Zato smo se lansko in predlansko leto posluževali razvrščanja po žanrih. A glede na odziv smo se za letos odločili, da sistem spremenimo in namesto ločenega uvrščanja vse združimo v eno samo veliko listo, ki bo zavzemala najboljše igre leta. Da pa seznam ne bo predolg, smo video razdelili na dva dela. Tako si bomo tu ogledali današnji video, ki obsega prvi del top iger, katere smo lahko preigravali v 2018.

Objava Najboljših 20 iger v letu 2018 – 2. del (10-1) se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato smo se lansko in predlansko leto posluževali razvrščanja po žanrih. A glede na odziv smo se za letos odločili, da sistem spremenimo in namesto ločenega uvrščanja vse združimo v eno samo veliko listo, ki bo zavzemala najboljše igre leta. Da pa seznam ne bo predolg, smo video razdelili na dva dela. Tako si bomo tu ogledali današnji video, ki obsega prvi del top iger, katere smo lahko preigravali v 2018.

Objava Najboljših 20 iger v letu 2018 – 1. del (20-11) se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – November 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – Oktober 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

V drugem GAMINGsi podkastu smo spregovorili o dogodku Na Meji Nevidnega 2018 ter na hitro omenili tudi e-Šport, se pogovarjali o najboljših igrah v drugi četrtini tega leta, tudi Fortnite crossplay je imel svojih par minut, skupaj z našim dogodkom Gaming Brez Izgovorov 2, ki bo 13. 10. v Kranju. Vse smo zaključili s temo o naših najbolj pričakovanih igrah v tem tednu (z zamudo).

Zaradi velikega povpraševanja lahko sedaj poslušate ali snamete tudi mp3 različico: https://soundcloud.com/eigresi-slovenija/gamingsi-podcast-2

Objava GAMINGsi Podkast #2 | NMN 2018, nove igre, Gaming Brez Izgovorov | se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava GAMINGsi Podcast #1 | Top igre 2018 in sestavljanje računalnikov | se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – September 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – Avgust 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Objava Najbolj pričakovane igre – Julij 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno to ti bodo pri Quantic Dream dostavili. Gre za priznan francoski razvojni studio, ki je svoja vrata odprl že daljnega leta 1996. Od takrat so izdelali kar nekaj zapomljivih naslovov, vsi pa so narativne narave. Med njimi najdemo vse, od legendarnih Fahrenheit in Heavy Rain do popularnega BEYOND: Two Souls. Z razvojem Detroit: Become Human so pričeli že v letu 2013, kar pomeni skoraj 5 let razvoja. Vsekakor je bilo vredno počakati.

Razvojna ekipa: Quantic Dream
Založnik: Sony Computer Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 25. 05. 2018
Cena: 69.99 €

Zvrst: Narativna avantura

Video opis

Kot bi zatisnil oči in se že v naslednjem trenutku znašel v Detroitu, industrijskem mestu, ki je bilo v našem času v zatonu, a se v Detroit: Become Human prelevi v oazo, prepredeno z inteligentnimi, vendar programsko omejenimi roboti – Androidi. Ljudje priložnost hipoma izrabimo in mukotrpno težaško delo prenesemo na poceni železje, človeku podobne mehanske kreature z napredno umetno pametjo. Zveni kot idiličen svet, a bi ga bilo bolje opisati kot zatišje pred nevihto. Postavljen boš v čas ponovnih družbenih prelomov, dobesedno, in kaj kmalu lahko pred vrati podoživiš oktobrsko revolucijo, le da bo tokrat krivda tvoja. Ne preostane ti drugega kot vprašanje, kako se je vse skupaj začelo.

Razvijalci so vsekakor vedeli, kako se zadeve lotiti. Že osrednji meni v trenutku pritegne pogled. Običajno mu ne bi namenil preveč pozornosti, ampak tokrat temu ni bilo tako. Pozornost upravičeno pritegne čedna robotkinja, ki je nepričakovana osvežitev, ko se boš vedno znova vračal v imaginarni svet. Kot odlična se je izkazala odločitev, da so njene reakcije in mimika obraza odraz tvojih odločitev med igranjem. Tako bo imitirala širok spekter čustev, od jeze, razočaranja do veselja in prestrašenosti, lahko pa jo tudi izgubiš iz vidika.

Ali to pomeni, da je naslov primeren za vsakogar? Če obožuješ neprestano akcijo in sovražiš interaktivne filmčke, pojdi naprej, saj v tem svetu ne boš našel potešitve. Pa nikakor ne gre za slab naslov, ravno nasprotno. Vse, kar mora, opravi z odliko, imej pa v mislih, da ne gre za nov Uncharted ali Last of Us (kar se igranosti tiče). Last of Us ima odlično tiholazništvo in zna pritisniti na igralčeva čustva, Uncharted občutek mističnosti, sproščenosti in akcije, Detroit: Become Human pa osupljivo zgodbo in odločitve, ki štejejo. Čeprav imajo kar nekaj skupnih smernic, kot so mična grafična podoba, dobra zgodba in linearnost, boš v vsaki izmed njih užival na svojstven način. V Detroit Become Human bo večino časa treba preživeti med interaktivnimi sekvencami, dejansko premikanje lika bo v glavnem služilo zgolj občasnim interakcijam z zanimivimi točkami, večinoma pa pohajkovanju od filmčka do QTE (v poljubnem vrstnem redu). Interaktivni špili so v zadnjem času v vzponu, kar je nakazal že, ne najuspešnejši Quantum Break. Lahko rečem, da jo bodo z lahkoto osvojili tudi igralci, ki sicer ne pripadajo kasti igričarjev (aka clueless gamer), saj je igralni koncept preprost, nenazadnje smo v interaktivnem filmu.

Tukaj ciljam na silno podobnost tistemu iz Heavy Rain. Zgodbo boš doživljal skozi oči treh protagonistov, Kare, Markusa in Connora, kjer bo vsak izmed njih odigral svojo vlogo v bližajočem se spektaklu. Čeprav so njihove zgodbe prepletene, je vsaka po sebi ločena dogodivščina, ki jo povezava vseh treh zornih kotov naredi smiselno. Ker gre za Androide ima vsak med njimi sebi lastne značilnosti in posebne zmožnosti. Kot bi združili ljubeznivo mati, Fidel Castra in Sherlock Holmesa. Osebno me je najbolj pritegnil Connor, ki se je vsaj v mojem preigranju odlično ujel z, odlično odigranim, detektivom Hankom, ta je v mojih očeh tudi najbolj vpadljiva oseba v celotni igri. Njun medsebojni odnos je ravcata poslastica, mešanica nezaupanja, humorja in prijateljstva. Pravilno tempiranje in občutek minljivosti, kjer bo le ena napačna odločitev junačka poslala na večna smetišča. Prav si slišal, tudi glavni liki lahko umrejo in v tem primeru se zgodba nadaljuje brez njih (dokler jih seveda ne zmanjka).

Na račun močne zgodbe si tudi v Detroit: Become Human prikovan na linearne tirnice. Ne morem sicer reči, da ne dopušča niti malo svobode in osnovnega raziskovanja. Zlasti pri slednjem boš vedno čutil omejenost, kot da si na tisto mesto zašel zgolj, ker ti je igra to dovolila. Nič drastičnega, pohajkovanje je namreč večinoma postranskega pomena.

Tudi animacije in mimika obraza so preprosto fantastični. Za njihov zajem je bila uporabljena (motion capture) tehnologija, katere dosežke smo lahko videli že v nekaj naslovih. Animacije so praktično posnetki človeškega igralca, temu primerna pa je končna kakovost. Dobra primera sta L.A. Noire in Hellblade: Senua’s Sacrifice. Če jih primerjamo s surovo Mass Effect Andromenda, lahko kaj hitro ugotovimo, čemu bomo Andromendo zasmehovali še mnogo let. Že res, da je v tovrstnih naslovih to opravilo nekoliko lažje kot v God of War ali GTA 5 (igrah z odprtim svetom in mnogo liki), je pa še vedno zavidanja vreden dosežek.

Življenje greni nerodnega premikanja in obstoj nevidnih zidov, ki jih boš srečaval kar pogosto. Pričakovano (vendar ne upravičeno), saj fokus igre nikoli ni bil na tem področju, zato so toliko bolj zanimive odločitve, ki jih sprejemaš tako med dialogi kot dejanji. Vse skupaj je razvejano tako daleč, da v prvem preigranju nekaterih območij sploh ne boš obiskal.

Ne morem se otresti občutka, da bi vsaj v nekaterih dialogih lahko dodali dodatno možnost, da niti ne načenjam, kako bi bilo, če bi lahko odgovore vpisovali sami. Do te točke bo preteklo še kar nekaj vode.

Kljub naštetim nerodnostim, dialogi dihajo in sodijo med najboljše, ki sem jih kadar koli slišal ali prebral. Njihova uglasitev v celoti je pričakovana, ampak hkrati ni prisiljena, kjer bi bila sama sebi namen. Ob tem nočem delati krivice preostalim komponentam igre, saj so na nivoju, vendar na tem področju kombinacija preprosto zablesti. Pravzaprav v celi igri nisem našel ene slabe glasovne upodobitve. Morda se sliši pretirano, ampak Detroit: Become Human je za preostale narativne avanture lestvico postavil zelo visoko.

Svoje doda tudi nadnaravna glasbena podlaga, ki so jo zaupali trem skladateljem. Vsak izmed njih je prevzel glasbo za enega izmed protagonistov in jim jo značajsko prilagodil. Vseskozi se prilagaja in v akcijskih trenutkih postane glasna in udarna, a hkrati tišja in počasnejša ob resnejših samoodločitvah. Odličen skupek, ki doda svoj pečat k igralni izkušnji in je odlično tempiran. Pri poslušanju te znajo spreletavati mravljinci.

Grafična podoba v tovrstnih naslovih ni bistvena, pa je zaradi tega slaba? Definitivno gre za najlepšo žanrsko igro, ki preseže Until Dawn (sicer ni popolna pripadnica tega žanra) in Beyond Two Souls ter The Council. Mimika obraza je svetlobna leta boljša od Mass Effect Andromenda, pa tudi drugače izjemno pritegne z dovršeno grafično podobo, ki ji slike v prispevku delajo krivico. Tako sem se nemalokrat zalotil, ko sem namesto napredovanja v naslednjo stopnjo zgolj pohajkoval naokoli in si ogledoval okolico.

Največja pomanjkljivost je definitivno pomanjkanje globlje igranosti, na kar so nekateri igralci opozarjali (slutnje) že pred samim izidom. Celota temelji na odločitvah in QTE sekvencah, kot je značilno. Na tem področju sem ostal nepotešen, saj ponovno nismo uspeli preskočiti ovire, ki je prisotna že od samih začetkov. Že res, da se lahko po vsaki sekvenci omejeno sprehajaš med iskanjem ključnih točk, ampak dejansko upravljanje likov služi izključno temu, premikanju od točke A do točke B. Tudi vsi akcijski deli so prepredeni s QTE, in če misliš, da lahko koga ustreliš ali potolčeš zunaj le teh, se presneto motiš.

Brez napak ni niti zgodba. Odločitve so občasno preveč enosmerne, kot vemo so junaštva v napačnih trenutkih v stvarnosti kaj hitro kaznovana. Temu večinoma igra sledi, mi pa iz misli ne uide vsaj nekaj prizorov, kjer bi zadevo lahko izpeljali drugače. Občutek minljivosti je kljub temu prisoten in boš vedno znova premislil, kako sprejeti najboljše poteze. Utopija, da so duši najbližje rešitve tudi najmodrejše, tokrat ne velja.

Marsikdo zna sovražito držanje za roko, ki je prisotno v celi dogodivščini. Lahko bi rekel, da je očitno, ampak vsaj zame ni bilo pretirano moteče. V ozadju že slišim Borisa: “To je čisto preveč pocukrano!” in izjava bi bila na mestu.

Delovala je presenetljivo gladko, z izjemo ene ali dveh instanc (presneti krilosralci), na mojem že dve leti starem PS4 Slim. Doživel nisem niti enega sesutja, kar je za 20-urno avanturo lep dosežek. Hrošči so bili izjemno redki, med sekvencami sem opazil zgolj enega, ko je pištola izginila iz rok. Kot sem že omenil, gre za igro zaprtega tipa, zato me ni presenetilo, ko sem naletel na nekaj nevidnih zidov, ki pa od izkušnje niso odvzeli preveč.

Nikakor se nisem mogel otresti misli, da je v igro zajeta tudi kontradiktornost umetne inteligence. Pred razvojem slednje so opozarjali že največji umi trenutnega časa, kot sta nedavno preminuli Stephen Hawkings in Bill Gates. Tako se v sami igri pojavlja neskončen spor koristnosti robotov, ki po drugi strani postavlja tudi temeljno vprašanje, kako dolgo bi bili samoučljivi stroji pripravljeni služiti namenu, dodeljenem s strani stvarnikov. Katarza, ki bi naredila selekcijo in ljudi postavila v vlogo Aztekov, Inkov in Majev po tem, ko so prvič ugledali princa, belca v lesketajočem se oklepu na planjavi, prvič in poslednjič. Po drugi strani upravičen strah pred novostmi, ki pa vedno ni tehten in je zgolj odraz posameznikove podzavesti. Čeprav je na koncu več kot očitno, da so Androidi superiorni, konec koncev si bodo svobodo morda izborili v dosti krajšem času, kot je to uspelo nam samim?

Objava Detroit: Become Human – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvočni sistem, ki so mi ga tokrat poslali na test, se je na trgu znašel šele dobrih 10 dni nazaj. Govorimo seveda o Logitech G560, ki za nameček vsebuje tudi Lightsync tehnologijo in RGB LED trak. Najbrž že veste, da nisem oboževalec “baročnega” kiča in tiščanja osvetljave na vsako računalniško komponento ali dodatek, saj dajem kvaliteto (v tem primeru zvoka) pred izgled. Vendar bom svoje misli na to temo prihranil za kakšno kolumno.

Nesporno je, da so s tem v RGB produkt dodali nov igričarski segment, ki zna marsikoga navdušiti. Preden razrešimo to dilemo, bi rad delil svojo uporabniško izkušnjo med dvotedensko uporabo.

Tehnične specifikacije

– Jakost W (maksimalna): 240 W
– Bluetooth 4.1 podpora (do 25 m)
– Frekvenčni razpon: 40 Hz–18 KHz
– Max SPL: 97 dB@426 B
– Občutljivost: 84 dB@1 m/1 w
– Impedanca: > 10K Om
– Vrsta povezave: USB, 3.5 mm, bluetooth
– Vrsta zvočnikov: 2.1
– Velikost notranjega zvočnika:
Satelitska: 63.5 mm
Nizkotonec: 165 mm
– Dolžina kablov: 2.2–2.5 m

Izgled in dizajn

Gre za sistem 2.1 zvočnikov, ki ga sestavljata dva satelita in nizkotonec, ki skrbi za nizke frekvence. Oblikovno bi ju najlažje opisal kot ležeči hruški, ki nista niti pretirano veliki niti pretirano mali, lahko bi rekli ravno pravšnji. Sama oblika se je izkazala za praktično, saj sta stabilna, stilski višek pa je dobro izkoriščen za notranjo osvetljavo. Podpiram odločitev za črno mat barvo, saj se tako na njih ne bo že na 10 km svetil vsak odtis ali praska. Sicer je izdelava primerna ceni in je dobra, vendar ne spektakularna. Ob prej omenjeni barvi so spredaj prevlečeni s črno tkanino, na enem pa je izpisan še model in seveda logotip. Vsakega sestavljata po dve svetlobni območji. Eno se nahaja na zadku, drugo pa znotraj oboka.

Na vrhu desnega zvočnika se nahajajo trije gumbi. Plus in minus sta namenjena višanju in nižanju intenzitete, tisti z oznako G pa služi kot makro za izvrševanju nastavitev, ki se jih da predhodno nastaviti v Logitech Gaming Software. Primarno je njegova naloga spreminjanje jakosti osvetljave. Da ne bi ponovili moje napake, ko sem 10 minut tuhtal, kje se sistem sploh prižge, se na zadku desnega zvočnika nahajata dva gumba :). Eden služi vžigu, drugi povezavi preko bluetootha, in pozabili niso niti na 3.5 mm priklop za slušalke. Škoda, da ni dodan še vtič za mikrofon, saj so zvočniki konec koncev namenjeni gejmerjem in večina nas na slušalkah najpogosteje uporablja prav tega. Ampak to je le manjša pripomba.

Kot sem že dejal, je celoten sistem stilsko lepo oblikovan, črna barva pa poskrbi, da ne izstopa niti, če osvetlitve ne želite uporabljati. Čeprav v tem primeru ne vidim smiselnosti nakupa slednjega, saj je osvetljava eden izmed glavnih prodajnih atributov.

Tudi nizkotonec nima nadzemeljske oblike. Gre za običajno, nevpadljivo črno škatlo dimenzij 40×40 cm, ki je edini del kompleta brez LED diod. Kar je tudi razumljivo, saj bo pri večini končal na tleh ali pa vsaj v zaprašenem in temačnem delu sobe, kjer nikdar več ne bo ugledal dnevne svetlobe #SUBWOOFERRESCUE.

Celoten sistem je na računalnik povezan z USB kablom. Zvočnika sta priključena ločeno na nizkotonec preko DB9 priključkov. Oba sta obarvana, tako da bi ju tudi briljanten Forrest tekač znal pravilno priključiti v prvem poizkusu. Desni je moder, levi pa črn, razlikujeta pa se tudi oblikovno. Zraven na zadnji del sodi še vgrajen napajalni kabel, kjer se na drugi strani nahaja tanek priklop.

Zvok

Že res, da nekateri neizmerno uživate v poslušanju glasne glasbe ali pa preprosto želite prestrašiti sosede ob grotesknih pokih granat v majčkenih bojiščih Call of Duty WW2. Tega vam ne morem zameriti, vendar, v kolikor ne želite končati kot Ray Johnnie, glasnost pred uporabo vseeno znižajte na 0, saj so zvočniki že pri nižjih nastavitvah precej glasni. Logitech je na strani navedel, da dosegajo frekvenčni razpon med 40 Hz na nižji in 18 kHz na višji ravni. Sam sem jih le redko pognal preko glasnosti 12 in raje si niti ne predstavljam, kaj bi počeli priviti do konca. Me pa je kar nekoliko zmotil tudi velik razkorak med 0 in 2, saj zvočniki iz brezglasnega stanja v trenutku preidejo v, vsaj zame, območje normalne glasnosti. Naslednji koraki so pričakovano manjši, ampak vsaj osebno bi želel imeti na voljo vsaj še dve glasnostni nastavitvi na nižji ravni. In tukaj se skriva manjša zanka, ko se ob uporabi telefona in bluetootha situacija odvije malo drugače in se postopoma zateguje …

Kot sem že povedal, pred prvo uporabo glasnost spustite na 0 in šele nato zaženite poljubno glasbo in nastavitev prilagodite. V nasprotnem primeru lahko pride tudi do poškodb sluha. Ta 240 W sistem zmore proizvajati decibele hitreje od Walterjevih metamfetaminov. Če sem se pri nastavitvi 12 v Killing Floor 2 sam počutil kot na bojišču, se je pri 35 sredi Normandije znašla celotna vas in malo je manjkalo, da se pred vrati ni znašla nacionalna garda, če nekoliko parafraziram.

Visoki toni so natančni, srednji, kjer se znajde večina vokalov, so zveneči in balansirani, kar pomeni, da niso potisnjeni v ospredje. Vendar je bas vseskozi močan in več kot očitno je, da so zvočniki prvovrstno namenjeni igričarjem, in ne avdiofilom. Celo zame je znotraj prednastavljenih nastavitev bas skoraj premočan, kar je bilo najbolj opazno ob poslušanju glasbe. Se pa je situacija popolnoma spremenila, ko sem se znašel v peščenem viharju, vrtincu bitke v puščavskih bitkah dobro poznane Battlefield 1. Pokanje granat in prdcev mrtvih vojakov še nikoli ni bilo tako blagodejno in hkrati premešano v zabavno-smrdečo izkušnjo, če se preveč vživiš ali pa na previsoki glasnosti zraven tebe poči tankovski izstrelek.

Osvetljava

Navdušila me je tudi Logitech programska oprema, ki omogoča tako kalibracijo zvoka kot tudi nastavitev same osvetljave. Na voljo je več barvnih kombinacij, vse od samostojnih barv, dihanja, ciklov, adaptiranja glede na dele zaslona … in shranjevanje posameznih profilov v makrote, med katerimi ob igranju preskakujete s tipko G. V kolikor si lastite več Logitech G izdelkov, lahko za še bolj pristno doživetje vse naprave med seboj barvno sinhronizirate preko Lightsync tehnologije in se podate v disko-baletno potepanje po planjavah želene igre.

V opustošenem Stalingradu vas bo sistem spravljal v obup, ko se bo bela stena združila z bojiščem in ob vsakem zadetku postajala bolj rdeča … Sovražim te, hvala. Sistem bo preko večconske osvetlitve hkrati prilagajal barve z zaslonom, po drugi strani pa tudi jasno prikazal stanje vašega vojačka, ki bo ob višku rdeče barve zadnjič in za vedno zatisnil oči.

Žal je trenutno podprtih le nekaj bolj igranih iger, kjer se sistem najbolj razživi. Mednje sodijo Battlefield 1, Dota 2, GTA 5, CS GO, Killing Floors 2, Fortnite in Warhammer: Total War 2. Najbrž sem katero izpustil, zato za ažurne podatke odjadrajte na uradno stran zvočnega sistema, kjer bodo postopoma dodajali podprte igre.

Zvočni sistem me je poizkušal posesati vase z resnično popestrenim vzdušjem med samim igranjem. Odlična ideja je vgrajen bluetooth, ki omogoča parjenje tudi s pametnimi telefoni. Zgolj pritisk na gumb in želena pesem bo prekinila plinske izpuste mrtvakov, ki si jih ravnokar stal življenja. Parjenje je preprosto tudi za tehnične alfabete, saj pritisk na prav gumb reši vse težave. In modrozobec delo opravi, kot se šika. Čeprav živim v razmeroma veliki hiši, sem med skladbami lahko preskakoval tudi iz nižjega nadstropja oz. oddaljenosti do 15vm (oz. 25 m v odprtih območjih), kar bo zadostilo potrebe večine populacije, razen če imate pod bajto skrit Batcave, ampak potem si najbrž lahko omislite boljše in močnejše zvočnike.

Objava Test zvočnega sistema – Logitech G560 Gaming Speakers se je najprej pojavila na HOPsi.

Lestvica:

VI. Steel Division: Normandy 44

Steel Division prične lestvico kot trdoživa taktična simulacija druge svetovne vojne, ki bi lahko prišla višje, a ji manjka več manjših izboljšav na različnih področjih. Vsebuje obširno enoigralsko kampanjo, realistične vojaške taktike in enote ter solidno grafično podobo, ki vse dobro poveže v celoto. A z zanašanjem na realizem nekoliko da na stran zabavnost, kar je vidno sploh v večigralstvu, in to je od izida izgubilo že precejšen del igralne baze. Dodatek Second Wave je sicer prinesel nekoliko svežine in par potrebnih popravkov, a še vedno igro pesti domina efekt, kjer je vsak vojščak vreden svoje teže v zlatu in se ob pričetku izgubljanja proti kolikor toliko sposobnemu nasprotnemu poveljniku hitro znajdeš v klavnici. Tako je Steel Division: Normandy 44 namenjen predvsem zapriseženim strategistom, ki uživajo v mikroupravljanju enot, natančnim nadzorom in visoko težavnostjo. V zameno pa nudi inovativen pristop do že ustanovljene formule in realističen stil igranja, kjer se preznojeni deci v odlični grafični zasnovi tolčejo med seboj. Vsekakor vas igra ne bo pustila na cedilu, v kolikor ste vsaj malo taktično nadarjeni.

V. SpellForce 3

Na petem mestu se je znašla nova iteracija serije Spellforce, vsem dobro znana mešanice strategije in igranja vlog, ki že dobro desetletje ni dobila vrednega nadaljevanja odličnega prvega dela. Spellforce 3 sledi koreninam in je namenjena predvsem oboževalcem starejših predstavnikov, čeprav dobrodošlo v svoje oprsje sprejme tudi te, ki jim zasnova ni znana. Kljub občasnim težavam v skripti in izvedbi se lahko pohvali z odlično, vsebinsko bogato kampanjo, ki jo lahko uživate sami ali s kolegi v sodelovalnem načinu. Resda je igra krvavo potrebovala dobro zgodbo in posledično kampanjo, saj z izjemo te vsebuje le nespektakularen način samostojnih bitk, ki nikogar ne bo vrgel na tazadnjo. A z izjemno grafično podobo, prekrasnim, ročno ustvarjenim in bogatim svetom ter zanimivo, na desetine ur dolgo zgodbo z znanim glasom Douga Cockla, glasovnega darovalca Geralta na čelu, boste lahko spregledali tudi občasne hrošče in sesutja. Vsekakor Spellforce 3 vsebuje marsikaj za oboževalce obeh kombiniranih žanrov in zagotavljam vam, da ne boste razočarani, če ji daste priložnost.

IV. Battle Brothers

Iz višje proračunske smo se sedaj prestavili na povsem neodvisno sceno, kjer vladajo najemniške skupine, banditi in fantazijske pošasti. V kolikor niste gledali našega predogleda, bom še enkrat oznanil, da je bil Battle Brothers moja najljubša potezna strategija tega leta, s tematiko in izvedbo na način, kot je bil ta v Mount&Blade. Je še ena igra, ki je letos izšla iz Zgodnjega Dostopa, skrit dragulj, ki ga je veliko ljudi spregledalo in ga nisem zasledil na nobeni lestvici najboljših naslovov v tem letu. Prav zabavno je igrati in gledati skupino lenuhov, ki z znojem in premagovanjem neznanskih možnosti rastejo v legendarne bojevnike, preko taktičnega igranja s skrbnim načrtovanjem in prilagajanjem glede na nasprotnike in trenutno stanje. A ne odjokati na forum, ko mrtvak najljubšemu bojevniku po sreči v enem udarcu odrobi glavo, saj to še ne pomeni konca. Kar umre, nikoli ne ostane mrtvo, sploh, če je blizu kakšen skrunitelj, ki bo prej zvestega plačanca spremenil v lastnega bojevnika. Sicer je ob izidu Battle Brothers naletel na grenak priokus, z napovedmi nadaljnjega razvoja ter navidezni opustitvi s strani razvijalcev kljub predhodnim obljubam o vključitvi raznih mehanik in razširitvi obstoječih. A kmalu za tem so izdali zastonjski dodatek, ki je pomiril lastnike igre in se hkrati zavezali, da bodo igro s popravki podpirali še naprej, čeprav bodo več pozornosti dali naslednjemu projektu.

Več o igri.

III. Endless Space 2

II. Dungeons III

Ponovitev popularnosti originalnega Dungeon Keeperja je bila zadnja leta pogosta tematika v igrah, kot so War for the Overworld, Impire in nenazadnje Dungeons, razvojnega studia Realmforge Studios, ki je letos dobila tretjo iteracijo. Omenjena serija se je tekom let počasi širila, pridobivala zanimive novosti, največja je zagotovo obisk površja in vključitev RPG-mehanik v kombinacijo branjenja in razvoja baze. S tretjo igro večjih novosti glede igranosti ni, a serija je prejela več polirne paste kot nov Ferrari. Gre torej še vedno za stilsko identično igro, z večimenskim zlom, ki se s pomočjo temne vilinke Thalya in zlobnih sil preko humorja polnih dogodivščin v kombinaciji RPG in strategije skuša dokopati do novega ozemlja. Kako pa mu gre tokrat? Glede na našo uvrstitev, lahko rečemo, da kar dobro. Osrčje igre še vedno ostaja humor, ki gleda preko, ne glede na to, kam obrneš oči. Več referenc leti na znane serije, kot so Lord of the Rings, Game of Thrones, World of Warcraft in nešteto drugih. Pravzaprav Dungeons 3 občasno nažira s prenatrpanostjo humorja in ponavljajočim se rušenjem četrtega zida, a ne glede na to, gre za neuradno nadaljevanje, ki se močno približa šarmu originalnega Dungeon Keeperja. Kljub par napakam in slabim uporabniškim vmesnikom s prevelikimi ikonami predstavlja zasvojljivo igralno formulo, bolj spolirano kot kadarkoli prej.

I. Total War: Warhammer II

Pa ga imamo, in kakšna zmaga je to. Za najboljšo letošnjo strategijo smo zasluženo izbrali Total War: Warhammer 2, nadaljevanje dobro sprejete istoimenske fantazijske serije. Le kdo še ni slišal za epsko nadaljevanko globalnega konflikta, kjer različne frakcije kot figure na ogromni plošči bijejo bitke v čast nevidnemu bajeslovnemu bitju. Je velik korak naprej za celotno serijo, ki je vzel najboljše iz prejšnjega dela ter posledično vseh Total War iger ter dodal malo goro izboljšav. Težavnost in zanimivost je večja kot kadar koli prej in z novim igralnim ciljem ter modifikacijami, jo bomo lahko igrali še dolgo časa, sploh po zaslugi novega igralnega načina, kjer se lahko v združenem starem in novem svetu borite za nadvlado. Nove rase so zanimive in raznolike, stare so sicer še vedno skoraj enake, ampak veliko pripomorejo h globini in raznolikemu bojevanju. Gre osnovno še vedno za relativno isto stvar? Ja, velika večina stvari je povsem identičnih, kar ni nobeno presenečenje. A presenetljivo je naslednik poln majhnih popravkov, kar pokaže, da Creative Assembly posluša svoje kupce in aktivno dela na dostavitvi čim boljše igralne izkušnje. Rezultat je ena najboljših Total War iger doslej in ne glede na to, če ste ljubitelj strategij ali Warhammer univerzuma, jo definitivno morate preizkusiti.

Več o igri

Tu bi s strategijami končali, z lestvicami se počasi bližamo koncu, najverjetneje pa bomo izdali še eno za najslabše igre oziroma največja razočaranja leta, za več informacij spremljajte našo spletno stran in YouTube kanal, za najlažji dostop do novih videoposnetkov pa je priporočljivo, da se naročite na naš kanal. V komentarjih z nami delite, ali se z odločitvami strinjate in katere igre bi nanjo uvrstili sami. Vsi, ki naš portal redno spremljate, ste najbrž opazili, da se je število recenzij v letošnjem letu podvojilo in v 2018 bomo poizkusili podrobno opisati tudi vse najboljše igre, kar nam v preteklosti žal v celoti še ni uspelo.

Objava Najboljše strateške igre 2017 se je najprej pojavila na HOPsi.

Gre za enega izmed bolj priljubljenih žanrov, vsaj med igralci, ki iščejo adrenalin in akcijo na vsakem vogalu ali pa se želijo preizkusiti v taktičnih spopadih in realističnem boju. Pričnimo!

Lestvica:

VI. Rising Storm 2: Vietnam

Originalni Rising Storm, izpeljanka Red Orchestra: Heroes of Stalingrad založnika Tripwire, je bil nemilostljiva streljačina in ravno to se trudi biti tudi Vietnam. Morda ni ravno najbolj spolirana streljačina in zelo spominja na Day of Infamy, a je vseeno postavljena v veliko bolj zanimivo obdobje, ki je le redkokdaj pokrito s smeri razvijalcev. Le redkokatera igra uspe ustvariti tako dober občutek obupa in stresa med bojevanjem, in nasploh Rising Storm 2 uspe dostaviti vse, pomembno za uspešno večigralsko streljačino.

Več o igri.

V. Tekken 7

Tekken je priznana serija, katere zgodovina sega v leto 1995. Bandai Namco je letos ustvaril že sedmo pretepačino v seriji in za razliko od konkurenta jim je nova edicija odlično uspela. Veliko resnejša zgodba poskuša povzeti nekaj manjkajočih delov, ampak na koncu ji to sicer zaradi preresnega pristopa ne uspe preveč dobro. A ko se zasliši zvonec, se Tekken 7 zaveda svoje publike in dostavi vse, kar smo od njega pričakovali.

Več o igri.

IV. Destiny 2

Destiny 2 je ena najbolj uživanskih MMO streljačin, kar smo jih prejeli to leto. S solidno enoigralsko kampanjo, nadgradnjami napram predhodnika, odličnim bojnim sistemom in enim najboljših co-op večigralstev gre za odličen nakup za vsakega ljubitelja večigralskih streljačin, vsaj v kolikor imate par prijateljev, ki bodo z vami pohajkovali po futurističnih planetih. Na lestvici bi lahko pristala še višje, a mikrotransakcije v že tako dragem naslovu in potreben čas za odklenitev najbolj zabavnega igranja sta povzročila svoje.

III. Prey

Več o igri.

II. Wolfenstein II: The New Colossus

I. Cuphead

Cuphead je ena tistih iger, ki jih istočasno ljubiš in sovražiš. Namesto tega, da bi igralcu enostavno dala vse, kar hoče, te prisili, da za dosežke in zmage garaš. S šarmom risank izpred druge svetovne vojne ustvari nekaj unikatnega, kar moraš doživeti na lastni koži, preden lahko resnično ceniš. Težavnost je sicer povzročala težave marsikateremu kritiku iger in zaradi tega je bil kritičen sprejem mešan, a v očeh velike večine igralcev gre za odlično 2D platformščino in tudi v naših očeh je na samem vrhu letošnjih akcijskih iger.

Vse lestvica bomo poizkusili objaviti do konca leta, za več informacij spremljajte našo spletno stran. V komentarjih z nami delite ali se z lestvico strinjate in katere igre bi nanjo uvrstili sami. Vsi, ki naš portal redno spremljate ste najbrž opazili, da se je število recenzij v letošnjem letu podvojilo in v 2018 bomo poizkusili podrobno opisati tudi vse najboljše igre, kar nam v preteklosti žal v celoti še ni uspelo.

Vesel Božič vam želi ekipa Gaming.si .

Objava Najboljše igre leta 2017: Akcijske igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba
Zgodba je sestavljena iz treh delov in se dogaja v časih druge svetovne vojne. Tako smo skozi igro postavljeni v čevlje ruskega, ameriškega in dveh britanskih vojščakov. Skupno lahko preigramo 27 »misij«, ki se dogajajo v mrzli Rusiji, peščeni Severni Afriki in okupiranih obalah Normandije v Franciji.

Na začetku je naš protagonist vojak Vasili Koslov, ki je na začetku zadolžen za držanje obrambnih linij v Moskvi pred napredujočimi silami Nemčije. Kasneje se znajde v Stalingradu in tam od septembra 1942 do januarja naslednjega leta pomaga pri izrinjanju nemških sil iz te bele pokrajine.

Po bitkah v ledeno mrzli Rusiji nas igra preseli v peklensko vročo Severno Afriko, kjer skozi oči vodnika Johna Davisa, člana 7. oklepne divizije, skušamo nemškim silam z uničevanjem zalog in »municije« preprečiti nadalnje okupiranje in jih čim bolj zdesetkati. Del te zgodbe je tudi znana bitka pri El Alameinu, kjer so takratne sile prvič porazile nemški »blitzkrieg«.

Proti koncu eno-igralskega načina igre se znajdemo na obalah Normandije in se v čevljih naddesetnika Bill-a Taylor-ja, člana 2. Ranger bataljona, pridružimo ameriškim silam v bitki na Dan D, 6. junija 1944 in skupaj z ostalimi vojaki prebijemo nemške utrdbe in zavzamemo severni del Francije.

Igralnost
Igra se od prvega dela močno razlikuje, predvsem zaradi sistema obnavljajočega se stanja življenja, bojevanja z velikim številom svojih in nasprotnih vojakov, zelo realističnih zvokov bitk in seveda po grafični podobi, ki je za takratne čase zelo napredna. Uporabljamo lahko ogromno število pištol, pol-avtomatskih in avtomatskih pušk, nekajkrat pa imamo celo možnost uporabljati proti-tankovski 88 milimetrski top, proti-letalsko baterijo, v dveh »misijah« pa se znajdemo celo za volanom tanka. Če si želite skozi zaslon realistično občutiti kako je, ko vas in vašo ekipo obstreljujejo, vam svetujem, da se igre lotite kar na najvišji težavnosti, saj je šele takrat potrebno zares taktično in preudarno prestreljati svojo pot skozi misije.

Zaključek
Kot celota je Call of Duty 2 resnično odlična streljačina, ki je bila za razvijalce Infinity Warda takrat kar velika prelomnica. Kombinacija dobre bojne mehanike, zvokov, grafike in načina poteka igre nas lahko kar zasidra na stol in pred računalnikom ali konzolo naslednjih nekaj ur preživimo skupaj z vsemi temi elementi druge svetovne vojne.

Objava Pregled – Call of Duty 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Igra ima okvirno zgodbo, vendar ta med samim igranjem ni kaj preveč opazna. Na začetku se znajdemo v mestu Olympic, ki je naše dirkališče v prvem delu Underground. Našega protagonista po zmagi v dirki z Nissan Skyline-om GT-R bočno popolnoma razbije Hummer H2, ki ga vozi neznanec. Prevrtimo čas naprej za šest mesecev in znajdemo se na letališču v mestu Bayview, s ključi Nissan-a 350Z, ki nam ga posodi prijateljica Rachel Keller. Po kratki vožnji skozi mesto se znajdemo pred pomembno odločitvijo izbora prvega avtomobila in s tem začnemo s svojo misijo postati najboljši dirkač v mestu Bayview.

Torej, zakaj je bila ta igra tako posebna? Najprej lahko začnem kar s samim mestom, kjer se igra dogaja. Mesto Bayview je razdeljeno na 5 okrožij, vsako od njih pa ima značilne lastnosti resničnih predelov Združenih Držav Amerike. Mesto je precej veliko in po njem lahko prevozimo kar nekaj kilometrov preden pridemo do začetka kakšne dirke.
V dirkačini kot je Need For Speed je seveda največ poudarka pričakovati na avtomobilih in verjemite mi, od vseh, tudi kasnejših delov te franšize, ima Underground 2 največjo paleto možnosti spreminjanja in predelovanja jeklenih konjičkov. V igri lahko najdemo 32 različnih vozil, katerih večino ste lahko še pred leti kar pogosto videli na cesti. Paleta avtomobilov se razteza od Peugeota 106 pa tja do Nissan-a 350Z, Mitsubishi Lancer Evolution-a in podobnih. Kot zanimivost, v to igro so vključili tudi 3 SUV vozila, in sicer, Cadillac Escalade-a, Lincoln Navigator-ja in Hummer-ja H2.

Vsem vozilom v igri je mogoče predelati skorajda vse. Dobesedno. Na začetku so naše možnosti predelovanja dokaj omejene, saj je treba dele »odkleniti«, vendar se to dokaj hitro spremeni.
Sistem predelovanja vozil temelji na štirih različnih kategorijah; performance, body, car specialities in graphics. Vsaka od teh kategorij za naše vozilo pomeni drugi način predelovanja. Tako lahko v performance shop-u npr. predelamo vse pod »haubo«, od samega motorja, menjalnika, prenosa moči, vzmetenja pa tja do turbine in seveda vsem znanega »nitrota«.

V body shop-u lahko zamenjamo večino pločevine, prednje in zadnje odbijače, na avto nataknemo »spojler«, strešne zračnike, menjujemo platišča in še bi lahko našteval.

V car specialities shop-u najdemo bolj podrobne predelave vozila, kot so neonske luči, hidravlični sistemi vzmetenja, zvočniki in ojačevalci, ki jih damo v prtljažnik, prednje žarnice, indikatorje hitrosti itd.

V graphics shop-u lahko naš avtomobil prebarvamo, nanj nalepimo različne dizajne, prebarvamo lahko tudi platišča, izpuh in podobno.

Ko smo zaključili s predelavo naše krste na štirih kolesih se lahko lotimo dirkanja po mestu Bayview in končno postanemo najboljši voznik v mestu.
Dirke so razdeljene na več različnih kategorij, od standardnega dirkanja v krogih, sprinta (od A do B), drifta in drag-a (dirka po ravnini), do nekaj novih kategorij, ki jih spoznamo v tej igri, npr. Street X, outrun in URL.

Največji pomen je na dirkah tipa URL, ali s celimi besedami »Underground Racing League«. Gre za pokalni način tekmovanja, ki poteka na zaprtih dirkališčih ali na zaprtem delu letalske steze, s katerim se dvigamo navzogr po lestvici dirkačev.

Igra je za svoje čase zelo, zelo dolga, saj vam lahko vzame preko 50 ur igralnega časa, da jo zaključite, če bi radi končali prav vse preizkušnje pa lahko računate na vsaj 100 ur dirkanja po mestu.
Need For Speed Underground 2 je skratka zelo obsežna igra, narejena za ljubitelje hitrih avtomobilov in arkadnega stila dirkanja. O njej bi lahko razpredal še naprej, vendar svetujem, da jo, če je še niste, preizkusite kar sami in tudi vi poskušate postati najboljši voznik mesta.

Objava Pregled – Need For Speed Underground 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar smo se že vsi ob izidu Kaby Lake z nestrpnostjo ozirali v prihodnost, k prihodu AMD Ryzen procesorjev. Pred dnevi smo dočakali uradni izid in v test sem ga prejeli tudi mi. Na spletu sem zasledil veliko naslanjanja nekaterih pristašev konkurence in na obrazu se mi je izrisal podel nasmeh: “Plačujte več za manj. Nekateri ne bomo .” Čeprav so bila pričakovanja nekaterih pretirana, moram reči, da me je AMD s procesorji samimi izjemno pozitivno presenetil. Vredno je omeniti, da so zaenkrat izdali zgolj višji segment procesorjev za domačo rabo in delovne postaje.

Dovolj nakladanja, poglejmo, za katerimi procesorji se je vredno ozreti.

Za pisarniško rabo (do 50€)

V tej kategoriji bom izbiral procesor, ki je dovolj zmogljiv za nemoteno in tekočo izkušnjo pri rabi pisarniških programov. Ciljal sem na tem nižjo porabo in vgrajeno grafično kartico.

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Skylake Frekvenca: 2.8 GHz Jedra: 2 Integrirana grafika: Intel HD 510 Podpora rama: Dvo-kanalni DDR4 1866/2133 ali DDr3L 1333/1600MHz TDP:51W Ležišče: LGA 1151

Izbral sem Intel Celeron G3900. Moč ga je dobiti že za preračunljivih 40€. V svoji konkurenci je premagal AMD A4 7300.Ob nizki porabi in integrirani grafični ga odlikuje še solidna procesorska zmogljivost, nizka cena in lahka pot za nadgradnje, saj lahko na enako podnožje namestite tudi Pentium, i3, i5 in i7 procesorje.

Njegova glavna slabost sta samo 2 jedri in nizka frekvenca, saj deluje na 2.8Ghz. Prav tako integrirana grafična ne zadošča za igranje iger, procesor pa je izjemno omejen pri navijanju.

Primeren za:
– cenen družinski računalnik
– pisarniško rabo

Neprimeren za:
-igranje večine iger
-delo z Photoshop, Premiere in ostalimi orodji

Vstopni gaming procesor (do 80€)

Iščem procesor, ki bo ob nizki ceni igralcem omogočal zadovoljivo preigravanje novejših in starejših naslovov. Vgrajena grafična ne bo potrebna, saj sem pri izbiri ciljal predvsem na navdušence nad igrami in temu je izbira prilagojena.

Če je bil prava izbira še pred nekaj meseci Athlon X4 860k, se je situacija od takrat precej spremenila. Intel je izdal pravi mali dragulj med, cenovno ugodnimi, procesorji. Govorimo seveda o  Pentium G4560, ki je dejansko nekakšna mini enačica i3 procesorja s podobno zmogljivostjo. Če je še do nedavnega veljalo, da imajo Pentiumi zgolj 2 jedra, so G4560 tokrat dodeliti 2 jedri in 4 niti. Žal navijalska enačica ne obstaja, je pa tudi na tovarniških nastavitvah dovolj zmogljiv za poganjanje vsega, kar vržete predenj. Jedri delujeta z 3.5GHz, brez boost frekvence. Podpira tako DDR3, kot tudi DDR4 pomnilnik (odvisno od matične plošče). DDR4 bo deloval do 2400MHz, DDR3 pa 1600MHz. Vanj je vgrajena Intel HD610 grafična kartica, ki bo zadostovala zgolj za poganjanje nekaterih osnovnih iger.

Edino pravo konkurenco mu predstavlja AMD Athlon X4 860K, ki pa se v igrah odreže nekoliko slabše, čeprav gre še vedno za kvaliteten procesor. Svoje naredita manjša poraba in podpora za novejše tehnologije ter boljša igralna izkušnja.

Posodobitev: Namesto Athlon 860x priporočam FX 6300, ob nakupu katerega prejmete še dve igri (Total War: Warhammer in Ashes of the Singularity) in predstavlja boljšo vrednost.

Primeren za:
-družinski računalnik
-nezahtevne igralce iger

Neprimeren za:
-resnejše delo

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Kaby Lake Frekvenca: 3.5 GHz Jedra: 2(4) Integrirana grafika: Intel HD 610 Podpora rama: DDR4 – 2400MHz DDR3 1600MHz TDP: 54W Ležišče: 1151

Procesor za igričarje (do 150€)

Pentium G4560 me je prisilil, da sem izpustil eno izmed kategorij, saj jo po zmogljivosti dosega tudi sam. Če je do sprememb prišlo do v kar nekaj kategorijah, v tej temu ne bo tako. AMD FX 8300, ki za dano ceno nima konkurence. Ob nakupu prav tako prejmete igro Deus Ex. Mislim, da za dan denar ponuja največ med vsemi procesorji. Po zmogljivosti prekaša tako FX 6300 kot Intel-ove i3 rešitve. Njegov direktni konkurent i5, ki je tudi nekoliko zmogljivejši, je za dobrih 40€ dražji. Tako kot, za 2 jedri prikrajšan, bratranec tudi FX 8300 slovi kot odličen navijalec. Na kvalitetni plošči ga bo mogoče naviti med 4.5 in 5GHZ z dokupljenim hladilnikom seveda. Tako kot pri predhodniku je tudi tukaj hladilnik ozko grlo. Sicer ga nekako še uspe ohranjati hladnega, boste pa dobili občutek, da ob vas vzleta Airbus A380.

Za igre vam ni potrebno skrbeti, saj bo brez težav poganjal vse novejše naslove. Vredno omembe je, da ob nakupui brezplačno prejmete še dve kakovostni igri Total War: Warhammer in Ashes of the Singularity.

Primeren za:
-igralce, ki v igrah želijo uživati
-družinski računalnik
-streaming

Neprimeren za:
-serverje
-delovne postaje

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Vishera Frekvenca: 3.5 (4.2) GHz Jedra: 8 Integrirana grafika: Brez Podpora rama: Dvo-kanalni DDR3 1866MHz TDP: 95W Ležišče: AM3+

… ki želijo nekaj več (do 250€)

Če smo še pred dobrega pol leta, v tej kategoriji zaključili z AMD-jevo konkurenčnostjo, se tokrat to ne bo pripetilo. Sicer se cenovno tukaj postavlja FX 9370, ki kljub svojemu TDP 220W ni najbolj konkurenčen in se ne proslavi. i5 7500 za dani denar omogoča  brezkompromisno izkušnjo in zadovolji tudi izjemno zahtevne igralce. Procesor ima 4 jedra in deluje pri 3.4-3.8 GHZ. Poraba ostaja v mejah normale saj ima TDP 65W. Čeprav se 8 jederni AMD zdi izjemno mikavna stvarca, pa ga i5 prekaša zahvaljujoč novejši arhitekturi in zmogljivejšim posameznim jedrom.

Z njim boste kljub majhni porabi pridobili izjemno zmogljivost in integrirano grafično rešitev, ki pa ne bo omogočala igranja novejših iger.

Primeren za:
-resno igranje iger
-družinski računalnik
-streaming

Neprimeren za:
-serverje
-delovne postaje

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Kaby Lake Frekvenca: 3.4 (3.8) GHz Jedra: 4 Integrirana grafika: Intel HD 630 Podpora rama: Dvo-kanalni DDR4 2133MHz TDP: 65W Ležišče: LGA 1151

Alternativa

I5 7600K, navijalska izvedenka i5 procesorja. Če ste pristaš navijanja in Intel procesorjev je vsekakor vreden premisleka. Boste pa za navijanje potrebovali Z170 čipovje. Nujen bo tudi nakup hladilnika saj le ta ni priložen. Gre za odličen procesor za vse igralce iger in solidnega navijalca, ki bo ob sreči s silicijsko loterijo dosegel in presegel 5GHz.

Entuziasti (do 400€)

Ko je vse drugače, kot je še nedavno bilo. V tej kategoriji, lahko brez pomislekov svoje priporočilo namenim AMD Ryzen 7 1700, ki je preskočil konkurenco, ko v obzir vzamemo tudi ceno. Gre za 8(16) jederni procesor, ki je popravil težave FX serije, torej zmogljivost posameznega jedra. Slednje je skoraj na nivoju Kaby Lake. Še več, v delovnih postajah si boljšega procesorja pod 400€ ne morem zamisliti. Ob vsem tem ima odklenjen tudi množilnik, kar omogoča navijanje. Z navijanjem se lahko doseže do 3,9 oz 4 GHz. Ne priporočam voltaže nad 1.35V.

Priložen hladilnik, je kvalitetnejši od hladilnikov, ki smo jih bili vajeni dobivati ob nakupih procesorjev. Dodano ima celo rdečo led osvetljavo. Tudi sama nastavitev priloženega hladilnika se je malce spremenila in bodite na to pripravljeni.

Kako pa se odnese v igranju iger? Dobro. Navit i7 7700k sicer doseže nekoliko več sličic, vendar je razlika zanemarljiva, če nimate v lasti 144Hz monitorja. Dosega namreč odlične minimume in zagotavlja tekočo igralno izkušnjo. Oboževali ga boste stremerji, saj bo zaradi večih jeder zlahka kos tudi temu.

V prihajajočem mesecu lahko še pričakujemo popravke programske opreme in BIOS-a, saj gre konec koncev za popolnoma novo arhitekturo, na katero, bo programsko opreme in igre še potrebno prilagoditi. Za nakup priporočam AMD Ryzen 7 1700, ki je praktično enak močnejšima bratcema 1700x in 1800x, v kolikor ga navijete na enako frekvenco. Deluje na 3GHz vendar se le ta dvigne vse do 3.6GHz. TDP je odličen, saj znaša samo 65W. Naj na tem mestu še enkrat opozorim, da ne gre za oznako porabe temveč toplote, ki jo je ob delovanju potrebno odvajati preko hladilnika. Procesor, ki je zobovje pošteno zaril v konkurenta in predstavlja najboljši nakup do cenovnega razreda 1000€.

Test procesorja si lahko preberete na naši strani.

Primeren za:
-resno igranje iger
-družinski računalnik
-delovno postajo
-vstopen server

Neprimeren za:
-NAS

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Summit Ridge Frekvenca: 3.0 (3.6) GHz Jedra: 8(16) Podpora rama: Dvo-kanalni DDR4 3400MHz TDP: 65W Ležišče: AM4

Alternativa

#1

V kolikor računalnik uporabljate zgolj za igre in AMD-jevih procesorjev ne prenesete, vam kaj drugega kot i7 7700k ne preostane. Gre za navijalsko različico i7 7700, ki ima za 600mhz višjo frekvenco že v osnovi.  Vendar zaradi tega porabi tudi nekoliko več energije. Njegov deklarirani TDP je 91W.

Procesor je dobra izbira, tako za igričarski računalnik, kot tudi vstopne serverje in delovne postaje. Potrebno je opozoriti, da ob nakupu i7 7700k zraven ne boste prejeli procesorskega hladilnika. Slednjega bo potrebno dokupiti. Vseeno, če pogledam resnici v obraz, ga napram Ryzen 1700 ne morem iskreno priporočiti, razen če računalnik uporabljate zgolj za igranje iger. V tem primeru se ozrite tudi za drugimi hobiji.

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Skylake Frekvenca: 4.2 (4.4) GHz Jedra: 4(8) Integrirana grafika: Intel HD 630 Podpora rama: Dvo-kanalni DDR4 1600MHz TDP: 91W Ležišče: LGA 1151

#2

Še ena skromnejša Intel alternativa, ki je še pred pol leta izgledala dosti bolj mikavno. Procesor i7 5820k vam ponuja kar 6 jeder in 12 niti ter podpira štiri-kanalni DDR4 pomnilnik. Poraba je sicer nekoliko višja kot pri predhodnikoma. TDP znaša 140W, kar je precej več od Ryzen-ovih 65W.

Tudi tukaj zraven ne boste prejeli CPE hladilnika in ga bo potrebno dokupiti. Ob tem tudi nima integrirane grafične rešitve.

Idealen je za uporabo v delovni postaji ali serverju, zaradi brutalne zmogljivosti pa se ga ne boste branili niti resni igralci računalniških iger.

Kralj siromakov

Pa smo prišli do kralja in to je, za katerega bo potrebno odšteti oderuških 2000€. Govorimo seveda o i7 6950X V zameno boste prejeli neprekosljivo zmogljivost v obliki 10 jeder in 20 niti. Ne vsebuje integrirane kartice. Prav tako CPE hladilnik ni priložen.

Primeren za:
-ultimativno igranje iger
-družinski računalnik
-resno delovno postajo
-dober server

Neprimeren za:
-NAS

	Dobite ga: eigre.si Arhitektura: Skylake Frekvenca: 3.0 (3.5) GHz Jedra: 10(20) Integrirana grafika: Brez Podpora rama: Štiri-kanalni DDR4 2400MHz TDP: 140W Ležišče: LGA 2011

Upam, da ste v članku uživali in našli informacije, ki ste jih iskali. Gre za moje mnenje in z vsemi izbirami se ne boste strinjali oz. bi sami izbrali drugače.

Če sklenem misli v celoto je AMD-ju v mojih očeh uspel velik met. Že dolgo namreč nisem videl procesorja, ki bi za razmeroma malo denarja ponujal tolikšno zmogljivost. Bo pa v naslednjem mesecu potrebne še nekaj potrpežljivosti, da se odpravijo nekateri hrošči in težave, saj gre konec koncev za novo arhitekturo. Z velikim veseljem zrem v nestrpnost in z navdušenjem pričakujem, kaj nam bodo pri AMD dostavili z cenejšima AMD 5 in AMD 3 serijama.

Za vprašanja sem na voljo na forumu ali na e-poštnem naslovu: davorin@gaming.si

Kmalu bo objavljen tudi vodič navijanju FX (tudi iz starin se da še nekaj iztisniti) in Ryzen procesorjev, vabljeni, da si ga ogledate na naši spletni strani – samo naložim ga še .

Objava Kateri procesor kupiti (Marec 2017)? se je najprej pojavila na HOPsi.

Z navijanjem monitorja, le temu ne morete škodovati, vendar lahko izkoristite čisto vse kar vam ponuja in s tem mogoče tudi izboljšate igralniško izkušnjo. Običajno podjetja monitorjev znižujejo osveževanje sličic iz neznanega števila na 60Hz in s tem omogočijo brezhibno delovanje. Ker pa je skoraj vsak monitor sposoben večjega osveževanja, bomo danes poskušali poiskati to mejo.

Najprej bi vas rad opozoril, da se z navijanjem monitorja izgubite garancijo – tako pravijo proizvajalci (druga stvar pa je kako bodo to dokazali, saj se tega ne doseže z direktnim posegom v monitor – če izrecno ne omenite, težav ne bi smelo biti) , vendar so možnosti, da bi karkoli šlo narobe, minimalne, tako da ste lahko brez skrbi. Čisto vsi monitorji, tudi isti model, se navijajo do drugačne meje. Za primer smo ekipa Gaming.si poskušali naviti naše zaslone in prišli smo do sledečih rezultatov.

• BenQ GL24xx iz 60Hz na 65Hz
• Samsung P2405H iz 60Hz na 66Hz
• Medion MD 20435 iz 60Hz na 72Hz
• AOC M2752V iz 60Hz na 66Hz
• LG 29 UW iz 60 Hz na 75 Hz

Kaj s tem dosežemo?

Višje osveževanje sličic (število sličic ki jih monitor lahko prikaže v sekundi) vodi v bolj tekočo igralniško izkušnjo. Če grafična kartica proizvede več sličic na sekundo, kot jih monitor lahko prikaže, obstaja možnost, da pride do trganja slike. Iz tega razloga želimo imeti čim višjo hitrost osveževanja. Obstaja tudi tehnologija V-Sync, ki zaklene sličice na hitrost osveževanja (torej na 60Hz monitorju zaklene na 60fps) in s tem prepreči trganje slike, ima pa eno pomanjkljivost – poveča lag (latenco) vhodnih naprav.

Testiranje navitja monitorja

Prva stvar po navitju monitorja je, da pogledate, ali prikazuje vse sličice. Lahko pride do preskakovanja sličic, kar je posledica, če monitor ne more prenašati takšnega navitja. Za testiranje monitorja enostavno zaženete TestUFO v brskalniku. Vidite lahko belo polje, ki teče čez več črnih. Na dnu vidite prikaz sličic na sekundo in hitrost monitorja. Če se ti dve možnosti sinhronizirajo, boste opazili zelen VALID znak.

S tem samo potrdite, da ste monitor uspešno navili, ne pa tudi preskakovanje sličic. To lahko preverite na zelo enostaven način. Vzemite fotoaparat (lahko tudi mobitel), nastavite najmanjšo vrednost ISO (50,100) in zajemite sliko vašega zaslona medtem, ko belo polje teka po črnih.

Ko zajamete sliko, jo poglejte in preverite, če je kakšna črna kocka med belimi. Kot vidite na zgornji slike je super, saj so 3 bele kocke skupaj. Če se med belimi kockami pojavi črna pomeni, da vaš monitor preskakuje sličice in posledično morate znižati navitje. Naslednja stvar ki jo morate narediti je, da preverite ali so vaše barve in gama v redu. Namreč veliko navitje monitorja lahko povzroči malo bolj sprane barve kot sicer, zato je ponovna kalibracija dobrodošla.

Kako naviti: Nvidia

Pri Nvidia grafičnih karticah je navijanje osveževanja zaslona zelo enostavno. Z desnim miškinim gumbom kliknemo na namizje in izberemo “NVIDIA Control Panel“.

Ko pridete v Nvidiino kontrolno ploščo izberite na levi strani “Display” in kliknite na “Change resolution“. Poznati morate resolucijo svojega monitorja. Izberite gumb “Customise” in odprlo se bo novo okno Custom Resolutions.

Pritisnite na gumb “Create Custom Resolution” in spet se odpre novo okno. V tem oknu boste nastavili svojo resolucijo in osveževanje sličic. Predpostavimo da je vaš zaslon 1080p in ne 1080i, zato pustite Scan Type na Progressive. Timing naj ostane Automatic in potem samo povečajte Refresh rate. Vaš monitor ima to vrednost najbrž 60Hz, zato jo povečajte za 10 in pritisnite gumb “Test“. Za trenutek se bo vaš zaslon ugasnil in spet prižgal in pojavilo se bo novo okno z vprašanjem ali želite obdržati te nastavitve. Če se slučajno zgodi, da vaš zaslon ostane črn, nikar ne zganjajte panike, saj se bodo v roku 15-30 sekund nastavitve spet povrnile nazaj. V tem primeru morate zmanjšati refresh rate.

Z malo igranja s temi nastavitvami poskušajte poiskati maksimalno vrednost. Ko jo najdete vam preostane samo še ena stvar. V “Change resolution” poiščite resolucijo, ki ste jo ravnokar ustvarili in pod refresh rate izberite vaše osveževanje sličic.

Kako naviti: AMD

Kot pri Nvidii, tudi pri AMDju ni to nič težkega. Z desnim miškinim gumbom kliknemo na namizju in izberemo AMD Radeon Settings.

V Crimson programu spodaj izberemo “Display“.

Pomaknemo se v novo okno, kjer lahko najdemo gumb “+ Create“.

Sedaj se nam odpre novo okno, kjer lahko nastavimo svojo poljubno resolucijo. Nastavite željeni “Refresh rate“. Vaš monitor ima najbrž 60Hz zato to vrednost povečajte za 10 in kliknite na gumb “Save“. Poskušajte se poigrati z to nastavitvijo in doseči najvišjo vrednost. Če se slučajno zgodi, da vaš zaslon ostane črn, nikar ne zganjajte panike, saj se bodo v roku 15-30 sekund nastavitve spet povrnile nazaj. V tem primeru morate zmanjšati refresh rate.

Ko dosežete najvišje oziroma želeno navitje pojdite v nadzorno ploščo in izberite “Zaslon“.

Odprite lastnosti zaslona in izberite hitrost osveževanja zaslona.

Vam je uspelo?

Upam, da vam je uspelo iz vašega monitorja iztisniti tudi zadnje kapljice njegove moči. Če vam je uspelo naviti osveževanje sličic čez 70Hz, bi pa morala biti razlika že opazna, tako na namizju, kot v samih igrah. Skratka, vredno je poizkusiti, predvsem zato, ker nimate ničesar za izgubit, pridobite pa lahko ogromno.

Z nami delite vaše rezultate v komentarjih ali na forumu.

Objava Kako naviti monitor? se je najprej pojavila na HOPsi.

Samo dogajanje spoznavamo skozi grafične novele, ki se nam prikazujejo med samo igro. Spremlja jih glas igralcev, ki ni kaj preveč dobro igran, vendar zadostuje zanimivemu in kvalitetnemu spoznavanju dogajanja. Igro začnemo oboroženi le s policijsko Beretto 92-FS, ki jo, zgolj kot zanimivost, uporabljajo tudi naši domači policisti. Kaj kmalu se naša »orožarna« pod oblakom spremeni v pravo Rambo orožarno. Našli boste namreč vse od bejzbolskega kija in palice pa vse tja do avtomatičnih pušk, molotovk in ročnih granat. Nekatera orožja lahko celo uporabljamo vsakega v eni roki (dual-wield). Naš nivo življenja je odvisen od proti-bolečinskih paketkov, ki jih najdemo po različnih stopnjah. Ti so velikokrat skriti po raznih predalih. Igra namreč omogoča kar veliko odpiranja raznih omaric, spuščanja vode v školjki, kuhinjskem koritu in podobno.

Po mojem mnenju je bil največji hit, ki nam ga je ponujal prvi Max Payne tako imenovan »bullet time«. S pritiskom na gumb smo lahko upočasnili čas in se vrgli naprej, nazaj, levo ali desno in med letom izstrelili nekaj nabojev v nepridiprave, s tem pa smo seveda imeli nekaj prednosti na bojišču. Občutek, ko izza vogala priletiš s po eno pištolo v vsaki roki in popolnoma zmaličiš nasprotnika, je kar neverjeten. Zanimivo je tudi, da naboji dejansko potujejo po zraku in se jim je z malo sreče mogoče v tem načinu tudi izogniti.

Igra je ob izidu požela veliko slave in uspehov, pa tudi zelo dobrih ocen s strani veliko ocenjevalcev računalniških iger. Videli smo jo lahko na kar sedmih platformah; in sicer: Windows, PlayStation 2, Xbox, OS X in GameBoy Advance, leta 2012 pa se je v svoji celosti znašla tudi na mobilnih platformah iOS in Android.

O igri lahko povem še to, da je že na najnižji ravni zahtevnosti kar težka, zahteva preračunavanje z »življenjem«, ki ga imamo, taktično premikanje po nivojih in kar veliko spretnega merjenja. Tudi v najlažjem načinu se vam tako lahko zgodi, da vas bo nepridiprav z enim strelom 12 kalibrske »pumparice« v trenutku pokončal.

Vsi, ki vas zanima globoka zgodba ter zanimiv način igranja in si mogoče želite podoživeti kakšen spomin na dobre stare čase , je Max Payne kot nalašč igra za vas. Seveda ob tej priložnosti ne izpustite tudi naslednika te streljačine: Max Payne 2 – The Fall Of Max Payne.

Objava Pregled – Max Payne se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj se je zgodilo v tem med-obdobju? AMD je končno spoznal, da je cena RX 470 neprimerna in jo spustil za dobrih 20€. Entuziasti so odkrili, da RX 460 ponuja več, kot je opaziti na prvi pogled. Posodobitev BIOS-a namreč omogoči odklep 128 grafičnih jeder, katerih število lahko na ta način povečamo iz 896 na 1024. Vendar bo za dosega tega, potrebne tudi nekaj sreče, saj se pri vseh dodatnih jeder ne da odkleniti. Če vam uspe, pridobite okoli 10% dodatne zmogljivosti. Če omenim, da ji je AMD zaradi prihoda zelenih tekmic znižal ceno za 10€  postane le ta še bolj mamljiva.

Tudi Nvidia je bila precej dejavna. Novembra je izdala dve novi grafični kartici vstopnega razreda. To sta GTX 1050 2GB in 1050 TI 4GB. Ali se jima je uspelo pririniti na lestvico? Berite oz. glejte dalje!

Za hazarderje, ki želijo veliko za malo (<100€)

Po premisleku sem se odločil, da dodam novo kategorijo. V njej bom priporočil najboljšo kartico pod 100€, šlo pa bo za rabljene grafične kartice. Tokrat se odločam med r9 270, AMD 7950 in GTX 760. Za referenco sem jemal cene z Bolhe. Zmagovalka je GTX 760. Zakaj sem se odločil zanjo? Čeprav je po zmogljivosti za drobec slabša od močno navite 7950 lahko na obeh brez težav poganjate novejše igre. Ampak za razliko od AMD 7950, GTX 760 ni bila podvržena mrzlici kopanja kovancev. Zaradi tega obstaja dosti manjša verjetnost težav po nakupu (od uničenih ventilatorjev, BIOS modov, poškodb ipd.). Kot sem omenil obe (zlasti naviti) še vedno brez kakršnihkoli težav poganjata nove naslove na srednjih nastavitvah. V kratkem bomo na gaming.si objavili tudi ponovni test GTX 760 in za vas preverili, kako se znajde v naslovih, ki so izšli v letu 2016.

Kartica za plitke žepe (100-150€)

Najboljša kartica za plitke žepe še vedno ostaja RX 460. Po zmogljivosti se kosa z GTX 1050, ki je sicer malenkost hitrejša in porabi manj energije, je pa tudi okoli 25€ dražja. Poganja jo AMD-jev Polaris 11 GPU, imenovan Baffin. Štirinajst računalniških enot omogoča 896 stream procesorjev in 56 teksturnih enot. Ponuja več kot zadosti moči za e-športne naslove, na njej pa boste lahko brez večjih težav poganjali tudi vse novejše igre v FHD s srednjimi nastavitvami – čeprav v grafično zahtevnih igrah morda ne bo nudila izkušnjo v 60FPS. Njena velika prednost je tudi, da porabi manj kot 75W, tako da boste prišparali tudi na napajalniku. RX 460 se prodaja se v 2 GB in 4 GB različicah. Priporočam nakup 2GB kartice, saj je jedro preprosto prešibko, da bi uspelo zapolniti 4 GB pomnilnika, ki tako ne upraviči 30€ višje cene.

RX 460 2GB

Srednji rang (150-240€)

Dodal sem še eno izmed kategorij, v kateri se bom ozrl za karticami s ceno okoli 200€. Edina novejša tekmeca, ki padeta v to kategorijo sta GTX 1050 TI 4GB in RX 470 4GB, vendar je izbira jasna. RX 470 4GB je preprosto občutno zmogljivejša, čeprav tudi 40€ dražja. Če si jo lahko privoščite, jo definitivno vzemite, saj je tudi neposredna konkurenca r9 290, medtem, ko GTX 1050 TI caplja okrog GTX 960. Razlika je tudi v porabi. Predstavnica rdečega tabora potrebuje 6 pinski priklop za napajanje, zelena tekmica ne. Če imate v lasti napajalnik slabše kvalitete in brez 6 pinskega priključka, vam kaj drugega kot GTX 1050 TI v tej cenovni kategoriji ne preostane (če nakup kvalitetnega napajalnika ni ena izmed možnosti). Vendar pozor, tudi nekatere GTX 1050 Ti potrebujejo 6-pinski priključek. Ne glede na to pa zaradi dosti višje zmogljivosti našo priporočilo prejme RX 470 4GB.

RX 470 4GB

Kartica množic (240-350€)

Kot pove že naslov, sem v tej kategoriji izbral kartico, ki ponuja najvišjo zmogljivost za dano ceno (do 300€). Zaradi hude konkurence, je bila izbira v tej skupini najtežja. Odločal sem se med GTX 1060 (3,6 GB), RX 470 8GB in RX 480 (4,8 GB). Odločitev ni bila lahka, kot zmagovalec je izšla RX 480 4GB. Izbral sem jo predvsem zaradi lepih obetov in odličnih rezultatov v DX12 naslovih ter cene, ki je postavljena nekoliko nižje od GTX 1060. RX 470 glede na razliko v ceni še vedno ponuja manj, pri 1060 3GB pa se zna pomanjkanje grafičnega pomnilnika (pre)hitro poznati (Resident Evil: Biohazard). Na tem mestu bi omenil tudi umazane zakulisne igre: Nvidia je namreč kartici 1060 3,6GB poimenovala z enako oznako (veliko bolj smiselna bi bila označba 1060 TI za 6GB različico). Zavedajte se, da nikakor ne gre za enaki kartici. 1060 3GB ima ob manj pomnilnika tudi manj CUDA (1152 napram 1280) jeder in 4.0 proti 4,4 TFLOPs. Od kolegice z več pomnilnika je šibkejša za dobrih 10%, ko ji začne primanjkovati grafičnega pomnilnika razlika le še narašča.

RX 480 4GB

Za sladokusce (350-500€)

Še ena težka odločitev: le kateri kartici podelili ta naziv? V tej kategoriji so se znašle AMD Fury, Fury X in GTX 1070. Vse kartice so se odrezale odlično in ponudile tekočo igralno izkušnjo. Na koncu sem se odločil za AMD Fury in GTX 1070. “Izbral je kar 2, tip ni pri pravi.” Najbrž se sprašujete kako je to možno? Čeprav je Fury med nami že več kot leto dni se le ta nikoli ni pretirano dobro prijel. Razlog je bila visoka cena. Počasi se poslavlja iz polic trgovin in mogoče ga je dobiti že za 300€ – napram 550€ ob izidu! Vsem lastnikom se obetajo sladke skrbi, saj se Vulcan in DX12 vse bolj uveljavljata. Sicer sem imel nekoliko dvomov glede grafičnega pomnilnika HBM, ki ga je samo 4GB (kar pa zaenkrat zadostuje za vse naslove). GTX 1070  pa navduši z izjemno nizko porabo, tihim delovanjem in izvrstno igralno izkušnjo. Z nobeno izmed njiju ne morete zgrešiti. Na naši strani gaming.si bo kmalu objavljen tudi obširnejši test GTX 1070.

GTX 1070 8GB

Kralj zmogljivosti (>500€)

Čeprav je Pascal Titan zmogljivejši (a skoraj popolnoma ne dobavljiv) je nesporni zmagovalec testa GTX 1080. Sicer plačate visoko ceno, v zameno pa sorazmerno veliko tudi dobite. Gre za najzmogljivejšo kartico za vse igračarje širom sveta. Navdušil nas je napredek, saj je od svoje predhodnice GTX 980 zmogljivejša za kar 60%, od Titan X pa 22%. Nekoliko sicer razočara le dejstvo, da še vedno nismo dočakali “prave” 4K kartice, kar pa se bo v bližnji prihodnosti zagotovo zgodilo.

GTX 1080 8GB

Kaj lahko rečem o preteklih mesecih? Bili so netipično zimski hladni, kar je očitno vplivalo tudi na Nvidio in AMD, ki nista pripravila ničesar spektakularnega. Izid težko pričakovane Vege in Zena se je odmaknil v pozno pomlad, cene pa bodo do takrat stagnirale ali se celo dvignile, če bo Euro izgubljal proti Dolarju. Sicer bi preteklo leto opisal kot izjemno dobro za navdušence nad strojno opremo (čeprav je prišlo do podražitev), saj še nikoli ni bilo mogoče kupiti toliko grafične moči za trenutno ceno.

Kartic nižjega razreda v našo izbiro nismo niti vključili, ker v veliki meri ne upravičijo svoje cene (kar se igranja iger tiče). Če si “kartice za plitke žepe” ne morete privoščiti priporočam nakup rabljenih kartic vključenih v prvi kategoriji. O zmogljivosti slednjih sem kar nekaj besed namenil v prispevku “Vrnitev odpisanih”.

Vabljeni tudi na naš FORUM, kjer lahko poiščete nasvet ali delite vaše izkušnje in grafično kartico, ki jo trenutno uporabljate.

Kontakt: davorin@gaming.si

Objava Katero grafično kartico kupiti (Februar 2017)? se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnične specifikacije

• 2.4GHz brezžična povezava
• Dvojna antena
• Možnost žične povezave
• 7.1 virtualni surround zvok
• Velike in udobne ušesne blazinice
• Zložljive ušesne blazinice
• 10+ ur uporabe z enim polnjenjem
• Sonic studio programska oprema za popolno prilagoditev
• Frekvenčni razpon: 20 ~ 20000 Hz
• Impedenca: 32 Ω
• Občutljivost: 98 dB
• Priklop:  3.5 mm in USB
• Teža: 350g
• Dolžina kabla: 1,5m (priložen razdelilec audio/mikrofon)
• Kompatibilne z vsemi računalniki, konzolami in mobilnimi napravami.

Mikrofon :

• • Frekvenčni razpon: 50 ~ 16000 Hz
  • Občutljivost : -40 dB
  • Nastavljiv in snemljiv mikrofon
  • Funkcija odpravljanja šumov

Video test

Embalaža

Embalaža je podobna kot pri ostalih Strix slušalkah – sestavljena iz presenetljivo veliko prozornega, plastičnega dela, a vseeno izgleda kvalitetno in vzdržljivo. Tako lahko že pred uporabo zagledate stanje slušalk, ki zaradi “oči” strmijo nazaj v vas.

Na zadnji strani lahko vidimo kar nekaj različnih specifikacij in par podatkov o programski opremi. V našem primeru je velik del spodnjega dela prekrivala bela nalepka.

V notranjosti embalaže se zraven slušalk nahaja še majhna škatlica s pripomočki ter navodila. Škatla je bolj osnovna in krhka, zaradi česar je že ob prvem odprtju začela kazati začetne znake razpadanja. V škatlici se nahajajo: 1.5 metra dolg 3.5mm audio priključek, mikro usb kabel za polnjenje slušalk, Y razdelilec, mikrofonski podaljšek in USB ključek za brezžično delovanje.

Izgled

Strix Brezžične slušalke imajo že takoj prepoznaven izgled Strix 2.0 slušalk, vključno z najmanjšimi detajli. A ker gre za brezžične slušalke, je vseeno potrebno omeniti nekaj sprememb. Največja je seveda odsotnost pritrjenega 3.5mm audio priključka, na eni od slušalk pa se nahaja tudi nadzorna plošča, pod njo pa del s priključki.

Čeprav slušalke izgledajo precej velike, niso pretežke. So tudi precej trdne. Zgornjo povezavo sestavljata dva močna “traka”, ki sestavljata zunanji obroč, v notranjosti katerega je še oblazinjen notranji del, ki sede in se samodejno prilaže glede na velikost glave. Presledek med blazinicami preprečuje pretirano znojenje ter omogoča pretok zraka. Zaradi debelega oblazinjenja je del, ki sede na glavo, zelo mehak, kakovostno (oranžno) zašitje pa pomeni, da bo zdržal dalj časa.

Še obroč z druge strani. Tu je viden tudi stilski napis Strix, da ne boste slučajno pozabili, kaj nosite.

Za naziv ogromnih slušalk močno pripomoreta ušesni blazinici, ki sta ogromni. Sta močno oblazinjeni, zaradi česar sta zelo mehki in se odlično prilegata ušesom, dobro pa poskrbita tudi za zvočno izolacijo. Notranja zvočnika prekriva tanka plast tkanine oranžne barve.

Zaradi premičnega dela nad ušesnima blazinicama se lahko ti premikata in tako lahko slušalke enostavno odložite na ravno površino. Na okvir sta blazinici pritrjeni z dvema vijakoma.

Že prej omenjena nadzorna plošča se nahaja na eni od slušalk. Ima štiri gumbe, uporabna pa je tako med brezžično, kot tudi žično uporabo. Eden gumb služi za vklop mikrofona, dva sta namenjena spreminjanju glasnosti, zadnji pa se uporablja za prižig slušalk v brezžičnem načinu.

Pod nadzorno ploščo so tudi priklopi za različne priključke, ki je kljub brezžični naravi seveda nujen. Večji priključek je namenjen podaljšku mikrofona, nato imamo mikro USB priključek za polnjenje, zadnji pa služi še za 3.5mm audio kabel, če želite slušalke uporabljati žično.

Čeprav so slušalke brezžične, potrebujejo povezavo z računalnikom. Za to služi USB ključek s stilskim Republic of Gamers napisom in logotipom. Ključek samo priključite in slušalke bi morale delovati.

Mikrofon

Mikrofon je identičen kot pri ostalih Strix slušalkah, je fleksibilen, prilagajanje pa je enostavno. Kvaliteta je solidna, a nič izjemnega glede na ostale slušalke. Vseeno se lahko primerja z ostalimi visoko cenovnimi konkurenti, a ne izstopa. Glasnost govora je čisto dobro slišna, vašemu glasu pa bo mikrofon dal tudi rahli prizvok basa – vsaj tako so mi dejali prijatelji. Za napredno uporabo priporočam različne tehnologije za zmanjševanje šuma, saj bo tako kvaliteta še boljša.

Mikrofon v akciji si lahko ogledate tu.

Ergonomija

Udobje Strix slušalk je relativno dobro in brez težav jih lahko nosite tudi dalj časa. K temu pripomoreta predvsem visoka kvaliteta izdelave in spominska pena, ki pripomore k prilagajanju. Je pa sila, s katero so slušalke “pritrjene” na glavo, malo večja, kot sem jo bil navajen pri ostalih slušalkah. Dobra stvar tega je, da dobro izolira zvok iz okolja in preprečuje “uhajanje” zvoka, a nanjo se je potrebno navaditi. Kvaliteta okvirja je, kot sem že omenil, dobra ter robustna in tako ne bi smelo priti do poškodb, tudi če vam slušalke padejo na tla.

Ima pa, kot ostale Strix slušalke, tudi brezžična različica škripajoč okvir, ki se oglaša pri vsakem premikanju. Sicer se ga ob igranju iger ali gledanju filmov ne sliši, ampak je še kako prisoten med tišino, na primer brskanju po spletu ali pisanju dokumentov. Tako je ob neuporabi slušalke priporočljivo odložiti nekam, kjer se ne bodo premikale.

Test

Prva stvar, ki smo jo testirali, je brezžičen signal. Obnesel se je odlično, saj do razdalje 12m od računalnika ni prihajalo do izpadov signala. Tudi baterija nam ni povzročala težav, ker je brez težav zdržala okoli 10 ur. Če vzamemo v račun 60mm “zvočnike” in brezžično tehnologijo, bi bilo to pred par leti zelo impresivno, a dandanes ni nič posebnega. Anatomija je tako za polovico krajša od konkurenčnih Razer ManO’War. Je pa treba omeniti, da boste v zameno dobili bolj stabilno povezavo na večjih razdaljah. Kolikor je to koristno za vas, precenite sami. Še ena zelo koristna zadeva za igralce konzol PS4 je direktna povezava, saj so Asus Strix edine slušalke, ki se lahko direktno povežejo brez modifikacij.

Za preizkus kvalitete zvoka smo izklopili vse avdio izboljšave v priloženem programu. Sploh ojačanje basa se je izkazalo za nepotrebno, saj imajo slušalke že same po sebi zelo močan bas. Ravno bas je občasno povzročal izgubo kvalitete ob poslušanju glasbe, sploh elektronska glasba je zvenela čisto nenaravno. Z izjemo tega so brezžične slušalke nudile dobro kvaliteto, a za najbolj zahtevne uporabnike morda niso ravno na ravni. Za primerjavo sem nato slušalke testiral še preko 3.5mm audio priključka in kvaliteta je bila presenetljivo boljša, primerljiva s kvaliteto zvoka pri standardnih Strix slušalkah.

V igrah so se slušalke izkazale odlično in bilo je, kot da bi bil transportiran v drug svet. Vse od pogovorov, pa do same glasbe je imelo pridih življenja. Hoja, streli in eksplozije nasploh so zaradi prostorskega zvoka zveneli odlično, zaradi česar so igre imele bolj živ in vznemirljiv občutek. Bi pa omenil, da je zvočna izolacija tako velika, da boste zlahka spregledali tudi množico ljudi, če bodo ti klepetali za vašim hrbtom. Virtualni prostorski zvok je sicer malo vplival tudi na kvaliteto, zato sem slušalke raje uporabljal v stereo načinu.

Programska oprema

Slušalke delujejo po principu načina “priključi in uporabljaj” a vseeno je Asus izdal tudi kos programske opreme za naprednejše uporabnike. Programska oprema, imenovana Sonic Studio, sicer ni obvezna za uporabo, ampak jo toplo priporočam. Že sama po sebi je imela vključene nekatere izboljšave, do ojačanega basa in izničevanja šuma za mikrofon. Tudi virtualni prostorski zvok je bil vključen že po defaultu.

Zaključek

Slušalke ASUS ROG Strix Wireless obetajo veliko. Z zadovoljstvom vam lahko potrdim, da so naša pričakovanja izpolnila. Nizek odzivni čas, zanesljiva povezava in dvojna antena so me navdušile, saj so slušalke brez motenj delovale tudi do precejšne razdalje od oddajnika. Dobrodošel je tudi dodaten 3.5mm vtič, ki omogoča uporabo na več načinov. Vidno je, da so slušalke namenjene igričarjem, saj imajo izrazit bas, ob tem pa so manj natančne pri srednjih in visokih tonih.

Baterija sicer ne zdrži toliko kot pri konkurenčnih izdelkih, vendar je to pričakovano, saj ima na grbi večje zvočnike in dvojno anteno. Slušalke se lahko uporabljajo tudi žično ampak le preko 3.5mm vtiča – USB povezava se uporablja zgolj za polnjenje.

Glavno vprašanje je, ali ponujajo več za svoj denar od konkurence. Hmmm, morali boste vedeti zakaj jih kupujete. Kakovost zvoka napram 50% cenejšim modelom ni izrazito boljša in tako bodo koristne predvsem posameznikom, ki bodo izkoristili njihovo prednost pri uporabi na večih platformah in tistim, ki si želijo uporabo premijske brezžične tehnologije.

Objava Preizkusili smo: Asus Strix Wireless se je najprej pojavila na HOPsi.

VI. Mafia III

Mafia je sama po sebi fantastična franšiza. Za Mafio 3 sem imel visoka pričakovanja in tako sem njen izid nestrpno pričakoval. Vendar se ne morem otresti občutka, da sem v roke prejel polizdelek! Kaj vse je šlo narobe? Misije se ves čas ponavljajo, optimizacija je zanič, protagonist nezanimiv… Sicer razvijalci v popravke vlagajo veliko časa in se resnično trudijo izboljšati igro. Ampak takoj je opazno, da je Mafia 3 izšla prehitro v premalo izpiljenem stanju. Prav žalostno je spremljati celotno zgodbo. Tako se, čeprav so prisotne dobre stvari, za vsako skrivata dve slabosti. Gremo omeniti še, kaj jim je uspelo narediti prav. Glasba in vmesne sekvence so izdelane izjemno. Govor in sinhronizacija sta prav tako dobri. Po izidu je veliko dela šlo v optimizacijo in tako si igra sedaj morda zasluži pozornosti. Vendar ji ne morem odpustiti izjemno slabega stanja ob izidu in mnogih slabosti.

V. Homefront: The Revolution

Tako kot Mafia 3 je tudi Homefront postal žrtev založnikov. Glavna krivda za skoraj katastrofalno stanje je, da so si naslov iz rok v roke podajale različne razvijalske hiše. Verjetno so mislili, da bodo že vzbudili dovolj čustev v Američanih, če jim na prag pripeljejo Kim Jong Una. Homefront-u zamerim katastrofalno stanje ob izidu in kljub pretečenem času se stanje še vedno ni kaj preveč izboljšalo. Še vedno deluje katastrofalno, ne glede ne to, kakšne nastavitve imate nastavljene. Še igralci konzol se pritožujejo zaradi slabega delovanja, pa so omejeni na 30 sličic na sekundo. Pa da ne bi mislili, da je optimizacija edina slaba stvar. Tudi klanje Korejcev ni zadovoljujoče. To, da nasprotnika ustreliš desetkrat, preden končno pade, se mi je priskutilo. Sicer Homefront poizkuša postati sekvenčna puščavniška streljačina, vendar ji tudi to ne uspe. Naloge so ponavljajoče in nenavdihnjene, sovražniki in pomagači pa neumni. Le s težavo jim uspe poiskati kritje, zatikajo se v zgradbe, animacije pogosto odpovejo… v glavnem, umetna inteligenca je zanič. Zgodba sicer ni slaba, vendar se med pohajanjem po naseljih porazgubi, saj ni dobro tempirana. In prilagajanje orožij je zanimivo, vendar ne dovolj dodelano za kaj več. Homefront the Revolution je tako igra, ki me je ob izidu pustila bolj lačnega, kot Kim Jong Un svoje podložnike. Od takrat bi se sicer stvari naj  nekoliko izboljšale, vendar odišavljen iztrebek je še vedno iztrebek. Aja, pa če mislite, da se boste z motori vozili kot Tim Gajser… lepo vas prosim, vožnja z motorjem deluje, kot da bi dali softiča na 600 kubično neukrotljivo zverino.

IV. Alekhine’s Gun

Dobra skrivalščina z usmrtitvami zveni zabavno? Imate radi Hitmana? Potem nikar ne igrajte Alekhine’s Gun. Igra poteka v obdobju hladne vojne, kjer ste pripadnik KGB-ja, ki se je spajdašil z večnim rivalom CIA. To na idejni ravni zveni obetavno. Vendar ne za dolgo. Že od začetka se igra skorajda trudi, da bi jo zasovražil. Liki so slabo izdelani in nezanimivi, dialogi med sekvencami slabo spisani in odigrani, tudi sam govor je površen. Zgodba, ki bi lahko vse to rešila iz pogube, je namesto tega minimalna in nezanimiva. Čeprav izgledajo območja velika, je vse skupaj ena velika praznina. Raziskovanje, ki naj bi bilo primarni fokus igre, je namesto tega slabotno in nenagrajeno. Tako je v samem praznem svetu izjemno težko najti navdušenje, ki bi me gnalo naprej. Pa nisem še niti prav začel. Umetna inteligenca je… nevredna naziva inteligenca in niti Tilka ne bi bil ponosen nanjo. Pogosto je zadostovalo, da sem se odpravil iz vidnega polja stražarjev ali pa jim preprosto zaloputnil vrata pred nosom, včasih me niso našli niti, ko sem stal pred njimi. Še huje, ob uboju nacističnega znanstvenika, obdanega s stražarji, ti tega sploh niso opazili, dokler ga nisem pričel nositi naokoli. Ko se jim je le posvetilo, da v njihovi deželici nekaj vendarle ne štima, sem ga preprosto odvrgel na tla in vajo ponovil. Alekhine’s Gun je tako vredna pozabe, čeprav moram priznati, da me je občasno nasmejala, pa čeprav to ni bil njen namen.

III. MIGHTY NO. 9 

Verjetno ste že slišali za to zgodbo. Ljubitelji Mega Mana so dolga leta čakali na naslednika. Tako so, ko je leta 2013 glavni dizajner priljubljene serije naznanil, da se bodo lotili neuradnega naslednika, enostavno ponoreli. Igra je pristala na Kickstarter-ju in za 400% presegla začrtano vsoto. Kaj pa so oboževalci v zameno za podporo prejeli? Bore malo. Že več prestavljenih datumov izida je dalo slutiti, da v razvoju kljub obilnem proračunu ne poteka vse gladko. Ko smo igro končno dočakali, pa je prišel šok. Niti približno ni bila dorasla pričakovanjem, še več, šlo je za celostno gledano kvečjemu povprečno igro z nostalgično, vendar slabo grafično podobo. Igranost je solidna in je nekaterim všeč, a drugim gre ob njej enostavno na bruhanje. Učinki in orožja so slabo izkoriščeno, prav tako vmesne sekvence. Sploh, ko pomislimo, da je igra dolga le malce več kot dve uri… Dokončno jo pokoplje slab dizajn sob in naravnost obupna optimizacija. Brez-veze, da še sploh kaj naštevam. Nevredno spiritualno nadaljevanje in razvijalec se niti ne more pritoževat, da jim je manjkalo financ za uresničitev vizije.

II. Ghostbusters

Lovec na duhove sanjski poklic? Nič več. Ghostbusters je prišel skorajda nenapovedano, brez kakšnega oglaševanja. Kot bi se razvijalci zavedali, da je za v školjko. Tako smo dobili igro, ki je razočarala na vsakem nivoju in prav namučiti bi se moral, če bi hotel najti kakšno dobro stvar na njej. Slaba zgodba brez neke poante (razen da greš v določen okoliš in ga odrešiš duhovne nesnage), nesmiselni, precenjeni, DLCji, nepojmljivi brezzvezni liki brez možnosti napredovanja in prilagajanja, pomanjkanje raznolikih sovražnikov, slabi in prelahki šefovski boji…. Enostavno preveč je stvari, ki so šle narobe in gre za klasično zgodbo igre po aktualnem filmu, narejene le za dobiček. Če vas zadnji film ni oropal otroških sanj, vas bo igra Ghostbusters zagotovo. Nikar se je ne dotikajte. Že dolgo nisem igral nečesa, ki bi bila narejen tako slabo in površno, s tako očitnim ciljem grabljenja denarja na kupček.

I. Umbrella Corps

Znatno mučenje po novem sliši na ime Umbrella Corps. Nepotrebna in nepovezana igra serije Resident Evil nima popolnoma nič skupnega s serijo, razen brezmožganskih stvorov. Ideja je verjetno nastala tako, da je glavnemu dizajnerju pred sestankom padla na glavo opeka pa je dobil pametno zamisel, da bi naredil najboljšo igro leta. Sicer ideja na prvo žogo zveni dobro (čeprav ne gre za nič novega), če bi bila dobro izpeljana, vendar kaj, ko ji ne uspe popolnoma nič. Še kot zastonjsko igro bi jo le redko kdo povohal. Potem pa so jo za piko na I še prisilno poskusili vriniti v ešport, ampak jim vsaj to na srečo ni uspelo. Pozna se manjko preverjanja kakovosti, ali pa je Capcom-u že preprosto vseeno. Kot da bi vzeli skupino novincev, jim dali ničeln budget in jim rekli, naj nekaj spacajo skup, da bo narod že kupil. Narod je morda res kupil, ja, ampak tudi hitro zahteval vrnitev denarja. Čeprav je izšla pred manj kot pol leta, ji že primanjkuje igralcev, kar je bilo tudi za pričakovati glede na to, da stane 30€. Enostavno nedopustno in nihče ne bi smel zapravljati denar za takšno norost, ker to samo spodbuja založnike pri delanju sranja. Držimo pesti, da ne bo nov Resident Evil pristal na istem tiru.

Objava Najslabše PC igre v letu 2016 se je najprej pojavila na HOPsi.

V drugem načinu, imenovanem »Arcade« lahko svoje sposobnosti preizkusimo na 8 različnih progah, ki pa niso podobne rally etapam ampak proti petim nasprotnikom istočasno dirkamo v krogu. Prav tako se nam v tem igralnem načinu naš jekleni konjiček ne poškoduje v nobenem primeru.

Če se spustim malce bolj v detalje pa: igra je napram prvi različici grafično napredovala izjemno, razlika je kot, če bi primerjali recimo grafiko, ki jo je ponujala konzola PlayStation 1 in grafiko, katero je bila kasneje zmožna prikazati PlayStation 2. No, skoraj. Avtomobili imajo izjemne vozne lastnosti, večina jih ima pogon na vsa štiri kolesa, imamo pa tudi vozila na prednji in vozila na zadnji pogon. Seveda, se avtomobil temu primerno obnaša na vozišču. Dirkanje poteka po več različnih površinah, makadamu, blatu, snegu, ledu, asfaltu in pesku. Prav tako imamo v načinu »Rally«, ki je malo bolj napreden, možnost, da svoj avto predelujemo. Lahko mu spremenimo prestavno razmerje, trdoto vzmetenja, silo zaviranja in še bi lahko našteval. Tako kot v resnici pa se nam lahko tudi tukaj avto kar konkretno razbije in seveda ga lahko na vsaki dve etapi tudi popravimo, vendar imamo za to na voljo virtualnih 60 minut, ki verjemite, zelo hitro jih bo zmanjkalo, če ne boste pazljivi.

Igra nam v obeh igralnih načinih ponuja tri težavnostne stopnje, »novice«, »intermediate« in »expert«. Lahko se pohvalim, da na »novice« in »intermediate« zlahka pustim vse za seboj, vendar me ekspertna možnost velikokrat potolče.

Igro sem poskusil igrati na tipkovnici, na kontrolerju in na volanu, vendar jo je vsaj meni osebno najlažje igrati kar na tipkovnico. Mogoče zgolj zato, ker sem kilometre v tej igri »nabijal« ravno na tipkovnici, kakšnih dvanajst ali trinajst let nazaj, po več ur na dan, tako pač je, »gamer« od malih nog.

Objava Pregled – Colin McRae Rally 2.0 se je najprej pojavila na HOPsi.

Za častne omembe, ki se niso uspele uvrstiti na seznam, si oglejte video.

VI. Day of the Tentacle Remastered

Day of the Tentacle je dober primer klasične starošolske avanture, ki jo je zaradi izvrstni zgodbi in humorju še dandanes užitek igrati. Predelava izboljša predvsem stvar, ki se s starostjo najbolj pozna – izgled. Tako lahko sedaj igrate vašo najljubšo avanturo v HD podobi, a če vas skrbi, da so poleg tega kaj preveč prčkali po igri, vas lahko pomirim – skoraj vse ostalo je ostalo enako. Kaj več bi o igri težko povedal, ker nisem igral originala, ampak po tem, kolikor sem bral vtise drugih, gre za eno najboljših predelav vseh časov. Morda ni najbolj popularen za dandanašnjo publiko, ki takega stila iger ravno ne obožuje, ampak vsekakor se bo našel kdo, ki bo v njej videl svojo najljubšo igro zadnjega leta. Ravno zaradi tega smo jo uvrstili na lestvico. Nujen nakup za vsakega ljubitelja starošolskih avantur in dober način za prebujanje nostalgije.

V. The Witness

The Witness – še ena igra, ki ni za vsakogar in ima tako mešane odzive s strani igralcev. Nekateri jo skorajda častijo, medtem, ko se drugi čudijo fanatizmu slednjih, saj gre po njihovem mnenju za povsem povprečno avanturo ali še huje. No, po naše gre za naslov, ki je fenomenalno zasnovan in lahko trdim, da sodi med najbolje zasnovane igre v celotni zgodovini. Čeprav je zaradi kompleksnih, odličnih ugank včasih glavni občutek jeza, pa jih je nadvse zadovoljujoče reševati in tako še vedno rad pomislim na njo. Igranje nikoli ne postane monotono, kjer bi se k igranju moral siliti, so pa res občasne uganke prelahke in s časoma morda postanejo rahlo ponavljajoče. Še vedno gre za eno najboljših iger za bistre buče v tem letu, saj vsebuje toliko ugank, da bi v Gothamu hitro zasvetil signal Batmanu.

IV. Abzu

Abzu vas vodi po razburljivi avanturi po povodnem svetu, polnem živih barv in različne podvodne flore in živali. Slikovit prikaz potapljanje po obširnem oceanu sicer ni najbolj realističen, ampak je zelo pomirjujoč in interakcija z mnogimi bitji oceana je poučna in vznemirjujoča. Poleg tega je tudi grafična podoba igre izjemna in tudi zvočna plat ne zaostaja. Je pa priporočljivo igrati na kontrolorju in ravno zato jo je sicer bolje igrati na konzolah, če si ne lastite kontrolorja, združljivega z računalnikom. Sploh vzdušje je tisto, ki te kljub osnovi zgodbi in enostavnimi ugankami za dolge ure priklene za ekran in marsikdo si bo želel akvarija za svojo sobo.

III. Firewatch

In tu imamo Firewatch, še en odmevnejši naslov. Mnogi ga ne uvrščajo med najboljše avanture te generacije, ampak celo med najboljše prvo osebne izkušnje tega leta oz. desetletja. V njem prevzamete vlogo Henry-a, varuha gozda in preprečevalca divjih požarov. Le kdo si ne bi želel ustavljati požigalcev? Sanska služba. Sama zgodba se odvija tekom poletja, kjer posamezni dnevi služijo kot poglavja v igri. Skozi njih boste razpletali zgodbo, ki se izkaže za zelo razburljivo in zanimivo, se pa žal konča bolj ubogo. Z odločitvami med pogovori lahko vplivamo, kako se bo Henry odzval na različne situacije, saj so lahko njegovi odgovori duhoviti ali smrtno resni. Prav celotna igralska zasedba je tista stvar, ki obdrži vašo pozornost in vas žene k nadaljnjem igranju in ni veliko iger, ki bi jim to uspelo.

II. Inside

Skoraj vsi prejšnji naslovi so bili bolj živih barv in veselega vzdušja, zdaj pa se bomo podali v temačen, depresiven svet Inside-a. Že na začetku vzpostavi čudovito srhljivo vzdušje, ne popusti in ostane prisotno tekom cele igre. Čeprav gre za 2D igro, je ena izmed najlepših iger z osupljivimi podrobnostmi in marsikdo bo prepoznal pridih, ki ga je vzela od igre Limbo. Tako bo fant postal zasopel, po skokih se bo opotekal in prav začutili boste njegovo paniko med begom pred mogočnim sovražnikom, ki ga želi spremeniti v brezmožganskega sužnja. Nadzor je preprost, vendar naj vas to ne preslepi, saj ne gre za enostavno igro. Umirali boste na različne načine, ki so srhljivo podrobni. Na srečo zaradi kratkih nalaganih časov smrt ne deluje kot kazen, ampak nova priložnost. Zakaj je nismo uvrstili na prvo mesto? Edina slabost je dolžina, saj je igro mogoče preigrati že v treh urah. Vseeno je vsekakor vredna vaše pozornosti.

I. Rise of the Tomb Raider

Stavim, da tega niste uganili. Na prvem mestu se je znašel Rise of the Tomb Raider, ki je sicer za konzole izšel že lani, smo jo pa na osebnih računalnikih dobili v začetku tega leta. Gre za odlično pustolovsko akcijsko avanturo, kjer se ponovno postavite v čevlje ene najbolj poznanih britanskih tatic grobnic – Lare Croft. Tokratna avantura jo bo popeljala od peklenskih peščenih sipin do rajskih vrhov Himalaje, kamor se bo odpravila, da dokonča življenjsko delo njenega očeta. Zaradi ugank, ki naredijo čas med “strelskimi” sekvencami bolj razburljiv, se morda res ne boste predolgo čohali po glavi, ampak gre za dobrodošlo spremembo v tempu, stvar, ki bi jo pohvalil tudi pri originalnem Tomb Raider-ju. Je tudi ena izmed najbolj grafično osupljivih iger leta, ki osupne z izjemno grafično podobo, kjer se poznajo tudi najmanjše malenkosti. Dobra stara Lara, kot jo poznamo.

Se s seznamom strinjate? Poznate igro, ki si bi zaslužila omembo? V komentarjih delite z nami vašo lestvico najboljših iger v letu 2016.

Vabljeni tudi na naš forum, kjer lahko z osebjem portala GAMINGsi pokraljate o igrah, tehniki ali poiščete nasvete pri nakupu.

Vas zanimajo tudi najslabše igre in razočaranja leta 2016? Spremljajte nas še naprej ;).

Objava Najboljše PC avanture v letu 2016 se je najprej pojavila na HOPsi.

VI. Salt and Sanctuary

Če doživetje igre strnem v en stavek, bi rekel: “Odlična 2D imitacija serije Dark Souls, kjer ima tepeškanje in težavnost prednost pred zgodbo.” S tako površnim opisom bi igri naredil veliko krivico. Nikakor ne gre samo za klon bolj znane sovrstnice. Glede na to, da je sadež dela le dveh oseb je presenetljivo, kako uspešno uspe ujeti občutek temačnega in depresivnega sveta. Zna vas pritegniti s svojim mračnim okoljem, težavnimi šefi, pobiranjem duš, tempom… meh, pa smo ponovno pri Dark Souls.

Naš opis igre najdete tukaj.

V. Grim Dawn

V zadnjih letih smo po zaslugi Diablo serije dobili precejšnje število sekaščin, a le redke so uspele doseči občutek in uspešnost originala. Ena izmed teh je Grim Dawn, ki ji mnogi pojejo slavo. Pa ne zaman. Izkazal se je za več kot soliden akcijskih iger igranja in za celo boljšega naslednika drugemu Diablu, kot Diablo 3. Bojni sistem je dinamičen in zasvojljiv in čeprav zgodba ni nič posebnega, služi svojemu namenu. Razvojni studio Crate Entertainment se je dela lotil pazljivo in z dobršno mero potrpežljivosti, ob tem pa je ves čas poslušal igralce in njihove želje, ki jih je v veliki meri uvedel v igro. Gre za pravi primerek, kako bi naj izgledal napredek igre v zgodnjem dostopu in tudi z letošnjim izidom se razvoj še ni zaključil.  Zaradi vsega tega Grim Dawn izstopa iz povprečja in je eden od najboljših ARPG-jev – ne le letošnjega leta, ampak vsega časa.

IV. Deus Ex

Prva izmed visoko-proračunskih iger na seznamu. Čeprav bi se večina ljudi strinjala, da Deus Ex: Mankind Divided ni tako uspešen kot Deus Ex: Human Revolution, gre še vedno za zelo solidno prvoosebno igro z klasičnimi elementi iger igranja vlog. Stalno nadgrajujete vašega karakterja, že vsem poznanega Adam Jensona, med tem pa se ves čas ukvarjate z različnimi srečanji, ki jih na pladnju ponuja svet, ustvarjen s strani Eidos Montreala in Square Enixa. Vaša igralna izkušnja se razlikuje glede na to, kako pristopate k različnim situacijam in kako nadgrajujete vaš lik. Se raje skrivate v sencah in skrivaj onesposabljate sovražnike? Ali pa se težko oboroženi zaganjate v množice? Ravno v tem aspektu ostaja Mankind Divided zvest svojim koreninam in ravno ta občutek svobode ga uvršča na našo lestvico.

III. Tyranny

Tretje mesto pripada igri Tyranny izpod rok Paradox Interactive in Obsidian Entertainment. Če ste igrali Pillars of Eternity, vam bo stil takoj poznan. Tyranny je namreč nadaljevanje, sicer ne po vsebini in zgodbi, temveč po stilu in občutku. S poudarkom na zgodbi in stranjo za stranjo teksta sicer ni primerna za vsakogar, ampak ko enkrat padeš v svet spletk in uničenja, hitro mine par ur, brez da bi se tega zavedal. Čeprav tudi z igralne plati igra ni slaba, je zgodba definitivno njen najboljši del. Ampak ne gre še za eno stereotipno zgodbo dobrega proti zlu, igraš namreč kot zlobnež oziroma eden izmed glavnih tako imenovanih “fatebinderjev”, ki služijo zlobnežu, ki si je pokoril že skoraj ves svet. Tako je od vas, kako boste pristopili k danim situacijam in ali boste izkazali usmiljenje ali ostali zvesti svojem slovesu. Odlična igra za vsakogar, ki obožuje dobro interaktivno zgodbo in ki mu branje ni odveč.

II. Dark Souls 3

Dobro staro šeškanje z usklajenim izmikanjem, kot ga imamo najraje. Tretji in tudi zadnji del v seriji je uspel še nadgraditi, že tako dobra predhodnika. Prisotna je osnovna zgodba, ki pa ljubitelje George R.R. Martina in J.R.R. Tolkiena ne bo navdušila. Vendar prav je tako. Staro kraljestvo ponuja na pogled osupljive arene in krvoločna soočenja. Še vedno je tako težavna kot vedno. Vse od naključnih okostnjakov pa do, na prvi pogled nepremagljivih, šefov vas lahko pokonča in tako morate ves čas imeti oči na pecljih. Igra je odlična predvsem zaradi svoje igranosti in fantastičnih šefovskih pretepov, ki bodo na vas napravili tudi izjemen vizualni vtis. Dobri stari Dark Souls, kot ga poznamo in ga je, celo na užitni ravni, igrati na PC.

I. Darkest Dungeon

“Propad, se je zgrnil nad našo družino. Se spominjaš našega veličastnega dvorca? Razkošje, Pohlep, ki sta nad nas zgrnil antično zlo. Prosim, vrni se in reši našo družino obupa in zla.”, je začetek, kot bi rekel Zola, beznične prepovedi o pohlepu in norosti. Že pred začetkom vam stalno prisoten narator da vedeti, da ima igra temačno podlago. Že takoj, ko se s prvo skupino najemnikov podate v temačne dvorane, se začnete zavedati, da boste še trpeli. Ob boju vam namreč hitro uide kakšna kletvica zaradi sistema, kjer je veliko odvisno tudi od sreče, vas hitro zgrabi obup. Ko že izgleda, da vse deluje proti vam, se zgodi eden tistih nepozabnih trenutkov, ko kljub slabim možnostim premagate sovraga in zagledate žarek upanja. Darkest Dungeon jo po naši oceni najboljša RPG igra leta. V njej boste v svetu obupa in groze odvrženi v najbolj zakoten del znanega sveta, kjer boste z raznolikimi najemniki preiskovali, s pastmi in sovragi zapolnjene, beznice. Smrt, ki je prisotna povsod, norost, ki prevlada razum. Igra, ki povzroči sive lase tudi veteranom žanra.

Se s seznamom strinjate? Poznate igro, ki si bi zaslužila omembo? V komentarjih delite z vami vašo lestvico najboljših RPG iger v letu 2016.

Vabljeni tudi na naš forum, kjer lahko z osebjem portala GAMINGsi pokraljate o igrah, tehniki ali poiščete nasvete pri nakupu.

Vas zanimajo tudi najslabše igre in razočaranja leta 2016? Spremljajte nas še naprej ;).

Objava Najboljše igre igranja vlog v letu 2016 se je najprej pojavila na HOPsi.

Skok na lestvico akcijskih iger.

Streteške igre

Čeprav navadno strateške igre ne privlačijo pozornosti množic, jih oboževalci skorajda častijo. Njihov poudarek je na načrtovanju, razmišljanju in udejstvovanju še tako temnih načrtov. Čeprav največkrat vsebujejo vojaško tematiko, so zelo popularne tudi vesoljske strategije, ki imajo korenine že daleč v zgodovini iger.

Lestvica:

VI. Shadow Tactics: Blades of the Shogun

Prva igra tega seznama je primerna predvsem oboževalcem starejših iger Commandos in Desperados. V Shadow Tactics: Blades of the Shogun nadzorujete skupino do petih karakterjev, ki jih upravljate med različnimi misijami. Te vsebujejo vse od umora pomembnih oseb, kraje dokumentov, bega iz zapora, ampak je misij preveč, da bi jih vse našteli. Če ste oboževali Commandose, vam bodo kmalu pri srcu tudi ti nindža bojevniki, saj je samo igranje podobno, atmosfera pa fantastična. Tako boste lahko občudovali podrobna okolja, med pozornim premišljevanjem svojih naslednjih potez. Odlična izdelava, odsotnost napak in gladko delovanje poskrbi, da boste v srednjeveškem japonskem svetu rade volje pustili mnogo ur. Še dodaten bonus je, da lahko s steam-a snamete tudi brezplačno demo različico, ki obsega eno misijo.

V. Hearts of Iron IV

S srednjega veka se prestavljamo v drugo svetovno vojno. Hearts of Iron IV vas postavi na čelo enega izmed narodov med največjim modernim konfliktom, kar ga je svet videl. Gre za fantastično nadaljevanje ene izmed najboljših simulacij druge svetovne vojne, ki se lahko odvija kakorkoli želite (oz. kakorkoli želi umetna inteligenca). Vsebuje veliko podrobnosti in globine, a so se razvijalci vseeno potrudili in naredili igro bolj dostopno tudi za ljudi, ki niso igrali prejšnjih iger v seriji. Vseeno vas, tudi če ste veteran serije, to ne rabi skrbeti, saj gre kljub temu za globoko izkušnjo – si pa za osnovno igranje ne rabite prebrati celotne enciklopedije. V glavnem, Paradox je spet uspel narediti strategijo, katera ima nujen prostor na polici vsakega ljubitelja strategij in zgodovine.

Več o igri.

IV. Total War: Warhammer

Na četrto mesto smo uvrstili eno izmed najbolj odmevnih strategij tega leta. Nov Total War je uvrščen v globok fantazijski svet, ki ga nudi Warhammer. Že ob oznanitvi je doživela izjemno navdušenje in zlahka bi šlo še za eno razočaranje, a dobili smo svežo in zabavno novost, ki je opravičila kritično slabše sprejeti Rome 2 in Attilo. Kot verjetno že veste, lahko v njej igrate kot ena izmed fantazijskih ras, vsaka s povsem unikatnim načinom igranja. Gre za odlično strategijo in dobrodošlo adicijo kolekciji vsakega Total War ali warhammer oboževalca, pokaral bi le denarje-lačen pristopom do DLC-jev (nič novega v seriji).

III. Stellaris

Stellaris je realno časovna 4X strategija, v kateri se borite za oblast nad galaksijo. Na začetku se boste borili predvsem proti “nevtralnimi” frakcijam in piratom, kasneje pa tudi drugim civilizacijam. Pohvaliti velja izvrsten vmesnik za ustvarjanje lastne rase in napeto preiskovanje planetov in resursov na njih. Imam pa tudi eno manjšo pripombo. Boj poteka v realnem času, vendar nadzor nad floto ni dodelan, kot bi si želel. Vseeno je Stellaris na nas pustila dober vtis in zasluženo zasedla tretje mesto.

Več o igri.

II. XCOM 2

Zgodba se navezuje neposredno na predhodnika XCOM: Enemy Unknown. Kljub neizmernemu trudu in žrtvovanjem zemljanom domačega planeta ni uspelo obraniti. Med ljudmi na ulicah so se znašli vesoljci, ki pa za idiličnimi predstavitvami nekaj prekrivajo. Slednje boste poskusili ugotoviti kot vodja odpora, ki se z nadvlado nikakor ne more sprijazniti. Pot vas popelje na mnogo različnih in dobro dodelanih map, na katerih se spoprimete z različnimi vrstami nezemljanov. Igra ne dopušča nepremišljenega vodenja še tako veteranskega vojaka, saj ga nezemljani hitro pogubijo. Rekel bi, da je izjemno neodpustljiva in so izgube vojakov stalnica, na katero se je dobro privaditi. Gre za odlično potezno strategijo, ki vas ne bo pustila ravnodušnih.

Več o igri.

I. Civilization VI

Civilization, ponovno se srečamo. Po ne najbolje sprejetem Civilization Beyond Earth je Firaxis tokrat ponovno uspelo. Odmevnejše nove mehanike so okrožja, ki poskrbijo za razvejana mesta, aktivni razvoj, kjer so razvojni bonusi odvisni od stvari, ki jih počnete. Prav tako je mogoče združevanje raznih enot v skupine. Vodje imajo tokrat več osebnosti, dolge vojne pa povzročijo negodovanje meščanov, ki bi raje kruha in iger. Igra primerna za igranje prekaljenih Civilization mačkov, kot tudi zelencev, ki si obširni svet “še samo ene poteze” želijo doživeti.

Vas je izbor presenetil? Imate svoje zamisli za seznam? Delite ga z nami na našem forumu!

Že kmalu se vračamo z lestvico top iger zvrsti igranja vlog (RPG), zato nas spremljajte!

Objava Najboljše igre leta 2016: Strateške igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Danes so na vrsti akcijske igre, ki so eden izmed najbolj popularnih žanrov v svetu igračarstva.

Zakaj ravno akcijske igre?

Odgovor, zakaj so akcijske igre najbolj igrane, se verjetno skriva v vsebini. Vsebina se od igre do igre sicer razlikujejo, a bistvenih razlik ne opazimo. Vsebujejo veliko nasilja, krvi, adrenalina, zabave … Ali tudi vi obožujete akcijske igre? Ta podatek nam lahko razkrijete na anketi, do katere pridete tukaj!

Lestvica:

VI. Overwatch

Overwatch je večigralska streljanka izpod rok priznanega razvijalca Blizzard. Zaradi risankaste podobe in prijaznega videza je primerna tudi za mlajše občinstvo (za razliko od večine drugih iger na seznamu). V njej boste lahko izbirali med 23 junaki, ki jih boste z ekipo poizkušali popeljati zmagam nasproti. Odlikuje jo izjemno širok krog igralcev, tako vam ni potrebno skrbeti, da ne bi našli soigralcev, z enakimi bojnimi sposobnostmi. Na šestem mestu je pristala zaradi nekaterih manjših zamer. Še vedno gre za kakovostno igro, ki se ji obeta, če bo Blizzard ostal zvest svojim načelom, dolgoletna podpora in redno izdajanje novitet.

Več o igri.

V. Killing Floor 2

Končno smo dočakali. Killing Floor 2 je končno prišla iz zgodnjega dostopa! Igra, v kateri s svojimi prijatelji pobijate pošasti. Od svojega predhodnika se razlikuje v tem, da vsebuje več orožja in izboljšano grafiko. Kljub temu pa ob igranju še vedno vonjamo predhodnika, ki so mu razvijalci ostali zvesti. Različni junaki, sposobnosti in sovragi bodo pustili dober vtis tudi na novince v seriji.

Več o igri.

IV. Watch Dogs 2

Postavljeni smo v San Francisco, v katerem ne manjka vdiranja v razne naprave, vožnje, dronov in drugih stvari, ki jih bomo lahko počeli v igri. Čeprav je prvi del nekoliko razočaral, je drugi neupravičeno kar nekoliko spregledan. Od igre nismo pričakovali kaj preveč, vendar nam je slednja pripravila eno izmed najlepših presenečenj leta 2016. Med igranjem smo večkrat pomislili na GTA V.

III. Titanfall 2

Titanfall 2 je uspel izpolniti pričakovanja in je po kvaliteti zlahka presegel predhodnika. Je pa imel ob izidu nesrečo, saj ga je zaradi glasnega soočenja med Battlefield 1 in Call of Duty večina ljudi spregledalo. Presneti grešniki. Gre za igro, ki jo vsak ljubitelj akcijskih streljačin prežetih z adrenalinom ne bi smel izpustiti. Tudi “rokovanje” z titani je izjemno zadovoljivo, obnašajo se dosti manj okretno kot pešaki, kakor je tudi za pričakovati od ton železa.

Več o igri.

II. Battlefield 1

Večni spopad s serijo Call of Duty se je letos zagotovo končal v prid EA, saj je novi Battlefield 1 gladko prestrelila konkurenco in se okronala za najboljšo spletno streljačino letošnjega leta. A pohvalno ni le večigralstvo. Battlefield 1 vam v enoigralski kampanji predstavi tudi drugo stran vojne in vas postavi v center uničenja. Kot pri prejšnjih Battlefield-ih je rokovanje z orožji odlično, čeprav se ta obnašajo bolj avtomatično, kot bi pričakoval od prve svetovne vojne.

Več o igri.

I. Doom

Igra je v svet prišla 12 let po izidu prejšnje igre v seriji. Kljub ne-preveč-obetavnim večigralskim beta testom je dosegla in presegla pričakovanja. Še vedno vsebuje veliko nasilja in krvi, zato mogoče ni primerna za vsakogar, razen če želite rediti mlade psihopate. Mladež in softiči se je zato raje izognite. Postavljena je na Mars, kjer se kot Doomguy ponovno bojujete s peklensko nadlego. Zagotovo najboljša igra leta z prečudovitim izgledom in presenetljivo dobro optimizacijo. Lastnikom AMD grafičnih kartic se je lahko ob izidu le smejalo, saj je bil tudi ena prvih iger, ki je v celoti uspela izkoristiti prednosti Vulcan API.

Več o igri. 

Vas zanimajo tudi ostale kategorije ter najslabše igre leta?! Spremljajte našo stran in izvedeli boste, katere igre so članom ekipe povzročale prezgodnjo rast/izgubo las.

Z nami lahko vaše mnenje in sezname delite na našem forumu.

Objava Najboljše igre leta 2016: Akcijske igre se je najprej pojavila na HOPsi.