Očitno nikoli nimam sreče, ko si zadam nalogo opisati neodvisno grozljivko. Tako Inner Chains kot Perception sta imeli blago rečeno mešan odziv skupnosti, Agony pa so kritiki raztrgali bolj kot z motorno žago oborožen Ash Williams obsedenega človeka. Agony je doživel zelo slab sprejem od praktično povsod, a tu nismo zato, da zrecitiramo tolikokrat slišan sovražni govor ostalih kritikov. Dajmo torej preveriti, če je večine ljudi le strah množice bingeljnov, ki ti jih Agony vztrajno tišči v obraz vse od začetka. Je ta moteče ekspliciten prikaz pekla dobra igra ali jo čaka enaka usoda kot Luciferja?

Razvojna ekipa: MadMind Studio
Založnik: MadMind Studio
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 29. 05. 2018
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Video opis

Kje za hudiča sploh sem?

Čeprav je Agony že pred izidom postala slavna skoraj ekskluzivno zaradi postavljanje meja, kaj se v igrah spodobi in kaj ne, so z izgovori po cenzuri s strani Valva stopnjo nagravžnosti in golote v končnem izdelku znižali in nekateri deli iz napovednika sedaj izgledajo precej manj groteskno. Ženski privatni deli in zadnjice so tako postale zakrite, a brez skrbi, tudi te boste lahko ugledali v HD ločljivosti s prihajajočo necenzurirano izdajo, ki bo za lastnike originalne igre zastonj, oziroma 99 % znižana.

Ampak po nekaj urah igranja resnično ne vem, ali je vse to vredno truda. Kljub temu, da razvijalci pridno izdajajo popravke, Agony še vedno pestijo mnoge težave, zaradi katerih je igranje nezabavno in nenavdihnjeno.

V osnovi gre za grozljivo avanturo z elementi skrivalništva in ugankarstva, kar je precej tipično za ta žanr. A že osnovna formula skuša vsaj malo variirati od standarda. Igraš kot izgubljena duša v peklu, ki (naravno) skuša pobegniti iz tega peklenskega kraja. Edina možna pot za to je vsesti se za mizo z Rdečo boginjo, stvariteljico tega kraja. A to je na papirju dosti lažje kot v praksi in za občinstvo z njo bo treba obiti mnogo demonskih kreatur in preplaziti nemalo temačnih soban. Če lahko temu, skozi kaj hodiš, sploh rečeš sobana. Večino časa se srečuješ z ambientom pekla v očeh najbolj zagrizenega kristjana.

Kljub vsem kritikam morem priznati – atmosfera je stvar, kjer se Agony resnično dobro odreže. Pekel je fantastično zasnovan, poln srhljivih skulptur, človeških delov nenormalnih velikosti in rek krvi. Kakšen shiran možakar tu in tam na tleh, tavajoč grgrajoč demon ali nagnusen mutiran otročiček in vse se zlije v celoto, ob kateri bi papež Frančišek potreboval cisterno svete vode.

Ko tavaš po tem napol odprtem blodnjaku trpljenja, se nikakor nikdar ne naveličaš okoliške navlake in stalno znova vsrkavaš nove, drugačne prizore, kar je bil najverjetneje tudi cilj razvijalcev. Tako da kapo dol, v kolikor si želiš srhljive in nagnusne atmosfere, boš le težko našel kaj boljšega.

Grafična podoba je kljub vsemu impresivna za neodvisno igro, kljub temu, da je vse dosti pretemno in ob višanju svetlosti barve preveč zbledijo. Tudi zvočna podlaga je mešana pest začimb, kriki groze in grgranje demonov je predstavljeno zelo dobro, a govor je na amaterski ravni in niti malo ne prikaže trpljenja vseh mučenikov, s katerimi deliš par besed.

Resnično vražja izkušnja

Ampak pri ambienci se vse bolj kot ne konča. Seveda bo le redko kdo v peklu preživel več kot par minut in običajno bo isto veljalo tudi zate. A tu je en majhen trik. Edini razlog, zakaj sploh imaš ščepec upanja za preboj do konca, je, da lahko uporabiš svojo sposobnost prevzemanja uma zmešancev in nižjih demonov za nadaljevanje poti, ko je ta za tvojo trenutno vrečo kosti in žolce končana. Po tem imaš na voljo kratko obdobje, kjer lahko najdeš drugega nesrečnika, drugače pa te igra postavi na zadnjo shranjeno pozicijo in te oropa tudi do zadnjih 30 minut napredka. Ne gre za povsem novo idejo, ampak prvič sem jo videl uporabljeno v grozljivki in vsaj konceptualno se izkaže.

Ampak po preigrani zgodbi se mi zdi, da je igra bolj kot na zabavnost osredotočena na idejo biti čim bolj groteskna, saj z igralne plati stori le malo, da bi gradila na tej drugače precej dobri ideji in zasnovi. Že daljava, na katero lahko vidiš brez drastičnega dviga svetlosti, je pretemna tudi za grozljivko ter bolj nadležna kot kar koli drugega. Če so skušali s tem ciljati na grozljivost, so se močno ušteli. Namesto, da bi se teme bal, sem tako le na tiho jamral, kako “vidim za en ku***” in se počasi premikal naprej ter pazil, da sploh hodim po pravi poti. Pravzaprav sem bil toliko osredotočen na to, da sem marsikdaj spregledal tudi patetičen poskus strašenja.

Glede zgodbe nočem preveč preiti v podrobnosti, saj bi tako odvzel od osmih ur igranja, kolikor ga igra približno nudi (mimogrede, v intervjuju so obljubljali nekje 12–14 ur). Večino igralnega časa predstavlja hojo, izogibanje demonom in reševanje nenavdihnjenih ugank v grotesknem okolju, kjer so izgubljene duše stalno zlorabljene na vse možne načine v eksplicitni podobi – izkopane oči, viseče črevesje, mutirani deli telesa in razčesnjene betice. Prav tako je prisotne tudi precej seksualne vsebine, kar seveda sodi v pekel, a nima neke dodane vrednosti, kot da skuša prebivalcem predstaviti anatomično pravilno.

Igranost je seveda prej zadovoljiva kot dobra. Večino časa se plaziš naokoli ter iščeš način za napredovanje, in če te med plazenjem naokoli kdo opazi, to navadno označuje konec za trenutno življenjsko obliko. Vse, kar lahko storiš, je, da se skrivaš in držiš sapo ter upaš, da te ne bodo opazili. To deluje pri skorajda vsaki vrsti demonov, čeprav nekatere privlači svetloba, spet drugi pa imajo drugačne posebne lastnosti. In ja, igranost je povprečna tudi za ta žanr in nikakor ne obsojam nikogar, ki že zaradi tega zaluča igro v vodnjak, da Samaro nauči kakšen nov trik. Nudi le malo igralne zabavnosti in tudi bedno tolčenje po objektih z baklo ter bedne uganke je ne prestavijo pred nebeška vrata, temveč ji le zapečatijo usodo enega največjih razočaranj v tem letu doslej.

Zaključek

Pozitivno:
+ Grafična podoba je solidna
+ Par dobrih konceptov tu in tam
+ Vražje dobra atmosfera

Negativno:
– Vražje slaba igralna plat
– Vidiš za en ku***
– Govor je naravnost parodičen
– Preveč dolgočasna in počasna za svoje dobro
– Hrošči najdejo pot tudi v pekel

Objava Agony – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Navsezadnje nimamo veliko iger z možnostjo igranja kot zlobnež oziroma v tem primeru vodja hotela zlobnih pošasti. Hotel Transilvanija, kdor koli? Pravzaprav bi rekel, da ima igra veliko podobnosti s tem animiranim filmom, razen da naključnih mimoidočih ne povabiš na kosilo, temveč ga namesto tega kar narediš iz njih.

Razvojna ekipa: Wild Factor
Založnik: Good Shepherd Entertainment
Platforme: PC
Datum izida: 16. 05. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Video opis

Fuj, fej, voham hrošča

Dajmo najprej stran očitno. V trenutnem stanju se igre še kako drži smrad zgodnjega dostopa. Nič ni narobe, da igra v zgodnjem dostopu ni našminkana kot tajski fantič (ok, pravzaprav je s tem veliko narobe, a je vsaj relativno razumljivo), problem se pojavi, ker MachiaVillain nima statusa zgodnjega dostopa, ampak bi naj šlo za končan izdelek.

A po dosedanjih izkušnjah razvijalci to vedo in se trudijo stvari izboljšati. Od izida sta izšla že dva popravka in nas odrešila nekaterih največjih težav. Na primer zelo zastrašujočega hrošča, zaradi katerega se igri zmeša pri shranjevanju in nalaganju shranjenih pozicij. Tako da … hrošči so peklenska stvar, vsaj v trenutni obliki igre jih je precej, čeprav bi se to naj sčasoma popravilo. A isto ne morem reči za štorasto gradnjo in uporabniški vmesnik, ki sta brez bližnjic in z večstopenjskimi meniji po nepotrebnem zakomplicirana, zaradi česar je časovno zamudna tudi enostavna gradnja tal in zidov.

Grafična podoba je sicer zanimiva in me zaradi izrazitih robov ter depresivnega barvnega stila zelo spominja na Don’t Starve, vključno z mazohističnim humorjem. Če vizualni stil izstopa, pa je zvočna podlaga po drugi strani povsem nezapomljiva.

Osnova, na kateri sloni celotna igra, je gradnja dvorca. Ampak ne navadnega dvorca, v njem bodo prebivali monstrumi. Od okostnjakov do buč s telepatskimi sposobnostmi, pod svoje okrilje lahko vzameš večje število klasičnih pošasti in vsak podložnik dobi še dve naključni lastnosti za večjo raznolikost. Super je tudi, da so zraven vmešane RPG mehanike, saj pošastkoti pridno pridobivajo izkušnje in napredujejo ter pridobivajo sposobnosti, kot je ustvarjanje malih zombijev ali spremeninjanje v gručo netopirjev, če govorimo o vampirjih. Vendar bi tu lahko bilo drevo sposobnosti bolj razširjeno in naključnih lastnosti več kot patetičnih deset ali tu okrog, a morda sem že preveč razvajen.

Vsakemu podložniku lahko dodeliš tudi opravila in tudi tu napredujejo, tako da jim je vsekakor uspelo poskrbeti, da se posamezniki medsebojno razlikujejo. A še vedno se mi zdi, da je tu bilo ustvarjenega premalo za resnično variacijo glede samih pošasti. Res, da različne privedejo lastne značilnost in diete, a so žal vsaj zaenkrat razlike očitne skorajda ekskluzivno pri lakoti in bojevanju. In tu imam občutek, da gre za zamujeno priložnost, saj bi lahko bolj podrobno prilagodili vsakega prebivalca dvorca. Sicer jih obstaja kar 20, a tudi tu bi zlahka našli še kaj drugega, duhovi, goblini, čarovnice, veliko vrst pošasti je še nedotaknjenih.

Nadvladar pošasti

Koncept se torej razlikuje od standardne formule, kjer navadno gradiš le eno ali drugo obliko “baze”, saj moraš med širjenjem dvorca privabljati vedno nove mesne štruce za lačne prebivalce, a v kolikor privedeš nase preveč pozornosti, mehke otročičke in druge nič hudega sluteče žrtve zamenjajo policija ter verska sekta in verjemi mi, njih se je veliko težje odkrižati. Žal koncept delno propade, saj je variacije za svobodno gradnjo definitivno premalo, najbolj zabavna stvar tako namesto gradnje postane nastavljanje pasti in čim bolj kreativno skrbeti za hrano, žal pa je pri gradnji pri zgradbah in podobnem izbira precej omejena, in nič ne bi imel proti bolj širši izbiri pohištva.

Ena stvar se mi ob pisanju tega opisa stalno ponavlja. Pomanjkanje vsebine. Ne, da bi bilo vse pusto, a kakšna modifikacija ali dve bi stanje bistveno izboljšali, vendar uradne podpore za modifikacije ni na vidiku. Tako lahko le upamo, da bodo razvijalci opazili problem, saj v tem mnenju nisem sam in iste besede se pogosto pojavljajo v vseh opisih. Kakšen monstrum več, šopek novih zgradb ter malo polirne paste in na svojih rokah bi lahko imeli hit. Tako pa gre za mešano izkušnjo, ki ne prinese polne sklede, temveč ti v roke zarije skodelico iz lobanje kakšnega naključnega vaščana. A skodelica curlja in precej vsebine se razlije na tla.

Zaključek

Pozitivno:
+ Z nekaterimi dobrimi idejami variira od standardne formule
+ Zraven igranja se počutiš kot vrhovni vodja zlobne armade
+ RPG mehanike so odlična ideja
+ Razvijalci igro izboljšujejo in vestno popravljajo

Negativno:
– Več hroščev kot antična mumija
– Gradnja in uporabniški vmesnik nista najboljša
– Dobrodošle bi bilo več vsebine
– Podpora za modifikacije!?

Objava MachiaVillain – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.