A zdaj po preigravanju dobrih 11 ur dolge kampanje mi je jasno, zakaj South of Midnight ni dosegel neke globalne prepoznavnosti, saj je resda izgled unikaten, a same igralne mehanike se čutijo ujete v preteklosti in tega naslova na žalost sicer zanimiva zgodba in dobro uglašeni vmesniki liki ne morejo rešiti.

Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 31. marec 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Za igro stoji studio Compulsion Games (We Happy Few), ki je tokrat zaplul v precej bolj unikatne vode. Zgodba nas postavi v ameriški Deep South, kjer spremljamo Hazel, dekle, ki ji orkan odnese dom in mamo, nato pa jo potegne v svet, kjer lokalna folklora ni več zgolj mit. Bitja, kot so Two-Toed Tom, Huggin’ Molly in Rougarou, tukaj obstajajo, in večinoma nimajo ravno najboljših namenov.

Osrednja ideja zgodbe, ki našo Hazel soočijo s travmami in bolečino preteklosti je sicer zanimiva, a sama po sebi ni nič revolucionarnega. Vsako poglavje deluje kot samostojna pripoved, medtem ko v ozadju ves čas teče Hazelino iskanje matere. Zgodba torej funkcionira, a jo nad povprečje dvignejo liki, dialogi in predvsem močna atmosferičnost. Iger znotraj ameriškega juga ni veliko in ta njihova folklora mi je bila od vedno zanimiva – morda me je tudi zaradi tega tako pritegnilo gledanje serije Pravi detektiv.

Kjer igra resnično zablesti, je njena prezentacija. Kombinacija stop-motion in claymation vizualnega sloga poskrbi, da liki izstopajo na način, ki ga redko vidimo. Okolja – močvirja, razpadajoče hiše, gozdovi in zapuščeni kraji so polna detajlov in ustvarjajo skoraj hipnotično atmosfero. Vse sicer ni popolno, saj se teksture velikokrat izrišejo par korakov pred našo junakinjo in ta feler je pri tako vizualno izpostavljeni igri še toliko bolj opazen, a to ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj prepoznavnih estetik zadnjih let.

Podobno velja za glasbo, ki je verjetno celo največji adut igre. Glasbena spremljava svoj navdih črpa iz južnjaške blues in jazz žanrov, pri čemer še posebej izstopajo spopadi s šefi, kjer pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo nasprotnika. To je eden tistih redkih primerov, kjer glasba ni samo ozadje, ampak aktivno gradi identiteto igre in čeprav temu aspektu iger ponavadi ne posvečam preveliko pozornosti, je tule stvar res zapomljiva in sestavlja velik del grajenja atmosferičnosti.

Na žalost pa igra precej izgubi na področju samega igranja. Bojevanje temelji na kombinaciji osnovnih napadov s hladnimi orožji in posebnimi veščinami, kot so potiskanje, vlečenje in telekineza, vendar vse skupaj deluje nekoliko okorno. Animacije so toge, napadi se ne povezujejo gladko, zato nikoli ne dobiš občutka pravega tekočega pretepanja, ki bi ti bil v užitek za igranje. Osnovni prijemi boja so nam razloženi že na začetku in igra skozi kampanjo nikoli zares ne dostavi česa res novega.

Tudi struktura igre je precej toga in nerazgibana. Gre za linearno izkušnjo, kjer vas igra vodi po jasno začrtani poti, občasno pa vam ponudi kakšen stranski odcep za zbirateljske predmete. Vmes dobimo še platformiranje z dvojnimi skoki, drsenjem in tekom po stenah, vendar so tudi ti elementi precej osnovni. Tako kot na področju boja tudi raziskovanje skozi kampanjo ne dostavlja nekih novih elementov, kar sicer spet ni tak greh, saj je vse skupaj dokaj kratek sprehod, ki bi ga znali hitrejši igralci zaključiti tudi v nekje desetih urah.

To je na nek način tudi pozitivna stran tega naslova, saj se igranje kampanje nikoli ne čuti preveč razvlečeno. Igra ve, kaj ima za povedati in kakšno vsebino namerava dostaviti, dogodki pa so dovolj dobro tempirani, da vam v bistvu nikoli ne bo preveč dolgčas.

Bolj me je razočarala tehnična plat selitve na konzolo PlayStation 5, ki ne prinaša prav nobene nove vsebine. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro in stvar je tekla pri 60 sličicah na sekundo, a na izbiro nisem imel nobenih grafičnih načinov, ki bi morda lahko še dvignili sličice na sekundo ali pa dodali kakšno večjo ločljivost. Revna je tudi podpora kontrolerju DualSense, saj kakšnega naprednega načina vibracij tule ne boste dobili. Microsoft mi je poslal kopijo igre South of Midnight Weaver’s Edition in zaradi podnaslova sem sklepal, da bom v paketu dobil še kak priboljšek ali morda celo DLC, a na koncu se je izkazalo, da je to pač standarda edicija igre, ki pa vsaj nosi dobro ceno, saj vas kampanja stane samo 40 €.

Za South of Midnight resda nisem gojil kakšnih večjih pričakovanj, saj me Compulsion Games tudi s svojim prejšnjim naslovom We Happy Few ni navdušil. South of Midnight je sicer opazen napredek na področju zgodbe in boljše tempiranosti dogodkov znotraj kampanje, a na žalost jim je uspelo skovati čudovit svet, ki vam ga ne dovolijo raziskovati po svoji volji. Kljub temu je tole priporočljiv naslov za vse tiste, ki pri igrah najbolj cenite zanimivo zgodbo in unikatno podobo ter res dobro glasbeno spremljavo, za vse to pa tudi ne boste plačali neke cene, ki bi vas pustila s prazno denarnico.

Objava South of Midnight – prenos na novo konzolo ne dostavi ničesar novega se je najprej pojavila na HOPsi.

Lani so nam nato predstavili svoj naslednji projekt South of Midnight, ki nas je zopet navdušil s svojo posebno podobo in načinom animacij, nakar je igra izšla in se je o njej kmalu nehalo govoriti. Kritiki se namreč strinjajo, da je imela zadeva lepo podobo, a žal igralnost ni bila tako dobra, da bi si igra res lahko prislužila najvišje ocene. Hkrati je bila to ena redkih iger, ki je izšla na PC in samo na konzoli Xbox Series X, zdaj pa namerava Compulsion Games igro preseliti še na konzoli PlayStation 5 in Nintendo Switch 2.

V South of Midnight spremljamo potovanje Hazel, ki se prebija skozi fantazijsko obarvano deželo ameriškega juga, kar pomeni veliko močvirja in blues glasbe, spremljajo pa jo zanimiva bitja in tretjeosebni boj. Naša naloga bo rešiti domačo vasico in ob tem odrešiti tudi samo sebe, kar se sicer sliši nekam prežvečeno, a baje to igro krasi dobra atmosferičnost in iger tega tipa ni veliko, še posebej takšnih z višjim proračunom.

South of Midnight na konzolah PlayStation 5 in Nintendo Switch 2 izide 31. marca. Na PC je igra še vedno na voljo prek servisa Game Pass.

Objava Igra South of Midnight konec marca prihaja na PlayStation 5 in Switch 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

We Happy Few tako ob izidu ni naletel na hvalo, vtis pa je dodatno pokvarila še slaba optimizacija. Compulsion Games se je sicer lotil popravkov in izdajanja dodatne vsebine preko DLC-jev – slednji so bili za razliko od originalne kampanje veliko bolje ocenjeni in razvijalec je preko tega pokazal, da v svojih vrstah imajo veliko talentiranih ustvarjalcev, zaradi česar so bili leta nazaj tudi kupljeni iz strani Microsofta.

Compulsion Games pa se ni spravil v izdelavo novega dela We Happy Few, ampak dela na povsem frišni tretjeosebni avanturi South of Midnight, ki je v tem tednu dobila prvi prikaz dejanskega igranja.

Temu razvijalcu vsekakor ne gre oporekati izbire unikatnega dizajna, ki je bil poseben že v njihovi prejšnji igri, tule pa je še bolj pogumen. Vmesne sekvence in tudi nekateri igralni vložki kažejo posebne, malce zatikajoče se animacije, ki naj bi pričaral videz ročno animiranih figur. Igralni napovednik nam pokaže glavno junakinjo Hazel, ki jaha nekega ogromnega krapa in to v deželi Prospero, ki jo je prizadejal hurikan, ta pa je na svet pripeljal mitološke beštije, ki jih je zdaj treba likvidirati. Hazel si je za glavni cilj zastavila rešitev svoje mame, a pot do tam ne bo niti približno lahka, saj bo vmes treba narediti kar nekaj pretepanja.

Boj sicer ni videti nič kaj preveč posebnega, a navduši že močvirnata okolica v kateri izvajamo akcijske napade, nakar skočimo v zračni tok in kar poletimo v zrak, dokler na koncu ne pridemo do cerkve, kjer pozvonimo na zvon, to pa razjezi nekega antičnega titanskega krokodila, ki cerkev spremeni v prafaktorje.

South of Midnight je za igranje videti hudo zabaven in preprosto ne vidimo veliko iger, ki bi nas popeljale raziskovati močvirnate predele ameriškega juga. Žal igre še ne bo tako kmalu na spregled: izid je začrtan za enkrat v 2025 za PC in konzolo Xbox Series X, dostopna pa bo tudi preko servisa Game Pass.

Objava Razvijalec igre We Happy Few pokazal igralni napovednik svojega novega naslova se je najprej pojavila na HOPsi.

Njihov novi projekt nosi ime South of Midnight in stvarca je na Microsofotovi predstavitvi Xbox Games Showcase dobila intriganten napovednik, ki je v bistvu bolj dražilnik. Preko unikatne animacije, ki je videti kot nekaj, kar bi spočel um Tima Burtona, lahko vidimo ostarelega gospoda, ki je praktično okostnjak, med igranjem kitare, nakar se mu približa temnopolto dekle, ki ga povpraša za veliko pošastjo, ta pa se nato začne dvigati izza nje in je glede na senco naravnost titanska.

Dekle, ki ji je ime Hazel in bo tudi protagonistka tega naslova, se nato obrne in začne preko unikatne magije, imenovane Weaving, pripravljati močan urok, tu pa se dražilnik tudi konča. Iz videa smo tako dobili bolj malo informacij, se je pa režiser David Sears nato malce bolj razgovoril za spletno stran Xbox Wire in za njo objasnil, da se bo igra dogajala znotraj magične različice ameriškega juga, tako da ni za pričakovati visokih blokov in stavb, ki pripadajo velemestom, ampak zapuščene kolibe ter močvirje, polno aligatorjev ter magičnih zveri.

South of Midnight ni dobil prav nobenega datuma izida, tako da potrpežljivo čakamo na vsaj prvi igralni napovednik.

Objava Ustvarjalci igre We Happy Few napovedali nov naslov se je najprej pojavila na HOPsi.

We Happy Few je precej zloglasna igra kanadskega razvojnega studia Compulsion Games. Sicer niso popolni novinci na razvojni sceni, saj so leta 2013 izdali preklemansko dobro sprejeto ugankarsko avanturo Contrast. A kljub temu jih definitivno vsi bolj poznamo zaradi zadnjega naslova v njihovem naboru – We Happy Few. Pred kratkim je prišel iz zgodnjega dostopa in vseskozi se ga drži vsaj kanček kontroverznosti. Mukotrpni dve leti v poveličevani beta fazi sta ga seznanili s krizo srednjih let in sramežljivo se je umaknil v ozadje. Nato je takisto precej potiho v začetku avgusta končno izšel v končni različici. Seveda zaradi raznih dejavnikov vsi razmišljamo o njem kot o AAA naslovu, a nikakor ne smemo pozabiti, da gre za neodvisno igro samostojnega studia, čeprav ja, v 2017 so kot založnika pridobili dobro znanega Gearbox Publishing. S tem pa je prišla pregrešno visoka cena še za AAA naslov, saj se trenutno prodaja dvakrat dražje kot ob prihodu v zgodnji dostop – kar 59.99 €!

Ko je bil na E3 sejmu leta 2016 We Happy Few prvič razkrit, je bil sicer prikazan kot Bioshock v idiličnem mestu bližnje preteklosti in šlo naj bi za srhljivo akcijsko avanturo. A prvi pridevnik je do zgodnjega dostopa očitno povsem zbledel, saj je končni sadež zrasel precej drugače od začetnega koncepta. To pa ni bil edini problem zgodnjega dostopa. Bili smo puščeni z grenkim priokusom, saj s popolno odsotnostjo zgodbe in brezciljnim tavanjem nekako nismo dobili obljubljenega medu. Tako ni čudo, da je igro večina igralcev dala na stranski tir in čakala na dodatno vsebino. Skoraj smo že pozabili na to napihnjeno razočaranje, dokler se ni dve leti kasneje po kratkotrajni odstranitvi s trgovine ponovno prikazalo na Steam prodajnih policah v končni različici … Morda se tako res imenuje, a dejanske dodelanosti premore le malo.

Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Gearbox Publishing
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 10. 8. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Peskovniška akcijska avantura

Video opis

Sreča je v tabletkah

Kljub pričakovani mešanici grozljivke in avanture smo dobili peskovniško avanturo s poudarkom na zgodbi. Nemčija je zmagala drugo svetovno vojno ter okupirala Veliko Britanijo in jo zasužnjila, od takrat pa je minilo že skoraj dvajset let in naša zgodba se odvija v šestdesetih. Trenutno stanje kaosa je britansko ljudstvo razdelilo na sloje, razporejene po ločenih otočkih. Kot pričakovano, imamo v središču veseljake z opranimi možgani pod tiranijo vlade, njihovo glavno grožnjo pa predstavljajo t. i. “downerji”, nesrečneži v razrušenih delih mesta, ki so zaradi enega ali drugega razloga opustili tablete veselja in se bili primorani soočati z bedo in grozo vsakdanjega življenja.

Zraven teh dveh “nacij” imamo še dosti manjših družbenih skupin z lastnimi muhami in značilnostmi. Del prebivalstva je bil recimo okužen s kugo, potem imamo še neizprosne militante in gobje zadrogirance, ki zaradi halucinacij ne ločijo med fantazijo in realnostjo. Kje pa tu prideš v obzir ti – oziroma bolje rečeno – kje se tu nahaja tvoj lik? Povsem odvisno od preobleke in obnašanja, saj se lahko med večino infiltriraš.

Si namreč Arthur Hastings, standardni veseljak, dokler se zaradi obuditve spominov na davno tragedijo nekega dne ne ozavestiš in prenehaš jemati zdravila za dobro voljo. Dobrih dvajset let nazaj je Nemčija zaradi strahu pred uporom za talce vzela vso mladino in jo z vlakom odposlala v domačo deželo. Usoda je skorajda čakala tudi tebe, a zaradi laži o starosti si se ji uspel izogniti. Tvoj slaboumen brat Percy ni imel te sreče in zato te po vsem tem času misel na to prebudi iz slepega sledenja pravilom in s slabo vestjo se soočiš z izgnanstvom ter podaš na lastne oči ogledati vso bedo in iluzijo običajnega prebivalstva, z glavnim ciljem združitve s krvnim družabnikom.

Zgodba je solidna, a hkrati povsem linearna in enostavna, polna prinašalnih kvestov in raznih stranskih opravil. A kolikor v večini iger stranski kvesti predstavljajo le nadlogo in obliko zapravljanja časa ter pridobivanja izkušenj, te tu pogosto nagradijo s shematikami za novo opremo, izvedeni pa so na zanimiv in unikaten stil, ki predstavlja socialno satiro in se ne skriva za oblakom cenzure. Gre za eno redkih točk, ki jih bom na igri pohvalil, saj gre od tu večinoma le navzdol.

Resda je zgodba sila privlačna, a ponavljajoči se prikazi preteklih dogodkov nikomur ne delajo usluge in od nekdaj sovražim to mehaniko. Enostavno me nikoli ni prepričala (z izjemo prvih sezon serije Puščica, kjer je vrhunsko uvedena), saj je običajno namenjena ljudem, ki sami po sebi ne morejo razluščiti dogajanja iz dialoga in spremljanja okolja, oziroma za lene ustvarjalce. Dobri preteklo zgodbo vključijo drugam (vraga, še zapiske dnevnika imam raje), tako da gre le za “zastonj” vključitev preteklih dogodkov. Najhuje pa je, ko ti v obraz mečejo nekaj enih in istih sekund zgodovinskih aktivnosti. Ko že desetič vidiš eno in isto stvar, bi ti lahko že enkrat dali mir, a na srečo jih je tu možno vsaj preskočiti.

Velik koloradski hrošč

Kot peskovniška avantura se sicer igralna plat We Happy Few počuti precej omejeno. Resda imaš pred sabo odprt svet, a večino ga prekrivajo prazne planjave s kakšno zanimivostjo tu in tam. A tega ji ne zamerim, saj je navsezadnje osredotočena na zgodbo. Med njenim odvijanjem moraš prakticirati tako skrivalništvo kot precej osnovni bojni sistem pretepanja s pestmi in raznimi palicami ter predmeti za metanje, a oboje se počuti precej osnovno. Vse je ok, dokler se trudiš, da bi se držal ustaljenih tirnic. V kolikor le malo odstopiš od idealnih aktivnosti, umetna inteligenca sovražnikov vse uniči, saj je ena najslabših, kar sem jih videl v zadnjih letih. Variacija sovražnikov je zelo omejena in sestavljajo jo le osnovni “pešaki”, njihovi višji bratje v obliki doktorjev in policajev ter nekaj vrst robotov.

Nase lahko spraviš pozornost celotne armade jezno-veselih meščanov, in v kolikor jim za par sekund uideš iz vidnega polja (tudi, če te vidijo, kako odbrziš v sobo brez drugih izhodov), hitro obupajo in se vrnejo k svojim opravilom, kot da niso bili par minut prej priča masakru. Ko se malo kasneje prikažeš iz skrivališča, pa so naenkrat vsi spet dobrovoljni veseljaki. Za igro, ki obljublja stalni občutek paranoje in nevarnosti, ne uspe ustvariti pristne imerzije, kot to napravi recimo Bioshock.

Morda bi lahko idiotizem odpisali kot stranski učinek droge, a katastrofalna umetna inteligenca je vidna še na mnogo drugih področjih. Med bojem je sicer funkcionalna, a vseeno je zaradi enostavnosti pobega skoraj nemogoče umreti. Premikanje NPC-jev je pogosto štorasto in dosti počasnejše od tvojega Usaina Bolta, na večino stvari pa ne reagirajo na realističen način in tudi v najbolj optimalnih pogojih ne predstavljajo večje nevarnosti.

Pot po otokih te sicer pelje skozi različne okoliše, a igraš bolj kot ne stalno na enak način. Zbiraš resurse, se izogibaš lokalnemu prebivalstvu, nadgrajuješ sposobnosti in se premikaš vedno bližje razpletu zgodbe. Tempo je precej počasen in igranost precej enostavna. Nasploh gre za precej tipično igro tega tipa, ki pa zaostaja za boljšimi predstavniki tako pri skrivalništvu kot tudi pri bojevanju. Kreftanje in nabiranje shematik je sicer zabavno in zelo fino, a ostanek vse od vstopa v zgodnji dostop ni prejel večjih izboljšav. Je pa dobro vsaj, da te sedaj hrana in lakota ne moreta ubiti, temveč te le ohromita na določene načine. Najbolj napredna mehanika je še Joy in vse okoli njega, saj te jemanje tablet vrže v stanje evforije, prevelika doza pa lahko nosi tudi določene stranske učinke, kot je izguba zavesti.

A precej enosmerna igranost predstavlja le prvi problem. Vizualni stil je sicer sam po sebi luštkan, spominja na Skyrim z obilico vizualnih modifikacij – nič posebnega, še vedno pa čisto solidno. A tekom 20-urnega igranja sem zapazil ogromno količino vizualnih anomalij, kot so lebdeči NPC-ji in predmeti, slabo teksturirane zgradbe in nevidni zidovi. Višek pa je, da na koncu vsakega dneva vsi NPC-ji enostavno izginejo iz obličja, brez da bi se vsaj malo potrudili in šli k vratom ali vsaj izven vidnega polja protagonista. En trenutek so še tu in PUF, jih že več ni.

Dve leti so imeli za odpravo vseh teh težav, a kolikor sem zaznal, je vse še hujše kot na začetku. Tu še ni konec. Oooo, ne. Najlepše se šele pričenja. Na najbolj obremenjenih mestih igra dela za en drek in tudi na GTX 1070 Ti (16 GB RAM in Ryzen 5 1600X) na visokih nastavitvah ni zmogla držati 60 FPS. Sličice so nasploh zelo nekonstistenčne, in če si lahko še par minut prej igral čisto gladko, ob premiku pogleda vse pade v globoko luknjo.

Da ne pričnem o slabših grafičnih karticah, kjer je GTX 1060 6GB na srednjih nastavitvah kolcala kot še nikoli poprej. Uporabniški vmesnik je bil povsem prenovljen, odkar je igra prišla v zgodnji dostop, a žal ne na bolje. Konzolna različica je s potrebo po kontrolski združljivosti vse naredila preveč štorasto in zamudno, inventar pa je po novem omejen le s težo, in ne s prostorom. Saj ne, da slednje pogrešam, a premikanje predmetov in marsikaj drugega je na miško in tipkovnico zdaj dosti manj dostopno.

Zvočna plat sicer malo izboljša vse skupaj in je pravzaprav precej dobra. Od ozadja do govora, vsi dialogi so dobri, govor tekoč in poln britanskih stereotipizmov. Sploh glavni lik je izjemno glasovan in to je tudi glavni vir njegove osebnosti.

Zaključek

Pozitivno:
+ Solidna zgodba
+ Govor je odličen
+ Občutek napredka je dobro vpeljan

Negativno:
– Več hroščev kot Fallout 3 na dan izida
– Umetna (ne)inteligenca
– Slaba optimizacija
– Konzolizacija je s sabo prinesla štorast uporabniški vmesnik
– Enostavno predraga za to, kar nudi

Objava We Happy Few – Recenzija | Sreča naredi bedaka | se je najprej pojavila na HOPsi.

We Happy Few ima zanimivo razvojno pot saj je sprva navdušil skupnost z napovednikom, ki je obljubljal igro podobno Bioshocku. Ko so razvijalci razodeli, da bo špil vseboval preživetvene elemente, je mnogo ljudi zavilo z očmi a Compulsion Games so kmalu obljubili, da bo moč igrati tudi brez preživetvenih mehanik. Nato se je pojavil založnik Gearbox, kupil razvijalca, cena pa je kar naenkrat poskočila iz 30€ na 60€. Prav to naj bi bil glavni razlog zamude, saj naj bi We Happy Few sedaj pridobil ogromno vsebine, ki jo je potrebno povsem dokončati.

Compulsion Games ponuja vsem, ki so igro kupili v Zgodnjem Dostopu možnost povračila denarja, ne glede na to če ste jo igrali manj kot dve uri ali več. Špil bo februarja tudi umaknjen s prodajnih polic kamor se bo vrnil, ko bo bližje datumu izida.

Objava We Happy Few ponovno prestavljen se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvijalci Compulsion Games so se držali svoje obljube in nam igro ponudili v zgodnjem dostopu. Igra We Happy Few je akcijska avantura v kateri se gre za preživetje v proceduralno generiranem okolju, kjer poskušamo preživeti s pomočjo skrivanja in bojevanja. Trenutno zgodnji dostop vsebuje nedokončano mesto in zgodbo a razvijalci želijo čim prej to odpraviti.

Igro dobite dobite na platformi Steam za 27,99€ in GOG 27,29€. Igra vsebuje enoigralski način in je na voljo samo za PC.

Oglejte si nov napovednik za igro We Happy Few.

Objava We Happy Few lahko sedaj igramo se je najprej pojavila na HOPsi.