, od katerih nobeden ne pusti posebnega vtisa. V enem lahko greš v polno anarhijo in pobiješ vse NPC-je. Zabavno, ampak igra te na koncu še vedno okara, ker si bil “preveč nasilen”. Saj sem komaj preživel, vi ste tisti, ki ste mi dali zarjavelo pištolo z dvema nabojema in polno cono brdavsov.

Brutalna resničnost pretepa z lopato

Ne pričakuj pretirane globoke zgodbe in orjaških odprtih svetov z neomejeno količino možnosti. To ni Fallout. To je Fallout, če bi ga delal z omejenim budžetom. Bojevanje je preprosto, brutalno in pretežno mehansko. Dobesedno. Večino časa te preganjajo roboti z miniguni in ognjenimi metalci, preostali človeški sovražniki pa se obnašajo precej podobno drug drugemu in ne nudijo večjih prebojev na področju genialnosti.

Tukaj pa pridemo tudi do točke, ki mi je dodala največ soli na rano. Umetna inteligenca je na ravni… filma Idiocracy iz leta 2006. Lepo je videti nekatere svetle točke, kot je recimo možnost groženja sovražnikom s strelnim orožjem, da ti dajo mir, a težko se je vživeti v svet, ko so pa vsi tako… tupi.

Od tega, da se ne znajo orientirati brez velikih težav, do tega, da tri sekunde po strelu v njihovo betico, pozabijo, da se jim je karkoli zgodilo… no, slednje je morda opravičljivo, a isto velja tudi za njihove kompanjone, ki so bili priča tvojemu izpadu agresije in te ne zmorejo izslediti, ko se dobro sekundo skrivaš za drevesom sredi praznega travnika.

Skrivanje skoraj nima poante, saj je umetna inteligenca nasprotnikov podobna tisti v mikrovalovni pečici – če te vidi, te napade; če ne, ostane na mestu in si prepeva notranji monolog, ali pa patrulja po vnaprej določenih točkah. Včasih lahko cel tabor pobiješ z enim nožem in nekaj brcami, kar bi bilo herojsko, če ne bi izgledalo kot slaba pantomima.

Arzenal orožja je nekaj, kar bi dobil, če bi zaprl očit in pomislil na Anglijo. Noži, policijske palice, sekire, kriket palice, razna osnovna strelna orožja… in ja, lahko tudi brcaš. Nabojev ne moreš izdelati sam – kar je precej bizarno za igro, ki se izdaja za preživetveno avanturo. Prav tako so orožja dolgočasna, njihova raznolikost in nadgradljivost pa zelo osnovna. Ampak hej, lahko si skuhaš čaj. In poješ surov krompir. Ali konzerve mesa. Ali tortico. Britanska kuhinja je tukaj tako nevarna kot radiacija.

Lepota radioaktivne tišine

Atomfall se dogaja v štirih območjih Cumbrie. Vsa so lepa na tisti “O, glej, naravne ruševine in zelenje” način. Ampak pripravljen bodi na to, da boš hodil. Veliko. Vsakič, ko misliš, da si našel pravi kraj, ugotoviš, da si se zmotil. In potem moraš pešačiti pet minut v drugo smer, medtem ko te vsi hočejo spraviti iz tega sveta… kolikor so tega vsaj zmožni glede na svojo umetno neinteligenco.

Trgovanja z denarjem ni. Igra gre v smer popolnega brexita in vsak trgovec ceni tvoj predmet po svoje. Če poskusiš zamenjati povoje za nekaj pomembnega, boš verjetno ostal brez obojega, tako predmeta, kot tudi dostojanstva. A vsaj veš, da te nekdo oceni. Tudi če je to trgovec, ki bi za piškot prodal največjo vojaško skrivnost.

RPG sistem je… no… recimo temu obstoječ. Nove veščine odkleneš z zbiranjem priročnikov, ki so razmetani po svetu kot promocijski letaki. A večinoma so veščine le blagi bonusi: več škode, hitrejše plenjenje, natančnejše streljanje z lokom ali lažje skrivanje. Vse je precej rutinsko in izgleda zgolj kot kljukanje zahtevanih osnov za dodatek oznake RPG na škatlo.

Kljub vsemu pa igra deluje presenetljivo gladko. Nobenih sesutij, nobenih hroščev, brez zatikanja in brez anomalij (vsaj nenamernih). Kar v letu 2025 pomeni, da bi moral Rebellion dobiti medaljo. Ali vsaj tortico. Brez rozin. Tudi grafično svet izgleda odlično in izpiljeno in okolja so zanimiva in svojevrstna. Škoda le, da celotna varovana cona premore 10 možganskih celic.

Razsodba

(+) Zanimiv napol odprt svet
(+) Zanimiva zgodba z britanskim humorjem
(+) Inovativen sistem sledi
(+) Gladko delovanje in lep izgled
(+/-) Solidna zasnova, a nikjer ne jemlje sape
(+/-) Šest koncev, a nobeden ne pusti resnega vtisa
(-) Bojevanje in RPG elementi so bledi kot ameriški čaj
(-) Umetna inteligenca na ravni petletnega otroka
(-) Osnoven nabor opreme in orožja

Objava Atomfall – Britanska apokalipsa se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj Hazelight Studios strežejo z nadaljevanjem, a tokrat so šli še globlje v literarno norost. Zgodba o družinskih travmah je zamenjana s pripovedovanjem in razmislekom o tem, kako nas pravzaprav povezuje lastna razdvojenost, pa četudi si v resnici želimo drug drugemu iztakniti oči. Razlike med glavnima junakinjama, žanrska zmešnjava in občutek, da si v svetu, kjer se vsaka odločitev lahko konča s smrtjo ali vsaj avtorsko tožbo. Vse je prežeto z DNK prejšnje igre.

Razvojna ekipa: Hazelight Studios
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 6. marec 2025
Cena: 49,99 €

Zvrst: Pustolovska Co-Op avantura

Napovednik

Pisateljski eksperiment, kjer bi še Freud odnehal

Zgodba se začne s srečanjem glavnih junakinj, neuspešnih pisateljic Zoe in Mia. V lovu za uspehom se pridružita eksperimentu bogatega ekscentrika Raderja, ki ima dovolj denarja in norosti, da ustvari napravo, ki bralca dobesedno posrka v knjigo. Ker seveda, kaj bi lahko šlo narobe? Seveda gre vse narobe. Svetova Zoe in Mie se združita v eno veliko psihološko dramo, kjer ne veš, ali bosta preživeli, ali končali kot del literarne zbirke.

Pisateljska razdvojenost je glavna tema. Ni lepšega, kot gledati dve avtorici, ki druga drugi želita zlomiti pero… ali vrat. Energična, zgovorna Zoe je ljubiteljica fantazije, medtem, ko tiha, vase zaprta Mia prisega na znanstveno fantastiko.

Ena ima rada zgodbe o maščevanju, polne ubijanja, druga pa želi čudovite zgodbe, polne čudaškosti in zabave. In ja, klišeji so prisotni… vendar se zdi to primerno glede na okolje in obstaja veliko samozavedajočih se udarcev med obema glavnima junakinjama.

Drugačnost nas povezuje

Skozi zgodbo tako obiščeš raznovrstne svetove obeh avtoric. Split Fiction ne skopari z žanri. Eno minuto si v fliperju, naslednjo rešuješ besedne uganke, spet kasneje pa zasleduješ veliko kroglo, ki spušča mine. Vse je nekoliko bolj akcijsko od prvega dela in čeprav je sama zgodba dobro uro daljša od predhodnika, je tokrat manj izven zgodbenih aktivnost ter odprtih področij, kot sta ledeno kraljestvo in svet igrač.

Svetovi so barvitejši in polni raznolikih zagat, a zgodba je nekoliko manj osebna kot v It Takes Two. Kdor je igral le tega, se bo spomnil raznih scen, ko sta oba z partnerjem le zmajevala z glavo ter z odporom… podpirala odločitve glavnih likov. Tu je podobnih odločitev manj in zgodba je prilagojena tipičnim fantazijskim in znanstveno fantastičnim tropom, je pa tudi dokaj predvidljiva. A vsekakor doseže to, kar si prizadeva.

Osrednji zagon zgodbe – dve ambiciozni pisateljici, ki se upirata temu, da bi jima ogromna korporacija ukradla njuno delo – se zdi še posebej pereč glede na porast generativne umetne inteligence in utemeljene skrbi, da bodo podjetja poskušala spodkopati ustvarjalce. Kaj je lepšega kot igrati igro o kraji kreativnosti, medtem ko ti dejansko v ozadju ChatGPT piše email odgovore sitnim sodelavcem.

Ko te fliper ubije, ker ne obvladaš angleščine

Vsako poglavje predstavi novo mehaniko igranja ali tri. Enkrat cyberpunk pekel, kjer še dež smrdi po obupu, naslednji trenutek svet zmajev in mavric, ki te sili, da se vprašaš, ali nisi slučajno padel v LSD trip.

Velika sprememba igre It Takes Two je odstranitev mini iger. Namesto manjših dejavnosti za tekmovanje ima stranska vsebina v Split Fiction obliko “stranskih zgodb”, manjših svetov, do katerih je po želji mogoče dostopati v nekaj določenih ravneh.

Te stranske zgodbe so kot mini poglavja, ki običajno trajajo nekaj minut (čeprav je peščica daljših) in dodatno osvetlijo zamisli Mio in Zoe ter razkrijejo dodatne pikice v njunih življenjih, ki so jih oblikovale kot pisateljici.

To navidezno pomanjkanje osredotočenosti bi lahko škodovalo, a namesto tega je igra videti še toliko boljša, saj je razkritje nove lokacije razburljivo in nikoli se nisem naveličal spraševati, kako bo izgledala naslednja stopnja.

Še lažje do prijateljev

Kot predhodnika A Way Out in It Takes Two, Split Fiction vključuje Friend Pass, kar pomeni, da če želite igrati na spletu s prijateljem, mora igro dejansko imeti le en igralec, drugi pa se ji lahko pridruži brezplačno.

Novost pri Split Fiction je medplatformska podpora za Friend Pass, kar pomeni, da lahko nekdo na Xboxu, ki kupi igro, brez težav povabi prijatelja na PC ali PlayStation. Prisotna pa je tudi možnost lokalnega večigralstva.

In ko misliš, da te nič več ne more presenetiti… modeli ljudi dejansko izgledajo človeško. Ne tiste voščene lutke iz nočnih mor. Glasovna igra? Dobra. Tako dobra, da dejansko verjameš, da sta Zoe in Mia pripravljeni ena drugi zariniti svinčnik v oko.

Zvočni posnetek je ves čas igre zabaven in spreminja ton glede na spreminjajoče se okolje. To je trdna glasba v ozadju, vendar vedno ustreza dogajanju na zaslonu.

Ena najboljših sodelovalnih avantur

Split Fiction je divja, predrzna in včasih tako čudna izkušnja, da te resno skrbi za mentalno zdravje ustvarjalcev. A ravno to je čar. Bolje malo norosti kot še ena varna, dolgočasna igra, ki jo preletiš z enako strastjo kot navodila za pralni stroj.

Split Fiction gradi na osnovi iz It Takes Two, a na koncu lahko s ponosom stoji na svojih nogah. Zgodbeno naravnana avantura da v ospredje medsebojno sodelovanje in je odlična izbira za privedbo partnerjev in prijateljev v svet video iger, vešči igralci pa bodo uživali v raznih referencah in spreminjajočem se igranju. Je ena najboljših sodelovalnih iger v zadnjih letih in veselim se, kaj bo studio pripravil tudi v prihodnosti.

Razsodba

(+) Izjemna raznolikost svetov
(+) Dialogi in zanimiv koncept
(+) Friend Pass in cross-play
(+) Glasovna igra in animacije presenetljivo dobre
(+/-) Predvidljiva zgodba
(+/-) Manj osebna kot It Takes Two
(-) Manj mini-iger ter odprtih svetov

Objava Split Fiction – želiš umoriti še kakšnega slona? se je najprej pojavila na HOPsi.

Za izkušene veterane bo ta igralna zanka takoj prepoznavna. Loviš pošasti, iz njihovih delov izdeluješ boljše orožje in oklep, nato pa s temi nadgradnjami loviš še zahtevnejše zveri. To je preverjena formula, čeprav pripoved zgodbe navadno ni plat, ki v seriji igra pomembno vlogo. Edina izjema je Monster Hunter: World iz leta 2018, in v mnogih pogledih Wilds deluje kot nadaljevanje tega pripovednega pristopa. Z združitvijo misij v enotno zgodbo s številnimi liki in v celoti sinhroniziranim protagonistom Capcom jasno kaže, da želi zgodbo postaviti v ospredje in ne le kot naknadno dodano misel.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 28. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Hack&Slash pustolovščina

Napovednik

Monster Hunter v najboljši formi

Če si že dolgo ljubitelj serije Monster Hunter, se boš strinjal, da so ravno epski trenutki njen tajni recept za uspeh. Te filmske, skoraj nerealne bitke so razlog, da govorimo o eni najuspešnejših Capcomovih franšiz. Wilds jih izpopolni do te mere, da so celo rutinski spopadi videti kot natančno zrežirani prizori iz akcijskih filmov.

Ne glede na to, kakšne vse novosti bomo še omenili, največja moč igre ostaja v tem, kako mojstrsko izpopolnjuje vse, kar je Monster Hunter vedno odlikovalo. Ampak upam, da ti nisem dal misliti, da novosti ni! Wilds ni le kopija Monster Hunter: World (pa četudi se tega večina ne bi branila).

Namesto oživljanja stare slave Wilds stavi na živ, dihajoč svet, kjer se vse osredotoča na povečanje napetosti. Sistem menijev in starih, zapletenih mehanik, ki so te iztrgale iz dogajanja, je močno poenostavljen. Rezultat? Svet, ki je bolj dostopen, enostaven ter prijazen.

A to pusti posledice na kompleksnosti. To pomeni, da je Wilds najbolj prijazen Monster Hunter do zdaj… ali je morda glede tega šel celo predaleč?

Svet, ki se nenehno spreminja

Veliko je bilo govora o novi mapi in igralni zanki, ki opušča klasično osrednjo vas in uvaja povezan sistem biomov. Opisovali so ga kot “skoraj odprt svet”, a v resnici se kaj dosti ni spremenilo. Še vedno izbiraš lovske misije iz menija, se hitro teleportiraš na mesto spopada in nato nazaj v bazo.

Res je, da se ves čas zdi, kot da si v divjini in ne v orjaški, gosto naseljeni vasi, kar je dobra sprememba. Manj je tekanja sem in tja in vse je bolj osredotočeno. A preostanek igre je za razliko od tega večji. Veliko večji. Ter bolj dinamičen.

Biomi so videti kot različni svetovi, od rdečkastih rečnih strug v sušnem obdobju do bujnega zelenja, ko se deževna sezona prične. Spreminjajoče se vremenske razmere ustvarjajo nove lovske priložnosti, zato se ne rabiš sprotno učiti le o posameznih pošastih, temveč o celotnem ekosistemu.

Prehistorična kokoš – tvoj novi najboljši prijatelj

Pravega “prelomnega” elementa ni treba dolgo iskati – to so Seikreti, osedlane orjaške prehistorične kokoši. Tvoj novi jahalni prijatelj je izjemno uporaben in omogoča, da se lov nikoli ne ustavi.

Si moral v prejšnji igri sredi bitke spiti napoj in tvegati, da nasprotnik izkoristi tvojo nepazljivost in trešči direktno vate? Zdaj lahko to storiš kar med jezdenjem. Ostal si brez potrošnega materiala? Seikret ima rezervo! Napačna oprema? Enostavno jo zamenjaj! To drastično spremeni ritem igre in naredi vse bolj gladko.

Vse te novosti, pa naj gre za nove funkcije ali odstranitev starih, skupaj ustvarjajo prizanesljivejšo izkušnjo. V preteklosti si bil kaznovan, če si se na lov odpravil nepripravljen, zdaj pa te igra reši iz skoraj vsake zagate. Lov na prdečo opico Congalala brez dezodoranta?

Ni problema, tvoj Palico ga ima vedno pri sebi. Pozabil preveriti ranljive točke nasprotnika? Samo odpri vodnik na meniju. Težave pri boju? Trije premočni NPC-ji so le klic stran.

Bo Monster Hunter postal prelahek?

Kot veteran serije se ne bi smel pritoževati. Vse je nenazadnje namenjeno temu, da pritegne nove igralca. A kje se meja dostopnosti konča in kje se začne dolgočasnost? Nenazadnje lahko z prelahko igralno izkušnjo Monster Hunter izgubil nekaj bistvenega, kar naredi lov nagrajujoč.

Celotno igranje Wilds sem bil na preži za izgubljenimi funkcijami. Vsaka igra v seriji ima svoje unikatne mehanike, a tukaj jih skoraj ni. Wilds omogoča, da brez premorov skačeš iz lova v lov, kar je odlično. Dokler ne začneš pogrešati stare kompleksnosti.

Ampak hej, če se nekaj neverjetnega zgodi vsakih sedem sekund, kaj pa je malo brezskrbnosti v primerjavi s tem? Na srečo prava težavnost pride na vrsto, ko se zgodba konča. Takrat se je možno podati na lov za težjimi pošastmi.

Majhen primer tega? Ko dobiš negativen statusni učinek, ni treba brskati po meniju za pravim protistrupom. Samo izbereš “najbolj učinkovito zdravilo” in igra vse opravi zate. To je super za tiste, ki sovražijo mikromenedžment, a ko je vse poenostavljeno, je izkušnja na trenutke malce preveč brezskrbna.

Razsodba

(+) Spektakularni spopadi, vredni akcijskega filma
(+) Dinamičen, živ svet, ki se spreminja z vremenom in sezonami
(+) Zelo prijazna izkušnja za novince
(+/-) Poenostavljena izkušnja, na trenutke celo preveč
(-) Vse novosti ne bodo všeč vsem starim privržencem

Objava Monster Hunter Wilds – kje je meja med izzivom in udobjem? se je najprej pojavila na HOPsi.

Civilization V je leta 2010 dosegla vrhunec, sledila pa je tudi znanstveno-fantastična izpeljanka Beyond Earth, ki je bila v redu, če si si vedno želel igrati Civilization v vesolju. Civilization VI se je leta 2016 vrnila na klasično zgodovino, a s toliko eksperimentalnimi spremembami, da si se občasno vprašal, če nisi po pomoti zagnal kakšnega zgodovinske izpeljanke SimCityja. Po letih popravkov in razširitev se je igra nekako ustalila, nato pa… nič. Dolgo nič. Firaxis si je vzel skoraj desetletje premora, najbrž zato, da so si razvijalci vzeli čas za premislek, kako znova razdeliti skupnost na tiste, ki prisegajo na novosti, in tiste, ki bi najraje igrali “še en Civilization V s posodobljeno grafiko”. Če vržeš oči po spletu pa ne eni in ne drugi niso najbolj zadovoljni s tem, kar je izšlo. Pa so to le nostalgična očala ali je kaj na teh kritikah? Dajmo ugotoviti!

Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox Series X/S, XBox One, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 11. februar 2025
Cena: 69,99 €

Zvrst: Potezna 4X strategija

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Napovednik

Dandanes je lahko vsakdo vodja

Jedro igre ostaja nespremenjeno – izbereš zgodovinskega voditelja, vodiš civilizacijo skozi stoletja, raziskuješ, gradiš, se vojskuješ, in upaš, da te AI nasprotniki ne bodo povozili s tanki (ali da boš vsaj ti prvi izumil tanke). Tokrat je na voljo 20 voditeljev, vsak s svojimi bonusi. Nekateri so vojni strategi, drugi znanstveni vizionarji, tretji diplomati, četrti pa tisti nadležni tipi, ki ti sredi partije predlagajo trgovinski sporazum, v katerem dobiš eno banano v zameno za goro zlata.

Največja sprememba? Voditelji niso več vezani na specifične civilizacije. Se pravi, če si kdaj želel videti, kako bi se Benjamin Franklin znašel kot kralj starodavne Grčije, ali če te zanima, kako bi Napoleon obvladoval Perzijce – no, zdaj lahko to izkusiš. Zgodovinska točnost? Nič večji problem kot vedno, samo ne vprašaj zgodovinarjev. Vsaka civilizacija ima svoje unikatne enote in zgradbe, medtem ko voditelji prinašajo splošne bonuse.

Novost je trajni napredek – igranje določenega voditelja in doseganje mejnikov v kampanji ti prinese izkušnje in nagrade. Te nagrade lahko pred začetkom igre opremiš svojemu voditelju za dodatne bonuse. Če to zveni kot “znanstveno utemeljeno vedeževanje”, nisi daleč od resnice.

Stari temelji s kančkom eksperimentiranja

Pred začetkom igre lahko prilagodiš tipične parametre – velikost mape, število AI nasprotnikov, stopnjo težavnosti. endar zemljevidov pred začetkom igre ne vidiš vizualno. Prav tako je največji možen zemljevid ob izidu igre le srednje velikosti, kar bo zagotovo razočaralo ljubitelje epskih imperijev, ki bi radi zavzeli vsaj polovico planeta. Seveda se da to vse skupaj zaobiti z modifikacijo, ampak vseeno pusti grenak priokus v ustih.

Ko so parametri igre določeni, se prične tvoja pot do zmage; ne glede na to, ali boš to skušal doseči s kulturnim vplivom, vojaškimi osvajalnimi pohodi, znanstvenimi odkritji ali čim tretjim. Skratka – klasika. Tako kot vedno začneš s prvotnim naseljencem, s katerim poiščeš primerno lokacijo za prvo mesto. Igra se odvija na ploščicah, kjer gradiš stavbe, kot so žitnice in vojašnice, da izboljšaš proizvodnjo hrane in enot. Dobra novica: sistem ročnega upravljanja ploščic iz prejšnje igre se je ohranil, a je nekoliko poenostavljen, kar bo razveselilo vse, ki so kdaj obupano iskali optimalno razporeditev polj.

Ena večjih sprememb so “mini-mesta” – vmesna stopnja med pravimi mesti in mestnimi državami. Lahko jih specializiraš za določene bonuse (kot so vojaška okrepitev ali dodatni surovinski prihodki), vendar imaš manj nadzora nad njihovim razvojem in stavbene nadgradnje zanje lahko le kupiš s kovanci. Če te to moti, jih lahko nadgradiš v polnopravna mesta… ampak le z zlatom. Firaxis je očitno vzel lekcije pri mobilnih igrah, saj moraš mesta kupovati nazaj vsakih nekaj desetletij; presenečenje, presenečenje, ob prehodu v novo obdobje se namreč vrnejo v stanje mini-mest. Če te koncept lastništva po modelu naročniške storitve bega, nisi edini. Kapitalizem v vsem svojem sijaju!

Ere – Sveža ideja ali nepotrebna komplikacija?

Igra je zdaj razdeljena na tri velike epohe: starodavno, raziskovalno in moderno dobo. Vsi igralci prehajajo v nove ere hkrati, pri čemer si lahko pridobiš bonuse z izpolnjevanjem posebnih izzivov, kot so osvajanje mest ali raziskovanje določenih tehnologij.. Teoretično dobro, v praksi pa – vsaka prehodna doba ponastavi števec potez na nič, povzroči dolg nalagalni zaslon in ima eno bizarno posledico: nekatere vojaške enote preprosto izginejo. Če si si zgradil mogočno vojsko, jo lahko ob naslednji eri preprosto izgubiš. Vsi smo vedeli, da vojna ni poceni, ampak to je pa že višek!

AI nasprotniki pa imajo še vedno svoje težave – radi napovedujejo vojne brez resnega razloga in nato brezglavo napadajo tvoje enote, ne da bi izkoristili taktične prednosti. Da ne omenimo, kako nedodelano se igra dejansko počuti, sploh za nekaj s tako dolgim obdobjem razvoja. Od slabega uporabniškega vmesnika do meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Civilization VII se trudi biti inovativna, vendar na nekaterih točkah izgubi tla pod nogami. Koncept ločenih voditeljev in civilizacij je zanimiv, mini-mesta pa delujejo kot čuden eksperiment z mikrotransakcijami (na srečo le teh ni, čeprav pa seveda obstaja sistem več različnih različic igre z nakupnimi bonusi).

Sistem obdobij je dvorezen meč, izgubljanje vojaških enot med prehodi pa je preprosto frustrirajoče. Tu se slabosti še ne končajo. Segajo tudi do slabega uporabniškega vmesnika in meh grafične podobe, za oboje čigar se imamo zahvaliti izidu na konzolah. Pa do hroščev, ki niso redki. Celoten občutek, ki bi te vlekel v nadaljnjo igranje je enostavno odsoten.

Razsodba

(+) Klasična 4X strategija ostaja trdna in prepoznavna
(+) Nove mehanike voditeljev ponujajo zanimive kombinacije
(+) Napredek, ki se ohrani med posameznimi igrami
(+/-) Obdobja prinašajo nekaj svežine, a obenem prekinjajo igranje
(+/-) Mini-mesta so zanimiv koncept, a nedodelan
(-) Izginotje enot med prehodi obdobij je frustrirajoče
(-) Slaba prilagoditev in optimizacija za PC
(-) Hrošči in nedodelane mehanike

Objava Civilization VII – mlačno poglavje legendarne serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Enainpetdeset mesecev brkljanja v fazi zgodnjega dostopa se je obrestovalo – in to konkretno. Če odmislimo potencialno polarizirajočo bližnjo vzhodno tematiko in nekaj drobnih spodrsljajev, bi lahko rekli, da so KillHouse uspeli izdati redko dobrino: igro, ki je namenjena specifični publiki – a je odlična v svojem elementu. Če te zanima fiktivna postavitev, ki jasno vleče navdih iz sodobnih konfliktov v Iraku in Afganistanu ter nisi nagnjen k metanju tipkovnice v zid zaradi slabe sreče, ti bo Door Kickers 2 zlahka nudil zanimivo in drugačno izkušnjo.

Razvojna ekipa: KillHouse Games
Založnik: KillHouse Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. februar 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Strateška taktična simulacija

NAPOVEDNIK

Taktika po tvojem okusu

Če primerjamo Door Kickers 2 z originalom, opazimo kar nekaj izboljšav. Bolj realistično obnašanje… večji, raznolikejši naravno oblikovani zemljevidi… kampanje, ki jih sestavljajo kompleti misij… izboljšan uporabniški vmesnik… Ta fontana zabave presega predhodnika na vseh frontah.

Kot v prvem delu tudi tukaj lahko vsak kavčni taktnik najde svojo nišo. Perfekcionisti lahko prepletejo stopnjo s kaotično mrežo ukazov, nato pa pritisnejo na pričetek, se udobno namestijo ter spremljajo ekipo med izvajanjem načrta. Bolj spontani igralci, kot recimo jaz, pa lahko improvizirajo v realnem času, premikajo skupino korak za korakom, ustavljajo uro in panično preizkušajo različne scenarije ter pritisnejo na reset, ko gre vse narobe.

Dejstvo, da shranjevanje pozicij sredi igre ni možno, pomeni, da so lahko obsežnejše misije tako brutalne, da boš potočil solzo, ko po dobrih 30 minutah načrtnega planiranja spregledan samomorilec raztrešči tri četrtine skupine.

To bi lahko hitro postalo mukotrpno, a so misije izjemno raznolike, tako po tematiki, kot tudi po ciljih in lokacijah. Ena izmed njih, “Raptor Down”, recimo od tebe zahteva, da se prebiješ v srce naselja, uničiš strmoglavljeni dron in se živ vrneš na evakuacijsko točko. Zveni preprosto? Povej to mojemu gumbu za reset misije, ko domačini kot mrtveci iz World War Z neprestano obletujejo tvojo lokacijo iz vseh smeri.

Po dobrega pol ducata neuspešnih poskusov, v katerih je moj elitni moštveni oddelek v polni bojni opremi poginil hitreje kot led sredi saharskega peska, sem poklapano priznal poraz v trenutni taktiki in prisegel, da se bom vrnil naslednji dan. Na srečo je misij ogromno. Zahvala temu gre polnemu arhivu, aktivni Steam podpori za izdelavo in deljenje stopenj, na voljo pa je tudi naključen ustvarjalnik.

Ko gre vse po maslu…

Nove mehanike, kot so klečanje, tek, podporni ogenj in vstop skozi okna, skupaj s sofisticiranimi vidnimi polji in smernim streljanjem na podlagi 3D pogona, poskrbijo za taktične spopade, ki so navadno rezervirani za prvoosebne strelske igre. Dodaj še možnost ustvarjanja lastnih vstopnih točk z eksplozivi in protitankovskimi raketami, pa boš hitro ugotovil, zakaj se razvijalci ponašajo z izjavo, da gre za najboljši igričarski prikaz sodobnega boja v zaprtih prostorih.

Ko reševalna misija, zajetje VIP-ja ali eliminacija teroristov teče kot po maslu, ima Door Kickers 2 skoraj baletno eleganco. Le sekundo po tem, ko vržeš granato skozi vrata, se ekipa razprši skozi vrata po vnaprej določenih točkah ter prerešeta raztresene sovražnike s preciznimi rafali iz neslišnih pušk, optimiziranih za boj na blizu. Hkrati so pokrita vsa mesta, kje bi se lahko pojavil nov sovražnik iz sosednih prostorov, ostrostrelec pa nudi vpogled na dogajanje v okolici ter čaka na ukaz, da dostavi luknjo sredi čela optimističnega vodjo teroristov.

… in ko gre vse narobe

A čeprav je lepo videti, ko operacija steče kot po maslu, igra zares zasije, ko se vmes vrine skoraj kaotična, a večinoma verodostojna umetna inteligenca. Ravno ko se samozadovoljno trepljaš po rami, ker si brez prask prečistil dve tretjini palače, eden izmed tvojih vojakov zakoraka v vidni kot nepreverjene sobe in prejme rafal v trebuh. Ali pa zaobide ovinek in se znajde iz oči v oči s samomorilskim fanatikom.

Nepredvidljivo in napeto

Obožujem, kako kombinacija realistične fizike, uničljivih okolij in pametnih nasprotnikov vodi v nepredvidljive situacije. V eni od samostojnih misij sem moral na lastno pest vdreti v hišo in ugrabiti VIP-ja brez dvigovanja alarma. Prvi del mi je šel odlično. S strateško uporabo eksplozivov, rafalov in preciznega kritja sem se prebil do cilja, ga prepričal k predaji in ga pričel voditi ven.

Nato so se odprla vrata v ogromen sosednji prostor. Hitra reakcija je omogočila eliminacijo dveh sovragov, ki sta planila skozi, a nato sem zaslišal nesrečen zvok “menjavanje nabojnika!”. Pogledal sem v ekran z občutkom, da sem pečen. Na srečo se je eden od nasprotnikov odločil pobegniti, drugi pa, je prav tako ugotovil, da je ostal brez nabojev. Na srečo je bil moj izkušen specialec hitrejši in hitro dokazal, kdo je tu lovec in kdo plen.

Razsodba

(+) Izjemno globok taktični realizem
(+) Raznolike in dinamične misije s številnimi pristopi
(+) Pametna in nepredvidljiva umetna inteligenca
(+) Intenzivni spopadi
(+) Obsežna vsebina s kampanjami, ustvarjalnikom stopenj in modifikacijami
(+/-) Pomanjkanje shranjevanja sredi misije lahko frustrira
(-) Nekaj hroščev v umetni inteligenci
(-) Občasno zanašanje na srečo

Objava Door Kickers 2 – taktično streljanje za odrasle se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se odpravim v zamrznjeno tundro, da tam umrem osovražen in sam, bi rad poudaril, da je marsikatera polomija pravzaprav vaša krivda. Če se ne bi brezpredmetno pričkali okoli šolskega programa, v mestu ne bi bilo z noži oboroženih otroških tolp. Če bi mi dovolili, da iz trupel umrlih prebivalcev pridobivamo “rezervne dele”, bi morda imeli nove oči za tiste, ki ste jih izgubili med delom v neverjetno umazanih tovarnah. In če bi vsaj malo sodelovali pri vzdrževanju mesta, namesto sabotaže vseh idej, morda sploh ne bi bilo potrebe po vseh teh strogih ukrepih.

Iskreno, če ne bi toliko komplicirali glede toplote in hrane, ne bi bilo potrebe po posebnih prijemih, kot so posebne policijske enote. Ljudje so vedno pripravljeni na pritoževanje, a nikoli na rešitve. Zbogom! Vse od prvega do zadnjega vas sovražim. Ko vaša utopija klavrno propade, pa se bom krohotal ob gledanju vaših trupel.

Razvojna ekipa: 11 bit studios
Založnik: 11 bit studios
Platforme: PC, PS5, XOne
Steam: Povezava
Datum izida: 20. september 2024
Cena: 44,99 €

Zvrst: Preživetvena strategija

Večje, hladnejše, moralno spornejše

Frostpunk je brutalna strategija iz leta 2018. Kar jo loči od večine, je dejstvo, da je katastrofa neizogibna in pričakovana. Ena najbolj popularnih strategij prejšnjega desetletja je dobrih šest let kasneje dočakala tudi naslednika. Trideset let po dogodkih izvirne igre Frostpunk svet še vedno ni prebolel mraza, družba pa ostaja v popolnem razsulu.

Frostpunk 2 razširi vse aspekte predhodnika. V prvi igri si kampanjo zaključil z mestecem, ki je štelo približno 800 prebivalcev, tukaj pa začneš z desetkrat večjo populacijo. To pomeni, da moraš od prvega dne usklajevati bistveno večje potrebe in skrbeti za bistveno več problemov in lačnih ust.

Ponovno prevzameš oblast v Novem Londonu, desetletja po tem, ko je bil zgrajen v prvi igri. Obeti niso ravno vzpodbudni. Premog, ki je 30 let napajal mestni generator, je na robu izčrpanja. Čas je, da razširiš krila, obiščeš okoliške regije v lovu za surovinami in rešitvami za prihodnost. Te odločitve niso lahke, saj se vsaka napačna poteza povrne z nemiri, stradanjem ali celo uporom nehvaležnežev.

Povečana kapaciteta je dvorezen meč. Kot simulator gradnje mesta je igra precej abstraktna, zato se nisem nikoli zares povezal s svojim mestom. To ni več prvotno mini-mesto, kjer si gradil vsak dom posebej in skrbno razporejal delavce. Zdaj se ukvarjaš z ekonomskimi odločitvami, ki imajo daljnosežne posledice. Vendar pa kot simulacija upravljanja Frostpunk 2 ostaja enako učinkovit kot predhodnik. Poln je težkih odločitev, mučnih posledic in moralnih zdrsov, spolzkih kot ledeni svet, v post-apokaliptičen svet, v katerem se nahaja.

Na vsakem koraku te čaka dilema: boš poslal delavce v nevarne razmere, da pridobijo dodatne vire, ali boš tvegal, da boš v primeru nepredvidenega padca temperatur ostal brez ogrevanja? Boš dovolil eksperimentiranje z nafto, ki bi lahko rešila mesto, a zastrupila ljudi? In kaj boš storil, ko bodo ljudje zahtevali “zaščito”, ki bo vključevala ukrepe, ki jih še ekstremistični fašisti ne bi odobrili?

Večje mesto, manj mikro-nadzora

V Frostpunk 2 pri širjenju ne postavljaš več posameznih cest, hiš ali tovarn, temveč gradiš velike četrti, ki lahko sprejmejo na tisoče ljudi. Namesto časovnega okvira dni v igri minevajo celi tedni v nekaj sekundah. Ta transformacija iz majhnih naselij v veliko metropolo je vizualno spektakularna, a v procesu izgubi nekaj čara.

Obsežna mreža dizelskih cevovodov, prometnih cest in dimnih tovarn je tudi pri najpočasnejši hitrosti videti kot posnetek mesta v časovnem preskoku, kar vse skupaj naredi precej umetno. Tudi po več urah gradnje in načrtovanja tvoje mesto nikoli ne deluje kot prostor, ki si ga dejansko ustvaril. Lahko približaš določeno četrt in opazuješ male vinjete prebivalcev pri delu, a nikoli ne dobiš občutka, da gledaš živ, dihajoč kraj.

Po drugi strani pa je makroekonomija dobro premišljena. Gradnja velikih četrti omogoča, da hitro pokriješ osnovne potrebe prebivalstva, medtem, ko se posvečaš strateškim vprašanjem, kot so energetska politika, delitev dela in socialna struktura. Namestitev industrijskih območij pred stanovanjske komplekse je recimo pametna ideja za varčevanje s toploto. Dokler ljudje ne začnejo masovno zbolevati zaradi onesnaženja.

Depresivna atmosfera, kot se šika

Moram reči, da je ena izmed plasti, kjer Frostpunk 2 definitivno blesti, vizualna predstavitev. Je enostavno osupljiva. Mesto je upodobljeno z neverjetno podrobnostjo. Od masivnih industrijskih struktur, ki se dvigajo iz snežne pokrajine, do drobnih detajlov, kot so sledi na snegu in migetajoče luči v stanovanjskih četrtih.

Dizajn s pridihom dizelpunka ustvarja edinstveno estetiko, ki združuje viktorijansko arhitekturo z industrijskimi elementi, kar daje mestu hkrati starinski in futuristični videz. Vremenski učinki, kot so snežni viharji in megla, dodatno poudarjajo občutek neizprosnega okolja, v katerem si se primoran za preživetje.

Zvočna kulisa je prav tako impresivna in ne čudi me, da je bila igra nominirana za eno top zvočnih predstavitev letos na Steamu. Orkestralna glasba z melanholičnimi melodijami poudarja občutek obupa in upanja. Zvoki okolja, kot so škripanje ledu, veter, ki zavija okoli zgradb, in oddaljeni zvoki industrijskih strojev, ustvarjajo realistično in hkrati srhljivo atmosfero.

Glasovni posnetki prebivalcev mesta dodajajo globino in čustveno resonanco, saj lahko slišiš njihove pogovore, pritožbe in molitve, kar te še bolj poveže z njihovimi zgodbami in usodami in te ne bo pustilo ravnodušnega.

Žrtve, ki si jih pripravljen sprejeti

Vsako tvoje dejanje v Frostpunk 2 je postavljeno pod drobnogled frakcij in skupnosti Novega Londona. Igro začneš z dvema ali tremi frakcijami, a skozi mesece in leta tvoje odločitve privedejo do nastanka številnih novih. Vsaka odločitev ima posledice, ki pogosto niso takoj vidne. Lahko sprejmeš zakon, ki bo izboljšal razmere za eno skupino, a s tem povzročiš upiranje druge. In ja, še vedno lahko pošlješ otroke delati v rudnike.

V mojih igrah so bili Neomajni vedno najglasnejši. Fanatiki zakona in reda, ki so hitro predlagali umsko motene ideje, kot so “program za nadzor množic” in “človeški eksperimenti na zbiralcih smeti”. Njihova agresivna retorika je pogosto radikalizirala mesto, kar je pripeljalo do spopadov z bolj liberalnimi frakcijami, kot so Zmrzljivci, ki so poskušali prebivati zunaj zidov.

Te frakcije delujejo kot stalni opomnik, da v Frostpunku ni prave poti. Vsaka odločitev je kompromis, vsaka zmaga ima ceno. Še posebej tu, kjer so ljudje bolj kompleksni, bolj zahtevni in bolj zamerljivi. Jasno je, da nisi v vlogi junaka, temveč radikalnega vodjo, ki mora sprejeti slabe odločitve, ker jih nihče drug ni pripravljen. Si le človek, ki se trudi preživeti. A v boju za preživetje pogosto izgubiš nekaj bistvenega – človeškost.

Po vseh teh preizkušnjah in moralnih dilemah, se boš morda vprašal, “Zakaj sploh igram igro, ki me spravlja v depresijo?” Odgovor je preprost. Včasih je lepo videti, da obstajajo še hujše vodje od tebe.

Razsodba

(+) Poglobljena in težavna simulacija
(+) Edinstvena vizualno in zvočno osupljiva predstavitev
(+) Razširjen obseg
(+) Na novo uveden politični sistem
(+/-) Hitrejši tempo od prvenca
(-) Manjša povezanost
(-) Depresivna tematika ni za vsakogar

Objava Frostpunk 2 – naenkrat se položnica za plin ne zdi več tako visoka se je najprej pojavila na HOPsi.

Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.

Razvojna ekipa: MachineGames
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 8. december 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Kjer se je vse začelo

Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”

A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.

Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.

Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.

Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.

Atmosfera, ki ti vzame sapo

Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.

In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.

Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.

Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.

Tempo, ki ne pozna zmernosti

Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.

Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.

Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa

Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.

Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.

Razsodba

(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem
(+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje
(+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo
(+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren
(+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik
(-) Nekaj tehničnih omejitev

Objava Indiana Jones and the Great Circle – Recenzija | Bič nikoli ne bo šel iz mode se je najprej pojavila na HOPsi.

Kljub vsemu sem si neizmerno želel spet vzeti Geigerjev števec na potovanje, ki diši kot festival odpovedi organov. Neizmeren občutek zadovoljstva sem našel v neizprosnem svetu, kjer vsak naboj šteje – ne samo zato, ker jih je malo, temveč ker nikoli ne veš, ali bo naslednji strel pokončal nasprotnika ali tvojo lastno puško. V Zoni se z veliko znoja iz grozne ročne pištole počasi prebiješ do malo boljše pokalice, ki še vedno potrebuje obilico sreče, da te ne razočara ravno takrat, ko se bo trop divjih psov odločil za obisk tvojega jugularnega sistema.

Razvojna ekipa: GSC Game World
Založnik: GSC Game World
Platforme: PC, Xbox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 20. november 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

NAPOVEDNIK

Dobrodošel v Zoni: kjer je edina stalnica tvoja smrt

Še preden sem se podal v Zono, me je skrbelo, da bo najnovejši vnos nekoliko zmanjšal neizprosnost in težavnost ter se osredotočil na arkadno akcijo v prizadevanju, da bi pritegnil mainstream množico – navsezadnje je tiho postal eden največjih prihajajočih naslovov Xbox Series X v letu 2024. Te skrbi so se k sreči izkazale za neutemeljene.

Kako veš, da se nahajaš v igri, kjer je smrt stalnica? Ker te ob vsakem pokolu pričaka števec trenutnih smrti! Zona je natančno taka, kot jo pomnim. Preživetje ni samo opcija – je bitka. Če ti uspe preživeti mutante, te čakajo razbojniki. Če te ti pustijo pri miru, te za vogalom čaka anomalija. Če se izogneš vsemu naštetemu, boš verjetno padel v smrt, ker si pozabil, da je tvoj inventar pretežak za skok čez 2-metrski prepad. To je lepota S.T.A.L.K.E.R.-ja: nič ti ni podarjeno. Preživetje ni samoumevno. Je prisluženo.

V nekem trenutku sem preživel napeto streljanje s tremi razbojniki, a sem umrl, ko nisem mogel pravočasno previti krvaveče rane. Kasneje se je poskus lova na skupino razbojnikov izjalovil, ko je zvok streljanja pritegnil trop divjih psov, ki so se odločili, da sem v skupini videti najokusnejši – verjetno ni pomagalo, da sem v žepih tovoril par kilogramov suhe salame – in me raztrgali na koščke. Tako kot Zona, je tudi ST.A.L.K.E.R. 2 zelo neprizanesljiv – toda prav zato mislim, da bo vpeljal povsem novo generacijo zalezovalcev.

Praktičnost ali moralnost?

Če te skrbi, da bi skočil v avanturo, ne da bi preigral originalno trilogijo, ni razloga za paniko. Razen omembe nekaterih imen iz prejšnjih iger predznanje ni nujno. Je pa dobrodošlo.

Vse skupaj se začne z nočnim vdorom v Zono, kjer novi protagonist Skif išče dovolj močno anomalijo za napolnitev skrivnostnega artefakta – predmeta, ki ga je skoraj nadnaravna energija Zone že spremenila. Uvod je precej prizanesljiv in preprost: dobiš veliko medicinskih zalog, sovražnikov skoraj ni, tvoja naloga – skeniranje serije anomalij – pa je jasna in linearna. Predvidljivo pa se vse sfiži, ko te preseneti in skoraj ubije izdajalec z veliko večjo puško.

Tak uvod je učinkovit, saj ti pusti, da preizkusiš naprednejše mehanike, preden ti znova vzame voljo do življen… *khm* mislim reči vso opremo in te pahne v neznano. Glavna zgodba je odlična motivacija, vendar te igra nikakor ne sili, da jo upoštevaš. Težko je opisati, kako velik je svet, dokler prvič ne odpreš zemljevida. Veliko večji, kot v prejšnjih igrah, morda celo večji od združenega zemljevida originalne trilogije. Prav tako je ročno izdelan in se ne zanaša na naključno generacijo, kar se pozna.

Vendar trpi za simptomom, ki mu sam pravim arkadna prenasičenost. Tako ti bo recimo nekdo dal nalogo, da obiščeš stavbo in pobereš odvrženo torbo, vse to pa bo dobro minuto hoje stran od dajalca naloge. Večina misij ima podobne simptome, kar je sicer prijazno do igralca, a rahlo arkadno za serijo, ki se ponosno spogleduje z realizmom.

Prva naloga, ki jo dobim pri natakarju: Pojdi po cesti in premlati stalkerja, ki dolguje denar. Zveni preprosto, mar ne?

Žal so me prehiteli banditi, ki so dolžnika ujeli in obkolili v skladišču. Prisilijo me, da postanem pogajalec, dolžnik pa mi pove, da ima dragocenosti skrite na vrhu bližnjega vodnega stolpa. Seveda je meni naloženo, da se odpravim ponje. Na njihovo smolo pa je med dragocenostmi tudi puška z optiko. Njen lastnik mi po radijski zvezi namigne, da banditi verjetno nimajo lepih planov zame, a da imam trenutno odlično pozicijo za obračun z njimi. In ja, njihov pokol je bil enako izpolnjujoč, kot da bi našel 50 evrov v stari jakni.

Preizkus refleksov in potrpežljivosti

Streljanje je, kot vedno, kulinarična mešanica realizma in adrenalina. S.T.A.L.K.E.R. 2 ohranja intenzivno in surovo izkušnjo strelskega nasilja, ki je zaznamovala predhodnike. Ljudje padejo po dobro odmerjenem strelu v glavo, vendar je težko natančno meriti, saj te sovražne krogle iščejo z enako smrtonosnostjo. Če se predolgo zadržuješ na enem mestu, postaneš lahka tarča, sploh za granate, ki jih nepridipravi mečejo naokoli kot gnile paradižnike.

Žal pa boj z mutanti ni tako zabaven. Njihovi dizajni so sicer impresivni – Bloodsuckerji s svojimi lovkami so kot nekaj izpod rok Lovecrafta, da ne pozabimo še na njihovo sposobnost nevidnosti! Vendar so v praksi le gobica za krogle. Isto velja tudi za druge mutante, kot so podvajajoče se mačke, psihiatri na steroidih z možnostjo povzročanja emocionalne škode ter osnovnejši mutirani prašiči ter psi.

Upal sem na več strateškega pristopa, a ga tu ni, še huje pa je, da bitke z mutanti stanejo dragocene dobrine, koristi pa praktično ni. Z velikim veseljem bi jih oropal telesnih delov in le te prodal prvemu perverznežu, a to ni možno.

Anomalije so enako zahrbtne kot vedno, a prava vizualna poslastica. Lahko vržeš zarjaveli vijak v migetajoč zrak okoli anomalije, da jo začasno nevtraliziraš, vendar to ne traja dolgo. Ko me nekdo prosi, da rešim truplo njegovega brata iz grape, polne gravitacijskih anomalij, se najprej trudim opraviti nalogo, a iz radovednosti preverim njegove žepe, dejanje, ki mi ga je nalogodajalec striktno prepovedal. V žepu med drobnarijami najdem tudi dragocen artefakt. Igra te ne kaznuje, če preprosto obrneš pištolo proti “naročniku” in od njega vzameš vse, kar ima. Moralni kompas? Pustil sem ga pri vhodu v Zono.

To je kruto, a tudi bistvo igre. Vedno je prisoten močan pritisk, da preživiš, bodisi s trgovanjem orožja za strelivo ali sprejemanjem občasnih nalog za nekaj gotovine, da popraviš del razpadajoče opreme. Prav ta občutek nujnosti naredi igro tako privlačno. Večino časa sem preživel v raziskovanju bujne zelene zapuščenosti, vendar sta stalno pomanjkanje zalog in prazna denarnica pogosto določala, ali se bom spustil v jamo, polno mutantov, ali bom to preložil, dokler ne najdem več medicinskih pripomočkov.

Tehnični glavoboli in umetna inteligenca

Kljub temu pa obstaja velika stvar, ki bi te lahko odvrnila od igre: tehnična nestabilnost. Pred-izidna verzija se je sesuvala povprečno na vsakih 10 minut, kar je povsem v skladu z dolgoletno tradicijo serije. A če to zaenkrat ignoriramo, je iz tehničnega in vizualnega vidika S.T.A.L.K.E.R. 2 velik napredek. Ljubitelje realizma bo veselilo tudi, da si lahko uporabniški vmesnik po mili volji prilagodiš in izklopiš različne elemente za dodatni realizem.

Originalni naslovi so sloveli po A-Life, umetni inteligenci, kjer je vsak obiskovalec Zone imel lastne potrebe, želje in motivacije. Tako so lahko recimo v zasedi umrli po tem, ko so ti zadali posebno nalogo, ti pa si ostal praznih rok. Oporišča so menjavala lastnike, stalkerji so se sami podajali v lov za artefakti, banditi so ropali in napadali oporišča in tako dalje. Sistem je bil sicer v končni različici le okleščena različica originalne zamisli, a vseeno je bil nadvse impresiven.

Resda A-Life tudi v novem delu še vedno ni bil realiziran do polne mere, a vseeno je svet poln življenja. A ne le to, je tudi prekrasen. Od vremenskih pojavov, ki segajo od pripekajočega sonca do orkanskih neviht in izbruhov radiacije. Kamorkoli se obrneš, je poln rastlinja, propadajočih zgradb in trupel prepočasnih obiskovalcev. Tehnična plat je prav tako prejela veliko izboljšav, od izboljšanih animacij ter interakcij z osebami pa do nadgrajevanja orožja. Tudi angleški prevod je za razliko od prej tokrat brezhiben, bi pa omenil, da je govorno podajanje mukotrpno povprečno.

Seveda pa to vse skupaj prinese precejšnjo sistemsko zahtevnost, omeniti pa moramo tudi slona v sobi. Močno sem bil razočaran nad nestabilnostjo, saj se je igra sesuvala kot študent v gostilni po drugi uri zjutraj. Seveda pa je to bil zgolj začetek problemov. Naletel sem na manjkajoče zvočne učinke, grafične anomalije, “zataknjene” NPC-je ter občasno butasto umetno inteligenco. A kljub temu sem ob igranju presenetljivo užival in mislim, da je to tisto, kar je najpomembnejše. Upam pa, da bodo po izidu uspeli odpraviti te pomanjkljivosti, saj so edino, kar v mojih mislih igro loči od popolnosti. Seveda pa k visoki oceni šteje tudi vgrajena podpora za obširne modifikacije.

Razsodba

(+) Ohranja tesnobno, radikalno atmosfero originalnih iger
(+) Velik svet in neskončne možnosti za raziskovanje
(+) Težavnost, ki te prisili, da vsak korak dobro premisliš
(+) Živ in lep svet, poln nevarnosti
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+) Brutalno in surovo streljanje
(+/-) A-Life še vedno ni prišel na svoj račun
(+/-) Zgolj povprečna umetna inteligenca
(-) Pogosto sesuvanje ter druge tehnične pomanjkljivosti

Objava S.T.A.L.K.E.R. 2: Heart of Chornobyl – radiacija, mutanti in tehnični problemi: Dobrodošel nazaj v Zono se je najprej pojavila na HOPsi.

Preden se lotim prave ocene, naj povem eno malenkost. Čeprav sem velik ljubitelj RTS žanra, nimam ogromno količino izkušenj v podobnih igrah. Tako da, če pričakuješ analizo od nekoga, ki ima 1000 ur Civilization za sabo in bi lahko primerjal vsako travno bilko in prebavne navade voditeljev obeh iger – tukaj tega ne boš dobil. Če pa te zanima mnenje nekoga, ki ga žanr zanima, a ni povsem nor nanj, potem beri dalje!

Razvojna ekipa: Oxide Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. september 2024
Cena: 59,99 €

Zvrst: 4X strategija

Učenje zgodovine?

Ara: History Untold je delo Oxide Games, ki ga sestavljajo razvijalci, ki so v preteklosti sodelovali pri razvoju Civilization V. Z Aro so pri Oxide Games želeli ustvariti igro, ki bi inovirala 4X žanr, ki je na področju zgodovinskih strategij s par neuspešnimi izjemami doživel le malo inovacij. Torej so obljube precej velike. Kako inovirati, a se hkrati boriti za prevlado med največjimi imeni, ki sledijo ustanovljenim tirnicam? Po približno tednu igranja lahko rečem, da morda niso popolnoma zadeli vseh ciljev, a zagotovo so uspeli ustvariti vrednega tekmeca v žanru, ki je, bodimo iskreni, stagniral bolj od mojih rastlin na okenski polici. Ko smo že pri tem, je morda čas, da jih zalijem…

Ob zagonu igre najprej izbereš med enoigralskim ali večigralskim načinom, nato pa si izbereš svojega velikega vodjo. Tukaj Ara misli širše od Civilization, saj nudi kar 41 unikatnih zgodovinskih osebnosti. Res je sicer tudi, da so v stilu modernega časa nekatere, kot je Aleksander Veliki, zaklenjene za dodatnim nakupom, a nabor vsekakor ni majhen.

To ni le seznam velikih imen, ampak vključuje tudi manj znane, a pomembne osebnosti, kot so George Washington, Boudicca, Sappho, in drugi, vsak z določenim optimalnim načinom igranja, za vsakega pa ti ob izbiri sledi navdušena zvočna razlaga, zakaj si je ta oseba zaslužila priti v začetno… 41terico. Če ti že ne uspe osvojiti sveta, lahko vsaj izpadeš pameten med razlaganjem, kdo je bil Wilma Mankiller, vsem, ki to želijo slišati, ali pa tudi ne.

Pazi, da ne zgrmiš iz zemljevida!

Če bi opisal vse mehanike igre, bi verjetno stran vrgel več časa od optimističnega uporabnika slovenskega javnega prometa, zato bom raje izpostavil najbolj zanimive dele. Večina preostanka je tako ali tako že poznanega vsakemu poznavalcu žanra.

V osnovi je igra zelo podobna Civilization. Šok, saj vem. Gre za potezno igro, postavljeno na mrežni sistem, kjer začneš v antičnem obdobju in se sčasoma prebiješ do sodobnega časa (in morda še dlje). Vsako polje na zemljevidu je razdeljeno na 2-6 kvadrantov, na katerih lahko gradiš. Občasno kateri od njih vsebuje tudi posebne osnovne dobrine, ki imajo večjo vlogo, kot bi pričakoval ob igranju podobnih iger. Cilj je preživeti do konca in pri tem doseči čim večjo količino prestiža. Le tega pa lahko zaslužiš z izpolnjevanjem različnih nalog: gradnjo mest, ustvarjanjem triumfov, zmagovanjem v vojnah in marsikaterih drugih dejavnostih, ki so značilne za cvetoče civilizacije.

Največja inovacija je sistem dobrin in predelave le teh v izdelke in napredne različice, ki jih nato lahko koristiš za izboljšavo življenja tvojih podanikov ali pa za boljšo produktivnost posameznih zgradb. Gre za odlično nadgradnjo klasičnih sistemov, ki se v podobnih igrah pogosto počutijo nedodelani. Vsekakor bi podoben sistem rad videl tudi v prihajajoči Civilization igri, saj močno razširi celotno igro, saj se moraš zraven vsega ukvarjati tudi s tem, ali so tvoji ročni spretneži izdelali dovolj plugov za vsa žitna polja.

Igranje je razdeljena na tri akte, vsak akt pa je razdeljen na štiri tehnološka obdobja. V le teh nenehno raziskuješ nove tehnologije. Ko jih obvladaš dovolj, ti je podarjena čast prestopa v naslednje obdobje. A pozor! To ti prepreči raziskovanje tehnologij, ki so ti še ostale v prejšnjem obdobju, kar lahko kasneje hitro obžaluješ. Ko večina igralcev napreduje skozi vsa štiri tehnološka obdobja, igra preide v naslednje dejanje. Največja težava? Najmanj impresivne civilizacije oziroma civilizacije z najmanj prestiža so na koncu vsakega obdobja izločene iz igre in zatonejo v pozabo. Očitno je podpovprečnost smrtno nevarna. Naj ti to da misliti!

Bojna polja in diplomatske zvijače

Najbolj zanesljiv način za pridobivanje prestiža je gradnja velikih zgodovinskih spomenikov, kot sta Stonehenge ali Piramide, ki ob zaključku gradnje vedno prinesejo veliko prestiža. A morda nimaš potrebnih virov ter tehnologij za njihovo gradnjo, ali pa ti sosednjo državo vodi arhitekt hitrih prstov. Vsak zgodovinski spomenik je lahko zgrajen le enkrat. Če te drug narod prehiti, ostaneš brez vsega – razen grenkega okusa poraza in večne zamere do novega smrtnega sovražnika, kar nas lepo vodi v naslednjo točko.

Kaj bi bila zgodovinska strateška igra brez vojne? Ara tu ponuja zanimiv pristop. Enote, ki jih ustvariš, lahko postaviš kjerkoli na zemljevidu – ne glede na to, kje so bile ustvarjene. Med tem procesom se odločaš tudi, kako jih boš organiziral v formacije, ki nudijo dodatne taktične prednosti. Denimo, lahko ustvariš legijo s štirimi borci, ki naredijo “zid ščitov”, ki zahteva tri enote za bližnji boj in eno za daljinski napad.

Čeprav lahko vojno razglasiš kadar koli, te to stane prestiža, razen če imaš pravi razlog za boj – in ne, dejstvo, da je luna v senci Jupiterja ni dovolj dober razlog, Karen. Če te denimo nek narod napade, lahko po koncu vojne razglasiš maščevalno vojno in prestižna cena bo precej nižja. Seveda lahko to lepo izkoristiš v svoj prid, da maščevanje spremeniš v genocid. Nič ni lepšega kot malo zdrave zgodovinske maščevalnosti!

Kdo ima čas za 15-minutne poteze?

Velika novost Are v primerjavi z njenimi žanrskimi sorodnicami je sočasni potezni sistem v večigralskem načinu. Namesto čakanja na druge igralce, vsi izvedejo svojo potezo hkrati. Tako se dogajanje precej pospeši. A čeprav to pomeni manj čakanja, se včasih zgodi, da je igra še vedno prepočasna. Recimo, v eni večigralski igri z mojim prijateljem, prvih 120 potez ni bilo veliko dogajanja.

Zdaj, če si ljubitelj hitre akcije, je to mogoče rahlo razočaranje – a hej, saj veš, kako pravijo: Počasi se daleč pride! Razen seveda, če ne dobiš prej rdečega kartona zaradi prenizkega prestiža ob koncu akta.

Ne ravno renesančna mojstrovina

Čeprav Ara: History Untold ne izgleda slabo, tudi ni ravno vizualni presežek, sploh za dandanašnji čas. Stil igre je nekoliko risankast, kar deluje dobro, zemljevid pa lahko približaš do te mere, da vidiš vsakega posameznika, kako meče les na kup. Ampak bodimo realni – to je verjetno zabavno zgolj na papirju.

Igra prioritizira funkcionalnost in berljivost, kar je sicer super, ampak nekateri vizualni elementi delujejo, kot da bi prišli iz leta 2006. Enote so denimo med premikanjem po zemljevidu prikazane le kot 2D ikone. To doda občutku, da je igra deležna nižjega proračuna od konkurence.

Največja težava pa je, da deluje počasneje od Štajerca na Martinovo. Če igraš na prenosniku, boš včasih dobil občutek, da gledaš diapozitiv. Na močnejšem računalniku gre sicer bolje, vendar je vse skupaj sploh ob vsakem začetku nove poteze vidno počasnejše – skoraj, kot da bi se programerji odpravili na kratko pavzo. Seveda je v letu 2024 pričakovano, da bo vsak groša vreden igričar premogel vsaj soliden igričarski računalnik, a Civilization je glede tega veliko obzirnejši do manj premožnih ljubiteljev strategij.

Ni brez napak

Čeprav ima Ara globino in potencial, se ne znebi občutka, da nekaj manka. Na primer, odnosi z drugimi narodi so včasih precej nepregledni. Zakaj me je neka država nenadoma razglasila za sovražnika? Hm, morda imajo slab dan, verjetno pa ni pomagalo tudi, da sem muslimanskemu sosedu za rojstni dan prinesel pečenega odojka – kdo bi vedel.

Boj v Ara močno spominjajo na le tega iz Civilization 4. Enote napredujejo po nivojih, ampak jih ne moreš prilagajati ali nadgrajevati v njihove sodobnejše različice. Tako je vse malo preveč poenostavljeno. Ja, zabavno je gledati, kako se bitke odvijajo v 3D načinu, a zdi se, da je to bolj luksuz kot nuja – resnično bi lahko ta sredstva produktivnejše vložili v izboljšanje osnovnih mehanik bojevanja.

Seveda je nekaj zanimivosti pri tem, kako lahko postaviš enote v določene formacije, ampak večinoma gre še vedno za princip “vojska z večjo številko zmaga”, pri čemer manjša številka popolnoma izgine. Želim si, da bi 3D boj v Ara imel večji taktičen pomen, da bi recimo prečkanje reke ali napadanje enot v gozdu vplivalo na izid bitke, ali da bi lahko pobegnil iz boja in nato uporabil teren, gibanje in pozicioniranje, da bi nadomestil številčno slabost. Ampak ne, večinoma velja: “Če je tvoja vojska manjša, imaš pač smolo. Se vidimo v naslednji vojni.”

Razsodba

(+) Raznolikost in številčnost voditeljev civilizacij
(+) Sistem dobrin in izdelkov
(+) Hkratno igranje v večigralskem načinu
(+/-) Nenavdihnjen, a funkcionalen bojni sistem
(+/-) Ponekod pomanjkljiva diplomacija
(-) Osnovna vizualna podoba
(-) Slabo delovanje in optimizacija

Objava Ara: History Untold – Civilization s priokusom drugačnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Age of Mythology: Retold skuša narediti isto, kar je Age of Empires II uspelo leta 2019 – ponovno oživiti klasiko. To ni ravno predelava, še manj pa preobrazba, ampak bolj “ponovno zamišljena” različica originala. Grafika, ob kateri te pritisne na WC? Ne, vsaka malenkost je bila prenovljena, da bi igri dala nov zagon po več kot dvajsetih letih. Poleg tega so dodali še precej nove vsebine, funkcij in popravkov, tako da je ravnovesje med mitološkimi bitji in smrtniki zdaj bolj pravično. In ja, igra izgleda neprimerljivo bolje kot original, ki naj si v miru privošči zaslužen pokoj.

Razvojna ekipa: World’s Edge, Forgotten Empires, Tantalus Media, CaptureAge, Virtuos Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Age of Mythology: Retold tako ni zgolj nova preobleka. Ne, bil je deležna resne nadgradnje. In presenečenje, arzenal je bogatejši za nekaj novih obrazov. Vsi, ki so uživali v originalu, bodo navdušeni nad tem, koliko podrobnosti so dodali v teh dveh desetletjih. In kot da to ni dovolj, sta napovedani že dve razširitvi. Kot da bi originalna igra dobila super-paket s presenečenji!

Zame je vedno šlo za kampanjo. In ko sem se ponovno podal vanjo, bi moj mlajši jaz verjetno skočil od veselja. Uspešno sem preigral prvo originalno kampanjo, a zdaj z dodano noto: Age of Mythology: Retold spodbuja igralce, da misije ponavljajo in iščejo različne poti do zmage. Da, igraj spet in spet, saj je vsakokrat nekoliko drugače. Po preizkusu lahko rečem, da so v kampanje vrinjene marsikatere spremembe, ki niso omejena zgolj na močnejšega in bolj goljufivega nasprotnika.

Kljub vsem spremembam se igra še vedno počuti kot tisti stari, dobri Age of Mythology, ki smo ga vsi imeli radi. Kljub prenovi srce ostaja isto. Glasba, umetniški slog – vse je na mestu, in povem ti, da vizualni elementi res osupljivo izpadejo. Glasba? Ostaja zvesta originalu, še vedno tako epska kot nekoč, enote pa še vedno z istimi ikoničnimi zvočnimi odzivi, ko jih pošlješ v klavnico – ker, seveda, brez tega ne gre.

Novi bonusi in tehnologije so lep napredek od originala, igro pa približajo standardom Age of Empires II. Še vedno velja sistem pehota-lokostrelci-konjenica-oblegovalne enote, s starim dobrim kamen-škarje-papir pristopom. Seveda pa so tu še mitološke enote, ki ravnovesje krepko zamajejo. Tako zelo, da sem se na trenutke spraševal, zakaj bi sploh še uporabljal običajne vojake, če pa lahko samo kopičim vero in pošljem mitološko pošast, da opravi vse namesto hitre hrane… hočem reči pehote. Ampak imam občutek, da bo kmalu kakšen popravek, ki bo tem božanskim pošastim malce pristrigel krila.

Ena stvar, ki me je resnično navdušila, je zmožnost večkratne uporabe božjih moči. Aja, in še to: nekateri bogovi so se novemu sistemu prilagodili bolje kot drugi. Vikingi, recimo, se zdijo malce prikrajšani – potrebuješ precej bojevanja, preden zbereš dovolj vere za božjo pomoč. Očitno je vikingom krvoločnost v krvi, vera pa je zgolj postranskega pomena.

Popravki kvalitete življenja, ki izboljšujejo kakovost igranja, so nepogrešljivi. Všeč mi je, da je igra bolj dostopna, ko govorimo o hitrosti klikov na minuto (APM). Konec koncev, kdo še potrebuje nenehno obiskovanje mestnega centra za novačenje novih delavcev enega za drugim? Zdaj se lahko osredotočimo na bolj pomembne stvari – kot je na primer klanje sovražnikov! In ne pozabimo na zmožnost “Attack-Move”, ki je danes že standard, a v tej igri naredi čudeže ob premikanju skozi neodkrit teritorij.

Da ne bom preveč pihal na dušo. Še vedno obstaja nekaj problemov. Na primer, enote se včasih radi zataknejo na vogalih zgradb in tam ostanejo, kot da so na neplačanem dopustu. Če gre za delavca, ki je tehnično zaposlen, ga igra ne zazna kot brezdelneža in tako lahko lenari po mili volji. Zbiranje virov? Če zbiralnico postaviš preblizu, delavci raje skačejo drug po drugem kot pa zbirajo. To ni orgija, temveč bojno polje, prekleti nesposobneži!

Boji so sicer izboljšani, a še vedno ne povsem optimalni. Premikanje enot je veliko boljše kot v originalu, a boj najbolje opišem tako, da ga primerjam z jezdeci iz AoE4. Vsakdo, ki je uporabljal osnovno jezdece v AoE4, ve, o čem govorim. Enote se zaletavajo ena v drugo in namesto taktičnega premikanja se vse skupaj spremeni v kroglo kaosa. Še ena stvar, ki sem jo pogrešal, je zmožnost formiranja z vlečenjem miškinega kazalca, saj izbira smeri za formacije ne obstaja, zato lahko ob nepazljivosti oblegovalni stroji hitro pristanejo v prvi bojni črti.

Ob prvem igranju vsake izmed štirih glavnih nacij je na voljo tudi hiter vodič, ki prikaže njihove prednosti in slabosti, na novo dodani bonusi za vsako glavno božanstvo pa privedejo dodatno mero taktiziranja. Age of Mythology: Retold je prvi podoben naslov, ki bo ob izidu na voljo na konzolah in PC-ju. Kot nekdo, ki večinoma igra na računalniku, mi konzole za strategije nikoli niso bile najbolj privlačne. Ne razumem privlačnosti strategij na teh sistemih, saj je hitro premikanje, ki ga nudi miška, nenadomestljivo. Ampak, hej, večja dostopnost je vedno dobrodošla!

Razsodba

(+) Odlična grafična prenova prinaša svežino
(+) Nova vsebina in funkcije izboljšajo igralno izkušnjo
(+) Spodobno uvajanje novih igralcev
(+) Oboževalci originala bodo navdušeni nad podrobnostmi
(+) Na voljo za konzole in PC
(+/-) Mitološke enote se mi zdijo nekoliko premočne
(-) Občasne tehnične težave
(-) Bojevanje se navadno prelevi v kaos

Objava Age of Mythology: Retold – Obuditev epske sage se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj so torej glavni problemi, ki pestijo Dragon’s Dogma II? No, največ je govora o grozotah, ki slišijo na ime mikrotransakcije in ki so mokre sanje vsakega velikega založnika. Mikrotransakcije v popolnoma (no, skoraj popolnoma) enoigralski MMORPG izkušnji, kot igro imenujejo stvaritelji, pa je še večji greh, ki bo nekoga prej ali slej poslal v 9. krog Dantejevega pekla. Govora je tudi o grozotno slabem delovanju na modernih sistemih, kar sam smatram za še veliko hujšo stvar, ko igri na rami ždi zloben striček Denuvo. Pa je na obeh problematikah kaj resnice? Moram reči, da stvar ni tako preprosta, kot se morda zdi.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 24. marec 2024
Cena: 64,99 €

Zvrst: Akcijski RPG

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CDMedia.

Če iščeš igro, ki ti bo stregla na srebrnem pladnju, si v napačni sobi. Dragon’s Dogma II je v oziru iger star Rimski cesar, ki te vrže v areno, reče: “Naj se zabava začne!” in nato veselo spremlja tvojo usodo. In bolje, da si pripravljen na včasih frustrirajočo izkušnjo, saj ne tolerira zelencev, “razvajenih” s strani modernih RPG-jev.

Ne gre za običajen odprti svet, kot si jih morda vajen izpod rok Ubisofta. Tukaj ni nobenih ikon in seznamov nalog, ki so potrebne tvoje pomoči. Čeprav je vodenja vseeno več kot v Elder Ring. To je svet, kjer je biti nepripravljen smrtno nevarno, in odločitve, ki jih sprejmeš, nosijo trajne posledice. Ta “igraj po svoje” tematika, ki jo vse pogosteje vidimo v odprtih svetovnih RPG-jih, preprosto ne obstaja v Dragon’s Dogmi II. Ali boš igral po pravilih igre ali pa boš prejel pošteno šeškanje.

Mehanizem zdravja, ki ga igra uporablja, je dober primer tega. Tvoja maksimalna količina zdravja se zmanjša s prejemanjem škode. Obstajata dva načina, kako to obrniti in se izogniti tekanju z 20% zdravja: ali počineš svoje utrujene kosti v postelji ali pa se spočiješ v improviziranem taboru. Oprema za kampiranje je težka in Dragon’s Dogma II je zelo skopa, kar se tiče nosilnosti likov – vsaj na začetku. V 99% iger v odprtem svetu bi samo hitro potoval do najbližjega mesta in se tam odpočil ali pa enostavno previl čas naprej, a tu je vse skupaj zgolj del *khm* frustrujajoče *khm* igralne izkušnje.

Hitro potovanje je možno samo z uporabo potovalnih kamnov, ki pa jih ni enostavno najti. Zato te igra nenehno sili, da tehtaš prednosti in slabosti vsega, kar počneš. Boš uporabil drago hitro potovanje za hitro prepotovanje velike razdalje? Ali boš skušal raje najti varen kraj in počakati, da sonce vzide? Boš le stisnil zobe in upal, da se boš z 20% zdravja prebil nazaj do najbližjega mesta skozi divjino, ki jo prežemajo goblini, harpije, volkovi, roparji in ogromni stvori?

Seveda ti ni treba nikamor iti sam. Kot v prvi igri lahko zaposliš razne asistente, “kmete” iz druge dimenzije, ki obstajajo samo, da služijo Dvignjenemu (status, ne opis stanja), torej tebi. Dvignjeni lahko ukazujejo kmetom, in zraven glavnega kmeta lahko najameš še dva, ki te spremljata zraven njega. Glavni kmet je tako pomemben za igranje, da njegovo/njeno ustvarjanje poteka takoj za ustvarjanjem lastnega lika, saj bo od takrat naprej tvoj večno prisoten sopotnik in telesni stražar. Ostali kmetje so last drugih igralcev – zato sem med drugim lahko potoval z raznovrstnimi liki iz drugih iger ter jih kasneje odvrgel za druge like višjih stopenj.

Seveda je pametno sestaviti skupino, ki se dopolnjuje med seboj. Sam sem večinoma igral kot tatič, eden novih razredov skupaj z lokostrelcem, ki je bil izpeljan iz prvotnega razreda s podobnim načinom igranja. Moja glavna kmetica je bila čarovnica in druga dva kmeta sta navadno sestopila iz nečesa izmed bojevnika, barbara ali lokostrelca, saj se je tako skupina dobro dopolnjevala. Vokacije zate in za tvojega kmeta/kmetico lahko spremeniš kadarkoli v krčmi ali cehovski hiši, in več jih odkleniš ob določenih točkah v kampanji.

Vesel sem tega, saj Dragon’s Dogma 2 dovoljuje samo en shranjen igralni lik. Ne moreš imeti več likov hkrati in tudi brisanje shranjenih likov ni možno brez prčkanja po črevesju računalnika ali konzole.

Glede kvalitete življenja imam mešane občutke. Ponekod je vse rožnato. Nadgradnjo svoje opreme lahko opraviš z jemanjem opreme neposredno iz globalne skrinje za shranjevanje, ki je dostopna iz večine gostiln. Kljub temu pa so druge odločitve preprosto osupljive. Na primer, čeprav lahko počivaš do določenega dela dneva, ni nobene vgrajene ure, da bi vedel, ali je jutro, večer, zora ali mrak. Veliko nalog zahteva, da si na določenem mestu ob določenem času, zato je ta odločitev zgolj nadležna.

Seveda pa to ponikne, ko pridemo do bojevanja. To je spektakularno in se počuti odlično, z zelo dobrim povratnim odzivom in ogromnim naborom posebnih potez, ki jih lahko odkleneš za vsako klaso. Pomanjkanje zaklepanja na sovražnika za klase, ki uporabljajo bližnji boj, je včasih nadležno in ne intuitivno, saj je bojevanje proti večji skupini sovražnikov nadležno. Gostota sovražnikov je včasih neverjetno visoka, in velike pošasti se lahko pojavijo povsod – tudi v naseljih in mestih. V Dragon’s Dogmi II nikoli nisi povsem varen.

Veterani bodo takoj doma z večino sistemi. Kombiniranje sestavin za izdelavo napitkov je zelo podobno kot v originalni igri – dejansko bodo osnovne kombinacije zelo znane vračajočim se igralcem. Novinci bodo nekatera bolj kompleksna področja našli precej neprijazna, vendar Dragon’s Dogma II preprosto zahteva, da prilagodiš svoj pristop. In to niti ni slaba stvar. Njena struktura je edinstvena med RPG-ji z odprtim svetom, čeprav je včasih težko reči, ali je to dobro ali slabo.

Tudi naloge niso vse označene z zemljevidnimi označevalci, in tiste, ki so, pogosto dajejo splošno aktivno območje namesto natančne lokacije. NPC-ji se lahko prosto sprehajajo, in če so ubiti, jih boš moral najti v kripti in jih obuditi z dragocenim kamnom za obuditev mrtvih. Ne morem razložiti preveč podrobnosti brez uničenja zgodbe, vendar je to igra, ki zahteva, da razmišljaš in izčrpaš vse možnosti. Ne moreš enostavno slediti smernicam na zemljevidu.

Sama zgodba je dokaj užitna. Gre za intrigantno zgodbo o lažnem Dvignjenem, ki je prevzel prestol Vermunda, in tvoji nalogi, da razkriješ korupcijo in preprečiš prihajajočo vojno. Za to si edinstveno opremljen, ker si seveda Dvignjen (ne dobesedno). Pisanje je… No, gre za Dragon’s Dogmo, zato je zapletanje večinoma solidno, dialog pa je nekoliko nenavaden. Veterani bodo vedeli, kaj pričakovati, medtem ko se bodo novinci morda zmedli zaradi dialekta Shakespeara – še posebej, ko tvoji kmetje kot v prvencu vedno znova in znova ponavljajo ene in iste fraze. Volki so nenazadnje vedno občutljivi na ogenj in tega ne rabim slišati vedno znova in znova ko zavoham Klinčevo mrcino.

Kljub svojim slabostim pa Dragon’s Dogma II predstavlja svet, ki je skoraj popolnoma neomajen. Kot pri naslovih, kot sta Breath of the Wild ali celo Monster Hunter, zahteva pripravljenost in potrpljenje, ko se odpravljaš raziskovati njene najgloblje kotičke. Prinesi hrano in oskrbo, vendar potuj lahkotno in hitro.

Vermund in Battahl sta kraljestvi, polni stvari za odkrivanje. Zakladnice v grozečih jamah, majhne vasice v senci visokih pečin, drveče pošasti velikosti male kolibe, potujoči kmetje in državljani, ki potrebujejo reševanje, vse zagotavlja, da pot nikoli ni dolgočasna. Ključno je, da se svet zdi, da lahko obstaja tudi brez tvoje prisotnosti, kar najboljši odprti svetovi dosežejo brez težav.

Nekateri prizori so čudoviti, Battahl pa ponuja estetiko, ki je v tem svetu še nismo videli. Enkrat ali dvakrat sem si vzel pet minut ob slapu ali na pečini, da sem se igral s foto načinom ali pa samo užival v razgledu. Animacije so dovolj gladke, modeli likov delujejo dovolj dobro, a zvezda je sam svet. Izgleda in se počuti kot pravi svet, ne igralni svet, in če to pomeni dvajsetminutni sprehod skozi goblinski tabor, da bi našel prehod čez reko, potem pač to pomeni.

Seveda pa je čas, da se za konec lotimo še največjih težav. Govora je seveda o delovanju in plačevanju. Prvo me je vsaj na mojem sistemu razočaralo. Igra je večino časa delovala med 40-60 sličicami na sekundo, v mestih pa so le te padle vse do 20. Gre za ekstremno procesorsko zmogljivo igro, za igranje katere boš potreboval vsaj i7 procesor novejše generacije.

Kar pa se tiče miktrotransakcij, sem jih med igranjem zlahka popolnoma ignoriral. Prinašajo določene ugodnosti, ampak ne vsebujejo nič takšnega, ki bi me vsaj malo vleklo v zapravljanje dodatnega denarja. Moralnost miktotransakcij v enoigralskem AAA naslovu, ki se prodaja po polni ceni, pa presodi sam.

Razsodba

(+) Bogat in globok svet, poln raziskovanja in odkrivanja.
(+) Spektakularna borba s hrustljavim povratnim odzivom in raznolikimi sposobnostmi.
(+) Edinstvena in zahtevna igralna izkušnja, ki jo je drugje težko najti.
(+) Estetsko čudovit svet z impresivnimi prizori in animacijami.
(+/-) Način pripovedovanja zgodbe, ki te ne vodi za roko
(-) Tehnične težave, kot so padci sličic v mestih in nasploh podpovprečno delovanje
(-) Omejitve in pomanjkljivosti v zgodbi ter dialogu, ki lahko vplivajo na celostno izkušnjo.

Objava Dragon’s Dogma II – dvorezen meč, ki ga je vredno vihteti se je najprej pojavila na HOPsi.

In zdaj je končno prišel čas za polni izid, kar pomeni, da sem kot fan taktičnih iger pripravljen, da se potopim globlje v srce te igre in razkrijem vse njene skrivnosti. Skratka, pripravi se na vožnjo skozi eno najbolj napetih in intenzivnih obdobij zgodovine – 2. svetovna vojna! Ampak ne skrbi, ne bomo samo brskali po ozadju, temveč bomo tudi raziskali igro, od pomanjkljivosti pa vse do izjemnih pozitivnih aspektov. Torej, pripni si padalo, saj smo pripravljeni na spust v okupirano Francijo!

Razvojna ekipa: Absolutely Games
Založnik: Team17
Platforme: PC, XBox Series X/S, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 5. marec 2024
Cena: 34,99 €

Zvrst: Potezna strategija

Igra se začne s tremi hrabrimi padalci, ki pristanejo v zasedeni Franciji, z nalogo, da najdejo lokalno odporniško gibanje. Ampak kaj kmalu se zgodi zaplet – eden izmed članov ekipe je ločen od ostalih dveh, kar vodi v serijo nalog, kjer se trudimo najti izgubljenca, obenem pa te naloge služijo kot obsežen set vaj za spoznavanje igralnih mehanik.

Čeprav zgodba nikoli ni zares zagrabila moje pozornosti, mi je vsaj dala nekaj konteksta za vsako nalogo in prispevala k razvoju celotnega zapleta v času pred D-dnevom. Vendar sem si kljub temu želel več pozornosti za vsakega posameznega člana ekipe, da bi jih naredile bolj žive in privlačne. Ampak, glede na to, da me ta pomanjkljivost ni resnično odvrnila od igranja, se glavna težava skriva nekje drugje.

Glede na grafiko, igra morda ni popolna, ampak poglejmo s pozitivne plati – vsaj se dogaja sredi 2. svetovne vojne, tako da tisto pusto in brezživljenjsko okolje, v katerem se znajdemo, vsaj ustreza zgodovinskemu obdobju. Pa vendar, bi si želel malo več raznolikosti in podrobnosti, še posebej, ko se približam akciji.

No, vsaj osvetlitev in senčenje sta videti odlično! Nič ni bolj vzpodbudnega kot rdeče opozorilne luči, ki trepetajo v ozkih hodnikih med napadom na oporišče, ali pa taborni ogenj, ki meče zlovešče sence na mojo izmučeno skupino borcev. Zagotovo atmosfera svetlobe in senc prispeva k temu temačnemu, zatirajočemu vzdušju.

In potem je tu glasba – primerno napeta za časovno obdobje, v katero je igra postavljena. Gre za vrsto grandioznih orkestralnih tem, ki bi jih pričakovali v vsaki spektakularni igri iz obdobja druge svetovne vojne. A včasih komaj slišiš, kaj liki govorijo, drugič pa te bodo bolela ušesa od njihovega kričanja! In ne začnimo sploh o tem, kako zavezniki in sovražniki pogosto preglasijo drug drugega. Razumem, da je v vojni hrupno, ampak res bi bilo prijetno, če bi lahko slišal, kaj se pravzaprav dogaja.

No, se spomniš tistega problema, o katerem sem govoril proti začetku? Čas je zanj, saj smo prišli do tehnične plati igre. Čeprav se mi igra ni nikoli sesula, sem vendarle naletel na nekaj problemov. Na primer, premikanje vojakov je počasno kot polž na pomirjevalih, brez možnosti za pohitritev. Vsak premik moraš trpeti v realnem času, od začetka do konca, kar lahko hitro postane mučno, še posebej, ko prečkamo ogromne stopnje. Ampak, hej, to ti vsaj da čas za razmislek o naslednji potezi, kajne?

Osnovne mehanike delujejo kot pri večini drugih iger v poteznem taktičnem žanru. Vsak lik se lahko premika, napada, postavi v “položaj opazovanja” in tako dalje, imaš tudi določene posebne spodobnosti, ki so odvisne od klase vojaka. Ko tvoji reveži porabijo vse točke v dani potezi, se le ta konča. Nasprotniki nato storijo isto, naprej in nazaj, dokler ena stran ni popolnoma uničena ali dokler ne opraviš ciljev in jo podurhaš iz zemljevida.

Čeprav osnovna igralna zanka ne bo prejela nobenih nagrad za inovacijo, Classified: France ’44 nudi veliko v smeri načrtovanja in taktiziranja. Še posebej na višjih težavnostnih stopnjah to ni sprehod skozi podeželsko Francijo, in nacisti so željni krvi. Seveda lahko vedno enostavno shraniš igro pred riskantno potezo in nato… ponoviš vse skupaj (saj ne, da bi sam to kadarkoli storil, za koga me pa imaš :O), toda taktični puristi bodo tu našli dober izziv.

Večina misij se začne v prikritem načinu, s priložnostjo, da tiho eliminiraš nekaj sovražnikov. Izvedba tihih umorov, preden kdo opazi tvojo prisotnost, poveča kazalnik napada. Ko se ta napolni, prejmeš dodatno potezo, z izboljšano natančnostjo za vse člane skupine. To je vredno izkoristiti, saj je tvoja štiričlanska ekipa pogosto soočena z večjim številom sovražnikov. Ko si na ofenzivi, boš moral biti previden, ne samo, da noben od tvoje ekipe ne bo poražen, ampak tudi, da bo njihova morala ostala visoka! Lik, ki izgubi vso moralo, postane “zlomljen”, kar ga pusti nesposobnega in ranljivega za napad. Ampak, ne skrbite, saj imaš vedno možnost, da jih spraviš nazaj v boj!

S številnimi liki vsak spada v različen razred. Določeni vojaki bodo lahko zdravili zaveznike, nekateri se lahko približajo in so boljši ob boju na blizu, medtem ko so drugi bolj primerni za dolg domet. S tem je treba vzeti v obzir tudi drevesa nadgradenj. Število možnosti za nadgradnje je presenetljivo veliko! Igra ti omogoča, da prilagodiš svojo ekipo v učinkovit nacistični oddelek smrti in to je več kot dobrodošlo.

In še zadnja stvar, med misijami lahko ne le nadgrajuješ like, temveč tudi izboljšuješ in spreminjaš njihovo opremo ali pa sodeluješ v raznih opravilih. To so kratki pogovori med člani ekipe, ki ti ne dajo le malo več vpogleda v vsak lik, ampak tudi izboljšajo njihove statistike. Prav tako boš lahko na zemljevidu izbral svojo naslednjo nalogo, uspešno reševanje katerih zviša tvoj odnos s tremi različnimi frakcijami ter ti da na voljo več opreme za tvoje vojake. Gre za zadovoljujoč krog igranja, ki ti nudi dovolj motivacije, da vztrajaš naprej.

Razsodba

(+) Zabavna izkušnja za ljubitelje taktičnih iger in 2. svetovne vojne
(+) Velika raznolikost likov in možnosti nadgradenj
(+) Zanimiva mehanika tihega odkrižanja sovražnikov
(+) Sodobna izvedba zgodovinskega obdobja, ki ustvarja atmosfero in vzdušje
(+/-) Ne povsem popolna izvedba grafike in tehničnih vidikov igre
(-) Počasen tempo med nekaterimi misijami lahko zmanjša navdušenje in vzdušje
(-) Prinaša le malo novosti in veliko že videnega

Objava Classified: France ’44 – Nevarnost, težave in taktične možnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Kljub ogromni količini začetnega zanimanja ob prvotni napovedi, je po razkritju igralnih posnetkov vsesplošno mnenje postalo ledeno hladno kot atmosfera, ko Mr. Freeze začne znova stokati o svoji ženi. Namesto, da bi nova igra sledila znanim stopinjam trilogije Batman Arkham, so ta korak namenili tipičnim napakam looter-shooterjev. Ne le to, zraven so vključili tudi mnogo drugih klišejev iger, katere pogosto kmalu po izidu pristanejo na življenjski podpori. Ampak je Suicide Squad res tako slab, kot mnogi trdijo? Ali lahko ta pogumna ekipa nepriljubljenih zlikovcev uspe, kjer so superjunaki spodleteli.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Rocksteady Studios
Založnik: Warner Bros. Games
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 30. januar 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura

Kodo do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

Suicide Squad se začne z izjemno zabavno predstavitvijo igralskih likov, ki jih nato dobiš v nadzor. Deadshot, Harley Quinn, Captain Boomerang in King Shark so verjetno najmočnejša točka igre, vsak od njih je zelo dobro realiziran in, kot bi pričakovali od skupine zlikovcev, malce čuden. Od tega, kako Deadshot z neizmerno natančnostjo izstreljuje smrtonosne strele, do Harley Quinn, ki s svojim zmešanim temnim humorjem doprinaša smeh med neprestano akcijo. Ne pozabimo na Captain Boomeranga, ki s svojimi pogosto neprimernimi izjavami obarva okolje, in na King Sharka, ki igra podobno vlogo kot Drax v Varuhih galaksije.

Izmenično delovanje med liki v vmesnih prizorih je vedno zabavno opazovati, ne glede na to, ali gre le za šaljive pripombe, fizične reakcije na dogajanje ali pa popolno neupoštevanje klasičnih herojskih stereotipov – na primer, ko jih super zlobnež zaslišuje, kje se nahaja skupina superjunakov in to brez dlake na jeziku takoj izdajo, da rešijo svojo kožo.

Vedno so zabavni, vsaj v vmesnih prizorih. Enako velja tudi za Amando Waller, ki jo tukaj spektakularno odigra Debra Wilson, katero morda poznaš kot Cere Jundo iz Fallen Orderja. Vsi so dobri v svoji vlogi, vključno z vrnjenimi liki, kot je Pingvin in razni superjunaki (z izjemo Batmana), vendar so glavni štirje in Waller resnično najbolj opazni.

Prav tako vse izgleda fantastično! Gre za izjemno lepo igro, ki teče pri 60 sličicah na sekundo in vse neprestano ostane lepo ter tekoče. Na PS5 nisem opazil veliko zatikanja, niti ob ogromni količini dogajanja na zaslonu. Samo mesto je presenetljivo omejeno za igro z odprtim svetom, saj si omejen na relativno omejeno območje, z alarmantno veliko lobanjo, ki zlovešče plava v ozadju.

Sam Metropolis ni v najboljšem stanju, saj je uničen zaradi Brainiacovega spreminjanja prebivalstva v svoje privržence. V ta namen se je lotil tudi večine Lige pravičnikov. Če tega nisi uganil že po naslovu, bo na tebi, da jih odstaviš s položaja živih zemljanov (in nezemljanov).

Borba je precej izvrstna, razen nekaj nadležnih malenkosti. Je izjemno hitra in odzivna, ima veliko globino ter prilagodljivost preko sposobnosti in opreme. Neprestano moraš ostajati v gibanju, da se izogneš prihajajočim napadom – resnici na ljubo, sposobnosti premikanja so to, kar naredijo največjo razliko med igralnimi karakterji. Ampak seveda ne gre brez pomanjkljivosti, največja izmed katerih je, da so sovražniki precej enaki vse od začetka do konca, brez velikih presenečenj.

Tudi nekateri šefi so me razočarali, pogosto se zanašajo na iste vrste napadov in se obnašajo podobno kot klasični zlobneži. Tudi zadnja borba pred končanjem igre je bolj kot ne že videna, manj dodelana različica že prej srečanega frustrirajočega šefa.

S tem pa se razočaranje še ne konča. Med prebijanjem skozi misije in borbo s številčnimi, neizprosnimi sovražniki, se kmalu pričneš zavedati, da so misije postale bolj enolične od Batmanove garderobe. Tudi med plenjenjem štaba lige pravičnikov sem enostavno razmišljal, kako zabavneje bi bilo biti Batman in zbirati Bat-trofeje.

Sama zgodbena nit je sicer dokaj dobra, čeprav je nadzor uma Brainiaca imel nadležen učinek, da je Batmana spremenil v monologirajočega negativca, ki se je iz enega najpametnejših in pretkanih oseb tega sveta preobrazil v slinastega bebčka, ki komunicira prek komunikacij, katere sovražnik zlahka prestreže. Naredi nekaj nepričakovanih stvari, a po drugi strani vrže taktičnost na stran in si vzame čas, da ti nasproti postavi padle člane Lige pravičnikov, enega za drugim. Resnično so grozeči, zlasti Superman, ampak iz taktičnega aspekta gre za golo bedarijo, zakaj se nate ne spravijo s skupnimi močmi.

Vse skupaj se zdi dosti lažje, kot bi moralo biti. To, kar je recimo v trilogiji Arkham vzelo več 10 ur za raziskovanje in iskanje, je tukaj relativno hitro dovedeno na konca. Celotna zgodba mi je skupno vzela dobrih petnajst ur pred dosegom končne igre, ko naslov ‘Ubij ligo pravičnikov’ postane skoraj nepomemben. Ko so premagani, se osrednja zgodba upočasni in igranje postane še bolj monotono ter dolgočasno.

Čudno je, kako zelo malo stranskih misij igra vrže predte skozi začetno zgodbo, razen podpornih misij. Te nadgradijo razne storitve v štabu, kot je recimo pomoč Pingvina pri izdelavi orožja. Obstajajo trije tipi misij z zelo preprostimi cilji, vendar so omejitve, ki jih pogosto postavljajo na tvoj slog borbe, nadležne in izčrpavajo užitek.

Igro obišče tudi Ugankar, da pusti svoje… no, ne moreš jih res imenovati uganke, po vsem zemljevidu. Ugankarjevi motivi so zelo tanki. Zdi se, da je v tej igri izgubljen, še posebej, ker so nagrade, uganke in izzivi premikanja neosebne in dolgočasne. Sosednje uganke se lahko sprožijo tudi na koncu katerega vmesnega prizora, kar malce pokvari te trenutke, in vse skupaj je precej umetno. Služi zgolj raztezanju časa igranja.

Ko se spustiš v končno igro, se na zemljevidu pojavi še več dejavnosti, vendar so le-te še vedno zgolj rahle variacije že obstoječih, čeprav s prostovoljnimi težavnostnimi stopnjami, da izboljšajo sistem nagrad. Na koncu igre sem bil precej razočaran, saj konec zgodbe sovpada z vrtincem ponavljajočih se dejavnosti, ki bi jih odigral le, če bi bil v resni stiski. Da ne omenjamo tega, kako se ena glavnih značilnosti, ki naj bi te držala v igri – pridobivanje boljše opreme; spremeni v obupno lovsko igro, kjer se na koncu vedno znova vprašaš: “Je to res vredno?”

Samo nadgrajevanje opreme je v celoti povprečno, vendar s svetlimi točkami. Tukaj so legendarni predmeti z močnimi učinki, ki lahko znatno spremenijo tvoj stil igranja, vendar je njihovo število majhno. Zato zanimanje počasi upade, saj se nova oprema večkrat ponavlja, z zgolj izboljšanimi osnovnimi karakteristikami. Obstajajo različne ravni plena, vendar so legendarne in infamne (v bistvu nabori predmetov, ki dodelijo bonus) edine stvari, ki resnično štejejo, sploh na višjih stopnjah. Vse dejavnosti, ki ne vodijo v boljšo opremo, se tako končajo kot izguba časa, kar je katastrofalno za igro, ki sama sebe označuje kot “looter-shooter”.

Razsodba

(+) Solidna osnovna zgodba
(+) Igralni karakterji so raznoliki in zabavni
(+) Soliden bojni sistem
(+) Gladko delovanje na PS5
(+/-) Povprečen sistem plenjenja
(-) Razočaranje na področju super-junakov
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Ne uvede nič res novega in dobrega
(-) Nezanimivi sovražniki

Objava Suicide Squad: Kill the Justice League – Recenzija | Nadpovprečna generičnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Vedno sem bil fanatik nad igrami tega tipa. Ark, Valheim, 7 Days to Die – ti si na istem valu, mar ne? Resda gre za žanr, ki je po mnenju mnogih že preživel svoj vrhunec, in kjer ima vsaka od teh iger svoj šarm, ki jih naredi svojevrstne. To je recimo dinozavrska vzreja v ARK-u, napetost preživetja v nemilostnem svetu 7 Days to Die ali enostavno svoboda gradnje in napredka v Valheimu. Enshrouded morda ni najbolj unikaten naslov, a združuje veliko briljantnih elementov preživetja v eni, dih jemajoči izkušnji.

Razvojna ekipa: Keen Games GmbH
Založnik: Keen Games GmbH
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 7. februar 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Igra se ponaša z impresivnimi značilnostmi. Boj je fenomenalen ter ponuja izziv igralcem, ki uživajo v pristnem občutku preživetja v igri, namesto da bi jim bilo vse podarjeno. Gradnja je odlična, saj vključuje edinstvene vidike ustvarjanja in združevanja. Podobno je Minecraftu in ni ti potrebno skrbeti za zamudo zaradi gradbenih dovoljenj. Lahko koplješ kjerkoli želiš in gradiš edinstvene baze. Nekateri igralci so celo zgradili podzemne “hiške”, navdihnjene s strani hobitov v LOTR. Težko jih je preseči v lepoti in izvirnosti.

Ne pozabimo na divjo mehaniko Shroud, ki prinaša svež veter v Enshrouded. Shroud je kot tisti nadležni sosed, ki vedno pride na obisk, ko želiš biti sam in se mastiti pred ekranom. Ne, popravek. Shroud je bolj kot teta, ki te ves čas sprašuje, kdaj boš končno našel/našla fanta oziroma punco – naporen, nepredvidljiv, in pripravljen, da ti pokvari dan hitreje kot počasen internet ob najbolj napetem delu filma.

Ampak pustimo za trenutek Shroud in se osredotočimo na srce zgodbe. Že na začetku sem bil popolnoma prevzet nad zanimivim ozadjem, ki obdaja igro. Začne se s srhljivim uvodnim prizorom, ki prikazuje ustvarjanje bitja, ki naj bi rešilo svet pred skrivnostno strupeno meglo. Potem, ko je neznanec prinesel znanje o Eliksirju v dolino Embervale, so tu zaradi človeškega pohlepa ter zlobe čarobni izviri presahnili in svet je bil pahnjen v depresivno zmedo.

A to je bil samo začetek. Pohlepne kretene je presenetilo še dodatno dejstvo, da se je iz praznih studencev sedaj izlivala megla pogube, vseobsegajoči antagonist Enshroudeda. Iz propada Embervale so se Stari (njihovo ime, ne gre za moje kolege) zavezali, da tebe, Plamenorojenega, ustvarijo in ti naložijo nalogo reševanja Embervale. Me ne čudi, saj je v človeški naravi, da takšno odgovornost odložiš čim dlje stran od sebe.

Večina zgodbe je predstavljena preko dnevniških vnosov, raztresenih po svetu. Najdeš lahko vse, od starodavnih pesmi, ki prinesejo nasmeh na obraz, do srhljivih dnevniških vnosov osebkov, ki so videli nekaj tako strašnega, da tega besede ne morejo opisati. So zanimivi, a hkrati tudi koristni. Skozi nekatere se poučiš o različnih mehanikah, ki bodo za nepoznavalce žanra v začetnih urah igranja povzročale zmedo. A spet drugi ti znajo opisati lokacijo kakšnega epskega plena ter te kako drugače nagraditi.

Čeprav je to zgolj majhna predjed o zgodbi, ti lahko povem, da je celotna narativa precej dobra. Jo pa lahko tudi mile volje ignoriraš, če raje enostavno tolčeš po vseh živih bitjih s svojo palico (pa ne tisto) ter prodiraš globoko v gnezdo zla.

Poleg bogate zgodbe Embervale ne manjka briljanc pri strukturi in mehaniki. Moj najljubši del igre pa je nedvomno boj. Keen Games je ustvaril bojni sistem, ki ga lahko resnično prilagodiš svojim željam. Za razliko od večine preživetvenih iger ni ene določene poti, kateri si primoran slediti. Dostop do drevesa spretnosti ti omogoča ustvarjanje lika po lastnih željah, ne glede na to, če želiš biti oklepen bojevnik, izmuzljiv lokostrelec ali vsevedni mag.

Vendar je pametno spretnosti izbirati previdno glede na tvoj lik. Boj zna biti namreč relativno težak. Včasih vrže predte par podhranjenih zgub, a naslednjič ti zna skupina nabitih okostnjakov vzeti denar za malico in povzročiti, da jih nemočno zatožiš svoji mamici. Vse je odvisno od tega, kako daleč odstopiš od utrjene poti in kako spreten si.

V kolikor si preveč ambiciozen pri raziskovanju ter se redno poslužuješ fascinantne mehanike letenja z zmajem (papirnatim), se znaš znajti pred sovražniki, ki so višjih stopenj od tebe. Ne bom se preveč poglabljal, vendar ni nič bolj patetičnega od poskusa spopadanja z divjim prašičem 12. stopnje z epsko opremo 4. stopnje. V tem primeru zna mamica prav kmalu spet prejeti tvoj obisk, pa ne zato, ker zna tako dobro pripraviti divjačinski golaž. Sem ljubitelj izzivov, in Enshrouded prinaša ravno to, a včasih zna biti tudi brutalno težak.

Ta igra je kot škatlica čokolad, polna presenečenj! Nekatere mehanike smo že videli v drugih igrah, kot so zmaji za prevoz, kavlji za plezanje in zmožnost najdbe svoje torbe po smrti (ker je izguba torbe v virtualnem svetu resnično tragedija). Ampak, to ni le še ena kopija, ki se poigrava z že znanimi idejami.

Kombinacije vsega, kar najdeš v igri, je nekaj povsem drugega. Kuhanje je tako realistično, da boš skoraj čutil vonj ognjišča, in če z njim ne boš pazljivo ravnal, se lahko hitro znajdeš s hrano, ki je bolj primerna kot krma za prašiče kot nekaj za tvojo želodčno sluznico. Kdo si želi poskusiti igro “Kako hitro do zastrupitve”?

Shroud je oblak goste megle, ki je zavzel večino Embervalea in vanj lahko vstopiš zgolj za kratek čas. Ko le ta poteče, umreš, kjer stojiš. A to ni težak del. Kar ga naredi težkega, so strašljivi in, če smem dodati, izjemno agresivni sovražniki, ki se skrivajo v njem. Tu so še šefi, čiščenje megle ter druge napredne mehanike, ki se jih ne želim lotiti tu, saj gre za stvari, ki jih je zabavneje odkriti na lastno pest.

Čeprav so vse te mehanike neverjetne, so tudi vse ostale stvari, potrebne za dobro preživetveno igro, na svojem mestu. Enshrouded ima dizajn voxelov, podoben Minecraftu. Če misliš, da je rudarjenje zgolj dolgočasno kopanje po tleh, se motiš. Tukaj lahko koplješ kjerkoli, spreminjaš teren po svojih željah in gradiš baze, ki bi bile primerne za naslovnico revije za arhitekturo (če bi ta revija obstajala v virtualnem svetu, seveda).

Po preživetih več kot 30 urah v Enshroudedu lahko z zaupanjem rečem, da bom v igro vložil še veliko več časa onkraj tega predogleda. Med neverjetno zgodbo, zanimivimi mehanikami in težavnostjo igre sem več kot zadovoljen s svojo izkušnjo z zgodnjim dostopom. Komaj čakam, da vidim, kaj bo Keen Games prinesel na mizo s prihajajočimi posodobitvami in eventualnim popolnim izidom igre. Aja, sem omenil tudi, da ima Enshrouded popolno podporo za kooperativno igranje? Kdo potrebuje samotarsko avanturo, ko pa lahko svoje prijatelje potisneš v nevarnost ter krohotaje zbežiš proč.

Razsodba

(+) Boj je fenomenalen
(+) Odlična gradnja vključuje edinstvene vidike ustvarjanja
(+) Zanimiva in srhljiva zgodba
(+) Mehanika Shroud prinaša svežino
(+/-) Težavnost zna koga odvrniti
(-) Igranje zna postati ponavljajoče, kar je tipično za ta žanr

Objava Enshrouded – Predogled | Ko Minecraft in Valheim dobita otroka se je najprej pojavila na HOPsi.

Obljubljajo torej svežino v žanru, ki daje občutek, kot da je že preživel vrhunec pred dobrimi 5. leti. Občutek imam, da se koncept RPG kartanja v 2024 počuti že zlajnano. A to ni prekrižalo načrtov razvijalcem te igre z unikatnim stilom, postavljene v svet fantazijske papirnate mreže iger, znane kot “Paperverse”, katera bo vsebovala več iger tega poljskega razvojnega studia. Moji prvi vtisi s tem razvijalcem in z njim povezano univerzo so zelo obetavni. Trenutno obstajata sicer zgolj dva naslova na koncept “živega” origami papirja, a oba sta bila dobro sprejeta med igralno bazo.

Razvojna ekipa: Thing Trunk
Založnik: Skystone Games, Surefire.Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 1. februar 2024
Cena: 16,79 €

Zvrst: Roguelike bojevanje s kartami

Delal bi krivico, če bi dejal, da je Hellcard kljub enostavnemu konceptu preprost ali netaktičen. Čeprav se na začetku soočaš zgolj z mizernimi odločitvami, se težavnost hitro poveča, naključna narava vsakega novega teka pa pomeni, da se je potrebno sproti prilagajati glede na razmere.

Začneš z izbiro enega od treh junakov – bojevnika, lokostrelca ali čarovnika. Ti osnovni razredi, drugače imenovani tudi kot “kostumi”, se izboljšujejo z igranjem, kar pa vzame nekaj časa. Obstaja pa tudi veliko drugih razredov, do katerih lahko dostopaš sredi igranja. Že kmalu po začetku dobiš na izbiro tri sopotnike, izmed katerih izbereš tebi najljubšega in le-ta ti bo nato stal ob strani vse do bridkega (prezgodnjega) konca. Naenkrat lahko nadzoruješ tri junake, in najbolje je imeti ravnotežje med napadalnimi in obrambnimi sposobnostmi, saj ima vsak tip junaka svojevrstne sposobnosti.

S to brezvoljno skupino mučenikov se tako odpraviš na lov za slovesom in bogastvom. Pred tabo stoji 12 nadstropij, polnih sovražnikov, ki se bodo tvojim junakom rade volje postavili po robu. Zato boš primoran pljuniti v roke in napeti konice prstov, saj lahko vsaka sekunda odloča o življenju ali smrti… ali pa tudi ne.

Celoten sistem bojevanja je namreč potezen. Imaš določeno količino energije, ki jo lahko uporabiš za igranje kart, ki povzročajo škodo, te okrepijo, oslabijo sovražnika ali dodelijo ščit tvojim junakom. Vsaka faza bo idealno mešanica drezanja in ščitenja pred nepridipravimi, saj bi ti rade volje uresničili mokre sanje; poslati pustolovca v onostranstvo. Zato pazi, saj energije ni na voljo za vse, kar želiš opraviti vsako rundo. Zato je seveda v ospredje postavljen poseben tip, ki je pomagal mnogim vojaškim genijem skozi zgodovino, kot so Aleksander Veliki, Cao Cao in Sun Tzu. Govorim seveda o fitnesu možganskih celic.

Sovražnik te bo številčno prekašal bolj kot zmešani kupci trgovine z elektroniko na črni petek, a ne predaj se še! Resda so grdavži razporejeni okoli tebe, ne le to, drznejo si tudi premikati po bojišču, medtem, ko si ti postavljen v vlogo lipovega boga! A nič za to, še bo čas za kardio, prva naloga je manjšanje njihove številčne prevlade. Različni razredi imajo v rokavu popolnoma drugačne ase, zato boš lahko zgolj upaš, da boš ob pravem času dobil na razpolago tistega, ki ga potrebuješ.

Čeprav na prvi posluh izgleda, kot da o tvoji usodi odloča zgolj sreča, temu ni popolnoma tako. V vsakem nadstropju (razen šefovskih spopadov) lahko izbiraš med dvema sobama. Vsaka bo imela tudi naključno dodelitev nagrad, ki vključuje orožarno za izboljšanje kart, taborišče za zdravljenje ali sobo z zakladi oziroma novimi kartami. Na koncu vsakega nadstropja prejmeš tudi dragulj, ki ga lahko uporabiš kot valuto za nakup specifičnih nagrad. Artefakti so stalni odklepi, ki jih lahko izbereš pred samim tekom in doprinesejo ti razne koristi, kar je ključno za meta-napredek v Hellcard.

Vendar se igra še vedno lahko čuti pristransko. Večina mojih poizkusov se je končala na petem ali šestem nadstropju. Sovražnik ti na višjih stopnjah ne prepusti niti sekunde miru za okrevanje in lahko se zavedaš, da te ne bodo zgolj prekašali, nekateri bodo imeli tudi ogromne zaloge zdravja. A na srečo je igranje napeto in v veliki meri zabavno tudi med izgubljanjem. Kot je običajno pri meta-napredku, je vsak nov odklep nadvse zadovoljujoč, saj postajaš vedno močnejši.

Široka paleta sovražnikov, sopotnikov in urokov naredi Hellcard raznolik in zanimiv, tudi ko postane frustrirajoč. In verjemi mi, da ima res veliko stvari, ki jih boš moral razumeti. Prav tako je treba upoštevati, da imajo mnogi sovražniki učinek protiudarca in te bodo rade volje treščili nazaj, v kolikor jih ne ubiješ s samo enim udarcem. To velja tudi za napade, ki ciljajo več tarč in ti lahko povzroči ogromno sivih las, v kolikor nisi previden in ne bereš sposobnosti sovražnikov.

Grafično nisem povsem prepričan v videz igre. Svet papirnatega origamija, vendar lahko prihaja do težav pri razlikovanju med pošastmi, saj sploh v skupini izgledajo precej podobno, medtem ko so dizajni junakov večinoma dobri, barviti, vendar ne preveč polni samega sebe. Dobra je tudi zvočna podloga, čeprav nikakor ne izstopa, zato ne pričakuj kakovosti na ravni polnega AAA naslova.

Zaključek

Razsodba

(+) Navdihujoča drugačnost
(+) Nagrajuje taktično razmišljanje
(+) Zadovoljujoč meta-napredek
(+/-) Ne izstopa iz zlate sredine
(-) Odvisnost od sreče
(-) Trpi za ponavljajočimi se stopnjami in sovražniki

Objava HELLCARD – Recenzija | Kvartopirstvo s hudičevci se je najprej pojavila na HOPsi.

The Last of Us Part II Remastered ohranja isto zgodbo brez sprememb v pripovedi, tempu ali strukturi. Tako novi kot starejši igralci bodo doživeli intenzivno, epohalno in čustveno privlačno zgodbo maščevanja, odrešitve in izgube, kjer sta v osredju Ellie in Abby. Še skoraj štiri leta kasneje je zgodba še vedno izjemno očarljiva in vznemirljiva, kljub pomanjkljivostim glede lotevanja določenih problemov in uvedbe novih, manj všečnih likov. Igralnost je še vedno hitra, zabavna in napeta, s številnimi podrobnostmi pri izdelavi, streljanju, metanju, napadanju in izogibanju.

NAPOVEDNIK

Razvojna ekipa: Naughty Dog
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS5
Trgovina: Povezava
Datum izida: 19. januar 2024
Cena: 49,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Najmočnejša točka The Last of Us je vedno bila neposredno in okoliško pripovedovanje zgodbe. To vključuje tudi zapletena dejanja NPC-jev. Vsi imajo recimo ime, katerega prijatelji kričijo, ko enega umorite s strelnim orožjem, nožem ali zadušitvijo. Igralnost je dodatno izboljšana z uporabo kontrolnikov DualSense prek prilagodljivih sprožilcev in haptičnega povratnega informiranja, kar igro naredi bolj imerzivno, zlasti pri streljanju in doživljanju okoljskih pogojev, kot je dež, ki se odraža preko vibracij na kontrolerju.

Remaster prav tako dodaja več drugih funkcij, ki izboljšajo osnovno igro, vključno z vrsto novih grafičnih izboljšav, kot so podrobna ozadja in modeli, gladkejše animacije in žive barve. Igra vključuje tudi izbiro na izgled in zmogljivost, s stabilnimi 60 sličicami na sekundo v slednjem načinu in splošno ima zdaj igra tudi znatno hitrejše čase nalaganja.

Kar zadeva dodatno vsebino, prenova vključuje presenetljivo količino nove vsebine, ki jo bodo še posebej cenili vračajoči se oboževalci. Prva in najopaznejša je “roguelike” preživetveni način, nazvan No Return. Ta način dodaja odlične nove funkcije in šokantno raven izziva celotni igri. Igralcem daje šest stopenj, od katerih pet vključuje boj ali izogibanje sovražnikom v različnih načinih, vse do končnega šefa. Kot pri večini “roguelike” iger, če umreš kadarkoli vmes, boš moral začeti znova, ne glede na to, kako daleč si prišel. In če si kaj podoben meni, boš umiral na veliko, še posebej, če igraš na standardni ali težji stopnji težavnosti.

No Return način vključuje več vrst stopenj. Tu je zasledovanje, kaotičen in intenziven način, kjer te preganja veliko sovražnikov, in kjer si primoran preživeti, bodisi preko izogibanja le-teh, ali preko drugih načinov, kako se jim izogniti. Obstaja tudi napad, ki deluje kot uravnotežena stopnja novega načina. To stopnjo končaš tako, da odpraviš več valov sovražnikov.

Druga intenzivna stopnja je obramba. Ta način ti zada premagati določeno število sovražnikov, medtem ko ščitiš zaveznika, ki ti bo prav tako pomagal pri njihovem prezgodnjem pošiljanju na onostranstvo. Če ti ali tvoj zaveznik umreta, se stopnja konča in celoten tek je končan. Zadnja in moja najmanj priljubljena vrsta stopnje je zajemanje objektivov. V tej stopnji boš moral, kot že ime nakazuje, najti in odpreti sef v omejenem časovnem okviru ter odpraviti vse sovražnike, ki ga varujejo.

Vendar ima No Return veliko elementov, ki ga delajo polnega izzivov. Eden od njih je sovražna umetna inteligenca, ki je presenetljivo napredna, in kako te sovražniki lahko hitro onesposobijo z nekaj streli ali udarci. Poleg tega igra dodaja več pozitivnih in negativnih spremenljivk, ki naredijo igro mučno živčno.

Čeprav le-te odlično naredijo zanko igranja bolj privlačno in edinstveno, nekatere negativne spremenljivke, kot je omenjeni nevidni sovražnik, dejansko končajo tek, saj ni razumnega načina, kako se spoprijeti z njimi, še posebej pri boju z določenimi vrstami sovražnikov, kot so gobe-moži.

Druga stvar, ki prispeva k težavnosti, je sama težavnostna stopnja. Lažje stopnje naredijo celotno igro skoraj smešno lahko, saj je umetna inteligenca manj inteligentna, njihovi napadi malo škodijo, in lažje se otreseš njihovih poškodb.

Po drugi strani pa so težje stopnje, vključno s standardnimi načini, smešne kot Nemec na pogrebu. Na teh stopnjah je sovražna umetna inteligenca presenetljivo napredna, napadi bolijo bolj, in potrebuješ veliko več udarcev, da onesposobiš nasprotnika. To naredi vsak tek bolj napet in kaotičen, kar izboljša tudi občutek zadovoljstva, ko se enkrat prerineš do konca.

Če se lotimo samih karakterjev, v roguelike načinu lahko prevzameš nadzor nad številčnimi liki, ki so prisotni v osnovni igri. Popoln seznam vključuje Ellie, Abby, Dina, Jessie, Lev, Manny, Mel, Tommy, Yara in Joel. Vendar pa za večino izmed njih moraš najprej opraviti določeno nalogo z enim izmed drugih likov. Da odkleneš Dino, moraš najprej z Ellie dokončati dve stopnji.

Vsak lik ima edinstveno začetno orožje, atribute, izdelovalne materiale in predmete, s katerimi začneš, zato je odklepanje likov in preizkušanje njihovega sloga igranja najboljši način, da najdeš tistega, ki se prilega tvojemu slogu igranja. Igranje z različnimi liki lahko poteka zelo drugače in vsebuje določene subtilne razlike. Na primer, prikriti uboji z Dino in Ellie se izvajajo z nožem, medtem ko Jessie svoje sovražnike preprosto zadavi. Igralci lahko odklenejo tudi oblačila za vsak lik in tako dodajo edinstvenost vsakemu poizkusu igranja.

Nazadnje, način vključuje tudi pet šefov, vsi predstavljajo svoje lastne izzive. Na splošno je No Return način presenetljivo zabaven, intenziven in zadovoljiv nov način igranja, ki pa nikakor ni popoln.

Poleg tega za oboževalce zgodbe nova igranja vključuje tudi nove, doslej nevidene stopnje prek izgubljenih stopenj. To vključuje tri nedokončane stopnje, ki so presenetljivo bolj izpopolnjene, kot bi pričakoval, in so povsem igralne, čeprav očitno manjka več elementov. Eden od njih nima dialoga in zvočnih učinkov, vse izmed njih pa so tudi zelo kratke. Stopnje vključujejo tudi izbirne komentarje razvijalcev, kar dodaja veliko zanimivega vpogleda v to, kaj so načrtovali za stopnje in zakaj so bile prvotno izrezane.

Da zaključim, vključena je tudi druga dodatna vsebina, kot so način prostega igranja kitare, ogled modelov, hitri tekmovalni način in dodatni videoposnetki, ki ti razkrijejo ozadje igre. Ti prispevajo k prijetnemu doživetju, še posebej za navdušence, ki želijo ponovno doživeti igro.

Na splošno je The Last of Us Part II Remastered odličen prenovljen izdelek že odlične igre. Ta različica ne le dodaja nove izboljšave kakovosti življenja, skupaj z vizualnimi in igralskimi izboljšavami, ampak tudi popolnoma novo, zelo privlačno vsebino. Vse to in še več naredi Remaster za dokončno različico igre, ki je vredna svoje cene za nove igralce, še posebej po ceni 10 evrov za tiste, ki se vračajo.

Razsodba

(+) Dobrodošla dodatna vsebina
(+) Nove stopnje
(+) Nov način je zabaven in nudi veliko preigravanja
(-) Vse skupaj bi zlahka lahko izdali kot popravek
(-) Cena

Objava The Last of Us II Remastered – manjša nadgradnja že tako dobrega originala se je najprej pojavila na HOPsi.

Računalniške igre so seveda odigrale pomembno vlogo pri uresničevanju in širjenju tega ne preveč dobrega sporočila Bogov kaosa širšemu občinstvu. Čeprav je trg preplavljen z nešteto akcijskimi in strateškimi igrami različne kakovosti, so bolj introspektivne in karakterno usmerjene izkušnje bile do sedaj grobo zanemarjene. Zato je rusko-ciprski Owlcat Games ponosno stopil naprej s trditvijo, da so zgradili “prvo računalniško igro igranja vlog v vesolju Warhammer 40,000” – dosežek, ki ga pozdravljam, čeprav ne razumem, zakaj je trajalo tako dolgo. S predhodnim izidom Baldur’s Gate 3 so si sovji mačkoni vsekakor zadali ogromen zalogaj, zato dajmo pogledati, ali so uspeli dostaviti nekaj vrednega, da nosi naziv velikega Cesarja.

Razvojna ekipa: Owlcat Games
Založnik: Owlcat Games
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO
Steam: Nakup
Datum izida: 7. december 2023
Cena: 49,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Dobrodošel v deželi krompirjevih poganjkov

V Rogue Traderju nisi niti superčloveški bojevnik, niti brezimni poveljnik neštetih brezimenskih vojakov. Si nepričakovan dedič družine von Valancius, starodavne dinastije močnih trgovskih baronov. Gre za raziskovalce/trgovce, katerim poseben politični status daje večjo svobodo pri krmarjenju po ksenofobičnem in pokvarjenem Imperiju, polnem pravil. Po kratkem prologu, kjer doživimo nekaj zabadanja hrbtov in predstavitev osnovnih mehanik, se nenadoma znajdeš kot absolutni vladar več kilometrov dolge vesoljske ladje in par tisoč duš, ki trdo delajo, da jo ohranjajo v pogonu. Herojstvo in pustolovščina čakata – a na obzorju so se znašli temni oblaki.

Seveda moraš pred tem zgraditi svoj lik – konec koncev gre za igro vlog! Različni portreti likov, ki jih najdeš na izbiro, predstavljajo vrhunsko vizualno poslastico, vendar bi si želel videti malo več raznolikosti ter nenazadnje večje število raznolikih opcij. Mnoge možne konfiguracije so na koncu videti precej podobno, s krompirjevimi poganjki in izbočenimi čeljustmi vsepovsod, na ne nujno pričakovanih mestih.

Sicer je ustvarjanje lika v veliki meri znan proces, kjer po določitvi videza svojega lika izbiraš med različnimi ozadji, arhetipskim razvojem klas in drugimi značilnostmi. Tvoj domač planet, prejšnja kariera in travmatična preteklost vse prispeva k oblikovanju lastnosti in sposobnostmi in pripomorejo pri razvoju unikatnega sloga igranja. Nič ni posebej revolucionarnega, vendar sem kljub temu preživel nekaj ur med analizo različnih kombinacij. Oboževalci univerze Warhammer bodo zagotovo cenili, da različne možnosti niso le abstrakcije kot “vojščak” ali “lovec”, ampak so ukoreninjene v pisano vesolje igre. Bi pa bil vesel malo večje izbire klas, saj sem po dveh urah in pol v partiji šestih imel tri osebe z isto klaso in podobnimi spodobnostmi.

In tako je bil rojen Edmund von Valancius, ostrostrelski taktično nadarjen poveljnik Astra Militariuma z željo po širjenju imena Velikega Cesarja po neraziskanem vesolju.

Bojevanje po vesolju in po tleh

Ker Owlcat izrecno omenja igranje vlog, sem takoj pomislil na klasične naslove, kot so Baldur’s Gate, Neverwinter Nights in Fallout – igre, ki so, morda ironično imenovane, temeljile na izometričnem nadzoru skupine likov s poteznimi bitkami. Rogue Trader temelji na podobnem igralnem sistemu istega imena, in s svojimi poteznimi bitkami, raznoliko širino opcij v pogovorih in psevdo-izometrično perspektivo kamere, se igra močno naslanja na nostalgično in konvencionalno formulo.

Seveda so tu tudi novitete. Morda gre največ razlik že v samem stilu bitk, ki jih komplimentirajo tudi med-ladijski konflikti v vesolju Warhammer. Koronus sektor – oddaljeni kotiček galaksije, v katerega je igra postavljena – je poln priložnostnih piratov, raznovrstnih heretikov in še marsičesa hujšega. Različni strelski loki, manevriranje in polnjenje ščitov so bistveni deli teh vesoljskih bitk, ki, v nasprotju z drugimi okolji igre, delujejo nekoliko pusto in abstraktno. Kljub temu pa medgalaktični boji in njihova spremljajoča ekonomija nadgradenj, posadke in popravil dodajo malo dodatnega leska in pomagajo prodati fantazijo Rogue trader-ja.

Druga točka, kjer Rogue Trader odstopa od norm, je v zvezi z trgovino in inventarjem. Kjer mnoge druge igre igralcem napolni žepe z neumnostmi in smetmi, ki jih nato prodaš trgovcem, Rogue Trader pa to obrne malo drugače. Tvoji žepi bodo še vedno polni smeti, vendar je ne boš mogel enostavno prodati komurkoli.

Namesto tega se vse spakira v različne pakete, ki jih lahko podariš bolj ali manj sumljivim trgovskim organizacijam. S tem povečaš svoj sloves pri ustrezni frakciji in odkleneš nagrade v obliki dodatne opreme in virov. Zakaj so to naredili, je malo težko določiti. Po eni strani se zdi nekoliko neintuitivno glede razumevanja vrednosti vsega, saj lahko po drugi strani vse stvari od trgovcev “kupiš” zastonj, v kolikor imaš dovolj visok sloves in “profitabilnost”. Po drugi strani pa cela ideja izvoza blaga zelo dobro harmonizira z igralčevim statusom.

Običajni bojni sistem je na prvi pogled bolj tradicionalen, z liki, ki se izmenjujejo pri premikanju in napadanju. Če si že kdaj igral igro istega žanra, ne bi smel biti popolnoma izgubljen. Vendar pa sistem še vedno vsebuje nekaj lastnih idej. Ena je, da se po napadu ne moreš več premakniti. Sprva se zdi kot nadležna omejitev, vendar s to omejitvijo pride ustvarjalnost. Vloga častnika je še posebej dobra pri kršenju pravil igre z dajanjem dodatnih potez drugim likom. Tako lahko postopoma začneš skakati naprej v vrsti in napadati izven sekvence. Hkrati lahko nenadne spremembe v toku boja odklenejo posebne sposobnosti, in vsaka uporaba magije počasi redči ločnico med našim svetom in svetom demonov…

Nekaj svojevrstnega

Kljub prepoznavnemu izhodišču se Rogue Trader še vedno čuti kot lastna igra. Ker gre za digitalno igro, je v ozadju vključenih veliko skritih metov kock in izračunov. To drži tako v bitkah kot tudi v drugih situacijah. Po mojih izkušnjah strateška igra uspe ali propade glede na sposobnost igralca, da se uči iz svojih napak, in ker igra vsebuje malo morje različnih pasivnih in aktivnih sposobnosti, je tu prisotnih več takšnih situacij.

Vsekakor se splača izvedeti več o tem, kako dejansko delujejo krvave bitke, saj jih igra obsežno uporablja. Seveda jih včasih lahko preprečiš s pogovorom ali taktično domiselnostjo vendar je moto Warhammer 40,000 z razlogom “OBSTAJA LE VOJNA” in nisi tu, da bi pleskal… razen s krvjo. Nekateri bi si želeli, da bi bile igralčeve sposobnosti – od znanja o imperiju, vesoljcih in veri do zdravilstva in zlatega jezika – bolj izkoriščene, vendar situacijo popolnoma razumem. Univerza je po svoji naravi ultimativna, in težko je najti ravnotežje tem, koliko boja je preveč boja v svetu, kjer le-ta predstavlja 90% sveta.

Vendar pa je zame največja inovacija – ali najbolj zanimiv prispevek k žanru – združevanje klasičnega računalniškega RPG-ja z Warhammer 40,000. Stvaritelji se morda radi naslanjajo na trope in teme znanstvene fantastike, vendar je življenje v 41. tisočletju postalo popolnoma svojevrstno napram drugim franšizam – kar je dobro. To je svet, poln ksenofobije, dogmatičnega vraževerja in nepojmljive tehnologije. Svet, kjer je najhujša paranoja pogosto upravičena, kjer je sosed vedno heretik in kjer nenehna vojna ostaja edina stalnica.

Ampak najpomembneje je, da gre za svet, katerega moralni kodeks je precej oddaljen od naše običajne percepcije tega, kaj je prav in kaj narobe – in to vesolje naredi zanimivo za igranje. Primer tega je, da je včasih vredno razstreliti svet s par milijardami civilistov, če boš s tem otežil napredek silam kaosa. Če si dogmatični sledilec pravil, obstaja veliko priložnosti za izvedbo tistih, ki odstopajo od ozke poti pravičnosti in vesolje je polno prepovedanih ritualov in okultnih artefaktov, ki le čakajo, da jih nekdo uporabi. Tretje etično “načelo”, s katerim igra deluje, daje prednost skupnosti in kompromisu. Morda ponuja bolj sprejemljiv pogled na dobro in zlo – toda v 41. tisočletju to morda ni tisto, kar pričakuješ.

Fino je videti, kako se razvijalci niso izognili prikazovanju gršega dela vesolja. Mnogi pripovedni tropi, ki bi se drugje lahko zdeli klišejske – velika naloga, neizbežna usoda, težke odločitve, notranji demoni – imajo tukaj dodatno brutalno težo: Nisi trgovec na črno zaradi tega, ker je Patrick Stewart to napovedal v sanjah, temveč zato, ker bi ti to lahko močno koristilo v prihodnosti.

Težko je uskladiti tipična pričakovanja o pustolovščini, heroizmu in enotnosti s svetom, ki ga zaznamuje pesimizem in nezaupanje. Družbeni, politični in verski konflikti resnično dobijo glas in obraz skozi spremljevalce, ki jih srečate v igri. Tu razvijalci plešejo težek ples med ustvarjanjem likov, ki so hkrati karizmatični in zanimivi, vendar tudi svojevrstni. Bojevita nuna mora biti fanatična in ksenofobična – kot diktira njena pripadnost – brez da bi to povsem onemogočilo njeno družbo. Čarovnica mora biti uporniška in skrivnostna – ne da bi dejansko nase navlekla vsakega inkvizitorja.

Denar je sveta vladar

Največja kritika glede igre leti predvsem na vprašanje financ. Rogue Trader je robustna igralna izkušnja, ustvarjena s spretnimi rokami, vendar ni dvoma, da bi lahko bila še veliko boljša, če bi bil njen proračun večji. Ne gre za to, da izgleda kot cenena smet – vendar je še vedno podvržena nadležnim tehničnim omejitvam.

Mnogi vizualni učinki bi lahko bili bolj bleščeči, pogovori bolj poglobljeni z več opcijami (sploh glede na to, kako nas je zadnje leto razvajal Baldur’s Gate 3), več pogovorov bi lahko imelo glasovno spremljavo, vendar je moje glavno razočaranje omejena kamera, ki v resnici ne omogoča, da bi se približal glavnim likom in svetu okoli njih. Rogue Trader zna pokazati toliko zanimivih in nenavadnih vidikov vesolja, več kot le oklepnike in tanke, zato je škoda, da kamera ovira pot potopitve v svet.

Ko rečem, da je Rogue Trader spominja na klasike vlog, kot sta Baldur’s Gate in Fallout, na žalost to velja tudi za tehnične težave. Več različnih animacij je včasih prenehalo delovati, sovražniki so parkrat zamrznili pred končanjem njihove poteze in le-to nadaljevali komaj po minutnem predahu, določene spodobnosti ob izidu niso delovale in odločitve včasih niso najbolje razvidne. Deli uporabniškega vmesnika so brez besedila in govor ne ustreza vedno tekstu na ekranu.

Vse to so stvari, ki sem jih doživel v drugih igrah iste vrste, in škoda je, da so negativne tradicije ostale ohranjene. Na srečo nisem doživel, da bi se kakšna naloga ali potek misije zataknila, vendar moram priznati, da sem pogosto mislil, da gre le za vprašanje časa. Z vsem tem v mislih, skupaj s hitrim pregledom razvojnega tira razvijalcev in zgodnjimi napovedmi razširitvenih paketov za prihodnje leto, si težko ne predstavljam izboljšano in konsolidirano definitivno izkušnjo v prihodnosti.

Rogue Traderja nočem prikazati kot nedokončano ali omejeno igro. To je dobro napisana vesoljska pustolovščina z ogromno vsebine in igralnim časom, ki lahko znaša tudi sto ur. V primerjavi z letošnjimi velikimi naslovi, kot sta Baldur’s Gate 3 in Starfield, morda ne izgleda kot pisana noviteta, vendar sta nas Larian Studios in CD Project Red naučila, da ne smemo podcenjevati evropskih razvojnih studiov, kar se tiče RPG-jev. Moja kritika igre zato ni, da je preveč podobna klasikam, ampak, da je trenutno žrtev nekaterih njihovih težav.

Razsodba

(+) Prvi Warhammer 40.000 RPG s fokusom na zgodbo
(+) Več kot spodobno igranje vlog
(+) Zanimive novitete
(+) Odlična atmosfera in zanimiva narativa
(+/-) Razumevanje sveta zahteva poznavanje Warhammer univerze
(-) Tehnične težave
(-) Ponekod so opazne omejitve žanra in proračuna

Objava Warhammer 40,000: Rogue Trader – Vojna, trgovina in pustolovščine v neznano se je najprej pojavila na HOPsi.

Pogosto se zdi, da Football Manager vsako leto naredi le majhne korake, s komaj dovoljšno spremembo, da upraviči nadaljevanje in ohrani zvestobo oboževalcev. Vendar so tokratne izboljšave na področju realizma ter nadgrajene grafike kar velik korak naprej. Skupaj s presenetljivo količino novih funkcij prekinejo ta niz in nas nagradijo z eno najboljših nogometnih simulacij doslej.

Razvojna ekipa: Sports Interactive
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, PS5, XSX, XO, NS
Steam: Povezava
Datum izida: 6. november 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Športna simulacija

Pamet v roke in oči na pašo

Miles Jacobson, vodja studia, je priznal, da so lani “zajebali” stvari, toda letos nas je presenetil z ljubezenskim pismom franšizi. Res, igra prinaša nekaj prepotrebne svežine, dovolj, da pozabiš na lanske frustracije in se zaljubiš v igro, kot da bi se zaljubil v najboljšega prijatelja po tem, ko si ga lani zasovražil, ker ti ni hotel dati denarja za burek.

Moram priznati, da sem bil sprva skeptičen glede obljub razvijalcev, vendar sem bil prijetno presenečen nad doživeto izkušnjo. Tako sem se odločil, da se poglobim v igro, raziščem vse novosti in delim svoje mnenje glede te neverjetne izkušnje za vsakega zagrizenega ljubitelja nogometa.

Dve od najopaznejših sprememb novega nogometnega menedžerja sta pametnejša umetna inteligenca in izboljšana grafika. Končno se zdi, da so naredili več kot le kozmetične popravke, kar daje igri nov zagon. Grafika je boljša, vendar še vedno opazimo nekatere čudaške animacije. Občasno izgleda, kot da bi igralci imeli mišice, polnjene z betonom. Kljub temu je to morda le predjed tega, kar nas čaka z novim Unity motorjem naslednje leto.

Velik poudarek so letos dali izboljšanju prestopnega trga, in rezultati so očitni. Umestili so več inteligence v umetno inteligenco, ki zdaj sprejema bolj inteligentne in realistične odločitve. Pogajanja so težja, klubi pa zdaj zares izbirajo igralce, ki se prilegajo njihovi strategiji. Sprva se to sliši kot slaba novica, vendar v praksi pomeni bolj avtentično izkušnjo, ki te vedno drži na trnih.

Izboljšave prodaje in kupovanja igralcev

Preizkusil sem tudi novo funkcijo posrednika pri prodaji igralcev, ko sem skušal prodati odvečne igralce pri Bristol City. Naivno sem pričakoval, da bom z lahkoto zaslužil gore denarja, a igra me je hitro spustila nazaj na realna tla.

Posrednik je hitro in učinkovito pomagal pri nekaterih poslih, vendar ni šlo za čudežnega dečka, ki bi kovčke napolnil s 500 € bankovci. Čeprav bi bilo lepo, če bi ta funkcija veljala tudi za posojanje igralcev, sem bil zadovoljen z njeno učinkovitostjo pri prodaji odvečnih igralcev. Na žalost sem moral posoditi nekatere igralce, ki jih nisem mogel prodati, kar kaže, da umetna inteligenca ne kupuje več vsakega dostopnega igralca, temveč izbira glede na potrebe kluba. To pa pomeni, da moramo menedžerji postati bolj premišljeni pri prestopnih odločitvah.

V teh izzivih na trgu so neposredni pogovori z agenti igralcev, kar je sicer nezakonito v pravem nogometu, a v igri se zdi povsem sprejemljivo. Agent ti direktno pove, ali je igralec zainteresiran za prestop in kakšne pogoje želi v svoji pogodbi. To prihrani veliko časa, kar je dobrodošlo, saj je igra že tako časovno potratna.

Vendar pa igralski trg še vedno ni brez napak. Doživel sem situacijo, ko mi je Man City pošiljal ponudbe za nakup igralca, ki sem ga že prodal, kar je povzročilo zmedo in zavlačevanje v prestopnem roku. Tudi nekateri izkoriščevalski triki so še vedno prisotni, na primer kratki koti, ki skoraj vedno privedejo do strelov na gol.

Taktične izboljšave na zelenici

Glede taktičnih in igralnih vidikov igre sem bil navdušen nad dodatkom nove vloge igralca, in sicer Inverted Fullback. Ta vloga omogoča, da se bočni branilec premakne v osrednji vezni vrsti, ko je žoga na nasprotni strani igrišča, medtem ko se drugi igralci ustrezno umaknejo. To ti omogoča posnemanje sloga menedžerjev, kot je Pep Guardiola, vendar je celoten koncept pozicijske igre še vedno v razvoju. Sanjam o dnevu, ko bom lahko nastavil sekundarno formacijo, ko moja ekipa nima žoge, kar bi dodalo še en realističen vidik taktiki.

Vendar pa je razvijalec uspešno popravil zastarele aspekte igre, kot so koti in prosti streli, kar je velik plus. Novo oblikovanje “set-piecov” je preprosto za nastavitev, saj umetna inteligenca zdaj samodejno prilagaja postavitve glede na veščine posameznega igralca. To je močno olajšalo postopek nastavljanja podrobnejše taktike in petnajstminutno delo je postalo petminutni sprehod skozi nastavitve.

Posebno sem bil zadovoljen tudi z novo opcijo trenerjev za kote in proste strele, saj to odraža sodobno stvarnost v svetu nogometa. Novosti niso samo realistične, ampak tudi dodajajo kakovost igri, saj je veliko tekem odločenih s pomočjo kotov in prostih strelov, igra pa to zdaj dosti bolje odraža.

Trn v metaforični grafični peti

Glede na vizualni izgled gojim mešane občutke. Na eni strani so igralci in igrišče videti privlačnejši, z nekaj izboljšavami v animacijah igralcev in teksturi igrišča. Gibanje žoge in določeni gibi igralcev so veliko bolj avtentični kot prej, čeprav v veliki meri še vedno gre za isto stvar, ki nam je poznana.

Toda na drugi strani še vedno opažam nekaj togosti pri teku igralcev, kot da imajo pošten “muskelfiber”, in tako igralci kot gledalci še vedno izgledajo kot liki iz starejših animacij na YouTube. Čeprav so udarci boljši, obrambe vratarjev še vedno izgledajo nerodno. Kljub temu, da težave s grafiko trajajo že vrsto let, gojim upe, da bo to naslednje večje področje izboljšav z novim Unity motorjem. Videli bomo, kaj bo prinesla prihodnost, a dotlej bo Football Manager 2024 več kot potešil želje vsakega, ki se pred ekrani rad kritizira trenerja njegove najljubše ekipe.

Razsodba

(+) Izboljšana umetna inteligenca, sploh na prestopnem trgu:
(+) Nova funkcija posrednikov pri prodaji igralcev
(+) Pogovori z agenti igralcev
(+) Izboljšave na področju set-piecov
(+/-) Mešani občutki glede grafičnih izboljšav
(-) Hrošči in izkoriščevalske prakse

Objava Football Manager 2024 – Vstopi v novo dobo menedžerstva se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj torej lahko rečem po par mesecih? Glede stabilnosti in tehnične plati se je izšlo presenetljivo dobro – veliko bolje kot pri Diablo 3. Čeprav so strežniške težave dandanes nekako že stalnica ob izidu novih iger, strežniki večino časa delujejo popolno. Opazil sem tudi, da je trgovina z mikrotransakcijami ostala zvesta obljubam Blizzarda. Tam lahko kupiš le kozmetični lišp in ničesar, kar bi vplivalo na igranje. Je pa v zameno zadnja moda pregrešno draga – 10€ za konjski oklep se zdi kot prekanjena referenca na začetek mikrotransakcij – vendar nenazadnje še vedno gre le za kozmetiko. Dajmo se torej lotiti vsega, kar Diablo 4 trenutno nudi, da vidimo, ali bo uspel konkurirati prihajajočemu Path of Exile 2, katerega izid se prav tako počasi približuje.

Razvojna ekipa: Blizzard Entertainment
Založnik: Blizzard Entertainment
Platforme: PC, PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox Series X in Series S, Xbox One
Povezava: Link
Datum izida: 5. junij 2023
Cena: 69,99 €

Zvrst: akcijski RPG

NAPOVEDNIK

Vse se začne s kompromisi

Ampak – kako naj sploh začnem debato o Diablo 4, če ne rečem, da gre v osnovi za vse, kar smo se navadili, da Diablo prinaša? Gre za igro, ki jo lahko igraš ure in ure in se ne rešiš preplavljajočega občutka: kmalu, res kmalu, vsak trenutek, zdaj zdaj bo postalo res dobro. Sčasoma igra res postane dobra, a to pride z močnim občutkom kompromisov.

Kompromisi izhajajo iz vrste zapletov, ki se pojavijo pri igrah, kot je Diablo 4. To je serija, ki med drugim temelji na tvoji zasvojenosti z ponavljajočim se lovom na boljšo, bolj sijočo opremo. Gre za serijo, prilagojeno za hrepenenje, zasvojenost ali prisilo, kakor koli že želiš to opisati – gre za neko vrsto hitre hrane v svetu iger in odprtem sprejetju te vloge. Konec koncev lahko veliko iger v končni fazi primerjamo s porcijo iz McDonaldsa; in veliko drugih razvijalcev je to pripravljenih priznati. S tem ni prav nič narobe. Ne rabi biti vse, kar pojemo, zdravo in dobro za nas… včasih si preprosto želiš masten hamburger oziroma sijoč kos fascinantnega plena.

Med vso dobroto, ki te takoj potegne v igro in ki kasneje omogoča skorajda neskončno količino vsebine, pa so na koncu nagrade ene bitke smeti v primerjavi z naslednjo. Številke nikoli ne prenehajo rasti. Tako je Diablo 4 primoran biti več kot zgolj to. Gre tudi za igro, narejeno v stilu bogastva in razkošja. Odpre se s kinematografsko prikazanim napetim bojem med dobrim ter zlim, skupaj z obscenimi podrobnostmi, ki vrhunec dosežejo s prikazom demonke Lilith, glavne antagonistke in ‘matere ‘ smrtnega sveta, ki se ponovno vrača v obstoj iz vrste raztegnjenega krvavega tkiva iz žrtvenega možakarja.

To pa odpre zgodbo, ki je povedana s svojevrstno nerodnostjo. Ves čas zasleduješ senco Lilith, od enega zamujenega dejanja groze do drugega in prisotni so tradicionalni trije elementi Blizzarda: izredno podrobna kinematografija, ne ravno impresivne igralne sekvence in komično osnovni prizori pogovora, kjer se tvoj lik vrti na mestu in brez animacije preskakuje med sogovorniki – kot otrok, ki vodi klepet med akcijskimi figuricami.

Stranske naloge so, čeprav jih je ogromno, enodimenzionalne mini-misterije, kot je zbrati 20 kosti ali česarkoli drugega. To ti da priložnost, da se pogovoriš s tipično neizogibno trpečim stranskim likom, katerega edina odrešitev je, da mu prineseš par kosov naključnih smeti. Konec koncev se vedno znova vse vrne k osnovni zgodbeni strukturi. Nekaj je narobe; za to je kriv demon; ubij demona; prejmi nagrado.

Vizualno privlačen svet, vendar brez poglobljene zgodbe

V kolikor to zveni kot nekaj zate, te čaka bogastvo. Okolja v Diablo 4 so natančno izrisana do presežka. Vsak temen majhen kotiček s pajki, ki ga verjetno nikoli ne boš obiskal, je od blizu deležen enake mere podrobnosti kot veliki kičasti oltarji in ogromne tapiserije.

Prav tako malokatera igra zmore konkurirati iz perspektive glasovnega podajanja. Lorath, potraten Horadrim, ki prevzame vlogo Deckarda Caina, je v igri glasovno upodobljen s strani Ralph Inesona, igralca iz prestižnih dram, kot so med drugimi Igra prestolov, Černobil in Zeleni vitez. Njegov plemiški leedski naglas je v igri predstavljen z neverjetno razkošno vernostjo moškega, ki si ga našel pijanega med hlevskim gnojem.

Tudi glasbena spremljava je podobno veličastna – dobesedno polna veličine, katoliškega maksimalizma, da bi se vsi v Warhammer 40.000 počutili ljubosumne. Dvignemo se daleč od preprostih, odločno drugačnih požirkov originalnega Diablo, čeprav so od časa do časa še vedno prisotni.

Ampak genialnost je v načinu oblikovanja zvokov Diablo 4, ki so tu, da se jih ignorira – kako so prilagojeni ušesu nekoga, ki je tukaj bolj kot ne zato, da bi raznovrstne okostnjake brcal, dokler ne odvržejo zadnjega evra. Na nek način je Blizzard našel način, kako epifoni in orkestri postanejo precej nevsiljivo ozadje za poslušanje med pravičniškimi masovnimi poboji. Klasični Blizzard. Ampak več kot samo boj, gre za malenkosti, ki se najdejo tudi drugje – vpadljivi zvoki menijev, padlih zlatih kovancev in udarcev nove opreme, ki zapuščajo plesnive dlani starega lastnika.

Izziv ravnovesja med zabavo in naporom

Sam boj v Diablo 4 je včasih užitek, včasih pa tudi muka. Odvisno od tega, kakšna so tvoja čustva do ponavljajočega se iskanja boljše opreme. V prvih 20., morda 30. stopnjah, se boš morda počutil malce razočaranega. Obljuba nečesa boljšega – plena, veščin, sposobnosti, kombinacij, bitk, drame – je vedno tik za vogalom, vedno zunaj dosega. To velja za večino igre. Čeprav izgleda in zveni senzacionalno, boj sprva sam po sebi ni preveč nagrajujoč. Tvoje sposobnosti vsekakor nosijo določeno mero zadovoljstva, vendar z disonanco, ki se ne počuti tako udarno, kot bi pričakoval.

Tvoj odziv bo precej odvisen od tega, katero klaso izbereš in kako gradiš svoj lik. Obstaja pet razredov – Barbar, Čarovnik, Begunka, Druid in Nekromant, vsak s svojim obsežnim drevesom veščin, vendar tudi različnim osnovnim stilom igranja. Barbari do konfliktov pristopajo neposredno ter za večino škode uporabljajo dejanska fizična orožja, ki jih poberejo s tal, občutek harmonije ali disharmonije tvojih sposobnosti pa izhaja iz tega, katero orožje dodeliš kateri sposobnosti.

Moj prvi Nekromant, pa je bil za razliko popolnoma osnovan na sposobnostih, usmerjenih v nadzor krvi. Zdel se je dobro optimiziran in me je enostavno popeljal skozi večino igre – čarobni izstrelek, imenovan krvna sulica, povzroči škodo in ob čaranju zahteva esenco, glavno dobrino klase; razstreljevanje trupel padlih sovražnikov ti da esenco in te zdravi; druge spretnosti to zdravljenje spreminjajo v moč, kar naredi tvoje sulice močnejše… krog se ponovi. Vsekakor zadovoljujoče, vendar hkrati naporno in zelo ponavljajoče se.

Glede na izbrane sposobnosti lahko ustvariš ‘mikro-intenzivne’ tehnike bojevanja, ki bodo zahtevale veliko preciznih vnosov v kratkem času – nasploh lahko pričakuješ veliko klikanja. Prednost je, da se uspeh počuti trdno zaslužen in neposredno povezan s tvojimi sposobnostmi. Slabost pa je tih glas v ozadju možganov, da si si morda nepotrebno otežil življenje. To je težava min-max iger, kot je Diablo. Sam si lahko pokvariš zabavo v iskanju učinkovitosti, in čeprav te ta bogato nagradi, lahko določena stvar nagradi, a se hkrati počuti prazno.

Vendar ne morem zanikati, da je razpon in globina možnosti več kot opazna – razkošje, ki ga veliko iger ne premore. To je še dodatno povečano z mehanikami srednje ter pozne igre, ko začnejo sovražniki odmetavati legendarne predmete. Res, prava zabava se prične komaj, ko odkleneš dovolj veščin in dodatnih opcij, da pričneš zaznavati sinergijo, skupaj z resnično zanimivimi bonusi, ki jih nudi oprema.

Blizzard ne zmore iz svoje kože

Največja zabava pa prihaja iz malenkosti, kar se skoraj zdi nasprotno temu, kar Diablo 4 v osnovi želi. Igranje z imeni karakterjev in predmetov, kot sta Unholy Dancer ali Sacred Trash – več kot očitno je tu prisotne nekaj namerne norčavosti iz smeri Blizzarda. Toda ta norčavost se zdi skoraj kot dejanje upora proti temu, kar Diablo 4 je – ali natančneje, kako se boji, da bi ga videl.

To je resnična točka, kjer se zame zanimanje za igro ustavi. Kolikor je Diablo 4 po eni strani lep (lepota je beseda, ki jo pogosto uporabimo, kadar želimo na lep način reči “visoka ločljivost”), je svet agresivno grd. Ha! ampak grd v visoki ločljivosti! Izjemno izrisani odtenki krvi na stenah in tleh, gnojne barve na površinah in gruče trupel, kjer lahko skoraj zavohaš trpki smrad razpada, so obilno čudoviti. Realistična igra sveta, ki se zdi ves čas naravnost iz mladinske revije iz leta 1990.

Ampak… ne vem – ali vsaj ne morem povedati, če je to namerno ali povsem po nesreči. Kar želim povedati, je, da razvijalci v resnici ne verjamejo v golo estetiko Diablo. Ali vsaj, da ne verjamejo v to, kar je Diablo bil pred četrtim delom. To je nadaljnje podkrepljeno z načinom, kako je prepoznavnost serije uporabljena v Diablo 4. Ni govorov ob umiranju, samo nejasni ali zavestno neresni klici. Vsa semantična obremenitev serije, ki jo ne bi opazil, če se ne bi številni prijatelji, ki še niso odkrili serije, zdaj prvič začeli kockanje z demoni. Vprašanja, kot so ‘Kaj je to pandemonium?’ ali ‘Kaj je tisto, kar bi naj bilo ekstremno pomembno?’ Ali ‘Kaj je Arzovski zakonik?’ So postala del standardnega diskurza med igralci, ki jih zanima več zgodbe. Škoda je le, da Diablo 4 noče povedati, kaj je pandemonij, kaj je tista ekstremno pomembna stvar in kaj je Arzovski zakonik. Ker Diablo 4 jasno ni tukaj, da pove zgodbo, ampak konec koncev za to, da ti s plenom dvigne serotonin in poteši osnovno človeško željo po novih, boljših, bolj svetlečih stvareh.

Tako se, kjer se to da, izogne poglobljenemu pogledu v zgodbo in te raje zapelje do igralne sredice. Zdi se mi, da se s tem prične tudi nekaj očitnih težav. Ne, ne želim reči, da Diablo 4 ne more obstajati kot živahna, akcijska igra, vendar se s tem odcepi od svoje zgodovine. Ne želi povedati zgodbe, ampak živi v svojem adrenalinskem svetu. Toda ta svet Diablo 4 nima nobene kohezivne zgodbe, le zaporedje vizualnega in mehanskega šarma. V želji, da bi bila igra bolj “temna” in “nezdrava”, je vse že tako stereotipno, da izgubi zanimanje. Obstaja pa še nekaj, kar Diablo 4 noče omeniti, ali bolje rečeno za kar noče prevzeti odgovornosti. To je dejstvo, da te skuša zadržati za ploščkom, vendar nikoli ne želi, da bi igral dlje, kot je to potrebno.

Pogled v prihodnost – Ali bo igra izpolnila svoj potencial?

Za izdelavo razširitev, novih legendarnih predmetov, dodajanja veščin in izboljšav bo Blizzard potreboval nekaj časa in povsem verjetno je, da boš hitro presegel točko, kjer se zanimivosti končajo. Gre za igro, ki ti obljubi popolnoma preveč sijoče vsebine in obljubo drži slabše kot slovenska vlada.

Dejstvo je, da je Diablo 4 popolnoma funkcionalna igra, vendar to enostavno ni dovolj. Za razliko od večine žanrov, kjer se igra enostavno izda in je to konec zgodbe, si Diablo 4 tega enostavno ne more privoščiti. Tako zaenkrat ne zmore, ali pa ne želi popolnoma zapolniti svojega sveta, saj bi se s tem končala tudi opcija konstantnega doprinosa denarcev v blagajno. To je povzročilo določeno količino nasprotovanja med igralsko bazo – kaj bo tokrat tisto, kar bo prinašalo denar po začetnem nakupu igre? Zakaj bi sploh igrali igro, ki res nudi ogromno, ampak zahteva še več?

Vse to je seveda prednost za Diablo 4, saj je igra zasnovana za molzenje. Vendar s tem vedno obstaja nevarnost, da igralci enostavno pozabijo na igro, preden sploh prav padejo noter. Ljubitelji zvestobe, ki so nekoč gledali Diablo 4 kot boljšo različico Diablo 3, so zdaj videli resnico. Po mnenju mnogih, ki so do sedaj imeli priložnost, da ga igrajo, bo trajalo še leto ali celo dve, preden bi igra lahko prišla do ravni, kjer si zasluži več sto ur časa. Težje bi to dejstvo izrazil bolje kot s stavkom, da Diablo 4 v osnovi ni bil narejen, da bi bil dobra igra, temveč, da bi se dobro prodajal.

Ampak – a to pomeni, da je Diablo 4 slabo nadaljevanje? To je tema za podrobnejšo razpravo, saj vse ni tako preprosto, kot se morda sliši. Temačnost serije se ne zdi kot nekaj, kar je bilo ignorirano, ampak kot nekaj, kar so skušali in niso uspeli v celoti izkoristiti. Tako imam občutek, da bodo na tem še delali v prihodnjih letih. Včasih gre igra enostavno v napačno smer, kot je to bilo prvotno razvidno iz Diablo 3, ampak na koncu je tudi ta našel pravo pot. Toda z Diablo 4 se zdi, kot da razvijalci niso mogli vključiti vsega, kar so želeli.

To pa prinaša še drugo vprašanje: v katero smer se bo Diablo 4 premikal v prihodnosti? V kolikor bodo igralne številke visoke, bo verjetno prihodnost precej svetla. Ampak trenutno me daje razočaranje, da Diablo 4 ni prinesel še več. Še več raznolikih velikih šefov, še več predmetov in še več končne vsebine. Toda to je zaenkrat zgolj potencial za Blizzard, da razširi svet v prihodnosti. Konec koncev, to je igra, ki je kot idealna za polnjenje denarnic. Zakaj njeni lastniki ne bi želeli, da bi jo vsi igrali in zakaj je ne bi v ta namen naredili čim boljše?

Razsodba

(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Tehnična dovršenost in izpiljenost
(+) Odlična vizualna podoba
(+) Nadvse sijajen zvok: od govora, do glasbe
(+) Zadovoljujoče se mehansko igranje
(+/-) Vidi se, da je veliko stvari še na čakalni listi
(-) Premalo vsebine za vrsto iger, kot je to Diablo
(-) Ponavljajoče se igranje
(-) Premalo fokusa je danega na samo zgodbo

Objava Diablo 4 – Pričakovanja, kompromisi in popotovanje v temačnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj, 10 let po izidu drugega dela je končno prispelo tudi nadaljevanje, ki nadaljuje poslanstvo prvenca. In po dobrih dvajsetih urah igranja moram priznati – Company of Heroes 3 je ena najbolj taktično zadovoljivih in izpiljenih realno-časovnih strategij zadnjega desetletja. Če si preizkusil Iron Harvest, boš dokaj vedel, kaj pričakovati od te novodobne obuditve formule iz časov druge svetovne vojne. Le, da tu velike hodeče robote zamenjujejo kupi dizla, železja in svojevrstnega šarma.

Razvojna ekipa: Relic Entertainment
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 23. februar 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

NAPOVEDNIK

Vojno igrišče

Company of Heroes 3 spremeni okolje na sredozemsko fronto in je postavljeno na območje Italije in Afrike. V primerjavi z običajno evropsko in pacifiško fronto nudi svež predah, in čeprav Company of Heroes 3 nima nobenih resnično revolucionarnih mehanskih sprememb, je to strateško igranje najbolj ekspanzivno in kaotično, kar jih je kadarkoli bilo. Bujne mediteranske italijanske pokrajine ustvarjajo veliko drugačno atmosfero od tipičnih blatnih rjavih in sivih bojišč, ki jih najdemo v običajnih igrah druge svetovne vojne, ki v glavnem pokrivajo dogajanje v zgornji polovici Evrope.

Pri igranju za opis sem se osredotočil predvsem na kampanjski del, saj tega smatram za kritični del vsake strategije tega žmoha. Company of Heroes 3 ponuja osupljivo količino vsebine, s kopico zemljevidov, več nacij z raznimi frakcijami in par večigralskih načinov. Seveda se tu da še marsikaj postoriti, saj so odsotne nekatere pričakovane velesile, ki sicer nimajo kaj za delati na mediteranski fronti. A bi bila vključitev novih in starih nacij, kot so Sovjetska zveza, Japonska in Jugoslavija kljub temu dobrodošla, če ne drugje pa v večigralskih in enoigralskih spopadih.

Glavni del igre predstavlja ogromna kampanja, ki pokriva izkrcanje zaveznikov na območju Italije. To je popolna noviteta v franšizi, saj taktično premikanje opravljaš na ogromnem zemljevidu sveta, kjer premikaš razne vojne skupine pod budnim očesom treh svetovalcev, ki ti glede na izvedeno dodajajo ali odvzemajo vojno podporo.

Za koga, ki se mu lušta bolj tipične kampanje, je tu Afriška kampanja, veliko bolj enostavna zadeva, ki te popelje skozi vrsto vodenih misij. Na splošno te misije dobro opravijo svojo nalogo, saj se vsaka počuti drugače in na nek način izzove tipično strategijo. Ena misija na primer zahteva, da vzpostaviš stik z izvidniškimi vozili in nato zaščitiš njihov umik ob prihodu glavne sovražnikove sile, v drugi moraš zavzeti določeno ozemlje in ga nato braniti pred novimi vdori, pri tretji pa moraš postaviti zasedo sovražni sili in jo popolnoma uničiti.

Čudna plat vojne

Kar pa je pri tej kampanji begajoče, je, kako se njena pripoved odvija. Igraš kot nacistična Afrikakorp pod vodstvom puščavniškega lisičjaka (aka Erwin Rommel), toda med misijami je narativa pripovedovana iz perspektive judovskih Berberov iz odporniškega gibanja. To ustvari nenavadno tonsko disonanco, ki poskuša osvetliti vojne grozote… par minut kasneje pa si jih primoran tudi sam izvajati.

Jasno je, da so se razvijalci želeli premišljeno lotiti dandanes zelo kontroverzne tematike, vendar rezultat preprosto ne pristane najbolje. Ne dvomim, da vsakdo, ki je kdaj koli bral ali poslušal vojne pripovedi, ve, kakšne grozote sta izvajali obe strani. Ampak v kampanji, kjer igram kot določena velesila, si resnično ne želim poslušati o tem, kako so moji podaniki v par-minutni odsotnosti zbombardirali naselje nedolžnih prebivalcev in povzročili nepredstavljiv strah in obup. Mislim, saj ne rečem, da ga niso, ampak ostanimo raje pri samem igranju.

Italijanska kampanja je v obratni smeri veliko bolj grandiozna in junaška. Omogoči ti, da prevzameš nadzor nad zavezniškimi silami, ki se počasi prebijajo po Italiji, da bi ponovno zavzele Rim. Odvija se na velikem zemljevidu sveta, ki spominja na Total War franšizo, s tremi svetovalci, ki vodijo narativno pripoved v obliki dialoga ter navodil. Na splošno pa je to način, ki je veliko bolj osredotočen na samo strateško igranje kot pa na pripoved, in opravi presenetljivo grozno delo pri razlagi, kako različne mehanike delujejo.

Svetovni zemljevid italijanske kampanje se zdi kot naknaden dodatek, ki je preprosto tam, da poveže posamezne bitke. V bistvu poveljuješ bojnim skupinam, ki imajo ločene tehnološke nadgradnje in na vsako potezo omejeno količino premikov, z njimi pa hodiš iz mesta v mesto, sproti premaguješ sovražne skupine in zasedaš taktične pozicije. Vsake toliko časa naletiš na posebno zgodbeno misijo, ki prebije precejšno monotonost klasičnih naključnih bojnih scenarijev. Zraven je vključeno še zbiranje resursov, taktična podpora, globalna vojna podpora… skratka, vse, razen samega boja je solidno, a prav nič posebnega.

Zasnova misij je tisto, kjer stvari resnično sijejo, s fenomenalno zasnovanimi cilji, ki resnično spodbujajo metodično načrtovanje in strategijo. Tu začne prehod na sredozemsko vojno gledališče resnično delovati, saj so italijanski zemljevidi polni zgradb, opornih točk in priložnosti za obkrožanje. Zaradi tesnih mestnih ulic je postavitev enot življenjskega pomena, zlasti, ko se sovražniki zabarikadirajo v zgradbe in te obstreljujejo medtem, ko se trudiš obkoliti strojniško gnezdo.

Zelo zanimivi so tudi nekateri edinstveno zahtevni cilji. Ena izmed mojih najljubših misij je bila, ko sem se prebijal skozi sovražne vrste, da bi rešil skupino italijanskih borcev za svobodo, ujetih v bolnišnici, nato pa se bil primoran obrniti in vzpostaviti obrambo za protinapad. Kritje in pametna postavitev enot se zdita bolj pomembna kot kdaj koli prej, zlasti z bolj dinamičnim sistemom uničevanja.

S škornji na tleh

Čeprav je celotna kampanja počasna in naporna in samo delovanje globalnega zemljevida kampanje sedmo čudo v kolikor nisi seznanjen s klasikami žanra, si nisem mogel kaj, da ne bi bil navdušen nad realno-časovnimi bitkami. Medtem, ko se splošna struktura bitk precej ponavlja, ni zanikati, da so nekateri prikazani načrti misij sijajni, še posebej, če upoštevaš, kako tvoja obramba in strukture na zemljevidu vplivajo na stvari.

Na prvi pogled je igranje Company of Heroes 3 skoraj povsem enako preteklim vnosom. V vsaki bitki moraš zgraditi domačo bazo in zavzeti različne točke, da pridobiš vire, ki jih nato uporabiš za sestavo svoje vojske, le to pa lahko opremiš tudi z dodatnim orožjem in opremo. Malo me sicer moti, kako monotona in preprosta je sama izgradnja in nadgrajevanje baze, saj je vrstni red zgradb in nadgradenj dokaj preprost in samoumeven. Če še nikoli nisi igral Company of Heroes, se boš moral navaditi na nekaj posebnosti, na primer zelene in rumene ikone, ki prikazujejo obseg kritja, ampak načeloma je vse dokaj samoumevno.

Company of Heroes 3 ima robustnejši sistem uničevanja od prejšnjih iger, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da skrbno razmisliš o možnostih kritja za enote in pogosto sproti preklapljaš na nova kritja, ko starega obišče dobro vržena granata ali tankovski izstrelek.

Tehnična dovršenost

Kar se tiče večigralstva Company of Heroes 3 vsebuje 14 zemljevidov, z mešanico klasik iz preteklih iger in novih bojišč. Medtem, ko te kampanje pomerijo z vnaprej zastavljenimi cilji, je poudarek strateškega igranja Company of Heroes 3 v celoti prikazan v živahnih dvobojih in spopadih večigralstva, saj umetna inteligenca kljub zadovoljivem taktičnem igranju včasih izvaja nepredvidene bedarije.

V večigralstvu pa si nasproti drugim razmišljujočim bitjem in tukaj se sproži skoraj šahovska bitka, ko se več igralcev bori za ozemlje in tekmuje za zajem dragocenih ciljev, ki pomenijo dostop do več virov. Vsaka večigralska bitka, ki sem jo odigral, se je hitro sprevrgla v popoln kaos na najboljši možni način. Ali boš poslal vse svoje enote naprej in se osredotočil na zgornjo fronto in doseči preboj ter hitro končati bitko? Ali pa boš porazdelil svoje sile in poskusil okrepiti zaveznika, ki se je znašel pod pritiskom?

Naenkrat se pojavi veliko taktičnih odločitev, vendar ti Company of Heroes 3 ponuja toliko strateških možnosti, da se vedno počutiš, kot da boja ni konec, kljub temu, da si ravnokar dosegel velik poraz in izgubo glavnine bojne sile. Ves kaos le še poveča svež nanos barve, ki je bil nanesen na vizualno in zvočno zasnovo igre.

Po zaslugi odlične grafične in zvočne podlage bitke resnično izgledajo in se počutijo kot bitke iz druge svetovne vojne, igra pa odlično poveča kamero ravno toliko, da ohrani intenzivnost, hkrati pa ohrani dovolj širok pogled, ki ga potrebuješ za strategijo. Resda bi cenil malo večjo fleksibilnost pri oddaljenosti, a iz tehnične plati nisem naletel na nobeno večjo težavo in tudi konstantne naključne pripombe vojščakov med brzenjem po zemljevidu so dobrodošla noviteta.

Razsodba

(+) Serija, ki si je zagotovo zaslužila nov del
(+) Popolnoma nova fronta
(+) Uravnovešenost in tehnična dovršenost
(+) Nova globalna kampanja…
(+/-) … Ki pa bi potrebovala še par ur v pečici
(-) (Trenutno) precej suhoparna izbira frakcij
(-) Uvodni del spopadov je izjemno suhoparen

Objava Company of Heroes 3 – Strategiranje v velikem obsegu se je najprej pojavila na HOPsi.

Returnal, ki ga je izdal Sony in razvil (zdaj v lasti Sonyja) finski studio Housemarque, je bil ena prvih ekskluziv za PS5 in pomemben korak naprej za studio Housemarque, ki je pred tem izdajal igre v arkadnem slogu, kot sta Super Stardust HD in Resogun. Za PC predelavo je skrb prevzel Climax Studios, znan po dveh naslovih priznane grozljive franšize Silent Hill: Origins in Silent Hill: Shattered Memories. Returnal smo sicer že krili ob originalnem PS5 izidu. Takrat so se naše ugotovitve glasile, da gre za odličen in hkrati prvi AAA predstavnik rogue-lite žanra, ki vas bo kljub težavnosti vedno zvabil v svoj objem.

Razvojna ekipa: Housemarque, Climax Studios
Založnik: PlayStation PC LLC
Platforme: PC, PS5
Steam: Povezava
Datum izida: 15. februar 2023
Cena: 59,99 €

Zvrst: Tretjeosebna streljačina

NAPOVEDNIK

Returnal je fantastična igra, vendar zagotovo ni za vsakogar. Ta pametna zgodba o časovni zanki vzame najboljše dele rogue-like naslovov, jih združi s pridihom grozljivke Alien in celotno stvar obarva z adrenalinom. Rezultat, ki sledi, je videti kot hibrid številnih zvrsti, združenih na tak način, da ustvarijo edinstveno zadovoljujočo in izzivov polno izkušnjo.

Trik igre je, da je protagonistka ujeta v časovno zanko, podobno tisti v epizodi Star Trek: The Next Generation “Vzrok in posledica”. Vsakič, ko umre, se cikel začne znova in znova se znajde spet na začetku. Toda nekaj znanja, ki ga pridobi (in zelo omejeno število drugih izboljšav), ostane iz cikla v cikel, kar ti omogoča, da zmagaš v težki bitki izčrpavanja proti raznovrstnim okoliščinam, ki vedno znova in znova privedejo do smrti.

Okolja, sovražniki in plen so (večinoma) naključni in redno se soočaš s težkimi odločitvami z jasnimi prednostmi in slabostmi okoli vsake izbire. Skupaj je zaporedij, vsako katerih odklene nadaljnji del zgodbe, šest, in do konca igre prideš, ko se uspešno prebiješ skozi vsa izmed njih. Ta zaporedja so prav tako zelo pomembna za to, kateri konec boš prejel na koncu igre.

To tvori bistvo zgodbe igre, pri čemer vsaka smrt (odvisno od tvojega napredka do te točke) prinaša nekoliko drugačno zaporedje prebliskov, ki napove, kaj se še mora zgoditi. To je pameten koncept, ki dejansko naredi smrt pomemben del izkušnje. In prav tako je dobro, ker boš umiral. In to ne malo.

Da bi preprečili zastaranje igralne zanke, je svet ustvarjen proceduralno, z različnimi vrati, ki vodijo do različnih delov različnih biomov. Na začetku se marsikaj od tega lahko zdi precej zastrašujoče in neizmerno čudaško – še posebej, ko pridejo v igro še sovražniki, ki nepopustljivo tolčejo po tvojih življenjskih točkah. Po približno nekaj urah začneš dojemati, kako se vse skupaj igra in katere posebnosti sestavljajo igro.

Upoštevati je treba tudi, da je vpleten velik element sreče. Čeprav lahko skušaš zvišati svoje možnosti preživetja preko pazljivega in preudarnega igranja, je vse skupaj še vedno precej nepredvidljivo, saj je zaporedje sob in sestava sovražnikov odvisna predvsem od sreče. Ali boš dobil tri dostojne sobe z večjo količino plena? Ali pa boš obtičal z začetno pištolo, ki bo le plaho udrihala po trdovratnejših izmed zlobnikov? Včasih je res tako, a to je le del celotne igralne zanke.

Torej pridemo do velikega slona v sobi. Ali Returnal stori dovolj, da upraviči polno AAA ceno? Glede na polarizirajoč občutek zagotovo ne bo za vsakogar. A če je nisi preizkusil na PS5, kjer je njena cena znašala kar 69.99€, je tokratna vstopnina nekoliko nižja.

Kar se tiče predelave za osebne računalnike je med igranjem na moji skromni napravi na visokih nastavitvah igra tekla z gladkimi 60 sličicami na sekundo, pri čemer so nekateri res naporni deli povzročali malo zatikanja. Za tiste z boljšimi grafičnimi karticami ne bo nobenih težav in tudi na nizki grafiki je podoba odlična, delovanje pa več kot zadovoljivo.

Za nekatere bo to igra, kjer jo bodo igrali 5-10 ur, jo odložili in se nikoli več vrnili. Za druge pa bo katarzična izkušnja počasnega izboljševanja in nizanja dobrih rezultatov, ki bodo prinesli izjemen občutek zadovoljstva, podobno kot igre, kot sta Dead Souls in Bloodborne.

Returnal je razpoloženjska, atmosferična in adrenalinsko vznemirljiva vožnja. Tako kot najbolj ekstremne vožnje v tematskem parku pa znova ne bo za vsakogar. Tisti, ki jih je izziv prevzel, pa se lahko varno pripnejo z zavedanjem, da se podajajo na drzno, brutalno in absolutno briljantno avanturo.

Razsodba

(+) Vznemirljiva igralna zanka
(+) Visoka produkcija
(+) Dober nadzor
(+/-) Igralna zanke ne bo za vsakogar
(-) Napredek zahteva precej časa

Objava Returnal – Odlična igra, ki še vedno ni za vsakogar se je najprej pojavila na HOPsi.

Ko sem najprej slišal o Marvel’s Midnight Suns, nisem vedel, kaj pričakovati. Od napovednikov do uradnega materiala je vse izgledalo kot nekakšna bleda kopija XCOM-a brez vrlin, ki so tega naredile tako uspešnega. Namesto skrivanja v kritju in riskantnega izmenjavanja strelov se poslužuje uporabljanju kart za izvedbo sposobnosti, vse pa je skrito za včasih mukotrpno količino zgodbe in dialogov, ki skupno z raziskovanjem vzame velik del igralnega časa, kar nekako ne soupada z XCOM formulo. Aja, pa sem omenil mikrotransakcije v enoigralski igri? Skratka, začetni obeti niso bili ravno najbolj obetavni.

Razvojna ekipa: Firaxis Games
Založnik: 2K
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox One, Series X/S, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 2. december 2022
Cena: 59,99 €

Zvrst: Potezni RPG, Igranje vlog

Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.

NAPOVEDNIK

Pay 2 Win brez Pay

Po hitrem pogledu bi ti bilo oproščeno, če bi mislil, da gre za zastonjsko večigralsko igro s poudarkom na mikrotransakcijah. Sploh glede na to, koliko valut je v igri. Na desetine zbirateljskih virov, kot so esense za sposobnosti, t.i. “loot box-i” s kartami sposobnosti, razne oblike denarja za goro različnih stvari, “skini” in obleke za oblico raznovrstnih superherojev, ključi, ki odklepajo škatle različnih kakovosti s plenom, posejane po štabu in njegovi okolici. Skratka, ozadje izgleda kot popolno za molzenje denarnic. A kot se izkaže ni vse zlato, kar se sveti.

Morda je bil to načrt na neki točki razvojne zgodovine in vse te valute in zbirateljski predmeti so ostanki tega. Mogoče. Vendar ne. Za plehkim površjem se skriva igra, ki sicer mikrotransakcije ima, ampak uporabljajo se le, če hočeš kakšen ekstra hud izgled za katerega od superjunakov. Vse ostalo se pridobi ekskluzivno preko igranja.

Kmalu po narativno bogatem začetku te igra spozna z raznovrstnimi osrednjimi sistemi. Pravzaprav tudi po dobrih 5 urah igranja še vedno pridno predstavlja nove in nove sisteme. Končni rezultat je čudna kombinacija in definitivno ne to, kar sem pričakoval. Povsod kritiki lajnajo o podobnosti z XCOM franšizo ampak sam sem opazil le bežne podobnosti. Sam akcijski del je bolj kot to podoben temu v Slay the Spire. Zdi se spretno zasnovano, da se igralec počuti pametnega med igranjem raznih kombinacij kart, vendar na prvi pogled izgleda precej manj taktično.

XCOM bi te kaznoval za najmanjše spodrsljaje, vendar Midnight Suns ne želi, da razmišljaš o človeški ceni vojne. Želi, da se počutiš kot eden izmed Maščevalcev med hiperkoreografirano bojno sekvenco v istoimenskem filmu. Ta neverjeten balet akrobatskih podvigov in timskega dela, kjer vsak član ekipe uporablja svoj prepoznavni talent, ki v pravi izbiri omogoči instinktivno rabo kombinacij. Iron Man se zanaša na oklep, Captain Marvel nase jemlje srd nasprotnikov, Dr. Strange ima razne mistične spodobnosti, ki omogočajo vlečenje kart in tako dalje.

Ni sistema kritja, o katerem bi lahko govorili, bojne arene pa so majhni, tesni prostori in ne obsežne, razprostranjene planjave. Ne gre za to, da bi počasi raziskoval površino in iskal nasprotnike in se nato zagriženo bojeval iz kritja, gre za to, da vsako potezo izrabiš kajseda efektivno. Je instantno, taktično in osebno.

Superjunaški podvigi

V scenariju tako lahko izbereš tri superjunake (iz seznama trinajstih), ki bodo obiskali območje, posejano z agenti Hydre z dozo superjunaškega seruma. Vsako toliko časa se znajdeš tudi v boju proti kakšnemu velikemu barabinu v napetem pretepu, kjer ljudje in predmeti frčijo naokoli.

Za razliko od XCOM, je naključnost bolj kot ne odsotna. Največji element naključne možnosti je v tem, katere karte so izvlečene na začetku vsake poteze: to bo določilo razpoložljiv nabor za to rundo. Vsak junak ima svojo selekcijo kart, ki se na začetku bitke združijo v en velik kup. Karte so lahko napadi, podporne sposobnosti, obramba ali razne kombinacije tega. Nekatere povečajo tudi meter heroizma, druge, močnejše spodobnosti pa potrebujejo te točke, preden jih sploh lahko igraš.

Heroizem lahko porabiš tudi za uporabo okolja, kar pomeni, da lahko pogosto še vedno kaj storiš, ko porabiš količino dovoljenih igranih kart, kar lepo doda k taktičnemu in premišljenemu igranju. Gre za zabavno in nagrajujočo bojno sredico, ki je strokovno uglašena za zagotavljanje tresočih trenutkov, kjer je vse odvisno od pridobitve dovolj junaških točk za igranje dragega skupnega napada in odkrižanja nadvse trdovratnega nasprotnika, ki ti že par potez žere živce.

Vsekakor gre za dobro upodobljen sistem. Isto velja tudi za igralsko zasedbo in čas, ki ga preživiš zunaj igranja. Morda je najbolj osupljiva stvar pri Midnight Suns njegov poudarek na tem, kaj se dogaja med spopadi. To je igra treh polovic: bojne priprave, misij in časa izven misij, ki so vsi enako pomembni. Čas, ki ga porabiš za raziskovanje opatije, vzpostavljanje odnosov s svojimi kolegi, pomoči pri raznih majhnih projektih in velikih težavah. Vse to je pomemben del igre.

Vsak dan se začne z tvojim prilagodljivim likom, Lovecem (ubijalec demonov, izvirni lik, izumljen za to igro), ki se prebudi v svoji popolnoma prilagodljivi spalnici in nadaljuje z različnimi vsakodnevnimi opravili, ki lahko zasedejo več časa kot samo bojevanje. Jutranja rutina je v celoti odvisna od tebe: lahko treniraš, pregledaš plen prejšnjega dne, združuješ karte, da postanejo močnejše, preveriš, ali obstajajo kakšne obveščevalne misije, na katere lahko pošljiš člana ekipe ali sodeluješ v različnih dramah, ki se vedno odvijajo.

Dodatna narativa je predstavljena tudi preko aplikacije za klepet podjetja Stark Industries, ki je dokaj podobna tej v novi igri Spiderman. Nico želi Magiki prirediti rojstnodnevno zabavo presenečenja, a Blade misli da to ni dobra ideja, ker Magik ne mara presenečenj. Peter Parker medtem skrbi, ali se bo vklopil v skupino, in tako naprej. Koliko boš v tem užival je sicer odvisno od tega, koliko igro igraš zaradi taktičnega bojevanja in koliko za samo igranje vlog in širši vpogled v svet Marvel superjunakov.

Raziskovanje opatije

Ko opraviš vse obveznosti v opatiji, je čas, da greš in izbereš misijo z vojne mize, v slogu Dragon Age: Inquisition. Ko jo končaš, se zvečer vrneš v štab, kjer Midnight Suns pokaže osvežujočo predanost zdravemu ravnovesju med delom in zasebnim življenjem: po času doma ni več mogoče početi nobenih stvari, povezanih z delom. Pregled plena mora počakati do naslednjega dne. Zdaj je čas, da se družiš z ekipo in raziščeš ogromno zemljišče opatije, ki je popolnoma drugačna, presenetljivo izpopolnjena stvar, ki bi lahko bila igra zase.

Tako lahko svoje večere preživiš ob odkrivanju stoletja stare skrivnosti o čarovnicah iz Salema. Lahko greš na ribolov s Stotnikom Ameriko. Ali pa nabiraš gobe z Jezdecem duhov. S kapitanko Marvel se lahko sprostiš ob bazenu in se pogovoriš o svojih občutkih. Vzpostavljanje teh odnosov daje nagrade v obliki bojnih bonusov in povečanih statistik, ki imajo opazen učinek na del igre, ki se nanaša na bojne misije, vendar imajo verjetno veliko globlji učinek nate, igralca, saj ti daje občutek povezanosti z osebami v igri.

Ti izjemni ljudje, s katerimi si nekako preživel v veliki srhljivi cerkvi, lahko izvajajo izjemne podvige supermočnega junaštva, nato pa ti nekaj ur kasneje zaupajo svoj boj z alkoholizmom. In to je res največja prednost igre. Zagotovo je to tisto, kar jo dvigne nad druge Firaxisove (odlične) strateške igre, dokler je to to, kar iščeš.

Midnight Suns je tista redka vrsta igre, ki ima resnično za vsakogar nekaj. Oboževalci iger Firaxis bodo tukaj našli dovolj XCOM-ove DNK, da se jim bo splačalo prebiti skozi obširni preostanek. Zagovorniki igralcev s kartami (da, vključno z Marvel Snap, s katerim se bo ta igra neizogibno primerjala, a po pravici povedano ji ni preveč podobna) bodo vzljubili njeno opojno ravnovesje ustvarjanja priložnosti in kombnacij. In tisti, ki obožujejo igranje vlog in zgodbo s posledicami bodo uživali v mirnejših trenutkih, kjer bodo lahko izpolnili otroško fantazijo o tem, da so dejansko Spider-Manov sostanovalec.

Tudi iz vizualne in zvočne perspektive je Midnight Suns dober: njegovo misijonsko igranje krasijo razkošne animacije gibov, kjer svetloba valovi in drsi po oklepih vsakega junaka na način, ki ustreza sodobnim mitom, kakršni pač že so. Učinki delcev švigajo po zaslonu, kot bi stripi oživeli. Opatija in njena posest sta čudovito osvetljena: kamni, poraščeni z mahom, se lesketajo v mehki mesečini, kovačnica izžareva intenziven sij ujetega ognjenega demona.

Problemi se najdejo le v obraznih animacijah, ki so precej plehke. Tudi tisti, ki so mahnjeni na Marvel filme bodo pogrešali “uradne” podobe nekaterih superjunakov ampak tudi ti liki imajo obilico svoje osebnosti. Tudi iz zvočne plati je igra odlična. Zvočno podajanje je zelo dobro in edin pravi problem se najde v Hydra podanikih, ki po peti misiji začnejo drdrati že večkrat slišane in zlajnane fraze.

Razsodba

(+) Dobra sestava različnih delov
(+) Bogata taktična strategija
(+) Tematika, ki bo marsikomu zelo zanimiva
(+) Dober narativni del
(+/-) Različni aspekti igre znajo odvrniti različne ljudi
(-) Občasne vizualne pomankljivosti
(-) Celota je res odlična, a posamezni deli se znajo vleči v nedogled

Objava Marvel’s Midnight Suns – Recenzija | A hočeš zgraditi Marvel superjunaka? se je najprej pojavila na HOPsi.

Kako narediti apokalipso zanimivo? Vprašanje, ki ga je leta 1997 postavil Interplay, je prejelo mnogo odgovorov. Večina jih je vsebovalo besedo konflikt v eni ali drugačni obliki. Najširši odgovor je “Vojna. Vojna se nikoli ne spremeni”. Ampak mnogokrat je bilo dokazano, da kljub enostavnemu odgovoru vse ni tako enostavno. Floodland je tako postavljen v fantazijsko simulacijo prihodnosti, kjer sta podnebna kriza in človeška nesposobnost povzročila eksponentno rast vodne gladine. Kopenska masa se je zmanjšala, družba, kot jo poznamo, pa je bila izkoreninjena. Posledično bi sklepal, da dana zmes vsebuje veliko merico nasilja. Ampak Floodland zmore krmariti (skoraj) brez njega in se raje zanaša na politiko in logistiko post apokaliptičnega preživetja.

Razvojna ekipa: Vile Monarch
Založnik: Ravenscourt
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 15. november 2022
Cena: 29,99 €

Zvrst: Menedžmentska strategija

Linearnost ni vedno nujno slaba

Žal je za razliko od večine mesto-gradenj Floodland precej linearna, narativna zgodba, vezana na poglavja. Sliši se smešno, ampak vsako igranje je zemljevid popolnoma identičen. Razlike se odražajo zgolj v izbiri začetnega klana in naključnih dogodkih, ki se dogajajo tekom igranja. Na začetku igranja tako izbereš enega izmed štirih klanov, s katerim nato začneš svojo bitko za preživetje. Vsak ima svoja prepričanja in bonuse ter slabosti, vse pa se odraža na grafu, ki nosi določeno podobnost z dandanašnjim političnim sistemom.

Izbiraš lahko med enotnostjo/svobodo ter starim/novim svetom. Seveda bi bila verodostojnost postavljena pod vprašaj, če se ne bi na podlagi tega pojavila trenja med drugače mislečimi. Za moje igranje sem tako izbral klan, ki ceni znanost in racionalno razmišljanje, pa tudi red in varnost. Medtem njihova specialnost “Raziskovalci” izboljša iskanje koristnega blaga ali pripadnikov drugih klanov.

Zveni komplicirano, ampak brez skrbi. Enostavno rečeno to povečini pomeni, da boš primoran izbirati odločitve, ki se ujemajo s pogledi tvojega klana. Problemi se pojavijo, ko v svojo civilizacijo v plenicah sprejmeš pripadnike drugih klanov, saj lahko nato kmalu pričakuješ upad reda in porast zločin, v kolikor ne poskrbiš za zadovoljstvo vseh, kar je enostavneje reči, kot storiti.

Igra ponuja tudi prilagodljivo težavnost, s katero lahko izbereš, kako zahtevne so nekatere funkcije, kot je pogostost osnovnih virov ali resnost bolezni. Druga dobra funkcija za Floodland je, da lahko svojim delavcem naročiš, da preiščejo območje, namesto da posamezno klikneš vsak vir.

Viharni oblaki na obzorju

V osnovnem konceptu je samo igranje podobno kot v Against the Storm. Z napredovanjem po razvojnem drevesu odklepaš materiale in zgradbe, katere nato gradiš zraven katerega od skladišč in jim dodeliš ustrezno število delavcev.

Napredovanje je povezano s pomembnim virom, imenovanim »razvojne« točke, ki jih lahko pridobiš z dokončanjem nalog ali preko posebnih dobrin, zbranih v zapuščenih lokacijah, razpršenih po zemljevidu. Nekatere zgradbe lahko raziščeš takoj, vendar je veliko stavb, ki zahtevajo določeno stopnjo razvoja oziroma posebna orodja, preden jih popolnoma izropaš.

Po mojih izkušnjah igranje zlasti v prvih dneh deluje zelo počasi in veliko je izpadov, kjer moraš čakati, da tvoji delavci zberejo ustrezno količino virov za novogradnje. To se dogaja predvsem zato, ker delavci, lenuhi kot so, delajo samo 116 ur na dan, ponoči pa počivajo. Brez možnosti pohitritve dogajanja bi tako vse hitro postalo nedopustno, po zaslugi tega pa je zgolj nadležno.

Večkrat se znajdeš pred precepom, kjer si primoran razrešiti naključno nastalo situacijo z eno od različnih možnosti, kar lahko vpliva na splošno zadovoljstvo enega ali več klanov. To je tudi to, kar daje igranju zanimivo plat naključnosti in dolgoročno zanimivost, saj je preostanek precej enoličen.

Vizualna mavrična poslastica

Način, na katerega se Floodland odraža s celostno umetniško usmeritvijo in estetiko, uspešno ujame vibracije bivanja v pustem in zapuščenem kraju, pomešanem z ostanki preteklih kultur in narave, kar ustreza obdobju po katastrofalnem dogodku.

Kljub bolj mračnim podtonom igre zaradi posledic človeške neumnosti, si ne morem pomagati, da ne bi užival v umetniškem slogu igre in v tem, kako barvita in atmosferična je. Kar je pri Floodlandu najbolj pritegnilo mojo pozornost, je tudi 2D stil karikatur in zgodbenih povzetkov, ki se odlično zliva z 3D celostnim slogom igralne površine.

Gre za značilen umetniški slog, ki se izraža skozi mavrično mešanico toplih barv in resnično prinese določen edinstven čar. Čeprav same ikone uporabniškega vmesnika niso tako nepozabne kot portreti likov, še vedno uspejo prenesti potrebne informacije o tem, kaj vsaka pomeni.

Če grem bolj v uporabniški vmesnik, menim, da morda ni tako natrpan kot pri drugih mesto-gradnjah, kar je dobro v tem, da te ne preobremeni s preveč informacijami na zaslonu. Toda ena manjša težava, ki jo imam glede tega, je, da si osebno želim, da bi bil zavihek »Tehnološki razvoj« nekoliko bolj organiziran.

Glavni zavihek Tehnološki razvoj je lep in čist, toda podzavihki so odrezani in nepregledni in menim, da bi lahko prehod med raznimi tehnološkimi ravnmi prikazali v bolj urejeni razporeditvi. Glede na trenutno ureditev zdi, da je preveč zapravljenega prostora in da bi lahko informacije bolje predstavili in v okno spravili več stvari hkrati.

Pomirjajoče in atmosferično

Kar zadeva zvočni posnetek igre, ima na splošno pomirjujočo ambientalno glasbo, ki je zelo mehka in sproščujoča, zaradi česar sama po sebi žal ni zelo nepozabna, vendar uspe oddajati pomirjujoče vzdušje ob poslušanju, kar se mi zdi primerno z vzdušjem, ki ga igra želi predstaviti igralcu.

Na splošno sem se imel med preigravanjem Floodland imel prijetno, čeprav je prvo izmed mojih več igranj zaradi internih konfliktov klavrno propadlo. Igra vsebuje veliko zanimivih konceptov, problem se pojavi le, da v prvem preigravanju bolj kot ne stalno veš, kaj te čaka v megli.

Razsodba

(+) Prelepa vizualna zasnova
(+) Zanimiva tematika
(+) Poglobljena politična plat
(+) Več kot kompetentna mesto-gradnja
(+/-) Linearna zgodbena struktura
(-) Na čase zelo počasna
(-) Politična neskladnost lahko hitro povzroči propad

Objava Floodland – tudi v apokalipsi ne gre brez politike se je najprej pojavila na HOPsi.

Najnovejši projekt razvijalca Massive Monster, Cult of the Lamb, je hibridni združek roguelite plenjenja temnic in simulatorja upravljanja, v katerem igraš kot mlado jagnje, ki se na začetku dokaj ironično znajde kot žrtveno jagnje na oltarju Starih bogov. A to ne pomeni konca za tvoj obstoj, saj dobiš kot zadnje živeče jagnje priliko skleniti kupčijo z starodavnim demonom, znanim kot Starun, ki Čaka. V zameno za novo življenje in obilico nadnaravnih moči mu prisežeš večno zvestobo in v njegovem imenu ustanoviš kult, ki ga bo odrešil spon, v katere so ga vpeli Stari bogovi.

Razvojna ekipa: Massive Monster
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 10. junij 2022
Cena: 22,99 €

Zvrst: Roguelite/simulator upravljanja

Cult of the Lamb je razdeljen na dva glavna dela. Mislim, da sta oba odlično izvedena, saj se medsebojno popolnoma prepletata na način, ki se zdi skoraj nemogoč. Način, na katerega prehajaš iz enega sloga igranja v drugega, nikoli ni dezorientiran ali moteč. Namesto tega ponuja resnično osvežujoč pogled na pogosto enoličen žanr.

Med raziskovanjem imaš tako nalogo prebiti se skozi štiri temnice. Vsako izmed njih vodi eden od Starih bogov, ki nadte v imenu vere pošlje različne sovražnike. Seveda to ni edina razlika, saj vsaka temnica vsebuje tudi svoj plen, vire in sledilce. Vsaka je ustvarjena proceduralno, kar zagotavlja, da nikoli ne izgubi čara odkrivanja novitet. Seveda gre za stalnico žanra, vendar jo Cult of the Lamb precej dobro izpelje v svojo korist. Proceduralna generacija se mi ni nikoli počutila izpeljano ali dolgočasno, saj je vsako področje vsebovalo veliko umetniškega pridiha in impresivnih podrobnosti, seveda pa tudi svojevrstnega šarma.

Na srečo je za vse, ki jih skrbi dostopnost, na voljo tudi izbira med več težavnostmi. To bodo cenili vsi, saj bodo igro lahko vsi igrali v svojem tempu, tisti bolj zagriženi pa bomo lahko pošteno preizkusili reflekse na višjih težavnostih.

Kakšno pa bi bilo raziskovanje, če ne bi vsebovalo tepežkanje fanatičnih okultistov. Tako lahko vihtiš kombinacijo orožij za bližnji boj, kot so meči, sekire in noži. Priložnost imaš poseči tudi po kletvah, ki boju dajo mero magičnega pridiha. Odkrito povedano je bojevanje odlično, saj gre za hitro, razburljivo in “pošteno” izkušnjo. Vizualno izgleda spektakularno, še posebej zahvaljujoč izjemnemu umetniškemu slogu. Prav tako poteka neverjetno tekoče, saj so animacije jasne, vsak napad pa ima tisti “umph” učinek.

Precej pomaga tudi, da igro spremlja ena izmed najboljših zvočnih plati, kar sem jih letos zasledil. Že na površju je jasno, da je bilo vloženega veliko dela v to, da so ječe vizualno in umetniško neverjetne. Vendar sem se počutil, kot da bi igri koristilo malo več raznolikosti in kompleksnosti na področju sovražnikov, sposobnosti in orožja. Dodatna vsebina je že v razvoju, zato je več kot možno, da bodo te težave omilile po lansiranju.

Druga plat Cult of the Lamb je seveda upravljanje s kultom. Način, na katerega je razvijalcu uspelo združiti razvijanje kulta z raziskovanjem temnic, ni nič manj kot popoln. Glavna motivacija za prehajanje iz enega stila igranja v drugega je zaklepanje napredka za številom in vero sledilcev, ki pojejo tvoje ime.

Ta mehanika te prisili, da se dejansko posvetiš svojim malim živalskim oboževalcem, kar posledično daje veliko večji pomen vsakemu aspektu. Seveda je samoumevno, da sta zaradi tega obe strani igranja Cult of the Lamb impresivno izpopolnjeni. Obstaja tudi presenetljivo veliko opcij, ki jih imaš na razpolago pri sledilcih, vključno s spreminjanjem njihove barve, vrste, videza in imena. Čeprav se verjetno nikoli ne boš tako navezal nanje, kot recimo na veterana v XCOM, vseeno pomaga pri dodajanju osebnosti.

Poleg tega sem ugotovil, da je v tem delu Cult of the Lamb, torej kultnem upravljanju, impresivna količina globine in kompleksnosti. Na primer, vsak od tvojih sledilcev ima potrebe, ki jih je treba upoštevati. Uravnavanje teh se nikoli ne zdi kot igra številk ali celo dolgočasno opravilo, temveč zabavna uganka, ki jo moraš razrešiti.

To pa zato, ker te igra uspe pripraviti do tega, da vam je za vsakega sledilca dejansko mar. Tako te bo aktivno spodbujalo k izboljšanju njihovega splošnega zadovoljstva. Seveda, če ti ni mar za te čudovite služabnike, boš še vedno prisiljen skrbeti zanje, saj njihova sreča narekuje, kako predano verujejo vate. Večja, kot je njihova vera, več nadgradenj boš imel na razpolago, zato se splača zadovoljiti njihove potrebe.

Globina upravljanja kultov presega preprosto upoštevanje potreb sledilcev. Na primer, boriti se boš moral s težavnimi privrženci – ki jih lahko na srečo pahneš na žrtveni oltar –, ki jih veseli jesti lastne iztrebke. Čudno, vem. Vse to je predstavljeno kot precej nedolžno in ljubko, zahvaljujoč risani vizualni estetiki in antropomorfnim likom. Zmanjša del stresa, ki je običajno povezan z vodenjem kulta, in vse predstavi skozi rožnat filter. Resda si pravkar kruto razkosal nekoga na oltarju, a tvoji privrženci so tako ljubko plesali okoli njega, da se ne zavedaš resnosti položaja.

Da ne bi preprosto našteval vse lastnosti igre, obstaja še nekaj drugih izstopajočih vidikov. Način, na katerega Cult of the Lamb integrira svoje igralne prednosti je fenomenalen. Na primer, lahko izvajaš dnevne pridige, ki odklenejo trajne nadgradnje. Podobno lahko uporabiš doktrine, da svojim sledilcem zadaš doseganje različnih rezultatov. Gledanje je zelo zadovoljivo, saj se vse skupaj zlije v celoto in posledično naredi izkušnjo veliko bolj izpolnjujočo.

Dovolj je reči, da Cult of the Lamb poskuša združiti toliko različnih idej igranja, da gre za nekaj še ne videnega. A na žalost vse ni popolno. Ugotovil sem, da sem naletel na nekaj situacij, v katerih se je zdelo, da se igra aktivno bori proti mojemu zadovoljstvu. Medtem ko seveda narava iger roguelite narekuje, da so nekateri vidiki občutljivi na ali celo temeljijo na naključju, se nikoli nisem počutil zadovoljno, ko se je sreča obrnila proti meni. Seveda ne želim trditi, da je igra pretežka. A ne zmore najbolj uspešno bresti po meji med nenavadnimi konicami težavnosti, medtem, ko so nekatere situacije tako enostavne, da mejijo na dolgčas.

Poleg tega vsakodnevno upravljanje s sledilci sčasoma postane malo dolgočasno. Medtem ko je seveda dolgočasnost, ki prihaja z igrami upravljanja, pogosto pričakovana, so se določene situacije v Cult of the Lamb pogosto ponavljale. Seveda monotonost nekoliko razblini množica mehanik, na kateri igra temelji, a lahko pričakuješ kar nekaj ponavljajočega se igranja.

Na srečo obstajajo določene stranske dejavnosti, v katerih lahko uživaš, ko se ne boriš s pošastmi ali vodiš kult. Sem spadata razmeroma zabavna mini igra s kockami in ribolov. Spoznal boš tudi nekaj resnično zanimivih stranskih likov z zgodbami iz preteklosti, ki dogajanju dodajo veliko barve in so (ne)hote zabavni na podlagi izmišljenega govornega sloga vseh likov v igri, ki velikokrat zveni kot šopirjenje pohotnih kokoši.

Razsodba

(+) Odlično združevanje dveh raznolikih aspektov
(+) Prikupna, unikatna estetika
(+) Izvrstna glasbena plat
(+) Dobra zgodba, kjer ni vse črno-belo
(+/-) Verski pridih je lahko za nekatere občutljiva plat
(-) Pogrešal sem malo več raznolikosti v roguelite aspektu
(-) Naključnost jo lahko občasno zagode

Objava Cult of the Lamb – Recenzija | Žrtveno jagnje obrne stvari na glavo se je najprej pojavila na HOPsi.

Sam žal do sedaj nikoli nisem igral iger te franšize, a to ne pomeni, da nisem slišal zanjo. kako le ne bi? Imam par prijateljev, ki so jo nadvse oboževali, a opičjega otoka moj računalnik ni še nikoli obiskal. Ko sem torej skupaj s preostankom internetnih obiskovalcev prvič slišal za Return to Monkey Island, sem to smatral kot znak vesolja, da seriji končno dam priložnost. To je šlo celo tako daleč, da sem namestil debitanta. Tu te morem opozoriti. Če kot jaz nisi igral teh iger v mladosti in nimaš nostalgičnih očal, boš zelo, zelo razočaran nad originalnimi izdajami.

Razvojna ekipa: Terrible Toybox
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 19. september 2022
Cena: 22,99 €

Zvrst: Point&Click avantura

Dolgo pričakovano potovanje domov

Preigravanje prejšnjih naslovov brez kakršne koli zgodovine, na katero bi se lahko oprl, je bilo tako neverjetno boleče in skoraj sem k vragu poslal celotno franšizo, vključno z Return to Money Island. Žal sem kasneje uvidel, da nisem bil nič drugega kot naivnež.

Kljub temu, da rad razglašam, kako “grafika ni pomembna” in občasno razlagam, kako “takšnih iger ne delajo več”, v praksi vse ni tako rožnato. Drugi časi, druga pravila. Žal se nekatere igre enostavno postarajo slabše od drugih. Za vsak Age of Empires 2, ki še dandanes krasi marsikateri računalnik, obstaja Elder Scrolls III: Morrowind, kateri je podlegel toku časa.

Vse prepogosto se »oživljene« igre močno zanašajo na nostalgijo in ponujajo zelo malo zunaj tega področja. Tako sem tudi razmišljal ob nameščanju Return to Monkey Island. To je bila namreč (na srečo) moja zadolžitev, zato sem skušal zatreti refleks bruhanja ob razmišljanju o prejšnjih igrah in igro enostavno zagnal. In fant, o fant, kako sem vesel, da sem to storil.

Prva stvar, s katero sem se srečal ob prihodu na glavni meni, je bil poziv, ki me je vprašal, ali sem igral prejšnje igre ter ali bi bil hvaležen za osvežitev. Zgodba »catchup« traja približno pet minut in je predvajanje glavnih utrinkov prejšnjih iger, da se lahko na hitro spoznaš z dosedanjim dogajanjem. Funkciji sem bil neizmerno hvaležen, saj me je rešila pred preigravanjem prejšnjih iger, za katere je bolje, da ostanejo zgolj v spominu.

Znova na opičjem otoku

Pri vrnitvi na opičji otok je nostalgija za oboževalce zagotovo prisotna in če gojiš pozitivne spomine na franšizo, bo tvoja izkušnja verjetno globlja od moje. Vendar pa se nisem nikoli počutil, kot da se igra zanaša na poznavanje franšize. Tudi, če je to tvoja prva odprava na opičji otok, se boš imel odlično in ne boš zamujal drugega od lepih spominov na preteklost.

Nočem preveč govoriti o zgodbi, in to ni naključje. Nočem pokvariti izkušnje kogarkoli, ki si zaželi igranja. Rekel bom le to, da če uživaš v igrah “kazanja in klikanja” jo le preizkusi, ne glede na to, ali imaš izkušnje s serijo ali ne. In če bereš ta članek predpostavljam, da si nekdo, ki ljubi franšizo. V tem primeru je igra dobro oblikovan poklon njenim predhodnikom. Namesto novitet si Return to Monkey Island prizadeva, da bi bilo potovanje domov čim slajše, ne glede na to, če jo igraš na računalniku ali Nintendo Switch konzoli.

Vrnitev na Monkey Island je opazna vrnitev v franšizo iz več razlogov. Eden od njih je ta, da se ustvarjalec igre, Ron Gilbert, vrača po več kot 30 letih. In mislim, da vrnitev Rona Gilberta ni bila le odlična stvar za oživitev, ampak je bil to tudi eden najpomembnejših dejavnikov za uspeh igre. Monkey Island je smešna, zahtevna in norčava igra, kjer z miško klikaš po predmetih in jih dodajaš zbirki ter kasneje uporabljaš za razreševanje ugank. Še pomembneje pa je, da je to igra, ki praktično kar prekipeva od ljubezni. Tako intenzivno, da je skoraj nemogoče, da se ne bi nalezel tega občutka.

Druga funkcija, ki jo igra vključuje in ki potrjuje, da je franšiza zrasla skupaj z igralci, je priročna funkcija obnove. V bistvu je celotna igra, ki jo igrate, povedana skozi zorni kot Guybrusha (glavnega junaka), ki je zdaj oče in pripoveduje zgodbe o svojih dogodivščinah svojemu sinu. Dobrodošla funkcija je, da po oddihu od igre (v mojem primeru po tednu premora), se srečaš s prizorom, kjer Guybrush vpraša svojega sina, ali se še spomni, kje se trenutno nahaja. Če rečeš ne, te igra vodi skozi vse, kar se je zgodilo do tiste točke.

Stara igra, nove funkcije

Ne morem preceniti veličine te funkcije in kako močno si želim, da bi bila standard v vseh igrah, ki temeljijo na zgodbi. Ne morem ti povedati, kolikokrat sem bil predan igri, potem pa je nekaj prišlo vmes in je daljše obdobje nisem igral in ob vrnitvi sem se počutil odmaknjenega od zgodbe in izgubljenega in skoraj nemogoče je bilo priti nazaj. Vendar to ni edina priročna funkcija, ki jo ponuja Return to Monkey Island.

Druga zmagovalka zame osebno so možnosti težavnosti. Ob začetku igre lahko izbereš, kako želiš “uživati” ob igranju. To vodi celo do vprašanja, če ti ustreza malo lunine logike v ugankah. Nastavitve zapletenosti so komaj nekaj novega v igrah, in če sploh kaj, je bolj šokantno, če jih igra ne vključi. Vendar niso stalnica v žanru “pokaži in klikni”. Čeprav sem se odločil, da bom igro igral z vsemi frustracijami, ki pridejo s starošolsko lunino logiko, je lepo vedeti, da gre za dobro vstopnico za ljudi, ki žanr igrajo prvič.

Največji slon v sobi je razmik v vizualnem stilu. Bom iskren z vami, nisem nisem bil nor na čuden “Disneyjev” umetniški slog Curse of Monkey Island. Toda po nekaj urah igranja mi je prenovljen stil prirastel k srcu. Ob koncu sem ga že oboževal, predvsem zaradi tega, kako dobro ustreza stilu humorja in zgodbi igre.

Razsodba

(+) Odlična prenova obstoječe franšize
(+) Veliko koristnih funkcij tako za stare, kot za nove igralce
(+) Širok spekter prilagodljivosti
(+) Šarmanten vizualni stil in humor
(-) Žanr kazanja in klikanja ni za vsakogar

Objava Return to Monkey Island – sladki spomin na pozabljeno obdobje se je najprej pojavila na HOPsi.

Prodajalec je svoj hobi zagnal na začetku devetdesetih let, a ga je zaradi različnih razlogov vmes večkrat opustil. Kljub temu, da se je zbirateljstvu večkrat odpovedal, se je temu vedno vnovič vrnil – nazadnje leta 2018, ko je obiskal Japonsko, ta dežela pa mu je zopet vzbudila strast do zbiranja konzol.

Kaori30 pravi, da njegova zbirka obsega več kot 50 let igričarske zgodovine. Na policah je zbral več kot 2.200 konzol, seveda pa vse te niso povsem unikatni sistemi, ampak samo različne izdaje enake konzole. Dober primer tega je denimo konzola Nintendo Gamecube, ki je v njegovi zbirki na voljo v osmih različnih barvah, enako pa velja denimo za Xbox 360, ki je bil večkrat preoblečen v podobe kakšnih pomembnih iger. Prodajalec pravi, da njegova zbirka vključuje okoli 200 do 300 konzol, ki jih ni bilo mogoče sploh kupiti, ampak so bile na voljo samo kot predmet nagradnih iger.

Poleg kopice konzol vsebuje zbirka tudi nekaj sto iger, kipcev in ostalih priboljškov, ki so se prodajali ob zbirateljskih verzijah nekaterih iger.

In vse to je zdaj lahko vaše za samo 984.000 €. Potencialni kupci bodo poleg odštetih denarcev morali poskrbeti tudi za dostavo, saj Kaori30 to ponuja samo na teritoriju Francije, za kaj drugega pa ga boste morali kontaktirati osebno.

Objava Impresivna zbirka konzol na Ebayu zase zahteva 984.000 € se je najprej pojavila na HOPsi.

Grafične zmogljivosti zastarele konzole PS4 so bile potisnjene do skrajnih meja, a prava zvezda predstave je bilo odlično pripovedovanje, skupaj z vrhunskim nadzorom in vznemirljivo akcijo. Marvelov Spider-Man je kasneje doživel tudi dokaj samoumevno “nadgradnjo” na PS5, saj je ta zmogla dodati sijaj, ki ga lahko zagotovijo le stroji naslednje generacije. Zdaj pa je Marvelov Spider-Man pristal tudi na mojem osebnem računalniku. Je bilo vredno čakati skoraj tri leta?

Razvojna ekipa: Insomniac Games, Nixxes Software
Založnik: Playstation PC LLC
Platforme: PC (itak)
Steam: Povezava
Datum izida: 12. avgust 2022
Cena: 59,99 €

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Pajek-mož tri leta po izidu

Ker je edicija za računalnik domnevno namenjena igralcem, ki igre še niso igrali na PS4 ali PS5, ne bom pokvaril zgodbe, brez skrbi. Omenil bom le, da še vedno gre za več kot solidno pripovedko. Medtem, ko pokriva večino znanih zlikovcev in neverjetno vznemirljive akcijske sklope, si hkrati vzame čas, da razišče drugo poglavje; otrok, ki se igra superjunaka v svetu odraslih. V Marvelovem Spider-Manu se Peter Parker spopada z odnosi, plačevanjem najemnine in realnostjo vsakdanjega, nejunaškega življenja v New Yorku. Nekateri najboljši trenutki igre so najmanj melodramatični.

Spider-Manova mehanika odprtega sveta, kjer se spopada z Elektrom, Jastrebom, Nosorogom, Škorpijonom in Dr. Hobotnico v stripovski različici New Yorka, ne potiska žanra v nove smeri. To pa ne pomeni, da dokončevanje misij, iskanje ogromnega števila zbirateljskih predmetov, reševanje ugank in igranje mini iger ne navdušijo. Absolutno navdušijo.

Če posegaš po igri nekaj let po originalni izdaji, je skoraj vse zdržalo tok časa. Glasovno podajanje je odlično in pisanje na splošno na vrhuncu, tu in tam se znajde zgolj kakšna ponesrečena šala, ampak hej, to je pač Pajek-mož. Nekatere mini-igre in uganke se sicer začnejo ponavljati in prekinejo tempo zgodbe. Edina manjša problematika odprtega sveta je, da je po štirih letih pomanjkanje inovacij v oblikovanju odprtega sveta še vedno očitno – sploh napram novejše Miles Morales izdaje. Medtem, ko je življenje z vetrom v kostumu sladko, so na ravni ulice stvari manj prepričljive.

Najboljša stvar v Marvelovem Spider-Manu je tako nedvomno vihtenje po New Yorku. Z intuitivnimi in odzivnimi kontrolami se težko ne počutiš kot junak. Petrove poteze in kombinacije, orožja in igrače poskrbijo, da je vsako srečanje – če že ne pretresljivo – vsaj zabavno. Toda v resnici danes nismo tu, da bi podali oceno igri. Marvelov Spider-Man je fantastičen, pika. Igra, ki bi jo prej kot slej vsi morali igrati. A dajmo se raje lotiti stvari, zaradi katere smo nenazadnje tu. Kako se Marvel’s Spider-Man obnese na osebnih računalnikih?

Prenovljena prenova

Spider-Man Remastered se je leta 2020 pojavil že na PS5, a na voljo je bil samo v paketu s Spider-Man: Miles Morales. Prenova je vključevala DLC City That Never Sleeps, tri dodatne obleke, nove trofeje in bolj izpopolnjen fotografski način. Tehnično je resnično izkoristila moč nove konzole in igro dvignila na vizualni standard Milesa Moralesa.

Izboljšane teksture, podpora za sledenje žarkom, pozicijski 3D zvok in haptične povratne informacije DualSense so le nekatere izboljšave, katerih smo bili deležni. Remastered je spremenil tudi model obraza Petra Parkerja iz Johna Bubniaka v Bena Jordana.

Izdelek, ki bo pristal na osebnih računalnikih, je v bistvu enak PS5 prenovi. A tokrat ga je za osebne računalnike optimiziral Nixxes Software. Tako kot različica za PS5 PC izdaja vključuje dodatek, tri dodatne kostume in, za prednaročila tudi pet točk za nadgradnje. Razen DLC-ja ni nove vsebine, likov ali izboljšav zgodbe. Tako lahko računalniški igralci pričakujejo enako igro, kot jo imajo njihovi konzolni bratje, vendar z ogromnim številom načinov, kako prilagoditi svojo izkušnjo.

Razpon grafičnih, zvočnih in ostalih možnosti je neverjetno širok. Končni rezultat predstavlja igro, ki jo je mogoče igrati na sistemih od Core i3 in Nvidia GTX 950 pri 720p pa vse do 4K pri 144 FPS z vključenimi vsemi možnimi opcijami. Poleg različnih ravni sledenja žarkom druge možnosti in izboljšave vključujejo NVIDIA DLSS (Deep Learning Super Sampling), NVIDIA DLAA (Deep Learning Anti-Aliasing), SSAO, filtriranje tekstur, kakovost LoD in kakovost senc. Nabor zvočnih možnosti in drsnikov za dostopnost je prav tako skoraj popoln.

Nazadnje Spider-Man Remastered podpira skoraj vsako velikost monitorja in popularna razmerja, vključno z ločljivostmi 16:9, 16:10, 21:9, 32:9 in ultra širokim zaslonom 48:9 z več zasloni.

Še boljši nadzor

Prenova na osebnih računalnikih seveda zraven kontrolerjev vključuje tudi podporo za miško/tipkovnico. Medtem ko XBox kontroler nima prilagodljivih sprožilcev in haptičnih povratnih informacij Playstation konkurenta, v praksi oba delujeta dobro.

Kljub temu, kar si morda mislite o vsem blišču in slovesu novinarskega življenja, vse ni tako rožnato, ko preidemo na moj sistem. Je že malo zastarel, z AMD Ryzen 9 3900X in Nvidia RTX 2080 Super grafično kartico, a to skupaj z 32GB pomnilnika večinoma še vedno zadostuje za 2560×1440 pri 165Hz. Torej, čeprav nisem mogel preizkusiti Spider-Mana na maksimalnih nastavitvah pri konstantnih 200+ FPS, sem zmogel brez težav igrati na 2560×1440 pri 120+ sličicah na sekundo pri zelo visokih (a ne najvišjih) nastavitvah, vključno z zelo visokim sledenjem žarkom in vklopljenim DLSS.

Medtem, ko so bili izrezani prizori brezhibni, sem naletel na nekaj manjših občasnih zatikanj med igranjem, sumim, da je bilo krivo nalaganje terena v ozadju. A razen tega ni bilo nobenih težav. Zmogljivost je bila presenetljivo dobra, glede na moje specifikacije. A tudi vsi z računalniki, ki komaj izpolnjujejo minimalne zahteve, se ne rabite obremenjevati, saj je tudi po vrnitvi na zelo nizke prednastavitve bil Marvelov Spider-Man še vedno videti povsem sprejemljivo. Brez naprednih vizualnih dodatkov so zgodba, akcija in liki bili tisti, ki so nosili igro.

Če za konec na hitro omenim še veselo novico za lastnike Steam Deck konzole, sicer igre na tej še nisem uspel preizkusiti (trenutno sem še v čakalni vrsti) ampak po poročilih igralcev zadeva tudi tam deluje odlično.

Razsodba

(+) Pajek-mož je dobro prestal tok časa
(+) Vrhunski nadzor na miški in tipkovnici
(+) Širok spekter nastavitev
(+) Dobra optimizacija
(+/-) Manjši problemi pri trzanju ob hitrem vihtenju po mestu
(-) (Pre)visoko zastavljena cena

Objava Spider-Man Remastered – vrhunska predelava odličnega izvirnika se je najprej pojavila na HOPsi.

A kot ve vsak pravi ljubitelj, serija že mnogo let ni dobila vrednega naslednika. Ubisoft jo je malone pahnil v pogubo in po sedmici enostavno rekel “dosti je bilo herojev, franšiza nima več zagona in čisto nič nismo krivi, da smo jo razmesarili in spremenili v packarijo. Gremo raje ustvariti novega Tom Clancya, ki bo nedvomno masovni hit.”

Razvojna ekipa: Lavapotion
Založnik: Coffee Stain Publishing
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. maj 2022
Cena: 29,99 €

Zvrst: Potezna strategija

Pojavitev novega izzivalca!

Pred nekaj dnevi je dih življenja prišel iz popolnoma druge strani. Upi za Songs Of Conquest so bili ogromni, čemur je ogromno pripomogla transparentnost razvijalcev, ki so redno delili razvojni napredek. Nedavno pa je igra končno prešla tudi v zgodnji dostop.

Naravna stvar jo je neposredno primerjati s HoMM. Pri obeh nenazadnje gre za strateško igro z zbiranjem dobrin in razvijanjem mest ter urjenjem vedno naprednejših enot, vtkanim v potezno raziskovanje in bojevanje.

Tako je tudi Songs of Conquest razdeljena na dve perspektivi. V prvi raziskuješ velike in prekrasne fantazijske svetove s svojimi junaki, obiskuješ na ducate raznovrstnih zgradb, ruševin in zanimivih drugih lokacij z upom, da boš tam našel tisti ščepec draguljev, ki ti še manjka za izgradnjo graščine. Obe igri vsebujeta tudi fiksne sile nevtralnih sovražnikov, ki blokirajo nove prehode in pogosto dragocenosti.

Ena od najbolj privlačnih stvari na Songs of Conquest je bogata postavitev; sam svet, izročilo in različne frakcije, ki jih vežejo kompleksni medsebojni odnosi in katere se potegujejo za nadzor nad omejenim ozemljem. Songs of Conquest odlično ujame te stvari preko zgodbe, dialoga med liki in sveta, ki je bil čudovito stkan in priveden v življenje.

Razvijalci Lavapotion so igro s svojim presenetljivim in čudovitim slogom slikovnih pik, združenim z 2,5D pristopom uspeli narediti popolnoma unikatno in naravnost omamno. Zemljevid sveta je priveden v življenje z različnimi zgradbami, starodavnimi kraji moči, točkami zanimivosti in čudovitimi in skrivnostnimi značilnostmi terena.

Oblikovanje likov je prav tako prekrasno za vse štiri različne frakcije, ki jih je mogoče igrati, pa tudi za številne druge sovražnike in bitja, ki naseljujejo to vesolje. Poleg tega je prav tako prijetno zvočno ozadje, ki resnično pomaga zaokrožiti občutek celote.

Ni pomembna velikost, temveč tehnika

Songs of Conquest ima precej standardni sistem delovanja, tako, da se dajmo raje poglobiti v tisto, za kar menim, da jo ločuje od drugih iger v žanru in ji pomaga, da resnično zasije.

Gradnja naselij je ena prvih takšnih stvari. Sistem poselitve in gradnje mesta je kraj, kjer se začne taktika Songs of Conquest; tisto, kar ima ogromen vpliv na sestavo tvoje armade. Vsako naselje ima določeno velikost, kar vpliva na število gradbenih mest. Izbiral boš med več zgradbami, ki imajo lasten pomen in funkcionalnost in v stilu HoMM IV boš moral izbirati, katere zgraditi, ker vseh ne bo možno plokniti na tla.

Želiš zgraditi grad (srednje velika zgradba)? Kot zahtevo boš potrebovali kmetijo (majhno zgradbo). To skupaj z omejenim številom gradbenih ploščic na naselje naredi izbire pomembne in hkrati skrbi, da upravljanje gospodarstva/cesarstva ne postane monotono.

Druga raznolika stvar je samo sestavljanje armade. Vsak junak oziroma “Nosilec posebnega voditeljskega žmohta” lahko s sabo nosi število enot, ki je omejeno s stopnjo junaka. Dodatno je tudi število posameznih vojačkov v enoti omejeno, torej se ne boš srečeval z absurdnimi situacijami, kjer se na bojišču istočasno nahaja po par deset tisoč vojakov.

Boj v Songs of Conquest je še eno področje, ki je očitno vložilo veliko razmišljanja in namenov. Bojni zemljevid uporablja sistem, ki temelji na heksih, z dodatkom povišanega terena. Ta ni samo za izgled, temveč daje vojakom na visokem terenu prednosti med bojem in celo omogoča strelcem, da streljajo dlje in učinkoviteje. Boj je hiter, krvav in brutalen, še posebej, ko se spopadeš z drugim Nosilcem žmohta.

Zadnja in največja stvar, zaradi katere Songs of Conquest resnično izstopa, je čarobni sistem. Kot Nosilec imaš na voljo veliko različnih urokov različnih “šol” esence, vendar je to bistvo vezano na čete pod tvojim poveljstvom. Obstajajo dodatni načini za proizvodnjo esence, na primer z artefakti, vendar je glavni dohodek v sestavi tvoje vojske.

Od srednjeveških vil do suženjskih žabonov

Ker ima vsaka frakcija svoj raznolik seznam vojakov, lahko pričakuješ, da se bo vsaka igrala popolnoma raznoliko.

V času pisanja je Songs of Conquest v zgodnjem dostopu z dvema narativnima kampanjama, ki sta na voljo za dve od štirih frakcij. V prvi kampanji igraš kot Arleon, človeška frakcija, ki se močno osredotoča na enote srednjeveškega tipa, kot so vitezi in mečevalci, zraven pa izrablja tudi bajeslovne enote, kot so vile in vilinski plemiči. To je prva kampanja in deluje kot uvodnica v igro, izročilo sveta in tiste, ki ga naseljujejo.

V drugi kampanji igraš kot Rana, antropomorfna rasa dvoživk in plazilcev, ki se upre svojim zatiralskim zasužnjevalcem. Pripovedovanje spominja na slog 90., ki ga ljubeče posnema, vendar ima globino in občutek zadovoljstva, ko se rešiš ukov in izvedeš to, kar je William Wallace skušal že pred leti.

Poleg tega ima Songs of conquest tudi možnosti za večigralstvo v lokalni in spletni obliki, kar ti omogoča prijazno tekmovanje s prijatelji in skupnostjo kot celoto. Obstajajo tudi orodja za urejanje scenarijev in zemljevidov, ki ti dajejo svobodo pri ustvarjanju lastnih izzivov s skoraj vsemi enakimi orodji kot razvijalci. Skupaj vse predstavlja več kot dobrodošlo noviteto v svet poteznih strategij, ki bo sčasoma verjetno postalo zgolj še boljše.

Razsodba

(+) Odličen grafični stil
(+) Bogat svet, poln zanimivih likov in nacij
(+) Taktični sistem, ki se poigra z že videno formulo
(+) Zanimive in svojevrstne nacije
(+) Velik potencial za kreacije s strani igralcev
(-) Dejanske zgodbene vsebine je zaenkrat še precej malo
(-) Manjše število frakcij napram klasikam je še kako očitno

Z načrtom, ki predvideva, da bo Song of Conquest naslednje leto v zgodnjem dostopu, ima Lavapotion dovolj časa, da zgladi majhne neravnine, ki se trenutno še nahajajo v zanki igranja. Pri skoraj 10 urah predvajanja ob pisanju tega predogleda sem imel samo par manjših problemov.

Glavni je bil ta, da je postalo igranje po dobrih 10 urah precej enolično, kar je bilo razvidno sploh pri bojevanju. Količina poliranja na tej stopnji bi morala služiti kot primer za prihodnje naslove zgodnjega dostopa, ne bi pa imel prav nič proti kakšni dodatni frakciji ali dvema.

Objava Songs of Conquest – Predogled | Heroji moči in magije v novi preobleki se je najprej pojavila na HOPsi.

Kombinacija je bila tako odličen prvenec, ki mu je sledilo še boljše nadaljevanje. Na Total War: Warhammer III pa smo ljubitelji morali čakati vse do 2022. Zdaj je končno prišel in nas pahnil v obrobje fantazijskega pekla. Naj kar takoj rečem, da v kolikor sta ti bila všeč prva dva dela, brezskrbno kupi nadaljevanje, saj je formula enaka, zgolj izboljšana. V tretje gre rado, kajne? Namesto tega, da bi znova šli skozi vse stvari, ki igro naredijo odlično, se bom raje osredotočil na novosti, saj ni smiselno ponavljati enih in enakih konceptov. Ti so ljubiteljem poznani že od praveka.

Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA, Feral Interactive
Platforme: PC
EIGRE: Povezava
Datum izida: 17. februar 2022
Cena: 48,29 €

Zvrst: Strategija

VIDEO RECENZIJA

Boljše, višje, močneje

Prva opazna stvar bodo določene manjše izboljšave kvalitete življenja. Diplomacija je veliko priročnejša, saj deluje po principu Three Kingdoms, kjer lahko že takoj vidiš, kako razmišljajo vse frakcije. Večje spremembe so doživele tudi mestne bitke, ki so nekako vedno bile šibka točka Total War iger. Še vedno niso izjemne, ampak nov sistem kar dobro deluje.

Pošastne, šefovske in druge večje enote se ne bodo več pogumno borile od začetka do kraja, ampak bodo na 50% začele kričati od bolečine in se od takrat naprej borile manj učinkovito.

Večje spremembe je doživela tudi kampanja. Od možnosti najema zavezniških enot drugih frakcij do nasploh boljšega sodelovanja zaveznikov. Drugih sprememb je še ogromno, preveč, da bi našteval, ampak splošni princip je še vedno enak. Izberi začetno frakcijo z unikatnimi mehanikami in se podaj v fantazijsko navdahnjen srednji vek v želji po globalni dominaciji. Če te ne bo pokončal podganjek, ki seveda sploh ne obstaja, te bo pa podanik boga perverznosti in opolzkosti.

Seveda bo potrebno tudi tokrat nekaj časa počakati na način Immortal Empires, ki bo združil vse tri igre v orjaški zemljevid, v kolikor si seveda lastiš vse tri igre. V osredotočenem načinu trojke pa je tako več poudarka na zgodbi in lahko govoriva o narativni kampanji, ki je zelo dobro dodelana. Vseskozi daje njen tonus in prispeva najzanimivejše trenutke.

Kar se prične z redom

Seveda smo ponovno dobili kar nekaj novih frakcij. Tokratno število novincev je osem, s tem, da so Ogri kot Norsca in bojevniki kaosa tudi tokrat del prednaročila. Najbolj všečen del mi je zmerom bil, kako unikatne so frakcije, saj gre še nikdar videno raznolikost v pravzaprav strategijah nasploh in tudi tokrat ni nič drugače.

Igro postavlja mejnik tudi za Warhammer znamko, saj izkleševa civilizacije Cathay, ki je prej bila znana zgolj kot skrivnostna sitna azijska tetka tam na daljnem vzhodu. Od sedaj naprej bodo znani kot kul azijski stric, ki obvlada ravnovesje med jinom in jangom. Njihova tematika vleče na srednjeveško Kitajsko. V trenutku, ko sem jih prvič ugledal, sem pomislil na film The Great Wall.

Kot škratje so zelo obrambno naravnani, saj morajo braniti velik kitajski zi… hočem reči Bastion pred silami mongo… Kaosa. Smodnik, neprebojni obrambni zid in zmaji. Če ti je všeč to troje, se boš z njimi počutil kot doma, ne glede na to, katerega izmed vladarjev izbereš.

Naslednja rasa je mnogim precej ljuba skupina trdovratnih mož severa pod vodstvom Else ter Rasputina. Kislev je frakcija, ki jo pripadniki Cesarstva pogosto označujejo za barbare, a so prvi obrambni zid ljudi pred hordami zla. Čeprav so že mnogokrat padli, se vedno znova poberejo, saj gre za trdožive, hibridne in pogumne bojevnike s podporo konjenice in medvedov.  

Naslednji v vrsti so Ogri. Če si jih že ugledal v drugem delu, bolj kot ne veš, kaj pričakovati. Absolutne enote požrešnosti in pogoltnosti, vodi jih želja po dobičku in mesu in to se odraža tudi v njihovi frakciji. Z možnostjo sklepanja kupčij in ustvarjanja novih mest, kjerkoli jim srce poželi, gre zagotovo za najbolj korporativno frakcijo. Pazi se le suličarjev, saj veliki fantje hitro padejo pod neprestanim sunkom sulic, ne glede na to, če jih vihti izšolan bojevnik ali navaden kmet.

Se konča v kaosu

Seveda niso izostali bojevniki Chaosa, okoli katerih se vrti celotna tretja igra. Na izbiro so kar štiri možnosti. Bog bolezni Nurgle, katerega igranje ne priporočam po kosilu in vihti najbolj odporne in nagnusne izmed enot, krvoločni Khorne, pri katerem se vse vrti okoli vojne in tako premore nekatere izmed najboljših bojevnikov v igri, razvraten Slaanesh, ki je mojster diplomacije, kultizma in privabljanja sovražnih enot na svojo stran in čarovniški Tzeentch, s katerim nisem igral in ga ne poznam tako dobro.

Več kot dovolj velika izbira pokvarjenih zlobnežev in demonov, ki se razprostirajo skozi celotno mapo, če pa se ne moreš odločiti med njimi, ti preostane skupna sila kaosa, ki vse združuje pod eno zastavo. Vsaka nacija daje drugačen občutek in možnost variacij je velika, z nasprotjem do preostalih Total War iger, kjer so prevladovale sulice in meči.

Polno barvnih odtenkov, pisanosti in zmede, Creative Assembly pred izzivom tega čudnega sveta niso klonili, ampak so najbolj nerealen in neverjeten del Warhammer sveta prelili v strateško igro, ki ne skopari z vizualnimi učinki.

Osnovna igralna mehanika se ni spremenila. Še vedno boš spočel armade, osvajal mesta in se skrival za zidovi, ko bo Kaos brzel po tvojih planjavah, lahko pa se odpraviš tudi skozi portal in obiščeš deželo kaosa za potencialno ogromnimi nagradami.

Res je, tretja igra je ponovno dosegla to, kaj si je Total Assembly zadal in če bi že kaj moral kritizirati, je to res katastrofalno malo različnih enot za nove frakcije, ki kar kliče po dodatku ali dveh. Določeni ljudje se pritožujejo tudi nad optimizacijo ampak čisto tako pošteno sem bil sam presenečen nad tem, kako dobro igra deluje, saj sem jo na prenosniku z RTX 3070 grafično kartico brez težav gnal na ultra nastavitvah pri 144 sličicah na sekundo.

Razsodba

(+) Še več iste poslastice
(+) Izboljšave kvalitete življenja
(+) Nove frakcije so zanimive
(+) Nova kampanja je zanimiva
(+/-) Igra se bo razživela z izzidom Immortal Empires
(-) Občasno sesuvanje
(-) Majhno število enot za nove frakcije

Objava Total War: WARHAMMER III – kaotičen zaključek trilogije se je najprej pojavila na HOPsi.

Za franšizo Expeditions s predhodnima naslovoma Vikings in Conquistador stoji studio Logic Artists. Mojo levo obrv je dvignilo dejstvo, da so sicer malce pred izidom najavili, da zapirajo vrata studia. Desna je nemudoma sledila ob omembi, da se bodo člani ekipe preselili k novoustanovljenemu razvijalcu Dynasty Studios, ki bo izdeloval igre, ki bodo slonele na NFT konceptu. Vsi vemo, da so NFT-ji stvar, katere si vsak resen igričar želi bolj od Witcherja 4 ali Half Life 3. Sarkazem na stran, kljub tej (osebno mnenje avtorja, ki morda ne odraža mnenja širše publike) idiotski odločitvi razvijalcev ta naj ne bi vplivala na posodobitve igre, saj si pravice do te lasti založnik THQ Nordic. Prav tako vsi člani ekipe ne bodo skočili na drugo ladjo in nekateri bodo ostali in delali na posodobitvah in DLC-jih.

Razvojna ekipa: Logic Artists
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 20. januar 2022
Cena: 44,99 €

Zvrst: Strategija/Igranje vlog

Potovanje skozi zgodovino

Franšiza Expeditions se mi je od nekdaj zdela zelo posrečena. Občasno je ogromne ambicije avtorjev sicer oviralo v oči bodeče manko sredstev in ob igranju naslovov bi skoraj potreboval sončna očala. Odvratna optimizacija, na tone hroščev in uborna grafična podoba so izločile veliko igralcev. A tisti, ki so kljub temu vztrajali in bili pripravljeni zamižati na eno oko, so za uborno naslovnico našli pravi zaklad. Navsezadnje se je za številnimi težavami skrivalo tisto, v kar so avtorji vložili vsa sredstva, kar jim jih je uspelo nabrati na kup – impresiven sadež trdega dela tako scenaristov, kot tudi snovalcev.

Vse dele serije Ekspedicije združuje zgodovinsko dogajanje, kjer se glavni junak odpravi na oddaljeno, nevarno potovanje. Prejšnji igri sta nudili sodelovanje pri kolonizaciji novega sveta in vikinških osvajalnih pohodih, zdaj pa je čas za osvojitev antične Grčije. Poleg tega mi je všeč dejstvo, da avtorji dokaj dosledno prikazujejo zgodovinske dogodke si pa radi pustijo ogromno fantazijskega pridiha. V središču dogajanja so tako vedno nevarnosti potovanja ter štorija, medtem, ko je realizem bojevanja in realistična taktika na stranskem tiru.

Nova ekspedicija ostaja zvesta tradiciji, vendar v marsičem posoli znano formulo. Začetek igre ne posveča veliko pozornosti zapletu v ozadju: na kratko pove, zakaj se kot glavni lik odpravljaš v boj proti Grkom, te hitro seznani s pomočniki in hura, že postaneš poveljnik svoje legije. Uvod je podoben kakšnemu Total War naslovu, in ne prologu taktične igre igranja vlog, ampak to je zavajajoče.

Junak, katerega zgodba spominja na le to glavnega lika knjižne serije Empire avtorja Anthony Riches, hitro napreduje na častniški položaj – izjemno daleč od lastnega območja udobja. Absurdna situacija za poznavalce osnov rimske politike, a iz igralnega vidika razumem, zakaj so jo udejanjili.

Rimska taktika malo drugače

Naj te prejšnji stavek, da so igralne mehanike v seriji postavljene na stranski tir, ne zavede. Bojni sistem predstavlja presenetljivo zabavno meso. Osnove bitk bodo zagotovo poznane vsakemu ljubitelju poteznih taktik in iger, kot je XCOM. Liki imajo nabor aktivnih in pasivnih sposobnosti, bojni zemljevid je razdeljen na hekse – vse je boleče znano, a izvedeno na zelo visoki ravni, zlasti v kontekstu serije. Umetna inteligenca je po mojih izkušnjah nadpovprečna in nudi dostojen izziv, misije raznolike in bitke poštene. Tokrat prvič na bojiščih najdemo tudi interaktivne predmete in pokrajino, ki omogoča višinsko prednost, ogromno svobode pa imaš tudi pri izbiri opreme za celotno partijo.

Lokacije, kjer se odvijajo bitke, so na splošno presenetljivo dobre: ​​zahvaljujoč kompetentnemu oblikovanju se vsaka počuti edinstveno in je polna taktičnih priložnosti. Poleg tega naloge v bitkah niso več reducirane na banalno iztrebljanje nasprotnikov. Nekje moraš prebiti srborito obrambo, nekje zažgati dragoceno ladjo, spet drugje rešiti talca iz ujetništva brez povzročanja hrupa. Pogosto je možno isto nalogo izvesti na več načinov, vključno s tistimi, ki jih niti razvijalci sami niso uganili.

To je odlična motivacija za taktične eksperimente, še posebej, ker Expeditions: Rome ponuja kar nekaj orodij za vojaške operacije. Razvejano drevo sposobnosti ni tako obsežno kot v prejšnjih igrah, vendar še vedno ustvarja veliko prostora za fleksibilno gradnjo likov, sovražniki pa ti ne pustijo predolgo dihati ne glede na težavnostno stopnjo.

Pripoved Expeditions: Rome sprva ni preveč očarljiva, a postopoma scenarij opazno pridobiva zagon. Od nje pa tako ali tako ne gre pričakovati nobenega presežka napram večjim AAA naslovov. Osrednja zgodba je sama po sebi precej predvidljiva, a pozornost do detajlov, čudoviti dialogi in nelinearnost rešijo situacijo. Pripovedovanje okolice je pravi užitek, odločitve pa nikoli niso preproste in te v prihodnosti nenehno spominjajo nase, včasih na zelo nepredvidljiv način.

Še posebej prijetno je, da igralec občasno dobi priložnost vplivati ​​na resnične zgodovinske dogodke. Igra na splošno spretno balansira med znano zgodovino in njeno svobodno interpretacijo. Včasih lahko zaradi poznavanja obdobja vnaprej ugibaš o prihajajočih zapletih, včasih pa se pripoved ostro obrne v povsem nepričakovano smer.

Legija in rimski specialci

Z liki se je pojavila dvoumna situacija. Vsak od njih se na prvi pogled zdi karikaturno pavšalni: krotki mlečnozobi rekrut Julij Cezar, modri stari mentor, skrivnostno bojevito dekle, ki misli, da je Mulan… A na takšne težave hitro prenehaš biti pozoren, saj je vse ostalo presenetljivo dobro. Čas in stiske vojne razkrivajo like iz novih zornih kotov, dialogi so nepozabni, redek humor pa vedno zadene v tarčo.

Najpomembnejša pomanjkljivost igre pa je sam svetovni zemljevid. V prejšnjih delih serije je moral igralec opraviti dolgo pot, kjer te je za vsakim vogalom čakala smrt zaradi lakote, mraza, bolezni ali poškodb. Da bi to dosegel, je bilo treba zbirati sredstva, popravljati opremo, postavljati taborišča in skrbno spremljati, da je vsak član odprave opravil svoje delo: navsezadnje je nekdo moral dobiti hrano, popraviti oklepe, zdraviti rane itd. on.

Prej se je vse to dogajalo na globalnem zemljevidu, tokrat pa so avtorji bistveno spremenili sistem. Zdaj igralec ni odgovoren za ducat Vikingov, ampak za več tisoč vojakov. Vojska pod tvojim poveljstvom se premika ločeno od glavne enote in je zasnovana tako, da zajema pomembne strateške točke na zemljevidu. Mesta, vasi, žage in kamnolomi bodo vsi postali del rimskega cesarstva in začeli prinašati sredstva, ki jih je mogoče vložiti v nadgradnjo taborišča in vojske.

Težava je v tem, da razen zajemanja točk na zemljevidu ni ničesar zanimivega, sam proces osvajanja pa predstavlja zelo dolgočasna mini igra, kjer ti ni potrebno storiti ničesar. Ta lekcija postane takoj ponavljajoča, toda Expeditions: Rome vztraja in te prisili, da zavzemaš ozemlja do samega konca igre. In ko tempo posledično popusti, pozornost pritegnejo drugi dražljaji. Počasno napredovanje zgodbe, neskončni pohodi od enega naselja do drugega… Mogoče se ob malo več interaktivnosti zavzemanje Grčije in vodenje vojske ne bi zdelo mukotrpno, a v trenutnem stanju ta mehanika ni kos preostanku.

Hkrati je monotono strateško igranje Expeditions: Rome edina večja pomanjkljivost, razen včasih prevelike svobode na področju zgodovine, kjer nihče ne ve, kakšne so minimalne zahteve za status centuriona in kjer le ti predstavljajo alternativo dandanašnjim posebnim enotam. Razvijalci so se končno skoraj znebili občutka pomanjkljivega proračuna, ki je serijo preganjal iz leta v leto. Da, kot se je izkazalo, popolnoma brez hroščev in napak ne gre, a igre ne želim pretirano grajati. Ravno nasprotno. Mislim, da predstavlja enega zanimivejših projektov za ljubitelja antike in antičnega Rima.

Razsodba

(+) Odličen bojni sistem
(+) Raznolike vrste misij
(+) Bogat svet, poln podrobnosti
(+) Zanimivi liki in dialogi
(+/-) Zgodba ni slaba, je pa predvidljiva
(-) Vodenje vojske postane kmalu mukotrpno
(-) Brez hroščev še vedno ne gre

Objava Expeditions: Rome – Recenzija | Cezar bi bil velik oboževalec XCOM-a se je najprej pojavila na HOPsi.

Football Manager je ena najbolj zafrustriranih, a hkrati izpopolnjujočih franšiz, kar so jih igričarski bogovi poslali svojim zvestim podanikom. Vsekakor se moraš zavedati, da se podajaš v virtualno športno bojišče, ki se ne bije zgolj preko zelenic, temveč preko gore podatkov, ki omogočajo neprekosljivo zatopitev v svet nogometa. Ne kroži zaman nešteto govoric o nogometnih menedžerjih priznanih klubov, ki so preko analize teh iger sprejemali odločitve o trgovanju igralcev in taktiki na nogometnih zelenicah.

Razvojna ekipa: Sports Interactive
Založnik: SEGA
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 8. november 2021
Cena: 54,99 €

Zvrst: Športna menedžmentska simulacija

Nova iteracija žogobrca

Kako dober je torej novi nogometni menedžer? To je težko vprašanje. Bodimo iskreni – nihče ne ve, kako DOBER dejansko je vsaka nova iteracija nogometnega menedžerja, dokler tri ali štiri sezone globoko ne govori o nadarjenem krilnem igralcu nove generacije, kot da bi bil njegov najljubši nečak. To je nedvomno igra, za katero potrebuješ ogromno časa in katere lepota se skriva v kompleksni preprostosti.

Gre za obsežen špil, ki ga lahko igraš zelo površinsko, a hkrati lahko iz njega narediš doktorat. Napredne mehanike je težko usvojiti, a ko jih enkrat imaš v malem prstu, se ti odpre nov svet. Če pa igro igraš prvič, ti ponuja precej obsežno in dobro pripravljeno inavguracijo.

Football Manager je tako blago rečeno obsežna igra. Najnovejša ponovitev je uvedla več popravkov in popravkov, ki so me popolnoma posrkali in me prisilili, da sem investiral veliko več časa v vidike igre, ki sem jih prej skoraj v celoti zanemarjal.

Taktično metanje plastenk

Po novem nekateri prej površno vključeni deli delujejo dosti bolj organsko. V prejšnjih naslovih je bila najboljša pot do uspeha prilizovanje vodji kluba, hvaljenje igralcev ob zmagi (in včasih svarjenje pred samozadovoljstvom) in masovna zamenjava kadra ter vali žaljivk ob nizu porazov. V novi enačici pa obstaja več možnosti za komunikacijo z igralci in novinarji kot kadarkoli poprej.

Po novem lahko gestikuliraš na tiskovnih konferencah in ekipnih pogovorih. Sistem je zamenjal klasično izbiro ‘mirnega’ vedenje, ki mu sledi občasno ‘asertivno’. Če v motivacijski nagovor, kjer bi solzico potočil še Winston Churchil, vključiš preveč iracionalne gestakulacije, boš hitro izgubil zaupanje ekipe (sploh možnost ‘Vrzi plastenko vode’ rezerviraj za res katastrofalne prikaze igre na zelenicah). Vendar lahko pravočasno zmerjanje dela čudeže.

Veliko širša izbira opcij je zdaj veliko pomembnejša in vpliva na moralo ter prikaz igre, če prej ne glede na vse nisem opazil velike spremembe. Razmisliti moraš o tem, kaj je najboljši odziv v vsaki situaciji. Ne moreš se zgolj zdreti ob vsakem porazu in deliti poljubčke ob vsaki zmagi, saj to ne bo avtomatično vodilo v boljši žogobrc v naslednji tekmi.

Tudi s položaji se je po novem lažje poigravati. Všeč mi je nova postavitev petih branilcev, kjer napad sloni na dveh krilnih branilcih, ki vršita pritisk ob posesti, večina drugih pa lahko udobno preklaplja med vlogami.

Vedno se mi je zdelo čudno, da bočnega branilca nisem mogel postaviti v nekoliko agresivnejšo vlogo. Enostavno prej niso premogli popolnoma nič znanja o igranju te vloge. Tako je lepo končno videti nekaj prilagodljivosti v različnih položajih. To je dodatna raven prilagodljivosti, s katero v preteklosti nisi mogel eksperimentirati v celoti. Zdaj lahko načrtuješ boljšo strategijo glede na stanje ekipe, ne da bi ti bilo treba brskati po trgu prostih igralcev za novimi žrtvami za specializirane vloge

Na mladih svet stoji

Football Manager 2022 je implementiral vse vrste novih funkcij. Tisti, ki so zame najbolj izstopali, so deli, zaradi katerih je preživetje desetletij v igri (in mesecih v resničnem življenju) enostavnejše in še bolj v veselje.

Če ti besede ‘dinamične ocene mladih’ ne pomenijo nič, je to popolnoma kul. V bistvu pa izraz pomeni, da se sposobnost in zanimanje mladih za nogomet v vsaki državi lahko in se bo sčasoma spremenila. Recimo, da želiš prevzeti nadzor nad narodom z manj prestižno nogometno zgodovino. V karieri bi si lahko zadal cilj dviga prepoznavnosti nogometa v tej državi in ​​tako navdušil javnost in mladino za večjo podporo nogometnih izbrancev. To je zanimiva funkcija za dolge igre, toda kot nekdo, ki dano igro rad igra več sezon, je priložnost, da nenogometno državo spremenim v svetovno športno velesilo, res vznemirljiva.

Druga stvar, ki jo je treba poudariti, je pogovor z agenti igralcev. V resničnem življenju so igralci ljudje z željami in potrebami. Zanje delajo agenti, ki imajo prav tako lastne želje in potrebe. V Football Managerju 2022 lahko dejansko greš do agenta in se z njim pogovoriš o želji pridobitve njegove stranke, s čimer boš dobil vpogled v to, kako zainteresiran igralec je in kaj bi predvidoma bilo potrebno, da se to zgodi. Komajda gre za velik trenutek, a zaradi njega se agenti počutijo kot resnične osebe z možgani in vsemi ostalimi organi. Football Manager in svet, kjer se odvija, pa sta toliko bolj zanimiva.

Popolnoma nov sistem športne analize

Če te zanima športna statistika, je Football Manager 2022 prav tako prava različica. Data Hub je odlična izboljšava analitike, ki odlično odraža sodobno igro in omogoča analiziranje vsega, od stopnje uspešnosti v kotih glede na taktiko, do natančnosti strelov in poročil o uspešnosti posameznega igralca. Od svojega oddelka za podatke lahko celo zahtevaš posebne informacije. Tako lahko recimo želiš, da razpršeni graf pokaže, kako se obnese tvoj vratar v primerjavi s preostalimi klubi lige.

Prav tako je super videti, da se metrika pričakovanih golov spreminja med tekmo. Ne bom se pretvarjal, da razumem, kako točno je preračunan, vendar upošteva različne dejavnike, vključno z natančnostjo strelov, pogostostjo, nevarnostjo napadov in splošnim pritiskom na gol. Tako dobiš številko za pričakovane zadetke, ki bi jih morala vsaka ekipa dati. Tako je možno med tekmo enostavno videti, kako tvoji ekipi trenutno gre.

Nisi ljubitelj globokih analiz in matematike? Kaj potem sploh delaš tu!? Ah, koga hecam, tudi za to je poskrbljeno. FM22 vnese nekaj poenostavljenih statističnih podatkov in jih zapiše v besedah, ki jih lahko razume tudi popoln novinec *khm*idiot*khm* in v kolikor te brigajo samo določeni aspekti, lahko preostanek enostavno predaš asistentu menedžerja.

Razsodba

(+) Še več taktičnih možnosti
(+) Še podrobnejša analiza
(+) Predelan sistem komuniciranja
(+) Večji poudarek na nacionalno mentaliteto
(+) Več manjših sprememb
(-) Odsotnost večjih udarnih novitet

Objava Football Manager 2022 – Recenzija | Najboljši nogometni menedžer doslej se je najprej pojavila na HOPsi.

Razpored v koncu leta bo namreč res poln potencialih uspešnic. Igralci povsod sedijo v pričakovanju naslednjega prelomnega naslova, prenove nostalgične uspešnice ali neodvisnega hita. Verjemi, da se bo za vsakega izmed njih našlo kaj primernega. Pripravili smo seznam naših najbolj pričakovanih prihajajočih iger za naslednji mesec, da boš lahko čim prej in tem lažje našel naslednjo najljubšo igro za preigravanje čez mrzle mesece.

Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v oktobru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. Bloodshore – 3.11.2021

• Razvojni studio: Wales Interactive
• Založnik: Wales Interactive
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Pustolovska akcijska avantura
• Cena: Trenutno neznana
• Link

Bloodshore je FMV oz. Full Motion Video igra, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot igra s popolno video-gibalno podporo. Za njo stoji studio Wales Interactive, ki je znan po raznih priljubljenih FMV igrah, kot sta The Complex in Late Shift. Seveda njihov repertoar ne obsega le tega žanra, saj so se podpisali tudi pod nekatera druga dela, kot je grozljiva avantura Maid of Sker. V sodelovanju z Good Gate Media (z njimi so sodelovali pri vseh FMV igrah) bodo tokrat izdali Bloodshore.

Bloodshore sloni na konceptu Battle Royale. Udeleženci te smrtonosne igre so “vplivneži” socialnih omrežij, obsojenci na smrt in uveneli zvezdniki. Zbrani so na zapuščenem otoku in le eden ga bo lahko zapustil z vsaj delno delujočimi vitalnimi organi. Za ljubitelje žanra battle royale ali mahnjence nad nedavno korejsko televizijsko uspešnico Squid Game, ki je prevzela svet, bo Bloodshore dobrodošel vir zabave. Igra bo slonela na cinematičnih vložkih, kjer bo igralec odločal o tem, kdo živi in kdo umre. Interaktivni film bo igralcem prinesel poglobljeno Battle Royale vživetje iz nekoliko drugačne perspektive in zanimivo bo videti, kako se bo vse skupaj odvilo.

2. Recipe for Disaster – 4.11.2021

• Razvojni studio: Dapper Penguin Studios
• Založnik: Kasedo Games
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: Neznana
• Link

Si pod pritiskom hladen kot kumara? Verjameš, da gre ljubezen skozi želodec? Poznaš malo goro rekov o hrani, pa jih nimaš kje izrabiti? Zdaj je čas, da zložiš vsa jajca v eno košaro z igro kulinaričnega kaosa. Recipe for Disaster, ki je bil v začetku lanskega leta oznanjen kot drugo sodelovanje med Kasedo Games in Dapper Penguin Studios po Rise of Industry, bo v novembru serviran na krožnike lačnih ljubiteljev menedžentskih strategij.

Recipe for Disaster je igra, kjer se ukvarjaš z upravljanjem lastne restavracije. Gre za družabno simulacijo, ki igralca postavi v čevlje neizkušenega, a ambicioznega glavnega kuharja, kateri si prizadeva uresničiti vseživljenjske sanje in postati mednarodno priznan vodja restavracije. V obdobju zgodnjega dostopa bodo igralci lahko aktivno vključeni v razvoj, na voljo pa bodo tudi številne možnosti za predložitev povratnih informacij ter obdobje glasovanja o določenih vrstah želene vsebine, npr. novih temah restavracij in drugih ključnih funkcijah, ki bodo nato vključene v igro. Skratka, iz te moke bi znal nastati kar spodoben kruh.

3. Call of Duty: Vanguard – 5.11.2021

• Razvojni studio: Sledgehammer Games
• Založnik: Activision
• Platforme: PC, Xbox One, Xbox Series X/S, PlayStation 4, PlayStation 5
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

novembru nas ponovno čaka tudi vsakoletni dvoboj med dvema streljaškima gigantoma in prvi bo svoje pokazal Call of Duty. V Call of Duty: Vanguard bomo spet stopili v blatne gojzarje vojakov iz največjega svetovnega konflikta in se bojevali preko vzhodne in zahodne fronte, Afrike in Pacifika. Razvijalec nam bo tokrat predstavil nekoliko drugačno zgodbo. Dogajanje se bo namreč odvijalo po tem, ko Hitler požre svojo tabletko in so sile osi poražene. A ne v celoti, saj veja vojske, ki ji poveljuje glavni zlobnež Heinrich Freisinger, preko skrivnostnega projekta, kodno imenovanega Phoenix, skuša odkriti Hitlerjevega naslednika. Ne vem, koliko ima to smisla, a sliši se zanimivo.

Seveda meso igra predstavlja ne predstavlja zgodba, temveč večigralstvo. To bo v Call of Duty: Vanguard znova golo in neusmiljeno, spustilo pa te bo naravnost v kaos simuliranega bojišča druge svetovne vojne, ne da bi pri tem zapravljalo nepotrebni čas. V odprti beta fazi za prednaročnike se je Vangard izkazal za precej standardni CoD naslov in če poznaš franšizo, boš skoraj takoj našel tla pod nogami. A vseeno bo nov Call of Duty imel kup novih stvari, ki bi te znale navdušiti. Videli bomo, kako se bo končno izkazal, ampak nedvomno gre za igro, ki jo veliko ljudi nestrpno pričakuje.

4. Jurassic World Evolution 2 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Frontier Developments
• Založnik: Frontier Developments
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, XBox Series S/X
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: 59.99€
• Link

Jurassic World Evolution je bilo eno največjih presenečenj v 2018. Prišla je v letu, polnem monumentalnih izdaj in ker je šlo za licencirano igro, nihče v resnici od nje ni pričakoval strašno veliko. Toda Frontier Developments je na koncu pripravil eno najbolj zabavnih in zasvojljivih strategij tistega leta, ki je zadela žebljiček številnim ljubiteljem Jurskega parka, ljubiteljem simulatorjev upravljanja in, pač, ljubiteljem dinozavrov na splošno. Mislim, da ima prihajajoče nadaljevanje, Jurassic World Evolution 2, precej dobre možnosti, da znova zavihti kladivce.

Jasno je, da Jurassic World Evolition 2 gradi na trdnih temeljih predhodnika in da bo tako kot prva igra poln ljubezni do dinozavrov, zna pa jo še dodatno evolvati (heh, sploh mi ni žal). Njegov predhodnik se je v mnogih stvareh odlikoval, vendar je bila dejanska mehanika upravljanja parka v nekaterih pogledih nekoliko mešana – zlasti v smislu funkcij gostov. Nadaljevanje pa obljublja nekaj prepotrebnih izboljšav. V Evolution 2 bodo gostje imeli edinstvene osebnosti, ki bodo vplivale na njihova pričakovanja, zahteve in razpoloženje. Mogoče je to samo moja pristranskost, ampak Jurassic World Evolution 2 glede na videno izgleda kot odlično nadaljevanje, ki se zna ponovno uvrstiti proti vrhu letošnjih strateških izidov.

5. Forza Horizon 5 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Playground Games
• Založnik: XBox Game Studios
• Platforme: PC, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Simulacijska dirkačina
• Cena: Od 59.99€
• Link

Serija dirkaških iger Forza Horizon že od samega začetka navdušuje. Ne samo s pestrim izborom avtomobilov ter dobrim občutkom dirkanja, ampak tudi z grafično podobo, ki se z vsakim delom približuje realni sliki, ki jo lahko vsak dan uzremo izza resničnega volana. Forza Horizon 4 kljub starosti treh let še danes grafično impresivna igra, ki se vozi čudovito. Če gojim do nje eno samo zamero je to okolica, saj Združenemu kraljestvu preprosto manjka tista pika na i, kar je v trojki naredila raziskovanje nadvse zanimivo.

Ravno to bo poskušala odpraviti igra Forza Horizon 5, ki nas bo tokrat preselila v sončne predele Mehike. Forza franšiza bi po mojem morala igralcu vedno nuditi vtis, kot, da se je ravnokar odpravil na oddih v neko eksotično deželo. Le da tam ne boš poležaval na plaži, ampak boš čas raje preživel v kabini svojega najljubšega železnega konjička. Kot vedno bo v Forzi Horizon 5 v ospredju dirkanje v vseh oblikah – cestne dirke, reli, makadamske dirke in podobno, ali proti umetni inteligenci, ali pa proti večigralskim nasprotnikom. Tu bo znova tudi velikodušna metoda previjanja časa, ki bo omogočala odpravo napak pri enoigralskem dirkanju. Vsega skupaj je še veliko več in skoraj ni možnosti, da ne bi Forza Horizon 5 ob izidu postala velik uspeh med ljubitelji dirkačin.

6. Football Manager 2022 – 9.11.2021

• Razvojni studio: Sports Interactive
• Založnik: SEGA
• Platforme: PC, MacOS, Android
• Žanr: Menedžmenska športna simulacija
• Cena: 54.99€
• Link

Razvijalci pri Sports Interactive nam vsako leto postrežejo z novo igro Football Manager franšize. Tudi letos ne bo prav nič drugače in prišel je čas, da se znova podamo v vode ene najglobljih računalniških simulacij. Kako dober bo novi nogometni menedžer? To je težko vprašanje. Bodimo iskreni, nihče ne ve, kako dober dejansko je nogometni menedžer, dokler tri ali štiri sezone globoko ne govoriš o nadarjenem krilnem igralcu nove generacije, kot da bi bil tvoj najljubši nečak. To je nedvomno igra, za katero potrebuješ ogromno časa.

Letos bodo igralci prejeli večji obseg gibanja, prav tako pa je izboljšave prejela tudi umetna inteligenca. Na novo bodo uvedli vlogo širokega centralnega hrbtnega branilca. Prav tako bo izboljšana izkušnja prestopnih rokov, ki bo tako bolje odražala “dramo, navdušenje in napetost” vrhunca prestopnega roka. Dobili bomo tudi namenske zaslone, ki bodo pomagali spremljati zanimanje drugih klubov za tvoje igralce. Skratka, čeprav gre iz vizualnega vidika za dokaj podobno igro kot prejšnje leto, znajo novosti predstavljati dobro vzpodbudo za prestavitev na novo različico. Virtualni nogometni menedžerji pa bodo tudi letos za vsaj par mesecev izginili iz obličja Zemlje.

7. SYNTHETIK 2 – 11.11.2021

• Razvojni studio: Flow Fire Games
• Založnik: Flow Fire Games
• Platforme: PC
• Žanr: Roguelike streljačina
• Cena: 19.99€
• Link

Flow Fire Games so dokazali, da znajo upoštevati povratne informacije igralcev. Vse od alfa izdaje prvotnega SYNTHETIK-a in številnih posodobitev, ki so igro pripeljale do končne izdaje so poslušali in sledili željam oboževalcev. Zgodnji dostop je idealen format za njihov slog razvoja in prav nikakršno presenečenje ni, da se ga bo poslužila tudi druga igra, direktno nadaljevanje prve igre, ki bo prineslo marsikatero izboljšavo.

Originalno je bil izid igre Synthetik 2 načrtovan za avgust, vendar so ga morali nekoliko odložiti. Dodal bo tri nove frakcije, zraven pa obljublja tudi skoraj neskončno možnost ponovnega igranja zahvaljujoč svežemu novemu sistemu napredovanja. V kombinaciji z že tako nepredvidljivimi okolji, naključnimi elementi in neskončnimi možnostmi oborožitve in nadgradenj. Prav tako bo igra imela integrirano podporo za modifikacije in možnost kooperativnega igranja za do štiri igralce. Čeprav gre za nekoliko manjši naslov, se Synthetik 2 vsekakor splača obdržati na radarju.

8. The Last Stand: Aftermath – 16.11.2021

• Razvojni studio: Con Artist Games
• Založnik: Armor Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Izometrična avantura, streljačina
• Cena: 29.99€
• Link

The Last Stand: Aftermath postavlja vprašanje: koliko si pripravljen dati od sebe, preden za vedno odideš? Gre za povsem nov naslov razvijalca izjemno priljubljene serije spletnih iger The Last Stand. Umrl boš, vendar ne, dokler ne boš dobro pripravljen na to. Po uspešni Kickstarter kampanji za zbor sredstev za zadnjo fazo razvoja je Con Artist Games tesno sodeloval s skupnostjo oboževalcev in podpornikov, da bi nov naslov obdelal v največji in najboljši vstop v priljubljeno serijo doslej. Okužen s trpljenjem, ki je opustošilo človeštvo, se boš lahko odpravil raziskati apokalipso in poiskati upanje za svoje preživele sotrpine.

V The Last Stand: Aftermath prevzameš nadzor nad enim od številnih preživelih, zaprtih v karanteno po smrtonosni katastrofi. Vendar je vsak preživeli okužen in mora zapustiti “hišni arest”, da bi kar najbolje izkoristil svoje zadnje dni. pred neizbežno smrtjo. Zbrati boš moral čim večjo količino zalog za tiste, ki jih boš zapustil ob svoji prezgodnji smrti. Po možnosti pa najti tudi resnico o tem, kaj stoji za virusom, ki ljudi spreminja v ljudožerce. Seveda moraš to storiti, preden podležeš okužbi, kar igri doda element nuje. A s padcem vsakega preživelega boš lahko prevzel nadzor nad drugim, ki se bo okoristil z napredkom svojih predhodnikov. Sliši se zanimivo in vsekakor me veseli, da je franšiza od ubornih korenin uspela priti tako daleč.

9. Sherlock Holmes Chapter One – 16.11.2021

• Razvojni studio: Frogwares
• Založnik: Frogwares
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Narativna avantura
• Cena: 44.99€
• Link

Razvijalec Frogwares že dolgo izdeluje igre, v katerih glavno vlogo igra enigmatični detektiv Sherlock Holmes. To so AA igre, ki nikoli niso podrle prodajnih lestvic, a vseeno držijo precejšnjo bazo navdušencev. Nudijo zanimivo raziskovanje, povezovanje sledi in obtoževanje nič hudega sluteč služabnikov, ki so skoraj vedno glavni osumljenci. V svoji prihajajoči igri Sherlock Holmes: Chapter One so se poskušali razvijalci nekoliko odcepiti od formule in nam ponuditi drugačno izkušnjo.

Sherlock bo v novi avanturi Sherlock Holmes Chapter One mlajši, spremljal pa ga ne bo več Watson, ampak novi kompanjon Jon. Prav tako se Sherlock ne bo več zanašal zgolj samo na svoj detektivski um, saj bo velikokrat padel v situacije, ko namazan jezik ne bo veliko pomagal. Strelski obračuni in naši moralni principi glede njih bodo vplivali na nadaljnji razplet zgodbe. Bojevanje bo moč tudi povsem izključiti in razvijalec pravi, da s tem ne bomo preveč izgubili na zgodbi. Par let nazaj smo tudi sami preizkusili eno izmed Sherlock Holmes iger in upamo, da nas bo tudi Chapter One uspel podobno navdušiti.

10. Battlefield 2042 – 19.11.2021

• Razvojni studio: DICE
• Založnik: Electronic Arts
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/ S
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

Drug del velikega streljaškega dueta, nov dell Battlefield franšize se bo letos imenoval Battlefield 2042. Že iz imena lahko vidiš, da se bo dogajanje iz prejšnjega dela, ki je bil umeščen v obdobje 2. svetovne vojne, preselilo v prihodnost. Ta sprememba je dala razvijalcu možnost, da predstavi napredne igralne mehanike bojevanja in cel kup robotskih pomagačev. Battlefield 2042 bo prav tako po dolgem času zavrgel enoigralsko kampanjo. Ta sicer nikoli ni bila nekaj preveč briljantnega, a je prišla vsaj hudo prav pri kazanju grafične lepote igre. Vse moči bodo tako usmerjene v delanje vrhunske večigralske izkušnje. Strežniki na PC-ju, PlayStation 5 in Xbox Series X bodo podpirali do 128 igralcev, medtem, ko bosta konzoli PlayStation 4 in Xbox One naenkrat lahko zabavali 64 igralcev.

V letošnjem Battlefieldu bosta nasproti stali strani ZDA in Rusija. Pomembno vlogo pri tem konfliktu bo nosilo tudi globalno segrevanje, ki je v prihodnosti privedlo do ekstremnih vremenskih pojavov. Tako bodo runde recimo prekinjali tornadi, ki bodo rušili vse pred sabo. Razvijalec je sporočil tudi, da so te vremenske pogoje vpeljali zaradi igralnih namenov in da to ni neka politična izjava. Zgodba naj bi se vršila skozi oči igralnih razredov, ki se tukaj imenujejo specialci. Nove sezone in dogodki znotraj njih bodo predstavile nove možnosti za igranje. Večina pritožb iz beta faze leti na igralne razrede, ki nosijo enak vizualni izgled, zato se je zdelo, da se na bojiščih strelja vojska klonov. Nekaj igralcev je bilo tudi razočaranih nad samo sestavo map in dejstvom, da se nikoli zares ne počutiš, da se okoli tebe strelja še 127 drugih igralcev. Ampak od takrat je DICE imel kar nekaj časa, da je stvari izboljšal, zato upamo na najboljše.

11. ICARUS – 20.11.2021

• Razvojni studio: RocketWerkz
• Založnik: RocketWerkz
• Platforme: PC
• Žanr: Ko-operativna simulacija preživetja
• Cena: 24.99€
• Link

Igre preživetja so zgrajene na podlagi upravljanja tveganj. Predstavijo ti cilje in upajo, da boš v svojih prizadevanjih za njihovo dosego pretiraval. Enkrat si lačen in potrebuješ hrano. Toda za pridobivanje hrane potrebuješ orožje za lov. Za kuhanje mesa boš potreboval ogenj. Istočasno boš potreboval boš zavetje za ta ogenj. Potreboval boš orodja za ustvarjanje zavetja in prostor zanj, pa tudi vodo in kisik in shrambo in … Preden se tega zavedaš, žongliraš z več elementi kot cirkusant. In v odličnih igrah za preživetje se sploh ne boš zavedal, koliko stvari držiš v zraku, dokler se ne pojavi ogorčenost in vse se zruši.

Za igro Icarus so trenutno še zgodnji dnevi, vendar se zdi, da se igra preživetja razvijalca s sedežem v Novi Zelandiji že dotika tega zapletenega ravnotežja. Igranje, ki temelji na sejah, daje igralcem veliko priložnosti, da stolče njihov ponos. Na videz je Icarus podoben kateri koli drugi igri preživetja. Pristaneš na planetu, delaš stvari za preživetje, poskušaš živeti. Pri tem lahko sodeluješ z do sedmimi drugimi igralci ali pa skušaš preživeti sam. Hudič se skriva v podrobnostih in podrobnosti glede same igre je preveč, da bi vse našteval. Vsekakor gre za potencialno eno najboljših simulacij preživetja, kar smo jih kadarkoli imeli priložnost igrati in tudi prvi vtisi beta igralcev so nadvse obetavni. Pa bo Icarus preživel ali ne? To bomo ugotovili dokaj kmalu.

12. Farming Simulator 22 – 22.11.2021

• Razvojni studio: GIANTS Software
• Založnik: GIANTS Software
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Simulacija kmetovanja
• Cena: 39.99€
• Link

Glede na številko izredno popularne serije iger Farming Simulator bi človek pričakoval, da vsako leto dobimo nov del, a temu ni čisto tako. Zadnji pravi del, ki smo ga lahko igrali na PC-ju je izšel leta 2018 pod oznako Farming Simulator 19, dvajsetica pa je bila namenjena telefonom in tablicam. Ampak letos bo konec pomanjkanja kmetovanja. Čakata nas dve novi mapi in posodobljena Erlengrat mapa ter več kot 400 kmetovalskih orodij, ki jih bodo ponujalo več kot 100 licenčnih proizvajalcev. Čakajo nas tudi letni časi, ki bodo od kmetovalca zahtevali prilagoditev obdelovanja svoje virtualne kmetije. Razvijalec obljublja tudi boljšo umetno inteligenco in močno izboljšan zvok, tako da boste poznavalci z zaprtimi očmi prepoznali tip traktorja.

Izboljšana bo tudi grafična plat, na sporedu pa je tehnična optimizacija, ki bo omogočala razvoj bolj naprednih modifikacij. Vsaka prava kmetija mora imeti seveda tudi psa in ni še jasno, ali bomo tega lahko plodno uporabili za pašo ovac ali pa bo tam samo zato, da mu podajamo žogo in ga vsake toliko popraskamo za ušesi. Zanimivo je, da nam bo novi Farming Simulator omogočal tudi nekaj sprostitve in ko ne bomo vozili kombajna, bomo lahko skočili na hrbet konja in se odpravili v raziskovanje gozda ali pa bomo te trenutke izkoristili za bližnji ogled naše živine. Oči nam vsekakor ne bodo trpele, saj je grafična podoba v primerjavi s prejšnjo verzijo igre doživela znatno nadgradnjo. Virtualne kmetovalce tako čaka kar nekaj dela, preden se bodo lahko pohvalili z dostojno kmetijo, ki bi ji zavidal vsak pohorski kmet.

13. King under the Mountain – 24.11.2021

• Razvojni studio: Rocket Jump Technology
• Založnik: Rocket Jump Technology
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmentska strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

King Under The Mountain je prihajajoči simulator upravljanja kolonije v duhu igerDwarf Fortress in Rimworld, z umetniškim stilom Prison Architect. Trenutno je igra že na voljo v alfa fazi, ki je nekakšen funkcionalni demo, v katerem lahko v skalo izkoplješ prenočišče za svoje škrate in jih poskušaš čim dlje obvarovati pred lakoto ali norostjo. Seveda ni nobeno presenečenje, da močno jemlje vpliv od Dwarf Fortress, za katerega je značilna neomajna obsedenost z najmanjšimi podrobnostmi. V njem si palčki lahko zlomijo posamezne prste, se spominjajo preteklih travm, posvojijo mačke, te pa lahko umrejo zaradi zastrupitve z alkoholom, ker so na svoji poti prečkale krčmo in kasneje med čiščenjem okončin, kot mačke pač počno, zaužile preveliko količino alkoholne pijače, ki se je med pohodom nanesla na njihove tačke.

To je zapletenost, ki je organsko nastala v več kot desetletju razvoja s strani zelo nenavadnega razvijalca, in težko jo bo doseči. King Under The Mountain ima tako frdamano zahtevno nalogo, da se osvobodi sence igre, ki si jo tako želi posnemati. Prihodnje posodobitve obljubljajo funkcije, ki jih Dwarf Fortress resda nikoli ni ponudil, kot je asinhroni igranje za več igralcev in možnost igranja različnih ras, kot so orki in ljudje. Vse skupaj bi sčasoma lahko podgorskega kralja ločilo od ostalih predstavnikov tega žanra, a najprej je do tja potrebno priti. Osebno bom veselo spremljal razvoj in upam, da jim bo uspelo doseči zadane cilje, saj je vsak nov naslov v tem žanru več kot dobrodošel.

14. Asterix & Obelix: Slap them All! – 25.11.2021

• Razvojni studio: Mr. Nutz Studio
• Založnik: Microids
• Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
• Žanr: Pretepaška igra
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Asterix & Obelix: Slap them All! bo pretepaščina, postavljena v Galijo, ki jo v celoti zasedajo Rimljani. Le ena majhna vasica neukrotljivih Galcev se še vedno upira osvojevalcem. V igri boš lahko igral kot Asterix in Obelix in odplul na najbolj ikonična mesta v seriji stripov, medtem pa se boril z rimskimi legionarji, pirati, razbojniki in celo Normani. G. Nutz Studio so poskrbeli, da bo ta pustolovščina čim bolj zvesta izvirnemu materialu.

Razvijalci so se odločili za umetniško usmeritev, ki je zelo blizu stripu, kjer so liki, kulise in animacije ročno narisane. To je poklon 2D animiranim klasikam in je izvedeno v slogu, ki bo zagotovo všeč tako ljubiteljem Asterixa kot igralcem retro iger. Sovražniki in divji prašiči bodo morali biti previdni! Asterix in Obelix se vračata… In to bo še en odličen boj!

15. Len’s Island – 26.11.2021

• Razvojni studio: Flow Studio
• Založnik: Flow Studio
• Platforme: PC
• Žanr: Avantura
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Len’s Island je avantura, v kateri boš lahko izbral svoj slog igranja – izbereš lahko preprosto življenje ali vzameš meč v roke in se odpraviš k skrivnostim, ki se skrivajo spodaj, v globini zemlje. Živahen in privlačen svet je bil ljubeče oblikovan tako, da bo pritegnil vse vrste občinstva, pa naj gre za privržence ropanja ječ, graditelje in dekoraterje, raziskovalce in uničevalce ter ljubitelje kmetijstva, zbirateljstva ali enostavno ljudi, ki samo želijo živeti preprosto življenje ter sekati drevesa ob sončnem zahodu. Na Lenovem otoku je nekaj za vsakogar.

Z že zapakiranim seznamom funkcij za EA se že odvijajo načrti za obsežno širitev, vključno s popolnim sodelovanjem za več igralcev do leta 2023. Skupaj tega načrtujejo številne druge posodobitve, predvidoma kmalu po začetku zgodnjega dostopa. To bo vključevalo elemente, kot so nove naloge in NPC-ji, več ječ in končni šef otoka. Flow Studio bo prav tako razširil zgodovino in zgodbo, dodal več vsebine za gradnjo in kmetovanje ter povečal bojno vsebino z dodajanjem novega orožja, kot so loki in drugi posebni predmeti.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – November 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

Vsakdo pride v Kupolo z različnim razlogom. Nekateri želijo razkriti njene skrivnosti in doumeti, zakaj se je nenadoma sploh pojavila; drugi vidijo obisk kot priložnost najdbe neizmernih bogastev. Potem so tu še tisti, katere je višja sila privedla v to mistično strukturo. Večino teh sicer sestavlja populacija zapornikov, katerih “višja sila” je bil sodni sistem. Le ta jih je kot iz prenatrpanega zapora premestil v nov dom kot ceneno delovno silo. Skratka. Razlogov za prihod v Kupolo je veliko. A razlog za manko teh, ki bi kupolo zapustili, je le eden. Vsi ostajajo zato, ker gre ekskluzivno za enosmerno karto. A brez skrbi. Morda boš res obtičal pod kupolo do konca svojega življenja, vendar bodi prepričan, da boš v svojem virtualnem življenju preveč zaposlen, da bi te skrbelo za karkoli zunaj nje.

Razvojna ekipa: Dark Crystal Games
Založnik: Prime Matter, Black Tower Entertainment, Koch Media
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: Povezava
Datum izida: 7. september 2021
Cena: 29,99 €

Zvrst: Izometrično igranje vlog

Starošolska pravila, novodobne metode

Taktičen znanstvenofantastični RPG je prebivalcem Slovenije na voljo za 29,99€. Od potencialnega kupca zahteva, citiram, “raziskovanje anomalične puščave, gradnjo lastnega junaka, boj s premnogimi sovražniki in in pridružitev eni od sil v uničenem svetu.” Končanje vseh treh poglavij glavne zgodbe ti bo skupno zahtevalo tam dobrih 20 ur igranja. V praksi lahko pričakuješ nekje 30-40 ur vsebine, na koncu katerih boš naletel na enega izmed 14 zaključkov.

Encased se odvija v stilu, katerega bo vsak ljubitelj igranja izvirnih iger Fallout takoj prepoznal. V prvih nekaj minutah igranja ti postane kristalno jasno, da je igra studia Dark Crystal Games namenjena starošolskim navdušencem nad izometričnimi RPG izkušnjami. Pri tem je treba omeniti, da lahko, kot se za sodobno tehnologijo spodobi, za razliko od prednikov kamero tu po želji obračaš in približuješ, kot srce poželi.

Potovanje začneš s prihodom pod okriljem Kupole. Klasičen pristop, kjer pričneš kot kos svežega mesa, omogoča, da si spišeš lastno zgodbo in se do konca svojega (načeloma kratkega) življenja podpišeš v zgodovino te bajeslovne strukture. In kje bi bilo bolje začeti, kot z gradnjo lika. Boš karizmatičen menedžer ali finančni potiskač peresa Srebrnega krila? Mogoče se vidiš med brihtnimi znanstveniki Belega krila? So ti bolj všeč črne uniforme pogumnega vojaškega osebja Črnega krila ali tehnično podkovanih inženirjev Modrega krila? Ali pa sočustvuješ s tegobami, ki so doletele pretkane zaporniške delavce Oranžnega krila?

Ne glede na ozadje bo tvoja usoda kmalu po prihodu zapečatena v zapletenem konfliktu, ki bo zahteval romanje čez radioaktivno puščavo, polno skrivnosti in nevarnosti. Dobrodošel torej v svojem novem (in poslednjem) domu. Imamo piškote, jim je pa žal dobro leto nazaj potekel rok trajanja.

Tekstilni rasizem

Svojo prvo pot sem začel kot črnosrajčnik. Tako sem že kmalu pričenjal opažati določene podrobnosti glede interakcije z drugimi člani. Uniforma mi je kljub zelenosti dala nekakšen položaj avtoritete. To je pomenilo, da so me sploh obsojenci Oranžnega krila popolnoma prezirali. Tudi večina preostalih barvnih spektrov me ni najbolje sprejela, a tu je bolj šlo za to, da so me videli kot nepismenega bebčka, zainteresiranega zgolj v ustvarjanje konfliktov. Izjema temu pravilu je bilo Črno krilo, s pripadniki katerega sem hitro spletel spone bratstva.

Začetna izbira barve oblačila je v večini iger zgolj stilska odločitev. Tu pa se pogosto odraža v opcijah med dialogom z ostalimi človečnjaki, kar ima pogosto domino efekt s širšimi posledicami. Vodi lahko v zaklenitev določenih stranskih kvestov ter ti da zmožnost reševanja problemov na malo drugačen način, čeprav je končni rezultat pogosto precej podoben.

Koncept obširne izbire razredov, kot sta tat ali bojevnik, v igrah igranja vlog ni nov koncept. A iz zgodbene perspektive je izbira pogosto plitka in brezpomenska. V večini primerov te preostanek prebivalstva vedno obravnava na identičen način in še vedno imaš ogromno svobodo pri početju vsega, kar ti srce poželi. V Encased pa te začetna izbira omeji pri določenih stvareh. Recimo, da izbereš položaj zapornika. Seveda se lahko svobodno sprehajaš po dovoljenih območjih, toda NPC-ji zgolj vržejo oči nate in te takoj obsojajo in obravnavajo na podlagi uniforme. To ni situacija, v kateri sem se kadarkoli doslej znašel, zato je priložnost fascinantna.

Čeprav so vsa krila ujeta pod isto kupolo, to ne pomeni, da je svet majhen in gosto naseljen – pravzaprav je resničnost ravno nasprotna. Kot je primerno za post apokaliptično postavitev, svet Encased vsebuje morje pokvarjene mašinerije, zapuščenih zgradb in skritih ruševin, v katerih se skrivajo sovražniki, ki plenijo … no, plen. Pravzaprav je to tudi razlog, zakaj si na prvem mestu sploh tu.

Nekaj čudnega se kuha v svetu, gazde pa potrebujejo osebo z določenim naborom sposobnosti. Ampak že pot do odkritja je del avanture in to, na kar naletiš ob prihodu do ciljne destinacije… recimo, da ni bilo zajeto v brošuri.

To je tvoje? … Ne, to je moje!

Kot se spodobi za igranje vlog, je tudi svet Encased poln moje najljubše stvari. Plena. Kamorkoli pogledaš, obstaja dobra možnost, da boš tam zagledal katerega izmed kontejnerjev, ki v notranjosti skrivajo veliko količino uporabnih in še večjo količino neuporabnih predmetov.

Zdravstveni kompleti vsebujejo povoje ter poživila, čistilkin voziček metle in razne kemikalije, lončki z rožami pa skrivajo … zemljo, a ne da. Tudi v pokvarjenih sanitarijah zna biti podtaknjeno kaj prav posebnega! Na vsakem kvadratnem centimetru sveta je dovolj plena, da se kmalu znajdeš s polnimi žepi, besno sopihajoč proti najbližjemu mestu s trgovsko postojanko.

Kar se tiče beleženja inventarja, sistem zaobsega vso klasično kramo, kot so razni kosi oblačil in tipov orožij, zraven pa se znajdejo tudi ogromna in okorna kovinska okostja, ki po principu Fallout oklepov nudijo dodatno zaščito. Meni najbolj zanimiv sistem so bile anomalije, ki so kot izrezane iz S.T.A.L.K.E.R. iger. Imajo ogromno vrednost in so tako dobrodošel plen med raziskovanjem z radiacijo razžrtih območij, lahko pa jih tudi opremiš za raznovrstne bonuse s prav tako številčnimi stranskimi nezaželenimi učinki. Radiacija pač ni dobra za zdravje, mar ne?

Reži, streljaj, čaraj

Ko govorimo o boju, se Encased iz nadzora v realnem času prelevi v potezno strategijo. Glede na tvoje preference in karakteristike se boš najbolj udobno počutil z določenim stilom bojevanja. Eden igralec se bo bahal z uporabo psizične energije preko posebnih rokavic, drug bo prisegel na raznovrstne puške in energetska orožja, spet tretji pa se bo našel v bližnjem boju. A končni rezultat vseh metod bo enak: ali se boš boril, ali pa umrl. Simpl ko pasulj.

Vsako potezo dobiš omejeno količino akcijskih točk. Izrabiš jih lahko za vse, od premikanja, napadanja, zdravljenja, obrambe, uporabe pripomočkov… V vsakem primeru moraš pozorno spremljati, kaj ti igra namiguje; eden prvih napadov v igri je proti trem podganam. Podgane so enostaven nasprotnik, kajne? Niti ne. Če se jih lotiš s strelnim orožjem za boj na daleč in te obkrožijo, bo tvoja natančnost dramatično padla in zadel boš približno 10-30% strelov. Če nisi pozoren in se pripravljen prilagoditi, lahko umreš tudi proti najenostavnejšemu nasprotniku.

Na svetu je več kot dovolj priložnosti, ki vodijo do zanimivih bojnih sekvenc. Boš ostal daleč proč in se v tvojo smer tavajočega besnega radioaktivnega trupla odkrižal s strelom v priročno postavljen sod z eksplozivom? Ga boš raje naučil kozjih molitvic s francozom, ki si ga našel v neposredni bližini?

Menim, da je bojni sistem stvar, kjer je Encased zmožen osvojiti dolgoročne oboževalce, lahko pa jih tudi popolnoma izgubi. V številnih igrah se igralci navadno odločijo za svoj najljubši način boja. Navadno velja prepričanje, da so sovražniki močni, vendar ne dovolj močni, da bi te prisilili na prilagoditev bojnega stila, dokler vsaj ne igraš na višjih težavnostih. A tu to pogosto ni možno.

Kot kar nekaj starošolskih klasik tudi Encased najbolje deluje pri igralcih, ki ga vidijo kot to, kar je. Ne tipična taktična strategija, kjer met kocke pogosto odloča o zmagi ali porazu, temveč poglobljena avantura z ogromno količino branja in raziskovanja, ki bo od tebe zahtevala ogromno mero prilagojevanja in taktiziranja.

Menim, da je velika količina informacij, ki jih moraš spremljati med igranjem, hkrati dobra in slaba stvar. Nenehno moraš spremljati stvari, kot so energija, lakota, žeja, zdravje, sevanje itd. Ko govorimo o hrani, uživanje določenih živil povzroči učinke. Primer tega sta “posledica masne hrane” in “napenjanje”. Medtem umivanje rok v umazanem umivalniku odstrani žejo (huh?) in da učinek “osvežitve”. Obstaja toliko učinkov, atributov in drugih statističnih podatkov, ki vplivajo na igralca, zato zna biti vse skupaj malo zastrahujoče, če nimaš ozadja iz podobnih iger.

Tako da, če iščeš podobno izkušnjo, kot so jo nudile Fallout 1 in 2 ali Shadowrun, je Encased absolutno igra, ki jo je vredno preizkusiti. Globoko prilagojevanje lika, osupljiva post apokaliptična estetika in zgodba, ki nudi nemalo izbire in dolgih dialogov bodo upravičile ceno, ki bi jo mnogi označili za precej visoko. Ni pa igra, s katero se boš lahko tu in tam igral po nekaj ur.

Razsodba

(+) Sistem, kjer odločitve dejansko nosijo vpliv na zgodbo
(+) Obširna zgodba z odlično gradnjo sveta
(+) Starošolska izkušnja, ki se ne boji posodobitve z nekaterimi novimi sistemi
(+) Dovolj plena, da bo tvoj junak fasal slabo hrbtenico
(+/-) Kompleksnost ni primerna za vsakogar
(-) Izjemno neprimerna za občasno igranje
(-) Bojni sistem deluje precej poenostavljeno proti preostanku

Objava Encased – Recenzija | S.T.A.L.K.E.R. sreča izvorni Fallout se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj nam bo prinesel letos? Zraven dobre volje in naraščajočega nerganja zaradi pandemija je pred nami par visoko pričakovanih iger. Nekateri boste veselo skočili v zrak, saj boste na listi zasledili nadaljevanja priznanih klasik, a brez skrbi, imamo tudi kar nekaj popolnoma novih naslovov, ki imajo potencial za rast v nove franšize. Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v oktobru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. FIFA 22 – 1.10.2021

• Razvojni studio: EA Canada
• Založnik: Electronic Acts
• Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox One, Xbox Series X/S, Switch
• Žanr: Arkadna športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

Fifa 22 bo že jutri odprla virtualne zelenice. Kljub temu, da gre za vsakoletni izid, se EA letos pred izidom ponosno treplja po prsih, saj obljubljajo kar nekaj novosti. Proslavljanje zadetkov naj bi bilo naprednejše, vratarji bi se naj obnašali povsem drugače, veliko pa je bilo postorjenega tudi na področju igralne formule. Samodejno blokiranje ne bo več tako močno in za uspešno obrambo boš moral bolj razgibati prste. EA pravi, da bo FIFA 22 s sabo prinesla tudi pomembno prenovo na področju kariernega igranja, popularni način zbiranja kartic nogometašev pa bo dobil dodatek v obliki Ultimate Team Heroes – nove karte, ki bodo predstavljale zgodbe legendarnih nogometašev.

Za realistično gibanje nogometašev so letos prvič uporabili napredne obleke Xsens ter na zelenico spravili 22 profesionalnih nogometašev. Prej je razvijalec za zajemanje animacij posnel vsakega nogometaša posebej, letos pa so organizirali pravo tekmo. Vse skupaj naj bi tako FIFA 22 prinesla kar 4.000 novih animacij, kar EA na tem področju označuje za največji preskok v zgodovini nogometne serije. Kmalu bomo videli, če zgolj mlatijo prazno slamo, ali bomo na zelenicah dejansko opazili omenjene spremembe.

2. Alan Wake Remastered – 5.10.2021

• Razvojni studio: Remedy Entertainment
• Založnik: Epic Games Publishing
• Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Prihaja prenova priznane klasike. Sem oboževalec Alan Waka in preigral sem tako originalno igro kot tudi dodatek. Ko je razvijalec Remedy napovedal nadgradnjo svoje znane igre Alan Wake iz leta 2010, nisem pričakoval preveč. Napovedni projekti namreč ni bil popolna predelava, ampak samo grafična nadgradnja in takšne zadeve navadno samo dvignejo ločljivost in poskrbijo za malce bolj ostre teksture, nato pa igro ponovno porinejo na prodajne police po višji ceni.

Na PC-ju je igra še dandanes videti fantastično, Remastered edicija pa bo k igranju potegnila tudi kakšnega novega igralca, ki bi želel med igranjem buljiti v še malce bolj podrobno okolico. Prvi primerjalni video med originalno in nadgrajeno grafično podobo je pokazal, da je razvijalec v predelavo vendarle vložil nekaj truda. Jasno je, da je predelava prvobitno namenjena konzolam, ki so morale poganjati ostarelo verzijo s slabšo ločljivostjo, zdaj pa se bodo ti igralci končno lahko zabavali v ločljivosti 4K, PlayStation pristaši pa bodo sploh prvič izkusili Wakovo zgodbo. Alan Wake Remastered se bo namreč prvič pojavil tudi na PlayStation konzolah in Remedy je za te namene igri podaril nekaj boljših tekstur ter omogočil igranje v 4K ločljivosti.

3. Age of Darkness: Final Stand – 7.10.2021

• Razvojni studio: PlaySide
• Založnik: Team17
• Platforme: PC
• Žanr: Preživetvena strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Kot velik oboževalec igre They Are Billions si upam trditi, da krvavo potrebujemo več strategij v istem stilu. Obupan boj za preživetje, kjer je na zaslonu naenkrat na stotine … NE… na TISOČE sovražnikov. Age of Darkness: Final Stand je nova preživetvena strategija studia PlaySide Studios, ki se bo v zgodnjem dostopu predstavila 7. oktobra. Predpostavka je preprosta – preživeti. Čez dan boš gradil svoje naselje in njegovo obrambo, ko pa bo padel mrak, ga boš moral braniti pred sovražnimi napadi.

Občasno boš moral preživeti “smrtno noč”, kjer te bodo napadle ogromne horde sovražnikov. Ko rečem ogromne horde, niti malo ne pretiravam, igra namreč uporablja interno razvito tehnologijo z imenom ‘SwarmTech’, ki ji omogoča, da na zaslonu hkrati prikaže več kot 100.000 sovražnikovih enot. Definitivno vse trenutno izgleda fantastično in tudi predizidno pretakanje igre v živo s strani samih razvijalcev me je navdušilo.

4. Far Cry 6 – 7.10.2021

• Razvojni studio: Ubisoft Toronto
• Založnik: Ubisoft
• Platforme: Windows, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X
• Žanr: Prvoosebna streljačina
• Cena: 59.99€
• Link

Izdaja Far Cry 6 se vse bolj približuje. Šesti vstop v dolgotrajno franšizo nas bo popeljal na izmišljeni karibski otok Yara. Ker državljani Yare protestirajo proti PCT pogojih… pardon, napačen vir… skušajo zrušiti zatiralsko oblast svojega nasilnega diktatorja, se v Far Cry 6 borimo proti novemu zlikovcu Antonu Castillu, ki ga igra ikonični igralec iz Breaking Bad Giancarlo Esposito.

Prvič po Far Cry 3 bo v odprtem svetu Ubisofta igralec lahko pohajkoval po deželi palm in peska – le, da bo tokrat atmosfera prežeta z žmahtom revolucije. Potem, ko je z železno pestjo vladal petdeset let, se otoški El Presidente Antón Castillo sooča z nasilno vstajo. Igralci bodo postavljeni v vlogo revolucionarja Danija Rojasa – moškega ali ženske, prvič bomo v franšizi namreč dobili izbiro odločanja. Kaj torej lahko pričakujemo od te revolucionarne zgodbe? Verjetno še več tipične Far Cry akcije in tako naj tudi ostane. Viva la Far Cry!

5. Back 4 Blood – 12.10.2021

• Razvojni studio: Turtle Rock Studios
• Založnik: Warner Bros
• Platforme: PC, PS4, PS5, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Kooperativna prvoosebna streljačina
• Cena: Od 59.99€
• Link

Še nedavno nazaj je med igričarji veljala šala, da razvijalec Valve ne zna šteti do tri. Ta hec se je izrodil, saj med drugim niso zmogli skupaj spraviti nadaljevanja za večigralsko serijo Left 4 Dead, ki je ob svojem izidu nudila unikatno zabavo družnega pobijanja nemrtvih in katere prva dva dela sta danes praktično legendarna. Turtle Rock so bili osebki, kateri so odgovorni za prvi Left 4 Dead, a so še pred izidom prešli pod mesnata krila Gabe Newella. Studio se je pred časom ponovno osamosvojil in zato niti ni čudno, da je eden njihovih prvih projektov tudi nekakšen duhovni naslednik te igre.

Meso zabave v Back 4 Blood je seveda PvE igranje proti preteči nevarnosti stotin zombijev. Vrženi smo v postapokaliptično okolico, ki ima za nas zastavljene različne izzive. Back 4 Blood Beta je vsekakor vsebovala ogromno potenciala in je bila tudi tehnično videti precej dovršeno. Igra bo na Steamu v polni postavi stala kar 60€, kar je za striktno večigralski naslov danes visoka dajatev. Cena bi bila vsekakor upravičena, če Back 4 Blood ne bo vseboval mikrotransakcij, a dvomimo, da se bo razvijalec temu lahko uprl. Turtle Rock je namreč za isto ceno ponudil tudi obetavno igro Evolved, ki pa je na koncu zaradi prekomernega zaračunavanja neslavno propadla. Vsekakor bodo vsi oboževalci kooperativnih streljačin veseli novega naslova, ki zna zapolniti luknjo, v katero se je med drugim spotaknil Earthfall.

6. The Riftbreaker – 14.10.2021

• Razvojni studio: EXOR Studios
• Založnik: EXOR Studios, Surefire Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Akcijsko igranje vlog/ strategija
• Cena: Še ni znana (Brezplačno na XBox Live)
• Link

The Riftbreaker je nekaj, čemu najbližje bi prišla mešanica Diabla, Factoria in strategije They are Billions. Kombinacija gradnje baze, preživetja, raziskovanja in akcijskega igranja vlog. V zgodbenem načinu prevzameš nadzor nad kapitanom Ashley S. Nowak. Skozi enosmerni portal skočiš do planeta Galatee 37, tujega sveta v skrajnih delih Rimske ceste z nalogo priprave planeta na človeško kolonizacijo. Zgraditi boš moral vso potrebno infrastrukturo – tovarne, rudnike, rafinerije in na desetine drugih objektov, preden bo na planet lahko prišlo tudi ostalo človeštvo.

Sama izgradnja vključuje iskanje znatnih količin različnih redkih virov. Na nesrečo vsi niso na voljo v neposredni bližini mesta pristanka. Za dokončanje misije se boš tako moral podali na slikovito pot skozi različne biome po celem planetu. Vsak biom te bo presenetil z edinstvenimi bitji, vremenskimi dogodki in drugimi izzivi, ki se jim boš moral prilagoditi. Več kot očitno prebivalci planeta ne bodo preveč veseli tvojega posega in lahko si prepričan, da se ne bodo dali brez boja.

7. NHL 22 – 15.10.2021

• Razvojni studio: EA Vancouver
• Založnik: EA Sports
• Platforme: PS4, PS5, XBox One, XBox Series X/S
• Žanr: Športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

NHL 22 je prva ponovitev NHL z uporabo motorja Frostbite, igralne platforme, ki se je uporabil za številne vrhunske igre EA. Začetni odzivi na igro so bili mešani, nekateri so hvalili splošne grafične izboljšave, drugi pa so bili razočarani zaradi pomanjkanja novosti. Z vidika igranja se NHL 22 namreč ne razlikuje veliko od prejšnjih ponovitev. Tempo je v redu, vratarji se dobro odzovejo na napadalce, vendar so celotne animacije videti neposredno uvožene iz NHL 21. Če vam je bila ta všeč, je to super. Toda sam sem pričakoval nekaj več.

Najbolj opazna je še nova fizika palic. Pak se od njih odbija drugače kot v preteklosti, “pak čeki” niso premočni in ravsanje igralcev ni absolutna norost, ki smo ji bili priča vse od NHL 13. Palice še vedno postopoma prečkajo skozi nasprotnikove ude in les se ne lomi, kot bi se moral, vendar je fizika vsekakor izpopolnjena. Zraven tega je tako svež nabor igralcev letošnje sezone edina prava novost, preceni pa, če je to samo po sebi vredno nakupa

8. War Mongrels- 19.10.2021

• Razvojni studio: Destructive Creations
• Založnik: Destructive Creations, All in! Games, Surefire.Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: 29.99€
• Link

War Mongrels ali WM je izometrična taktična igra v realnem času, ki se odvija na vzhodni fronti druge svetovne vojne. Ta fronta ni bila deležna toliko pozornosti, čeprav je končala ali spremenila precejšnje število življenj ter prinesla številne zgodbe o pogumu, tovarištvu. Je pa tudi nadaljnji dokaz človeške manije in najtemnejših delih človeškega značaja. Vojni mešanci svoje temelje gradijo na teh dveh nasprotujočih si miselnih silah. Naši junaki, ki jih vodi propaganda, kmalu najdejo namen upora proti širjenju nacističnih sil, ki so jih v prvi vrsti zapletle v mednarodni konflikt.

Močno zgodovinsko navdihnjena zgodba te bo vodila skozi potovanje dveh vojakov Wehrmachta, od dezerterjev do zajetnih gverilskih borcev. Njuna ekipa se kmalu širi, ko spoznavata nove sotrpine, ki podpirajo isti namen. Ker ima vsak lik svoj nabor spretnosti in prednosti, boš moral ubrati taktičen pristop, da med različnimi misijami v spreminjajočem se okolju prelisičip sovražnika. Tiholazništvo, odvračanje pozornosti, tiho ubijanje in uporaba okolja so nekatere od glavnih spretnosti, ki si jih boš moral vzeti k srcu, vendar bo na voljo tudi zaloga strelnega orožja.

9. Disciples: Liberation – 21.10.2021

• Razvojni studio: Frimo Studio
• Založnik: Kalypso Media
• Platforme: PC
• Žanr: Igranje vlog/strategija
• Cena: 39.99€
• Link

Disciples: Liberation je odrasla, temačna strateška fantazijska RPG igra s poteznim bojem, v kateri osvobajaš deželo Nevendaar in odkrivaš številne zgodbe, skrite v tem podrobno oblikovanem svetu. V njem ima vsaka odločitev posledice in vsaka napaka je lahko smrtonosna. Raziskal bosš bogat svet, ki ga naseljujejo številne sprte frakcije, od človeškega imperija, ki ga zaznamuje verski ekstremizem, do temnih sil nore kraljice. Zbral boš ekipo, ki bo zbirala surovine, spreminjala politična stališča in se v zapletenih poteznih bitkah spoprijela s krvoločnimi pošastmi.

Način krmarjenja po zgodbi se razlikuje od vseh prejšnjih vnosov v seriji. Vsaka frakcija ne bo imela svoje kampanje, ampak boš lahko sam odločil za katero izmed frakcij. Na koncu boš lahko vihtel čete vseh štirih frakcij, toda enote frakcije, ki bo častila tla, po katerih hodiš, se bodo borile veliko bolj zagrizeno kot tiste, ki bodo sovražile tvoje črevesje. Bitke same bodo precej značilne za taktično potezano igro. Enote imajo določeno število potez, ki jih lahko uporabiš za premikanje, napad ali v nekaterih primerih oboje. Posebne sposobnosti vključujejo prevarante, ki preidejo v prikrit način in ob izstopu povzročijo povečano škodo. Funkcije terena te lahko ovirajo ali ozdravijo, postavljanje bočnih napadov pa dodatno poveča moč napada. Ves čas bo zanesljiva pot do zmage taktična uporaba enot in pametna uporaba sposobnosti.

10. Spire of Sorcery – 21.10.2021

• Razvojni studio: Charlie Oscar Lima Tango Interactive Entertainment
• Založnik: Charlie Oscar Lima Tango Interactive Entertainment
• Platforme: PC
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: 20.00€
• Link

Svet leži v ruševinah in čarovnij ter čarovniki so bili izgnani iz kraljestva, slednji zaprti v svetišče z edinim namenom služiti cesarstvu. V Spire of Sorcery boš lahko vodil skupino čarovnikov, ki jim je uspelo pobegniti, zdaj pa morajo raziskati divjino in poskusiti obnoviti moč čarobnega bobna. Raziskovanje poteka z izbiro različnih vozlišč, katere obiskuješ na globalnem zemljevidu, boj pa poteka iz prve osebe s kompleksnim sistemom čarobnih formul.

Predvsem pa boš poskušal preživeti. Čete inkvizicije patruljajo povsod in lovijo pobegle čarovnike; prebivalci divjin, ljudje ali pa tudi ne, pa stalno iščejo lahek plen. Vendar tvoj najmočnejši sovražnik ni nič od tega. To je čas sam – bližajoča se smrt od starosti. Reši te lahko le eno: eliksir mladosti. Več starodavnih rokopisov ga mimogrede omenja in mora obstajati način, kako se naučiti formule. Obstajati mora način za pridobitev sestavin, še preden bo prepozno in na tebi je, da ga najdeš.

11. The Dark Pictures Anthology: House of Ashes – 22.10.2021

• Razvojni studio: Supermassive Games
• Založnik: Namco Bandai Games
• Platforme: PC, PlayStation 4, Playstation 5, Xbox Series X/S, Xbox One
• Žanr: Narativna avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Podobno kot pri predhodnikih je nova igra v seriji The Dark Pictures interaktivna drama po konceptu grozljivke Until Dawn. Nadzoroval boš 5 likov, ki so med vojno v Iraku leta 2003 ujeti pod podzemnim mezopotamskim templjem, kjer jih zasledujejo in lovijo pošasti, ki jih je prebudil kaos. Med igro boš moral sprejemati različne odločitve, ki imajo lahko dolgoročne posledice, saj vplivajo na to, kako liki dojemajo drug drugega in na potek pripovedi. Vseh pet likov lahko preživi ali umre, odvisno od odločitve igralca, posledično pa ima tudi več koncev.

House of Ashes uvaja več sprememb igranja. Igralna kamera ni več fiksna in jo nadomesti 360-stopinjska kamera, ki jo upravljaš sam. Vsak lik je opremljen tudi s taktično svetilko na določenem strelnem orožju, s katero lahko osvetliš temna območja in odkriješ nove poti. Igra uvaja tudi različne stopnje težavnosti pri hitrih dogodkih. Poleg glavnega teratičnega načina so igralci, ki so prednaročili igro, dobili tudi dostop do kustosovega izreza, ki ti omogoča, da zgodbo doživiš z vidika drugega lika. “Zgodba v skupni rabi” in “Noč filma” sta dva načina za več igralcev iz prejšnjih iger, ki se prav tako vračata v House of Ashes.

12. Marvel’s Guardians of the Galaxy – 26.10.2021

• Razvojni studio: Eidos-Montréal
• Založnik: Square Enix
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 59.99€
• Link

Na tej točki pri globalnem prevzemu filmskega vesolja Marvel ima večina ljudi jasno predstavo o tem, kdo so varuhi galaksije po mnenju Jamesa Gunna. Tam je drevo, Zoe Saldana v zeleni barvi, orjaški stereotip barbara, Bradley Cooper v vlogi razvajenega rakuna in fant, ki je bil nekoč v seriji Parki in rekreacija. V Marvelovih varuhih galaksije pa je situacija nekoliko drugačna. Igra bo uvedla svoje različice Varuhov in zagotavlja, da jih bodo igralci takoj sprejeli, pri čemer daje aktivni poudarek ustvarjanju odnosov in timskemu delu, ne pa tekanju in streljanju. Razlaga Eidos-Montréala o posadki je znana, a osvežujoča, liki v igri pa so prav tako očarljivi kot v MCU – če ne celo še bolj.

Zaplet Varuhi galaksije se odvija nekaj let po množični medzvezdni vojni, ki je pustila pečat na vesolju, ki se še vedno spopada s svojimi uničujočimi posledicami. Med zainteresiranimi za izkoriščanje situacije so tudi Varuhi galaksije, ki jih vodi Peter Quill/Star-Lord in jih sestavljajo Gamora, Raketni rakun, Groot in Drax the Destroyer, ki vsi upajo, da bodo med avanturističnim potepanjem po galaksiji hitro zaslužili. Vendar pa v eni izmed svojih prevar, zapletenih v igro med dvema članoma ekipe, Star-Lord in njegova ekipa nehote povzročijo majhno nesrečo, ki hitro sproži vrsto katastrofalnih dogodkov, ki ogrožajo mir krhkega vesolja. [8]

13. The Unliving – 26.10.2021

• Razvojni studio: Rocketbrush Studio
• Založnik: Team17
• Platforme: PC, PlayStation 4, XBox One
• Žanr: Strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Svet živih je gnil do sredice in prihaja nevihta, ki bo spremenila svetovni red. Ta vihar boš ti, mogočni Nekromant, čarovnik, ki zanika smrt in vodi legije mrtvih. Kleriki in ostali človečnjaki upajo, da se bodo lahko skrili za visokimi zidovi, vendar ni trdnjave, ki bi jih zakrila pred tvojo jezo. Udari na stotine tistih, ki ti stojijo na poti, in jih spremeni v svoje orodje na poti k večjemu namenu.

Unliving je dinamična rogue-lite akcijska igra igranja vlog s strateškimi elementi. Oživljaj nemrtve, uporabljaj številne uroke in razišči mistični svet, vse uresničeno s temno ekstravagantnim slikovitim grafičnim stilom. V Unliving igralec uporablja temno umetnost nekromanije, da poveljuje naraščajoči vojski neumrlih skozi mistični svet. Pustoši po domenah človeštva in padle sovražnike spreminja v morbidne služabnike. Medtem ko lahko Nekromancer obvlada neumrle, se tudi on ne more izogniti smrti; z vsako reinkarnacijo se moraš učiti na svojih napakah, oblikovati nove strategije in premagati žive, pri tem pa poskušati razkriti skrivnosti, zakopane globoko v pozabljenih kotičkih sveta.

14. Darkest Dungeon 2 – 26.10.2021

• Razvojni studio: Red Hook Studios
• Založnik: Red Hook Studios
• Platforme: PC
• Žanr: Taktična strategija
• Cena: Zaenkrat neznana
• Link

Darkest Dungeon nas je sprva navdušil leta 2016 in je ena od tistih iger, ki je razvoj skozi Zgodnji dostop izpeljala perfektno. Razvijalec Red Hook je namreč pokazal, kako lahko zgodnji koncept skozi pridno delo pripelješ do odličnega končnega izdelka in za svoj cilj niso potrebovali nekega vnovičnega prestavljanja izidov in lomljenja obljub. Leto nazaj so napovedali delo na nadaljevanju Darkest Dungeon 2, zraven pa so pripisali tudi, da bo nov del prav tako svoje življenje začel v obliki Zgodnjega dostopa.

Dvojka bo vizualno precej spominjala na original, a se bo od njega tudi pošteno razlikovala. Razvijalec je namreč 2D podobice zamenjal za 3D izrisane like, kar bo igri dalo poseben izgled, saj se bo bojevanje še vedno izvajalo iz strani gledanega pogleda. Spremenjen bo tudi sam pristop do igranja. V originalu smo naskakovali razne temnice preko enega mesta, medtem ko se bomo v drugem delu poskušali sredi silovitega snežnega meteža povzpeti na goro. Zaradi tega zapleta tako en boš vedno znova dobival sveže zaloge človeškega mesa, ki ga boš nato pošiljal v bitko. Igra bo še vedno roguelike, vendar pa Red Hook želi igralca bolj navezati na izbrane heroje. Osebno bi mi bilo bolj všeč, če bi se bolj držali originalne formule, ampak hej, morda pa nas tu čaka hit leta.

15. Age of Empires IV – 28.10.2021

• Razvojni studio: Relic Entertainment, World’s Edge
• Založnik: XBox Studios
• Platforme: PC
• Žanr: Realnočasovna strategija
• Cena: 59.99€
• Link

Veselite se vsi računalniški strategi, saj bo Age of Empires 4 28. oktobra končno postal na voljo za igranje. Microsoft in razvijalec Relic sta pripravila nadaljevanje priljubljene franšize, ki za mnoge velja za eno izmed zadnjih odličnih starošolskih strategij. Razvijalec je sicer v intervjujih povedal, da želijo podobo ohraniti bolj preprosto, saj želijo omogočiti igranje tudi na starejših računalnikih, poleg tega pa več kot očitno nameravajo z AoE 4 prodreti na e-športno sceno in tam nadomestiti ostareli Starcraft 2.

Igra bo ob izidu ponujala 8 različnih ljudstev, med njimi se bodo denimo nahajali Angleži, Mongolci ter Delhijski sultanat. Vemo tudi, da se bomo lahko zabavali ob 35 misijah, ki bodo zaobjele 500 let zgodovine – od Temnega veka vse do Renesanse. Age of Empires 4 naj bi podpiral tudi modifikacije, a ta podpora bo vpeljana naknadno – nekje v začetku leta 2022. To je dobro, saj je ravno modderska scena Microsoftu dokazala, da je Age of Empires franšiza še kako živa in da se vanjo splača vlagati.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – Oktober 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

V avgustu smo namreč končno prejeli dolgo pričakovano nadaljevanje in fant, o fant, gre za prav posebno stvar. King’s Bounty II je popolna odcepitev od formule, ki je franšizo naredila tako uspešno. Tu se moram vprašati – kdo si je sploh želel te preobrazbe? Spremembe kultnega izometričnega nadzora v nekaj popolnoma drugačnega? So razvijalci videli uspeh tretjeosebnih RPG-jev in se zamislili, da bi tudi oni želeli kos te pogače? Karkoli je že prevagalo v to odločitev, upam, da je odgovorni osebek na poti domov doživel prav prijetno srečanje s tisto prisrčno demonko z BDSM fetišem iz Dark Side.

Razvojna ekipa: 1C Entertainment
Založnik: 1C Entertainment, Prime Matter
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 24. avgust 2021
Cena: 49,99 €

Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog

Tako kot drugi vnosi v franšizo je tudi osnovno igranje King’s Bounty II sestavljeno iz nadzemlja, kjer raziskuješ okolje in sprejemaš naloge NPC-jev ter se podajaš v potezne bitke na šestkotni mreži. Bitke še vedno odvijajo na klasični mreži, a tradicionalni risani slog nadzemlja iz prejšnjih iger je nadomestil popolnoma tridimenzionalen svet, kar s sabo prinese določene prednosti in slabosti.

Glavne izmed prednosti so, da je svet čudovito upodobljen, možno pa ga je raziskati na delno nelinearen način. Okolja izgledajo impresivno, čeprav sem pogrešal barvit in odštekan minimalizem prejšnjih iger. Razvijalci so si dali tudi več duška z animacijami in popolnim glasovnim uporabljanjem glavnih likov. To je sicer na dokaj solidni ravni, a po zaslugi štorastih animacij, ki se nekako počutijo ceneno, vživetje morda ni na pričakovani ravni.

Igra več kot očitno jemlje navdih iz naslovov, kot sta The Witcher 3 in Skyrim. Le, da raziskovanje glavnega sveta ne uspe narediti niti približno enako zadovoljujoče. Resda imam rad iskanje vseh skritih kotičkov, da bi našel tiste predragocene dobrine in zvitke, ki jih skrivajo. Ampak svet se počuti precej omejeno, saj tvoj glavni lik ne premore niti poskoka v zrak.

Namesto prostega potikanja in raziskovanja se večkrat počutiš zaklenjen v vnaprej določena področja z kakšnim stranskim območjem tu in tam. Taktika je seveda popolnoma pričakovana v 2D naslovih, ampak tridimenzionalna pretvorba ne uspe izkoristiti dodatne svobode tretjeosebne perspektive.

Tema se spušča po svetu Nostria. Zarote, sabotaže in nekromantija mečejo sence na kraljestvo, ki smo ga obiskali v prvem delu. Odrešenik se najde v zaporniku (oziroma zapornici), ki je bil ironično tja zaprt zaradi obtožb o spletkah proti samemu kralju.

Zgodba v King’s Bounty II je dokaj stereotipna fantazijska avantura (še pot pričneš v zaporu, kot je to značilno za Elder Scrolls naslove), ampak resda nič ne odstopa od tega, kar je trenutno na voljo pri konkurenci. Poleg glavne naloge imaš pogosto tudi možnost reševanja sekundarnih in terciarnih nalog ter v tem procesu pridobiti zlato, predmete in enote. Seveda so te naloge značilnega tipa “reši vas pred zlikovci” ali “sčisti temnico vse nesnage”.

Med preigravanjem sem opazil tudi ponavljajočo se dinamiko, kjer so dialogi v popolnosti linearni. Možnost zastavljanja vprašanj ali dajanja različnih odgovorov (oziroma istega odgovora na drugačne načine) nimaš. Možnost izbire imaš zgolj na nekaterih ključnih trenutkih, izbira pa je navadno precej enostavna – postavi se na eno ali drugo stran, moraliteta vsake izbire pa je popolnoma predvidljiva.

Vsa dinamika moralnosti je razdeljena na štiri preproste dele, isto pa velja tudi za vse enote v igri. Določene označene odločitve te povedejo bližje določeni moralnosti, kar lahko sčasoma vodi v to, da se bo tvoj lik odločal kar v tvojem imenu glede na svojo pripadnost. Glede na pripadnost boš vzpodbujen k specializacijo v enote ene izmed štirih moralnih pripadnosti, kar je velik korak nazaj glede na široko dinamiko okoli enot iz prejšnji iger.

Čeprav se je poslovilo precej starih mehanik, kot so “jeza” in raznolike vrste artefaktov, je izbira klas ostala enaka kot poprej. Bojevnik vihti najbolj trdožive bojevnike, čarodejka najmogočnejše coprnije, paladinka pa se lahko šopiri z največjim številom podanikov. Drevo talentov je zgolj eno in omogoča nadgrajevanje po želji, klasa določa zgolj določene spremembe v dialogu in začeten nabor sposobnosti in karakteristik. Vse smrdi po poenostavljenosti. Gre za trend modernega časa, kjer se razvijalci skušajo prilagoditi čim širšemu krogu priložnostnih igralcev, a pri tem zapostavijo vse, ki prisegajo na kompleksnost.

Prav žalosti me ves neizkoriščen potencial, ki sem ga opazil med igranjem. Največja žalost je nov bojni sistem, ki je zgolj bleda kopija starega. Bojišča so manjša, enote manj raznolike z manjšim naborom sposobnosti, umetna inteligenca pa še zmerom rada počne razne bedarije. Najhuje pa je, kakšna suhoparnost se najde, ko vržemo oči na število razpoložljivih enot.

Zame je bil najboljši del serije vedno odštekanost in zmožnost kombiniranja. Do Dark Side se je selekciji skupno pridružilo že več kot 100 raznolikih vojščakov raznih pripadnosti. Seveda je to privedlo do raznih kombinacij, ki so enostavno močnejše od vsega ostalega. Uravnovešenost nikoli ni bila popolna. A celoten sistem mi je vedno bil fantastičen.

S sabo je pripeljal nešteto možnosti svobode in nepredvidljivih kombinacij, saj so bili najboljši vojščaki pogosto številčno omejeni ali kako drugače nedosegljivi. King’s Bounty II je iz tega vidika… katastrofalen. Vsaka izmed štirih pripadnosti premore zgolj 6-10 vrst vojščakov in vsi so precej standardni in samoumevni. Groza. Najboljši aspekt franšize je bil reduciran na poenostavljeno selekcijo golih osnov, ki ni ne tič, ne miš.

Žal moram tako reči, da razvijalci svoje naloge niso opravili, kot bi morali. Želeli so popolno predelavo formule, dostavili pa poenostavljen RPG, ki ne doseže standardov prejšnjih iger, tudi, če pustimo na strani štorast nadzor s tipkovnico in miško, kar je absolutno nedopustno za včasih ekskluzivno PC franšizo.

Razsodba

(+) Lepši izgled kot poprej
(+) Govorna podpora glavnega dialoga
(+) Ravnovesje med enotami je boljši, možnost za “zlorabo” pa manj
(+/-) Stereotipska fantazijska RPG zgodba
(+/-) Poenostavljenost bo novincem všeč, veterane pa bo odvrnila
(-) Predelan sistem moralitete enot je en velik fuj
(-) Bojni sistem je naredil velik korak nazaj
(-) Absolutna abominacija nadzora z miško in tipkovnico

Objava King’s Bounty II – Recenzija | Saj to je regicid! se je najprej pojavila na HOPsi.

Za razvojem novega projekta stojita v bistvu samo dve osebi: Rik Nicol in Jeremy Clark. Dvojec je prišel na zanimivo idejo, da bi Goodboy Galaxy razvila za GBA in igralcem zadevo ponudila na čisto pravih kartušah, ki pa ne bi imele nobene povezave z Nintendom.

A tudi takšen majhen projekt potrebuje denar, zato sta se za podporo obrnila na Kickstarter. Za svojo stvaritev sta zahtevala 20.000 € in to vsoto sta hitro presegla. Med časom pisanja je v njune šparovčke nakapljalo za že preko 156.000 €, a ta številka bo samo še narasla, saj je do konca kampanje še 22 dni.

Uspeh je ustvarjalca nedvomno presenetil in hitro sta začela dodajati različne cilje kampanje. Goodboy Galaxy bo tako izšel tudi za PC in Nintendo Switch, skoraj zagotovo pa bo dosežen tudi zadnji cilj, ki bo igralcem omogočil dostop do izvorne kode.

Za igranje Goodboy Galaxy igre je že na voljo kratki demo, končna igra pa naj bi izšla decembra 2022.

Objava Game Boy Advance po 13 letih dobiva novo igro se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj nas čaka v septembru? Po velikih izidih udrihajo neprestani zamiki in korona še vedno veselo ustrahuje vse sloje prebivalstva. A kljub temu smo v pričakovanju na prihod običajno rodovitnega konca leta na kup zbrali nekaj izmed naših najbolj pričakovanih izidov v prihajajočem mesecu. Edina kvalifikacija, ki so jo igre za mesto na listi morale izpolniti, je izid v septembru. Diskvalificirali smo vse igre, ki so že izšle na drugih platformah, saj jih ne gre smatrati za polne izide.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, razpored zgolj odraža datum izida.

1. Pathfinder: Wrath of the Righteous – 2.9.2021

• Razvojni studio: Owlcat Games
• Založnik: Owlcat Games, META Publishing
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
• Žanr: Izometrično igranje vlog
• Cena: od 49.99€
• Link

Oh, predragi stvaritelji igričarske Pathfinder izvedenke, pri Erastilu vas prosim, ne razočarajte nas. Originalni naslov v stilu izometričnega igranja vlog razvijalca Owlcat Games – Pathfinder: Kingmaker – se je izkazal kot precejšnja poslastica, ki je vsakemu ljubitelju strateškega igranja vlog nudila precej ur gole zabave.

Drugi del v seriji bo nudil še boljšo zgodbo, večjo fleksibilnost glede gradnje lika z večjim številom klas in popolnoma novo dinamiko mističnih poti z večjim vplivom igralčevih odločitev na zgodbo. Sposobnost vodenja vojske bo zamenjala star sistem razvoja kraljestva, igra pa bi po vtisu mnogih naj že pred polnim izidom izžarevala večjo dodelanost. Zveni nadvse obetavno in prvi vtisi igralcev beta različic so zelo vzpodbudni.

2. Lost in Random – 10.9.2021

• Razvojni studio: Zoink, Thunderfull
• Založnik: EA Games
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X in Series S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Del EA originals, Lost in Random zveni kot odmik od klasične EA formule. A ne smemo pozabiti, da se konglomerat že kar dolgo udejstvuje tudi na sceni, kjer kraljujejo manjše, pogosto neodvisne igre brez založnikov. Tudi razvojni studio Zoink že ima preteklost sodelovanja, saj je pod okriljem EA razvil precej pozitivno sprejeto igro Fe.

Random je čudaško temno kraljestvo, kjer prihodnost vsakega državljana določa met kocke. Lost in Random je prihajajoča tretjeosebna akcijska avantura z elementi kvartopirstva in določenimi drugimi zanimivimi mehanikami. Vsebuje tudi lahke elemente igranja vlog in ima velik poudarek seveda tudi na naključnosti in sreči, saj je nenazadnje tudi tvoj glavni pajdaš Dicey pravzaprav hodeča kocka.

3. Dice Legacy – 9.9.2021

• Razvojni studio: DESTINYBit
• Založnik: Ravenscourt
• Platforme: PC, Nintendo Switch
• Žanr: Preživetvena strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Ko smo že pri kockah – Dice Legacy je ustvarjen ekskluzivno okoli njih. V tej preživetveni strategiji boš vodil kraljestvo z metanjem kock – dobesedno. Kocke, ki določajo tvojo usodo, niso zgolj simulacija v ozadju, ampak so eden osrednjih elementov ob igranju Dice Legacy. Uporabljal jih boš za zbiranje osnovnih dobrin, gradnjo zgradb in širjenje mej svojega kraljestva.

Zagonetni svet v obliki obroča brezhibno združuje srednjeveško in steampunk estetiko ter se pokloni nenehno naraščajoči fascinaciji namiznih in miniaturnih iger. Izgleda nadvse obetavno, ampak ne smemo pozabiti, da gre za delo zelo malega razvojnega studia, tako, da si zaenkrat raje brzdamo pričakovanja.

4. NBA 2K22 – 10.9.2021

• Razvojni studio: Visual Concepts
• Založnik: 2K
• Platforme: Windows, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Series X
• Žanr: Športna simulacija
• Cena: 59.99€
• Link

Ne bom skrival resnice. Že dolgo časa nazaj sem izgubil vso upanje za veličino športnih simulacij. Dokler ne doživimo nečesa, kar bo pošteno razburkalo gladino, bomo priča vsakoletnim zlajnanim generičnim izidom, ki doprinesejo bore malo novitet, a vseeno veselo nosijo polno ceno, z redkimi novimi funkcijami in spremembami, ki bi jo naj upravičile.

Tu kraljuje NBA 2K, ki si je med igričarji (upravičeno) nadela katastrofalen sloves. Še pomnim čase, ko je šlo za eno najbolj priljubljenih simulacij košarkarskega igrišča. Z nemalo slabimi odločitvami so si pri 2K res napolnili denarnice, a oboževalce pustili na cedilu. Edina omembe vredna stvar letošnjega izida je, da bo na platici vihtel slovenskega asa Luko Dončiča, kar priča o njegovi trenutni popularnosti in zmožnostih. A to je tudi vse, vredno omembe glede igre. Kot je pravila že moja praprababica – glasuj z denarnico in svet bo lepši.

5. Deathloop – 14.9.2021

• Razvojni studio: Arkane Studios
• Založnik: Bethesda Softworks
• Platforme: PC, Playstation 5
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: Od 59.99€
• Link

Deathloop je prihajajoča akcijska pustolovščina, razvita s strani Arkane Studios. Le ti so znani obrazi ljubiteljev akcijskih iger in igranja vlog, saj so pustili svoj podpis na nemalo klasikah, kot so Dishonored, Arx Fatalis, Prey in Dark Messiah of Might and Magic. Zraven pa ne smemo pozabiti niti na znanega založnika, s katerim sodelujejo že dalj časa – Bethesda Softworks.

Najnovejši produkt te kolaboracije je Deathloop. Režiserka igre Dinga Bakaba je igro opisala kot “obratni Cluedo”. Uganka o umoru, ki ga mora igralec razrešiti v eni sami seansi. Igra namreč implementira potovanje po času. Tekom več neuspešnih preigravanj se poučiš o potrebnih kosov te uganke. Po vsakem neuspešnem poizkusu se čas namreč previje nazaj – a to ni edina zanka. Deathloop zraven tebe vključi še enega “igralca”, a od njega ne moreš pričakovati kolaboracije. Njegov cilj je namreč preprečitev tvojih načrtov. Lahko ga nadzira umetna inteligenca ali dejanski drugi igralec in to bi znalo pripeljati do zanimivih interakcij. Vsekakor gre za koncept, ki ga doslej še nismo videli.

6. The Amazing American Circus – 16.9.2021

• Razvojni studio: Klabater, Juggler Games
• Založnik: Klabater
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, Playstation 5 Xbox One, Series X, Series S
• Žanr: Kvartopirska strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

Od velikih imen se bomo za tega kolaboranta seznama prestavili nazaj na neodvisno sceno. Klabater je razvojni studio, znan po precejšnjem številu manjših iger. Tu moram priznati – sem slabič, ko govorimo o kvartopirskih strategijah. Kakšna novost, zanimiv bojni sistem, veliko taktičnosti, obširen nabor kart in očarljiva estetika, pa me boš takoj pridobil na svojo stran.

Neverjetni ameriški cirkus obljublja, da bo šel po tej vrvi do slave in po kratkem zamiku je datum za predstavo pristal v septembru. Na kratko The Amazing American Circus omogoča upravljanje cirkusa. Tvoj glavni cilj je zadovoljiti množico, ki vsak večer pride gledati izvajalce. Izbrati moraš nabor izmed 15. tipi zabavljačev in prilagoditi predstavo za najboljši možni rezultat. “Bojni” sistem precej dobro uravnava to dilemo. Namesto povzročanja in prenašanja škode vse sloni na tem, kako boš prikazal najboljšo predstavo.

7. Eastward – 16.9.2021

• Razvojni studio: Pixpil
• Založnik: Chucklefish
• Platforme: PC, Nintendo Switch
• Žanr: RPG avantura
• Cena: 24.99€
• Link

Čustvena zgodba Eastwarda in čudovito bogat in živahen svet sta zaživela s kombinacijo 3D razsvetljave in umetniških del v retro pikslkastem slogu, ki ga poganja interni motor za igre studia Pixpil. Razvoj igre se je začel leta 2015 s samo tremi člani studia, od takrat pa je studio zrasel, da bi ustrezal ambicijam igre.

V ne tako daljni prihodnosti je svet na robu propada, saj se je človeška populacija skrčila na najnižjo raven doslej. V Eastward igraš kot kopač po imenu John, ki v skrivnem objektu med kopanjem odkrije skrivnostno mlado dekle. Po izgnanstvu iz vasi, mora to dekle voditi skozi nevarna propadajoča mesta, v katerih živijo horde pošasti in razni računalniški liki. Eastward izgleda kot zanimiva in prečudovita avantura, ki se jo nedvomno splača imeti na radarju v septembru.

8. Aragami 2 – 17.9.2021

• Razvojni studio: Lince Works
• Založnik: Lince Works, Yooreka Studios
• Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Aragami 2 je nadaljevanje prvega neodvisnega naslova studia Lince Works. Oboževalci so že dolgo nazaj izkazali navdušenje nad potencialnim nadaljevanjem. Izvirni Aragami je do marca 2020 namreč prodal več kot 500.000 izvodov in dosegel velik uspeh med neodvisnimi igrami v času, ko je bil njihov prodor na trg veliko težji kot zdaj.

S postavitvijo v čas 100 let po dogodkih prve igre, Aragami 2 te postavi v čevlje morilca, ki ga pesti nadnaravna stiska, katera mu daje možnost obvladovanja senc, medtem ko počasi razjeda njegovo telo in um. Igra, ki jo razvija barcelonski studio Lince Works, skuša nadaljevati zgodbo predhodnika, hkrati pa biti samostojna izkušnja. V svoji sedanji obliki kaže precejšen potencial za še večjo rast med stalnim razvojem in videli bomo, če bo uspela prodati še večjo število izvodov kot izvornik.

9. Tails of Iron – 17.9.2021

• Razvojni studio: Odd Bug Studio
• Založnik: United Label, CI Games
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Igranje vlog/avantura
• Cena: 24.99€
• Link

United Label se razveja z različnimi igrami, začenši s priznanim Roki in koncem pri izdaji Eldest Souls, hitom med pretakalci in ustvarjalci vsebin, ki obožujejo igre v stilu Dark Souls. Založnik bo kmalu izdal drugo igro studia Odd Bug, imenovano Tails of Iron. Tails of Iron bo poln intenzivnega akcijskega boja in brutalne težavnosti, loteval pa se bo mračne zgodbe iz kraljestva podgan.

Doug Cockle, znan po hripavem glasu Geralta iz igralne serije Witcher, bo pripovedoval celotno zgodbo o veselem kraljestvu glodalcev, ki ga strmoglavijo maščevalne Žabe. V svetu junaških podgan, tehnološko podkovanih krtov in vojskovalnih žab bo prišlo do malega morja pustolovščin in pretepov. Tails of Iron bo sledil zgodbi o Redgiju, mladem princu podgan, ki mora v seriji šefovskih spopadov rešiti svoje brate pred krvoločnimi žabami. Odličen vizualni stil je zgolj pika na i, zakaj je Tails of Iron ena naših najbolj pričakovanih iger v septembru, vsekakor pa znan hripav glas naratorja prav tako nič ne škodi.

10. World War Z: Aftermath – 21.9.2021

• Razvojni studio: Saber Interactive Inc
• Založnik: Saber Interactive Inc
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Večigralska kooperativna streljačina
• Cena: 39.99€ (19.99€ za lastnike originalne igre)
• Link

World War Z, solidna kooperativna zombi streljačina studia Sabre Interactive, se bo 21. septembra odpravila na dogodivščino v eksotičnih (in z nemrtvimi okuženih) novih krajih, s prihodom velike samostojne razširitve. Aftermath, ki bo na voljo kot plačljiva posodobitev za obstoječe lastnike originalne igre in kot samostojna izdaja za vse, ki si originalne igre ne lastijo, bo dve leti stari streljačini dodala par pomembnih novitet.

Razširitev bo vsebovala vse, kar je bilo že objavljeno v okviru edicije “Igra leta”, vključno z vsemi sedmimi PvE dogodivščinami, razdeljenimi na 23 zemljevidov v New Yorku, Moskvi, Jeruzalemu, Marseillesu in Tokiu. Prinaša tudi izboljšave igralne plati in povsem novo vsebino, vključno z novimi lokacijami in preživelimi. Poleg tega Aftermath uvaja novo Vanguard klaso z električnim ščitom in nov tip sovražnika v obliki množice lačnih podgan. Na voljo je tudi nova možnost za prvoosebno igranje, ki bo dopolnila obstoječo tretjeosebno perspektivo in “visceralni” nov bojni sistem z edinstvenimi sposobnostmi.

11. Sheltered 2 – 21.9.2021

• Razvojni studio: Unicube
• Založnik: Team17
• Platforme: PC
• Žanr: Menedžmenska strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

V septembru bo izšlo nadaljevanje starajoče se, a kljub temu še zmeraj priljubljene igre preživetja z upravljanjem virov. Razvojni studio Unicube in založnik Team17 sta sodelovala pri prevzemu idej iz prvotne igre, ki jih bosta na vse načine razširila s Sheltered 2. Vse to se združuje s povsem novim 3D stilom, ki omogoča večjo raznolikost kot originalna pikselkasta podoba.

Ideja Sheltered 2 je zbrati vire in ljudi, da počasi ustvarijo bazo, ki bo sposobna prenesti nevarnosti nasilnega postapokaliptičnega sveta. Prav tako boš primoran raziskati, vzpostavljati postojanke, se spopadati z nevarnimi grožnjami, komunicirati z edinstvenimi liki, vzpostaviti odnose z močnimi frakcijami in skrbno upravljati z viri. Sheltered 2 je skratka zahtevna igra, ki na vse možne načine razširi izvirnik in nujno igranje za vse ljubitelje originala.

12. Diablo II: Resurrected – 23.9.2021

• Razvojni studio: Blizzard Entertainment, Vicarious Visions
• Založnik: Blizzard Entertainment
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Hack&Slash akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Približuje se izid težko pričakovane predelave igre Diablo 2, ki je bila mesece nazaj na voljo v alfa preizkusu. Razvijalec Blizzard zaradi obtožb glede nadlegovanja zaposlenih doživlja znatne kadrovske spremembe, pred kratkim pa je tudi prestavil mobilno igro Diablo Immortal na naslednje leto. Če gre verjeti govoricam, se je tudi razvoj Overwatch 2 pošteno zavlekel in Blizzard te dni res potrebuje nekaj, kar bi mu vsaj malo obnovilo vero med igralci.

Prenovljena različica 21 let starega naslova s sabo prinaša povsem novo grafično podobo in animacije. Podprta je tudi ločljivost 4K, a igralci bomo lahko kadarkoli s pritiskom enega gumba preklopili na staro resolucijo 800 x 600 – če si res želiš tisto starošolsko izkušnjo. Blizzard bo predelal tudi vse vmesne sekvence, ki so bili dve desetletji nazaj v oko vpadajoče, v 2021 pa jim bo prav prišlo nekaj prenove. Glede na zgodovino prenov zaenkrat ne ohranjajmo masovnih upov, a po dolgem času katastrof je že skrajni čas za kakšen Blizzardov uspeh.

13. AWAY: The Survival Series – 28.9.2021

• Razvojni studio: Breaking Walls
• Založnik: Breaking Walls, Game Seer Ventures
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PlayStation 4, PlayStation 5
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 39.99€
• Link

Away: The Survival Series je pustolovska igra, katere cilj je popeljati igralca v poglobljen ter realističen prikaz narave in okolja. Prevzel boš vlogo pripadnika živalskega cesarstva med potovanjem po številnih različnih ekosistemih. V AWAY: The Survival Series tako prevzameš vlogo različnih živali, vključno z letečimi vevericami, žabami, raki, bogomolkami in pajki.

Vsaka od živali bo imela svoje lastnosti, ki ji bodo pomagale pri premagovanju ovir. Moral boš loviti hrano in se izogibati plenilcem, ki potujejo po močvirjih, votlinah in gozdovih. To je svet, ki se ga je dotaknilo človeštvo, z dotrajanimi vetrnimi elektrarnami in zapuščenimi, propadajočimi zgradbami in vsesplošnim razkrojem. Vendar to zdaleč ni edina nevarnost, s katero se boš soočal. AWAY: Survival Series ne bo enostavna igra, saj boš moral konstantno skrbeti za dobrobit tvojega kosmatega lika.

14. New World – 28.9.2021

• Razvojni studio: Amazon Game Studios, Double Helix Games
• Založnik: Amazon Game Studios, Amazon.com
• Platforme: PC
• Žanr: MMORPG
• Cena: 39.99€
• Link

Amazon je do sedaj pri poskusu predora v igričarsko industrijo vložil nepredstavljivo količino denarja, a še vedno niso izdali naslova, ki bi jim povrnil vložen trud in cekin. Njihov niz neuspelih projektov bo zdaj morda končno prekinil prihajajoči MMO New World, ki je 20. julija skočil v zaprt beta preizkus. Tam je požel veliko pozitivnih mnenj ter hkrati tudi dobršen del kritik, glavna od katerih je bila, da je nedavno bil poln izid zamaknjen na 28. september.

New World cilja na povsem drug in zadnje čase tudi zanemarjen trg MMO-jev, kjer kraljujejo pretežno različni azijski “shovelware” F2P in P2W naslovi. Igralci tega dela sveta so se namreč naveličali preigravanja World of Warcrafta in začeli pogledovati za konkurenčnimi naslovi. Final Fantasy 14 je tako pridobil precej novih igralcev, veliko MMO-jašev pa žejno čaka na karkoli novega, vrednega njihovega časa. New World bo tako na trg očitno prišel ravno ob pravem času in morda se zna končno zgoditi zrušitev WoW-a iz prestola MMO-jev. Tudi sami smo nedavno preizkusili igro in moramo reči, da definitivno skriva precejšen potencial.

15. Rogue Lords – 30.9.2021

• Razvojni studio: Leikir Studio, Cyanide Studio
• Založnik: Nacon
• Platforme: PC, Nintendo Switch, PS4, Xbox One
• Žanr: Potezni RPG
• Cena: Še ni znana
• Link

Z izidom konec naslednjega meseca, Rogue Lords se odvija v temačni Novi Angliji v 17. stoletju, kjer smrtniki in diabolične entitete hodijo drug ob drugem. Igra obrne običajne trope na glavo, igralec pa prevzame vlogo Hudiča, ki oslabljen po groznem porazu poskuša ponovno pridobiti svoje moči. Njegov cilj je razširiti korupcijo po svetu, ki je bil destabiliziran na podlagi njegove odsotnosti. Da bi izvedel temne načrte, vodi ekipo, ki jo sestavljajo slavni zlobneži, kot so Krvava Meri, Drakula, Bela Gospa in baron Samedi.

V Rogue Lords igralec raziskuje 3D zemljevid in se odloča, kako bo med številnimi interakcijami po svetu razsejal kaos. Svojo ekipo zlobnežev vodiš tudi v težkih poteznih spopadih, kjer njihove sposobnosti uporabljaš po svojih najboljših močeh za premagovanje nasprotnikov. Ob porazu je igre konec, izgubiš ves napredek in v klasičnem roguelike stilu moraš ponovno začeti od začetka. Moral se boš pametno odločati, da boš našel ravnovesje, ki ti bo omogočilo, da se izogneš ​​porazu. V skrajni sili se lahko obrneš na hudičeve posebne moči in goljufaš preko samega vmesnika igre in situacijo obrneš v svojo korist na povsem nov način.

Objava 15 naših najbolj pričakovanih iger – September 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

En igralec iz ameriškega Tennesseeja pa je imel še eno dodatno nesrečo. Neznani moški je ravno pojedel večerjo ter se spravil v preigravanje iger, medtem pa je pri njemu divjala nevihta. Nato je strela udarila v njegovo hišo, a namesto da bi ta skurila samo elektroniko, je zadela tudi ubogega igralca. Ta se je namreč zabaval preko ožičenega igralnega ploščka in ravno skozi ta kabel je po rokah dobil lep delež električnega soka.

A man suffered an apparent shock through a video game controller after a lightning strike in Robertson County last night. https://t.co/raUQkAqK1e

— Josh Breslow (@JoshBreslowTN) August 1, 2021

Z igralcem je bilo vse v redu. Po neljubem dogodku je bil dovolj dobro, da je poklical rešilca, bolnišničarji pa so preverili njegovo stanje in se prepričali, da ni utrpel nobenih poškodb. Ni znano, na kakšni napravi je igralec igral svoje igre. Konzole že dolgo lahko igramo v brezžičnem načinu, a če ima plošček bolj prazno baterijo, se lahko gor še vedno priklopimo preko kabla. Druga možnost je tudi to, da se je moški s ploščkom zabaval na PC-ju, kjer so ožičeni kontrolerji bolj običajni.

UPDATE: talking to doctor, hands are burned and controller is broken.

unlucky https://t.co/ve6sVrnabO

— Karma (@KarmahTV) June 29, 2020

Zanimivo je, da to ni edini primer, ko je strela udarila igralca preko igralnega ploščka. Leto nazaj je enako usodo doživela profesionalna Rocket League igralka Karma, ki je zaradi elektrike celo dobila nekaj opeklin, udarec strele pa ji je celo stopil USB priklop na kontrolerju.

Objava Strela vas očitno lahko zadane tudi skozi kabel igralnega ploščka se je najprej pojavila na HOPsi.

Zbiratelji se najraje podijo za Super Mariom, ki je njega ni izšel na konzoli Nintendo Entertainment System. Aprila letos je ravno redka kopija te igre bila prodana za rekordni znesek 660.000 dolarjev, trenutno pa poteka še ena licitacija, le da tokrat v glavni vlogi nastopa igra The Legend of Zelda.

Na spletni strani Heritage Auctions je nekdo v ponudbo postavil zapečateno kopijo igre The Legend of Zelda – Wata 9.0 A in trenutno je nekdo zanjo ponudil 110.000 ameriških zelencev. Gre za izjemno redko kopijo igre z oznako NES R, saj jo je Nintendo proizvajal samo nekaj mesecev leta 1987, nato pa jo je nadomestila varianta REV-A.

Na strani dražbe je zapisano, da je ta kopija igre pravi sveti gral za igralce, saj je to verjetno najbolj zgodnja kopija igre The Legend of Zelda v zgodovini in dvomijo, da bo kdaj v ponudbo prišla še bolj kakovostna in zgodnja različica igre. A ta naj bi obstajala, saj naj bi Nintendo leta 1987 v trgovinah prodajal različico NES TM, trenutno pa naj bi na svetu obstajala samo ena zapečatena kopija te različice igre in ne ve se, če bo ta sploh kdaj prešla v prodajo.

Dražbe bo konec čez tri dni in zagotovo bo cena še poskočila, a nekako dvomimo, da bo prerasla ceno Maria iz aprila.

Objava Originalno zapakirana The Legend of Zelda kartuša se trenutno trži za več kot 100.000 $ se je najprej pojavila na HOPsi.

Rockstar je tako v svojem blog zapisu najavil, da bodo GTA Online strežniki za konzoli PlayStation 3 in Xbox 360 16. decembra 2021 za vedno zaključili z delovanjem. Nakup novih Shark Cash kartic bo onemogočen od 15. septembra dalje, vse to pa ne bo vplivalo na enoigralsko kampanjo, ki jo bomo lahko še vedno preigravali brez problemov.

GTA Online na prej omenjenih konzolah že dolgo samo životari. Rockstar je namreč na teh platformah prenehal izdajati posodobitve že 6 let nazaj, saj so dosegli tehnološke meje obeh konzol, saj so bili diski preprosto premajhni, da bi na njih lahko še izdajali posodobitve, prav tako pa bi bilo delo na optimizaciji samo še potrata časa.

Rockstar je v blog zapisu še omenil igri LA Noire in Max Payne 3. Tudi ti igri bosta izgubili vso svojo medmrežno povezljivost – to pa se bo zgodilo 16. septembra letos.

Objava GTA Online strežniki bodo decembra ugasnjeni na konzolah PlayStation 3 in Xbox 360 se je najprej pojavila na HOPsi.

A igralci te novice niso bili preveč veseli in preko interneta se je slišalo veliko pritoževanja nad Sonyjevo odločitvijo. PlayStation 3 je še vedno močno igrana konzola, ki vsebuje res bogato knjižnico in za razliko od Microsofta Sony pri PlayStation 5 ni poskrbel za tako veliko združljivost starejših naslovov z njihovo novo konzolo.

Vik in krik je očitno bil dovolj glasen, da mu je prisluhnil tudi sam Sony. Ta je v novem blog zapisu sporočil, da so si premislili in da PlayStation 3 in Vita digitalne trgovine ne bodo zapirali, saj je postalo jasno, da je bila ta njihova odločitev napačna. Žal pa bo PSP še vedno bil poslan k večnemu spancu 2. julija letos.

Redko se zgodi, da kakšen večji založnik prizna svojo napako in se celo premisli zaradi pozivov igralcev. A to se je letos zgodilo že drugič. Na začetku leta je namreč Microsoft nameraval podražiti svojo naročnino Xbox Live, a je naletel na toliko pritoževanja, da je svojo odločitev hitro spremenil, poleg tega pa so celo spremenili svojo politiko in za F2P večigralske igre na Xbox konzolah vam ni več treba plačevati Live naročnine.

Objava Sony se je premislil in bo še vedno prodajal digitalne PlayStation 3 in Vita igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Na splet so namreč poslali video, ki prikazuje kako bi bil videti njihov zadnji naslov Control, le da bi ga tokrat gledali v grafični podobi konzole PlayStation 1. In treba je reči, da je zadeva prava vizualna poslastica in bo zaigrala na nostalgično noto vsakega starejšega igralca, ki se še spomni dni, ko so igre premogle komaj kaj 3D grafike.

Ta “predelava” je precej verna izvirniku: junakinja Jesse lahko lebdi nad tlemi, se hitro izmika izstrelkom in uporablja svojo spreminjajočo se pištolo. Ta sicer ni dobila grafičnega modela, tako da se zdi, kot da Jesse strelja samo s prsti, ampak to je samo še en čar tele predelave.

Takšni projekti so v zadnjih mesecih postali precej popularni. Spomnimo se, da je nekdo na enak način predelal igri The Witcher 3 in Cyberpunk 2077 in res samo še čakamo, da nekdo iz takšne šale naredi pravi projekt.

Objava Remedy pokazal različico igre Control za konzolo PlayStation 1 se je najprej pojavila na HOPsi.

2. julija se bosta najprej zaprli trgovini za PlayStation 3 in PSP, temu pa bo 27. avgusta sledila še prenosna konzola Vita. Zaprtje digitalne trgovine v praksi pomeni, da lastniki teh konzol ne boste mogli več digitalno kupovati iger in DLC-jev, ampak se boste morali za kopijo igre obrniti na že izdane fizične kopije iger, tem pa bo zdaj zagotovo narasla vrednost.

Vse igre, ki so bile že kupljene, vam bodo še vedno na voljo in še vedno jih boste lahko kadarkoli prenesli iz strežnikov. Če ste morda v preteklosti oklevali z nakupi kakšnih iger, potem vam svetujemo, da te opravite še pred poletjem. A morda ne takoj – kdo ve, morda se Sony odloči za eno pošteno razprodajo vseh iger za starejše sisteme in takrat boste lahko dobili cel kup naslovov po močno znižani ceni.

Objava Sony potrdil zapiranje PlayStation 3, PSP in Vita digitalnih trgovin se je najprej pojavila na HOPsi.

A pri digitalni tehnologiji vendarle obstaja en velik minus. Vsi ti silni gigabajti namreč počivajo na strežnikih, vzdrževanje teh pa stane evre. Ko se enkrat založniku računica več ne izide, potem lakho preprosto izklopi svojo trgovino, v nič pa gre takrat stotine, če ne tisoče iger in če te nimajo fizičnih kopij, potem so lahko izgubljene za vedno.

This is the inevitable digital future. At some point all digital storefronts will cease to exist, replaced by newer technology or storefronts. Digital purchases are not forever. #ForeverPhysical https://t.co/oJ5TJgN2S3

— Limited Run Games (@LimitedRunGames) March 22, 2021

In ravno ta strah trenutno veje med igralci, saj je spletna stran The Gamer iz zaupljivega vira dobila informacije, da naj bi Sony v naslednjih mesecih izklopil digitalne trgovine za konzole PlayStation 3, PSP in Vito in igralci ne bodo mogli več kupiti iger digitalno in začel se bo boj za fizične kopije.

2. julija naj bi najprej ugasnili trgovini za PSP in PlayStation 3, Vita pa naj bi svojo podporo izgubila 27. avgusta. Prenosna konzola Vita velja za enega večjih Sonyjevih neuspehov, saj je konzola izšla leta konec 2011 in prodala samo okoli 10 do 15 milijonov izvodov, kar je v primerjavi z denimo PS3, ki je prodal 87 milijonov kopij, pravi polom. Kljub temu je Vita v zadnjem letu postala precej popularna, saj so igralci ugotovili, da lahko na njo namestijo emulator in zlahka na njej poganjajo igre iz drugih sistemov, kot je denimo Nintendov Gamecube.

Sony ni še ničesar potrdil uradno, a tudi njihov molk pove veliko.

Objava Sony naj bi poleti za vedno ugasnil trgovine za PlayStation 3, Vito in PSP se je najprej pojavila na HOPsi.

Analitiki namreč pravijo, da je trenutno povpraševanje po takšnih izdelkih rekordno in da močno presega zalogo. Povpraševanje naj bi bilo celo za 30 % večje kot pa lahko večja podjetja tipa NVIDIA, AMD in Intel spravijo iz svojih tovarn in industrija bo potrebovala kar nekaj časa, preden se bo situacija spravila nazaj v normalno.

Problem so seveda čipi, ki jih danes najdemo povsod: ne samo v grafičnih karticah in konzolah, ampak tudi v avtomobilih in drugih pametnih napravah. Vsak proizvajalec se tako bori za svojo zalogo čipov, a takšnih tovarn ni ravno veliko. Glavni proizvajalec teh čipov je tajvanski TSMC, ta pa namerava v tem letu vložiti 28 milijard dolarjev v razširitev svojih kapacitet. A to zahteva svoj čas, saj takšna proizvodna linija za izdelavo zahteva nekaj mesecev. Tudi ko se čipi odpošljejo k naročniku, kot je denimo NVIDIA, bo ta potrebovala nekaj mesecev, da čipe umesti na svoje izdelke in odpošlje v trgovine.

Ta proizvodni proces je tako izredno zamuden, čemur ne pomaga trenutna situacija s koronavirusom. Spletna stran Hardware Times poroča, da proizvajalci kot so Gigabyte, ASUS in MSI za posamezno državo v južni Aziji mesečno dobijo 20 enot grafičnih kartic RTX 3080, le za kitajsko je bila zaloga nekoliko večja. V ZDA situacija ni boljša, saj so nekateri svoje grafične kartice prednaročili že pozno v jeseni, a še vedno ni ne duha ne sluha o odpošiljanju njihovih izdelkov. Če je situacija tako slaba na večjih trgih, si lahko potem predstavljate kako je šele pri nas. RTX 3060 ste ob izidu bolj redko našli, če pa ste na grafično kartico le naleteli, ste lahko ob ceni 900 €+ samo debelo gledali.

Prištejte k vsemu temu še vzpon kriptovalut ter napad preprodajalcev, ki potem kupljene enote prodajajo za nekajkrat večjo ceno in hitro lahko pridete do spoznanja, da bomo igričarji vsaj eno leto težko dihali in da se bo treba za nekaj časa treba zadovoljiti s tem, kar pač imamo.

Objava Pomanjkanje grafičnih kartic in konzol se bo zavleklo v 2022 se je najprej pojavila na HOPsi.

Čeprav morda Soulja Boy ni več tako popularen na glasbenih odrih, mu ambicij drugje ne manjka. Leta 2018 je namreč želel stopiti v igričarstvo, saj je takrat na trg poslal povsem svoji konzoli. Ja, celo dve sta bili: ena za ob televizor, ena pa je bila ročna zadeva za po poti. Že takoj pa je bilo na konzolah nekaj sumljivega, saj je obtelevizorska škatlica ponujala 800 že prednameščenih iger, prenosna konzola pa je vsebovala kar 3000 iger.

Ni trajalo dolgo, da so na površje izplavale grde podrobnosti. Soulja Boy konzola je bila namreč samo prepakiran kitajski izdelek, ki ste ga lahko brez Soulja logotipa kupili veliko ceneje, igre pa so bile strani NeoGeo naslovi, ki jih je poganjal emulator. Prodaja je bila v riti in Soulja Boy je zadevo nehal tržiti samo mesec po izidu.

Coming soon @SouljaGame

— Soulja Boy (Drako) (@souljaboy) February 20, 2021

A obupal ni in raper je dva dni nazaj preko Twitterja najavil novo konzolo. Ta tokrat močno spominja na Xbox One in vsebuje kontrolne ploščke, ki so očitno nekakšna verzija DualShock 2 kontrolerjev. Obstaja tudi uradni Instagram profil, ki vsebuje dve sliki in en posnetek. Zanimivo je, da na vseh slikah vidimo zasedena USB vhoda, tako da še ni jasno, ali bodo igralni ploščki sploh brezžični.

View this post on Instagram

A post shared by SouljaGame Console (@souljagameconsole)

O datumu izida in specifikacijah ni znanega še ničesar.

Objava Raper Soulja Boy še ni obupal in bo izdal povsem novo konzolo se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa:  Cyanide
Založnik: Nacon
Platforme: PC, Xbox One, Xbox X/S, PS4, PS5
Datum izida: 04.02.2021
Cena: 39,99 € (Epic games)
Žanr: Akcijska vlogoigralka

VIDEO RECENZIJA

Preden sem igro zagnal sem si pogledal uradno prikolico na YouTubu. Sama igralnost me po videnem ni navdušila, ampak seveda to ne pomeni veliko, saj je treba zadevo fizično preizkusiti. Ikona na namizju je za tem le doživela svoja prva dva klika in hitro sem se znašel v lično narejeni kinematični sekvenci, ki mi je hitro popravila vzdušje. Meni igre Werewolf: The Apocalypse je izredno minimalističen in pregleden, nastavitve so lepo predstavljene in ozadje poskrbi, da imamo prvo predstavo o tem, kakšna grafična podoba nas čaka v sami igri. Za pregled celotnega menija sem porabil okoli šestdeset sekund, kar je meni osebno indikator, da igra ne vsebuje veliko balasta.

Sam začetni meni in nalagalni zaslon sta podprta z zadnje čase redko slišano rokersko glasbo, kar mi je precej godilo. Včasih so igre kot so FIFA in NHL skrbele, da smo med surfanjem poslušali dobro rock glasbo, a vse več iger se je zadnje čase prestavilo v nekakšne oblike rap ali pop muzike. Definitivno pa je izročilo igre Werewolf: The Apocalypse zelo primerno za težjo obliko kovinarske glasbe. Letos sicer ni prva igra, ki je navdušila z bolj glasnim žanrom glasbe, moj Spotify mi je že večkrat predlagal, naj poslušam še kaj drugega kot Samurai, katerih pet komadov imam že kakšen mesec na ponavljanje – Samurai je band protagonista Johnnyja Silverhanda iz igre Cyperpunk 2077. Morda se vendarle vrača era trdih kitarskih riffov.

Gumb “new game” nas popelje na sedaj že kar malce nestrpno pot v igro. Werewolf: The Apocalypse se začne, presenetljivo (ali pač ne), še z enim daljšim filmskim uvodom. Če si ta igra zasluži kakšno izredno pohvalo, potem gre ta pohvala definitivno v roke ljudem, ki so pripravili ta uvod. Naracija precej spominja na Assassin’s Creed Valhalla in tudi sama vsebina videa se na nek način povezuje, saj govori o nastanku sveta. Seveda se tukaj potem nadaljuje v tematiki primerno z volkodlaki. Kljub podobnostim, ki si jih namenoma ali nenamenoma deli z ACV pa je intro res vrhunsko narejen in vzbudi zanimanje ter pripravi teren za igro. Stvar, ki bi jo še izpostavil je okoljevarstvo. Ja, prav ste prebrali. Rdeča nit igre je namreč to, da se borite proti korporaciji, ki uničuje okolje. Meni osebno se zdi vrhunsko, da je nekdo zaparkiral tako močno sporočilo znotraj enostavne videoigre. Greta odobrava.

Prvi stik z dejansko grafiko špila mi je takoj osvetlil situacijo. Že v vmesni sekvenci je bilo moč videti, da igra kljub temu, da sloni na Unreal Engine 4 pogonu, ne izkorišča svojega potenciala v polni moči. Kljub temu da daje občutek grafične idile, se ob le malce bolj ostrem pogledu vse sesuje v prah. Glavni liki so relativno detajlno in lepo oblikovani, medtem ko so že stranski precej klavrni. Deklica Aedana ima recimo Cyberpunkov sindrom, gre za bolezen, kjer otroški liki izgledajo kot pomanjšane različice odraslih ljudi (to je bil en bolj opaznih Cyberpunkovih neuspehov). A če so liki z izjemo protagonista Cahala, ki izgleda skoraj identično kot Van Zan (Matthew McConaughey) v Reign of Fire, vizualno slabo oblikovani, tega ne moremo trditi za sinhronizacijo in izbor glasovnih igralcev. Ko sem že ravno omenil Reign of Fire, za to igro bi pa z veseljem odprl mošnjiček, če bi jo v igro pretvoril kakšen talentiran studio. 

Grafično Werewolf: The Apocalypse res ne ponuja nobenega presežka. Teksture zunanjega sveta so milo rečeno zastarele, zlikovci so skoraj vsi enojajčni bratje in kot že omenjeno, če od daleč vse skupaj še nekako zgleda pa pogled od blizu odsvetujem. Verjamem, da so ustvarjalci potrudili po svojih močeh, a studio, ki se primarno ukvarja s kolesarskimi igrami, težko parira razvijalcem, ki takšne igre ustvarjajo kot Milka čokolado. Kljub temu podpiram, da so se lotili špila in namočili prste v nov žanr, potenciala jim vsekakor ne manjka. 

Dajmo igro še malo pohvaliti. Zadnje desetletje so linearne zgodbe precej v zatonu, vse več je naslovov v odprtem svetu, ki ponujajo nešteto ur zabave. Tudi če prideš do zaključka, jo začneš znova in izbereš novo pot (pa ja de!… Je kdo dejansko to že naredil? Jaz ne morem iz svoje kože in vedno izbiram iste poteze, ki so vezane na moje vrednote”). Linearne igre so tako že privzeto bolj dolgočasne in zato umaknjene na stranki tir. Priznam, tudi meni je težko igrati linearno zgodbo, sploh če imam v glavi drugačno idejo kako odigrati kot ustvarjalci. Tudi Werewolf: The Apocalypse ni tukaj izjema. Veliko stvari bi naredil drugače, a hkrati poudarjam, da je sam koncept zgodbe v bistvu nekaj svežega in dobrega. Koliko iger obstaja, kjer si ekoterorist in okoljevarstvenik? Zato gre tukaj velika pohvala ustvarjalcem, ki so ponudili zgodbo, ki te dejansko pritegne. Še ena stvar, ki je vredna hvale je dejstvo, da se v igri lahko spremeniš v volka ali celo volkodlaka, kar pride izredno prav, ko se boriš proti trumi nepridipravov, a najljubše od vsega mi je to, da imaš v človeški obliki na voljo majhen samostrel, s katerim lahko onesposobimo nasprotnika.

Zdaj pa prihajamo do dela, ki pomeni največ – igralnost. Ni skrivnost, da sem pristaš simulacij in da imam rad, da so stvari čim bolj realistične. Tega se tukaj vsekakor nisem nadejal, a vseeno sem pričakoval boljšo fiziko, več realizma, bolj kompleksno upravljanje in tako dalje. Ustvarjalci so se odločili, da bodo uporabili star koncept, kjer težavnost igre regulirajo z maso nasprotnikov. To me je precej odvrnilo od špila, saj sem od prvega trenutka, ko sem se spremenil v volkodlaka, na špil gledal zgolj kot še en tisti dolgočasni pretepaški 2D sprehod skozi scene. Ko se spremeniš v volkodlaka imaš dejansko z levim klikom in kombinacijo WASD pokrit komplet špil, sicer imaš na voljo še en ali dva udarca, ampak to je nekako to. Vsakega nasprotnika brez težav premagaš in kot že omenjeno težavnost so pogojili zgolj s tem, da nebodijihtreba prihajajo v valovih in masi. S svojimi šapami brez težav režeš po njih oziroma jim odstranjuješ ude, kri pa šprica v takšnih količinah, da scena s kosilnico v filmu Dead Alive izpade kot otroška risanka.

Po nekaj urah igranja lahko rečem, da je igra načeloma dobro optimizirana, tu in tam se najde kakšen hrošč. Prednjači predvsem to, da se zlikovci teleportirajo pred vrata, kot da manjka animacija vstopa in to, da znajo leteti skozi steno, ko jih vržeš. Drugih večjih napak nisem opazil. Bolj kot le te pa me moti dejstvo, da so določeni NPC-ji popolnoma statični, brez animacij in interakcij. Razumem linearnost, ampak totalna zabetoniranost skupine ljudi pač res izpade glupo. 

Kaj reči ob igri, ki ponuja toplo-hladne valove? Koncept same igre je zelo dober, potencial pa zelo neizkoriščen. Glede na to, da studio ni doma v teh sferah je prvi korak obetaven, a žal zgodba izgubljena. Morda bo Werewolf: The Apocalypse dobil naslednika in bodo igro razvili ter izpolnili potencial. Kdo ve. Jaz vem samo to, da sem od igre pričakoval zelo malo, a na koncu dobil več kot sem pričakoval. Določene stvari so vrhunsko izpeljali, recimo filmske vložke, glasbo in glasovno sinhronizacijo, druge pa gladko zavozili. Za navdušence nad volkodlaki je igra tatamata, za tiste ki iščemo globino in tisti “Je Ne Sais Quoi” pa zgolj prehodna zabava.

(+) Koncept zgodbe

(+) Cinematični del igre

(-) Grafična podhranjenost

(-) Preveč arkadna, preveč neuravnotežena

Objava Werewolf: The Apocalypse – Earthblood – okoljevarstvo z volkodlaki se je najprej pojavila na HOPsi.

P.S. Seznam ni razvrščen od najslabše do najboljše igre ali kaj podobnega, raz zgolj odražajo datum izida.

1. Hitman 3 – 20.1.2021

• Razvojni studio: IO Interactive
• Založnik: IO Interactive
• Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Nintendo Switch, Xbox One, Xbox Series X/S
• Žanr: Tiholazniška akcijska avantura
• Cena: od 59.99€
• Link

Hitman 3 predstavlja dramatičen zaključek trilogije sveta atentatorjev. Popeljal nas bo po vsem svetu, kjer bomo lahko obiskali več obsežnih peskovniških lokacij. Agent 47 se bo vrnil nazaj k nekaterim izmed najpomembnejših pogodb v svoji karieri. Ob podpori vodje agencije, Diane Burnwood, bomo združili moči z davno izgubljenim prijateljem Lucasom Grayom. Naše končno poslanstvo bo odpraviti partnerje Providence, vendar bomo na podlagi pritegnite vedno večje pozornosti prisiljeni k improvizaciji.

Ko se bo prah končno polegel, agent 47 in svet, po katerem že dolgo časa pustoši, ne bo več takšen, kot je bil poprej. Hitman III bo vseboval šest izjemno podrobnih lokacij, polnih ustvarjalnih priložnosti za domišljijsko odpravo nepridipravih. Hitman je bil vedno znan po dajanju svobode igralcu, da lahko ta izpolni cilje po lastni presoji, s širokim spektrom potencialnih pristopov. Vse to omogoča nagrajena tehnologija IOI Glacier, ki Hitman franšizi nudi neprimerljivo izbiro in priložnost za večkratno preigravanje.

2. Everspace 2 – 18.1.2021

• Razvojni studio: ROCKFISH Games
• Založnik: ROCKFISH Games
• Platforme: PC, PS4, XOne
• Žanr: Vesoljska RPG streljačina
• Cena: 37.99€
• Link

Everspace je bil kar močno priljubljena vesoljska roguelike strelska simulacija, kjer se je igralec lahko podal v raziskovanje prostranega vesolja, ob tem pa se rade volje zapletel s streljanjem na vesoljske pirate in lovom na plen. Tudi Everspace 2 bo hitra vesoljska streljačina za enega igralca. Osredotočala se bo na raziskovanje, nabiranje na tone plena in klasičnimi elementi iger igranja vlog.

Razvijalci zagotavljajo vznemirljivo zgodbo, postavljeno v živ, ročno izdelan odprt svet, poln skrivnosti in nevarnosti. Ena izmed novih mehanik je, da bomo v kampanji imeli priložnost spoznati potencialne prijatelje, kateri bodo za sabo potegnili svojo lastno zgodovino. Pridružili se nam bodo lahko v stranskih misijah in zagotovili določene koristi, ki bodo med iskanjem naslednjega skupka sovražnih vesoljskih plovil še kako zaželene, saj je tudi prva igra slovela po napetih obračunih in brutalnih izzivih.

3. King Arthur: Knight’s Tale – 26.1.2021

• Razvojni studio: NeocoreGames
• Založnik: NeocoreGames
• Platforme: PC, PlayStation 5, Xbox Series X/S
• Žanr: Potezna RPG strategija
• Cena: Še ni znana
• Link

King Arthur: Knight’s Tale razvijalca Neocore Games temelji na arthurski mitologiji, gre pa za potezni taktični RPG – edinstven hibrid med poteznimi taktičnimi igrami in tradicionalnimi RPG-ji. Je sodobno pripovedovanje klasične zgodbe o kralju Arthurju, filtrirane skozi temačne fantazijske trope, zasuk tradicionalnih štorij o junaških vitezih in zlobnih coprnikih.

V glavni vlogi bo seveda znani kralj Artur. V Anglijo so se naselili ogromni pošastki in na nas in našim vitezom okrogle mize bo, da deželo zopet povrnemo v normalno stanje. Razvijalec obljublja 20 glavnih misij in cel kup stranskih nalog. Čaka nas raznolik teren, ki ga bo poseljevalo 7 sovražnik taborov, več kot 50 sort sovražnikov in 10 hudo težkih šefov, pa tudi iz vizualnega vidika zadeva izgleda nadvse slastna.

4. The Medium – 28.1.2021

• Razvojni studio: Bloober Team
• Založnik: Bloober Team
• Platforme: PC, XBox Series X/S
• Žanr: Psihološka grozljivka
• Cena: 49.99€
• Link

Glavna privlačnost psihološke grozljivke The Medium je preskakovanje med dvema dimenzijama. Naša junakinja Marianne bo imela namreč unikatno sposobnost skoka v svet duhov in raziskovanja alternativne dimenzije, z drugim telesom pa se bo še vedno nahajala v resničnosti. To bo ena od iger, ki bo lepo prikazala naprednost hitrega SSD diska v Xbox Series X, saj bomo lahko skakali med dvema stopnjama, brez da bi med tem ugledali kakršenkoli nalagalni zaslon.

Zanimivo je, da se glede na napovednike The Medium igra precej podobno kot naslovi iz zlate dobe grozljivk. To pomeni veliko počasnega raziskovanja s fiksnimi koti kamere, kar spomni na prastare Resident Evil igre. Glede na tematiko igra tudi precej spominja na legendarne Silent Hill naslove, a navsezadnje ne smemo pozabiti, da zanjo stoji neodvisni razvojni studio, zato dajmo brzdati pričakovanja do izida konec tega meseca.

5. Wild Terra 2: New Lands – 28.1.2021

• Razvojni studio: Juvty Worlds
• Založnik: Juvty Worlds
• Platforme: PC
• Žanr: Večigralska simulacija preživetja
• Cena: Od 22.99€
• Link

Wild Terra 2: New Lands je drugi v seriji istoimenskih MMORPG-jev, poln logično medsebojno povezanih malenkosti, ki ustvarjajo edinstven pristop do preživitvenega žanra z duhom pustolovščine! Igrali bomo lahko lastno vlogo v življenjskem ciklu srednjeveškega sveta, ki ga nadzorujejo igralci. Sami bomo lahko odločali, ali bomo živeli na naseljenem ozemlju ali osvajali nove celine v na novo dodanih letnih časih!

Nova sezona. Nova celina. Nova pravila. Lahko živimo na Eni celini in gradimo, razvijamo, lovimo in raziskujemo tako PvP, kot tudi PvE območja. Lahko pa se podamo v Nove dežele – vsako sezono bo na voljo nova celina z različnimi biomi in prebivalci, pogoji, pravili in nagradami po zaključku. Lahko recimo naletimo na celino, kjer pustoši večna zima in kjer so bile vse vasi izpraznjene zaradi kuge in preživeli prebivalci lovijo ljudi za hrano. Zanimivo bo videti, kam bo razvijalcem uspelo privesti koncept, saj prva igra nekako nikoli ni uspela doživeti širše popularnosti. Wild Terra 2 je sicer že zdaj možno preizkusiti preko nakupa paketa, ki vključuje takojšnji dostop do beta verzije.

6. Gods Will Fall – 29.1.2021

• Razvojni studio: Clever Beans
• Založnik: Deep Silver
• Platforme: Nintendo Switch, PlayStation 4, Xbox One, PC, Xbox Series X/S
• Žanr: Akcijska avantura
• Cena: 24.99€
• Link

V najnovejšem naslovu razvojnega studia Clever Beans bomo imeli na izbiro deset bogov, katere bomo morali premagati, da bi človeštvo osvobodili njihovega krutega primeža. Mučna oblast bogov nad človeštvom traja že tisočletja. Nagnjeni so k okrutnosti in trpljenju in zahtevajo, da jim postrežemo s slepim čaščenjem z zaprisego zvestobe, ki jo je primoran priseči vsak moški, ženska in otrok. Tiste, ki se ne podredijo njihovi volji, čaka počasna in neusmiljena smrt.

Doživljali bomo lahko brutalne preizkušnje zahodne skupine bojevnikov v obupni stiski, da bi prekinili brezčutni oprijem bogov na človeštvo. Vsak moški in ženska, ki lahko v roka vzame rezilo in je predolgo trpel brutalnost bogove vladavine, bo pozvan, da oblikuje naš klan osmih preživelih Keltov. Z vsako odločitvijo se bo oblikovala osebna pravljica. Če bomo uspeli, bomo doživeli rojstvo legend. Če pa bo nas podvig propadel, pa bomo lahko gledali, kako se bo človeštvo spremenilo v prah.

7. Werewolf: The Apocalypse – Earthblood – 4.2.2021

• Razvojni studio: Cyanide Studios
• Založnik: Nacon
• Platforme: PlayStation 4, Xbox One, PC, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Akcijsko igranje vlog
• Cena: 39.99€
• Link

Werewolf: The Apocalypse – Earthblood je prihajajoča akcijska video igra, ki jo razvijajo pri Cyanide Studios pod okriljem založnika Nacon. Temelji na namizni igri Werewolf: The Apocalypse založbe White Wolf Publishing in je del večje serije World of Darkness. Zgodba bo sledila Cahalu, ekoterorističnemu volkodlaku, ki je bil pregnan iz svojega plemena volkodlakov in se bori proti korporaciji Pentex in onesnaženju, ki ga povzroča.

Kot Cahal bomo prečkali območja na ameriškem severozahodu z zmožnostjo preoblikovanja v volka, človeka ali volkodlaka za izvajanje različnih nalog, kot so raziskovanje, pogovor in boj. Morali bomo obvladati vse tri izmed oblik, toda naš najhujši sovražnik bomo sami: če ne bomo zmogli zadržati besa, nas bo lahko uničil. Ta bes bo največje bogastvo, a hkrati tudi šibkost.

8. Little Nightmares II – 11.2.2021

• Razvojni studio: Tarsier Studios
• Založnik: Namco Bandai
• Platforme: PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One, PlayStation 5, Xbox Series X/S, Android, PC
• Žanr: Grozljiva avantura
• Cena: 29.99€
• Link

Little Nightmares 2 je presenečenj polna pustolovska igra, v kateri bomo lahko igrali kot deček Mono. Mono bo ujet v svetu, ki ga je popačil signal iz oddaljenega stolpa, in tja se bomo odpravili v družbi dekleta v rumeni pelerini. A še preden bomo razkrili temne skrivnosti stolpa in rešili dekle grozljive usode, bosta oba deležna številnih groženj, ki so jima jih pripravili prebivalci te dimenzije.

Na poti bomo srečali nove prebivalce tega grotesknega sveta, ki nam bodo motili korak in spanec. Prelisičiti bomo morali sadističnega Učitelja, preživeti srečanje s krvoločnim Lovcem in se prebiti mimo drugih bitij, ki koreninijo v zlu. Pot nas bo povedla iz strašljivega gozda v nagnusna šolska poslopja in vse tja do groznega Signalnega stolpa, od koder izvira zlo, ki se širi skozi ekrane po celem svetu.

9. Nebuchadnezzar – 17.2.2021

• Razvojni studio: Nepos Games
• Založnik: Nepos Games
• Platforme: PC
• Žanr: Realno-časovna strategija
• Cena: 19.99€
• Link

Realno-časovne strategije so morda resda v zatonu popularnosti, a to še ne pomeni, da se zanje ne najde nišne publike. Obstaja veliko sodobnih mestnih graditeljev, vrednih vaše pozornosti, kot so Anno 1800, Surviving Mars in seveda Cities Skylines, vendar nikoli ne bom nehal nositi bakle za Cezarja, Faraona in Zevsa. Večino svojega časa sem porabil za razpletanje virov in proizvodnih verig, toda najbolj se spominjam ogromnih projektov, masivnih piramid in templjev, ki so zasenčili mesta pod njimi.

Ta mesta smo zgradili, da smo se nato lahko razkazovali z velikanskim spomenikom. Sodeč po napovednikih je videti, da bi Nebuchadnezzar kljub 20-letni zaostanku lahko udobno zdrsnil v serijo. Razvijalec Indie Nepos Games je celo uspel ujeti estetiko, čeprav so bili graditelji mest nekoč nekoliko bolj živahni in stilizirani. V starodavni Mezopotamiji niso več tako risankasti, ampak vseeno bo zabavno videti, kaj so nam pripravili.

10. Riders Republic – 25.2.2021

• Razvojni studio: Ubisoft Annecy
• Založnik: Ubisoft
• Platforme: PlayStation 4, Xbox One, Microsoft Windows, Xbox Series X/S, PlayStation 5
• Žanr: Športna igra
• Cena: 59.99€
• Link

Akcijska športna igra Steep iz leta 2016 z odprtim svetom je naletela na dobre ocene in veliko število oboževalcev. Štiri leta pa je dolg čas v svetu video iger, zato ne bi smelo biti nobeno presenečenje, da se že kar nekaj časa oboževalcem kliče po nadaljevanju, da bi bili spet priča osupljivim vizualnim aspektom, zasneženemu svetu in samosvojim čarom. Na množičnih dirkah Riders Republic založnika Ubisoft pa bomo imeli druge, bolj razburljive načrte.

Najbolj opazna stvar pri Riders Republic je poudarek na večigralski skupnosti, saj bo lahko do 50 igralcev tekmovalo istočasno v različnih načinih in dejavnostih, vse pa bo potekalo na izjemno raznolikih terenih. Masovne dirke s 50 igralci so natanko takšne, kot se slišijo – kaotično hitenje do cilja, ki obljublja nekaj resnično anarhičnih dogodkov.

Objava Naše najbolj pričakovane igre – Januar in februar 2021 se je najprej pojavila na HOPsi.

A hkrati sem pripravljen staviti preostalo polovico ledvice, da nisem edini, ki je med igranjem katerekoli izmed premnogih Pokemon iger bil razočaran nad preprostostjo in lahkotnostjo. Ne bom zanikal, da premorejo kljub temu živahno profesionalno sceno s premnogimi zapletenimi mehanikami, kot so EV-ji, IV-ji, narave in živinoreja. A po konceptu je od zmerom gre za dokaj enostavne igre, ki jih brez problema lahko igrajo tudi osnovnošolci in manj igričarsko nadahnjeni osebki. Vsakdo, ki se je poglobil v svet teh občasno ljubkih in občasno nedomiselnih žverc, bo vedel, kaj mislim s tem. Verjetno večina tega sloni na dejstvu, da želita Game Freak in Nintendo nagrabiti čim večjo igralno bazo. Med njo nedvomno spada tudi mlajša publika, ki želi zgolj golo klikati po prenosni Nintendo konzoli in se prebiti do konca igre brez obzira na zgodbo in naprednejše koncepte.

Razvojna ekipa: Moi Rai Games
Založnik: Team17
Platforme: PC, PS4, XBox One, Switch
Steam: Link
Datum izida: 8.12.2020
Cena: 19.99€

Zvrst: Strategija/RPG/Avantura

Žepne zverine

Kljub vsemu kriticizmu, ki sem ga izrekel nad franšizo, ne bom zanikal, da še zmerom gre za ene najuspešnejših in najprepoznavnejših Nintendo nazivov s premnogimi gorečimi zagovorniki. A goli koncept, lov divjih zveri in njihova udomačitev v efektivno ubijalsko skupino je doživel že ogromno poustvaritev izpod drugih prstov. Vse od navadnih fekalij pa do odličnih draguljev, ki zmorejo stati na lastnih nogah. Dobili smo bolj očitne kopije, kot je recimo Temtem, ter Siralim – popolne sanje trdo-ritnežev, ki kompleksnost zviša vse do kraja. Zraven tega obstaja tudi premnogih drugih naslovov, ki pridno polnijo prodajne police.

Ampak navsezadnje tu nismo zato, da bi razglabljali o popolni zgodovini Pokemon franšize. Tu smo, ker mi je pozornost pritegnila nedavno izšla igra, katere razvoj sem spremljal zadnja tri leta. Na pogled dokaj preprosta pikselkasta platformščina, ki sliši na ime Monster Sanctuary, se kot vsak drug pripadnik tega podžanra zanaša na pošasti, katere kot mlečnozobi oskrbnik postaviš nasproti drugim “trenerjem” in divjim pošastim, ki naseljujejo svet izven svetišč.

Monster Sanctuary se odvija v pravljični deželi, kjer so ljudje in pošasti od prestarih vekov živeli v nekakšnem sožitju. Pripada ti vloga novopečenega varuha pošasti iz ugledne družine. Skupaj s tremi drugimi sotrpini si bil obdarjen z zelo močno in nesmrtno pošastjo spektralnega rodu – tukajšnja različica začetnega Pokemona. Tako pričneš lasten kvest postati najboljši, kot še nihče nikoli ni bil… vendar kmalu naletiš na skupino zlobnih pripadnikov kulta alkemistov, ki izvajajo prepovedane oblike znanosti. Ker si prevzel staž glavnega junaka igre, je na tebi, da fante pošlješ v zakotne kotičke temnic, kjer lahko med lizanjem vlage z zidov premišljujejo, kako so njihova dejanja skoraj privedla do kataklizmičnega dogodka.

Zveni že prežvečeno, ampak vseeno sem se med igranjem večkrat zamislil, kako izjemno domiselno je koncept izpadel. Res je, da je v osnovi vse zgolj še ena upodobitev že videne osnove, ampak vse je tako dodelano in premišljeno. Vsaka izmed premnogih pošasti ima recimo do pet večstopenskih sposobnostnih dreves, s po več unikatnimi sposobnostmi in prosto mero prilagajanja in gradnje po želji. Za dobršno mero se poosebljanje najde še v premnogih drugih aspektih, kot so oprema (s prav tako večkrat unikatnimi sposobnostmi), hrana in pripomočki.

Kdor išče dobro štorijo, naj išče naprej

Glavna zgodba je precej osnovna in se celo prelevi v klasični RPG trop “zberi potrebne predmete za rešitev sveta”. Večina dialoga je bolj funkcionalna kot karkoli drugega in NPC-ji so tam zgolj zato, da ti po hitrem postopku naložijo razna opravila, godrnjavo delijo nekaj ekspozicije ali z upanjem na zlatnike nudijo nadgradnje, novo opremo ali razne storitve.

A vseeno bodimo pošteni, da se tudi Pokemon igre nikoli niso zanašale na pripovedovanje neverjetnih pripovedi. Več kot zavedali so se, da jih skoraj zagotovo igraš zgolj z željo lova in boja s žepnimi zverinicami. Tako tudi Monster Sanctuary popraska predvsem to žgečkljivo mesto.

Po pridobitvi prvih nekaj pošasti, se moraš pripraviti na boj s preostankom, saj s vsakim uspešnim premlatenjem dobiš možnost pridobitve enega od jajčec. Po uspešni kraji potomca le tega vržeš iz udobja jajčne lupine, mu pripneš smešno ime, opremiš po zadnji RPG modi in ga vržeš na kruti režim fitnesarjenja in prisilnega nasilja. Torej, ja, namesto lova zverinic v majhne žogice, pretepaš njihove starše, dokler ti ne prepustijo jajčec s pomladkom, kateri odtlej služi v tvoji suženjski armadi. To se nekako zdi izjemno temno, ampak glej, gre zgolj za fantazijo.

Drevesa spretnosti za vsako pošast dejansko gredo precej globoko. Vse se lahko naučijo različnih sposobnosti, izboljšajo nekatere od fizičnih lastnosti ali pridobijo posebne učinke in pogoje, ki močno spremenijo uporabo veščin. Lahko recimo pošasti priučiš sposobnost, ki omogoči, da kritični udarci podarijo napadalcu pozitiven učinek, kakršna koli zdravilna sposobnost doda tudi ščit…

Podobno kot pri Pokemonih tudi tu v bitkah večkrat gre za izkoriščanje elementarnih slabosti. S sabo lahko sicer stalno tovoriš cel kup pošasti, vendar imaš vedno na voljo zgolj ekipo šestih izbrancev, ki jih povedeš v borbo v lovu za slavo in plenom. Če kje Monster Sanctuary najbolj odstopa od običajne Pokemon formule, je velika razlika to, da večina spopadov poteka tri na tri. Tako izbereš tri pošasti, za katere meniš, da najbolje komplimentirajo druga drugi ter so učinkovite proti nasproti postavljenim monstrunom in boj se lahko začne. Obstaja tudi spletni način, če želiš preizkusiti svojo srečo proti drugim igralcem, ampak nekako vsaj osebno nikoli nisem imel preveč rad tega aspekta v tem podžanru.

K-k-k-kombinacije so zakon!

Zanimiva mehanika v igri je tudi kombiniranje sposobnosti. Nekatere sposobnosti sestojijo iz večih zadetkov in povečajo številko na kombo-metru. Večje kombinacije omogočajo nadaljnjim pošastim v isti potezi povzročitev večje škode. Najboljša strategija je pogosto ta, da šibkejše pošasti najprej izvedejo napade s po čim več udarci ter zdraviteljske in druge pacifistične sposobnosti, za konec pa prihraniš največje škodoželneže, ki bodo po spodbudi sotrpinov sedaj udrihali še močneje.

Na koncu vsake bitke dobiš tudi bojni rezultat, ki je odvisen od določenih dejavnikov. Eni teh so, na primer, koliko potez je bilo potrebnih za zmago, koliko zdravja je ostalo pošastim v ekipi in kako velike so bile izvedene kombinacije. Boljši, kot je bojni rezultat, bogatejši bo plen in večja bo možnost za najdbo jajca. Združi vse te mehanike in bitke v Monster Sanctuary lahko postanejo zelo zasvojljive, saj ves čas poliraš in izboljšuješ svojo ekipo.

Monster Sanctuary se poslužuje tudi mehanike, kjer lahko pošasti izrabiš zunaj dvobojev. Mogoče je polica z zakladom previsoko, da bi jo lahko dosegel. Zato moraš uporabiti letečo pošast, da ti omogoči dostop do te platforme. Drugič bo zid prekrivala skrivnostna razpoka in posebej močna pošast ga bo lahko razdrobila na kosce. Tudi v Pokemon imaš sicer določene izven-bojne sposobnosti, kot sta surfanje in rezanje, vendar so tu pošasti obravnavane veliko bolj resno, kot sposobnosti v kakšni Metroidvaniji.

Edina težava je, da ni vedno jasno, kakšno pošast potrebuješ za razrešitev uganke. Bili so trenutki, ko bi potreboval nekaj, kar bi lahko aktiviralo elementarna stikala, vendar te pošasti nisem imel, zato sem se bil pozneje primoran vrniti na isto mesto. Obstajajo celo pošasti, ki ti omogočajo preskok sovražnikov, s katerimi se ne želiš boriti. To je zelo koristno, ko zgolj želiš priti do druge točke in se ne želiš vplesti v par minutni spopad.

Tja in spet nazaj

Potovanje po svetu je nekoliko okorno. Lahko sicer potuješ po hitrem postopku, ampak to lahko storiš zgolj pri omejenih teleportnih kristalih, ki so razpostavljeni precej daleč vsaksebi. Nekatere stranske in glavne misije tako zahtevajo veliko prečkanja istih poti. Če se tako vračaš po že prehojenih območjih, so ta spet naseljena z že premaganimi pošastmi in te ti lahko spet vzamejo par minut tvojega časa. Na srečo svet ni tako velik, zato je to le manjša nevšečnost.

Če ti je všeč stil jRPG-jev iz obdobja SNES, te bo umetniški slog Monster Sanctuary prav tako navdušil. Gre za 2D pustolovščino z grafiko, ki spominja na nekatere izmed Square Enix klasik, kot sta Secret Of Mana ali Chrono Trigger. NPC-ji in sama sestava stopenj sicer niso ravno vznemirljivi, vendar je veliko modelov pošasti zanimivih in zelo posrečenih. Tudi zvočna plat je polna resnično fantastične glasbe, ki bo zagotovo vzbudila občutek nostalgije 90-ih.

Monster Sanctuary je tako igra po istem principu kot Pokemon, združena s pikselkasto grafiko, RPG mehanikami in Metroidvanskim raziskovanjem. Če to ni recept za uspešno neodvisno igro, potem ne vem, kaj je in vesel sem, da je toliko let po pričetku razvoja končno doživela epilog. Prav zanima me, kaj nam bo ta eno-osebni razvojni studio pripravil naslednjič.

Razsodba

(+) Nadgradnje klasične Pokemon formule
(+) Zabavni bojni sistem
(+) Izjemna stopnja prilagodljivosti pošasti, o kateri Pokemon lahko zgolj sanja
(+) Prikupna pikselkasta vizualna zasnova
(+/-) Precej osnovna zgodba
(-) Potovanje po svetu je občasno naporno
(-) Potreben večkraten obisk že obiskanih stopenj se pogosto zavleče

Objava Monster Sanctuary – Recenzija | Pokemon s poudarkom na RPG prilagajanje se je najprej pojavila na HOPsi.

KFC nas je namreč že letos junija podražil z najavo, da vstopa v trg igričarstva. V bistvu so nato namignili že lani septembra, ko so na Steam poslali igro I Love You, Colonel Sanders! A Finger Lickin’ Good Dating Simulator, v kateri smo poskušali na zmenek zvabiti maskoto podjetja Colonela Sandersa.

A očitno ne želijo ostati samo pri eni igri, saj so povsem uradno najavili svojo konzolo z imenom KFConsole. Na Twitterju so zapisali, da je vojna konzol končana, saj njihov izdelek ni zmožen samo poganjati iger, ampak vsebuje na sredini še prav poseben predal, ki omogoča gretje pečenega piščančjega mesa.

See it for yourself. Find out more about the new #KFConsole @CoolerMaster: https://t.co/omZWuIhBG8 pic.twitter.com/6n5panSJIs

— KFC Gaming (@kfcgaming) December 22, 2020

Zadeva se bere kot prvoaprilska šala, a je očitno resnična. KFC za zdaj še noče izdati specifikacij, a uradna stran pravi, da bo KFConsole vseboval Intel procesor, dva NVMe diska z velikostjo 1 TB ter mini ASUS-ovo grafično kartico, ki jo bo lahko uporabnik po potrebi nadgradil na močnejšo različico. Skratka, konzola bo zmožna poganjati igre v 4K ločljivosti pri 240 sličicah na sekundo, podprto bo tudi ray tracing osvetljevanje – vse to ob slastni dišavi piščanca.

KFC ni povedal koliko bo ta bizarna zadeva stala in kdaj bo prišla na trg.

Objava KFC najavil povsem svojo konzolo, ki poleg igranja omogoča tudi ogrevanje pečenega piščanca se je najprej pojavila na HOPsi.

Ko je leta 2005 izšla konzola Xbox 360, so se začeli zlati časi Halo iger. Takrat je na teh naslovih še delal razvijalec Bungie in igralci se niso mogli najesti avantur Master Chiefa. Prav Halo je bila tista serija, ki je na konzolah resnično zagnala večigralstvo preko spletnega servisa Xbox Live in kar naenkrat so igralci posedali pred televizorji in se drli v mikrofone.

To so bili magični časi, ki pa jih ne bomo mogli več nikoli ponoviti. Razvijalec 343 Industries, ki je Halo serijo prevzel od Bungija, je sporočil žalostno vest, da bo Halo na konzoli Xbox 360 decembra 2021 izgubil večigralstvo. Igralcev na teh konzolah je, razumljivo, čedalje manj in strežnikov se ne splača več vzdrževati.

Igre tako ni več mogoče kupiti v Xbox 360 trgovini, igralci pa bodo vse do 18. decembra 2021 dobivali obvestila, da se strežniki ugašajo, nato pa večigralskih spopadov ne boste mogli več zagnati, enoigralska vsebina pa bo še vedno na voljo za igranje.

Razvijalec je na uradni strani preko priročne slike lepo prikazal, kateri naslovi bodo izgubili svoje večigralske prvine, zanimivo pa je to, da na seznamu ni igre Halo 2.

Igralci, ki bi si želeli večigralske zabave tako ne ostane drugega, kot pa da si nabavijo zbirko iger Halo: The Master Chief Collection, ki jo lahko dobite na konzolah Xbox One in Xbox Series Sin X, na voljo pa je tudi za PC.

Objava Halo bo konec naslednjega leta izgubil večigralstvo na konzoli Xbox 360 se je najprej pojavila na HOPsi.

Res je, da so prvi vtisi lahko zavajajoči, včasih pa so vseeno pravilni. Čeprav so podobnosti z najnovejšim naslovom Zelda zdaj še bolj očitne, zna Immortals: Fenyx Rising vseeno biti absolutno soliden odprto-svetni naslov, ki odstopa od konkurence po zaslugi zasnove, ki združuje najboljše dele večjega števila popularnih naslovov. Od klasičnih Nintendo iger do serije Assassin’s Creed in barvitih 3D platformščin iz zgodnjih 2000-ih. Vse lepo in prav, če ne bi bilo enega ogromnega problema. Immortals je izšel tudi na konzoli PS4. Ker naša PS5 konzola ždi v ljubljanski pisarni, sem recenzijo igre opravil na konzoli PS4 Pro. Pričakoval bi, da ne bo imela kaj preveč težav z gnanjem te bajke. A z izidom novinca je očitno postala kos zastarele opreme, prepuščena toku časa v dandanašnjem tehnološkem napredku.

Razvojna ekipa: Ubisoft, Ubisoft Quebec
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox S/X, XBox One, Switch
Spletna stran: Link
Datum izida: 3.12.2020
Cena: 59.99€

Zvrst: Akcijska avantura

Video opis

Najnaprednejša igra tega tisočletja?

Glej, popolnoma se zavedam omejitev, ki jih doprinaša konzolno igranje. A ne prenesem, ko igra kljub dokaj preprosti grafični in mehanski zasnovi deluje tako grozovito slabo, da je kakršnokoli igranje, daljše od 30 minut, absolutna muka. Od konstantnih padcev pod že tako zaklenjenih 30 sličic na sekundo, do pol sekundnega zamika pri dajanju ukazov, zaradi katerega sem se počutil kot najnesrečnejši uporabnik Google Stadia sistema. Žal ne morem deliti svojih vtisov o ostalih platformah, ampak že iz video opisa lahko vidiš, kako zatikajoče izgleda igranje na prejšnji generaciji PS konzole. Absolutno nesprejemljivo iz mojega vidika, sploh glede na nekatere grafično in mehansko dosti bolj dovršene igre, ki so se kljub zaklenitvi na 30 sličic na sekundo proti tej grozoti počutile svileno gladke.

Prvi ducat ur, preden se poglobiš v linearno zgodbo, je Immortals pogumen poizkus Ubisofta v ustvaritvi nove peskovniške franšize. Povzroča trenje tam, kjer ga toliko iger ne. Kdaj ti je odprto-svetna igra nazadnje rekla ne? Immortals se upira trendu osvajalskih simulatorjev, kjer je vse možno, (pre)obširen svet pa oskubljen in pust. Tiste gore tam ni možno enostavno preplezati. Poudarek na enostavno, saj se lahko kadarkoli nanjo spraviš z žepi, polnimi vzdržljivostnih napitkov, čeprav to ni najbolj praktično.

Uganke, razmetane po okolju, preprosto ne bodo imele smisla, dokler se ne priučiš sposobnosti, ki omogočajo preboj zaklepa. Prav tako se je kiklopu z večkratnikom tvoje palice potrebno izogniti in se ne golo zagnati vanj, dokler nisi dovolj močan za to. Vsako srečanje zahteva načrtovanje, trud in sredstva in usoda velikokrat ni obrnjena tebi v prid.

Čeprav se je možno priboriti do zmage z natančnim izmikanjem in blokiranjem udarcev, splošni občutek nelagodja in boja za preživetje poživi vsako bitko, kjer veš, da te bo en sam udarec stal življenja. Velik del igre ti Immortals ne preda svojega sveta brez boja; zahteva, da se boriš za vsako ped napredka.

Odprto-svetno peskovništvo

Na žalost v nasprotju z Nintendovo uspešnico iz 2017 izzivi sveta po več urah napredka postanejo (pre)lagodni. To je kritična napaka, ki zanika vzdušje uspeha v ekosistemu, ki nikoli ne preneha zatirati igralca. Namesto tega sčasoma prideš do točke, ko zgolj malo sovražnikov ugrizne nazaj in vse postane zgolj rutina. To je predvsem posledica božjih moči, ki ne nujno banalizirajo igre z večjo številko povzročene škode – vsaj večkrat ne – ampak namesto tega izničijo potrebo po uporabi taktike. Ena nadgradnja recimo tvojemu ptičjemu spremljevalcu omogoči, da v kratkih razmakih zamrzne sovražnike in tako učinkovito prekine nekatera srečanja. Nasprotno pa majhne nadgradnje zdravja in učinkov zdravilnih napitkov ohranjajo moč Fenrisa dokaj uravnovešeno, čeprav je po zaslogi sposobnosti vse še zmerom dosti lažje.

Za večino glavnih nalog igra uprizarja napredek v odprtem svetu z dinamičnimi dogodki, vključno z začasnimi mini-šefi, ki te naključno preganjajo skozi celotno pot, popolnoma pripravljeni zagreniti tisto, kar bi sicer lahko bila dokaj preprosta naloga. Občasno si se primoran spustili tudi v enega izmed mnogih trezorjev in rešili nekaj dovršenih ugank s premikanjem kock in preciznim skakanjem po platformah. Na koncu vsakega akta te nesmrtniki zaprejo v golo sobo z zajetnim šefom, ki sobo napolni z epskimi napadi. Naenkrat ne gre za igro zmožnosti. Boj preprosto zahteva, da si založen z zdravilnimi in obrambnimi predmeti ter nadgradnjami zdravja in škode. Te šefovske borbe so edino mesto, kjer ti bo žal, da svojih redkih točk za nadgradnje niste zavrgli v eno izmed božjih sposobnosti.

Immortals je tako blizu temu, da bi šlo za igro o pomembnih odločitvah, ki jih lahko kot igralec sprejmeš v skladu s pravili igre. Namesto tega se poslužuje pomanjkljivega nadzora, ki ga igralec vihti nad svojim početjem. Sčasoma pa si preveč začne želeti, da bi obrusila robove sveta in spet pridobila ta nadzor in igralca potisne nazaj v spoštovanje pravil. To pa je tudi največji problem. Preprosto si ne more pomagati, da ne bi postala igra, ki te potisne na začrtano pot, po tem, ko si si tako dolgo skušal ustvariti svojo lastno. To akutno nerazumevanje in nepovezovanje me je razočaralo. Sploh glede na to, da še vedno obstajajo deli, ki so dobro dodelani.

Bitka smrtnikov in nesmrtnikov

Sama pripoved se žal ne dvigne nad povprečje. Glavni lik Fenyx (ki je lahko ženska ali moški, odvisno od odločitev v ustvarjalniku lika, kjer si ga ustvariš ob humornih opombah Prometeja in Zeusa) doleti usoda delati v korist grških bogov Afrodite, Atene, Aresa in Hefajsta. Fenyx je primoran bogove obnoviti v nekdanjo podobo, po tem, ko jih je zlobnež Tifon ujel v različne oblike. Vse to se dogaja znotraj napol nezanesljive povesti Zevsa in Prometeja v stilu tipičnih animiranih filmih modernega časa.

Immortals poudarja dejstvo, da so bogovi prepirljiva družina s težavno zgodovino, vendar mu manjka Hadesova domišljija, da bi vse dobro izvedel. Vse je nekaj vrstic oddaljeno od vrhunca, naj bo to vizualno ali besedno, včasih pa humor zna popolnoma uničiti epski pridih zgodbe. Hefajstovo iznakaženost in izgnanstvo z Olimpa se obravnavata kot nejasno boleče mesto zaradi njegove zadržanosti in upanja odrešitve iz Tifonovega zapora. Njegov glasovni igralec in nekateri od izrečenih stavkov izražajo pristno bolečino nekoga, ki kljub ogromni moči in ugledu v svoji družini ni enakovreden. Toda zgolj malo po tem Prometej izreče neposrečeno šalo o Hefajstovem fizičnem izgledu. Zgodba ne zmore uskladiti čustveno zahtevnega tona z lahkotnostjo humoristične pripovedi in namesto razrešitve Hefajstovo bolečino spremeni v zelene krogle, ki jih bo naš junak lahko zbral ob razrešitvi nekaterih ugank.

Spregledati napake igre Immortals Fenyx Rising ni enostavno. Lahko pa vzameš, kar ti da, in to spremeniš v nekaj več. S fleksibilno težavnostjo lahko recimo to nabiješ na maksimum, izklopiš zemljevid in kazalce ugank ter izbereš le nadgradnje, ki postopoma izboljšujejo osnovne sposobnosti. Tako Immortals postane podoba igre, katera bi lahko postal ob boljših odločitvah odgovornih oseb. Zunaj scenarističnih zaporedij zgodbe prosi, da ga udariš z oviro težavnosti in ga igraš kot tipično avanturo tipa Legend of Zelda, brez, da bi v ospredje udarile nekatere od večjih napak.

Po drugi strani se lahko fokusiraš na precej dobro zastavljene uganke in se izogneš večini sovražnikov s pametno uporabo Fenyxovih sposobnosti. Vsaka rešitev ugank se počuti ustvarjalno in to je ena najmočnejših plati igre. To poudarja z izrazito raznolikostjo in pomanjkljivim vodenjem za roko. Ne da bi se sploh zavedal, sem skoraj preskočil del igre z nadgrajevanjem sposobnosti, preprosto zato, ker nisem obiskal osrednje lokacije, kjer lahko vire usmeriš v različne nadgradnje. Da za velik del ne potrebuješ več kot osnovni komplet sposobnosti, je dobrodošlo. Immortals je tako odprto igrišče, če mu to zgolj dovoliš in si pripravljen ignorirati nekatere težave, s katerimi se sooča.

Razsodba

(+) Obsežen, odprt svet
(+) Solidne uganke
(+) Šarm grške mitologije, kjer bo vsak poznavalec pogosto veselo kimal
(+/-) Stalno prisoten humor včasih zadane, včasih pa tudi ne
(-) Deluje nepredstavljivo slabo in zatikajoče
(-) Igranje se počuti, kot da bi ukazi imel pol sekundno zamudo
(-) Ne zmore se izogniti nekaterim problemom Ubisoftovih naslovov

Objava Immortals: Fenyx Rising – Recenzija (PS4) | Je PS4 Pro res tako tehnološko zastarel!? se je najprej pojavila na HOPsi.

Toplo sonce nas vabi, da zimski kožuh odvržemo v omaro, nadenemo kopalke in si privoščimo hladen skok v morje. Nekaj takega bi radi storili tudi človečnjaki v novi pustolovski arkadi ManEater, kjer kot krvoločni morski pes prežimo na nič hudega sluteče amerikanarje, ki svoje celulitne riti namakajo na bližnji obali. A letos bodo to počeli s strahom, saj govorice pravijo, da je laguna dobila novega vodjo!

Razvojna ekipa: Tripwire Interactive, Blindside Interactive
Založnik: Tripwire Interactive, Deep Silver
Sistemi: PC, XBOX One, PS4
Datum izida: 22. maj 2020
Cena: 36,99 Epic Games

Zvrsti: Akcijski RPG

Preigraval: Miško Piškot
Nažigaška mašina: PS4
Čas preigravanja: 9,5 ur

Sharkciklopedija

Zadnja igra, kjer sem igral preoblečen v žival, je bila neodvisna igra Bee Simulator oziroma, kot bi rekli na sončni strani Alp, Čebeljo Simulacijo. V tisti igri sem dobil ogromno novih podatkov o tej drobceni, a za človeka tako pomembni živalski vrsti. Igra, ki bi jo priporočal vsakemu mlademu raziskovalcu, ki mu virtualno izobraževanje pomeni več kot brezpredmetno nabijanje sekire po drevesnem lubju v Fortnite svetu. In ne, dragi bralec, še zdaleč nisem prebolel tega virusa, s katerim današnjo mladino uspešno kuži Epic Games!

V ManEaterju sem izobraževanje o tej predatorski vrsti nekoliko pogrešil. Ob igranju ne pridobiš poglobljenega znanja o tem skrivnostnem svetu, ampak te zgolj pretvori v najkrvoločnejša pošast daleč naokrog.

Štorijada

V ManEaterju boš postavljen v plavuti malega nedolžnega morskega psička, kateremu je nekega dne glavni antagonist igre – lovec na morske glave Pete – ubil mamo. Ujame tudi tebe ter ti čez lice zareže brazgotino, da te bo nekega dne prepoznal. V tebi vre bes ter svoj življenjski cilj usmeriš v to, da nekega dne dobiš Peta ter ga raztrgaš na koščke.

Vmesne sekvence so posnete tako, da dobiš občutek, kot da gledaš resničnostni šov lovcev na morske pse. Te so povečini usmerjene na lovca Peta in njegovo željo po ulovu največjega. Mi se v vlogi morskega psa potikamo po plitvi vodi odprtega izmišljenega sveta ter v plitvini prežimo za živalskimi ali pa človeškimi vrstami. Včasih se zgodi, da naletimo na človečke, ki samo histerično bežijo pred svojo usodo, drugič pa lahko naletimo tudi na do zob oborožene lovske patrulje, ki na svojih čolnih laserske merske ciljajo v našo hrbtno plavut.

Igrevanje – Mini Moker RPG

Okolje je živo ter pričara doživeto izkušnjo tako v morju, kot tudi na suhem. Nad gladino je moč opaziti kopalce, avte ter že zgoraj omenjene čolne. Tudi pod gladino je pestro, saj je moč naleteti na smeti, alge in kanalizacijske cevi. Lep dodatek so podvodni tuneli, ki so tu bolj kot ne zaradi naše raziskovalne narave, naletimo pa lahko tudi na kako mini nalogico ali pa peščico zbirateljskih trofejic.

Kontrole premikanja niso prav zahtevne, značilne za arkado. Morski pes, ki ga upravljamo, lahko priplava na gladino, od koder opazujemo okolico in kultno režemo morske valove, kot to počno pravi plenilci. Poleg osnovnih kontrol premikanja levo, desno, navzdol in navzgor imamo tipko za hitri potop v globine, če ozračje na površju zaradi lovcev postane preveč razgreto. Nato so tukaj še skok iz vode, turbo pogon, ki nam omogoči, da svoje zobe pritisnemo ob plen ali pa spektakularen zasuk za tristo šestdeset stopinj.

Da morski pes preživi, potrebuje hrano in te je v zalivu dovolj. Drugi nasprotniki so rangirani, ob njih se nam tudi izpiše, kakšne zaloge premorejo, saj nam le te dajo dovolj energije, da strmo priplezamo na vrh prehranjevalne verige. Pridobljene izkušnje nam služijo kot pomoč pri nadgradnji teže, poškodb, ki jih zadamo žrtvam ter obrambe. Igra celo ponudi minimalističen vložek RPGja, kjer lahko vodnega kužka nadgrajujemo po naši volji. Od boljše gibljivosti na kopnem, povečanega življenja ter nekaj kozmetičnih dodatkov, s čimer lahko preoblikujemo našega morskega psička v ledenodobnega megalodona.

Plavanje naokoli, pobiranje zbirateljskih trofejic ter preigravanje štorije ali pa samo prosto potikanje naokoli bi lahko postali kmalu dolgočasni. Tu so se razvijalci potrudili, da so po zgledu preostalih iger odprtega sveta v igro dodali še številne stranske naloge in pa tako imenovane bitke z šefi, v katerih se spopademo z živalskim šefom določenega območja. Se pa začnejo ti pripetljaji kmalu ponavljati, kot da bi se nalezli Mafia 3 sindroma. Je pa vsaj živalsko kraljestvo od regije do regije različno, tako, da nam igra vseeno postreže z dovolj materiala, pa čeprav smo podobno doživeli že v prejšnji regiji.

Grafikalije

Atmosfera v ManEaterju je zelo lepa. Igra nas ne pusti na cedilu z grafičnimi vložki prečudovitega menjavanja dneva in noči. Sploh noč je prav CiberPunkovska. Prečudovite Neon luči, ki odsevajo od morske gladine, so nekaj zares čudovitega. Zvočna podlaga je dobra, naposlušali se boste kar nekaj kričanja in vreščanja ter hrustljavih ugrizov v meso.

Razsodba

(+) Šaljiv glas pripovedovalca nas pomiri ter krvavo kopel spremni v avanturo
(+) Odlična avdio – vizualna podoba z zelo redkimi hrošči
(+) Ker je igra nekaj novega, pobijanje nasprotnikov ostane zabavno tudi po več ur
(+/-) Prisotnost RPG stila, ki pa je zelo minimalističen
(-) Ponavljajoča se kampanja

Objava ManEater – Recenzija | Arkadna pošast iz globin! se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta kavljast projektil se oklene pošasti in ti omogoča, da se povzpneš nanjo in jo od blizu razrešiš nekaj življenjskih točk, ji poškoduješ oklep ali pa jo usmeriš v zid in jo spraviš na tla. Doda dodatno raven strateškega razmišljanja in ojača kompleksnost bojnega sistema ter odlično sovpada s tem, kar ta že nudi. Če hočeš recimo razbiti določen del telesa monstruna za pridobitev posebnih materialov, ga lahko preko posebne kombinacije poškoduješ in nato nanj osredotočiš vso nadaljnjo škodo.

Če je kakšen del telesa pretrd in zgolj z žvenkom odbija tvoje udarce, ga lahko s pomočjo posebne kombinacije udarcev poškoduješ in ga s tem narediš občutljivega za nadaljnjo škodo. Pa tudi, če se ne osredotočiš na vse te prednosti in zgolj tekaš naokoli ter loviš naključne pošasti – lovski krempelj je koristna nova naprava, ki ti ob pravilni uporabi omogoča povzročitev velike količine škode, ob tem pa se počutiš kot največji car.

Razvojna ekipa: Firaxis Games, Aspyr
Založnik: Take Two Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne, iOS, Switch
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Potezna strategija

Razen lovskega kremplja je tudi vseh 14 obstoječih orožij prejelo kakšen nov trik, ki skupno dodajo dodatno kompleksnost obstoječim bojevniškim stilom. Gre za odlične adicije, ki rokovanje z orožji naredijo še bolj zabavno, a še vedno vsako ostane svojevrstno in v osnovi enako kot poprej. Konec koncev cilj Iceborne ni ustvarjanja večjih inovacij in sprememb na področju bojevanja. Njegov največji namen je ustvarjanje novih izzivov, k čimer največ pripomore nov čin mojstrstva.

Zgodba je sicer čisto ok, ampak gre zgolj še za več že znane štorije. Ekosistem je prešel v stanje kaosa in vsaka nova naloga ti da podoben razlog za uboj “Stvari”. Je pa nov snežni biom, kjer se odvija večina dodatka, prečudovit, sploh, v kolikor obožuješ snežne pokrajine in njihovo favno in floro. V njem se nahaja tudi nov štab Seliana, ki je po postavitvi sestavljen bolj logično od Astere, a ne doprinese večjih novosti.

Ampak vsi ti dodatki so zgolj smetana na torti, ki jo doda nov razlog za napredek – mojstrski čin. Po njegovem odklepu boš povsod lahko srečal močnejše variacije obstoječih živalskih pripadnikov sveta, ki imajo več zdravja, povzročajo več škode in pridejo tudi z novimi napadi. Čin dovede tudi povsem nove ekskluzivne pošasti in razburljive podzvrsti obstoječih pošasti, kot sta Koralni Pukei-Pukei ter Ebony Odogaron. V kolikor si že povsem navaden na izkušnjo v višjem činu, bo mojstrski čin privedel dobrodošlo raven svežine in enkrat za spremembo bodo monstruni tisti, ki bodo pometali s tabo.

Iceborne s sabo prinese tudi povsem novo mešanico novih pošasti in že poznanih monstrunov iz prejšnjih iger in teh je dosti več, kot je bilo za sklepati iz uradnih naznanitev s strani Capcom-a. Nočem razkriti vseh skrivnosti, ampak lahko ti dam vedeti, da je novih sovražnikov več kot 20, razvrščeni pa so po različnih stopnjah izziva. Znova smo lahko ugledali nekatere znane obraze, kot so Tigrex, Nargacuga, Barioth, Glavenus in Zinogre. Mehanično gledano so pošastkoti ostali isti kot v prejšnjih igrah, a sedaj imajo na voljo tudi nekaj novih potez.

Z izboljšanjem učinkovitosti elementarnih orožij se najdejo tudi nove taktike za bojevanje proti elementarnim šibkostim novih pošasti. Kjer je v osnovni igri večina pošasti bilo občutljivih na grom in zmajevsko škodo, večina novincev pride z občutljivostjo na vodo, led ali ogenj, kar je velika izboljšava za nekatera prej dosti manj uporabljena orožja, ki so se osredotočala na te elemente.

Monster Hunter World je bil že od nekdaj vreden naziva uspešne igre v Monster Hunter franšizi, a Iceborne mu je dodal še premnoge dobrodošle dodatke, ki izboljšajo mnogo-kateri del igre. Z zvišano težavnostjo imaš zdaj boljši razlog za uporabo pasti in ostalih pripomočkov, napoji in žavbe pa so postale še toliko bolj nujne za uspešen lov. Z mojstrskim činom pridobiš tudi priložnost za nadgrajevanje na novo stopnjo opreme, ki ne le izgleda izjemno, temveč vsebuje tudi nove zanimive sposobnosti, ki omogočajo nove kombinacije in načine gradnje likov.

Z zagonom igre Monster Hunter World je bil mnogokateri igralec razočaran nad stopnjo raznolikosti med orožji. Večina končnih je kot osnovo uporabljala železno in koščeno drevo, le da smo nanje dodali razne dele večjih živalskih pripadnikov. Saj ne rečem, da ni bilo izjem, ampak orožja so nasploh bila bolj dolgočasna kot pri prejšnjih igrah v seriji in marsikateri oboževalec je od dodatka hotel videti ravno to.

Tako sem tudi sam upal, da bo Iceborne razrešil to problematiko z zanimivim novim naborom pripomočkov za ubijanje, ampak to žal le delno drži. Seveda obstaja kar nekaj zanimivih novih orožij, a prav tako jih je na ducate dolgočasnih in nezanimivih ter večina nasploh po izgledu ne izgleda prav nič posebno in izstopajoče.

Iceborne prav tako ne uspe razrešiti nekaterih drugih problematik osnovne igre. Zbiranje dekoracij in čarobnih kamnov je še vedno za en drek. Najboljši bonusi so hudičevo redki in možnost za pridobitve teh, ki si jih želiš, je kljub možnosti združevanja še zmerom zelo majhna. Raven naključnosti za sistemi je kriva za to, da so nekatere možnosti gradnje lika zaklenjene za vse, ki niso v igro pripravljeni vložiti na ducate ur. Seveda je razumljiva odločitev, da želi Capcom uvesti nekaj, kar bi igralce vodilo v preigravanje tudi po končanju zgodbe, ampak Iceborne ni uspel nasloviti nekaterih izmed glavnih problematik, ki so jih izrazili igralci.

Imam tudi nekaj drugih pripomb, ki kljub relativni majhnosti združeno niso več tako majhen zalogaj. Iz neznanega razloga so razvijalci v izidu dodatka sovpadajočem popravku bliskavice in nekatere ostale pripomočke močno udarili z ban-kladivom in jih napravili nekoristne. Zapovrhu me je par urah po namestitvi dodatka med lovom nadlegovalo več naključnih pošasti kot poprej skupno v moji karieri igranja, včasih po več naenkrat. V enem samem lovu sem ugledal tudi po pet naključnih orjaških zverin, kar je vodilo v več frustrirajočih trenutkov. Na višjih težavnostih to vsaj zame ni zanimivo ali izziv, temveč zgolj nadležno.

Kaj češ, Capcom se očitno ne more otresti nekaterih svojih korenin, a kljub temu je Iceborne dobrodošla novost za vsakega igralca igre.

Objava Monster Hunter World: Iceborne – Recenzija | Superioren lov na zveri se je najprej pojavila na HOPsi.

Stavek, ki bo presenetil le redko kogar – Civilization 6 je zelo kompleksna potezna strategija, v kateri igralci tekmujejo za globalno nadvlado. Ampak ker gre za strategijo, in še kompleksno za povrhu, žanr ni najbolj primeren za odsotnost preciznega nadzora miške in tipkovnice. Enostavno ne gre za koncept, ki bi šel z roko v roki s ploščki, kjer hitro, natančno premagovanje večjih razdalj po zaslonu ni najbolj intuitivno.

Razvojna ekipa: Firaxis Games, Aspyr
Založnik: Take Two Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne, iOS, Switch
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Potezna strategija

Ampak razvijalci konzolnih različic so s tem v mislih uspeli navigacijo in premikanje optimizirati do hudo visoke stopnje. Seveda je vse skupaj še vedno počasnejše od tradicionalne oblike nadzora, ampak deluje dokaj dobro, vsaj kolikor je to mogoče. Kombinacija leve paličice in glavnih gumbov se uporablja za enostavno premikanje, medtem, ko “trigerji” služijo za navigiranje po menijih.

Civilization 6 ostaja ena izmed najbolj poglobljenih in fleksibilnih strategij s ciljem vodenja lastne civilizacije pod okriljem enega izmed velikih vodij. Med igranjem moraš tako sprejemati poglobljene vojaške, tehnološke, kulturne in verske odločitve, a v ospredju ostajata gradnja in širjenje skozi osvajanje teritorija. Do tega opisa sem večino časa z igro preživel na računalniku, a tudi na konzolnih napravah, katero različico sem igral za to recenzijo, je povsem funkcionalna in jo lahko priporočam.

Če si lastite računalnik, ta še vedno ostaja superiorna platforma napram konzol. Seveda je bil Civilization originalno zasnovan za PC in le ta je bolj naravno prilagojen za žanr, kjer je potrebnega veliko klikanja in premikanja po obširnem zemljevidu.

Tako da, ja, če si igre še ne lastite je konzolna različica na voljo, a če jo že imate na katerikoli drugi platformi, je cena 60€ precej visok zalogaj, sploh glede na dejstvo, da je za popolno izkustvo potrebno doplačati tudi 50€ za oba dodatka. Skupaj te torej kompletno izkustvo Civilization 6 stane dobrih 110€!

Vse se ponuja za isto ceno, kot jo terjajo tudi na drugih platformah (s tem, da je drugod šla že skozi premnoge akcije), sploh dodatki pa stanejo dosti preveč glede na to, kar nudijo.

Originalna igra je namreč izšla že pred tremi leti. Že sama po sebi je bila dovolj dobra, da smo ji nadeli naziv top strategije leta, a dodatki so sedaj skorajda nujni za polno izkustvo, zaradi česar je skopa osnovna verzija enostavno inferiorna. Sistem lojalnosti iz Rise and Fall dodatka sploh močno vpliva na odvijanje igre. Če zgradiš mesto preblizu rivalov s srečnim prebivalstvom obstaja visoka možnost da se bo tvoje mesto enostavno uprlo in zamenjalo strani.

Globalno segrevanje in naravne katastrofe iz Gathering Storm prav tako dodajo dobrodošlo kompleksnost in bogatost, sploh v poznejšem odvijanju dogodkov. Igralci se morajo namreč soočati z dvigom vodne gladine, naprednejšo diplomacijo in sodelovanjem proti naravnemu sovražniku.

Skupaj z nekaterimi drugimi adicijami dodatki dodajo zelo dobrodošle stvari in dvignejo igralno kompleksnost na novo stopnjo, s tem pa osnovno igro naredijo zastarelo. Sploh glede na to, da dodata tudi premnoge civilizacije, vladarje, zemljevide in pripomočke.

Razsodba

(+) Odlična optimizacija za konzole
(+) Civilization ostaja ena najkompleksnejših strategij na trgu
(+/-) Konzolna različica je vseeno inferiorna napram PC
(-) Visoka cena

Objava Civilization VI – Recenzija – PS4 | Strategiranje na ploščku se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – December 2019 | PC, XOne, PS4, Switch se je najprej pojavila na HOPsi.

V galaksiji ne tako daleč stran na planetu Zemlja sta imperjalistično oblast nad Vojno Zvezd v zadnjih letih prevzela EA na igričarskem področju in Disney na velikih platnih. Potem, ko je LucasArts leta 2012 napovedal svoj konec, se je premnogo-kateremu »superfanu« serije zameglilo pred očmi, nakar se je poskril v stanovanje, prenapolnjeno s vsemi možnimi »collector edition« fintami ter tam ždel do leta 2015. Taistega leta je Disney prišel na plan s svojim znamenitim »ču ču« vlakcem, ki nikakor ne simbolizira transporta »posebnežev« v taborišča, sploh ob predpostavi, kakšna simpatizerske tenzije je imel striček Walt do gospodov z rdečimi zastavami in črno vetrnico v sredini.

V ozvezdje je tako pripeljal prvi del tretje trilogije Vojne zvezd. Oba dosedanja dela tretje trilogije sta z vednostjo, da se tretji obeta decembra tega leta, med kritiki in občinstvom požela pozitivne reakcije. No, kaj takega pa težko rečemo za nedokončane zmazke v igrovju, ki nam jih je v preteklih letih na posranem pladnju serviral EA. Da bi lažje razumeli, zakaj »oldschool« gejmerji prezirajo novodobna skropucala založnika EA, se moramo z plovilom, na katerem je, glej ga zlomka, dobri stari »Čubaka«, z galaktično hitrostjo podati v bližnjo preteklost, ko je bil založnik iger o Jedijih in temni sili LucasArts.

Franšiza vojne zvezd stoji za preko sto izdelki v računalniških verzijah in nekateri izmed naslovov datirajo še v čas starih domačih konzol. Nekateri tesno sledijo filmom, drugim je skupnega le univerzum dogajanja. Kot v filmski franšizi, kjer gre za tridelne trilogije, se v virtualnem svetu odvija podobna zgodba. Ampak, če enostavno vse skupaj malo posplošimo, lahko rečemo, da obstaja čas pred, med in po LucasArtsu. Od zadnje »singleplayer« igre iz franšize je tako minilo že celo desetletje. Muka za enoigralske ljubitelje se je še toliko bolj udejstvovala, saj je krmilo galaktične flote prevzel EA in navdušence s povprečnima Star Wars Battlefront prej kot kaj drugega močno razočaral. Prav velikih pričakovanj ob preigravanju zadnjega naslova nisem imel, a sploh obstaja kakšna možnost, da sem v moč sile polagal malo premajhno upanje?

Razvojna ekipa: Respawn Entertainment
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, XOne, PS4
Steam: LINK
Datum izida: 15.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Akcijska RPG avantura

Štorijada – Norjenje iz planeta na planet !

Štorija nas popelje v čas tiranstva Imperija, v čas, ko je Jedijiski red razpuščen in uničen, inkvizicijska temna sila pa po galaksiji vohlja za preostankom jedijske druščine. In v vsem tem na novo ustvarjenem kaosu smo mi postavljeni v čevlje mladega padavana, ki v oni galaksiji tam daleč daleč stran sliši na ime Cal Kestis. Da bi prikril svojo pravo identiteto in veščine, ki jih premore, Cal deluje kot mehanik na eni izmed platform na planetu Brakka.

A skakanje po hangarju ne traja prav dolgo in igra nas kaj kmalu pošlje v akcijo, saj za Calov obstoj izve Imperialistična inkvizicija z glavno zlobnico v novem naslovu Druga Sestra na čelu. Čeprav je Prva Sestra verjetno še bolj strupena kot njena mlajša sestrica Cal kaj kmalu uvidi, da z njo ni dobro češenj zobati in jo kar se da hitro ucvre s svojim svetlobnim mečem na enega izmed šestih planetov, ki jih nam ponuja igra.

Tako se v druščini bivše Jedijke Cere Juda in njenega zabavnega pajdaša Greeza Dritusa na krovu ladje Mentis podajamo s planeta na planet in poskušamo kar se da potihoma nagajati Imperialističnim stvorom. Na naši poti se nam že na prvem planetu pridruži tudi prikupen mali droidek BD – 1, ki kot kak mali kužek s svojo simpatičnosti reši igro od skromnega povprečja. Skozi zgodbo spoznamo kar nekaj različnih karakterjev, s katerimi imamo daljše dialoge, ki se jih ne da preskočiti. Bog ne daj, da igre niste shranili in boste dialoge poslušali od začetka.

Naš najzvestejši pomagač med igro je prav BD – 1. Pomaga nam pri odpiranju različnih vrat, saj kot za šalo scvre dratovje in glej, no, glej, vrata, ki so jih »StormTrooperji« strumno zaklenili, so sedaj odprta. Smuka se po različnih kontejnerjih ter nam priskrbi kak kozmetični popravek, s katerim lahko spremenimo barvo našega BD – 1 ter Mentisa ali pa iz umazanega kontejnerja privleče kak kos ogrinjala, ki nam služi kot novi pončo.

Igrevanje – Galaksija na gobicah !

Zgodba nas kaj hitro pritegne do te mere, da se prikleščimo na računalniški stol in na njem preživimo premnogo ur. Tudi bojevniške sposobnosti našega padavana niso slabe. Je zelo agilen, kar pove, da se je tehnike pridno veščil že kot mulec. Proti sovražnikom zelo spretno vihti svoj meč ter odbija nasproti leteče izstrelke. Skozi kampanjo se tako lahko priučimo treh dodatnih veščin. Zaustavljanje časa, ki nam pride ob premagovanju nasprotnikov oziroma objektivov še kako prav, k sebi pa lahko s silo privlačnosti oziroma odboja potegnemo kakega od ranljivejših nasprotnikov.

Ob poti se lahko za trenutek spočijemo ter v meditaciji nadgradimo svoj karakter s poljubnimi spretnostnimi točkami, ki se nanašajo na naše zdravje, spretnosti borbe ali pa eno izmed treh zgoraj omenjenih sil. Poleg nadgradnje se lahko ob mirni meditaciji tudi spočijemo ter si tako povrnemo moči, a ob tem moramo biti pazljivi saj počitek v igro vrne tudi vse sovražnike, tudi te že pokončane. Zdravje se na naši kampanji ne regenerira samo po sebi, ampak lahko ob poti stikamo za ampulcami, ki jih za nas do uporabe na varnem hrani BD -1.

Svet pa bi bil precej lepši in marsikateri fant bi lažje dobil punco, če ne bi obstaja beseda ampak. Igra je ploščadnica, kar pomeni, da boste prisiljeni v veliko skakanja iz zidu na zid, ter drsenja po robovih raznih ploščati, kot to počnejo nažigači Black Ops serije v igri Klic Dolžnosti. Brez deske boste »bordali« po železnem, ledenem ali pa blatnem žlebu in kot češnja na vrhu torte so tu še gobice. Da, prav ste slišali, napihljive gobice, od katerih se boste kot Super Mario odbijali in »frčali« po zraku. Vse skupaj postane tako smešno kot zadeti telebajski, ki se valijo po hribu navzdol v upanju, da sesalnik ni pojedel vseh telekotkov.

Če odmislimo napihljive gobice, raziskovanje ponudi kar dobre zagonetke, ki jih globoko pod površjem skrivajo zgoraj omenjeni planeti. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je pri izdelavi igre bdel tudi Disney, saj je igra namenjena tudi skoraj da nekoliko mlajšim. Če lahko orjaško podgano še prežgeš na pol, pa se ne zgodi nič grotesknega, ko pokončamo kakega zlobca z rdečim mečem. Naš svetlobni meč ne glede na nam preljubo barvo nikoli ne pusti nobenega črnega madeža na belih oklepih Nevihtnih vojakov.

Grafikalije – Mikroorganizmi v Galaksiji tam daleč stran ?

Zanimivo je dejstvo, da večji del igričarske skupnosti tarna nad različnimi hrošči, ki so prisotni v igri. No sam s tem ob preigravanju nisem imel problemov. Večji problem, ki ga je glede vizualnosti igre potrebno izpostaviti, je le grob oris tistega, kar je ozadju. In tukaj nočem biti preveč pikolovski in govoroti o oddaljenih skulbturah, ki so igračarjevemu očesu praktično nevidne. Tu je govora o planjavah ne tako daleč stran. Enostavno so celotne planjave slabo izrisane brez kakršnih koli detajlov in še kako je vidno, da igri manjka še kak mesec ali dva, da bi dosegla optimalno izkušnjo, ki bi jo nato ponudili igralcem.

Poleg tega so tiste planjave ali reke nenaravno ogromne, in nikakor niso v dimenzijah igralca ter tega, kar se dogaja v naši bližini. Če se za trenutek ozremo okoli sebe, enostavno vidimo gore in reke, ki za stokrat presegajo dimenzijo v primerjavi s to, kjer smo mi. Tako se zdi, da smo mikroorganizem, ki skače po dnevni sobi in je bil vržen v slinasti svet lego igrač. Tu je kajpak še slaba optimizacija, ki se jo je EA verjetno nalezel na kaki igričarski konvenciji od kralja neoptimiziranih produktov Ubisofta. Sličice na sekundo skačejo od preko sto pa do pod trideset. Včasih se celo primeri, da se okolica in oblačila rendirajo sproti ali z zamikom in kar navadite se, da se bo vaša svetlobna sablja potopi v kakega od bližnjih predmetov, če ga boste prislonili preblizu.

Glede na izdelke preteklih let je STAR WARS Jedi: Fallen Order nekako korak v pravo smer. A le korak, kajti igra je neoptimizirana, zgodba je povprečna, ploščadništvo pa postane kmalu ponavljajoče in prevlada le tega pokvari doživetje, ki bi ga lahko dobili kot jedi padavan.

Razsodba

(+) Približek starim naslovom franšize še iz časa LucasArts
(+) Zanimivi karakterji, ki popestrijo dogajanje
(+/-) Preveč platformaščine in premalo jedijevstva
(+/-) Zanimive nadgradnje v sposobnostnem drevesu, a padavan ne premore dovolj sile
(-) Slaba optimizacija igre
(-) Pozabljeni detajli na vsem, kar ni v naši neposredni bližini

Objava Star Wars: Jedi Fallen Order – Recenzija | Brez Sile se je najprej pojavila na HOPsi.

V letnem času, ko narava odvrže svojo letno preobleko, ponavadi na plan privekajo takšni in drugačni igričarski naslovi. Predvsem v sferi »trojnih ajev« se scena ni kaj dosti spremenila. S parimi odstopanji, ki so po poraznih zmazkih iz preteklih let naposled le postregli z nečim, kar lahko ponudiš gostu brez, da bi te bilo sram, so na drugi strani vsem dobri znanci ostali vkleščeni v propagandi zoper vsemu, kar ne spoštuje črtaste zastave in belih zvezdic na modrem nebu.

S svojo igrivostjo se lahko še tako približaš »bojiščnikom«, a sporočilo, ki je bilo jasno predano s strani igričarske skupnosti širom sveta, ti sporoča, da politike ne gre mešati v sfere virtualnosti. Tu ti ne mora pomagati niti sam brkati starček, ki se leto za letom vrne za vsako ceno.

Razvojna ekipa: Infinity Ward
Založnik: Activision
Platforme: PC, PS4, XOne
Domača stran: LINK
Datum izida: 25.10.2019
Cena: 69.99 €

Žanr: Prvoosebna streljanka

Moderno Vojskovanje

Od izida originalnega Modern Warfare je minilo že dobrih 12 let. In v tem času se je svet kar dodobra spremenil. Moraš biti presneto dober optimist, da lahko rečeš, da gre na bolje. Kot, da bi imeli razvijalci takrat v roki »kuglo prihodnosti« so kar v originalnem naslovu dobro napovedali vse grozote, ki so se v preteklem desetletju zgodile na bližnjem vzhodu, le te pa je terorizem sejal tudi po bolj znanih evropskih prestolnicah. A pustimo politiko in interese pokvarjenih starcev ob strani, osredotočimo se raje na svež produkt iz pod rokava Infinity Warda.

Razcepljeni igrači

Novi Modern Warfare je med oboževalci franšize dvignil kar veliko prahu. Mnenja o igri so deljena. Na eni strani so ljubitelji »kraljevih bitk«, ki so se naslajali ob izidu predhodnika tu ostali praznih rok. Na drugi strani pa oboževalci »old school« streljaške arkadščine mahajo z zastavami kot triumf zmage in ponovne vrnitve, približno šest ur trajajoče zgodbe, ter vsem dobro prepoznavnih opcij v večigralskem načinu. Tu ni več bojazni o dvojnem ali trojnem odskoku in saltu nazaj, ter futurističnem »slajdanju« po robovih zgradb, kjer vse skupaj bolj spominja na originalne naslove Tony Howka kot pa Call of Duty. Igra nas tokrat priklešči na realna tla. Igramo v vlogi ljudi, ki poosebljajo sedanjost. Ne prihodnost ali preteklost ampak kruti svet realnosti ter boj proti terorizmu in ker »burgerloverji« zasanjano verjamejo, da so edini, ki delajo dobro na svetu se kampanji primeri, da se spet borimo proti starim zlikovcem franšize, Rusom.

Kampanja

Z parimi sekvencami, kjer svoje strelske egote in mišice kažejo ameriški bratje v orožju, se tokrat štorijski del osredotoča na bližnji vzhod, kjer se v izmišljeni državi sestrsko – bratska naveza Farah in Hadir v stilu hostarjev borita proti okupatorju, torej naj še enkrat več poudarim Rusom. Skozi kampanjo se kaže Farahina ženstvenost ter želja po maščevanju, za grozote, ki so v njenem ranem otroštvu zamenjale igrivost in veselje. Igra nam na nek svoj način želi pokazati da vojna ni le kruta ampak tudi zapleten strateški aparat, ki se kaj kmalu lahko obrne zoper tebe če na mizi nimaš pravih kart. Razen Farah so ostali karakterji jalovi in nezanimivi. In nič drugače ni s samo zgodbo. Tvoja naloga je, pa čeprav se sliši še tako komplicirana, preprečiti teroristom in Rusom nadzor nad kemičnim orožjem saj bi ga lahko le ti uporabili zoper tvoje zaveznike. In tu je še par propagandnih vložkov, kjer se lahko tistim bolj občutljivim obrne želodec. Vsega tega ne mora popraviti niti brkati starček, ki je spet nazaj. »Gameplay« postreže z klasičnimi sprehodi skozi zgradbe in bojišča do podzemnih železnic in gozdov, ki za razliko od originala tokrat niso radioaktivni. Čiščenju zlikavcev, ki vam prekrižajo pot se pridružijo še bonbončki, ki popestrijo samo dogajanje v igri. Eden boljših trenutkov, ki so se mi ob preigravanju vtisnili v spomin je bil C4 pritrjen na daljinsko voden avijonček. Le ta je v stilu kamikaze poletel naravnost v sovragov helikopter.

Več – Igralnost

V večigralnost so se vrnili nekateri že znani modi nekaj pa je bilo sveže dodanega. Poleg klasičnih bojev v moštvenih klavnicah in »najdi in razcotaj« se je vrnil »Headquarters«, vsem objokanim nabijačem rojalnih bitk pa so razvijalci v stilu vzemi ali pusti postregli z sveže novim Ground War načinom. Gre za 32 na 32 če je mapa polna in ponudi delni Battelfieldovski občutek. Mape niso tako prostrane kot tiste v Battlefiledu a še vedno dovolj, da so vanje vrinili tanke, helikopterje ter reaktivce. Mod zna biti kar všečen le pazite se vseh ostrostrelcev, ki prežijo na vašo razgreto betico. Za vse neučakance in željne hitre akcije je tu Gunfight. Mod v katerem se pomerite 2 na 2. Postrežen si z naključnim orožjem in v majhnem prostoru moraš kar se da hitro pospraviti nasprotno dvojico. Igre so hitre in adrenalinske. Predvsem pa tolažilna nagrada za vse tiste, ki se niste še nikoli oziroma bolj poredko uvrstili v »Final Four« kakega Battle Royal. Realistični mod je bolj taktičen in glede na to, da je odstranjen celoten HUD se je potrebno bolj osredotočiti na to kar vidimo pred seboj in zaznavamo v okolici. Mapice z rdečimi pikicami, ki bi označevale vaše sovražnike ni, se pa pojavi takrat ko vi ali kdo od vaših kolegov v zrak spusti UAV dron ali letalo. Modi se z različnimi popravki dodajajo, tako, da smo zgoraj našteli le tiste, ki so v igri prisotni od prvega dne.

V orožarni lahko po svoje nadgrajujete in spreminjate do petdeset orožji. Nadgradnje so enostavne, edini pogoj zanje pa je igranje kopice iger z vašimi omiljenimi pokalicami. Prištej še dodajanja daljnogledov in stabilizatorjev, da bo orožje v roki čimbolj mirno in ne bo poplesovala sem ter tja, si lahko izbirate še med tremi vrstami, za franšizo dobro poznanih, »perkov«. Boš hiter kot blisk ali neviden sovražnikovim radarjem ? No izbira je povsem tvoja priporočam pa ti, da se čim bolj zaščitiš proti raznim minam, kajti teh v igri kar mrgoli. V igro je tokrat prvič dodan tudi »field upgrade«, ki se polni posamič med samo igro. Zagotavlja ti paket municije ali pa se v stilu asssasinov po hodnikih plazi tiho in blizkovito. Slednji je sploh priporočljiv, saj je topotanje po tleh letos res glasno in še napol gluhim babicam omogoča, da predvidijo tvoj prihod v sobo, kjer te pri vratih namesto štrudla pričaka claymore.

Razsodba

Modern Warfare je lepa popestritev te jeseni. Čeprav se spopada s številnimi težavami, kot je recimo neučinkovitost tretje opcije poleg »štrorije« in »multiple«  imenovan Co – Op, ki se med drugima dvema počuti, kot rejverček na goveji veselici. Avdio – vizualiteta je solidna. Kar se tiče samega zvoka res nimam pripomb sploh če igro testirate na hišnem kinu, kot to počnem sam, avdio res prednjači pred ostalimi igrami. Moti me le krompirjasta grafika, ki še vedno, kljub temu, da je navita do konca podobna produktom tretjerazrednih indie razvijalcev. Slika ne zgleda nič posebnega, dokaj sprana kvaliteta in to še posebej pride do izraza v večigralskem načinu, kjer je dogajanje hitrejše. Štorijski del je vredu, ni pa kak presežek. Mape so zanimive, le nekateri modi nekoliko dolgočasni. Igrati igro DA, kupiti jo za 60 $, hja kaj pa vem, sam sem mnenja, da je bolje počakati na razprodajo, sicer pa igra iz tedna v teden dobiva nove popravke tako, da če se boste igranja lotili nekoliko kasneje ne boste prav ničesar zamudili.

(+) Odlična avdio podlaga

(+) Raznolike mape ter brezplačni dodatki

(+) Številčna orožja z možnostjo nadgradnje ter nekateri stari in novi »perki«

(-) Medla neosebna zgodba

(-) Grafika za AAA naslov nič posebnega, v kampanji solidna, v Mpju pa pod nivojem

Objava Call of Duty: Modern Warfare – Recenzija – Brkati starček je nazaj ! se je najprej pojavila na HOPsi.

Telefonski League of Legends se bo precej razlikoval od svojega PC brata. Za začetek se bo mobilna različica imenovala Wild Rift in bo tudi vsebovala novo mapo, ki bo specifično prilagojena mobilnim in konzolnim igralcem. Tako je, Wild Rift bo zaživel tudi na konzolah, a predvideva se, da bo najprej na svet privekala mobilna različica.

Wild Rift zaradi svoje drugačnosti ne bo omogočal povezovanja PC in mobilnih igralcev, saj se gre za povsem drug sistem napredovanja in odklepanja nagrad. Vaš napredek se iz PC-ja žal ne bo prenesel na mobilno različico, tako da boste primorani v začetek nove kariere.

Nasprotno velja za Teamfight Legends, ki bo v temu pogledu malce bolj prilagodljiv. Mobilna različica bo skoraj enaka tisti na računalnikih, spremenjen bo le uporabniški vmesnik, ki bo prilagojen kontrolam na dotik. PC in mobilni igralci bodo lahko igrali med sabo, kar je tudi nekako logično, saj je TFT bolj taktična igra, kjer ne šteje ravno odzivni čas igralca. V decembru naj bi dobili nekaj beta preizkusov, vnaprejšnjo registracijo pa lahko že naredite na Google Play.

Wild Rift in mobilni Teamfight Tactics bosta izšla enkrat v 2020.

Objava League of Legends in Teamfight Tactics prihajata na telefone! se je najprej pojavila na HOPsi.

Letos je že zelo zadišalo po novi Sonyjevi konzoli PlayStation 5 in veliko je bilo govoric, da bo ta izšla skupaj z igro The Last of Us Part II, ampak temu ne bo tako, saj je The Last of Us Part 2 dobil datum izida za februar 2020, PS5 pa naj bi izšel enkrat proti koncu naslednjega leta.

The Last of Us je igra, kjer je v prvi vrsti zgodba, vaš karakter in dogajanje okrog njega. Pričakovanja za drugi del so seveda ogromna in lahko le upamo, da nas ne bodo razočarali. Prav tako bo tudi drugi del ostal ekskluziva za PlayStation 4 in upamo, da bo dobila tudi Remastered različico (kot se je to zgodilo s prvim delom), ko bomo dobili v roke novi PlayStation z veliko boljšo strojno opremo.

Objava The Last of Us Part II bo deloval odlično na prvi različici konzole PlayStation 4 se je najprej pojavila na HOPsi.

Končno bodo lahko tudi pristaši konzol PS4 ali XB1 odigrali kakšno partijo najbolj znane igre Civilization VI kar na kavču ali postelji brez da bi morali sedeti za računalnikom. Razvijalci so se tako odločili, saj vedo da je igra na PC-ju že tako zelo priljubljena in zakaj ne bi svojo priljubljenost prenesli še v svet konzol. Igra namreč ni grafično potratna in celoten potek igre temelji na poteznem igranju, tako da jo je precej lahko prilagoditi tudi za kontroler.

Žal zadeve zeankrat še ne bomo videli za konzolo Nintendo Switch, ampak verjamemo, da se bo kmalu preselila tudi tja.

Ob izidu bomo dobili osnoven del igre, ostala dva DLC-ja – Rise and Fall in Gathering Storm pa bosta plačljiva.

Objava Civilization VI bo izšel za PS4 in XB1 se je najprej pojavila na HOPsi.

Izvedeli smo, da ni vse tako rožnato kot je bilo nemara videti na prvi pogled, saj bo igra delovala zgolj s 30 sličicami na sekundo. Poleg tega, ko bo igra v postaji za povezavo na TV, bo ta delovala na 900p kar pomeni, da ne bomo uživali niti FHD ločljivosti. Ko bomo v prenosnem načinu pa zgolj 720p. Držimo pesti, da bo vsaj delovala odlično, če že ne bomo dobili prave grafične izkušnje, kot bi si jo želeli v 2019.

Overwatch lahko že igramo na PC, XB1 in PS4 in kmalu ga bomo lahko še na NW.

Objava Overwatch bo na Nintendo Switch deloval zgolj s 30 sličicami na sekundo se je najprej pojavila na HOPsi.

Gre za računalnik po meri, ki ga je naredilo podjetje Origin. Podjetje je znano po tem, da izdeluje nore računalnike in tokrat so prav tako prestopili vse meje. Računalnik združuje vse najbolj priljubljene konzole, poleg tega pa celoto začini še novi RTX TITAN, vodno hlajenje, dok po meri za NW in prav posebna oblika, ki vse skupaj realizira.

Ta vse v enem Big O 2.0 je praktično sanje vsakega igričarja, saj sistem ponudi prav vse. Na njemu lahko igramo katerikoli MMORPG, ki so po večini samo za PC-je. Če se tega naveličamo lahko presedlamo na The Last of Us ali Zelda: Breath of the Wild.

Specifikacije:

• Matična plošča: MSI MEG Z390 GODLIKE
• GPU: NVIDIA Titan RTX
• CPU: Intel Core i9-9900K
• Delovni Pomnilnik: 64GB Corsair Dominator Platinum RGB
• Disk: 2xTB Samsung EVO NVMe 14TB Seagate Barracude
• Operacijski Sistem: Windows 10

Objava Osebni računalnik, ki združuje PS4 XB1 in NW se je najprej pojavila na HOPsi.

Google Stadia bo oblačna različica igričarske konzole, ki zna povsem spremeniti dosedanja načela igričarstva. Igre bomo igrali kar v Chrome brskalniku in poganjali jih bomo lahko v ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, vse kar pa bomo potrebovali je PC, z močno internetno povezavo.

Objava Tudi Google Stadia nam bo podarjala brezplačne igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Spodnji video je bil izdan iz uradnega Nintendo YouTube kanala in nam prikaže kar nekaj odličnih stvari, ki bodo izšle to poletje izključno za Nintendo Switch. Med kratkimi izseki iz iger lahko na kratko vidimo heroja Herota, ki bo prispel iz igre Dragon Quest XI. Jeseni bomo prejeli še legendarni dvojec Banjo Kazooie.

Spodnji video prikaže še nekaj drugih iger, kot so denimo Marvel Ultimate Alliance 3: The Black Order, Fire Emblem: Three Houses ter Fortnite 9. sezono.

Upamo, da bodo vsi ti prihajajoči naslovi podpirali tudi novo napovedano in cenejšo konzolo Switch Lite.

Objava Super Smash Bros Ultimate DLC bo izšel to poletje se je najprej pojavila na HOPsi.

Nova Zelda naj bi imela temnice, kot jih poznamo iz legendarnega WoW-a in podobnih iger. Poleg tega se govori tudi o raznih dogodkih, ki bi se dogajali v igri in bi bili prav tako neke vrste večigralski.

Predstavljajte si kako bi ljudje ponoreli, če Nintendo pove, da bo Nova Zelda postala prvi resen MMORPG za konzolo Nintendo Switch. Seveda so vse to govorice in morali bomo počakati še nekaj časa, da ugotovimo ali je kaj od tega sploh resnično.

Objava Zelda: Breath of the Wild 2 bo mogoče dobila temnice se je najprej pojavila na HOPsi.

Na voljo so trije različni paketi:

• Standarna izdaja – 29,99$
• Deluxe izdaja – 49,99$
• Ultimate izdaja – 99,99$

Vsak paket nam seveda da več stvari, ki ji lahko koristimo v igri, temu primerno pa nas udari globlje po žepu.

Za tiste, ki vztrajno čakate na PlayStation različico igre lahko povemo, da je ta na voljo že nekaj let za PC in nekaj časa tudi na Xbox One. Proti koncu leta pa bomo dobili svojo različico tudi za mobilne naprave. Blizzard, a spiš? Ne živeti na stari slavi prosim.

Objava Black Desert Online bo izšel 22. avgusta za PlayStation 4 se je najprej pojavila na HOPsi.

Poteza je posledica “cross-play” igranja, ki bo združil spopade večigralske spopade igralcev na konzolah in osebnih računalnikih, kar seveda ni nič slabega a slaba tolažba, saj takšno funkcijo ponuja navsezadnje tudi Steam.

Med dogodkom je soustanovitelj razvijalskega studia, Robin Mayne, povedal, da želijo igro omogočiti na čim več napravah a za enkrat ni še omenil nič Nintendo Switch, vendar upanje umre zadnje.

Dauntless je brezplačen akcijski sodelovalni RPG, kjer nabiramo plen in izboljšujemo svoj karakter. Zelo je podoben znani igri Monster Hunter, s to razliko, da ima bolj risankasto grafično podobo.

Objava Dauntless prihaja ekskluzivno na Epic Games trgovino se je najprej pojavila na HOPsi.

Vseeno pa je za nekatere igranje takih iger prava mala malica, saj s svojimi t.i. “speed runi” igro končajo kar se da hitro. Poglobijo se v vsako malo podrobnost, ki jim privarčuje nekaj dragocenega časa, faktor pa ima ponekod tudi sreča. Tako je speedrunner danflesh111 igro Sekiro končal že v manj kot uri igranja (50 minut in 52 sekund).

Rekorda seveda ne bo obdržal dolgo, saj je na svetu ogromno speedrunnerjev, ki poznajo še kakšen trik, ki ga danflesh111 ni uporabil. Ob gledanju speedrunnov se včasih res vprašam, če sem v igranju takih iger zares slab.

Objava Sekiro “obrnil” v manj kot uri igranja se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Ground Shatter
Založnik: Rising Star Games
Platforme: PC, XOne, PS4, Nintendo Switch
Datum izida: 14.03.2019
Cena: 19.99€

Zvrst: Prvoosebna streljačina

Mokre sanje Nintedno Switcherjev

Kot vse igre, ki jih recenziram tudi ta prihaja od neodvisnega razvijalca. Tokrat je govora o Ground Shatter. Gre za podjetje ustanovljeno leta 2014 in se je igralski skupnosti prvič predstavilo leta 2015 z izdelkom Sky Scrappers. Čeprav sta njihova naslova namenjena igranju na vseh platformah pa si razvijalci največ obetajo prav od igralcev Nintendo Switcha, katerim je po mojem mnenju RICO primarno namenjen. Glede na to, da ga v konzolaških in pecejaških krogih »hajpa« ni zaznati pa je zelo močno prisoten med vsemi Nintendo Switch igralci. In razlog za risankasto grafiko se najverjetneje skriva prav tu.

Trojica igralnih načinov

Igra nam ponuja tri igralske načine. Prvi izmed treh je »case« način, pri katerem imamo na voljo štiriindvajset ur, da se skozi mrežo misij, v katerih nas čakajo zlikovci in določene naloge, prebijemo do samega vrha kriminalne združbe.

V tem načinu, ki spominja na klasičen »story mode« (ki pa to ni), vdiramo v zgradbe, zaplenimo denar prislužen z kriminalnimi dejanji, pobiramo dokazno gradivo s katerim bodo tožilci bremenili obtožene, uničujemo strežniške sobe, računalnike ali pa deaktiviramo bombo. Čeprav se vsa zgoraj omenjena dejanja začnejo ponavljati pa vsaj slednje doda nekoliko adrenalina saj nas čas priganja k čim hitrejši deaktivaciji bombe.

Druga možnost je način »daily«. Gre za popestritev, kjer s časom tekmujemo proti ostalim igralcem na spletu. Po končani nalogi bo igra vaš rezultat vnesla v lestvico in tako boste lahko svoje strelske zmožnosti primerjali z ostalimi igralci. Vsak igralec v igro vstopi z enako paleto orožji. Pištola, taktično orožje in granata.

V tem načinu sem najbolj užival, saj nas štoparica v desnem zgornjem kotu priganja, da z misijo opravimo v najkrajšem možnem času. Veseli me, da so dodali ta način v igro saj bo marsikaterega igralca pritegnila, da se bo dnevno vračal in svoje zmožnosti brusil še dolgo po izidu naslova.

Taktika presenečenja

Tretji način je »quick« kjer nam igra postreže z misijo iz kariernega dela, ki jo lahko sami izberemo ali pa jo igra generira za nas. Preden vstopimo v izbrano stopnjo nam v veži igra ponudi možnost izbire težavnosti in orožja.

Hude znanosti pri igranju ni. Na vsaki stopnji smo postavljeni v okolje, ki ga igra samodejno generira in tako se le stežka znajdemo večkrat v isti situaciji. Vsakič ko vdremo v sobo igra čas upočasni, kar nam omogoči, da na hitro obračunamo s sovražniki. Vsi streli nasprotnikov letijo proti nam v počasnem posnetku, ta zanimiv grafični vložek pa nas popelje v Matrico.

Ker v ozadju ni zapletene zgodbe, ki bi nas potegnila v igro, se dogajanje začne kaj kmalu ponavljati. Po opravljeni nalogi se moramo vrniti na izhodiščno točko. Na tak način igro igramo, dokler se je ne naveličamo.

CO-OP reši dan?

Igra je zasnova na kooperativi. In hvala razvijalcem, da je temu tako. Saj bi v nasprotnem primeru zrli v pusto prvoosebno streljačino, nevredno nakupa. Kooperativa, na kateri igra temelji, ponudi dva zanimiva pristopa. Tako si partnerja v borbi poiščemo na spletu ali pa v igro povabimo svojega prijatelja. Drugi način pa nas popelje v stare dobre čase arkad in polovičke zaslona katodnega monitorja. V tem klasičnem »split screen« načinu si sedaj ni potrebno tipkovnice deliti z prijateljem kot v preteklosti, saj igra v celoti podpira konzolni plošček.

Paleta orožij

Z »meriti«, kar v prevodu pomeni zasluge, ki si jih prislužimo z opravljenimi nalogami, si v veži pred naslednjo nalogo izbiramo široko paleto arsenala in dodatkov, ki nam bodo pomagali v igri. Od klasične pištole, ki je na začetku naše edino orožje pa si kasneje izborimo dostop do močnejšega taktičnega orožja. Od šrotaric, uzijev in avtomatskih pušk, na katere lahko pričvrstimo merke za preciznejše merjenje v sovražnikove glave, do granat in prve pomoči. V primeru, da smo pri streljanju nenatančni in nam zmanjka orožja, pa se lahko poslužimo tudi železne palice oziroma pendreka.

Nepremične figure

Splošno znano je, da zlikovci navadno niso najpametnejši in v igri se tega stereotipa kar držijo. Ne samo, da so liki vizualno slabo izdelani, vsak drugi je enojajčni dvojček svojemu pajdašu, pa tudi njihova umetna inteligenca ne blesti.

Za razliko od svojih kolegov, ki se proti nam krikovito zaženejo z vihtečim hladnim orožjem ali pa okrepitev, ki dejansko kažejo žar borbe, so tisti, ki ostanejo po sobah le neme speče figure. Ko vdremo jih zaradi njihove nepokretnosti zlahka pokosimo, njihovo streljanje pa je tako neučinkovito, da izgubimo vso voljo do igranja.

Vse skupaj pa postane že prav tragikomično, ko igra naključno generira nasprotnike. Tako lahko vdremo v veliko dvorano, kjer se pasejo trije ali pa v majhno shrambo, kjer se jih včasih trpa šest.

Nema simfonija

Čeprav je igra v svojem jedru topa je vizualno prijetna na pogled. Risana grafika in streli, podobni tistim iz matrice, popestrijo arkadnost naslova. Igra ima sicer nekoliko vidnih hroščev. Od lebdečih lestev pa do mrtvih nasprotnikov, ki ležijo na tleh in hlinijo vročico štirideset stopinj Celzija.

Čeprav deluje, da so razvijalci največ časa namenili grafičnim vložkom, pa so tako kot zgodbo zanemarili zelo pomemben del igre; glasbeno podlago. Tako je edina glasba zelo povprečna viža v začetnem meniju, medtem, ko med samo borbo ni dramatične avdio podlage, ki bi dajala dodatnega adrenalina.

Razsodba

(+) Zanimiva arkadna streljačina v stilu nizkoproračunskih filmov

(+) Več predstavnostna kooperativa z prijatelji nas bo potegnila, da v igri preživimo po ure časa

(+/-) Dobra grafična podlaga brez dramatične avdio podlage v ključnih trenutkih

(-) Slaba umetna inteligenca in vizualna predstava likov

(-) Ponavljajoče se stopnje z istimi nalogami

Objava RICO – Recenzija | Ko mavričnih šest in PayDay dobita otroka se je najprej pojavila na HOPsi.

Serija dogodkov Gaming brez izgovorov se seli v Novo mesto, ki bo 13. in 14. aprila privabil številne igričarje in obiskovalce, kraj prizorišča pa bo eden največjih slovenskih nakupovalnih centrov, Qlandia.

Na oktoberskem dogodku, ki je potekal v prostorih Cineplexa smo okronali najboljše Fortnite igralce, ki so prejeli bogate nagrade, gostili pa smo tudi popularne slovenske YouTuberje kot so JureTrsanBlond, JackontheBox, Rok Cobl in Rockstar61, ti pa so prejeli nagrade za najboljše YouTuberje leta 2018.

Fortnite kvalifikacijski turnir

Ker je igra Fortnite v Sloveniji zelo popularna smo se odločili izvesti čisto nov turnir, ki bo tudi to pomlad okronal najboljše igralce. Odpiramo namreč prijave za Gaming brez izgovorov #3 Fortnite kvalifikacijski turnir, ki bo potekal v soboto, 23. marca, od 13.00 ure dalje in bo sprejel 64 ekip (128 igralcev).

Najboljše ekipe se bodo uvrstile tudi na zaključni dogodek v Qlandijo 13. in 14. aprila, kjer se bodo pomerili najboljši Fortnite igralci te pomladi! Vse informacije in podatke pa najdete na uradni strani kvalifikacijskega turnirja.

Pridite in se zabavajte tudi vi!

Na dogodku boste seveda dobrodošli tudi obiskovalci, ki boste imeli možnost testiranja VR naprav, se družiti s prijatelji, dirkati, igrati različne igre na konzolah in še več!

Zabaval vas bo tudi priljubljeni YouTuber JureTrsanBlond, ki bo delil avtograme, se slikal z oboževalci in tudi sam igral igre! Enkratna priložnost torej, da ga spoznate tudi v živo! Družbo vam bodo delali tudi UVICHAIR igričarski stoli, ki bodo na dogodku tudi na voljo za samo uporabo!

Veseli bomo čim večjega obiska, tako tekmovalcev kot obiskovalcev, hkrati pa se zahvaljujemo partnerjem UVICHAIR, Telekom Slovenije, Razer, trgovini Eigre.si, Feydom in nazadnje tudi nakupovalnemu središču Qlandia, ki bodo poskrbeli za bogate nagrade brez katerih dogodek ne bi bil mogoč.

Več o samem dogodku si lahko ogledate na uradni predstavitveni strani dogodka.

Objava Gaming brez izgovorov #3 prihaja v Novo mesto! se je najprej pojavila na HOPsi.

Pobrskali smo po Fortnite statistiki in naredili lestvico igralcev z največ uboji na vseh napravah kjer je možno igrati Fortnite. Statistika se seveda lahko kadarkoli spremeni zato podatki niso nujno točni.

Ob pregledu statistike smo upoštevali tudi le tiste igralce, ki niso uporabljali orožja Infinity Blade, ki je bil v 7. sezoni zares premočan, upoštevani pa niso tudi rezultati, ki nimajo video/slikovnih dokazov.

PC

Konzola: Xbox One / Playstation 4

Mobilno

Druge zanimivosti

• Najdaljši sniper kill: 491m – Gato Velandia (Youtube)
• Najdaljši rocket launcher kill: 541m – Skrepped (Youtube)
• Najdaljši C4 Kill: 1,368m – Yowd (Youtube)
• Najdaljši Sticky Grenade kill: 180m – OMGitsHassnain (Youtube)

Vir

Objava Fortnite lista svetovnih rekordov! se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda gre tudi tokrat za nagradno igro, v kateri lahko sodelujejo le američani, kanadčani in portoričani, ki lahko ob nakupu priljubljenih piškotov Oreo skenirajo kodo ter se udeležijo nagradne igre.

Svoje možnosti za osvojitev te mikavne nagrade lahko višajo iz dneva v dan, saj lahko z dnevnim nakupom piškotov in vnosu kode na spletni strani pridobijo večje možnosti.

Gre za podobno nagradno igro, ki jo je priredil tudi Taco Bell za svoj unikaten Taco Bell Xbox One, kjer so podarili več kot 5.000 Xbox One igralnih konzol. Sponzorsko se to podjetjem seveda splača, saj s tem povečajo prodajo svojih izdelkov in razširijo svoje ime tudi med igričarji.

Objava Microsoft razkril poseben Oreo Xbox One X se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob izidu je Anthem takoj potreboval posodobitev, da so igralci praktično sploh lahko igrali igro. No sedaj pa se je izdelovalec konzole Playstation 4 odločil za vračilo denarja tistim igralcem na konzoli, ki imajo konstantne težave ob igranju omenjene igre. Veliko št. igralcev ima namreč težavo, da se jim ob igranju igre konzola kar sesuje, kot da bi izklopili napajalni kabel.

Igralci namreč poročajo, da so o sesutjih njihove konzole kontaktirali pomoč, ki so jim, presenetljivo ponudili vračilo denarja. No vsi igralci niso imeli te sreče, tako da je zares čudno na podlagi česa se Sony dejansko odloča o vračilu denarja ob kupovanju igre.

Sony ima sicer v svojih splošnih pogojih zapisano, da imajo igralci možnost vračila le v primerih, da igre v 14 dneh od samega nakupa niso downloadali oz. je streamali ali pa, če tehnološka podjetja menijo, da vsebina igre ni primerna.

Objava Sony kupcem igre Anthem vrača denar se je najprej pojavila na HOPsi.

Karakter je obdržal njegove tipične sposobnosti kot so Flip Kick, Fireball, Rising Punchin Shadow Kick, v videoposnetku pa je videti tudi novosti kot sta poziranje pred kamero ter napad njegovega dvojnika.

Ne spreglejte torej današnjega Kombat Kasta v katerem bodo predstavili vsaj enega novega karakterja, ki bo prisoten v tej epski igri. Kateri karakterji pa so že potrjeni si preberite tukaj.

Prednaročila so že mogoča za Xbox One, Playstation 4 ter Nintendo Switch.

Objava Tudi Johnny Cage se vrača v Mortal Kombat 11 se je najprej pojavila na HOPsi.

Po dolgotrajnem procesu premestitve igre iz osebnih računalnikov na Play Station konzolo bo igra v celoti pripravljena v koncu marca, točen datum pa še ni znan. Igra bo na PS4 vsebovala tudi ekspedicijo oziroma DLC Synthesis, ki bo izšel 8. marca letos.

V novi ekspediciji lahko igralci pričakujejo Memory Map, za katerega bo potrebno zbirati delčke mape, ki se nato sestavijo v celoto in ustvarijo manjše instance. Uspešno končana instanca bo prinesla tudi posebne nagrade in seveda dragocene elemente.

V igro prihajajo tudi tako imenovani Fractured Items (sl. zlomljeni predmeti), ki bodo imeli svoje slabosti in prednosti. Preko 40 sposobnosti karakterjev bo prenovljenih, prav tako pa bo dodanih nekaj novih. Dodani bodo novi predmeti, natančneje 16 njih, ki v igri še niso bili videni in bodo prav tako imeli posebne efekte.

Objava Path of Exile na konzoli PS4 vendarle marca se je najprej pojavila na HOPsi.

V svojem 35 minutnem videoposnetku so predtavili kar 26 novosti, ki jih bomo lahko na Nintendo Switchu srečali v prihodnosti, nekatere pa so celo implementirali že včeraj. No čeprav je nostalgija za “starodavne” igre velika, pa vsi naslovi iger niso bili najbolje preneseni na omenjeno konzolo.

Super Mario Maker 2

Vsi poznamo Super Mariota in smo ga igrali vsaj enkrat v življenju. Prvi Super Mario Maker je bil izdan leta 2015 in sicer za Wii U ter požel veliko pohval. Igra izgleda naravnost fantastično, poleg izgleda pa so v igro dodali tudi možnost izdelava hribov oz. klančin, ki jih dosedaj igralci niso mogli ustvarjati.

Marvel Ultimate Alliance 3: The Black Order

Igra je bila sicer najavljena že v letu 2018 na Game Awards in je veljala za kar lepo presenečenje. Na včerajšnjem Nintendo Directu smo lahko spoznali Marvelove superheroje, s katerimi bomo reševali svet. V igro bo dodan tudi najnovejši superheroj Captain Marvel, za katerega je bil posnet tudi film in prihaja na velika platna. Igro bo zaenkrat mogoče igrati le na Switchu, potrdili pa so že vrsto superherojev kot so Rocket Raccoon, Groot, Gamora, Star-Lord, Iron Man, Captain America, Hulk, Thor, in Spider-Man ter iz “uporniške” strani Thanos, The Black Order, Sandman, Green Goblin, in Sentinels.

Super Smash Bros. Ultimate posodobitve

Dobili smo tudi več informacij o novi posodobitvi 3.0 za igro Super Smash Bros, ki bo prišel z novim DLC-jem ter novimi figuricami Amiibo. Še največja pridobitev bo Protagonist iz Persona 5, Joker, katerega bo možno igrati predvidoma ob koncu aprila. Izšle bodo tudi nove Amiibo figurice s podobami iz Pokemona in ostalih Nintendovih uspešnic.

Bloodstained: Ritual Of The Night

Igra je bila prvotno objavljena na Kickstarterju leta 2015 in je s prva prejela kar nekaj zavrnitev. Prvotno naj bi bila zamišljena za PS Vita, Linux ter Mac a so vse 3 opcije opustili in izid igre prestavili vse do letošnjega leta. Gre za retro 8-bitno igro, ki bo vsebovala karakterje kot so Zangetsu, ki za bojevanje uporablja meč, Miriam, ki uporablja bič, Alfred – alkemist ter Gebel, ki se lahko spremeni v netopirja.

Oninaki

Gre za RPG (Role-playing game), v katerem igramo opazovalca Kagachija, ki se bori z zli pošastmi. Skozi zgodbo spoznavamo različne “Daemone”, ki imajo vsak svoja orožja in uroke. Med spopadi jih lahko menjavamo in s tem pridobimo prednost proti nasprotnikom. Igra bo izšla v poletju 2019.

Fire Emblem: Three Houses

Največje pričakovanje je požela prav ta igra, ki je bila objavljena že na E3 2018. Nintendo je razkril daljši posnetek igre, ki bo izšla 26. julija, ki bo ob enem prejela tudi posebno edicijo.

Igra je postavljena v akademijo, ki je sestavljena iz “treh hiš” kot pravi že sam naslov igre. Igralci smo v vlogi “učiteljev” hiš Black Eagles, Blue Lions in Golden Deer, ki imajo vsak svoje sposobnosti. Študentom pomagamo pri učenju veščin, ki nam pomagaju pri bojih.

Tetris 99

Kot že naslov pove gre za igro Tetris znano retro igro v kateri izpodbijamo vrstice z različnimi oblikami. Številka 99 poleg imena pa predstavlja 99 igralcev, ki se med seboj spopadejo v igri Tetris. Gre za Battle Royale zvrst igre, ki je popularen v tem času igranja iger. Tetris 99 je povsem zastonjski in je igralcem že na voljo!

Deltarune

Prvi del nadaljevanja igre UNDERTALE, ki je prejela kar nekaj nagrad za igro leta na različnih konvencijah. Prvi del oz. chapter bo na voljo vsem igralcem (28. februar), medtem ko bodo nadaljni deli plačljivi.

Hellblade: Senua’s Sacrifice

Eno boljših iger leta 2017 bo možno igrati tudi na Switchu, saj jo bo možno igrati že v tej pomladi. Gre za igro v kateri se bojujemo kot Ninja in se spopadamo z različnimi stvori. Veliko podatkov na Nintendo Directu včeraj nismo dobili, zato so lahko pričakovanja malo manjša.

Final Fantasy 9 and Final Fantasy 7

Svetovno znana uspešnica Final Fantasy prihaja tudi na Nintendo Switch. Sedma različica bo na voljo ob koncu marca, medtem ko so 9. del že izdali po Nintendo Directu in stane 21$.

The Legend Of Zelda: Link’s Awakening

Kot zadnja, omembe vredna novost na Switchu je Zelda, ki bo prejela prenovitev igre za Switch. Link’s Awakening sega vse do leta 1993, ko je bila predstavljena za Game Boy. Veliko informacij o prenovitvi igre nismo dobili, smo pa dobili trailer, ki prikazuje prenovljeno grafiko in še več!

Objava Nintendo je predstavil nov Battle Royale! se je najprej pojavila na HOPsi.

Igra o kateri bo definitivno govora je Fire Emblem: Three Houses, ki je bila predstavljena na E3 v letu 2018. Takrat so razvijalci igro napovedali za pomlad 2019, ki pa se neizbežno bliža. Gre za taktično igro z različnimi rolami karakterjev. Čaka nas obilica questov, kjer se bomo mečevali z različnimi heroji in potovali skozi zanimivo zgodbo. Izšla naj bi tudi posebna edicija igre, kjer naj bi poleg igri dobili tudi pravi meč (a to so le ugibanja).

Polek omenjene igre se omenjajo tudi nekateri naslovi, ki naj bi jih Nintendo prenesel tudi na Switch. To so igre kot so Pikmin 3, Assassin’s Creed III, za pričakovati pa ne gre kakšnih novih Mario Kart iger.

Nintendo Direct je tudi odlična priložnost za rekordno uspešnico Super Smash Bros, saj naj bi naznanili tudi kakšnega novega karakterja, predvsem se govori o Travisu Touchdownu iz igre No More Heroes.

Za vse uporabnike Nintendo 3DS-a, bo najbrž tudi prvi letošnji Nintendo Direct manjše razočaranje, saj večjih novosti ni za pričakovati. Znan ne bo tudi datum igre Metroid Prime 4, saj so razvijalci sporočili, da bodo igro začeli razvijati z nule, saj dosedanje delo ni ustrezalo njihovim standardom.

Ne zamudite torej Nintendovih novic in njihovih planov za letošnje leto!

Objava Kaj nam je Nintendo pripravil letos? se je najprej pojavila na HOPsi.

Če v modernih časih kraljujejo večigralske battle royale igre, so takrat igričarske prestole zavzemale bogate, cRPG igre tipa Baldur’s Gate in Planescape Torment.

Te so bile največji razlog, da so konzolni bratje ljubosumno pogledovali bež namiznim škatlicam in sedaj, 20 let kasneje, bodo tudi oni dobili svojo dozo starošolske zabave.

Razvijalec Beamdog ter založnik Skybound Games sta namreč oznanila prihod vseh teh starejših naslovov na konzole, ne ve pa se še, točno katere bodo prejele to bogato zbirko.

Predelavo bodo doživeli naslovi Baldur’s Gate, Planescape Torment, Neverwinter Nights, Baldur’s Gate 2 ter Icewind Dale.

Vse igre bodo izšle pod imenom Enhanced Edition in te moderne inačice so v preteklosti že izšle za PC ter mobilne naprave.

Zanimivo bo videti, kako bodo poskrbeli za nadzorno shemo, saj te igre vsebujejo ogromno urokov in posebnih sposobnosti, ki so včasih težavne za nadzorovanje že na miški, igralni plošček pa bo še tolikšna večja zagata.

Datum zida še čakamo, ve se zaenkrat samo, da se bo to zgodilo enkrat v 2019.

Objava Klasični RPG-ji Baldur’s Gate, Planescape Torment in Neverwinter Nights prihajajo na konzole se je najprej pojavila na HOPsi.

Vsi, ki si lastite konzolo, boste lahko kmalu igrali Legacy of the Duelist: Link Evolution. V sami igri se bomo borili proti klasičnim karakterjem iz risanke, seveda pa se bomo lahko borili tudi proti drugim igralcem.

Trenutno je Legacy of the Duelist: Link Evolution že na voljo za PC, XB1 in PS4, a lepo je videti, da razvijalci ne pozabljajo na še eno zelo priljubljeno konzolo.

Žal datuma izida še ne vemo, bomo pa zagotovo kaj več izvedeli 21. februarja.

Objava Yu-Gi-Oh Legacy of the Duelist: Link Evolution prihaja na Nintendo Switch se je najprej pojavila na HOPsi.

Do zbirke iger lahko dostopajo samo tisti, ki imajo zakupljeno Nintendo Switch Online naročnino, ta pa nam prinese veliko količino starih iger, s katerimi smo zrasli.

Tokrat sta v knjižnico prišli Super Mario Bros 2 in Kirby’s Adventure, igrali pa jih bomo lahko šele 13. februarja.

Lepo je videti, da so se pri Nintendu odločili ta oživljanje starejših iger, saj bodo s tem definitivno privabili starejšo populacijo do igranja iger, ker je prav nostalgija in obujanje spominov tisto, zaradi katerih se stari dinozavri včasih odločimo za ponovno igranje.

Objava Nintendo naznanil še dva naslova za knjižnico NES se je najprej pojavila na HOPsi.

Objavili so razvijalski update, ki bo prišel 6. februarja v “ponovno rojeno” igro Sea of Thieves. Ta je ob izidu požela veliko pohval, a je nato igra kar nekako umrla. Za preporod igre je predvsem zaslužen Twitch, na katerem si dnevno igro ogleda nekaj sto tisoč gledalcev.

V posodobitvi želijo igralce spodbuditi predvsem v bližje spopade in igro obrniti stran od streljanja. Več informacij o posodbitvah pa bomo pridobili naslednji teden.

Objava Sea of Thieves bo omogočal cross-play se je najprej pojavila na HOPsi.

Zaprta beta, imenovana VIP demo, se bo začela 25. januarja za vse tiste, ki ste igro prednaročili.

Za odprto beto pa bo potrebno še malce počakati in sicer do 1. februarja. Na konzolah je velikost igre približno 22 GB, medtem ko na osebnih računalnikih demo tehta kar 43 GB. Verjetno se bo velikost še povečala s časom, tako da lahko malce počistite svoje SSD diske.

Za prednaložitev igre na osebnih računalnikih potrebujete platformo Origin, kjer najdete Anthem in kliknete gumb “Try it first”, tako pridobite vse kar potrebujete. Na konzolah napišite v iskalnik trgovine ključno besedo Anthem Demo in tako pridobite svojo dostop.

Anthem je zelo pričakovana igra s strani razvijalca Bioware in založnika EA. Gre za tretje-osebno RPG strelsko igro, ki se lahko primerja z The Division ali Destiny.

Igra bo na voljo za PC, PS4 in XB1 22. februarja 2019.

Objava Anthem: zasebna beta se bo začela 25. januarja, na voljo nov napovednik se je najprej pojavila na HOPsi.

Igra bo izšla za PC, Xbox One, PlayStation 4 in tudi Nintendo Switch, kar pomeni, da bo omogočila tudi navzkrižno igranje oz. “crossplay” med konzolami in mogoče celo med osebnimi računalniki in konzolami.

Žal pa bo to lastnost Mortal Kombat 11 pridobil nekoliko kasneje po izidu.

Tukaj si lahko ogledate napovednik za prihajajoči Mortal Kombat 11, kjer ponovno ne bo manjkalo lomljenja kosti in razbijanja glav.

Objava Mortal Kombat 11 bo omogočal navzkrižno igranje se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvijalci pravijo, da je cilj igre pobiti in uničiti vse in iz samega napovednika lahko vidimo prav to.

Celoten koncept igre je postavljen na otok, kjer se je ustavil čas 90 let po hudi nezgodi. Kot igralec bomo prepuščeni mračni avanturi, kjer bomo morali pobegniti, a pri temu veliko tvegati in se odločati.

Temelji igre so raziskovanje, bojevanje, preživetje, nabiranje, rokodelstvo in stopnjevanje. Kar seveda ne velja za tipično ARPG igro kot jih poznamo do sedaj (Diablo, Path of Exile, Grim Dawn).

Dysmantle bo izšel proti koncu leta 2019 za osebne računalnike in prav tako tudi za konzole, v mislih imajo tudi Nintendo Switch.

Objava Dysmantle: igra za vse privržence ARPG žanra se je najprej pojavila na HOPsi.