Kdor je kadarkoli preživel nekaj ur s Steam Deckom, Legion Go ali katero drugo podobno napravo, dobro ve, da je začetno navdušenje nad igranjem na kavču pogosto kratkega roka. Po nekaj deset minutah začnejo boleti zapestja, vrat se znajde v nenavadnem položaju, oči pa neprestano strmijo v razmeroma majhen zaslon. Legion Glasses Gen 2 skušajo vse to odpraviti tako, da zaslon konzole praktično preselijo neposredno pred vaše oči. To so sicer omogočala že prva očala, a veselo lahko potrdim, da naslednik izkušnjo samo še nadgradi.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Legion Glasses Gen 2
• Zaslon: Micro-OLED
• Frekvenca osveževanja: 120 Hz
• Dimenzije: 197 x 130 x 75 mm
• Teža: 65 g
• Povezljivost: USB-C 3.2, DP 1.2

Na prvi pogled očala ne delujejo posebej futuristično. Če bi jih opazili na mizi, bi jih marsikdo zamenjal za nekoliko večja sončna očala. To je po svoje prednost, saj Lenovo ni želel ustvariti izdelka, ki bi bil videti kot rekvizit iz znanstvenofantastičnega filma. Očala so presenetljivo lahka in že po nekaj minutah uporabe hitro ugotoviš, da njihova teža ne predstavlja večjega problema. Prav tako so dejansko videti kot nekaj, kar bi lahko brez skrbi nosil po vsakdanjih opravkih in zadeva ni videti kot neka poceni verzija sončnih očal, ki bi jo našel na kakšni stojnici, ampak kvaliteten izdelek, ki vaše oči skrije pred pogledi drugih.

Seveda to še ne pomeni, da boste pozabili, da jih nosite. Tako kot pri vseh podobnih napravah je veliko odvisno od oblike obraza posameznika. Nekateri uporabniki bodo našli idealen položaj skoraj takoj, drugi pa bodo morali nekoliko prilagoditi nosne nastavke in porabiti nekaj časa za iskanje pravega kota gledanja. Ko je enkrat vse pravilno nastavljeno, pa se začne pokazati glavni razlog za obstoj tega izdelka.

Pred vašimi očmi se namreč pojavi virtualni zaslon, ki daje občutek gledanja precej velikega televizorja. Težko je opisati občutek nekomu, ki AR-očal še nikoli ni uporabljal. Ne gre za holograme ali kakšno futuristično projekcijo po prostoru. V bistvu gledate klasičen zaslon, le da ta lebdi pred vami in ga lahko uporabljate kjerkoli. Kot rečeno, na zadevo je najprej treba navaditi vaše oči, a ko je ta naloga za vami se odpre povsem nov način uživanja v digitalni vsebini, ki vas obenem ne izključi iz zunanjega sveta.

Največji adut Legion Glasses Gen 2 je kakovost prikaza. Lenovo je uporabil Micro-OLED tehnologijo, ki poskrbi za izrazite barve, globoko črno in zelo lep kontrast. Če ste vajeni LCD-zaslonov na cenejših prenosnih napravah, bo razlika hitro opazna. Igre dobijo bolj živahno podobo, filmi delujejo bolj kinematografsko, črna pa je dejansko črna in ne siva, kot smo tega pogosto vajeni pri cenejših zaslonih na takšnih očalih.

Pozitivno preseneti tudi frekvenca osveževanja 120 Hz. Mnogi bodo ob tem zamahnili z roko, vendar je pri napravah, ki jih uporabljate tik pred očmi, gladkost slike še pomembnejša kot na običajnem monitorju. Premikanje kamere v igrah deluje tekoče, hitri prizori v akcijskih naslovih pa ostanejo jasni in pregledni. To je še toliko bolj pomembno pri izdelkih, kjer imate zaslončke dobesedno na očesih in če boste ta očala uporabljali po več ur dnevno, boste za osveževalno frekvenco na koncu dneva še kako hvaležni.

Prava moč teh očal se pokaže predvsem pri igranju na prenosnih konzolah. Lastniki Legion Go, Steam Decka ali podobnih naprav bodo hitro ugotovili, da lahko konzolo držijo precej nižje ali jo celo odložijo na mizo, medtem ko pogled ostaja usmerjen naravnost naprej. To morda zveni kot majhna sprememba, vendar se med daljšimi igralnimi seansami izkaže za presenetljivo pomembno. Hrbet in vrat vam bosta precej hvaležna. In čeprav je to primarno igričarska naprava, to ne pomeni, da je ne morete izrabiti tudi za kakšne druge namene.

Povezava z napravami je namreč zelo preprosta. Dovolj je en sam kabel USB-C (ki je že dodan v škatli) in očala praktično takoj začnejo delovati kot zunanji zaslon. Ni zapletenih nastavitev, ni dodatnih baznih postaj in ni potrebe po nameščanju posebne programske opreme. V času, ko nas marsikatera nova tehnologija zasuje z registracijami računov, posodobitvami vdelane programske opreme in desetimi različnimi aplikacijami, je takšna preprostost osvežujoča. V grobem se lahko povežete na praktično vsako napravo, ki vsebuje USB-C vhod tako da se lahko preprosto priklopite na svoj iOS ali pa Android telefon in brskate po telefonu, medtem ko čar AR tehnologije poskrbi, da preko prosojnosti vidite tudi svet okoli sebe. Brez skrbi, vaša vsebina, ki jo gledate, bo medtem skrita, za še večji nivo privatnosti pa se lahko poslužite elegantnega pokrovčka, ki ga preko magneta pritrdite na očala in takrat se zunanji svet izključi, vi pa se lahko povsem potopite v neko digitalno izkušnjo. Vseeno sem na tem mestu pogrešal kako naprednost, ki bi izkušnjo popeljala na naslednji nivo: denimo brskanje po telefonu bi bilo veliko bolj prijetno, če bi očala znala prebrati kakšne naše kretje z gestami prstov, tako da bi lahko recimo brskal po Instagram zgodbah brez da moram ob tem še vedno držati telefon v rokah.

To pa ne pomeni, da je izdelek brez pomanjkljivosti. Ena izmed največjih omejitev ostaja udobje pri dolgotrajni uporabi. Čeprav so očala lahka, se po daljšem času lahko pojavi pritisk okoli nosu ali obrvi. Nekateri uporabniki bodo brez težav igrali več ur, drugi pa bodo po pol ure že iskali kratek premor. Gre za eno tistih stvari, ki jih je težko oceniti brez osebnega preizkusa. Potem je tu tudi nastavljanje vidnega kota, ki bi znal nekaterim povzročiti težave in lepo bi bilo, če bi pridodani uporabniški priročnik bolj nazorno povedal, kako si natančno prilagoditi očala za čim boljšo izkušnjo.

Problemi se včasih pojavijo tudi pri sami sliki. Če očala niso nameščena povsem pravilno, se lahko zgodi, da robovi zaslona niso popolnoma vidni. To ni velika težava pri gledanju filmov, zna pa biti nekoliko bolj moteče pri igrah, kjer so pomembni elementi uporabniškega vmesnika postavljeni v kote zaslona.

Tudi vgrajeni zvočniki niso ravno razlog za nakup. Svoje delo opravijo korektno in omogočajo poslušanje brez dodatnih slušalk, vendar kakovost zvoka ne bo navdušila nikogar. Basov praktično ni, zvok pa služi predvsem temu, da lahko nekaj poslušate brez dodatne opreme. Za resnejše igranje boste verjetno še vedno posegli po slušalkah. Pozitivna stran tega pa je izjemno dušenje zvoka: če nekdo posluša glasbo ob polni glasnosti moraš res stopiti ob njegovo ušeso, da bi slišal kako resnejše prepuščanje zvoka.

Morda največje vprašanje ostaja cena. Legion Glasses Gen 2 niso naprava, ki bi jo kupil vsak lastnik Steam Decka. Gre za dodatek, ki cilja na zelo specifično skupino uporabnikov. Če svojo prenosno konzolo uporabljate le občasno, boste težko upravičili nakup. Če pa ste eden tistih igralcev, ki na kavču, v postelji ali na potovanjih preživijo več ur tedensko, začne celotna zgodba postajati precej bolj smiselna. Za dobrih 330 € boste v njih našli veliko kvalitete, ki vam bo prav prišla pri vašem izbranem načinu uporabe.

Legion Glasses Gen 2 niso revolucionaren izdelek, ki bi čez noč spremenil način igranja videoiger. So pa eden bolj dovršenih poskusov združevanja AR-tehnologije in vsakodnevne uporabe. Lenovo je očitno poslušal kritike prve generacije in pripravil izdelek, ki je bolj udoben, lažji in vizualno precej bolj prepričljiv.

Za lastnike prenosnih igralnih konzol predstavljajo zanimivo nadgradnjo, ki lahko bistveno izboljša udobje igranja. Za vse ostale pa ostajajo predvsem zanimiv vpogled v prihodnost, kjer bomo morda nekoč monitorje in televizorje res zamenjali z lahkimi očali. Do takrat pa Legion Glasses Gen 2 ostajajo eden najbolj zanimivih dodatkov, ki jih lahko trenutno kupi navdušenec nad prenosnim igranjem.

Objava Lenovo Legion Glasses Gen 2 – še boljša verzija že tako impresivnih originalnih očal se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato sem popihal prah iz svojih nekaj let starih slušalk, a sem ob tem ugotovil, da je tem na žalost vmes odpovedala desna slušalka. S tem se je začel lov za mojim novim parom naušnikov in dandanes je izbira na trgu res pestra, a se še vedno deli na tri stopnje: budgetne opcije, ki stanejo nekje do 60 evrov, a še vedno dostojno opravijo osnovne naloge; srednji rang, kjer dobimo kvalitetne izdelke za nekje do 200 €, in najvišjo stopnjo, v kateri se nahajajo slušalke, vredne tudi do 500 €, in te naj bi ponujale največ za svoj denar.

Odločil sem se za srednji rang, saj so se v tem nahajale tudi moje prejšnje slušalke SteelSeries Arctis 7 in tu mi je na pomoč priskočilo podjetje Logitech, ki mi je na test poslalo svoje lanskoletne slušalke Astro A20 X. In čeprav moje prejšnje slušalke niso nek antični izdelek, sem bil vseeno presenečen, koliko je industrija na tem področju v teh zadnjih nekaj letih napredovala in da se na takšnih novih naušnikih dejansko pozna razlika, in to ne samo v kvaliteti zvoka, ampak tudi v vsestranskosti takšnega izdelka.

NAPOVEDNIK

View this post on Instagram

A post shared by HOPsi (@hop.si)

Specifikacije

• Barve: črna, bela
• Gonilnik: 40 mm
• Aktivni preklic zvoka: Ne
• Povezljivost: brezžična Lightspeed, Bluetooth, kabel
• Odpornost na vodo: Ne
• RGB: Da
• Mikrofon: odstranljiv
• Teža: 290 g
• Nakup: uradna stran

Slušalke Astro A20 X pridejo v lično zapakirani škatli in ko to odpreš, naletiš na lepo popakiran izdelek. V glavni posteljici so seveda same slušalke, nakar se dokoplješ še do majhne škatlice, ki vsebuje mikrofon, majhno bazno postajico in navodila za uporabo. Malce tečno mi je bilo dejstvo, da navodila ne vsebujejo nobenega teksta, ampak je vse razloženo samo skozi sličice. To sicer ne bi bilo problematično za kakšen bolj preprost izdelek, ampak tu imamo slušalke z bazno postajico in stvari pri namestitvi gredo lahko hitro narobe, če je priklop napačen ali pa ti morda ni čisto jasno, kako bi preklapljal med napravami, in pri teh stvareh ti sličice ne bodo ravno pomagale.

Slušalke so mi bile vizualno privlačne, a so več kot očitno namenjene igričarjem, saj že ob prvem vklopu zableščijo v RGB barvnem odtenku, zgornji trak pa nosi rdečo barvo, ki ti hitro skoči v oko. V bistvu je celotni dizajn v teh rdeče-črnih odtenkih in sem notri spadajo tudi gumbi. Ti so, kar je sicer že stalnica pri brezžičnih slušalkah, nameščeni na stranicah naušnikov. Na levi strani se nahaja gumb za vklop, gumb za povezovanje preko protokola Bluetooth, kolesce za nadzor glasnosti in gumb, ki instantno utiša mikrofon. Druga stran je precej bolj čista, saj se tam nahaja samo gumb za preklapljanje med različnimi napravami.

Kljub vsem tem gumbom in gaming obliki so Astro A20 X še vedno presenetljivo lahak izdelek, ki tehta vsega 290 gramov. Vsebujejo 40 mm PRO-G gonilnike ter odstranljiv mikrofon, slušalke pa so malce toge in jih ne morete ravno vrteti v vse smeri. Kljub temu se naušniki, ki so obdani z udobno sivo peno, lepo prilagodijo vaši glavi in tudi ob glasnem nažiganju glasbe ne prepuščajo preveč zvoka v okolico.

Slušalke dobro zajamejo visoke in nizke tone in tudi basi so konkretni. A sama slušalka izkušnja ni bila tista, ki me je pri teh slušalkah najbolj navdušila, saj se resnični šarm skriva v njihovi večopravilnosti, ki jo Logitech imenuje PlaySync.

PlaySync deluje tako, da lahko na enih slušalkah upravljate z več napravami in to na res preprost način. V mojem primeru sem zadevo izkoristil tako, da sem bazno postajico namestil pod televizor in s priloženim USB kablom nanjo povezal PC in konzolo PlayStation 5. Nakar sem prižgal slušalke in prijazni ženski glas mi je zapovedal, da sem trenutno povezan na PC, če pa sem stisnil gumb za preklop, sem bil nato instantno povezan na PlayStation 5. To je za takšnega uporabnika, kakor sem jaz, mana iz neba, saj sem bil prej primoran fizično seliti sprejemnik med dvema napravama, zdaj pa mi ni treba sploh vstati s kavča. To je samo en primer takšne uporabe, ki pa ni omejen samo na te naprave, saj sta podprta še Xbox Series X in tudi Nintendo Switch – pazite le na Nintendo Switch 2, ki ima nekaj težav, če ga nameravate uporabljati skupaj s PlayStation 5.

Skratka, to preklapljanje med napravami me je navdušilo, ampak Astro A20 X se izkaže tudi na drugih področjih. Te slušalke namreč vsebujejo enega najboljših mikrofonov, kar sem jih do sedaj med mojimi testiranji izkusil, saj sem bil do sedaj navajen, da so proizvajalci zadovoljni že s tem, da zadeva deluje, kakšen zvok pa morajo trpeti vaši kompanjoni v spletnih pogovorih, pa jim ni bilo pomembno. Tule so stvari drugačne, saj ven dobimo zvok, ki se že malce približa tistemu iz studijskih mikrofonov, in ko v nadzorni plošči še vklopite kake napredne trike tipa RTX Voice, dobite res dobro pogovorno izkušnjo, za katero vam bo hvaležen vsak, ki je prej moral z vaše strani poslušati hreščeči zvok.

Odlična je tudi baterija, saj sem tudi ob vklopljenih RGB efektih iz enega samega polnjenja iztisnil 38 ur uporabe, in če lučke izklopite, lahko to obdobje podaljšate za še enkrat toliko.

Slabih kritik praktično nimam. Omenil sem sicer pomanjkljiva navodila in da slušalke niso ravno preveč raztegljive, k temu pa bi dodal tudi lučke, ki utripajo na bazni postajici. Te namreč utripajo, če nanjo ni povezana nobena naprava, kar zna sčasoma postati tečno. Bojda se jih da ugasniti preko programske opreme G-Hub a sam te opcije nisem našel nikjer.

Logitech Astro A20 X so skupno gledano odličen izbor za vsakega, ki trenutno na trgu išče nov par slušalk in bi rad poleg dobrega zvoka in mikrofona dobil še vsestransko napravo. Na voljo so v črni in beli barvi in zaradi nekega razloga jih v slovenskih trgovinah še ni na voljo – k sreči jih lahko kupite kar preko uradne strani in to po ceni 199 €.

Objava Logitech Astro A20 X – pravi multipraktik med slušalkami se je najprej pojavila na HOPsi.

A to ne pomeni, da prostora za napredek ni, saj navadnemu prenosniku manjka ena lastnost, ki jo pri navadni delovni postaji povsem enostavno rešimo z dodatkom še enega monitorja. S tem se močno poveča naša večopravilnost in, roko na srce, si dandanes svojega delovnega kotička več ne predstavljam brez vsaj dveh zaslonov.

Pri prenosnikih to ni tako enostavna ovira, ki bi jo lahko premagali. Res je sicer, da lahko tudi na laptop priklopiš še en monitor, a to ni rešitev, če ga uporabljamo kje na terenu ali pa med sedenjem na kavču. Ta zagata tako še nima rešitve, in morda si ji je najbolj do zdaj približalo podjetje Lenovo, ki je kot prvo na trg ponudilo komercialno dostopen prenosnik z upogljivim zaslonom – in ta zna res spremeniti vaš vsakdanji potek dela na terenu oziroma domačem kavču, če le imate zanj dovolj globoko denarnico.

NAPOVEDNIK

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable
• Premer zaslona: 14/16,7 palcev
• Maksimalna ločljivost: 2000 x 1600/2000 x 2350
• Procesor: Intel Core Ultra 7 258V
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5X
• Grafični čip: Intel Arc 140V
• Disk: 1 TB PCIe Gen4 SSD
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Teža: 1,61 kg

Lenovo ThinkBook Plus Gen 6 Rollable je na prvi pogled videti kot povsem običajen srebrn prenosnik, ki te v bistvu ob prvem stiku malce preseneti s svojo težo. Tehta namreč 1,6 kilograma, kar je za prenosnik velikosti 14 palcev kar veliko. Negativna presenečenja pa se nadaljujejo, ko si ogledaš njegove stranice in začneš iskati HDMI-izhod za morebitni priklop dodatnega monitorja. Tega žal ne boš našel, saj se na levi strani nahajata samo dva vhoda USB-C tipa Thunderbolt 4 in ena luknjica za priklop 3,5-mm žičnih slušalk. Na desni najdemo samo eno diskretno skrito tipko za vklop in to je v bistvu vse, kar lahko priklapljate nanj. Prav bi prišel vsaj en vhod USB-A za priklop navadnega USB-ključka, a očitno to postaja pozabljena tehnologija – da o ekstravagancah tipa ethernetnih priklopov sploh ne govorimo in sanjamo.

K sreči se druge komponente prenosnika ThinkBook Plus Gen 6 Rollable obnesejo veliko bolje. Tipkovnica daje dober povratni občutek in, čeprav ni mehanska, je hod tipk dovolj velik, da za vsak pritisnjen znak dobiš zadovoljiv občutek. Še bolje se obnese sledilna ploščica, ki je haptična, tako da se izjemno dobro odziva na vse vaše klike in premike s subtilnimi vibracijami. Ta ploščica me je zares presenetila, saj ji navadno med uporabo ne posvečam veliko pozornosti, kakor tudi pri teh izdelkih večkrat zanemarim kamero, ki pa je tule odlična. To ni tipična 720p ali 1080p kamera, ki je na prenosnike največkrat vključena bolj zaradi tega, “da nekaj je”, ampak ponuja ločljivost 1440p, tako da boste pri sogovorcih videti odlično. Hkrati omogoča prepoznavanje obraza, tako da lahko pridno izkoriščate Microsoftovo funkcijo Windows Hello za odklepanje prenosnika.

Tista prava privlačnost je seveda sam zaslon. Ko prenosnik prvič odpremo, nas pričaka OLED-ekran ločljivosti 2000 × 1600, ki se zna osveževati pri 120 Hz. A to je samo predpriprava na resnično čarovnijo, ki se zgodi, ko na posebni tipki na tipkovnici sprožite funkcijo razširitve zaslona. Takrat iz notranjosti slišimo mehansko brenčanje, ki je mojega domačega mačka sprva pošteno prestrašilo, zaslon pa se nato dvigne in raztegne, saj se izpod tipkovnice gor zapelje dodatni, do zdaj skriti del upogljivega ekrana. Tako imate nenadoma pred sabo veliko večjo vertikalno delovno površino velikosti 16,7 palca in ločljivosti 2000 × 2350, ki se še vedno lahko osvežuje pri 120 Hz in ponuja dodatne možnosti dela.

Torej, kaj nam je zdaj početi s tem razširjenim zaslonom? Lenovo je v ThinkBook Plus Gen 6 Rollable vključil nekaj svojih programskih vtičnikov, a kot pri vseh teh stvareh boste namensko rabo najbolje izkoristili, če te funkcije ugasnete in preprosto potegnete okna na svoja mesta. Lahko imate recimo en zelo podolgovat brskalnik ali pa si na spodnji del pripnete enega in si zgoraj odprete okno znotraj Worda. Daljša vertikala je idealna za večje Excelove razpredelnice, oboževali pa jo bodo tudi programerji, ki jim zdaj ne bo treba več toliko vrteti kolesca na miški, saj bo pred njimi veliko večji del kode.

Dodatna višina je tudi idealna za videopogovore, saj vas Zoomovi in Teamsovi sogovorniki lahko zdaj jasno vidijo zaradi izboljšane kamere, hkrati pa je višina zdaj dovolj velika, da vas vidijo neposredno v obraz in vam med posedanjem na kavču ne bodo več gledali v lepoto nosnic.

Dodatno razširjen ekran ponuja presenetljivo veliko možnosti dodatnega dela in pri njem res težko najdeš kakšne minuse. Ker je to raztegljiv zaslon, ki se mora skriti pod tipkovnico, se mora seveda upogibati, in ta točka upogibanja je vidna – a to ni nič novega in je še vedno težava vseh upogljivih ekranov, ki jo lahko opazimo tudi pri telefonih. Kar je malce bolj presenetljivo, je dejstvo, da ta zaslon ni občutljiv na dotik, kar bi zagotovo pozdravili vsi tisti, ki se ukvarjajo z risanjem ali grafičnim oblikovanjem.

Strojne specifikacije niso slabe. Prenosnik temelji na Intelovi arhitekturi, tako da vas bo pozdravil procesor Intel Core Ultra 7 258V, 32 GB pomnilnika LPDDR5X ter 1 TB velik SSD-disk PCIe Gen4, za grafiko pa bo skrbel integrirani čip Intel Arc 140V. Resnega igričarstva torej tu ni pričakovati, in to je tudi razumljivo, saj je ta prenosnik več kot očitno namenjen večopravilnosti pri delu, kjer prav pride tudi 66-vatna baterija, ki ob enem polnjenju zdrži približno 12 ur neprekinjenega dela. Mimogrede, Lenovo je malce razmišljal vnaprej in se pametno odločil, da prenosnik samodejno skrči zaslon nazaj, ko dosežemo določen nivo izpraznjenosti baterije, tako da je odveč strah, da bi nam je enkrat zmanjkalo, mi pa bi ostali z razširjeno verzijo laptopa, ki ga ni mogoče poklopiti in pospraviti v torbo.

ThinkBook Plus Gen 6 Rollable mi je ponudil veliko več od pričakovanega, a v tej recenziji je treba tudi omeniti, da boste za vse te inovacije morali na široko odpreti denarnico. Koliko ta stvar stane v Sloveniji oziroma ali bo pri nas sploh na voljo za nakup, niti ne vem, najbližji približek ceni pa je nemški Computer Universe, kjer se trži po ceni 3.547 €.

Objava Testirali smo Lenovo prenosnik, ki lahko s stiskom gumba podvoji svoj zaslon se je najprej pojavila na HOPsi.

Obstajajo pa stvari, ki se tudi meni vtisnejo v spomin in v mojem primeru so bile to Sonyjeve slušalke WH-1000XM5, ki sem jih opisal dobra tri leta nazaj. Že takrat sem o njih pel samo slavo, saj me je zadeva navdušila v praktično vsakem pogledu. Sony je nedavno za ta model spočel naslednika WH-1000XM6 in seveda sem si moral takoj izboriti priložnost, da zadevo tudi sam potestiram. Zadovoljivo sem ugotovil, da me spomin ni varal in da je Sony že tako odlično osnovo slušalk samo še dodatno nadgradil.

Specifikacije

• Barve: črna, srebrna, temnomodra
• Gonilnik: 30 mm
• Aktivni preklic zvoka: Da
• Povezljivost: Bluetooth 5.2
• Odpornost na vodo: Ne
• Teža: 254 g
• Nakup: ACS SONY

NAPOVEDNIK

Dobri vtisi se začnejo že pri pakiranju, ki ga velikokrat zanemari marsikateri proizvajalec zabavne elektronike, pa čeprav je to dokaj pomemben vidik izkušnje, ko prvič razpakiraš nek nov izdelek, za katerega si odštel malce več evrov. V primeru slušalk WH-1000XM6 takoj dobiš občutek premijskega nakupa, saj je pakiranje preprosto, a stilistično, v njem pa najprej uzreš priročno torbico za prenašanje z magnetnim zapiranjem.

Torbica je bolj skromna od tiste, ki je spremljala prejšnjo verzijo slušalk, in najprej mi sploh ni bilo jasno, kako je Sonyju uspelo vse skupaj stlačiti noter. Nakar sem opazil, da lahko WH-1000XM6 upogibamo tudi pri samih “školjkah”, tako da jih je možno zložiti v precej manjši volumen, nato pa jih enostavno vzamemo ven in zasukamo nazaj v pravo smer.

Novi model je na voljo v črni, srebrni in temnomodri izvedbi, vse pa so zgrajene iz ogljikovih vlaken, kar slušalke naredi prijetne na otip, na njih pa ne boste puščali pretiranih prstnih odtisov. Ti se sicer še vedno malce poznajo, vendar stvar ni tako moteča, da bi moral nenehno s seboj nositi krpico v strahu, da bi te kdo drugače postrani gledal v javnosti.

Izgled je minimalističen, tako da kakšnih RGB-lučk tule ne boste opazili. V bistvu lahko na slušalkah najdemo samo dva gumba, ki se nahajata na desni strani: okrogli gumb za vklop oziroma izklop slušalk ter manjši gumb, ki vklopi ali izklopi dušenje zvoka iz okolice. Vse ostalo boste nadzirali s tapkanjem po stranici slušalk, ki so občutljive na dotik. Preko posebnih potez lahko na enostaven način zvišujete ali znižujete glasnost ali pa preklapljate med skladbami, ki se vrtijo na Spotifyju.

Poleg dveh gumbov slušalke vsebujejo še vhod za polnjenje preko kabla USB-C ter 3,5-mm luknjo za povezovanje preko kabla. Žal se preko kabla USB-C ne boste mogli povezati na kakšno napravo in tako predvajati zvoka. To je v bistvu od same oblike vse, saj je tu samo še naglavni trak, ki je odet v gumo, ter sami slušalki, ki sta iz usnja in sta izjemno udobni za vaša ušesa.

Občutek uporabe je vrhunski, saj se WH-1000XM6 lepo oprimejo glave, naušniki pa so bili za moja ušesa naravnost perfektni in tudi po urah nošnje nisem začutil nikakršnega neudobja. Tudi obroč je udoben in me ni med uporabo prav nič pritiskal na glavo, kar iz teh slušalk naredi prijetnega spremljevalca za pred delovno postajo in po poti. Zalotil sem se, kako sem res padel v delo in se nato odpravil v kuhinjo po pijačo, da imam dejansko slušalke na glavi pa sem opazil šele, ko mi je partnerica nekaj razlagala, jaz pa sem jo debelo gledal in se spraševal, kaj je poanta te njene pantomime.

Njenega glasu namreč nisem slišal zaradi dušenja zvoka iz okolice, ki je tudi tokrat naravnost vrhunsko. Ne samo, da slušalke ubijejo zvoke bližnjih pogovorov, ampak znajo povsem utišati tudi glasnejše stvari, kot je denimo klima ali hrupna vožnja bližnjega prometa. To dušenje zvoka gre na račun novega procesorja QN3, slušalke pa dobro delujejo tudi v obratni smeri – vključimo lahko možnost prepustnosti, tako da dokaj jasno slišimo sogovornike, hkrati pa še vedno uživamo v spremljajoči glasbi.

Večino teh funkcij boste lahko nadzorovali preko aplikacije Sony Sound Connect, ki je na voljo na telefonih, žal pa je ne boste našli na PC-ju, kar je škoda. Aplikacija vsebuje cel kup priročnih nastavitev, kot je hitro preklapljanje med tremi različnimi zvočnimi profili: Standard je nekako običajna glasbena izkušnja, medtem ko Background Music zvoke preseli v ozadje in je idealna izbira za kakšen podcast. Tu je še Cinema, ki je najbolj primeren za gledanje filmov in serij – tehnologija 360 Reality Audio Upmix ustvari lep približek izkušnji v kinodvoranah.

Aplikacija omogoča še cel kup drugih nastavitev, a z njimi se vam ni treba posebej ubadati, saj so privzeto stvari že dobro nastavljene. Avdiofili se boste seveda takoj poigrali z uravnavanjem zvoka, vklopite pa lahko tudi funkcije, kot je samodejni izklop mikrofona, ko prenehate z govorom, ali izklop zvoka takoj, ko si slušalke snamete z ušes.

Slušalna izkušnja je, kot rečeno, že s privzetimi nastavitvami odlična. Basi so neverjetni in pri glasbi lahko jasno razločiš tudi tiste bolj pritajene tone, za dober zvok pa ti ni treba zvišati glasnosti do maksimuma, kar bo seveda blagodejno vplivalo na tvoje bobenčke. Glasnost lahko še vedno naviješ na impresivno raven, pri tem pa te zaradi dušenja zvoka ni treba skrbeti, da bi zvok prepuščal v okolje in s tem tečnaril osebam v bližini.

Omeniti je treba še odlično baterijo, saj sem ob redni uporabi poslušanja glasbe in vklopljeni opciji dušenja zvoka iz okolice iz enega polnjenja potegnil okoli 35 ur uporabe, kar je presneto impresivno. Kot rečeno je malce smotano, da slušalk ne moremo preko USB-ja neposredno povezati na PC, a to v praksi ne bo velika ovira, saj lahko zgolj v treh ali štirih minutah slušalke napolnite dovolj, da jih spet uporabljate nekaj ur.

Sony WH-1000XM6 so tako res impresiven izdelek, pri katerem težko najdeš kak minus. V bistvu sem med uporabo naletel samo na enega: pri povezavi na PC sem imel kar nekaj težav z ohranjanjem stabilne povezave. Stvar se je tam redno izklapljala in zgodilo se je tudi, da sem povsem izgubil zvok. Nakar sem ugotovil, da sem enake težave doživljal tudi s slušalkami alternativnega proizvajalca, tako da je očitno nekaj narobe z mojim bluetoothom? Po drugi strani pa nisem samo jaz s takšno težavo, kakšne resne rešitve pa ni na voljo.

A skupno gledano je to odličen izdelek in če boste te slušalke največ uporabljali v navezi s telefonom, vas pri nakupu lahko odvrne samo cena. Ta je za ta rang slušalk visoka: v Sloveniji boste zanje odšteli 450 €, kar je približno 100 € dražje od predhodnih slušalk Sony WH-1000XM5. Za lastnike teh je nadgradnja zato malce vprašljiva, a povsem novi kupci nad nakupom ne boste razočarani.

Objava Sony WH-1000XM6 – nadgradnja že tako odličnega predhodnika se je najprej pojavila na HOPsi.

To nenehno spreminjanje strojne opreme in samega načina, kako igralci igrajo igre, se Nintendu ni vedno obrestovalo. Veliko prodajo je denimo zabeležil sistem Wii, a nato naslednika niso imenovali Wii 2, ampak WiiU, in to je privedlo do zmede pri kupcih, prodaja pa je drastično padla. Japonci te napake pri njihovi najbolj komercialno uspešni konzoli niso nameravali ponoviti, zato se novi izdelek imenuje preprosto Nintendo Switch 2, in čeprav je bilo že pri prvi predstavitvi jasno, da bo tole strojna nadgradnja originala s parimi dodatki, sem vseeno pričakoval, da bomo morda dobili kakšno dodatno skrito presenečenje. Zdaj lahko po obsežnem testiranju potrdim, da Nintendo v rokavu ni skrival ničesar, in čeprav je Switch 2 povsem spodobna konzola, ne morem mimo dejstva, da sem od nje vseeno pričakoval več.

View this post on Instagram

A post shared by HOPsi (@hop.si)

• Teža: 535 gramov
• Zaslon: ločljivost 1920 x 1080 – na televizorju možnost slike 4K
• Osveževanje: 120 Hz
• Podpora tehnologij: HDR, VRR
• Disk: 256 GB
• Polnjenje: USB-C
• Kontrolerja: Joy-Con 2
• Cena: 499 €
• Nakup: Konzolko.si

Če bi Switch 2 postavili ob bok predhodniku, bi vsak takoj opazil, da je nova konzola večja od predhodnika, na sebi pa nosi bolj umirjeno barvno kombinacijo. Paket je sicer lično majhen in v njem lahko najdemo polnilec, držalo za skupek novih kontrolerjev Joy-Con 2, HDMI-kabel in postajo, preko katere napravo nato povežemo na televizor.

Sam ekran je sicer večji, a ni spet tako velik, da bi se ga morda bal držati v rokah, celotni sistem pa je tudi presenetljivo lahek. Gledamo v LCD velikosti 7,9 palca, ki za razliko od originala zmore izvreči sliko ločljivosti 1920 × 1080 in se osvežuje pri kar 120 Hz, kar so seveda pritikline sodobnih sistemov in hudo prav pridejo tudi pri igrah. Dodana je bila podpora tudi za tehnologijo HDR, podatke pa lahko zdaj shranjujemo na disk velikosti 256 GB. Vse to so še kako potrebne nadgradnje konzole, ki je originalno izšla leta 2017, in razvijalcem se je zdaj končno odkotalil kamen od duše, saj je bila za marsikoga od njih optimizacija za originalni Switch pravi pekel in niti ni čudno, da si veliko večjih naslovov tipa Dying Light 2 na originalnem Switchu igral le preko oblaka.

LCD-zaslon zmore svetilnost 500 nitov in tole je dober ekran, ki žal ni OLED, a zna vseeno izdati pisane barve in se dobro obnese tudi na odprtem, saj bo zagotovo prišla priložnost, ko boste napravo s sabo odnesli na kak sprehod in si zaželeli igranja iger. In na tej zadevi boste samo in le igrali igre, saj Nintendo še vedno trdno verjame, da je Switch namenjen zgolj zabavi, in za razliko od kakšnih Steam Deckov in Legion Go-jev tega ne boste zmožni povezati na monitor in gor opravljati kakšna pisarniška dela ali pa se morda spraviti v brskanje po spletu.

Zaslon v sebi hrani tudi drobovje strojne opreme, tako da boste na vrhu našli tipko za vklop in izklop naprave, dva gumba za nadzor glasnosti, luknjo za žičnate slušalke in režo za vstavljanje microSD-kartic z igrami. Nintendo je pametno na vrh vgradil še en vhod za USB-C, kar pomeni, da lahko napravo zdaj polnite tudi medtem, ko jo brez postaje preprosto naslonite na naslonjalo, ki je precej kvalitetnejše od tistega, ki smo ga prejeli ob originalu.

Pomemben del vsakega Switcha so tudi njegovi kontrolerji. Tako kot ob predhodniku so ti odstranljivi, a namesto da bi jih morali zatikati po tirnicah na svoja mesta, jih zdaj preprosto priklopimo preko magneta. To je bila zame osebno ogromna nadgradnja, saj imam večje roke in mi je bilo zaradi tega pri originalu odstranjevanje kontrolerjev vedno muka, saj sem skoraj vedno nehote po nesreči stisnil nek dodaten gumb. Tule pa kontrolerja preprosto približamo ekranu in na svoje mesto klikneta z zadovoljujočim zvokom, naprava pa celo dovoli, da kontrolerja prisesate na napačno stran, na kar vas nato ob prižigu opozori začetni zaslon. Oblika kontrolerjev drugače ostaja nespremenjena: na vsakem Joy-Conu se nahajata po dva skupka četverice gumbov, z minusom in plusom na vrhu, to pa sta seveda tudi dve nadzorni paličici. Novost je C-gumb, ki sproži video pogovore, in to je v bistvu tudi njegov edini namen. Tako kot prej lahko z Joy-Coni mahate po zraku in tako upravljate nekatere igre, oba pa je moč uporabiti tudi z drsanjem po podlagi v slogu miške.

Če ste pričakovali, da boste ob zagonu konzole ugledali tudi povsem nov uporabniški vmesnik, potem boste na tem mestu zagotovo razočarani. Nintendo Switch 2 ima namreč praktično enako programsko opremo kot original, tako da je prečesavanje menijev še vedno preveč zamudno, kot bi moralo biti. Novost so virtualne kartice, ki jih iz svojega profila uvozite na novo konzolo in tako na enostaven način preselite svojo knjižnico iger iz originalnega Switcha. Na novi konzoli bodo delovale vse igre, ki ste jih kupili na pretekli konzoli, a nekateri naslovi so dobili unikatne nadgradnje, ki jih je treba doplačati in na Nintendo Switch 2 prinesejo dodatno optimizacijo, kot je možnost igranja pri višjih ločljivostih in sličicah na sekundo.

Prišli smo zdaj do iger, in na žalost je to stvar, ki je zaenkrat tudi največji minus tega izdelka. Uvoz starih iger in možnost preigravanja teh je sicer lepa noviteta Nintendovega ekosistema, a večina igralcev bo Switch 2 kupila za igranje novih iger, ki pa jih preprosto ni. Nobenega novega Maria, nobene sveže Zelda avanture – zadovoljiti se boste morali z novim poglavjem serije Mario Kart, ki je sicer dobro prodajan izdelek, a če vam ni do večigralskega dirkanja, potem je seznam naslovov kratek oziroma ga sploh ni, a še večje presenečenje je to, da za njih sploh še nismo dobili napovednikov. Tako sem ob testiranju moral igrati Mario Kart in Zeldo: Breath of the Wild, ki je sicer zdaj končno dobila podporo za 60 sličic na sekundo, vendar bi od novega sistema pričakoval veliko večji razpon iger. Naslednja večja zadeva pride naslednji mesec, ko izide Donkey Kong Bananza, a to ni videti kot res velik naslov, za povrh pa je treba zdaj tudi za takšne malce manjše naslove odšteti 70 €, medtem ko Mario Kart zahteva kar 80 €.

Kar se tiče baterije, je ta vzdržljiva, a zaradi večjih mišic strojne opreme na njej brez polnjenja ne boste mogli uživati tako dolgo kot pri originalni konzoli. Tule spet pride prav prej omenjena opcija dodatnega USB-C vhoda za polnjenje, medtem ko je konzola na naslonjalu, med uporabo v ročnem načinu pa sem tudi opazil, da se je ta hitreje segrela kot tista originalna.

In to je v srži Nintendo Switch 2: strojna nadgradnja originalne konzole, ki ponuja veliko združljivosti s preteklostjo, a se nato zanaša tudi pri katalogu iger. Ta se bo seveda sčasoma močno razširil, saj predvidevam, da bo tudi ta sistem Nintendo podpiral še vrsto let, a če trenutno niste res velik oboževalec Mario Karta in vam preigravanje starih naslovov v višji ločljivosti ni dovolj privlačen razlog za nakup nove konzole, potem je morda smotrno, da z nakupom malce počakate – in če ste dovolj potrpežljivi, boste celo pričakali OLED različico, ki jo imajo Japonci zagotovo že v planu in bo takrat imela tudi večjo zalogo iger.

Objava Nintendo Switch 2 – lepa strojna nadgradnja originala, ki pa ji manjka iger se je najprej pojavila na HOPsi.

Prenosniki so v zadnjih letih postali hudo dragi, zato je lepo videti kakšen nov izdelek, ki zadosti vsakdanjim potrebam, ne da bi bilo treba zanj odšteti celo premoženje. Podjetje Lenovo nam je tokrat v roke potisnilo ravno takšen izdelek z imenom Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9. Ta sicer ne omogoča poganjanja Cyberpunka 2077 na najvišjih grafičnih nastavitvah, a če iščete uporaben prenosnik za delo in šolo, potem je tole odlična ponudba. Poleg tega ponuja nekaj trikov, ki jih ne boste našli niti na igričarskem prenosniku.

NAPOVEDNIK

Specifikacije:

Ime izdelka: Lenovo Yoga 7 2-in-1
Premer zaslona: 14 palcev
Maksimalna ločljivost: 1920 x 1200
Pomnilnik: 16 GB DDR5-5600
Grafični čip: AMD Radeon 780M
Disk: 1 TB
Osveževanje zaslona: 60 Hz
Teža: 1,61 kg
Nakup: Mimovrste

Ko Lenovo Yoga 7 postavite na mizo, ne boste pritegnili pogledov množice. Prenosnik je na voljo le v srebrni barvi, ki ji proizvajalec pravi Arctic Grey, in ne vsebuje nobenih dodatnih lučk. Nekaterim bi se to morda zdelo dolgočasno, a za delo v pisarnah in drugih prostorih, kjer ne želite motiti okolice, je to odlična lastnost. Gre za manjši prenosnik s 14-palčnim zaslonom, kljub temu pa je presenetljivo težak – tehta 1,61 kg, kar pri takšnem izdelku opazite. Če ste pričakovali peresno lahek prenosnik, vas utegne teža negativno presenetiti.

Kar se tiče vhodov in izhodov, ta prenosnik ne prinaša nič posebej presenetljivega. Na levi strani najdemo izhod HDMI 2.1, dva vhoda USB-C (eden služi tudi za polnjenje prenosnika) ter priključek za žične slušalke, kar je vedno dobrodošlo. Desna stran vsebuje en USB-A vhod, režo za MicroSD kartice ter edini gumb na celotni napravi, namenjen vklopu – prenosnik se sicer samodejno zažene takoj, ko ga odprete.

Všeč mi je bila tipkovnica, ki sicer ne vsebuje numeričnega dela, kar je razumljivo, a so vse ostale tipke dovolj dobro razporejene za udobno delo. Tipkanje je tiho, tipkovnica pa ima belo osvetlitev, kar omogoča delo tudi ponoči. Prav tako boste veseli velike tipke Enter in slovenske gravure, tako da so vsi šumniki na svojem mestu. Ker gre za sodoben prenosnik, se na tipkovnici nahaja tudi posebna tipka za zagon umetno inteligentnega pomočnika Copilot.

Manj navdušen sem bil nad sledilno ploščico pod tipkovnico. Ta sicer opravlja svoje naloge, a je nenavadno glasna, tako da lahko s pritiskanjem levega ali desnega klika hitro razdražite koga, ki si z vami deli prostor.

Zaslon je klasični LCD z ločljivostjo 1920 × 1200 in podporo za dotik (na voljo je sicer tudi OLED različica, ki pa je nisem testiral). Osvežuje se pri 60 Hz, kar je dandanes že malce zastarelo, in preseneča, da proizvajalci še niso povsem opustili tako nizke stopnje osveževanja. A po drugi strani so takšni kompromisi nujni, če želiš obdržati nizko ceno. Pri tem modelu se to odraža tudi v svetilnosti 300 nitov in nekoliko slabši reprodukciji barv.

Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 pa vse to odtehta s svojo prilagodljivostjo. Oznaka 2-v-1 pomeni, da lahko prenosnik po želji prepogibamo – uporabljamo ga lahko kot klasično delovno postajo ali pa ga prepognemo in postavimo kot stojalo za gledanje serij in filmov. Lahko ga celo popolnoma zložimo in dobimo debelejšo tablico za branje knjig ali risanje – pri tem nam pride prav priloženo pisalo Lenovo Digital Pen.

Kot že rečeno, z obstoječo konfiguracijo ne boste igrali zahtevnejših iger. V prenosniku se nahajajo procesor AMD Ryzen 7 8840HS, grafični čip AMD Radeon 780M in 16 GB LPDDR5-6400 pomnilnika, družbo pa jim dela SSD disk s kapaciteto 1 TB. Gre za specifikacije, ki so bolj namenjene pisarniškemu delu in risanju, čeprav boste na njem brez težav igrali kakšen preprost indie naslov.

Nižja frekvenca osveževanja pozitivno vpliva na vzdržljivost baterije. Pri testiranju sem večji del dneva gledal serije in filme prek pretočnih storitev ter iz enega polnjenja iztisnil 10 ur neprekinjene uporabe. To ni slab rezultat – ob običajnem delu boste lahko prenosnik uporabljali nekaj dni, preden boste morali poiskati vtičnico.

In to je v bistvu vse, kar lahko povem o tem izdelku. Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 je soliden prenosnik, ki vas sicer ne bo presenetil z inovativnostjo, njegov zaslon pa bi lahko bil nekoliko boljši. Po drugi strani pa omogoča prilagodljivo uporabo, kar bo marsikateremu uporabniku prišlo še kako prav – še posebej tistim, ki radi delajo zapiske ali skicirajo.

Za konec še cena: Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 na Mimovrste stane 1.012 €, pri čemer gre za različico z OLED zaslonom, ki je še boljša od testirane enote.

Objava Lenovo Yoga 7 2-v-1 Gen 9 – uporaben prenosnik, ki stane samo dobrega jurja se je najprej pojavila na HOPsi.

Prenosne naprave, ki jih je zdaj na trgu cel kup, se trenutno nahajajo v tistem razburljivem obdobju, v katerem so bili nekoč pametni telefoni. Vsak proizvajalec še vedno dela na finomehanskih popravkih dizajna, ki je bil sicer v grobem začrtan že pred leti, ko se je pojavil Nintendo Switch, kasneje pa ga je nadgradil Steam Deck. Legion Go S tako k sreči popravi nekaj zamere izvirnika izpred dveh let in moram priznati, da gre za precej bolj udobno napravo, ki pa jo še vedno kazijo določene nadloge – najbolj zoprna med njimi je operacijski sistem Windows 11.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: Lenovo Legion Go S
• Procesor: AMD Ryzen Z2 Go
• Zaslon: LCD 8 placev, maksimalna ločljivost 1920 x 1200 pri 120 Hz
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 649,99 €
• Nakup: Mimovrste

NAPOVEDNIK

Pojdimo po vrsti in se najprej lotimo razpakiranja naprave. Škatla sicer še vedno deluje kot premijski izdelek, a nekateri boste hitro po razprtju razočarani nad dejstvom, da Legion Go S ne ponuja prenosne torbice, ki smo jo dobili v paketu originala. Tako v škatli najdemo samo navodila, samo napravo in USB-C polnilec – brez dodatnih priboljškov.

Za razliko od izvirnika je Legion Go S tokrat odet v belo barvo, kar hitro spomni na Asusovo ponudbo Ally. Osebno sem že dolgo navajen Steam Decka in sem kar malce debelo pogledal, kako velik zaslon ima Legion Go S. Hkrati naprava tehta le 730 gramov, izjemno udobno sede v roke in je kot naročena za nekoliko večje dlani. S tem je bila odpravljena tudi izmučenost, ki sem jo čutil pri uporabi nekaterih drugih primerljivih izdelkov.

Lenovo je popravil eno mojih večjih pritožb glede ergonomije – pri originalu so bili spodnji robovi konzole neudobno ostri, zato so se ob daljši uporabi začeli zabadati v dlani. Tokrat so lepo zaobljeni, kar je verjetno tudi posledica dejstva, da Go S ne vsebuje več odstranljivih kontrolerjev. Osebno jih nisem pogrešal, saj so bili pri originalu bolj kot ne neuporabna pritiklina, ki sem jih odstranil zgolj za potrebe recenzije.

Go S je udoben izdelek, ki na sprednji strani vsebuje standardne štiri gumbe X, Y, A, B, dve analogni paličici in križni gumb na levi strani. Zgoraj najdemo četverico gumbov, ki jih uporabljamo za funkciji Start in bližnjico do inventarja, eden izmed njih pa zažene program Legion Space – nekakšno uporabniško okolje, ki omogoča enostaven dostop do aplikacij, iger in nastavitev, kot je denimo RGB osvetlitev paličic. Pod desno paličico najdemo še eno novost – mini sledilno ploščico, ki je tako majhna, da sem jo sprva zamenjal za čitalec prstnih odtisov. Je praktično neuporabna za večje prste, zato sem se za navigacijo raje zanašal kar na zaslon na dotik.

Na spodnji strani naprave najdemo utor za SD-kartico, pri čemer me je presenetilo, da so trije križni vijaki vidni in nezakriti. V dobi, ko so oblikovalci obsedeni z zakrivanjem vsake vijaka in luknje, je to nekoliko nenavadno, a med uporabo me to ni motilo. Na zgornji strani najdemo še gumb za vklop, vhod za žične slušalke, gumba za nadzor glasnosti in dva USB-C vhoda. Na zadnji strani naprave se nahajata še dva dodatna gumba, ki sta bila zame odlično postavljena.

Zadnja stran naprave vsebuje en plus in en minus. Plus sta dve stikali, s katerima prilagajamo globino sprožilnikov – lahko jih nastavimo globoko kot pri običajnih kontrolerjih ali pa jim namenimo izjemno kratek hod, podoben miškinemu kliku. Minus pa je odsotnost vdelanega naslonjala, ki sem ga pri originalu hvalil. Namesto njega v škatli dobimo nekakšno kartonasto stojalo, ki ga je treba sestaviti, a to je daleč od uporabnosti in vsestranskosti originalnega naslonjala – in tega mu res zamerim.

Kot rečeno, zaslon je ogromen – gre za 8-palčni ekran z ločljivostjo 1920 x 1200, ki se osvežuje pri 120 Hz. Žal to ni OLED, temveč LCD-panel, a kljub temu gre za kakovosten zaslon, ki prikazuje žive barve in zadostno svetlost, da je uporaba mogoča tudi na prostem.

Strojne specifikacije so zadovoljive. Napravo poganja novo čipovje AMD Ryzen Z2 Go, zasnovano posebej za prenosne konzole, ob tem pa je dodanih še 16 GB pomnilnika in 512 GB velik SSD. Lenovo sicer prodaja tudi močnejšo različico z več pomnilnika in diska, a tudi ta “shujšana” različica je več kot uporabna in prijaznejša denarnici. Poleg tega vsebuje licenčno kopijo sistema Windows 11.

Ta pa me je tokrat spravil ob živce. Že res, da je bil Windows 11 prisoten tudi na originalu, a neverjetno je, kako se od takrat ni spremenilo praktično nič. Če ste kdaj uporabljali Steam Deck, potem veste, kako preprosta je njegova namestitev: vpišete podatke in že igrate. Tu pa te takoj pozdravi dolgotrajna Windows namestitev, s posodobitvami, ponovnimi zagoni in vsem skupaj brez miške in tipkovnice. Okna niso prilagojena zaslonu, igre javljajo težave s požarnim zidom, manjkajo datoteke … Windows 11 ni sistem, ki bi ti dovolil, da napravo preprosto primeš in začneš igrati. Njegova edina večja prednost je možnost igranja iger, ki so izključno za ta sistem – denimo Fortnite ali Valorant – in dostop do storitve Game Pass. Ob nakupu prejmete tudi 3 mesece naročnine na Game Pass za PC.

Kar se tiče igranja, se naprava obnese pričakovano. Sam se običajno lotim starejših naslovov – Mafia Remake in Vampire Survivors sta bila odlična – novejše igre pa zahtevajo kompromise. Avowed denimo komajda doseže 30 sličic na sekundo tudi pri najnižjih nastavitvah in še te niso stabilne, South of Midnight pa ima še večje težave. GTA V deluje dobro, kar je super, saj je trenutno na voljo na Game Passu in je idealen za mobilno igranje.

Baterija me ni navdušila – pri običajni uporabi (igre, pretakanje) sem iz enega polnjenja iztisnil manj kot dve uri. Polnilec bo zato vaš stalni spremljevalec. Je pa naprava med uporabo tiha, brez motečega šumenja ventilatorjev.

Lenovo Legion Go S tako prinese mešane vtise. Nekatere izboljšave (ergonomija, velik zaslon, zanesljivo delovanje starejših iger) so korak naprej, a hkrati nas razočarajo nekatere nerazumljive odločitve – kot sta odsotnost naslonjala in šibka baterija. Operacijski sistem Windows 11 ima svoje pluse, a je za vsakdanjo rabo naravnost nadležen. Če imate možnost, si raje omislite različico s SteamOS ali si tega namestite sami.

Lenovo Legion Go S lahko pri nas kupite po ceni 649,99 €.

Objava Legion Go S – izjemno udobna naprava, ki jo skazi izjemno nadležni Windows 11 se je najprej pojavila na HOPsi.

A razumem, da vsi niso takšni kot jaz in imajo na svoji delovni mizi raje minimalizem. Zato so se najprej pojavile tako imenovane TKL tipkovnice, ki jim je nekdo “odrezal” numerični del. Nato so proizvajalci razvili še bolj kompaktne modele, ki jih lahko pospraviš v nekoliko večji žep, a kljub temu nudijo bogat nabor funkcionalnosti. Svoj prispevek v tej kategoriji izdelkov je dodalo tudi slovensko podjetje UVI s svojo minimalistično tipkovnico UVI Pride Nano.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• Rdeča stikala
• RGB osvetlitev
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Načini povezave: kabel USB-C
• 60 % velikost z 62 tipkami
• Kompatibilna z Windows, macOs, iOS, Android
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 29 x 10 x 3 cm
• Nakup: UVI.gg

Tipkovnice UVI Pride so pri nas že dobro poznane, saj je ta znamka doživela več iteracij, vendar tako kompaktne oblike do zdaj še nismo videli. Gre za tipkovnico, ki je na voljo le v črni barvi, njene mere pa znašajo zgolj 29,3 x 11,2 cm, debelina na zgornji strani pa je 5,5 cm.

V paketu poleg same tipkovnice dobimo še slovenska navodila za uporabo ter kabel USB-C, ki tukaj ni namenjen polnjenju, ampak služi kot obvezna povezava z osebnim računalnikom, prenosnikom ali Apple Macom. Napravo je treba obvezno priključiti na eno od teh naprav, saj je ne moremo povezati s telefonom ali tablico, kar je škoda, saj bi bila zaradi svoje majhne velikosti odlična za prenos in bi prišla prav za spontano delo v predavalnici ali lokalni kavarni.

Pri takšnem delu sicer ne bi ostali neopaženi, saj UVI Pride Nano zaradi trdnega ohišja in kakovostnih stikal vsebuje nekaj teže in sicer 618 gramov, tako da lahko ob prvi postavitvi pošteno zatresete mizo. Tipkovnica se ponaša z minimalističnim videzom: na sprednji strani se nahaja le utor za priklop USB-C, spodaj pa najdemo dve dvostopenjski nogici, ki omogočata dodatno dviganje višine. Na sprednji strani je viden logotip Pride Nano, na preslednici pa logotip blagovne znamke UVI Gear.

Primarno gre za igričarsko tipkovnico, kar postane jasno takoj, ko jo priključiš na računalnik in te pozdravi prva kombinacija RGB osvetlitve. Pride Nano skupno vsebuje 62 tipk in z veseljem sem ugotovil, da zaradi kompaktne velikosti nismo izgubili večje tipke Enter. Prav tako UVI ni varčeval pri stikalih – to je povsem mehanska tipkovnica z rdečimi stikali, kar pomeni, da je nekoliko glasnejša, a izjemno prijetna za tipkanje. Resda se je treba na njeno majhnost najprej privaditi – še posebej tisti, ki ste leta tipkali le na polne tipkovnice s stranskimi bližnjicami – a to ne traja dolgo. Tipke niso natlačene skupaj, zato omogočajo udobno in gladko tipkanje.

Na prvi pogled se morda zdi, da zaradi majhne velikosti in pomanjkanja smernih tipk, numeričnega dela ter drugih dodatnih tipk ne boste mogli opravljati vseh vsakdanjih nalog, a temu ni tako. UVI Pride Nano namreč prebrisano skrije te funkcije na obstoječe tipke: smerne tipke so na primer postavljene na tipke Alt, FN in vezaj. Na enak način dostopamo tudi do tipk Home, PgUp, End, PgDn, Del in PrtSc – vse to je lepo popisano v priloženem priročniku, kjer najdete tudi navodila za spreminjanje RGB osvetlitve, ki ponuja 18 različnih kombinacij.

Žal tipkovnica ne podpira programske opreme UVI One, kar bi bilo koristno za prilagajanje delovanja tipk ali ustvarjanje lastnih makrov. Po drugi strani pa gre za gaming tipkovnico, kjer makri niso nujno potrebni – privzete nastavitve so dovolj za udobno igranje. Pritisk tipk je odziven in hiter, povratni učinek pa odličen. Zaradi svoje mase tipkovnica ostane stabilna na mizi in se med igranjem ne premika.

Na koncu sem ugotovil, da mi je UVI Pride Nano ponudila veliko več, kot sem pričakoval. Priznati moram, da sem bil sprva skeptičen, saj sem se bal, da mi bo zaradi pomanjkanja tipk otežila delo. A ko sem preizkusil vse bližnjice in nastavitve, sem ugotovil, da ponuja skoraj enako funkcionalnost kot večje tipkovnice, le da jo lahko vzameš s sabo na pot.

UVI Pride Nano se ponaša tudi z ugodno ceno – na uradni spletni strani jo lahko kupite za 44,90 €, zraven pa prejmete še kovanec UVI Coin in brezplačno dostavo.

Objava UVI Pride Nano – moč v kompaktni obliki se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pri temu pozabljam, da imajo tablice še vedno svojo specifično publiko in da znajo v nekaterih primerih priti hudo prav. Legion Go je sicer fajn, a nekateri želijo od iger samo zagnati nekaj, kar lahko tapkajo po zaslonu in jim to ne vzame toliko pozornosti, da zraven na Netflixu ne bi bili obenem zmožni spremljati neke serije, medtem ko gledanje filmov želijo delati iz udobnosti postelje znotraj spalnice, kjer nimajo televizorja.

Lenovo mi je nedavno v roko porinil par tablic Tab Plus in Idea Tab Pro in ti sta prišli v idealnem trenutku, saj sem sredi božičnih praznikov pokasiral res zoprn prehlad in takrat sem večino časa pregnal ravno preko spremljanje vsebine znotraj tablic, ki sta hitro postali neločljivi del mojega vsakdana.

Specifikacije

• Ime izdelka: Lenovo Tab Plus
• Premer zaslona: 11,5 palca
• Maksimalna ločljivost: 1200 x 2000
• Pomnilnik: 8 GB LPDDR5X
• Čipovje: Mediatek Helio G99
• Notranji pomnilnik: 128/256 GB
• Osveževanje zaslona: 90 Hz
• Baterija: 8.600 mAh
• Teža: 650 g

• Ime izdelka: Lenovo Idea Tab Pro
• Premer zaslona: 12,7 palca
• Maksimalna ločljivost: 2944 x 1840
• Pomnilnik: 8 GB
• Čipovje: MediaTek Dimensity 8300
• Notranji pomnilnik: 128/256 GB
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Baterija: 10.200 mAh
• Teža: 620 g

V mojem naročju je največ časa preživela tablica Lenovo Tab Plus. Tale naprava je sicer na prvi pogled videti nekam nenavadno, saj ima na zadnji strani pravo Kardashiansko rit, ki je pri tablicah še nisem videl. Vendar je debelejši del hrbta tam z razlogom, saj se v njem skrivajo napredni zvočniki podjetja JBL, hkrati pa se tam notri nahaja vgrajeno priročno stojalo, ki je tako preprost dodatek, a obenem tako pomemben, da od zdaj naprej zahtevam, da ga mora v sebi držati vsaka tablica.

Res je neverjetno, koliko rabe sem ven potegnil iz preprostega stojala, a moram zapisati, da me je najbolj navdušil ravno ta vidik izkušnje. Pri napravah imam namreč rad, da te vdelajo nekaj novega in dejansko koristnega, namesto da iz leta v leto samo spremljajmo bildanje strojnih zmogljivosti, ki pri vsakdanji uporabi ne pomenijo veliko. Vgrajeno stojalo pa je med drugim prilagodljivo na več kotov, je stabilno in tablico Tab Plus na ta način lahko lepo izrabimo za gledanje filmov in serij in to ne glede ali jo postavimo sredi postelje, kavča ali pa delovnega pulta. Stojala pri tablicah sicer niso nič novega, a smo do sedaj za njih morali kupovati ločene ovitke, ki so bili bodisi nerodno, so se umazali ali pa občasno enostavno niso bila pri roki, ko si jih potreboval, medtem ko vgrajeno stojalo naenkrat reši vse te zagate.

Dobro, dovolj je bilo opevanja naslonjala, poglejmo si raje kako lahko tablici izrabimo med prakso. Lenovo Tab Plus vsebuje zaslon premera 11,5 palca, medtem ko je Idea Tab Pro precej večji in v razpon meri kar 12,7 palca. Moram reči, da me je že Tab Plus s svojo obilnostjo presenetil, saj mi je 11 palcev bilo več kot dovolj za vse moje potrebe – ob tem je treba upoštevati, da stvar tudi ni lahka saj tehta kar 650 gramov, kar je kar poštena razlika v primerjavi s konkurenco, Idea Tab Pro pa gre s svojo glomaznostjo še korak dlje in se približa že nekoliko manjšim prenosnikom, čeprav je njegova teža 620 gramov malce manjša od njegovega brata. Ko smo že pri obliki: tablici sta na voljo v barvni paleti Lunar Grey (pri Idea Pad Pro je na voljo še barva Seafoam green) in vsaka od njiju vsebuje tri gumbe: dva ob desni stranici za nadzor glasnosti, na desni zgornji strani pa eden služi za vklop oziroma izklop naprave.

Kar se tiče ekrana gre pri obeh za LCD zaslon, ki bi mu prav prišli malce tanjši črni robovi in ta na način bi lahko dobili malce več uporabne slike. Tab Plus nam ponuja ločljivost 2.000 x 1.200, kar je povsem sprejemljiva slika ob tej ceni, ki jo zase ponuja tale tablica. Barve so dobre in vidni kot zadovoljujoč, a maksimalna svetlost 400 niti se malce slabše obnese ob bolj sončnem vremenu, tako da boste zunaj naprezali oči, steklo zaslona pa je odbojno tako da tudi ob maksimalni svetlosti ekrana bolj težko vidiš kak video, branje pa je še večja muka. Tablico je tako najbolje uporabljati znotraj, v bolj temnih prostorih, kjer so takšne težave odpravljene, ob ugašanju zaslona pa boste nato presenečeni nad packami, saj Tab Plus na sebe naravnost vleče prstne odtise, tako da boste tisti bolj alergični nad takšnimi zadevami ob sebi vedno morali nositi nekakšno krpico. Idea Tab Pro po drugi strani ponuja boljšo ločljivost 2944 x 1840 in 144 Hz osveževanje, a na žalost je tip zaslona še vedno samo LCD.

Kot rečeno, tablici sem v glavnem izrabljal za gledanje filmov in serij, kjer me je presenetila naravnost neverjetno vzdržljiva baterija. Tab Plus v sebi drži 8.600 mAh akumulator in ta je resnično dobro optimiziran, saj sem med poležavanjem dobesedno cel dan gledal serije in mi je še vedno ostalo 60 % baterije – in to ob polni svetlosti zaslona! Če bi stvar malce bolje optimiziral in gledanje vsebine dnevno malce omejil, bi lahko zagotovo iz enega polnjenja potegnil teden uporabe, nakar bi iz škatle potegnil priloženi napajalnik, ki podpira hitro 45 W polnjenje in v eni dobri uri bi bila baterija zopet napolnjena do polne zmogljivosti in nared za nov teden zmerne uporabe. Idea Pad Pro je pri tem še bolj impresivne, saj ponuja enako hitro polnjene, a to traja malce dlje, saj se v njem nahaja baterija z zmogljivostjo kar 10.200mAh.

Poleg gledanja filmov sem se poigral tudi z branjem knjig ter seveda igranjem videoiger. Tule se je Tab Plus odrezal malce slabše, saj v tablici najdemo sicer 8 GB pomnilnika, a je čipovje MediaTek Helio G99 zdaj staro že dve leti, tako da sem moral v nekaterih naslovih malce znižati grafične nastavitve. Stvar je sicer še vedno znala poganjati igre, a ne pri polnih 60 sličicah na sekundo. Ob tej igričarskih zabavi me je še posebej navdušil zvok, ki prihaja iz osmih JBL zvočnikov, ki hkrati podpirajo tehnologijo Dolby Atmos. Še bolj me je šokiralo dejstvo, da na tablicah najdemo 3,5 mm vhod za priklop žičnatih slušalk, kar sem mislil, da je zdaj postala že stvar preteklosti. Idea Tab Pro ravno tako ponuja 8 GB pomnilnika, a njegovo čipovje MediaTek Dimensity 8300 je zmogljivejše, zato lahko v nekaterih igrah nastavitve grafike dvignemo na višjo raven.

Pri vsakdanjem delu je prav prišlo tudi 90 Hz osveževanje zaslona, ki je omogočalo hitro in tekoče poganjanje aplikacij. Obe tablici v sebi vsebujeta operacijski sistem Android 14 in Lenovo pravi, da bosta obe napravi podprti še z vsaj operacijskim sistemom Android 16, tako da se vam za nekaj let prihodnosti ni treba bati. Dobra novica je tudi to, da nobena od tablic v sebi ne poseduje kakšnih nepotrebnih Lenovovih aplikacij – nekaj jih sicer je, a so te v glavnem koristne: ena od teh je denimo podpora za “PC Mode”, kjer tablici elegantno priklopimo brezžični tipkovnico in miško in na njej lahko naredimo nekaj resnega dela.

Od dodatne opreme je treba omeniti namensko pero Lenovo Tab Pen Plus. Tega je treba pri tablici Tab Plus kupiti ločeno, kar vas stane 50 €, medtem ko jo ima Idea Tab Pro že vključeno v paket, tako da se lahko instantno lotite svojih bodočih risarskih podvigov ali pa stvar izrabite za priročno delanje zapiskov. Idea Tab Pro je na splošno pri oglaševanju močno nagnjen k večopravilnosti glede delanja zapiskov, risanja in obdelave fotografij – omenjena je tudi umetna inteligenca, čeprav Lenovo nima lastne svoje, ampak se zanaša na sodelovanje z Googlovim izumom Gemini.

Kot vsaka tablica boste tudi pri temu paru našli sprednjo in zadnjo kamero in kot vedno so te tam bolj zaradi tega, ker morajo biti in ne boste preko njih ustvarjali nekih zapomljivih fotografskih izkušenj. Tab Plus na sprednji in zadnji strani vsebuje kamero ločljivosti 8 MP, ki sta dobri za delanje preprostih fotografij in video konference, a kaj več iz njih ne boste potegnili. Idea Tab Pro ima na sprednji strani malce zmogljivejšo kamero ločljivosti 13 MP, za snemanje sebkov pa boste gledali v isto 8 MP lečo kot pri Tab Plus.

Skupno vzeto sta me tablici navdušili in to ne pišem samo zaradi tega, ker sta mi priskočili na pomoč pri prebolevanju prehlada. Igričarski Idea Tab Pro se lahko pohvali z napredno strojno opremo in 144 Hz osveževanjem zaslona, a je treba za te stvari bolj široko odpreti denarnico. Po drugi strani pa Tab Plus navduši s svojimi kompromisi, saj je tole res dober produkt, ki ga ne gre grajati preveč in v spletni trgovini Mimovrste si lahko svojo kopijo rezervirate že za vsega 230 €.

Idea Tab Pro se po drugi strani nahaja v srednjem rangu tablic, ki je močno bolj konkurenčen. Kljub temu je to priporočljiv izdelek, ki si ga na Mimovrste lahko naročite po ceni 450 €.

Objava Lenovo Tab Plus in Idea Tab Pro – lep par vsestranskih tablic se je najprej pojavila na HOPsi.

Commodorovi privrženci so že nekaj časa preskrbljeni z modernimi verzijami svoje nostalgije – The C64 Mini in The C64, zdaj pa je napočil še trenutek še za privržence Spectruma. Retro Games je predstavil The Spectrum, napravo, ki bo vsem, ki ste z njim odraščali, prinesla pravo časovno kapsulo, novincem pa omogočila spoznavanje ene največjih ikon britanske gaming zgodovine. Svojo kopijo smo preko slovenskega uvoznika Colby dobili tudi mi, zato bomo tule zapisali nekaj kratkih vtisov in res se veselimo, da bo tale stvarca postala tudi del naših dogodkov.

NAPOVEDNIK

Prva stvar: nostalgični občutek, ki ga ne moreš zgrešiti

The Spectrum ni ravno mini konzola, čeprav je kompaktna naprava. Če odmislimo spremembe v imenu (namesto “ZX” in “Sinclair” zdaj piše “The” in “Retro”), naprava na prvi pogled deluje kot popolna replika originala. Prava teža in občutek gumijastih tipk so presenetljivo zvesto poustvarjeni. Ko pritisnete prvo tipko, se spomini na dolge ure igranja avtomatsko povrnejo.

Retro Games Ltd. je celo vgradil kovinske komponente v ohišje, da bi naprava delovala bolj trdno, saj originalni Spectrum ni bil ravno sinonim za robustnost. Kljub temu pa se naprava na zadnji strani poslovi od avtentičnosti: HDMI izhod, USB-C za napajanje, štirje USB vhodi za krmilnike in tipke za vklop ter meni “Home” sporočajo, da je to le poklon preteklosti – a z modernimi prilagoditvami.

Priloženi kabli so sicer precej kratki, kar bo marsikomu povzročalo težave, če televizor ni ravno na mizi. Prav tako naprava nima lastnega napajalnika, a se lahko napaja prek USB vhoda na televizorju ali računalniku. Prvi zagon je preprost: pritisnete tipko na zadnji strani, izberete jezik in že lahko izbirate med igrami iz preteklosti.

Tipke, krmilniki in… nostalgija z nekaj kompromisi

Če ste ljubitelj gumijastih tipk, ste na pravem mestu – The Spectrum nima priloženega kontrolerja, saj ga tudi original ni imel. Vse igre tako igrate z uporabo tipkovnice. To bo sodobnim igralcem morda tuje, a retro entuziasti bodo hitro prepoznali tisti čar gumijastega “mrcvarjenja” tipk. Če pa tipkovnice ne prenesete, lahko vedno priključite zunanji kontroler in The Spectrum tega prodaja ločeno in sicer po ceni 24,99 €.

Knjižnica iger: klasike in nekaj svežih biserov

Spektralni katalog vsebuje 15.000 naslovov, toda The Spectrum ponuja izbranih 48. To vključuje klasike, kot so Manic Miner, Skool Daze in Trashman, pa tudi sodobne indie uspešnice, ustvarjene za originalno strojno opremo. Če vaše najljubše igre ni med njimi, pa brez skrbi – The Spectrum podpira nalaganje lastnih iger prek USB ključa.

Ta fleksibilnost omogoča igranje tako starih kot novih naslovov, kar napravi dodaja trajno vrednost. Ljubitelje prave retro izkušnje bo navdušila tudi opcija “avtentičnega nalaganja”, kjer lahko slišite simuliran zvok kasete.

Igre so seveda za današnje čase hudo zastarele in kot take kakšnemu mladcu, vajenega samo iger iz pogona Unreal Engine 5, verjetno ne bodo ugajale. Vendar je tole za nostalgike in vse tiste, ki jih zanima preteklost njihovega najljubšega hobija in kako so se igre skozi desetletja od takrat razvile, prava poslastica, tako za oči kot tudi ušesa.

Kaj pa vmesnik? Udobje za sodobne igralce

Retro igre so lahko neusmiljene – vsak, ki je igral težke zadeve tipa Manic Miner, to še kako dobro ve. The Spectrum sicer verno prenese igralne izkušnje, a se novih igralcev malce usmili, saj je tem omogočena možnost “previjanja” igre za 40 sekund nazaj, kar je bil tudi zame pravi blagoslov. Dodane so tudi shranjevalne točke, ki omogočajo, da uživate v dolgih igrah brez skrbi, da bi izgubili napredek.

Poleg tega lahko s konfiguracijami prilagodite način emulacije, videz zaslona in celo ponovno nastavite kontrole, da se izognete grozljivim kombinacijam tipk, ki so bile nekoč norma. Vse te možnosti so dobrodošle in v skladu s potrebami modernega igralca.

Zaključek: za koga je The Spectrum?

The Spectrum ni popoln. Njegova publika so tisti, ki so bili tam, ko je Spectrum vladal, in tisti, ki želijo raziskovati zgodovino igričarstva. Za popolne puriste bo še vedno najboljša izbira pravi ZX Spectrum ali pa dražji ZX Spectrum Next, vendar se moraš nato lotiti tudi kolobacij s kablovjem in priključki, kar lahko narediš s preklopom na starejše prikazovalnike ali pa se poslužiš raznih pretvornikov. Vsem se s tem ne bo ljubilo ukvarjati, zato The Specturum za igralce, ki želijo enostaven, dostopen in avtentičen vpogled v retro svet – mana iz neba.

Nostalgiki in radovedneži igričarske zgodovine si lahko svojo kopijo tele konzole privoščite za 99,99 €.

Objava Spectrum – ko retro tehnologija ponovno zaživi se je najprej pojavila na HOPsi.

Konzole so se s tem znašle v težavah in tudi te so se začele spreminjati. Ne povsod – Nintendo še vedno drži originalno idejo, da bi za igranje moral uporabnik zgolj zagnati igro in se tako spustiti v zabavo, Sony in Microsoft pa sta morala svojo taktiko spremeniti, zato smo tudi na konzolah začeli dobivati možnosti za nastavljanje grafike, kar je izkušnjo približalo PC igričarstvu.

Stvari pa niso tako enostavne kot pri računalnikih, ko je nadgrajevanje strojne opreme del vsakdanjika in moraš za to samo odstraniti nekaj vijakov in notri zadegati novo grafično kartico. PlayStation 5 je leta 2020 pogumno vstopil na trg in igralcem predstavil čudovito grafično podobo, tega pa sparil z novostmi kot je instantno nalaganje stopenj, naprednim kontrolerjem DualSense in 3D zvokom, ki ne potrebuje kdo ve kako dragih slušalk.

Igralci so bili štiri leta nazaj navdušeni, a od takrat so se stvari začele nekoliko upočasnjevati. Zaloga novih iger se je osušila, Sony pa se je čedalje bolj začel zanašati na predelave, kjer je želel igralcem predstaviti na novo obarvane stare igre in to z možnostjo poganjanja pri višjih ločljivostih in s podporo ray tracinga. Pri tem pa je naletel na težavo: grafična naprednost iger je medtem šla naprej, originalna strojna oprema pa vsega tega ni mogla več dohitevati. Iz tega se je rodil prenovljeni PlayStation 5 Pro, ki na enem mestu poskuša rešiti trenutne zagate igralcev, ki se morajo odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo in ponuditi najbolje iz obeh svetov. Po tednu testiranja nove konzole sem ugotovil, da mu ta naloga uspe, a rezultati se razlikujejo glede na vsak posamični naslov, ogromna cenovna nalepka pa mi preprečuje, da bi prenovljeno konzolo priporočil čisto vsakemu.

Izid konzole PlayStation 5 Pro se je zgodil ravno sredi našega dogodka Gaming Terminal, zato sem zanimanje potencialnih kupcev lahko izkusil iz prve roke. In pri teh je bilo eno vprašanje vedno isto: “V čem se Pro razlikuje od običajne konzole in zakaj bi za njo odštel 800 €?”. In pri temu sem spoznal, da odgovor ni tako preprost, saj PS5 Pro ne vsebuje ene takšne značilnosti, ki bi jo lahko izstrelil kot iz topa, ampak več manjših prednosti, ki skupno sestavijo sliko bolj napredne konzole.

Takšnemu potencialnemu kupcu bi sicer lahko začel razlagati o temu, da ima nova konzola 16,7 teraflopov moči, medtem ko je prejšnja znala iztisniti samo 10,3 teraflopov, ampak to so samo neke številke, ki bi pri sogovorniku znale sprožiti zavijanje z očmi in nemara celo zehanje.

Zato se je treba spustiti v podrobnosti in pri teh je treba najprej izpostaviti dejstvo, da imamo zdaj pri igrah na razpolago nove grafične opcije, ki izboljšajo vizualno plat igre. Čisto vse takšne izboljšave niso dobile, saj mora razvijalec za vsak posamični naslov vdelati svojo podporo in Sony je pred izidom na takšen način pod svojo streho uspel nabrati več kot 50 iger, ki se ponašajo z nalepko podpore PS5 Pro. Med temi igrami najdemo poslastice kot so The Last of Us Part I in II, Marvel’s Spider-Man 2, Hogwarts Legacy, Final Fantasy 7 Rebirth, Dead Island 2, Star Wars: Jedi Survivor in Demon’s Souls. Takšno podporo so dobile tudi povsem frišne igre kot so denimo Call of Duty: Black Ops 6, Dragon Age: Veilguard, Horizon Zero Dawn Remastered in Alan Wake 2.

Kot rečeno, pri vseh teh igrah so več ali manj izpolnjene obljube, kjer se igralcu ni treba več odločati med ločljivostjo in sličicami na sekundo, vendar boste vseeno morali pred igranjem malce pobrskati po nastavitvah in si na ta način prikrojiti izkušnjo igranja svojim željam. Primer tega je denimo Spider-Man 2, ki je že tako čudovit naslov, zdaj pa tega lahko izkusite pri 60 sličicah na sekundo, skupaj z visoko ločljivostjo preko nastavitve “Performance Pro”, a sliko lahko zdaj dvignemo na novo stopnjo preko opcije “Fidelity Pro”, ki v vse to pridoda še napredne ray tracing učinke z enim hakeljcem – ob tej možnosti boste spet morali gledati v 30 sličic na sekundo.

Drug primer je Alan Wake, ki je ravno tako zdaj izboljšan, a če želite gledati v realistične odseve bližnje luže preko ray tracing osvetljevanja, potem bo treba zopet pozabiti na 60 sličic na sekundo.

Ta dva naslova sta dober pokazatelj, kaj točno nam dostavi PlayStation 5 Pro, saj ta v sebi, kljub impresivnim strojnim specifikacijam, ne nosi neke magične formule, kjer bi zdaj lahko konzola kazala tako napredno sliko kot jo denimo dostavi grafična kartica RTX 4090. Povedano z drugimi besedami: razlike so tu, vendar niso tako velike, da bi vam ob igranju povsem zamajala tla in drznim si celo trditi, da bodo včasih bile za koga povsem neopazne. YouTube kanal Digital Foundry je denimo bil edini, ki se je dokopal do res zgodnjega testiranja te konzole in če si pogledate te boste opazili, da se velikokrat osredotočijo na stvari kot je denimo malce izboljšana meja izrisovanja, kjer so nekatere teksture pod 3x povečavo zdaj malce bolj ostre kot prej, a to so stvari, ki jih igralec med šviganjem skozi stopnje niti približno ne bo opazil.

Po drugi strani pa vseh teh naprednosti konzole tudi ne moremo povsem zanemariti. Sony je v novo konzolo vdelal svojo lastno tehnologijo preračunavanja slike PSSR in ta zna že zdaj prikazati nekaj impresivnih rezultatov. Kot vemo se ta tehnologija, tako kot je bilo to v primeru Nvidie in njihovega DLSS-a in AMD-ja ter tehnologije FSR, sčasoma razvije v nekaj bolj izpopolnjenega in to bo zagotovo obveljalo tudi za PSSR. Že zdaj pa so nekatere igre od nje močno profitirale: Final Fantasy VII Rebirth zdaj končno ni več videti kot nek zamegljen zmazek in razlika v primerjavi z originalno sliko je tako impresivna, da bi se dejansko spustil v vnovično preigravanje, če bi mi to dopustil moj urnik. Potem je tu dvojec iger The Last of Us, ki nam zdaj na enem mestu ponuja preigravanje tako pri 60 sličicah na sekundo kot tudi pri ločljivosti 4K in za tiste prave navdušence nad to atmosferično pripovedjo kot sem jaz je to dovolj velik razlog za ponovno preigravanje pred naslednjo sezono serije.

Seznam iger je že zdaj velik in novi prihajajo sproti, a obenem ni popoln: podpora za PlayStation 5 Pro denimo manjka pri igrah Cyberpunk 2077 in Final Fantasy XVI – še posebej slednji bi od nadgradnje močno profitiral, saj je ena njegovih največja težav nizka meja sličic na sekundo.

Izkušnjo z igrami bi celokupno označil za dobro in ta se bo skozi čas zagotovo samo še izboljšala. Me pa pri tej konzoli pestijo nekatere druge stvari in te se tičejo aspektov izven igranja. Sama konzola je zdaj malce lažja od predhodnika, a me je zmotilo dejstvo, da je treba zdaj stojalo dokupiti posebej. Oblika je ostala nekako enaka, le da imamo zdaj na sprednji strani dva vhoda USB-C, medtem ko smo na originalni konzoli imeli enega USB-C in enega USB-A. Sony je to spremembo naredil že pri “Slim” verziji konzole PlayStation 5 in že tam mi ta ni bila všeč: osebno imam konzolo spravljeno pod televizor in pri tem mi je USB-A na sprednji strani prišel zelo prav za vtikanje USB ključka na katerega sem kopiral posnetke in slike iz igre. Zdaj moram vsakič vleči konzolo ven, da se dokopljem do vhoda USB-A na zadnji strani, kar je tečno in zamudno. Problem bi lahko rešil z nekim pretvornikom iz USB-C na USB-A, a s tem bi konzola izgubila svoj “čisti” videz.

Razočaran sem tudi nad tem, da Sony razen treh črnih zarez na samem ohišju ni spremenil praktično ničesar drugega. V škatli dobimo enak DualSense kontroler kot ob originalni konzoli in tudi sam uporabniški vmesnik ne doda ničesar novega – za vse te silne denarce bi si zaslužili vsaj eno fino animacijo, ki bi nam čestitala za nakup.

Je torej PlayStation 5 vreden svojega nakupa? Vsekakor bi konzolo priporočil povsem frišnim kupcem, ki se z originalom še niso poigrali, saj bodo na en mah dobili lep katalog naprednih iger, ki jih bodo zdaj lahko izkusili na najboljši možni način. Obstoječi lastniki pa morajo o nadgradnji malce razmisliti. Nakupa zagotovo ne boste obžalovali, a 800 € danes ni malo denarja – ob tem vzemite v zakup tudi dejstvo, da boste morali stojalo in optično enoto za sukanje Blu-rayev dokupiti posebej in da trenutno beseda teče o nadgradnji konzole, ki bo aktualna še nekje štiri leta, nakar bo Sony že začel pripravljati teren za PlayStation 6. Vse je tako odvisno od globine vaše denarnice, potrpežljivosti ter moči volje – štiri leta spet ni tako kratek čas, kjer boste priseljeni v slinjenje nad napovedniki grafično izboljšanih naslovov, ki jih vaš osnovni PS5 ne bo mogel dostaviti. PlayStation 5 Pro je trenutno nosi krono najmočnejše konzola na trgu in upam si trditi, da tega naslova ne bo izgubila vsaj še nekaj let.

PlayStation 5 Pro lahko preko obročnega plačevanja naročite preko slovenske spletne trgovine CyberPiggy.

Objava Je PlayStation 5 Pro vreden svoje cene? se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI Leaf Wireless je namreč zame tipkovnica, ki dostavi ravno tisto kar sem od nje pričakoval, vse to pa obleče še v prijetno ceno, tako da je zdaj brezžično tipkanje dostopno tudi tistim, ki za takšno brezžično svobodo ne bi radi odšteli četrtino mesečne plače, a bi ob tem vseeno radi med delom uživali.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• Outemu rdeča stikala
• Bela LED osvetlitev
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Načini povezave: kabel USB-C, Wireless, Bluetooth
• Polna velikost s 105 tipkami
• Baterija: 1.500 mAH
• Kompatibilna z Windows, macOs, iOS, Android
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 443 x 138 x 39 mm
• Nakup: UVI.gg

Z UVI-jevimi tipkovnici smo se v preteklosti že srečali, saj smo opisali njihove igričarske tipkovnice Pride v2, a Leaf Wireless vam že od začetka da vedeti, da bo tole malce drugačen izdelek. Prijetno presenečenje je že škatla, ki je preprosta in v sebi vsebuje navodila, ki jih najdemo natisnjena na samo dno škatle. Poleg same tipkovnice v paketu najdemo še kabel USB-C, ki v sebi skriva priročno skrivališče za USB ključek.

Sama tipkovnica najprej očara s svojo težo, ki znaša vsega 1.300 gramov, a vseeno zaradi tega ni videti plastično. Ravno nasprotno: na zgornji strani najdemo kovinsko ogrodje, medtem ko se plastika nahaja samo na spodnji strani, zaradi česar je tipkovnici uspelo ohraniti prijetno težino.

Gre za tipkovnico polne velikosti, ki vsebuje tudi numerični del. Tipke so bile tovarniško narejene za slovenski trg, tako da na njih ne boste našli poplave znakov, ki so posledica dodatnih gravur in vesel sem bil velike tipke Enter, ki jo proizvajalci tipkovnic zaradi nekega razloga vedno želijo preoblikovati, namesto da bi stvar pustili pri miru, saj je takšna široka oblika zame idealna.

UVI Leaf Wireless se zanaša na elegantnost in preprostost. Tipkovnica ne vsebuje kakšnih dodatnih tipk na levi ali zgornji strani, ki bi jih lahko uporabljali za bližnjice in roko na srce so mi te stvari navadno samo odveč, nakar mi še zamaknejo tipke, tako da se moram pri slepem tipkanju znova navaditi na novo postavitev.

Tudi na spodnji strani kakšnih presenečenj ne boste odkrili. Tu sta dve nogici, ki omogočata eno postavitev višine ter dve nazobčani stopali, ki poskrbita, da vam tipkovnica med delom ali igranjem ne bo bežala po mizi. Spredaj stvari postanejo malce bolj zanimive, saj je tam vhod USB-C, ki nam služi za polnjenje tipkovnice ter dve stikali. Eno od njiju preklopi med brezžično povezavo, ki jo opravimo tako, da na izbrani računalnik vstavimo pridodani USB sprejemnik, na isti strani stikala pa tipkovnico povežemo preko povezave Bluetooth. V praksi to pomeni, da lahko to tipkovnico povežemo na tri Bluetooth naprave in eno z Wireless ključkom, parjenje pa sprožimo preprosto preko držanja tipke Fn in eno od številk med 1 in 4.

To povezovanje je potekalo neboleče: Wireless ključek je bil zaznan takoj, pri Bluetoothu pa povezavo enostavno potrdimo na napravi, kamor jo želimo povezati. Med mojim testiranjem sem tako tipkovnico lahko uporabljal na PC-ju, prenosniku in celo telefonu, na tipkovnici pa najdemo še eno dodatno stikalo, ki združljivost razširi še na Applove naprave.

Najprej sem mislil, da na tipkovnici manjka namenski gumb, ki bi jo povsem ugasnil, a temu ni povsem tako. Spet moramo pogled preseliti na stikalo in če tega premaknemo iz brezžične povezave na žičnato, ampak tipkovnica takrat ni na napravo povezana s kablom, potem bo tipkovnica ugasnila in jo lahko znova uporabljamo tako, da na njo priklopimo kabel ali pa se spet vrnemo v brezžično povezavo.

UVI Leaf Wireles je na voljo samo v črni barvi, RGB osvetljave pa tule ne boste našli. Tipke so še vedno osvetljene, a s samo belo barvo, ki ji lahko preko kombinacij tipk Fn spreminjamo vzorce utripanja. Izostanek božičnih lučk je namig, da tale tipkovnica ni striktno igričarska, ampak bo svoj dom našla tudi znotraj pisarn.

Bolj umirjena podoba gre tudi na račun novih, nizkoprofilnih mehanskih rdečih stikal Outemu, ki so izjemno tiha. Takšna stikala so meni najljubša, saj si doma računalnik delim z dnevno sobo in punci ni ravno všeč, ko njeno gledanje Kmetije prekine moje glasno tipkanje po običajnih mehanskih tipkovnicah. Te začnejo lahko živce hitro krajšati tudi znotraj pisarn, zato je takle tih izum kot naročen za uporabnike, ki jih težijo zgornji problemi. Same tipke so tudi močno stabilne in jih prekriva prijetna tekstura, čeprav so mi bile osebno morda za pikico preveč toge. V vsakem primeru je bilo tipkanje zabavno in moji prsti se vmes niso utrudili, tipkovnica pa ugodi tudi vsem zahtevam igričarstva.

Dobra je tudi baterija, ki mi je ob enem polnjenju služila za nekaj dni neprekinjenega dela. Potožil bi morda samo nad enim vidikom, saj UVI Leaf Wireless zaenkrat ne podpira programske opreme UVI One, tako da se je trenutno treba zanašati zgolj na fizično upravljanje njenih funkcij. Pokazatelj trenutnega stanja baterije se tako nahaja na desni zgornji strani tipkovnice in ko bo začelo zmanjkovati električnega soka, se bo tam lučka obarvala rdeče, stanje baterije pa lahko preverimo tudi preko kombinacije tipk Fn + Tab.

UVI Leaf Wireless je celokupno gledano super tipkovnica, ki poleg kvalitetnega tipkanja ponuja še ugodno ceno – svoj izvod si lahko izmaknete za slabih 90 €. Gre za vsestranski izdelek, ki ga hkrati lahko povežemo na več naprav, izkušnja tipkanja pa bo zadostila vsem vašim delovnim navadam, ki jih lahko brezskrbno izrabite tudi v igričarstvu.

Objava UVI Leaf Wireless – tiho mehansko tipkanje po res ugodni ceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno nekam sem notri spada novi Logitechov mikrofon Yeti GX, ki ga krasi dobra kvaliteta njegovih sestavnih delov, obenem pa je stvar izjemno enostavna za uporabo, kar bo prijalo vsem manj izkušenim uporabnikom, ki komaj čakajo na zagon svoje streamerske kariere.

Specifikacije:

Ime izdelka: Logitech G Yeti GX
Povezava: USB-C v USB-A
Vzorčna frekvenca: 24 bitna / 96 kHz
Frekvenčni odziv: 60Hz – 18,5 kHz
Razmerje signal/šum: 78 dB
Dimenzije s stojalom: 10 x 10 x 17 cm
Teža s stojalom: 616 gramov
Cena: 159,99 € (trenutno znižano na 129,99 €)

Nakup izdelka: Mimovrste
Mimovrste Logi Play Days kjer najdete številne popuste! Klikni me.

Novi Logitechov mikrofon izhaja iz zdaj že dolgoletne serije Yeti mikrofonov, ki jih PC-jaši poznamo že dolgo, saj je ta vedno lovila ravnotežje med ugodno ceno in kvalitetno posneto besedo in GX to tradicijo nadaljuje. Gre za eleganten izdelek, ki je na voljo samo v črni barvi in vsebuje ravno tako obarvano prefinjeno stojalo, na katero mikrofon pričvrstimo in nato nagibamo naprej in nazaj. Seveda lahko Yeti GX namestimo tudi na namensko kovinsko roko, ki je dandanes že redni spremljevalec vsakega bolj naprednega igričarskega kotička, s tem pa si osvobodimo tudi prostor na mizi in se izognemo nepotrebnemu pobiranju hrupa, ki ga sprožimo bodisi preko tipkanja po mehanski tipkovnici ali besnega udrihanja po mizi med napetimi igričarskimi obračuni.

Yeti GX na sebi vsebuje zgolj en vhod in v tistega priklopimo kabel USB-C, medtem ko na drugi strani tega zadevo povežemo na prost USB-A vhod našega PC-ja. Žal to pomeni, da mikrofon ne vsebuje namenske 3,5 mm luknje za žičnate slušalke, zato boste te morali še vedno priklopiti na računalnik ali pa se zateči v naročje neke brezžične rešitve.

Kot smo že zapisali je mikrofon na voljo samo v črni barvi, a ni zaradi tega videti dolgočasno, saj je Logitech na njegov “sprednji” del postavil svoj logotip, dno pa krasi RGB osvetljava. Tako spodnji del kot tudi logotip nato skladno svetita v izbranih barvnih odtenkih in te lahko prilagajate samo preko programske opreme Logitech G Hub, kjer lahko to svetlikanje tudi povsem izključite.

Kakor je RGB logotip lep za ogled, je morda bolj priporočljivo, če mikrofon obrnete na drugo stran. Tam boste namreč odkrili kolesce, preko katerega nato lahko prilagajate glasnost mikrofona, na sredini tega pa se nahaja še ena osvetljava, ki nam preko barve kaže, če imamo glasnost previsoko, saj se takrat pokaže rdeča barva. To je izjemno koristno za vse tiste, ki med govorom radi spreminjate svojo intonacijo in vam zna tako mikrofon hitro dati vedeti, da zaradi previsoke glasnosti “režete” zvok.

Pri temu hudo prav pride tudi nastavitev znotraj programske opreme Logitech G Hub “Smart Audio Lock”, ki jo lahko sprožite tudi tako, da kolesce fizično pritisnete, nakar se bo sprožil samodejni omejevalnik glasnosti, ki deluje presenetljivo dobro. Ob kolescu se nahaja še fizični gumb, ki lahko instantno utiša mikrofon, v takšnem stanju pa bo kolesce zasvetilo rdeče.

Kar se tiče dejanske uporabe je Yeti GX zadostil vsem mojim potrebam. Res je, da nisem profesionalni streamer, niti ne produciram naprednih podcastov, kjer bi se naenkrat v sobi nahajalo več govorečih osebkov, ki bi nato govorili drug čez drugega. A pri večigralskih spletnih seansah in ležernih pogovorih preko Discorda se je Yeti GX prav dobro obnesel.

Tole je kardiodidni mikrofon, kar pomeni, da boste najboljše rezultate dobili, če govorite v njegov zgornji del in v tem primeru je bila moja govorjena beseda jasna in ni vsebovala donenja. Prav tako zna mikrofon dobro izolirati samo našo besedo in ne pobira drugih, okoliških zvokov, čeprav zna kakšna glasnejša tipkovnica vseeno prebiti to izoliranost.

Najbolj me je navdušila enostavnost uporabe, saj stvar preprosto priklopimo v računalnik in nato znotraj Windowsov izberemo napravo kot naš primarni mikrofon. Tako smo že pripravljeni za čvekanje z našimi sovrstniki, tako da nam ni treba niti namestiti kakšnega posebnega gonilnika ali programske opreme, čeprav še vedno priporočamo, da si prenesete Logitech G Hub. Ob vsem testiranju Logitechovih izdelkov skozi leta sem se z G Hub-om povsem spoprijateljil in ga smatram za obvezno opremo vsakega Logitechovega onegaja, ki na sebi nosi RGB osvetljavo.

Splošno gledano je Logitech Yeti GX priporočljiv izdelek za igričarje in streamerje, prepriča pa s svojo kvaliteto in enostavnostjo uporabe. Na Mimovrste je mikrofon trenutno znižan za -18 % na 129,99 €, v okviru promocije Logi Play Days kar je za tako izpopolnjen izdelek vsekakor odlična cena.

Objava Logitech Yeti GX – kvaliteten mikrofon, ki je obenem preprost za uporabo se je najprej pojavila na HOPsi.

Da bi bila zmeda malce manjša smo tokrat iz bere ponudbe proizvajalca Lenovo izbrali dva novejša prenosnika Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i, ki sta si vizualno dokaj različna in tudi pod pokrovom skrivata nekaj razlik, splošno gledano pa sta to vsestranska izdelka, ki bi ju kljub temu priporočil dvema ločenima taboroma uporabnikov.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Legion Pro 7i
• Premer zaslona: 16 palcev
• Maksimalna ločljivost: 2.560 x 1.600
• Pomnilnik: 32 GB DDR5-5600
• Grafični čip: NVIDIA GeForce RTX 4080 12 GB GDDR6
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 240 Hz
• Teža: 2,62 kg
• Nakup: Mimovrste

Poglejmo si najprej Legion Pro 7i, ki vam že na prvi pogled da vedeti, da se bodo ob njem najbolj zabavali igričarji. Tega vam ne namigne samo črn dizajn prenosnika, ampak tudi teža, ki znaša 2,62 kilograma, zaradi česar je zadevo najbolj pametno nekam namestiti in je potem ne preveč premikati. Zajetna teža gre tudi na račun debeline, saj tole ni prenosnik, ki bi se bal skrivati priključke in bi mu manjkalo lukenj za priklop raznorazne zunanje periferije. Na desni strani najdemo en vhod USB-A in pozabljen ostanek zgodovine: možnost priklopa 3,5 mm slušalk. Na drugi strani medtem najdemo vhoda USB-A 3.2 Gen 1 in USB-C 3.2 Gen 2, s priklopi pa tu še niti približno nismo zaključili, saj nas na zadnji strani pozdravijo dodatne luknje. Čaka nas vhod za napajanje, priklop za HDMI 2.1, vhod za USB-C in reža za priklop Ethernet kabla, saj pri igričarskih prenosnikih za resno večigralsko igranje enostavno potrebuješ stabilno povezavo, brez zamika, ki jo lahko izkusiš preko dobrega starega kabla.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Yoga Pro 9i
• Premer zaslona: 16 palcev
• Maksimalna ločljivost: 3.200 x 2.000
• Pomnilnik: 64 GB DDR5-5600
• Grafični čip: NVIDIA GeForce RTX 4070 8 GB GDDR6
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 165 Hz
• Teža: 2,05 kg
• Nakup: Mimovrste

Yoga Pro 9i je po drugi strani glede oblike bolj vizualno čist prenosnik, ki je glede vhodov malce bolj skromen. Na voljo je v prefinjeni srebrni barvi in na levi strani skriva vhod za polnjenje, izhod za HDMI 2.1 in dva USB-C priklopa – eden od njiju je tipa Thunderbolt 4. Za tako prefinjen prenosnik sem bil kar malce presenečen, da je Lenovo tudi tule priskrbel vhod za 3,5 mm slušalke, kar pomeni, da kabelske slušalke očitno še niso rekle zadnje. Desna stran gumb za prižig prenosnika, vhod za SD kartice ter dva USB-A 3.2 vhoda, ki sta zmožna prenosa podatkov pri 5 Gbps. Za razliko od zgoraj opisanega Legiona tule vhoda za Ethernet ne boste našli, a po drugi strani je prenosnik zaradi tega tanjši in tudi lažji, saj njegova teža komajda preseže 2 kg.

Oba prenosnika se ponašata z zavidljivima zaslonoma. Pri Legion Pro 7i boste spremljali WQXGA panel, ki izda maksimalno ločljivost 2.560 x 1.600 in ta se zna osveževati pri 240 Hz, kar je spet ena od karakteristik igričarskih prenosnikov. Podprta je tehnologija G-Sync, prenosnik pa tudi podpira standard HDR 400, kar pomeni, da boste gledali v dokaj živo sliko, pri kateri pa sem na momente pogrešal malce večjo svetilnost.

Yoga Pro 9i nudi panel PureSight Pro, ki je zmožen ločljivosti 3.200 x 2.000, njegova frekvenca osveževanja pa je nekoliko nižja in se ustavi pri 165 Hz. A je zaradi svoje Mini LED tehnologije slika veliko bolj prepričljiva in Yoga Pro 9i je zato postal moja idealna izbira za mobilno gledanje filmov in serij. Dobro, za kaj takšnega bi še vedno preferiral pravi televizor, a ne morem reči, da sem pri Yoga Pro 9i preveč trpel – še posebej je bila impresivna izjemna svetlost ekrana, ki se je dobro odrezala tudi v svetlejših sobah.

Kar se tiče same tipkovnice se prenosnika razlikujeta kot noč in dan. Legion Pro 7i je namenjen igričarjem, kar pomeni, da boste gledali tudi v RGB razsvetlitev. Pritikline te lahko dodatno spreminjate preko programske opreme Lenovo Spectrum, kar pomeni, da lahko prilagodite barvo vsake tipke posebej, obenem pa lahko tudi nastavite bližnjico, ki vam nato preklaplja različne tipe RGB osvetlitev. Občutek tipkanja je odličen, saj tipkovnica daje dober povratni učinek, kot vedno pa sem tudi tokrat zahvalen za ogromno Enter tipko, Lenovo pa je našel tudi prostor za polne smerne tipke, zaradi česar je bila sledilna ploščica premaknjena malce na levo. Stvar me osebno ni preveč motila, a če ste morda navajeni, da je ploščica bolj na sredini, potem se boste morali na novo razporeditev enostavno navaditi.

Tipkovnica na Yoga Pro 9i žal ni tako kvalitetna. RGB osvetljave tule ni, tako da se bo treba navaditi na samo belo barvo, kar sicer ni grozen minus, saj nekateri preferirajo odsotnost raznobarvnih lučk. Ni pa odziv pri tipkanju tako udoben, saj se tipke ne odzivajo tako dobro kot pri zgoraj opisanem konkurentu. Občutek tipkanja sicer ni zanič, ampak bi ga označil za tipično prenosniško izkušnjo, ki sem jo izkusil že velikokrat. Vtis dodatno kvarijo smerne tipke za navzgor in navzdol, ki sta razpolovljeni in stlačeni skupaj, a k sreči je vsaj Vračalka ostala polne velikosti. Pohvalno je tudi dejstvo, da smo v Sloveniji zdaj končno začeli redno dobivati tipkovnice, ki vsebujejo slovensko razporeditev in gravuro tipk, tako da so šumniki na pravem mestu in za njih ni treba razbirati hieroglife raznih oklepajev in podpičij. Tako kot vsi novodobni prenosniki tudi pri teh dveh tipkovnicah najdemo posebno tipko, ki prikliče umetno inteligenco znotraj že nameščenega operacijskega sistema Windows 11 Home.

Kar se tiče strojnih mišic ni nobeden od prenosnikov podhranjen. Pri prenosnikih sem sicer že dolgo navajen, da na procesorskem področju gledam v AMD-jeve rešitve, a pri tokratnih izdelkih smo skočili v Intelov tabor. Legion Pro 7i v sebi skriva procesor Intel Core i9-14900HX, ki je podprt z 32 GB DDR5 5600 pomnilnika, NVMe diskom velikosti 1 TB ter grafično kartico RTX 4080, ki s svojimi 12 GB pomnilnika skrbi za poganjanje novejših iger tudi pri najvišji možni ločljivosti.

Yoga Pro 9i se je pri procesorju zavezal k Intel Core Ultra 9 185H, k temu pa je bilo dodanega kar 64 DDR5 GB pomnilnika, kar nam da vedeti, da se da tole zadevo izrabiti tudi za kaj drugega kot pa samo igranje iger in pisarniško delo. Grafična kartica je sicer v primerjavi z zgornjim konkurentom malce šibkejša, a tudi RTX 4070 je več kot pripraven za sodobne igre, čeprav tistih 8 GB pomnilnika zna povzročati težave v prihodnosti. Za shranjevanje podatkov se bo treba zadovoljiti s NVMe diskom, velikosti 1 TB.

Glede splošne uporabnosti sta oba prenosnika dovolj zmogljiva, da brez kakšnih posebnih zapletov uporabita z vsemi dostavljenimi izzivi. Legion Pro 7i ima sicer bolj močne mišice za poganjanje iger in kar sem mu ponudil, to je požrl in mi dostavil sličice na sekundo, ki so redno presegale številko 60. Kot ponavadi sem se pri testu spravil v preigravanje igre Cyberpunk 2077, ki je tudi pri polnih ray tracing nastavitvah izdavila tekočo igralno izkušnjo. Seveda sem moral za to vklopiti možnost preračunavanje slike DLSS in izrabiti tehnologijo “Frame Generation”, a kljub temu upočasnjevanja nisem opazil – v bistvu sem si želel, da bi zaslon ponujal še malce večjo ločljivost, saj za RTX 4080 ločljivost 2.560 x 1.600 ni resen izziv. No, vedno obstaja možnost priklopa zunanjega monitorja, kar je za tako zmogljiv prenosnik vsekakor opcija, ki je vredna resnega razmisleka. Spravil sem se tudi v preigravanje Senua’s Saga: Hellblade II, ki mi je povzročala težave na domačem PC-ju, tule pa tako resnih zatikanj ni bilo opaziti – bržkone na račun 12 GB pomnilnika grafične kartice RTX 4080.

Pri Yoga Pro 9i sem se… No, ravno tako spravil v preigravanje iger. Kaj hočete od mene – če spremljate tole stran, potem veste, da sem zaljubljenec v igranje iger in čeprav nam Yoga Pro 9i s svojim dizajnom sporoča, da je bolj pripravna za delo in urejanje videov, vseeno v sebi drži zmogljiv procesor ter grafično kartico RTX 4070, ki ravno tako omogoča preigravanje igre Cyberpunk 2077 pri visokih grafičnih nastavitvah. Kljub temu pa sem moral tule sklepati določene kompromise, saj je ločljivost 3.200 x 2.000 dovolj visoka, da zna na kolena spraviti tudi RTX 4070 – DLSS gor ali dol.

Kar se tiče baterije se noben od prenosnikov ni odrezal neverjetno dobro. Ob običajnem delu in občasnem gledanju filmov se je Legion Pro 7i iz polne baterije izpraznil v nekje šestih urah, kar je tudi za igričarski prenosnik presenetljivo malo. Rezultati bi morali biti boljši, saj Legion Pro 7i v sebi vsebuje baterijo zmogljivosti 99,99 Wh, tako da večje sploh v prenosnik ni možno vgraditi, a očitno Intelov procesor in zmogljiva grafična kartica zahtevata določena žrtvovanja. Yoga Pro 9i se je po tej strani odrezal mnogo bolje, saj sem iz enega polnjenja ob rednem delu iztisnil 11 ur uporabe, kar ni slabo, ni pa spet tak presežek, da bi se lahko na daljši izlet odpravil brez dodatnega kabla za polnjenje. Legion Pro 7i se malce odkupi s tehnologijo polnjenja Super Rapid Charge, ki baterijo do polne zmogljivosti napolni v slabi uri.

Kot vidite se prenosnika Lenovo Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i razlikujeta v marsikakšnem pogledu, čeprav tega morda ne bi sklepali, ko ju postavimo ob bok. Recenzija obeh izdelkov skupaj se mi zdi dobra lekcija, na kaj vse mora kupec paziti pri morebitnem nakupu novega prenosnika – seveda pa je treba najprej odgovoriti na vprašanja, zakaj sploh kupujete nov prenosnik in za kakšne namene ga namenite izrabiti v svojih vsakdanjih navadah.

Takšni prenosniki višjega razreda seveda zahtevajo svojo ceno in ta ni za plitve žepe. Lenovo Legion Pro 7i na Mimovrste zase zahteva 4.0008 €, medtem ko Yoga Pro 9i nosi bolj ugodno cenovno postavko 2.794 €.

Objava Lenovo Legion Pro 7i in Yoga Pro 9i – par vsestranskih, igričarskih prenosnikov se je najprej pojavila na HOPsi.

Specifikacije:

• Ime izdelka: Lenovo Yoga Book 9i
• Premer zaslona: 2x 13,3 palca
• Maksimalna ločljivost: 2880 x 1800
• Pomnilnik: 16 GB
• Grafični čip: Intel Iris Xe
• Disk: 1 TB
• Osveževanje zaslona: 60 Hz
• Teža: 1330 g
• Nakup: Mimovrste

Yoga Book 9i pride v privlačno oblikovani škatli, ki gre v spregi s svojim naslovom “knjige”. Tudi ko stvar vzamemo v iz škatle najprej opazimo nekoliko nenavadno, podolgovato obliko, ki pa nam še vedno da vedeti, da v rokah držimo prenosnik in to takšnega, ki vsebuje nezanemarljivo težo 1,33 kilograma.

Dizajn je lep: Yoga Book 9i je na voljo samo v temno modri barvi, ki na sebi ne pušča preveč vidnih prstnih odtisov, hladna kovina pa ti da vedeti, da držiš v rokah nekaj kvalitetnega, medtem ko se tista prava unikatnost razkrije šele takrat, ko stvar dejansko odpremo in pred sabo zagledamo dva identična OLED zaslona, premera 13,3 placa, ki ga boste zaradi podaljšane oblike spremljali v ločljivosti 2880 x 1800 in razmerju stranic 16:10. Slika se osvežuje pri 60 Hz, kar zna sprožiti pomisleke pri nakupu vseh tistih, ki ste že navajeni višjega osveževanja slike pri svojem delu.

Dva ekrana sta glavna prodajalca tega sistema in sta tudi razlog, da si boš ta izdelek za dolgo zapomnil. Stvar je res videti kot nek futurističen dizajn, ki bi moral praviloma obstajati samo v prototipni obliki. Ta dizajn je toliko bolj poseben na račun tega, da kakšnih drugih gumbov Yoga Book 9i enostavno ne vsebuje: manjka celo gumb za prižig, saj se stvar vklopi takrat, ko prenosnik razpremo in skoči v stanje spanja, ko prenosniško knjigo zapremo. Od lukenj najdemo na napravi samo štiri USB-C Thunderbolt vhode, kjer eden od njih služi za napajanje preko pridodanega polnilca. Nad tem aspektom sicer nisem bil navdušen, saj sem sam stara duša, ki še vedno poseduje naprave z dobrim starim vhodom USB-A, tako da bi za te moral nameščati nekakšen pretvornik, ki pa ga v paketu ne najdemo.

So pa notri druge stvari. Poleg napajalnika je tu še priročen ovitek, ki ga lahko origamasto preklapljamo v različne pozicije, ena od teh pa nam omogoči, da oba zaslona postavimo v pokončni položaj, kar je morda na prvi pogled videti nekam nenavadno, a se v praksi izkaže za zelo uporabno.

Lenovo Yoga Book 9i je namreč izjemno prilagodljiva naprava, ki jo lahko izrabimo v različnih položajih. Najprej je tu klasični način, kjer poskušamo stvar uporabljati kot navaden prenosnik. Oba zaslona sta seveda občutljiva na dotik in ob takšni uporabi nam zgornji del kaže sliko, medtem ko na spodnjega preko geste istočasnega pritiska osmih prstov prikličemo virtualno tipkovnico, ki je za delo presenetljivo uporabna. Lenovo je celo dodal možnost rahlih vibracij ob dotiku in zvočnih odzivov, a žal nikakor nisem našel oziroma znal vključiti opcijo slovenske razporeditve tipk. Ta je sicer prisotna ob magnetni tipkovnici, ki jo lahko enostavno pripojimo na spodnji del, nakar dobimo še bolj klasični občutek prenosnika: tipkovnico lahko denimo zadrsamo na zgornji del in se nam nato na spodnji strani pojavi virtualna sledilna ploščica za miško, če pa tipkovnico premaknemo na spodnji del, se nam zgoraj pojavita dve okni, ki ponujata koledar, odjemalec za e-pošto in dostop do novic, ki pa so obupne, saj se napajajo iz Microsoftovega centra in praktično vsebujejo same “clickbait” naslove.

Tretji način uporabe smo omenili že prej, ko celoten prenosnik namestimo na pridodano stojalo, nakar na mizo namestimo še tipkovnico, ki se ob strani pripoji na stojalo. Takrat lahko v popolnosti izrabimo oba ekrana, a bo treba pri tej uporabi še priskrbeti brezžično miško, ki je v testni enoti nismo našli. V tem načinu sem osebno iz naprave potegnil največ, saj sem lahko en del ekrana uporabljal tipkanje dokumentov, v drugem pa sem lahko držal brskalnik, ki je lahko držal raznorazno vsebino. S tem dobimo dostop do delovne postaje z dvema monitorjema, kar je bilo pri prenosnikih sicer v preteklosti že mogoče, a je bilo vedno del nerodnosti. Tule je stvar veliko bolj elegantna, saj vse deluje na enem sistemu, ki ga samo razpremo, postavimo v svoj položaj in začnemo z uporabo.

Seveda lahko dva ekrana uporabimo tudi za druge stvari. Yoga Book 9i v paketu vsebuje tudi elektronsko pisalo, tako da lahko denimo en ekran uporabimo za ustvarjanje skic v Photoshopu, medtem ko na drugem zaslonu držimo sliko, ki jo prerisujemo. V vsakem primeru se nad videnim ne bomo pritoževali, saj OLED zaslona izdata čudovito, živobarvno sliko, ki vsebuje 400 nitno svetilnost. Pisalo lahko izrabimo tudi za delanje zapiskov, prenosnika pa lahko postavimo tudi v vertikalni položaj, kamor se slika, sicer z malce zamika, hitro prilagodi. Tako lahko naenkrat primerjamo dva dokumenta in drugega podčrtujemo s pisalom, stvar pa lahko tudi v tem načinu izrabimo risarsko. Na koncu koncev lahko prenosnik postavimo tako, da ena stranica podpira drugo, kar nam omogoči elegantno gledanje filmov. Tu pomagajo zvočniki, ki izdavijo dobro zvočno sliko – celo boljšo kot smo od takšne naprave pričakovali.

Lenovo Yoga Book 9i vso strojno oprema skriva pod spodnjim zaslonom, tam pa najdemo procesor Intel Core i7-1355U, 1 TB velik SSD disk, 16 GB pomnilnika, medtem ko za grafično plat skrbi čipovje Intel Xe grafični čip. To morda kakšnemu igričarju niso videti kot impresivne specifikacije, a pomembno je, da so stvari dovolj zmogljive, da prednaloženi operacijski sistem Windows 11 z lahkoto opravi z vsemi nalogami. Potarnal bi nad partnerskimi programi, ki jih naprava vsebuje že ob prvem zagonu naprave: res je čas, da se poslovimo od tečnih antivirusnikov tipa McAfee, ki jim hitro poteče brezplačno obdobje in nato začnejo tečnariti z registracijo.

Igranje iger je sicer še vedno mogoče, a se bo treba izogibati zahtevnim naslovom in se osredotočiti na manjše zadeve. Na prenosnik sem brezžično povezal Xboxov kontroler in se nato pozabaval v igri Hades, podprto pa je bilo tudi igranje Fortnita. Pri slednjem boste morali malce znižati grafične nastavitve, a če vam brez iger na prenosnikih živeti ni, potem možnosti za igranje ostajajo odprte – le pozabite na kakšen Cyberpunk 2077 z ray tracingom.

Naprava Lenovo Yoga 9i me je na koncu presenetila, saj sem iz nje potegnil veliko več kot pa sem na začetku pričakoval. Dobro se je obnesla tudi baterija, ki mi je iz enega polnjenja ponudila dobrih sedem ur neprekinjene uporabe, kar zadostuje že skoraj za pošten delavnik.

Stvar seveda ni poceni, saj zmogljiva postaja z dvema OLED zaslonoma preprosto zahteva določeno število evrov, a tudi ponudba 2.395 €, ki jo najdete na Mimovrste ni spet takšna, da bi vam povsem izpraznila bančni račun. Odločiti se morate samo to, kakšen uporabnik ste in koliko vam v vsakdanjem življenju pomeni multifuncionalnost prenosne naprave. Gre za specifičen izdelek, ki pa vsekakor vsebuje svojo publiko in tej zna močno olajšati vsakdanji delavnik.

Objava Lenovo Yoga Book 9i – gibljivi, večopravilni sopotnik se je najprej pojavila na HOPsi.

Evolucija pa se ni zaključila niti tule, zato se je začelo razmišljati o mešanju iger in dela, zaradi česar se je rodila ločena veja tehnologije AR, ki poskuša uporabniku pred oči pričarati virtualne elemente, a te hkrati spariti z resnično okolico ter s tem dvigniti produktivnost. Začelo se je delati na tanjšanju in lajšanju očal in sam sem še vedno zagovornik teze, da bo VR oziroma AR zares zaživel šele takrat, ko bo velikost zreducirana na premere navadnih sončnih očal. Ta moja prihodnost je zdaj že takorekoč pred vrati, saj so se na trgu že začeli pojavljati AR izdelki, ki so ravno takšnih dimenzij, enega od teh pa nam je na test posodilo podjetje Lenovo, ki mu je nadelo preprosto ime Legion Glasses.

• Ime izdelka: Lenovo Legion Glasses
• Zaslon: Micro-OLED
• Frekvenca osveževanja: 60 Hz
• Dimenzije: 55 x 79 x 50 mm
• Teža: 96 g
• Povezljivost: USB-C 3.2
• Nakup: Mimovrste

Lenovo sicer ni pionir takšne tehnologije, saj ga je na trg prehitelo podjetje Xreal, vendar pa je še vedno dovolj zgoden, da je svoj izdelek predstavil v času, ko se tehnologija takšnih AR očal še ukvarja s porodnimi krči, tako da vsi še delajo na izboljšavah ter se učijo na preteklih napakah.

Legion Glasses dobimo v priročni torbici, zraven pa se v paketu nahajajo še krpica za brisanje stekel, dodatni nastavki za držanje očal ter priročni merilnik dioptrije stekel, saj seveda sama očala nimajo vgrajene univerzalne dioptrije, ki bi bila perfektna za vse. Za vse tiste, ki ste bolj slabovidni in nosite očala, je tako skorajda nujen dodaten nakup leč s pravilno dioptrijo. Alternativno si lahko preko posebnega nastavka Legion Glasses oddaljite od svojih korekcijskih očal, vendar pa morate potem nositi par očal naenkrat, kar hitro postane utrujajoče.

Očala Legion Glasses sicer niso preveč težka, a niso niti tako peresno lahka, da jih med uporabo ne bi čutili na nosu. Tehtajo 96 gramov in so na voljo zgolj v fini črni barvi, vizualno pa so odspredaj videti kot povsem navadna sončna očala. Ta iluzija je sicer prekinjena, če vas kdo pogleda od strani, saj vsebujejo presneto debele leče, zaradi česar stojijo malce dlje od nosa, na ta račun pa vam bodo vedno pred oči zahajali elementi zunanje okolice.

Legion Glasses so malce debelejša očala, ki ob strani vsebujejo napis Lenovo, ob robovih stranic pa vsebujejo po en par gumbov na vsaki strani. Z enim delom nadzorujemo glasnost, z drugim pa dvigamo ali nižamo svetlobo gledane slike – z daljšim pritiskom enega od gumbov nato očala tudi ugasnemo. Kakšnih drugih pokazateljev očala ne vsebujejo – prisotna ni niti ena lučka, ki bi nam povedala, da je stvar prižgana, kar gre morda na račun čaranja iluzije, da so to povsem navadni sončni špegli.

Jasno je, da želi Lenovo ta očala spariti s svojo prenosno napravo Legion Go, zato sem jo na tem izdelku tudi preizkusil. Namestitev je preprosta: preko kabla, ki ga iz očal ne moremo odstraniti, Legion Glasses vtaknemo v prost vhod USB-C, nakar počakamo nekaj sekund in pred nami se izriše magija.

Stvar je tako preprosta, da sem bil ob vsej tej enostavnosti bil najprej malce presenečen. Zaslon Legion Go-ja se ugasne in pred očmi dobimo projekcijo, ki je prikazana na dveh mini OLED zaslončkih in slika je naravnost odlična. Barve so žive in ločljivost je neverjetna – ne samo za igranje iger, ampak tudi za potencialno delo, saj lahko zlahka razberete besedilo znotraj brskalnika oziroma Excel razpredelnic.

Osebno sem se raje vrgel v preigravanje iger, zato sem si na Legion Go naložil predelavo trilogij iger Grand Theft Auto: The Trilogy ter užival v obujanju spominov sredi pisane okolice igre Vice City. Vse je delovalo brez zapletov in naletel nisem na nobeno kakšno nepotrebno zatikanje. Nakar sem skočil na YouTube in si ogledal par posnetkov Dončića, kasneje pa sem zagnal še aplikacijo Netflix ter se že v tretje spravil v gledanje serije BoJack Horseman.

S tem sem si hkrati odgovoril na moje vprašanje, ki se mi je porodilo, še preden sem Legion Glasses sploh dobil na test: zakaj bi kdo sploh imel? In dlje ko sem očala testiral, več sem imel razlogov za njihovo izrabo. Včasih bi se človek rad preprosto ulegel, a vseeno užival v igranju iger in ravno za te namene je priročen Legion Go, saj ta omogoča celo odstranitev kontrolerjev, tako da je igranje še lažje in bolj sproščujoče. Zna se celo zgoditi, da je televizor v dnevni sobi zaseden in namesto da se lomiš na stolu pred monitorjem, se zdaj lahko udobno namestiš na kavč ter si ustvariš svoje virtualno platno. Ker so očala lahka jih lahko vzameš tudi na pot in sprehodi lahko zdaj dobijo še virtualne elemente – le pazite, da vas ob tem kje ne ujame dež.

Legion Glasses lahko izkoristite tudi za potovanja in dolge vožnje na avtobusu ali letalu lahko zdaj postanejo močno bolj sproščujoče. Zavrtite si lahko tudi kakšno glasbo ali ASMR, saj očala vsebujejo presenetljivo zmogljive zvočnike, seveda pa si lahko vedno na izbrano napravo priklopite ločene slušalke, saj ni vedno pametno motiti vseh tistih, ki stojijo okoli vas.

Legion Glasses se največ oglašuje v spregi z napravo Legion Go, a brez skrbi ga lahko uporabljamo tudi na celi vrsti drugih naprav. Brez problema ga lahko povežemo na Android telefone in podprt je tudi iOS, a le na novejši generaciji iPhone 14, ki vsebuje USC-C vhod, medtem ko bo treba za starejše verzije nekje stakniti pretvornik. Deluje tudi na PC-ju in prenosnikih, nobenih težav pa mi ni povzročal niti priklop na prenosni Steam Deck.

Očala sicer vsebujejo svoje minuse. Prikazana slika je resda lepa, vendar pa je ob robovih malce zamegljena. Na splošno imaš med uporabo še vedno občutek, da gledaš v sliko skozi nekakšen tunel, očala pa ne vsebujejo opcije da bi okoliško sliko iz “resničnega življenja” potemnil in se tako bolj osredotočil na gledano sliko. Prav tako ne bi imel nič proti višji frekvenci osveževanja, saj ta tule znaša samo 60 Hz, kar zna hitro utruditi oči vseh tistih, ki ste navajeni na višje frekvence.

A na splošno gledano so me očala Legion Glasses presenetila in mi dala vedeti, da je treba biti na AR tehnologijo in z njimi povezanimi sončnimi očali treba biti še hudo pozoren. Za tale košček tehnologije je pri nas treba odšteti 450 €, kar je manj od konkurence XReal, ki svojih izdelkov v Sloveniji sploh še ne ponuja.

Objava Tehnologija AR očal je bolj izpopolnjena, kot pa smo mislili se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj, ko sem starejši in hkrati bolj razvajen, se v igranje dirkačin spuščam na malce drugačen način in že dolgo razmišljam o ustvarjanju svojega lastnega dirkalnega kotička. Naključje je pripeljalo do tega, da se nekje ob istem času v test dobili novi Lenovov monitor Legion R45w-30, hkrati pa je slovensko podjetje UVI nadgradilo svoj dirkalni simulator Racing SIM in mu nadelo oznako Extreme. Moja bistra glava se je tako domislila, da bi oboje združila pod en test in tako sem dober teden užival v dobri dirkalni izkušnji, ki jo vedno morata sestavljati udoben sedež in dober prikazovalnik.

Specifikacije

• Ime izdelka: Lenovo Legion R45w-30
• Ločljivost: 5120 x 1440
• Velikost: 44,5 palca
• Osveževanje: 165 – 170 Hz
• Panel: VA
• Maksimalna svetilnost: 450 niti
• HDR: DisplayHDR 400
• Nakup: Mimovrste

Poglejmo si najprej monitor, ki se že pri odpakiranju izkaže za nekoliko nenavadnega. Lenovo Legion R45w-30 je namreč ultraširoki monitor, premera 44,5 palca, ki je tako širok, da zaobjame večji del mize, njegova višina pa je presenetljivo nizka. To vam prinese tudi nenavadno ločljivost 5120 x 1440, tako da mu ne moremo natakniti oznake 4K, razmerje slike 32:9 pa ravno ni tako množično razširjeno, saj pri ultraširokih monitorjih prej naletimo na razmerje 21:9.

Nenavadnost ločljivosti in razmerja stranic imejte na umu tisti, ki nameravate R45w-30 izkoristiti za kakšno specifično igro, saj vse ne podpirajo takšne slike.

Ostale specifikacije so prav tako dokaj impresivne. Gre za VA panel, ki se lahko osvežuje pri frekvenci 165 Hz, ki pa jo lahko navijemo na 170 Hz, a kake občutne razlike med obema ne boste opazili. Kar pa je opazno so množični priključki, ki jih najdemo na spodnji strani monitorja: tam vas čakajo izhod DisplayPort 1,4 ter dva izhoda HDMI 2,1 ter možnost priklopa za 3,5 mm slušalke. Tu so še kar štirje USB-A vhodi, ponujena pa nam je tudi možnost USB-C izhoda, kar je izjemno privlačen priključek, ki ga znajo izkoristiti moderne naprave. Na takšen način lahko denimo preprosto gor priključimo prenosni Steam Deck, še bolj enostavna pa je pripojitev tablice Lenovo Legion Tab, ki nam tako onemogoči ustvarjanje pisarne, brez namenskega računalnika.

Čeprav ima R45w-30 predpono Legion, ga je zaradi njegove širine dobro izkoristiti tudi za pisarniško rabo. Razpon je nekako primerljiv z dvema večjima monitorjema, le da vam tule vmes ni treba gledati črnih stranic, ampak imate vse lepo pod isto streho, nakar samo preklapljate med dvema oknoma.

Seveda pa se stvar ponaša tudi z igričarskimi specifikacijami. Svetilnost znaša 450 niti, kar monitor kvalificira za standard DisplayHDR 400, dodana pa je tudi podpora za AMD-jev FreeSync, Lenovo pa je notri vgradil tudi 3W zvočnike, ki sicer ne pričarajo neke res zapomljive zvočne izkušnje, a je ta dovolj kvalitetna, da se da z njo preživeti.

Tole je ogromen izdelek, ki skupaj s stojalom tehta več kot 12 kilogramov, zato si zanj rezervirajte dober kos mize. Mi smo se stvar raje odločili pripojiti na samostoječe stojalo, kar nam je naredilo odlično postajo za pripojitev racing simulatorja UVI Racing SIM Extreme.

Specifikacije

• Ime izdalka: UVI Racing SIM Extreme
• Širina: 120 cm
• Višina: 110 cm
• Maksimalna teža: 120 kg
• Nakup: UVI.gg

Poznavalci UVI-jevega prejšnjega simulatorja UVI Racing SIM V2 se boste v novem izdelku počutili kot doma, saj je Extreme v bistvu samo dograjena verzija prejšnjega simulatorja. Školjka oziroma sedalo kakšne nadgradnje ni prejelo in je v bistvu niti ni potrebovalo in tudi Racing SIM Extreme se ponaša z lepo stopnjo prilagodljivosti. Preko spodnje ročke lahko sedež premikamo naprej in nazaj v razponu 22 centimetrov, lahko pa ga tudi malce dvignemo in nagnemo za 6°.

Prilagodljiva sta tudi panela za volan in pedalke. Panel pri volanu lahko nagnemo med +45° to -65°, pri pedelkah pa so nam na voljo štiri stopnje nagnjenosti: 0°, 7,5°, 15° in 25°. Pri spremembi nagiba bo sicer treba poprijeti za izvijač, vendar je to majhna cena za tisto stabilnost, ki jo nato ponuja končni izdelek, saj med svojim testiranjem nikoli potem nisem naletel na kakšno moteče škripanje ali pa odstopanje od začrtanega nagiba. V praksi si boste tako ali tako nagib prilagodili samo enkrat in tega nato ne boste več spreminjali, dokler ne bo nastopil čas za menjavo volana ali pedalk.

Bistvena sprememba novega simulatorja je prav stabilnost konstrukcije. Celotno ogrodje je namreč zdaj močnejše in čeprav omogoča enako stopnjo prilagodljivosti kot prej, vam je že ob prvi uporabi hitro jasno, da je tale simulator namenjen bolj napredni opremi. Specifično s tem mislimo na močnejše volane, ki v sebi držijo večje pogone, ti pa pričarajo bolj realistične vibracije.

Prijazni strici pri UVI-ju so nam na testiranje posodili tudi dirkalni komplet McLaren GT3 V2, ki vsebuje podnožje Fanatec DD2. To je bilo moje prvo večje testiranje naprednih Fanatechovih izdelkov, saj se bil do sedaj bolj vajen volana Logitech G923, ki je sicer čisto sprejemljiv volan, vendar pa je tale Fanatecov skupek dirkalna izkušnja naslednje stopnje, ki je seveda tudi precej dražja. Samo baza DD2, ki skrbi za vibracije in odpor volana, stane več kot 1.500 €, k temu pa lahko nato prištejete še pedalke ClubSport Pedals V2 za 400 € ter odstranljiv volan za 200 € in dobite končno računico, ki je veliko višja od tiste, ki si jo planira običajni nedeljski dirkač.

Vendar presneto če ta cena na koncu ne upraviči celotne dirkalne izkušnje, saj je izkušnja dirkanja naravnost neverjetna. Neverjetne vibracije, sparjene z natančnim nadzorom dirkalnika pričarata dirkanje, kot ga še niste izkusili in ne bi lagal, če bi tule naredil primerjavo s kvalitetnim OLED televizorjem, saj ko enkrat pogledaš film na LG-ju C3, se boš bolj težko vrnil na navaden LCD prikazovalnik slike.

Fanatecov paket sicer ni del te recenzije, vendar pa je dober pokazatelj, zakaj se je UVI odločil svoj simulator nadgraditi na močnejšo konstrukcijo. Naprednejši simulatorji, ki vsebujejo tako močne baze, kot je DD2, preprosto zahtevajo stabilnejšo podporo, ki jo prinese Racing SIM Extreme, saj bi vse to ritanje volanja in pritiskanje na kvalitetne pedalke na kakšni cenejši konstrukciji pripeljalo do postopnega odvijanja vijakov, dokler stvari ne bi začele škripati in odstopati od prej začrtane postavitve. Racing SIM Extreme je vse te izzive med mojim testiranjem prestal z odliko in čeprav postaja ponuja tudi opcijski priklop ločenega držala za menjalnik, sem tega preskočil, saj sem pri vožnji skozi igro Assetto Corsa Competizone čas preživljal v kabini športnih dirkalnikov, zato sem menjavanje prestav izvajal preko gumbov izpod volana.

Ker imam malce daljše noge sem bil tudi hvaležen za preprost način premikanje sedala naprej in nazaj, kar je zmanjšalo utrujenost nog. Racing SIM Extreme je hkrati tudi udoben, saj se lahko v sedalo udobno namestimo in tudi po večurni igralni seansi kakšnih bolečin na zadnjici ali nogah nisem začutil, volan pa sem si lahko nagnil v optimalni položaj in je bil ravno dovolj oddaljen od mojih rok, da se tudi te niso hitro utrudile. Izmučenost je sčasoma seveda prišla, saj tak simulator pridno trese okončine, pri vožnji pa je treba biti ves čas pozoren.

Monitor Legion R45w-30 je prav tako odlično opravil svojo nalogo, saj je dovolj širok da me je popolnoma zatopil v dirkalno izkušnjo in navadno sem za takšen občutek dirkanja moral pogledati po VR očalih ali pa namestitvi vsaj treh monitorjev. Osebno ne maram preveč zaukrivljenih monitorjev, a tule ta krivulja pride zelo prav in je praktično neločljiv del igralne izkušnje. Želel bi si le malce bolj živih barv, a to je pač cena prikazovalnika, ki na sebi nosi navaden VGA panel in ne OLED-a.

Seveda bi si vsak želel OLED-a, vendar pa je malokdo ob njem pripravljen plačati tudi drago ceno. Legion R45w-30 je zaradi tega ohranil privlačno ceno, saj si ga lahko pridobite za 874 €, kar vsekakor ni slaba kupčija. Če vam morda razpon tega monitorja ni dovolj obsežen, potem lahko pogledate tudi v smeri še večje verzije Legion R49w-30, ki pa seveda zase zahteva višjo cenovno nalepko.

Skupno gledano se monitor Legion R45w-30 in simulator UVI Racing SIM Extreme obneseta za presenetljivo dobro kombinacijo, ki jo bomo najbrž izkoristili tudi na naših prihajajočih dogodkih. Skupaj tvorita močno bazo za nadaljnje grajenje vašega bodočega dirkalnega kotička, ki ni nikoli zares dokončan, saj pravi navdušenci nad digitalnim dirkanjem vedno stvari dograjujejo in nadgrajujejo.

Objava Kako se ultraširoki monitor obnese v družbi racing simulatorja? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno Lenovo je bil tisti, ki me je nazadnje seznanil s svojo ponudbo tablic Tab P11, tokrat pa mi je v roke ponudil izdelek, ki mu je v ime zapakiral tudi nadimek Legion. S tem je takoj pritegnil mojo pozornost, saj Lenovo v branžo Legion uvršča zgolj igričarske izdelke in dejansko sploh nisem vedel, da obstaja gaming niša tablic in to z impresivnimi karakteristikami. Stvar smo si tako vzeli pod podrobnejši ogled in testiranje zapustili s pozitivnimi vtisi in se zdaj zavedamo, da so tablični računalniki priročni tudi za kaj drugega kot pa samo za prebiranje knjig in risarske podvige.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije:

• Premer zaslona: 8,8 palca
• Maksimalna ločljivost: 2560 x 1600
• Pomnilnik: 12 GB LPDDR5X
• Čipovje: Qualcomm Snapdragon 8+ Gen 1
• Notranji pomnilnik: 128 GB
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Teža: 350 g

Lenovo Legion Tab se nahaja v preprostem paketu, ki poleg same tablice vsebuje še polnilec s kablom USB-C, navodili in res priročnim etuijem, ki ga lahko zvijamo na raznorazne načine in drži svojo obliko na račun magneta ob strani.

Na račun tega magneta lahko pripojimo tudi tablico, ki se ovoja nato oprime presneto dobro in nobenega strahu ni, da bi Legion Tab kdaj po pomoti padel iz svojega varnega objema. Sama tablica je, tako kot njen ovitek, na voljo samo v temno sivi barvi, ki ji Lenovo pravi Storm Grey in je dokaj lahka, saj tehta vsega 350 gramov. Za primerjavo: konkurenčni izdelek Samsung Galaxy S9 tehta 732 gramov in je tako skoraj še enkrat težji, ta lahkost Taba pa pride izjemno prav v primerih, ko kje ležite in stvar uporabljate za ogled filma ali pa preko nje izvajate igričarske seanse.

Legion Tab spredaj krasi zaslon premera 8,8 palca, ki izvrže maksimalno ločljivost 2560 x 1600, ta pa se zna osveževati pri impresivnih 144 Hz. Svetilnost ekrana QHD+ doseže 500 niti in ob straneh vsebuje dokaj tanke črne stranice, ki so malce večje samo na vrhu in spodnjem delu, a splošno gledano boste ob uporabi gledali v velik zaslon, ki mu te stranice odvzamejo bolj malo.

Tablica je prijetna na otip in na zadnji strani ne pušča prstnih odtisov, na njeni spodnji strani pa najdemo vhod USB-C ter zvočnike, ki podpirajo tehnologijo zvoka Dolby Atmos. Na zgornji strani gumbov ne boste našli, saj se tam nahajajo samo še eni zvočniki, tako da boste za prižiganje in nadzor glasnosti morali skočiti na desno stran, kjer vas pozdravi trojica za to namenjenih gumbov. Obliko zaključuje leva stran, ki vsebuje še en vhod USB-C, zraven pa najdemo še skrito režo v katero lahko vstavimo SD kartico.

Glede na to, da tole spada v serijo Legion izdelkov, se mora to seveda odražati tudi pri strojni opremi. Čipovje Qualcomm Snapdragon 8+ Gen 1 je sicer impresivno, a ne najnovejše, saj proizvajalci v svoje izdelke zdaj vgrajujejo že 3. generacijo, a kljub temu stvar ni zanemarljiva in lahko doseže hitrost 3,20 GHz. Lenovo je v tablico vgradil tudi 12 GB pomnilnika LPDDR5X, za shranjevanje pa nam je na voljo 256 GB prostora, ki ga lahko nato še naknadno razširimo preko SD kartice. Dodajte k temu podporo za operacijski sistem Android 13 in pred vami se nahaja novodobni tablični računalnik, ki ga lahko prav dobro izrabite za poganjanje iger.

S ponudbo iger na mobilnih platformah nisem preveč dobro seznanjen, a seveda vem, kaj igralci najraje igrajo in kaj zna takšne naprave najbolj namučiti. Za namene testiranja sem se tako najprej vrgel v bolj preprost naslov Fallout Shelter, saj zaradi televizijske serije vsi govorijo o tej franšizi in to je eden od redkih naslovov, ki ga še nisem preizkusil. Pričakovano je stvar delovala povsem brez zapletov, tablica pa se ob igranju ni pretirano segrevala, zato sem pogumno skočil v malce bolj zahtevne naslove.

Lotil sem se nekaj volaniziranja v igri Asphalt 9, ki je bila na tem zaslonu videti čudovito, nakar sem se še malce poigral z igro Diablo Immortal, kjer sem grafične nastavitve navil do maksimuma in kljub temu užival kristalno čisti sliki, ki je brez izjeme dosegala 60 sličic na sekundo. Za konec sem si prihranil še nekaj seans v večigralski igri Call of Duty Mobile in ta ima nadležno pravilo, da grafične teksture pretočno pretaka sproti in vas ob začetku igranja opomni, da več kot igrate, boljša bo tudi grafika. Tudi tule sem užival v tekoči sliki, ki pa ni bila čisto vedno zaklenjena na 60 sličic na sekundo in je občasno padla pod to mejo.

Vse to igranje sem lahko izvajal preko preprostega tapkanju po zaslonu in ob tem so me pozdravile tudi rahle vibracije, ki so mi dale vedeti, da sem pritisnil na želeno tipko na ekranu. Za tisto bolj udobno igranje lahko kadarkoli preklopite tudi na zunanji kontroler, ki ga povežete preko Bluetootha, vendar pa je bila tudi brez tega zabava s kontrolami na dotik prijetna in sem v njo padel bolje kot pa sem pričakoval. Dodatni bonus je stranski meni, ki je pri igrah vedno prisoten in ga lahko prikličemo s preprostim potegom po zaslonu, nakar lahko podrobno spremljamo sličice na sekundo, naredimo posnetke zaslona ali preklapljamo med načinom delovanja, ki je lahko bolj prijazen za baterijo ob tistih bolj preprostih naslovih.

Legion Tab ni pripraven samo za igričarske namene, ampak ga lahko uporabimo tudi za delo. Hudo uporabna je funkcija deljenja zaslona, saj lahko monitor, ki podpira vhod USB-C, priklopimo direktno na tablico in si nato ustvarimo manjšo delovno postajo, saj lahko gor navežemo še Bluetooth miško in tipkovnico. Na ta način lahko uživamo tudi v gledanju raznih filmov in serij, ki pa jih je prijetno gledati tudi na sami tablici, saj ta podpira standard HDR10. Ob tem nas je navdušil tudi zvok, saj dva zvočnika, podprta s tehnologijo Dolby Atmos, ustvarita dostojno zvočno sliko.

Slaba ni niti 6550 mAH baterija, ki pri normalnem delu izda nekje dobrih 6 ur nemotene uporabe, poganjanje iger pa to seveda skrajša, a vseeno lahko iz enega polnjenja iztisnemo nekje dobre 3 ure zabave, kar pri 144 Hz osveževanju zaslona nikakor ni za odmet.

Lenovo Legion Tab Y700 se izkaže kot presenetljivo celokupen izdelek, ki pa vseeno ni popoln. Res bi prav prišlo še namensko pero za risanje, ki tule ni vključeno v paket, zato ga je treba kupiti ločeno. Programska oprema bi prav tako lahko bila malce boljša, je pa pohvalno, da stvar ne vsebuje kakšne pretirane količine nepotrebnih aplikacij kot jo navadno dobimo pri konkurenci.

Dobra je tudi cena, saj Lenovo Legion Tab pri nas stane 629 €, kar je zopet manj od marsikakšnega konkurenčnega izdelka, zaradi česar je tole izdelek, ki ponuja dober kompromis med ceno, zmogljivostjo in splošno vsestransko uporabnostjo.

Objava Lenovo Legion Tab – igričarska… Tablica? se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI se je zdaj odločil malce stopiti stran od osredotočenosti samo na gaming trg, zato so spočeli tudi dva nova izdelka na področju mišk in slušalk. Eden od teh sliši na ime UVI ANT, gre pa za njihovo čisto prvo brezžično miško, ki cilja nižjecenovni trg takšne periferije, a kljub ugodni ceni zna dostaviti praktično vse tisto, kar od svojega mišona tudi zahtevamo: enostavno uporabo, vzdržljivo baterijo in kanček okraševanja za vse tiste, ki si svojo opremo na mizi radi prilagodijo do zadnje potankosti.

Ime izdelka: UVI ANT Wireless

• Senzor: PIXART 3370
• Kapaciteta baterije: 730 mAh
• Aktivna doba uporabe: do 70 ur
• Čas polnjenja: ~ 2 uri
• DPI: od 100 – 19.000
• Stikala: Kailh GM8.0 (do 80 milijonov klikov)
• Teža: 83 g
• Dimenzije: 120 x 58 x 38 mm
• Cena: 69,90 €
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Na prvi pogled ANT dokaj spominja na njihovo žičnato miško Envy v2, a UVI je na marsikakšnem mestu naredil spremembo, ki vam da vedeti, da gledate v bolj izpopolnjen izdelek. Začne se že pri pakiranju, ki je bolj premijsko in je narejeno iz tršega kartona: zadevi enostavno odstranimo pokrov in že se lahko najemo njene slastne vsebine, ki vsebuje samo miško, kratka navodila, kabel za polnjenje, ki vsebuje tudi priročni pretvornik za vhod USB-A ter par drsnih nožic iz plastike, ki vam služijo za rezervo v primeru da se originalne kje preveč opraskajo ali odstopijo.

Tako kot UVI Envy v2 tudi ANT vsebuje ohišje iz trde plastike, kar pomeni, da sta desni in levi miškin gumb ob kliku dokaj glasna, na vrhu pa jima družbo dela še kolesce, ki je odeto v gumo ter dodaten gumb, ki skrbi za instantno preklapljanje med DPI nastavitvami. Teh je tule 6 in zaradi nadgrajenega optičnega senzorja Pixart PMW 3370 lahko občutljivost zvišamo vse do 19k, kar je bilo sicer zame osebno čisto preveč občutljivo in bi mi bila zadeva smiselna samo ob nekih res gromozanskih ekranih, zato sem se raje udobno namestil na 2.400 DPI, kar mi je zadoščalo za udobno delo in hkrati tudi igranje iger.

Dodatna gumba najdemo na levi strani in sicer gre za klasični tipki, ki nam navadno služita za premikanje po spletnih straneh in za aktivacijo zahtevata nekaj malega pritiska, tako da ju ne boste ravno sprožili po nesreči. Morda znajo malce težav imeti levičarji, saj je miška UVI ANT sicer namenjena tako desničarjem kot tudi levičarjem, a slednji znajo z enim prstom ob držanju kdaj nehote sprožiti kakšno stransko tipko, vendar pa se to zgodi bolj izjemoma, saj kot rečeno tipki zahtevata nekaj sile preden se sprožita.

Skok na spodnjo stran razkrije senzor ter stikalo, ki omogoča dve nastavitvi: ON in Eco. ON pomeni normalno obratovanje miške, medtem ko premik na označbo Eco izključi RGB osvetlitev, ki se nahaja na zadnji strani miške. Ta zna kakšnega pisarniškega delavca zmotiti, zato je priročno dejstvo, da lahko stvarco izklopimo kar preko namenskega gumba. Na spodnji strani najdemo še plastični drsali, ki jima pred uporabo ni treba odstranjevati nobenega dodatnega zaščitnega sloja ter mali utor, kamor lahko pospravimo USB oddajnik. Tega pred uporabo moramo priklopiti na ustrezno mesto na PC-ju ali prenosniku, stvar pa je za brezžično uporabo nujna, saj miška ne vsebuje vgrajena Bluetooth povezovanja, a jo lahko kadarkoli priklopimo preko kabla in to na vhod USB-C, kar nam hkrati tudi zagotovi hitro polnjenje.

Kar se same oblike tiče je to v bistvu to in treba je ob tem dodati, da UVI ANT ni ravno lahek mišon, saj njegova teža znaša 83 gramov, kar je za pikico manj od miške UVI Envy v2, ki tehta 90 gramov. Osebno sem pristaš malce težjih mišk, saj se mi tako zdi, da jih imam pod večjo kontrolo, vendar pa je ANT kljub temu še vedno dovolj lahek, da se vam ob njegovem šviganju po mizi ne bo kmalu utrudila roka.

UVI ANT je dostojno opravil z vsemi nalogami, ki sem mu jih dostavil. Stvarca se dobro obnese pri vsakdanjem pisarniškem delu in kljub temu, da imam dokaj velike dlani je moja desnica udobno počivala na miškini površini in z malce privajanja sem se celo izognil tistemu zoprnemu občutku, ko pri premikanju drsaš po podlagi s spodnjo površino dlani. Akcijo sem nato preselil tudi med igre, kjer ravno tako nisem imel kakšnih problemov: pri strategijah in bolj naprednih streljankah sem bil celo tako predrzen, da sem preklopil na višji DPI, nakar sem ob skoku nazaj na namizje preko zgornjega gumba hitro povrnil ekosistem pisarniškega dela.

Nastavitve sicer lahko vedno bolj finmehanično prilagodimo tudi preko programske opreme UVI One. Ta za uporabo ponuja izbirno registracijo, a jo lahko uporabljamo tudi brez e-poštnega naslova, aplikacija pa nam ponuja razporejanje funkcij posameznih gumbov, nastavljanje makrojev ter upravljanje RGB osvetlitve, ki lahko utripa v šestih različnih načinih, pri vsakem ob teh pa lahko nadzorujemo tudi vsako posamezno barvo in prilagajamo njihovo intenzivnost.

730 mAh baterija je odlična in res drži njihova obljuba, da bomo z enim polnjenjem doživeli 70 ur uporabe – ob tem je treba biti pozoren, da bo miška obratovala veliko dlje, če ji izklopimo RGB osvetlitev, kar bo verjetno postorila večina pisarniških delavcev. S priklopom na polnjenje preko vhoda USB-C bomo dobili dokaj hitro polnjenje, ki za polno baterijo zahteva nekje 2 uri – zadevo lahko polnimo tudi čez noč, ko je računalnik v mirovanju – za ta del si oglejte sledeči vodič.

UVI ANT je presenetljivo vsestranska miška in res sem vesel, da je zdaj tudi podjetje UVI na polno objelo svobodo, ki jo s sabo prinaša brezžičnost. Za svojo ceno 70 € je tole res odličen produkt, ki bo prav prišel tako igralcem kot tudi tistim, ki bi radi ob delu držali v rokah nekaj kvalitetnega, vzdržljivega in s kančkom ponosa, saj se pred njimi nahaja slovenski izdelek, ki jih je dandanes čedalje manj in zato je treba njihovo redkost in unikatnost spoštovati in tudi podpirati.

Objava UVI ANT Wireless – vsestranska brezžična svoboda se je najprej pojavila na HOPsi.

Ampak Farming Simulator je presegel domača tla, saj znamo vile vihteti tudi drugod po Evropi in tudi Slovenci smo najbolj ponosni, ko je imamo za domačo hišo lepo obdelano polje, na dovozu pa se svetlika vrhunski traktor, ki v bistvu stane veliko več kot pa kakšen moderen avto.

Huronsko popularnost kmetovanja je zavohal tudi Logitech, ki je za te namene spočel prav posebni skupek opreme Logitech G Heavy Equipment Bundle, z njim pa smo se pred kratkim pozabavali tudi mi.

SPECIFIKACIJE

• Ime izdelka: Logitech G Heavy Equipment Bundle
• Priklop: 2x USB-A
• Stopnja vrtenja volana: 900˚
• Pedalke: da, dve
• Kompatibilnost: PC – Windows, macOS
• Nakup: Cyberpiggy

Z Logitechovo volansko periferijo se poznamo že dolgo, saj njihove volane G923 zelo radi nataknemo na naše dirkalne simulatorje, ti volani po ponujajo odlično razmerje med kakovostjo in ceno. Za namenski skupek naprav, ki jih lahko uporabimo med igranjem Farming Simulatorja pa v bistvu sploh nisem vedel, čeprav je zadeva na trgu prisotna že leta in smo jo lahko uporabljali že v navezi z igro Farming Simulator 19 iz leta 2018.

Logitech G Heavy Equipment Bundle se nahaja v večjem paketu, kar niti ni nenavadno, saj v njem ne dobimo samo volana, ampak hkrati tudi pedalke in stransko nadzorno ploščo, ki vsebuje vrsto gumbov in je videti kot nekaj, kar je bilo izmaknjeno iz nekega pravega kombajna. Ta stranska plošča se glede materialov čuti tudi najbolj kakovostno, česar pa ne moremo reči za sam volan in pedalke. Oba dela namreč vsebuje preveč plastike in se izneverita imenu “Heavy”, tako da ob njunem prvem srečanju nisem bil preveč navdušen.

Vsi deli opreme so takšni, da jih lahko enostavno namestite na svojo pisalno mizo in na tla, vse to pa lahko kasneje tudi pospravite, saj vam ni treba ničesar vrtati ali pa vijačiti. Mi smo se odločili biti malce razvajeni, zato smo volan, stranski panel in pedalke namestili na UVI-jev Racing Setup Lite in zadeva se prav dobro ujema – manjši problem so bile pedalke, ki na spodnji strani niso vsebovale kakšne oprijemljive rešitve, zato smo morali izgruntati svojo partizansko rešitev.

Priklop je nato izjemno enostaven. Logitech G Heavy Equipment Bundle ne zahteva zunanjega polnjenja, zato v PC enostavno povežete dva priklopa za vhod USB-A, počakate nekaj sekund, da se namestijo gonilniki in vse je pripravljeno za akcijo. No, seveda je nato treba zagnati tudi igro – sami smo zadevo testirali preko najnovejšega poglavja Farming Simulator 22 in kakšnih posebnih nastavitev nam ni bilo treba izvajati – igra sama zazna volan in vas povpraša, če ga želimo uporabiti, nakar tudi sama prilagodi vse raznorazne tipke, ki pa jih lahko seveda tudi sami prilagajamo po svojih željah.

Sam nisem nek resen kmetovalec, ki bi imel v Farming Simulatorju stotine ur igralne časa, a tudi takšnemu junior farmerju kot je hitro postalo jasna privlačnost takšnega izdelka. Volan na sebi vsebuje po štiri gumbe na levem in desnem delu, pod volanom pa se nahajajo tudi sprožilniki. A tista glavna zadeva sta dve paličici, ki jih na navadnem kontrolerju uporabljamo za premikanje in tudi tule ju lahko izrabimo za ravno nekaj takšnega, saj moramo v igri kdaj skočiti tudi iz traktorja in pri navadnemu volanu bi se v tem primeru morali preseliti na miško in tipkovnico ali pa kontroler, medtem ko nam tule volana ni treba opustiti, saj se enostavno premaknemo do naslednje točke, stisnemo tipko za nadzor vozila in že se lahko spravimo v prešerno obdelovanje njive.

Volan nam omogoča sukanje za 900 stopinj, na vrhu pa imamo tudi posebno ročko za tiste trenutke, ko rabimo bolj finomehanični nadzor, medtem ko z drugo roko pritiskamo na stranske panele in s tem sprožamo raznorazne funkcije nadzorovanega vozila: od dviganja prikolice, prižiganja smerokazov do pobiranja sena in drugih trikov domačega kmetovanja.

Vse te stvari delujejo brezhibno in čeprav bi si želel malce bolj kakovostnega in težjega volana, tudi ta dostojno opravi svojo nalogo. Malce večji problem so mi bile stopalke, ki so za moje titanske noge precej majhne in po nekajurni uporabi se mi je zdelo, da sem iz njih že slišal rahlo škripanje. Logitech bi za njih lahko res uporabil malce bolj odporen in težji material, ki bi mogoče še omogočal različne stopnje nagiba.

Kaj več o tem izdelku niti nimamo za povedati: dela točno tisto, kar od njega pričakujemo, za uporabo je enostaven in namestimo ga lahko na dirkalni simulator ali pa domačo mizo. Treba se je tudi zavedati, da je tale volan namenjen samo igranju na PC-ju, podprt pa je bil tudi na konzoli PlayStation 4. Vendar pa je tam deloval bolj kot ne samo po naključju in to samo v primeru igre Farming Simulator 19: za Farming Simulator 22 uporabniki poročajo o mešanih rezultatih – včasih deluje samo stranski panel, včasih pa samo volan. Ta poročila je treba jemati z rezervo, zato je najbolj varna opcija, da si igro namestite na PC, kjer nato dobite tudi možnost prilagajanja funkcij posameznih gumbov.

Logitech G Heavy Equipment Bundle si lahko na slovenski strani Cyberpiggy privoščite za 194 €, kar se znamo komu zdeti veliko, a po drugi strani za to ceno tri kose opreme, ki skupno gledano opravičijo svojo ceno. Pravi kmetovalci boste seveda za zadevo zagrabili z obema rokama, izdelek pa je tako preprost za uporabo, da se znajo na njem pomuditi tudi nekoliko mlajši igralci.

Objava Logitech G Heavy Equipment Bundle – kmetovanje še nikoli ni bilo tako realistično se je najprej pojavila na HOPsi.

UVI pa je zdaj v prodajo spustil svoje prve brezžične slušalke UVI BEE, ki ponujajo ravno dovolj naprednih lastnosti, da bo z njimi zadovoljna večina uporabnikov, vse to krasi pa še naravnost imenitna cena 60 €, ki jo ta izdelek definitivno upraviči.

Ime izdelka: UVI BEE

• Enota gonilnika: 40 mm
• Polnjenje: USB-C
• Aktivna doba uporabe: do 18 ur
• Mikrofon: Da
• Doseg delovanja: do 10 m
• Teža: 168 g
• Način povezave: brezžično, BT5.2, žično
• Cena: 59,90 €
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Da bomo na glavi nosili hudo lahak izdelek nam obljubi že škatla, ki je tako peresno breztežna, da sem se najprej ustrašil, če je morda kdo notri pozabil vstaviti slušalke, a ob odprtju šatuljice sem bil prijetno presenečen, saj notri nisem našel samo slušalk, ampak tudi navodila za uporabo, kabel za polnjenje USB-C in premijsko vrečico, v katero lahko slušalke pospravimo in jih tako na enostaven način vzamemo s sabo na pot.

Slušalke UVI BEE so na voljo samo v črni barvi, ki je kombinirano z živo rumenimi odtenki. Barvna kombinacija tako odgovarja svojemu čebeljemu nadimku, vtis pa dopolni še tekstura na penastih naušnikih, ki so narejeni v obliki čebeljega panja. Manjkajo samo še tipalke na vrhu in dobili bi res prisrčne čebelje slušalke, ki bi popestrile prenose v živo kakšnega streamerja.

Gre za res posrečen dizajn, ki pa smo ga nekje že videli in sicer pri Logitechovih slušalkah G435, le da imajo tiste bolj kvadratno obliko naušnikov, medtem ko tule gledamo v bolj jajčasto obliko. Slušalke so same po sebi narejene iz trde plastike in to ne samo na lupinah, ampak tudi preko ramenskega obroča, ki ga lahko tekoče, brez zatikanja premikamo navzgor in navzdol, tule pa bi si želel malce večjega razpona za tiste malce večje glave. Sam sicer z nameščanjem nisem imel problemov, a če bo za BEE poprijel nek enormen možakar, sem pa moral za optimalno uporabo slušalke raztegniti do maksimalne mere, tako da bi mi prav prišlo še kakšnega pol centimetra “rezerve”.

Zgornji del obroča je zavit v fino blago, tako da na glavi ob uporabi ne boste čutili kakšnega pritiska ali pa občutka gole plastike.

Morda bi si želel malce večje naušnike, saj moji uhlji niso majhni, a kljub manjši velikosti ob ure dolge uporabi nikoli na njih nisem čutil pritiska ali pa kakšne odvečne teže, zaradi česar bi si moral kdaj privoščiti oddih. Za udobje se vam tako ni treba sekirati in največja zahvala za to gre na račun teže, ki znaša samo 168 gramov.

Vsi gumbi se nahajajo na zadnji levi strani slušalke in so med uporabo lahko dosegljivi. Na vrhu se nahaja tipka za vklop in izklop, spodaj sta dodatni tipki za nadzor glasnosti, čisto ob robu, kjer se potem na dnu nahaja še vhod USB-C, pa najdemo še tipko za vklop in izklop mikrofona.

Hvalevredno je dejstvo, da lahko mikrofon povsem odstranimo, saj zaradi tega slušalke dobijo veliko na prenosljivosti in tako jih lahko uporabljamo tudi med sprehodom, le paziti moramo, da nas kje na poti ne ujame dež, saj proti vodi ne vsebujejo zaščite. Mikrofon je gibljiv in se med uporabo obnese solidno. Njegova občutljivost znaša med -42 do 3 dB in čeprav z njim ne boste zajemali profesionalno govorjenih videov, je za večigralske spopade in pogovarjanje preko videokonferenc čist v redu.

Sama zvočna izkušnja je odlična. Slušalke vsebujejo 40 mm gonilnike in znajo dobro reproducirati nizke in visoke tone, tako da je z njimi veselje sukati glasbo ali pa se z njimi ponuditi znotraj iger. Predvsem me je navdušila njihova vsestranskost, saj jih lahko povežemo preko Bluetootha, kar pomeni, da jih lahko povežemo na telefon, združljive pa so tudi s prenosnimi igričarskimi napravami tipa Steam Deck. Seveda povezava Bluetooth zaradi svoje nravi in zamika ni idealna za igričarje, zato je UVI v paket dodal še ločen sprejemnik, ki ga nato lahko priklopimo na PC ali pa konzolo PlayStation 4 in 5 ter se tako zabavamo v bolj odzivni igralni izkušnji.

Povezovanje na različne naprave je povsem preprosto: ob prvi uporabi zgolj držimo tipko za vklop in prijazni ženski glas nas bo znotraj slušalk opozoril, da so slušalke BEE vklopljene, to pa samodejno sproži iskanje Bluetooth naprav. Če se želimo povezati preko sprejemnika enostavno dvakrat pritisnemo gumb za vklop, nakar nam ista gospa sporoči, da smo preklopili v gaming način, nato pa se slušalke samodejno povežejo na napravo, ki trenutno vsebujejo sprejemnik. Tako smo lahko naenkrat povezani na dve napravi in med njima preklapljamo preprosto tako, da dvakrat pritisnemo na tipko za vklop. Stvarca je tako hudo priročna, če jo denimo želite najprej uporabljati na PC-ju, nakar se želite preseliti nekam drugam in jih samo preklopite na Bluetooth telefona ali Steam Decka.

Odličen je tudi domet slušalk, saj sem občasno vstal od računalnika in oddajnik je še vedno lovil zvok do 10 metrov stran. Omeniti je treba tudi odlično baterijo, ki mi je omogočala tudi dva dni večurne uporabe, preden sem jih moral zopet priklopiti na napajanje, tako da res drži zapis na škatli, da lahko iz enega samega polnjenja ven stisnemo tudi do 18 ur uporabe.

Slušalke UVI BEE so me res presenetile s svojo vzdržljivostjo, enostavnostjo uporabe in vsestranskostjo, vse to pa nadgradi še peresna lahkost in naravnost izjemna cena, saj zase zahtevajo vsega 60 €, kar je precej manj tudi od konkurenčnih izdelkov večjih podjetij, ki so že veliko dlje na trgu.

Objava UVI BEE – brezžične slušalke, vredne vsakega evra se je najprej pojavila na HOPsi.

In tem stvarem bo treba natakniti neko oznako, saj novih in novih izdelkov kar ne zmanjka. Omenili smo že Steam Deck, nakar je njegovo idejo kopiralo podjetje ASUS, ki je spočelo svojega predstavnika ROG Ally, zdaj pa se je vmes vmešal tudi Lenovo, ki nam je na test darežljivo poslal svojo lastno verzijo takšne prenosne konzole, ki so jo poimenovali Legion Go.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: Lenovo Legion Go
• Procesor: AMD Ryzen Z1 Extreme
• Zaslon: premer 22,3 cm, maksimalna ločljivost 2560 x 1600, v razmerju stranic 16:10
• Osveževanje zaslona: 144 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 899 €
• Nakup: Mimovrste

VIDEO RECENZIJA

Da smo ta izdelek v naslovu te recenzije poimenovali za velikana ni naključje. Tole je namreč največja in hkrati najtežja od vseh prenosnih konzol, ki smo jih testirali doslej in da tole ni neka plastična igračka ti je jasno že takoj, ko paket prejmeš v roke, saj je ta dovolj velik, da bi se v njem skrival kakšen malo manjši igričarski prenosnik.

Pri razpakiranju takoj naletiš na prijetno presenečenje: prenosno torbico! Ta je na voljo tudi ob nakupu Steam Decka, a je umanjkala pri ASUS Allyju, tule pa nosi fino črno barvo, ki ima spredaj odtisnjen logotip podjetja. Znotraj paketa se nahaja še polnilnik z USB-C priklopom in krpica za čiščenje zaslona, ki bo tule zaradi glomaznega ekrana prišla še kako prav.

Ravno zaslon je tisti, ki vam najprej skoči v oči, ko Legion Go končno primete v roke. Je naravnost gromozanski in pošten odmik od tega, kar ponuja konkurenca. Steam Deck in ROG Ally ponujata nekako isto velik zaslon, ki v premer meri 17,78 cm, medtem ko je Legion Go skočil na naslednjo stopničko in nam ponudi ekran, ki v premer meri kar 22,3 cm.

Morda bi se zdela takšna velikost zaslona komu pretiravanje, a meni osebno je všeč in potihem priznam, da ne bi imel proti, če bi v roke dobil še kaj večjega. Pri teh ročnih konzolah se mi je namreč vedno zdelo, da so najbolj priročne za poganjanje iger, kjer dogajanje spremljamo iz izometrične perspektive, za kakšne prvoosebne streljanke pa se mi je zdel premajhen. Legion Go me je začel prepričevati v nasprotno, tako da je tule zaslon dovolj velik, da se lahko lotim igranja kakšnega Cyberpunka 2077 in svoje odločitve ne obžalujem. Sicer je izkušnja na pravem monitorju ali televizorju še vedno boljša, a dejstvo ostaja, da mi je bil velik zaslon privlačen in bi ga izpostavil za največji plus te naprave.

Specifikacije zaslona so igričarske: gledamo v IPS panel, maksimalne ločljivosti 2560 x 1600, v razmerju stranic 16:10, največja frekvenca osveževanja pa znaša 144 Hz. Tudi to je daleč pred najbližjim zasledovalcem ROG Allyjem, ki zmore samo 120 Hz in ločljivost 1920 x 1080, si pa te dve napravi delita enako čipovje AMD Ryzen Z1 Extreme in enako količino pomnilnika DDR5, ki ga je tule 16 GB. Legion Go podpira do 1 TB velik disk za shranjevanje podatkov, v napravi pa dobimo 512 GB SSD disk. Ker je zaslon tako velik mi je kar malce žal, da je tole samo navaden LCD in da se Lenovo ni odločil za OLED. Odkar je Valve najavil prenovo Steam Decka z OLED zasloni se mi zdi, da bodo zdaj ti postali standardi za vsako prenosno konzolo in zdi se mi, da se je Lenovo tule malce uštel.

Ni pa želel ničesar prepustiti naključju kar se tiče gumbov, ki jih tule srečamo na praktično vsakem centimetru naprave. Na levi strani najdemo enega zgoraj, ki je namenjen odpiranju Lenovovih aplikacij, pod njim pa se nahaja paličica za premikanje, nakar najdemo križne gumbe in še dva dodatna gumba, ki pa v igrah navadno sprožita funkciji “Start” in “Options”. Na desni strani se zgoraj prav tako nahaja gumb za dostop do hitrih nastavitev, potem so tu standardni štirje gumbi X, Y, B in A, pod temi pa se nahaja še ena paličica, pod njo pa se skriva sledilna ploščica, ki nam lahko služi kot priročna miška. Gumbi so sicer lepo razporejeni, a morda bi bilo bolj smotrno, da bi gumba za Lenovo aplikacije postavili spodaj levo, saj je moj mišični spomin neprestano pritiskal ob dvojec na vrhu. Prav tako so križni gumbi malce preveč vtisnjeni v napravo in ne ponujajo zadovoljivega občutka ob pritiskanju.

Z gumbi tule še niti približno nismo zaključili. Na zgornji strani najdemo dva za višanje in nižanje glasnosti, potem so tu ramenski gumbi in sprožilniki, nakar na hrbtni strani najdemo še štiri dodatne gumbe. Gumbov je tako cel kup, a več ne pomeni vedno boljše. Ob držanju naprave ti namreč lahko gredo kar malce v napoto, saj lahko ob večjem stisku nehote sprožiš desni ramenski gumb, ki zaobjema skoraj celo stranico, tisti štirje na hrbtnem delu pa so v bistvu neprestano pod prsti, kar da malce neprijeten občutek ob držanju. Na vrhu najdemo še gumb za vklop in izklop naprave, gumba za prilagajanje glasnosti ter utor za microSD kartice.

Imajo pa vsa ta pritiskala smisel, saj Legion Go omogoča odstranjevanje desnega in levega dela, ki ju nato ločeno poprimemo v roke in z njima daljinsko upravljamo z napravo. Stvar je kopija tistega, kar nam je predstavil Nintendo Switch, ob dela pa lahko tule odstranimo preko majhnega zatiča in ju nato zopet enostavno pritrdimo nazaj gor. Ko kontrolerja odstranimo naprava to takoj zazna in preklopi na alternativno nadzorno shemo, na nas pa je, kako bomo to izkoristili. Legion Go na zadnji strani vsebuje priročno stojalo in zaslon lahko tako stoji samostojno, mi pa na njem igramo igre ali pa si ogledamo kakšen del televizijske serije. Lahko gremo celo korak dlje in desni kontroler posadimo na posebno stojalo, nakar se ta del spremeni v nekakšno stoječo miško, ki je priročna bodisi za prvoosebne streljanke ali pa za igranje strategij. Nadzor je sicer še vedno malce neroden in zahteva nekaj privajanja, vendar pa se da z njo malce bolj finomehanično nadzorovati igre, ki primarno niso namenjene igralnemu ploščku.

Ideja takšne miške je sicer dobra, vendar pa se zatakne pri izvedbi. Kontroler v tem načinu enostavno ne sede dobro v roko, pri držanju pa vas znajo motiti razni gumbi in gola stran, ki jo priklopimo na napravo. Stvar lahko sicer izrabimo tudi za kaj drugega kot igranje iger, saj naslonjen ekran lahko služi tudi kot televizor, tako da lahko gor zaženemo Netflix, kontroler v roki pa nam v tem primeru služi kot daljinec.

Ko smo že pri udobju moram omeniti še en minus, zaradi katerega sem začuden, da je prišel v končno verzijo. Legion Go ima namreč zaradi nekega razloga dokaj ostre robove tudi tam, kamor ob uporabi naslanjamo dlani. Tako ROG Ally kot Steam Deck imata ta del zaobljen, medtem ko se ti tu ob daljšem držanju stvar zarine v dlan in občutek po kakšni uri postane neprijeten, če ne že kar malce boleč.

Pri poganjanju iger so prenosni PC-ji zdaj na stopnji, ko lahko poganjajo tudi najnovejše igre in ob tem držijo stabilne sličice na sekundo. Situacija se seveda razlikuje od igre do igre in sam sem jih testiral peščico iz raznoraznih žanrov. The Last of Us Part 1 je bil igralen, čeprav so me nastavitve opozarjale, da stvarca nima dovolj grafičnega pomnilnika za stabilno delovanje. Kljub temu sem se zabaval v 30 sličicah na sekundo pri spodobni ločljivosti, v zaprtih prostorih pa je številka skočila tudi na štiridesetico in mestoma celo malo več. Odprtosvetni Elden Ring je prav tako targetiral 30 sličic na sekundo in res je neverjetno, da lahko tako čudovite naslove poganjamo na neki napravi, ki jo lahko držimo med poležavanjem v postelji ali pa čepenjem na WC-ju.

Pri novejših naslovih je bolj kot ne treba targetirati 30 sličic na sekundo, a pri tistih bolj preprostih igrah se lahko zabavamo v bolj tekoči sliki. Hades je denimo zlahka presegal tudi 100 sličic na sekundo, predelava Tony Hawk’s Pro Skater pa je držala stabilnih 60 sličic na sekundo. Tudi Forza Horizon 5 se je obnesla dobro in mestoma dosegala številko 60, čeprav so bili prisotni tudi padci. Pozabaval sem se tudi z emulatorjem za Nintendo Switch, ki je bil zmožen poganjati Red Dead Redemption pri stabilnih 30 sličicah na sekundo, Super Mario Bros. Wonder pa je prav tako dobro deloval, čeprav je občasno potreboval nalagati senčilnike.

Treba se je zavedati, da so bili ti rezultati doseženi ob najbolj požrešnem načinu jemanja električnega toka, ki hkrati tudi najhitreje pomalica baterijo. Tako boste ob takšnem igranju polno baterijo izrabili v kakšni uri in pol, moč pa je preklopiti tudi na počasnejši način delovanja, ki pa seveda tudi zniža sličice na sekundo. Kakšen Hades je pri balancirani porabi tako še vedno igralen, a takrat pozabite na preseganje 100 sličic na sekundo.

Lenovo bi lahko malce bolj poskrbel za programersko plat svojih aplikacij, ki bi morale nuditi nekakšne bližnjice do najbolj uporabnih funkcij. Navigacija po Windows 11 samo preko kontrolerja zna komu povzročati sive lase, saj je velikokrat treba tapkati po zaslonu in na pomoč klicati zaslonsko tipkovnico, ko stvari ne delujejo. Prisotna je sicer aplikacija Legion Space, a ta je v bistvu bolj kot ne trgovina in je uporabna samo za nastavljanje raznih funkcij naprave kot je izklop in vklop RGB osvetljave pri paličicah, pri navigaciji po Windowsih pa se nikakor nisem mogel priučiti, kako točno bi sprožil desnega klika miške, kar bi mi olajšalo marsikak glavobol.

Lenovo Legion Go je celokupno vzeto priročna naprava, ki najbolj navduši s svojim ogromnim ekranom in strojnimi mišicami, ki trenutno predstavljajo vrh takšnih izdelkov. Razporeditev gumbov bi bila lahko malce boljša in komaj čakam, da uporabniški priročnih pridobi še nekaj popravkov in nadgradenj, ki bodo navigacijo po sistemu naredile bolj priročno in hitrejšo.

Legion Go se pri nas prodaja po ceni 899 €, kar je sicer dražje od konkurence, a tako velik zaslon s takšnimi specifikacijami pač zahteva svoj davek in treba se je zavedati, da je tole v bistvu PC, vsi pa vemo, da so cene teh, še posebej igričarskih, še veliko višje.

Objava Lenovo Legion Go – velikan prenosnih konzol se je najprej pojavila na HOPsi.

Ni trajalo dolgo, da so se v dirko za rezanje tega dela pogače spustila tudi druga večja podjetja. Prvi je svoj izdelek na trg dostavil Asus, ki je nedolgo nazaj predstavil svojo lastno verzijo prenosnega sistema ROG Ally. S tem smo se poigrali zdaj tudi mi in ga med testiranjem ves čas seveda primerjali s Steam Deckom, saj so takšne primerjave pri opisovanju tega izdelka neizogibne.

Po tednih testiranja smo ugotovili, da je Asus dobro opravil nalogo in ROG Ally je tako legitimna konkurenca Steam Decka, saj ni samo neka njegova bleda kopija, ampak prinese tudi svoje prednosti, zaradi česar bi znal na svojo stran privleči tudi tiste, ki Decka že imate doma.

SPECIFIKACIJE

• Ime naprave: ASUS ROG Ally
• Procesor: AMD Ryzen Z1 Extreme
• Zaslon: 7-palčni 1920 x 1080 v razmerju 16:9
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Pomnilnik: 16 GB LPDDR5
• Disk: 512 GB NVMe M.2 SSD
• Cena: 879 €
• Nakup: Cyberpiggy

VIDEO OPIS

ROG Ally pride zapečaten v dokaj elegantni, belo sivi škatli, ki glede na pakiranja spomni na nekaj, kar bi v sebi vsebovalo nekam večji telefon. Vendar pa se za razliko od Steam Decka zadeva ne nahaja v kakšnem priročni prenosni torbici, zato bo treba to dokupiti za nekaj dodatnih desetakov, kar vam v bistvu priporočam, saj pač ta škatla ni namenjena prenašanju naokoli.

Znotraj paketa najdemo samo konzolo, nakar se pod to nahaja polnilec z USB-C priklopom ter nekaj navodil. Od dodatkov je to v bistvu to, kar je manjše razočaranje, saj sem pričakoval vsaj še kakšno krpico za čiščenje ekrana ali pa nemara poceni žične slušalke. Na zgornjem pokrovu se sicer nahaja kartonasti ROG znak, a z njim si vsakdanjež ne bo imel veliko za pomagati.

Oglejmo si zato raje konzolo. Gre za pošten kos igričarske opreme, za katerega sem pričakoval, da bo zaradi boljšega zaslona in močnejših strojnih specifikacij večji od svojega konkurenta Decka, a temu ni tako. ROG Ally je v bistvu celo malce tanjši in krajši, medtem ko si oba delita nekako isto težo. Ergonomsko bo vsak od izdelkov našel svojo ciljno publiko, saj bodo Allyja raje imeli tisti z malce manjšimi rokami, a po drugi strani ima Deck bolj zaobljeno obliko, medtem ko ASUSov izdelek vsebuje malce bolj ostre robove.

Ally vsebuje standardno razporeditev gumbov in ostalih pritiklin nadzorne sheme. Na vsaki strani se nahaja po ena kontrolna paličica, ki je za premikanje malce manj toga kot tista, ki jo najdemo na Decku. Na desni strani najdemo štiri gumba ABXY, medtem ko sta ob zaslon na vsaki strani postavljena dva dodatna gumba, ki se morda nahajajo malce preblizu skupaj. Leva stran se ponaša še s križnimi gumbi in od pritiskal na sprednji strani je to nekako to. Ally ne vsebuje sledilne ploščice, ki jo najdemo na Decku, kar bodo pogrešili tisti, ki ste se takšnega nadzora navadili in ga uporabljate na naslovih, ki ne podpirajo kontrolerjev kot so kakšne starejše igre ali pa strategije.

Zadnja stran vsebuje dva dodatna gumba, medtem ko Steam Deck po tej strani ponudi štiri. Če se preselimo na zgornjo stran naprave tam najdemo gumb za prižig in izklop naprave, ki hkrati v sebi skriva čitalec prstnih odtisov. Potem je tu standarden nabor štirih sprožilnikov, vhod za polnjenje USB-C, čitalec microSD kartic in dva gumba, ki nadzirata glasnost.

Potem je tu zaslon in na tem mestu se začnejo kazati večje razlike med obema napravama. Oba zaslona v premer merita 7 palcev, a Allyjev prikazovalnik je zmožen prikazati bolj svetlo in z barvami zasičeno sliko in to pri ločljivosti 1920 x 1080. Poleg tega Ally podpira osveževanje zaslona pri 120 Hz, razmerje njegovih stranic pa znaša 16:9.

Tudi drobovje naprave je impresivno, saj sistem poganja novi AMD-jev procesor Ryzen Z1 Extreme, ki mu družbo dela še 512 GB velik M.2 SSD disk ter 16 GB LPDDR5 pomnilnika.

A morda največja razlika med obema napravama sta operacijska sistema. Medtem ko se je Valve pri Steam Decku odločil razviti svojo verzijo Linuxa, se je Asus raje zaobljubil operacijskemu sistemu Windows 11. To je konkretna razlika med obema napravama in zna biti tisti najbolj pomembni faktor pri vseh tistih, ki se te dni odločajo med tema dvema napravama.

Po eni strani namreč Steam Deck ponuja vrsto prednosti. Valve je lahko svoj digitalni servis Steam natančno prilagodil Decku, tako da že ko prižgeš napravo si takoj porinjen v Steamov meni in že lahko začneš izbirati igre in jih nato zaganjati. Poleg tega ima Valve dolgo roko, tako da redno pregleduje vse igre na svojem servisu in če so te povsem združljive z Deckom, takoj dobijo posebno značko, zaradi česar lahko uporabnik na enostaven način pregleduje vse naslove, ki bodo optimalno delovali na tej prenosni napravi.

Po drugi strani pa Ally zaradi združljivosti z Windows 11 ponuja funkcionalnost Steama, hkrati pa lahko na napravo brez težav enostavno namestimo druge programe in zagnjalnike kot so Battle.net, Epic Games Store in GOG ter se hkrati na enostaven način pozabavamo v ponudbi servisa Game Pass. Te stvari sicer ponuja tudi Steam Deck, a se je pri tem treba kar namučiti in znati vsaj malce skakati po nedrjih Linuxa, medtem ko je pri Allyju namestitev vseh teh eksternih zadev preprosta kot klikanje po Windowsu. A Ally na tem področju vseeno vsebuje svoje minuse, saj Windows 11 ni povsem prilagojen njegovemu sistemu, zaradi česar zna biti navigacija po njem bolj zamudna kot pa pri konkurenci.

Asus je sicer poskušal nekaj težav z uporabniškim vmesnikom rešiti preko svojega lastnega programa Armory Crate, ki ga sam že dolgo časa ne mara. Preprosto je premalo pregleden in nosi tisti zoprni “gaming” izgled, ki se zdi ujet v preteklosti. Zato sem potreboval celo večnost, da sem ugasnil RGB razsvetljavo, ki je privzeto omogočena in sveti okoli kontrolnih paličic, to pa me je samo motilo med igranjem in naravnost živciralo takrat, ko je bila naprava priključena na polnjenje.

Nekaj teh zamer ostane pozabljenih ko si vse nastavimo in se končno spravimo v igranje. Mišice naprave takrat pridejo do polnega sijaja, višja ločljivost pa sicer ni solzeče visoka nadgradnja napram Decku, a se jo vseeno opazi, še bolj do izraza pa pride podpora za preigravanje na višjih sličicah na sekundo.

ROG Ally in jaz sva se najprej pozabavala v nekaj starejših igrah in GTA 4 je tekel pri praktično zaklenjenih 60 sličicah na sekundo, predelani Sam and Max pa mi je povrnil ljubezen do preigravanja teh ostarelih pustolovščin. Nakar sem se spravil v preigravanje novejših zadev in tudi tu sem naletel na presenetljivo dobre rezultate. Edine večje težave mi je povzročal Hogwarts Legacy, ki se je pri gonji skozi odprti svet vsake toliko kar pošteno zataknil, medtem ko so zadeve tipa Baldur’s Gate 3 in Remnant 2 pričarale zadovoljivo igralno izkušnjo. Tudi Starfield je bil igralen pri prijetnih 30 sličicah na sekundo, seveda pa sem moral pri vseh teh zadevah znižati grafične nastavitve, včasih tudi na najnižje.

Prenosna igričarska zabava zahteva svojo ceno, ki še dolgo ne bo rešena in je potrebna privajanja. Najprej je tu sistem hlajenja, ki sicer ni pretirano glasen, a izpuh vročega zraka na zgornji strani boste zagotovo začutili. To je pač stalnica takšnih naprav in dokler nekdo ne izgrunta poceni vodnega hlajenja, bomo morali ob prenosnem igranju trpeti nekaj hrupa.

Drugi minus teh naprav pa je baterija. ROG Ally v tem pogledu malce zaostaja za Deckom, saj vsebuje močnejše komponente, te pa preprosto požrejo več električnega soka. Sicer lahko preko Armory Crata prilagajamo voltažo in ob 15 W bo stvar precej tišja in varčna, zaradi česar bo tudi baterija trajala dlje. A v zameno za to boste morali trpeti nižje sličice na sekundo, tako da lahko nižje vate uporabite samo pri kakšnih bolj preprostih indie naslovih, medtem ko bo za modernejše AAA naslove treba vklopiti Turbo način pri 25 vatih, kar pošteno izboljša optimizacijo, a nato se baterija hitro začne prazniti. V tem načinu jo boste izpraznili v nekje uri in pol igranja, kar mine hitreje kot bi mislil, še posebej če malce igrate, zadevo odložite in se odpravite po prigrizek in se nato spet vrnete nazaj. V bistvu je še najbolj priporočljivo zadevo priklopiti na napajanje, saj se boste ob tem znebili skrbi glede prazne baterije, igre pa bodo takrat tekle še bolj gladko, saj naprava takrat kuri 30 vatov. A potem se nekako izgubi smisel prenosljive naprave in je potem že bolje poprijeti za PC.

Asus ROG Ally je celokupno zelo zanimiv izdelek, ki vsebuje svoje pluse in minuse, zaradi konkurenčnosti iz strani Steam Decka pa se mora vsak zase odločiti, kakšen uporabnik je in kaj pri njegovi uporabniški izkušnji največ šteje in če vam prija enostaven dostop do iger iz večih različnih platform, visoka frekvenca osveževanja zaslona in igranje najnovejših iger pri višji ločljivosti potem zna biti ROG Ally ravno tista zadeva, ki jo iščete. Vendar pa tudi vse te mišice ne rešijo večnih težav takšnih naprav, ki se začnejo pri glasnem hlajenju in bateriji, ki vam na noben način ne bo ponujala ure nemotene zabave.

Ob vse to prištejte še ceno, saj ROG Ally stane 879 €, kar je precej več od najdražjega Steam Decka, ki je pri Američanih za 100 $ cenejši, v Evropi pa cen zaenkrat še nimamo.

Objava Asus ROG Ally – impresivno prenosno igranje, ki pa potrebuje še nekaj dodelave se je najprej pojavila na HOPsi.

Navsezadnje je legitimno vprašanje, kako naj človek začne inovirati na področju miz, ki nas v nekako isti obliki spremljajo že od pamtiveka. Vzameš ogromno desko, na njo naviješ štiri noge in bum: pred tabo je miza, ki jo lahko uporabiš bodisi za jedilnico, v bolj nujnih situacijah pa se jo da uporabiti tudi kot za nosilec monitorja, miške in tipkovnice.

Vendar pa seveda inovacije prihajajo v vse kotičke našega življenja in nič drugače ni niti pri mizah. Eno takšno spremembo smo predstavili že z opisom mize UVI Desk Breacher, zdaj pa je na vrsto prišla njena večja sestra UVI Desk, ki sicer ne vsebuje podnaslova, a to nadomesti z naborom funkcij, ki predstavljajo resničen portal v dobo modernih pisarn.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije

• Ime izdelka: UVI Desk
• Širina mizne plošče: 139 x 68 x 3,8 cm
• Višina: med 73 do 123 cm
• Obremenitev: do 100 kg
• Cena: 528 €
• Nakup: uradna stran

Mizo UVI Desk ste pri naših recenzijah izdelkov zagotovo že opazili, saj je igrala pomembno vlogo v praktično vseh naših posnetkih. Je namreč ravno tista miza na kateri smo posadili večino naših izdelkov za recenzijo, saj je zaradi svoje prilagodljivosti in mobilnosti idealna za delanje recenzij, kjer je treba večkrat spremeniti kot snemanja ali pa zasukati lokacijo na drug konec sobe.

Vendar pojdimo po korakih, saj je treba vsako stvar najprej sestaviti skupaj in tako kot UVI Desk Breacher tudi navadni UVI Desk od nas zahteva najprej nekaj vihanja rokavov in obračanje izvijača. Vso potrebno opremo boste dobili znotraj škatle, tako da se lahko spravite v sestavljanje kjerkoli že stvar odpakirate, seveda pa je priporočljivo, da imate s sabo električni vijač, ki bo sestavo naredil veliko hitrejšo.

Pred sestavljanjem najprej zaščitimo tla, s tem pa bomo zaščitili tudi samo mizo pred kakšnimi nerodnimi udarci. Začnemo s sestavljanjem prečk, stranskih nosilcev in nog. Enako postorimo na drugi strani, nakar prečke pritrdimo še na sredini, na vsako od nog pa nato pritrdimo še stopalo, ki ima na spodnji strani nogice za uravnoteženje mize. Nato vse skupaj umaknemo, na tla postavimo izbrano mizno ploščo, na njo pa z vijaki pričvrstimo okvir, nakar se lotimo še namestitve krmilne enote ter samega kontrolerja, s katerim bomo nato dvigali in spuščali mizo. Sestavljeno mizo postavimo na noge in čas je za akcijo.

Iz takšnega izdelka se da iztisniti res veliko. V bistvu so funkcije mize UVI Desk nič manj kot revolucionarne, vse to pa gre na račun največje privlačnosti tega izdelka: višinskega prilagajanja mize.

UVI Desk namreč na prvi pogled izgleda kot običajna, bolj kvalitetna pisarniška miza, vendar pa se stvari hitro spremenijo, ko ob strani ugledamo krmilnik. Ta nam namreč omogoča dvig in spust mize, to pa naredimo z enim preprostim stiskom gumba. Razpon znaša med 73 in 123 centimetri, kar so idealne višine za povprečnega uporabnika, ki bo po novem lahko mizo uporabljal sede ali pa stoje, kar je bistvena funkcionalnost modernih pisarn. Namreč neprestano sedenje ni ravno zdravo in marsikdo se morda ne zaveda, da tudi če samo stojiš, s tem hkrati kuriš kalorije ter si izboljšaš držo.

Krmilnik nam tako močno poenostavi prilagajanje mize, hkrati pa znotraj najdemo pomnilnik, ki si je zmožen zapomniti dve prednastavljeni višini. Tako si lahko zapomni eno, ki služi sedenju in drugo, ki vam omogoča idealen dostop do miške in tipkovnice ob stanju. Hkrati nam krmilnik omogoča, da vas opomni kdaj točno se je treba vstati in ob katerem terminu se spet lahko usedete, vse to pa si seveda lahko prilagodite svojim željam. Programiranje krmilnika ni preveč zahtevno, za vsak slučaj pa je UVI na svoji spletni strani poskrbel za navodila, ki so na voljo tako v materinščini kot tudi angleščini.

Prilagodljivost pa se na zaključi samo pri višanju in nižanju višine. Po svojih željah si lahko izberete tudi barvo okvirja, ki je na voljo v črni, beli ali sivi barvi, prilagajate pa si lahko tudi samo mizno ploščo. Nihče vam namreč ne preprečuje, da si ne omislite povsem svoje lastne mizne plošče, ki jo nato pričvrstite na UVI Desk okvir, mora pa ta biti seveda dovolj široka in debela, da bo prenesla obremenitve. UVI ima na voljo cel kup različnih miznih plošč, pri segmentu predsestavljenih miz pa sta na voljo dve plošči iz hrasta: hrast Sonoma je namenjen tistim, ki imate radi malce svetlejše barve, medtem ko je naravni hrast rezerviran za privržence temnejših odtenkov. Obe plošči sta masivni, saj v dolžino znašata 139 cm, v širino pa 68 centimetrov, medtem ko je debelina 3,8 centimetra. To je dovolj, da lahko na eno mizo postavite čisto vse kar potrebujete za vsakdanje delo: miška, tipkovnica, več monitorjev in celo škatla od PC-jev so stvari, ki jih zlahka zadegate na omizje, pa še vam bo ostalo prostora za kakšen zvezek ali priročnik. Vse to lahko tudi dvigate in spuščate povsem brezskrbno, saj UVI Desk lahko prenese do 100 kilogramov obremenitve, seveda pa je treba poskrbeti, da so kabli dovolj dolgi in da se ne bodo zatikali ob dviganju mize, kar lahko hitro privede do kakšne neljube nesreče.

Tako kot pri UVI Desk Breacherju, vsebuje tudi ta “polna” verzija mize možnost nameščanja celega asortimaja dodatkov, ki jih UVI ponuja v svoji trgovini. Namestite si lahko držalo za PC, ki bo škatlo držalo iznad tal, a jo boste hkrati na ta način sukali v različne smeri. Potem so tu upravljalniki kablov, držalo za slušalke, stojalo za prenosnik in VESA nosilci za monitorje, ki vas rešijo nepotrebnih stojal za monitorje, hkrati pa vam omogočajo, da te lahko rotirate v različne smeri. Če nameravate veliko stati potem je smiselna nabava podloge za utrujenosti, ki malce sprosti pritisk na noge, zraven pa dobite še majhno žogico, ki vam razgiba stopala in prste na nogah.

Kot vidite je morda najboljša lastnost UVI Desk miz stopnja prilagodljivosti, ki vam jih ponuja takšen izdelek, a treba se je zavedati, da smo s tem opisom pogledali samo v tisto najbolj osnovno mizo, medtem ko so na voljo tudi takšne, ki so specifično prilagojene vašim zahtevam. Tako si lahko omislite dvižno LITE mizo, ki ima malce šibkejši motor za dviganje in spuščanje, a hkrati nosi nižjo ceno. Potem je tu dvižna kotna miza za vse tiste, ki imate prostor v pisarni ali domači sobi rezerviran v kotu in se pri delu radi malce vrtite na stolu. Si pisarno ali sobo delite še s kom in ne bi za to kupovali dveh miz? Ni problema, poglejte v smer dvojnega dvižnega okvirja, kjer lahko na enega pritrdimo dve mizni plošči, kar je izjemno priročno za tiste, ki imajo omejen prostor. Nekaj časa je bila celo na voljo miza z nagibno mizno ploščo, ki bi bila perfektna za vse risarje in umetnike, a ta zdaj ni več v prodaji.

Sestavljanje vseh teh pritiklin zna biti komu v zabavo, tisti bolj neodločni pa lahko posežete po že predsestavljenih mizah, kjer so skupaj dane tiste najbolj popularne opcije, tako da vam preostane samo še to, da zadevo dodate v košarico in zaključite z nakupom.

Skratka, UVI Desk je namenjen res širokemu krogu strank. Cenili jo bodo starejši, ki bi si ob delu malce razgibali mišice, prav pa pride tudi najstnikom, ki rastejo kot gobe po dežju in si zdaj lahko prilagajajo mizo ob vsakem pridobljenem centimetru, tako da jim nikoli ne bo treba drgniti stegen ob prenizko mizo.

Širok pa je tudi razpon cen, saj vsaka prilagodljivost s sabo prinese svojo cenovno postavko. Za osnovno predsestavljeno mizo boste odšteli 549 €, pri tej ceni pa si lahko sami izberete barvo mizne plošče in okvirja, medtem ko si je celotno ponudbo tisti bolj eksotičnih izvedenk tipa dvojni okvir in kotna miza najbolje ogledati na uradni spletni strani UVI-ja.

Objava UVI Desk – portal v dobo modernih pisarn se je najprej pojavila na HOPsi.

Na podobno oviro so naleteli tudi proizvajalci telefonov, ki so nekaj novega vseeno morali dostaviti zato so začeli uvajati, vsaj zame osebno, trapaste inovacije. Samsung še zmeraj poskuša upogljive telefone predstaviti kot nekaj revolucionarnega, na trgu bralnikov pa so začeli pojavljati takšni izdelki, na katerih lahko pridno beremo knjige, po novem lahko pa na njih tudi pišemo in rišemo. V to smer je skočilo tudi podjetje Lenovo, ki je na začetku tega leta izdalo svoj takšen pionirski izdelek Lenovo Smart Paper, z njim pa smo se dodobra poigrali v tokratni recenziji.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Ime izdelka: Lenovo Smart Paper
• Premer zaslona: 26,2 cm
• Ločljivost: 1872 x 1404
• Gostota pikslov: 227 ppi
• Pomnilnik: 4 GB
• Prostor za shranjevanje: 64 GB
• Operacijski sistem: Android 11
• Cena: 499 €
• Nakup: Big Bang

Lenovo sicer ni prvi, ki se je domislil združevanja lastnosti bralnika in risalne tablice, saj sta ga na tem področju prehiteli podjetji ReMarkable in tudi Amazon, ki je za te namene spočel izdelek Kindle Scribe. Moje roke pred tem niso preizkusile nobenega od prej omenjenih izdelkov, zato vam že zdaj lahko povem, da ta recenzija z njima ne bo vsebovala primerjav. Lahko pa Smart Paper postavim ob bok mojemu bralniku Kindle Paperwhitu in že od začetka je jasno, da je Lenovo izdelek proti navadnemu čitalniku pravi gigant.

Vsebuje zaslon premera 10,3 palca, ločljivosti 1872×1404, znotraj bralnika pa najdemo še 4 GB notranjega pomnilnika ter 64 GB prostora za shranjevanje, kar je dovolj za celo kopico knjig in risb, ki jih nameravate spočeti na napravi. Napravo lahko sicer razbremenite s shranjevanjem zadev na oblak, na žalost pa ni podprto širjenje prostora s priklopom SD kartic, tako da se bo treba zadovoljiti s tem, kar je že na voljo v napravi.

In tole je konkreten izdelek. Tehta 408 gramov, kar je nekako še enkrat več od Kindla, je pa v to težo dodan še priročen ovitek, ki ga pripnemo na tablico preko magneta in je narejen iz gume, tako da na sebi ne pušča prstnih odtisov.

Sama naprava je elegantna. Sprednjo stran krasi ekran, ki ima na levi strani dokaj konkreten črn rob, ob tem pa se nahaja pero, ki se prav tako preko magneta namesti na priročno posteljico. Kakor se tole sliši privlačno pa nam je ravno ta namagnetenost na začetku povzročila obilno mero težav. Pero se namreč magnetno pričvrsti tudi takrat, ko se nahaja izven posteljice, kar očitno ni bilo jasno nekomu, ki nam je pred tem poslal testno enoto. Ta nesrečnež je nato tablico zaprl, ko je bilo pero malce izven posteljice, s tem pa je zlomil konico peresa in celotna naprava je bila zaradi tega praktično neuporabna. Na novo pero smo tako čakali kar nekaj časa, dokler se Lenovo ni odločil, da nam raje pošlje kar komplet novo napravo. Skratka pri peresu je treba biti izjemno previden, tako da pred zapiranjem vsakič namenite kakšno sekundo temu, da preverite, če se je zadeva res usedla na svoje pravo mesto.

Kakšnih drugih posebnosti na Smart Paperju ne boste opazili. Na levi strani najdemo vhod za USB-C preko katerega napravo polnimo, na zgornji in spodnji strani pa se nahajata dve luknjici za mikrofon. Edine omembe vredna stvar se nahaja še na zgornji desni strani, kjer najdemo gumb za prižig in izklop bralnika, medtem ko je zadnja stran čista in elegantna.

Kaj nam je torej početi s to napravo? No, primarno jo boste zagotovo uporabljali za pisanje in risanje. Preko enostavne beležnice odpremo novo stran in se lahko že takoj spravimo v akcijo. Pero je že vnaprej povezano s sistemom, tako da se ni treba muditi ob kakšnem parjenju ampak lahko že takoj spočnete prve čačke.

Ko sem na Lenovo Smart Paper spisal prve pisane črke so me takoj presenetile dve stvari. Prva je bila ugotovitev, da sem po znanju ročnega pisanja nazadoval izza učencev prvega razreda, saj po vseh teh letih tipkanja preprosto pozabiš kako se sploh piše pisane črke. K sreči je pisanje kot vožnja kolesa in traja sicer nekaj minut, da spet prideš nazaj v formo, a ko se enkrat povrne mišični spomin besede kar letijo po digitalnem papirju.

Druga stvar pa je bila presenečenost nad tem, kako daleč je napredovala tehnologija risalnih tablic. Pri pisanju sem namreč pričakoval zamik, a tega v bistvu niti ni bilo in po nekaj minutah se ti res zdi, kot da rišeš in pišeš po pravem papirju. K temu pripomore tudi povratni učinek zaslona, ki je rahlo grob, tako da pri peresu čutiš nekaj odpora, zaradi česar je občutek še bolj avtentičen. Pero upošteva tudi pritisk in nagnjenost pisala, kar pride prav še posebej pri risanju bolj naprednih slik. Končna slika bo seveda na koncu še vedno črna bela, a vseeno lahko pri skiciranju ustvarite čuda stvari, pri tem pa vam v beležnici pomagajo različni tipi pisav, saj lahko uporabite slog nalivnega peresa, svinčnika, flomastra, čopiča, za tiste bolj umetniške pisave pa prav pride kaligrafsko pero. Ob daljšem pritisku na vsako orodje se nam izrišejo še dodatne možnosti kot sta debelina črte in barva, z radirko pa lahko izbrišemo delček slike ali pa izbrišemo celo stran naenkrat.

Ta preprosta beležnica nam ponudi še dve sila zanimivi opciji. Prva nam omogoča snemanje zvoka preko mikrofona, kar nam zna priti prav med kakšnim predavanjem. Žal tablica ne vsebuje vgrajenih zvočnikov, zato boste za poslušanje posnetkov morali najprej na tablico povezati Bluetooth slušalke, kar je manjši minus, saj bi prav prišel vsaj nek osnoven zvočnik, ki bi nam prav prišel v primerih, ko slušalk enostavno nimamo pri roki. Druga zanimivost pa je možnost pretvorbe pisane besede v računalniški tekst, ki ga nato lahko nadaljnje urejamo preko orodij tipa Microsoft Word. Zadeva deluje presenetljivo v redu in podpira slovenščino in razen če res pišete z doktorsko pisavo bo vgrajena pretvorba postregla z odličnimi rezultati.

Ni pa tole zgolj tablica za risanje, saj napravo poganja operacijski sistem Android 11, ki omogoča namestitev dodatnih aplikacij. Žal Lenovo ni vgradil podpore za Googlovo lastno trgovino, tako da boste aplikacije iskali preko programa Aptoid, ta pa nima tako velike vsebine kot Googlovi pašniki. K sreči lahko še vedno nameščate APK-je, ki si jih prenesete od drugod, to pa lahko najbolj enostavno naredite tako, da jih delite preko oblačne storitve Google Drive, ki ima tule svoj poseben zavihek in včasih enostavno ne deluje, dokler ne zaženete ponovno celega sistema. Preko tega mi je uspelo namestiti slovensko knjižnico Biblos, tako da sem lahko na enostaven način bral naše lastne knjige, seveda pa lahko čitate vsako stvar, ki vsebuje zapis EPUB ali MOBI.

Podprto je tudi nameščanje drugih aplikacij, a sam osebno v njih ne vidim smisla. Tehnologija elektronskega črnila je namreč odlična za branje in pisanje, za kakšne druge stvari pa zaradi počasnega osveževanja enostavno ni primerna. Že brskanje preko Firefoxa je naporno, kakšne igre pa bo na tej napravi poganjal samo največji norec. Pogojno zna biti koristen kalkulator, preko e-mail klienta pa lahko pošljemo kakšno elektronsko sporočilo, ki mu pripnemo ustvarjeno sliko ali pa besedilo za nadaljnjo obdelavo. Tu so še PDF datoteke, ki jih prav tako lahko urejamo in preko risanja lahko končno ustvarimo resnične elektronske podpise.

Tudi baterija ni slaba. Res je, da ta ni vzdržljiva tako kot pri manjšem Kindle bralniku, a to je na račun večje funkcionalnosti, ki jo ponuja ta naprava. Če jo boste zmerno uporabljali in se morda še največ zanašali samo na branje in občasne zapiske, potem vam bo eno polnjenje zadostovalo za teden uporabe preden jo bo treba zopet priklopiti na električno vtičnico.

Lenovo Smart Paper je moje prvo srečanje z bralnikom, ki ponuja še opcijo pisanja in risanje in moram povedati, da me je zadeva pozitivno presenetila. Občutek kracljanja risb in delanje zapiskov je dovolj avtentičen, da kmalu pozabiš, da se pod tabo nahaja elektronska naprava, ki ji ne moreš kar iztrgati lista papirja. Kakšnih resnih minusov, razen morda malce nerodne postavitve peresa, na njej nisem našel, cena te naprave pa znaša 500 €, kar zna biti za ene veliko, a a tudi za konkurenčne izdelke kot sta remarkable 2 in Kindle Scribe boste na koncu, ko pri njima prištejete vse dodatke, ki jih Lenovo Smart Paper že vsebuje, odšteli nekje isto ceno.

Objava Lenovo Smart Paper – knjiga in risalna tablica v enem izdelku se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnologija pa gre naprej in skladno s tem se je spremenil vsak delček našega igričarskega kotička. Bež PC-ji so spremenili v elegantne črne škatle, s prozornimi ohišji, monitorji so sedaj izjemno tanki in lahki kot peresce, tipkovnica pa je zdaj mehanska in je dražja kot smo včasih odšteli za vsak PC.

Stvari so celo tako napredovale, da celo mize niso več takšne kot so bile njega dni. Slovensko podjetje UVI je za namene popestritve vašega igričarskega kotička spočelo mizo UVI Desk Breacher, ki je specifična namenjena igralcem, ki bi si želeli malce razgibati igralni prostor, ob tem pa ne bi radi zapravili preveč in se še vedno naslanjali na kvaliteten izdelek. Breacherja smo pod roke vzeli tudi mi in tako spočeli prvi uradni test slovenske igričarske mize.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije

• Ime izdelka: UVI Desk Breacher
• Širina mizne plošče: 136 x 60 x 1,6 cm
• Višina: 71, 76 ali 81 cm
• Obremenitev: do 100 kg
• Cena: 249 €
• Nakup: uradna stran

Paket vsebuje vse potrebno za sestavljanje in kot človek, ki je navajen predvsem sestavljanja opreme iz trgovine Ikea, sem bil presenečen nad enostavnostjo sestave, ki jo ponuja miza UVI Breacher. Tu so kovinske noge, ki jih sestaviš skupaj, gor namestiš leseno mizno ploščo in praktično si že pripravljen za igričarsko zabavo. Vrtalnika ne potrebujemo, saj so luknje za vijake že izvrtane vnaprej, tako da boste pri sestavi morali samo malce vijačiti in dobro je, če vam pri tem opravilu pomaga še ena oseba, a tudi sami lahko z malce okretnosti vse skupaj sestavite v slabe pol ure. Za sestavljanje so vam v pomoč navodila, ki obstajajo v fizični in tudi digitalni obliki.

Tisti bolj podjetni se boste poslužili še pridodanega LED traku, ki ga lahko priročno nalepite pod mizno ploščo ali pa na njen rob. Zadeva seveda ni obvezna, saj nekatere takšne osvetljava moti, za tisti bolj subtilni efekt pa lahko trak zalepite pod mizo. V praksi zadeva res lepo osvetli temačen kotiček in frajersko izpade na kakšnih slikah, če pa vam je zadeva odveč jo lahko tudi povsem izklopite preko kontrolerja na desni strani mize, preko tega pa lahko lučkam dodajate tudi različne efekte utripanja.

RGB lepo sovpade s celotno podobo mize. Celotna konstrukcija – od železnih nog pa do lesene mizne plošče – je odeta v fino črno barvo, kar da izdelku lep premijski videz, ki ne bo tuj praktično nobenemu kotičku vašega stanovanja.

Površina mize ima fino teksturo, ki pa rada pušča za sabo prstne odtise in je dovolj prostorna, da gor lahko elegantno naložite monitor, miško, tipkovnico in gor postavite še kakšno stojalo za slušalke. Širina 60 cm sicer ni titanska in čeprav je prostora načeloma dovolj za vsa opravila, ki jih zahteva šola in služba, lahko uporabnost še dodatno razširite, če se poslužite raznih UVI Desk dodatkov, ki jih je tule cel kup.

Na voljo imate posebno držalo za slušalke ali pa VESA nosilce za monitorje, ki dajo mizi povsem nove dimenzije uporabnosti. Mizna plošča ima vnaprej zvrtane luknjice na praktično celi površini mize, tako da lahko na desno stran postavite držalo za slušalke, na levo pa pričvrstite držalo za pijačo ali pa ustvarite kakšno drugo kombinacijo, ki bo vam bolj priročna.

Največjo vlogo pri razširitvi mize zagotovo igra namensko VESA držalo za monitorje, ki je prav posebej prilagojeno za uporabo te mize. Breacher ima namreč na zadnji strani malce izrezan rob, ki ni tam samo zaradi estetike ampak igra pomembno vlogo prilagodljivosti. Zaradi tega roba namreč lahko mizo porinete povsem do stene, vmes pa bo ostal priročen prostor, skozi katerega lahko speljete vse potrebno kablovje, ki ga lahko vpnete v posebna držala in tako zagotovite lep in čist izgled mize. Ta prostor lahko izkoristi tudi VESA držalo z monitorje, ki je lahko enojno ali dvojno, na koncu koncev pa lahko ustvarite tudi trojno kombinacijo. Teža mize prenese do 100 kg, tako da je odveč skrb, da bi se kaj polomilo – razen seveda če mislite gor nameščati neke 48-palčne OLED monitorje, ki so v bistvu že televizorji.

UVI Breacher omogoča tudi nastavljanje višine. Preklapljanje med višinami sicer ni elektronsko, saj je UVI poskušal obdržati ugodno ceno izdelka in namenski krmilnik ter mehanske noge bi cenovno postavko dvignili strmo navzgor, a spreminjanje višine je vseeno omogočeno, bo pa za to treba malce zavihati rokave in preko vijačenja prilagajati višino. Višinsko lahko mizo preklapljamo med 71, 76 in 81 cm, kar sicer ni dovolj, da bi pri uporabi lahko preklapljali med sedenjem in stanjem, a je dovolj, da si jo sede lahko prilagodite svojim specifičnim zahtevam, prav pa pride tudi tistim najstnikom, ki rastejo kot fižol in znajo pri običajnih mizah naleteti na težave, ko začnejo s koleni zadevati rob mize. Za uravnavanje poskrbijo tudi dodatne nogice na dnu, ki jih nastavljamo preko enostavnega vrtenja.

UVI Breacher se je med našim testiranjem odlično obnesel pri vseh nalogah, ki smo ga od njega zahtevali. Še posebej nas je navdušil prirezan rob, ki se morda zdi neka obstranska zadeva, a v resničnem življenju smo že vsi naleteli na težave pri namestitvi mize, ki jo je bilo treba poriniti do roba stene, ob tem pa smo neizbežno začeli stiskati kable, kar nikakor ni dobro za njihovo dolgoživost.

Pogrešali smo edino preklapljanje med sedečim in stoječim načinom, a kakor smo že omenili, je ta funkcija izostala zaradi ohranjanja cene, ki je tule res ugodna. UVI Breacher si namreč lahko privoščite že za 249 €, a če boste redno spremljali promocije UVI-ja in njegovih partnerjev si lahko to mizo pridobite že nekje 200 €, morda celo kakšnega desetaka manj.

Opravili smo torej test ne samo prve igričarske mize, ampak mize na splošno in z ogledom teh izdelkov nameravamo nadaljevati. Naša naslednja tarča je ogled dražje ponudbe UVI Deska, ki je namenjena tako igričarski kot tudi pisarniški rabi, saj takšni izdelki v Sloveniji postajajo upravičeno izjemno popularni in prav je, da vsaj nekdo naredi iz njih tudi bolj globoke recenzije.

Objava UVI Desk Breacher – prva slovenska igričarska miza se je najprej pojavila na HOPsi.

Logitech se je zdaj odločil, tako kot nekatere druge izdelke, zadevo malce prenoviti in pred nami se je znašel naslednik Logitech G Pro X 2 Lightspeed, ki se vizualno od svojega predhodnika ne razlikuje preveč, a šteje tisto pod površjem, kamor je podjetje zapeklo kar nekaj novosti.

Ime izdelka: Logitech G Pro X 2 Lightspeed

• Barva: črna ali bela
• Povezljivost: brezžična – 2,4 GHz Lightspeed, Bluetooth
• Mikrofon: odstranljiv
• Gonilniki: 50 mm iz grafena
• Impendenca: 38 Ohms
• Teža: 345 g
• Cena: 269 €
• Nakup: Big Bang

NAPOVEDNIK

Kot rečeno, vizualno se stvari v primerjavi z originalom niso spremenile kaj bistveno. Slušalke so na voljo v beli ali črni barvi in so zgrajene iz aluminija ter železa, zaradi česar bi kdo pomislil, da bodo izjemno težke. Sicer tole resda niso najlažje slušalke, ki smo jih kdaj poveznili čez glave, niso niti preveč obtežene in so v bistvu za par deset gramov lažje od predhodnika.

Vsako od slušalk lahko zdaj prosto rotiramo, zaradi česar si jih lahko bolje prilagodimo na ušesi, hkrati pa jih lahko položimo bolj ravno na mizo. Za udobje dodatno poskrbita dve usnjeni blazinici, ki se res lepo oprimeta in že kar malce prisesata na vaši ušesi, sta mehki in lepo izolirata zvok, tako da ta ne prepušča preveč v okolico. Usnjeni blazinici lahko sicer hitro začneta pregrevati glavo, tako da je pohvalno, da je Logitech v paket spravil tudi par blazinic iz blaga, ki se malce manj segrevata in sta namenjeni za tiste bolj vroče prostore brez klime. Kar se tiče dodatne opreme najdemo v paketu še sprejemnik Lightspeed, kabel USB-A v USB-C, 3,5 mm kabel ter priročen etui za prenašanje vseh teh dodatkov.

Podobo zaključuje še trak, ki vas ne bo pritiskal na glavo, saj je tudi ta odet v usnje in na splošno je udobje med nošnjo na visoki stopnji. Zadeva sicer ni tako lahka, da boste pozabili, da jo nosite na glavi, a je prilagodljivost zaradi razteznega traku, gibljivih slušalk in dobrih blazinic dovolj dobra, da se bodo slušalke prilagodile vsaki glavi.

Kar se tiče gumbov boste vse našli na levi strani, tam pa se nahaja stikalo za vklop ali izklop, preklop za Bluetooth povezavo, gumb za izklop mikrofona ter kolesce za glasnost, ki se vrti lahko v neskončnost. Vsemu temu dela družbo še vhod za USB-C, ki ga uporabimo za polnjenje slušalk. Leva slušalka vsebuje še odprtino v katero lahko vstavimo mikrofon, ki ga lahko po potrebi povsem odstranimo, tako da Logitech G Pro X 2 Lightspeed vzamemo tudi na pot. Povezljivost je omogočena s pripadajočim sprejemnikom Lightspeed, ki je priporočen za uporabo na PC-ju, saj pri zvoku zmanjša latenco, to pa pride izjemno prav pri preigravanju e-športnih naslovov. A podprto je tudi povezovanje preko Bluetootha, tako da lahko slušalke brez skrbi lahko povežete tudi na svoj telefon, zaradi odstranljivega mikrofona pa so dovolj elegantne, da vas med sprehajanjem po mestu nihče ne bo čudno gledal.

Desna stran slušalk po drugi strani vsebuje samo eno 3,5 mm odprtino, v katero lahko vstavimo pridodani 3,5 mm kabel. To nam omogoči, da lahko slušalke uporabljamo tudi žično, kar nam lahko pride prav v tistih primerih, ko nam zmanjka baterije ali pa preprosto želimo zvok pridobiti preko kabla in ne preko brezžičnih valov.

Zanimiv je zvok, ko prižgemo slušalke, saj je ta prav vzpodbuden in me je instantno spomnil na nekaj, kar bi slišal iz iger Mario. Morda sem ravno zaradi tega slušalke najprej preizkusil na konzoli Nintendo Switch ter se trenutno zabavam ob obujanju spominov na igro Super Mario Galaxy, kasneje pa sem se spustil tudi v preigravanje malce bolj resnih iger, v katerih je Logitech G Pro X 2 Lightspeed najbolj blesti.

V primerjavi s predhodnikom znajo namreč slušalke Pro X 2 Lightspeed pripeljati veliko bolj podroben zvok kot pa predhodnik, to pa je med dvojcem tudi tista najbolj pomembna razlika. Logitech je namreč v nove slušalke vnesel povsem nove, 50 mm gonilnike iz grafena, ki znajo izdati izjemno izpopolnjen zvok, ta pa vam zna v igrah celo ponuditi odločno prednost. Za testiranje sem se spravil v preigravanje igre Valorant in tam nisem samo razločno slišal iz katere strani prihajajo trenutni izstrelki, ampak sem v bolj tihih segmentih slišal tudi korake bližajočega nasprotnika ter iz katere smeri prihaja, tako da sem bil za bližnje obračune vedno vnaprej pripravljen.

Slušalke pa prav pridejo tudi v enoigralskih igrah. Osebno sem v grozljivkah navajen že vsega hudega, a novo izdana igra Amnesia: The Bunker mi je med raziskovanjem opuščenega bunkerja in šepetanju neznane zveri, ki nas zasleduje po temi, mestoma dvignila kocine na roki. Pozicijski zvok je tu še bolj pripeljan do izraza in res me zanima, kako se bodo takšne slušalke obnesle ob igranju Senua’s Saga: Hellblade II, čigar razvijalec Ninja Theory slavi po svojem dobro vpeljanem obkrožujočem zvoku.

Morda edine omembe vreden minus se tiče samega mikrofona. Kot smo že zapisali, je ta odstranljiv, kar zna že takoj pogreti vse tiste igralci, ki bi raje imeli takšnega, ki ga lahko pospravimo v notranjost slušalk. Poleg tega mikrofon izda samo povprečen zvok, ki sicer ni slab, a je zgolj povprečen. Po drugi strani se dobro obnese ob dušenju okoliških motečih zvokov, tako da sem med preigravanjem iger in pogovarjanjem s soborci zadaj lahko imel prižgan televizor ter obenem glasno udarjal po tipkah tipkovnice, nič od tega pa ni povzročilo krvavenje v ušesih mojih sogovorcev.

Za bolj podrobne nastavitve vam bo na pomoč priskočila programska oprema G Hub, v tej pa si boste lahko prilagajali zvočno sliko, si shranjevali nastavitve profilov za vsako igro posebej ter vklapljali možnost virtualnega obkrožujočega zvoka. Programska oprema vam bo omogočala tudi razne posodobitve in vam pokaže trenutno napolnjenost baterije, ki je tudi tule odlična. Med mojim enotedenskih testiranjem sem slušalke na električni sok priklopil samo enkrat, kar je hudo impresivno na vse igranje in preklapljanje med različnimi napravami, ki sem jih počel medtem.

Brez dvomov lahko Logitech G Pro X 2 Lightspeed označimo za najbolj kvalitetne slušalke, ki jih trenutno ponuja Logitech, a to zahteva svojo ceno. Za njih bo treba odšteti 269 €, kar jih uvrsti med najdražje slušalke v ponudbi, a po drugi strani tudi prejšnji model še danes drži svojo ceno, saj se v trgovinah prodaja za nekje 230 €. Teh nekaj deset evrov slušalke G Pro X 2 Lightspeed vsekakor upravičijo, zato pri nakupu ne boste čutili nobenega obžalovanja. Logitech je namreč skupaj spravil izdelek, ki je kvaliteten, udoben in vsebuje odlično baterijo, tako da boste z njimi preskrbljeni še dolgo v prihodnost.

Objava Logitech G Pro X 2 Lightspeed – vrhunski igričarski zvok, ki pa zahteva svojo ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Logitech je tako za nas pripravil novo in posodobljeno serijo mišk in tipkovnic MX Keys S ter miniaturno MX Anywhere 3S, oba izdelka pa smo preizkušali dober teden ter spodaj zapisali nekaj svojih vtisov. Seveda se da oba izdelka izrabiti tudi za igranje iger, a treba je vzeti v zakup, da sta tole miška in tipkovnica, ki si za glavno nalogo zadata zvišati vašo produktivnost dela, kar dosežeta preko kvalitetnih materialov, udobja in nekaj programskih trikov, ki jih do sedaj še nismo videli.

Ime izdelka: Logitech MX Keys S

• Povezljivost: Logi Bolt, Bluetooth
• Stikala: membranska Scissor-Switch
• Gravura: slovenska
• Vhodi: USB-C
• Cena: 119 €
• Nakup: Big Bang

NAPOVEDNIK

Poglejmo si najprej tipkovnico MX Keys S, ki je v bistvu naslednik tipkovnice MX Keys. Gre za dokaj lahko tipkovnico, ki je na voljo v grafitni ali beli izvedbi. Gre za soliden kos opreme, ki kljub lahkosti ni plastičen, ampak je grajen iz aluminija, medtem ko je zgornji del odet v gumo. Gre za preprosto obliko, ki pa na žalost ne vsebuje prilagodljivih nogic, a je naklon dovolj prijeten, da se bodo udobno počutili tisti, ki imate na mizi radi povsem ploske tipkovnice in tisti, ki imate radi zadevo vsaj malce nagnjeno. Oblikovno je tule Logitech stavil na minimalizem, kar je za pisarniške prostore hudo privlačen dizajn, ki lepo sovpada z moderno obliko pisarne, ki se želi znebiti kablov.

Kompaktna tipkovnica ne zapravlja prostora, vendar pa stvari zaradi tega niso natlačene. Na zgornjem desnem robu najdemo stikalo za vklop ali izklop ter vhod za polnjenje preko vhoda USB-C. Kakšnih dodatnih vhodov za USB-A gor ne boste našli, kar bo morda za koga kritika, a dizajn je zaradi tega bolj celovit in estetski minimalizem v bistvu prekine samo še majhna lučka na zgornjem desnem kotu, ki nam da vedeti, da je zadeva priklopljena.

Tipke so lepo razporejene in dajejo lep povratni odziv tipkanja. Tole ni mehanska tipkovnica, saj je Logitech tule uporabil membranska “Scissor-Switch” stikala, ki nam ob tipkanju res ne dajo tistega zadovoljivega klika mehanskih tipkovnic, a zadeva ima zato prednosti drugje. Tipkovnica MX Keys S je namreč izjemno tiha, nizki hod tipk pa nam omogoča hitro poplesavanje prstov po tipkovnici. Tipke so malce vbočene, zaradi česar je pritisk še bolj udoben in morda edina večja pritožba je rahlo upogibanje ne sredini, ki se zgodi če po tipkah udarjate bolj močno, kar se zna zgoditi pri tistih, ki ste že leta vajeni načeloma trših, mehanskih tipkovnic. Moja testna enota je vsebovala velik Enter in slovensko gravuro, tako da so šumniki bili na svojem mestu, ker pa tipkovnica podpira tudi Mace imajo nekatere tipke vgravirane ukaze obeh platform, tako da tipka “alt” vsebuje tudi Macovo gravuro “cmd”.

MX Keys S vsebuje tudi osvetljavo tipkovnice, ki pa ni tipa RGB, ampak se tipke razsvetijo samo v beli svetlobi. Ta se zna samodejno prilagajati, saj na tipkovnici najdemo tudi merilnik okoliške svetlobe, tako da je tipkovnica bolj ali manj razsvetljena glede na to, kje se nahajamo in kako velika je trenutna svetloba v prostoru. Osvetlitev lahko seveda tudi povsem izklopimo, kar se bo poznalo na boljši izkoriščenosti baterije. Ta je že tako odlična: ob enem polnjenju sem tipkovnico lahko nemoteno uporabljal ves teden, Logitech pa pravi, da ob izklopu iluminacije tipkovnica z enim polnjenjem traja celo več mesecev.

Ker je tole brezžična tipkovnica vsebuje tudi svoj standard povezovanja. V paketu dobite še sprejemnik Bolt, a hkrati lahko tipkovnico povežete tudi preko povsem običajne Bluetooth povezave, kar zna priti prav, ko se morda kam selite, tipkovnico vzamete s sabo a sprejemnik pozabite v PC-ju, hkrati pa na ta način prihranite en USB-A vhod, ki je ob današnji brezžičnosti in vseh raznih sprejemnikih dokaj dragocena surovina. Vzemite v obzir, da tipkovnico lahko naenkrat povežemo na tri različne naprave, med katerimi nato lahko preprosto preklapljamo in si tako zvišamo produktivnost.

Tako kot vsako napravo do sedaj boste tudi MX Keys S prilagajali preko programske opreme Logi Options+, ki vam omogoča spreminjanje osvetljave, prilagajanje funkcionalnosti tipk, nadgrajevanje vgrajene programske opreme in prej omenjeno preklapljanje med različnimi napravami. MX Keys S s sabo prinaša še eno hudo zanimivo novost, ki sliši na ime Smart Actions. To je v bistvu zaporedje ukazov, ki jih lahko sprožite preko samo ene tipke, to pa vam zna poenostaviti vsakdanje delo. Če ste ob tem pomislili na makre imate nekako prav, vendar pa nas Smart Actions pri tem peljejo nekoliko dlje.

V nastavitvah lahko sprožite tudi zunanje programe in tako lahko v praksi z eno tipko pred začetkom dela sprožite Outlook, Chrome ter zaženete Spotify ali pa morda YouTube video s kakšnim vzpodbudnim posnetkom. Vse to lahko resda delamo na PC-ju že zdaj preko drugih programov, a trik tule je izjemno udoben uporabniški vmesnik, ki zaganjanje takšnih kompliciranih ukazov omogoči tudi tistim, ki so manj vešči računalnikov.

Dodatni bonus dobite, če se v Logi Options+ prijavite s svojim uporabniškim računom, saj lahko nato svoja Smart Actions zaporedja delite z drugimi ali pa si prenesete ideje drugih uporabnikov, shranjena zaporedja pa lahko nato shranite tudi v oblak.

No, dovolj zdaj bodi o tipkovnici, poglejmo si še njenega spremljevalca: miško MX Anywhere 3S.

Ime izdelka: Logitech MX Anywhere 3S

• Povezljivost: Bluetooth, Bolt (ne pride v paketu)
• Senzor: Darkfield Sensor
• DPI: 200 – 8.000
• Gumbi: 6
• Vhodi: USB-C
• Cena: 99,99 €
• Nakup: Big Bang

NAPOVEDNIK

Tako kot zgoraj opisana tipkovnica, je tudi Anywhere 3S naslednik že izdanega izdelka: v tem primeru je to miška Anywhere 3. Gre za izjemno majhnega mišona, ki ga bodo pozdravili predvsem tisti, ki radi potujete s prenosniki in imate za klikanje z miško skoraj vedno samo omejen prostor.

Anywhere 3S svoje ime ne upraviči samo s svojo miniaturno velikostjo, ampak tudi s svojim dobrim sledenjem kazalca, saj se stvarca dobro obnese povsod: naj bo to lesena miza, namenska podlaga za miško, tkanina kavča ali pa površje hlač – Anywhere 3S je dobro sledil mojim premikom in je bila ob tem tudi natančna, kar gre verjetno na račun senzorja, ki vsebuje ločljivost 8.000 DPI.

Čeprav je miška majhna, pa ji ne manjka funkcij. Na njej najdemo dva glavna gumba za levi in desni klik, dva stranska gumba, pritisljivo kolesce ter dodatno tipko, ki nam omogoča preklapljanje med DPI-ji. Na sprednji strani se skriva vhod za polnjenje preko kabla USB-C, na spodnji strani pa najdemo stikalo za vklop oziroma izklop ter tipko, ki omogoča preklapljanje med tremi različnimi PC-ji oziroma prenosniki. Miška sicer ne vsebuje svojega lastnega sprejemnika, tako da boste za povezovanje morali uporabiti povezavo Bluetooth. Anywhere 3S lahko povežemo tudi na sprejemnik Bolt, tako da če si denimo tega že lastite ali pa nameravate kupiti kakšen komplet v navezi z zgoraj opisano tipkovnico MX Keys S, potem lahko obe napravi povežete na samo en takšen skupni prejemnik.

MX Anywhere 3S vsebuje izjemno tih desni in levi miškin klik, zaradi česar je zadeva idealna za uporabo v bolj tihih pisarnah. Kolesce MagSpeed je zdaj že sestavni del Logitechovih mišonov in nam omogoča postopno drsenje po straneh, ob hitrejšem vrtenju pa se stopenjsko ustavljanje poslovi in kolesce se začne vrteti brez omejitev, kar je še posebej priročno za kakšne res dolge Excel tabele ali pa če bi radi hitro dosegli dno neke internetne strani.

Tako kot pri tipkovnici je tudi tule baterija naravnost odlična in spet med svojim testiranjem skozi teden miške ni bilo treba niti enkrat priklopiti na polnjenje. Logitech se hvali, da lahko z enim polnjenjem miško izrabljamo 70 dni in da se ta v eni minuti napolni za 3 ure uporabe. Te številke najbrž držijo, a se verjetno tudi razlikujejo na to, glede na koliko naprav jo imate povezano naenkrat. Kot že rečeno: preklapljate lahko med tremi napravami, a to ni nujno, da so sami PC-ji in prenosniki, saj miška deluje tudi sistemih iPadOS 14, Android 9, Linux in Chrome OS, tako da lahko iz miške resnično naredite večopravilno pošast.

Podobnosti s tipkovnico MX Keys S tule še ni konec, saj lahko tudi na miški Anywhere 3S izrabimo funkcionalnost Smart Actions, tako da lahko z eno tipko sprožimo več ukazov zaporedoma. Seveda je tule ta funkcija malce bolj omejena, saj imamo v bistvu na voljo samo štiri tipke, vseeno pa nam to zna priti prav – še posebej bodo opcijo pozdravili tisti, ki bi iz stranskih gumbov radi potegnili več funkcionalnosti.

Tipkovnica Logitech MX Keys S in miška MX Anywhere 3S tako predstavljata lep dvojec napredne pisarniške opreme. Oba izdelka sta tiha, ponujata lep nabor možnosti večopravilnosti, zaradi superiorne baterije pa sta idealna za delo na poti. Prav tako izdelka krasi lepa cena: MX Keys S stane 119 €, kar je v bistvu celo malce manj od predhodnika, za miško MX Anywhere 3S pa boste odšteli za cent manj od 100 €.

Objava Logitech MX Keys S in MX Anywhere 3S – cenovno ugoden pisarniški duo se je najprej pojavila na HOPsi.

ROG Strix 18 svojih namenov ne skriva in ti že ob prvem srečanju pove: “Sem gaming prenosnik, ki v sebi drži trenutno najmočnejše komponente na trgu prenosnih računalnikov, pa če ti je to všeč ali pa ne”. Kot igričarju mi je bila seveda stvar takoj všeč, a pri vseh teh silnih komponentah je treba pač tudi vzeti v zakup težo, velikost in zajetno ceno, zaradi slednje pa je tole izdelek, ki je namenjen samo tistim najbolj elitnim igričarjem z globokimi denarnicami.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije:

Ime: Asus ROG Strix Scar 18

Procesor: Intel Core i9-13980HX

Grafična kartica: Nvidia RTX 4090

Zaslon: IPS QHD+ 240 Hz

Pomnilnik: 32 GB DDR5-4800

Disk: NVMe 2 TB

Nakup: Uradna stran

Takoj ko sem zadevo razpakiral mi je bilo jasno, da specifikacije na papirju niso lagale in da pred mano res leži igričarski prenosnik. To je jasno, preden zadevo sploh prvič prižgeš, saj se je ASUS odločil ustvariti dizajn, z dokaj atraktivno obliko. ROG Strix 18 na sebi nosi polno ostrih linij in je na voljo samo v črni barvi, ki ga na zadnji strani krasi prepoznavni ROG logotip z atraktivno črto, to pa lahko nato opazimo tudi v odprti obliki, na desni strani sledilne ploščice.

Zanimivosti glede oblike se tu ne končajo, saj imamo nad tipkovnico velik prozoren del, ki nam omogoča vpogled v samo notranjost prenosnika, zaradi česar sem najprej mislil, da me bodo tule pričakale kakšne RGB lučke, a temu ni bilo tako. RGB je seveda prisoten in ga najdemo na sprednjem in zadnjem robu prenosnika, zanimivo pa je tudi samo dno, ki je polno rešetk na račun bolj efektivnega hlajenja, ki ga vgrajene komponente zagotovo potrebujejo. Vpogled v notranjost prenosnika je sicer zanimiva ideja, a malce čudna je odločitev, da se je ASUS vrhnji del zaradi tega odločil prekriti s plastiko in ne s kakšnim bolj vzdržljivim materialom, kar bi od tako premijskega izdelka tudi pričakoval. No, vsaj prstni odtisi niso tako izraziti kot na nekaterih konkurenčnih ponudbah, kar je dobra novica za vse tiste, ki so na takšne stvari alergični in s sabo neprestano nosijo čistilne robčke.

Glede vhodov in priključkov boste največ uporabljali levo stranico. Tam najdemo dva USB-C vhoda, kjer je eden od njiju Thunderbolt, vhod za 3.5 mm žičnate slušalke, 2.1 izhod za HDMI monitor, priklop za 2.5 Gbps Ethernet in priklop za 330 W polnjenje. Prenosnik lahko sicer polnimo tudi preko vhoda USB-C, vendar pa to ne bo zadostovalo za aktivno igranje, ki vleče veliko več elektrike, zato bo za te namene treba priključiti namenski napajalec.

Desna stran je bolj revna, saj se na njej nahajata samo dva USB-A 3.2 vhoda, tako da ta glomazni prenosnik v bistvu pusti za sabo cel kup neizkoriščenega prostora za dodatne vhode in izhode. No, zadnja stran je tako prepuščena ventilatorjem, kar za hlajenje komponent pride še kako prav, na zgornjem levem kotu pa najdete se pokrovček Armor Cap.

Tipkovnica daje lep povratni učinek pri tipkanju, saj so tipke nizkega hoda, so čvrste in se ne majejo. Površine za prijetno delo je vsekakor dovolj, zaradi česar je spet čudno, da se je ASUS odločil vse skupaj nekam preveč stlačiti na kup. Naša testna enota ni vsebovala slovenske gravure, tako da smo zaman iskali šumnike, tipka Enter pa je razdeljena na dva dela, kjer je zgornji del v bistvu znak za poševnico. Sem notri so bile stlačene tudi smerne tipke, zaradi česar je bil desni Shift skrajšan, čeprav bi se vse to lahko enostavno lahko pomaknilo malce nižje, tako da bi za igričkanje s smernimi tipkami imeli malce več prostora. Zanimiva je situacija tudi na vrhu, kjer je za posebne ukaze na voljo samo pet tipk in čeprav teh osebno ne uporabljam, se zdi na desni strani ogromno neizkoriščenega prostora.

Je pa zaradi te prostornine normalno delo dokaj udobno, saj imamo ogromno prostora za naslov dlani, na sredini pa nas čaka ogromna sledilna ploščica. Ta je morda celo malce prevelika, saj se med ležernim poležavanjem želel včasih sprožiti desni klik in sem moral s prstom kar pošteno podrsati, preden sem se našel na pravem delu za ta ukaz.

Sam zaslon vsebuje tanke stranice in ga pokonci držita dva tečaja, ki ob preklopu lepo zdrsneta v in izven prenosnika. Gre za QHD+ ekran, premera 18 palcev in čudno mi je, da se ASUS tule ni odločil za OLED, ki ga izdatno promovirajo v skoraj vse druge pasme svojih prenosnikov. Slika je kljub temu bogata z barvami in na HDR področju podpira standard Dolby Vision. Ker je tole igričarski prenosnik se frekvenca osveževanja ustavi pri številki 240 Hz, kar je dovolj tudi za profesionalne e-športnike, maksimalna ločljivost pa znaša 2560 x 1600, kar bo dovolj za vse tiste, ki radi uživate v prelepih enoigralskih naslovih. Nič sicer ne bi imeli proti podpori za ločljivost 4K, vendar pa imate za takšne želje vedno opcijo priklopa na zunanji monitor, ki vsebuje še višjo ločljivost.

Čeprav je to igričarski prenosnik, vsebuje tudi multimedijske sposobnosti. Zvočniki so dokaj močni, a vas ne bodo spet odpihnili, pričarajo pa zadovoljivo izkušnjo gledanja filmov in preko podpore tehnologije Dolby Atmos. Na zgornji strani zaslona najdemo tudi kamero, ki pa je tam bolj zaradi lepšega, saj vsebuje maksimalno ločljivost 720p in res bi bil že skrajni čas, da proizvajalci zapustijo ta standard in skočijo vsaj na ločljivost 1080p.

Spravimo se zdaj raziskati vse te silne strojne komponente. Za procesorko plat skrbi primerek Intelove 13. generacije procesorjev Intel Core i9-13980HX, ki lahko doseže maksimalen takt 5,6 GHz. Temu družbo delata še 32 GB DDR5-4800 pomnilnika in 4.0 NVMe SSD disk kapacitete 2 TB.

A najbolj navduši grafična kartica RTX 4090, ki je verjetno tudi glavni razlog za tako nabreklo končno ceno. Gre za trenutno najmočnejši grafični čip na PC-jih, Nvidia pa je to moč preselila tudi v svet prenosnikov. Seveda si PC in prenosniška različica po moči nista povsem enakovredni, a kljub temu je to grafična pošast, ki na sebi nosi tretjo generacijo tehnologije DLSS, zaradi česar je prenosnik zmožen igre poganjati tudi v ločljivosti 4K.

Glede grafike dandanes vsi govoričijo samo še o famoznih grafičnih učinkih ray tracinga, zato smo se odločili stestirati dva naslova, ki sta v zadnjih nekaj mesecih dobila ravno takšni posodobitvi. Gre za igri The Witcher 3 in Cyberpunk 2077, obe pa prihajata izpod razvijalca CD Projekt RED, ki je to tehnologijo uvedel po naknadnih posodobitvah.

V igri The Witcher 3 smo pri nastavitvah RT Ultra in ločljivosti 2560 x 1440 z vklopljeno možnostjo DLSS Frame Generation zlahka dosegali med 90 in 100 sličic na sekundo, če pa smo Frame Generation izklopili in ločljivost nato prestavili na 4K, so sličice na sekundo padle na številko 50, kar je za prenosniške vode še vedno visoka številka. Če smo nato pri tej isti ločljivosti vklopili Frame Generation nazaj smo gledali v nekje 70 sličic na sekundo, tako da v praksi lahko na tem prenosniku uživate v igranju na ločljivosti 4K pri najvišjih nastavitvah, a Frame Generation bo sliko naredil malce manj ostro.

Impresivni so bili tudi rezultati znotraj igre Cyberpunk 2077. Številke niso tako visoke kot pri Witcherju, saj je nenazadnje to novejši naslov, ki pa je pred kratkim dobil posodobitev, ki celotno osvetlitev igre preklopi na ray tracing. Kaj takšnega znajo poganjati samo grafične kartice RTX 4070, 4080 in 4090, zato smo normalno zadevo vklopili tudi tukaj. Na nativni ločljivosti 2560 x 1600 z vsemi vključenimi grafičnimi bombončki smo sredi mesta dosegali nad 70 sličic na sekundo, ko pa smo preklopili na ločljivost 4K se je pokazala tista resnična razlika med PC in prenosniškimi grafičnimi karticami. Na namiznih računalnikih zna RTX 4090 tudi pri tej ločljivosti preseči 60 sličic na sekundo, medtem ko je tule zadeva padla na dobrih 40 sličic na sekundo, včasih pa celo na manj. Ampak hej, na normalni ločljivosti zna tale prenosnik veliko bolje poganjati Cyberpunk 2077 kot pa moj lastni PC, ki v sebi drži grafično kartico RTX 3070 in pri teh nastavitvah nima najmanjših šans za držanje stabilnih 60 sličic na sekundo.

Igričarske mišice tale zadeva zagotovo ima, a hkrati se je treba zavedati, da boste za doseganje takšnih rezultatov morali napravo priklopiti na napajanje in da je ob takšnem obratovanju prenosnik hudo glasen. Prezračevanje je dobro, a ni dvoma, da zna tako mlatenje ventilatorjev motiti sostanovalca oziroma partnerja, za razliko od PC-ja pa tule enostavno ne moreš samo dokupiti bolj tihega ventilatorja.

Kar se tiče baterije, znotraj prenosnika najdemo takšno s specifikacijo 90 W, ki vam bo brez priklopa na napajanje ob običajnem delu izdala nekje 8 ur uporabe. Pri tem je treba paziti, da preklopite na način varčevanja z baterijo, kar lahko storite preko vedno pripravne aplikacije Armory Crate, ki omogoča tudi druge stvari, kot so denimo prilagajanje RGB osvetlitev na stranicah prenosnika in sami tipkovnici. Pozabite pa na igranje, brez da bi zadevo priklopili na napajanje, saj boste takrat izrabili zaloge v dobri uri, prenosnik pa brez napajanja izvrže komaj polovice moči, ki bi jo, če je priklopljen na elektriko.

Asus ROG Strix Scar 18 je tako resnična pošast od prenosnika, ki pa ni popolna. Plastično ohišje, slaba kamera in natlačena tipkovnica so stvari, ki malce pokvarijo vtis, za to ceno pa bi si nemara želel OLED zaslona ali pa višje ločljivosti.

In ta cena je res ekstremna, saj ASUS za tole igračko zahteva kar 4.719 €, kar je cena, ki bo izven rok večine smrtnikov. Glede potencialnega nakupa skočite na uradno spletno stran, čeprav med časom pisanja tam niso bili zapisane trgovine, kjer lahko zadevo tudi dejansko kupimo.

Objava Asus ROG Strix 18 – prava pošast od prenosnika se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa je Lenovo Tab P11 Pro Gen 2 še vedno izdelek, ki se mu splača nameniti pozornosti, saj se na nekih mestih odreže celo bolj od svojih večjih bratcev, trg srednjerazrednih tablic pa je čedalje bolj opuščen, zato si vsak nov izdelek zahteva nekaj obravnave in detajlnega testiranja.

Specifikacije

• Premer zaslona: 11,2 palca
• Pomnilnik: 4 GB
• Čipovje: MediaTek Kompanio 1300T
• Notranji pomnilnik: 128 GB
• Osveževanje zaslona: 120 Hz
• Teža: 480 g
• Nakup: EIGRE.si

NAPOVEDNIK

Ko tablico prvič primeš v roke, najprej opaziš njegovo težo, saj ta znaša 480 gramov, kar je bil sicer enak problem že v predhodniku in tudi tukaj začne ta teža skozi daljše držanje ob branju knjig ali pa igranju iger kmalu utrujati roke. Vendar pa smo pri predhodniku dobili vsaj ohišje, izgrajeno iz aluminija, medtem ko ima Gen 2 nekam čudno plastično ohišje, ki pa k sreči ne da občutek cenenosti. Zadnja plat je barvno razdeljena na dve ločeni sivini, na kateri se hitro začnejo pojavljati prstni odtisi.

Skok na sprednjo stran nam razkrije impresiven ekran, ki je tokrat tipa OLED in v premer znaša 11,2 palca. Ekran je vsekakor največji zvezdnik te nove tablice, saj ponuja ločljivost 2560 x 1536, podpira pa tudi standarda HDR10+ in Dolby Vision. Sem omenil, da tokrat gledamo v OLED zaslon? Ta stvar je hudo pomembna, saj zaradi novega ekrana dobimo naravnost čudovite barve, kar tablico ne naredi pripravno samo za vsakdanje delo, ampak tudi za uživanje multimedije kot je denimo gledanje filmov na Netflixu ali HBO Maxu. Tablica pride predpripravljena z nekaterimi že nameščenimi aplikacijami, a bizarno Netflix ni želel delati. Nato sem ga odstranil in ko sem ga želel ponovno namestiti, sem dobil obvestilo, da ga tale tablica ne podpira.

K sreči vse ostalo, kot je denimo Disney+, dela brez komplikacij in tako sem lahko užival ob res lepih barvah, čeprav so bolj temni kadri namesto čisto črne barve pokazali odtenke sivine. To je verjetno posledica implementacije HDR-a, kar se da zagotovo še popraviti s prilagajanjem slike ali pa preko programskih posodobitev.

Pohvaliti moram še eno stvar, ki je navadno pri tablicah sploh ne opazimo in to je zvok. Ta je tukaj naravnost odličen, saj se pod površjem skrivajo štirikanalni zvočniki podjetja JBL, ki podpirajo tudi standard Dobly Atmos, zaradi česar je bila filmska oziroma igričarska izkušnja na naslednjem nivoju. Zvočniki so pripravni tudi za bučno in jasno predvajanje skladbe preko Spotifyja ali kakšnega podobnega servisa, zaradi česar lahko tablico uporabite kot popestritev piknika, brez da bi morali zraven iskati priklop na dodatne zvočnike. Le pazite na izpostavljenost elementom, saj tablica ne vsebuje noben IP zaščite, tako je izpostavljenost prahu ali vodi legitimna skrb.

Kar se tiče fizične oblike bi pri ekranu omenil črne robove, ki so preveč izraziti in nam odsekajo nekaj gledalne izkušnje. Na spodnji strani tablice najdemo vhod za polnjenje USB-C ter dva zvočnika, 8.200 mAh baterija pa se obnese odlično, saj pri gledanju filmov ob dobro razsvetljenem zaslonu ven lahko potegnemo za okoli 8 ur zabave, preden jo moramo zopet priklopiti na polnjenje.

Ostali gumbi so standardni. Na desni strani sta dva za višanje in nižanje glasnosti, zgoraj pa je tipka za vklop oziroma izklop naprave. Tablica vsebuje še vhod za microSD kartice, a žal ni nikjer 3,5 mm priklopa za slušalke, prav tako pa boste zaman iskali kakšno čitalo prstnih odtisov, tako da se boste za odklepanje naprave posluževali PIN kode ali pa vklopili opcijo za prepoznavanje obraza.

Kar se tiče ostalih specifikacij pod pokrovom, so te odvisne od tega, kar si izberete, saj je Tab 11 Pro Gen 2 na voljo v različnih konfiguracijah. Vsem je skupno čipovje MediaTek Kompanio 1300T, družbo pa mu dela 4, 6 ali 8 GB pomnilnika, ki je sparjen bodisi z 128 ali pa 256 GB prostora za hranjenje podatkov. Poleg tega vsebuje tablica še dve kameri: tista na zadnji strani vsebuje lečo ločljivosti 13 MP, medtem ko sprednja ponuja 8 MP. Nič kaj revolucionarnega torej, a je v spregi s konkurenco tipa iPad 10.2 in Galaxy Tab S6 Lite in kamere so dovolj dobre za občasno zajemanje slik in za ugodno pogovarjanje preko Zooma ali Teamsa.

Lenovo Tab 11 Pro Gen 2 podpira tudi osveževanje pri 120 Hz, zato smo se seveda odločili zadevo preizkusiti tudi v igrah in izkušnja je pustila mešane občutke. Hitro osveževanje slike in lepa podoba znotraj OLED zaslona sta impresivna, vendar pa strojne mišice pri igri Diablo Immortal niso bile dovolj velike, da bi lahko zares užival pri najvišjih možnih grafičnih nastavitvah. Nekaj težav smo imeli tudi znotraj igre Genshin Impact, pri kateri smo na začetku naleteli kar na nekaj zatikanja, a se je zadeva nato normalizirala, vklopili pa smo lahko tudi možnost za igranje pri 60 sličicah na sekundo. Zanimivo je tudi dejstvo, da se pri vsem temu naprava ni začela pregrevati, niti nismo slišali kakšnih res glasnih ventilatorjev, tako da je Lenovo očitno poskrbel za dobro prevetritev čipovja.

Kakor je tablica pripravna za igranje, tako jo lahko izkoristimo tudi za delo. Lenovo ponuja ločen nakup tipkovnice in pisala, tipkovnico pa priklopimo preko preprostega magnetnega držala na spodnji strani. Ovitek lahko na zadnji strani še prepognemo in si tako ustvarimo čisto pravi mini prenosnik, v katerega lahko na hrbtni strani pospravimo tudi pisalo. Tablica ob priklopu tipkovnice preklopi v delovni način Productivity Mode, uporabniški vmesnik operacijskega sistema Android 12 pa se nato spremeni v nekaj, kar spominja na Chromebook, tako da zlahka dostopate do najbolj pogosto izrabljenih aplikacij, spremljate obvestila glede e-pošte in na splošno lahko iz takšne uporabe iztisnete kar nekaj solidnega dela – tu se še posebej izkaže tipkovnica, ki ima tipke dovolj dobro razporejene, da se prsti ne zapletajo, prisotna pa je tudi tista ogromna Enter tipka, ki je pri meni vedno velik plus.

Lenovo Tab P11 Pro Gen 2 me na koncu ni razočaral, saj ponuja nekaj za vsakega: naj bo to pisarniški delavec, nekdo, ki si želi sprejemljive zabave ob igranju iger, namenjena pa je tudi tistim, ki na takšnih napravah radi gledajo filme in serije, ki so tukaj podprte še z odlično zvočno izkušnjo. Lenovo za to napravo obljublja podporo vse do operacijskega sistema Android 14 ter tri leta varnostnih popravkov, vsak imetnik tablice pa ve, da te zadeve nato uporabljamo še vrsto let, preden nastopi res tisti pravi čas za nakup nečesa novega.

Objava Lenovo Tab P11 Pro Gen 2 – impresivna multimedijska tablica se je najprej pojavila na HOPsi.

Meta je to ceno lahko ohranil zaradi grajenja svojega lastnega ekosistema, pri katerem veliko vlogo igra omrežje Facebook, ki je bil brezšivno povezan s samimi očali. Konkurenca bi tako lahko prišla samo še v podobi kakšnega drugega ponudnika družabnih omrežij in to se je naposled tudi zgodilo, saj je na sceno zdaj vstopil kitajski ByteDance, ta pa pod svojo roko drži sila popularno družabno omrežje TikTok.

Kitajci so zato zagnali svojo serijo VR produktov, ki jih druži skupno ime Pico, sami pa smo se zdaj odločili testirati lanskoletna očala Pico 4.

• Tip zaslona: LCD
• Ločljivost: 2160 x 2160
• Osveževanje: 90 Hz
• Razpon vidnega polja: 105 ° 
• Čipovje: Qualcomm Snapdragon XR2
• Pomnilnik: 8 GB
• Prostor za shranjevanje: 128/256 GB
• Kontrolerja: Da, dva
• Zaznavanje gibanja: 6DoF
• Passthrough: Da, barven
• Slušalke: vgrajene
• Nakup: EIGRE.si
• Najem: Legit.si
• Cena: 530,70 €

VIDEO RECENZIJA

Elegantno pakiranje teh očal nam razkrije prijetno lahka očala, dva kontrolerja, nekaj nasvetov v obliki priročnika in polnilec tipa USB-C. Znotraj škatle je vse lepo popredalčkano in če imate na kakšni polici prostor, lahko odprta škatla zlahka služi za hranjenje celotnega sistema, saj zadeve preprosto odložite na svoje mesto.

Pico 4 so ena najlažjih očal, kar sem jih imel priložnost preizkusiti. Bržkone gre to na račun frišnega sistema “pancake” leč, ki so nova pogruntavščina močno tanjših leč, zaradi česar so tudi očala bolj kompaktna in lažja – v tem primeru Pico 4 s svojimi slabimi tristo grami tehtajo veliko manj od svojega največjega konkurenta Meta Quest 2, ki je težak pol kilograma.

Zaradi tanjših leč in tudi samega dizajna Pico 4 začne spominjati na smučarska očala. Površina je narejena iz snežno bele plastike in očala so rahlo ukrivljena, na sprednji strani pa nosijo tudi zastekljeno površino, ki jo obkrožujejo napredne štiri kamere, ki med uporabo ne spremljajo samo našega premikanja, ampak omogočajo tudi polno prepustnost zunanjega sveta, ki je, za razliko od Questa 2, tule prikazan v polnih barvah.

Nedavno sem testiral Picotovega predhodnika Pico Neo 3, ki je imel na površini očal cel kup gumbov. Tega tule ne boste našli, saj Pico 4 vsebuje samo vhod za USB-C, ki nam služi kot priklop za polnjenje ali za povezavo na PC. Napravo dodatno krasi samo en gumb, s katerim lahko očala fizično prižgemo in ugasnemo, kakšnih drugih priklopov pa ne boste našli. To je škoda, saj bi prišla prav vsaj 3,5 mm luknjica za priklop žičnih slušalk, zato boste za bolj napredni zvok morali gor povezati slušalke, ki podpirajo brezžični standard Bluetooth.

Znotraj očal najdemo odstranljivo masko, ki je na račun prevleke iz blaga izjemno udobna, a če boste preigravali kakšne fizično naporne igre, potem zadeva lahko hitro postane premočena od znoja. Pico je največ skrbi posvetil udobju in izkušnja je resnično impresivna. Očala namreč že privzeto vsebujejo naglavni trak iz gume in plastike, ki priskrbi enostavno namestitev na glavo preko zadnjega obračljivega gumba. Zgoraj se nahaja tudi trak na ježek, vendar pa ga praktično nisem potreboval, saj sem si zadevo udobno namestil brez kakšnega večjega prilagajanja. Za takšen komfort moraš pri Quest 2 dokupiti poseben Elite trak, napram očalom PS VR2 pa Pico 4 priskrbi kilometre bolj udobno nošnjo očal. Omeniti moram tudi dejstvo, da so tole edina VR očala, pri katerih nisem imel težav z udobjem niti takrat, ko sem pri uporabi nosil korekcijska očala. Razdalja med lečami in dejanskimi očali je dovolj velika, da nisem imel strahu pred praskanjem leč, teža pa se lepo razporedi tako da med uporabo nisem čutil pritiska korekcijskih očal na nosu.

Kontrolerja močno spominjata na tista krmilnika, ki ju vsebujejo očala Quest Pro, le da boste tule še vedno gledali v dva obroča. Vse ostalo je standard: vsak od krmilnikov vsebuje po dva izbočena in dva bolj skrita gumba, igralni paličici ter sprožilnika in oprijemevalnika. Za razliko od Questa 2 lahko tule pokrovček za baterije odstranimo brez večjega preklinjanja, v vsakega od kontrolerjev pa bo treba vstaviti po dve AA bateriji. To je še enkrat več od Picotovega največjega konkurenta, a po drugi strani sta kontrolerja tudi bolj vzdržljiva, tako da se boste lahko zabavali veliko dlje, preden bo treba iz daljinca krasti rezervne baterije.

Pico 4 je za uporabo izjemno preprost. Pri prvem zagonu boste sicer morali ustvariti račun, a tu vam nihče ne teži za povezovanje z družabnimi omrežji, saj se samo registrirate preko e-pošte, od tu naprej pa ni več nobenih kolobacij z izpolnjevanjem profila. Ta preprostost se prenese tudi pri povezavi na PC: napravo priklopimo na USB in že lahko gor kopiramo kar hočemo, omogočeno pa je tudi pretočno igranje preko programa Link. Tudi tu je vse preprosto kot pasulj: na PC-ju samo namestimo program in vanj se sploh ni treba vpisati z računom, nato pa znotraj očal samo sprožimo aplikacijo in že lahko daljinsko igramo PC igre – seveda je pred tem pametno namestiti Steam in njegove VR gonilnike.

Vendar je povezava s PC-jem opcijska, saj so Pico 4 povsem samostojna očala, ki ne potrebujejo zunanje opreme. Pri prvem zagonu vam barvna prepustnost omogoča lažjo orientacijo po prostoru, nakar zarišete meje gibanja ali pa samo kliknete možnost, ki vam sama predpripravi okoliš in že se znajdete v tipičnem VR uporabniškem vmesniku, ki pred vas postavi tiste najbolj pogosto dostopne menije, ki vas pošljejo v trgovino po nakup iger ali pa v vašo knjižnico, ki vsebuje že nameščene naslove.

Pred resnejšim igranjem je pametno najprej nastaviti svoj IPD oziroma razdaljo med zenicami, ki jo tukaj lahko prilagajamo med 62 in 72 mm. Premikanje se izvaja samo preko programskih nastavitev znotraj sistema, saj Pico 4 za kaj takšnega ne vsebuje namenskega fizičnega kolesca. Iskanje sladke točke mi je bilo tule veliko lažje kot denimo pri PS VR2, kar je morda posledica tudi tega, da se očala veliko bolje oprimejo glave, zaradi česar je sladka točka gledanja bolj stabilna.

Kjer Pico 4 najbolj trpi v primerjavi s konkurenco so igre in aplikacije. Teh je namreč v primerjavi s Questom 2 neprimerno manj, saj je imela Meta leta časa za grajenje svojega ekosistema. Pico 4 sicer ima nekaj zanimive ponudbe, kot so denimo igre Arizona Sunshine, The Walking Dead: Saints and Sinners ter Fruit Ninja. Igre prihajajo v obliki datotek APK in jih lahko izjemno lahko nameščamo iz kakšnih zunanjih virov, kar pride prav za kakšne tuje aplikacije, ki jih ne najdemo znotraj aplikacije – zadevo enostavno skopiramo na očala, odpremo APK in že lahko zaženemo kakšen mod, kot je denimo predelava igre Quake 1. Vendar pa je na splošno ponudba veliko bolj revna kot pri konkurenci in nedvomno bo Pico potreboval še nekaj let, preden bo njegova trgovina dovolj dozorela.

K sreči se lahko vedno povežete na PC in igrate VR naslove ter aplikacije, ki jih na Picotu ne najdete. Zahvaljujoč odlični ločljivosti 2160 x 2160 je izkušnja odlična, osveževanje pri 90 Hz pa pričara dovolj dobro izkušnjo, da niti ne boste preveč pogrešali 120 Hz iz nekaterih konkurenčnih sistemov. Vidni kot pri 105 stopinjah ni slab, a vseeno boste ob strani opazili črne robove, ločljivost pa je dovolj dobra, da lahko v igrah razbereš tudi bolj droben tekst – še vedno pa se nismo povsem znebili tistih zarez med piksli, ki jim v VR svetu rečemo “Screen Door Effect”. Očala so bila uporabo dokaj tiho in res si moral naprezati ušesa, da si slišal tiho brnenje ventilatorjev znotraj naprave, med intenzivnimi igralnimi seansami pa nikoli niso postala res vroča.

5.300 mAh baterija je na papirju veliko močnejša od konkurenta Meta Quest 2, a pri igranju prinese isto 3-urno dolžino nemotene zabave, preden je treba zadevo spet priklopiti na polnjenje. Za polnjenje se lahko poslužimo 20 W polnilca, ki napravo na polno baterijo spravi v nekje dveh urah, kar je po naših izkušnjah hitreje od Questa 2.

Pico 4 se na koncu izkaže za odličen, vsestranski izdelek, ki pa bo potreboval še nekaj časa za zorenje igričarske ekonomije. Po naboru naslovov in aplikacij se trenutno ne more kosati s Questom, zato mu manjkajo nekatere, dandanes skoraj obvezne igre kot je denimo plesni Beat Saber. Te zadeve se da do določene mere zaobiti, če očala povežete na PC in poganjate igre preko Steama, vendar pa je za to treba imeti malce bolj zmogljiv PC, ki pa ga nima vsak.

Vse ostalo pa se zlahka kosa s konkurenco in jo včasih tudi preseže, saj ima PICO 4 višjo ločljivost od Meta Questa 2, hkrati pa je za malenkost cenejši. Na trgu brezžičnih VR očal imamo tako po novem dva glavna igralca in res smo firbčni, kako bitka med njima potekala skozi naslednje generacije.

Objava Pico 4 – VR očala Meta Quest 2 so končno dobila konkurenco se je najprej pojavila na HOPsi.

Štiri leta kasneje pa je vendarle nastopil čas za osvežitev v podobi tipkovnice UVI Gear Pride v2, ki ima dobro zastavljeno ime. To ni namreč čistokrvno novo poglavje v seriji Pride tipkovnic, ampak bolj osvežitev že obstoječega koncepta, ki prinaša nekaj dobrodošlih sprememb, pod površjem pa še naprej biva ista duša srednjerazredne igričarske tipkovnice.

Tehnične specifikacije

• SLO/HR razporeditev
• OPTIČNA+MEHANSKA modra stikala
• RGB z 16,8 milijona različnih barvnih možnosti
• 19 različnih načinov osvetlitve
• Anti-Ghost tehnologija na vseh tipkah
• Namenske medijske tipke
• Poseben gaming način
• Polna velikost s 105 tipkami
• Lahko dostopne medijske tipke
• 1,8 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema UVI One
• Kompatibilna z Windows, macOs, Xbox in PS
• Teža: 1.200 gramov
• Dimenzije: 443 x 138 x 39 mm
• Nakup: UVI.gg

VIDEO RECENZIJA

Napram originalu se je spremenila že sama škatla. Prej je ta bila črno-sive barve, zdaj pa se ponaša v novih barvnih odtenkih, kjer še posebej izstopa kričeča rumena barva, ki bi ji zavidal sam Cyberpunk 2077. Paket je tako kot v originalni izvedbi dokaj težaven – tokrat še malce bolj, saj je Pride v2 s svojimi 1.200 grami za malenkost težji od predhodnika, same dimenzije pa so nekako ostale iste.

Poleg tipkovnice znotraj škatle najdemo kratka navodila za uporabo, ki so spisana v angleškem, slovenskem in hrvaškem jeziku, tu pa je tudi vedno dobrodošel naslon za zapestja. Dodatno lahko notri najdemo še par mini klešč: ena uporabimo za elegantno odstranjevanje tipk, druga pa so namenjena odstranitvi stikal, ki jih lahko po želji nadomestimo z drugimi. UVI namreč po novem ponuja tudi ločen nakup stikal, ki jih lahko dokupite po ugodni ceni in svojo tipkovnico preprosto prelevite v nekaj drugega, kar bi bolj ustrezalo vašim navadam tipkanja.

Če bi postavili original in v2 ob bok, razlike na prvi pogled niso očitne. Tudi v2 je namreč oblečena v stilsko črno barvo, ki jo prekine samo napis UVI Gear nad smernimi tipkami. Največja sprememba se je zgodila na zgornji desni strani, kjer imamo namesto drsnika zdaj nameščeno kolesce, tega pa lahko obračamo z enim ali dvema prstoma, preko njega pa lahko dostopamo do funkcij multimedije, kot so predvajanje, pavziranje in zviševanje ali nižanje glasnosti. Poslovila se je namenska tipka za takojšnje utišanje zvoka, na desni strani pa sta se prav tako neznano kam poslovila dva USB-A vhoda, zaradi česar je tipkovnica postala malce bolj odporna na nerodno polivanje tekočin.

Spremembe so skočile tudi na zadnjo plat tipkovnice. Po novem zdaj tam najdemo kanal, kamor lahko pospravimo še vedno pleten kabel, prenova pa je prispela tudi na nogici. Te zdaj omogočajo tri različne nastavitve višine, saj se na veliki nogi skriva še ena manjša, ta pa omogoča nižje ležeči profil. Seveda lahko obe nogici tudi povsem pospravimo znotraj tipkovnice, tako da ta leži povsem ravno na mizi.

Tehnologija stikal ostaja ista kot pri prejšnji verziji. Za tipkanje skrbijo napredna optično mehanska stikala, ki mešajo zaznavanje pritiskanja z infrardečim senzorjem. Tale izgruntavščina je navduševala v originalu in tudi Pride v2 se izkaže pri svojih nalogah pisarniškega dela ali pa igranja, saj je odzivnost naravnost odlična in od pritiska do izvršbe ukaza preteče samo 0,2 mili sekunde. Takšna odzivnost pride izjemno prav v igrah, še posebej tistih večigralskih, kjer včasih čista mehanska tipkovnica preprosto ne sledi dovolj hitro tvojim idejam, zaradi česar jo bodo požegnali tudi e-športniki.

Rahlo konkavne tipke so spočete iz ABS plastike in na sebi vsebujejo belo gravirane znake, ki jih naknadno osvetli še RGB osvetljava. Prelivanje mavričnih barv je čudovito in omogoča več kot 16 milijonov različnih kombinacij, tako da si bliskanje tipkovnice prilagodite povsem svojemu slogu. Pohvaliti je treba tudi slovensko gravuro, tako da boste na tipkovnici dejansko gledali šumnike “č”, “ž” in “đ”, ne pa da boste za njih morali raziskovati neke čudne znake, ki so plod angleške razporeditve.

Tu je tudi tista ogromna Enter tipka, ki je pri meni vredna hvale, saj se na tisto shujšano različico nikakor nisem mogel in se tudi nočem navaditi. Pride v2 ob levi strani ne vsebuje še kakšne dodatne vrste bližnjičnih tipk, vse bistvene bližnjice boste tako stiskali v kombinaciji s tipko Fn, te pa so bolj podrobno obrazložene v pridodani dokumentaciji.

UVI Gear Pride v2 se je med testiranjem obnesel povsem solidno in to tako za vsakdanje delo tipa tipkanja člankov na spletu in znotraj Worda, kot tudi za resne igre. Občutek udarjanja po tipkah daje lep povratni odziv, je pa treba v obzir vzeti dejstvo, da pod pokrovom bivajo Blue stikala. Ta so izjemno glasna, zato je za uporabo bolje, da se nahajate v neki ločeni sobi pa še takrat nato zaprete vrata, saj tole nikakor ni tipkovnica za kakšno manjše stanovanje, kjer se PC in družinski televizor nahajata v isti sobi, saj lahko začneš hitro motiti bližnje. Vendar to velja samo za kakšno resno delo, kot je denimo tipkanje tega članka, medtem ko občasno pritiskanje tipk WASD ne moti spet toliko. Za prijeten občutek poskrbi še dodatni počivalnik za zapestja, ki na žalost ni magneten, a je presneto udoben, zaradi njegove oblike pa ga lahko pridodate tudi kakšni drugi tipkovnici.

Če morda komu do tega stavka še ni bilo jasno – govora je o žični tipkovnici, kar morda ne bo všeč vsem, a po drugi strani lahko Pride v2 brez problema priklopite tudi na konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X, česar z brezžičnim izdelkom ne bi bilo mogoče.

Pomemben del vaše izkušnje bo tvorila tudi prenovljena programska oprema UVI One. Pride v2 sicer lahko deluje tudi brez te, saj za uporabo ni treba nameščati kakšnih drugih gonilnikov. Vendar pa UVI One, ki ga snamemo iz Microsoftove trgovine, doda veliko večji razpon možnosti prilagajanja. Za uporabo programske opreme lahko ustvarite račun ali pa se spustite v prilaganja brez njega, uporabniški vmesnik pa omogoča prilagajanje učinkov RGB osvetljave, razsvetlite pa lahko vsako tipko posebej in jim dodate svojo posebno barvo. Izjema pri okraševanju je samo tisto novo kolesce na zgornji desni strani, ki mu ne morete prilagajati funkcij. Poleg igranja z RGB-jem lahko dodajate tudi makre, vse skupaj pa je na voljo v angleškem ali slovenskem jeziku – jezik se samodejno prilagodi tistemu, ki ga uporabljate znotraj Windowsov.

UVI Pride v2 tako prinese nekaj lepih nadgradenj v primerjavi z originalom in gradi na uspešnih in dokazanih temeljih predhodnika. Cena je v primerjavi z njim ostala ista in za 90 € je tole vsekakor priporočljiv nakup za vse tiste, ki si želite dobre, zmogljive tipkovnice, a ne bi radi skočili v globok bazen višjecenovnih tipkal, ki zase zahtevajo vsaj še enkrat toliko denarja.

Objava UVI Gear Pride v2 – evolucija slovenske tipkovnice se je najprej pojavila na HOPsi.

Na koncu je Lenovo dvignil nad mano roke, mi porinil v roke seznam svoje aktualne ponudbe in po dolgem brskanju sem našel tisto, kar sem iskal in ta moj sveti gral se imenuje Legion Y32P-30.

SPECIFIKACIJE

• Ločljivost: 3840 x 2160
• Velikost: 32 palcev
• Osveževanje: 144 Hz
• Panel: IPS
• Maksimalna svetilnost: 400 niti
• HDR: DisplayHDR 400
• Spletna stran: Lenovo

VIDEO RECENZIJA

Razlog za mojo zahtevnost tiči v dejstvu, da bi rad monitor uporabil tako za PC kot tudi za konzolo PlayStation 5. Če bi vsakodnevno nabijal samo Counter-Strike, potem bi se zadovoljil že z nekim ukrivljenim ekranom, za katerega je že dovolj ločljivost 1080p, saj je tam glavna frekvenca osveževanja. A ko enkrat želiš na monitorju igrati še enoigralske naslove tipa God of War Ragnarok in bi zato rad užival ob večjem prikazovalniku, ki pa ima kljub temu dovolj dober panel za hitre strelske PC naslove, pa je izbira pravilnega monitorja veliko težja – še posebej če ob tem ne bi rad zapravil tisoče evrov.

Legion Y32p-30 vas preseneti takoj, ko poskušate dvigniti paket, saj je tole konkretno težka zadeva, ki v paketu tehta skoraj 10 kilogramov. Vendar je ta teža tule upravičena, saj gledamo v ekran, ki v velikost meri kar 32 palcev, to pa je bila ena mojih glavnih zahtev pri iskanju novega monitorja, saj pri igranju PlayStation 5 iger preprosto moraš imeti dovolj veliko površino, da prikazano res pride do izraza.

Monitor pride v črni barvi in edina debela stranica se nahaja na dnu, medtem ko okoli gledamo v izjemno tanke stranice, ki omogočijo, da ogromna površina IPS panela z ločljivostjo 3840 x 2160 pride do polnega izraza. Zadnji strani monitorjev navadno ne posvečam kaj preveč pozornosti, a Lenovo je vseeno poskrbel tudi na tem mestu za nekaj atraktivnega dizajna, ki v mrežasti izboklini skriva kablovje, tam pa se nahaja tudi vrsta vhodov: en DisplayPort 1.4, dva HDMI-ja 2.1 ter kar dva USB-C vhoda, ki ponujata 15 W polnjenje. Ob strani najdemo še dva USB-A vhoda ter 3,5 mm priklop za slušalke, katere lahko nato obesimo na priročno kljukico, ki jo potegnemo in skrijemo v levo stran monitorja.

Z okraski tule še ni konec saj se na spodnji strani nahaja reža, ta pa omogoča RGB osvetlitev, ki jo lahko nadziramo preko namenske programske opreme in tako jo lahko pripravimo, da sinhrono utripa z dogajanjem na zaslon. Če vam je zadeva odveč, jo lahko tudi popolnoma izklopite, poleg RGB lučk pa spodnja sprednja stran skriva tudi zaznavanje zunanje svetlobe, tako da vam ob večernih urah primerno potemni sliko, kar bo blagodejno vplivalo na vaše oči.

Nastavitve boste izvajali preko gumbov na desni strani, ki zahtevajo kar nekaj privajanja. Tisti večji gumb je namreč tudi krmilnik, ki omogoča premikanje po menijih, a izboklina ni ravno preveč izstopajoča in če imate malce večje prste, zna biti navigacija dokaj naporna.

Omeniti moram še stojalo, ki nam omogoča nagib za navzgor in navzdol do 22 stopinj ter levo desno do 30 stopinj. Zaslon lahko tudi dvignemo in spustimo, a za premikanje je treba kar močno pritisniti, same noge stojala pa so dokaj izbočene. Po eni strani je zaradi tega monitor izjemno dobro stabilen, a po drugi zaradi izbočenosti zavzame malce več prostora, tako da se pred nakupom najprej prepričajte, da imate na razpolago dovolj veliko površino.

Ko se enkrat spravimo v dejansko uporabo, vas bo že privzeto pričakala izjemno živobarvna slika, za katero niti ni treba delati nekih dodatnih nastavitev. Preko notranjega menija sicer lahko izbirate različne prednastavljene konfiguracije, a sam sem se zadovoljil že z opcijo “Standard”, naknadno pa lahko še malce zvišate kontrast.

Kar se tiče igranja pričara Legion Y32p-30 odlično izkušnjo. Odzivni čas znaša samo 0,2 ms, osveževanje pri 144 Hz pa je dovolj za vse tiste, ki bi radi zmerno izkoristili svoj PC ter do konca zašvicali svojo konzolo PlayStation 5. Podprt je standard AMD FreeSync Premium, kar bo prav prišlo računalniškim igralcem, konzolaši pa boste pozdravili podprt standard za HDR 400. Res je, da se svetilnost tule ustavi pri številki 400 in da boste pri igranju na konzoli PlayStation 5 še vedno več odnesli s kakšnim namenskim OLED televizorjem, a treba je sprejeti kakšen kompromis, ko želiš prikazovalnik uporabljati tako za PC kot tudi za konzolo. Monitor vsebuje tudi dva manjša zvočnika, ki sicer ne bosta reproducirala neko neverjetno zvočno sliko, a takšne zadeve vedno lahko pridejo prav in včasih hočeš nekomu samo pokazati nek smešen video, brez da bi mu moral zato še tlačiti slušalke na glavo.

Igralna izkušnja je bila odlična. Zaradi dobre velikosti sem lahko monitor uporabljal kot rezervni prikazovalnik PlayStation 5 iger in je prišel izjemno prav takrat, ko je bil televizor zaseden zaradi nekoga drugega. Zaradi dobrega osveževanja sem se končno lahko pozabaval tudi v višjih sličicah na sekundo, ki so bile pri televizorju zaklenjene na 60 in če se želite tekmovalno streljati tudi na konzoli, potem vam zna ravno takšen monitor ponuditi tisto prednost, ki je konkurenca morda nima. Monitor pa je prav prišel tudi za igranje tako enoigralskih kot tudi večigralskih PC naslovov. Kakšnega “ghostinga” nisem opazil, zaradi dobrega odzivnega časa pa v večigralskih spopadih nisem čutil zamika.

Lenovo Legion Y32p-30 se je na koncu izkazal za izjemen monitor, ki mu v bistvu manjka samo še OLED zaslon, ki bi pokazal še boljše odtenke temnine, a to bi verjetno še dvignilo ceno, skrbi glede OLED “burn ina” na računalniških monitorjih pa še vedno niso odveč, zato je nemara bolje, da je Lenovo ostal pri WLED osnovi.

Kar mi pa ni jasno je dejstvo, da Lenovo tega monitorja praktično ne promovira. V Sloveniji sploh ni še na voljo, a izšel naj bi že enkrat decembra, edini tuji vtisi pa prihajajo iz Srednjega vzhoda. Cena pri Nemcih znaša nekje med 777 in 1056 evrov, kar zna biti za koga zasoljena cena, a če si ogledate konkurenco in poskušate poiskati nekaj, ki bi vsebovalo vse to, kar ponuja Legion Y32p-30, boste kmalu odkrili, da nekateri primerljivi monitorji zahtevajo še več denarja za manj funkcij.

Objava Lenovo Legion Y32p-30 – moj novi najljubši monitor se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako je edini na tem področju ostal Sony, ki je leta 2016 na trg poslal prvi PS VR, zdaj pa je naslednik tik pred vrati. Mi smo našo kopijo prejeli predčasno in se v dobrem tednu testiranja prepričali, da je tole lepa nadgradnja v primerjavi z originalom, a če ste morda vmes posegli po kakšnih brezžičnih očalih tipa Meta Quest 2 ali Pico 4, potem vas morda PS VR2 ne bo tako očaral kot vse tiste, ki so pripravljeni za svojo VR zabavo denar ponuditi samo Sonyju.

SPECIFIKACIJE:

• Tip zaslona: OLED
• Ločljivost: 2000 x 2040
• Osveževanje: 120 Hz
• Kontrolerja: Da, dva
• Zaznavanje gibanja: 6DoF
• Vidni kot: 110°
• Passthrough: Da
• Slušalke: In-Ear
• Cena: 600 €
• Najem in nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Očala PS VR2 prihajajo v standardnem pakiranju, ki smo ga videli že pri pakiranju konzole PlayStation 5. Kakšnega estetičnega presenečenja pri odpiranju škatle ne boste doživeli, saj boste v paketu našli samo belo-črna očala, dva enako obarvana kontrolerja in In-Ear slušalke, ki jih priklopimo preko 3,5 mm vhoda na samih slušalkah. Pohvaliti je treba dodatna navodila, saj se je Sonyju celo dalo prevesti besedilo v slovenščino in čeprav to morda komu pomeni samo odvečni papir, je to lep znak, da imamo v naši deželi tudi uradno podporo, ki se vsaj približno trudi z oglaševanjem.

Školjkasta lupina nosi enak dizajn kot konzola PlayStation 5, tako da vas čaka dokaj unikatna zaobljena oblika, ki na sprednji strani nosi štiri zunanje kamere, te pa bodo spremljale naše rokovanje s kontrolerjema in zaznavale premikanje po prostoru. Na spodnji strani najdete režo za mikrofon, gumb za prižig očal in gumb, s katerim lahko kadarkoli vklopite funkcijo “passthrough”, ta pa vam izriše okolico v črno-beli barvi.

Selitev na drugo stran nam ponudi vpogled v notranjost očal. Za udobje bo poskrbela ohlapna guma, ki mi sicer ni bila preveč všeč in mi je delovala nekam ceneno, zato bi na tem mestu preferiral kakšno gumijasto rešitev v stilu Elite traka za Meta Quest 2. Harmonikasta prevleka je k sreči odstranljiva in ni dvoma, da se bo kmalu po izidu pojavilo cel kup rešitev iz strani ločenih podjetij.

Znotraj očal nato naletimo na dve leči, kjer vsaka nudi darežljivo ločljivost 2000 x 2040. Sony je sem notri vložil največ proračuna, saj sta ekrančka tipa OLED, ki se osvežujeta pri 120 Hz, za povrh pa je podprta funkcija HDR. Tega v svetu VR očal ne vidimo pogosto, tako da vas čaka izjemno odzivna slika, z živimi barvami in tisto pravo temo, ki jo zna skupaj spraviti samo OLED. Tudi vidni kot, ki znaša 110° je bolj redkost kot pa pravilo in kar se tiče specifikacij žičnatih VR izkušenj, PS VR2 preseže tudi Valvova lastna očala Index.

Priznati moram, da z originalnimi očali PS VR nimam veliko izkušenj, a slišal sem, da si pri tistih moral za uporabo najprej namestiti kamero, ki je nato spremljala tvoje gibanje, teh zadev pa pri nasledniku ne potrebujete. Očala preko 4,5 m dolgega kabla priklopite na vhod USB-C, ki ga najdete na sprednji strani konzole PlayStation 5, nakar je treba najprej opraviti začetne nastavitve, ki jih boste spremljali na zaslonu.

Najprej bo treba povezati kontrolerja, ki sta bila spočeta povsem na novo. Vsak od njiju lepo sede v roko, na vsakemu pa najdemo pet gumbov, tu pa sta še dve paličici, ki sta v igrah zaslužna za premikanje ali obračanje pogleda. S prstoma boste stiskali dva sprožilca, ki vsebujeta, tako kot je to v primeru igralnega ploščka DualSense, odpornost, kar vam bo povečalo stopnjo zatopljenosti v igralne izkušnje. Ob strani se nahaja še dodatni gumb za oprijem, z njim pa boste v igrah grabili za predmete ali pa nemara plezali po kakšnih stenah. Kontrolerja se polnita preko povezave USB-C in prineseta okoli 6 ur zabave, kar je sprejemljivo in v svetu VR zabave boste tako ali tako med igranjem naredili več premorov in med tem časom lahko poskrbite tudi za polnjenje akumulatorjev. Reži za polnjenje sta postavljeni nekam nerodno, a Sony bo prodajal tudi namensko polnilno postajo, na katero boste igralna ploščka enostavno odložili, brez da bi pred tem morali iskati kabla.

Nato nastopi trenutek, ko si nataknete sama očala. S pritiskom gumba na zadnji strani očala razširite, gumb pa lahko nato zavrtite in si tako očala bolje pritrdite na glavo. Na sprednji strani očal boste našli še en gumb, s tem pa lahko sprednji del oddaljite ali približate ter tako bolje poskrbite za udobje. Za razliko od kakšnega Questa 2, je prilagajanje očal dokaj zamudno. Velik del krivde tule nosi dejstvo, da sprednjega dela ne morete prilagajati navzgor in navzdol, kar je pri brezžični konkurenci postal že standard. Težave se potem nadaljujejo pri prilagajanju IPD-ja, torej razmerja med zenicami. PS VR 2 za prilagajanje IPD-ja ponudi programsko rešitev, saj lahko znotraj očal lovimo naši zenici v dve odprtini, to pa počnemo preko fizičnega kolesca, dokler ne najdemo tiste sladke točke, ki izvrže idealno sliko. Problem je, da pri premikanju leč dejansko začnemo ščipati nos in na njem začutimo trdno plastiko, kar je presneto neprijeten občutek. Skozi nekaj dodatnega prilagajanja mi je vendarle uspelo ujeti neko ravnotežje udobja in dobre slike, a tista sladka točka je izjemno občutljiva, tako da se mi je med igranjem večkrat pripetilo, da sem jo izgubil, nakar sem gledal v megleno sliko, vse dokler si nisem očal spet popravil.

Sony sicer pravi, da je PS VR2 dovolj prostoren, da lahko vanj skočimo tudi z nošnjo korekcijskih očal. A to ni pametna poteza, saj boste vedno tvegali, da preko stekel spraskate leči, ker pa sprednjega dela ni moč premikati gor in dol boste na spodnjem delu vedno imeli nekaj prepustnosti svetlobe.

Preden se vržemo v igranje je treba poskrbeti še za zvok. Tega boste poslušali preko priloženih In-Ear slušalk, ki jih elegantno pripnemo na zadnji del očal in nato priklopimo v 3,5 mm vhod, seveda pa lahko uporabite tudi kakšne brezžične Bluetooth slušalke, ki podpirajo povezavo na PlayStation 5.

In nato se lahko začne akcija, ki je bila med našim testiranjem nekam ubožna. Sony nam je sicer podaril kodo za igro Horizon Call of the Mountain, a kakšne druge igre nismo dobili. Pričakovali smo, da bomo ob zagonu iger Gran Turismo 7 in Resident Evil Village konzola samodejno preklopila v VR pogled, a to se ni zgodilo. Razvijalec bo namreč posodobitve za te naslove izdal šele čez nekaj dni, tako da smo se pri igranju lahko zabavali izključno v igri Call of the Mountain.

Vtise o tej lahko pogledate v ločeni recenziji, tule pa lahko zapišemo, da je igranje potekalo brez kakšnih tehničnih težav. Pomembno je, da pri igranju nahajate v dobro osvetljenem prostoru, saj bodo drugače kamere težje zaznale vaš položaj rok. Kontrolerja se lepo treseta, napredni učinki DualSense pa so bili vgrajeni tudi v sama očala, kar pri igranju priskrbi nekaj zapomljivih trenutkov.

Omeniti je treba tudi funkcijo sledenja očem, ki je šele v zadnjem letu postala standardni spremljevalec VR očal višjega ranga. Zadeva se tule obnese odlično in smo jo lahko dejavno preizkusili v začetni nastavitvi in znotraj igre Horizon Call of the Mountain, a zdi se nam, da še nismo videli, kaj vse zmore ta tehnologija in bo verjetno svoje polne kapacitete pokazala v kakšnem naslednjem, večjem naslovu.

Kljub temu, da nismo imeli priložnosti testiranja pravih VR naslovov, se lahko pozabavamo v navadni 2D izkušnji. Nekoliko sem sicer razočaran, da Sony ni ob očalih pridodal kakšnega brezplačnega VR naslova, ki bi nazorno pokazal vse prednosti tega sistema. Navsezadnje je nekaj takšnega že naredil za samo konzolo PlayStation 5, medtem ko tule dobimo prazen nič. Morda sem malce zahteven, a pričakoval sem tudi namensko prirejen uporabniški vmesnik, ki bi bil oblikovan specifično za VR, a tule dobimo samo domači zaslon, ki je identičen tistemu za PlayStation 5, le da tule lebdi v zraku, obkrožen s temino.

Temu zaslonu Sony pravi “Cinematic Mode” in z malce domišljije bi to lahko imenovali za virtualni televizor, ki mu lahko prilagodimo velikost in na njem igramo čisto vse igre, ki so na voljo za konzolo PS5. Izkušnja sicer ne bo tako dobra, kot na kakšnem pravem kakovostnem televizorju, a sliko boste gledali s podprtim HDR-jem in pri 120 Hz, kar ni slabo. PS VR2 preko tega postanejo tudi nekoliko prenosljiva očala, saj jih morate vedno imeti priklopljena na konzolo, a ta mora biti na televizor priklopljena samo pri začetni nastavitvi, nato pa lahko konzolo in očala preselite kamorkoli in navadne naslove igrate znotraj očal. Le pozorni bodite, da s sabo odnesete tudi kontroler DualSense, saj navadne igre VR krmilnikov ne bodo zaznale.

Očala PS VR2 so tako presneto zanimiv izdelek, ki bodo živela ali umrla glede na kakovost iger, ki jih bo zanj spočel Sony. Res je, da zadeva ni poceni in da brezžični prvak Meta Quest 2 ponuja samostojno igranje ali pa priklop na PC, zraven pa ponuja še kup drugih aplikacij, ki niso vezane samo na igranje.

A po drugi strani je zdaj Sony edini, ki bo preko očal PS VR2 dostavljal resnične, AAA igralne izkušnje, saj je tudi VR igranje na PC-jih praktično pod rušo. Škoda je sicer, da PS VR2 ne deluje na PC-ju in dvomimo, da bo to sploh kdaj mogoče, saj želi Sony preko teh očal ustvariti svoj ekosistem, kjer bi služili od prodaje ekskluzivnih iger na domači konzoli. A če res drži njihova obljuba, da je za PS VR2 v izdelavi več kot 100 iger, potem lastnike teh očal čaka svetla prihodnost. Težko pa je trenutno opravičiti izdatek 600 evrov za en polnopravni naslov in kupček predelav, ki že obstajajo drugje in med katerimi najbolj navdušuje brezplačna nadgradnja za Gran Turismo 7. Tiste res polne vtise bomo lahko podali šele nekje proti koncu leta, ko bodo imela ta očala, vsaj tako upamo, veliko bolj raznovrstno in vznemirljivo ponudbo iger.

Objava PS VR2 – trenutno najboljša VR očala na trgu konzol se je najprej pojavila na HOPsi.

Facebook vlaga milijarde v grajenje svojega ekosistema metaverse, Apple naj bi kmalu predstavil svoj izdelek in Sony bo za konzolo PlayStation 5 kmalu izdal naslednjo generacijo očal PS VR2. Skrajni čas je potem, da si VR tehnologijo podrobneje ogledamo in kje je bolje začeti kot pa s trenutno najbolj popularnimi očali Meta Quest 2.

SPECIFIKACIJE:

• Tip zaslona: LCD
• Ločljivost: 1832 x 1920
• Osveževanje: 90 Hz (eksperimentalno 120 Hz)
• Procesor: Qualcomm Snapdragon XR2
• Pomnilnik: 6 GB
• Prostor za shranjevanje: od 128 GB do 256 GB
• Kontrolerja: Da, dva
• Zaznavanje gibanja: 6DoF
• Passthrough: Da
• Slušalke: vgrajene
• Nakup/najem: EIGRE.si
• Cena: 549 €

VIDEO RECENZIJA

Dva poglavitna razloga za popularnost teh očal sta ugodna cena in brezžično igranje. Meta je v enem izdelku ubila dve največji težavi za vse tiste, ki so od vedno želeli skočiti v VR svet, a so jih motili razni vidiki, kot je denimo komplicirana postavitev, ukvarjanje s kabli in visoka cena, povrh vsega tega pa si moral za igranje posedovati močan PC, ki ga spet nima ravno vsak.

Meta Quest 2 je odpravil vse te težave. Ko enkrat odprete privlačen paket, boste presenečeno ugotovili, da se v njem ne nahaja prav noben kabel. Ven boste vzeli samo očala, ki tehtajo vsega 503 gramov in dva kontrolerja, ki sta, tako kot očala, na voljo samo v bež barvi.

Ogrodje očal je narejeno iz trde plastike, ki nosi na sebi malce teksture, tako da se na njej ne bodo poznali prstni odtisi. Ne desni strani se nahaja gumb za vklop očal, na spodnji strani pa najdemo še dva gumba za nadzor glasnosti. Leva stran je prav tako čista, saj na njej najdemo samo 3,5 mm vhod za slušalke in vhod USB-C za polnjenje naprave. To je od vhodov in gumbov vse, kar pomaga ohraniti čisto obliko očal – estetiko prekinejo edino štiri ločene kamere na zgornji in spodnji strani očal.

Če se premaknemo na notranjost očal, bomo najprej naleteli na črno plastiko, ki je tam zato, da se nam Quest 2 lepo usede na nos, hkrati pa s tem povsem zaobjamemo oči, tako da nam čez kakšno razpoko ne zasije okolica resničnega sveta. Plastika je odstranljiva, kar pomaga, če kdaj slučajno poči ali pa jo želite preprosto zamenjati za kaj še bolj udobnega.

Nato pridemo na glavni zvezdi predstavi: zaslona. Sliko bomo gledali preko LCD-ja, ki znata spočeti maksimalno ločljivost 1832 x 1920 in se osveževati pri 90 Hz – slednje lahko preko eksperimentnih nastavitev nastavimo celo na 120 Hz. Kot vidnega polja znaša 89°, kar je nekam malo, a vseeno za svet samostojnih VR očal zadovoljivo.

Pri samih očalih je treba upoštevati tudi vrednost IPD. V praski je to razdalja med vašimi zenicami, ta pa se razlikuje pri vsakemu uporabniku posebej. Bolj ko se center vsakega ekrana nahaja na vaši zenici, bolj jasno sliko boste gledali. Quest 2 ponuja razpon med 58 do 68 mm, zadevo pa lahko nastavite ročno preko premikanja ekrančkov s prsti.

Kot rečeno, Meta Quest 2 za uporabo ne zahteva nobenega PC-ja ali prenosnika. Boste pa nujno potrebovali telefon, saj boste preko njega speljali začetne nastavitve, aplikacija pa je na voljo za Android in iOS operacijske sisteme. V aplikacijo se boste morali prijaviti s svojim Facebook računom, lahko pa ustvarite tudi frišen, ločen Meta račun, ki ne bo imel dostopa do vsebine na vašem družabnem omrežju. Ko se enkrat v zadevo uspešno prijavimo, zaženemo začetne nastavitve, ki med drugim zahtevajo tudi parjenje kontrolerjev.

V paketu boste prejeli dva takšna krmilnika, ki lepo sedeta v roki, vsak od njiju pa poseduje po dva glavna gumba, gobici za premikanje in obračanje pogleda znotraj iger in vbočena gumba, ki nudita enostaven dostop do raznih nastavitev. Kontrolerja na vrhu vsebujeta lok, ki drži senzorje za zaznavanje premikanje prstov, na dnu pa najdemo še vrvici, ki ju je pred uporabo pametno zategniti, drugače vam zna ob kakšni hitri igri zadeva pobegniti iz rok v nič hudega slutečega hišnega ljubljenčka ali televizor.

Kontrolerja ne vsebujeta kakšnega notranjega akumulatorja, ampak vsakega od njiju napaja ena AA baterija, skupno gledano pa boste od enih polnih baterij odnesli nekje 30 ur zabave. Menjavanje baterij je po nepotrebnem mučno, saj ni nikjer kakšnega omembe vrednega zatiča, ki bi omogočal lažjo odstranitev plastike, to pa je še posebej problematično, če imate takrat potni roki.

Ko so enkrat vse te pripetije za nami, se končno pojavimo na začetnem zaslonu operacijskega sistema, ki pred nas odvrže uporabniški vmesnik, ki je kljub vsem nadgradnjam in spremembam še vedno nekam zmeden. Iz začetnega menija lahko skočite pod knjižnico iger in aplikacij, ki jih Meta združi skupaj, zraven pa vas tam pričakajo vse brezplačne igre, ki so v bistvu demoti in pred pravo uporabo se je pametno najprej lotiti čiščenja vse nepotrebne nesnage.

Nato se lahko začne tista prava uporaba Questa 2, ki ni dolgo več zavezan samo k igram. Preko notranje trgovine si lahko prenesete sila plačljivih in brezplačnih aplikacij, ki vas hitro odnesejo v VR svet. Aplikacija TV vam predstavi vse trenutno zanimive posnetke, ki so sila zabavni za gledanje iz VR perspektive in samo v nekaj sekundah se lahko potopite v svet eksotičnih živali ali pa preizkusite svoj želodec na vlaku smrti. Za kakšne bolj adrenalinske spuste se je pametno najprej usesti, saj lahko nevajenim nogam hitro spodrsne in poškodbe med uporabo VR-ja so pogost pojav.

Vendar pa je tema tega prispevka predvsem predstavitev iger in izkušnja teh je najboljša do sedaj. Meta ponuja svojo verzijo praktično vseh večjih VR naslovov, vsebuje pa tudi nekaj svojih ekskluziv. Sem notri lahko denimo prištejemo predelavo igre Resident Evil 4, prav fajn pa se boste imeli tudi v plesni igri Beat Saber. Vse deluje kot mora in tule resnično zasije brezžična svoboda, saj lahko zabavo kadarkoli preselite kamorkoli hočete in to kar med igranjem – vsakič bo samo treba na novo nastaviti varovalo Guardian, ki vam začrta meje varnega gibanja, tako da ne boste kdaj po nesreči udarili česa iz resničnega sveta.

Samostojno izkušnjo lahko preselite tudi na PC, saj Quest 2 preko povezave USB-C samo povežemo na prosti USB-A ali C vhod na PC-ju, tam gor namestimo še dodatne gonilnike ali pa se poslužimo Steama, kjer je Quest 2 instantno prepoznan kot VR naprava. Tako lahko na enostaven način še dodatno razširite svojo knjižnico iger in se pozabavate v grafično naprednih naslovih tipa Half-Life: Alyx, boste pa za to morali žrtvovati malce svobode, saj vas bo na PC vezal kabel.

Ali pač? Meta Quest 2 namreč podpira tudi pretočno igranje, kar pomeni, da igro preko PC-ja pretočno predvajate na samih očalih, s tem pa se boste znebili nadležnega kabla. Quest 2 vsebuje svojo rešitev Air Link, a sam sem se raje poslužil plačljivega programa Virtual Desktop, ki je preprosto deloval bolje. Kar naenkrat imate tako pred sabo najboljše iz obeh svetov: brezžično svobodo in lepšo grafično podobo, ki jo priskrbi vaš PC. Pogoj je samo močna internetna povezava in da sta tako PC, kot tudi očala, povezana na isto domače omrežje.

Quest 2 lahko priklopimo tudi na prenosnik, ki vsebuje namenski USB-C vhod, vendar pa je tule treba biti pozoren še na dovolj močne sistemske zahteve. Quest 2 pri PC-ju zahteva minimalno vsaj grafično kartico ranga GTX 1060, vendar pa so pri prenosnikih zahteve drugačne, saj so mobilne grafične kartice manj zmogljive. Če bi se lotil igranja na prenosniku, potem bi priporočal laptop, ki v sebi vsebuje vsaj grafično kartico RTX 2060, ki jo spremlja spodoben procesor.

Brezžična svoboda zahteva še en davek in to je baterija. Glede na to, da vse igre in izkušnje poganjajo očala in je treba misliti še na lahkost naprave, nam Quest 2 z enim polnjenjem izda samo za okoli slabe 3 ure zabave, nato pa je treba očala priklopiti na polnjenje, ki ni ravno instantno in za povsem prazno baterijo boste potrebovali okoli dve uri in pol polnjenja. Če napravo uporabljate medtem, ko je priklopljena na PC preko kabla, boste iz igranje povlekli več ur zabave, saj kabel poskrbi za nekaj polnjenja, a kljub temu priklopu se bo baterija začela prazniti.

Poglejmo si še nekatere druge zanimivosti. Quest 2 med uporabo omogoča preklop pogleda v resničnost, brez da bi za to morali odstranjevati očala. Funkcijo sprožimo preprosto tako, da s prsti dvakrat udarimo po stranici očal in že gledamo v črno belo sliko, ki je dovolj jasna, da se izognemo oviram ali pa pogledamo, kdo nas je pravkar potrepljal po ramenu.

Zvok nam očala oddajajo sama in to preko dveh zarez ob stranicah, zvočna slika pa je presenetljivo popolna. Vendar pa je morda pametno med uporabo nadeti tiste bolj napredne slušalke, ki jih lahko priklopimo preko 3,5 mm vhoda ali pa jih povežemo preko Bluetootha. Sicer je zvok zadovoljil že s privzetimi zarezami, a ga bodo slišali tudi drugi in včasih takšne motnje niso ravno zaželene.

Meta Quest 2 so glede na ceno trenutno najbolj priporočljiv nakup na trgu. Resda so že stara dve leti, a še vedno so strojne specifikacije impresivne, knjižnica iger pa z vsakim dnem bolj bogata. Možnost preklapljanja med brezžičnim in žičnim igranjem pa je samo dodatna češnjica na torti, ki jo nato lahko dodatno nadgradimo z raznimi priboljški kot je denimo močnejši naglavni trak ali pa dodatna baterija, ki jo lahko namestimo na zadnjo stran očal.

Tole je preprosto odličen izdelek, ki ga lahko izrabite za igre, gledanje filmov in celo telovadbo in edina ovira pri nakupu je čakanje na Quest 3, ki naj bi izšel enkrat letos, a kdo ve, kakšna bo njegova cena in če bo takrat nadgradnja res priporočena.

Objava Meta Quest 2 – resnična VR svoboda se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnične specifikacije:

• Logitechov optični senzor HERO 25K
• DPI med 100 – 25.600
• 13 neodvisnih nastavljivih gumbov
• Brezžična povezava prek Lightspeeda
• Programska oprema Logitech G HUB
• Teža: 106 g
• Dimenzije: 131,4 x 41,1 x 79,2 mm
• Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Z Logitechovo miško sem se nazadnje srečal junija lani, ko mi je pod prste prišel gorotas MX Master 3S in tudi G502 X Plus ni narejen za kakšne majhne roke. To je pri meni vedno bil pozitiven znak, ki je tokrat podprt tudi z zadovoljivo težo. S svojimi 106 grami ta miška zagotovo ne spada med najlažje, a po drugi strani se dejansko pozna razlika napram MX Masterju, ki mi je bil pri svojih 141 gramih že malce pretežak, tako da je Logitech tule ujel idealno ravnotežje. Izbire tule nimate, saj G502 X Plus ne ponuja možnosti dodajanja ali odstranjevanja dodatnih uteži.

Že takoj, ko tega mišona vzameš iz škatle, ti je jasno, da je podjetje tule poskrbelo za kvalitetne sestavne materiale. Miška je sicer po celi površini narejena iz trde plastike, ki je za oprijem gladka – izjemi sta samo stranici, ki nosita nazobčano teksturo in dostavita dober oprijem, a brez tega, da bi se nam ta rebrasta površina vtisnila v prste do te mere, da bi postala moteča. Na spodnjem delu najdemo senzor, belo obarvane nogice in majhen predalček, kamor lahko pospravimo sprejemnik Lightspeed.

Leva stran miške je malce vbočena, tako da med uporabo palec lepo počiva na svojem mestu in tako bo vedno pripravljen za akcijo, saj ima G502 X Plus na voljo res veliko gumbov in morda bo najbolj zaposlen ravno palec. Na levi strani se nad njim nahajata dva gumba, ki v brskalniku nadzirata funkcijo za naprej in nazaj, dodan pa je še en dodaten gumb, ki ga lahko po mili volji prilagajamo – in to ne samo preko programske opreme G HUB. Gumb je namreč fizično odstranljiv in ga namestimo preko magneta, ob miški pa prejmete dodatne gumbe in si s tem prilagajate, kako naj bo ta sploh izbočen.

Sam sem se dobro počutil že s tistim, ki je bil privzeto nameščen na miški in gumb je postavljen idealno, saj je bil ravno na pravem mestu za moj palec in G502 X Plus se je tako nenadoma spremenil v miško s tremi gumbi. Kaj boste s tem gumbom počeli je seveda na vas, saj mu lahko preko programske opreme prilagodimo cel kup funkcij – osebno sem ga izrabljal za premikanja po prej obiskanih spletnih straneh, svoje mesto pa najde tudi v igrah. Zadeva mi je dejansko prišla izjemno prav v hitri streljanki DOOM Eternal, kjer šteje vsaka sekunda in preko tega gumba sem si nastavil enostavno bližnjico za hitro menjavanje orožij.

Dolgčas ne bo niti kazalcu in sredincu, saj imata tudi ta pod sabo cel kup gumbov, ki samo kličejo po klikanju. Poleg standardnega desnega in levega ušesa, na levem najdemo še dva dodatna gumba, ki se nahajata povsem ob strani. Namenjena sta instantnemu preklapljanju med DPI občutljivostjo in kot takšna prideta spet izjemno prav v igrah – še posebej ju bodo pozdravili tisti ostrostrelci, ki ob natančnem merjenju merka potrebujejo manj občutljiv DPI, nato pa ob standardni akciji potrebujejo dostop do višjega DPI-ja.

Na sredini najdemo še kolesce miške, pod tem pa je še dodaten gumb, ki kolesce preklopi na stopenjsko premikanje ali pa tekoče, ki kolesce zavrti brez zatikanja in je lahko močno pripravno za kakšne kilometrske tabele znotraj Excela. Tudi samo kolesce lahko potisnemo navznoter, moč pa ga je tudi nagniti na desno in levo stran, tako da iz kolesca lahko iztisnemo tri dodatne klikajoče gumbe. Ponudbo zaključuje še rahlo klikajoči gumb G9, ki je namenjen predvsem za preklapljanje med različnimi profili, ki jih imajo lahko različni uporabniki ali pa samo eden, ki ima prilagojene profile za vsako igro posebej.

Kot lahko vidite je gumbov cel kup in zaradi tega je tale miška resnično kos vsem igričarskim vlogam. Prej sem že omenil igranje DOOM-a in ostrostrelsko merjenje v Call of Dutyju, vendar pa se G502 X Plus odlično odreže tudi drugod. Nad njo bodo navdušeni vsi igralci MMO-jev, ki se jim ne da ravno vsake posebne moči sprožati preko tipkovnice, ampak bi se raje v igri pozabavali bolj enoročno, miška pa prav pride tudi v MOBA naslovih tipa League of Legends in strategijah, kjer je gumbov na miški vedno premalo.

V navezi ste je treba pohvaliti tudi programsko opremo Logitech G Hub. Sam to uporabljam že nekaj let in moram priznati, da je vsako leto zadevo bolj priročna za uporabo. Nastavitve najdete hitro in poleg prilagajanja obnašanja vsakega gumba posebej, lahko prilagajate tudi druge stvari. Denimo občutljivost DPI, ki pri G502 X Plus nanese vse do številke 25.000, to pa je zasluga odličnega senzorja HERO 25K.

Prilagajamo lahko tudi osvetlitev RGB, ki se pri tej miški nahaja na hrbtu in to v stilsko privlačni razpoki, ki nas med uporabo ne moti. Imejte v mislih, da Logitech ponuja dva različna tipa mišk: G502 X Lightspeed in G502 X Plus. Oba tipa mišk sta na voljo v črni in beli inačici, a samo Plus verzija se ponaša z osvetlitvijo RGB.

Tudi baterija se obnese odlično in od enega polnjenja preko USB-C vhoda lahko iztisnete ven nekje 40 ur klikanja, če pa RGB izklopite, se življenjska doba razvleče celo na 100 ur.

Za miško Logitech G502 X Plus res težko najdem kakšno res izpostavitve vredno grajo. Manjka sicer povezljivost preko Bluetootha in za uporabo je obvezen priloženi Lightspeed sprejemnik, kar zna biti tečno, če imate zasedene že vse USB vhode. Morda se zna kdo tudi spotakniti ob ceno, saj Logitech za ta izdelek zahteva 170 €, kar definitivno ni malo, a glede na splošno draženje vse tehnične robe, takšna cenovna postavka za res kvalitetno miško ni tako kontroverzna kot kakšno leto nazaj.

Logitech je s tem izdelkom dostavil res kvalitetnega mišona in kar malce težko sem gledal, ko sem se moral po nekajtedenskem druženju od njega posloviti. Vsega lepega pa mora biti enkrat konec, saj vsak mesec prihajajo novi mišoni, ki so seveda potrebni svojega lastnega testiranja.

Objava Logitech G502 X Plus – miška, ki je kos vsem nalogam se je najprej pojavila na HOPsi.

Drug način pa je spreminjanje same oblike prenosnika, ki je že dolgo uveljavljen kot preprost ekran in tipkovnica, ki na sredini poseduje še sledilno ploščico. Glavni igralci na področju laptopov nam želijo v zadnjih letih omogočiti večopravilnost, katera na navadnih PC-jih pomeni dodatek še enega monitorja, pri prenosnikih pa to ni tako preprosto in podjetja še vedno niso zadela tiste idealne oblike, ki bi bila priročna in hkrati ergonomska.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Procesor: Ryzen 9 6900HX
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5
• Zaslon: 16 palcev, 3840 x 1100
• Frekvenca osveževanja: 120 Hz
• Grafična kartica: RTX 3080 Ti
• Operacijski sistem: Windows 11
• Digitalno pero: Ne
• Teža: 2,5 kg

V takšno smer cilja tudi novi prenosnik ROG Zephyrus Duo 16, v katerega ASUS ni stlačil res impresivnih strojnih komponent ampak je vanj zapakiral tudi inovativno obliko, ki pod glavni zaslon doda še enega, ta pa se ob odprtju prenosnika elegantno zapelje v rahlo nagnjen položaj. Zadeva izpade res impresivno in me je malce spomnila na tiste otroške knjige, ki v zaprtem stanju niso videti nič posebnega, ko pa jih enkrat odpreš ven skočijo papirnate živali.

Zephyrus Duo 16 vam da že na začetku vedeti, da se v njem nekaj skriva, saj je tole ogromen prenosnik, ki sicer poseduje 16-palčni ekran, a njegova teža znaša kar 2 kilograma in pol. Tole vsekakor ni zadeva, ki bi bila res priročna za prenašanje naokoli, saj je prenosnik za kaj takšnega enostavno pretežak in pri njegovi uporabi se boste še najbolje počutili takrat, ko ga boste namestili na neko fiksno mizo.

Duo 16 je zgrajen iz kvalitetnih materialov in je na voljo v samo črno-sivi barvi. To je igričarski prenosnik, kar vam da vedeti že zunanji del zadnje strani, kjer se nahaja ROG logotip, ta pa seveda lahko sveti v RGB razsvetljavi. Na žalost so vidni prstni odtisi stalnica pri uporabi tega prenosnika, tako da če ga želite imeti pri neki predstavitvi, je pametno s sabo nositi kakšno priročno krpico za hitro čiščenje.

Kar se tiče vhodov je ASUS te pametno razporedil na vse strani, kar je vsekakor pohvalno, saj kakšno gnetenje vhodov na samo eno stran velikokrat izpade nerodno. Najbolj zasedena je leva stran prenosnika, kjer se nahaja 3,5 mm vhod za slušalke, čitalec microSD kartic, USB-C vhod, vhod USB 3.2, luknja za napajanje in izhod za DisplayPort. Desna stran po drugi strani vsebuje samo USB-C priklop, ASUS pa je dodatke preselil še na zadnjo stran, kjer najdemo izhod za HDMI 2.1, Ethernet vhod in še en navaden vhod za USB. Kar se tiče vseh vhodov in izhodov je torej tole klasika, a Etherneta ne najdemo povsod, zato je njegova prisotnost tule vsekakor pohvalna – še posebej zaradi tega, ker boste zadevo najverjetneje uporabljali na neki mizi, kjer bo ves čas priklopljen na napajanje in če se boste lotili kakšnega tekmovalnega večigralstva, potem ga boste na splet najverjetneje povezovali preko kabla.

V igranje se boste vsekakor lahko spustili s samozaupanjem, saj je ASUS sem notri zapakiral res impresivne strojne dele, ki bi jih ljubosumno gledal tudi kakšen lastnik PC-ja. Za procesorsko plat skrbi AMD Ryzen 9 6900HX, ki tiktaka pri 3,3 GHz, podpira pa ga kar 32 GB DDR5 pomnilnika, ki teče pri 4.800 Mhz. Impresivnih karakteristik tule še ni konec, saj notri najdemo tudi grafično kartica RTX 3080 Ti, ki na sebi nosi 16 GB pomnilnika, ta grafika pa jasno nakaže, da na tem prenosniku ne bomo igrali samo pasjanse, ampak se bomo lahko pozabavali tudi z vsemi najnovejšimi naslovi, ki znajo poganjati tudi ray tracing osvetljevanje.

A preden se spravimo v igranje, si oglejmo še dva pomembna dela tega prenosnika. Prvi je sam zaslon, ki vsebuje miniLED panel in pri ločljivosti 4K podpira do 120 Hz , če pa to znižate na 1920 x 1080 pa osveževanje skoči na impresivnih 240 Hz. V obeh primerih boste gledali v impresivno in živo sliko, kar gre na račun 1.100 nitov svetilnosti. Prenosnik je zaradi tega kot naročen za uživanje v igrah in tudi gledanje filmov in serij zadeva povsem zadostuje, čeprav bi za kaj takšnega prav prišel malenkost večji ekran.

Druga zadeva sliši na ime Screenpad+, to pa je tisti sekundaren zaslon, ki se nahaja pod tistim glavnim in je od njega povsem ločen. Ta je občutljiv na dotik in vsebuje 60 Hz osveževanje, pri odpiranju prenosnika pa ostane v rahlo nagnjenem položaju, pod njim pa se nahaja kar nekaj prostora. Oblika me je presenetila, saj se s takšnim prenosnikom še nisem srečal in ko zadevo odpreš na mizi boš zagotovo privlekel nase poglede bližnjih.

Seveda se takoj postavi vprašanje, čemu točno sploh služi Screenpad+. No, ASUS je nanj na levo stran dodal kup bližnjic, preko teh pa lahko gor povlečemo zadeve tipa kalkulator ali pa okno za preprosto risanje ali pisanje. Žal Zephyrus ne vsebuje nobenega digitalnega pisala, tako da boste za kakšno napredno ustvarjanje znotraj Photoshopa morali priskrbeti svojega, za občasne čačke pa bo povsem dovolj tudi vaš prst.

Nismo pa omejeni samo na te aplikacije, saj lahko iz glavnega zaslona na Screenpad+ brezšivno povlečemo karkoli. Sam se najraje dol povlekel okno brskalnika in si spodaj zagnal kakšen prenos v živo, ki mi je nato popestril kakšno dolgočasno delo ali pa me je zabaval med igranjem iger. Praktična uporaba se tule nekje zame zaustavi, saj kakšne druge uporabe za Screenpad+ niti nisem našel. Fajn bi bilo, če bi lahko nanj preselil določene elemente kakšnih iger, kot je denimo kakšna mapa znotraj iger, a seveda so to samo pobožne teoretične želje, saj bi za kaj takšnega moral poskrbeti sam razvijalec, trg takšnih prenosnikov pa niti približno ni tako velik, da bi se jim kaj takšnega zares splačalo.

Pod Screenpadom se nahaja še manjši LED zaslonček, ki vas zabava z RGB osvetljavo, pod vsem tem pa najdemo še enako razsvetljeno tipkovnico, ki da zadovoljiv odziv tipkanja. Žal slovenske gravure tule ne boste našli, tako da boste na njej bolj na slepo iskali šumnike, zaradi sekundarnega zaslona pa je tipkovnica premaknjena malce nižje. V praksi to pomeni, da takšen prenosnik na vaši mizi zasede malce več prostora, saj je treba nekam nasloniti še dlani, ASUS pa je dobrodelno v paket primaknil še gumijasto počivalo za zapestja, ki se zna ob potnih rokah hitro umazati.

Sledilna ploščice tokrat ne boste našli na sredini ampak na desni strani. Žal je ploščica enostavno premajhna in čeprav lahko na njo premaknete priročni kalkulator, bi si namesto tega vseeno želel malce več površine za premikanje miške. Zadeva je tudi hudo nerodna za levičarje, za katere je zadeva skoraj neuporabna, situacija pa se še dodatno zakomplicira, če želite prenosnik uporabljati na kolenih, saj boste slej kot prej zadevo prevesili na desno stran.

Kar se tiče same uporabe pa se ASUS ROG Zephyrus Duo 16 obnese odlično. Brskanje po spletu, gledanje prenosov v živo in klikanje po Photoshopu ni privedlo do nobenega zatikanja, ta superiornost pa se prenese tudi v igre. Za testiranje smo najprej skočili v igro Cyberpunk 2077 – izjemno zahtevno igro, čigar ray tracing osvetljevanje pokori tudi najmočnejše grafične kartice. Tu smo na ločljivosti QHD ob najvišjih grafičnih nastavitvah pri vklopljenem ray tracingu uživali pri stabilnih 60 sličicah na sekundo, kar je za prenosnik vsekakor pohvalno. Seveda smo za uživanje pri takšnih sličicah na sekundo morali uporabiti tudi DLSS, ki je na možnosti “Performance” tudi presegel 60 sličic na sekundo.

Nato smo skočili še malce v igranje večigralskih naslovov, kjer smo se zabavali v igri Call of Duty Warzone 2.0. Tudi tukaj smo uporabili DLSS in preko tega smo ob priporočenih grafičnih nastavitvah dosegali do 120 sličic na sekundo, zagotovo pa bi z nekah optimizacijami na QHD ločljivosti skočili vse do 165 sličic na sekundo.

The Callisto Protocol je po drugi strani pokazal, da ta igra še vedno potrebuje nekaj optimizacije. V iskanju stabilnih 60 sličic na sekundo smo se zadovoljili s srednjimi grafičnimi nastavitvami, a so te tekle pri 60 sličicah na sekundo, brez vključenega ray tracinga. DLSS-a tukaj ni, zato smo obkrožili opcijo FSR 2.0, tu pa smo optimizacijo nastavili na “Quality” in dejansko je zadeva tekla pri 60 sličicah na sekundo, a vseeno so se vsake toliko pojavili določeni padci sličic na sekundo.

Kar se tiče baterije je ta presenetljivo vzdržljiva, glede da mora skrbeti za poganjanje vseh teh silnih komponent in dveh zaslonov. Iz enega polnjenja smo potegnili za 3 ure neprestane uporabe, ASUS pa je kot vedno poskrbel za dobro hlajenje, tako da kakšnih pretiranih skrbi glede segrevanja in glasnih ventilatorjev ni.

ASUS ROG Zephyrus Duo 16 se na koncu izkaže za odličen prenosnik, ki bo brez kakšnega potenja opravil z vsako nalogo, ki mu jo dostavite. Vendar pa takšna impresivna in inovativna oblika, podprta s strojnimi mišicami zahteva svojo ceno, saj boste morali zanj na široooko odpreti denarnico in ven primakniti vsaj 4.000 €. Za takšno ceno lahko dobite že rahlo rabljen avto, zato je v teh časih prenosnik s takšno cenovno nalepko težko priporočiti komurkoli, razen tistim, ki preprosto morajo imeti vse takšne inovativne izdelke in si v Sparu privoščijo izdelke, ki ne spadajo pod znamko S-Budget.

Objava ASUS ROG Zephyrus Duo 16 – pošast za 4.000 € se je najprej pojavila na HOPsi.

Nekaj takšnega je tudi novi Lenovo prenosnik ThinkPad X1 Carbon, ki je že dolgo prisoten na področju delavnih prenosnikov, zdaj pa smo že 10. generacijo te naprave v roke poprijeli tudi mi in presenečeno smo ugotovili, da zna takšen računalnik dejansko popestriti delo in ga narediti bolj prijetnega.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Procesor: Intel Core i7-1260P
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5
• Disk: 2 TB M.2 SSD
• Zaslon: 14 palca, 2880 x 1800
• Frekvenca osveževanja: 120 Hz
• Grafična kartica: Intel Iris Xe
• Operacijski sistem: Windows 11
• Digitalno pero: Ne
• Teža: 1,12 kg
• Nakup: uradna stran

Serija ThinkPad že dolgo ni spremenila svoje oblike in tudi ThinkPad X1 Carbon vas v tem pogledu ne ravno presenetil, a tega niti nismo pričakovali. Gre v črno zavit prenosnik umirjenih linij, ki pa je presenetljivo tanek. Njegova debelina znaša vsega 1,5 cm, medtem ko je njegova teža dober kilogram. To ga naredi za enega najlažjih prenosnikov na trgu in tako je kot naročen za redne selitve lokacij, ki pridejo hudo prav pri kakšnih bolj dinamičnih zaposlitvah tipa novinarstvo ali pa za kakšne naloge na terenu.

Kar se tiče vhodov, se ti nahajajo ob straneh in poskrbljeno je za skoraj vse potrebe. Na eni strani nas čakata dva Thunderbolt vhoda, s tem da je eden od njiju uporabljen za polnjenje, ob strani pa mu stoji še en običajen USB-A vhod ter izhod za povezavo preko kabla HDMI. Na drugi strani vas bo pričakal še en USB-A vhod, 3,5 mm vhod za slušalke in mini pladenj, v katerega lahko vstavite SIM kartico. Žal je tudi tule izginil Ethernet vhod, tako da boste za povezovanje na splet morali uporabiti vgrajeni Wi-Fi 6E. K sreči je Lenovo dodal poseben adapter, ki ga povežete preko USB vhoda.

Za delo boste uporabljali veliko tipkovnico, ki vsebuje naravnost odlične tipke. Te so že od vedno bile pečat Lenovove ThinkPad serije in tudi 10. generacija pri temu ne dela izjeme. To je preprosta ena najboljših tipkovnic, ki jih lahko najdete pri prenosnikih, saj so vse tipke lepo razvrščene in razmaknjene, da boste ob delu imeli prijeten občutek optimalne efektivnosti. Tipkovnica sicer ni polna, saj manjka numerični del, je pa Lenovo na zgornjo desno stran vrinil tipke Home, End in Insert, smerne tipke pa so malce umaknjene in jih najdete na spodnji desni strani, ob njih pa najdete še tipki Page Up in Page Down za hitro drsenje po spletnih straneh. Na sredini seveda najdemo tudi sledilno izboklino, ki ji po domače rečemo “nipl”, ta pa služi hitremu nadomestku sledilne ploščice.

Tudi ta seveda ni umanjkala in tudi ta je pri temu prenosniku naravnost odlična. Je dovolj velika in natančna, da boste lahko na njej opravljali tudi bolj zahtevne naloge in čeprav boste še vedno bolj efektivni s priklopom zunanje miške, za to včasih ni prostora.

Podobo spodnjega dela zaključujeta dva kvalitetna zvočnika ob straneh, ki preko tehnologije Dolby Atmos izdavita presenetljivo glasno zvočno sliko ter gumb na zgornjem delu, ki služi kot prižig prenosnika, hkrati pa ga lahko uporabimo kot čitalec prsta. Dodatna varnost vedno pride prav, a na tem čitalcu se pokaže tudi pomanjkljivost prenosnika, saj ta na svoji površini vse prerad pušča prstne odtise.

Kar se tiče zaslona, je ta naravnost fantastičen. Lenovo ponuja različne tipe zaslonov, tako da si lahko izberete tudi IPS, ampak mi smo na recenzijo dobili panel, ki se ponaša z OLED ekranom. Maksimalna ločljivost znaša 2880 x 1800 in ekran lahko proizvede do 400 nitov svetilnosti. OLED je pač OLED zato boste gledali v fenomenalne podobe, z živimi barvami in resničnimi temnimi sencami in čeprav je tole poslovni prenosnik, vam nihče ne bo zameril, če si boste gor ogledali tudi kakšen film ali pa morda pognali kakšno igro. Prenosnik seveda mora vsebovati tudi kamero in tudi ThinkPad X1 Carbon vam bo omogočal pogovore preko Zooma, kamera pa se nahaja na vrhu, izpod vdolbine, ki omogoča lažje odpiranje prenosnika. Zanimivo je, da je Lenovo sem notri vgradil kamero ločljivosti 1080p, tako da je očitno čas 720p kamer končno za nami. Za bonus pri kameri najdemo še zaslonko, ki nam omogoča še dodaten nivo zasebnosti.

Igranje iger je sicer mogoče, a prenosnik ne vsebuje namenske grafične kartice, zaradi česar bo treba v naslovih malce znižati nastavitve. Sliko bo risala vgrajena grafična kartica Intel Iris Xe, podpirajo pa jo mogoče mišice 12. generacije Intelovega procesorja i7-1260P. Tega smo našli že v prenosniku ThinkBook Plus Gen 3 in čeprav je močan, tudi tule povzroča težave. Procesor je namreč požrešen do elektrike, zaradi česar boste trpeli ob slabše izkoriščeni bateriji. Eno polnjenje zadošča nekje za dobrih 8 ur uporabe, a s tem mislimo samo delo, kakšna zahtevnejša opravila kot so igranje iger in gledanje filmov ob polni svetilnosti pa te ure še dodatno poseka.

Kot vsak prenosnik je tudi ta na voljo v več konfiguracijah. Naš primerek je dopolnjevalo 32 GB pomnilnika in SSD disk velikosti kar 2 TB, tako da je prenosnik resnično zadostil vsem našim potrebam, kamor lahko ne uvrstimo samo skakanja po razpredelnicah v Excelu, ampak tudi delo znotraj Photoshopa ali Premier Pro-ja.

Lenovo ThinkPad X1 Carbon se na koncu izkaže za eno najboljših ponudb na področju delavnih 14 inčnih prenosnikov. 10. generacija izboljša zamere predhodnika in dostavi zraven še neprekosljivo izkušnjo OLED slike, močne mišice pa bodo kos praktično vsem vašim nalogam v sedanjosti in še daleč v prihodnosti. Škoda za šibko baterijo in res upamo, da bo Intel naredil vsaj nekaj na optimizaciji svojih procesorjev ter občutljivost na prstne odtise, saj takšnih pack na črnem ohišju ni zlahka ignorirati.

A splošno gledano je to odlična zadeva in če iščete nekaj, kar vam bo res popestrilo delovne navade in morda te tudi optimiziralo, potem je to izdelek za vas. Treba je biti pozoren le še na ceno, saj kvaliteta stane in ThinkPad X1 Carbon svoje dobrote ponuja od 2.700 € dalje.

Objava Lenovo ThinkPad X1 Carbon – odlična izbira za pisarniško delo se je najprej pojavila na HOPsi.

A ta stvar velja samo za PC-je, medtem ko je pri prenosnikih zadeva malce drugačna, saj so ti največkrat zasnovani okoli prenosljivosti. Seveda lahko na prenosnik vedno priklopite še en ekran preko kakšnega HDMI vhoda, a to je malce nerodno, še posebej če želite računalnik nato vzeti s sabo še kam drugam, temu pa nato sledi priklapljanje in odklapljanje kabla.

Lenovo je s svojim novim prenosnikom ThinkBook Plus Gen 3 poskušal dostaviti bolj elegantno rešitev, saj je v polnopravni laptop dodal še tablico, vse skupaj pa začinil z enostavnim načinom uporabe, ki ne zahteva kakšnega dodatnega privajanja. ThinkBook Plus Gen 3 tako na področju prenosnikov vsekakor dostavi nekaj novega, a vseeno bodo inženirji morali odpraviti še nekaj nerodnosti, preden bo takšna oblika prenosnika zaživela tudi pri povsem običajnih uporabnikih.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Procesor: Intel Core i7-12700H
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5
• Zaslon: 17,3 palca, 3072 x 1440
• Frekvenca osveževanja: 120 Hz
• Grafična kartica: Intel Iris Xe
• Operacijski sistem: Windows 11
• Digitalno pero: Da

Paket vsebuje prenosnik ter 100 W napajalnik, ki ga povežemo preko vhoda USB-C in omogoča tudi hitro polnjenje RapidCharge, kar je dobro, saj baterija znotraj prenosnika ni preveč vzpodbudna. Lenovo pravi, da lahko preko nje ven iztisnemo nekje 8 ur delovanja, a osebno sem ob ne preveč zahtevnem brskanju po spletu in tipkanju članka baterijo približal h koncu že pri nekje 6 urah, tako da boste polnilec morali vedno imeti pri roki.

Kar se tiče ohišja in vizualne lepote, je ThinkBook Plus Gen 3 na voljo samo v srebrni barvi, prenosnik pa je oblečen v kovino, ki pa na površju zelo rada pušča prstne odtise. ThinkBook na sebi na nosi kakšne dodatne osvetlitve, saj kot ponavadi njegove ravne linije ob strani prekine samo napis Lenovo.

A ravno oblika zna komu sprožiti pomisleke. ThinkBook Plus Gen 3 je namreč prenosnik, premera 17,3 palca, ki ponuja maksimalno ločljivost 3072 x 1440. Teh številk pri prenosnikih ne vidimo pogosto, a te so nujne, saj je prenosnik veliko širši od konkurence, ponuja pa nekam smešno ločljivost 21:10. Širina je vsekakor neobičajna in zna se zgoditi, da zadeva preprosto ne bo pasala v kakšno torbo, ki je poprej brez problema držala prenosnik vseh dimenzij.

Zaslon je resda nekam neobičajnih dimenzij, a je zgrajen iz kvalitetnih materialov. Sliko boste gledali na panelu IPS, ta pa omogoča maksimalno svetilnost 400 nitov. Podprta je tudi tehnologija Dolby Vision, osveževanje zaslona pa se ustavi pri številki 120 Hz. Vse to dostavi odlično in hitro odzivno izkušnjo uporabe na operacijskem sistemu Windows 11, glavni zaslon pa preseneti tudi s podprto funkcijo občutljivosti na dotik.

Dimenzije zaslone so nenavadne, a čudnost se tule ne konča, saj se glavna zanimivost tega prenosnika skriva pod ekranom. Poleg tipkovnice vas čaka namreč še en, manjši zaslon, ki v dimenzije meri kot ena povprečna tablica. Tudi ta zaslon je občutljiv na dotik in ponuja panel IPS, ločljivost pa je tule malce nižja in znaša 800 x 1280. Navadno so takšne ločljivosti za tablice nekaj povsem običajnega, a tule manjše dimenzije bolj izstopajo, saj boste zadevo neposredno primerjali z jasnostjo glavnega zaslona, kjer je, kakor prej omenjeno, izkušnja odlična.

Tablica je zagotovo največja privlačnost tega prenosnika in ob pametni uporabi zna pošteno spremeniti vaš način vsakdanjega dela. Uporabna je denimo za kakšno pretipkavanje informacij ali za pregledovanje zapiskov. Windows 11 omogoča neproblematično premikanje oken iz glavnega ekrana na tablico in s stikom gumba za maksimiziranje okna, se bo to enostavno prilagodilo polnim dimenzijam tablice.

Zaradi možnosti zaslona na dotik se večopravilnost preseli še drugam. Spodaj si lahko denimo ustvarite okence Photoshopa in preko njega zarišete kakšne hitre čačke, če pa tega programa nimate, pa vam lahko prav pride tudi Slikar. Zadevo lahko nenazadnje uporabite za pisanje zapiskov, kar zna prav priti vsakemu študentu, ki bi si rad na predavanju ustvaril nekaj hitrih zapiskov.

Vse to slikanje in pisanje lahko spočnete preko digitalnega peresa, ki je prenosniku že priloženo, zadeva pa je tako elegantno pospravljena na zadnji strani prenosnika, da je prvi dan sploh nisem našel in sem svoje risanje opravljal z navadnim prstom kot nek pračlovek. Pero vsebuje dva gumba, ki nadzorujeta različne funkcije in je občutljivo na pritisk, tako da lahko med slikarijami izvajate tanjše ali pa debelejše črte.

Skratka, tablica res doda novo dimenzijo večopravilnosti in omogoča veliko prilagajanja. Če si denimo lastite telefon z nameščenim sistemom Android, potem si lahko gor prenesete program, ki vam bo preko okna v tablici omogočal enostavno odgovarjanje na SMSe ali druge pogovore. Žal zadeva ni podprta pri vseh Windows programih: če si v okno tablice denimo namestite Discord, potem boste še vedno morali odgovarjati preko navadne tipkovnice, saj zaslonske tipkovnice na tablici ne boste našli.

Ko smo že pri navadni tipkovnici: ta je skoraj polna, a ji manjka numerični del. Tipke so membranske, kar za prenosnike ni nič nenavadnega, je pa malce nerodna postavitev tablice, tipkovnice in sledilne ploščice. Tipkate lahko sicer povsem normalno, a vsake toliko se mi je zgodilo, da sem se z dlanjo dotaknil površja tablice. To je problem, saj takrat postane aktivno okno tablice, vmes pa iz fokusa izgubimo dokument, tako da se mi je velikokrat zgodilo, da sem tipkal v prazno. To preklapljanje se mi je zgodilo dovolj pogosto, da je postalo že malce tečno in res bi prav prišla funkcija, kjer bi ob delu lahko nekako zaklenil tablico in tako nemoteno nadaljeval z delom, a žal ta ni na voljo. Problem je tudi dejstvo, da je ThinkBook Plus Gen 3 na voljo samo v desničarski izvedbi, tako da boste levičarji za uporabo tablice morali z roko segati čez cel prenosnik, kar je hudo nerodno.

Lenovo je znotraj prenosnika zapakiral nekaj impresivnih komponent. Na procesorski strani me je zabaval Intelov procesor i7-12700H, pod pokrovom pa najdemo še 32 GB LPDDR5 pomnilnika in integrirana grafična rešitev Intel Iris Xe. Vsekakor bi nam tule prav prišla namenska grafična kartica, a tudi Iris Xe se ne odreže slabo in če vas bo poganjanje Elden Ringa v ločljivosti 1080p pri 30 sličicah na sekundo zadovoljilo, potem boste še bolj veseli raznih e-športnih naslovov tipa CS: GO, kjer sličice na sekundo presežejo tudi številko 100.

Lenovo ThinkBook Plus Gen 3 je vsekakor unikaten prenosnik. Dodatek tablice v ogrodje prenosnika zna vsekakor spremeniti vaš tok dela na boljše, tehnično drobovje pa je tudi dovolj impresivno, da je odvečen strah za kakšno zatikanje programov ali padanje sličic na sekundo pri manj zahtevnih igrah. Škoda je le slabe baterije in dejstva, da vas zna neprevidnost pri dotikanju tablice med tipanjem stati nekaj dragocenih sekund dela.

Na koncu je treba omeniti še ceno, saj ThinkBook Plus Gen 3 zase zahteva 1.849 €, kar vsekakor ni ravno poceni, a takšen je pač davek za takšne pionirske izdelke, ki na enem mestu ponujajo vse prednosti prenosnika in tablice in trenutno nimajo resne konkurence.

Objava Lenovo ThinkBook Plus Gen 3 – dve napravi v enem paketu se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa se enoigralske izkušnje niso prijele, saj ima telefon resda vsak, a nedeljski igralci niso bili za zabavo pripravljeni plačevati. Mobilno igranje je zaradi tega preklopilo na F2P zadeve, ki so večidel večigralske, pravi zaslužki pa so se začeli, ko so svoje mobilne verzije dobile igre kot so Call of Duty, PUBG in Fortnite.

ASUS je zdaj mnenja, da je takšnih igralcev dovolj, ki bi si zaradi tega želeli namensko ustvarjen igričarski telefon. S tem se je rodila linija mobilnikov ROG Phone, pred kratkim pa sem se na testiranju poigral z zadnjo verzijo: ROG Phone 6D.

VIDEO RECENZIJA

Specifikacije

• Procesor: 3,2 GHz MediaTek Dimensity 9000+
• Pomnilnik: Do 16 GB
• Disk: 256 GB
• Zaslon: AMOLED 6,78 palca
• Frekvenca osveževanja: 165 Hz
• Kamere: 50 MP glavna leča, 13 MP širokokotna leča in makro kamera / sprednja stran: 12 MP
• Teža: 239 g
• Uradna stran: ASUS

ASUS mi je tako v roke porinil svoj najnovejši igričarski telefon in mi preprosto zapovedal, da naj se med njegovo uporabo zabavam. Takšnim ukazom ni težko slediti, zato sem se urno lotil razpakiranja paketa, ki v sebi vsebuje masiven polnilec, USB-C kabel ter celo ovitek za telefon, tako da mi je bilo prihranjeno brskanje po Aliexpressu.

Glavna zvezda paketa je seveda sam telefon in ta je resnično prava pošast. Z ASUS ROG telefoni poprej še nisem imel izkušenj, tako da je bilo to moje prvo srečanje z njihovimi prenosnimi izdelki in treba je reči, da zadeva ob prvem dotiku na tebi pusti konkretne vtise.

Po domače povedano je tole pravi cegel, saj moje švohtne ročice, vajene iPhona 12, ki tehta 160 gramov, niso pričakovali takšnega velikana, ki na tehtnici izmeri 239 gramov. Teža je sicer upravičena, saj je ASUS notri spakiral vrhunske specifikacije, ki pač zahtevajo tudi ustrezno hlajenje, a vseeno je treba povedati, da teža sprva preseneti.

Kar se tiče dizajna je takoj jasno, da je tole resnično igričarski telefon. Pozabite na neke elegantno in čisto obliko, saj je ROG Phone 6D ovešen z vsem, kar od njega igričar tudi pričakuje. Sprednja stran je sicer tipični telefon, ki ima okoli zaslona kar debele črne stranice, ki med drugim skrivajo sprednjo kamere in nenavadno močne zvočnike, igričarski navdih pa na polno udari na zadnji strani. Sivo ozadje prekinjajo razni napisi in črte, na zgornji strani pa najdemo sistem trojnih leč z bliskavico, ki so malce izbočene od ostalega zaledja. Na sredini se nahaja najbolj tipični igričarski pripomoček: sistem ledic, ki lahko izriše živobarvne logotipe, zadevi pa lahko nastavimo tudi druge funkcije, kot je denimo opozarjanje na klic ali pa za obvestila. Zadeva sicer ni interaktivna, kar je škoda, saj bi lahko preko tapkanja tule hitro utišali telefon in prinaša tudi svoj minus, saj zaradi te osvetlitve telefon ne omogoča brezžičnega polnjenja.

Poglejmo si še gumbe. Na desni strani nas čakajo tri tipke, s katerimi nadzorujemo glasnost in vklop ekrana, na levi pa je vhod za dvojne SIM kartice ter vhod USB-C. Dno telefona me je presenetilo, saj tam najdemo dinozavra, ki so ga praktično pozabili vsi: 3,5 mm vhod za slušalke, kar pomeni da lahko končno v novejši telefon vtaknemo tudi žičnate naušnike. Spodnjo stran zaključuje… Še en vhod za USB-C? Tako je, ROG Phone 6D vključuje kar dva takšna priključka, saj lahko preko enega denimo polnimo baterijo, drugega pa lahko uporabimo za povezavo igralnega ploščka. Tako kot vse drugo je tudi baterija ogromna: 6.000 mAh se ne izrabi tako hitro, kar je ravno prav za igranje, prav pa pride tudi 65 W polnjenje, tako boste že v polurnem polnjenju spet pripravljeni za igričarsko akcijo.

Kar se tiče strojnih specifikacij, je telefon na vrhu zmogljivosti. ASUS pri telefonu ni škrtaril in je notri vtaknil trenutno najmočnejše komponente in včasih celo malce pretiraval. Zadeva namreč vsebuje kar 16 GB LPDDR5 pomnilnika in res nisem še našel igre, ki bi v popolnosti izkoristila niti polovico takšne zaloge RAM-a, a zadeva je resnična in se lepo bere na papirju. Za preračunavanje podatkov skrbi procesor Dimensity 9000+, ki teče pri 3,2 GHz, kar je spet po domače rečeno “overkill”, a po drugi strani drži, da ob takšnih specifikacijah telefona ne bo treba nadgrajevati kar nekaj let.

Impresiven je tudi zaslon. Gre za AMOLED, ki v premer meri 6,78 palca, njegova svetloba pa lahko doseže 800 nitov. Frekvenca osveževanja znaša 165 Hz, pod površjem pa se nahaja tudi senzor za prstni odtis, ki je presenetljivo odziven in med uporabo preko njega nisem naletel na nobene težave glede odklepanja telefona.

Skratka, kar se igranja tiče, je ASUS poskrbel za vse situacije in ni treba preveč poudarjati, da med igranjem nisem naletel na nobene zamike ali pa težave z optimizacijo. Za testiranje sem skočil v svetu igre Call of Duty Mobile in titanski zaslon mi je omogočal res prijeten občutek igranja, enako pa se je zgodilo v primeru igre Diablo Immortal. OLED zaslon izda čudovito barvo, prvič v življenju pa sem med igranjem na telefonu dobil občutek, da bi tole lahko zame postala legitimna zabava, saj je bila igralna površina dovolj obsežna, da je nisem preveč zakrival s prsti. Seveda lahko uživanje še dodatno nadgradimo, če telefon nastavimo na držalo in spodaj namestimo igralni plošček, a dejstvo ostaja, da lahko uživamo tudi pri tapkanju po ekranu.

Dodatne nastavitve lahko spočnemo preko priročnega programa Game Genie, ki ga lahko kadarkoli prikličemo iz roba zaslona, na njem pa lahko nastavimo čuda stvari. Ena od teh se imenujejo zračni sprožilniki, v praksi pa to pomeni, da so zvočniki na zgornji strani občutljivi na dotik, tako da jih lahko uporabimo za dejanja, ki bi na navadnem ploščku napeljale na merjenje in proženje orožja.

Dobro, kar se tiče igranja iger res nimamo pripomb, kako pa se ROG Phone 6D obnese med običajno uporabo? Navsezadnje bodo tudi tisti, ki zadevo kupujejo zaradi igričarskega aspekta, zadevo uporabljali tudi za druge stvari, saj nihče noče s sabo trogati dveh telefonov.

Napravo napaja operacijski sistem Android 12 in telefon med skakanjem med aplikacijami in brskanju po spletu ne povzroča nobenih težav. Vse je ekstremno odzivno: od odklepanja preko prstnega odtisa, do brskanja po spletu in gledanju nastavitev. Tule prav pride zajetna količina pomnilnika, saj lahko preklapljamo med več aplikacijami, tudi igrami, ROG Phone 6D pa vse dostavi izjemno hitro in brez kakšnega rušenja ali zamude pri prikazovanju. Zaradi zajetnega ekrana je pripraven tudi za gledanje filmov, tule pa prav pridejo izjemno močni zvočniki, ki dostavijo odličen zvok.

Malce slabše se obnesejo kamere. Te so na zadnji strani tri: 50 MP glavna kamera, 13 MP širokokotna kamera in makro kamere. Zadeva se med slikanjem obnese solidno, niso pa barve kaj preveč žive in nekateri objekti znajo izpasti nekam plosko. Sicer zna ASUSovi algoritmi precej dobro programsko obdelati zajete podobe, vendar pa ne dosegajo prvakov tipa Apple. Sprednja kamera je 12 MP in njene slike so povsem všečne, a za njih ne bom ravno pisal hvalospevov.

ASUS ROG Phone 6D je resnično igričarski prvak in če vam je pomembno samo to, da imate v roki najboljše specifikacije in da igre poganjate brez kakršnegakoli zamika, potem je tole definitivno izdelek za vas. A treba je vedeti, da stvar ni popolna. Nekam povprečne kamere sem že omenil, zaradi glomaznosti telefona in ogromnega ekrana pa vam bo uporaba z eno roko otežena, če ne celo nemogoča. Večkrat se mi je zgodilo, da s prstom preprosto nisem dosegel funkcij na vrhu, tako da sem moral zadevo vzeti v obe dlani, tako da tole definitivno ni naprava, ki bi jo enoročno upravljale manjše roke.

Objava ASUS ROG Phone 6D – moj prvi igričarski telefon se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa igralci za TKL zadeve še kako radi poprimejo, pa čeprav imajo večje mize. Lahko jih denimo vrtijo v vse smeri, kar prav pride predvsem vsem tistim e-športnim prvakom, ki tipkovnico zavrtijo skoraj povsem navpično. Poleg tega nekateri ljubijo prenosljivost, saj takšne zadeve lahko zlahka pospraviš v torbo in s sabo vzameš kamorkoli.

Vseeno pa vsake toliko TKL uporabniki pogrešijo lastnosti večje tipkovnice, saj te preprosto vsebujejo več tipk za opravljanje dodatnih funkcij. Ravno to zagato poskušajo rešiti nove SteelSeries tipkovnice Apex Pro Mini, ki poskušajo v enem izdelku ponuditi najboljše iz obeh svetov.

Specifikacije

Ime: SteelSeries Apex Pro Mini

Barva: Črna

Dimenzije: 293 x 103 x 40 mm

Teža: 610 g

Stikala: OmniPoint 2.0

Priklop: USB-A v USB-C

Število tipk: 61

Cena: 200 €

Nakup: uradna stran

VIDEO RECENZIJA

Kot vse naše opise izdelkov, bomo tudi tega začeli najprej z razpakiranjem. Paket je odet v prepoznavno SteelSeriesovo kombinacijo oranžne in črne barve, znotraj škatle pa najdemo tipkovnico, skrito v vrečkici, navodila in en USB-C v USB-A kabel. Apex Pro Mini si lahko privoščite tudi v brezžični izvedbi, a na naš test je prispela žičnata verzija.

Če morda nikoli še niste prej videli TKL tipkovnice, potem vas zna velikost Apex Pro Mini-ja hudo presenetiti. Sam s TKL-om nimam prevelikih izkušenj in med testiranjem sem se do sedaj pozabaval samo s tipkovnico UVI Pride Mini, a ta je imela še smerne tipke in celotno F1-F12 vrstico. Mini Pro nima nič od tega in vsebuje samo tiste glavne tipke, kar iz tipkovnice naredi resnično miniaturno zadevo, ki bi jo lahko pospravil v malce večji skejterski žep.

Čeprav je zadeva majhna, SteelSeries ni škrtaril pri kvaliteti. Tipkovnica je na voljo v črni barvi, zadnja stran je zgrajena iz aluminija, same tipke pa so dvojno brizgane, tipa PBT. Vsebujejo malce bolj grobo teksturo, tako da je občutek ob tipkanju prijeten, obenem pa bolj potni prsti ne bodo drsali po površini.

Zadnja stran vsebuje še dve nogici, ki omogočata nekam majhen 4 mm dvig tipkovnice, tam pa najdemo tudi skrit silikonski predel, v katerem se skrije pinceta za odstranjevanje tipk, kar je presneto priročno, če boste kdaj kakšno tipko zaželeli zamenjati ali pa opraviti spomladansko čiščenje.

Do sedaj je Apex Pro Mini slišati kot povsem navadna TKL tipkovnica, a nismo še omenili glavne zvezde predstave. Mini Pro namreč vsebuje napredna stikala Omnipoint 2.0, ta pa vsebujejo napredno funkcijo dvojnega aktiviranja.

Omnipoint stikala so pomembna zaradi dveh faktorjev. Prvi nam omogoča prilagajanje točke aktivacije za vsako tipko posebej in ta je res širok. Nastavimo ga lahko med 0,2 in 3,8 mm, kar pomeni, da lahko tipko aktiviramo že s čisto rahlim dotikom ali pa za aktivacijo nastavimo polni pritisk. Preko tega si lahko ustvarite res svojo izkušnjo tipkanja, ki je namenjena obema taboroma: tistim, ki obožujete tipkanje z nizkim hodom in vsem tistim, ki radi tapkate kot pravi strojepisci.

Drugi pomemben faktor je dvojno aktiviranje. Vsaki tipki namreč lahko dodelimo dve funkciji: ena se sproži ob delnem pritisku tipke, spet druga se aktivira ko je tipka pritisnjena do konca. Zadeva je hudo uporabna za igranje iger in v praksi boste lahko na navadno tipkovnico prenesli funkcije, ki smo jih do sedaj lahko doživeli samo preko igralnih ploščkov. Enostaven praktičen primer takšne uporabe je tiščanje tipke W za sprehajanje v kakšni tretjeosebni igri. Z delnim pritiskom W-ja bo naš lik začel hoditi, ko pa zadevo pritisnemo do konca, začne lik tekati. To je samo en enostaven primer takšne uporabe in zagotovo bo skupnost skozi čas izbrskala še cel kup priročnih trikov, kot je denimo poteg granate ob delnem pritisku tipke in met te, ko tipko izpustimo.

Čeprav je zadeva primarno namenjena igranju iger, jo lahko izkoristimo tudi pri običajnem delu za računalnikom. Bližnjice dvojne aktivacije nam pridejo prav tudi za makroje in kombinacij je toliko, kot vam dopušča domišljija, vse skupaj pa privede do tega, da boste z dobrimi nastavitvami dobili vse funkcije polne tipkovnice v veliko manjšem paketu. Seveda bo vse to vsebovalo kar nekaj privajanja, a če želite v enem paketu imeti najboljše iz obeh svetov, potem vam Apex Pro Mini to zdaj omogoča.

Za prilagajanje vseh funkcij boste uporabljali programsko opremo SteelSeries GG, ta pa vam poleg nastavljanja točk aktivacije omogoča tudi igranje z RGB osvetlitvijo. Na voljo je standardna izbira RGB valovanj, osvetlitev pa lahko nastavite čisto za vsako tipko posebej.

Apex Pro Mini je skorajda idealna tipkovnica, a vsebuje nekaj pomanjkljivosti. Kot prvo je tule razporeditev tipk, saj je v Slovenija na voljo samo v UK verziji. To pomeni, da se boste morali posloviti od šumnikov, tipka Enter pa je zaradi hranjenja s prostorom manjše velikosti. Drugi problem je cena, saj Apex Pro Mini v žičnati verziji v Sloveniji zase zahteva kar 220 €, za brezžičnost pa boste morali primakniti kar 280 €. Apex Pro Mini je resda kvalitetna zadeva, ki vsebuje napredno tehnologijo Omnipoint 2.0, a vseeno govorimo o TKL tipkovnici, ki bi morala načeloma vsebovati precej manjšo cenovno postavko.

Po drugi strani pa Apex Pro Mini dostavi nekaj, česar druge tipkovnice ta hip preprosto ne omogočajo. Stopnja prilagajanja je neverjetna in če se vam da malce ponuditi znotraj programske opreme GG, potem si znate ustvariti izkušnjo dela in igranja, zaradi katere se morda nikoli več ne boste želeli vrniti na tipkovnice brez dvojne aktivacije.

Objava SteelSeries Apex Pro Mini – majhna tipkovnica, z velikimi ambicijami se je najprej pojavila na HOPsi.

Čas je zato, da se pobližje ogledamo njihove nove slušalke Arctis Nova Pro in ironija je, da so ravno pri temu izdelku s ceno usekali malce mimo, saj so to čisto dobre slušalke, ki pa bi jim lahko mirne duše odrezali kakšnih 50 €.

Specifikacije

Barve: črna

Gonilnik: 40 mm

Aktivni preklic zvoka: Ne

Povezljivost: Kabel

Odpornost na vodo: Ne

Teža: 298 g

Nakup: uradna stran

VIDEO RECENZIJA

Arctis Nova Pro je na voljo v brezžični in žični verziji. Na test smo dobili kabelsko verzijo in res je preteklo že nekaj vode, odkar sem za mizo davil s kablom. K sreči sem se na vrvico hitro navadil, tako da me zadeva po dveh tednih ni več tako motila, a seveda bi že brezžičnost takoj izboljšala izkušnjo. Kot rečeno, wireless obstaja, a bodite pripravljeni, da boste za njo plačali še ekstra 100 €.

SteelSeries vam da takoj ob odprtju paketa vedeti, da so Arctis Nova Pro kvalitetne slušalke. Paket je res lično sestavljen in kot veste me premium pakiranje vedno navduši, saj tako že ob prvem stiku dobite vtis kvalitetnega izdelka. Vse je lepo popredalčkano in za razliko od večine slušalk, ta paket vsebuje kar nekaj vsebine, ki ni sestavljen samo iz slušalk in dokumentacije.

Tu so seveda same slušalke, ki so zavite v priročno najlonsko vrečico, če bi jih slučajno radi s sabo vzeli kam na pot. Tu sta še dva kabla USC-C v USB-A, 3,5 mm kabel in posebnost v obliki postajice GameDAC, zaradi katere so sploh vsi ti silni kabli potrebni. Lep dodatek je tudi pop filter za mikrofon, ki vam bo ublažil šumnike, ti pa velikokrat lahko popačijo govorjeno besedo in sogovorniku povzročijo glavobol.

Arctis Nova Pro nosijo kvaliteten dizajn in so na voljo samo v črno-sivi barvi. Obroč slušalk je narejen iz trde plastike in pri prilagajanju neslišno drsi, pod obročem pa najdemo še dodatno gumo, zaradi katere vam ta ne bo pritiskal na glavo, tako pa se boste izognili kakšnemu bolečemu zapletanju las.

Naušniki so zanimivi. Zunanji del teh je namreč pod magnetom in te ploščice lahko preprosto odstranjujete in jih nadomestiti s kakšnimi drugimi, ki morda nosijo bolj vam naklonjen dizajn. Te ploščice se imenujejo Nova Booster Pack in jih na uradni strani lahko dokupite v štirih različnih barvah, vsaka od teh pa stane 35 € in vam poleg dveh ploščic prinese še dodaten trak za obroč. To vašim slušalkam malce popestri videz, saj drugače na njih ne najdete niti ene same lučke.

Notranja stran naušnikov nosi peno in usnje, ki je dokaj udobno, a ga boste hitro preklinjali, če nameravate slušalke uporabljati v stanovanju brez klime. To usnje zelo nerado prepušča zrak, tako da se bo vaša glava v vročini hitro segrela, pena pa rešuje zagato glede pritiska, saj so vaša ušesa vedno udobno nameščena.

Večino funkcij za nadzor boste našli na levi slušalki. Tam se namreč nahaja raztegljiv mikrofon, ki ga lahko elegantno skrijete znotraj slušalke, 3,5 mm vhod za priklop, gumb za ugašanje in prižig mikrofona in kolesce za prilagajanje glasnosti. Gumbi so postavljeni na del slušalk, ki je malce odmaknjen od kabla za priklop, tako da se ne boste s prsti zapletali med žice in tako boste lahko v nuji hitro preklopili tiste najbolj nujne funkcije.

Druga zvezda te predstave je prej omenjena postajica, imenovana GameDAC. V praksi je to pretvornik digitalnega signala v analogni, slušalke pa nanj priklopite preko 3,5 mm vhoda. To vam prihrani brskanje za PC-jem za rožnatim vhodom in GameDAC lahko enostavno namestite pod monitor ter preko njega začnete vrteti nastavitve in to dobesedno. Postajica vsebuje preprost črno-bel ekranček, skupno pa na njem najdemo dva gumba: en na dotik in večje pritisljivo kolesce. Vse skupaj deluje enostavno in inovativno, ob prvem zagonu pa se vam bo na zaslonu izrisal priročnik, ki vas bo skozi korake popeljal čez nastavitve.

GameDAC omogoča nastavljanje uravnalnika zvoka, ki vsebuje tudi različne profile, tako da lahko pripravite kakšnega posebej za glasbo ali pa tistega z basi, ki vam bo ušesa rezal med igranjem iger. Prav tako boste preko njega prilagajali izhodni signal, saj lahko na GameDAC priklopite PC ali pa konzolo PlayStation 5, med obema pa lahko nato enostavno preklapljate preko postajice. Seveda je za kaj takega treba imeti obe napravi blizu GameDAC-a, kar v primeru konzole, ki jo imate običajno ob televizorju, malce nerodno in včasih neizvedljivo. Za takšne primere je nemara bolj slušalke enostavno povezati na sam kontroler preko 3,5 mm kabla.

Zvočna izkušnja je dobra, a ne doseže kakšnih šampionov kot so bile denimo nedavno opisane Sony-jeve slušalke WH-1000XM5. Basi so sicer dobri, malce pa se zaplete pri višjih tonih, kjer zvočna slika dobi malce popačenja. Zahvaljujoč GameDAC-u Arctis Nova Pro potegnejo kar nekaj moči, tako da lahko glasnost privijete in si ustvarite resnično bobnečo zvočno predstavo, seveda pa pri tej ni pametno dolgo vztrajati, če ne želite izbiti bobničev. GameDAC podpira tudi Hi-Res Audio, 24 bitni zvok pri kar 96 kHz, frekvenčni razpon pa znaša med 5 Hz in kar 40 kHz, a te številke, čeprav impresivne, v praksi niso tako pomembne, saj človeško uho sliši razpon med 20 Hz do 20 kHz.

Tako kot vse SteelSeries izdelke, boste tudi Arctis Nova Pro prilagajali preko programske opreme GG. Poleg izravnavanja zvoka boste notri našli tudi funkcijo Sonar, ki je nekakšen virtualni prostorski zvok, ki vam ustvari še bolj verno zvočno sliko in če ste morda ljubitelj grozljivk, potem vam da samo ta funkcija nov razlog za preigravanje Resident Evila 2. Pripravite se le, da boste za izkoristek Sonarja primorani ustvariti uporabniški račun.

Arctis Nova Pro so super slušalke, ki ponujajo praktično vse, kar igričar od njih tudi zahteva, v njih pa bodo uživali tudi vsi tisti, ki bi samo radi poslušali glasbo. Zvočna slika malce zagona dobi samo pri visokih tonih in aktivnega preklica zvoka tule ne boste našli, tako da se boste za dušenje neželenega zvoka iz okolice zanašati na peno znotraj slušalk.

Cena je malce zasoljena, saj Arctis Nova Pro zase zahtevajo 280 €, kar je cena, kjer lahko najdemo že kvalitetne brezžične slušalke konkurenčnih ponudnikov, če pa bi Nova Pro radi držali brez kablov, pa ta cena skoči na kar 380 €. K sreči lahko še vedno izkoristite digitalne bone, ki cenovni faktor povsem odpravijo in slušalke lahko v takem primeru priporočimo brez odlašanja.

Objava SteelSeries Arctis Nova Pro – dobre slušalke, z malce zasoljeno ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Specifikacije

Barve: črna, srebrna

Gonilnik: 30 mm

Aktivni preklic zvoka: Da

Povezljivost: Bluetooth 5.2

Odpornost na vodo: Ne

Teža: 250 g

Nakup: ACS SONY

VIDEO RECENZIJA

Pri premium izdelkih se zabava začne že pri pakiranju. Ta velikokrat zapostavljen element vsakega izdelka naredi pomemben prvi vtis in WH-1000XM5 se nam tako priljubi že na prvi otip. Slušalke se nahajajo v elegantni bež torbici, poleg priložene dokumentacije pa pod skrivnim predalčkom najdemo še USB-C kabel, ki nam bo služil samo za polnjenje, saj so slušalke drugače povsem brezžične.

Barva slušalk nato sovpada z barvno podobo torbice. Naš testni primerek je bil tako prav tako bež barve in priznati moram, da so to verjetno ene od najbolj elegantnih slušalk, ki sem jih do sedaj prijel za roke. Zadnja stran naušnikov je narejen iz trde plastike, sprednji del pa ob stranicah nosi kvalitetno usnje, katero se nato nahaja tudi na obroču. Notranjost slušalk prekriva mreža, slušalke pa za prilagajanje enostavno razpotegnemo iz obroča, kar se zgodi povsem neslišno.

Eleganca se nadaljuje tudi pri gumbih. V bistvu na slušalkah najdemo samo dva in oba se nahajata na levi strani: z enim preklopimo v način okoljskega zvoka, z drugim pa slušalke prižgemo in tudi omogočimo parjenje z napravami. WH-1000XM5 lahko naenkrat sparimo z dvema napravama, to pa naredimo preko povezave Bluetooth 5.2, same slušalke pa ne vsebujejo svojega namenskega sprejemnika.

Od vhodov se pod gumbi nahaja en 3,5 mm priklop za kabel in USB-C vhod, ki ga lahko izrabimo za polnjenje. Mikrofoni so vgrajeni v same slušalke in na celih slušalkah so kar štirje, zaradi česar bo naša govorjena beseda preko telefonskih pogovorov ali Discorda kristalno čista. Kljub vsem tem vgrajenim zadevam so slušalke presenetljivo lahke, saj tehtajo samo 250 gramov.

Že ko WH-1000XM5 pogledaš od daleč, ti je jasno, da bo tale zadeva izjemno udobna in ko si jih natakneš na glavo, je ta teza brž potrjena. Naglavni trak se prilagodi praktično vsaki velikosti, naušniki pa so zahvaljujoč usnju izjemno udobni in lepo zadušijo zvok, se dobro prilagodijo glavi, a kljub temu nikoli res ne čutiš pritiska nikjer: ne na uhljih, ne na vrhu glave, kamor se navadno pri drugih slušalkah usede obroč. Občutek nošnje je tako resnično udoben in slušalke lahko brez večjih skrbi vzamete na pot, a se je pametno izogibati dežju, saj ne nosijo prav nobene IPX zaščite.

Zvočna izkušnja je naravnost fenomenalna in prekaša vse, kar sem do sedaj nosil na svojih ušesih. Nadvlada tudi mojega dosedanje osebnega šampiona SteelSeries Arctis S7, ki nikakor niso slabe slušalke, a so glede na ustvarjeno zvočno sliko preprosto stopnjo nižje, a so seveda zaradi tega tudi nekoliko cenejše. Vseeno pa ima SteelSeries tu eno prednost, saj jih lahko na konzole PlayStation 5 povežemo povsem brezžično, medtem ko se je treba pri WH-1000XM5 zanašati na kabel. To je pač rezultat tega, da WH-1000XM5 ne vsebuje namenskega sprejemnika in se za svojo brezžičnost zanaša samo na Bluetooth.

Karkoli boste zavrteli na WH-1000XM5, vse bo odlično. Pri testiranju sem si zavrtel štiklc The Only Thing They Fear is You, ki je uradna skladba igre Doom Eternal in povedati vam moram, da sem samo zaradi te fenomenalne zvočne izkušnje začel ponovno nalagati igro. Visoki in srednji toni so izjemni, a zagotovo se najbolj izkažejo basi, ki vam bodo hitro pretresli možgane. WH-1000XM5 podpirajo tudi Sonyjev patentirani 360 stopenjski zvok, ki ga lahko izrabite v igranju iger, pri kakšni glasbi pa se bo treba naročiti na namenske pretočne servise, ki takšno izkušnjo ponujajo – ena od njih je denimo Tidal.

Odlično zvočno izkušnjo prekaša morda samo aktivni preklic okoljskega zvoka, ki je preprosto neverjeten. Na ta način lahko preklopimo z namensko tipko in funkcija resnično zaduši vse zvoke okolice, sem notri pa ne prištevam samo prometa in govoričenja drugih ljudi, ampak tudi bolj glasne zvoke. Osebno imam doma zoprno glasno klimo, ki se nahaja praktično takoj ob računalniku in slušalkam je uspelo zadušiti tudi takšno rohnenje. Velja pa tudi obratno, saj WH-1000XM5 tako dobro zadržujejo zvok znotraj slušalk, da tudi ob najvišji jakosti predvajane glasbe, navzven ni bilo slišati nobenega prepuščanja zvoka, tako da je zadeva pripravna tudi za pisarne, kjer je ob glasnejši poslušani glasbi vedno prisoten strah, da boš koga zmotil.

Glede na opisano bi zdaj pričakoval, da so WH-1000XM5 nek bavbav, ki zahtevajo ogromno prilagoditev in ur učenja uporabe, a temu ni tako. Res je, da lahko snamemo aplikacijo in preko te prilagajamo razne funkcije in nivo zvočnih izkušenj, a slušalke že privzeto delujejo povsem enostavno. Povežemo jih preko Bluetootha in vse nastavitve so že uveljavljene, tako da že od začetka dobimo odlično zvočno izkušnjo, brez da bi morali delati kakšne dodatne nastavitve.

Vseeno pa je pametno prelistati uporabniški priročnik, saj se tam nahaja ogromno priročnih nasvetov za upravljanje. WH-1000XM5 namreč ne vsebujejo veliko gumbov in vse funkcije prilagajamo preko zunanjega dela slušalk, ki so občutljive na dotik. Za zvišanje in nižanje glasnosti tako podrsamo s prstom navzgor in navzdol, za pavziranje predvajane sklade dvakrat tapknemo slušalko, če pa želimo zadušiti zvok predvajanega pa preprosto slušalko prekrijemo z dlanjo. Na voljo so tudi zvočni ukazi za Siri, Alexo ali Googlovega pomočnika, slušalke pa znotraj vsebujejo tudi senzor, tako da ko enkrat slušalke snamemo iz glave, te samodejno zapavzirajo predvajano in če jih tako pustimo mirovati, se sčasoma tudi ugasnejo, kar pripomore k bateriji.

Tudi ta je dobra, čeprav ni ravno nadpovprečna. Eno polnjenje nam z vključenim aktivnim preklicem zvoka zadostujejo za nekje 30 ur uporabe, če pa to funkcijo izključimo, lahko eno polnjenje razpotegnemo na 40 ur. Ni slabo, a konkurenca je že začela presegati te številke.

Aplikacija v sebi skriva še eno presenečenje, saj se zna prilagoditi vaši okolici glede na vaše navade. Tako slušalke ob premikanju zaznajo sprehod do šole ali nazaj, takrat pa bodo prepuščale več zvoka, tako da vas slučajno kje ne zbije kakšen divji dostavljavec Wolta. Če pa zaznajo da ste v pisarni, lahko izklopijo zunanje zvoka, kar vam omogoča boljšo osredotočenost. Vse to lahko prilagodite znotraj aplikacije, ki tako postane skoraj vaš obvezni spremljevalec.

Skratka, Sonyjeve slušalke WH-1000XM5 so praktično popolne v vseh pogledih. Morda bo kdo grdo pogledal na manjek gumbov in dejstvo, da vse prilagajate preko kontrol na dotik in morda bi bil res čas, da bi Sony vpeljal vsaj zaščito proti dežju.

A vse to pozabimo ob naravnost odlični zvočni sliki in skoraj perfektnemu dušenju zunanjega zvoka. WH-1000XM5 zase sicer zahtevajo 400 €, a to cenovno nalepko tudi upravičijo in če iščete nekaj res tehnološko naprednega in udobnega, potem si lahko WH-1000XM5 privoščite brez odlašanja.

Objava Sony WH-1000XM5 – praktično popolne slušalke se je najprej pojavila na HOPsi.

Dokler ne doživimo kakšnega večjega preboja podjetja v svoje izdelke raje vgrajujejo razne dodatke, ki vam znajo priti prav pri vsakodnevni izkušnji poslušanja glasbe in nič drugače ni pri Sonyjevih novih slušalkah LinkBuds S, dobrih slušalkah, ki resda ne dostavijo ničesar revolucionarnega, a so hkrati povsem solidna izbira sveta “in-ear” slušalk.

Specifikacije

Barve: črna, bež, bela

Gonilnik: 4 mm

Aktivni preklic zvoka: Da

Povezljivost: Bluetooth 5.2

Odpornost na vodo: IPX4

Teža: 4,8 g na slušalko

Nakup: ACS SONY

VIDEO RECENZIJA

LinkBuds S se nahajajo v presenetljivo učinkovitem pakiranju. Za uporabo lahko samo odprete škatlico in ven potegnete postajico, ki znotraj sebe vsebuje dve slušalki. Kar me je pri paketu presenetilo je dejstvo, da lahko zgornji del škatlice enostavno potegnete navzven in spodaj najdemo lepo razporejeno in popredalčkano dokumentacijo, skupaj z edinim kablom za napajanje USB-C ter dodatnimi kapicami za slušalke, ki se bodo prilagajale velikosti vašega ušesa.

Polnilna postajica je v primerjavi s Samsungovo ponudbo nekoliko višja, na testiranje pa sem prejel elegantno črno izvedenko, ki na sebi nosi malce grobo črno teksturo, ki je kljub temu prijetna na otip. Dobra novica je to, da kljub mojim potnim rokam na površini postajice nisem puščal prstnih odtisov, to pa velja tudi za same slušalke, ki na sebi nosijo enako teksturo.

Slušalke Link Buds S veljajo za ene najbolj lahkih, saj posamična tehta samo 4,8 grama in so zato lahke kot peresce. Za uporabo jih enostavno vtaknemo v svoje ušesa, spodnji del pa moramo rahlo potisniti navznoter. Same slušalke ne vsebujejo nobenega manjšega zatiča, ki bi slušalke pričvrstil v vaše uho, zato je pomembno, da jih potisnete dovolj navznoter, saj lahko drugače ob kakšni telovadbi hitro padejo ven. Ob pravilni vstavitvi nato dobro prenesejo vse sunke in ostanejo pričvrščene, a navaditi se bo treba na poln občutek uhlja, saj slušalke skoraj popolnoma zatesnijo ušesni kanal.

Izkušnja poslušanega je odlična, a seveda je treba v zakup vzeti vse funkcije, ki so jih sploh zmožne dostaviti “in-ear” slušalke. 5-milimetrski gonilniki izdavijo dobre visoke in srednje tone, kar še posebej pride prav pri poslušanju Beatlesov. Zaradi nedavnega dokumentarca o tej legendarni skupini sem zavrtel nekaj njihovih največjih uspešnic in poslušanje Don’t Let Me Down je bila odlična izkušnja, ki tudi dobro ujame izjemne vokale Lenona.

Basi so po drugi strani razočaranje, a spet to je nekako standard takšnih slušalk in tudi LinkBuds S na tem področju ne morejo ustvariti neke magije – na tem področju se malce bolj odrežejo Sonyjeve slušalke 1000XM4, a te seveda zase zahtevajo višjo ceno.

LinkBuds S nadzorujemo preko posebne aplikacije na telefonu, tam pa lahko prilagodimo tudi razne bližnjice, katere nato sprožimo po tapkanju na stranico slušalk. Z desno slušalko nadzorujemo predvajanje glasbe, tako da lahko z enim dotikom pavziramo ali pa nadaljujemo predvajanje glasbe, z dvema preskočimo skladbo, s tremi pa skladbo prevrtimo nazaj. Leva slušalka je namenjena preklapljanju preklicu zvoka, tako da samo pritisnemo na slušalko in dokler bo naš prst na njej, bo glasba prekinjena in ko prst spustimo, se predvajanje nadaljuje.

Sony je ceno slušalk poskušal upravičiti še z raznimi dodatki kot je denimo aktivni preklic zvoka in možnostjo avtomatskega vklopa mikrofona, takoj ko začnemo govoriti. Vse to je super, a dušenje zunanjega zvoka žal izpade nekam povprečno, saj slušalke še vedno prepustijo preveč motečih zvokov okolice.

LinkBuds S vsebujejo zaščito IPX4, kar pomeni, da jih lahko s sabo brez skrbi vzamete na telovadbo ali pa kakšne sprehode in če na njih pade kakšna kaplja dežja, ste lahko brez skrbi, saj se ne bodo poškodovale. Le ne uporabljajte jih pri kakšnih večjih vodnih pustolovščinah kot je denimo plavanje ali pa tuširanje.

Polno napolnjene slušalke zdržijo nekje dobrih 6 uporabe in to z vklopljeno možnostjo aktivnega preklica zvoka, polnilna postajica pa k vsemu skupaj doda še nadaljnjih 20 ur uporabe. To je glede na velikost odličen izkoristek akumulatorja, žal pa se boste za polnjenje morali zanašati samo na USB-C kabel, saj postajica brezžičnega polnjenja ne podpira.

Sonyjeve slušalke LinkBuds S se na koncu izkažejo za dobro zvočno izkušnjo, ki pa jo malce skazi visoka cenovna postavka. Zase namreč zahtevajo 200 €, za takšno ceno pa bi si želel vsaj brezžičnega polnjenja, kar konkurenca omogoča. So pa to izjemno lahke in udobne slušalke, ki jih lahko res nosite po cel dan in zna se zgoditi, da pozabite, da jih imate sploh v ušesih.

Objava Sony LinkBuds S – udobne slušalke, z malce visoko ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnične specifikacije:

• Logitechov optični senzor Darkfield
• DPI med 200 – 8.000
• 7 neodvisnih nastavljivih gumbov
• Brezžična povezava prek Bluetooth ali Logitech Bolt
• Programska oprema Logitech Options +
• Teža: 141 g
• Dimenzije: 84,3 x 51 x 124,9 mm
• Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Logitech je novo serijo zapakiral v dve novi različici, ki pa barvno ne izstopata preveč, saj sta na voljo samo grafitni in svetlo sivi barvi. MX Master 3S prav tako ne vsebuje prav nobene RGB osvetlitve in jasno je, da Logitech z njo ne cilja na igralce, ampak bolj na vse tiste, ki bi radi pod roko držali vsestranskega mišona, ki se s svojimi številnimi gumbi prilagodi vsaki pisarniški nalogi.

Kot smo že omenili ima MX Master 3s vsekakor unikatno obliko, ki se lepo prilagodi vaši roki. Na levi strani miške se nahaja ‘vdolbina’, kamor lahko položite svoj palec, tu pa se nahaja še nekaj uporabnih gumbov, ki jih je možno nastavljati in jim spreminjati funkcije prek programske opreme Logitech Options+. Poleg dveh stranskih gumbov, ki sta sicer malo nerodno postavljena, se tu najde še kolesce, ki ga lahko uporabljamo za horizontalno pomikanje recimo po razpredelnicah in pa gumb za geste, ki prinaša obilico funkcionalnosti, kot recimo upravljanje medijskih vsebin kar prek miške. Vse te gumbe in različne funkcije, ki jih omogočajo je možno nastavljati in spreminjati v programski opremi Logitech Options+.

Seveda sta tu še glavna gumba: levi in desni miškin klik, ki pa sta povsem tiha. Logitech se hvali, da jim je v MX Master 3S uspelo zmanjšati glasnost tipkanja kar za 90 % in to se definitivno pozna. Tako kot pri ergonomski miški Logitech Lift je klikanje praktično neslišno, kar bo nekaterim po godu, drugim spet ne. Kakšen igralec se zna pritožiti nad pomanjkanjem povratnega odziva in morda bi bila tule na mesto primerjava med mehansko in membransko tipkovnico. Sta pa gumba morda malce preobčutljiva na klik in pri počivanju dlani na miški se mi je kdaj pripetil nenamerni desni klik.

Posebne omembe je vredno tudi napredno kolesce Smartwheel, ki omogoča stopinjsko premikanje navzdol in navzgor, a če kolesce zavrtite hitro lahko preklopimo na bliskovito hitro premikanje, brez zatikanja. To lahko preklopimo tudi z namenskim gumbom nad kolescem, to hitro vrtenje pa zna priti prav pri kakšni res obilni razpredelnici, kjer morate naenkrat prevrteti tisoče vrstic.

Na spodnji strain miške najdemo gumb za vklop in izklop ter dodatni gumb za preklapljanje med različnimi napravami. MX Master 3S namreč vsebuje tehnologijo EasySwitch, ki poskrbi, tako da lahko eno miško uporabljamo na treh različnih napravah, s tehnologijo Logitech Flow pa lahko med temi napravami tudi prenašamo dokumente. Miško lahko na računalnik povežemo preko Bluetootha ali priloženega Logi Bolt USB konektorja, ki poskrbi za varnejšo in zaneslivejšo povezavo.

MX Master 3S nosi gumijast oprijem, ki je enak tistemu na ergonomski miški Lift, ali predhodniku, miški MX Master 3. Zadnja stran je malce rebrasta, kar poskrbi za boljši oprijem in na splošno je občutek držanja več kot udoben. Zadovoljen nisem bil samo z otipom, ampak tudi z drugimi fizičnimi karakteristikami miške. Teža znaša 141 gramov, tako da tole ni vsekakor ni med lažjimi miškami na trgu, a nekateri imamo pod roko raje nekaj teže. Tudi velikost je obilna in tole je ena redkih mišk, ki lahko praktično popolnoma zaobjame mojo malce večjo dlan, čeprav bi si želel, da bi bila zadeva še malce bolj obilna. Pod roke sem tako končno dobil miško na katero sem lahko položil čisto celo dlan, brez da bi ob premikanju moral del dlani drsati po podlagi.

Dobra je tudi baterija. Delovanje se zanaša na notranji akumulator, tako da se vam ni treba ukvarjati z menjavanjem AA baterij, ampak zadevo preprosto polnite preko USB-C vhoda in priklopa na USB-A vhod na PC-ju. Dobra novica je tudi to, da lahko miško med polnjenjem nemoteno uporabljamo naprej, takrat pa zasveti tudi edina zelena lučka, ki se nahaja ob sekundarnem kolescu. Logitech na uradni strani pravi, da eno polnjenje zadostuje za 70 dni, a ta številka je močno zapretiravana, saj sem osebno ob redni uporabi zabeležil nekje mesec delovanja, preden sem moral zadevo spret priklopiti na napajanje. Tudi ti rezultati niso slabi, a so vsekakor vredni omembe.

Za prilagajanje nastavitev boste uporabljali program Logi Options+. Ta vam omogoča prilagajanje gumbov za različne funkcije, tam pa lahko nastavite tudi DPI občutljivost. Ta je privzeto nastavljena na 1.000 DPI, a to lahko zvišate vse do številke 8.000. Logitech pravi, da sodobni grafični oblikovalci uporabljajo vse bolj napredne monitorje z visokimi ločljivostmi in hitrostmi osveževanja, zato je tudi razširil razpon DPI-ja. Zame osebno je DPI 4.000 več kot dovolj, a kot vedno pozdravljam možnost višanja postavk.

Pod črto potegnjeno je Logitech MX Master 3S odlična miška, pri kateri lahko najdemo res bolj malo minusov. Pozoren je treba biti na dejstvo, da je miška na voljo samo v desničarski izvedbi in ima takšno razporeditev gumbov in obliko, ki jo levičarji preprosto ne morejo uporabljati. Glavna gumba sta morda malce preobčutljiva in nekateri se znajo pritoževati nad manjkom povratnega odziva, a če iščete nekaj, kar bi bilo vsestransko za delo in igranje iger, hkrati pa po svetu hodite z malce večjimi dlanmi, potem vas MX Master 3S ne bo razočaral. Cena 129,99 € tudi ni tako pretirana, trenutno pa živimo tudi v svetu digitalnih bonov, ki se ga vsekakor splača uporabiti za kvalitetnega mišona, ki vam bo brez dvoma služil še mnoga leta.

Objava Logitech MX Master 3S – tiha, vsestranska miška se je najprej pojavila na HOPsi.

Se pa na trgu vseeno najdejo alternativne miške, ki ciljajo določen žanr uporabnikov. Sem notri spadajo ergonomske miške, ki na prvi pogled nosijo nekam smešno obliko, a še kako prav pridejo vsem tistim, ki se mučijo z bolečinami v zapestjih. Te težave ni lahko odpraviti, jih pa lahko vsaj ublažimo in ravno v tem pogledu prav pride nova Logitechova miška Lift.

Tehnične specifikacije

• Logitechov optični senzor
• DPI med 400 – 4.000
• 6 neodvisnih nastavljivih gumbov
• Brezžična povezljivost
• Programska oprema
• Teža: 125 g
• Dimenzije: 71 x 70 x 108 mm
• Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Treba je reči, da je tudi v svetu ergonomskih mišk, Logitech Lift nekam smešne oblike. Že pri odpiranju paketa človek dobi občutek, kot da je v roke dobil malce večji Kinder jajček. Lift je na voljo v treh različnih barvah in za namene opise smo se poigrali z roza različico, miška pa je na voljo še v beli in bolj umirjeni črni barvi.

Ohišje miške je v grobem razdeljeno na dva dela: sprednji plastični del in zadnjico, ki je obdano z gumo. Gumijasti del vsebuje nekaj zarezic, tako da se bolje oprime dlani, na sprednjem delu pa najdemo na desni strani gumba levi in desni klik in kolesce, pod katerim se nahaja še priročen gumb za prilagajanje DPI-ja, ki lahko skoči do številke 4.000. Na levi strani s palcem nadzorujemo še dva gumba, ki nas lahko denimo premikata po spletnih straneh naprej in nazaj, to pa je nekako tudi vse, kar se tiče glavnih gumbov.

Lift na dnu vsebuje še nekaj zanimivosti. Tu je gumb za prižig in izklop miške ter stikalo, ki nam omogoča preklapljanje med tremi različnimi PC-ji. Lift namreč lahko povežemo na tri samostojne PC-je ali prenosnike in med njimi brezšivno preklapljamo, kar zna priti hudo prav vsem tistim, ki imate več delovnih postaj in ne bi radi vedno znova po mizah iskali nove mišone. Spodnja stran vsebuje še predalček, kamor lahko priročno pospravimo USB sprejemnik, miška pa se lahko poveže tudi preko Bluetooth povezave. Predalček skriva tudi prostor za eno AA baterijo, ki je nujno potrebna za delovanje Lifta.

Miška je tako povsem brezžična in je preko kabla ne moremo priklopiti nikamor, saj ne vsebuje nobenih vhodov za žično uporabo. Baterija je tako nujna, kar meni osebno pusti mešane vtise. Veliko raje imam v miški notranji akumulator, ki ga lahko naknadno polnimo preko USB-C vhoda, s tem pa se znebimo tudi elektronskih odpadkov v obliki zavrženih baterij. Baterija doda tudi nekaj malega dodatne teže, ki na koncu nanese 125 gramov, kar ni tako veliko, a pozna vsekakor se. Po drugi strani zna Logitech Lift delovati zelo varčno in ena baterija naj bi tako zadostovala kar za dve leti uporabe.

Lift je predstavljal moje prvo srečanje z ergonomsko miško, saj me k sreči ne mučijo težave v zapestju, tako da takšne miške niti nisem potreboval. Prvi oprijem je tako malce nenavaden, saj sem po letih držanja miške z zravnanim zapestjem zdaj nenadoma moral spremeniti način dela. Lift nam zapestje malce nagne v desno stran, tako da lahko miško zaobjamemo v bolj naravni in manj obremenjen oprijem, kar vsekakor zahteva nekaj privajanja. Sam sem na začetku čutil malce obremenitve na palcu, saj je ta na začetku prenašal večji del teže dlani, a po kakšnem dnevu sem se na zadevo presenetljivo hitro navadil in šviganje po mizi mi je šlo brez preglavic.

Miška je zadostovala vsem mojim vsakdanjim opravilom, kamor ne prištevam samo delo, ampak tudi nekaj igranja. Pri hitrih igrah se mi je sicer vseeno poznalo, da me čaka še nekaj privajanja, saj sem ob napetih igralnih seansah še vedno preveč pritiskal s palcem, kar mi je malce zmedlo premikanje po 3D prostoru, a kot rečeno: vse je odvisno od prakse in z vajo bi zagotovo lahko premostil tudi te manjše prepreke. Je pa miška izjemno tiha, saj kliki praktično ne oddajajo nobenega povratnega odziva in so popolnoma neslišni, kar zna biti odlična rešitev za kakšno pisarno ali prostore, kjer zna klikanje zmotiti naključnega cimra.

Vseeno pa Logitech Lift vsebuje eno večjo pomanjkljivost, saj je miška namenjena bolj malim in srednjim dlanem, moja roka pa je bila za udobno uporabo malce prevelika. Tako sem se velikokrat zalotil, da je spodnji del dlani počival na površini mize in tako sem del roke podrsaval po podlogi, kar je zoprn občutek. Pozoren je treba biti tudi na dejstvo, da določen tip miške odgovarja samo desničarjem ali pa levičarjem, ne more pa streči obema. Logitech sicer ponuja verzijo Lifta za levičarje in desničarje, a doma znate naleteti na težave, če si PC lastite še s kom in če ta nima iste orientacije kot vi, potem bo zanj miška praktično neuporabna.

Logitech Lift omogoča tudi nekaj nastavljanja preko programske opreme Logi Options. Vsakemu gumbu lahko dostavite nove bližnjice, nastavite pa lahko še dva DPI profila, tako da imate lahko enega za delo, enega pa za igranje iger. Tu lahko najdete denimo tudi priročno tehnologijo Logitech Flow, tako da lahko prenašate datoteke med PC-ji preprosto tako, da jih povlečete iz enega okno na drugo.

Logitech Lift se izkaže za dober ergonomski zalogaj. Oblika nam ponuja udobno počivanje dlani in baterija je dovolj zmogljiva, da se vam za napajanje ne bo treba obremenjevati nekaj mesecev. Lift je tudi dovolj napreden, da se lahko z njim poigrate med delom ali pa igranjem iger, a kot za vsako novo stvar bo treba vložiti nekaj ur uvajanja. Škoda samo za velikost, saj bi med uporabo veliko bolj užival, če bi bila površina za kakšen centimeter ali dva bolj obilna, tako da gorotasa nakupa ravno ne priporočam.

Če so vaše dlani dovolj majhne, da z njimi ne morete ravno objeti košarkarske žoge, potem nakup definitivno priporočam. Tudi cena dobrih 70 € je dovolj nizka, da ne boste ravno jokali zaradi izpraznjene denarnice, izbira pa je dovolj raznovrstna tudi za tiste, ki pri miški iščete barvne kombinacije.

Objava Logitech Lift – ergonomska miška, ki pa ni za velikane se je najprej pojavila na HOPsi.

A pri eni stvari smo se ušteli. Pred igralce smo namreč položili tudi ogromne monitorje, s celim kupom naprednih karakteristik. Monitorji so bili široki, ukrivljeni in podprti s HDR tehnologijo, zato smo mislili, da bo vsak igralec preprosto onemel ob prikazani sliki. Vendar pa je praktično vsak igralec na koncu naredil isto stvar: sliko širokega zaslona je skrčil na pravokotnik, tako da so bile ob stranicah ogromni črni robovi, grafiko znižal na minimum, tako da HDR ni imel nekega smisla in se podal v akcijo.

Igralci so si namreč prilagodili postajo na to, kar so navajeni in kar jim da posledično tudi večjo prednost pri igranju. Ravno v tako idejo se je zatekel Lenovo s svojim minimalističnim monitorjem Y25-25, ki ponuja ravno vse tisto, kar zahteva e-športnik, v majhen, lično oblikovan paket.

Ime izdelka: Lenovo Y25-25

Premer zaslona: 62,2 cm

Maksimalna ločljivost: 1920 x 1080

Osveževanje zaslona: 240Hz

Tehnologija panela: IPS

Odzivni čas: 1 ms

HDR: Da

Nakup: EIGRE.si

Legion Y25-25 glede na obliko ni videti kaj preveč posebnega. Gre za monitor manjše velikosti, premera dobrih 62 cm, ki ni ukrivljen, kar je danes že skoraj nekaj unikatnega. Na voljo je samo v črni barvi in ima, tako kot drugi Lenovo monitorji tipa Legion G27c-10, zelo tanke stranice, kar nam ponuja maksimalno površino gledanja.

Ena od posebnosti se nahaja spredaj, saj Y25-25 dejansko vsebuje vrsto gumbov za prilagajanje funkcije, namesto da bi se zanašal samo na mali vrtljivi gumb, ki pri uporabnikih zahteva kar nekaj privajanja. Gumbi malce izstopajo in prekinjajo sicer čisto linijo monitorja in morda bi jih bilo bolje skriti pod stranico, a po drugi strani spet ponujajo hitrejši in bolj jasen dostop do vseh funkcij.

Na zadnji strani najdemo cel kup standardnih priključkov. Tu so kar štirje USB-A vhodi, dva od teh se nahajata na spodnji zadnji strani, medtem ko še dva najdemo ob levi stranici. Tu je še vhod HDMI 2.0 ter DisplayPort 1.2, ob strani pa lahko najdemo še 3,5 mm odprtino za slušalke. Ena od posebnosti tega monitorja je plastična ročica, ki je sicer praktično nevidna, a če jo potegnemo ven, jo lahko uporabimo za priročen nosilec slušalk.

Znotraj škatle boste našli še stojalo, ki ga na preprost način namestimo na sam zaslon. Tule pridejo v poštev ravne, neukrivljene linije monitorja, saj je ta bolj prilagodljiv vsem našim potrebam. Lahko ga nagnemo za 30 ° v vse smeri, lahko pa ga tudi zavrtimo za 90 ° in tako dobimo priročen zaslon za izven e-športne dejavnosti, kot je denimo programiranje kode.

Poglejmo si zdaj zaslon. Gre za IPS panel premera 24,5 palca oziroma dobrih 62 centimetrov, ki lahko izda maksimalno ločljivost 1920 x 1080. Morda se bo zdela ločljivost zaslona komu malce prenizka, saj igre danes na PC-ju navadno poganjamo v ločljivosti 2560 x 1440, če ne celo 4k. A spomnimo, da je tole primarno e-športni monitor, pri katerem igralci zvečine že tako zmanjšajo ločljivost in podrobnosti tekstur, v namen doseganja čim višjega sličic na sekundo. Tako je Full HD ločljivost povsem dovolj, okrasi pa jo pošastno osveževanje zaslona, ki teče kar pri 240 Hz.

Igranje pri tako tekoči sliki je odlično in kakšna runda Warzona, CS: GO-ja ali pa Fortnita je na povsem drugi ravni, ki opazno prekaša tudi tiste monitorje s podporo za 120 Hz. Odzivni čas je prav tako odličen: v navadnem načinu znaša 3 ms, to številko pa lahko s prestavo v Extreme način zmanjšamo na samo 1 ms.

Legion Y25-25 ponuja resnično vse, kar si želi e-športni igralec in seka stran stvari, ki mu niso potrebne. Kljub temu povsem brez dodatkov monitor ni ostal. Vsebuje denimo podporo za HDR prikazovanje slike, a najvišja svetlost znaša 400 nitov, tako da ne boste ravno gledali v kakšni res napredni podobi na ravni naprednih televizorjev. Kljub temu je tehnologija dobrodošla, dodana pa je bila tudi podpora za Nvidio G-Sync in AMD FreeSync.

Lenovo Legion Y25-25 se na koncu izkaže za čistokrvni e-športni monitor, pri katerem boste težko našli kakšno napako. Svetlost bi sicer bila lahko malce višja in tako bi lahko malce bolje izkoristili tehnologijo HDR, a vse to nadoknadijo druge specifikacije, ki so preprosto priročne in kaže nekaj inovativnost. Sem noter lahko prištejemo malenkosti, kot je majhna skrita plastična ročica za pritrditev slušalk ali pa bliskovito hitro osveževanje slike pri 240 Hz.

Cena monitorja je tudi odlična. Spletna trgovina ga trži trenutno po znižani ceni 285 € in to je poštena kupčija, saj vam ta monitor ponudi res vse, kar sodobni e-športni igričar od svoje opreme tudi zahteva.

Objava Lenovo Legion Y25-25 – vse za sodobnega e-športnika se je najprej pojavila na HOPsi.

Nov dvig v popularnosti spletnih kamer se je zgodil ob popularnosti streamerjev, ki so za igranje iger seveda potrebovali ločeno kamero, tu nekje pa se je tehnološki razvoj ujel v manjšo zanko. Streamerji za svoje delo namreč ne potrebujejo ravno nekih blaznih ločljivosti, saj je okno z njihovim obrazom navadno pomanjšano in porinjeno ob stran, tako da zadostujejo tudi manjše ločljivosti tipa 720p in 1080p.

Kaj preveč se ni v tem pogledu spremenilo tudi v zadnjih nekaj letih, a na trgu so se pojavili novi iskalci spletnih kamer. Koronavirus je namreč veliko ljudi preselil v delo od doma in za sestanke in predavanja je seveda potrebna tudi kamera. Za tokratni test se nam je tako zdelo primerno pogledati dve Logitechovi kameri Logitech C922 Pro in Logitech StreamCam in spisati nekaj vtisov.

Izdelek: Logitech 922 Pro

Priklop: USB-A

Vidni kot: 78°

Ločljivost: 720p pri 60 sličicah na sekundo/1080p pri 30 sličicah na sekundo

Cena: 87,75 €

Nakup: EIGRE.si

Izdelek: Logitech StreamCam

Priklop: USB-C

Vidni kot: 78°

Ločljivost: 1080p pri 60 sličicah na sekundo

Cena: 146,24 €

Nakup: EIGRE.si

Začnimo s kamero Logitech C922 Pro. Ta vizualno nosi tipično podobo spletne kamere, kar pomeni prefinjeno črno barvo, z zatičem, ki se lahko zlahka namesti na vrh monitorja ali pa prenosnika. Kamera se v vsakem primeru lepo zlije z zaslonom, tako da ne izstopa iz vaše delovne postajice. Sama kamera je zgrajena iz plastike, ob vsaki stranici pa najdemo stereo mikrofon, ki ga je najbolje uporabljati na razdalji okoli 1 metra.

StreamCam pa je po dizajnu precej drugačen od sorodnih izdelkov. Kamera je štirikotna in kar debela, tako da na nekem manjšem prenosniku izstopa, na voljo pa je v beli in črni barvi, kar omogoča vizualno prilagajanje glede na barvo vašega prenosnika.

Ena od posebnosti C922 Pro je dodatni tripod, tako da kamero lahko namestimo tudi nekam samostojno. To pride hudo prav za vse tiste, ki delajo vsebino, katera zahteva različne kadre. Tripodi se sicer dajo tudi dokupiti, ampak tole je resnično edina kamera, ki sem jo srečal, ki ima stojalo že vključeno znotraj paketa.

C922 kakšnih posebnih nastavitev ne zahteva, saj kamero preprosto priklopimo v USB-A odprtino in pripravljeni smo za delo. StreamCam se na tem področju malce razlikuje, saj kamero priklopimo preko povezave USB-C, kar zna biti na prenosnikih in PC-jih brez tega vhoda manjša težava in morda boste potrebovali pretvornik.

Kar se tiče tehničnih specifikacij je C922 Pro solidna zadeva. Ponuja ločljivosti 1080p in 720p, a če si boste želeli 60 sličic na sekundo, potem se bo treba zadovoljiti s sliko v ločljivosti 720p, medtem ko 1080p ponuja le 30 sličic na sekundo. To je tudi glavni razlog za razkorak v ceni napram StreamCamu, ki sicer ponuja enako ločljivost, a hkrati omogoča snemanje v 1920×1080 pri 60 sličicah na sekundo.

Logitech C922 Pro je sicer naslednik odlične spletne kamere C920, od te pa je podedoval tudi nekatere tehnične lastnosti. Programska oprema je ostala nespremenjena, tako da boste vse nastavitve upravljali znotraj programa Logitech Capture, tu notri pa lahko upravljate s približevanjem in oddaljevanjem slike, preklapljate med sličicami na sekundo in daljinsko vodite premikanje kamere v vse štiri osi. Logitech Capture omogoča še nekatere druge nastavitve, ki bodo prav prišle še posebej streamerjem, tako da lahko zlahka namestite besedilo skozi vašo sliko, uredite prehode med scenami in druge zadeve, program pa omogoča upravljanje z dvema kamerama naenkrat.

Znotraj programa lahko najdete tudi samodejno prilagajanje fokusa in osvetlitve. Izenačenje okoliške svetlobe je pomemben vidik vsakega prenosa v živo in lepo je videti, da tudi kameri C922 Pro in StreamCam ponujata to funkcijo. Samodejno prilagajanje svetlobe dobro opravi svojo nalogo, a spet ni nek magični urok, ki bo popravil vašo sliko. Tako je treba poskrbeti, da sami pri snemanju dovolimo v prostor dovolj svetlobe, kameri pa nato sliko samo še popestrita, v nasprotnem primeru boste gledali v nekoliko sprane barve.

Končna slika je pri obeh kamera dobra, vendar pa je StreamCam tule vseeno v prednosti. Izdelek prikaže bolj žive barve in se po kvaliteti že približa dražjemu modelu Logitech Brio, s katerim si deli veliko lastnosti, le da tu ne boste videli snemanja v ločljivosti 4K. Sta pa obe kameri več kot dovolj za delo in tudi za razne prenose v živo preko YouTuba ali Twitcha. StreamCam vseeno na koncu ponuja malce boljšo izkušnjo, saj je končna slika bolj kristalna, 60 sličic pri ločljivosti 1080p pa je prav tako dobrodošla lastnost vsake spletne kamere.

Logitechova ponudba kamer je tako odlična tudi v 2022. Pri StreamCamu in C922 Pro praktično ne najdemo pomanjkljivosti, razen nekoliko višje cene, ki pa je konkurenčna drugim podobnim izdelkom na trgu. Najcenejši v tej ponudbi je C922, ki stane slabih 90 €, medtem ko je StreamCam vreden dobrih 140 €, a to ceno upraviči z boljšimi specifikacijami.

Osebno sem bolj razočaran nad pomanjkanjem inovacij na trgu spletnih kamer, ki že zelo dolgo delujejo na enakih temeljih, brez neke evolucije, a po drugi strani stranke česa takšnega niti ne zahtevajo. Vseeno pa je naivno misliti, da sta ti kameri primerljivi s tistimi, ki jih najdete vgrajene na prenosnikih. Kvaliteta je namreč na povsem drugi stopnji in če želite gledalcem pokazati kvalitetno, nezrnato sliko, potem sta C922 in StreamCam več kot odlični izbiri.

Na koncu je tole dobra ponudba za vse tiste, ki bi radi pri svojih kamerah imeli nekaj opcij pri nastavitvah in bi bili v spletnem svetu radi pripravljeni za vsako situacijo – pa naj se ta tiče preprostega dela preko Zoom klica ali pa bolj naprednega ustvarjanja na Twitch platformi.

Objava Spletne kamere v 2022 – kaj je novega? se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno zato se je Logitech odločil malce prenoviti svojo budgetno ponudbo in v test nam je poslal tipkovnico G413 SE, ki jo lahko gledamo v polni ali pa TKL izvedbi. Gre za prenovo izdelka iz leta 2017, le da je Logitech tokrat še malce znižal ceno, kar je vsekakor dobrodošlo. Vseeno pa sem se ob igranju z G413 SE začel spraševati, ali je morda Logitech šel malce predaleč in končnemu izdelku odrezal malce preveč funkcij.

SPECIFIKACIJE

Ime: Logitech G413 SE

Barva: Črna

Dimenzije: 435 × 127 × 36,3 mmm

Teža: 780 g

Tipke: Romer-G Brown

Priklop: USB-A

Sila proženja: 50 g

Cena: 79,99 €

Nakup: Logitech G413 SE ┃Logitech G413 SE TKL

VIDEO RECENZIJA

Če ste se že kdaj srečali z Logitechovo serijo izdelkov G, potem presenečenj pri odpakiranju ne boste doživeli. Vse kar boste našli znotraj je ena nalepka z Logitechovim logotipom, kratka navodila za vse funkcijske tipke in seveda samo tipkovnico, ki je zavita v prozorno plastiko.

Ko enkrat zadevo primemo v roko vas bo navdušila konkretna teža tipkovnice, ki gre na račun aluminijskega okvirja. To je pri meni vedno plus, saj sem alergičen na plastična ohišja, ki se navadno hitro razmajejo, razbarvajo ali pa ob kakšnem nerodnem padcu celo počijo.

G413 SE deluje vizualno povsem preprosto. Izdelek je na voljo samo v črni barvi in na sebi ne vsebuje kakšnih okraskov, razen logotipa na zgornji desni strani. Tipkovnica je drugače en soliden kos, ki na zadnji strani vsebuje dve blazinici in dve nogici za prilagajanje višine. Kabel je neodstranljiv in presenečen sem bil, da je ta povsem plastičen, saj v letu 2022 praktično vsak izdelek, tudi tisti bolj budgetni, nosi pleten kabel, ki ga lažje zvijemo in ni tako podvržen poškodbam. No, je pa vsaj njegova dolžina dovolj velika, da tipkovnico zlahka priključite na PC, ki se nahaja pod mizo.

Skratka, sama oblika ni nič nenavadnega in je v bistvu standard standardov, tako da se raje preselimo na najbolj zanimiv del te in vsake tipkovnice: tipke.

G413 SE vsebuje mehanske tipke tipa Long Hua, ki pri tipkanju dajejo zadovoljiv povratni učinek, a se precej razlikujejo od Logitechovih lastnih stikal Romer G-Brown, ki krasijo ostalo Logitechovo periferijo igralnih tipkovnic. Same tipke so rahlo ukrivljene in so za pritisk malce težje od Cherry MX-Brown stikal, a imajo dokaj kratki, 4mm hod, tako da je zadeva dovolj hitra in odzivna za vse vaše naloge, kamor lahko prištejemo tudi igranje iger. Ni pa tole tiha tipkovnica, saj Romer-G Brown stikala ob pritiskanju kar pošteno zadonijo, tako da niso primerna za sobe, ki si jih delite še s kom drugim, ki bi ob vašem tapkanju dobil skrhane živce.

Same tipke so tipa PBT, kar vsekakor pripomore k vzdržljivosti, ampak niso dvakrat brizgane, po domače “double shottane”, tako da bi se na odpornosti naredilo še več, a spet je tule treba upoštevati ceno, ki je ravno zaradi tega nekoliko nižja.

Tipkovnica ne vsebuje nobenih dodatnih tipk za večpredstavnost, a funkcije lahko sprožamo skozi vrsto bližnjic na v vrstici F1-F12 tipk. Tule vam bodo prav prišla prej omenjena spisana navodila, žal pa kakšno dodatno prilagajanje iz strani uporabnika ni omogočeno.

G413 SE namreč ne podpira nobene programske opreme, kar zna marsikoga razočarati. Zadeva je na tem področju res okrnjena, saj ozadna osvetlitev podpira le belo barvo in RGB kombinacije niso možne. Zaradi tega se lahko poslovite tudi od makro kombinacij, kar je za mehansko tipkovnico res čudno in bi prej kaj takega pričakoval pri najcenejših membranskih tipkovnicah.

Dobra novica je vsaj to, da G413 SE vsebuje slovensko gravuro in anti-ghost tehnologijo, tako da lahko istočasno pritisnete 6 tipk, brez da bi ob tem trpeli zvočne signale.

Logitech G413 SE je resnično tip izdelka pri katerem nimamo res veliko za povedati. Tipkovnica bo s svojo ceno 80 € primerna za vse tiste, ki ste bili od vedno radovedni glede mehanske tehnologije, a v te vode nikoli prej niste namočili prste. Če vam je dovolj samo dober občutek tipkanja in so vam kakšne dodatne funkcije tipa RGB osvetlitev in makro nastavitve odvečne, potem zna biti G413 SE ravno pravi za vas.

Možnost izbire med TKL in polno velikostjo je še en dodaten bonus, ki bo prav prišel vsem tistim, ki ste s prostorom na mizi bolj omejeni, ohišje iz brušenega aluminija pa vam v rokah pusti občutek kvalitete, teža pa je dovolj velika, da se tipkovnica ne bo premikala tudi ob bolj divjih igralnih seansah.

Objava Logitech G413 SE – mehansko igranje za nizko ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Danes pa je zadeva povsem drugačna, saj je treba pri izbiri monitorja upoštevati cel kup pritiklin, cena z njimi pa eksponentno naraste. Velikokrat sem tudi vprašan za priporočilo glede nakupa novega monitorja in v teh primerih vedno najraje priporočim kakšen izdelek, ki lepo ulovi razmerje med tehnično dovršenostjo in ceno.

Eden takšnih izdelkov je monitor Lenovo G34W-10, ki s sabo prinese lep seznam monitorskih pritiklin, za katere vam ne bo treba plačati prevelikega davka.

SPECIFIKACIJE

• Ime: Lenovo G34W-10
• Premer: 34″ – 86 cm
• Tip zaslona: VA
• Hitrost osveževanja: 144 Hz
• Maksimalna ločljivost: 3440×1440
• Cena: 514 €
• Nakup: EIGRE.si

Lenovo ni mojster pakiranja in tudi ob odprtju škatle G34W-10 ne boste ostali odprtih ust. Paket je preprost in notri najdemo sam monitor, stojalo ter en napajalni in en HDMI kabel.

Ko iz škatle potegnemo ven zaslon in tega namestimo na stojalo, nam je hitro jasno, da tale zadeva ni ravno namenjena pogostemu premikanju. Monitor tehta zajetnih 7 kilogramov in čeprav je priloženo stojalo kos svoji nalogi, bi ga vseeno najraje postavil ob steno, saj ga zna kakšen preveč napadalen maček hitro prekucniti.

Ekran je odet v elegantno črno barvo in ne vsebuje kakšnih pretiranih okraskov. Na zadnji strani lahko najdemo Lenovo logotip, spodaj desno pa se nahaja osvetljen gumb, ki obenem služi kot krmilna gobica za upravljanje raznih nastavitev.

Stojalo je omogoča nastavljanje višine za 130 mm in nagib za 22°, obstaja pa tudi možnost za VESA priklop. Vrtenja ni, kar je tudi logično, saj je tole ukrivljen monitor in praktično ni pametnega razloga, da bi ga postavljali navpično.

Priključki se nahajajo na zadnji strani in ti so standard standardov. Najdemo vhod za napajanje ter vhoda za HDMI 2.0 in DisplayPort 1.4. Tema družbo dela še priklop za slušalke in to je odprtin vse kar dobite. Vhode za USB boste zaman iskali, prav tako monitor ne vsebuje kakšnih zvočnikov ali česa podobnega, vendar pa tega pri ukrivljenih zaslonih že tako ni za pričakovati in če je Lenovo s tem vsaj malo zbil ceno, potem ugovorov nimam.

Gremo zdaj na tiste bolj pomembne stvari. Ko prvič prižgete monitor in ugledate sliko boste zagotovo navdušeni. G34W-10 ima namreč izjemno tanke stranice robov, tako da na koncu dobite čim večjo površino za gledanje. Ta ob premeru 34 palcev izdavi maksimalno ločljivost 3440×1440, kar je presneto impresivno.

Še bolj navdušuje osveževanje zaslona, ki znaša kar 144 Hz in te karakteristike pri bolj cenovno ugodnih monitorjih preprosto nismo vajeni. Žal je sam panel tipa VA in ne IPS, tako da zadeva ni popolna, prav tako malce razočara sama svetlost ekrana, ki znaša vsega 350 cd/m2. To sicer ni katastrofa, ampak ni dovolj za HDR podporo, tako da boste ob gledanju filmov ali pa igranju iger, ki to podporo vsebujejo, izgubili na živosti barv.

Ločljivost 3440×1440 uvrsti ta izdelek med širokokotne monitorje z razmerjem stranic 21:9. To s sabo prinaša določene spremembe, ki jih morda vsi tisti, ki ste do sedaj živeli na standardnih razmerjih 16:9 niste vajeni. V praksi to pomeni, da boste v igrah morali izbirati določene ločljivosti, ki bodo zapolnile celoten spekter slike in čeprav je ta zadeva v novejših igrah podprta praktično povsod, boste ob nekaterih starejših naslovih primorani v gledanje črnih stranic ob straneh. Problem se denimo pojavi tudi ob priklopu konzole PlayStation 5, ki takšne ločljivosti ne podpira in tudi tu boste gledali v črne stranice. A vse skupaj prinaša tudi svoje prednosti in če si ogledate film v razmerju 2.35:1, potem zgoraj in spodaj ne boste gledali črnih robov, ki je problem 16:9 razmerja.

Med samim delom je bil G34W-10 odziven in neproblematičen. Zaradi VA panela je monitor pridno brnel tudi v temi in ob prižgani luči na njem nisem zaznal preveč odseva, kar je navadno problem IPS panelov.

Tudi pri igrah nisem naletel na kakšne večje probleme. Hitrost osveževanja 144 Hz je kot nalašč za preigravanje kakšnih prvoosebnih strelskih iger tipa CS: GO ali pa Doom Eternal, odzivni čas 6 ms pa je dovolj majhen, da zamikov ne boste čutili. Malce problemov povzroča odzivnost pikslov, ki je med prehajanji izjemno svetlih in temnih scen za sabo pušča nekaj sledi, ki jim stručkoti rečejo “Ghosting”. Lenovo je težavo delno odpravil z nastavitvami Overdrive v samem monitorju in priporočamo, da tam izberete možnost “Normal”. Rezultat ni popoln, a je dovolj dober, da običajen igričar ob prehajanju scen ne bo več opazil nadležnih sledi.

Ko smo že pri igranju je treba še omeniti podporo za FreeSync, ampak ni uradno odobren za G-Sync. K sreči lahko zadevo vključite ročno preko NVIDIA nadzorne plošče, a bodite pozorni, da je monitor priključen preko DisplayPort povezave in da si lastite vsaj grafično kartico serije GTX 10.

Lenovo G34W-10 je na koncu odlična izbira za vse tiste, ki bi radi na mizo posedli kakovosten monitor, ki ponuja visoko ločljivost in odlično frekvenco osveževanja. Manjši minusi obstajajo, vendar pa je po drugi strani cena odlična in v tem rangu boste s takšnimi karakteristikami težko našli konkurenco.

Objava Lenovo G34w-10 – igranje pri 144 Hz za udobno ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Kar je še posebej presenetljivo je dejstvo, da igralci ostajajo zvesti temu naslovu in ni nas malo, ki smo z igranjem začeli deset let nazaj in čeprav se nam je življenje vmes zagotovo spremenilo, je v njem ostala ena stalnica in to je ljubezen do te, zdaj ji tako lahko že rečemo, legendarne igre.

In ne samo, da je League of Legends ostal kvaliteten, njegova popularnost postaja samo še višja. Razvijalec Riot je nedavno na Netflix poslal serijo Arcane, ki se štorijalno napaja iz League of Legends sveta, igra pa še vedno kraljuje v svetu e-športa.

Skratka, League of Legends se še ne bo kmalu poslovil in tega se zaveda tudi podjetje Logitech. To ima z Riotom že dolgo lepo partnerstvo, pred kratkim pa so spočeli novo serijo periferije, ki je odeta v logotipe in barve League of Legendsa.

Tipkovnica: Logitech G Pro

Miška: Logitech G Pro Wireless

Slušalke: Logitech Pro X

Podlaga: Logitech G840 XL

VIDEO PREGLED

Za začetek si oglejmo tipkovnico G Pro, ki je seveda mehanična, saj samo to zadostuje napetim večigralskim spopadom. Tipkovnica je tipa TKL, tako da manjka desni numerični del, zaradi česar jo lahko spravimo tudi na manjše mize ali pa na površine, kjer morate narediti prostor tudi za druge strani.

G Pro tipkovnica uporablja GX-Brown stikala, ki ponujajo lep odziv ob pritisku, hkrati pa tipke niso tako glasne, da bi prekinile vsak pogovor na LAN zabavah. RGB osvetlitev je seveda nepogrešljiva, nastavitve osvetljave pa lahko spreminjate preko programske opreme G Hub, tipkovnica pa na svoj notranji pomnilnik omogoča shranjevanje razne tipe statične osvetlitve.

V prenovljeni izdaji se lahko veselite tudi prepoznavne modro-zlate kombinacije, ki je prepoznaven znak igre League of Legends.

G Pro tipkovnici dela družbo odlična miška G Pro Wireless, ki bo izpolnila želje vsakemu, ki bi rad pod roko držal dobro in odzivno miško, brez da bi se zraven zapletal v kable.

Brezžična miška je elegantna, dokaj majhna in tehta vsega 80 gramov, krasi pa jo napredni Hero 25k senzor, ki omogoča občutljivost DPI-ja vse do številke 25.600. Vse skupaj boste na miški našli 8 gumbov, kar vključuje tudi pritisljivo kolesce, na spodnji strani miške pa najdete predalček, kamor lahko elegantno skrijete USB sprejemnik, če boste slučajno miško vzeli na pot. Bonus pri vsemu skupaj je izjemna baterija, saj boste miško ob izklopljeni RGB osvetlitvi lahko uporabljali tudi do 60 ur, preden jo bo zopet treba pripeti na napajanje.

Tudi miška je odeta v prepoznavne barvne kombinacije League of Legendsa, na desnem miškinem gumbu pa si boste lahko prebrali tudi logotip igre.

Veterani League of Legendsa boste znali povedati, da posameznikova moč ne šteje veliko, če nimaš ob sebi uigrane ekipe. Za lažjo koordinacijo bodo tako poskrbele slušalke Pro X, ki jih preko odličnih PRO-G 50 mm gonilnikov ne odlikuje samo dober zvok, ampak tudi udobnost. Slušalke so dovolj velike, da se vaši uhlji ne bodo počutili ujeti, dobra pa je tudi prepustnost zraka, tako da ob igranju v vročih prostorih ne boste čutili polzenja znoja po nosu in se boste tako lažje osredotočili na igro. K vsemu temu lahko dodate še odlični mikrofon z Blue Voice tehnologijo, ki poskrbi za dobre in jasno izgovorjene strateške ukaze.

Tudi Pro X slušalke so dobile lepotni tretma. Prevladuje modra barva, ki jo ob robovi prekinjajo zlati odtenki, na vrhu slušalk pa lahko najdete vtisnjene besede League of Legends, prav tako pa se vsaka od slušalk ponaša z vidnim logotipom igre.

Ponudbo zaključuje še ogromna podlaga G840 XL, velikosti 400 x 900 mm. Zadeva je dovolj velika, da jo zlahka razprostrete čez celo mizo. Veliko platno se ponaša z dobro površino za slednje miškinih gibov, zbiratelji pa boste zagotovo navdušeni nad prelestno pokrajino Runeterre. Za bonus je Logitech dodal še prelestno poslikano tubo, v katero lahko zvijete podlago in jo tako priročno prenašate med LAN zabavami.

Logitech je z novo kolekcijo periferije dostavil LoL igralcem ravno tisto, kar hočejo: kvalitetne izdelke, z dobrimi karakteristikami, ki od vas ne bodo zahtevali celega premoženja. Takšna igralna postaja je preprosto čudovita za ogled in otip in ko se bodo LAN zabave zopet začele leta 2027, boste nase privlekli cel kup poželjivih pogledov, ki vam bodo dvignili samozavest in vam tako pomagali do boljših rezultatov v igri.

Objava Igranje LoL-a v stilu se je najprej pojavila na HOPsi.

Prva na tem področju je postala miška UVI Envy, ki je v originalni verziji nastopila zdaj že dobri dve leti nazaj, zdaj pa je pred nami osvežitev v podobi Envy V2.

Tehnične specifikacije

• PIXART PMW 3360 optični senzor
• Do 250 IPS-a & 50G pospeševanja
• Hitro nastavljivi DPI med 400 – 12.000
• Kalih stikala (80 milijonov klikov življenjske dobe)
• Nastavljiva RGB
• 7 neodvisnih nastavljivih gumbov
• 1,85 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema
• Teža: 90 g
• Dimenzije: 125 x 62 x 42 mm
• Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Nova miška vas bo pričakala v enostavni embalaži, ki k sreči ne skriva izdelka v neki zoprni zapakirani plastiki, ki te že takoj ob razpakiranju privede na rob obupa. Namesto tega najdemo Envy V2 znotraj škatlice in jo samo preprosto vzamemo iz nje, jo priklopimo na PC in zabava se lahko začne. Kakšnih dodatnih okraskov tule ne boste našli, so pa priložena kratka navodila, ki so za povrh spisana tudi v našem domačem jeziku.

Sama oblika miške je napram predhodniku povsem spremenjena. Envy V2 s svojimi 100 grami teže spada v rang srednje lahkih mišk, same dimenzije pa zadevajo zlato sredino za uporabnike, ki imajo manjše dlani, dobro pa se bodo gor znašli tudi večji gorotasi. Dobra novica je tudi to, da ima Envy V2 enakomerno obliko, tako da zlahka po njej posežete tako desničarji, kot tudi levičarji.

V primerjavi s predhodnikom je tudi spremenjen dizajn. V2 ima bolj gladko obliko, ki se nahaja na vseh straneh miške in tesna oblika na sebi ne nosi kakšnih zarez, kamor bi se lahko ob vročih dneh ujela kakšna tekočina ali pa drobci prahu. Od prvega Envyja je podjetje UVI tudi zamenjalo svoj logotip, tako da boste na zadnji strani ugledali novega, ki ima malce tanjše linije, te pa prav tako razsvetljuje RGB osvetlitev.

Lučke so seveda tudi tukaj, tako da nad miško ne bo vihal nosu noben pravoveren igričar. Kljub temu pa Envy V2 nosi malce bolj umirjeno linijo in tako cilj na igralce, kot tudi na tiste, ki bi radi v pisarni držali kvalitetno izdelanega drsalca. RGB osvetlitev lahko nadzorujemo preko gumba na spodnji strani miške, na voljo pa je 10 načinov razsvetljave, to pa lahko tudi povsem izklopimo.

Spremenjeni so bili tudi sami gumbi. Teh je sedem in med njimi najdemo gumb za desni in levi klik, pritisljivo kolesce, dva stranska gumba na levi strani in dva gumba na vrhu miške, ki nadzorujeta DPI občutljivost, ta pa v razponu sega od 400 do 12.000. Število gumbov je v primerjavi s predhodnikom ostalo nespremenjeno, a pod površjem se vseeno skrivajo spremembe. Miškina klika zdaj nista več ločena od ostalega dela miške in gumba za nastavljanje DPI-ja sta zdaj pošteno izgubila na širini. Za operacije zdaj skrbijo Kalih stikala, ki imajo še nekoliko daljšo življenjsko dobo od Omikron, pardon, Omron stikal in na vsakem gumbu boste tako lahko izvedli 80 milijonov pritiskov.

Klikanje po gumbih da zadovoljujoč povratni učinek, čeprav bi si sam želel, da miškina gumba za klik ne bi ponujala tako velike površine pritiska. Envy V2 se je drugače med mojim testiranjem dobro obnesel in med običajnim delom nisem naletel na nobenih zamikov ali pa kakšnega preobčutljivega laserja, ki bi ponorel ob vsaki smetki. To v moji domači pisarni ni lahko opravilo, saj živim z dvema mačkonoma, ki svoje dlake velikokrat pustita tudi na moji mizi, a kljub kakšni dlaki Envy V2 ni protestiral in je deloval brez zapletov.

Miško sem preizkusil tudi v igrah in tudi na tem področju kakšnih resnejših pripomb nimam. Med igranjem Dooma Eternal, kjer je pomemben še tako neznaten premik, sem čefare demonov odstranjeval kot bi mignil, dodatni gumbi pa so prav prišli tudi pri hitrem menjavanju orožij. Miška se je dobro odrezala tudi pri večigralskih obračunih in če imate radi spletne spopade v Counter-Striku in bi radi pod roko držali udobno cenjeno miško, potem je morda UVI Envy V2 za vas pravi odgovor.

Pri miški sem pogrešal edino programsko opremo, ki je tokrat preprosto ni. Miško enostavno priklopimo v USB vhod in začnemo z uporabo, DPI in RGB nastavitve pa nato prilagajamo preko fizičnih gumbov na tipkovnici. Po eni strani to poenostavi uporabo za vse tiste nedeljske uporabnike, ki so jim programske opreme španska vas in jim je pomembno samo to, da lahko s klikom poskrbijo za različne barve miške, a po drugi strani sem si vseeno zaželel malce bolj finomehaničnega nadzora nad lastnostmi miške kot je denimo prilagajanje funkcij posameznega gumba. K sreči lahko te zadeve rešimo preko nastavitev miške znotraj samega operacijskega sistema Windows.

UVI Envy V2 je tako v primerjavi s predhodnikom drugačna miška, ki stavi na bolj ravne in čiste linije, z bolj izpopolnjenimi stikali in večjo lahkostjo. Proizvodni proces je bil tako dovolj optimiziran, da je padla tudi cena in Envy V2 si lahko v košarico prenesete že za vsega 44 €, kar je za takšen izdelek vsekakor odlična cena.

Na koncu imamo pred sabo dobro miško, ki dostavi vse tisto, kar od mišona v 2022 tudi pričakujemo in res nas zanima, ali bo UVI v temu letu poslal še kakšno prenovljeno verzijo izdelka iz svojega popularnega kataloga PC periferije. Vsekakor držimo fige, da nas kmalu dočaka tudi kaj brezžičnega!

Objava Dobra miška izpod 50 €? se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda tovrstne težave niso del vsakdanjika, je pa diagnostika lahko sila potratna. Manj veščim kupcem se tako pogosto priporoči že vnaprej sestavljene in preizkušene optimalno delujoče računalniške sestave. Mnogi spletni trgovci omogočajo tudi nakup po komponentah, kjer ti svetujejo glede nakupa in v primeru doplačila računalnik za uporabnika sestavijo in preizkusijo že v trgovini.

Ne gre zanikati počasnega zatona prodaje sestavljenih računalnikov domačim uporabnikom v zadnjih letih, saj se jih je prijel slab sloves. Sestavljači namreč za dosego privlačnejše cene varčujejo pri manj izstopajočih komponentah (napajalniki, diski, ohišji), radi pa posežejo tudi po komponentah, ki se včasih iz dobrega razloga že dalj časa valjajo po policah. Maček v žaklju? Prej met kocke, a to ne pomeni, da ne moreš vplivati na končni rezultat.

Komponente:

Procesor: AMD Ryzen 7 5700G (8C / 16T, 3.8 / 4.6GHz, 4MB L2 / 16MB L3)
Pomnilnik: 16GB UDIMM ARMOR DDR4- 3200
Osnovna plošča: AMD B550 AM4
SSD: 512GB M.2 2280 PCIe 3.0 NVMe
Grafična kartica: nVidia GeForce RTX 3070 8GB GDDR6
Napajalnik: 550W 88%
Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Pregled sestave

Legion Tower 5 pride v tradicionalno škatlasti, obsežni namizni silhueti. Z dobrimi 12 kilogrami je še vedno dovolj lahek, da sem ga brez težav premikal za testiranje in fotografiranje, a vseeno dovolj težak, da bi v dobrega pol leta rednega premikanja ustvaril dobro mero mišične mase.

Lenovo Legion T5 je nekako glavni prodajni adut Lenovo in že večkrat so ga posodobili tekom let z modernimi komponentami. Ta verzija podpira procesorje do AMD Ryzen 7 5 generacije in Intel i7 10 generacije ter GTX in RTX 30xx grafične kartice, ta model pa ima AMD Ryzen 7 5700G in RTX 3070 grafično kartico, skupno z 16GB Armor DDR4 pomnilnika na frekvenci 3200MHz in NVMe SSD diskom velikosti 512GB, ne smemo pa pozabiti tudi na dodaten HDD disk kapacitete 2TB. Procesor se nahaja na matični plošči AMD AMD B550, poganja pa ga 550W napajalnik z 88% izkoristka.

Ne bi smeli porabiti pretirane količine časa za ugotovitev, da je Lenovo Legion T5 namizni računalnik, namenjen igranju iger. To potrdijo že prvi vizualni vtisi, saj niso varčevali pri vključevanju RGB osvetljave, izbrano ohišje pa tezo potrdi.

Toda ob bližnjem ogledu boš opazil nekatere izstopajoče aspekte.

Zunanja zasnova je kakovostna, in čeprav je ohišje večinoma izdelano iz plastike, nikoli ne boš imel občutka, da gre za ceneno ohišje. Ravno obratno. Tako vizualno kot konstrukcijsko gre za trdno ohišje s stabilno strukturo.

Sprednja plošča pride z zaokroženimi robovi in logotipom Legion, ki sveti v modri LED diodi na sredini. Seveda je tu vredno omeniti, da barve ni možno spremeniti, čeprav se svetlost in intenzivnost lahko spreminjata po mili volji.

V notranjosti najdeš več RGB ventilatorjev, ki so lepo vidni skozi stekleno stransko ploščo. Seveda je možno dobiti tudi sestavo z neprozorno stransko ploščo, če ne padeš na te finte.

Barvna shema ohišja je fantomska črna, dvignjena struktura, ki jo boš opazil na zadnji strani, pa vsebuje tudi ročaj za enostavno prenašanje namiznega računalnika.

Morda ne bo veliko v uporabi, saj nas večina računalnika dnevno ravno ne prestavlja iz enega mesta na drugega, toda tistim, ki morajo pogosto premikati svojo igralno napravo, zna priti prav.

Celotna povezljivost Legion T5 je odlična. Sprednji del ti nudi dvoje USB 3.2 Gen 1 vrat ter priključek za slušalke in mikrofon. Morda bi v modernem času lahko pogrešal dodaten USB Type-C priključek, saj se ta nahaja zgolj na zadnji strani. Zraven njega tam najdeš tudi dvoje USB 2.0 vrat, dvoje USB 3.2 Gen 1 priključkov, zraven pa še priključke za mikrofon, zvok ter Ethernet.

Testiranje

Računalnik premore dovolj zmogljivosti za poganjanje iger na QHD (2560×1440) ločljivosti pri visokih nastavitvah. Igre so seveda igrane tudi na vse bolj priljubljeni UHD (3840×2160), vendar bo potreben pošten spust grafičnih nastavitev pri grafično zahtevnejših igrah.

Veseli me odsotnost varčevanja pri nekaterih komponentah, kot se sicer velikokrat zgodi. vse, od matične kartice, do procesorja ter napajalnika je kvalitetno, sestava pa dobro uravnotežena.

Računalnik sem preizkusil v različnih igrah in programih. Doseženi rezultati so pričakovani, do pregrevanja ali drugih težav ni prišlo med nobenim izmed testov.

Za več podrobnosti o rezultatih si oglej video opis.

Zaključek

Legion T5 je prijetnega videza, zlasti v kolikor obožuješ črno barvo z dobrim delom RGB razsvetljave. V notranjost so vgrajene sodobne komponente z odličnim razmerjem med zmogljivostjo in ceno. Cena za osnovnejši model z RTX 3060 grafično kartico in Ryzen 5 5600G procesorjem se prične na tam okoli 1.650 €, medtem, ko boš moral za model, ki smo ga ocenili, odšteti dobrih 150 € več, saj je lahko tvoj za samo 1800 €.

Razsodba

(+) privlačen videz
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) Fleksibilnost glede konfiguracije
(+) kakovostne komponente
(+) ni videti varčevanja pri tipičnih komponentah
(+/-) Rahlo napihnjena cena zaradi dragih grafičnih kartic
(-) Priključki so standardni, a precej omejeni

Objava So predsestavljeni računalniki vredni svojega denarja? se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar te naprave še vedno obstajajo in na njih ne delata samo Samsung in Apple, ampak tudi Lenovo. Ta nam je na test poslal nedavno izdani Lenovo Tab P11, ki se po mišicah in specifikacijah resda ne more meriti s težkokategorniki tablične industrije, a jih še vedno lahko priporočimo vsem tistim, ki bi radi tapkali po večjih zaslonih in za to ne bi radi zapravili povprečne slovenske plače.

Ime naprave: Lenovo Tab P11

Premer zaslona: 11 palcev

Pomnilnik: 4 GB

Procesor: Snapdragon 662

Notranji pomnilnik: 128 GB

Teža: 490 g

Cena: 333 €

Nakup: EIGRE.si

VIDEO RECENZIJA

Znotraj paketa Tab P11 se nahaja sama tablica, navodila in polnilec z USB-C kablom. Dodatna oprema je seveda na voljo, saj Lenovo prodaja tudi namenske ovitke in tipkovnico, ki jih pritrdimo na tablico preko magneta, vendar boste za to morali seveda odšteti dodatne evre.

Poglejmo si sam Tab 11. Ohišje je narejeno iz črne kovine, ki da v roki občutek kakovosti in nam da vedeti, da zna tablica preživeti tudi nesrečno bližje srečanje s tlemi. To s sabo prinese svojo ceno, saj tablica tehta slabega pol kilograma in če temu dodate še magnetni ovitek in gor navesite še tipkovnico, imate hitro pri roki rezervno utež za treniranje bicepsov.

Tab 11 je ena večjih tablic, saj zaslon v premer meri 11 palcev oziroma slabih 28 cm. Na spodnji strani se nahaja USB-C vhod, na desni pa režo za MicroSD kartico, na zgornji strani pa se najdeta še dva gumba za nadzor glasnosti. Čisto na robu zgornje stranice najdemo še gumb na vklop in izklop naprave in na splošno je vse to postavljanje gumbov nekam neergonomsko in zna koga zmotiti – še posebej če tablico veliko obračate in bi vedno radi imeli hiter in enostaven dostop do vseh gumbov. Zgoraj lahko najdemo še dve reži za zvočnike, leva stran pa vsebuje magnetno držalo na katero lahko pritrdimo tipkovnico.

Zadnja stran vsebuje eno kamero, ta pa je v slogu novejših telefon porinjena malce navzven. To zna povzročati težave vsem tistim, ki tablico radi zadrsate po mizi, saj se ta izboklina rada zatakne za vsako stvar, zato je priporočljiva uporaba ovitka, ki to nerodnost odpravi.

Sam zaslon vsebuje dokaj debele črne stranice, a te zaradi splošne velikosti ekrana ne motijo preveč. IPS panel dostavi ločljivost 2000×1200, slika pa teče pri 60 Hz osveževanju zaslona. Seveda bodo razvajenci tu pojamrali nad manjkom 120 Hz osveževanja, a treba je opomniti, da takšne pritikline spadajo v tablice najvišjega razreda, ki so na koncu tudi nekajkrat dražje od Taba P11. Lenovo je tako lepo ujel razmerje med strojnimi specifikacijami in ceno, kar se odraža na dobrem zaslonu, ki na koncu izgotovi spodobno sliko.

Malce manj impresiven je procesor Snapdragon 662, ki je tipičen za naprave nižjega ranga. Tu je še nekam revnih 4 GB pomnilnika, ki sicer zadostujejo za vsakodnevna opravila, a za kakšno bolj resno igranje iger ni primeren, vse skupaj pa zaključi 128 GB spomina, kar spet ni tako slabo, še posebej če boste tablico uporabljali v spregi s shranjevanjem podatkov v oblaku, seveda pa lahko ta del preko MicroSD kartice razširili na 256 GB prostora.

Tablice navadno uporabljamo za branje in risanje in tako je tudi v tem primeru. Tab P11 prihaja s prednameščenim operacijskim sistemom Android 10, ki je trenutno tudi zadnja verzija, ki jo lahko najdemo na tablicah. Dobra novica je tudi to, da sistem pride z nekaj prednaloženimi aplikacijami, a teh presenetljivo ni toliko, da bi izgubljal živce kot pri kakšnem Samsungu. V glavnem gor najdemo Googlove aplikacije, ki so po večini koristne, prostor pa se je našel tudi za Netflix in zanimiv vmesnik Kids Space, ki staršem preko Family Linka omogoča enostaven nadzor nad uporabo, ko se za zaslonom znajde njihov pomladek.

Seveda so tu tudi kamere in čeprav tablice navadno ne uporabljamo za fotografiranje, je še vedno lepo, da je možnost tukaj. Za zajemanje sebkov se bomo poslužili 8 MP, ki ven izda presenetljivo dobre slike. Le navaditi se boste morali na orientacijo kamere, saj je ta namenjena slikanju v horizontalnem načinu, kar je nekako tudi logično, saj bi zadevo bolj kot ne uporabljali za videoklice. Na zadnji strani se nahaja 13 MP kamera z bliskavico, ki da prav tako zadovoljive rezultate, a seveda ni za pričakovati kakšne mojstrovine, ki jih izdajo najnovejši telefoni. Skupno gledano dajo kamere ven dobre rezultate, ki jih od tablice v tem cenovnem rangu tudi pričakujemo.

Sama izkušnja uporabe je prav tako dobra. Android 10 je dovolj hiter in odziven, da je preklapljanje med aplikacijami brezšivno, kot rečeno pa je ekran tudi dovolj velik za gledanje Netflixa. Pri tapkanju po ekranu boste hitro opazili, da zaslon vse prerad pušča za sabo naše prstne odtise, tako da če ste alergični na takšne zadeve, potem s sabo vedno nosite krpico za brisanje.

K izkušnji pridodajo štirje zvočniki z Dolby Atmos tehnologijo, ki ven izvržejo odličen in kristalni zvok. Tega lahko do neke mere prilagajamo tudi preko vgrajene aplikacije, tako da si nivo zvoka prilagodimo za različne situacije. Zadeva bo najbolje zvenela na stojalu, saj se dva zvočnika nahajata ob straneh tablice, ki ju ob držanju v horizontali prekrijete z rokama.

Tab 11 zna pognati tudi kakšno igro, a zaradi bolj osnovne strojne opreme ne boste gledali v kristalno čisto sliko z najvišjimi teksturami. V igri PUBG denimo ne moremo izbrati HD tekstur, tako da boste gledali v bolj medlo sliko, Fortnite pa je tekel sorazmerno udobno in na malce slabšo optimizacijo se boste brž privadili.

Za koncu se ustavimo še pri bateriji. Ta nam da pri enem polnjenju nekje 14 ur zabave, kar je dovolj za nekje dva dni povečane uporabe. Tab 11 polnimo preko priloženega USB-C polnilca, žal pa polnjenje baterije traja presneto dolgo. Iz ničle do 50 % boste zadevo polnili dobro uro in pol, za popolnoma napolnjeno tablico pa si bo treba vzeti debele 4 ure časa.

Lenovo je s Tab 11 tako dostavil zanimiv izdelek, ki zaseda srednji rang tabličnega trga. Za dobrih 300 evrov boste v roke dobili kvaliteten izdelek, ki bo zadostil vsem vsakdanjim potrebam in če gor še priklopite tipkovnico, dobite praktično miniaturni računalnik za res nizko ceno, ki bo prav prišel vsakemu uporabniku, ki si ne želi ravno poganjanja najbolj sodobnih iger pri najvišjih sličicah na sekundo. Lepo, spodobno božično darilo je tole, nad katerim pri razpakiranu nihče ne bo gledal zviška.

Objava Lenovo Tab P11 – dobra tablica za bolj plitke žepe se je najprej pojavila na HOPsi.

Pojdimo najprej na začetek s kratko zgodbo, kako sem procesor prejel v roke. Zgodilo se je na oblačni petek, ko sem pred hišo zaslišal nenadejan zvok. Poštarjeva hupa je jasno in glasno zadonela ob oznanjanju poslednje sodbe za AMD Ryzen 9 3950X, ki je nič hudega sodeč ustvarjal avro toplote okoli računalnika. Glej ga zlomka, kljub hitrosti samega Hermesa me je ob skoku skozi vhodne duri na pragu pričakal majhen paketek, ki je prestrašeno opazoval naliv, ki je manj kot par centimetrov stran tolkel po tlakovcih.

Predstavljaj si moje presenečenje, ko se v notranjosti paketa ni nahajal AMD Athlon 3000G temveč nihče drug kot AMD Athlon X4 950. “Prekleta kitajska zalega, spet so me nasrali!”, je zadonelo vse do kokoši, med tem, ko sem opazoval tega 3 leta starejšega sovrstnika želene žrtve. Po hitrem kontaktu eBay podpore in obljubi vračila originalne kupnine brez potrebe po vračilu procesorja, saj je prodajalec kot po čudežu obmolknil, se je izbruh jeze umiril – očitno je prišlo zgolj do majhne spremembe projekta.

Morda se bere nekoliko snobovsko, ampak že nekaj let je minilo od zadnjega nizkocenovnega procesorja, ki je znašel v mojem računalniku v namene uporabe in ne testiranja. Takratni legendarni AMD FX 6300 je vse do 2016 skrbel za profit Elektra Maribor in kljub glasnosti na ravni reaktivnega letala (privzet procesorski hladilnik) sem bil prvo leto z njim izjemno zadovoljen. A sčasoma ga je Intel z izidom novih in atraktivnejših modelov pustil v kotu s statusom zastarelega dela zgodovine in tudi sam sem vse do izida Zen arhitekture postal pristaš njihovih i3, i5, i7 in nenazadnje tudi določenih i9 pripadnikov.

Tako me je zaobšel val nostalgije, ko sem v moj računalnik vstavil Athlon X4 950. Projekt testa nizko-proračunca v moderni eri, ki sem si ga zadal že pred časom, bo tokrat končno odgovoril na zapoznelo vprašanje. Kako se dandanes v dejanski rabi obnesejo nizkocenovni procesorji?

AMD Athlon X4 950 se predstavi

AMD Athlon X4 950 je po namenu vstopni procesor za AM4 podnožje, grajen na Excavator arhitekturi iz leta 2015. Velika prednost slednje je, da platforma omogoča naknadno nadgradnjo vse do AMD Ryzen 9 5950X, če si le lastiš ustrezno matično ploščo.

• Leto izida: 2016
• Proizvajalec: AMD
• Osnovna frekvenca: 3.50 GHz
• Turbo frekvenca: 3.80 GHz
• Število jeder: 4
• Ime jedra: Bristol Ridge
• Platforma: AM4
• Velikost predpomnilnika L2: 2 MB
• Produkcijska tehnologija: 28 nm
• TDP: 65 W
• Vrste pomnilnika: DDR4
• Število pomnilniških kanalov: 2

Procesor se lahko pohvali s 4 jedri na osnovni frekvenci 3.50GHz in turbo frekvenci vse do 3.80GHz, kar je precej solidno za ceno, ki se je originalno gibala okoli 60€. Je del Bristol Ridge družine prvih APU-jev, ki so ogledali AM4 platformo. Sam Athlon X4 950 sicer ni APU, gre namreč za enoto z “defektnim” grafičnim jedrom in za uporabo bo potreboval ločeno grafično kartico.

Uporaba procesorja za vsakodnevna opravila

Prvi problemi so se začeli že pri sestavi računalnika. Iz ohišja testnega računalnika sem vzel dotedanjega AMD Ryzen 2700X in na njegovo mesto slavnostno nasadil novoprišleka. Test se je lahko pričel, a žal brez začetnih problemov ni šlo. Test sem bil primoran začasno prekiniti zaradi težav z gonilniki, saj se je sistem vseskozi zatikal. Tako me je prešinila ugotovitev da bom moral operacijski sistem znova namestiti, saj se je dotedanji z vsemi štirimi upiral novo prišleka. Teden se je lahko pričel.

Testni računalnik

• AMD Athlon X4 950
• Gigabyte B350 Gaming 3
• 2x4GB G.Skill DDR4 2133MHz
• Kolink Continuum 1500W Platinum
• Nvidia GTX 1660/ Nvidia RTX 3090
• Samsung EVO 970 500GB

Aha, da ne pozabim. Čeprav gre za “zgolj” 65W procesor, je zraven priložen AMD-jev hladilnik, ki je z razlogom postal stvar preteklosti. Ti hladilniki nikoli niso bili znani kot posebno tihi, a zraven Athlona so priložili znižano edicijo klasičnega hladilnega sistema, ki povzroča gorje vse od omenjene AMD FX linije. K sreči sta se mi naokoli valjala hladilnik za prastari Socket 462 (Sempron 3000+) in tisti za klasični AM3.

Da bo na AM4 podnožje brez težav sedel AM3 hladilnik sem se popolnoma zavedal. A ko je nanj sedel tudi tisti iz 754 podnožja, je bilo to resnično nekaj osupljivega. Konec koncev gre za platformo iz sredine prejšnjega desetletja in aplavdiram AMD-ju za prizadevanje za združljivost platform vse do dandanes.

Končno je prišel čas za pričetek testov. Že res, da bi marsikateri igričar vihal nos nad neuravnovešenostjo testnega sistema. Ampak nekako sem želel poskrbeti, da ne bi prišlo do problemov zaradi katerekoli druge komponente. Ob prvem zagonu sem se počutil kot lenivec, ki je zaradi pomanjkanja hrane zapustiti dotedanje drevo, ubral pod pod noge in se odpravil na selitev na najbližje drevo.

Po nekaj dneh sem se na hitrost dodobra privadil in sistem je dejansko vestno izpolnjeval večino preprostejših del. Brez težav sem odpiral poplavo zavihkov v Chrome in preskakoval med njimi. V splošni rabi se je obnesel presenetljivo dobro, a vseeno je občasno zategnil ročno zavoro. Še kako mi je dal vedeti, da srce računalnika prebavlja procesor za 40€. Za lažjo predstavo si izkušnjo predstavljaj kot neskončno zalogo piva, ki si ga primoran piti s slamico z notranjim premerom 1mm.

Največja stvar, ki me je zmotila pri uporabi sicer ni prišla po krivdi procesorja. Gre za izjemno slabo podporo navijanja na MSI in Gigabyte matičnih ploščah. Nad enakimi težavami je tarnal tudi lep del svetovnega spleta. Spočetka sem mislil, da gre zgolj za neuke razvajence, a glej ga zlomka, podoživel sem njihove frustracije. V bistvu je bil problem v tem, da se shranjena frekvenca v BIOSu ni prezrcalila v operacijski sistem. Še več, sistem je deloval 300MHz počasneje od tovarniških nastavitev.

V primeru Athlona in ostalih nizko zmogljivejših serij se tako ozri v smeri Asus plošč, ki nudijo dosti boljšo podporo. Čeprav se mi po delavnici valja kup MSI, AsRock in Gigabyte plošč, Asusove žal nimam in tako sem misel o navitju postavil na stranski tir. Škoda je bila storjena.

Testi

Passmark

Če je v splošni rabi procesor še dohajal večino mojih zahtev, so se stvari malce zapletle ob uporabi zahtevnejših aplikacij. Za delo v Adobe Premiere sem zaradi zatikanja in zamika ob vsakem kliku prebil veliko več časa kot navadno. Pa tudi na koncu je čas izvoza projekta narasel za pet-kratnik. Ponovno. Da se preživeti, ampak poraba časa je daleč ob optimalne, frustracije pa so mojo boljšo polovico naučile kakšne nove kletvice.

Test v Passmark lepo prikaže, v čem se skriva problem. Kljub temu, da gre za 4 jedrni procesor, se Athlon X4 950 v večjedrnem testu obnese skoraj identično kot veliko starejši dvojederniki konkurenta Intel. Sanja lahko o konkuriranju procesorjem, ki jih igričarji dandanes smatramo za vstopno linijo v svet iger.

Kaj pa, kar se tiče testa posameznih jeder? Stvar se tam še dodatno zakomplicira. Vidimo lahko tipičen problem nizkoproračuncev, saj enostavno niso zmožni konkurirati praktično ničemur razen samemu sebi. Rezultati so podobni kot pri prvi in drugi generaciji i3 procesorjev ali AMD FX liniji, ki po starosti štejeta že skorajda 10 let! Sklepam, da je obupna moč posameznih jeder tudi glavni krivec za zatikanje ob standardni uporabi.

Igre

Naposled se mi je po zahtevnem dnevu pojavil gušt po igrah. Bogokletne besede ob tem procesorju? Da in ne. Kot sem že na začetku omenil sem procesor želel pred začetkom naviti in ker mi je bilo to onemogočeno, sem vedel, da bo to še kako vidno v igrah.

Sicer je procesor po povprečnemu številu sličic ob dodani GTX 1660 driskavo prebavil vsak naslov, na RTX 3090 pa je ponekod dosegel zavidanja vredne rezultate. A grafi marsičesar ne prikažejo.Med igranjem je slika zelo pogosto za trenutek zastala, nato pa špricnila na plano in celotna izkušnja je bila blago rečeno po večini oporečna in v kolikor si vajen stabilnih sličic okoli 60, ti bo zatikanje prišlo do živega. Sicer v testu to ni vidno, ampak predvidoma je 1% sličic štel dobro desetino povprečnega rezultata, 0.1% pa se je ponosno bohotil okoli 1FPS.

Cyberpunk 2077

Cyberpunk 2077 je naslov, ki si vsekakor ne boji pokazati zobovja in lepo se vidi, kam pes taco moli. Vsekakor pa gre tudi za naslov, ki potrebuje izjemno zmogljivo grafično kartico, procesor pa niti ni obremenjen v meri, kot bi pričakoval, dokler ne zaideš v odprta območja. V rezultatih grešni kozel nikjer ni dosegel sprejemljivih rezultatov, tudi, ko sem nastavitve spustil na najnižjo raven.

Battlefield V

Battlefield V prikaže nekoliko drugačno zgodbo. Večigralski način na Athlon X4 950 na papirju vsekakor nudi prebavljivo izkušnjo. A na podlagi konstantnega zatikanja v praksi uporabo močno odsvetujem, saj na podlagi tega tudi največji profič ne bo zmogel konkurirati povprečnemu igralcu.

Red Dead Redemption 2

Red Dead Redemption 2 pokaže nekoliko drug problem. Igra je močno optimizirana za igranje na konzolah in to se še kako pozna. Posledično razlika med različnimi procesorji ni tako zelo očitna, čeprav vsekakor obstaja. Izkušnja je prebavljiva in razlike med procesorji niso tako očitne, čeprav graf ponovno vsega ne prikaže.

Total War: Warhammer II

Za konec sem želel procesor preizkusiti še v igri, ki je znana po procesorski zahtevnosti. Prva slabost pri Total War: Warhammer II se je pokazala že pri nalagalnih zaslonih, saj so me pri Athlon X4 950 obiskali za veliko dlje kot s katerim koli drugim procesorjem. Druga razlika je bila vidna ob pritisku na gumb za konec poteze, kjer sem lahko blage volje šel kuhati kavo, medtem, ko je Athlon zgolj besno mlel prozo o tem, kakšna krivica se mu trenutno goji. Igranje vsekakor odsvetujem, saj tudi drugače izkušnja ni bila na ravni, ki jo sam štejem kot minimum.

Zaključek

Kaj torej kažejo ugotovitve po enotedenski rabi procesorja? Vsekakor obstaja dober razlog, zakaj dandanes že pri večini pisarniških računalnikov najdemo vsaj Intel Core i3 ali Ryzen 3 procesor. Athlon linija namreč predstavlja vse, česar si uporabnik nikakor ne bo želel za produktivno delo.

Razlika med procesorji je vidna že ob zagonu računalnika in odpiranju brskalnika ali katerega koli programa. Vsekakor je stvar še toliko bolj očitna, če skušaš zagnati katero koli izmed iger, ki poseduje vsaj osnovno procesorsko zahtevnost.

Se da torej dandanes preživeti na vstopnem procesorju? Da, vsekakor se da, če si pripravljen na spust na njihovo raven. Ampak pričakuj, da boš za denar prejel veliko manj, kot pa za zgolj 30-50€ več in da bo procesor stvar, ki te bo omejevala pri večini opravil. Problem je pri X4 950 še toliko večji, saj si za uporabo primoran kupiti tudi ločeno grafično kartico.

Če si finančno omejen, raje posezi po starejših generacijah, ki bodo rabljeni predstavljali veliko boljšo vrednost za dan denar. Omejen procesor Athlon x4 950 je na eBay recimo možno kupiti za okoli 40€. Po drugi strani za isti denar lahko nabaviš Intel Core i5 4570. Resda ta šteje že 8 let, a v igrah se bo obnesel veliko bolje. Morda pa je najboljši nasvet ta, da počakaš in pridno zbiraš denar na kupček za modernizacijo, saj za dobrih 100€ prejmeš že relativno zmogljivega predstavnika nove generacije. Veliko boljša izbira je Intel Core i3 10100F, ki ga tudi v Sloveniji lahko kupiš za pod 100€.

Objava Budget procesorji v 2021 oz. kako sem presedlal na Athlon x4 950 in preživel se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot rečeno, po tehnični plati so G335 razen dodatnega kabla ostale nespremenjene, a razlike lahko hitro vidimo na vizualnem področju. Na voljo so v dveh barvnih paletah: črne, z vijoličasto-modrim trakom ter bele, ki vsebujejo moder trak ter pene na samih slušalkah. Sam izgled je moderen, a treba je vedeti, da ne vsebujejo prav nobene RGB osvetlitve.

Dizajn je preprost, samo ogrodje pa je narejeno iz plastike. Občutek ob prijemu tako ne navdaja ravno zaupanja v čvrstost izdelka, a po drugi strani to s sabo prinaša določene prednosti. G335 so namreč izjemno fleksibilne slušalke, ki so obenem presneto lahke. Tehtajo vsega 240 gramov in tako jih lahko nosite na glavi tudi dolge ure in na glavi ne boste občutili kakšnega bistvenega pritiska.

Udobno se bosta počutili tudi vaši ušesi. Blazinice so dovolj velike, da bosta vaša uhlja lepo zaobjeta, zaradi lahkosti slušalk pa nikoli ne boste čutili pritiska na zgornji del uhlja. Bonus pri tem je tudi zračnost materiala, ki me pri slušalkah velikokrat zmoti – še posebej poleti, ko je vročina včasih neznosna. G335 teh problemov nima, tako da lahko pozabite na pretirano potenje.

Elegantnosti nekaj doda tudi mikrofon. Tega žal ne moremo povsem odstraniti, niti ga ne moremo skriti v same slušalke. Je pa iste barve kot druge slušalke in ga lahko enostavno poklopimo ob slušalko (takrat se tudi izključi) in tako se lepo zlije v cel izdelek, poleg tega pa nam ne ovira vida. Moč ga je celo uviti in ga tako bolje približati ustom, kar gre z roko v roki z vsesplošno upogljivostjo slušalk. Mimogrede, mikrofon si je prislužil certifikat iz strani Discorda in si tega tudi zasluži, saj je naša govorjena beseda presenetljivo jasna in brez motenj, hkrati pa ne pobira preveč zvoka iz ozadja.

Slušalke so tako na pogled elegantne in na sebi ne vsebujejo praktično nobenih dodatnih okraskov. Tudi gumbov ne boste našli in edini krmilnik se nahaja pod desno slušalko, kjer lahko najdemo drsnik za nastavljanje glasnosti. Žal to tudi pomeni, da ne boste našli kontrolerja za nadzor aktivnega preklica zvoka, saj te tehnologije v G335 pač ni.

Slušalke povežemo preko 3,35 mm priklopa, tako da jih lahko uporabljamo na PC-ju in tudi novejših konzolah, če slušalke priklopimo na igralni plošček. V praksi to pomeni, da lahko zadevo uporabljamo na celi vrsti naprav, seveda pa so brez dodatnih pretvornikov izvzeti novejši telefoni. Super je tudi sam kabel, saj je dovolj dolg, da ga lahko povežete na PC, pa četudi se ta nahaja pod mizo ali pa na prenosnik, ki ga lahko malce oddaljite stran in uživate med gledanjem filmov, brez da bi vas kaj cukalo za slušalke.

Na področju zvoka se G335 odrežejo solidno. Poganjajo jih 40 mm neodimski gonilniki, ki niso tako kvalitetni kot Pro-G 40 mm gonilniki, ki jih najdemo na Logitechovih dražjih slušalkah. Kljub temu je zvok dober: srednji in visoki toni so jasni in izraziti, malce se zatakne samo pri nekoliko šibkih basih in bolj udarnih zvokih elektronske glasbe. Spet teh stvari verjetno sploh ne boste opazili, če boste slušalke uporabljali v poglavitno igričarske namene.

Logitech G335 so elegantne gaming slušalke, ki za svojo ceno ponujajo res veliko. Res je, da ne boste gor našli RGB razsvetljave, aktivnega preklica ali pa obkrožujočega virtualnega zvoka. Vendar pa Logitech vse skupaj nadomesti z izjemno lahkostjo celotnih slušalk, lepim dizajnom in, še enkrat, ugodno ceno.

Svoj izvod si lahko pridobite v spletni trgovini EIGRE.si.

Objava Logitech G335 gaming slušalke – dobra zvočna izkušnja po ugodni ceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj torej so Razer Anzu očala? Na kratko povedano: gre za očala, ki ob strani vsebujejo zvočnike za poslušanje glasbe ali za odgovarjanje na klice, gor pa lahko najdemo tudi mikrofon, tako da se lahko pogovarjamo s sogovornikom, brez da bi iz žepa ven vlekli telefon. To je v bistvu to, zato ne pričakujte kakšnega gledanja v VR ali AR okolico, saj to ni njihov namen.

Anzu si lahko privoščite v dveh velikostih in na izbiro imate okrogle ali pa bolj kvadratne okvirje. Razer je poskrbel za moderen izgled v obeh primerih, tako da očala na prvi pogled ne odstopajo od sorodnih izdelkov – še posebej če jih gledamo iz sprednje strani. Če koga pogledamo od strani pa bodo pozorne oči ujele bolj debele stranice, kjer je shranjeno vse elektronsko vezje. Stranice so tako malce debelejše, saj je bilo na njih treba namestiti še dva vhoda za polnjenje, zvočnike, mikrofon ter kontrole, ki so občutljive na dotik. Vse to tudi poveča težo in tako Anzu tehta 47 g. To se ne sliši veliko, a je za kakšnih dobrih 10 g težje od običajnih sončnih očal in če ste na takšne zadeve občutljivi, boste dodatno težo začeli kmalu čutiti.

V paketu dobite dva para leč. Prve, ki so že nameščene na očala, so namenjene uporabi za računalnikom, saj lahko filtrirajo nadležno modro svetlobo monitorjev. Če se odpravimo ven lahko Anzu prav tako vzamemo s sabo in na njih namestimo polarizirane leče, kar Anzu spremeni v sončna očala, ki poleg tega podpirajo vodoodporni standard IPX4. To pomeni, da se lahko zmočijo, a v plavanje se z njimi ne spravljajte. Težave boste imeli vsi tisti, ki nosite korekcijska očala, saj vaših leč seveda ne bo v paketu. Razer je v te namene stopil v partnerstvo s proizvajalcem Lesabl, tako da lahko posebne leče lahko kupite pri njih, a boste morali napisati posebno email sporočilo, saj podjetje v osnovi ne ponuja mednarodnega pošiljanja.

Za uporabo boste morali slušalke najprej povezati s kakšno pametno napravo kot je denimo vaš telefon. Anzu vsebuje 5.1 Bluetooth povezljivost, kar je dobro, saj se lahko od naprave oddaljite več metrov in še vedno bo zvok nepopačen. Na telefonih je pametno prenesti še dodatno Razer aplikacijo, ki omogoča nadaljnje prilagajanje očal. Med to lahko prištejemo uravnavanje zvoka, prilagajanje kontrol na dotik in gledanje v stanje napolnjenosti baterije. To stanje pride zelo prav, saj očala sama nimajo nobenega fizičnega pokazatelja napolnjenosti.

Čeprav lahko Razer Anzu vzamete s sabo na pot, se bodo najbolj počutile doma, v tišjem okolju. Zvočniki ob straneh so sicer zadovoljivi, a to ne spremeni dejstva, da tole niso slušalke in da je med vašimi ušesi in zvočniki, ki melodijo usmerjajo direktno v vaše uho, še vedno nekaj prostora. To pomeni, da lahko na zadušitev zvoka iz okolice pozabite, tako da boste med sprehajanjem po bučni ulici jasno slišali okoliški zvok, kar bo seveda postalo hitro moteče. Prav tako zvok iz slušalk tudi iz vaše strani ni povsem zadušen, tako da bodo vaš okus glasbe lahko slišali tudi drugi. Spet, to ni problem na kakšni glasni ulici, a če se nahajate v kakšni bolj tihi troli ali pa čakalnici, potem znate nase hitro privleči kakšen grd pogled.

Zvok, ki ga izdajo majhni zvočniki, ni ravno preveč kvaliteten. Visoki in nizki toni so neizraziti, na kakšne base pa lahko že zdaj pozabite. V poslušanje glasbe se tako raje spustite z nizkimi pričakovanji, saj je Anzu bolj namenjen telefonskim klicem ali pa poslušanju podcastov. Pri klicih se odreže presenetljivo dobro, za kar ma zaslugo kvaliteten mikrofon, tako da je vaša govorjena beseda čista, brez popačenj, močna Bluetooth povezljivost pa poskrbi, da med klicem ne boste beležili izpadov.

Dobra je tudi baterija, ki poskrbi za nekje pet ur neprekinjene uporabe. Ko očala poklopimo, se ta tudi samodejno ugasnejo, kar bateriji še dodatno poveča življenjsko dobo. Malce nerodno je samo polnjenje, saj morate naenkrat priklopiti obe stranici očal, kar je malce nerodno, še posebej zaradi tega, ker morajo takrat biti očala razprta in takšna oblika je hitra tarča za kakšnega hišnega ljubljenčka.

Obregniti se moram še ob kontrole na dotik. Tako kot pri brezžičnih slušalkah, Anzu beleži različne geste kot je enojni, dvojni in trojni dotik in s tem lahko denimo preskakujemo pesmi, te vrtimo nazaj, sprožamo Siri in Google pomočnika ter sprejemamo in prekinjamo klice. Te geste lahko dodatno nadzorujemo aplikacijo, vendar imajo očala velikokrat težave med zaznavanjem, ali smo tapknili po kontroli dvakrat ali samo enkrat. To privede do nekaj frustracij, tako da je na koncu lažje potegniti telefon ven in zadevo opraviti “ročno”.

Očala prihodnosti tako že obstajajo, a niso še povsem tam, kjer bi morale biti. Razer Anzu vsekakor imajo potencial in če jih nameravate uporabljati samo v tihi sobi pred računalnikom in niste ravno kakšen avdiofil, potem vam zna biti izdelek celo všeč. Vendar je cena 200 € za takšen izdelek, ki ga lahko uporabljate samo v specifičnih pogojih, vseeno pretirana in preden lahko zadevo priporočimo navadnim uporabnikom, bo moral Razer svoja očala še pošteno dodelati ali pa jim vsaj dodobra posekati ceno.

Objava Razer Anzu – slušalke in očala v enem? se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO RECENZIJA

Ime: ROG Zephyrus G14 Alan Walker Edition GA401QEC

Procesor: AMD R9-5900HS

Grafična kartica: Nvidia RTX 3050Ti

Zaslon: IPS QHD 120 Hz

Pomnilnik: 16 GB DDR4

Disk: NVMe 1 TB

Nakup: Uradna stran

Okrancljani prenosnik z Alan Walker logotipom ni nek nov izdelek, saj je ASUS za podlago vzel svoj igričarski laptop ROG Zephyrus G14 in tega spremenil samo vizualno, medtem ko je tehnično drobovje ostalo večidel enako.

K sreči je bil Zephyrus G14 že leta 2020 odličen izdelek, ASUS pa ga je v letu 2021 prenovil in mu še izboljšal nekatere karakteristike.

Na procesorskem področju vas bo zabaval energetsko varčni, a vseeno hudo močni Ryzen R9 5900HS. Gre za trenutno enega najmočnejših procesorjev na področju prenosnikov, tako da vam za procesorsko zmogljivost prenosnika še dolgo ne bo treba skakati v skrb. Podpira ga 16 GB DDR4 pomnilnika, ki ga lahko še dodatno nadgradimo, saj je prosta ena RAM reža za potencialno nadgradnjo. Tudi disk je bliskovito hiter in obsežen, saj boste za shranjevanje podatkov uporabljali NVMe 1 TB SSD disk.

Edina vidnejša sprememba napram običajnemu Zephyrusu se je zgodila na področju grafične kartice. Pri prejšnjih modelih ste namreč lahko izbirali med karticami GTX 1650, RTX 3050, RTX 3050Ti in RTX 3060, medtem ko je Alan Walker na voljo samo skupaj z RTX 3050Ti. Ta kartica sicer ni šibka in zna procesirati tudi famozne ray tracing učinke, a pri nastavitvah znotraj iger je treba biti malce varčen. To pomeni, da lahko pri višjih ločljivostih pozabite na ray tracing – to je bilo jasno že pri našem opisu Lenova Legiona Proja 5, pa še tam smo se zabavali z močnejšo kartico RTX 3060.

Poglejmo si še vhode. Na levi strani se nahaja 1x USB-C vhod, priklop za napajanje, 3,5 mm priklop za slušalke ter HDMI vhod. Na desni najdemo 2x USB 3.0 vhoda ter en USB-C vhod. Ste morda pri vsem tem opazili, da nekaj manjka?

Tudi samemu se mi je najprej zdelo, da nekaj pogrešam, a ni mi bilo jasno kaj. Odgovor sem dobil takoj, ko sem se pripravljal za prenos iger iz Steama in sem kot trapast iskal priklop za Ethernet kabel, a nato sem razočarano ugotovil, da ga preprosto ni. To ni novost, saj Ethernet vhoda ne boste našli tudi na običajnih Zephyrus G14 prenosnikih in razlog mi preprosto ni jasen. To niso telefoni, da bi morali ugašati vhode in odprtine, saj prenosnika ne nameravam potapljati pod vodo. Prav tako je tole gaming izdelek in internetna hitrost za medmrežne obračune je še vedno najboljša preko optike. Tako vam ne preostane drugega kot da si dokupite zunanjo mrežno kartico, kar seveda skazi eleganco prenosnika ali pa se zanašate na Wi-Fi omrežje.

Zaslon je po drugi strani odličen. V premer meri 14 palcev, gre pa za IPS panel s QHD zaslonom, ki lahko izda maksimalno ločljivost 2540×1440. Rob zaslona je izjemno tanek, tako da prikazana površina pride še bolj do izraza, ASUS pa je tudi poskrbel za podporo HDR tehnologije, igričarji pa boste navdušeni nad izjemno odzivnostjo zaslona z 120 Hz osveževalno frekvenco. Žal se moram tu spotakniti še ob eno nelogično potezo ASUS-a, saj se mu v prenosnik ni zdelo vredno vgraditi prav nobene kamere. To velja tudi za osnovni ROG G14 model, a ne za celo linijo, saj denimo prenosniki Zephyrus S17 GX703, Zephyrus M16 GU603 in ROG Flow X13 GV301ROG vsebujejo vgrajene kamere, zato je izključitev kamere tukaj nekam nelogična. G14 je namreč zadeva, ki tehta vsega 1,7 kilograma in jo boste tako radi vzeli s sabo na pot. Prav tako je tole igričarski prenosnik dokaj umirjenih barv in oblike, tako da ga zlahka uporabite tudi za službene namene ali za potrebe šole, kjer kamera pride izjemno prav. Tako kot v primeru Ethernet vhoda lahko kamero kupite posebej, a zakaj bi se moral končni uporabnik obremenjevati s takšnimi zadevami?

Pohvale lahko podelim tudi zvoku. Vgrajena je Dolby Atmos tehnologija, ki poskrbi za bolj realističen obkrožujoči zvok – tako na slušalkah kot na vgrajenih zvočnikih. Od teh sta dva vgrajena na vrhu prenosnika, na spodnji strani pa se nahajata še dva “wooferja”, ki poskrbita za bolj izrazite base. Končni vtis je presenetljivo jasen zvok, kar se nenazadnje od izdelka, ki ga je podpisal svetovno znan DJ, nekako tudi pričakuje.

Tako, nekako smo zaokrožili tiste glavne specifikacije, ki veljajo za običajni G14 prenosnik, poglejmo si kaj prinaša Alan Walker edicija. Ta je poskrbela predvsem za spremembe na vizualnem področju, ki so vidne takoj, ko prenosnik primemo v roke.

Na zadnji strani prenosnika boste tako našli dva odsevna traka z Walkerjevim logotipom in ta dela družbo posebni matrici, ki zna preko LED lučk izpisati razne besede ali pa kakšno animacijo. Zadevo seveda lahko tudi izključimo, a ni dvoma, da zadeva prenosnik loči od konkurence in če se radi razkazujete po lokalnih gostilnah, potem je ta okrasek kot naročen za vas.

Walkerjev podpis najdemo tudi pri tipkovnici. Ta ponuja udobno tipkanje preko odzivnih tipk, poskrbljeno pa je bilo tudi za RGB osvetljavo. Tipki A in W sta začetnici Alana Walkerja, zato jima je ASUS nadel Walkerjev logotip, v svetlo modro barvo pa so bile obarvane še tipke Esc, Enter in Shift. Malce zmotijo manjše smerne tipke s puščicami, ampak to ni nič kritičnega.

Logotip slavnega DJ-ja boste gledali tudi pri zagonu računalnika, saj se vam bo namesto Windows slikice izrisal Walkerjev logotip, ki pa je malce glasen in zna zmotiti.

Za prilagajanje nastavitev boste v glavnem uporabljali ASUS-ov program Armoury Crate. Znotraj tega lahko prilagajate RGB osvetljavo tipkovnice, prilagajate profile za igre in izbirate med načini delovanja prenosnika, ki je lahko bolj tih ali pa ga v zameno za malček glasnejše ventilatorje prilagodite za poganjanje iger.

Ko smo že pri teh: prenosnik se pri njihovem poganjanju obnese solidno. Zagnali smo novejša naslova Days Gone in The Ascent in pri najvišji ločljivosti smo dobili presenetljivo dobre rezultate. Pri The Acent smo vklopili še ray tracing osvetljevanje in čeprav so nato sličice na sekundo malce padle, je RTX 3050Ti vseeno poskrbel za zadovoljivo optimizacijo. Mimogrede, vsaka ROG prenosnik pride s prednaloženim operacijskim sistemom Windows 10, ki hkrati ponuja bon za en mesec naročniškega servisa Game Pass.

V paketu boste našli še ROG REMIX, ki je morda največja posebnost novega prenosnika. Gre za večjo postajo, ki jo na prenosnik priklopite preko USB-C povezave, na sebi pa vsebuje na pritisk občutljiva polja, ki jih lahko uporabimo za nadziranje predvajane glasbe. Tako se lahko počutite kot mini DJ in čeprav tole ni neka resna mešalka, vsebuje presnetljivo veliko možnosti. Lahko upočasnite ali pohitrite predvajano skladbo, ji dodate učinke ter se pozabavate s tremi “samplerji”. Vse skupaj lahko nato povežete z Aura Sync, tako da bodo lučke utripale sinhronizirano na vseh vaših napravah. Gumbi bi lahko bili malce bolj odzivni, saj v bistvu pritiskamo na prozorno plastiko, a kot dodatek se zadeva obnese solidno.

ROG Zephyrus G14 Alan Walker Edition je tako na koncu učinkovit prenosnik, ki vsebuje močne strojne mišice in nekaj okraskov in dodatkov, ki so namenjeni predvsem oboževalcem Alana Walkerja in elektronske glasbe na splošno. Ti bodo navdušeni na magično škatlico ROG REMIX, igralci pa boste predvsem čislali odličen zaslon ter močan Ryzen procesor. Škoda je edino za Ethernet povezavo in vgrajeno kamero, saj sem mnenja, da so to standardne zadeve vsakega prenosnika in bi jih moral ASUS pustiti pri miru.

Zadeva ni poceni in za novo okrancljani prenosnik boste odšteli okoli 2.000 €, kar je nekoliko dražje od običajnega G14 prenosnika. A takšna je pač cenovna politika ASUS-a, ki pa jo proizvajalec opravičuje tudi s podaljšano garancijo, ki velja 2 leti, a če napravo registrirate preko sledeče povezave dobite še dodatno leto garancije.

Objava ROG Zephyrus G14 Alan Walker Edition – lahek gaming prenosnik z okraski se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO RECENZIJA

Nakup testnega modela po znižani ceni na EIGRE.si.

Ko Legion Pro 5 prvič vzameš v škatle, ti je hitro jasno, da držiš v rokah kvalitetno zadevo, ki pod elegantnim srebrnim ohišjem iz aluminija skriva kar nekaj mišic. Prenosnik v rokah deluje dovolj trpežno in njegova teža, ki znaša dobra 2 kilograma, iz njega ne naredi ravno naprave, ki bi jo lahko brezskrbno prenašal po izletih. Ta teža se še poveča, ko pogledamo za napajalnikom, ki je prava 300 W pošast in s sabo prinese še dodatno obtežitev. Legion Pro 5 je tako prenosnik, ki ga je možno s sabo vzeti na potovanja, a jasno je, da se bo najbolje počutil udobno nameščen na mizi, kjer bo večji del ostal priklopljen na napajanje in nepremičen.

Lenovo je pri dizajnu stavil na ravne, čiste linije, kjer podobe ne kazijo kakšni dodatni okraski. Če ste igričar in vam brez RGB osvetlitve, ki bi skakala v oči na vsakem centimetru prenosnika, ni živeti, potem znate biti razočarani. Edina osvetlitev na zunanji strani prenosnika se nahaja na zadnji strani, kjer je lepo osvetljen logotip. To po drugi strani pomeni tudi to, da je Legion Pro 5 nevpadljiv in lepo spada tudi v kakšno pisarno. Njegove strojne zmogljivosti so vsekakor dovolj velike, da bo kos praktično vsem običajnim pisarniškim opravilom.

Legion Pro 5 vsebuje bogato število vhodov, zanimivo pa je, da boste večino teh našli na zadnji strani prenosnika. Tam boste pod priročnimi označbami naleteli na tri USB-A vhode in en USB-C priklop. Vsem tem odprtinam delajo družbo še standardni vhodi za Ethernet kabel, priklop za napajanje in HDMI priklop, ki je povezan neposredno na grafično kartico. Na desni strani prenosnika najdemo še en dodatni USB-A vhod, na levi pa možnost USB-C priklopa ter 3,5 mm odprtino za slušalke. Na tem mestu bi si želel še kakšen dodaten USB-A vhod, saj boste morali ob priklapljanju USB ključka ali pa miške primorani v tipanje po zadnji strani prenosnika, kar zna biti tečno, če prenosnik veliko premikate in selite.

Nekaj barve najdemo pri tipkovnici. Ta podpira RGB osvetlitev, ki jo lahko prilagajate preko priložene programske opreme Vantage, žal pa same tipke niso mehanske kot pri kakšnih drugih igričarskih prenosnikih. Občutek pri tipkanju vas tako ne bo vrgel iz stola in čeprav lahko med delom čutimo nekaj malega odziva, boste pravi igričarji raje priklopili svojo mehansko tipkovnico.

Dovolj zgubljanja besed o obliki, čas je, da si prenosnik pogledamo malce bolj konkretno. To je 16-palčni prenosnik, kar s sabo potegne QHD zaslon iz IPS panela in malce nenavadno razmerje stranic 16:10. Maksimalna ločljivost zaslona znaša 2560×1600, Lenovo pa obljublja 500 nitno svetlost, ki jo je na koncu tudi izpolnil. Zaslon je zmožen oddajanja res svetle slike, kar je pri prenosnikih bolj izjema kot pravilo, saj gaming laptopi že na splošno vlečejo dovolj električnega soka, tako da proizvajalci svoje izdelke na tem področju malce omejijo. Lenovo je tukaj naredil izjemo in ta svetlost pride prav pri izrabljanju Dolby Vision in VESA HDR 400 tehnologij, ki pričarata lepše in bolj žive barvne tone. Seveda je dodana tudi podpora za G-Sync in Free-Sync, navduši pa frekvenca osveževanja, ki znaša kar 165 Hz.

Da bomo lahko vsaj približno izkoristili te lastnosti zaslona potrebujemo tudi močne strojne zmogljivosti in Lenovo pri njih ni šparal. Na procesorskem področju za zabavo skrbi energetsko učinkoviti in strojno zmogljivi 8-jedrni Ryzen 5800H, družbo pa mu dela 16 GB pomnilnika ter NVMe SSD disk kapacitete 512 GB. Zvezda predstave je vsekakor grafična kartica Nvidia RTX 3060, ki je idealna za prenosniške razmere. Je dovolj močna, da lahko z njo z lahko poganjamo kakšne starejše ali pa e-športne naslove, prav tako pa je dovolj zmogljiva, da lahko z njo igramo tudi kakšne novejše igre in to z vključenim ray tracing osvetljevanjem. Mimogrede, vse te specifikacije lahko tudi dodatno nadgradimo. Na spodnji strani lahko enostavno odvijačimo pokrov ter denimo nadgradimo pomnilnik vse do 64 GB, prisotna pa je tudi reža za dodatni SSD disk.

Pri našem testiranju smo se poigrali z igro Metro Exodus Enhanced Edition, ki je brez ray tracing podprtih grafik sploh ni možno zagnati. In rezultati so bili presenetljivi, saj je igra z vsemi omogočenimi grafičnimi nastavitvami tekla pri sličicah na sekundo, ki so brez problema presegale številko 60. Zabeležili smo tudi padce, tako da bo vseeno potrebno nekaj prilagajanja nastavitev, a na splošno so rezultati impresivni. Nato smo skočili še v Cyberpunk 2077, kjer pa je bila slika nekoliko drugačna in pri nastavitvah boste morali narediti nekaj kompromisov, če si boste želeli tekoče igralne izkušnje. Predvsem se razlika pokaže pri vključenih ray tracing učinkih, kjer sličice na sekundo zgrmijo na dno.

Povsem drugačna slika pa je pri e-športnih naslovih tipa Counter-Strike: Global Offensive, kjer lahko končno izkoristimo izjemno osveževalno frekvenco samega zaslona, sličice na sekundo pa poletijo v višave.

Dobra novica je tudi to, da ima Legion Pro 5 učinkovito hlajenje. Temperature procesorja so bile ob skoraj polni obremenitvi več kot zadovoljive in odveč je strah, da bo zaradi prekoračitve vročine prišlo do kakšnega nenapovedanega ugašanja. A po drugi strani se je treba zavedati, da je tole vseeno prenosnik in zadeva bo ob obremenitvi pošteno zavrtela ventilatorje, tako da je glasnost en vidik izkušnje. To je pač standard igričarskih prenosnikov, ki nima enostavne rešitve, je pa dobra novica to, da Legion Pro 5 vseeno ni tak razgrajač, da bi z njim budili sosede.

Dobra je tudi baterija. Ob normalni uporabi, ki vključuje nekaj gledanja filmov, igranja z Adobe orodji in brskanje po internetu, sem iz ene napolnjene baterije iztisnil 6 ur uporabe. Porabo baterije lahko prav tako prilagodimo preko priročnega programa Vantage, ki na splošno omogoča cel kup nastavitev. Žal ne omogoča kakšnih bolj konkretnih prilagajanj tipa nastavljanja hitrosti ventilatorjev in navijanja frekvence strojne opreme, a za te stvari itak uporabimo druge bolj namenske programske rešitve.

Legion Pro 5 tako na enem mestu združuje velike strojne mišice, odličen zaslon ter elegantno obliko v en mikaven paket. Vse skupaj nosi še dobro cenovno nalepko, saj boste zanj odšteli nekje 1.600 €, kar se zna komu zdeti veliko, a v zameno dobite zmogljivo prenosno igričarsko postajo, ki bo kos vsem vašim nalogam.

Objava Lenovo Legion Pro 5 – odličen prenosnik, ki omogoča tudi poganjanje najnovejših iger se je najprej pojavila na HOPsi.

G27c-10 vas ob razpakiranju ne bo odpihnil, a če ne polagate veliko na barvaste škatle, ki imajo znotraj še zahvalo za nakup, potem vas to ne bo preveč razočaralo. Navsezadnje tista škatla kmalu postane samo nek predmet, ob katerega se spotikamo in ga nato hitro zavržemo v smeti.

Tudi sama vsebina paketa vam ne bo prinaša sto in enega dodatka. Pred vami se bo namreč pojavil samo zaslon, njegovo stojalo, en HDMI ter en napajalni kabel. Tu so seveda še navodila za uporabo, a teh niti ne potrebujete, saj je sestava jasna že na prvi pogled.

Stojalo spravite skupaj preko vijaka na dnu in za vijačenje ne potrebujete nobenega dodatnega orodja. Nato stojalo na preproste nataknemo na zaslon, priklopimo kable in zabava se lahko začne.

Ko monitor tako stoji pred vami boste najprej opazili črne robove, ki so elegantno tanki in ne bodo kradli prostora 27 palcem prikazne površine. Stojalo vam omogoča dviganje in spuščanje zaslona ter nagib, ne boste pa ga mogli rotirati, kar je nekako logično, saj ukrivljenega zaslona na tak način preprosto ne gre uporabljati.

Na zadnji strani boste našli dva priključka: eden za HDMI in eden za DP kabel, tam pa se nahaja tudi 3,5 mm vhod za slušalke ali zvočnike. Zadnja stran je tako dokaj skromna in razen vhoda za elektriko, kakšnih dodatnih priključkov ne boste našli.

Za nastavljanje slike boste morali uporabiti gumb na spodnji desni strani. Ne vem kaj je s proizvajalci zaslonov, ampak očitno imajo prav vsi alergijo na vgradnjo nadzorne sheme z gumbi, ki bi bila lahka in jasna ob prvi uporabi. Tudi G27c-10 pri tem ni izjema, saj imamo na voljo samo en gumb, ki ga nato premikamo v štiri smeri in pritiskamo navznoter. Prilagajanje nastavitev je tako precej zamudno in želim si, da bi en proizvajalec na tem mestu že enkrat vgradil dodatne gumbe in poskrbel za neko hitro in učinkovito rešitev prilagajanja slike.

Ko se končno seznanimo z nadzorno shemo ugotovimo, da lahko preko gumba nastavljamo toploto barv, kontrast in svetlost, na voljo pa so tudi razne zanimivosti, kot je denimo “Game Mode”, ki olepša sliko v igrah in “Dark-Boost” nastavitev, ki osvetli temne predele v igrah, kar naj bi vam pomagalo pri tekmovalnem igranju iger ali pa vam olajšalo igranje grozljivk.

Lenovo G27c-10 seveda podpira tudi G-Sync in Free Sync tehnologiji, a bodite pozorni, da boste za G-Sync delovanje monitor primorani priključiti preko DP kabla, ki pa ga začuda ne boste našli v škatli in ga boste morali dokupiti posebej.

Je pa v škatlo vključen kabel HDMI 2.0, kar pomeni, da lahko na zaslonu izkoristite visoko osveževalno frekvenco 165 Hz. To sicer dobite tudi preko kabla DP, a kot rečeno, tega ne dobite ob nakupu, tako da lahko brez skrbi priklopite tudi HDMI kabel. Le pazite pri nastavitvah v NVIDIA nadzorni plošči, da izberete navadno ločljivost 1920 x 1080, ki se nahaja bolj proti dnu, medtem ko boste pri Ultra HD našli samo 120 Hz hitrost osveževanja.

Na žalost podpore za HDR tukaj ne boste našli, kar ni tako velik minus, če nameravate monitor uporabljati samo za e-športne igre tipa League of Legends in Counter-Strike: Global Offensive, a bo razočaranje, če nameravate na monitor priklapljati kakšno konzolo.

K sreči monitor vsebuje odlične tehnične lastnosti. 27 palčni monitor sicer prikazuje maksimalno ločljivost 1920 x 1080, kar je nekam malo, a spet je tukaj poudarek na igranju e-športnih naslovov, kjer ne šteje toliko ločljivost, kot pa visoko število sličic na sekundo. Teh boste potrebovali kar precej, saj monitor ponuja frekvenco osveževanja 165 Hz in drži 4 ms odzivni čas, tako da bo treba za polni izkoristek znižati grafične nastavitve in ohraniti normalno ločljivost.

A ko enkrat opravite s temi nastavitvami in se podate v igranje s solzečo hitro in odzivno sliko je izkušnja neprekosljiva. Za tekmovalno igranje preprosto potrebujete hiter in odziven monitor, kjer izgovorov ni in ste za vsako svojo smrt krivi samo vi sami. Lenovo G27c-10 vam tako dejansko ponudi nekaj prednosti pred konkurenco in na vas je, da zadevo izkoristite. Pri temu pomaga tudi ukrivljenost zaslona pri 1500R, to pa vam omogoči vidni kot pri 178°. Tako ostanete ves čas osredotočeni na akcijo pred vami, zato je pred prvo igro pomembno pravilno namestiti višino in nagib monitorja. G27c-10 vsebuje VA panel, kar pri premikanju svetlih predmetov na temnem ozadju povzroča malce zaostalih sledi in če v monitor gledamo iz strani slika ne bo tako jasna kot pri IPS panelu, a zadeva ne moti preveč in je za to ceno več kot sprejemljiva.

Lenovo G27c-10 je tako zanimiv izdelek, ki je namenjen zlasti tistim tekmovalnim igričarjem, ki v vseh svojih igrah želijo pridobiti čimveč sličic na sekundo, kar bi jim ponudilo prednost pred konkurenco. Monitor ni brez napak, saj je ločljivost 1920 x 1080 za 27 palčni ekran nekam malo, zaradi česar slika izgubi na svoji ostrosti in izključitev DP kabla iz paketa zna koga negativno presenetiti.

Vseeno pa je to dober igričarski monitor, ki je za ceno nekaj čez 200 € v spletni trgovini EIGRE.si odrezal okraske in proračun svoje proizvodnje raje usmeril v močne tehnične specifikacije. Tako je samo od tipa igričarja odvisno, ali bo G27c-10 zanj pravi izdelek ali pač ne.

Objava Lenovo G27c-10 gaming monitor – ukrivljen zaslon, namenjen predvsem igralcem se je najprej pojavila na HOPsi.

Sam se z zvokom ne maram preveč ubadati in zato na tem področju rad uporabim rešitev, ki je preprosta in hitra. Ravno zato sem bil nedavno navdušen nad parom mikrofonov ATR2500x-USB in AT2020USB+, ki mi jih je prijazno na test poslalo podjetje Audio-Technica.

Mikrofona sta si na prvi pogled dokaj podobna. ATR2500x-USB vsebuje sam mikrofon, trinožno stojalo, USB-C v USB-A kabel in USB-C v USB-C kabel. AT2020USB+ prav tako drži trinožno stojalo, ki pa je malce težje ter samo en kabel, ki mikrofon poveže v USB-A odprtino na PC-ju. Zraven dobite tudi zaščitno torbico, a pogrešal sem dodatni USB-C kabel, ki bi omogočal povezavo na telefone. Mikrofona sta zgrajena dovolj kvalitetno in delujeta dovolj čvrsto, da hitro dobiš občutek, da je pred tabo kvaliteten izdelek, ki bo tudi preživel kakšen padec iz mize.

Dobra novica je, da sta oba mikrofona za uporabo povsem preprosta. Enostavno ju vključimo v USB vhod in gonilniki se naložijo samodejno, za uporabo pa ne potrebujete nobene dodatne programske opreme. Tako mikrofon samo priklopite, zaženete Audacity in v nekaj sekundah že lahko začnete snemanje.

ATR2500x na sebi nosi dva gumba za višanje ali nižanje glasnosti ter 3,5 mm vhod za slušalke, medtem ko ima AT2020USB+ poleg vsega tega tudi dodaten drsnik, ki ponuja snemanje s prej posnetim zvočnim ozadjem. Vhod za slušalke vam omogoča, da lahko takoj in brez zamika slišite svojo povedano besedo, tako da lahko dinamično prilagajate nastavitve jakosti, dokler ne dobite tistega popolnega zvoka za svoje lastne potrebe. Pri obeh boste našli tudi privlačno in minimalistično modro osvetljavo, ki kaže, da je mikrofon dejansko priključen na napajanje in pripravljen za uporabo in da ne govorite v prazno.

Oba mikrofona sta kondenzatorska, kar pomeni, da sta namenjena snemanju samo ene osebe, ki se nahaja v mirnem okolju in govori direktno v mikrofon. To je pomembna postavka, saj so kondenzatorski mikrofoni znani po temu, da vse preveč radi pobirajo ozadne šume in druge zvoke. AT2020USB+ je pri temu še posebej občutljiv, tako da ta par mikrofonov ni ravno priročen, če želite opravljati intervjuje, kjer bi si naenkrat v besedo skakala dva govorca, prav tako z njimi ne bi ravno snemal kakšne inštrumentalne glasbe. To resda malce omeji njuno vsestranskost, a dobra novica je, da sta pri tej svoji nalogi odlična.

Zvok je jasen, čist in ima da dobre rezultate pri visokih ali pa nizkih tonih, tako da ga lahko po rezultatih približamo tudi profesionalnim in hkrati dražjim rešitvam. Za najboljše rezultate je treba oba mikrofona položiti na idealno razdaljo, dobra novica pa je tudi to, da oba mikrofona s sabo prinašata stojali, moč pa ju je tudi namestiti na montažno roko. Dodajte k temu še “pop” filter in mimogrede boste ustvarjali posnetke visoke kvalitete.

AT2020USB+ in ATR2500x sta tako odličen par mikrofonov, ki nosita tudi udobno ceno. AT2020 USB+ je malce dražji, saj omogoča malce več prilagajanja med snemanjem, a če boste mikrofon uporabljali samo za YouTube in Twitch prenose v živo, potem vam bolj priporočam nakup ATR2500x-USB, saj ponuja enako kvaliteto snemanja kot njegov brat, s tem da boste prihranili ravno dovolj denarja, da si lahko dokupite še kakšen “pop” filter ali pa boljše stojalo.

Za to ceno, kvaliteto in enostavnost uporabe na trgu trenutno ne boste našli boljše ponudbe in če ste povprečni uporabnik, bosta oba mikrofona več kot zadostila vsem vašim potrebam.

Objava Audio-Technica AT2020USB+ in ATR2500x-USB – odličen par mikrofonov, ki bo pokril praktično vse vaše zahteve se je najprej pojavila na HOPsi.

Paket je preprost, a vsebuje vse tisto, kar sodobni kripto trgovec od takšne naprave tudi pričakuje. Pri fizičnih kripto denarnicah je vedno pomembno preveriti pakiranje, ki mora biti nepredrto, te zadeve pa je vedno treba kupiti od uradnih prodajalcev, saj vam zna drugače kdo v notranjost poriniti kašno zlonamerno kodo, ki vam lahko mimogrede izmakne digitalno bogastvo.

Paket sestavlja sama fizična denarnica Vault One ter USB-C kabel, oba pa na sebi nosita pečata, ki zagotovita, da je naprava čista. Poleg tega znotraj škatlice najdemo štiri nalepke, 1 GB veliko Micro SD kartico in kratek vodič za uporabo.

Preden lahko začnete na denarnico veselo nalagati svoj kripto imperij je seveda treba poskrbeti za varnost. Iz USB-C kabla tako odstranimo zaščito in BC Vault preko USB vhoda povežemo na računalnik. Nato napravo malce potresemo in s tem sprožimo generator naključnih kod.

Priporočamo obisk spletne strani BC Vault First kjer najdete vodič, nato pa je treba nastaviti tudi PIN geslo same naprave, ki ga ustvarimo preko pritiskanja na smerne gumbe, ki se nahajajo na desni strani denarnice. Pri nastavljanju gesla in PINA-a je treba biti presneto pozoren, saj tu ni prostora za napake in če katerega od njiju pozabite, potem BC Vault One postane samo obtežilnik papirja.

BC Vault One daje ogromno poudarka na varnost. Zašifrirano je prav vse in kakšen heker bo imel veliko težav, da premaga vse zaščite in se dokoplje do vaših ključev. Ti so šifrirani in naprava jih shrani na izredno vzdržljiv in hiter feroelektrični pomnilnik, te zasebne ključe pa lahko nato tudi varnostno kopirate na micro SD kartico ali natisnete na papir.

REAL Security je celo tako prepričan v varnost svoje naprave, da so na njo posadili zasebni ključ, ki ima v sebi javni naslov, na tem pa se nahaja pravo bogastvo v obliki 1 Bitcoina. Če kateremu uporabniku uspe premagati vse zaščite in dejansko vdreti v napravo, potem lahko brez problema obišče naslov in si na svoj račun prenakaže 1 BTC. Do sedaj se še ni našel junak, ki bi mu to uspelo je pa nekaj junakov poslalo gor kovance.

BC Vault se izkaže tudi na področju uporabe. Vse vaše kriptovalute lahko pošiljate in prejemate preko njihove lastne aplikacije. Podporo so prejele vse trenutno najbolj popularne kriptovalute, kot so Bitcoin, Ethereum, Dash, Litecoin, Tron, BINANCE Coin, Bitcoin Cash in Bitcoin Gold in vse valute ERC-20 valute, ki jih je več kot 200.000. Poln seznam podprtih valut si lahko preberete na naslednji povezavi. Denarnica omogoča tudi osnovno trgovanje s kriptovalutami.

Povejmo še nekaj o uporabniški izkušnji same fizične denarnice. BC Vault zna koga malce spomniti na iPod Shuffle. V nasprotju z drugimi denarnicami, ki so vedno majhne in imajo komaj kaj zaslona, ima BC Vault ekran, ki v premer meri 2,42 palca ta pa lahko prikaže sliko ločljivosti 128×64. To ni ravno 4K slika, a vseeno je ločljivost dovolj velika, da lahko vidite kaj delate. Pri upravljanju naprave prav pride tudi smerne tipke, ki omogočajo premikanje v štiri smeri s sredinskim pritiskom, ki potrdi vaše vnose.

Za tiste, ki date kaj na podobo, je tudi omogočeno dodatno vizualno okraševanje fizične denarnice. Na uradni strani si lahko izberete barvo in cel dodate ozadje po meri, ki lahko vsebuje različne ikone in napise. Dizajn lahko ustvarite tudi povsem sami in ga naložite na stran, proizvajalec pa bo nato spočel vašo po meri ustvarjeno denarnico.

Lahko rečemo, da gre za več kot spodobno denarnico in vsebuje vse kar se pričakuje od kripto denarnice. Uporabniški vmesnik na računalniku je zelo pregleden in enostaven za uporabo, navodila za uporabo pa so jasno zapisana na njihov spletni strani. Mogoče denarnica ne bo zmagala nagrade za najbolj moderen design ampak definitivno to tudi ni cilj. Do sedaj denarnico nepridipravom še ni uspelo zlomiti in to je na koncu največ kar šteje.

BC Vault je tako ena najbolj varnih denarnic, ki jih lahko trenutno kupite, hkrati pa ponuja uporabniško izkušnjo, ki je udobna, hitra in odzivna. Mariborčani zanjo zahtevajo 160 € in čeprav na trgu obstajajo bolj poceni izdelki, boste pri vseh njih našli kakšno manjšo pomanjkljivost, medtem ko BC Vault vse najboljše karakteristike združi na enem mestu. Podjetje je v zadnjih mesecih tudi zelo aktivno začelo prodirati na tuje trge in govori se tudi o povezavi s svetovno kripto borzo Crypto.com, ki bo zagotovo denarnici prinesla tudi prepoznavnost drugod po svetu.

V kolikor se odpravljate v kripto svet priporočamo menjalnico Binance (klikni me) kjer lahko kupite svoje prve kovance in jih nato naložite na denarnico BC Vault.

Objava BC Vault One – kripto denarnica izpod slovenskih rok se je najprej pojavila na HOPsi.

Tega se zaveda tudi Logitech, zato je na trg poslal svoje nove “in-ear” slušalke G333, ki zase zahtevajo cenovno ugodnih 50 € in so namenjene igralcem, kot tudi tistim, ki kdaj sodelujete v Zoom pogovorih in bi pred kamero še vedno radi izpadli modno elegantni. Logitech je poskrbel tudi za izbiro barvnih kombinacij, tako da si lahko omislite črne slušalke z modrimi blazinicami, srebrne z vijoličastimi blazinicami ali pa vijoličaste z rumenimi nastavki.

V paketu boste našli slušalke, par plastičnih nastavkov za nastavljanje velikosti ter priročno torbico za prenašanje slušalk naokoli. Znotraj škatlice se nahaja tudi USB-C pretvornik, tako da lahko slušalke priklopite na vse Android telefone ali tablice, žal pa manjka pretvornik za iPhone naprave. Zahvaljujoč 3,5 mm priklopu lahko G333 priklopimo tudi na PC in prav vse konzole – pri Switchu direktno v napravo, medtem ko pri PlayStationu in Xboxu v igralni plošček.

Same slušalke so zgrajene iz aluminija in na sebi nosijo eleganten Logitechov logotip. RGB osvetlitve tu ne boste našli, a je ne boste niti preveč pogrešali, saj na slušalkah preko programske opreme ne nastavljate ničesar. G333 se ob priklopu sploh ne pojavijo v Logitechovi programski opremi G-Hub, tako da lahko glasnost v Windowsih prilagajate samo preko sistemskega zvočnega drsnika.

Na kablu desne slušalke se nahajajo tudi preprosto fizične kontrole, preko katerih lahko zvišamo ali pa utišamo glasnost, hkrati pa lahko s pritiskom na srednji gumb zaustavimo trenutno predvajano skladbo. Vzemite v obzir, da boste to kontrole lahko na PC-ju nadzorovali samo takrat, ko boste slušalke priklopili preko USB-C pretvornika, saj preko preprostega “jack” vtičnika te kontrole enostavno ne bodo delovale – enaka situacija je tudi na telefonih, če slučajno nameravate slušalke vtakniti v tiste redke telefone, ki še vsebujejo 3,5 mm vhod.

Obregniti se moram še ob dolžino kabla, ki je precej kratka. Za uporabo na telefonih zadeva še znese, saj boste mobilnik prenašali v hlačah ali pa kakšnem žepu in takrat je dolžina ravno prav velika. A če nameravate zadevo uporabljati tudi za PC-jem in imate morda škatlo na tleh, potem vam zna dolžina predstavljati oviro pri udobni uporabi, tako da bo treba razmisliti o podaljšku.

Dobra novica je, da so slušalke G333 za uporabo res udobne. Štirje različni silikonski nastavki poskrbijo, da slušalke ostanejo lepo pričvrščena v ušesa tudi med gibanjem. Seveda pa je treba pri tosortnih slušalkah vzeti v obzir, da ob neprestani uporabi po nekaj ur začnejo žuliti ušesa. Ta problem ni izoliran samo na G333, ampak praktično na vso kategorijo takšnih slušalk, ki so na splošno namenjene nedeljskim uporabnikom, ki slušalke ne nosijo več ur zapored.

Zvok, ki ga pričarajo G333 slušalke, je presenetljivo dober. Seveda ga ne morete primerjati s tistimi pravimi slušalkami, ki imajo za oddajanje zvoka veliko večjo površino, a zahvaljujoč dvojnim gonilnikom zlahka ločite globoke base od drugih višjih tonov. Zadeva se res dobro obnese tudi v igrah, vgrajeni mikrofon pa bo poskrbel tudi za učinkovit pogovor z drugimi igralci. Na telefonu se boste brez motečih šumov brez problema pogovarjali s sogovorniki, preprost mikrofon pa tudi ni botroval kakšni resnejši izgubi zvoka.

Res je, da se “in-ear” slušalke ne morejo kosati s polnimi školjkastimi slušalkami, a vseeno nosijo nekaj pomembnih prednosti. Poleg svoje elegantnosti so primerna za tista stanovanja, kjer je poleti hudo vroče in takrat vas začne ob polnih slušalkah hitro nadlegovati napad znojenja. “In-ear” slušalke tega problema nimajo, tako da jih lahko uporabljate kjerkoli in kadarkoli – ena od zelo koristnih navezav je denimo z VR očali, kjer zelo prav pride kakšna lahka rešitev, ki še dodatno ne obtežuje glave.

Logitech G333 so tako dobre slušalke, ki za udobno ceno ponujajo dovolj, da se ne boste čutili opeharjene. Zvok je dovolj razločen in globok, da se lahko primerja tudi s kakšnimi dražjimi rešitvami, kar je zagotovo velik plus. Res škoda, da kabel ni daljši, saj nekako Logitech s temi slušalkami cilja tudi na igričarje, ki pa bodo za udobno uporabo morali investirati v podaljšek.

Logitech G333 slušalke lahko v vseh barvnih kombinacijah kupite na spletni trgovini EIGRE.si.

Objava Logitech G333 slušalke – cenovno ugodna rešitev za igranje se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO RECENZIJA

Vendar pa se je treba zavedati, da takšne tipkovnice niso za vse in obstaja še celo morje uporabnikov, ki se bodisi ne zavedajo prednosti mehanskih tipkovnic ali pa jim je za njih vseeno. Takšni nedeljski računalničarji gledajo predvsem na ceno in da v zameno za evre dobijo kvaliteten izdelek, ki jim bo služil še dolgo časa. In ravno na tem mestu je vstopilo slovensko podjetje UVI s svojim novim parom tipkovnic UVI Gear Greed in Greed Mini.

UVI se je že izkazal na trgu srednjecenovih tipkovnic s svojima ponudbama Pride in Pride Mini, njihova nova ponudba pa cilja na tiste uporabnike, ki bi za svojo tipkovnjačo radi zapravili čimmanj. To jim je tudi uspelo, saj Greed stane še enkrat manj od Prida, a to ne pomeni, da je zaradi tega treba na Greed gledati zviška. Nasprotno, pri njej lahko najdete celo nekaj prednosti v primerjavi z dražjimi izdelki.

Pojdimo po vrsti. UVI Greed je zapakiran v znamenito kričečo rumeno škatlo, ki krasi vse UVI Gear produkte. Pakiranje je preprosto, saj boste v škatli našli samo tipkovnico ter kratka navodila, ki pa so v treh različnih jezikih.

Tipkovnica je oblečena v fino črno barvo, ogrodje pa je narejeno iz trpežnega aluminija. Zaradi manjka mehanskih tipk je teža nekoliko manjša, a kvaliteta izdelave je dovolj velika, da imaš ob držanju tipkovnice občutek, da ne gre za neki poceni plastičen produkt, ki bi se ti zlomil po mesecu uporabe.

Na spodnji strani lahko najdemo dve nastavljivi nogici za prilagajanje višine, dobra novica je pa tudi to, da je USB kabel za priklop najlonski, kar je pri periferiji vedno dobrodošla novica.

Spustimo se na najbolj pomemben del vsake tipkovnice: same tipke. Kot rečeno UVI Gear Greed na sebi ne nosi mehanskih tipk, ampak jih je nadomestil z mem-haničnimi tipkami. Greed ima pod površjem še vedno membranske tipke, a te vam dajo boljši občutek povratnega odziva in povečano zmogljivost. Tako imate občutek, da igrate oz. delate na mehanskih tipkovnici, vendar v bistvu pritiskate na membranska stikala.

Računalniški veterani vam bodo na tem mestu takoj potožili, da membranske tipkovnice s sabo potegnejo kup minusov. Res je, da izgubimo možnost menjavanja posameznih tipk, če se katera od njih slučajno okvari. Prav tako občutek tipkanja na mehanski in mem-hanski tipkovnici nikoli ne bo povsem identičen, še posebej če ste navajeni tipkati na bolj glasna stikala.

Vendar. Toda. Ampak. Kot smo izpostavili na začetku, vsem uporabnikom takšne stvari niso pomembne in če iščete dober kompromis med kakovostjo in ceno, potem je UVI Gear Greed idealna izbira, razvijalcu pa je uspelo v izdelek zapakirati še kup privlačnih dodatkov.

Kot prvo je treba izpostaviti tišje tipke. Osebno pretiranega klikanja ne maram, saj me začne sčasoma motiti, še bolj pa najeda tistim, ki vas morajo poslušati. Greed je tako odlična izbira za pisarne, kjer s svojim delom nočete motiti in povzročati glavobola sodelavcem, prav pride pa tudi doma, če slučajno delite računalnik v svoji dnevni sobi in vaša boljša polovica hoče gledati v miru poročila, vi pa morate vmes odigrati kakšno igro, brez motečega pritiskanja WASD-a.

Dobra novica je tudi to, da se vam ob nakupu Greeda ne bo treba posloviti od RGB osvetlitve. Na voljo je 5 različnih barvnih osvetlitev, ki jih lahko spreminjate preko kombinacije tipk, žal pa manjkajo namenski gonilniki, kjer bi spreminjali barve preko programske opreme.

Dodatni bonusi so medijske tipke za predvajanje glasbe, slovenska razporeditev tipk in večja Enter tipka, ki je meni osebno nuja, saj brez nje preprosto ne znam delati.

Greed svojo nalogo solidno opravi tudi pri delu ali pa igranju iger. Pritiski so mehki in odzivni, zamikov ni bilo, tipkovnica pa je dovolj stabilna, da vam med igralnimi seansami ne bo bežala po mizi. Tipkovnico lahko tudi priklopite na vse konzole in če igra podpira igranje s tipkovnico lahko na enostaven način hitro pridobite prednost pred konkurenco.

Seveda pa je največji prodajalec tega sistema ugodna cena. UVI Gear Greed zase zahteva 33,99 €, za Mini varianto pa boste odšteli samo 34,89 €. Mimogrede, recenzija se ni posebej osredotočala na razlike med Greed in Greed Mini, saj je razlika v bistvu samo ena: Mini je manjša in lažja, saj ji manjka desni numerični del, po vseh drugih statistikah pa sta si tipkovnici identični. Ceno si lahko dodatno znižate za 15 %, če pri nakupu vtipkate kodo “HOPSI”.

Tako, to je v bistvu tudi vse, kar lahko povemo o tej tipkovnici in sodba je na koncu jasna. UVI Gear Greed je super tipkovnica za svojo ceno in kombinacija mehanskih in membranskih tipk je vsekakor nekaj posebnega, res pa je, da tipkovnica ne bo prepričala tistih najbolj zagrizenih igralcev, ki morajo pod prsti imeti najbolj tehnološko dovršen izdelek, a ta izdelek njim navsezadnje niti ni namenjen. A če želite dobiti čimveč za svojo ceno, imate radi tihe tipkovnice in bi radi kljub temu na mizi imeli nekaj kar se privlačno sveti, potem je Greed vsekakor vreden vašega denarja.

Objava UVI Greed – TOP gaming BUDGET tipkovnica z RGB osvetlitvijo za samo 35 € se je najprej pojavila na HOPsi.

Konzola se mi sicer ni podkadila, kot so kazali številni video posnetki ob izidu, a žal je bil okvarjen grafični čip, tako da je bilo treba delati reklamacijo v obdobju brez zalog. K sreči smo v vseh letih obstoja te strani nabrali nekaj vez, tako da se je kmalu pred mojim televizorjem svetil bleščeč nov primerek konzole Xbox Series X.

VIDEO RECENZIJA

No, ne ravno bleščeč, saj se je Microsoft za razliko od Sonyja pri svoji novi konzoli odločil za bolj klasično črno obliko, ki se lepše zlije s preostankom dnevne sobe. Tudi pakiranje je bilo lepše zamišljeno in Xbox s svojo obliko res poudari svoje ime, saj je to kvadratna škatla presenetljivo majhne velikosti.

Črno šatuljico na vrhu sprednje strani krasi privlačen gumb za vžig, ki se ob zagonu lepo zasveti v beli barvi, ob ugasnjeni konzoli pa se lepo skrije v ohišje. Spodaj najdemo še režo za vstavljanje Blue-rayev ter samo en USB vhod.

Zadnja stran je s priklopi bolj bogata. Poleg običajnega vhoda za elektriko tam najdemo še vhod za internetni kabel, tri USB 3.2 vhode, priklop za HDMI 2.1 ter eno novost: prostor za priklop dodatnega SSD diska.

Pri škatli najbolj izstopa zgornja stran, kjer se nahaja ogromen ventilator za odvajanje vse odvečne toplote. Reže izpuha so obarvano zeleno, a žal se konzola ne sveti oz. ne vsebuje prav nobene RGB osvetlitve. Kar je škoda, saj bi zelena luč na vrhu konzole prav popestrila obliko.

Xbox Series X je po strojnih specifikacijah močnejši od PlayStationa 5. Vsebuje 8-jedrni AMD-jev Zen 2 procesor, ki teče pri frekvenci 3,8 GHz, grafični čip z RDNA 2 arhitekturo ter 16 GB GDDR6 SDRAM-a, kar je dovolj za poganjanje iger v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo. Konzola podpira tudi 120 sličic na sekundo ter teoretično lahko poganja igre v 8k ločljivost, a te resolucije trenutno ne podpira še nobena igra.

Kljub vsem tem mišicam pa je konzola presenetljivo tiha in če ne bi na sprednji strani utripal bel gumb, človek sploh ne bi vedel, da je zadeva prižgana. Konzola je po mojih izkušnjah še tišja kot predhodnik, a po drugi strani pa je tudi res, da trenutno še ni igre, ki bi strojne specifikacije izkoristila do konca ter s tem tudi poskrbela za maksimalno brnenje konzole.

Druga pomembna stvar pri novi konzoli je kontroler. Medtem ko je Sony s Dualsense kontrolerjem šel v zabavne eksperimentalne vode, se je Microsoft odločil za klasiko. Novi kontroler boste tako bolj težko ločili od ploščka Xbox One, saj sta barvno in oblikovno skoraj ista. A razlike vendarle obstajajo in čeprav se morda ne zdi na prvi pogled, je novi kontroler vseeno lep napredek.

Igralni plošček da v roki občutek višje kvalitete izdelave. Gobice so bolj prijetne na dotik in se zdijo bolj čvrste, prav tako so boljši D-Pad križni gumbi, ki so zdaj klikajoči in dajejo boljši povratni odziv. Zadnja stran kontrolerja in tudi prožilniki so zdaj prevlečeni z bolj grobo teksturo, tako da vam plošček ne bo drsel po dlaneh – tudi če imate med igranjem bolj potne roke. Edina prava vidna razlika je dodatni gumb na sredini sprednje strani, ki ob hitrem pritisku zajame sliko, ob dolgem pa shrani posnetek zadnjih minut igranja. Mimogrede, če imate kakšen akumulatorski skupek baterij na polnjenje, ki ste ga uporabljali na Xbox One, tega ne boste mogli uporabiti na Xbox Series X, saj je zadnja stran za zaklep baterije drugačna. Dobra novica je, da Xbox Series X podpira tudi ploščke iz prejšnje generacije konzol, tako da boste brez problemov na novi škatlici uporabili stare kontrolerje ali pa ploščke tretjih proizvajalcev tipa Razer. Mimogrede, igralni plošček ima še eno fletno lastnost, saj ga lahko hkrati sprarite na PC in konzolo, med njima pa preprosto preklopite s stiskom enega gumba.

Filozofije “če ni pokvarjeno, ne popravljaj” se je Microsoft držal tudi pri uporabniškem vmesniku. Ta je ostal povsem nespremenjen od prejšnje generacije konzol, kar je dobra novica za veterane, ki se bodo v novih menijih takoj znašli in slaba za vse tiste, ki ste si želeli prenove. Med slednje spadam tudi jaz, saj je uporabniški vmesnik preprosto premalo pregleden in preveč nabasan z zadevami, ki nimajo veze z igrami. PlayStation 5 na tem področju zmaga, saj je tam zadeva veliko bolje razdelana in je na domačem zaslonu poudarek na igrah. Pri Xbox Series X pa imaš razdelek z igrami, pasico za Game Pass, trgovino ter povsem nepotrebne stvari kot je denimo razdelek za Disney+. Poleg tega se tu mešajo barve, za dostop do nastavitev pa je treba skočiti pod profil in skakati po preveč gumbih. Vse je preveč zamudno in neinuvativno, tako da bi človek včasih najraje poprijel za miško, saj bi bilo tako navigiranje bolj preprosto in predvsem hitrejše.

Končno smo prišli do glavnega dela nove konzole: igranja iger, hkrati pa tu naletimo na eno največjih težav nove konzole. Xbox Series X namreč trenutno nima prav nobene igre, ki bi bila specifično zagrajena za novo konzolo in bi pokazala zmogljivosti nadgrajene strojne opreme. Tudi PlayStation 5 v tem pogledu ni veliko boljši, a vseeno imamo tam vsaj Demon’s Souls ter novega Spider-Mana, ponudbo pa zaokroži odlični in brezplačni Astro’s Playroom, ki lepo pokaže zmogljivosti novega PlayStationa. Xbox Series X nima ničesar takšnega, tako da vam ne ostane drugega kot pa preigravanje starejših iger.

K sreči pa ima Microsoftov izdelek tudi eno prednost pred konkurenco in to je čudovita združljivost z igrami iz prejšnjih generacij konzol. Podpora sega vse nazaj do originalnega Xboxa in v praksi pomeni, da lahko v konzolo vstavite katerikoli plošček z igro ali pa to snamete iz trgovine in jo brez problema poženete na novih konzoli. In praktično vse od njih bodo profitirale od novih mišic v konzoli, a tudi tu boste naleteli na razlike, saj so nekateri naslovi prejeli specifične nadgradnje iz strani razvijalcev, kot sta denimo višje ločljivosti in optimizacija za noro hitri SSD disk. A tudi če igra ni dobila nobenega popravka s strani razvijalca, boste vseeno uživali v stabilnih sličicah na sekundo ter hitrem nalaganju stopenj. Microsoft je zadevo zabelil še z novostjo Auto HDR, ki nekaterim igram doda samodejno HDR osvetljevanje, to funkcijo pa nameravajo enkrat preseliti tudi na PC.

Kar najbolj izstopa pri novi konzoli je zagotovo ultra hitri NVMe SSD disk, ki omogoča bliskovito hitro nalaganje stopenj. Ko je Microsoft prešerno hvalil svoj novi disk, sem najprej vse skupaj označil za marketinško potezo, a končni rezultat je resnično neverjeten. Čakanja pri nalaganju stopenj je tu resnično konec in rezultat je še posebej viden pri igrah, ki so bile specifično predelane za Xbox Series X. V praksi to pomeni, da se usedem pred televizor, stisnem gumb na kontrolerju in v manj kot pol minute že igram igro.

Microsoft je tu celo prehitel Sony, saj je v novo konzolo vpeljal še eno novost z imenom Quick Resume. Ta funkcija je naravnost magična in v pomnilniku dolgo hrani igro, pa čeprav smo konzolo vmes ugasnili. To pomeni, da neham z igranjem, ugasnem konzolo in če jo čez nekaj dni prižgem in bom izbral isto igro, se bom instantno vrnil točno tja, kjer sem končal z igranjem. Ne samo to, Quick Resume omogoča tudi preklapljanje med večimi igrami, tako da lahko nekaj časa igram eno igro, vmes preklopim na drugo in če se vmes premislim, lahko takoj skočim nazaj v prvo. Končni vtis je kot da bi “alt-tabbal” med več igrami, ki tečejo vzporedno. Quick Resuma ne podpirajo vse igre in pri nekaterih se zatakne, kot je to v primeru NBA 2K21, ki ob obuditvi izgubi zvok. A tam, kjer deluje, je tehnologija hudo impresivna.

Kot že rečeno, novih iger manjka, a zato imamo ogromno zalogo že izdanih iger, ki na Xbox Series X dobijo novo življenje. Sličice na sekundo so bolj stabilne, nemoteno igranje v 4K ločljivosti pri 60 sličicah na sekundo pa je izkušnja naslednje generacije. 4K ločljivost ni več resolucija prihodnosti, ampak je tukaj zdaj in bo samo še pridobivala na veljavi. Televizorji postajajo večji in cenejši in na 65-inčnem TV-ju je v letu 2021 vse manj kot 4K preprosto nesprejemljivo, saj slika postane zamazana in pikslasta.

Podpora igram prejšnjih generacij konzol je eno, a Microsoft je še več vložil v servis Game Pass. Ta v zameno za mesečno naročnino ponuja igranje več kot 200 iger, med katerimi je ponudba res raznovrstna. Game Pass je pred kratkim pridobil še EA-jeve igre, tako da boste zlahka našli nekaj zase in če ste novinec na konzolnem področju in nimate iger, potem je Game Pass res nora kupčija, ki vam na enostaven in poceni način ponudi preigravanje zamujenih naslovov. Poleg tega nakup naročnine velja tudi za PC in ta naveza je še ena lepa prednost konzole. Nekatere igre vsebujejo namreč tehnologijo Play Anywhere, tako da se shranjene pozicije prenašajo med platformama. Škoda, da storitev še vedno ni podprta v Sloveniji in se je treba zanašati na razne trike za nakup naročnine.

Torej, glavno vprašanje: je Xbox Series X boljši kot PlayStation 5? To je vprašanje, na katerega je težko odgovoriti. Res je, da Xbox Series X trenutno nima novih iger, a podpore za vse generacije konzol ne moremo kar tako spregledati. To je še posebej pomembno v teh časih, saj so izidi iger prestavljeni eden za drugim in takrat je priročno imeti pri roki napravo, ki ima podporo za katalog iger iz preteklosti. Tu je še odlična storitev Game Pass ter hude strojne mišice, podprte s funkcijami kot so Quick Resume in Auto HDR. Tako da na koncu zmagovalca ni in upal bi si trditi, da se trenutno konzoli bolj razlikujeta kot kadarkoli prej, prvič pa imam tudi občutek, da je prostora na trgu dovolj, da lahko dobimo na koncu kar dva zmagovalca.

Objava Xbox Series X – klasična konzola z res velikimi mišicami se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO RECENZIJA

Nekaj tednov nazaj sem se odločal še o zadnjem koščku sestavljanke glede mojega delovnega prostora in k sreči mi je pri odločitvi pomagal Logitech. Na test so mi poslali svojega najnovejšega brezžičnega mišona G Pro X Superlight, ki me je naravnost navdušil in če ne bi bilo drage cenovne nalepke bi ga takoj priporočil vsakemu – tako igralcem, kot pisarniškim delavcem.

• Dimenzije: 125mm x 63.5mm x 40mm
• Teža: 63 gramov
• Senzor: Hero 25k
• DPI: 25.400
• Povezljivost: brezžična/micro USB
• Nakup: Mimovrste

Superlight na prvi pogled ni videti nič kaj preveč posebnega. Miška je na voljo samo v črni barvi, vsebuje dva uhlja, dva stranska gumba in črno bel kolešček na vrhu. Če miško obrnemo najdemo na dnu drsne nogice, laser, gumb za vžig ter elegantno skrit pokrovček v katerega lahko priročno skrijemo USB oddajnik. To je v bistvu to, saj se Superlight ponaša s čisto, elegantno podobo, ki jo ne krasi prav nobena RGB lučka, razen ene majhne, ki sveti ob polnjenju.

Občutki do miške se hitro spremenijo, ko zadevo dejansko primeš v roke. Hitro namreč spoznaš, da se je miška znebila vseh nekih dodatkov zato, da bi tehtala čim manj. Superlight namreč tehta vsega 63 gramov, kar iz nje naredi eno najlažjih mišk, ki jih imamo trenutno na trgu. Kar me je najbolj navdušilo pri temu je to, da je miška ohranila svojo celo obliko in ni luknjasta kot veliko lažjih mišk. Osebno lukenj ne maram, saj se pri delu veliko potim in zaradi tega oprijem kmalu postane neprijeten, poleg tega pa si deležn nadležnih limajočih zvokov.

Superlight teh problemov nima, ko dobremu občutku pa doda tudi material miške. Gumbi so kvalitetni in odzivni, stranske tipke pa za odtenek mehkejše in so za moj okus postavljene malce previsoko. Druge stvari so na mestu in povsem neproblematične. V računalnik najprej ustavimo USB sprejemnik in po kratki namestitvi osnovnih gonilnikov je zadeva že pripravljena za uporabo.

Odzivnost je vrhunska in zadostuje vsem zahtevam običajnega pisarniškega delavca, odlično pa se obnese tudi v igrah. Za finomehansko nastavljanje zaženemo dodatne gonilnike v programu G Hub. Za Lightspeed kakšnih hudih nastavitev ne boste našli, saj manjka RGB osvetlitev. Tako lahko nastavite makroje in DPI občutljivost ter stopnjo osveževanja. DPI sega med 400 pa vse do 6400, medtem ko se hitrost osveževanja ustavi pri številki 1000.

Kot rečeno, miška je povsem primerna za igranje vseh žanrov iger. Miško sem preizkusil v Skyrimu, Borderlands 3, počasnejšem a taktičnem Age of Empiresu 2 ter brutalno hitrem Doom Eternalu. Sicer med igranjem ne boste občutili kakšnih posebnosti, ki jih ne bi nudile kakšne konkurenčne miške, a v zakup je treba tu vzeti lahkost mišona ter brezžičnost. To definitivno izboljša vašo izkušnjo in če uživate v dolgih igralnih seansah, se znate ob koncu dneva znajti z bolj spočito roko.

Odlična je tudi baterija, ki zdrži do 70 ur uporabe. Lightspeed lahko uporabljate tudi na polnilni podlagi PowerPlay, ki samodejno polni miško, a ni poceni. V nasprotnem primeru lahko miško priklopite na napajanje preko micro USB povezave, polnjenje pa v hitrem času napolni akumulatorje.

Logitech G Pro X Superlight tako uspešno združi lahkost, brezžičnost in odzivnost v en zelo privlačen paket, ki pa ni tako zelo poceni. Miška se pri nas prodaja po ceni 189 €, znižano na 158 €, kar zna marsikoga odvrniti od nakupa. A to je v bistvu tudi edini minus in če se za pisalno mizo nameravate znebiti vsega kablovja in ste med karanteno uspeli prišparati kakšnega desetaka oziroma stotaka evrov več, potem Lightspeed nakupa zagotovo ne boste obžalovali.

Objava Logitech G Pro X Superlight – izjemno lahka brezžična miška, ki pa jo obtežuje njena cena se je najprej pojavila na HOPsi.

Med te proizvajalce sodi tudi Arctic. A glej, no, glej, ta polarni prijatelj se je z njihovo zadnjo serijo skušal nekoliko ločiti od preostanka. Njihov nov niz vodnih hladilnikov Liquid Freezer 2 bi zraven procesorja naj poskrbel tudi za nižje VRM temperature, po zaslugi majhnega ventilatorja na vrhu procesorskega predela. Kar izgleda zgolj kot še ena klasična izvedba brez kakršnekoli RGB osvetljave, namesto te pa pozornost pritegne z elegantnim črno-belim stilom. Seveda pa tudi s tem, da je Arctic direktno na pumpo namestil 40mm ventilator, ki bi naj skrbel za konstantno oskrbo svežega zraka za voltažne pretvornike na območju procesorja. Pa si dajmo pogledati, ali je inovacija dejansko koristna, ali gre zgolj za glasni okras.

Tehnične specifikacije

Liquid Freezer II serija je na voljo v štirih izvedbah: Liquid Freezer II 120, Liquid Freezer II 240, Liquid Freezer II 280 in Liquid Freezer II 360. Kot že imena nakazujejo, je edina razlika v modelih v velikosti radiatorskega predela in s tem tudi velikosti in številu ventilatorjev.

• Vodna pumpa
  • VRM ventilator: 40 mm, 1000 – 3000 RPM (nadzorovan preko PWM)
  • Črpalka: 800 – 2000 RPM (nadzorovana preko PWM)
  • Poraba: 1.0W – 2.7W (črpalka in VRM ventilator)
  • Dizajn: Cold Plate Copper, Micro Skived Fin
  • Dolžina cevi: 350 mm
  • Zunanji diameter cevi: 12.4 mm, Notranji: 6.0 mm
  • Dimenzije (brez cevi): 98 mm x 78 mm x 53 mm
• Ventilator
  • Hitrost: 200 – 1800 RPM (nadzorovan preko PWM)
  • Pretok zraka: 56.3 CFM
  • Statični pritisk: 2.2mm H2O
  • Tok / Napetost: 0.08 A / 12 V DC
  • Ležaj: Tekoči dinamični ležaj
  • Konektor: 4-pinski konektor
  • Dimenzije: 120 mm x 120 mm x 25 mm
• Splošno
  • Podprta podnožja: 1200, 115X, 2011-3, 2066, AM4
  • Termalna pasta: MX-4 (0.8 g)
  • Skupna teža: 932 g (ventilator, radiator, pumpa, cevi)
• Radiator
  • Material: Aluminij
  • Dimenzije: 157 x 120 x 38 mm

Embalaža

Liquid Freezer II – 120 je svoje mesto našel v modri škatli. Gre za dokaj majhno embalažo z vsemi sestavnimi deli v prilagojenem modelu, tesno zapakiranem v notranjosti. Na sprednji strani same škatle lahko vidimo profilno skico hladilnika s podatki o 2 letni garanciji, imenom modela hladilnika ter omembo MX-4 termalne paste, ki se prav tako nahaja v notranjosti. Celotna škatla je v klasičnem Arctic stilu, v katerem so bili že vsi izdelki, ki smo jih prejeli s strani tega podjetja.

Na zadnji strani najdemo vse glavne karakteristike in prednosti hladilnika, na levi strani diagram s tehničnimi specifikacijami in dimenzijami, desno pa kratek tehnični navedek v različnih jezikih.

Arctic se že kar nekaj časa ne poslužuje več fizičnih navodil. V škatle raje prilaga listek s QR kodo, katera nas popelje na njihovo spletno stran. Tam lahko najdemo digitalno obliko navodil. Kljub temu, da je proces dosti bolj ekološko prijazen, se vseeno zna pojaviti problem, ko boš ob namestitvi zaradi kakšne malenkosti moral iti skozi celoten proces dostopa do digitalnega vodiča.

V notranjosti zraven hladilnika najdemo še zadnjo ploščo ter dve kovinski plošči in vijake za vsa omenjena podnožja – 1200, 115X, 2011-3, 2066, AM4. Ne smemo pozabiti tudi na vzorec MX4 termalne paste, ki bo zadostovala za prvi nanos.

Izgled in dizajn

Hladilnik Liquid Freezer II 120 je v celoti popolnoma črno-bel s klasičnim kvadratnim rebrastim radiatorjem. Ventilator je že nameščen na radiatorju v potisni konfiguraciji, tako da boš med namestitvijo prihranil nekoliko časa, če je to tvoja želena konfiguracija.

Seveda je hladilnik tudi napolnjen s potrebno hladilno tekočino, zato se tudi tistim z najosnovnejšimi znanji ni potrebno po nepotrebnem razburjati. V bistvu je vse, kar moraš storiti za namestitev, pritrditev pravilnega podnožja na hladilni predel in namestitev hladilnika na procesor ter radiatorja na ohišje. Sistem s to konfiguracijo ne zahteva vzdrževanja s strani uporabnika in zagotavlja nemoteno uporabo vsaj 2 leti, preden bo potrebna kakšna osvežitev.

Največja novost nedavno izdane serije je popolnoma nova črpalka, dizajnirana znotraj podjetja. V oglasnem materialu omenjajo PWM-nadzor za izboljšano učinkovitost, majhno porabo energije in tiho delovanje. Za razliko od večine črpalk, ki delujejo pod polno obremenitvijo ne glede na temperaturo, lahko Arctic črpalka upočasni pretok in tako zmanjša hrup pod nizkimi obremenitvami. Zmore namreč delovati med 800 in 2000 RPM.

Osnova procesorskega bloka je dimenzij 98mm (D) x 78mm (Š) x 53 mm (V). Osnovni predel je iz nesvetlečega bakra, zgoraj pa se nahaja plastična osnova s pumpo in majhnim ventilatorjem.

Na hladilnem bloku se nahaja plastični predel z logotipom proizvajalca. Ta predel se na klasičnih vodnih hladilnikih v ohišjih z nižjim pretokom zraka lahko precej zagreje, a aktivno hlajenje navadno ni potrebno, saj pasivno odvajanje toplote poskrbi, da ne prihaja do motenj.

Arctic pa je za predel poskrbel z majhnim, 40mm ventilatorjem z obrati med 1000 in 3000 RPM. Konkurenti se nad prakso zagotovo zgražajo, saj so majhni ventilatorji znani po tem, da med delovanjem v višjih obratih zvenijo kot jezen čmrlj. A pri Arcticu so se očitno zavedali problema in ventilatorček je dokaj tih in po glasnosti ne odstopa od preostalega hladilnega sistema.

Debelina radiatorja znaša 38mm, kar je nekoliko več kot pri klasičnih hladilnikih, nisem pa prepričan, koliko to vpliva na hlajenje. Zagotovo pa je nameščanje v manjših ohišjih s tesnimi predeli na podlagi tega nekoliko oteženo.

Na zgornji in spodnji strani hladilnika najdemo tudi Arctic logotip in napis.

Cevi radiatorja sta dolgi približno 50 cm. Njun zunanji premer je 12,4 mm, notranji premer pa 6 mm. So črne barve s srebrnimi črtami, na koncu obeh pa najdemo tudi visokokakovostna kovinska okova s črnim kromiranim videzom. Cevi sta tudi dokaj togi, kar je edina majhna kritika glede njih.

Arctic P12 120mm ventilator na radiatorju se regulira preko kombiniranega PWM vtiča, njegova minimalna hitrost je zgolj 200 RPM, maksimalna pa 1800 RPM.

Hladilnik vsebuje zgolj en kombiniran 4-pinski PWN kabel in ne ločena kabla za črpalno in ventilator, kot smo ju vajeni. Zasluga temu gre dejstvu, da črpalka ne rabi obratovati pri konstantnih 100% ampak je njena moč nastavljiva. Problem kombiniranega vtiča je, da posameznih delov ni možno nastavljati ločeno, skrbela me je predvsem hitrost 400mm ventilatorja na črpalki.

Proces namestitve

Pri namestitvi ni večjih posebnosti, seveda pa se lahko rahlo razlikuje glede na podnožje, na katerem želiš hladilni sistem uporabljati. Vijake potisni v reže na zadnji plošči, nato pa jih fiksiraj na mesto s podložkami. Na tej točki lahko zadnjo ploščo namestiš na matično ploščo.

Naslednji korak je uporaba podložk in odmičnih ploščic za pritrditev zadnje plošče na matično ploščo.

Nosilno ploščico s pomočjo vijaka pritrdiš na hladilnik. Smer namestitve nosilnih ploščic na hladilnik se razlikuje glede na podnožje, ampak na splošno ta proces ne bi smel povzročati problemov.

Navojne luknje so predvidene za matice na pritrdilnem mostu hladilnika. S privitjem teh je hladilnik zdaj pravilno nameščen.

Zadnji proces je vključitev kombiniranega PWN vtiča v mesto za CPU ventilator. Kljub temu, da gre za vodni sistem s črpalko, ta ne rabi delovati na 100% in kljub temu, da ti bo um govoril, da uporabi mesto za črpalko, to ni potrebno.

Na koncu je potrebno še namestiti hladili blok na ustrezno mesto na ohišju. Lahko ga namestiš kjerkoli. Dokaj majhen, a nekoliko širok hladilni blok bo ustrezal številnim ohišjem, problem se lahko pojavi zgolj v zelo utesnjenih primerkih.

Test delovanja

Čas je za prehod na testiranje. Preden predstavimo naše grafikone, nekaj pomembnih točk: Prvič, vse, kar bomo pokazali, je rezultat naših testov in drugi rezultati se lahko razlikujejo glede na uporabljene komponente, kot so matična plošča, ohišje in podobno. Naše meritve so namenjene preizkusu hladilnih zmogljivosti hladilnika na testnem sistemu v originalni hladilni konfiguraciji s hladilnikom, nameščenim na zadnji strani ohišja.

Preizkus je težko standardizirati, saj bo imela vsaka matična plošča različne hladilnike in pozicioniranje. A kljub temu lahko po medsebojni primerjavi posameznih hladilnikov razbereš razliko med njimi. In še enkrat, ne pozabi, da je konfiguracija ohišja tista, ki najbolj vpliva na toploto procesorja. Bom pa rekel, da je ta test ustvaril objektivno hierarhijo, kjer nekaj stopinj tu in tam v resnici ne bo igralo večje vloge.

Testni sistem

• Procesor: AMD Ryzen 9 3900X @4.60GHz
• Matična plošča: Asus PRIME X370-PRO
• Pomnilnik: 2x 16GB G.Skill Trident Z @3600GHz
• Grafična kartica: ZOTAC GAMING GeForce RTX 2080 SUPER Triple Fan
• Napajalnik: Corsair HX1000i 1000W, 80 Plus Platinum
• Sistemski disk: Intel 760p Series 256GB SSD M.2
• Drugi disk: SAMSUNG 860 PRO 512GB SSD
• Ohišje: INTER-TECH C-303 Mirror
• Windows 10 64-bit

Programska oprema

• CPUID CPU-Z 1.65
• Core Temp
• CPUID HW Monitor 1.23
• CPUID CPU-Z 1.65
• Prime 95
• 3D Mark

Metodologija testiranja

Okoliška temperatura med testi je znašala 21°C, za vse pa je bila uporabljena termalna pasta Arctic MX-4. Med testi temperature so bili procesorski ventilatorji nastavljen na maksimalno hitrost, da zaradi samodejne regulacije ne bi prišlo do neskladij. Posamezni testi so bili izvedeni večkrat, za napisane rezultate pa smo vzeli povprečno vrednost vseh testov.

Temperature

Mini ventilator hladilnika se je izkazal za presenetljivo učinkovitega. Dokazano dejansko pomaga pri hlajenju: najboljši rezultat smo dobili pri vklopljenem VRM ventilatorju na pumpi. Z izključenim je hladilnik izgubil nekoliko mest napram konkurenci. Rezultat je namreč “padel” za približno 5 stopinj Celzija. Da, majhen ventilatorček na hladilniku deluje in ni tam zgolj za izgled. Hkrati pa to v resnici ni toliko relevantno. Ne škodi, da je hladilnik hladnejši, vendar ta lastnost ne bi smela biti prelomna točka med nakupom izdelka in ne.

Če bo tvoja mašina delovala tako vroče, da boš potreboval dodatno znižanje za 5 stopinj, je verjetno čas, da poiščeš drugo rešitev. Preprosto ne mislim, da bo to zelo pogosto igralo veliko vlogo, a vseeno dobiva Arctic pohvalo za dobro opravljeno delo in uvrstitev visoko na lestvici z relativno nizko glasnostjo.

Glasnost

Za podporo našemu mnenju, da je Arctic Liquid Freezer odličen hladilnik, lahko vzamemo tudi teste glasnosti, ki smo jih izvedli. Hladilnik ni zgolj opravil zelo dobrega dela pri hlajenju Ryzen 9 3900X (sploh glede na to, da gre za 120mm različico), ampak je pri tem uspel biti eden tišjih hladilnikov, kar smo jih dali na test.

Zaključek

Dandanes so si vsi vodni hladilniki medsebojno zelo podobni, toda Arctic je z Liquid Freezer II naredil nekaj, kar ga loči od mnogih drugih hladilnikov na trgu. Kakovost izdelave je dokaj impresivna, z debelim in lepo zaključenim radiatorjem, kakovostnim 120mm ventilatorjem in dodatnim hlajenjem na črpalki, vse v stilski in privlačni črno-beli kombinaciji.

Arctic Liquid Freezer II 120 bo všečen sploh za minimaliste, saj ne vsebuje tudi nikakršne RGB osvetljave. Pomanjkanje RGB bo dobrodošlo za kar nekaj ljudi, sploh ob tem, da vsebuje cel hladilnik izjemno čist videz. Zmogljivost je zagotovo impresivna in med našim testiranjem je uspel hladilnik prav tako ostati prijetno tih. Pretok zraka ventilatorja je odličen, pri čemer se ga komaj sliši in udobno lahko dvigneš število vrtljajev za nekaj dodatne zmogljivosti, brez velikih odrekanj na področju akustike.

Tudi uporabnikom mini-ITX plošč se ni treba bati, saj Liquid Freezer II 120 ne blokira razširitvenih rež, pa tudi pomnilnik lepo sede podenj. Torej, če je faktor vaše izbire majhna oblika in želite procesorski hladilnik, ki nudi precej za svojo ceno, je Liquid Freezer II – 120 zelo dobra izbira. Ne bo le ohladil procesorja, temveč bo nudil tudi dodatno hlajenje VRM čipovja, grafične kartice in okolice v zaprtem prostoru. 38-milimetrski debel radiator veliko prispeva pri večji učinkovitosti hlajenja, po drugi strani pa bo premajhna zračnost vseeno znala povzročati probleme. Edina kritika, kar mi pade na pamet, je pomanjkanje nadzora ločene regulacije črpalke in obeh ventilatorjev. Nekateri bodo pogrešali to funkcijo.

Objava Liquid Freezer II 120 – Test CPU hladilnika | Majhen, a zmogljiv se je najprej pojavila na HOPsi.

AMD pa je svojo serijo procesorjev Zen 2 naredil konec. Uspelo jim je spočeti procesorsko linijo, ki ni samo konkurenčna in cenovno udobna, ampak je bila celo hitrejša od Intelovih izdelkov. Intel si je sicer malce opomogel s svojo novo serijo procesorjev, a zato je potreboval kar nekaj časa: dovolj, da je AMD izdal arhitekturo Zen 3 ter dostavil novo serijo procesorjev, od katere smo pred kratkim dobili v roko procesor Ryzen 9 5900X.

Poglejmo si najprej specifikacije. 5900X v sebi drži 12 jeder in 24 niti, osnovni takt pa znaša 3,7 GHz, ki lahko naraste vse do 4,8 GHz. To se morda v primerjavi s prejšnjo generacijo, na kateri je kraljeval Ryzen 9 3900XT, ne sliši ravno veliko, saj si oba procesorja delita enako število jeder in niti, s tem da je končna frekvenca na 5900X malce višja kot na predhodniku.

Vendar pa se trik skriva nekje drugje in sicer v Level 3 Cache predpomnilniku. Ryzen 3000 serija procesorjev oz. arhitektura Zen 2 je delovala po principu 4-jedrne zasnove, ki je dostopala do skupkov 16 MB L3 predpomnilnika. V praksi je to pomenilo, da če je jedro iz enega skupka poskušalo dostopati do druge skupine L3 predpomnilnika, je moral ukaz najprej skočiti preko I/O vezja. Zen 3 na tem mestu premeša karte in naredi dva skupka 32 MB L3 predpomnilnika, tako da jedra lahko komunicirajo z njim neposredno, kar poskrbi za hitrejšo komunikacijo med jedri, to pa se seveda pozna na optimizaciji.

Kljub novi arhitekturi je Zen 3 enako varčen kot Zen 2 kar se tiče porabe elektrike. Uporablja 105 wattni TDP, kar je glede na moč procesorja hvalevreden dosežek.

Dobre novice se nadaljujejo tudi na združljivosti glede matičnih plošč. Novi procesorji namreč podpirajo matične plošče, ki vsebujejo AM4 podnožje, te pa so delovale že na Zen 2 procesorjih. A pri nadgradnji bodite pozorni, saj to ne velja kar za vse plošče. Za zdaj so podprte tiste, ki nosijo čipovje serije 500, med katere lahko prištejemo X570, A520 in B550, medtem ko nekateri proizvajalci dodajajo podporo za čipovje serije 400 kot so denimo B450 in X470.

Poglejmo si nekaj testov. Igro sem spravil skozi tri igre, žal pa takrat nisem imel pri roki 4K monitorja. Tako sem igre spravil skozi ločljivosti 2560 x 1440 in dobri stari 1920 x 1080. Konfiguracija za testiranje je vsebovala še grafično kartico RX 5700 XT, 16 GB sistemskega pomnilnika ter 1 TB 970 EVO Plus SSD disk.

Kot lahko vidite iz grafov je novi procesor hiter kot strela in je lepa nadgradnja v primerjavi s prejšnjo generacijo procesorjev. Žal me je v nekaterih igrah nazaj držala grafična kartica, tako da bi bile verjetno razlike, pri kartici, ki bi procesorju dala dihati s polnimi pljuči, še večje.

To še posebej pride prav v parjenju z novo generacijo grafičnih kartic RX 6000. Takrat namreč nastopi nova funkcija Smart Access Memory, ki uporabnikom novih procesorjev, matičnih plošč in RX 6000 grafičnih kartic omogoča dodaten izkoristek moči. Takrat namreč lahko procesor dostopa do hitrega grafičnega pomnilnika, kar v nekaterih igrah še dodatno dvigne sličice na sekundo.

5900X je tako odličen nakup za vse igričarje in lepa naložba za prihodnost, a brez minusov ne gre. Procesor namreč ni poceni. V spletni trgovini EIGRE.si boste zanj odšteli čez 600 €, medtem ko je predhodnik cenejši za 100 €.

Pri tej ceni je treba tudi upoštevati dejstvo, da novi procesor pri sebi ne drži ventilatorja, tako da boste morali evre odšteti še za nakup namenskega zrakomlata. Cena je res pretirana, še posebej če pogledamo konkurenco, saj Intel Core i9-10900K zase zahteva 513 € in čeprav je v nekaterih testih Ryzen 5900X nadvladal konkurenta, boste morali za to tudi pošteno odpreti denarnico.

A po drugi strani je to procesor za vse tiste, ki morate pri sebi držati najboljše in če ste slučajno dokupili RX 6800 grafično kartico, potem se vam splača pogledati v to smer, saj boste tako dobili dostop do Smart Access Memory funkcije, ki bo v prihodnosti prišla še hudo prav.

Objava AMD Ryzen 5900X – AMD končno dosegel najvišjo stopničko, a to se tudi pozna na ceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Bitka je bila ostra in ni trajalo dolgo, da so zaloge bile povsod razprodane. Nekateri so zadevo prednaročili že mesece nazaj in to celo v različnih trgovinah in so na koncu ostali praznih rok, na Bolhi pa je nek junak prodajal konzolo za ceno 1000 €, ter zraven pripisal: “Dobrodošli v svet kapitalizma.”

Zakaj se je zgodil tak naval na to konzolo? Je PlayStation 5 res vreden vsega trušča ter odštevanja evrov, ki velikokrat v količini presežejo celo dvakratno ceno konzole?

VIDEO RECENZIJA

Prvi stik s konzolo je vsekakor impresiven. Še preden zadevo odpakiramo jo je treba zvleči do svoje sobe in takoj vas bo presenetila teža. Skoraj 5-kilogramski paket vam da vedeti, da se notri skriva masivna zadeva, tako da tole ni ravno Switch, ki bi ga s sabo prenašali naokoli. Je skoraj kot PC – ko ga enkrat nekam umestite, potem je najbolje da tam tudi ostane, skupaj s prahom, ki se skozi leta nabere nanj.

V paketu se nahaja tipični napajalni kabel, HDMI 2.1 (ki je izjemno kratek), nekaj dokumentacije in podstavek za postavljanje konzole v horizontalni položaj. Nato pridemo do glavne vsebine, ki jo sestavljata sama konzola ter novi kontroler DualSense.

PlayStation 5 oblika je vsekakor razdelila mnenja igralcev. Medtem, ko se je Microsoft odločil za bolj ravne in čiste linije, je šel Sony v povsem drugo smer. Konzola je zato videti futuristično in hitro sem se spomnil na tiste članke izpred desetih let, ki so v sebi vsebovali neke lažne risbe PlayStationa 5 in skoraj vedno so bili prisotni neki odštekani dizajni, namesto bolj umirjene oblike, ki bi sovpadala v vsak prostor. Tudi pakiranje je malce smešno: kot da Sony ne bi bil čisto prepričan do zadnje sekunde v končno obliko, zato je konzola zapakirana kot v karton za jajca.

DualSense je po drugi strani zadel s svojo obliko v polno. Osebno sem imel vedno raje bolj masivne kontrolerje s težo, zato sem bil od nekdaj pristaš Xbox ploščkov. Za razliko od Microsofta, se je Sony odločil popolnoma predelati svoj kontroler in pred nami je črno-bel lepotec, ki ni samo vizualno privlačen, ampak v sebi skriva cel kup presenečenj, ki ga na koncu naredijo za enega od glavnih razlogov, ki opravičijo odštevanje denarcev pri prestopu v naslednjo generacijo konzol.

Ne bom vam lagal, če vam kar takoj priznam, da me je DualSense že od začetka takoj prevzel in ga resnično štejem kot eno najbolj pomembnih prednosti, ki jih ima Sony pred Microsoftom. Kontroler ni samo težji in bolj masiven, ampak vsebuje tudi žiroskop za zaznavanje premikanja, miniaturni zvočnik ter mikrofon, v katerega lahko dejansko pihamo in z njim vplivamo na igranje. A najbolj pomembno je izboljšan učinek tresenja. Kontroler je namreč večji ravno zaradi tega, ker je bilo v njega treba vgraditi večje motorčke za povratne učinke in ti so naravnost fenomenalni. Za predstavitev vseh teh funkcij je Sony zraven konzole izdal brezplačno igro Astro Boy in ta vam skozi vrsto zabavnih stopenj pokaže vse prednosti novega kontrolerja. Res je neverjetno, kako lahko povratni učinki pričarajo povsem novo stopnjo izkušnje. Ko upravljamo malega Astrota lahko čutimo prav vsak njegov korak. Ko se spustimo po toboganu v rokah čutimo drsanje njegove riti in med podenjem po ledu dobimo občutek, da ima kontroler pod sabo drsalke. Sliši se smešno, vem, a tako kot VR tehnologiji, tem učinkom tresenja ne boste verjeli, dokler jih praktično ne preizkusite.

Povratni učinki se še posebej izkažejo, ko jih izkusimo v navezi z majhnim zvočnikom na kontrolerju. Ko Astro skoči na ledu in pristane nazaj, se iz zvočnikov sliši majhen zvok drsalk, ki udarijo v led. Ali pa si poglejmo bolj konkreten primer v igri Demons’s Souls, ko se spopadete z ogromnim Tower Knightom in če vas uspešno udari s svojim ščitom po čebuli, potem se kontroler zatrese, zraven pa slišite iz njega zvok, kot bi nekdo udaril po pločevinastem košu za smeti.

To pa še ni konec DualSensovih posebnosti. Oba sprožilnika po novem vsebujeta odpor na palce, ki ga lahko razvijalec prilagaja za različne situacije. V primeru Astrota stisnemo sprožilnika za izstrel rakete in odpornost pri zaganjanju motorjev je nekaj res čudovitega. V Call of Dutyju pa ob ispraznitvi metkov na kontrolerju čutimo trde sprožilnike, ki jih ne moremo pritisniti, vse dokler orožja ne repetiramo.

Skratka, novi kontroler je nekaj res čudovitega. Je težak, lepo sede v roko, gumbi in gobice so kvalitetni, na sprednji strani pa še vedno najdemo ploščico na dotik, ki je bila na PS4 konzoli kriminalno premalo izrabljena. Tu sta še prenovljena gumb za shranjevanje slik in posnetkov, ki sta tokrat male bolj izbočena in ju tako hitro najdemo, ko moramo nujno skočiti v meni ali zajeti sliko. DualSense ima še ogromno neizkoriščenega potenciala, zato komaj čakamo, da vidimo v kakšni meri ga bodo izkoristili tisti večji studii tipa Naughty Dog in Santa Monica. Dobra je tudi baterija, saj bi si človek mislil, da bo vse to tresenje bolj požrešno po električnem soku, a vzdržljivost je primerljiva s kontrolerjem iz konzole PlayStation 4, tu pa je še povezava USB-C, ki prinese hitrejše polnjenje akumulatorja.

Povejmo še nekaj o sami konzoli. Oblečena je v mično črno belo barvo s prefinjeno RGB osvetlitvijo. Na zadnji strani najdemo vhod za napajanje, dva USB priklopa, HDMI vhod ter režo za Ethernet kabel. Na sprednji strani se skriva 1 USB in 1 USB-C vhod ter dva majhna gumba , ki služita zagonu konzole in odpiranju Blu-Ray pogona.

Ko konzolo enkrat zaženemo, se srečamo s prenovljenim uporabniškim vmesnikom. Ta mi je bil bolj všeč od tistega, ki ga najdemo na Xbox Series X, to pa zato, ker se čuti konzolen – torej prirejen za kontoler, medtem ko sem pri Xboxu včasih začutil potrebo za miško, ki bi navigiranje močno poenostavila. Ikone in kategorije so logično razporejene in poudarek je na igrah in ne na drugih traparijah tipa Netflix in YouTube. Te dodatne funkcije so še vedno tam, a so odrinjene na stran, saj se je Sony osredotočil na to, da imajo igralci vse funkcije, ki jih potrebujejo samo kakšen stisk dveh gumbov stran. Osebno sem bil najbolj navdušen nad prenovljeno funkcijo snemanja, saj zdaj lahko po novem zajamemo vse igranje do sedaj ali pa samo krajše izsečke, ki lahko trajajo 30 sekund ali pa 5 minut.

Prišli smo do glavnega dela: igranja iger. PlayStation 5 sicer ob izidu ne ponuja ravno veliko ekskluziv. V bistvu poseduje samo eno: igro Demon’s Souls – predelavo PS3 igre iz leta 2009. A že ta ena igra vam da vedeti, da je naslednja generacija iger resnično tu. Igranje v 4k ločljivosti je končno dobilo smisel in ko vidiš vse tiste oko solzeče teksture, napredno osvetljevanje in izboljšano fiziko, potem ti tisti denar, ki si ga odštel za konzolo, nenadoma ne pomeni več nič. Navduši tudi izboljšan SSD disk, ki poskrbi za skoraj instantno nalaganje stopenj. Čakanja na igranje je končno konec in zdaj boste lahko ves tisti čas, ko ste buljili v nalagalne zaslone, dejansko uporabili za igranje igre. Dodajte k temu še napredne DualSense učinke, ki ob udarcu meča ob steno poskrbijo za divje vibriranje kontrolerje, in rezultat je občutek, da ste končno vstopili v naslednjo generacijo igranja.

PlayStation 5 ima ob izidu resda le eno ekskluzivo, a to ne pomeni, da vam bo zmanjkalo iger za igranje. Poženete lahko praktično vsako igro, ki je bila na voljo na PlayStation 4, le da tokrat pri višjih sličicah na sekundo in brez nalagalnih zaslonov. Res je, da bi bila knjižnica povsem novih naslovov lahko precej obširnejša, vendar pa lahko Sonyju to zamero delno opravičimo zaradi trenutne krize s koronavirusom, ki je že na splošno naredila splavitev nove konzole za manjši čudež.

Minusi seveda so in nekaj sem jih že naštel. Masivnost konzole je zagotovo faktor, ki bo marsikoga negativno presenetil. Konzola ima še nekako lepo obliko v stoječem položaju, a če jo prevalimo na bok, moramo uporabiti priloženi podpornik in vse skupaj izpade nekoliko štorasto – kot bi gledal školjko na polici. Tudi pri tresenju kontrolerja bi si želel malce manj rožljanja fizičnih komponent, ki prežene vsakega hišnega ljubljenčka v radiju 10 metrov. V oči bode tudi dejstvo, da so igre za PS5 praviloma za 10 € dražje kot pa za PS4. 79,99 € za eno igro je ogromno denarja, pri temu pa morate upoštevati, da je to samo osnovna igra, brez dodatkov, sezonskih prepustnic ali naknadnih razširitev.

Vendar pa je celokupno vzeto PlayStation 5 konzola morda največji preskok med generacijami konzol doslej, saj tokrat ni lepša samo grafika, ampak lahko uživamo tudi v naprednih povratnih učnikih kontrolerja ter združljivosti za igre iz prejšnje generacije. Nakup se zato več kot izplača, a seveda boste morali najprej morali počakati na novo zalogo.

Ste se dokopali do svojega primerka konzole? Podelite vaše izkušnje na našem forumu!

Objava PlayStation 5 – konzola, ki se resnično čuti kot skok v naslednjo generacijo se je najprej pojavila na HOPsi.

Že nekaj let svoje bralne aktivnosti ne izvajam več samo na fizičnem papirju, ampak knjige berem na e-bralniku. Kindle mi na tem področju že dolgo zvesto služi in čeprav je otip prave knjige nepogrešljiv, imajo elektronski bralniki celo vrsto prednosti, zaradi katerih sem presedlal na elektronsko tiskano besedo. V enem bralniku lahko naenkrat nesem tisoče knjig in kot človek, ki nikoli točno ne ve, kaj bi mi v tem trenutku sedlo v branje, se lahko instantno odločim za novo knjigo in začnem branje v sekundi.

VIDEO RECENZIJA

Kakor pa je Kindle priročen in zadostuje praktično vsem mojim pogojem, nosi s sabo še vedno eno večjo črno piko in ta sliši na besedno zvezo “slovenske knjige”. Teh na Amazonovi trgovini praktično ni, vendar pa to ne pomeni, da slovenske e-knjige ne obstajajo. Že nekaj let jih namreč podpira Biblos, ki preko knjižnice omogoča celo izposojo knjig. In tu naletimo na problem: Kindle ima zaprt sistem, ki ne omogoča branja Biblosovega zapisa. Tako se za branje knjig iz knjižnice obrišemo pod nosom, vendar rešitve obstajajo. Biblos je namreč pred kratkim predstavil povsem svoj elektronski bralnik inkBOOK Calypso, ki podpira cel kup zapisov, poleg tega pa vsebuje integracijo slovenskih knjižnic za enostavno branje izposojenih knjig.

Poglejmo si najprej strojne specifikacije inkBOOK Calypso bralnika.

Zaslon na dotik: 6-inch E Ink® Carta EPD, osvetlitev zaslona z možnostjo nastavitve kontrasta osvetlitve
Ločljivost: 1024 x 758 (212 dpi)
Dimenzije: 159 × 114 × 9 mm
Teža: 155 g
Procesor: dvojedrni Cortex-A7
Pomnilnik: 512 MB
Notranja shramba: 16 GB
Priključki: micro-USB 2.0, microSD do 32GB
Baterija: Li-ION polimer, 1900 mAh
Polnjenje: V celoti se napolni v približno 5 urah.
Operacijski sistem: OS inkBOOK (temelji na operacijskem sistemu Android)
Povezljivost: Wi-Fi (802.11b / g / n)
Podprti formati: EPUB s PDF (reflow) z Adobe DRM (ADEPT), MOBI (brez DRM), TXT, FB2, HTML, RTF, CHM
Podpira: Windows, Linux, MacOS
Jeziki: slovenski, angleški, nemški, francoski, poljski, ruski, ukrajinski
Barva ohišja: siva, črna, modra, rdeča

Biblos mi je prijazno poslal svoj bralnik na test in že prvi stik s paketom je prijeten za dotik in oči. Bralnik je namreč zapakiran v okolju prijazen papirnat material, ki spominja na fizično knjigo. Dejansko sem sprva mislil, da mogoče prišlo do pomote in da sem dobil neki razstavni, kartonast eksponat, moje sumi pa so se nato še poglobili, ko sem paket dejansko prijel v roko. Bralnik je namreč težak samo 155 g, tako da je praktično brez teže, kar je hudo dobra lastnost izdelka, ki ga navadno nepremično držiš v roki nekaj ur.

Ko sem zadevo vendarle odpakiral, sem si lahko končno oddahnil. V paketu se je namreč nahajal bralnik, ovit v mično sivo ohišje, poleg tega pa sem dobil zraven še nekaj dokumentacije in polnilec. Žal prvi stik malce zmoti embalaža, saj bi glede na to, da je to slovenski bralnik, pričakoval na sprednji strani slovenske besede, a žal temu ni tako. inkBOOK bralniki namreč niso slovenski, saj jih proizvajajo Poljaki, kjer je podjetje inkBOOK tudi registrirano. Biblos je tako dobil licenco za prevod programske opreme in namestitev svoje aplikacije na Android operacijski sistem, ki ga najdemo znotraj bralnika.

Calypso je na voljo v različnih barvnih odtenkih in privoščite si ga lahko v črni, sivi, modri ali pa rdeči barvi. Na spodnji strani najdemo vtič za polnjenje micro USB 2.0 in čeprav sem upal na bolj sodobno USB-C polnjenje, bralniki niso ravno stvari, ki jih je treba nujno napolniti v eni uri in če je starejši priključek pomagal pri nižanju cene, potem se osebno na tem mestu ne bom preveč pritoževal.

Zadnja stran bralnika vsebuje plastično stranico, ki pa je meni osebno hudo prijetna na dotik. Vsebuje neko mehkobo in že malce spominja na gumo. Na zgornjem levem kotu se nahaja tudi tipka za vklop, ki je malce vdolbena v zadnjo stran. Na sprednji strani se pod zaslonom ločljivosti 1024 x 758 nahaja dodatna tipka za zbuditev naprave, na levi in desni strani zaslona pa najdemo tudi fizične tipke za obračanje strani. Kar se tiče fizične plati, je Calypso čist, lahek, prijeten za otip, velikost pa je dovolj majhna, da ga mimogrede smuknete v malce večji žep.

Zbujanje naprave je malce zmedeno. Kot Kindle uporabniku se mi niti sanjalo ni, da naprava vsebuje na hrbtu še eno tipko, zato sem kot nor najprej pritiskal sprednjo tipko. Šele nekoliko kasneje sem izgruntal postopek operacije: najprej pritisneš tipko zadaj, nakar se obarva sprednja tipka in ko to končno pritisnemo, se naprava zbudi. Bralnik vsebuje dve stopnji spanja in ko ga ne uporabljamo dlje časa, vstopi v drugo stopnjo varčevanja baterije. V praksi to pomeni, da je treba zadnji gumb tiščati dlje časa, preden se naprava zbudi. Res ne razumem potrebe po še enem dodatnem gumbu zadaj, saj bi vse te naloge zlahka opravil samo sprednji gumb. Zmeda se nadaljuje, ko napravo povežeš preko kabla na računalnik. Včasih bralnik zazna, a ne prikaže njegove vsebine. Nakar nisi siguren, ali je naprava povsem zbujena ali ne, tako da je treba včasih kabel odklopiti in še enkrat vklopiti, da je vsebina bralnika končno prebrana.

Dobra novica je, da Calypso podpira cel kup zapisov, tako da lahko brez skrbi berete EPUB, PDF, MOBI in celo Amazonov AZW3 zapise. Takoj, ko knjigo prekopiramo v pomnilnik, se ta tudi pojavi v napravi in to celo hitreje kot na Kindlu. Calypso v sebi drži kar 16 GB prostora za shranjevanje, kar je res ogromna številka za bralnik, ki je ne doseže niti dražji Kindle Paperwhite. Poleg tega lahko hrambo še dodatno razširimo s SD kartico, kar je malce čudna funkcija. Kdo za vraga bo zapolnil 16 GB pomnilnika s knjigami in bo potem še potreboval dodatni prostor?

Na tem mestu velja kakšno besedo spregovoriti tudi o integraciji za slovenske knjižnice. Žal sem bil malce razočaran, ko sem videl, da Calypso ponuja samo sinhronizacijo izposojenih knjig, neposrednega izposojanja pa ne omogoča. V praksi to pomeni, da boste za izposojo knjige morali obiskati stran knjižnice preko računalnika ali aplikacije in si tam izposoditi knjigo. Nato na bralniku pritisnete na gumb za sinhronizacijo in knjiga se vam bo prenesla na napravo. Takšen sistem izposoje knjige ne preseneča, saj je e-črnilo za bralnikih udobno za branje, za kakšno bolj napredno delo, kot je skakanje po spletu in tapkanje po virtualni knjižnici, pa je bolj muka kot ne. Vseeno sem upal, da so pri razvoju vendarle iznašli kakšen napreden sistem, ki bi omogočal izposojo knjige neposredno iz bralnika.

Sama uporabniška izkušnja je zadovoljiva in med branjem boste dobili vse tisto, kar ste od sodobnega bralnika vajeni. Izkušnja je veliko boljša kot na Biblos aplikaciji, kjer je včasih besedilo prekrivalo število stranice (čeprav to moti tudi na tem bralniku), na spodnji strani pa lahko med listanjem lepo spremljamo svoj napredek. Zaradi neznanega razloga mi je zelo prijala siva črta, ki se je skladno z napredkom branja pridno večala. Zanimivo, kako lahko takšne malenkosti popestrijo branje. Pogrešal sem kakšne bolj napredne funkcije, kot je denimo označevanje neznanih besed, ki bi se lahko povezale s slovarjem in takoj izpisale definicijo. Sicer lahko zaženemo za vsako besedo Googlov brskalnik ali pa prevajalnik, a kakor sem omenil prej, surfanje na e-bralniku je recept za glavobol.

Calypso ponuja tudi ozadno razsvetljavo zaslona, ki jo lahko poljubno izključimo ter prilagajanje velikosti in stila besedila. Prilagajanje velikosti bi bilo lahko boljše, saj je tista sledilna črta preprosto premalo natančna, tako da sem ob tapkanju neprestano skakal med besedilom za največje slepce in mikroskopskim besedilom. Pohvalno je, da naprava omogoča prilagajanje toplote svetlobe, kar izjemno prav pride pri nočnem branju in preklopimo lahko tudi na temni način, ki ozadje zatemni, črke pa postanejo svetle. Žal pri tem načinu ob vsakem obračanju strani zaslon zaradi neznanega razloga zasveti za kakšno sekundo, kar je ponoči precej moteče.

O bateriji ne morem povedati ničesar res spodbudnega. Calypso namreč vsebuje zgolj 1900 mAh baterijo, kar je veliko manj od Kindla in to se opazi tudi v praksi. Ob prižganem zaslonu boste baterijo ob rednem branju izpraznili v samo nekaj urah in razlika v vzdržljivosti v primerjavi s Kindlom je tu precej opazna. Calypso ima vse druge specifikacije na mestu, zato mi res ni jasno, zakaj so se odločili za sekanje ovinkov pri bateriji. Naprava je zaradi slabše baterija lažja, a raje bi žrtvoval tistih nekaj gramov za bolj vzdržljivo napravo.

inkBOOK Calypso mi je ob mojem testiranju ponudil nekaj prijetnih ur branja in razen baterije in manjši malenkosti, ki bi jih lahko vpeljali s posodobitvami, nekih resnejših pripomb nimam. Potožil bi še nad enim čudnim hroščem, saj mi je med branjem vsake toliko zaslon za sekundo utripnil na črno barvo, kar je morda posledica testne verzije. Pri Biblosu zanj zahtevajo 129 €, kar je zame osebno malce predrago, a po drugi strani je to edini bralnik, ki omogoča branje slovenskih knjig iz knjižnice. Če to upraviči njegovo ceno, je odvisno od vas in vašega cenjenja slovensko zapisane besede.

Nakup lahko opravite na uradni strani Biblosa.

Objava Slovenski e-bralnik inkBOOK Calypso – edina izbira za branje slovenskih knjižnic se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda tovrstne težave niso ravno pogoste, je pa diagnostika sila potratna in neprijetna stvar. Manj veščim kupcem se tako pogosto priporoči že vnaprej sestavljene in preizkušene optimalno delujoče računalniške naprave. Mnogi spletni trgovci omogočajo tudi nakup po komponentah, kjer v primeru doplačila računalnik za uporabnika sestavijo in preizkusijo že v trgovini.

Ne gre zanikati počasnega zatona prodaje sestavljenih računalnikov domačim uporabnikom v zadnjih letih, saj se jih je prijel slab sloves. Sestavljalci namreč za dosego privlačnejše cene varčujejo pri manj izstopajočih komponentah (napajalniki, diski, ohišji), vanje pa vgrajujejo osnovne različice grafičnih kartic, saj se le to pri golih navedbah zmogljivosti prav nič ne pozna.

To ne pomeni ničesar kritičnega, dejstvo pa je, da za enak denar prejmeš manj zmogljivo in glasnejšo/bolj vročo napravo. Pa to velja tudi za uradni računalnik HOP.si?

Komponente:

Procesor: AMD procesor Ryzen 5 3600 3.60GHz 6/12
Pomnilnik: TEAMGROUP T-Force Vulcan Z DDR4 (2 x 8GB) 3200MHz (PC4 25600) CL16
Osnovna plošča: ASRock Fatal1ty B450 Gaming K4 AM4
SSD: Kingston A2000 M.2 1TB NVMe
Grafična kartica: GeForce® GTX 1660 SUPER OC 6G GDDR6
Napajalnik: LC6650GP3 650W Silver
Ohišje: Inter-Tech Renegade RGB
Nakup: EIGRE.si

Pregled sestave

Najprej se posvetiva sistematičnemu pregledu. Izbran procesor je v zadnjem letu najbolje prodajan član Ryzen družine. AMD-jevi procesorji, grajeni na arhitekturi Zen 2, imajo izjemno radi hiter RAM, AMD celo priporoča 3766 MHz pomnilnik za maksimalen izkoristek. 3200 MHz v primeru HOPsi računalnika je tako popolnoma na mestu.

Osnovna plošča AsRock B450 Gaming Fatal1ty je ena izmed boljših osnovnih plošč srednjega cenovnega razreda. Omogoča priklop do dveh M.2 diskov, kar se pogosto izkaže za izjemno priročno. Zaradi le tri faznega V-Core VRM ni najprimernejša za navijanje. Sicer je slednje izvedljivo ob usmeritvi ventilatorja na to območje. Premore še rdečo led osvetljavo pod aluminijastim hladilnikom nabora čipovja.

Kingston A2000 1 TB morda ni najatraktivnejši na prvi pogled, vendar na testih prejema visoke ocene. Uporabljen je Silicon Motion krmilnik in Micron 96L TLC flash, kar hitrost SSDja omeji na 2200 MB/s bralne in 2000 MB/s pisalne hitrosti.

GTX 1660 Super je kartica spodnjega srednjega razreda, ki omogoča zadovoljivo igranje iger tudi na višjih ločljivostih. Zaradi zgolj 6GB GDDR6 pomnilnika se najbolje obnese pri 1920×1080, kjer dosega odlične rezultate in v le redkih igrah ne dosega vsaj 60 FPS oz. 120 FPS v manj zahtevnih e-športnih naslovih.

Napajalnik in ohišje sodita v srednji rang računalniških komponent. Napajalnik ni modularen in ima starejši dizajn s skupno regulacijo. To pomeni, da sta 12 V in 5 V linija regulirani skupaj, kar lahko ob pomanjkanju obremenitve na 5 V in visoko obremenitvijo 12 V privede do odstopanja od ATX specifikacij. Vseeno napajalnik dosega Silver certifikat učinkovitosti in omogoča potencialno nadgradnjo grafične kartice v prihodnosti.

Ohišje je na pogled lepo oblikovano. Obarvano je v črni nesvetleči barvi z zunanjim filtrom na vrhu. Od tal je dvignjeno dober centimeter in pol, kar napajalniku omogoči lažji dotok zraka. Na sprednji strani se nahaja RGB trak, na strani se ponuja vpogled v notranjost skozi kaljeno steklo na zadaj priložen RGB ventilator, ki je tudi edini ventilator in edini vir osvetljave (zraven rahle osvetljave matične plošče) v notranjosti. Mogoče je namestiti še pet dodatnih ventilatorjev, oz. vodno hlajenje do velikosti 280 mm na zgornjem delu oz. 280 mm/360 mm spredaj.

Drugih posebnih dodatkov ni, razen 2x USB 2.0 in 2x USB 3.0 priklopov spredaj z dodanima vtičema za mikrofon in slušalke.

Testiranje

Ko je računalnik prispel na moje dvorišče sem takoj opazil, da je pakiranje več kot zadostno. Pri že sestavljenih računalnikih lahko zaradi izpostavljenosti komponent hitro pride do poškodb, ampak za ta računalnik tu ne vidim potencialnih problemov.

Zanikati ne morem niti privlačnosti za pogled. Proizvajalec je podjetje Inter Tech, ki nam je v preteklosti v opis že poslalo nekaj svojih izdelkov. V testirani sestavi je uporabljeno ohišje srednjega razreda, kamor sodijo tudi preostale komponente.

Kaj torej to pomeni? Računalnik premore dovolj zmogljivosti za poganjanje iger na FHD (1920×1080) ločljivosti pri visokih nastavitvah. Igre so seveda igrane tudi na vse bolj priljubljenih 2560×1440, vendar bo potreben pošten spust grafičnih nastavitev pri grafično zahtevnejših igrah.

Veseli me odsotnost varčevanja pri nekaterih komponentah, kot se sicer velikokrat zgodi.

Računalnik sem preizkusil v različnih igrah in programih. Doseženi rezultati so pričakovani, do pregrevanja ali drugih težav ni prišlo med nobenim izmed testov.

3D Mark

3DMark je eno izmed najbolj priljubljenih testnih orodij za preizkus procesorjev in grafičnih kartic. HOPsi računalnik doseže pričakovan rezultat, ki ga uvršča med igričarske sisteme srednjega razreda. V DX12 Time Spy doseže 6173 točk, v normalnem Fire Striku pa 14.600 točk.

Blender

V procesorsko izjemno zahtevnem Blenderju je temperatura med rendiranjem vzorca BMW narasla do kar 91 stopinj. To je pričakovano, saj Wrath Stealth, ki ga prejmeš ob nakupu Ryzen 3600 procesorja, komajda zadošča za hlajenje. Ostane pa razmeroma tih tudi pod polno obremenitvijo, a vseeno bi se splačalo sčasoma ogledati potencialne zamenjave CPU hlajenja.

Do podobnih zaključkov je pripeljal tudi Blender. Pri rendiranju demo BMW je med procesorji dosegel najboljši rezultat Ryzen 3600. Intel i5 9400F je bil skoraj 2x počasnejši.

Cinebench R20

Cinebench R20 MT ob obremenitvi razkriva napredek Ryzen 5 3600 v primerjavi z Ryzen 2600, saj imata enako število jeder. Ryzen 3600 doseže 3750 točk, med tem, ko jih Ryzen 3300X 2615.

Cinbebench R20 SC

V enojedrnem testu se Ryzen 3600 obnese dobro, prehiti ga zgolj Ryzen 3 3300X, saj deluje na višji osnovni frekvenci.

Poraba

Ryzen je tudi po porabi popolnoma konkurenčen Intelovim procesorjem. i5 in i3 na grafu sicer porabita nekaj manj, a v obzir je potrebno vzeti tudi njuno manjšo zmogljivost. Računalnik z Ryzen 3600 pod polno obremenitvijo porabi 152 W – doseženi W veljajo za celoten računalnik.

Red Dead Redemption 2

Ryzen 3600 in GTX 1660 Super veljata za uravnoteženo kombinacijo, čeravno bi procesor zmogel pošteno utruditi tudi RTX 2080 TI.

Rezultat v igri Red Dead Redemption 2 pokaže, da jo je na sistemu mogoče poganjati na gladkih 60 FPS.

Shadow of the Tomb Raider

Enaka slika je vidna tudi v igri Shadow of the Tomb Raider. Igra deluje gladko in kaže odlično podporo do dodatnih jeder.

Temperature in glasnost

Ker je v računalniku nameščen tovarniški hladilnik in je Ryzen 3600 precej topel procesor, sem pričakoval dokaj visoke temperature, a v varnih mejah. V testu Blender je procesor dosegel 91 stopinj, kjer je frekvenca iz 4100 MHz že začela padati pod 4000 MHz. V večini iger so temperature precej nižje, računalnik pa niti pod polno obremenitvijo ni glasen.

Grafična kartica Gigabyte 1660 Super je v testih dosegla 81 stopinj, kar je ne uvršča med hladnejše grafične kartice, vseeno pa je dosežena temperatura popolnoma normalna in ne pomeni pregrevanja. Med obremenitvijo postane slišna, vendar ne preveč.

Zaključek

Hopsi računalnik je prijetnega videza, zlasti v kolikor obožuješ RGB razsvetljavo. V notranjost so vgrajene sodobne komponente, z odličnim P/P. Na moje presenečenje je tudi napajalnik popolnoma spodoben in ne kaže znakov pretiranega varčevanja, čeravno LC Power GP3 ne bi bil moja prva izbira. Tukaj imamo še hiter RAM, kakovostno osnovno ploščo in kar 1 TB velik SSD. Dobra izbira za vse, ki si želijo kupiti preizkušen zmogljiv računalnik, z dobro poprodajno podporo.

Razsodba

(+) privlačen videz
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti
(+) kakovostne komponente
(+) ni videti varčevanja pri tipičnih komponentah
(+/-) cena bi lahko bila bolj privlačna
(+/-) Windows 10 niso všteti v osnovno ceno
(+/-) dosežene temperature niso najnižje
(-) v škatli ni bilo dodanega nobenega dodatnega SATA priključka

Objava HOPsi gaming računalnik – Test računalnika | Sveti se že, ali tudi dostavi? se je najprej pojavila na HOPsi.

Arkadni vozači radi posežejo po kakšni Forzi, v roke vzamejo kontroler in se preprosto zapodijo po stezi. A pripadniki simulacijskega dirkanja so povsem druga stvar. Največkrat so to igralci, ki tudi v resničnem življenju radi pritisnejo na plin, religiozno spremljajo razna dirkaška tekmovanja, njihov priljubljen hobi pa je redno servisiranje svojega avtomobila v domači garaži.

Takšni dirkači za svojo virtualno izkušnjo dirkanja brez izjem sedejo za volan, ki je opremljen tudi pedalkami, tisti bolj resni pa nato dokupijo tudi fizični menjalnik. In takšni dirkači vam znajo povedati, da Logitech na tem področju že dolgo ponuja skupka volanov G920 in G29, ki sta kvalitetna, trpežna in finančno ugodna dela pri sestavi domačega dirkalnega simulatorja.

Logitech se zaveda, da je s prejšnjo generacijo zadel v polno in novo izdana serija volanov G923 zasnove predhodnikov ne spreminja preveč. Včasih je dobro, da že dobrega izdelka ne spreminjaš in ga samo nadgradiš in ravno to jim je uspelo z novim G923.

Če ste že seznanjeni s to serijo volanov, potem vam bo ob G923 v oko najprej padla njegova zunanjost. Volan je sedaj v popolnosti oblečen v elegantno črno barvno paleto, ki jo prekinejo samo barvni gumb in lučke raznih pokazateljev. Logitech se je za novo generacijo odločil, da odpravi različni poimenovanji za konzole. Tako ime G923 velja tako za PlayStation 4 kot tudi za Xbox One, vseeno pa bodite pred nakupom pazljivi, za katero različico ste se odločili, saj ima vsaka konzola svoje gumbe. To je v bistvu tudi edina prava razlika med volanoma, saj sta drugod povsem identična, obe verziji pa delujeta tudi na PC-ju.

Sam volan je sedaj prekrit s finim vezanim usnjem, ki se lepo usede v vaše dlani in je tako primeren tudi za potne roke. Kar izstopa v primerjavi s predhodnikom je čvrstost celotnega kompleta. Volan in pedalke dajejo občutek kvalitete in vzdržljivosti. Še posebej navdušijo aluminijaste pedalke, ki imajo svojo težo in spominjajo na nekaj, kar bi našli v pravem dirkalniku. Tudi gumbi na volanu se zdijo bolje učvrščeni in se ne razmajejo ob daljši uporabi, medtem ko je menjalnik na volanu identičen predhodniku, le da tokrat nosi temno črno barvo.

Priklop ni preveč težak. Volan odvijačimo in na spodnjem delu najdemo že priklopljeno kablovje, ki ga nato priklopimo v USB vhod konzole ali računalnika, pri roki pa je pametno imeti tudi električno vtičnico, ki služi napajanju volana. Na konzolah se programska oprema samodejno prenese, na PC-ju pa moramo za dodatne nastavitve prenesti Logitechovo programsko opremo G Hub. Ta potem omogoča nastavljanje raznih profilov za vsakega uporabnika posebej, prilagodimo pa lahko še malo morje možnosti: od trdote volana do odzivnosti hoda stopalk. G Hub je res enostaven za uporabo in močno prilagodljiv, kar je v svetu programske opreme bolj redka kombinacija. Volan ob straneh drži tudi dve ročici za pritrjevanje na mizo in te so, za razliko od vsega drugega v tem kompletu, čudno nekakovostne. Dajejo poceni občutek in čeprav verjetno svojo nalogo opravijo solidno, bi morala biti kvaliteta tu boljša, saj se vse skupaj zdi nekako razmajano in ne daje občutka stabilnosti. K sreči teh težav nisem imel, saj sem svojo testno verzijo namestil na dirkalni simulator UVI Racing, na katerega se G923 usede kot ata na mamo.

Ko imamo vse nameščeno, se lahko končno podamo v dejansko dirkanje. Največja posebnost G923 se imenuje TrueForce, gre pa za močno bolj izpopolnjeno tehnologijo povratnih učinkov. Ti niso bili slabi v predhodnikih, tu pa je šel Logitech še korak dlje, saj je TrueForce sinhroniziran z vsako igro, kateri razvijalci vnesejo to podporo tresenja. Tako se vibracije dejansko odzivajo na vsak sunek motorja, koles in zaviranja, kar da močno bolj avtentično izkušnjo dirkanja. TrueForce ne podpirajo vse igre in če boste zagnali denimo Forzo Horizon, potem boste deležni standardnega učinka tresenja, ki ni slabo. A če zaženete lanskoletni GRID, ki ima v popolnosti vgrajeno TrueForce podporo, potem se vaša stopnja dirkanja dvigne na naslednji nivo. Čutili boste vsako bankino in podrsavanje gum, če pa se boste odleteli, se vam bo volan hitro iztrgal iz rok. Logitech je v svoji reklamni kampanji TrueForce močno hvalil in čeprav sem najprej mislil, da gre za navadno pretiravanje, sem ob izkušnji GRID-a, svoje mišljenje hitro spremenil. Gre za res impresivno tehnologijo, ki zaradi svoje mladosti še nima preveč razširjene podpore, kar je trenutno manjši minus. Zagotovo bo ta odpravljen, ko bodo podporo vnesle še druge igre, a med mojim testiranjem sta TrueForce imeli vgrajeni samo igri GRID in Assetto Corsa Competizione.

G923 je tako izdelek, ki ponuja vse, kar bi od njega zahtevali resni in manj resni dirkači. Cena 400 € na EIGRE.si se zdi morda veliko, a tisti pravi dirkači že veste, koliko je vreden tisti kakovostni občutek dirkanja. Če vse skupaj sparite še dirkalnim simulatorjem in igro, ki podpira TrueForce povratne učinke, potem pa sploh dobite nepozabno izkušnjo, ki je varna tudi za prihodnost. G923 bo namreč moč uporabiti tudi v prihajajočih konzolah PlayStation 5 in Xbox Series X, kar je samo še en bonus že tako odličnega izdelka.

Objava Logitech G923 – nadgradnja že tako odličnega volana se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot nalašč za omejen budget, za 100 € namreč prejmeš AMD-jev procesor s 4/8 jedri in SMT podporo. Novinec Ryzen 3 3100, čigar prodajna cena se prične pri 100 €, vsebuje 4 jedra in 8 niti. Če dobro pomisliš, je še v 2016 Intel za tovrstne procesorje želel več kot 200 €. Z novo generacijo so ob manjšem proizvodnem procesu Ryzen procesorjem dvignili še frekvenco jeder, ki se pri zgoraj omenjenem ustavi med 3.6 in 3.9 GHz, odvisno od obremenitve. Ob nizkem 65 W TDP za to ceno zraven prejmeš še Wraith Stealth hladilnik, ki pa je izjemno osnoven in popolnoma neprimeren za navijanje.

Tukaj imamo še Ryzen 3 3300X. S ceno 120 € je nekoliko dražji. Kot predhodnik ima 4 jedra in 8 niti, z enakim TDP in dodatki. Nekoliko dvignjena je zgolj frekvenca jeder, tokrat sega od 3.8 do 4.3 GHz. Ob branju surovih števil si najbrž pomislil, da 10 % zvišanje frekvence ni vredno dodatnega 20 % zvišanja v ceni? Se v ozadju skriva nekaj več?

AMD Ryzen 3 3100

AMD Ryzen 3 3300X

Ryzen 3100 in 3300X ne delita enake topologije, če povem nekoliko drugače – razlikuje se njuna notranja zasnova. Pri 3. generaciji Ryzen procesorjev posamezen CCD vsebuje dva kompleksa, pogosto imenovana CCX. Vsak CCX vsebuje 4 jedra, kar pomeni, da polno zapolnjen CCD v sebi skriva 8 jeder, zapakiraj dva skupaj in pred sabo imaš Ryzen 9 3950X.

Vrniva se na novinca. R3 3100 in 3300X vsebujeta po en CCD, na katerem je aktivnih zgolj polovica jeder – 4. Ryzen 3 3100 je zasnovan z dvema aktivnima CCX, torej 2+2 konfiguracija. Vsak CCX ima v tem primeru 2 jedri, 4 niti in 8 MB L3 predpomnilnika. Zaradi neprestane komunikacije med ločenima CCX moduloma, uporaba več kot dveh jeder vodi v dvig latence in efekt “ozkega grla”.

Na drugi strani Ryzen 3 3300X vsebuje zgolj eno aktivno CCX enoto, kjer se znotraj nje nahajajo vsa 4 jedra. S tem se zmanjša medjedrna latenca in na razpolago je vseh 16 MB predpomnilnika (Za razliko od 2×8 MB pri Ryzen 3100). To s sabo prinese boljšo več jedrno zmogljivost. V tem primeru je nekoliko višja cena popolnoma upravičena.

Pri konkurenci bi še za najbližji približek Ryzen 3100 znal veljati i3 9100F, ki pa ima zgolj 4 jedra. Tako moram za najbližjega konkurenta vzeti i3 10100 4/8, ki stane 122 €. Žal slednjega še nisem imel možnosti preizkusiti, zato sem v testih uporabil kar i3 9100F.

Ryzen 3300X po drugi strani stopi korak dlje in kot primerjavo mu je še najbližje i5 9400F, ki je sicer 6 jedrni procesor za 150 €.

Na prvi pogled Ryzen 3 3100 in 3300X delujeta kot izjemno zanimiva procesorja, k čemur pripomore razmeroma nizka cena, kar ju naredi vsaj teoretično primerna za igralce iger na kruhu in vodi. Ne pozabimo, še 3 leta nazaj je bilo ob izidu prve generacije za Ryzen 1400 odšteti okoli 170 €. Prehodili smo dolgo pot, v nekaj testih pa poglejmo, kakšno zmogljivost omogočate zadnja prišleka iz Ryzen družine.

Testna konfiguracija:

• Procesor: AMD RYZEN 3 3100, 3300X
• Pomnilnik: 2x8GB Kingston HyperX 3200MHz DDR4
• Trdi disk: SSD Toshiba nvme 512GB
• Grafična kartica: Zotac RTX 2080 TI 11GB
• Osnovna plošča: Ausu Prime X370 AM4
• Ohišje: X
• Napajalnik: Corsair HX1000i
• Hlajenje: Wraith Stealth

Sredstva igralcev videoiger so veliki večini precej omejena. Največji delež igralcev namreč predstavljajo mladoletniki, ki imajo omejene možnosti služenja denarja. Da bi omogočili kar se da verodostojne teste, smo poskrbeli, da je testni sistem sestavljen iz kakovostnih komponent, ki dodobra ogrejejo procesor.

Navijanje

Navijanje nekaterih Ryzen procesorjev je bilo vedno precej vprašljivo, naposled za to potrebuješ dober hladilnik in kar nekaj sreče. Seveda so časi izvrstnih navijalcev, kot so bili recimo Intel Q6600, i7-920 ali celo AMD Phenom II X2 550 minili. V preteklosti so rezultati navijanja preprosto prinašali znatne pohitritve tudi za več kot 50 %, danes pa govorimo kvečjemu o dodatnih nekaj %, ki so seveda še zmeraj dobrodošli, a blaznih pohitritev pač ne gre pričakovati.

Prispevek o navijanju Ryzen procesorjev je v pripravi, zato tukaj ne bom navajal celotnega postopka, ampak se osredotočil na testni procesor.

Tako Ryzen 3100 kot 3300X sta uspela doseči 4.3 GHz, kar je za 3. generacijo Ryzen procesorjev pričakovana številka. Sem pa moral dvigniti voltažo, ki je pri Ryzen 3100 znašala 1,38 V, pri 3300X pa 1,36 V. Posledica navijanja je bil dvig temperature za 8 °C.

Testi

Kot se spodobi, sem procesorja preizkusil v večih različnih igrah in nekaterih programih. Na splošno se Ryzen 3300X izkaže za hitrejšega, Ryzen 3100 namreč prekaša med 10 % in 20 % pri enaki frekvenci, odvisno od aplikacije.

Vsi testi so bili izvedeni večkrat, s čimer sem poizkušal odpraviti merske napake in večja odstopanja. V igrah sem se poslužil vgrajenega testnega orodja, v kolikor ga je imela, v nasprotnem primeru pa sem v ponovitvah opravil identično pot.

RTX 2080 TI procesorja požene do njunih skrajnosti in predstavlja dober približek moči, ki ju iz prišlekov lahko iztisneš. Vsa testiranja so bila opravljena na tovarniških nastavitvah, navijanja sem se namreč lotil šele, ko sem s testiranjem že zaključil.

Shadow of the Tomb Raider

V igrah se Ryzen 3 3300X in 3100 obneseta izjemno dobro. Zlasti Ryzen 3 3300X je za dobrih 10 % odskočil od konkurenčnih procesorjev, zlasti od Intel i5 9400F, ki je sicer zmožen tekoče igralne izkušnje, a se na policah prodaja dražje. Ryzen 5 2600 se pozna nekoliko nižje frekvenca, kljub temu pa za presenetljivo visoko razliko prehiti Ryzen 3 3100. Le ta svojo delo opravi slabše, čeprav še vedno precej bolje od i3 9100F.

Gears Tactic

Z Gears Tactic so vsi procesorji opravili brez težav. Najbolje ponovno Ryzen 3 3300X, ki je z naskokom izrisal največ FPS. Užitno igranje tokrat omogočajo vsi procesorji, čeravno razlika med najpočasnejšim Ryzen 5 2600 in najhitrejšim Ryzen 5 3300X znaša kar 30 %.

Red Dead Redemption 2

Ponovno lahko vidimo podobne rezultate kot v prejšnjih grafih. Ryzen 3 3300X je ponovno najhitrejši in od za 20 € cenejšega konkurenta Ryzen 3 3100 hitrejši za 15 %. i3 9100F ponovno dokazuje, da za novejše igre potrebujemo več kot 4 jedra.

Cinebench20

V sintetičnem testu Cinebench R20 najvišji rezultat pričakovano doseže Ryzen 5 2600. Naposled ima 6/12 jeder, napram 4/8 Ryzen 3 3300X, ob tem pa deluje še na nižji frekvenci.

Ryzen 3 3100 se izjemno približa rezultatu i5 9400F, ki je dražji za kar 40 €.

Ryzen 3 3300X doseže izjemno visok rezultat pri enojedrnem testu in skorajda izenači rezultat 9900K. Ryzen je s svojo 3. generacijo več kot očitno izničil zaostanek tudi v aplikacijah, ki vseh jeder ne znajo uporabiti.

Adobe Premiere Pro 2020

Ryzen 3 3300X se izkaže za spodoben vstopni procesor na področju video obdelave. Zaradi surove moči je Ryzen 2600 še vedno zmogljivejši, ampak za 120 € bi le stežka zahtevali kaj več.

Blender

Do podobnih zaključkov je pripeljal tudi Blender. Ryzen 3 3100 in i5 9400F sta ponovno poravnana, i3 9100F pa že vseskozi prikazuje, da so v današnjih računalnikih 4 jedra še komajda sprejemljiva.

Poraba

Časi AMDjeve FX serije so daljna preteklost. Poraba med vsemi testiranimi procesorji je konkurenčna. Procesorji rdečega tabora porabijo nekaj več energije, ampak dostavijo tudi višjo zmogljivost. Ryzen 3 3300X ima porabo enaki tisti, ki sem jo v testu zabeležil pri Ryzen 3600.

Zaključek

Ryzen 3 3100 in 3300X sta za določen krog uporabnikov upravičeno izjemno zanimiva. V rezultatih je zlasti Ryzen 3 3300X celo presegel moja pričakovanja in na račun višje frekvence redno prekašal Ryzen 5 2600. Ryzen 3100 se je še zmeraj odrezal dobro. Potrebno je vedeti, da ima že v osnovi nižjo frekvenco, ki poglobi razkorak med obema. Z navitjem na 4.3 GHz sem vzpostavil enakovredno okolje, a Ryzen 3 3100 je bil še zmeraj počasnejši za 15 % – pri isti frekvenci.

Oba procesorja v tem trenutku predstavljata odlično naložbo za nezahtevne igralce iger, ki iščejo hiter, a cenovno ugoden procesor. Za delo je uporabnost Ryzen 3 serije nekoliko omejena in v tem primeru bi vsaj sam odštel dodatnih 50 € za Ryzen 5 3600.

Objava AMD Ryzen 3 3100 in AMD Ryzen 3 3300X – Test procesorjev | Kateri je boljši? se je najprej pojavila na HOPsi.

Pri UVI se očitno niso zadovoljili zgolj z UVI Envy, temveč nameravajo v kratkem na police pripeljati nekoliko izboljšano in rahlo dražjo UVI Lust, pri kateri je glavna prodajna točka to, da tehta le 63 gramov. Že v začetku maja je priromala v moj nabiralnik in naposled je beseda stekla. Kaj si torej mislim o UVI Lust?

Napram UVI Envy miški Lust priteče nekoliko višja cena. Za ceno 59,90 €, kolikor znaša priporočena cena proizvajalca, lahko na trgu najdeš kar nekaj konkurenčnih izdelkov, kar izbiro oteži.

Tehnične specifikacije

• PIXART PMW 3389 optični senzor
• Do 400 IPS-a & 50G pospeševanja
• Hitro nastavljivi DPI med 50 – 16.000
• do 1000 Hz osveževalne frekvence
• Omron stikala (50 milijonov klikov življenjske dobe)
• RGB 16.8 milijonov prilagodljivih barvnih možnosti
• 5 neodvisnih nastavljivih gumbov
• 1,85 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema
• Teža: 63 g
• Dimenzije: 124 x 69 x 44 mm
• Cena na Eigre.si: 59,90 €
• Garancija: 2 leti

Cesarjeva nova oblačila

Že takoj je moč opaziti, da embalaže pri preteklih izdelkih nisem grajal zaman. UVI Lust je bila na tem področju deležna znatne nadgradnje. Brez skrbi, zavedam se, da embalaža ni bistven sestavni del izdelka, kljub temu pa je pomembna, ker hitro razodene odnos do kupca.

Na prednji strani embalaže se nahaja slika miške v razmerju 1:1. Zraven je napis, ki obeležuje peresno lahkost, nenazadnje UVI Lust tehta zgolj 63 gramov, kar jo uvršča med najlažje miške na tržišču. Po videzu je še najbolj podobna G-Wolves Skoll SK-L3360, s katerim si delita podoben dizajn.

Tukaj sta še skici z dimenzijami na hrbtni strani in nekaj izpostavljenih glavnih karakteristik miške. Belo-rumeno-črna barvna shema je precej posrečena in vsekakor pritegne pozornost. Napredek je viden tudi v notranjosti, saj je tokrat bolje zaščitena in ne vsebuje na prvi pogled cenenih plastičnih delov.

Ne gre pa pričakovati tone dodatkov, zraven namreč prejmeš zgolj rezervni drsni plošči in gumirano nalepko za boljši oprijem.

Sirožer, ki pritegne oči množic

Sam dizajn je na oko prijeten. Na test sem prejel miško z belo-črno barvno shemo. Prehodi med barvami so lepo izvedeni, a v kolikor boš želel bolj zadržan izdelek, bo UVI Lust mogoče kupiti tudi v črni barvi.

Na prednji strani, tik ob koleščku, se nahaja napis UVI Gear. Tukaj je še vedno svetleča plastika ob koleščku. Preprosto rečeno bi miška izgledala še bolje, v kolikor bi tukaj uporabili mat barvo.

Kolešček je gumiran in napram UVI Envy nudi prijetnejši občutek. Najbolj obrvi dvigne hrbtna stran, ki jo prekriva mrežasti vzorec. Nadvse posrečena kombinacija s črno plastiko, katera se nahaja v notranjosti.

Tudi leva in desna stran sta pravcati upodobitvi švicarskega sira. Desna ob vsem tem vključuje še dva dodatna gumba. Sama izdelava plastične površine je dobra. Nikjer nisem opazil prevelikega razmaka ali drgnjenja plastike ob plastiko.

Za vse otroke po duši je UVI v Lust vgradil svetlobni trak, ki poteka ob spodnjem robu. Sam sem pragmatik in lučkam ne posvečam pretirane pozornosti. Kljub temu moram priznati, da je tu vključen premišljeno. Zaradi odboja od podlage nudi prečudovito difuzno svetlobo na podlagi, k temu pripomore tudi gladek pomik površine proti zgornjem delu. Trak miško obsega lepše kot pri UVI Envy in je tudi nekoliko ožji.

Tudi spodnji del je skoraj v celoti preboden z luknjačem. Ob opevanem Pixart 3389 tukaj najdeš še gumba za DPI in Poilling Rate, kakor tudi drsni nogi, ki poskrbita za tekoče polzenje po podlagi.

Izjemno všeč mi je v tekstil odet kabel. Ta je tokrat nekoliko bolj odebeljen in prijeten na dotik. Izgleda vzdržljiv in kvalitetno narejen, konča pa se z USB vtičem, kakšno presenečenje.

Čeravno lahka, presneto uporabna

UVI Lust je presneto lahka miška, za moj okus morda celo prelahka. Vseeno s svojo dovolj udobno ergonomijo ustrezno zaposli večje dlani. Ob brskanju po spletu ali igranju igre je občutek dober, miška pa natančno brez težav sledi premikom dlani. Večino časa sem jo uporabljal med 800 in 1000DPI.

Za razliko od UVI Envy se UVI Lust poslužuje stikala na spodnjem delu, napram dveh namenskih stikal. Tovarniško na levi in desni strani ne vsebuje gumirane obloge, temveč bo slednjo na mesta potrebno prilepiti. Vsaj tako ti priporočam, saj je drugače površina groba na otip in po dolgem držanju zna iritirati palec pri početju tega, kar palec pač običajno počne na miški.

TI. UVI Sticks te bo v škatli pričakal že ob nakupu samem, ob obrabi pa je mogoče kupiti tudi zamenjavo. Med samo uporabo večjih pripomb nisem imel. Nekoliko me je motil daljši hod stikala in neroden občutek ob pritiskanju osrednjih plastičnih gumbov. Občasno namreč prenese neprijeten občutek vibracije ob njunem pritisku. Stranska stikala so kot pri Uvi Envy povprečna in se sprožijo z glasnim klikom. Sicer delujejo ok, nudijo pa zgolj povprečen občutek.

Programska oprema

Svetlobni RGB trak je mogoče prilagoditi lastnim željam. Lahko spreminjaš intenzivnost in način osvetljave ter to tudi izklopiš. Vse to počneš v programski opremi UVI LUST, ki je prevedena v slovenščino. V testni različici sem opazil nekaj napak – neprevedenih hrvaških besed, ampak drugače je vmesnik pregleden. Želene nastavitve najdeš hitro, je pa tudi res, da barvna RGB sinhronizacija z ostalimi napravami ni podprta. V kolikor želiš nastaviti makrote, spremeniti odzivnost ali hitrost koleščka, program vsebuje vse najosnovnejše mehanike.

Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Snemljiva je iz uradne strani, kljub vizualni preprostosti pa omogoča vse osnovne funkcije, ki bi jih tudi pričakoval. Prvi zavihek pokriva prilagajanje RGB osvetljave in vsebuje kar nekaj učinkov ter vse barve spektra, skupno z jakostjo osvetljave in hitrostjo učinkov. Drugi pokriva nastavitve vseh osmih gumbov, tretji spremembe odzivnosti in hitrost koleščka, zadnji pa še makrote.

Razsodba

(+) konkurenčna cena
(+) 5 nastavljivih gumbov
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz)
(+) primerne za večje dlani in vse prijeme
(+) senzor Pixart PWM 3389
(+) v najlon oblečen kabel
(+) izgled
(+) omron stikala…
(+/-) … ki so omejena le na osrednja gumba
(+/-) malce daljši hod
(+/-) brez uporabe UVI Stickerz slabši oprijem
(+/-) programska oprema
(+/-) povprečen občutek ob rabi koleščka
(-) odsevna plastika spredaj – magnet za prah

Objava UVI Lust – Test miške | Dobesedno in metaforično luknjasta? se je najprej pojavila na HOPsi.

• VPS gostovanje: je za napredne uporabnike (ponavadi razvijalci aplikacij), ki znajo uporabiti terminal (SSH) in imajo napredno znanje. V primeru, da vaše spletne strani beležijo 1000 ali več obiskovalcev ali uporabljate težke aplikacije tipa Magento 2, toplo priporočamo VPS gostovanje.
• Reseller gostovanje: je primerno za vse, ki imajo več spletnih strani oziroma želijo dati ločene dostope strankam preko Cpanela. Odlična rešitev za agencije, ki “tiskajo” WordPress spletne strani.
• Spletno gostovanje: za enostavne spletne strani je ponavadi primerno za do 5 enostavnih spletnih strani oziroma eno spletno trgovino (WooCommerce, Opencart…)

Zgoraj lahko s klikom na povezave preverite različne pakete in dodatne informacije zelo popularnega in zanesljivega slovenskega ponudnika Hitrost.com, pri kateremu gostujemo tudi mi številne spletne strani. V zadnjih letih smo gostovali pri praktično vseh večjih slovenskih ponudnikih in vedno so bili določeni problemi ali omejitve, ki so nas porinile v agonijo prenašanja spletnih strani na drugega ponudnika. Na Hitrost.com gostujemo zadnje 3 leta in od takrat nismo imeli nobene težave, podpora je ekstremno odzivna in pripravljena pomagati pri zapletih. Med tem časom so tudi posodobili spletno stran, ki je sedaj pregledna, primerjanje paketov pa je zelo enostavno. Ponujajo brezplačen “SSL Let’s Encrypt” certifikate, katere namestite z enim klikom.

Kaj pa tuji ponudniki? Naš pohod se je začel na A2 hosting, ki je zelo priznan in uveljavljen v svetu, cena pa je tudi zelo sprejemljiva. Ima vse potrebne funkcije, ampak žal ima veliko omejitev in včasih zelo nerodno podporo. Po treh mesecih gostovanja smo bili zaradi številnih omejitev primorani iskati novega ponudnika in po večdnevni raziskavi smo našli ChemiCloud. Pred tem smo gostovali ali smo imeli izkušnje tudi na GoDaddy, ki je zgolj povprečen in ima prav tako številne omejitve, Digital Ocean ni bil dovolj ugoden in je bolj primeren za VPS gostovanje kot Reseller, BlueHost je dokaj v redu, toda sam sem imel številne težave v preteklosti s podporo in pomočjo pri reševanju izgubljenih podatkov.

Zakaj ChemiCloud?

Na ChemiCloud sem naletel popolnoma po nesreči in po raziskavi in pogovoru s podporo, ki je bila ekstremno odzivna ter pregledu ocen, ki je 9,9 od 10 smo se odločili, da poskusimo z manj prepoznavnim gostovanjem. Cene so ugodne in popolnoma konkurenčne ostali ponudbi v tujini, nudijo vračilo denarja brez vprašanj in visoke popuste ob naročilu za 2 ali 3 leta in brezplačen SSL (Let’s Encrypt) in možnost SSH terminala za vse. Za test smo zakupili Reseller FUSION paket za 3 leta, ki je znašal 1050 $, na njemu pa lahko gostimo 50 različnih strank in okoli 80 spletnih strani. Vse stranke so med sabo ločene in v primeru zapleta pri stranki bo to občutila samo ena stran in ne vpliva na vse ostale. Podpora je odzivna (ponavadi traja 10-60 minut da odgovorijo oziroma odpravijo napako), pripravljeni so pomagati in reševati vaše težave (dobesedno popravijo kodo oziroma najdejo težavo, jo odpravijo ter vam posredujejo podatke o tem, kje je bila napaka in kako so jo odpravili) kar je redkost. Brezplačno se vam dnevno (za 7 dni nazaj), tedensko in mesečno shranjuje varnostna kopija vse vsebine in baze in z enostavnim klikom lahko povrnete podatke v primeru težav na izbrani datum. V primeru zakupa predlagam, da izberete lokacijo Amsterdam, ki bo najbolj optimalna za Evropo. V primeru, da gostujete aplikacijo za cel svet pa predlagam uporabo slovenske rešitve BUNNYCDN skupaj z CloudFlare-om.

Seveda ima določene prednosti tudi Hitrost.com, k nudi slovensko podporo in določene prednosti ko so denimo same lokacije strežnikov, ki so v Sloveniji. Cen med nima nisem primerjal, saj se spreminjajo tedensko, splača pa se preveriti tudi razne ugodnosti s kuponi zato predlagam, da obiščete ChemiCloud in Hitrost.com in primerjate cene glede na vaše potrebe.

Upam, da sem v tem kratkem članku razjasnil razlike med različnimi verzijami gostovanja in komu pomagal do izbire ob poplavi spletnih gostovanj, kjer v mojem primeru najbolj popularna gostovanja niso dosegla tega, česar sem si želel.
Za dodatna vprašanja sem vam z veseljem na voljo na HOPsi Forumu.

Objava Gostovanje spletne strani (VPS, Reseller, spletno gostovanje) se je najprej pojavila na HOPsi.

Video recenzija

Tehnične specifikacije

• PIXART PMW 3389 optični senzor
• Do 400 IPS-a & 50G pospeševanja
• Hitro nastavljivi DPI med 50 – 16.000
• 1000 Hz frekvenca osveževanja
• Omron stikala (50 milijonov klikov življenjske dobe)
• RGB 16.8 milijonov prilagodljivih barvnih možnosti
• 8 neodvisnih nastavljivih gumbov
• 1,8 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema
• Teža: 100 g
• Dimenzije: 130 x 70 x 40 mm
• Cena ne Eigre v času testiranja: 39,99€ (drugače 59,99€)

UVI Envy je miškon, primarno namenjen igričarjem, ki so za miško pripravljeni odšteti okoli 50€, oz. kakor pač zadeneš s popusti. S tem pade v enak cenovni razred kot konkurenčni Logitechov G403 in pa Razerjevi Deathadder Elite. Gre za eni izmed najbolj priljubljenih mišk v tem rangu in obe na policah lahko najdemo za dobrih 10€ do 20€ višjo ceno. UVI Envy vsebuje optični senzor Pixart PWM 3389, ki ga najdemo tudi pri DeathAdder Elite, medtem ko so v G403 vgradili PWM 3366.

Oba veljata za ena izmed najkakovostnejših optičnih senzorjev na trgu, 3389 je praktično nadgrajena različica PWM 3366, le da omogoča nastavitve do 16000 DPI napram 12000 DPI. Gre za tako minimalne spremembe, da uporabnik razlike ne bo opazil. Že res, da se 16000 DPI sliši izjemno fascinantno, ampak žal ostane le pri tem – številki. Edina razlika med senzorjema je nadgradnja odzivnosti izravnavanja, ki se pri 3389 začne pri 1900 CPI, 3366 pa pri 2100 CPI. Ampak kot že rečeno, v testu bi razliko opazila le peščica uporabnikov.

V dosedanjih testih UVI Geara sem kar nekaj nejevoljnosti stresal nad embalažo in bolj skopim pakiranjem. Pri UVI Envy se slog ne spreminja. Tako najdeš enak stil embalaže, ob kateri ti oči ne bodo spolzele iz jamic, vseeno pa škatla oblikovno ni slaba in večino pomembnejših informacij je možno hitro razbrati. Na prednji strani premore z ježkom odpiralno platnico, ki razkrije v notranjosti skrito miško. Kot že povedano sama škatla predstavi glavne prednosti in karakteristike ter že na daleč razkriva prisotnost RGB osvetljave. Meh, če ne drugega, za novoletno drevo, kjer lučke pač ne smejo manjkati, a ne? Razumeš… Luuučkeeee.

Zadaj najdemo še podrobnejšo razjasnitev glavnih karakteristik v treh jezikih, na eni izmed strani še tehnične specifikacije, na notranji strani odpirajočega se krila pa kratko predstavitev programske opreme in že lahko odpremo samo škatlo. Znotraj nas pričaka doka tipičen plastičen zaščitni model z miško, majhen karton s servisnimi informacijami in pa prav tako kratka navodila o programski opremi. Vsebina škatle je pričakovano precej skopa, kot to običajno drži v tem cenovnem rangu, a seveda je najpomembnejša stvar v škatli miška. Dajva ji nakloniti nekaj pozornosti.

Miška je v celoti črne barve zelo ostrih linij in z velikim prozornim RGB logotipom na zadku. Malce nad spodnjim robom poteka prozoren plastičen del, pod katerim se skrivajo RGB diode. Dejansko poteka v obliki črke U. U kot UVI? Čeprav nisem pristaš osvetlitev na obskurnih predmetih, kot sta miška in slušalke, moram priznati, da na mizi ustvari res lep barvni efekt, kar miško naredi privlačno na fotografijah in posnetkih (tukaj se uporabnost iz moje strani zaključi ). Celoten dizajn me spominja na Logitech G403 z malo manj poudarjenimi atributi.

Desni in levi gumb potekata v rahlo ukrivljenem loku preko sprednjega dela in prekrivata sedlišče kabla, na zgornji strani pa najdemo še gumiran kolešček in dva plastična gumba z nekoliko tršimi stikali. Če pogledamo še na strani, na levi najdemo držalno površino iz trde plastike z zarezami po širini, ki ne daje ravno najboljšega občutka in je pravi magnet za svinjarijo (za vse packone, ki za računalnikom jeste). Na levi strani pa takisto lahko lociramo plastično površino s stikalom na sprednjem delu, ki mu zgoraj družbo delata še dve stikali.

Na moje veliko veselje miška ne sodi v družino Pigmejcev med po podlagi polzečimi bitji. Tako lepo sede tudi v pošteno dlan, brez, da bi pri normalni drži imel težave. Primerna je tako za “palm”, kot tudi “claw” in “fingertip” tipe prijemov. Ne gre pa za ambidekstriozno miš, katerih iskreno rečeno, kot desničar ne maram. Preprosto mi prilagojena ergonomija ne odgovarja. K sreči pri UVI Envy teh težav nisem imel.

Sama plastika ohišja na zgornjem delu ne daje občutka cenenosti in je prijetna na dotik. Glede levega in desnega stikala nimam pripomb, saj uporabljata Omron stikala, ki imajo po besedah proizvajalca 50 milijonov klikov življenjske dobe. Le ti sta odzivni, rahlo na nežnejši strani, medtem, ko so vsa pomožna stikala nekoliko trša.

Manj navdušen sem nad svetlečo plastiko med obema stikaloma, ki je magnet za odtise in prah. Nekoliko bled priokus pusti tudi kolešček, ki ima za moj okus premajhen upor in tudi samo vrtenje ne nudi najbolj zadovoljujočega občutka. Na zunanjem robu je gumiran, kar je ok, ampak občutek ob vrtenju vseeno ni najboljši.

Če sem pohvalil uporabljeno plastiko za zgornji del ohišja, komplimenta ne delita gumba za spremembo odzivnosti. Pri svojem početju sta ob pregrešno glasna. Kvaliteta definitivno ni na ravni osrednjih stikal, podrobnejši test dolgoživosti bi mi terjal več časa.

Teža miške je vedno stvar osebnih preferenc in mišičnega spomina. Nekomu bolj odgovarjajo lahke miške, drugim težje. Sam sodim v zadnjo kategorijo in osebno mi je miška malce prelahka, čeprav tehta 104 grame, kar jo uvršča v srednji razred. Tega ne bi izpostavil, v kolikor bi bilo možno težo prilagajati z utežmi, ki pa jih UVI Envy žal ne premore. Vseeno večina igričarskih mišk kotira med 90 in 105 grami in UVI Envy definitivno pokrije večji del potrošnikov.

Pleten kabel je precej standarden, z zadovoljivo teksturo in dolžino 1,8m.

Ergonomičnost se resnično izkaže, kjer je to potrebno, saj UVI Envy lepo sede v roko. Nudi dober občutek, je natančna, vsi gumbi so dobesedno pri roki in naj sem jo uporabljal za brskanje po spletu ali igranje iger, svoje delo je opravila brezhibno. Zagotovo je 16000 DPI prevelika občutljivost za ogromno večino navadnih uporabnikov in čudi me odločitev, da gre ta številka vedno pogosteje v višave, saj je bolj kot ne nerelevantna.

Sam sem jo najraje uporabljal v okolici 1000 DPI, pride pa v poštev tudi hitro menjavanje med hitrostmi, ki je privzeto nastavljena na vrhnjih gumbih za koleščkom. Za ljubitelje streljačin bo prav prišel tudi levi stranski gumb, ki privzeto omogoča drastično zmanjšanje DPI-ja za lažje merjenje z merkom. Seveda je vse gumbe možno nastaviti po meri preko programske opreme, katero bomo podrobneje omenili nekoliko pozneje.

Tudi v igrah se je Envy dobro odrezala. Levo in desno stikalo nudita dober upor, da jih nisem pritiskal nenamerno, a prav tako nista pretrdi. Za koristna sta se izkazala tudi gumba na levi strani, kjer trdost pride prav, saj bi jih drugače zaradi drže občasno nenamerno pritisnil. Moja igričarska izkušnja z miško je bila primerljiva tej s sicer meni ljubo Logitech G403.

UVI Envy je nedvomno zanimiva miška. Kakovost izdelave je solidna, a ni šlo brez nekaj pripomb, kot so neprijetno ostri gumbi na strani in rebrasta plastika za držanje. Kljub temu da gre za premierni produkt iz njihove strani, je miška pustila dober vtis. Senzor je med boljšimi in natančnejšimi, oblika pa primerna tudi za bolj pošteno dlan. Miško lahko brez večjih zadržkom priporočim večini uporabnikov, ki še iščejo zvestega namiznega spremljevalca.

Programska oprema

Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Snemljiva je iz uradne strani, kljub vizualni preprostosti pa omogoča vse osnovne funkcije, ki bi jih tudi pričakoval. Prvi zavihtek pokriva prilagajanje RGB osvetljave in vsebuje kar nekaj učinkov ter vse barve spektra, skupno z jakostjo osvetljave in hitrostjo učinkov. Drugi pokriva nastavitve vseh osmih gumbov, tretji spremembe odzivnosti in hitrost koleščka, zadnji pa še makrote.

Razsodba

(+) konkurenčna cena
(+) 8 gumbov
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz)
(+) primerne za bolj obdarjene
(+) senzor Pixart PWM 3389
(+) oblečen kabel
(+) omron stikala…
(+/-) … ki so omejena le na osrednja gumba
(+/-) nekoliko plastičen občutek
(+/-) trda plastika z zarezami na držalni površini
(+/-) programska oprema
(+/-) občutek koleščka je povprečen
(-) odsevna plastika spredaj – magnet za prah

Objava UVI Envy – Test miške | Zavidanja vreden drsalec se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokrat se moram zahvaliti madžarskemu podjetju Kolink, ki mi je na test poslal njihovo najzmogljivejšo enoto, 1500W napajalnik pod imenom Kolink Continuum 1500W. Zgodba za vsem je precej zabavna. Namreč že pred dobrim mesecem dni sem od spletne trgovine Caseking.de v test prejel 1050W model znotraj Continuum serije, ki pa se je že instantno po prvem priklopu v električno omrežje izkazal za nedelujočega. Težava je tičala v nestabilnih linijah, saj so bile meritve zunaj ATX specifikacij, pa tudi ventilator napajalnika se sploh ni izklopil, zaradi česar je deloval še več kot minuto po tem, ko je bil popolnoma odklopljen iz električnega omrežja, prav tako pa posledično tudi vsi preostali ventilatorji v ohišju. To je bil tudi razlog, zaradi katerega sem stopil v stik s proizvajalcem. Že dober teden kasneje, natančneje na zadnji dan starega leta, me je pred vrati pričakal masiven paket, ki je v sebi skrival Kolink Continuum 1500W, ki je osrednji predmet prispevka spodaj.

Tehnične specifikacije

Povezava do napajalnika SLO: Conrad
Povezava do napajalnike DE: Caseking
Cena: ~250€

Napajalnik je bil prejet v test s strani podjetja Kolink

Že res, da 1500W napajalniki trenutno niso najbolj iskan artikel med sestavljalci računalniških sistemov za večino ljudi, saj takšno moč potrebuje le malokdo. Z njim je Kolink ciljal predvsem na trg kopalcev kriptovalut, ki pa je trenutno v upadu.

Dandanašnji klasični igričarski sistem z Ryzen 3600 procesorjem in RTX 2070 grafično kartico niti približno ne potrebuje napajanja v štirimestnih številkah. Vse skupaj se malce spremeni, če v enačbo dodaš recimo navit i9 9900K procesor in dve RTX 2080 TI, kjer v ospredje stopijo mišičnjaki z več kot 1000W nazivne moči.

Druga raven so entuziasti z večimi grafičnimi karticami in lastniki delovnih postaj, kjer se dodatne moči in višjega izkoristka ni braniti.

Kakorkoli, kot si lahko prebral že zgoraj, sem napajalnik po pošti prejel ravno na zadnji dan starega leta. Zaradi nekaj več obveznosti in po-novoletne streznitve sem se testa lotil konec januarja. Poglejva si torej, ali je Kolik Continuum 1500W enota, ki jo lahko priporočim.

Embalaža

Kot priteče napajalniku tovrstne kapacitete je škatla precej velika, čeravno je napajalnik sam precej razumnih mer. Prednja stran je z informacijami nekoliko skopa, saj je iz nje razvidna zgolj fotografija izdelka, ime proizvajalca in modela ter njegova zmogljivost. Nedvomno pa je vidno in napisano, da gre za modularen napajalnik. Iskreno povedano je to v višjem cenovnem razredu napajalnikov postal standard. Presneto, je med nami kakšen mazohist z željo skrivati tono kablovja po ohišju?

Poglejmo kaj je obljubljeno na zadnji strni. Tudi tukaj ni mogoče videti nič posebnega. Še ena fotografija, napisi lastnosti v večih jezikih in jasno razvidna oznaka o visoki učinkovitosti, naposled imam pred sabo platinasto enoto.

Še posnetek s strani, ki razkriva, da ima napajalnik aktiven PFC in DC-DC. Na 12V liniji zmore prav vseh 1500W, kar je znak napajalnikov, namenjenih novodobnim računalnikom.

Pri izbiri ventilatorja se pozna, da je bil napajalnik dizajniran z mislijo na kriptokopanje in delovne postaje. Kroglični ležaji namreč niso sinonim tihosti, nedvomno pa jim vzdržljivosti ni moč očitati. Napajalnik omogoča deloma pasivno delovanje, saj se ventilator zažene pri obremenjenosti nad okoli 10% (med testom se je zagnal pri porabi ~140W) DC-DC je za dosego platinum certifikata na sodobnih sistemih z 12V v ospredju praktično nujen. V notranjosti so v celoti uporabljeni japonski kondenzatorji – odlično.

Ob pogledu na nalepko zbode napačen napis. Pri le tem so ob maksimalni amperaži namesto A uporabili W. Napake se dogajajo, se bodo pojavljale še pri kakšnem bistvenem delu?

Paleta kablovja je široka, kar od 1500W enote tudi pričakujem. Seveda ne govorimo o 1000W napajalnikih za 50€, ki premorejo komajda 1x6pin+2pin priklop za grafično kartico.

Kablovje

Napajanje za:

Osnovno ploščo: 1x 20+4 PinATX
Procesor: 2x 4+4 Pin
Grafične kartice: 6x 2 6+2 Pin
Disk, ohišje: 8x SATA
Disk, ohišje: 8x Molex

Na moje veliko veselje nikjer ni pritaknjen priklop za diketnik, ki je popolnoma nepotreben. Promil uporabnikov, ki ga bi dejansko potreboval, lahko konverter molex-berg za 20 centov najde na Ebayu.

Napajalnik je ustrezno zavarovan, saj je obdan z zaščitno peno, kablovje pa se nahaja v dodatni kartonasti škatli. V notranjosti ni najti nobenega dodatnega bonbončka v obliki vezic ali C19 kabla, ki je odsoten. So pa zato v notranjosti skopa navodila in štirje vijaki.

Vendar sem vseeno bil presenečen, ko sem vse kable razsipal po mizi in opazil del odlomljene plastike. Po hitrem pregledu kablov je bilo očitno, da je bil tokratna žrtev hakelček na 24pin ATX priklopu. Nič katastrofalnega, a pri priklapljanju in premikanju bom moral nekoliko bolj pazit.

Izgled in dizajn

Izgled je privlačen, zeleno črna kombinacija napajalnik naredi precej nevpadljivega in to imamo radi, kajne? A ne de?

Poglejva še iz druge strani, barvna paleta ostaja konsistentna, z jasno razvidno oznako visoke učinkovitosti in podatki o zmogljivosti.

Priklopi za modularno kablovje so obarvani in to z dobrim razlogom. V modre priključke je potrebno priklopiti modre vtiče (grafične), saj nimajo enake razporeditve kot CPU vtiči. Vse skupaj se dodatno zaplete pri priključku za osnovno ploščo, saj se njej namenjen priklop nahaja na levi strani in ni jasno označen. SATA-MOLEX ne iti v levo 6 Pin ok?

Na zadnji strani lahko opaziš odsotnost stikala. Joj, sam jih imam rad, ker mi ob raznih testih olajšajo odklapljnanje C19 kabla. Njegova odsotnost ima kljub temu eno pozitivno lastnost, več mrežne površine za lažje odvajanje toplote.

Nikjer nisem zasledil podatka, pri kateri temperaturi bo napajalnik dostavljal predpisano moč. Za dosego standarda nekateri proizvajalci namreč vrednosti navajajo ob najnižji še sprejemljivi temperaturi, to je 20C, kar jih v realni rabi oddalji od predpisane moči. Kolink bom sam preizkusil na 45C.

Elektro-ekstaza

Metodologija:

Na strani do sedaj nisi mogel zapaziti veliko testov napajalnikov. Razlog za to je tičal v tem, da vseh potrebnih aparatur nisem imel, kar bi testiranje omejilo in bi bili rezultati bolj kot ne posplošeni. Kako torej, da sem se odločil preizkusiti 1500W monstruna? Zahvala gre FERI Maribor, ki mi je izvedbo testiranje omogočil v njihovih prostorih.

Kot že sam veš testa napajalnika ne moreš opraviti na osebnem računalniku, saj testi niso ponovljivi, poraba in obremenjenost pa glede na sistemske procese nihata. V najboljšem primeru bi tako bilo mogoče izvesti teste na 300W-500W napajalnikih pod polno obremenitvijo, pa še tam bi bili rezultati le pogojno užitni.

Kot priteče napajalnikom s platina certifikatom, bi med drugim naj nudili visoko učinkovitost. Posledično pri pretvarjanju AC-DC nastaja manj toplote, ki pri elektroniki ni najbolj zaželena.

Kolink Continuum certifikat dosega na vseh ravneh in pri 20% obremenitvi skorajda doseže izkoristek titan napajalnikov. Razveseljiva je učinkovitost pri nizki obremenitvi, ki naredi napajalnik učinkovit tudi ob rabi z manj požrešnimi komponentami, a manj zahtevni uporabnik toliko moči preprosto ne potrebuje.

Kakorkoli, sodi med učinkovitejše platinum napajalnike, ki sem jih imel možnost preizkusiti.

Regulacija voltaže pusti mešane občutke. Sicer od napajalnika tukaj ne pričakujem fantastičnih rezultatov, saj platformo za Kolink izdelujejo pri Enhance, ki slovijo po spodobnih napajalnikih v višjem cenovnem rangu, a regulacija je običajno povprečna. Nekoliko sem presenečen, saj so rezultati dejansko boljši od pričakovanj. Na 12V liniji je dosegel odličnih 1,33%, zgolj za odtenek slabše se je odrezal na 5V z 2,01%. Povprečne regulacije je pričakovano deležna 3.3V linija, ki doseže zgolj medlih 3,11%. Napajalnik skupaj doseže dobro regulacijo s povprečjem 2,14% .

Veseli pogled na tabelo in podatek, da polno moč napajalnik doseže pri 46 stopinjah. Prvi rezultati so precej spodbudni.

Zaščite

Pred aktivacijo OVP (izključitvijo) je napajalnik dosegel ~1655W, kar je 155W več od uradnih specifikacij.
OTP se je sprožil pri okoli 127°C, kolikor je bila izmerjena temperatura glavnega transformatorja tik po izklopu. Kot kaže zaščite delujejo kot morajo in napajalnik/komponente zaščitijo pred okvarami. 

Morda je vredno omeniti še protinapetostno zaščito, ki je na 12 regulirana zadovoljivo in se sproži pri 135A, nekoliko slabše pa na 5V liniji, kjer se to zgodi pri 39A, kjer že za skoraj 180% preseže predvidene specifikacije.

Za razliko od regulacije napetosti je nihanje napetosti nizko. Na 12V liniji je segalo od 10mV pri 100W porabe do 38mV pri 1500W. Rezultat zlahka ostane znotraj ATX specifikacij, kar je dober indikator kvalitete. Izjemno dober rezultat je bil dosežen tudi na 5V liniji, saj je tam dosegel največ 16mV. Nekoliko “slabši” je rezultat na 3.3V s 24mV.

Dosežene vrednosti Kolink 1500W uvrščajo v zgornji rang napajalnikov, a nikjer ne uspe odskočiti od konkurence, kvečjemu pred najkakovostnejšimi napajalniki zastane za kakšen korak ali dva. A po drugi strani gre za enega najcenejših 1500W platina napajalnik na evropskem trgu.

Pogled v notranjost

Kot že omenjeno je Kolink Continuum KL-C1500PL v celoti modularen napajalnik z izjemno učinkovitostjo. Uporablja DC-DC pretvorbo, kar poenostavljeno povedano pomeni, da lahko vso moč dostavi na 12V; 5V in 3.3V pa ustvarja iz 12V. Kot veš, je na sodobnih sistemih to najpomembnejša linija. Pri skupinski regulaciji (“za sodobne sisteme zastareli dizajn”) sta 12V in 5V liniji regulirani skupaj. Zaradi tega obremenitev ene izmed linij vpliva na drugo, kar lahko povzroči nihanja napetosti tudi izven ATX specifikacij – škodljivo za komponente.

Do sedaj sva že ugotovila, da napajalnik za Kolink izdeluje zgoraj zapisan Enhance, s čimer nimam problemov. Enhance ima za svojim pasom kar nekaj dobrih višje in srednje cenovnih napajalnikov in Kolink Continuum 1500W, Thermaltake Toughpower DPS ter SilverStone ST1000-G Evolution 2.0 so le eni izmed njih.

Hladilna rebra se razprostirajo po skoraj celotni dolžini PCB. Kakovost spajk je večji del precizna, na spodnji strani pa ta dodana tudi dva termalna trakova, ki s pomočjo ohišja hladita 16x Infineon BSC014N04LS MOSFETe.

Na primarni strani se nahajajo trije 105°C Nichicon 450V elektroliti s posamično kapaciteto 560uF 105°C. Nekaj drugače je pri PCB-ju modularne plošče, kjer najdeš kopico polimernih kondenzatorjev proizvajalca Unicon. Očitno oglaševalski opis, ki zagotavlja 100% japonske kondenzatorje ni bil zgolj marketinški trik, kjer potem v notranjosti najdeš enega ali dva elektrolita na vhodni strani. Sekundarna stran uporablja elektrolite proizvajalcev Rubycon, Nichicon in Suncom. Glede same sestave in dizajna nimam pripomb. Kot je videti je napajalnik sestavljen kakovostno in temu priteče tudi 5 letna garancija. Nedvomno dolga doba, a nekateri proizvajalci so tukaj napravili korak dlje in ponujajo 7-12 let garancijske dobe.

Glede na zasnovo me ne bi presenetilo, če bi Kolink Continuum 1500w znatno presegel življenjski cikel, ki mu ga je namenil Kolink (5 let). Vsekakor pa gre za izdelek, ki je zaradi visoke izhodne moči primarno namenjen mining konfiguracijam in visokozmogljivim (navijalskim) sistemom z večimi grafičnimi karticami.

Ventilator

V notranjosti je uporabljen 135mm Yate Loon ventilator z dvojnim krogličnim ležajem – D14BH 12. Če se ne motim, identičen ventilator uporabljajo tudi nekateri napajalniki iz Corsairjeve premijske serije AX. Nadziran je digitalno, preko MCU vezja, katero omogoča boljšo natančnost.

Ob nižji obremenitvi napajalnik deluje neslišno. Ko se približaš 750W, postane nekoliko slišen, a ventilator zaživi nad 1000W, ko glasnost preseže 45dB. Po svoje je agresiven ventilator pričakovan, saj so napajalniki tovrstnih kapacitet prvenstvo namenjeni kopalcem kriptovalut, kjer bi zaradi 24/7 v nasprotnem primeru prišlo do pregrevanja in krajše življenjske dobe.

Razsodba

(+) Nevpadljiv izgled
(+) Več kot dovolj moči za še tako zahteven sistem tudi pri 45°C
(+) Visoka učinkovitost
(+) Kvaliteta izdelave na visokem nivoju
(+) Modularen
(+) Nihanje napetosti
(+) Popolna modularnost
(+) Cena
(+) Regulacija na 12V
(+) Kup kablovja
(+) Ventilator ima dvojni kroglični ležaj
(+) Kriptokopanje
(+/-) Semi-pasivno delovanje zgolj do ~140W
(+/-) Regulacija na 5V in 3.3V
(+/-) ob obremenitvi postane precej glasen
(+/-) odsotnost stikala
(+/-) 5 letna garancija (nekateri konkurenčni izdelki nudijo 7-12 let)
(-) C19 kabel ni priložen
(-) kable lahko vstaviš v luknje v katere ne sodijo
(-) testni primerek je prispel s poškodovanim priključkom
(-) dokumentacija

Objava Kolink Continuum 1500W – Test napajalnika | Dobra izbira? se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot rečeno, sem tokrat na ušesa nadel gaming slušalke UVI Gnev, v nadaljevanju pa lahko prebereš, kaj se je iz vsega skupaj izcimilo. Glavni prodajni atribut bo zagotovo zahtevana cena, saj jih UVI trži za okoli 40€, v raznih akcijskih ponudbah pa jih lahko dobiš še za malho kovancev manj.

Tehnične specifikacije

Uvi Wrath 7.1

• RGB osvetlitev
• Občutljivost mikrofona -47dB±3dB
• Vsesmerni mikrofon
• 2x 50 mm gonilna enota
• USB priklop
• 32Ω±10% impedanca zvočnika
• 108dB±3dB občutljivost zvočnika
• 20Hz-20kHz odzivna frekvenca zvočnika
• 2.1 m dolžina kabla
• Programska oprema
• Teža: 300 g

Video recenzija

Embalaža

Čeravno izgled škatlovja za veliko večino ni najpomembnejša lastnost pri perifernih napravah, še zmeraj velikokrat prevlada pri prvem stiku z izdelkom in služi kot pomočnik za impulzivno nakupovanje nevednežev. Nihče ne pričakuje, da bo slehernik pred vsakim nakupom preletel na tone raznih testnih spletnih strani v iskanju popolnega spremljevalca in tega se zavedajo tudi proizvajalci.

UVI Wrath gaming slušalke pridejo v eni najbolj trivialnih škatel, kar sem jih imel priložnost držati v rokah. Na njej najdemo sliko slušalk, tehnične specifikacije v treh jezikih, izpostavljene glavne prednosti, to pa je bolj kot ne tudi to.

Saj sem to nekako tudi pričakoval glede na ceno, ampak vseeno me je presenetilo, ko so me v notranjosti škatle pričakale slušalke, enostavno zavite v zaščitno vrečo, brez plastičnega modela ali kakršne koli druge zaščite. Dajte no, to pa je res nekoliko pretirano poenostavljeno.

Izgled in dizajn

Sam izgled spominja na mojo tragično izkušnjo z Razer Kraken, nekoliko podobnosti ima tudi z Thresher slušalkami, presneto, če to ni znanilec česa slabega. Zlasti, ker so UVI Wrath gaming slušalke primerne tudi za lastnike nekaj večjega premoženja. Saj veš kaj mislim, za dejansko uporabno glavo? Pogled nanje je prijeten, sploh v navezi z črno mat barvo, ki doda kanček elegantnosti.

Znotraj UVI logotipa na vsaki strani zvočnika najdeš LED osvetlitev, na katero sam ne dam kaj preveč. Ampak za današnji mladež so prelivanje rdeče, modre in zelene praktično nuja in odločitev UVIja je popolnoma razumljiva. Ker je svetlečo drhal možno popolnoma izklopiti (z večkratnim pritiskom gumba), temu več ne bom namenjal dodatnih besed, obsega pa par različnih barvnih spektrov ter učinek prelivanja barv.

Slušalke so zaenkrat pustile dober vtis, kar pa za nekatere dele konstitucije ne morem reči. Zvočnike iz zunanje strani obdaja pokrov iz plastike s kovinsko mrežico. Edina preostala kovinska del sta ukrivljena loka in jeklenica, namenjena naglavnemu traku iz imitiranega usnja. Plastična konstitucija ima nekatere prednosti, naposled so zaradi nje slušalke lažje, kot bi bile ob uporabi kovinske alternative. Nihče izmed nas ne želi med igranjem bildati tudi vratnih mišic, anee? Annee :(? A sem res edini?!

Kot rečeno, zaradi uporabe plastike boš primoran v vestno ravnanje, saj se že na otip čuti, da ne gre za najkakovostnejši kos plastike na trgu. Ušesni blazinici sta nekoliko ožji, a kljub temu je imitacija usnja dovolj udobna tudi za dolgotrajnejše nošenje.

Na levi strani ob neodstranljivem kabelskem priključku najdeš še par gumbov. V bistvu je eden izmed njiju drsnik, s katerim lahko na hitro prilagodiš glasnost, drugi – dejanski gumb, pa ima dvoje funkcij. Ob pritisku služi izklopu/vklopu mikrofona, v kolikor ga držiš nekoliko dlje, pa spremembi barvne osvetlitve slušalk. Čeravno ne obožujem večopravilnih stikal se je UVI gumbek izkazal za dovolj natančnega in zaradi njega nisem besnel.

Sam kabel je nekoliko debelejši, kot pri večini konkurentov. Pri cenovno ugodnih slušalkah so najpogostejše težave z nedelovanjem ravno v prekinjenem ali poškodovanem kablovju. Na stičnih mestih je ojačan, nedvomno uporabna stvar, če želiš, da slušalke služijo dlje časa.

Omeniti moram še pleten kabel. Sama tekstura tekstila je zadovoljiva in dovolj debela, da ne bo prišlo do poškodb ob vlečenju preko ostrejših robov.

Kot si lahko prebral že nekaj vrstic višje, so slušalke estetsko primerno oblikovane. Iz enačbe nekoliko izstopa višek kablovja, napeljanega v notranjosti naglavnega traku. Nekoliko slabši priokus pusti plastičen ” držalnik” kabla in jeklenice.

Mikrofon

Z množičnim razvojem večigralskih iger in zajema pretočnih vsebin v živo je na pomembnosti pridobil tudi mikrofon. Seveda je neizpodbitno, da so namenski in dražji ločeni zajemalniki valovanja kakovostnejši, ampak sklepam, da kupci v tem cenovnem segmentu potrebe po njih nimajo. Z velikim veseljem lahko potrdim, da me je mikrofon na UVI Wrath pozitivno presenetil in kakovost zajetega zvoka je, kot lahko vidiš v video recenziji, popolnoma zadovoljiva, celo ena izmed boljših v tem cenovnem segmentu. Zveni nekoliko globje, a dovolj naravno, da ga zlahka uporabljaš za klepet s soigralci in pretok vsebin v živo.

Zvok

Naposled sva prišla do najpomembnejše lastnosti vsakih slušalk. Ne neznalec, ne govorim o parčku ledic na vsaki strani, temveč samem zvoku. Pričakovano za gaming slušalke imajo tudi UVI Wrath ojačane nižje tone, kar jih naredi primerne zlasti za igranje iger. No, saj temu so prvenstveno namenjene. Zlasti v akcijskih naslovih in ob eksplozijah ob ekstazi basa resnično zaživijo.

Drugače je sam zvok naraven in zadovoljivo uravnovešen. Srednji toni so topli in dovolj natančni pri izrisu vokalov, visoki so nekoliko nežni in dovolj na mestu, da izrišejo “sliko”. Avdiofili ekstaze nedvomno ne bodo doživljali, ampak slušalke zanje se pričnejo pri precej višjih vsotah.

Morda je bil nekoliko nadležen le odmev, ki ga je moč slišati ob močnejšem dotiku plastične in jeklene konstitucije.

Če nekaj besed namenim še samemu 7.1 zvoku. Ok, kot prvič gre za programsko skonfiguriran zvok, ki so ga UVI Wrath dokaj natančno poustvarile. Tako sem v Battlefield 5 s kar veliko natančnostjo lahko določil položaj nasprotnika, kar ga je običajno stalo glave. Dejansko v nekaj urah igranja nisem naletel na situacijo, kjer ne bi vsaj približno mogel določiti izvora glasov.

Moja dilema je zgolj v tem, da programsko poustvarjen zvok lahko ob primerni programski opremi poustvarijo praktično vsake slušalke. Tukaj tako največ šteje sama kakovost zvoka, bolj natančen kot je, boljši bo rezultat.

Programska oprema

Programska oprema je precej preprosta, kar ji ne štejem v slabo. Omogoča izbiro med nekaj prednastavljenimi profili, konfiguracijo 7.1 virtualnega zvoka in glasnosti mikrofona. Všeč mi je, da je mogoče lastne profile preprosto shraniti in naložiti. Marsikdo bo znal ceniti slovenski jezik, ki ga v večini programskih oprem tujih proizvajalcev ni mogoče najti.

Programsko opremo lahko snameš TUKAJ.

Razsodba

(+) cena
(+) mikrofon
(+) kolešček za nastavitev glasnosti
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) RGB osvetlitev je mogoče izklopiti (če si kot jaz)
(+) primerne za bolj obdarjene
(+) nevpadljiv videz
(+) masiven kabel, oblečen v tekstilno preobleko,
(+/-) ki ga ne boš mogel speljati po kanalih večine tipkovnic
(+/-) 7.1 zvok, ki to je in ni
(+/-) produciran zvok ni slab, imajo pa slušalke izrazito poudarjene nizke tone
(+/-) programska oprema
(-) plastika bi lahko bila kakovostnejša
(-) mikrofon ni zložljiv ali odstranljiv
(-) dolg in neroden USB priklop

Objava UVI Wrath 7.1 – Recenzija slušalk | Prava izbira za nizko ceno? se je najprej pojavila na HOPsi.

Skočiva v zadnje petletje, še po štirih letih na policah zapaziš Skylake in Kaby Lake procesorje, ravno pred nekaj meseci so obelodanili konec njihove življenjske poti, a cena ostaja vse prej kot vzpodbudna. Za manjši denar prejmeš celo novejšo Coffee Lake serijo in ne navsezadnje odlično Ryzen linijo.

Čas je v svetu tehnike izjemno neodpustljiv, moja Z170 plošča že dodobra zaprašila, tako, se mi je v glavi porodilo vprašanje:” Kaj storiš, če si, kot jaz, obtičal s spodobno osnovno ploščo, h kateri se stiska žalostni Pentium/Celeron (oz. brez procesorja)?”. Zmogljivejši procesorji znotraj serije se še vedno prodajajo za suho zlato, rabljeni pa so kot vedno loterija? Vendarle ne gre za brezupno situacijo, za kar poskrbijo Kitajci.

Že hiter obisk Aliexpressa je moje počutje vsaj nekoliko otoplil. Saj sem vedel, da bi moral do okulista… za ceno parih viskijev, pokovke in kino vstopnice lahko dejansko prejmeš i7 procesor?

Izziv na mestu, 60€ pa dovolj razumna investicija, ki bi mi prihranila kar nekaj sivih las in denarja.

Procesorji kot se šika?

Dajva za začetek odgovoriti na zastavljeno vprašanje, ki je predramilo tvoje zanimanje. Skepsa je v tovrstnih primerih vedno na mestu, saj kosi, ki jih prodajajo na AE niso popolnoma navadni i7 procesorji. Teh primerkov namreč ni mogoče kupiti v trgovini, saj gre za ti. ES procesorje. ES kratica označuje Engineer Sample, v bistvu testne produkte, ki jih proizvajalec (Intel) v pred-produkciji pošilja na naslove raznoraznih podjetij za razvoj programske in strojne opreme.

Zagotovo boš opazlil nekoliko nižjo frekvenco (napram serijskim procesorjem), ki niha od modela do modela. Slednji najpogosteje dosegajo osnovno frekvenco 2.2 GHz oz. 2.6 GHz boosta na vseh jedrih, a kot že omenjeno, varacija med različnimi tipi procesorjev obstaja.

Vsi primerki so last Intela in se kot takšni ne bi smeli prodajati. Dejansko bi lahko Intel zahteval njihovo izročitev ali uničenje (v teoriji), prav tako pa garancija nanje ne velja (oz. Aliexpress trgovci ponujajo leto dni). Ves opisano počnete na lastno odgovornost, avtor ne odgovarja za morebitne nevšečnosti!

Kljub vsem pomislekom je bila cena preprosto preveč mikavna, zlasti, ker bi s tem v svojo Z170 ponovno vdahnil nekaj življenja. Naposled bo vsaj ena zapustila zaprašeno polico, ponovno napojila svoje kondenzatorje in me popeljala v magičen svet Fortnajta, khm khm, mislil sem seveda Witcherja, kot predpripravo pred RDR2 za namizne računalnike (cikel črkopisja je očitno daljši od kodopisa RDR2 ;)).

Zaradi najnižje cene sem se odločil za QH8F tip procesorja, predhodnika bolj poznanega i7 6700T (pogostejša “izmišljena” oznaka i7 6400t). Njegova neobičajnost v sebi skriva tudi prednost. BLCK omogoča navitje z obdržanimi AVX inštrukcijami, zaradi česar je priporočljiva Z170 osnovna plošča:), procesorji bodo sicer delovali na veliki večini plošč 6. generacije (brez zapletenega posega ne delujejo na Z270 ipd.) – spodaj bom temu namenil kakšno besedo več.

Katerega izbrati?

Za najpopularnejšo izbiro velja QHQG, z znosnim množilnikom 22x-24x, ki ob navitju omogoča doseganje višjih frekvenc. Popolnoma nasprotno QHQJ z 1.6GHz osnovnega takta in 16x-20x množilnikom ni najboljša izbira. Za dosego enakih GHz bo namreč osnovna plošča pod večjim stresom, ki raste sorazmerno z višanjem BLCK. Posledica je nižji navijalski potencial (do okoli 3.6GHz)

Primer:
Kupil si procesor QH8F, kjer vsa jedra pod obremenitvijo dosežejo 2,4GHz (BLCK=100, množilnik=24).
100MHz x 24 = 2400MHz
Ker potrebuješ več zmogljivosti vrednost BLCK dvigneš na 140MHz.
BLCK=140MHz, množilnik=24
140MHz x 24 = 3360MHz

Najzgodnejša revizija A0 navduši z nizko ceno, a na račun nižjega navijalskega potenciala in PCI-e kontrolerja, ki podpira samo PCI-e 2.0. Nekateri procesorji pod oznako QH8G nimajo delujoče integrirane grafične kartice. V kolikor ne nameravaš navijati, ali si ne lastiš navijalske plošče je QH73 najboljša izbira, saj ima nekoliko višjo osnovno frekvenco.

Razlike med posameznimi različicami

Kot si lahko že opazil i7 6400T uradno ne obstaja. Gre za poimenovanje, ki so mu ga nadeli kitajski prodajalci. Na trgu se pojavlja kar nekaj različnih tipov, ampak nekateri upravičeno veljajo za problematične.

Najzgodnejše različice nosijo oznako A0. Le ti so najcenejši in tudi dokaj nepredvidljivi (povzročajo največ nevšečnosti).

QH8F, ki sem ga kupil sam, ima pogosto težave z vgrajeno grafično rešitvijo in PCI-e 3.0 (potrebno ga je nastaviti na PCI-e 2.0)

Bolj zanimivi so QHQG, QHQJ in QHQF z revizije Q0. Slednjega je izjemno težko dobiti, ob tem pa se prodaja tudi po najvišji ceni. Najpogostejša izbira tako postane QHQG. Na njem lahko najdeš več oznak iz katerih razbereš leto in tedne. Poznane so L452, L448, C445 in L501, kjer najnovejši veljajo za najboljše in ne terjajo dodatnega nastavljanja za zunanjo grafično kartico, premorejo pa visok množilnik od 8-26 (odlični za navijanje).

Ob nakupu samega procesorja je pomembna tudi osnovna plošča, saj na vseh ES primerki ne bodo delovali pravilno. Za navijanje boš potreboval Z170 (na Z270 ne delujejo). Najpriporočljivejše so Asus, MSI in AsRock, Gigabytove imajo določene težave, zaradi česar jih odsvetujem.

Z170 čipovje je nujno za navitje. Procesorji žal v osnovi pridejo z izjemno nizkimi frekvencami in že z nekaj kliki lahko njihovo hitrost pohitrimo za 50%, na tovarniških nastavitvah bodo rezultati precej ubori – raven i5 procesorjev.

Začnimo

Če si že kadarkoli naročal iz Kitajske poznaš postopek. Najbolj mučen del je čakanje, kjer preprosto upaš, da ti ne bi poslali napačnega/nedelujočega primerka, ki bi vse skupaj močno zavlekel in zakompliciral. Na svojega odreshenika sem moral počakati dobre 3 tedne, kar je za tovrstna naročila popolnoma razumen rok.

Kot sem že rekel ne gre za popolnoma navadne procesorje. Čeravno delujejo na praktično vseh osnovnih ploščah procesorjev prve generacije, za delovanje potrebujejo BIOS izpred Kaby Lake ere. Slednji mora biti starejši od leta 2016, ker je bila podpora za ES, z vstavitvijo Kaby Lake mikrokode, odstranjena.

V koliko že imaš i5 procesor 6., 7. generacije nadgradnja naposled ni preveč smotrna, saj razlika v zmogljivosti najbrž ne bo upravičila razlike v ceni (razen v primeru spodobnega navitja). V kolikor je BIOS že nadgrajen na novejšo različico, procesor pa je <i5, bo pred uporabo potrebno BIOS posodobiti na starejšo različico, kar sem moral storiti sam.

Brez težav ne gre

Pri postavitvi platforme sem naletel na kar nekaj težav. Ena izmed njih je flashanje BIOS-a na plošči. Svojo sem pred časom posodobil in pričakovana posledica je bila nedelovanje i7 QH8F. K sreči sem star procesor imel pri roki in težavo razrešil z vstavitvijo mikrokode za A0 in posodobitvijo na starejšo različico BIOS-a (za z170 MSI Gaming M5 je to bil A.1). Vstavitev mikrokode (postopek in datoteka sta na voljo spodaj) je priporočljiva, saj zagotavlja pravilno delovanje procesorja.

Ko ga je plošča končno uspešno prepoznala, težavam še zmeraj ni bilo videti konca. Za začetek je bilo računalnik mogoče do Oken spraviti zgolj z integrirano grafično kartico, saj ob vstavitvi ločene RTX 2070 nisem imel slike. Takojšnja želja po testiranju in deljenju izkušenj z bralci (6 mesecev kasneje…), se je tako zavlekla za kar nekaj dni, saj se mi ni sanjalo, v čem bi lahko bila težava. Tako sem doživljal razna sesutja, BSOD in celo črn zaslon ob zagonu.

A rešitev je bila na dlani in na moje presenečenje dokaj trivialna, kar je razkril obisk ruskih forumov. Vira vseh težav sta bila dva.

Preprostejši je bil vezan na integrirano grafično rešitev. ES primerki namreč vsebujejo identično grafično enoto (več info najdeš zgoraj), a se je njena podpora z gonilniki zaključila v letu 2016. Z novejšimi Intel HD grafičnimi gonilniki se pojavijo težave, ki sem jih imel sam. Tako je sistem deloval, dokler je Intel HD delovala v varnem načinu, ob namestitvi gonilnikov so sledile težave. Namestitev starejših je računalnik v trenutku spravilo v popolnoma delujoče stanje.
Povezava do zadnjih delujočih gonilnikov: 32bit ; 64bit

Iskreno povedano bo večina kupcev i7 ES procesor kupila za uporabo z zunanjo grafično kartico. Ker so ES primerki zgodnje razvojne verzije, imajo nekateri (npr. QH8F) kar nekaj težav s PCI-e krmilnikom, ki na QH8F ne deluje s PCI-E 3.0 (primerki Q0 delujejo brez težav).

Sicer sem to vedel, a predvideval, da bo BIOS iz PCI-E 3.0 na 2.0 preklopil samodejno. Tega seveda ni storil, zaradi česar grafična kartica ni delovala (občasno bila pogojno uporabna). Za dokončno odpravo težav sem moral ločeno grafično kartico odstraniti (pomaga tudi namestitev v katero izmed spodnjih rež, ki niso 3.0), računalnik priklopiti na Intel HD grafično, vstopiti v bios in GEN3 spremeniti v GEN2 (FLCK nastaviti na 400MHz). Vse težave so končno izginile in testiranje se je lahko pričelo.

Nasvet: (Veliko oviro je predstavljala slaba baterija na matični plošči, ki je ob izklopu vse vrednosti poenostavila na tovarniške vrednosti. Če se srečuješ s tovrstno težavo, v trgovini za 1€ nabavi nadomestne baterije – pazi na širino (običajno CR2032)).

Sedaj ima računalnik za sabo že več mesecev delovanja in tega je prestal več kot uspešno. Težave so postale preteklost.

Kako vstaviti mikrokodo?

Postopek je precej trivialen (za primer je uporabljena MSI Z170 Gaming M5 osnovna plošča). Potrebuješ:

1. Zadnji še podprt BIOS, ki ga snameš iz uradne strani proizvajalca

2. Snemi mikrokodo
– A1 procesorji
– Q0 procesorji
3. Snemi program MMTool v5
– odpri program MMTool
– naloži BIOS iz koraka 1 in pojdi pod CPU Patch tab
– vstavi mikrokodo (insert a Patch Data) in jo shrani pod volume 1
– shrani BIOS
– spremenjen BIOS skopiraj na USB ključ (FAT32) in posodobi BIOS

Rezultati

Testni sistem:

Procesor: i7 QH8F – i7 6400T ~3,4GHz
Osnovna plošča: MSI Z170 Gaming M5 1151Ram: Crucial 2133MHz cl15 ~2397MHz
Grafična kartica: RTX 2070/RTX 2060
Napajalnik: LC Power 650W GP6550 2.3
Diskovje: Intel M.2 NVME 256GB

Metodologija:

Ponovno pri metodologiji. Tokrat s testiranji nisem kompliciral kaj preveč, saj je procesor enakovreden i7 6×00 seriji pri enaki frekvenci. Zaradi nizkega osnovnega takta so rezultati pričakovano naraščali z njenim dvigom. Žal pri roki nisem imel RTX 2080 TI, ki bi konfiguracijo pognala do skrajnih meja (to lahko preveriš samo ob ogledu testov za i7 6700/k), temveč grafično kartico, ki bi bila pričakovana za povprečnega kupca procesorja – v tem primeru RTX 2060 in RTX 2070. Test je pri vseh procesorjih potekal na ultra nastavitvah in ločljivosti FHD (1920×1080). Vse nastavitve so bile enake na vseh konfiguracijah. Vsak test je bil izveden 3x, vzete so bile povprečne vrednosti vseh testov. Ob večjih odstopanjih od vzorca sem test ponovil.

Cinebench R15

Cinebench R15 še zmeraj velja za eno izmed bolj priljubljenih orodij preizkusa procesorjev. QH8F se odreže po pričakovanjih, vsaj pri frekvenci ~3,4GHz, ki jo je dosegel moj primerek. Na večnitnem testu so se številke ustavile pri 756, s čimer je presegel i5 7600K (710) in nekoliko zaostal za i5 8600 (959). V eno-jedrnem testu je s 168 točkami presegel Ryzen 2700 (165) in Intel i5 8400 (161) ter nekoliko zaostal za i5 7600k (176) ter i5 8600 (178).

CPU-Z

V kolikor procesorja ne naviješ, bo končna zmogljivost primerljiva z i5 2500K, zaradi mnogo nižje frekvence. Ob navitju na 3.5GHz se situacija drastično spremeni, saj se rezultat izboljša za kar 30% (slika zgoraj).

Greedfall – (naš OPIS)

Eden izmed najboljših RPG-jev tega leta velja za procesorsko in grafično precej zahtevno igro. Presenetljivo sem imel med testiranjem precejšnjo težavo. Na RTX 2060 je igra po minuti igranja postala izjemno zatikajoča. Čeravno sem najprej pomislil na procesor, je le ta še pred nekaj dnevi igro brez težav poganjal z RTX 2070. Težava je tičala v hrošču, ki ob uporabi ultra tekstur -FHD, porabi kar 6500mb grafičnega spomina. Že spust na very high je prinesel izjemno tekočo izkušnjo.

Procesor je nalogo opravil dobro in brez omembe vrednih zatikanj. Igra je po odpravi težave delovala gladko in v povprečju dosegala 71 FPS. Tudi 1% vrednosti so potrdile dobro delovanje z 48 FPS. Že hiter dvig frekvence je prinesel občutnejšo pohitritev. Število AVG FPS se je povzpelo na 88FPS, z 58FPS je bil višji tudi 1%. Test sem izvedel v mestu Sant Matheus, ki je procesorsko najzahtevnejše.

Navit i7 6400T se z lahkoto kosa z novejšim Ryzen 2600 in ga za drobec celo preseže. Igra ima dobro večjedrno podporo, i7 6400T na tovarniški frekvenci dosega enake FPS, kot i5 6400 kljub kar precej nižji frekvenci.

GTA 5 – (naš OPIS)

Čeravno šteje že skoraj pet let je zaradi izjemne priljubljenosti in procesorske zahtevnosti še vedno zvesta stranka ljubiteljev grafikonov. Za testiranje sem uporabil v igro vgrajeni benchmark pri najvišjih nastavitvah (ultra) 1920×1080. i7 6400T postreže s 55 FPS AVG, s čimer se ne more kosati z 8 generacijo in 2. Ryzen serijo.

Ob navitju se situacija diametralno spremeni. AVG FPS poskočijo na kar 76 FPS, kar omogoča tekoče igranje tudi v najbolj zapolnjenih delih mesta. Z zamenjavo z RTX 2070 so AVG FPS narasli na 79FPS.

Tako navitemu kot nenavitemu i7 6400T igra ne predstavlja večje težave. Igralna izkušnja, ob redkih izjemah, poteka tekoče, brez zatikanj. i7 6400T se je v primeru navitja pokazal za nadgradnjo i5 6400, saj ga preseže za 18 FPS.

Witcher 3 – (naš OPIS)

Spodobi se, da zraven vključimo eno izmed klasik, ki jo sam prištevam med najboljše igre vseh časov. i7 6400t omogoča izjemno tekočo igralno izkušnjo saj v navezi z RTX 2060 uspe v sekundi prikazati kar 101FPS. Ob tem ne trpijo niti 1% FPS, saj se ustavijo pri številki 45FPS, zatikanja med igranjem ni čutiti. Rezultat je pričakovan, saj gre za procesor z oznako T, kjer je v ospredje potisnjena varčnost.

Z navitjem za dobrih 30%, na 3.4GHz, pri AVG FPS razlike praktično ni, saj znaša zgolj 2 FPS. Nekoliko drugače je pri 1%, kjer i7 6400T z navitjem pridobi kar 12FPS. To ga naredi primerljivega z bistveno novejšim Ryzen 2600, i5 6400 ostane na nivoju nenavitega i7 6400T.

Navijanje

Navijanje i7 6400T je preprostejše od potrošniških Skylake procesorjev, brez oznake K (označuje navijalske modele). V bistvu vse skupaj poteka na popolnoma enak način – višanjem BLCK frekvence (procesorji nimajo odklenjenega množilnika).

Pri tem moraš biti pozoren, večina procesorjev/plošč ima na BLCK vezano hitrost rama, procesorja in PCI-e naprav. Na večini arhitektur lahko ravno zaradi prisotnosti slednjih, procesorje preko BLCK navijemo zgolj za okrog 100MHz. Tako majhnega zvišanja sploh ni mogoče zaznati, kar naredi tovrstno početje brezpredmetno.

Pri navadnih Skylake procesorjih se z točno določenim BIOSom ob višanju vrednosti, sorazmerno dvigata zgolj hitrost rama in procesorja. Tako lahko na spletu naletiš na veliko prispevkov uporabnikov, ki so z i5 6400 dosegli tudi do 4,8GHz. Seveda je imelo tovrstno ravnanje kar nekaj negativnih plati, vsa programska oprema je prenehala beležiti temperaturo procesorja, AVX inštrukcije niso delovale in nenazadnje je računalnik vseskozi deloval na nastavljeni voltaži in frekvenci (maksimalni nastavljeni).

Pri i7 6400T so vse tovrstne težave odpravljene. Procesor je mogoče naviti na vseh BIOS različicah pred Caby Lake posodobitvijo, senzorji temperature delujejo normalno, omogočena pa so tudi AVX inštrukcije.

Kot vedno, tudi tukaj velja silicijska loterija, sam sem testni primerek uspel naviti na 3.56GHz (zaradi tovarniškega hladilnika sem se zadovoljil z 3.4GHz). Če pomisliš gre za precejšen preskok napram tovarniških 2.4GHz. Navitje sem opravil kar na priloženem Intel hladilniku.

Kako ga torej naviješ?

1. Odpravi se v BIOS (ob zagonu pritiskaj F2 ali DEL).

2. Poišči vrstico z BLCK in vrednost dvigni na 120MHz (2.880MHz)

3. Poišči Multiplayer (množilnik) – nastavi na 24x

4. Poišči vrstico Memory Speed. Če predpostavima, da pomnilnik deluje na velikorat privzetih 2133MHz, boš v polju opazil povišanjo vrednost – 2559MHz. Kot že veva je do tega pripeljal dvig BLCK na 120MHz. QH8F primerek podpira maksimalno hitrost 2400MHz, zato pritisni na vrednost in najdi najbližjo nižjo od 2400MHz. Korak ob vsakem ponovnem dvigu BLCK ponovi.

5. Seveda bo potrebno dvigniti voltažo – VCORE Voltage. Dvig le te je odvisen od kakovosti osnovne plošče in procesorskega hlajenja. S tovarniškim hladilnikom sam ne bi šel preko 1.25V, z dobrim hlajenjem lahko vrednost povečaš do 1.4V (koliko bo potrebno, število varira od procesorja do procesorja). Za začetek jo lahko nastaviš na 1.3V oz. 1.25V

6. Sledi preizkus v Windowsih z programoma Prime95 ali OCCT – v poštev pride tudi Blender (povezava do demo datotek). V Prime95 in OCCT naj test med posameznimi stopnjami traja 15-20 minut, ob dosegu želene frekvence pa vsaj 2 uri. V Blenderju naj procesor rendira datoteko do konca. Test je manj zanesljivo možno opraviti tudi v procesorski zahtevnih igrah kot sta Assassin’s Creed Odyssey ali Battlefield 5.

Razsodba

+ identična zmogljivost kot serijski procesorji
+ procesor je za igre še vedno aktualen
+ BLCK navijanje brez potrebe po posebnih BIOSih
+ cena
– brez predznanja je izvedba vprašljiva
– PCI-e krmilnik na testnem primerku ima določene težave (ne podpira PCI-E 3.0)
– nizka osnovna frekvenca terja Z170 osnovno ploščo
– podpora na Gigabyte ploščah ni najboljša
– ni garancije
– slabši navijalski potencial od serijskih procesorjev
– vprašljiva vrednost napram Ryzen procesorjem

Objava Kako do i7 procesorja za ~60€?! (Skylake) se je najprej pojavila na HOPsi.

Nedavno se je na trgu pojavil BitBox02, gre pa za naslednika BitBox01 (logično), ki se je včasih imenoval Digital-BitBox. Naslednik poskuša odpraviti vse napake predhodnika ter izboljšati stare pritikline, vse to pa zaviti v ne preveč navito ceno.

BitBox02 si lahko privoščite v dveh izvedenkah: Multi Edition ali pa Bitcoin Only. Imen vam ni potrebno preveč razlagati, saj je logično, da ena podpira samo Bitcoin, Multi pa lahko uporabljamo tudi za druge valute tipa Ethereum.

Razlike v ceni ni, saj tako Multi Edition kot tudi Bitcoin Only staneta okoli 100 €.

Pri kripto denarnicah je najpomembnejša lastnost njihova varnost. In ta se mora začeti že takrat, preden izdelek sploh odpremo. K sreči BitBox02 uporablja zaščito, čeprav ta ni kdo ve kako napredna.

Sama naprava je namreč zavita v plastično vrečo, ki vsebuje robove s posebnim vzorcem. To naj bi uporabniku dalo vedeti, če je bila naprava morda že prej odprta iz strani tretje osebe, ki je potem morda gor naložila kakšno nezaupljivo kodo. Škoda, da se razvijalcu ni dalo v ta vidik zaščite vložiti nekaj več truda, saj je malce težko razločiti, ali je bila vreča odprta in potem zaprta nazaj.

V paketu poleg osnovne naprave BitBox02 dobimo še USB-C kabel, USB-C v USB-A pretvornik, nalepke, kratki priročnik ter microSD kartico. Manjka pomožna kartica na katero bi ročno zapisali Mnemonic in čeprav se ta samodejno ustvari na SD kartici, je priporočljivo da Mnemonic ročno zapišemo.

Namestitev je k sreči prijazna uporabniku. Najprej si prenesemo iz uradne strani aplikacijo BitBoxApp in ob namestitvi je pametno obkljukati opcijo, ki vsakič prikaže trenutno nameščeno različico strojne opreme. Če vam slučajno vdre v napravo napadalec, ki bi spreminjal strojno opremo, bi to nato takoj opazili ob naslednjemu zagonu aplikacije.

Uporabniški vmesnik je od izvirnika doživel znatno spremembo, ki je bolj prijetna za oči. Program je sedaj tudi na voljo za Windows, macOS in Linux sisteme, kar denarnico naredi bolj uporabno za širok spekter ljudi. Iz podjetja so nam zatrdili, da bo na voljo tudi povsem Slovenski uporabniški vmesnik, ki bo izšel v naslednji posodobitvi.

Multi različica denarnice podpira sledeče kriptovalute:

• Bitcoin BECH32
• Bitcoin P2SH
• Litecoin BECH32
• Litecoin
• Ethereum
• Tether USD
• Chainlink
• Basci Attention Token
• Maker
• 0x
• Dai

Podprtih je precej malo ERC20 žetonov, a razvijalec pridno dela, da bi to ponudbo v bodoče močno razširil in sčasoma naj bi bili podprti vsi ERC20 kovanci – tako obstoječi, kot tisti, ki še ne obstajajo.

Zanimivo je, da BitBoxApp za delovanje uporablja Electrum, kar pomeni, da če razvijalcu ne zaupate, lahko aplikacijo povežete na svoj Electrum strežnik.

Žal manjka podpora za Multi-Sig, ki je bil podprt v prejšnji verziji. Zadeva očitno ni bila dovolj izpopolnjena, da bi jo vključili tudi v naslednika, zato je bila odstranjena. Dela pa razvijalec na integraciji z Electrum denarnico in ko bo ta del razvoja dokončan, bomo Multi-Sig uporabljali preko Electruma.

Treba je reči, da je BitBox02 presneto elegantna zadeva. Naprava vsebuje precej velik zaslon, ki pa ga ne upravljamo z dotikom. Namesto tega ima vsaka daljša stranica senzorje na dotik, preko katerih lahko vnašamo črke in številke gesla. Zato je abeceda razdeljena na tri skupine črk, ki potem razdeli nato na dodatne podskupine. Upravljanje zahteva nekaj privajanja, a nato postane hitro in efektivno.

BitBox02 vsebuje vse varnostne pritikline, ki bi jih človek pričakoval od sodobne kripto denarnice. Na napravi lahko nastavimo PIN ali pa geslo, denarnica pa je tudi BIP39 kompatibilna, kar omogoča varnostno kopiranje v 24-ih besedah in dodatni “passphrase”, ki je lahko sestavljen iz črk, številk ali pa posebnih karakterjev.

Varnostna kopija denarnice se samodejno shrani na microSD kartico in to je pametno nato shraniti stran od naprave, saj jo boste potrebovali za obnovo denarnice, če se vam slučajno zgodi kraja ali izguba.

BitBox02 je tako priporočljiv nakup. Naprava vsebuje vse funkcije, ki bi jih uporabnik pričakoval od sodobne in varne kripto denarnice in je velik napredek v primerjavi z Digital BitBox, ki sploh ni posedoval ekrana. Multi-Sig še ni podprt, a ko bo prispel, bo zadeva še bolj priporočljiva za uporabo.

Objava BitBox02 – kripto denarnica iz švicarskih rok se je najprej pojavila na HOPsi.

Na tem mestu bi se podjetju UVI zahvalil, saj so mi na test poslali set iz njihove kolekcije. Začeli bomo s testom obeh tipkovnic v naboru, v nadaljnjih dneh pa boš na strani lahko našel še test slušalk UVI Wrath 7.1 in miške UVI Envy.

Že na začetku lahko priznam, da sem zmeraj vesel novih, še neuveljavljenih izdelkov, ki po spletu naključij zaidejo v moje roke – navsezadnje vse poti vodijo v Hop.si, drugače bi štab brez veze postavili le nekaj deset… sto.. tisoč(?!) km iz Rima. Kot rečeno, tokrat se bomo osredotočili na obe tipkovnici, začenjši z UVI Pride (Ponos) in UVI Pride Mini (mini-ponos). Ker sta oba izdelka sila podobna, ju bomo obravnavali v isti recenziji, s tem, da bomo razne razlike omenili tekom opisa. Ne bi rekel, da sta tipkovnici namenjen buržoaziji, saj te bo manjši primerek UVI Pride Mini obral za 75€, večji UVI Pride pa za 85€ (cena na dan 22.11.2019).

Tehnične specifikacije

Uvi Pride

• SLO/HR razporeditev
• OPTIČNA+MEHANSKA stikala
• RGB z 16.8 milijonov različnih barvnih možnosti
• 19 različnih načinov valovne osvetlitve
• Anti-Ghost tehnologija vseh tipk
• Namenske medijske tipke
• Poseben gaming način
• Polna velikost s 105 tipkami
• Enostavno dostopne medijske tipke
• USB vhod na tipkovnici
• 1,62 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema za prenos
• Poraba energije: 40mA – 120mA
• Kompatibilno z Windows in macOs operacijskimi sistemi
• Teža: 1055 gramov
• Dimenzije: 450 x 136 x 40 mm

UVI Pride Mini

• SLO/HR razporeditev
• OPTIČNA+MEHANSKA stikala
• RGB z 16.8 milijonov različnih barvnih možnosti
• 19 različnih načinov valovne osvetlitve
• Anti-Ghost tehnologija vseh tipk
• Namenske medijske tipke
• Poseben gaming način
• Kompaktna velikost s 87 tipkami
• Enostavno dostopne medijske tipke
• 1,65 m najlonski pleten USB kabel
• Programska oprema za prenos
• Poraba energije: 40mA – 120mA
• Kompatibilno z Windows in macOs operacijskimi sistemi
• Teža: 895 gramov
• Dimenzije: 358 x 139 x 37 mm

Stikala

• Teža pritiska: 60±gf
• Hod: 2.0±0.6mm
• Skupen hod: 4.0±0.5mm

Video recenzija

Embalaža

Čeravno izgled škatlovja za veliko večino ni najpomembnejša lastnost pri perifernih napravah, še zmeraj velikokrat prevlada pri prvem stiku z izdelkom in služi kot pomočnik za impulzivno nakupovanje nevednežev. Nihče ne pričakuje, da bo slehernik pred vsakim nakupom preletel na tone raznih testnih spletnih strani v iskanju popolnega spremljevalca in tega se zavedajo tudi proizvajalci.

Na prvi pogled UVI Pride in Pride Mini ne odstopata od preostalih tipkovnic v srednjem cenovnem rangu. Pri obeh gre za nesijočo kartonasto škatlo s sijočo sliko tipkovnice na sprednji strani, skupno s predstavitvijo najpomembnejših funkcij, označbo za modra optično mehanska stikala in znakom z razjasnitvijo postavitve in označbe tipk.

Zadaj znova najdemo predstavitev optično mehanskih stikal, ki naj bi v navezi z infra-svetlobo poskrbela za do 30% nižji odzivni čas napram mehanskim tipkovnicam. Drugače pa so tu tudi tipične stvari, kot so slika tipkovnice v vsem svojem sijaju in glavne lastnosti – RGB osvetljava, prisotnost gaming načina, medijske tipke ter vključeno naslonjalo za roke. Kljub temu, da prevladujejo angleški izrazi, so vključeni tudi napisi v slovenščini, kot se tudi spodobi za naša podjetja.

Če glede same zunanjosti nimam nobene pripombe, mi ni najbolj všeč sama zaščita notranjosti. Ni kaj, poštarji v naših koncih niso kaj prida nežni in bolj zajetna zaščita zagotovo ne bi škodila. Znotraj nas pričaka tipkovnica v beli mehki vrečki ter zgolj dva manjša kosa polnila, ki služita zapolnitvi prostora. Zraven tipkovnice prejmeš tudi navodila v treh jezikih, orodje za menjavanje tipk ter kovinske mini-klešče za menjavo stikal. Navodila so osnovna in skopa, vendar so zajela večino funkcionalnosti, ki sem jih potreboval za lažjo prilagoditev. Vsebina je nekako serijska za ta cenovni razred, oboje dodatnih orodij je zgolj lep plus.

Izgled in dizajn

Obe tipkovnici sta dokaj podobni, z izjemo parih konstrukcijskih in funkcijskih dejavnikov. Pri obeh gre na videz za dokaj standardno “gaming” postavitev, le da Pride vsebuje dva ekstra USB priključka in numerični del, nad njim pa še dve posebni tipki s sosedsko postavitvijo ob štirimi LED sVetili za vse zaklepe. Celoten numerični del, vključno z medijskima tipkama in LED osvetljavo je na Pride Mini odsoten (prisoten opomnik maks. in min.).

Zgornji desni del na Pride je tako rezerviran za štiri vertikalne rdeče LEDice, ki označujejo Scroll Lock, Num Lock, Caps Lock in gaming način. Zraven njih se nahajata tudi makro tipka za instantno izključitev zvoka (že vemo, zakaj ) ter drsnik za uravnavanje glasnosti.

Tipkovnici sta precej težki za svojo velikost. V celoti sta črne MAT barve z izjemo belega UVI Gear napisa ter stranskih robov, ki so oblečeni v odsevno plastiko. Ogrodje je v celoti plastično, a kljub temu že teža ni dala občutka, da je konstrukcija tanka in cenena, napredni testi pa so tezo potrdili. A vseeno ob močnejšem namenskem pritisku prihaja do rahlega zvijanja, kar pa je pričakovano in se pri normalni uporabi nikakor ne bi smelo zgoditi. Vseeno pa ne priporočam pretiranega fizičnega nasilja ob igranju iger.

Tipke se nahajajo v poglobljenem “gnezdu” nad samim okvirjem, so pa iz ABS plastike, rahlo vbočene z jasnimi oznakami in ostrimi robovi, lepo in enakomerno pa so vidne tudi ob slabši svetlobi. Vizualno je ta postavitev izjemno privlačna, saj barva osvetljave zajame celotno dno za veliko izrazitejši in enakomernejši efekt. Konstitucija tipk poskrbi za udoben prijem, se pa ob straneh čuti nekaj rahle ostrine, kar je najbolj opazno ob močnejšem pritiskanju in preskakovanju med tipkami.

Na obeh tipkovnicah je prisotna RGB osvetlitev z opcijo izbiranja med 16.8 milijoni barv in devetnajstimi različnimi pred-nastavljenimi efekti osvetljave. Dejansko seveda ni možno zapaziti toliko barvnih kombinacij, a vsakdo bo našel ustrezno barvo zase, barve in efekte pa je seveda možno popolnoma prilagoditi glede na želje posameznika.

Za polni izkoristek osvetljave in naprednejših nastavitev bo potrebno namestiti UVI programsko opremo. Tipkovnica naj bi v končni različici vsebovala uporaben program za lažji sprehod po nastavitvah, a v času testiranja je le ta še v beta fazi, zato imej v mislih, da ne gre za povsem končno različico programa.

V kolikor tipkovnico obrnemo na glavo, na spodnji strani najdemo dve gumijasti blazinici za preprečevanje zdrsa, za njima pa še dve precej trdi nogi, ki se zapreta z zelo zadovoljivim klikom.

Delujeta dovolj togo, da se ob manjšem drsanju in porivanju po mizi ne bosta zaprli sami od sebe, nimam pa tudi nobenih pritožb glede kvalitete same izdelave. Proti-zdrsne gume so učinkovite pri stabiliziranju ter preprečevanju premikanja, bi pa na Pride rade volje ugledal tudi dodatni dve blazini na sredini.

Na zadnjem desnem delu se pri Pride nahajata še dva USB 2.0 priklopa, ki ju bo večina znala ceniti. Njuna uporabnost je nekoliko omejena, ker naposled ne gre za USB 3.0 in priklop raznih trdih diskov in hitrejših USB ključkov ni najbolj smiseln zaradi hitrostnih omejitev. Gre pa za uporaben dodatek, napram nekaterim konkurentom v tem cenovnem rangu, saj pri večini dodatnih USB priključkov ni moč najti.

Še ena stvar ki sem jo pogrešal je namenska reža za vpeljavo kabla slušalk pod tipkovnico, ki je odsotna. Sicer bomo več o tem spregovorili med testom slušalk, a po besedah proizvajalcev je vdolbina odsotna, saj je kabel UVI slušalk zaradi dolgoročne vzdržljivosti debelejši od standarda in tako vdolbine na praktičen način niso morali vpeljati za ta par slušalk. Vseeno si veliko potencialnih kupcev najbrž že lasti katere izmed slušalk in univerzalna reža bi bila nedvomno zaželena.

Kabel na tipkovnici je izjemno robustne konstrukcije, na ohišje tipkovnice pa ga veže fleksibilna plastična zaščita, podobna tej pri Logitech Carbon G413. Več kot očitno so veliko dali na kvaliteto kabla, saj je pleten in dobro zaščiten pred poškodbami, mi je pa malo žal, da se tudi glede lociranja priključitve niso zgledovali po Logitech-u, ki ga je postavil na desni del tipkovnice.

Kabel se konča z dvema USB priključkoma, glavni služi priklopu tipkovnice, dodatni “izrastek” iz njegovega zadka pa je namenjen za oba USB 2.0 priklopa.

Zraven tipkovnic prejmeš tudi enostaven fleksibilen počivalnik za zapestja, ki ni iz plastične podlage z gumiranim naslonom, kot ga večino-krat prejmeš zraven ostalih večjih znamk. Namesto tega je v celoti iz udobnega gobastega materiala, ki je nekoliko trši, a vseeno udoben in dobrodošel.

Na zgornji strani je blago, na spodnji pa protizdrsna podlaga, sem pa nekoliko pogrešal magnetni učinek, ki bi počivalnik “pritrdil” na tipkovnico. Opazil sem tudi, da se je ob daljši rabi segrel, kar je vodilo do potnega zapestja. Razlog najbrž tiči v sintetičnem materialu, ki ne “diha”, ampak nasploh sem bil ob uporabi zadovoljen.

Tipkokralj?

Naposled sva prišla do najpomembnejše lastnosti vsake tipkovnice. A praviš, da so ledice in osvetljava pomembnejša? Marš drhal. Šalo na stran, tipkanje je bilo tako na Prime kot tudi Prime Mini prijetno. Tipkovnici uporabljata posebno novejšo tehnologijo stikal z infrardečim senzorjem, imenovano enostavno optična mehanska stikala. Njihov odzivni čas znaša 0,2 ms, kar je za 30% manj od običajnih mehanskih stikal, to pa bi naj botrovalo boljši igričarski izkušnji, kot dodatek pa oglašujejo tudi daljšo življenjsko dobo od standardnih stikal. To je pri optičnih stikalih tudi pričakovano, saj ne prihaja do obrabe ob stiku kovine. V teoriji se sliši dobro in tudi v praktični uporabi sem opazil manjšo razliko glede odzivnega časa, a za podrobnejšo analizo bi bila potrebna dolgoročna uporaba.

Hod tipk je nekoliko krajši, kot sem ga bil navajen na MX Blue mehanskih stikalih, vendar občutek ni preveč tuj in za privajanje nisem porabil več od nekaj ur. Za aktivacijo je potreben tipko pritisniti do polovije, kar znese okoli 2mm. To jih naredi za odtenek manj toga od MX-Blue. Podobno je z glasnostjo, kjer tipkovnici nikakor ne sodita med tišje, saj je glasnost praktično primerljiva z MX-Blue, zgolj ton je nekoliko višji. Lahko rečem, da je tip stikal revolucionarno vplival na sam razplet igranih iger? Ne ravno, dejansko pa so bolj odzivne, prijetna je tudi tipkarska izkušnja.

Kaj reči, tipkovnici sta zadovoljili moje testne postavke in nedvomno ne gre za grda račka tipkosveta. Vseeno pa v mojih očeh ta ni namenjen lastnikom kakovostnih mehanskih tipkovnic, saj na mizo ne prinaša vratolomnih novosti. Majhna razlika pri odzivnosti pride prav pri gamingu, ampak tudi tukaj govoriva o nekaj procesntih. Torej, ugotovila sva, komu nedvomno ni namenjena. Osebno jo priporočam tistim, ki uporabljajo membransko tipkovnico ali kakšno ceneno kitajsko kopijo mehanske tipkovnice in želijo napraviti korak navzgor. Seveda, v kolikor se v žepu valja osemdesetak.

Razsodba Uvi Pride

(+) odzivnost
(+) udobje
(+) dodatne funkcije FN
(+) igranje iger
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) ena izmed cenejših optičnih tipkovnic pri nas
(+) možnost menjave stikal
(+/-) plastično ohišje zadovoljive kvalitete
(+/-) dva USB 2.0 priključka
(+/-) stikala so glasna (skorajda raven MX-Blue)
(+/-) potenje ob dolgotrajni rabi počivalnika
(-) manjko kanala za kabel na dnu tipkovnice
(-) sijoča obroba je magnet za odtise

Razsodba UVI Pride Mini

(+) odzivnost
(+) udobje
(+) majhnost in prenosljivost
(+) igranje iger
(+) RGB osvetlitev (če ti je pomembna)
(+) ena izmed cenejših optičnih tipkovnic pri nas
(+) možnost menjave stikal
(+/-) plastično ohišje zadovoljive kvalitete
(+/-) potenje ob dolgotrajni rabi počivalnika
(+/-) stikala so glasna (skorajda raven MX-Blue)
(-) odsotnost dodatnih priklopov
(-) manjko kanala za kabel na dnu tipkovnice
(-) sijoča obroba je magnet za odtise

Objava UVI Pride/Pride Mini – Test tipkovnic | Bolj slovenski od Triglava se je najprej pojavila na HOPsi.

Kokpit odlikuje kompatibilnost z bolj popularnimi volani na trgu (Logitech, Thrustmaster, Fanatec), priloženi so tudi vijaki. Pohvalim lahko vzdolžni pomik in naklon sedeža ter prilagodljivost naklona volana in pedalov. Prašno barvana konstrukcija je jeklena, kar zagotavlja odlično togost.

Ob prvem pogledu na kokpit mi je najprej padel v oči školjkasti sedež, ki močno spominja na tiste v pravih dirkalnikih. Pri sedenju v njem ni čutiti kakšnih neprijetnosti, udoben je in daje dobro podporo hrbtu. Sedež je na sankah, kar omogoča vzdolžni pomik sedeža – stvar, ki je vredna pohvale. Naklon lahko sicer prilagajamo z vijaki, a ker gre za školjkasti sedež in je zgrajen iz enega kosa, žal ne moremo spreminjati samo naklona hrbtnega dela. Če bi si radi kdaj malo odpočili in se naslonili nazaj, vam bo to manjkalo, za dirkanje pa to ne predstavlja problema.

Nosilec za volan je pritrjen iz strani, kar omogoča lažje vstopanje in izstopanje v sedež. Stran na kateri bo pritrjen lahko sami izbiramo. Volan pritrdimo z vijaki, ki so priloženi. Imamo možnost spreminjanja naklona ter višine volana. Na prototipu, ki sem ga preizkusil, sem opazili malo slabšo stabilnost nosilca. To je očitno samo, če malo bolj agresivno volan pocukaš gor in dol, tega pa med vožnjo navadno ne počneš in se tudi ne opazi. Kljub temu so mi odgovorni zatrdili, da že pripravljajo izboljšave za nosilec, ki ga bodo naredile 100% stabilnega.

Baza za pritrditev pedalov je bila pri testiranju z Logitech pedali trdna in upogibanja pri uporabi nisem opazil. Vemo, da ta pedala nimajo najtrše zavore, tako da ostaja odprto vprašanje, če bi bila baza dovolj trdna tudi za pedala z LoadCell zavoro. Prilagajamo lahko naklon pedal, prav tako je bazo možno pritrditi na različnih pozicijah vzdolžno.

Celoten kokpit je postavljen na gumirane tačke, ki služijo kot zaščita pred opraskanjem tal in hkrati tudi kot prepreka prenosa vibracij iz kokpita na tla. Če živite v stanovanju, vam bodo spodnji sosedje hvaležni.

Med dodatki lahko izbirate tudi nosilec za sekvenčni oz. H-menjalnik. Ta ni priložen, ampak je na voljo za doplačilo. Enako velja za nosilce vaših ekranov oziroma TVjev. Na voljo sta dve različici – prva omogoča pritrditev enega ekrana oz. TVja, druga različica pa omogoča pritrditev treh ekranov, kar je za vse voznike dirkaških simulacij še posebej dobrodošlo. Stranke si lahko omislijo tudi celoten paket, ki vsebuje tudi volan Logitech G29 ali pa Logitech G920.

Več o produktu, njegovih specifikacijah in prodajnih akcijah si lahko preberete na njihovih spletnih straneh. Kdor bi želel simulator preizkusiti, se lahko oglasi v pisarnah podjetja UVI Chair, na Brnčičevi ulici 13 v Ljubljani. Njihova ekipa vas bo sprejela z odprtimi rokami in vam odgovorila na vsa morebitna vprašanja.

Članek povzet iz spletne strani slo-racing.

Objava UVI Chair Racing Simulator – recenzija slovenskega dirkalnega simulatorja se je najprej pojavila na HOPsi.

Konec lanskega leta sta Yuemi in Xiaomi namreč skupaj predstavila nov primerek višje-cenovne tipkovnice z imenom Xiaomi Yuemi MK06C. A glej ga, zlomka, MK06C je popolno nasprotje tega, kar bi pričakoval s kitajskega tržišča. Pod premijsko ceno se ponosno bohoti klasičen bel dizajn s Cherry Red mehaničnimi stikali in popolno odsotnostjo kiča, tudi osvetljava je popolnoma odsotna, RGB osvetljava pa kakopak prav tako. Končni produkt bi z večje oddaljenosti zlahka označil za povsem pusto stereotipno pisarniško tipkovnico, a že po par-minutni uporabi se prične kazati, da se pod površjem skriva več.

Hvala spletni strani Gearbest.com, ki so nam poklonili testni primerek.

Link do izdelka

Tehnične specifikacije

Embalaža

Ne vem, kaj imam tu sploh za reči. Embalaža tipkovnice je povsem enostavna škatla bele barve s kontrastnim nasprotjem slike in teksta v sivi ter rjavim trikotnikom na robu. Vsa pisava je kitajska, vključno s par karakteristikami na zadnji strani.

Škatla se odpre na povsem tipičen način, tipkovnica pa je dobro zaščitena v plastični vrečki znotraj prilagojenega modela. Edina druga stvar v notranjosti so navodila v – uganil si – kitajski pisavi, a saj ne, da jih boš za prvo uporabo potreboval.

Izgled in dizajn

Najprej bi rad pohvalil dizajn, ki se za razliko od večine konkurentov preizkuša izkazati v popolnoma brez-kičasti preobleki, s zaobljenimi linijami in popolno odsotnostjo ostrejših robov. Tipkovnica je v celoti bele barve, s temno sivimi označbami tipk ter rahlim robom, ki loči zgornji del z zadkom.

Celostno gre za izjemno simplističen videz, ki je primeren tako za delo, kot tudi zabavo. Želiš tipkovnico uporabljati v službi? Mile volje, saj se bo podala v praktično vsako okolje, edini možen problem zna biti zgolj bela barva, a tu resnično že dlakocepimo.

Pri vsem skupaj pomaga, da je ohišje izdelano iz visoko-kvalitetnega aluminija, kateri pripomore pri stabilnosti ob hitrem tipkanju, a posledično nekaj pridonese tudi pri teži.

Material tipk ni iz ABC ali PC plastike, temveč PBT, ki je dosti bolj vzdržljiv in udoben na dotik ter tako idealen za daljše tipkanje. Razmik med tipkami je optimalen in med hitrim tipkanjem se nisem soočal z nobeno težavo glede pritiska napačnih tipk, problem mi je občasno delal zgolj “Ž”, a po večini zaradi tega, ker sem bil navajen na svojo obstoječo tipkovnico z EU postavitvijo tipk.

Naklon aluminijastega ohišja je rahlo ukrivljen, saj s tem pripomore pri preprečevanju predčasne obrabe, seveda pa je tipkovnica tudi višinsko nastavljiva z dokaj kvalitetnimi plastičnimi nogicami. Glede na dimenzije gre za standardno tipkovnico s 44.6cm dolžine, 13.7cm širine in 3.3cm debeline s težo 1.07kg.

Če snamemo tipke se znajdemo v precej kvalitetno izdelanem “okostju” s Cherry red mehanskimi stikali, brez kovinskih paličic pri večjih tipkah. Te nadomestijo bela podporna stikala, ki poskrbijo za odlično stabilnost tipk tudi ob pritisku na skrajnem robu. Opazil sem tudi, da je spodnja vrsta črkovnih tipk zastavljena pod nekoliko bolj ostrim naklonom kot zgornji primerki.

Tudi spodnja stran prikaže enostaven, privlačen dizajn, ki mi je zaradi ukrivljenih linij izjemno všeč. Spredaj najdemo dve proti-zdrsni gumi, zadaj pa dve nogi s prav tako prodi-zdrsno gumo. Po zaslugi gum je drsenje povsem odsotno, tipkovnica pa izjemno stabilna.

Tudi nogi se počutita kvalitetno, nista majavi in tudi ne kažeta znakov lahkega odloma.

Povezava je opravljena preko oblečenega belega kabla dolžine 1.8m, všeč pa mi je, da priključek poteka iz skrajnega levega roba in ne iz sredine kot običajno, kabel pa je prav tako dovolj dolg za večino računalniških sestav.

Funkcionalnost

Tipkovnica kljub enostavnosti pozna vse osnovne makro kombinacije, kar je seveda več kot pričakovano glede na cenovno postavko. Gre seveda že za višji vstopni rang in glede na to sem vsekakor pogrešal kakšne dodatne bonbončke, kar pa vsaj mene ni oviralo ob uporabi. Če priznam, sem prav vesel, da sem se tokrat izognil diskoteki na mizi. Sicer so stikala srednje vzdržljiva in po tovarniških specifikacijah zdržijo do 30 milijonov pritiskov, kar je manj od nekaterih konkurentov, kot je recimo Logitech G413.

Glavna funkcija tipkovnice so v Nemčiji izdelana Cherry red stikala, ki se kar pogosto uporabljajo za igričarske tipkovnice. Tipke imajo 4mm hoda in so skorajda neslišne, imajo pa tudi kakšen milimeter ali dva “gluhega” hoda, torej je nenamernega pritiskanja tipk manj kot pri nekaterih drugih primerkih, ki sem jih testiral.

Z določenimi tipkovnici s Cherry Red stikali sem se včasih znašel s prelahko težo pritiska (praktično vse, manj od 45 gramov, kot jo ima MK06C), kjer sem že ob držanju prsta na tipki nenamerno pritisnil nanjo, kar je očitno sploh pri igranju iger z WASD gibalno shemo. A pri MK06C tega problema nisem imel kljub oglaševalnemu enostavnemu pritiskanju tipk, ki pogosto označuje ravno zgornji problem.

Nasploh je tipkovnica udobna tudi za daljše tipkanje ali igranje iger, tipke niso ostre in tipkanje je precej enostavno. Gre torej za idealno tipkovnico za vse vrste uporabnikov (študenti, igričarji, pisarniški delavci etc…), dokler so zanjo pripravljeni odšteti dokaj premijsko ceno. Moraš res vedeti, kaj iščeš, a v kolikor je to udobna mehanska tipkovnica s pridihom klasike, gre pri Xiaomi Yuemi MK06C nedvomno za precej dobro izbiro.

Razsodba

(+) Čist, preprost dizajn
(+) Udobno tipkanje
(+) Kvalitetna izgradnja
(+) Primerna za širok spekter uporabnikov
(+/-) Popolna odsotnost osvetljave
(-) Dokaj premijska cena

Objava Xiaomi Yuemi MK06C – Test tipkovnice | Premijska klasika s Kitajske se je najprej pojavila na HOPsi.

V mojih rokah se je tako znašel cenovno ugoden in visoko pričakovan procesor Ryzen 5 3600. Njegov soimenjak iz prejšnje generacije je predstavljal idilično razmerje med ceno ter zmogljivostjo in tako je tudi tokrat. Prinaša 6 jeder in 12 niti, ob osnovni frekvenci 3,60GHz in kar 4,2 GHz pospešku na enem jedru. Pa bo izboljšan IPC dovolj, da bo Intel pričel izgubljati zvestobo igričarjev?

AMD je mojster ustvarjanja pričakovanja. To jim je uspelo tudi z novo arhitekturo Zen 2 za tretjo generacijo Ryzen procesorjev, katere izid je marsikdo nestrpno pričakoval zadnjega pol leta. AMD ima prvič v zadnjih letih naprednejši proizvodni proces v primerjavi z Intelom, saj so izdali prvi 7 nm procesor za namiznike. Ob tem pa bomo potrošniki na “navadne” osnovne plošče namestili celo 12 in 16 jedrne procesorje. Toda jedra niso vse, še posebno to velja za igre. AMD je kot kaže udaril tudi tu in pred izidom se je govorilo o 10% izboljšanju zmogljivosti posameznega jedra ob isti frekvenci. Še več, tudi sama frekvenca naj bi bila višja, več virov je izpostavilo 12 jedrni procesor z boost frekvenco nekaj pod magično mejo 5 GHz. Če vse to seštejemo, ima AMD v rokah resnično kladivo, s katerim bo Intel močno udaril po prstih in giganta zbudil iz dolgoletnega spanja.

V nadaljevanju se bom osredotočil in ocenil naš testni primerek AMD Ryzen 5 3600.

Kot lahko vidimo, gre še zmeraj za 6 jedrni procesor z 12 nitmi, a osnovna frekvenca se je dvignila iz 3,40GHz na 3,60GHz. Turbo takt je doživel še nekoliko večje zvišanje, saj se je napram predhodnjih 3,90GHz dvignil na 4,20GHz, več pa je tudi predpomnilnika. A TDP je kljub temu ostal enak in šteje “zgolj” 65W.

Kot vemo, TDP že dlje časa ne označuje dejanske porabe procesorja, temveč koliko toplote je potrebno odvesti. Prav tako Intel in AMD TDP določata po različnih kriterijih in neposredna primerjava nikakor ni smiselna. AMD navaja porabo v Boost, Intel pa z osnovno frekceno in tako Intel izpade kot da je njegova poraba nižja.

Po nekaj dnevih testiranja je še največja zagata ta, ali Ryzen 3600 uspe upravičiti nekoliko višjo ceno od starejših Ryzen generacij, ki so se ponovno pocenila. Konkurence v modrem taboru preprosto nima.

O novostih nove arhitekture smo na strani napisali že kar nekaj, tako, da se v testu ne bom poglabljal v vse novotarije. Kot že ob preteklih enačicah, so se pri AMD tudi tokrat odločili, da priložene hladilnike uredijo v hierarhijo, kjer je tip hladilnika odvisen od zmogljivosti procesorja.

Ob Ryzen 3600 prejmeš najosnovnejšega Wraith Stealth. Na tem mestu se nikakor nisem mogel ogniti vprašanju, zakaj je zraven mojega testnega primerka prišel AMD Wraith Prism RGB. Da bi bilo začudenje še malce večje, je že ta stežka hladil procesor in neprijetno glasno sesal zrak skozi reže ventilatorjev, vsaj dokler nisem ročno nastavil profila ventilatorjev v BIOS-u. Prepričan sem, da bo ob uporabi priloženega hladilnika izgubil nekaj zmogljivosti, vsaj čez poletje. V kolikor ga resda morate uporabljati, pa priporočam nastavitev ventilatorjev na konstantno hitrost vsaj pod 55C, saj bo drugače ob vsaki najmanjši obremenitvi hladilnik zaječal kot notredamski zvonar.

Testi

Testni sistem

Dejstvo je, da so sredstva večine igričarjev precej omejena. Zato smo za testni sistem uporabili računalnik, ki si ga lahko omisli večina igričarjev, saj je konfiguracija resnično dostopna velikemu delu ciljne populacije. Trenutno doma žal nimam primernejše grafične kartice od RTX 2060 in zato je bila med testiranji uporabljena slednja.

Nedvomno je prišlo do določenih omejitev in celoten potencial povsod ne bo izkoriščen, sem pa to kar se da kompenziral s prilagoditvijo nastavitev v igrah.

Računalnik so sestavljale naslednje komponente:

• Procesor: AMD RYZEN 5 3600
• Pomnilnik: 2x8GB Kingston HyperX 2400MHz DDR4
• Trdi disk: SSD Toshiba nvme 512GB
• Grafična kartica: EVGA RTX 2060 XC 6GB
• Osnovna plošča: Gigabyte Aorus Pro B450
• Ohišje: X
• Napajalnik: Chieftec Navitas 1250W
• Hlajenje: Wraith Stealth

Programi

CPU-Z

Ryzen Zen2 je prva arhitektura, izdelana na 7nm procesu. Posledica je nižja poraba ter višje frekvence, a tudi dodatna toplotna obremenitev.

Količina pomnilnika je doživela povečanje.

Za test sem uporabil Gigabyte Aorus Pro B450. Plošča je delo opravila izvrstno, potrebno je bilo zgolj posodobiti BIOS. Nekaj več težav je povzročala izbira pomnilnika, saj se z nekaterimi seti računalnik ni želel zagnati, zato tudi uporabljen 2400MHz, medtem ko se priporoča 3200MHz in več. Teh težav na starejši AsRock X370 Taichi nisem imel.

V CPU-Z orodju je Ryzen 5 3600 kar 28% hitrejši v enojedrnih opravilih. K temu kar nekaj prispeva višja frekvenca, saj se slednja ustavi pri 4,20GHz, pri Ryzen 5 1600 pa že pri 3,60GHz.

Razlika je opazna tudi v večopravilnih testih. Tokrat Ryzen 3600 doseže 25% boljše rezultate. Ponovno morava v obzir vzeti višji takt jeder, saj je frekvenca za 450MHz višja.

CPU Mark

Prvi test, ki si ga bomo ogledali, so primerjave rezultatov v Cinebench R15. Za primerjavo zmogljivosti smo uporabili še Ryzen 1700 in Ryzen 2700x, ki sta bila priljubljena med kupci preteklega obdobja, obenem pa z njima lažje prikažem napredek nove generacije. V mislih imejte, da gre za 8/16 jedrna procesorja napram 3600 6/12. Ryzen 7 1700 sem za namene testiranja navil na 3,9GHz pri 1,36V.

Pričakovano Zen2 arhitektura prinaša pohitritev v IPC. Ryzen 5 3600 je tako dosegel kar 184 točk. S tem je sunkovito preskočil Ryzen 7 2700x s 161 in Ryzen 1700 s 131 točkami. Ko sem Ryzen 1700 navil na 3,9GHz se je rezultat sicer dvignil na 151 točk.

Del pohitritve nedvomno izhaja iz višje frekvence, ki se je za Ryzen 3600 ustavila pri 4,2GHz.

Ob obremenitvi vseh jeder se razmerje nekoliko poruši. Ryzen 3600 ob kar dveh jedrih manj uspe doseči skorajda enak rezultat. Brez oklevanja lahko priznam, da je AMD uspel vnovič napraviti korak naprej.

3DMark

V 3DMarku sem procesorje pognal skozi dva testa, Time Spy in Fire Strike. Ryzen 3600 je dosegel nekaj slabše rezultate v procesorskem testu, saj se mu pozna manjko 2 jeder. V grafičnih testih so bili rezultati nekoliko boljši.

Igre

Procesor smo testirali tudi v par igrah na prej omenjenem testnem sistemu. Razen če je omenjeno drugače, so vsi sistemi za testiranje uporabljali identično grafično kartico – RTX 2060, Toshiba NVMe SSD in 2400 MHz pomnilnik. V nekaterih grafih boste lahko opazili, da so procesorji po zmogljivosti precej poravnani. Do tega pride zaradi omejitve grafične kartice oz. omejenega maksimalnega števila sličic na sekundo v določenih igrah. Čeprav je večina testov potekala na ultra nastavitvah in ločljivosti 1920×1080, smo nekaj testov opravili tudi na nižjih nastavitvah, kjer ta problem ne bo tako izrazit.

Witcher 3

• 1920×1080
• Najnižje pred-nastavitve

The Witcher 3 velja za eno izmed bolje optimiziranih iger, ki dodobra izkoristi grafično kartico ter vsa jedra procesorja. Temu primerni so rezultati, ki prikazujejo majhne razlike, zmago pa domov odnesejo dodatna jedra. Ryzen 3600 je sicer dosegel zgolj 4 FPS manj kot Ryzen 2700x in 1700, vsi pa so krepko presegli mejo 100 FPS. Naj omenim še, da sem za potrebe testov z vsemi procesorji skušal ubrati iste poti, sličice pa so pri tem na čase kar močno nihale (med 200-120 FPS), odvisno od pokrajine.

Total War: Three Kingdoms

• 1920×1080
• Srednje pred-nastavitve – Največjo število enot
• Vgrajeno “benchmark” orodje

Total War: Three Kingdoms je na vseh Ryzen procesorjih delovala odlično, čeprav je 1700 nekoliko zaostajal za obema tekmecema. Kljub vsemu je tudi razlika med najboljšim in najslabšim rezultatom znašala manj kot 10%.

Assassin’s Creed Odyssey

• 1920×1080
• Ultra pred-nastavitve
• MSAA
• 16x AF
• Vgrajeno “benchmark” orodje

Ena izmed iger, ki odlično izkoristi vsa jedra. Ryzen 3600 je dosegel identičen rezultat kot dražji Ryzen 2700x, Ryzen 1700 pa je ponovno nekoliko zaostajal.

GTA 5

• 1920×1080
• Ultra pred-nastavitve – tudi napredne
• Vgrajeno “benchmark” orodje

GTA 5 šteje že 5 let, a kljub temu ostane priljubljeno orodje za testiranje. Igra dodobra izkoristi potencial procesorjev in vsi testirani nalogo opravijo z odliko. Ryzen 3600 tudi tukaj za dlako dobi boj s starejšima konkurentoma.

Navijanje

Navitje je pričakovano predstavljalo veliko prepreko. Zen arhitektura je namreč znana po alergičnosti na takt višji od 4GHz, kjer začne voltaža nesorazmerno naraščati. Ker je testni Ryzen 3600 spodoben držati 4,05GHz ob obremenitvijo vseh jeder, naraste tudi tovarniška voltaža. Slednja je za naš primerek znašala 1,36V-1,38V, kar je za tovarniški hladilnik kar precejšen zalogaj.

Kakorkoli, ker sem prvotna testiranja izvajal zgolj s priloženim hladilnikom, omembe vrednega navitja nisem uspel doseči, saj sem dosegel zgolj 100MHz višjo frekvenco, temperatura pa je v Cinebench20 presegla 85 stopinj.

Kakorkoli, najvišji rezultat, ki mi ga je uspelo doseči je 4150MHz pri 1,4V, kjer je stopnjevanje preprečilo 85 stopinj med testiranjem -najvišja varna temperatura naj bi po besedah AMD bila 75 stopinj. Ob testnem primerku sem sam prejel Wraith Prism hladilnik, normalni smrtniki jo bodo odnesli slabše, saj prejmejo resnično osnovnega Wraith Stealth. Navitje bom naknadno v dodatnem članku razčlenil z Noctua NH D15, ki bo omogočila več manevrskega prostora.

Zaključek

Ryzen 3000 ob še manjšem proizvodnem procesu na trg prinaša še bolj dodelano Zen2 arhitekturo. Nesporno za enako ceno na mizo postavi zmogljivejšo generacijo procesorjev. Le ti še zmeraj blestijo v produktivnih aplikacijah, v igrah pa jim ni uspelo v celoti razrezati vso prednost, ki jo je tekom let nabral Intel z i7 ter posledično i9.

Če se v nadaljevanju osredotočim na Ryzen 5 3600, njegova največja težava niso Intel konkurenti, temveč procesorji Ryzen prve in druge generacije, ki jih je za smešen denar mogoče dobiti na trgu. Tako lahko Ryzen 2600 dobiš že za dobrih 120€, kar je 50% cene Ryzen 3600 z žrtvovanjem 15-20% zmogljivosti.

Ryzen 5 3600 je Intelove i5 procesorje pretvoril v okostnjake v omarah, katerih nakupa se racionalno preprosto ne da upravičiti. AMD jih je s 3 serijo Ryzen procesorjev uspel uloviti tudi v igrah, ob tem pa so že od začetka boljši v produktivnih orodjih.

Vendar Ryzen 5 3600 ni namenjen zgolj igralcem videoiger. Gre za idealen procesor za vse z omejenim proračunom, ki si želijo zmogljiv vstopen procesor za video obdelavo, saj na tem področju resnično blesti.

V kolikor nestrpno brskaš po spletu z željo po novem računalniku in si še ne lastiš Ryzen procesorja, je serija 3000 odlična izbira. V kolikor pa že imaš Ryzen procesor prejšnjih generacij (6 ali več jeder) pa lahko novo serijo preskočiš, saj preprosto ne ponuja dovolj velikega razkoraka, da bi nadgradnjo upravičila (izjema 12 in 16 jedrne inačice). Vedi tudi, da vse plošče prve generacije nove serije ne bodo podpirale, kar naredi situacijo še posebej konfuzno.

Zahvaljujemo se spletni trgovini EIGRE.si, ki nam je omogočila test.

Objava Test procesorja Ryzen 5 3600 – Je Intelove prevlade končno konec? se je najprej pojavila na HOPsi.