Dogajanje okoli bitcoina nebi mogel napovedati niti Nostradamus, saj si posameznik neko jasno sliko težko ustvari.

Pred kratkim so iz borze Binance ukradli za preko 40 milijonov dolarjev bitcoinov. Tisti dan je cena zanihala za 100 $, od takrat naprej pa je Bitcoin zrasel za dobrih 20%. Torej neke hude logike tukaj ni. Kot da bi Boeingu ob nedavnih nesrečah zrasla cena delnic. To samo dokazuje, da je to igra za tiste z močnimi živci.

V kolikor mislite, da boste z kripto valutami čez noč obogateli se krepko motite. In verjemite, govorim iz lastnih izkušenj.

V nekem momentu »ti je vse jasno«. Gledaš svoje priljubljene YouTube analitike, ki delajo svoje videe v mamini garaži. Navdušeno spremljaš njihove analize Elliott valov, Fibonaccija, zlatega reza in ostalih stvareh, o katerih nimaš pojma. Njihove besede vzameš za sveto. Seveda boš njih upošteval zgolj kot neko vodilo kateremu boš dodal svojo inteligenco. Navsezadnje si tudi ti »mojster«.

Oborožen s podatki se odločiš za nekaj svojih favoritov. To so kripto kovanci katerih »tehnologija« ti je blizu. Od birme ti je ostalo 1000 €. To je tvoj budget. Niti ni važno. Lahko imaš tudi milijon evrov. Važni so procenti.

Torej s svojimi 1000 € si sedaj kupil nekaj svojih favoritov. Recimo, da je njihova cena na dan tvojega nakupa 1 € po komadu. Torej imaš 1000 kovancev. Obeti so dobri. V zadnjih 30 dneh se je tvoj portfolio povečal za 30%. Imenitno. Kdo pa zasluži 300€ od tvojih prijateljev od doma? Na tvojem telefonu je nekaj novih obveznih aplikacij. Coinmarketcap, tvoja borza, denarnica in podobno. Vsakih 15 minut pogledaš koliko so se dvignili tvoji cekinčki. Če bo šlo tako naprej boš čez 3 mesece na 4000 €. Nov računalnik, avto, sedežna za mamo?

Ne.

Ti si pameten. Iz 1000 € si naredil 4.000 €. Vendar globalno gledano drobiž. Iz tega ne bo novega Golfa.

Je pa verjetno smiselno, da iz 4000 € narediš 16.000 €. Jasno. Krivulja je jasna. Elliott valovi so jasni. Zlati rez je jasen. Tvoji YouTube preroki so spregovorili. Gremo naprej.

Kaj pa, če bi še kaj dodal v svoj portfolio? Pokažeš svojemu morebitnemu financerju, da si v nekaj mesecih naredil 300% dobička. Če ti lahko posodi 3000 €. Da boš štartal s sedmimi jurji. Ker je nekaj novih kovancev, katere moreš pokrit v svoji strategiji.

Super. Vse zvezde so poravnane. Imaš 7.000 € vreden portfolio. Še nedolgo tega si komaj imel za burek po celonočnem popivanju v diskoteki. No, dragi profesorji, ki so rekli, da nič ne bo iz tebe – »Look at me now b*!«

Naslednjih nekaj mesecev ti gre odlično. Tvojih 7.000 € je naraslo na 20.000 €. Ne razmišljaš več o novem Golfu. Nov cilj je BMW, Mercedes, Audi. Jasno…

Morda bi bilo pametno vzeti ven 3000 € in vrniti denar, ki si si ga sposodil? Samo, če sedaj vrneš 3000 €, je to potencialnih 30.000 €, ki jih ne boš dobil, ko gredo cene zopet gor. Res je. Počakajmo še malo.

Bloody Monday. Krvavi ponedeljek. Borze v rdečem!

Tvoj porfolio je iz 20.000 € padel na 14.500 €. Samo brez panike. To je popravek. Pričakovano. YouTube guruji so ga napovedali. Počakajmo še dan ali dva. Da gre krivulja zopet gor.

Vendar ne gre… Že 14 dni gre krivulja navzdol. Denar se topi. Tvoje sanje izginjajo. Nekateri ti svetujejo, da se drži svoje kripto valute po ceni življenja (HODL), spet drugi prodajajo v čedalje večji paniki.

Moram prodati, da obdržim nekaj dobička. SELL.

Dobro. Vse je v redu. Počakam, da pade vse skupaj še 20% in potem grem spet notri. Moj porfolio oz. število kripto žetonov bo tako večje za 20%. Odlično.

AMPAK. Krivulja se nepričakovano obrne nazaj v zeleno.
OK, ni problema.

+5%… +10%…. FOMO… Moram iti nazaj notri, drugače mi bodo pobegnili na luno. Kupiš pri 20% dražji ceni. Tvoj portfolio je 20% manjši kot teden dni nazaj. Vendar si še vedno v igri.

Od sedaj naprej boš bolj previden.

Nisi bil.

Isto se ti ponovi še dvakrat ali trikrat. V vsem svojem mojstrstvu si zvodenel svoj porfolio. Še vedno je vreden 12.000 €, vendar nominalno držiš 50% manj kripto valut. Bravo genij.

Odločiš se, da je to preveč stresno in greš v kamp HODL. Držim tole 10 let. V tem sem zaradi tehnologije.

Mine pol leta. Pogledaš in vse je v rdečem… KREPKO v rdečem. Povsod po portalih novice. Bitcoin je mrtev. Cena ostro pada. Z njo vse povezane kripto valute. Tudi tvoje. Vendar tvoje padajo z dvojno hitrostjo kot bitcoin. Imaš samo še 4.800 € vreden porfolio. V trenutku obupa prodaš za 3000 €, da lahko povrneš to, kar si si sposodil. Vsaj to mi je uspelo.

V naslednjem letu tvoj porfolio pade na 250€.

Gurujem ne zaupaš več. Nikomer ne zaupaš več. To je zarota velikih igralcev. Kitov. Banda prekleta!

Pustiš vse ležati na svojem računu. Tako ali tako se ne splača dol pobrati tega drobiža.
Pustimo času čas. Zaupam v tehnologijo.

Eno leto se nič ne dogaja. Ne spremljaš več. Vendar bitcoin se prebudi. Tvoj portfolio se okrepi za 40%. Ni veliko. Ampak sedaj imaš 350 €.

Nakažem še 150 €? Tko, da bo pač za vsaj eno vijolico? Samo toliko, da bom v igri. Moraš biti v igri. Če nisi v igri si mrtev.

Tvoji guruji so nazaj. Spletne strani imajo vgrajene grafe kriptovalut. Menda gremo na 100.000 € po bitcoinu!

Naslednje jutri zaslediš članek z naslovom »Je zopet čas za bitcoin vrtiljak?«

Objava Je zopet čas za bitcoin vrtiljak? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ampak pustimo to ob strani, saj je to tema za povsem drug članek.

Vsakič, ko si namreč pogledam bodisi film ali pa nekaj povsem drugega v navezi s Star Wars franšizo (ravno včeraj sem denimo gledal Family Guy parodije, ki so izvedene odlično), si zaželim Vojnozvezdno okolje podoživeti tudi v interaktivni obliki.

In tako se vedno znova vrnem k vrhunskim predstavnicam filmske franšize. Na vrhu teh naslovov sta zagotovo igri Knight of the Old Republic 1 in 2, kateri danes štejeta že 15 let. Potem mi pogled zatava na Jedi Knight serijo, ki je še nekaj starejša.

A kaj, če bi si človek zaželel igrati nekaj bolj novodobnega, z novejšo grafično podobo? Sicer nekaj izbire je, a na jedilniku nas ne čakajo ravno prvovrstni naslovi.

Preizkusimo lahko denimo The Old Republic, ki pa je na žalost MMO. Igro so sicer skozi leta izboljšali a v sami srži je to še vedno večigralski naslov, ki ne seže do kolen svojima slavnima predhodnikoma.

Potem sta tu The Forced Unleashed igri, kateri sta sicer dobri, nista pa ravno nadpovprečni.

Poleg tega pa, kljub temu, da sem omenil, da se gre za novodobne igre, so zadeve že prekleto stare. The Old Republic je izšel 8 let nazaj, The Forced Unleashed pa eno leto kasneje.

Torej, kaj imam na izbiro po letu 2012? Kaj je to bogato vesolje, polno misterija, zanimivih likov, Sile ter osupljivih lokacij sproduciralo na igričarskem področju? Praktično nič.

Razlog? Prekleti EA.

Ta gigantski založnik je namreč že dolgo časa nazaj kupil pravice za izdelavo Star Wars iger, kar pomeni, da lahko samo oni izdelujejo naslove v tej franšizi. In v sedmih letih jim je uspelo izdati dva Battlefronta – večigralski streljačini, kjer je štorija praktično neobstoječa in se služi na mikrotransakcijah.

In ko bi šlo vsaj za visoko kakovostni igri!

Battlefront 1 je izšel v poraznem stanju, saj je ob izidu manjkalo skoraj polovica vsebine, ki jo je EA nato želel igralcem prodati pod pretvezo DLC-jev.

Battlefront 2 je bil še hujši, saj je založnik zavohal dobiček pri mikrotransakcijah in je želel igralce odreti do zadnjega centa. Poteza, ki je razjarila trume igričarjev zaradi katerih so zaslužkarske mikrotranskacije kasneje celo odstranili, na Redditu pa je njihov uradni odgovor podrl rekord za komentar z največ negativnimi glasovi.

V izdelavi so sicer imeli vsaj dve novi igri, ki naj bi vsebovali močno štorijo a sta oba projekta neslavno propadla, kot posledica je sledilo zaprtje studia Visceral, ki je bil zaslužen za odlične Dead Space igre.

Kaj za vraga dela EA z licenco mi ni jasno, kot tudi ne, kako ne izdaš kvalitetne Star Wars igre, ko pa si lastiš razvijalca Bioware, ki je razvil legendarni naslov Knight of the Old Republic.

Zakaj bi ta priznani studio, ki ima svoje odlike na razvoju globokih karakterjev, štorije in RPG mehanikah porabil za razvoj novega, enoigralskega naslova, če jih lahko porabiš za izdelavo večigralskega klona Destiny, ki sliši na ime Anthem? Hmm, le kdo bi pomislil, da je to slaba ideja, razen celotne igričarske skupnosti in glede na vse težave, ki jih ima Anthem, jih zna to pošteno udariti po denarnici in presneto me je strah za prihodnost studia Bioware.

Poglejte si samo spodnjo sliko, ko Star Wars licenca ni pripadala samo enemu založniku. Ogromno odličnih naslovov, ki se jih kdo spravi preigravati še danes, medtem ko smo od 2013 prejeli cela dva, precej zanič špila.

Bo prihodnost kaj drugačna? EA oz. njegov razvijalec Respawn pospešeno razvijata Jedi Fallen Order, o katerem sicer ne vemo še praktično nič, razen da obstaja. Več informacij bo sicer razkritih 13. aprila in dobra novica je, da je na igri delal veteranski pisec Chris Avellone. Še vedno pa EAju ne zaupam, da ne bo celotnega projekta posilil z nekimi trapastimi mikrotransakcijami ali pa bo na koncu špilu manjkalo polovice vsebine, morda pa bo celo vsilil prisiljene večigralske pritikline.

Žalostno je tudi to, da ima Star Wars toliko potenciala a se lastnik licence Disney pijansko drži samo že ustaljene štorije, ki je bila premleta že neštetokrat.

Dovolj imam že Luka, Yode, Vadra in Solota. Knight of the Old Republic je imel dejansko jajca in je svojo štorijo odpeljal 4.000 let pred dogodki iz filmskega izročila, kar jim je omogočilo razvoj povsem novih in slaboritnih likov kot sta Revan ali pa Darth Nihilus. Slednji je temni mojster Sile, ki ima s slednjo tako vez, da se z njo hrani in je postal “rana v Sili”. Kako je to kul, kajne?! Ampak ne, je rekel EA, raje plačaj 14,99 € za skin v Battlefrontu.

Klinc, ne ostane mi drugega kot pa da spet naložim stare igre in med plesom svetlobnih sabelj objokujem usodo iger Vojne zvezd.

Objava Kje za vraga so vse Star Wars igre?! se je najprej pojavila na HOPsi.

Tipična izkušnja torej vsakega živečega a današnje jutro je bilo nekaj posebnega, saj je velika večina prijateljskih objav bila sovražno nastrojena proti tradicionalnemu tekmovanju EMA.

In če že njim ni bilo všeč, kako bo šele meni, človeku, ki ne mara oddaj tipa Bar ter Slovenija ima talent?

Zato sem si pripravil zajtrk in v pripravi za najhujše, namakal toast v liter domačega šnopca ter se psihološko pripravil na ogled oddaje EMA.

In končni vtisi? Moram reči, da dejansko zadeva spet ni tak smrdljiv kupček zažganih smeti, kakor bi lahko sklepal po vseh javnih linčanjih EME. Počasi, dragi bralec, spusti vile in pusti da ti svoje mnenje tudi razložim.

Torej, včeraj se je odvilo pevsko tekmovanje EMA 2019. To je dan, ko se tisoče Slovencev spomni, da v programski shemi dejansko obstaja televizijski kanal TV SLO 1 in da za prekleto zadevo tudi mesečno plačujemo zato si najprej poglejmo, kako je EMA 2019 izgledala iz produkcijskega stališča.

Moram reči, da ni bilo slabo.

Okrogel oder, okusno razpostavljeni zasloni ter zanimiv uvodni zaslon. Sicer sumim, da so poplesavajočega robotka sunili iz Unreal Engine trgovine a pustimo to ob strani.

Šov se začne in na oder stopijo plesalci, med katerimi najdemo tudi voditeljico. Ta je bila sicer ob koncu plesa ter kasnejšem govornem uvodu malce zadihana in punca se očitno ni mogla oddahniti skozi celotno oddajo, saj je bilo zajemanje sape med stavki malce moteče. Mi je pa bilo všeč, da je pred mikrofon stopil nekdo nov, saj nočem gledati vedno istih fac.

Potem je tu žirija, med katerimi najdemo lanskoletno zmagovalko Leo Sirk, katere se spomnimo po lanskoletnem zmagovalnem komadu “Hvala ne” in po ničemer drugem. Tu je še Darja Švajger, ki je očitno glasbeni ekspert, no vsaj vsi tako pravijo da je temu tako ter srbski skladatelj, čigar prisotnost mi je sicer malo smešna, glede na to, da se gre za slovensko tekmovanje. Še bolj hecno mi je, da so njegov govor prevajali, saj se gre za scenarij in če je že vse vnaprej predpripravljeno, bi lahko spočeli tudi podnapise, ne pa da se prevajalka nerodno trudi sproti prevesti njegove besede. Berem na Google, da je tip že petič v žiriji in morda, samo morda bi se med tem časom lahko naučil povedati te tri stavke tudi v slovenščini.

In nato nastopijo sami tekmovalci, glavna stvar tekmovanja.

Baje se jih je prijavilo 100 in na finalnem odru smo gledali izbrano deseterico. Priznam, nihče od njih me ni pretirano navdušil, saj gre bolj ali manj za komade, ki bi jih predvajal v zakotnih kotičkih lokalne gostilne in v bistvu sploh ne pogruntaš, da ti nekaj brenči v uho.

Kaj poreči o samih tekmovalcih?

Imeli smo pesem, kjer me je neka ženska močno obsojala, da zaradi tega ker sem iz mesta, nimam pojma o konjih. Potem sem gledal neko mlado izvedenko Big Foot Mame, tu pa so bili še neki metalci, kjer je bil komad res zanič in bi se mi pevec lahko odkupil vsaj z besnim vrtenjem levove grive, žal pa se je ponašal z gelom na laseh in mi je bila vzeto še to malo zadovoljstvo.

Potem nekaj komadov, ki bi jih sicer predvajal samo takrat, ko bi se peljal z avtom in mi ne bi lovila nobena druga postaja razen te, ki bi predvajali teh štiklcev. Aja, pa nek tip je bil v vijoličasti obleki in ob njegovem nastopu nisem točno vedel, ali poje pesem ali pa mi našteva seznam stvari, ki jih mora it jutri kupit v Mercator.

In potem imamo tu še finalista: Raiven ter Zala Kralj ter Gašper Šantl in ravno najboljša dvojica je popolno nasprotje.

Raiven se je odločila, da jo z vijaki pričvrstijo na mesto in njeno besedilo je sestavljeno iz: “na površju vse je mirno a v meni je kaos”. To je v bistvu to od besedila, če ne štejemo nerodnega rapanja, katerega bi se sramoval še Challe Salle. Koreografija je, kot rečeno stanje na mestu, razen ob refrenu “kaos”, kjer se je punca začela tipati, kot da po žepih išče telefon.

Medtem, ko je Krokar stavil na blišč, saj je nase nabral vsa ličila, ki so jih sploh imeli v zaodrju, sta Zala in Gašper šla v povsem drugo smer.

Za garderobo sta si namreč izbrala bež pižamo iz lokalnega Lidla in nastop je bil sestavljen v bistvu samo iz Zalinega petja, medtem ko je bil Gašper tam zato, da je občasno pritisnil na kak gumb, ji zasanjano gledal v oči ter se vsake toliko spomnil, da dejansko drži kitaro.

Deset tekmovalcev se je obrnilo kot bi mignil in levji delež, tega skoraj dve uri dolgega tekmovanja, je bilo glasovanja publike.

Zakaj za vraga mi RTV zaračunava glasovanje po 0,84 € za vsak glas medtem ko je praktično že celotni dogodek prišel iz mojih žepov, mi ni jasno. Da se ta, povsem nepotreben kanal, ni mogel izkazati vsaj tokrat ter častiti glasovanja ampak želi na suho nategniti še tistih nekaj ljudi, mi gre močno v nos. Očitno Miša Molk potrebuje sleherni dinar, da si še bolj zategne kožo in napihne žnablj.

In nato pridemo do vrhunca večera in meni osebno najboljšega dela: razglasitev zmagovalca.

Več kot očitno je žirija navijala za Raiven in njena pajdašinja Lea Sirk se je na odru ves čas muzala, češ: “mamo to”.

In potem šok, o moj Bog! Zmagal je par, čigar komad je tako zabaven za poslušati kot ena ura fizike na soboto v zatohli učilnici.

A izraz na obrazu Sirkove je bil ob razglasitvi preprosto neprecenljiv. Zadevo naj prosim nekdo spravi v gif obliko, saj bi ga rad predvajal znova in znova, poleg tega pa se je punca še dodatno zafrknila, ko je ob čestitki Raiven pozabila, da mikrofoni dejansko snemajo in ji je v uho zašepetala besede: “ne morem fakin verjet”.

In to je bilo to, 3/4 gledalcev je nato zaspalo, saj sta zmagovalca še enkrat zapela svojo pesem in EMA 2019 je prišla do zaključka.

Ob gledanju letošnjega tekmovanja sem prišel do ugotovitve, da so proizvajalci programa v resnih škripcih, to pa predvsem zato, ker se ne morejo zediniti kaj točno EMA je.

To tekmovanje gledajo vsi, tako starejša populacija kot tudi mlajša in vseh itak ne boš mogel zadovoljiti. Medtem ko prvi pričakujejo lepe popevke iz zlatih časov, želijo mlajši bolj energično muziko, kjer sta glas in koreografija isto pomembna.

A vse to ne pomeni nič in ne bo vredno piškavega oreha na glavnem odru v Tel Avivu, kjer že dolgo ne vlada več pevski talent ampak samo tisto, kar je trenutno vroča tema v socialnih krogih.

Samo poglejte si lansko pesem, katera je bila popularna točno en teden ali pa takrat, ko se je govorilo o transseksualcih in je zmagal/a tista bradata oseba. Njihovi komadi so samo obstranskega pomena, zmagoslavna pesem mora prikazati kako je Evropa napredna in strpna do vsakega.

Naša dva izvoljenca morda ne bosta prišla nikamor, tudi do finala ne. Ne govorim tega zaradi tega, da ne bi bila dobra, saj sta noro talentirana. Besedila z globino in odličen vokal ju zna visoko pripeljati, žal pa se Evrovizija poserje na talent, saj mu je veliko bolj pomembna politična korektnost ter sledenje trendom.

Ne gre se zato, da ne znata peti in morda bi kdo rekel, da nepremično stanje je malce drugačno od ustaljenih norm in zna kakemu glasovalcu dvigniti obrv. Navsezadnje je s podobnim nastopom zmagal Salvador Sobral in čeprav gre komu morda v nos, tip vsekakor poseduje neko karizmo, katera mu je pomagala do zmagovalnega odra. Žal pa je to bilo takrat in sedaj, v 2019, so za Evrovizijo pomembni drugi trendi.

Moje mnenje? Morali bi tvegati. V preteklosti smo sicer že imeli nastope, za katere sem menil, da dejansko imajo šanse za zmago ampak vedno krasimo dno lestvice.

Zato gremo vreči vse v popolnoma odbit nastop.

Med EMO 2019 je na oder stopil nek rapper, ki je v precej šaljivem tonu napovedoval, kaj vse se trenutno dogaja na odru in jaz bi dejansko poslal njega v Tel Aviv. Naj rapa v angleščini in nasmeje publiko. Naj zadaj plešejo “floss” ples iz Fortnita, ker je to zdaj popularno. Naj se zadaj tepejo ogromne injekcije ter starši, ki so proti cepljenju. In naj spremljevalni vokali ne pojejo, ker so preveč zaposleni z gledanjem v telefon, kot to pač počnejo milenijci.

Samo tako bomo lahko upravičili vsakoletno kupovanje letalskih kart in potovanja naših tekmovalcev, saj to nihanjem med “bi tvegali ampak ne preveč” je traparija in potrata denarja.

Ali pa pošljite drugo leto v zmagovalno državo mene. Obljubim, da vas na glavnem odru ne bom razočaral, saj me na njem sploh ne bo. Na odru bo postavljeno samo ogromno platno, na katerega bom projeciral svoj komad preko Twitcha, ta pa bo že vnaprej posnet, saj se bom jaz tačas zapravljal davkoplačevalski denar pri lokalnem kebabarju. Pa naj mi reče, da to ne bi nabralo nekaj točk za zmago!

Objava EMA 2019 – “Na površju vse je mirno a v meni je kaos” – Lea Sirk se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot diametralno nasprotje lahko na strani preveriš tudi, kateri procesor ali grafično se v danem trenutku splača kupiti. V kratkem bosta deležna prepotrebne posodobitve, ki se že predolgo izmika mojim prstom.

Kakorkoli, osredotočiva se na tokratno temo, to je, nakupu česa se definitivno izognite. Spisano leti tako na grafične kartice, kot tudi procesorje, to sta komponenti, ki tudi najbolj vplivata na zmogljivost računalnika. Diktirate delovanje vsakega računalnika in preprosto ne sodita v kategorijo matičnih plošč, pomnilnika ali napajalnikov, kjer je bistvena lastnost zgolj dohajanje zmogljivosti naših težko-kategornikov.

Grafična kartica

GT 1030 DDR4 abominacija

Naziv najslabše kartice zadnjega desetletja nedvomno pripada GT 1030 DDR4. Preprosto za skoraj identično ceno kot GT 1030 GDDR5 ponuja sramotno kar 50% nižjo zmogljivost. Zanjo enostavno ni mesta, saj ne služi drugemu kot zgolj proizvajalčevi izrabi zaloge zastarelega pomnilnika, ki je mimogrede pri tem modelu na spletu in tudi sami embalaži pogosto zamolčan ali skrit globoko znotraj drobnega tiska. Neuk uporabnik težavo zlahka spregleda in se čudi zatikanju v igrah.

Kartica niti ni nova, njen izvorni greh sega v maj 2017. Grešnik, ki je to abominacijo spočel si zasluži kamenjanje, metanje gnilih paradižnikov in redno dostavo pasjih iztrebkov na hišni prag. Je namreč avtor vsega, česar si pri “novodobni” kartici nihče ne želi. Za 60% nižja prepustnost 16.8GB/s napram 48GB/s (GDDR5) se preprosto pozna. Podlo, ni kaj.

Da pa ne govorimo zgolj o teoretični zmogljivosti, lahko navedemo praktičen primer v zadnje čase nadvse popularni igri Fortnite. Namesto 130FPS na HD in srednjih nastavitvah pri GDDR5 bratcu pri isti grafični z GDDR4 pomnilnikom na istih nastavitvah pristaneš pri 73FPS in kot omenjeno, si za grafično kartico odštel zgolj dobrih 5-10€ manj.

Kitajski GTX ponaredki

Med najslabše investicije sodijo “kitajske” GTX grafične kartice. Slednje se prodajajo pod oznakami GTX 960, GTX 970, GTX 1050, GTX 1060 pa vse do najdražjih GTX 1080 Ti.

Zakaj pa sploh gre? No, pod pokrovom se skriva presenečenje. Pred dobrimi dvemi leti sem tudi sam naletel na podobno “prevaro”. Med prečesavanjem Bolhe najdem oglas za GTX 780 za 100€ (takrat so se prodajale za >200€), kjer nekaj hudo smrdi. Seveda lastnika pokličem, vprašam par podrobnosti glede kartice, a vseeno mi ugodna cena ni dala miru. Vse skupaj se je končalo ob omembi: “Kupljena s Kitajske, saj vem, da je malenkost slabša, ampak gor piše GTX780.”

Zakaj se torej izogniti takšni robi? Praktično ne kupujete omenjene kartice, temveč dosti slabši model. Recimo GT 450 z generičnim hladilnikom in ponarejenim BIOS-om, ki jo sistem sicer zazna kot GTX 780. AMPAK. Razlika ni zgolj v goli zmogljivosti. GTX 780 ima namreč 3GB GDDR5 pomnilnika, a GT 450 ga seveda premore dosti manj in sicer zgolj 1GB GDDR5. BIOS zazna kartico kot GTX 780 s 3GB pomnilnika in bo zato seveda mislil, da razpolaga s 3GB pomnilnika. Posledično večina aplikacij sploh ne bo delovala, če katera že bo, se bodo pojavljale hude grafične anomalije, vi pa boste puščeni z grenkim okusom v ustih.

Popolna prevara za neznalce, ki mnogokrat ne gojijo nobenih predhodnih pričakovanj. Vsaka norost v sebi skriva smisel. Goljufivci iz trga niso izginili niti nekaj let kasneje, tako, da le previdno ob nakupih kartic, sploh tistih brez oznak proizvajalca ali s sumljivo nizkimi cenami.

RX 580 – kitajski trg

Čeprav v zadnjih letih AMD ravno ne slovi po kontroverznih praksah in odločitvah, temu letos ni bilo tako. Zlasti na kitajskem trgu so pričeli s prodajo RX 580 z le 2048SP enotami, ki je v bistvu prepakirana RX 570. Če ne drugega so vsaj nekoliko spremenili ime in dodali 2048SP. Vseeno marsikdo razlike ne bi opazil, konec koncev gre za RX 580, kajne? Razlika nikakor ne dosega razsežnosti GT 1030, a vseeno se RX 580 2048SP ponaša z 256 stream procesorji manj od polnovredne različice, cena pa je praktično enaka.

Upam, da v naslednjem letu do podobnih marketinških mahinacij več ne bi prihajalo, če pa že bodo, pa jih bom karseda hitro izpostavil (ja, zavzemal se bom tudi za svetovni mir /s).

RTX 2070/2080

Marsikdo se ob omembi Turing serije z mano ne bo strinjal in mnenja so deljena. A RTX 2070 in RTX 2080 si preprosto zaslužita nominacijo, saj sta utelešenje prakse, ki je kupci ne smemo podpirati. Ne gre za kartici, ki bi poželi tone ovacij in na mizo za manjši denar prinesli dodatno zmogljivost. In cena je ob zavajanju tudi glavna spotika spora. Kartice, ki se prodajajo po MSRP niso ravno slab nakup, a hkrati ne prinašajo navdušenja, saj so zgolj za drobtine hitrejše od odhajajočega cenejšega Pascala.

Razvoj se je ob izidu Pascala preprosto zaustavil in Turing ni nadgradnja, ki sem jo pričakoval. Podrobneje o temi lahko najdeš tukaj.

Pa je Nvidia kriva za to, da ji preprosto ni potrebno razkriti najbolj vročih želez, ki jih skriva v kovačnici? AMD trenutno preprosto ni enakovreden konkurent, saj se mu v FPS višavah začne kolcati in le s sramom pogleduje v zeleno nebo. RX Vega 64 sploh ni slaba kartica, je pa prepočasna za konkuriranje najhitrejšim. Torej, čeravno si trenutno Nvidia status quo lahko privošči, zna na dolgi rok odločitev obžalovati. Le naj vrže oko na Intel in njegove težave.

Procesorji

Trg žlahtnih kovnic je zacvetel ob splavitvi Ryzen serije. Ne bi zgrešil ob trditvi, da je slednja nekaj najboljšega, kar se je v industriji lahko zgodilo.

Skylake-X osvežitev

Po drugi strani pa je prikazana nonšalantnost in spanje na lovorikah. Kot odgovor na Threadripper procesorje je Intel nasilno splavil Skylake-X osvežitev. Vojna jeder je dobila novo razsežnost. V praksi do boja ravno ni prišlo, saj na policah še vedno čakamo, da iz obljubljene dežele splava 28 jedrni procesor s 5GHz. AMD je svoje karte razkril že pred meseci z 2990WX (32/64), ki je še do danes najzmogljivejši procesor na potrošniškem trgu.

Intelova pošast bo terjala povsem nov socket, kjer bo tudi plošča izjemno draga – 600€+, če bo v prvi vrsti sploh ogledala svetlobo dneva.I

Intel si bom letos resnično privoščil. Spodrsljajev kar ne zmanjka. 9. generacija procesorjev je tako dobra, da so lahko 8 kar preskočili? Težava ni preskok, kjer smo iz 6. pristali na 9., ampak dejstvo, da 9. generacija ni ravno izjemna.

Na spletu sem naletel na ogromno število pripomb in kritik na račun i9 9980XE, procesorja s ceno zajetnih 2000€. Vroča pečica, ki jo je praktično nemogoče naviti na nivo starejšega delidanega 7980XE. 9980X ni mogoče niti delidati, brez, da bi ga pri tem uničil.

Postavimo vse skupaj na stran. Intel še vedno živi v pravljični deželi, kjer so njihove cene upravičene in žanjejo navijaške valove. V realnosti pa se postavlja vprašanje:” Kdo pri zdravi pameti bi Sklake-X osvežitev sploh kupoval, ko pa AMD za manj denarja nudi več.”

Postavka je branljiva. AMD Threadripper 2950X (16/32) in 1950X
(16/32) je mogoče dobiti že za 900€ in 600€, med tem, ko Intel 9960X (16/32) stane kar 1700€. Intel je zgolj recikliral procesorje in ceno iz leta 2017, ki pravzaprav že takrat ni bila konkurenčna. Tako je Skylake-X serija nesmiselna in izjemno slab nakup. Še sreča, da je bil Threadripper zasnovan v prostem času – TUKAJ.

Kaj je prineslo leto 2018

Leto 2018 je nedvomno pustilo mešane občutke. Vseeno bi bilo škoda zaključiti na negativni noti. Uporabniki smo v drugi polovici leta, po padu kripto mrzlice, končno dočakali cenejše grafične kartice. Enako velja za Ryzen procesorje, ki so še vedno podvrženim visokih pocenitev. 1600X se nemalokrat da dobiti za manj kot 140€, enako velja za Threadripper ponudbo.

Nekaterim bo šlo v nos neslavna izpostavitev RTX 2070/2080. Razloge temu sem javno izpostavil že večkrat, preprosto je serija, po izjemno uspešnih Pascal in Maxwell, izjemno razočaranje, ki na mizo, z izjemo 2080 TI ne postavi ničesar presunljivega, kjer se le začudeno ozreš v cenovno postavko. Zmogljivosti RTX 2080 TI preprosto ni mogoče oporekati, gre celo za prvo kartico, ki je sposobna zadovoljivo prebaviti vse 4k naslove, zaradi česar tudi ni bila izpostavljena.

Morda obžalujem nevključitev cenejših Z390 osnovnih plošč. Velika večina ima zanič VRM hladilnike in iz neznanega razloga se proizvajalcem v glavi poraja genialna ideja, kjer med podprte procesorje vključijo 9900K. Obupne rezultate so dosegale tako Asusove, AsRockove in MSIjeve, kar jih je naredilo popolnoma neadekvatne 8 jedrnim procesorjem. Gigabyte je uspel stopiti stopničko višje in na njihovih ploščah težave niso bile problematične v tej meri. Pozornost pri nakupu nikakor ni odveč.

Objava Najbolj katastrofalni procesorji in grafične kartice v 2018 se je najprej pojavila na HOPsi.

Da ne dolgovezim preveč…

Hajime no Ippo

Manga malce starejšega kalibra še vedno izhaja na tedenski ravni.
Prvo poglavje je luč sveta ugledalo davnega leta 1989, dobrih 6 let pred mojim rojstvom. Do sedaj šteje že preko 1200 poglavij, od tega sem jih trenutno prebral slabih 400.

Zgodba je odlična, sledi mlademu fantu Ippu. V šoli ga nadlegujejo nasilneži, a se jim ne zmore zoperstaviti sam. Eno izmed nadlegovanj prekine Mamoru Takamura, profesionalni boksar poltežke kategorije (dejansko se tako imenuje – povprašaj strica Googla) preko katerega Ippo spozna svet boksa. Hitro začne s treniranjem, pri tem pa prikaže naravni talent ter leta trdega dela oziroma pomoči v domačem podjetju. Splete tudi močne prijateljske vezi z nekaterimi drugimi člani telovadnice, s katerimi nato skupaj premagujejo ovire na poti. Ne traja dolgo, preden vstopi v svet zmag, knockoutov in slave. Ob vsem tem blišču pa vedno ohrani svojo dobro in pozitivno energijo ter skromno osebnost.

V mangi je ogromno komičnih vložkov, zato se smehu in hahljanju med branjem ne gre izogniti. Priporočil bi jo vsem, katerim so všeč športi, borilne veščine in komedije.
Se beremo prihodnji teden!

Objava Tedenski nasvet: Manga #5 se je najprej pojavila na HOPsi.

Govorim o novima prišlekoma RTX 2080 in RTX 2080 Ti, alfa plenici izbrancev, ki ne bosta strah in trepet nasprotnikov v večigralskih dvobojih, temveč zgolj teror denarnic nevednih kupcev.

Žal se je zgodilo natančno to, kar sem ob pompoznih napovedih “Ray Tracing” (+ preostalih tehnologij) in gledanju skopih diapozitivov po svoje pričakoval. Beseda in razkazovanje razkošnega mišičevja, kjer “tehnologija” prevlada nad izdelkom samim. Vse lepo in prav na papirju v kontroliranem okolju, zgolj z odseki najpriljubljenejših iger, pisanih na kožo, ampak kruta realnost zavajajočega marketinga je naposled doživela razodetje. Tehnologija zaenkrat živi le v glavah, od prohibicije zadetih, inženirjev Nvidie in njenega potenciala v resni obliki morda ne bomo dočakali nikoli (dvomim, da za čas te generacije).

Le kdo ne pomni tako opevanega Physix, s pomočjo katere so zelenci brsteli v preteklih 15 letih (pomislim na Borderlands). Ali celo GameWorks (hejterjem poznan pod imenom Gimpworks), ki dejansko ni imel niti repa, še manj pa glave. Nič drugače ni pri njihovem peklenskem konkurentu AMD-ju. Tudi on v omari skriva nekaj okostnjakov, npr. veleopevana tehnologija Vulkan ali še huje Mantle. Njen  potencial je bil izkoriščen v le redkih virtualnikih, med katerimi prevladuje Doom – OK, priznam, ni edina, prihaja še peščica novejših naslovov, apetit in želje pa ostajajo nepotešeni. Ampak ja, napihovanje grafov in prosojnic AMD-jevcev je na pogled idilično, a rezultati so žal praznejši od mašne sonate. Tako je, ko imata konkurenta vsak svojo tehnologijo in se izmenjujeta pri vlečenju vrvi, razvojni studii pa v veliki meri niso pri volji odpovedi katerega izmed obeh trgov, marmelado dodajo zgolj ob primernem podmazu. Proizvod ni kupcu prijazen in je kot “coles” ejnđel med naskakovanjem oblakov, kjer ob vsakem zamahu vse skupaj izpuhti v vroči sopari trenutka.

Nazaj k rdeči niti, Vulkan pač obstaja in je vsaj nemoteč faktor (open API), kar pa za Nvidiine tehnologije preprosto ne morem reči. V deliriju so se očitno odločili, da ni nič slabega, ko špil z GameWorks deluje slabo na njihovih lastnih karticah, konec koncev bo na konkurenčnih deloval še nekajkrat slabše. Tako se je zvrstil kup iger, od  The Witcher 3 (na takratni GTX 780 igre ob izidu sploh nisem mogel igrati) do Assassin’s Creed Syndicat. Tukaj imamo še nedavno izdan Final Fantasy XV in sod govna se počasi napolni do roba. Seveda ne gre za izključno krivdo Nvidie, svoje breme nosijo predvsem razvijalci in krog se počasi sklene. Konec koncev, le kdo ne bi želel igre “optimizirati” za kartice podjetja s prevladujočim tržnim deležem – skorajda monopolom (razmerje 30 %–70 %).

Morda se vse skupaj bere pristransko, kot nerazumno ihtenje otroka, ki mu mater v štacuni ni namenila želenega kosa čokolade. Ampak nisem na plačilni listi Intel-a (poštekeš?). Preprosto sem sit vseh mahinacij, ki so v zadnjih letih žal postale nekaj samoumevnega in so preprosto posmeh kupcem – ljudem, do katerih si tovrstnega odnosa podjetja preprosto ne bi smela privoščiti. Vse od GTX 780 preko GTX 970 do GTX 1060 3GB (grozote v stvarjenju GT 1030 DDR4 raje ne omenim), da ne pozabim omeniti še GPP, ki v vsem razmahu k sreči ni nikdar zaživel (morda se je predstava zgolj prestavila v zaodrje). A vendarle je korporacije potrebno razumeti in navsezadnje so finančni rezultati vsake kvartine pomembnejši od zadovoljstva uporabnikov.

RTX 2080 je vse, kar ne bi smela biti. Sama grafična primerjava morda izgleda osupljivo, nenazadnje dosega raven razred višje rangirane GTX 1080 TI. Amm, kje se že skriva presenečenje? Vse lepo in prav, dokler ne odpreš denarnice in z začudenjem buljiš v ceno, obiščeš bližnjo optiko za potrditev, da še vedno vidiš ostreje od poskočnega zajca, ko na bližnjem polju ugleda zajklo s korenčekom. Naposled se znajdeš v rudniku, kjer ob pogledu na 900 € hitro koplješ rudo, da bi našparal za novega petičneža in zamenjavo za svojo “ovdovelo” GTX 1080 Ti. Za vsem bliščem in napovedmi Nvidia vsakemu potencialnemu kupcu hitro tišči roko v rokovanje, a v njej skriva velik kupček “stercore”, ki si ga očitno lahko privošči na tone.

Postavimo cinizem na stran, kartica ima z naskokom najslabše razmerje med ceno in zmogljivostjo, kar sem jih ugledal v zadnjih 10 letih. Če seveda izpustimo GT 1030 DDR4 in ostale kastrirance, da veselo žlobudrajo v svojem oddelku za posebneže. Pričakoval sem več, mnogo več. Nekaj povsem običajnega je bilo, da vsaka nova serija za enak denar preseže svojega predhodnika, tudi do 30 %. Zlato pravilo zadnjih 5 let, razbito v prah, ko ga ugleda zavidljiva Meduza in betico odbije od telesa. Obljub pač ne moreš prodajati?! Amm, praviš, da so prednaročila razprodana???? *******.

RTX 2080 TI ima vsaj namen. Za oderuško ceno prejmeš nekaj dodatne zmogljivosti in “tehnologijo prihodnosti”. Napram GTX 1080 TI predstavlja absolutno nadgradnjo, a obhajajo me dvomi. Nvidia si je drznila v teritorij Titana umestiti TI kartico in ob apatičnosti potrošnikov se ji v večernem mraku iskrijo oči, misel na vse €€€, ki se tako voljno ponujajo … P/P je milo rečeno oderuški, bolj kot tisti v lokalni mafijski posojilnici, ampak zmogljivosti ji resnično ne gre oporekati.

Sami žal ne sodimo med “srečne” samooklicane elitneže, katerim bi kartice na rdeči preprogi v test tiščali že pred izidom, zato smo se za informacije bili primorani zanesti na preostale tehnične strani. Nešteto število podrobnih testov je že zakrožilo po svetovnem spletu, a za celostno mnenje jih bo treba prebrati vsaj nekaj. Po svoje mi je žal, ko opisovalci negativno kritiko pogosto ovijajo v celofan in s tem škodujejo tako kupcem kot tudi proizvajalcem samim.
Pojavljajo se mešana mnenja, kjer so manjše strani kar nekoliko stisnjene v kot, kar ne velja za medijske gigante, “to big to fail” je še kako živ. Izpostavljeni paradoks torej ni zgolj tema mojih možganskih blodenj, temveč širše scene tehničnih novinarjev in instantnih YouTube zvezd.

Nikdar si nisem želel, da bi bila RTX serija neuspešna, konec koncev se nikdar ne branim porabiti dodatnih cekinov za razumno ovrednoten produkt. A Nvidia je gigant, ki si lahko privošči marsikaj. V zadnjih letih lastnih grehov ne bi zmogla oprati niti, če ves profit vloži v odkupovanje cerkvenih odpustkov. Tako je, ko je konkurenca bleda senca nekdanjega sijaja in blišča. AMD je konkurenčen le v spodnjih sferah, saj od časov nekdaj legendarnih Radeon 7850, 7870, 7950 in 7970 (starejših 4xxx, 5xxx ne bom našteval), ki peščeni uri kljubujejo še dandanes. Od tedaj je preteklo že obilo vode, a naslednje uspešnice, ki bi navdušila mase gejmerjev (minerji so ob pogledu nanje doživljale večkratne orgazme), kar ni in ni na spregled.

Kakorkoli, RTX 2080 in 2080 TI predstavljata premijski produkt, ki si ga večina gejmerjev ne bo nikoli omislila, vsaj v Sloveniji ne. A ne morem odpustiti, ko kljub očitnemu manjku konkurence na trg lansiraš polprodukt in ob tem še dodatno dvigneš ceno. OK, die je večji, dodana so tudi RT in Tensor jedra, kjer so bila slednja, do sedaj, na voljo zgolj v ustroju Titana. Gre za, na letaku, super tehnologiji, kjer prva poskrbi za Ray Tracing in omogoči kompleksnejši izris scen, druga pa prvič v zgodovini delec umetne inteligence pripelje na kartice povprečnežev (DLSS AA). Vendarle, realne vrednosti je ob izidu bolj malo.

Ali je nakup za dano ceno slab? DA. Bi se dalo dobiti več? SEVEDA, veliko več. Je kaj narobe, če jo kupiš sam? NE, ker celostno ne gre za slabo kartico (zgolj izrazito precenjeno v času, ko rabljene dobiš za drobiž).

Več kot očitno so brzeli, tako zelo, da niti za preizkuševalce niso imeli pripravljenega absolutno NOBENEGA Ray Tracing naslova in ob poštenih namenih bi izdelek zlahka zamaknili za mesec ali dva. Sigurno bodo naslovi sčasoma prišli, a bo šlo za drobtine, ki si jih plačal presneto drago. Le upamo lahko, da tudi prenovljena Vega oz. Navi dosežeta uspeh Ryzen serije in potrošnikom po dolgih letih na obrazu izrišeta pristen nasmešek.

P. S. Avtor si lasti GTX 1070 sli konfiguracijo in opisuje stališče gejmerja. V delovnih postajah se namreč poje nekoliko drugače.

Objava NVIDIA RTX pooseblja vso bedo današnje industrije se je najprej pojavila na HOPsi.

V zadnjem filmu o Maščevalcih smo bili priča dokaj šokantnemu koncu. Polovica življenja v vesolju je izginila, ker je Thanos tlesknil s prsti … Nekateri tlesknejo, da prikličejo natakarja k mizi, Thanos pa s tleskom izbri… Okej, pustimo to. Izginil je Spider-man, Black Panther, Furry… Bo lažje če naštejemo žive. 
“Živi” so ostali Iron Man, Thor ter Captain America … A kaj sedaj? No, dejstvo je, da si v prihodnosti lahko obetamo nadaljevanj filmov o Spider-manu, tudi Black panther je pred kratkim dobil svoj film, s katerim je Disney mastno zaslužil in mislim, da sedaj ne bi pustili zadeve kar viseti v zraku.

Vse lahko pomirim, Avengers: Infinity War je pravzaprav le prvi del, v drugem delu pa bomo spremljali naše superheroje, kako bodo iskali načine za vrnitev svojih soborcev, ki so bili spremenjeni v prah … Dobesedno.

V letu 2019 nas čaka torej Ant-man and the Wasp, ki se dogaja pred Infinity War, zato zgodbi filmov med sabo ne vplivajo, ter Captain Marvel, katerega zgodba je postavljena v 90. leta prejšnjega stoletja.
Zanimivost? Če ste si ogledali Infinity War do konca, je po zaključni špici še ena kratka scena, kjer Furry izgine, pred tem pa vidimo, da je pozval gospo Kapetan Marvelovo.Le kakšna bo povezava …

Objava Marvel Studios Captain Marvel se je najprej pojavila na HOPsi.

Po poletnem premoru se vrača okrepljena vrsta resničnostnih oddaj in med njimi smo nedolgo tega na Planet TV-ju prejeli tudi novo sezono Bara, ki ga promovirajo kot »najboljši bar na planetu.« Štekate? Gre za igro besed, saj s tem ne mislijo, da je najboljša gostilna na svetu, ampak na programu Planet TV. Žal je ta premetanka, po ogledu 8. epizod, nekaj najbolj brihtnega in unikatnega na tem koščku govna, ki je kadar koli pozdravilo naše televizijske zaslone.

Da sem se spravil tipkat dotični članek, je predvsem posledica dolgočasja, saj se mi dobesedno v tem trenutku na televiziji vrti Bar nočna oddaja, ki štarta po Planet TV »prime-time« programu, ko se konča regularna oddaja Bar. Planet TV-ju se je zdela očitno brihtna ideja, da dobršen košček večera rezervirajo prav za to oddajo, in če ste v preteklosti storili kakšen greh in se zaradi tega želite mučiti, vas vaša odrešitev čaka točno ob devetih na Planet TV-ju.

To je dejansko oddaja, kjer se veseliš reklamnih blokov. Daleč stran so časi, ko se je ta šov dogajal na elitnih lokacijah, kot je ljubljanski Nebotičnik, in so nas zabavali bolj ali manj zanimivi tekmovalci, ki so dejansko posedovali košček karizme. Planet TV je za letošnji nabor 14 tekmovalcev moral poseči globoko v sod (med avdicijami pa v kozarec) in med ostanki mu je vendarle uspelo nabrati nekaj osebkov, voljnih kazanja svoje ličnosti na televizijskih sprejemnikih. Prav tako ima Bar očitno proračun podoben tistemu, ki ga jaz zapravim ob izposoji nakupovalnega vozička v Sparu.

Avdicije za izbor so bile krute, saj si, glede na finaliste, očitno za preboj v šov potreboval vsaj srčni utrip ter biti voljan skočiti s prvim v posteljo. Glavno vprašanje žirije, katere člani so bili verjetno naključni sprehajalci iz avtobusne postaje, se je skoraj vedno tikalo seksa. Ker itak, za delo v gostilni je najbolj pomembno tvoje ležanje v horizontali ter kazanje genitalij celotni Sloveniji.

Da se nihče noče približati temu orkanu govna, je jasno takoj, ko vidimo naše cenjene voditelje. Za glavnega povezovalca programa so izbrali namreč Domna Kumra, tipa, ki ni bil relevanten že vsaj od časov Bepopa in po vseh teh letih verjetno že pošteno zaostaja s plačili položnic, zato je podpisal prvo pogodbo, ki so mu jo postavili pred nos. Družbo mu dela seveda prelestna Jasna Kuljaj, punčara, ki se podpiše pod vsako resničnostno oddajo, saj ji je največji hobi govorjenje v prazno in se giblje med »resno« voditeljico ter »wannabe« zabavno opravljivko, ki ne pozna dlake na jeziku. Jasna nas je v vsaki oddaji, ki jo je vodila, opomnila, da zna oponašati Heleno Blagne in nič drugače ni niti letos, saj ji je očitno to dejstvo, po vseh teh letih, še vedno huronsko smešno.

Vsi vemo, da je začetek vsake serije najtežji in moraš gledalca že v prvem delu čimbolj prepričati v ogled. To je očitno jasno vsem, razen ustvarjalcem oddaje Bar. Štartali so z avdicijami, ki so jih razdelili v dva dela, potem pa se dobesedno dva dni ni zgodilo nič.

Pač, tekmovalci so posedali na kavčih, medtem ko dejanskega, gostilniškega dela – saj veste, segmenta, zaradi katerega bi sploh kdo gledal zadevo – ni bilo. Boleče očitno je bilo, da gostilna še ni bila pripravljena za obratovanje, zato smo lahko dva dni gledali, kako se tekmovalci premetavajo po postelji, kavču, si delajo kosmiče in pričajo gluposti.

Mizerne številke gledanosti so verjetno Planet TV prepričale, da »takole pa ne bo šlo« in da je treba ukrepati. In glej ga, zlomka, v dobesedno dveh dneh smo dobili dva pogumneža, ki sta brez sramu skočila v rjuhe. Tu ni šlo samo za kakšen hiter posnetek poljubljanja oz. nerazločnega videa, kjer se rahlo giblje rjuha in se gledalec sprašuje “a sta ali nista?” Praktično cele oddaje so namenjene jahalnim akcijam tekmovalke in posnetki so tako grafični ter predvsem glasni, da človeku postane nerodno že ob devetih zvečer in ne ob kakšni normalni uri, kot je na primer dve zjutraj in že vsi spijo.

Za vodjo celotne ekipe so postavili imanentnega Emija, ki je v prejšnji sezoni skorajda prilezel do finala, zaradi svojega namazanega jezika pa se od tedaj preizkuša v vlogi voditelja. Pri Big Brotherju je neuspešno želel vpeljati koncept Twitterja in deliti hudomušne Tweete, sedaj pa se želi preizkusiti v vodji diskoteke. Od kje mu referenca za tovrstno delo, ne vem, je pa očitno prepričan, da mora izgledati čim bolj strog in »hud«. Kar pa mu seveda ne uspe, saj ga resno ne jemljejo niti tekmovalci.

Ti so spet zgodba zase. Skoraj polovica jih je na avdicijah povedala, da jim je najbolj pomembna slava, medtem kot jim je priprava špricarja večna neznanka.

Problem je, da so tako nezanimivi, da si po osmih delih nisem zapomnil niti enega imena. Da, ne vem niti, kako je ime blondulji, ki je že praktično prvo noč zajahala svojega izvoljenca in katere razgaljeno telo, po vseh teh nazornih posnetkih, poznam bolje kot njena lastna mama.

Večina jih je precej tiho, so bledi, neinteresantni in se praktično zlijejo z elementi dnevne sobe, tako da jih sploh ne opaziš. Pardon, pozabil sem omeniti nekega ogromnega tipa s pobrito glavo, ki je v praktično vsakem kadru povsem naelektren in se meče ven, kot da se bo njegovih 15 minut slave izteklo v vsakem trenutku. Verjetno mu zraven v glavi igra Eminemov komad “Lose Yourself” in besedilo “you only get one shot, do not miss your chance to blow”. Tip se je tudi pohvalil, da je raper, njegov poklic pa je biti YouTuber. Zakaj ob slednji izjavi nisem presenečen …

»Faili« se nadaljujejo tudi iz tehničnega vidika, saj očitno za produkcijo skrbi ekipa dijakov, ki so si v šoli izbrali krožek z imenom »vodenje resničnostne oddaje na televiziji z visokim proračunom.« Da je avdio del v riti, kjer se včasih tekmovalcev ne sliši, je znanka že iz prejšnje oddaje. A tu so nove zanimivosti, kjer predvsem navduši, ko si iz neznanega razloga Domen Kumer sredi vodenja oddaje oprta kitaro, saj očitno mora gledalce opomniti, da je tudi pevec. A pripeti se tehnični spodrsljaj in »playback« se začne, še preden tip sploh odpre usta. Oddaja se prekine in brž uturajo reklame in ko se zadeva spet vrne, namesto da bi tip požrl ponos in zapel zares, spusti tako očiten »playback«, da peče glava.

Točno ta del oddaje me je prepričal, da ustvarjalci oddaje res ne vedo, kaj sploh počnejo. Samo poglejte si Domnov nastop, ki ga je model povlekel dobesedno iz riti. Poglejte Jasno, ki ji ni dal nihče scenarija, kaj početi in se samo ziblje izven kadra kot zmedena božična jelka sredi zasneženega avgusta. Pa natakarja, ki gleda v Domna in mu lahko dobesedno v očeh preberete, kako se skesano sprašuje, kaj je v življenju storil narobe, da mora biti v teu trenutku tukaj. Pa sami tekmovalci, ki več kot očitno ne poznajo komada, a so jim producenti zabičali, naj bodo čim bolj energični in za zabavo. Vsak resničnostni šov ima svoje elemente lažnosti, kjer zadeve niso resnične, ampak zrežirane. A Bar je pristopil vse meje in celotna zadeva je tako umetna, da človek prav voha plastično sadje.

Da je celoten projekt en velik, masten »fail«, so začutili tudi gledalci in dejanska diskoteka, kjer se dogaja oddaja, po prvem delu žalostno sameva. V baru, ki je mimogrede vizualno ostal nekje v letu 2005, praktično ni nikogar, razen dveh tipov za šankom in staršev nekega tekmovalca. Zadeva dejansko izgleda kot iz neke kavbojke, kjer gledamo opuščen »saloon« in samo čakal sem, da zapiha veter, mimo pa se pripelje okrogel »thumbleweed.«

S pisanjem tega članka sem sedaj skoraj zaključil in potem, ko se uzrem na TV, slišim tekmovalca, kako dvema naključnima obiskovalcema (ki dejansko nista sploh vedela, da se tu snema oddaja, ampak sta prišla pogledat bivši lokal – toliko o marketingu) razlaga: »Verjetno ni ljudi, ker se bojijo kamer.« Ne, dragi neznani natakar, ljudi obožujejo kamere in se jim nastavljajo ob vsaki priliki, a ne želijo imeti opravka s to katastrofalno televizijsko oddajo.

Roko na srce, Planet TV, prekinite ta celoten projekt in vsa preostala razpoložljiva sredstva namenite meni in pripravil vam bom šov o ravnanju ukrivljenih žebljev. Isto bo dolgočasno, a vsaj koristno za zabijanje krste naslednje sezone Bara.

Objava Oddaja Bar na Planet TV-ju je ena hujših stvari, ki so se pripetile slovenski televiziji se je najprej pojavila na HOPsi.

Kakorkoli že, do nedavnega smo lahko Battlefield 5 preizkusili v obdobju odprte bete (6.9 do 11.9), na voljo pa so nam dali 2 mapi, kjer smo se s sotrpini prebijali preko barikad do sovražnikovih baz ter jih zavzemali ali pa jim pod nos podtikali bombe. Če ne drugega, ste verjetno vsaj zagnali igro in preverili, na kakšnih nastavitvah vam zadeva deluje tekoče. Vabim vas, da si na hitro ogledate kratek video z mojim komentarjem, kako me je nov Battlefield nostalgično popeljal nazaj v leto 2004.

Objava Battlefield 5 – Prvi vtisi se je najprej pojavila na HOPsi.

Torej – pred kratkim je v zgodnji dostop prišla igra SCUM izpod rok hrvaških razvijalcev Croteam. Na širnem svetovnem spletu pa se kar kopiči njenih primerjav s PUBG, Escape from Tarkov in DayZ. Glede PUBG raje ne bom komentiral, saj nimam dovolj izkušenj z igro, da bi lahko neko primerjavo sploh naredil. DayZ je isti šmorn, igral sem jo kako uro in še to je delovalo za en drek, tako da tudi to ni moje področje.

Druga zgodba pa je, ko se omeni igro Escape from Tarkov. Koliko ur sem zapravil v tej igri, niti ne upam pomisliti. Definitivno manj kot v CS:GO, a to je štorija za kdaj drugič.

Kot sem torej omenil, ogromno število ljudi primerja igri SCUM in Tarkov ter se krega, katera je boljša, katera je bolj realistična, katera ima boljše preživetvene mehanike…

NEUMNOST!

Igri sta popolnoma drugačnih žanrov, apelirata popolnoma drugačnim publikam, se ju niti ne da primerjati.
Bom poizkusil ubesediti glavne razlike ter zakaj se igri sploh ne more primerjati, oziroma so primerjave isto, kot da bi primerjali jabolko in kokos.

• Tarkov se fokusira na prvoosebno igranje s poudarkom na plenjenju ter posledično bogatenju. Tako je vsaj zaenkrat.
• SCUM pa je na kratko preživetvena igra, kjer je logično, da spada zraven tudi plenjenje, kreftanje in podobno.
• Tarkov ima tudi poudarek na “atmosferi” med samim igranjem, kjer se počasi v ozadju razkriva zgodba. Bolj kot ne se vse skupaj odvija v nekem lokalnem območju mesta Tarkov.
• SCUM se odvija na privatnem otoku, kjer so zaporniki prisiljeni v boj – če to želijo. S sodelovanjem in zabavanjem “publike” nabiramo točke zvestobe – pa ne za v trgovino – a kot sem v kratkem času igranja spoznal, jih zaenkrat lahko koristiš le ob smrti.

Kot sem povedal – igri sta neprimerljivi, saj sodita vsaka v svoj žanr. Če že, bi lahko SCUM bil nadaljevanje DayZ ali pa DayZ, če bi ga razvili, kot je treba. V času igranja tudi nisem nikoli bil tako napet, kot sem pri igranju Tarkova, to sem tudi mislil, ko sem omenjal atmosfero igre. Torej Tarkov je bolj napet – tisti, ki ste jo igrali, boste vedeli, kaj mislim. Po drugi strani pa ima SCUM neverjetno zapleten in sijajen sistem zdravja, torej spremljanje zaužite hrane glede na kalorije, vitamine in podobno.

Če ješ preveč se zrediš, itd… Res impresivno. Vsaj kar sem do sedaj videl v tej smeri.

Priznati pa gre, da je v Tarkov nekako uporaba orožja resnično nekaj posebnega, vsak izstreljen naboj ima neko težo ter sunek puške bi se skorajda lahko čutilo. Modificiranje orožja pa sploh ne bom omenjal, kajti če so pri SCUM skorajda pretiravali z detajli glede zdravja in metabolizma, niti ne vem, kaj naj rečem za Tarkov.

Sicer pa v SCUM še ni vse implementirano, igra je v začetku zgodnjega dostopa in komaj čakam, da vidim, do kam bodo zmožni pripeljat zadevščino.
Pa se vidimo na otoku…

Objava Tarkov vs SCUM? – Neumnost se je najprej pojavila na HOPsi.

Za predstavo SCUM si zamislite mešanico med Armo, PUBG in Tarkov, le da bi bile vse tri malce bolj poglobljene. Glavni aspekt igre je golo preživetje na otoku skupaj z ostalimi 64 sotrpini, medtem pa te gleda celotna nacionalka. Tekom igranja se bodo na otoku pojavljale opcije za razne mini igre, ki bodo primarno namenjene v užitek publiki, ko bodo že tretjič videli reveža med lobotomijo.
Pomemben del igranja je tudi zelo podroben zdravstveni karton, ki nam med drugim sporoča ali imamo prebavne motnje…ter kdaj bo potrebno skočiti v grmovje na manjšo ali večjo potrebo. Pomembno bo tudi koliko zob imamo v ustih, kajti ob premajhnem številu le teh, se bodo pojavile težave ob jedači…Ko si brez pa upaj, da najdeš mleko in čokolino sicer si hin…
Na otoku pa ne bomo sami, poleg ostalih igralcev so naši nasprotniki tudi zombiji, morda malce zlajana zadevščina a pustimo se presenetiti.

Že danes bo igra izšla v zgodnjem dostopu in z Gaming.si ekipo že nestrpno čakamo na uro izzida, da vam čim hitreje lahko podamo kako informacijo več, morda celo v obliki videa.

Objava SCUM kmalu na voljo! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato je bilo vabilo na Gamescom 2018 tolikšno večje veselje in napovedani datum, 20. avgust, sem nestrpno pričakoval in se dan pred odhodom živčno premetaval po postelji.

Moj največji igračarski dogodek do takrat je bil hrvaški Reboot in že ta zadeva je bila za te moje nedolžne oči gigantska zato sem pričakoval similarno velikost tudi na nemškem zborovanju. Spomnim se, ko sem se obrnil sodelavcu, ki je poprej že bil na Gamescomu in ga z zvedavimi očmi vprašal: »saj Gamescom ne more biti spet toliko večji, kajne?« On pa se je v slogu starega veterana obrnil proti meni, se pobožal po dolgi sivi bradi, otresel pipo in mi rekel: »boš že videl mali, boš že videl…«

Prvi dan se je začel vzpodbudno. Ker smo imeli »Trade« prepustnice, je to pomenilo, da smo se Gamescoma lahko udeležili en dan prej, kjer je bila gneča v zmerni količini. Velikost sejma me je takoj streznila: hala za halo razvijalcev, ki so za svoje prihajajoče naslove razpostavili res ogromne panele, LED zaslone, LCDje ter postavili praktično cele zgradbe v zgradbi. Če sem si na Rebootu navdušeno ogledoval parkiran športni avtomobil, so bili tu na voljo v dim oviti tanki, tovornjaki ter seveda traktorji. Hal in prehodov je toliko, da bi človeku na moč prav prišla navigacija preko Google Maps ali vsaj navadnega tiskanega zemljevida, a žal se je potrebno zanašati na table, brez katere bi se človek izgubil v sekundi.

Iz Gamingsi ekipe smo na sejem štartali štirje člani in namen je bil, da se držimo skupaj in si ogledamo vse igračarske lepote a to preprosto ni bilo izvedljivo. Za ogled je postavljenih toliko stvari, da se človek ustavi za sekundo, obrne hrbet za slikanje in ko si pogleda nazaj, so vsi ostali že izginili v nepregledni množici ljudi.

Zato smo se vsi odpravili po svojih poteh. Svoje predstavitve so imeli vsi večji razvijalci a skladno s pričakovanji in predhodnim pompom so vsi navalili na največje. Čeprav je bil prvi dan odprt samo za »trade« in poslovne obiskovalce, so bile pred največjimi naslovi ogromne čakalne vrste. Si želiš preizkusiti Battlefield V, Metro: Exodus, FIFA 19 ali Shadow of the Tomb Raider? Pripravi se na čakanje v vrstah, kjer se je kolona vile kot neka titanska, mitološka kača, čakanje pa se ne šteje v minutah ampak v urah. Stanje v gužvi ni bilo izvedljivo, še posebej zaradi vnaprej pripravljenih sestankov.

Namreč v že tako javnosti zaprtem »Trade« oddelku so imeli razvijalci pripravljene še dodatne zaprte prostore, kamor si lahko prišel samo s povabilom in kjer si bil deležen prezentacije s strani razvijalca. Lahko si mirno preizkusil igro v klimatiziranem prostoru, pil zastonjsko kavo in pijačo ter na koncu prejel še zastonjska darilca v obliki torb, USB ključkov ter majice. Mimogrede, teh daril imamo celo malho, zato jih bomo nekaj podelili preko nagradnih iger, zato se lahko na to že počasi pripravite.

Prvi dan smo preizkusili motoristično dirkačino Ride 3 izpod rok italijanskega razvijalca Milestone. Zadeva je v srži dirkanje z motorji a razvijalci obljubljajo veliko bero različnih motociklov, kjer bo vključena popolna kostumizacija ne samo izgleda ampak tudi samih motorjev z več kot 500 različnimi deli. Razvijalec je navdušeno razlagal, da ustvarjajo pravo motoristično enciklopedijo. Posodobili pa so tudi pogon, kjer bomo grafiko sedaj občudovali iz motorčka Unreal Engine 4. Med progami so posebno omenili med motoristi zelo znano cesto v okoli Lake Garda v Italiji, katero so natančno preskenirali z uporabo dronov. Poudarili so tudi prvič dodane  nočne dirke in nove karierne načine. Zadeva bo na voljo po nižji ceni zato si morda splača zadevo ogledati, če si želite dirkanja po nižji cenovni postavki. Izid 8. novembra za PlayStation 4, Xbox One in Windows PC/STEAM.

Nato smo zavili v prostore Bandai Namca, kjer nas je prvo čakala predstavitev anime zadev za fane kulture daljnega vzhoda in nato bolj umirjena dela njihovih evropskih ekip. Kontrast med bombastičnostjo in umirjenostjo je bil močno očiten. Največ časa so si odgriznili za mineštro vseh večjih mangovskih junakov v obliki pretepačine Jump Force. Igra je resnično navila spektakularnost do maksimuma in od vseh posebnih učinkov znajo že kar zaboleti oči. Poleg tega smo preizkusili špil One Piece: World Seeker, ki bo tretjeosebna akcijada z luškano grafiko, ki pa ne vsebuje ravno globokega boja. Soul Calibur 6 nadaljuje po starih poteh, z različnimi zgodbami, vrača se igralcem serije znana Tira, med novinci bo vsakdo prepoznal Geralta iz Witcherja. Za bližnja srečanja z liki višjega nivoja kot je vaš boste lahko v boj poslali najemnike. Za ljubitelje letal prihaja Ace Combat 7: Skies Unknown s po mojem mnenju malo zmedenim napovednikom. Na kratko, poka po vzhodnjaško v letalih. Vse skupaj se je umirilo, ko nam je založnik pokazal Twin Mirror, novo štorijalno pustolovščino oziroma psihiloški triler izpod rok razvijalca DONTNOD Entertainment. Zgodba govori o vrnitvi v nekoč domače mesto na pogreb prijatelja, toda neprijetno opravilo prekine še bolj neprijeten dogodek, izguba spomina in krvava srajca kot edina sled do resnice. Dobra novica je, da je razvijalec grafično nadgradil obrazne animacije od svojih prejšnjih naslovov kot so Life is Strange ter Vampyr. Še bolj kot Twin Mirror je popolno nasprotje prvo omenjenih naslovov prav tako zgodbovna avantura 11-11: Memories Retold, kjer spremljamo povest o dveh vojakih v obdobju prve svetovne vojne, ki odideta na bojišče iz popolnoma različnih razlogov. Prvi je fotograf, ki bi se rad izkazal pred dekletom, drugi je starejši nemški inženir, ki se odpravi poiskati sina, ki je bil del v boju pogrešane enote. Igra ima povsem unikatno grafično podobo, kjer so celotni prizori oblikovani tako, kot da bi gledali oljne slike v akciji. Za projekt so najeli priznana igralca Elijaha Wooda ter Sebastiana Kocha, kar se pozna pri odličnem glasovnem podajanju. Velik poudarek je tudi na naših odločitvah, ki naj bi imele močan učinek na odvijanje štorije, če pa bo to dovolj globoka zadeva, bomo videli 9.9.2018, ko igra tudi uradno izide za Xbox One, PlayStation 4 in PC. Po kratkem preizkusu je mnenje pozitivno.

Veliko presenečenje je bilo tudi sodelovanje s Supermassive Games, ki so poprej spočeli grozljivko Until Dawn za PlayStation 4. Tokrat so napovedali antologijo, imenovano The Dark Pictures. Šlo se bo za več različnih naslovov, vsak pa bo nosil svojo štorijo, nalik popularni serije Black Mirror. Prvi del se bo imenoval Man of Medan in govoril vseboval bo dokaj standarden zaplet. Skupina študentov na počitnicah najde ladjo in se vmeša v nekaj, kar bi bilo bolje pustiti na miru. Kolikor sem ga uspel preizkusiti, se igra močno podobno Until Dawn; torej počasno raziskovanje temnih kotičkov iz tretje osebe, kjer je velik poudarek na atmosferi ter grozljivosti. Kot pravi razvijalec, nagravžnost je lahko ustvariti, pravo grozo je težje. Če oni to znajo bomo izvedeli enkrat v 2019, tokrat ne samo za PS4 ampak tudi Xbox One ter PC.

Mimogrede smo zavili tudi na predstavitev Fallout 76. Igra bo popolnoma Online, v filmčku so nas s kupom humornih animacij podučili o mobilnem sistemu za postavljanje baz. Govora je bilo tudi o interakciji med igralci, Seveda ni zabavno, da igralca nekdo zasleduje, ubija in na splošno ovira v napredku. Zato so vgradili sistem, ki igralcu omogoča “sprejetje” ali ignoriranje boja. Če ogenj vrne, se igralcema šteje polna škoda in boja je hitro konec. Če boja ne sprejme, ga lahko napadalec še (počasneje) ubije, toda v tem primeru ga igra označi za morilca, ga vsem preostalim označi na zemljevid in ponudi nagrado za njegovo odstranitev. Še več, nagrada se plača iz žepa morilca, umorjeni pa dobi dvokratno nagrado za morebitno uspešno maščevanje. Todd Howard: “Barabe smo spremenil v zanimivo vsebino.”

Pot smo nadaljevali z raziskovanjem hal, kjer smo si večinoma bolj od daleč ogledovali različne predstavitve, ki so že hitro dale občutek generalke za prihajajoče dneve. Ogromna EA in Blizzard oddelka sta bila videti kar preveč prazna. Seveda, vnaprej se ve, kaj prihaja naslednji dan. Poleg iger smo imeli priložnost smo imeli nekaj časa za preizkus in ogled strojne opreme. Tu so bili Razer, Cooler Master, Corsair, Crucial, Zowie… ASUS je z monitorji opremil praktično vse razvijalce, EVGA je poglede (in roke) pritegnil z novo RTX 2080 Ti, Cooler Master in Corsair sta vsak pokazala svoji najnovejši in najdražji ohišji, prvi je pokazal Cosmos C700M, drugi Obsidian 1000D Super Tower. Ali imata RGB? Seveda, kdo pa v 2018 nima RGB? Celotna hala je bila namenjena prodajalcem spominkov iz iger in animejev, kjer verjamem, da bi lahko nekateri izmed vas zapravili skoraj cel dan.

Preden smo uspeli zaokrožiti okoli vseh se je prvi dan že zaključil in žuljastih nog smo odsopihali do hotela, kjer smo napeto pričakovali drugi dan, ko se je Gamescom odprl tudi za ostale obiskovalce.

Da bo gneča nepopisna je nakazal že vlak od hotela do prizorišča, kjer smo bili stisnjeni kot sardele in je bilo že iskanje kisika naporno delo. Prihod na prizorišče je razodel polno sliko: trume igračarjev, ki se v počasnih grupah po zombijevsko premikajo do štanta za nakup kart.

K sreči so naše propustnice poskrbele, da smo imeli prav svoj vhod in snobovsko odkorakali mimo ljubosumnih plebejcev in se jim za nameček preko objektiva kamere nasmihali z mostu. Ker imamo »veze« smo si hitro priskrbeli tudi »EA fast lane« karte, ki so nam omogočale preskok dolgih čakalnih vrst, zato smo se pogumno napotili preizkusiti eno najbolj obleganih iger, Battlefield V, kjer so pripravili 64 računalnikov na eni ter 64 Xboxov na drugi strani. Kaj naj rečem, Battlefield kot Battlefield. Če ste igrali prejšnji del, vam »nadaljevanje« ne bo neznanka, saj se gre za tipično večigralsko streljačino, kjer izberete svoj bojevalni razred in greste v akcijo. Slednja je eksplozivna, občutek orožij zadovoljiv, zvok tudi, medtem ko je grafično močno podobna Battlefield 1. Tanki in letala seveda bodo, na bojišče boste lahko privlekli tudi top ali poklicali V1 raketo. Battle royale načina ni bilo na spregled, enoigralski način tudi bo, toda roko na srce, ali res kdo Battlefield čaka zaradi kampanije? 19. oktober je usodni datum, ko igra dejansko izide za XBOX ONE, PlayStation 4 in PC.

Nato smo zavili k našim južnim sosedom, natančneje razvijalcu Gamepires, ki razvija trdojedrno preživetveno igro SCUM. Žal špila ni bilo moč preizkusiti, sta pa nas prijazna razvijalca popeljala skozi glavne značilnosti njihovega prvotnega projekta. Očitno je, da je SCUM še zgodaj v razvoju, zato so se tudi odločili za Early Access, a nekatere mehanike že obratujejo. Igro bo moč poljubno preklapljati med prvo in tretjeosebnim pogledom, bojevalni sistem je sicer osnoven a obljubljajo še ogromno izboljšav. Zagotovo najbolj navduši bogat seznam preživetvenih statistik, saj bo potrebno poskrbeti za številne lastnosti, kjer so se poglobili celo do te mere, da bo potrebna pazljivost na naše zobe. Manj zob, težje bo naš karakter jedel, kar bo slabšalno vplivalo na vse ostale statistike. Na igro bi vplivala že sama ustvaritev lika preko vlaganja omejenih točk. Suhec se bo lahko premikal hitreje in tišje, a ga bo zato prej pobralo od lakote. Mišičnjak bo imel prednost v olajšanjem prepričevanju mimoidočih v svoj prav z uporabo sile, toda nabiranje potrebnih proteinov za vzdrževanje mišične mase bo vzelo še več časa, kajti vse statistike se med igro dinamično spreminjajo in med vplivajo druga na drugo. Dodali so tudi nivoje izkušenosti v posameznih opravilih, na primer lik z uporabo orožja postaja natančnejši ali s pretepanjem postaja boljši v boksu. Toda če lik nima fizične moči tudi najbolj natreniran udarec ne bo tako močan. Razvijalci pravijo, da je največja ovira ravno uravnoteženje vseh teh statistik, saj pri pretiravanju špil lahko preprosto postane nezabaven, toda se tega zavedajo in zagotavljajo, da bo mogoče odigrati tudi brez posvečanja vsem podrobnosti, med drugim so za cel ekran statistik sešteli v 4 glavne vrednosti, katere se vedno prikazujejo ob strani zaslona. SCUM bo vseboval tudi svojo zgodbo, kjer bo glavni cilj pobeg iz otoka, na katerega so za potrebe druge sezone najbrutalnejšega resničnostnega šova naselila kaznjence, katere lahko tudi poljubno nadzorujejo in celo obudijo preko vgrajenega čipa. Igralci med igro nabirajo točke slave, se udeležujejo TV dogodkov kot so deathmachi… Za pobeg bo potrebno čip odstraniti, toda sami ne, potrebovali boste pomoč zdravnika in še koga drugega. Na preizkus ne boste čakali dolgo, saj ga bo moč na Steamu preigravati že 29. avgusta.

Nato nas je čakala predstavitev Dying Light 2, za katero si je razvijalec Techland zastavil visoke cilje. Predstavili so tri glavne frakcije in odločitev, komu bomo pomagali, bo močno vplivala na nadaljnji potek razvoja okolice. Za lažjo predstavo so prikazali scenarij z vodnim stolpom, kamor nas je poslala frakcija nekakšnih samooklicanih policajev oziroma Peacekeeperjev v raziskavo, kaj se je zgodilo z njihovimi agenti. Hitro opazimo, da je nekdo stolp uporablja, saj je na strani dvigalo. Ko uspemo z uporabo parkour znanja priplezati na stolp sta na vrhu dva podjetna bandita, ki razmišljata o poslu z distribucije vode in nas povabita k sodelovanju, saj je potrebno še zavarovati okolico in več. Sedaj je na igralcu, da izbere med pomočjo frakciji in poslovneža (v obeh pomenih besede) brcne iz stolpa ali bi raje z njima kaj zaslužil. Lojalnost frakciji prinese bolj prijateljske odnose, patrulje vzpostavijo red, preženejo bandite, olajšajo dostop z dvigali in vsem omogočijo zastonjski dostop do vode. Sklenitev dogovora za vodovodni d.o.o. igralcu prinese delež dobička, toda reda seveda ni ter še vedno je za dostop potrebno plezati in se za dostop izogibati nevarnostim. Toda to ni še ni vse, pravi Techland. Določene predhodne izbire lahko privedejo do scenarija, da igralčeva pomoč sploh ni potrebna in se voda prodaja brez deljenja dobička z igralcem oziroma če policajev ni v sosednji soseski vas tudi ne bodo napotili v izvidnico. Možnosti je torej več kot ogromno, zato za tak naslov dokaj kratek čas razvoja vzbudi nekaj pomislekov, če si niso Poljaki zadali prevelike naloge in ali vse predstavljene možnosti resnično močno vplivajo na samo zgodbo ali so odločitve malenkostne in bolj kozmetične. Za grafiko bo skrbel nov grafični pogon, sistem “parkour” je bil precej nadgrajen, mapa pa je naravnost titanska, saj 4x večja od predhodnika. Za boj pravijo, da je skoraj enak kot v predhodniku, saj da so ga prav naredili že v prvo. Na žalost točnega datuma izida še ni, ve pa se da ne bo na voljo še letos. Vsekakor je Dying Light 2 igra, ki nas je na sejmu najbolj navdušila.

Če dvojke ni bilo moč igrati nam je bil na voljo za preizkus Dying Light Bad Blood. Gre se za izvedenko Battle royale načina, ki se tu imenuje Brutal royale. Na mapi se naenkrat spopade 12 preživevetva željnih, cilj je nabrati določeno količino krvi, ki jo dobimo iz različnih nahajališč ter od drugih pobitih igralcev. Ko je mera polna, se odpravimo proti helikopterju, kjer je na voljo samo en sedež. Brutalna bitka je sestavljena iz vihtenja hladnih orožij, katera z nabiranjem krvi in višanjem nivoja postajajo bolj učinkovita. Poleg tega pa se lahko poslužimo pasti, bomb, min ter loka. Če ste igrali enko vam bo igra povsem znana, saj so kontrole skorajda identične. Dying Light Bad Blood bo na voljo v Early Access inačici septembra, končna verzija pa bo povsem brezplačna.

Na koncu nas je čakal še Konami, kjer smo si ogledali in preizkusili naslednjo verzijo njihove žogobrcalne simulacije PES 2019. Od novosti se lahko nadejamo novih lig, kjer so še posebej ponosni na novo pridobljeno in ekskluzivno rusko, bolj realistične grafike ter popolnoma predelanega sistema fizike žoge. Ponosni so na vgradnjo nove mehanike prvega dotika so natančnejše sprejemanje žoge. Na prvi dotik vplivajo položaj telesa igralca, okoliški igralci, hitrost… Kako igralec sprejme žogo močno vpliva na naslednje poteze, še posebno če žogo dobi kateri od igralcev, znanih po hitrih preigravanjih ali strelih, tem so namreč posvetili še posebno pozornost in jim dodali skoraj unikatne sposobnosti. Omenili so Messijevo preigravanje, hiter strel Firmina… Pozornost so namenili realizmu med igro. Sedaj ni več mogoče označiti igralca in z njim 90 minut šprintati po igrišču, saj se bo vidno utrudil ali celo poškodoval. Nenehno je bil omenjen tudi David Beckham, nad katerim nisem bil osebno preveč navdušen na vrhuncu njegove slave, sedaj, po vseh teh letih, pa sem do njega povsem ravnodušen. Pohvalili so se, da so natančno v igro prekopirali tudi vse njegove tatuje, če vam to kaj pomeni, omenili pa so tudi natančno skeniranje stadiona kluba FC Schalke 04. Kakorkoli že, PES 2019 bo na voljo 28. avgusta 2018.

Tako, tale reportaža bi morala biti precej krajša in če bi želel opisati še vse videne stvari, bi zlahka popisal še par strani. Gamescom 2018 smo uspešno zaključili, izkušnja je bila prvovrstna, hkrati pa smo dobili zelo pomembne lekcije za naslednje leto za učinkovitejše in hitrejše pridobivanje informacij in navigacijo po prizorišču (ter da so obliži za žulje nujna oprema!).

Zdaj, ko sem si ogledal Gamescom, so moje oči uprte v še večje cilje, kot je denimo E3 v Los Angelesu. Kdo ve, s trdnim delom in ažurno vsebino se bom znal sprehajati ameriškem kontinentu že naslednje leto!

Poln seznam slik je na voljo na sledeči povezavi!

Objava Gamescom 2018 – povzetek našega obiska največjega evropskega sejma se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokyo Ghoul

Kot že izvemo iz samega naslova, se zgodba se vrti okoli Ghoulov, pravzaprav niti nisem prepričan ali obstaja pravilni slovenski izraz. Ghouli so pošasti, morda podobne vampirjem, le da se namesto s krvjo hranijo s človeškim mesom. Posedujejo tudi nekaj nadnaravnih sposobnosti, kot so odlični refleksi, hitrost ter hitro celjenje ran.
Poudariti gre, da so od navadnega bogaboječega človeka tudi nekajkrat močnejši. Obstajajo tudi zgolj pol-ghouli, ti lahko nastanejo po naravni poti, torej kadar se dva (eden izmed njiju mora biti človek drugi ghoul) malce preveč “zbližata”.
Drugi način, da nekdo postane pol-ghoul pa je, da ti zamenjajo enega izmed dragocenih organčkov z ghoulovim in tako se telo delno transformira.
Polovičkarji so po navadi celo močnejši od polnokrvnih, ni pa nujno, da imajo potrebo po človeškem mesu.

Zgodba sledi zglednemu, večnemu študentu Kanu Kanekiju, ki pa ima smolo in zgolj za mišji kakec preživi srečanje z Rize…Adrenalinski zmenek in pol…
V kritičnem stanju ga odpeljejo v bolnišnico, kjer relativno hitro okreva.
Po samem okrevanju spozna, da njegovo telo ni več čisto normalno in opažati prične spremembe. Spozna, da so mu med operacijo presadili organ ali dva ter ju zamenjali z Rizinovima.
Skozi zgodbo spremljamo Kanejevo postopno privajanje na novo življenje, spremembo diete in še marsikaj a ne smem povedati, da ne pokvarim zgodbe.
Ogled definitivno vreden, in mislim, da velja rek: Kratko a sladko.

Objava Tokyo Ghoul se je najprej pojavila na HOPsi.

Oh yeah by all accounts We Never Learn is getting an anime, TBA in Shonen Jump Issue 39. Aniplex is hosting the domain https://t.co/hHlW0RjWOP. https://t.co/KSG1yalAhg

— YonkouProductions (@YonkouProd) August 16, 2018

Zgodba ima štiri glavne protagoniste, moškega ter tri dekleta.
Nariyuki ima nalogo, da s pomočjo inštrukcij pomaga trem genijem do vpisa na fakulteto. Če je nekdo genij ponavadi ne potrebuje pomoči, a tu se zadeva zaplete.
Vsi trije geniji so dekleta, ki blestijo na enem področju, a povsem pogrnejo na drugem.
Fumino je glavica za vse, kar se tiče umetnosti, a če se ji postavi preprosto vprašanje v zvezi z matematiko, zamrzne.
Rizu je ravno nasprotje Fumino, odlična matematičarka, a kaj, ko ne loči da Vincija od Michelangela.
Uruka blesti na atletskem področju, malce manj….veliko manj pa izven telovadnice.

Zgodba se zapleta in odpleta na vseh koncih, veliko je komičnih odsekov, ne manjka pa tudi romance.
Zaenkrat datum izida animeja ni še znan, bo pa objavljen v prihodnji številki Shonen Jump.

Objava We Never Learn – Kmalu v Anime preobleki se je najprej pojavila na HOPsi.

Japonska light novel serija (recimo temu Manga) Ookami to Koushinryou oziroma Spice and Wolf, katere avtor je Hasekura Isuna, bo naredila gromozanski preskok in sicer iz 2D na 3D. A ne zgolj “navadni” 3D, temveč VR 3D!

Razvoj prevzema SpicyTails studio, odgovoren tudi za Project LUX – prav tako VR naslov. Na voljo na Steam platformi in tako vidimo, da studio nekaj izkušenj glede VR naslovov že ima.

Hasekura bo sodeloval pri projektu kot pisec zgodbe in tako nekih odstopanj od zgodbe ne bo, oziroma se bo zgodba nadaljevanja ujemala z originalno.
Na kratko, pričakujemo lahko vrhunsko zgodbo v VR načinu!

Detajli, kako bomo vključeni v dogajanje, še niso povsem znani, a vseeno menim, da lahko pričakujemo mojstrovino, kot je VR svet še ni videl.

Komaj čakamo? Seveda! 

Objava VR Anime: Spice and Wolf se je najprej pojavila na HOPsi.

Shingeki no Kyojin

Anime sem enkrat že opisoval in sicer gre za zelo kruto in krvavo zadevo z zelo zanimivo zgodbo. Ta v glavnem sledi paglavcu Erenu, ki živi v mestu obdanim z obzidjem. Obzidji je pravzaprav več in obdajajo še zadnje znano človeško naselbino ter ga delijo na različna okrožja. Eren živi na območju, katerega zid z ene strani varuje pred zunanjim svetom. Na drugi strani zidu pa kraljujejo Titani, pošasti velike od 3 do 15 metrov, najbolj pa jim diši človeško meso. Obzidje s svojimi mogočnimi 50 metri višine (začuda se nihče ne spomni kdo ga je naredil, kdaj je bil narejen ali kako je bil narejen), brani še zadnje ostanke človeštva.

Nekega sončnega dne pa se pojavi abnormalni titan, visok nekaj čez 50 metrov in zgodba se prične zapletati.

Nažalost pa napreduje zelo počasi, manga je že dosti pred njim glede zgodbe in ker vem kaj prihaja v prihodnosti, komaj čakam, da se bo to tudi zgodilo v seriji.
Glede na tempo iz prvih dveh sezon pričakujem v tej sezoni kar nekaj epskih bitk ter nekaj preobratov zgodbe, proti koncu pa nas po vsej verjetnosti čaka “cliffhanger” ter nato čakanje na novo sezono, a na srečo to ne bo tako hudo kot pri Igri prestolov.

Definitivno se vam splača tedensko spremljanje animeja, vam bo vsaj ob ponedeljkih polepšalo večere.

Objava Attack on Titan se je najprej pojavila na HOPsi.

Valkyria Chronicles

Valkyria Chronicles se odvija v 30 letih prejšnjega stoletja na kontinentu imenovanem Evropa. Bitko se bije med dvema super-silama: na eni strani Imperij z monarhi v ozadju, na drugi pa Federacija, zavezniške sile večih demokratskih držav.

Glavna surovina, katera je pravzaprav gonilna sila vsega, je Ragnite. Uporablja se povsod, od orožarske industrije do medicine.
Skozi zgodbo spremljamo manjšo vojaško silo milico, katere poveljnik je poveljnik Edelweiss. Prevzel vas bo lep izris scen, zgodba pa nas tudi ne pusti ravnodušne. Komur pa je na kožo pisana vojaška tematika bodo še posebno všeč bitke, saj imajo v skupini med drugim tudi tank ter ostrostrelko.

Mimogrede, če bi si želeli serijo izkusiti tudi v igralni obliki, si lahko na Steamu privoščite istoimensko igro za dobrih 20€. Zadeva je zelo dobro ocenjena in vam bo še dodatno razkrila zgodbo tega popularnega animeja.

Pa naj vam tekne, svetujem pa da spremljate novičke, v naslednjih dnevih objavim še nekaj predlogov in novic glede Anime sveta.

Objava Tedenski nasvet: Anime se je najprej pojavila na HOPsi.

Manga: Freezing

Zgodba same mange je postavljena v bližnjo prihodnost, kjer so bitko s človeštvom začela bitja iz druge dimenzije. Zoperstavili smo se jim s prav posebno, lahko rečemo elitno vojsko, in sicer s Pandorami. Pandore so ženske s posebnimi močmi, ki so zmožne nevtralizirati bitja in jih pokončati. Vsaka od bojevnic pa ima svojega pomočnika, nekoga, ki ji daje moč in preko katerega se njene moči še toliko bolj povečajo. Seveda so to mladi pobci, bojevnice – beri dekline, pa tudi niso ravno starine, če smo že pri tem. Kaj vse se dogaja med njimi, hormoni divjajo … adrenalin, med bitko, seveda …
Zgodba sledi mlademu protagonistu, ki se prijavi v šolo, kjer Pandore pridobivajo na moči in trenirajo, fantje pa študirajo in trenirajo za njihove pomočnike. Vse skupaj se zaplete, ko se pomotoma prekine dvoboj med dvema Pandorama. Satellizer el Bridget zaradi njega izgubi in od tu naprej se zgodba začne zapletati, odpletati, fecljati in še kaj …

Seveda pa velja omeniti, da žgečkljivih scen ne manjka … zato pazite, kdo vam gleda preko rame med branjem.

Ima tudi anime adaptacijo, a toplo priporočam, da si prvo preberete mango, saj so v njej razložene luknje, ki jih lahko najdete v animeju.
Trenutno šteje okoli 220 poglavji, kar mislim, da bi naj bilo dovolj za kak teden branja do naslednjega članka.

Več o tem pa v prihodnje, vabim pa, da me kontaktirate na Discord strežniku, če imate kak predlog za mange, vedno rad prisluhnem predlogom in jih tudi z užitkom preberem.

Objava Tedenski nasvet: Manga #2 se je najprej pojavila na HOPsi.

VAGABOND

Ta teden bi priporočal branje mange Vagabond. Zgodba sledi več ljudem hkrati in preklaplja med njimi. Odvija se v drugi polovici 16. stoletja. V tem času so na japonskem še vedno bili v veljavi samuraji, čeprav se je ravno takrat začel razvoj orožja s smodnikom in počasi so izgubljali svoj vpliv. Spremljamo glavnega protagonista Takeza, ki se skupaj s prijateljem pri rosnih 17. letih odpravita v vojno. Pravzaprav sta bolj kot ne pobegnila iz svoje vasi, saj protagonista zaradi nasilnega vedenja ni maral nobeden od vaščanov. Bitko žal izgubijo in začne se prava bitka, bitka za preživetje. V neki točki se njuni poti razideta in ne srečata se ponovno nekaj let, v tem času pa si je Takezo primoran spremeniti ime, da ga oblast ne izsledi. Potuje po celotni državi v iskanju najboljšega mečevalca in ves čas trenira, nadgrajuje svoje znanje in spretnosti samo zaradi enega cilja. Postati nepremagljiv.

Mango toplo priporočam, ima nekaj čez 300 poglavji, tako, da vas bi morali biti zaposleni z branjem kar nekaj časa.

Objava Tedenski nasvet: Manga se je najprej pojavila na HOPsi.

Sirus the Jaeger

Ta je ena izmed serij, ki ne temeljijo na predhodno napisanih mangah.
Zaenkrat smo si lahko ogledali pilotno epizodo, dolga je standardnih 20 minut, in priznam, da ni slaba.

Zgodba se odvija v 30 letih prejšnjega stoletja na Japonskem. Nekaj posebenga je v tem času, videti moške v oblekah ter nato ženske v kimonih (kimono = tradicionalno žensko oblačilo). To je bil čas, ko se je na japonskem začel tehnološki razvoj in so prvi avtomobili zapeljali po ulicah.

Anime spremlja skupino imenovano “Jaegers” – prišli so v deželo vzhajajočega sonca, da bi oblastem pomagali pri razreševanju umorov. V resnici so lovci na vampirje in že s prvo epizodo sem dobil občutek, da v seriji ne bo manjkalo krvi. Edino kar močno dvomim je to, da so takratni avtomobili drveli po ulicah, je bila v epizodi scena, ki je bolj kot na 1930 leta,  spominjala na film Hitri in drzni…

Upam pa samo, da bo zgodba kaj več kot ljudje proti vampirjem. Kak zasuk v zgodbi bo potreben, da se anime loči od drugih s podobno tematiko.

Objava Sirius the Jaeger se je najprej pojavila na HOPsi.

Internet oz. Wi-fi

Internetna povezljivost je bila na morju včasih pravi privilegiji a zahvaljujoč tehnološkemu napredku, se lahko v medmrežje sedaj povežemo tudi v najbolj zabačenem selu. Zato se je dobro pred rezervacijo dobro pozanimati o sami internetni zmožnosti apartmaja. Ob prihodu prijaznega oz. neprijaznega gostitelja tudi povprašajte za Wi-fi geslo, saj je nevljudno ob poznih urah trkati na vrata in zahtevati dostop, samo zaradi tega ker ne morete preveriti Facebook novic.

Televizija in HDMI kabel

Da, zagotovo niste šli na dopust samo gledati televizije. Čas je za kopanje, sončenje na plaži in obisk različnih turističnih točk. A zagotovo bo med vašim počitnikovanjem nastopil čas premora, ko se je potrebno malce odpočiti in malce napolniti baterije. Denimo po obilnem kosilu ali pa pred spanjem zna zapasati hiter ogled kakšnega dobrega filma ali serije. Vendar, problem! Televizija oddaja samo dolgočasne kanale ali pa prikazuje vsebino v nemščini!

Na tej točki se lahko zahvalite, da ste s sabo spakirali dva pomembna predmeta: prenosnik in HDMI kabel. Zadeva je precej preprosta: na laptop si naložite zvrhano merico serij ali filmov oz. še bolje, zaženete Netflix. Večina apartmajev poseduje spodoben televizor, ki skoraj zagotovo vsebuje HDMI vhod. Prenosnik povežete s TV-jem preko HDMI kabla in že imate pravcati hišni kino. Če je televizor predaleč, se ga zagotovo da prestaviti bližje postelji, če pa vam je to res onemogočeno in je televizor tako močno pričvrščen na steno, da je postal temeljni del zgradbe, lahko še vedno gledate svoje priljubljene oddaje samo na prenosniku.

Mimogrede, zna se zgoditi, da navkljub vodiču pozabite HDMI kabel. Brez skrbi, ni še vse izgubljeno! Zagotovo ste med vožnjo glasbo poslušali preko USB ključka. Preprosto nanj nasnamete film in če imate srečo, bo vaš TV vseboval opcijo USB predvajanja.

Knjige

Poležavanje na plaži zna kmalu postati dolgočasno zato je to perfekten čas, da izvajate dejavnost, ki ste jo zanemarjali skozi celo leto. Seveda govorim o branju knjig in tudi tu nam zna tehnologija priskočiti na pomoč. Ja, s sabo lahko privlečete kupe knjig a kakor so klasične fizične knjige dobre, so tudi nepriročne za dopustniško branje.

E-bralniki odpravijo večino takšnih težav. Nanj lahko naložite celo zbirko raznoraznih novel in prostora vam zagotovo ne bo zmanjkalo. Namesto omare težkih knjig, tako lahko s sabo vzamete samo eno malo in varčno napravico. E-bralnik je predvsem priročen zaradi svoje tehnologije e-ink, ki vam bo dala občutek pristnih knjig, zaslon pa je odličen za branje ob močnem soncu, saj bo tekst ne glede na svetlobo, popolnoma berljiv.

Osebno lahko priporočam bralnik Kindle, ki se ga da dandanes dobiti ob udobnih cenah, še posebej rabljenega. Pokukajte na Amazon za dobro ceno, priporoča pa se nabava verzije Paperwhite, saj ta vsebuje osvetlitev zaslona, ki vam omogoča branje tudi ponoči.

Kaj pa gaming?

Da bi na morju pognal kako igro, je bila včasih edina opcija troganje prenosnika in igranje na njemu. A sam sem mnenja, da je potrebno na počitnicah preizkusiti tudi nekaj novega. Tu nam pride v pomoč vedno prisotni čeprav včasih malce nadležen trg mobilnih iger.

Tu ne govorim o samo nekih dolgočasnih igrah, ki zahtevajo samo neko tapkanje po zaslonu brez neke večje globine. Mobilni trg je med svoje vrste prejel nekaj dobrih predelav, ki jih mogoče nikoli niste preizkusili na “večjih bratcih”.

Dopust zna tako biti perfekten izgovor, da preigrate kakšne starošolske RPG bisere kot so Planescape Torment, Knight of the Old Republic ali pa serija Baldurs Gate. Morda si želite nekaj taktične strategije, kjer vas čaka igra XCOM: Enemy Unknown. Tu so še Grand Theft Auto igre, Max Payne, pustolovščina Grim Fandago ali pa celo battle royale predstavnika PUBG ter Fortnite.

Za gaming dandanes potrebujete samo telefon ali pa še bolje tablico in zagotovo vam med počivanjem ne bo dolgčas.

Tako, mislim da smo pokrili vse glavne točke igričarskega dopustovanja. Opremljeni s temi nasveti, dolgčasa na vaši priljubljeni destinaciji zagotovo ne bo. Vendar ne pretiravajte, saj so to dejavnosti izključno ob trenutkih, ko se vam preprosto ne da premakniti. Glavnino časa namenite uživanju v drugih aktivnostih, saj ne želim, da me zaradi teh nasvetov na domu obišče kakšna jezna punca ali žena, čigar partner se tudi na dopustu dere v telefon zaradi izgubljene runde PUBG-ja.

Objava Dopustniški vodič (gaming edicija) se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi v smislu žanrov imamo zelo pestro izbiro. Praktično je mang mnogo več kot animejev in temu primerno je večja žanrska pestrost in mnogotere kombinacije. Osebno imam rad daljše in bolj poglobljene zgodbe, tako berem mange z več 50 poglavji. Seveda se ne branim 100 ali več poglavji, saj so skoznje hitro prebijem. Vikend mine, kot bi trenil, ampak sam z iskrico v očeh pričakujem naslednjega .

Čeprav bo marsikdo, na prvi pogled, dobil asociacijo na stripe, s tem ni nič narobe. Četudi ste “obrnili” Lakotnika, Trdonjo in Zvitorepca ali Asterix&Obelix, še ne pomeni, da boste magne obvladali, še preden jih odprete. Berejo se na specifični način, od desne proti levi, od zgoraj navzdol. Na spodnji sliki je s številkami označeno, kako izgleda primer ene izmed strani, ter nato potek njenega branja. Branje poteka ravno nasprotno od našega zahodnega tipa, saj poteka od leve proti desni (arabski slog), tako v digitalni kot tudi fizični obliki.

Obstaja veliko aplikacij za telefone in tablice, ki nam ponujajo celotno knjižnico stripov, le izberemo naslov in že lahko beremo. Žal v slovenščini izbire praktično ni, so pa prevodi v angleščino kar solidni in redno izhajajoči. Sproti se prevajajo le najnovejše in najpopularnejše zadeve, istočasno pa nam servirajo tudi kake starejše, če se izkaže, da so popularni in je povpraševanje po njih.
Predte sem zmetal kup informacij brez, da bi ti predlagal, kje sploh začeti? Seveda je na mestu, da to storim. V ta svet se bova skupaj poglobila že v naslednjem prispevku, seveda so vedno dobrodošli vsi predlogi in pripombe. Vedno se najde kaj zanimivega in ne vidim razloga, da tega ne bi delili z našimi bralci.

Objava Manga – Zgodbe bližnjega vzhoda se je najprej pojavila na HOPsi.

A čas neusmiljeno teče dalje in ti nekdanji velikani papirnatega medija so padali eden za drugim, dokler ni kruta smrt doletela tudi Jokerja. Danes lahko računalniški navdušenci zbirajo med samo še zadnjima stoječima revijama, ki sta Monitor in pa Računalniške novice. Kaj se je zgodilo in kako to, da ni v vsem tem času nastala nova revija, ki bi nas gike ponovno vrnila v branje fizičnih revij?

Najbolj zanimiv primer je zagotovo Joker, ki je bil od vedno sinonim za kvalitetno in dolgo branje. Tudi sam sem bil navdušenec nad tem računalniškim zabavnikom in z radostjo v srcu se spominjam lepih časov, ko je bil hitri internet bolj kot ne privilegij in smo svoje informacije črpali ravno iz tiskane besede. Poleg sladkega besednjaka, nas je zraven pričakalo še darilo v obliki CD-ja oz DVD-ja, katera sta bila polna dobrot kot so napovedniki ter demo igre. Če smo imeli srečo in ni bila telefonska linija zasedena, smo odvihrali na forum mnenjalnik, kjer smo lahko na polno debatirali o prihajajočih igrah, povprašali za kakšen nasvet glede zapletene zagonetke v avanturah ali pa preprosto debatirali o vsakdanjih temah.

Vse prej našteto je stvar preteklosti in čeprav se zadeva bere kot neka trapasta motivacijska slika, ki bi jo delili na Facebooku, češ kako nam je bilo včasih lepo, bi rad zapeljal zadevo v malce drugačno in bolj specifično smer. Kaj je torej pokopalo Joker in bi bila lahko njegova smrt preprečljiva?

Če bi pogledali sedanji mn3njalnik (kdor to bere iz dotičnega foruma, naj mu povem da za njihovo skupnost nimam nobene žale besede), kjer je nastala tema o pokopu njihove priljubljene znamke, bi zasledil deljeno mnenje. Seveda se najdejo goreči pristaši, ki objokujejo smrt njihovega padlega junaka in čeprav je skupnost precej vokalna, je tudi maloštevilna. A tudi med to gručico se najde nekaj ljudi, ki krivdo prelaga na samo osebje revije in ne na samega založnika. Pritožbe letijo predvsem na dolgoletnega urednika revije, ki naj bi zaviral razvoj Jokerja in bil nepripravljen na prilagajanje na trg. Presenečen sem bil, ko sem vtipkal iskalni niz “revija Joker” v Google in našel teme na ostalih večjih forumih kot so Slo-tech ter med.over saj je tam prevladovalo odločno negativno mnenje. Dejansko je zaslediti celo nekaj privoščljivosti in ogromno udarjanja po uredniku ter forumskemu elitizmu, ki naj bi preveval mn3njalnik. Namreč Jokerjev forum je bil zlatih letih zelo aktiven v vseh temah a je potem zlagoma izgubljal uporabnike, vse teme pa so se preselile v “gnojišče”, ki je zaprt za neregistrirane člane in ga lahko obiščete samo, če si naberete dovolj prispevkov v drugih temah.

Tako, sedaj ko imamo razloženo ozadje dogajanja, lahko iz tega potegnem neke zaključke.

Bi lahko Joker preživel? Teoretično da, praktično niti ne.

Treba se je zavedati, da se gaming publika precej razlikuje od ostalih bralcev in uporabnikov tiskanega medija. Svoje informacije želijo hitro, članki morajo biti kratki in po možnosti podkrepljeni z neko video obliko. Redni naročniki revije Joker so preprosto zadevo prerasli, ustvarili so si družine in časa za gaming in branja 4 in večstranskih opisov preprosto ni bilo več. Sicer so prišli novi naročniki a ob več kot 20-letnem obstoju revije so tudi ti postali fotri in ko so slednji čakali, da otroci znajo držati miško in tipkovnico, je med mladino ime Joker že tako zbledelo, da so ob starševsko sveže kupljenem izvodu zabavnika samo zavili z očmi in se raje podali na YouTube gledati Let’s Play.

A ne glede na “zastarelost” fizičnega medija, je Joker imel rešitev v podobi prav svojega digitalnega foruma. A tudi tam so se pojavile težave z odraščanjem ali pa naveličanostjo. Uporabniki so odhajali in navkljub izgubljanju obiska je bil forum še vedno zaprt za registracije. Odkrito povedano mi je bil ta del še najbolj čudna poteza Joker osebja, saj se zdi kot da so preprosto zaprti za nove ljudi, čeprav bi ravno te lahko spodbudili k nakupu revije. Uporabniki so odhajali, novim dostop ni bil omogočen na ravno lahek način in kmalu se je oblikovalo mišljenje, da je to socialno mesto samo za privilegirane, ki so “kul”. V bistvu me celotna situacija spomni na Cartmana, ko je kupil zabaviščni park samo zase in nekaj časa je dejansko tako mnenje tudi prevladovalo. A kmalu je ljudem tudi neprestano trkanje na vrata presedlo, čemur ni pripomoglo tudi umiranje forumov nasploh in dandanes se skupnost seli na hitrejše sporočilnike kot so Discord ali pa Reddit. Tisti srečneži, ki se jim je na forum le uspelo prebiti, so naleteli na bolj kot ne zaprto skupnost, kjer se uporabniki med sabo poznajo že dolga leta in imajo med sabo zgrajene prijateljske odnose, medtem ko so se novinci počutili nezaželene ali pa so bili obtoženi, da so alternativni račun od že obstoječega uporabnika v namene “trollanja”.

Med predlogi kako rešiti revijo, se je največkrat omenjala digitalizacija vsebine a ti predlogi so naleteli na odločen ne, ki je na nek način tudi razumljiv. Obstoječi kupci so namreč preferirali fizični medij, ki so ga lahko vzeli s sabo povsod in jim je nudil oddih od neprestanega gledanja v ekran. Nekateri pa so selitev na vsemrežje pozdravljali kot dobro odločitev in so zagovarjali stališče “bolje to kot nič”. Ta razdvojenost že tako majhne količine bralcev je zagotovo predstavljala velik problem a kako digitalno vsebino tržiti? Kdo bi za vsebino plačal? Je rešitev nameščanje velikega števila oglasov na strani, ki ti ne pomaga dosti, saj so tvoji obiskovalci računalniško izobraženi in ima velika količina nameščen AdBlocker? Zagotovo za digitalizacijo ne bi plačevali tisti, ki preferirajo fizično obliko kar je predstavljalo veliko količino bralcev. A spet teh očitno ni bilo dovolj, da bi po propadu založnika Alpress kakšen drug založnik bil pripravljen prevzeti znamko ali pa jo zaštartati pod novim imenom.

Joker se je dolgo časa ubadal tudi s problemom delovne sile, saj praktično celo revijo spisali trije osebki, pred samim koncem pa sta na njej delala samo še dva JCT pripadneža. Slednja dva sta zagotovo mojstra svoje obrti a pisanje takšnega projekta zahteva svoj davek na izmučenosti. Novih piscev ni bilo, saj nihče ni ustrezal njihovim standardom in čeprav sta pogumneža neumorno tipkala dalje, bi slej kot prej pregorela, saj je takšen tempo preprosto nevzdržen. Kako potem od takšnih veteranov zahtevati, da nenadoma povsem spremenijo svojo obrt in se preselijo v povsem digitalno obliko, kjer so spet pomembne druge veščine kot so ustvarjanje posnetkov, streamanje in po možnosti ob strani udariti še kakšen podcast? To so zadeve, ki spet zahtevajo svoj trud in vajo in če že nekdo dobro piše članke, to ne pomeni, da bo kar nenadoma lahko na isti kvalitetni ravni proizvajal YouTube posnetke.

Na tej točki imate bolj jasno sliko, kaj je botrovalo smrti eni najbolj priljubljenih revij na slovenskem trgu. Preprosto je prišel njen čas, saj je današnji računalniški trg povsem drugačen iz njenega zlatega obdobja. Ljudje imamo radi, da lahko za krivico obtožimo samo enega “zlobneža”, medtem ko je resnica, da je dejavnikov za smrt bilo več in je bila končna situacija neizbežna.

Prilagajanje je neizbežen del ustvarjanja takšnega fizičnega medija in je nekaj, iz česar imamo tudi sami izkušnje. Če je dolga leta bilo popularno tekmovanje iz League of Legends, je že jutri tu Fortnite in publika zahteva turnirje iz slednje igre. Če so trenutno zanimive video recenzije, to ni dovolj, saj ljudje zahtevajo Let’s Play posnetke ter prenašanje v živo. Takšen je pač ta posel in na nas ni, da vaše želje zatiramo, ampak da se jim prilagodimo. Zato organiziramo “offline” turnirje. Zato izpeljujemo projekte, kot so Top YouTuber ter Top Streamer Slovenije. Ker če nismo složni in v simbiozi, bodo naši obiskovalci preprosto odšli drugam in zelo težko jih bomo dobili nazaj.

Joker tako dalje živi samo še v naših spominih. Zaradi legalnih zapletov je umrla tudi njihova domena joker.si, kjer smo si lahko prej ogledali vso vsebino v digitalni obliki a sedaj je vsa ta dolgoletna zapuščina izginila. Jo bomo kdaj dobili nazaj? Vse je odvisno od sodnih mlinov, ki pa meljejo zelo, zelo počasi.

Srčno upam, da se kmalu pojavi kakšna nova revija za igričarje, saj je žalostno, da trenutno na slovenskem trgu ne obstaja niti ena. Do takrat pa čuvajte svoje pretekle izvode in jih zopet prelistajte ter se preko njih vrnite v bolj umirjeno obdobje slovenske igričarske zgodovine.

Objava Kdo je ubil revijo Joker? se je najprej pojavila na HOPsi.

Highschool of the Dead

Anime bi lahko smatral kot predhodnik The Walking Dead. Izbruh virusa povzroči, da si vsi ljudje, kateri se okužijo, poželijo surovega človeškega mesa. Zgodba sledi protagonistom, srednješolcem, kako se sredi pouka oglasi alarm in od takrat gre vse navzdol. Žal serija ni prišla do druge sezone tako, da smo glede zgodbe nepotešeni in definitivno je zaključek narejen tako, da imajo odprto možnost nadaljevanja. Krvi ne manjka, mrkohodcev tudi ne, s testosteronom nabitih scen pa tudi ne.
Ogled priporočljiv vsem, ki so jim všeč žanri akcije, nasilja, žgečkljivih prizorov in seveda mrkohodcev.

Shiki

Morda mnogim nepoznan anime. Če bi ga moral opisat z nekaj besedami, bi človeku rekel. Predstavljaj si sago somrak, le da se tu vampirji ne svetlikajo in so malce bolj krvoločni.
Mislim, da bi to bil popoln opis serije. Spremljamo tekom zgodbe nekaj vampirčkov ter zdravnika, ki jih skuša ozdravit “bolezni”. Anime je tudi bolj grozljiv kot Somrak, ter vsebuje nekaj kapelj krvi več.
Smrti nekaterih likov so zelo nasilne, zato morda odsvetujem ogled ljudem s slabšim želodcem…

Shingeki no Kyojin

Definitivno anime vreden ogleda. Zgodba je zanimiva in te pritegne, mislim kdo pa ne bi oboževal 15metrskih, ljudem podobnih pošasti, ki lačno papcajo ljudi?
Zgodba sledi našemu protagonistu, ki ima nenavadno sposobnost. Spremeni se lahko v eno izmed prej omenjenih pošasti. Sicer se je izuril za vojaka in s svojo sposobnostjo se je rešil gotove smrti (med reševanjem prijatelja) a kaj ko ga preostanek človeštva ( kateri živijo za 50m visokim zidom) vidi kot nasprotnika in izdajalca…
Če vas kri in raztrganine ter odtrganine ne motijo, vabljeni k ogledu. Ne bo vam žal.
Je pa zaenkrat še manga pred animejem tako, da garantiram, ko boste pogledali serije do konca boste preklopili na mango, saj vas bo zanimalo nadaljevanje.

To bi bilo to. Seveda obstaja še malo morje animejev, iz vseh kategorij, ki jih nisem omenil. Mnogo jih ima zgodbe celo boljše od omenjenih. Zato vabljeni na forum, kjer mi lahko svetujete kako novo serijo, rade volje prisluhnem.
Lahko pa preprosto pade kakšna debata kdo bi zmagal, Ichigo ali Naruto ali Luffy?

Objava Top Anime serije 18+ se je najprej pojavila na HOPsi.

Začnimo, da ne dolgotvezim preveč..

Hellsing Ultimate

Hellsing Ultimate je ena izmed prej omenjenih klasik. Po pravici, Hellsing bi bila prava klasika a je razlika med njima podobna kot Fullmetal Alchemist proti Brotherhood varianti. Torej Hellsing Ultimate se drži zgodbe iz mange ter produkcija je bila višje kakovosti. Zgodba je zanimiva in človeka drži pred ekranom ali zaslonom, krvi in akcije pa seveda ne manjka, tako kot ne vampirjev in krvoločnih pošasti. Le glej da pokukaš pod posteljo predno se odpraviš pod kouter, morda pa Alucard preži nate…

Death Note

Death Note je klasika in definitivno obvezna ogleda. Serija sledi študentu Light Yagamiju, geniju, sinu policijskega načelnika, kateri najde beležnico. V tej beležnici so načečkana pravila oziroma navodila za uporabo.
Če bo ime katerekoli osebe vpisano v to beležnico, bo ta oseba umrla.
Oseba bo umrla zgolj, če oseba ki jo je vpisala pozna njen obraz tako, da kdorkoli z istim imenom ne bo škodovan.
Če je vzrok smrti vpisan v roku 40 sekund, po vpisu imena osebe, bo upoštevan pri smrti.
Če vzrok smrti ni določen, bo oseba umrla zaradi srčnega zastoja.
Po vpisu vzroka smrti je 6minut in 40 sekund časa za vpis podrobnosti okoliščin smrti.
To so navodila vpisana na prvi strani beležnice. Mislim, da ni potrebno posebaj poudarjati, da kratko zatem začnejo zaporniki in zločinci cepati kot muhe. Le kdo bi to bil…

Deadman Wonderland

Deadman Wonderland je morda malce manj znan anime. Ganta je zgolj mlad fant, katerega potisnejo v zapor za pošasti. Je eden izmed preživelih po globalni katastrofi in pred zaporom je prišel v stik z določeno osebo/substanco, kar je bil razlog za njegovo zaprtje. V zaporu spozna nove prijatelje, ter obudi nekatera stara, že davno pozabljena prijateljstva. Sedaj se bori za preživetje in postopno postaja močnejši, ali mu bo uspelo?
Izveste če si ogledate anime…

Bersek

Bersek je še ena izmed klasik. Sicer je že stara serija in stara animacija a naj vas to ne odvrne od ogleda. Zgodba sledi mangi, dokaj podrobno. Naj bi bil eden izmed boljših animejev a meni osebno ni nil nekaj posebnega. Morda sem bil premlad ko sem ga gledal in nisem dojel zgodbe v celoti, bo potrebno prebrat mango in še enkrat ocenim.
Bi priporočal če uživate v srednjeveškem orožju ter večjih količinah krvi.

S tem se zaključuje seznamček za 17+ anime serije, ste pripravljeni na 18+?

Objava Anime 17+ Končni del se je najprej pojavila na HOPsi.

History’s Strongest Discipline Kenichi

Kenichi je fant, rahlo nesposoben in šibek. V šoli se vsi spravljajo nanj in na koncu ga brani pred nasilneži deklina. Nad njenim stilom in močjo je bil navdušen in odločil se je, da se tudi sam okrepi in nauči borilnih veščin. Odpravi se v bližnji Dojo (Dojo = klub, kjer trenirajo borilne veščine) in zaprosi za članstvo oziroma za dovoljenje učenja pri njih. Presenečen ugotovi, da je deklina, ki ga je branila, dejansko vnukinja mojstra Dojoja, in tako se začne mučno treniranje ter pot do cilja, ki si ga je zadal.

Full Metal Panic!

Sousuke Sagara je 17-letni fant, specialist v skrivni organizaciji MITHRIL. Dejansko je vojak z ogromno izkušnjami, a njegova najhujša preizkušnja še pride. Dodelili so mu novo nalogo. Varovati mora določeno osebo, ki še obiskuje srednjo šolo. Najhujše se mu je vklopiti v družbo srednješolcev, saj ni navajen mirnega okolja. Varovanje te osebe pa se izkaže za težavno, saj je veliko nasprotnikov, ki bi se je radi znebili, te napadalce pa mora odbiti, brez da bi razkril svojo pravo identiteto.
Anime ima pravo mero akcije in komedije ter je ravno pravšnji za sprostitev.

Sword Art Online

Anime pade v kategorijo enih izmed najboljših, vsaj zame. Prikaže, kako bi lahko izgledala prihodnost s FullDive opremo. Človek se popolnoma potopi v virtualno resničnost in igra večigralsko igro. Vse lepo in prav. Za izid igre so izbrali 10.000 ljudi, srečnežev, ki so lahko kot eni izmed prvih zaplavali v fantazijski svet. Ko pa se želijo zvečer ob koncu dneva odpraviti ven iz igre, v svoje pravo življenje, opazijo, da je gumb za izhod izginil.
Skozi serijo spremljamo življenje Kirita ter Asune, dveh likov, ki se spoznata v virtualnem svetu ter se v njem celo zaljubita. Kako veš, ali je taka ljubezen pristna? Kako veš, kako bo, ko se bo enkrat igra končala in boš pahnjen v kruto resničnost?
Za odgovore na ta vprašanja, si boste morali ogledat serijo.

Želim vam prijeten ogled serij, SAO res priporočam, v prihodnosti pa se vidimo v bolj odraslih vodah animejev.

Objava Anime seznamček za 13+ let: Zaključek se je najprej pojavila na HOPsi.

Fairy Tail

Kdo še ni slišal za mogočnega zmaja z imenom Igneel? Marsikdo …
Več ljudi je verjetno slišalo za čarodeja iz klana Fairy Tail – Natsuja.
Navadno se po svetu sprehaja v spremstvu zvestega prijatelja in pomocnika Happyjaa (mačkon plave barve), se mu pa v uvodu pridruži tudi coprnica Lucy. Skupaj odkrivajo skrivnosti dežele, pomagajo tistim, ki so pomoči potrebni na poti do Natsujevega skrbnika Igneela.
Anime je smešen in ima dobro tematiko.
Priporočal bi ga za sprostitev po napornem dnevu v službi/na faksu.

Code Geass

Morda malce manj znan anime ter manj popularen, a si vseeno zasluži mesto na mojem seznamu.
Zgodba sledi našemu glavnemu protagonistu Lelouchu, študentu, ki je pameten, zelo pameten ter celo v sorodstvu s kraljem oziroma je pravzaprav njegov izvenzakonski otrok. Nenadoma dobi posebno moč, ta pa mu da nadzor nad človeškim umom. Zgodba se zapleta in razvija. Počasi izpodriva tekmece v boju za prestol in se prebija v ospredje.
Več ne bom razkril, saj je zgodba predobra, da bi jo komu pokvaril.
Kdor koli se bo odločil za ogled animeja, ne bo obžaloval, a pozor!
Najpomembnejši je konec, glejte celoten anime, da boste lahko dojeli težo zaključka.

Great Teacher Onizuka

Starejši anime ter prav tako kot prejšnji manj poznan oziroma popularen. Anime sledi gospodu Onizuku, bivšemu gangsterju, ki obvlada borilne veščine in po spletu okoliščin postane učitelj na šoli. Tu sprva preži za materami študentov, kasneje pa si zada nalogo, da postane najboljši učitelj, kar jih je bilo.
Znan postane po uporabi neobičajnih metod učenja ter da poučuje bolj življenjske lekcije namesto šolskega predmetnika. Postavijo ga pred izziv, da v red spravi najhujši razred na šoli, zaradi katerega so
odnehali že trije predhodni učitelji. Skozi serijo počasi pomaga učencem v razredu ter enega za drugim počasi pomakne na pravo pot.
Anime si definitivno zasluži ogled, sploh zaradi komičnih odsekov.

Se vidimo v naslednji epizodi.

Objava Anime seznamček za 13+ let: Drugo dejanje se je najprej pojavila na HOPsi.

Torej, na hitro vam bom spisal en kratek članek s seznamom animejev, ki so primerni za gledalce, starejše od 13 let. Načeloma to ne pomeni, da so otročji, temveč da v njih ni prikazane ali pa je zgolj minimalna količina krvi.

Da ne dolgovezim …

Naruto + Naruto Shippuden 

Verjetno ga ni človeka, ki ne bi poznal malega paglavca v oranžni obleki, skakajočega z veje na vejo, ter skoki, ki so tako dolgi, da jim še olimpijski prvaki v skokih v dolžine ne konkurirajo? No, če kdo slučajno ne ve, o kom govorim, je to Naruto (ime glavnega junaka ter ime serije). V prvi seriji Naruto se zgodba dogaja v njegovih otroških letih, kjer spremljamo njegov trening ter napredek. V njegovo telo so kot otroku skrili nepojmljivo moč lisičke zvitorepke (no, v bistvu je bolj lisjak iz Pripyata, Černobila, saj ima 9 repov …).
Vaščani v njegovi vasi ga vsi zaničujejo in Naruto je odločen, da bo nekega dne postal Hokage, poglavar vasi.

Naruto Shippuden se dogaja nekaj let po prvi seriji in je nadaljevanje. Spet spremljamo našega glavnega junaka Narutoja na njegovih podvigih, ko se skuša dokopati do svojega prijatelja, ki je prestopil na temno stran. Tu je Naruto v najstniških letih in korak bližje k izpolnitvi svojim otroškim sanjam, da postane poglavar vasi.

Bleach

Še en anime, ki ga mora poznati vsak ljubitelj. Bleach se dogaja v današnjem času in svetu. Glavni junak Ichigo ima nenavadno sposobnost, vidi duše preminulih ter jim pomaga, kolikor pač lahko (ko nekdo prevrne vazico z nageljčki, seveda, da jim pokažeš vraga, saj so bile rožice namenjene osebi, ki je na tem mestu preminula). Po spletu okoliščin pa dobi moč bogov smrti (nekako slab prevod, a tako žal je, bogovi smrti so ljudje, ki so umrli in so v “nebesih” opravili šolo za ta poklic in sedaj na zemlji pomagajo izgubljenim dušam najti pot v raj). Hitro se izve, da Ichigo ne bo zgolj navaden bogec, saj se njegova moč eksponentno zvišuje in tako postanejo nanj pozorni v “nebesih”.
Čakajo vas epske bitke in odlična zvočna podlaga, definitivno vredno ogleda za čez poletje.

One Piece

Zopet, anime, ki bi ga morali vsi poznati. One Piece je zgodba o mladem piratu z imenom Luffy. Kot otrok je pojedel hudičev sadež in dobil posebno moč. Postal je gumast. Po želji se lahko razteguje, krči, oblikuje in izvaja še mnogo drugih karafek. Nekega dne se je odločil, da poišče zaklad, katerega je skril eden izmed najmogočnejših piratov, preden so ga skrajšali za glavo … dobesedno. Tekom razvoja zgodbe spremljamo Luffyja in njegovo posadko, kako se počasi dopolnjuje in odkriva skrivnosti prostranega oceana na poti v Grand Line, kjer naj bi se skrival zaklad. Trenutno ima anime 838 epizod, v vsaki je približno 19 minut materiala za ogled, se pravi dovolj za 265 ur ali 11 dni konstantnega gledanja brez premorov za hrano, spanje in WC … Veliko sreče pri tem.

Glede na to, koliko sem se razpisal pri do sedaj napisanih animejih, bo počasi treba zaključiti. Če so predolgi, statistika pravi, da ljudje daljših besedil ne preberejo do konca, tako da bom razdelil na več delov. V tej kategoriji torej 13+, imam še nekje 6 naslovov, nato pa gremo na 17+ ter 18+ (zgolj označuje litre krvi, nič drugega).

Sedaj pa hitro gledat, ko bo konec te serije člankov, boste dobri z gledanjem za nadaljnji dve leti.

Objava Anime seznamček za 13+, prosim? Seveda, takoj se je najprej pojavila na HOPsi.

Da takoj na začetku razčistimo.

Anime je beseda, ki označuje Japonsko animacijo. To so animirani filmi ter serije. Po veliki večini ljudje mislijo, da so to zgolj “risanke” za otroke. No bolj malo jih je za res mlado občinstvo, ogromno pa jih je za odrasle. Tu spet nimam v mislih pornografije (katero zagotovo vsi poznate) temveč zgolj serije/filme z vsebino, ki jo lahko resnično dojamejo in cenijo le odrasli.

Pisaril bom tudi o Mangah.
Manga je izraz, ki poimenuje japonski strip. Bere se praviloma od desne proti levi strani in prav tako se tudi lista (torej začneš na drugi strani zvezka). Tudi sistem branja okencev je malenkost drugačen, a ko se ga človek priuči je super zadevščina. Priznam, na začetku se loviš, da si kot pes, ki lovi svoj rep…
Večinoma se mange berejo v angleškem jeziku, saj bi lahko slovenske prevode preštel na prste ene roke tudi mizar…če kdo ne dojame, mizarji imajo ponavadi še kak prst manj..

Manhwa pa bo tretja zadevščina, zaradi katere bo trpela tipkovnica.
Na srečo uporabljam staro IBM (cca 25 let stara pomojem..) tako, da za neredno izhajanje
člankov bom po navadi okrivil počasno odzivnost tipkovnice (čeprav boga zadevščina ni prav nič kriva…a grešnega kozla pač rabim..).
Manhwa je prav tako zvrst stripov, le da so Korejski (južni del polotoka). Posebnost teh je, da se berejo ponavadi normalno kot vsak strip, torej zaporedje okencev, so pa nekateri tudi barvni (za razliko od mang, ki so črno bele). Stil risanja pa je malenkost manj podroben (za pomanjkanje barv neaktere mange kompenzirajo z resnično bombastičnimi risarskimi tehnikami).

Mislim, da bo zaenkrat dovolj oklepajev v stavkih.
Kdor je do tukaj prišel, čestitam. Izgleda, da te ta tematika zanima, v komentarjih mi napišite s čim naj začnem (Manga, Manhwa ali Anime).

Objava Več anime člankov? Lahko, povrhu pa še Manga se je najprej pojavila na HOPsi.

Ogledali si bomo nekaj boljših animejev leta 2017. Nisem jih razvrstil po kakšnem posebnem vrstnem redu, različni so si glede na žanre ter ciljne publike, tako da vse skupaj jemljite z rezervo. Če pa vam kakšna sličica ali pa posnetek pade v oči, si pa le oglejte vsaj prvo epizodo in se odločite, ali vam sede ali ne. Osebno po prvih dveh epizodah presodim, ali mi anime ali serija odgovarja, preizkusi to še ti.

Youjo Senki – Saga of Tanya the Evil

Naj vas na prvi pogled smešni stil animiranja obrazov ne odvrne od ogleda, osebno sem bil presenečen nad celotno zgodbo. Vse skupaj se začne s smrtjo japonskega poslovneža na podzemni – revež ni dojel, da je premikajoči se vlak na splošno slab za zdravje …
Ker je ateist, ne prizna bitja X kot boga, zato ga ta pošlje v obdobje prve svetovne vojne v Evropi, znajde pa se v ženskem telesu. Skozi zgodbo sledimo Tanyi, ki je neusmiljen stroj za radiranje nasprotnikov, čeprav sprva ni imela takih namenov.
Anime je zanimiv zaradi kombinacije zgodovinskega žanra s pridihom magije in mistike.

91 Days

Če se vpraša mene, bi rekel, da ima ta anime najlepši oziroma najbolj zanimiv risarski stil za lansko leto. Tudi zgodba ni … švoh. Najbolje bi ga opisal, če bi si predstavljal, da sta imela igra Max Payne ter serija 24 otroka.
Najbolj pritegne zgodba, spet se dogaja v preteklosti, v času prohibicije našemu protagonistu umorijo družino, za sedem let se potuhne in nato se vrne ter načrtuje maščevanje.
Dobra mera akcije ter kombinacije kriminalke nas pritegne in ne izpusti izpred ekrana do konca.
Kandidat za drugo sezono? Upam!

Inuyashiki – The last Hero

Po mnenju mnogih najboljša anime serija 2017. In ne oporekam nikomur, resnično močna zgodba ter na splošno vse.
Protagonist je starejši gospod, ki se mu čas počasi izteka. Družina ga je popolnoma zapustila in ga zavračajo. Nekega dne se sprehaja po parku in iznenada ga neznana eksplozija zadene ter omedli. Ko se zbudi, je spremenjen, njegovo telo je sedaj delno robotsko, postal je hibrid med človekom in robotom. Čas mu ni več štet in pridobil je nove sposobnosti. Začne pomagati ljudem v stiski in ponovno najde smisel v življenju. V parku pa je poleg njega skrivnostna eksplozija (zagotovo so krivi zelenčki v letečih krožnikih!) zadela tudi najstnika … Smola, saj je psiho, v dobesednem pomenu besede. Vse povprek začne moriti ljudi in skozi celotno serijo spremljamo bitko med psihopatskim, človeško-robotskim hibridom ter ostarelim, dobrosrčnim gospodom, ki je prav tako malce izboljšan z nekaj žicami in kovine.

Če so vam všeč prispevki z anime tematiko, pustite spodaj komentar, da vem, ali naj še naprej utrujam tipkovnico zaradi njih ali ne.

Objava Anime 2017? Prosim in hvala se je najprej pojavila na HOPsi.