Razvijalec je prvi del leta 2021 nasledil z nadaljevanjem, nakar so založniku Bandai Namco pokazali sredinca in zavrnili razvoj tretjega dela, ampak so šli raje po svoji poti in svojo zvestobo prisegli založniku THQ Nordic. Po takšnem odhodu bi človek pričakoval, da nam bo razvijalec dostavil nekaj povsem novega, saj je bil morda razlog za ločitev teženje bivšega založnika, da dela na enih in istih igrah, ki preverjeno beležijo dobro prodajo.

Nakar je Tarsier Studios najavil projekt Reanimal, ki je videti praktično identično igram Little Nightmares. V bistvu jim je tako podoben, da ga od njih brez res dobro treniranega očesa sploh ne moreš ločiti, in žal se zdi, da je Tarsier malce ujet v preteklosti in da se od nje boji ločiti. Reanimal namreč ne dostavi ničesar zares novega in je v nekaterih pogledih še slabši od skoraj desetletje starega originala, kar iz njega naredi moje prvo večje razočaranje tega leta.

Razvojna ekipa: Tarsier Studios
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PS5,PC, XSX, NS2
Steam stran: Povezava
Datum izida: 13. februar 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Reanimal se začne tako kot Tarsierjeve prejšnje igre: na začetku ti sploh ni jasno, kaj se dogaja in kaj počneš, in tako ostane praktično skozi vso kampanjo. Na začetku lahko izbereš svojega glavnega junaka in to je lahko fantič ali pa punca, ki se na palubi čolna pripeljeta do obale in nato se v tipični maniri spravita skozi serijo različno obarvanih stopenj.

No, različno obarvanih lahko tule pišemo z narekovaji, saj celotno igro preveva temno modra barva, z redkimi odtenki bolj živih podob. Atmosfera je namreč temačna in depresivna, a ta melanholičnost barv igri dejansko naredi nekaj škode. Igro sem preigraval na konzoli PlayStation 5, tako da sem bil od televizorja oddaljen par metrov in to mi je povzročalo težave, saj sem včasih ekstremno težko razločil, kateri lik je trenutno pod mojim nadzorom, kar je pripeljalo do nekaj hudo nerodnih situacij, še posebej ko je skozi stopnje vandralo več miniaturnih figuric.

V Reanimalu je namreč naša glavna naloga, da rešujemo druge ujetnike tega sveta, vsak od teh pa na glavi nosi neko posebno čelado v obliki vsakdanjih predmetov. Tako si lahko tudi sami na glavo navesimo prometni stožec, pisker, umrlo ribo, zajčjo masko ali pa pleteno vrečo. Te maske malce pomagajo pri lažji orientaciji, koga trenutno nadzorujete, a igra je na trenutke tako temna, da preprosto ne vidiš, kaj se dogaja, nakar se zmeda še dodatno poglobi med akcijskimi vložki.

V tej igri boste večino časa preživeli med bolj počasnim raziskovanjem stopenj, a kakšnega resnega detektivskega dela ne pričakujte. Reanimal sicer ni povsem linearen in ponuja nekaj stranskih poti, a te ne vsebujejo praktično ničesar koristnega, kot so dodatne maske in mali plakati za odklepanje konceptnih risb. Tako boste večino časa samo iskali pot naprej, za napredovanje pa vam ne bo treba reševati kakšnih naprednih ugank in tudi sodelovanje dveh protagonistov ni povsem izkoriščeno.

Za razliko od prejšnjih iger Reanimal ponuja tudi sodelovalno igranje med dvema igralcema, ki sem ga tokrat izkoristil v družbi enega prijatelja. To funkcijo moram pohvaliti, saj je podprto tudi igranje preko različnih platform in za igranje potrebujete samo eno kopijo igre, nakar sodelujočega v kampanjo povabite preko posebne prepustnice Friends Pass. A žal kakšne resne sodelovalne akcije nisva doživela: obstajajo sicer segmenti, kjer sva morala malce sodelovati, a vse to bi lahko zlahka opravil tudi z enim samim protagonistom, zato se mi zdi funkcija sodelovalnega igranja vrinjena nekam na silo.

Torej, od raziskovanja veliko ne boste odnesli, a k sreči igra vsebuje tudi nekaj akcijskih vložkov, ki razbijejo to monotonost. Pri teh segmentih se boste redko kaj pretirano bojevali, saj vam je največkrat edino orožje beg pred napadajočimi kreaturami ali pa skrivanje pred njimi in nič od tega spet ni nekaj, kar že nismo videli, in že sem omenil zmedenost glede trenutno nadzorovanega lika, ki postane še toliko večja, ko se za vami podi nekaj velikega in takrat prostora za napake ni veliko.

Tarsier se je tudi tokrat izkazal na področju dizajna in nekaj njegovih kreatur je resnično videti kot nekaj iz nočnih mor. A teh bitij je preprosto premalo za moj okus in z enim in istim šefom se boste med igranjem srečali večkrat, tako da bi lahko v tem segmentu dobili malce več raznolikosti. Tudi stopnje so včasih videti neverjetne, a nato ob hoji skozi njih vidiš neizkoriščen potencial, ki nima veliko smisla. En del vas denimo posadi znotraj velikega bunkerja z velikim topom. Eden od igralcev nato obrača top, drugi pa gleda skozi daljnogled, a sprva opaziš, da ne vidiš ničesar. Sprva sem pomislil, da sem naletel na hrošča, a nato sem opazil, da nisem dvignil rolete. Nato izstrelimo granato proti nekemu ogromnemu bitju, to potone in to je to. Te ogromne kreature sploh nisem nikoli videl od blizu in ni igrala nobenega pomembnega elementa v zgodbi, zato se je ta celoten igralni vložek zdel kot samo neka stvar, ki bi razpotegnila čas igranja.

In ta je že tako izjemno kratek. Celotna kampanja traja nekje 5 ur, za kakšno ponovno preigravanje pa se bo odločil redko kdo. Reanimal zase zahteva 40 € in to za samo nekaj ur dolgo igralno izkušnjo ni ravno majhen znesek, a ga lahko delno upravičite, če se v igranje spravite s prijateljem, ki potem igra zastonj.

Skratka, do Reanimala sem gojil večja pričakovanja in res mi je žal, da teh tokrat razvijalcu Tarsier ni uspelo uresničiti. Upam, da bo prodaja kljub temu dobra in da bo ta studio v svoji prihodnosti zopet zbral pogum za serviranje neke nove igralne formule, ki se ne bo povsem zanašala na svoj sloves iz preteklosti.

Objava Reanimal – moje prvo večje razočaranje tega leta se je najprej pojavila na HOPsi.

Najprej sem bil tako vpet v zgodbo, da sem pričakoval neprekinjen adrenalin, kot ga pomni moj notranji otrok. Potem sem dojel, da sem se znašel sredi igre, kjer se akcija pogosto umakne pred avanturo in ugankami, v stilu, ki me je spominjal na franšizo Hitman. Le, da sem namesto nastavljanja eksplozivnih paradižnikov tu ropal starodavne artefakte. Nenadoma je bila to ena najbolj atmosferičnih izkušenj, kar sem jih igral v zadnjem času. Preden pa se lotim podrobnejšega opisa pa še opozorilo: Igra je tako polna zgodbe, da je kar težko pisati o njej, brez da bi te spojlerji zadeli kot ogromna kamnita krogla. Tako da beri naprej le, če kolikor se ne bojiš, da ti razkrijem kakšen detajl.

Razvojna ekipa: MachineGames
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 8. december 2024
Cena: 69,99 €

Zvrst: Akcijska pustolovščina

Kjer se je vse začelo

Začniva na najbolj smiselnem mestu – na samem začetku. Igra se začne z rekreiranim uvodnim prizorom iz prvega filma, le da vse doživljaš prvoosebno. Si predstavljaš, kako se treseš, ko bežiš pred kamnito kroglo? No, tukaj to res začutiš. Pa ne samo to – uvodna stopnja predte postavi mehanike igre in Indyjev značaj v eni potezi. To je, kot bi rekel Indy, “skoraj preveč dobro, da bi bilo res.”

A nostalgija se hitro umakne novim dogodivščinam. Kaj tokrat čaka upokojenega avanturista? Tukaj je osnova: nek srhljiv velikan vdre v fakulteto, kjer Indy dela in ukrade starodavni artefakt – res, če bi v slovarju iskal steroide, bi na sliki našel tega “lepotca”. Zakaj? Kdo bi vedel. Kriza srednjih let, očitno. Človek je pač gigantski in čuden, ampak dovolj o njem.

Indy seveda na podlagi vonja avanture da na stran vsa predavanja o arheologiji, potegne na plano zaprašen kovček, skoči na letalo in odleti v Vatikan, da reši situacijo. Tukaj se začne klasična Indy avantura: potovanje po svetu, tepežkanje fašistov, reševanje starodavnih ugank in sprotno nabiranje modric.

Vsi vemo, da Indiana Jones ne bi bil Indiana Jones brez Harrison Forda. Ampak Troy Baker, ki ga nadomešča v tej igri, je res dober nadomestek. Mogoče ne zveni 100% kot Ford, ampak popolnoma ujame bistvo lika. Grob, bister, duhovit, vedno na robu katastrofe, a vseeno zmeren romantik brez dlake na jeziku. Po par minutah me sploh ni več motilo, da ne slišim Fordovega glasu. Baker je nov Indy. To je vse, kar imam za povedati glede tega.

Poleg tega je preostala zasedba prav tako odlična. Antonio je simpatičen in zelo človeški lik, Herr Voss pa zlobnež, do katerega sovraštvo boš čutil v kosteh. Glasovno igranje je na splošno vrhunsko, glasbena spremljava pa prav tako, kar lepo sovpada z atmosfero.

Atmosfera, ki ti vzame sapo

Če se lotimo še grafične plati, je animacija obrazov skoraj perfektna. Skoraj. Obstajajo določena čustva, recimo ekstaza ali popolna groza, ki jih ta pogon preprosto ne zmore izraziti. Ampak tisti mali trenutki, ki jih skoraj ne opaziš, so naravnost fantastični. Oče Antonio, recimo, globoko izdihne po napetem pogovoru. Njegov obraz, drža in ton glasu? Tako naravni, da pozabiš, da igraš igro. To so trenutki, ki naredijo razliko med dobro in povprečno igro.

In ko smo že pri tem – ne morem prezreti, kako dobro se igra poigrava z razpoloženjem. Uporabljajo kamere, glasbo in svetlobo, da ti dobesedno vsilijo občutke. Recimo, ko najdeš starodavni artefakt in se glasba dvigne v skorajda cerkveni spev. Kar naenkrat čutiš težo zgodovine na ramenih. Lepo delo, razvijalci.

Tudi okolja so zgodba zase. Vsaka ruševina, vsaka cerkev, vsaka ulica je tako detajlirana, da imaš občutek, da bi jih lahko obiskal tudi v resničnem življenju. Svetlobni učinki pa so še posebej impresivni. Od sončnih žarkov, ki se prebijajo skozi ruševine, do tistih malo temačnejših, strašljivih podtonov, ko v temačnih katakombah iščeš sledi.

Čeprav sem igral na računalniku, ki ni ravno zver (RTX 3070, Ryzen 7 5700 in 32GB RAM, če te zanima), me je izgled vseeno navdušil. Karakterji so izjemno dodelani. Od povojev na nosu do gub na oblekah, vse je videti realistično. Resda je samo delovanje dvorezni meč, saj je na srednjih nastavitvah in QHD resoluciji igra tekla na prebavljivih 60 sličicah na sekundo, ki so občasno poniknile pod to raven tam do 50.

Tempo, ki ne pozna zmernosti

Priznam, da sem moral igro zaradi te recenzije moral preigrati hitreje, kot bi jo igral drugače, zato se mi je zdelo, da tempo ni najbolje uravnovešen. Hitro naprej, počasi nazaj, in znova od začetka. Ampak če bi jo igral bolj sproščeno? Mislim, da bi to bil pravi užitek.

Kot se za delno odprti svet spodobi, je igra polna stranskih misij in zbirateljskih predmetov. In veš kaj? Niso samo nepotrebna navlaka. Veliko nalog je tesno povezanih z glavno zgodbo. Če ti rečejo, da fotografiraj dokaze, ima to smisel in je povezano z glavnim artefaktom, ki ga iščeš. (Skoraj) nič, kar počneš, te ne vzame iz sveta in to je tisto, na kar mnogi razvijalci pozabijo med samim razvojem.

Povem ti lahko, da igra naravnost obožuje Indyjev bič. Z njim boš plezal, odklepal vrata, premagoval prepade in seveda bičal ljudi bolj od lastnika plantaže v 18. stoletju. Je gladko, intuitivno in predvsem zelo zabavno. Zvok biča? Prava paša za ušesa

Ampak to ni vse. Tudi bližnji boji so prava zabava. Lahko se priplaziš do fašista in ga onesvestiš z udarcem, ali pa vzameš prvo stvar, ki jo vidiš. Najsi je to steklenica vina, ponev ali macola, je odlično orodje za prikaz avtoritete. Strelno orožje je prisotno, a ga sam nisem skoraj nikoli uporabljal. Indy in pištole? Eh, kdo ima čas za to. Edina stvar, ki mi je šla na živce? Boji z velikani. Resno, ti tipi so preveč… velikanski.

Dobra plat igre je tudi to, da se da marsikaj rešiti popolnoma brez boja. Tihotapljenje pod krinko vodi v nemalo katero zanimivo situacijo, ki je drugače ne bi nikoli videl. In pa seveda uganke. Kaj bi igra z nazivom Indiana Jonesa brez njih? Zdaj pa oprosti, ker grem vaditi rokovanje z bičem.

Razsodba

(+) Odlično ujame duh Indiana Jonesa z nepozabnim vzdušjem
(+) Vrhunska glasovno izvedba, ki likom vdihne življenje
(+) Glasba in izgled čarobno povežeta celotno izkušnjo
(+/-) Tempo je na trenutke nekoliko neenakomeren
(+/-) Za polno doživetje potrebuješ nadpovprečno zmogljiv računalnik
(-) Nekaj tehničnih omejitev

Objava Indiana Jones and the Great Circle – Recenzija | Bič nikoli ne bo šel iz mode se je najprej pojavila na HOPsi.

A ta stvar velja samo za PC-je, medtem ko je pri prenosnikih zadeva malce drugačna, saj so ti največkrat zasnovani okoli prenosljivosti. Seveda lahko na prenosnik vedno priklopite še en ekran preko kakšnega HDMI vhoda, a to je malce nerodno, še posebej če želite računalnik nato vzeti s sabo še kam drugam, temu pa nato sledi priklapljanje in odklapljanje kabla.

Lenovo je s svojim novim prenosnikom ThinkBook Plus Gen 3 poskušal dostaviti bolj elegantno rešitev, saj je v polnopravni laptop dodal še tablico, vse skupaj pa začinil z enostavnim načinom uporabe, ki ne zahteva kakšnega dodatnega privajanja. ThinkBook Plus Gen 3 tako na področju prenosnikov vsekakor dostavi nekaj novega, a vseeno bodo inženirji morali odpraviti še nekaj nerodnosti, preden bo takšna oblika prenosnika zaživela tudi pri povsem običajnih uporabnikih.

VIDEO RECENZIJA

SPECIFIKACIJE

• Procesor: Intel Core i7-12700H
• Pomnilnik: 32 GB LPDDR5
• Zaslon: 17,3 palca, 3072 x 1440
• Frekvenca osveževanja: 120 Hz
• Grafična kartica: Intel Iris Xe
• Operacijski sistem: Windows 11
• Digitalno pero: Da

Paket vsebuje prenosnik ter 100 W napajalnik, ki ga povežemo preko vhoda USB-C in omogoča tudi hitro polnjenje RapidCharge, kar je dobro, saj baterija znotraj prenosnika ni preveč vzpodbudna. Lenovo pravi, da lahko preko nje ven iztisnemo nekje 8 ur delovanja, a osebno sem ob ne preveč zahtevnem brskanju po spletu in tipkanju članka baterijo približal h koncu že pri nekje 6 urah, tako da boste polnilec morali vedno imeti pri roki.

Kar se tiče ohišja in vizualne lepote, je ThinkBook Plus Gen 3 na voljo samo v srebrni barvi, prenosnik pa je oblečen v kovino, ki pa na površju zelo rada pušča prstne odtise. ThinkBook na sebi na nosi kakšne dodatne osvetlitve, saj kot ponavadi njegove ravne linije ob strani prekine samo napis Lenovo.

A ravno oblika zna komu sprožiti pomisleke. ThinkBook Plus Gen 3 je namreč prenosnik, premera 17,3 palca, ki ponuja maksimalno ločljivost 3072 x 1440. Teh številk pri prenosnikih ne vidimo pogosto, a te so nujne, saj je prenosnik veliko širši od konkurence, ponuja pa nekam smešno ločljivost 21:10. Širina je vsekakor neobičajna in zna se zgoditi, da zadeva preprosto ne bo pasala v kakšno torbo, ki je poprej brez problema držala prenosnik vseh dimenzij.

Zaslon je resda nekam neobičajnih dimenzij, a je zgrajen iz kvalitetnih materialov. Sliko boste gledali na panelu IPS, ta pa omogoča maksimalno svetilnost 400 nitov. Podprta je tudi tehnologija Dolby Vision, osveževanje zaslona pa se ustavi pri številki 120 Hz. Vse to dostavi odlično in hitro odzivno izkušnjo uporabe na operacijskem sistemu Windows 11, glavni zaslon pa preseneti tudi s podprto funkcijo občutljivosti na dotik.

Dimenzije zaslone so nenavadne, a čudnost se tule ne konča, saj se glavna zanimivost tega prenosnika skriva pod ekranom. Poleg tipkovnice vas čaka namreč še en, manjši zaslon, ki v dimenzije meri kot ena povprečna tablica. Tudi ta zaslon je občutljiv na dotik in ponuja panel IPS, ločljivost pa je tule malce nižja in znaša 800 x 1280. Navadno so takšne ločljivosti za tablice nekaj povsem običajnega, a tule manjše dimenzije bolj izstopajo, saj boste zadevo neposredno primerjali z jasnostjo glavnega zaslona, kjer je, kakor prej omenjeno, izkušnja odlična.

Tablica je zagotovo največja privlačnost tega prenosnika in ob pametni uporabi zna pošteno spremeniti vaš način vsakdanjega dela. Uporabna je denimo za kakšno pretipkavanje informacij ali za pregledovanje zapiskov. Windows 11 omogoča neproblematično premikanje oken iz glavnega ekrana na tablico in s stikom gumba za maksimiziranje okna, se bo to enostavno prilagodilo polnim dimenzijam tablice.

Zaradi možnosti zaslona na dotik se večopravilnost preseli še drugam. Spodaj si lahko denimo ustvarite okence Photoshopa in preko njega zarišete kakšne hitre čačke, če pa tega programa nimate, pa vam lahko prav pride tudi Slikar. Zadevo lahko nenazadnje uporabite za pisanje zapiskov, kar zna prav priti vsakemu študentu, ki bi si rad na predavanju ustvaril nekaj hitrih zapiskov.

Vse to slikanje in pisanje lahko spočnete preko digitalnega peresa, ki je prenosniku že priloženo, zadeva pa je tako elegantno pospravljena na zadnji strani prenosnika, da je prvi dan sploh nisem našel in sem svoje risanje opravljal z navadnim prstom kot nek pračlovek. Pero vsebuje dva gumba, ki nadzorujeta različne funkcije in je občutljivo na pritisk, tako da lahko med slikarijami izvajate tanjše ali pa debelejše črte.

Skratka, tablica res doda novo dimenzijo večopravilnosti in omogoča veliko prilagajanja. Če si denimo lastite telefon z nameščenim sistemom Android, potem si lahko gor prenesete program, ki vam bo preko okna v tablici omogočal enostavno odgovarjanje na SMSe ali druge pogovore. Žal zadeva ni podprta pri vseh Windows programih: če si v okno tablice denimo namestite Discord, potem boste še vedno morali odgovarjati preko navadne tipkovnice, saj zaslonske tipkovnice na tablici ne boste našli.

Ko smo že pri navadni tipkovnici: ta je skoraj polna, a ji manjka numerični del. Tipke so membranske, kar za prenosnike ni nič nenavadnega, je pa malce nerodna postavitev tablice, tipkovnice in sledilne ploščice. Tipkate lahko sicer povsem normalno, a vsake toliko se mi je zgodilo, da sem se z dlanjo dotaknil površja tablice. To je problem, saj takrat postane aktivno okno tablice, vmes pa iz fokusa izgubimo dokument, tako da se mi je velikokrat zgodilo, da sem tipkal v prazno. To preklapljanje se mi je zgodilo dovolj pogosto, da je postalo že malce tečno in res bi prav prišla funkcija, kjer bi ob delu lahko nekako zaklenil tablico in tako nemoteno nadaljeval z delom, a žal ta ni na voljo. Problem je tudi dejstvo, da je ThinkBook Plus Gen 3 na voljo samo v desničarski izvedbi, tako da boste levičarji za uporabo tablice morali z roko segati čez cel prenosnik, kar je hudo nerodno.

Lenovo je znotraj prenosnika zapakiral nekaj impresivnih komponent. Na procesorski strani me je zabaval Intelov procesor i7-12700H, pod pokrovom pa najdemo še 32 GB LPDDR5 pomnilnika in integrirana grafična rešitev Intel Iris Xe. Vsekakor bi nam tule prav prišla namenska grafična kartica, a tudi Iris Xe se ne odreže slabo in če vas bo poganjanje Elden Ringa v ločljivosti 1080p pri 30 sličicah na sekundo zadovoljilo, potem boste še bolj veseli raznih e-športnih naslovov tipa CS: GO, kjer sličice na sekundo presežejo tudi številko 100.

Lenovo ThinkBook Plus Gen 3 je vsekakor unikaten prenosnik. Dodatek tablice v ogrodje prenosnika zna vsekakor spremeniti vaš tok dela na boljše, tehnično drobovje pa je tudi dovolj impresivno, da je odvečen strah za kakšno zatikanje programov ali padanje sličic na sekundo pri manj zahtevnih igrah. Škoda je le slabe baterije in dejstva, da vas zna neprevidnost pri dotikanju tablice med tipanjem stati nekaj dragocenih sekund dela.

Na koncu je treba omeniti še ceno, saj ThinkBook Plus Gen 3 zase zahteva 1.849 €, kar vsekakor ni ravno poceni, a takšen je pač davek za takšne pionirske izdelke, ki na enem mestu ponujajo vse prednosti prenosnika in tablice in trenutno nimajo resne konkurence.

Objava Lenovo ThinkBook Plus Gen 3 – dve napravi v enem paketu se je najprej pojavila na HOPsi.

To velja tudi za peti del, ki nas tokrat preseli raznoliko okolico Mehike in takšen dopust je v teh časih, ko dopustov praktično ni, zelo dobrodošel in je namenjen praktično vsakemu. Forzi Horizon je namreč vseeno, če se razumeš v različne tipe gum in kakšen oprijem potrebuješ za določeno stezo. Glavno je samo to, da se rad zabavaš in da znaš vsaj za nekaj časa odklopiti možgane ter se pozabavati v izmišljenem svetu.

Razvojna ekipa: Playground Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 9. november 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: dirkačina

VIDEO RECENZIJA

Peti del serije nas kot že rečeno preseli v Mehiko, kar je dobrodošla sprememba v primerjavi s predhodnikom, ko smo morali raziskovati deževno Združeno kraljestvo. Mehika je namreč močno bolj raznolika, saj se nekaj časa prevažamo po zelenih gozdovih, ki jih ločijo blatne potke in reke, nato skočimo skozi revne vasice in puščavski pesek ali pa se začnemo preganjati po pepelnati okolici ugaslega vulkana. Med tiščanjem plina sem se zopet počutil, kot da sem stopil v neko povsem tujo deželo na dopust, ki ga bo enkrat neizogibno konec, a si ga bom vseeno zapomnil za celo življenje.

Ravno sprememba okolice je največja sprememba v primerjavi s predhodnikom, saj so vsi elementi ostali nekako identični, kamor lahko prištejem tudi sam uporabniški vmesnik. Res je, da uspešne formule ni treba bistveno spreminjati, a vseeno sem pričakoval vsaj malce evolucije igralnih prijemov. Škoda ni prevelika, saj je igranje še vedno sila zabavno, a če vam ni bila všeč štirica, potem vas tudi peti del ne bo prepričal v igranje.

Podobnost se nadaljuje tudi pri zgodi. Tudi tokrat imamo neko trapasto štorijo, ki se ne jemlje preresno in zopet je vaša naloga zmagovanje, sodelovanje v smešnih izzivih in grajenje festivala. Ob strani vam bodo stali razni pomočniki, ki vam bodo pomagali pri podajanju nalog, te nasvete pa vam bodo najraje podelili kar med dirkanjem. Brbljanja je včasih že kar malce preveč, humor pa včasih zadane pravo noto, včasih spet ne. Spet odvisno od vsakega igralca, a če ste dolgoletni oboževalec Forze, potem že veste kaj vas čaka. Morda bi res prav prišla kakšna za odtenek bolj odrasla zgodba, ki bi vas dejansko vlekla naprej: morda bi lahko dobili kakšnega resnega nasprotnika s katerim bi razvili rivalstvo, a žal je štorija ostala na isti ravni kot prej in je samo izgovor za dirkanje.

To je enako uživantsko kot prej. Kot rečeno, Forza Horizon 5 si ne da preveč opravka s kakšnimi nastavitvami avtomobilov in dovolj je že to, da se med prevažanjem po odprtem svetu pripeljete do točke izziva in se podate v posamezno dirko. Tu ni nobenih kvalifikacij ali pa česa podobnega, saj vedno začnete iz predzadnjega mesta, glavni cilj pa je vedno le in samo zmaga.

In s tem ni nič narobe. Pritisneš plin in pelješ po odlično zastavljenih progah ter se poskušaš preveč ne raztreščiti. Za tiste manj izkušene so na voljo razni pomagalniki kot je denimo izrisana črta, ki vam lepo nakaže, kdaj pospešiti in kdaj zavirati. Priporočam, da čez čas vklopite možnost prikazovanja dirkalne črte samo ob trenutkih zaviranja, saj drugačne vseskozi gledate v živobarvne odsevnike, ki malce skazijo podobo okolice. Nastavitev je ogromno in nikoli ni strahu, da ste izgubili čas, saj lahko tudi ob večjih nesrečah prevrtite čas nazaj in se izognete katastrofi. S tem je resda vzet tudi tisti občutek adrenalina ob zadnjem krogu, ko moliš, da se slučajno kam ne zaletiš, vendar je to pač cena takšne dirkalne izkušnje.

Igra redno skrbi za razgibanje dogodkov, tako da vam res nikoli ni dolgčas. Lahko se preprosto vozite po odprtem svetu z drugimi živimi vozniki in te povabite na dirkaške izzive. Skočite lahko v razne dirke, ki so sestavljene iz šprinta ali pa vožnje določene količine krogov. Se zapodite po cesti in poskušate na radarju doseči čim višjo hitrost. Na karti sveta ob koncu dogodka samo označite nov objektiv in se zapeljete do njega, ikon pa res nikoli ne zmanjka.

Mapa je zdaj razdeljena na določene cone in vsaka ponuja svoje izzive za grajenje festivala in na vas je, da se odločite, kam se boste podali in kaj vam trenutno bolj ugaja. Sam sem se na začetku odločil za reli potke skozi gozd in starodavne templje, saj mi takšno dirkanje bolj ustreza, a čisto lahko bi se podal na dirkanje po bolj odprtih poteh, ki jih ponujajo druge cone.

Dirkanje je zabavno in umetna pamet vam ponuja lep izziv in igra vas bo po večkratnih zmagah vprašala, če morda želite zvišati težavnost. In tu se malce zatakne, saj umetna pamet ni ravno najboljša. To se še posebej pozna na višjih težavnostih, ko nasprotniki dirkajo povsem neživljenjsko in speljejo ovinke, ki bi vas pri takšni hitrosti odnesli daleč v prepad. Umetna pamet tudi redko dirka sama s sabo, tako da so vsi nasprotni avti neorganski in so tam samo zato, da vam preprečijo zmago. Te težave smo našli že v predhodniku in škoda, da razvijalec ni na tem področju naredil več.

Morda se sliši smešno a pri dirkah bi si tudi želel malce manj svobode pri izbiri avtomobilov, saj lahko praktično vse etape opravimo z enim in istim avtom. Dobro bi bilo, da bi nas igra sama prisilila v izbiro določene sorte vozil, saj bi se morali tako iztrenirati tudi še v kakšnih drugih avtih kot pa da neprestano vozim Mitsubishi Lancerja.

Pa še nekaj: bi lahko že končno dobivali verno upogibanje pločevine pri nesrečah? Vem, da to preprečujejo sami proizvajalci avtomobilov, a ni vrag da nima Microsoft dovolj denarja, da ne bi mogel na tem narediti vsaj nekaj sprememb, saj je smešno, da treščenje ob polni hitrosti v opečnat zid s sabo odnesem samo nekaj prask.

Grafična podoba je nadgradnja predhodnika, a spet ne riše grafike resnične naslednje generacije. To je vseeno ena lepših dirkačin, vendar pa jo na tem področju nazaj držijo konzole Xbox One in Playground Games se je zaradi zagotovo moral malce držati nazaj. Je pa zaradi tega optimizacija naravnost vrhunska: z grafično kartico RTX 3070 sem zlahka dosegal 60 sličic na sekundo pri ločljivosti 4k in to pri Ultra grafičnih nastavitvah. Pri tehničnem vidiku je napredek dosegel tudi zvok, saj je rohnenje motorjev tokrat še bolj izrazito kot prej, med dirkanjem pa vas bodo zabavali vzdušni tehno komadi in izvajalci tipa Duo Lipa.

Forza Horizon 5 je na koncu dirkalna izkušnja, ki jo bodo radi zagnali tudi tisti, ki običajno ne marajo digitalnega lovljenja ovinkov. Igra vam ponuja lep igričarski dopust, ki te dni pride hudo prav, igralna izkušnja pa je dovolj raznovrstna, da vam nikoli ne bo zares dolgčas. Ni perfekta, a je dovolj dobra, da si zasluži nakup po polni ceni.

Objava Forza Horizon 5 – pustolovski oddih tudi za tiste, ki ne marajo dirkačin se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot rečeno, po tehnični plati so G335 razen dodatnega kabla ostale nespremenjene, a razlike lahko hitro vidimo na vizualnem področju. Na voljo so v dveh barvnih paletah: črne, z vijoličasto-modrim trakom ter bele, ki vsebujejo moder trak ter pene na samih slušalkah. Sam izgled je moderen, a treba je vedeti, da ne vsebujejo prav nobene RGB osvetlitve.

Dizajn je preprost, samo ogrodje pa je narejeno iz plastike. Občutek ob prijemu tako ne navdaja ravno zaupanja v čvrstost izdelka, a po drugi strani to s sabo prinaša določene prednosti. G335 so namreč izjemno fleksibilne slušalke, ki so obenem presneto lahke. Tehtajo vsega 240 gramov in tako jih lahko nosite na glavi tudi dolge ure in na glavi ne boste občutili kakšnega bistvenega pritiska.

Udobno se bosta počutili tudi vaši ušesi. Blazinice so dovolj velike, da bosta vaša uhlja lepo zaobjeta, zaradi lahkosti slušalk pa nikoli ne boste čutili pritiska na zgornji del uhlja. Bonus pri tem je tudi zračnost materiala, ki me pri slušalkah velikokrat zmoti – še posebej poleti, ko je vročina včasih neznosna. G335 teh problemov nima, tako da lahko pozabite na pretirano potenje.

Elegantnosti nekaj doda tudi mikrofon. Tega žal ne moremo povsem odstraniti, niti ga ne moremo skriti v same slušalke. Je pa iste barve kot druge slušalke in ga lahko enostavno poklopimo ob slušalko (takrat se tudi izključi) in tako se lepo zlije v cel izdelek, poleg tega pa nam ne ovira vida. Moč ga je celo uviti in ga tako bolje približati ustom, kar gre z roko v roki z vsesplošno upogljivostjo slušalk. Mimogrede, mikrofon si je prislužil certifikat iz strani Discorda in si tega tudi zasluži, saj je naša govorjena beseda presenetljivo jasna in brez motenj, hkrati pa ne pobira preveč zvoka iz ozadja.

Slušalke so tako na pogled elegantne in na sebi ne vsebujejo praktično nobenih dodatnih okraskov. Tudi gumbov ne boste našli in edini krmilnik se nahaja pod desno slušalko, kjer lahko najdemo drsnik za nastavljanje glasnosti. Žal to tudi pomeni, da ne boste našli kontrolerja za nadzor aktivnega preklica zvoka, saj te tehnologije v G335 pač ni.

Slušalke povežemo preko 3,35 mm priklopa, tako da jih lahko uporabljamo na PC-ju in tudi novejših konzolah, če slušalke priklopimo na igralni plošček. V praksi to pomeni, da lahko zadevo uporabljamo na celi vrsti naprav, seveda pa so brez dodatnih pretvornikov izvzeti novejši telefoni. Super je tudi sam kabel, saj je dovolj dolg, da ga lahko povežete na PC, pa četudi se ta nahaja pod mizo ali pa na prenosnik, ki ga lahko malce oddaljite stran in uživate med gledanjem filmov, brez da bi vas kaj cukalo za slušalke.

Na področju zvoka se G335 odrežejo solidno. Poganjajo jih 40 mm neodimski gonilniki, ki niso tako kvalitetni kot Pro-G 40 mm gonilniki, ki jih najdemo na Logitechovih dražjih slušalkah. Kljub temu je zvok dober: srednji in visoki toni so jasni in izraziti, malce se zatakne samo pri nekoliko šibkih basih in bolj udarnih zvokih elektronske glasbe. Spet teh stvari verjetno sploh ne boste opazili, če boste slušalke uporabljali v poglavitno igričarske namene.

Logitech G335 so elegantne gaming slušalke, ki za svojo ceno ponujajo res veliko. Res je, da ne boste gor našli RGB razsvetljave, aktivnega preklica ali pa obkrožujočega virtualnega zvoka. Vendar pa Logitech vse skupaj nadomesti z izjemno lahkostjo celotnih slušalk, lepim dizajnom in, še enkrat, ugodno ceno.

Svoj izvod si lahko pridobite v spletni trgovini EIGRE.si.

Objava Logitech G335 gaming slušalke – dobra zvočna izkušnja po ugodni ceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Projicirana v sodobni čas, Ragnarok ubere podobno pot, kot jo je dvajsetletje nazaj Smallville. Prikazuje deviške korake bodočih super ljudi. Le, da se v tokratni Netflixovi norveški seriji v vlogi Clarka Kenta (Tom Welling) znajde Magne (David Stakston).

Ob najavi, da Netflix dela na seriji pod imenom Ragnarok, sem v momentu pomislil na čas Vikingov in dejansko pričakoval zgodovinsko fantazijsko dramo, ki bo slonela na severnjaških mitih in legendah. Presneto sem zgrešil in namesto drame z zrelimi dialogi ogledal še eno izmed najstniških skrpucal.

Pravzaprav me niti ne preseneča, da smo v zadnjem času deležni poplave najstniških serij sila oporečne kakovosti. Če je Ragnarok uspelo narediti nekaj dobrega, je to zagotovo vidno v prvih nekaj minutah. Od fantastičnih posnetkov pokrajine do meni ljube M83 ‘Midnight City’. Začetek je izjemno spodbuden, razočaranje iz epizode v epizodo pa toliko večje. Kako jim je uspelo tako hudimano zavoziti?

Cinična pripoved o sarkazmu?

Zgodba je postavljeno v Eddo, norveško mesto, ki je ime dobilo po dveh slavnih delih nordijske književnosti v zbirkah Edda in Snorrijevi Eddi. Gre za skupek nordijskih mitoloških pesmi in legend, ki so bile v delo zbrane v 13. stoletju.

Kot pravi legenda, se je na tem mestu pred mnogimi leti odvil silovit spopad med bogovi in velikani. Redki preživeli so tu ustanovili mesto Edda. Velikani so se skozi naslednja stoletja zlili z ljudmi in mesto praktično obvladujejo preko korporacije Jutul.

Ampak velikani niso edini preživeli, tudi bogovi niso popolnoma izginili. Ko se Magne in njegov mlajši brat Laurits, z mamo Turid, vrneta v rojstno mesto, dotik skrivnostne starke v Magneju prebudi speče sile. Naenkrat se mu izboljša vid, razdalje premaguje z lahkoto, dobi pa tudi nadnaravno moč in hitrost. Sicer na začetku ime Thor ni izpostavljeno, ampak se le to pojavi šele proti zaključku. Vendarle bo že bežen poznavalec mitologije to povezal že prej, saj je nenazadnje Thor imel sina Magnija.

A Magne ni navaden fant, upodobljen je kot čudaški disleksičen dijak precej vzkipljive narave s težavnim sporazumevanjem. Na nekaterih področjih je omejen, a na preostalih izreden. Tako ima ponotranjen občutek za pravičnost in pomoč soljudem.

Njegovo pravcato nasprotje uteleša brat Laurits. Sicer posebnih moči, razen pretkanega uma, zaenkrat ne premore, vendar je podoba z Lokijem neizbežna. Nekoliko celo spominja na deško podobo Toma Hiddlestona.

Kavo s sladkorjem, takoj!

Ker gre za norveško serijo ni nič čudnega, da se Magne spoprijatelji z Greto… se opravičujem, z uporno in posebno okolijsko aktivistko Isolde (Ylva Bjørkaas Thedin). Vse lepo in prav, vendar gre za preklemansko klišejski in nezanimiv uporniški lik z modro frizuro, kjer je njena najpomembnejša lastnost zgodaj izpostavljena ljubezen do drugih deklet.

Kaj torej predstavlja Ragnarok? Dogodek, ki bo pomenil konec sveta? V mislih seveda nisem imel ljubezni do dekleta, temveč podnebne spremembe, ki se sicer dobro poklopijo s tradicionalnim nordijskim opisom katastrofe, ki pripelje do smrti bogov. Lahko bi celo dejal, da za sovražnike civilizacije prikaže egoistične odrasle bogataše, ki uničujejo svet zaradi okoriščanja. Pri tem onemogočajo generacije mladih, ki želijo situacijo izboljšati. Že tukaj je prikazana ideja sodobnega zaposlenega človeka, ki si le redko drzne pogledati izven meja dopustnega.

Prav tako je po svoje zanimiv razvoj družine Jotul, ki se iz epizode vse bolj vrača k prvinskim nagonom in postaja divja ter krvoločna, kakor so velikani tudi bili. Ker gre za nesmrtna bitja, ni presenetljivo, da jih je mogoče ogledati na fotografijah iz začetka dobe. In če je slab že osredni zaplet, nič kaj več ne morem reči za finalni spopad. Niti vizualno, niti zgodbovno ne zmore prikazati zadovoljujočega zaključka. Ničesar pa ne doprinese tudi poenostavljen način pripovedovanja, ki najbolj spominja na Twilight.

Na koncu skrušen ugotoviš, da je bil uvodnik še najboljši del serije. Izredno lepe kulise in pomenljive scene, ki jih v nadaljevanju primanjkuje. Začetek še pritegne, a preostanek deluje sila bledo, celo ponavljajoče in zadnje epizode sem moral pogledati s prisilo. Le kdo ne bi, ko pa je tako predvidljiva, neizdelana in premore kvečjemu povprečen scenarij. Nič drugače pa ne velja za samo zgodbo in dialoge.

Vseskozi je bil prisoten občutek, da avtorji preprosto ne vedo, kaj želijo s serijo prikazati. V enem trenutku hitimo skozi zgodbo, kot jo perverzno imenujem, že v naslednjem popolnoma odvečni sceni namenimo zajeten kupček minut. K sreči celotno mučenje traja samo, še vedno predolgih, pet ur, kjer bi bila vsaka dodatna sekunda odveč.

Netflixova inkarnacija Thora Marvelovi zaenkrat ne seže niti do gležnjev in obtiči na podplatih čevljev. Že res, da si Thora predstavljamo kot strašljivo, mogočno in mišičasto bitje, ki ga niti Chris Hemsworth ne zadane popolnoma, vendar se v vlogi znajde precej bolje od neizkušenega Stakstona, sploh v zadnjih par filmskih upodobitvah.

Gre torej za serijo, ki ne sloni na originalni mitologiji, temveč na cenen kopira Marvelo različico njenega dojemanja in je pri tem absolutno absurdna. Loki je konec koncev Odinov krvni brat, kar ga naredi za Thorovega strica in ne brata! Ta odločitev še toliko bolj preseneča, ker raje kot lastni kulturi mitov in legend sledijo seriji stripov.

Želi biti dojeta kot resna drama, a prej izpade kot satira vsega, kar v sodobnem svetu ne deluje…

Objava Ragnarok – Recenzija serije | Somrak bogov je prišel leto prepozno… se je najprej pojavila na HOPsi.

Iron Harvest je že marca 2018 izvedla izjemno uspešno Kickstarter kampanjo, kjer je že dokaj visok cilj 450.000 dolarjev močno presegla in na koncu zbrala skoraj 1.300.000 dolarjev. To ji je uspelo zaradi obljub o presežku že tako izpiljenega in popularnega stila iger Company of Heroes in Dawn of War. V nadomestni različici zgodovine so bili po veliki vojni trije narodi – Polania, Rusvietova zveza in Saško cesarstvo – zajeti v še en velik konflikt. Vojna, ki naj bi končala vse vojne, ni prinesla konca konfliktom, ampak jih je zgolj okrepila. Zahvaljujoč izumom Nikole Tesle, ki so kljub prizadevanjem za razvoj človeštva na koncu postali uničujoče orožje, ki je sprožilo oboroževalno tekmo za jajčkanje, kdo vihti najmočnejše robote.

Razvojna ekipa: King Art Games
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS4, XOne
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 1.9.2020
Cena: 49.99€

Zvrst: Realno-časovna strategija

Vojna za konec vseh vojn

Ljubitelji družabnih iger bodo takoj prepoznali podobnosti s priznano igro Scythe, medtem, ko bodo veterani RTS žanra zaznali močan vpliv Company of Heroes, ene najboljših vstopnic v žanr. Z vedno večjo redkostjo velikih RTS izidov in z Blizzardovo obupno sprejeto prenovljeno klasiko, ima Iron Harvest vso priložnost postati naslednji veliki hit.

Iron Harvest vsebuje številne standardne načina strategiranja v realnem času. Kampanja te povede skozi zgodbo, ki zadeva vse tri frakcije v času konfliktov po veliki vojni. Vsak lik je popolnoma govorno sinhroniziran, z možnostjo govora maternem jeziku za nadaljnje vživetje v svet. Kampanje se podvajajo kot vadnice in uvod v fascinanten svet igre. Celotna kampanja je solidna, mogoče celo izjemna. Ampak ne predstavlja vsega, kar igra nudi. Za povečanje dolgoživosti so na voljo tudi 3 scenariji specifičnih izzivov, pri katerih mora vsaka frakcija vkopati in braniti niz ciljev proti prevladujočim sovražnim valovom.

Seveda so tu tudi standardi, kot so spopadi z umetno inteligenco ter razvrščeno in hitro večigralsko ter kooperativno igranje na sedmih zemljevidih. Ne bom lagal. Večigralska stran teh strategij me ni nikoli privlačila. Dosti raje sem se poglobil v kampanjo, saj ima ta tip iger velikokrat zelo poglobljeno in zanimivo univerzo. V vsakem primeru je možno igranje v enem od treh težavnostnih načinov, vsak pa je primeren za določeno vrsto igralca.

Najlažji je primeren za ljudi, ki želijo samo uživati ​​v zgodbi, potem je na voljo privzeti način, ki nudi uravnovešeno igranje, nato pa obstaja tudi najtežji način, namenjen strateškim veteranom. Kljub temu da sem igral v srednjih težavnosti, se mi je zdelo, da je tudi na višji težavnosti sovražna inteligenca občasno delala povsem bedaste težave in jo je ob agresivnem začetku bilo možno popolnoma dominirati že takoj na začetku.

Filmografija, kot se šika

Kampanje vključujejo odlične kinematične sekvence med posameznimi misijami, med misijami pa je prisotnega veliko dialoga in odsekov z bližnjo kamero, ki igri resnično dajo kinematografski občutek. Ena stvar, ki jo resnično cenim, je dejstvo, da se lahko odločiš igrati bodisi z angleškimi glasovi bodisi z materinskim jezikom za vsako od frakcij. Angleški govor je povečini precej povprečen, zato sem igro igral z domačimi glasovi, ker so preprosto naredili vse precej bolj poglobljeno in prepričljivo. A to ni edina stvar, ki me je navdušila. Vsak strel iz puške ali topa nosi s sabo ustrezno težo, topovi največjih mehov in topništva pa so izjemno zadovoljujoči in se slišijo absolutno zastrašujoče.

Glede na presenetljivo osredotočenost na ustvarjanje prepričljive pripovedi skozi celotno igro, Iron Harvest odlično opravi svoje delo in enoigralska izkušnja je dokaj nepozabna. Za razliko od mnogih strategij se nobena misija ne počuti enaka drugim. Ne glede na to, ali spremljaš vlak skozi sovražno ozemlje, infiltriraš sovražne položaje in rešuješ zapornike, braniš civiliste sredi konflikta po mestu ali pa preprosto gradiš bazo in kopičiš dovolj velike sile za napad na sovražnika. Vedno se zdi, da igra vate vrže nekaj novega in zahtevnega. Poleg tega vedno obstajajo tudi sekundarni cilji in izzivi pri vsaki misiji, kot da vse skupaj ni bilo dovolj.

Vojna se nikoli ne spremeni

Če si igral strategije, kot sta Company of Heroes ali Warhammer 40,000: Dawn of War, bi se moral počutiti kot doma. Vse od bazegradnje, virov goriva in jekla in pehotnih enot, ki temeljijo na oddelkih, je enako kot pri Company of Heroes. Vendar pa ima Iron Harvest velike, težke, visoke, suhe in debele mehanične grozote oziroma mehe.

Če sem iskren, bi brez robotov Iron Harvest bil precej neizstopajoč RTS, a na srečo jih je na pretek! Vsaka frakcija ima svoj nabor mehov z zelo specifičnimi nameni. Nekateri so najboljši za spopad s pehoto, na primer počasen hodeči tank Rusvietov, ki vihti ognjemetalec. Polanija v njegovo zamenjavo prejme Stražnika z dvema velikima strojnicama, ki lahko streljata pod kotom 360 stopinj. Vsak izmed mehov je namenjen zoperstavitvi določenim sovražnim enotam, toda najdražji mehi vseh treh frakcij so sami po sebi skorajda neustavljiva sila. Kljub temu jih lahko s pravim orožjem, kot je recimo poljski top, ali s par streli od zadaj v šibkejši oklep, hitro spremeniš v kos razpadajočega železa.

Čeprav ima Iron Harvest v vseh frakcijah dostojno količino pehote in mehov, tempo vsake bitke sledi isti rutini. Med zgodnjo igro s pehoto z zavzemanjem in branjenjem točk jekla in olja zbiraš dobrine, sčasoma pa se tempo upočasni in spremeni v bitko utrujenosti, kjer obe strani branita svoje ozemlje v črtah spopadanja. Poizkus kakršne koli taktike ali gradnje obrambe mimo te dinamične točke se ne bo izkazal za zelo učinkovitega, saj ni nič močnejšega od silne sile počasnih tavajočih robotov, ki pod sabo mendrajo vse mestne zgradbe in sestreljujejo sovražnike na kosce. Vse frakcije se počutijo dokaj pravilno uravnotežene in nikoli se nisem počutil, da bodisi popolnoma tapkam nasprotnika bodisi se soočam z nepremagljivo silo. Pogrešal sem zgolj več frakcij, kar bomo morda ugledali v prihodnjem dodatku.

Kljub temu se preprosto ne morem nagledati svojih frontnih črt z vrečami s peskom, bodečo žico in minami, z daljnem videnju sovražnika, ki je na poti proti meni. Včasih lahko to privede do resnično intenzivnih in epskih spopadov in v strategijah nikjer ne uživam bolj kot ob gledanju, kako se mogočni strani spopadata. Če pehota sedi za kritjem, s podporo topov in mehov, si pogosto priča spektaklu, kjer povsod letijo izstrelki in ruševine, tla pa trepetajo od eksplozij. Čudovit je tudi občutek, kjer z večjimi mehi preprosto prehodiš stavbe in jih popolnoma uničiš. Povsem jasno je, da je bilo v igro vloženega veliko pozornosti in misli, od najpreprostejših pehotnih animacij do mehov, ki za sabo puščajo sled dima in uničenja.

Razsodba

(+) Fantastična vizualna in zvočna predstavitev
(+) Začini klasičen recept z uvedbo nečesa drugačnega
(+) Odlična kampanja
(+) Uravnovešene frakcije
(+/-) Trenutno samo tri frakcije
(-) Trpi za standardnimi problemi tega žanra
(-) Skupek manjših nevšečnosti, ki pa ne odvzamejo od izkušnje

Objava Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna se je najprej pojavila na HOPsi.

Toplo sonce nas vabi, da zimski kožuh odvržemo v omaro, nadenemo kopalke in si privoščimo hladen skok v morje. Nekaj takega bi radi storili tudi človečnjaki v novi pustolovski arkadi ManEater, kjer kot krvoločni morski pes prežimo na nič hudega sluteče amerikanarje, ki svoje celulitne riti namakajo na bližnji obali. A letos bodo to počeli s strahom, saj govorice pravijo, da je laguna dobila novega vodjo!

Razvojna ekipa: Tripwire Interactive, Blindside Interactive
Založnik: Tripwire Interactive, Deep Silver
Sistemi: PC, XBOX One, PS4
Datum izida: 22. maj 2020
Cena: 36,99 Epic Games

Zvrsti: Akcijski RPG

Preigraval: Miško Piškot
Nažigaška mašina: PS4
Čas preigravanja: 9,5 ur

Sharkciklopedija

Zadnja igra, kjer sem igral preoblečen v žival, je bila neodvisna igra Bee Simulator oziroma, kot bi rekli na sončni strani Alp, Čebeljo Simulacijo. V tisti igri sem dobil ogromno novih podatkov o tej drobceni, a za človeka tako pomembni živalski vrsti. Igra, ki bi jo priporočal vsakemu mlademu raziskovalcu, ki mu virtualno izobraževanje pomeni več kot brezpredmetno nabijanje sekire po drevesnem lubju v Fortnite svetu. In ne, dragi bralec, še zdaleč nisem prebolel tega virusa, s katerim današnjo mladino uspešno kuži Epic Games!

V ManEaterju sem izobraževanje o tej predatorski vrsti nekoliko pogrešil. Ob igranju ne pridobiš poglobljenega znanja o tem skrivnostnem svetu, ampak te zgolj pretvori v najkrvoločnejša pošast daleč naokrog.

Štorijada

V ManEaterju boš postavljen v plavuti malega nedolžnega morskega psička, kateremu je nekega dne glavni antagonist igre – lovec na morske glave Pete – ubil mamo. Ujame tudi tebe ter ti čez lice zareže brazgotino, da te bo nekega dne prepoznal. V tebi vre bes ter svoj življenjski cilj usmeriš v to, da nekega dne dobiš Peta ter ga raztrgaš na koščke.

Vmesne sekvence so posnete tako, da dobiš občutek, kot da gledaš resničnostni šov lovcev na morske pse. Te so povečini usmerjene na lovca Peta in njegovo željo po ulovu največjega. Mi se v vlogi morskega psa potikamo po plitvi vodi odprtega izmišljenega sveta ter v plitvini prežimo za živalskimi ali pa človeškimi vrstami. Včasih se zgodi, da naletimo na človečke, ki samo histerično bežijo pred svojo usodo, drugič pa lahko naletimo tudi na do zob oborožene lovske patrulje, ki na svojih čolnih laserske merske ciljajo v našo hrbtno plavut.

Igrevanje – Mini Moker RPG

Okolje je živo ter pričara doživeto izkušnjo tako v morju, kot tudi na suhem. Nad gladino je moč opaziti kopalce, avte ter že zgoraj omenjene čolne. Tudi pod gladino je pestro, saj je moč naleteti na smeti, alge in kanalizacijske cevi. Lep dodatek so podvodni tuneli, ki so tu bolj kot ne zaradi naše raziskovalne narave, naletimo pa lahko tudi na kako mini nalogico ali pa peščico zbirateljskih trofejic.

Kontrole premikanja niso prav zahtevne, značilne za arkado. Morski pes, ki ga upravljamo, lahko priplava na gladino, od koder opazujemo okolico in kultno režemo morske valove, kot to počno pravi plenilci. Poleg osnovnih kontrol premikanja levo, desno, navzdol in navzgor imamo tipko za hitri potop v globine, če ozračje na površju zaradi lovcev postane preveč razgreto. Nato so tukaj še skok iz vode, turbo pogon, ki nam omogoči, da svoje zobe pritisnemo ob plen ali pa spektakularen zasuk za tristo šestdeset stopinj.

Da morski pes preživi, potrebuje hrano in te je v zalivu dovolj. Drugi nasprotniki so rangirani, ob njih se nam tudi izpiše, kakšne zaloge premorejo, saj nam le te dajo dovolj energije, da strmo priplezamo na vrh prehranjevalne verige. Pridobljene izkušnje nam služijo kot pomoč pri nadgradnji teže, poškodb, ki jih zadamo žrtvam ter obrambe. Igra celo ponudi minimalističen vložek RPGja, kjer lahko vodnega kužka nadgrajujemo po naši volji. Od boljše gibljivosti na kopnem, povečanega življenja ter nekaj kozmetičnih dodatkov, s čimer lahko preoblikujemo našega morskega psička v ledenodobnega megalodona.

Plavanje naokoli, pobiranje zbirateljskih trofejic ter preigravanje štorije ali pa samo prosto potikanje naokoli bi lahko postali kmalu dolgočasni. Tu so se razvijalci potrudili, da so po zgledu preostalih iger odprtega sveta v igro dodali še številne stranske naloge in pa tako imenovane bitke z šefi, v katerih se spopademo z živalskim šefom določenega območja. Se pa začnejo ti pripetljaji kmalu ponavljati, kot da bi se nalezli Mafia 3 sindroma. Je pa vsaj živalsko kraljestvo od regije do regije različno, tako, da nam igra vseeno postreže z dovolj materiala, pa čeprav smo podobno doživeli že v prejšnji regiji.

Grafikalije

Atmosfera v ManEaterju je zelo lepa. Igra nas ne pusti na cedilu z grafičnimi vložki prečudovitega menjavanja dneva in noči. Sploh noč je prav CiberPunkovska. Prečudovite Neon luči, ki odsevajo od morske gladine, so nekaj zares čudovitega. Zvočna podlaga je dobra, naposlušali se boste kar nekaj kričanja in vreščanja ter hrustljavih ugrizov v meso.

Razsodba

(+) Šaljiv glas pripovedovalca nas pomiri ter krvavo kopel spremni v avanturo
(+) Odlična avdio – vizualna podoba z zelo redkimi hrošči
(+) Ker je igra nekaj novega, pobijanje nasprotnikov ostane zabavno tudi po več ur
(+/-) Prisotnost RPG stila, ki pa je zelo minimalističen
(-) Ponavljajoča se kampanja

Objava ManEater – Recenzija | Arkadna pošast iz globin! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdi se, kot da bi padal iz ene katastrofe v drugo in nesreča jim je sledila v vsak projekt. Morda eden največjih neuspehov se je zgodil pri predelavi 18 let stare legendarne strategije Warcraft 3. Predelava te igre je bila namreč garantiran uspeh in analogija bi bila, da postaviš Ronalda pred prazen gol, najbližji branilec pa je 50 m stran.

Minimalna količina truda torej, vendar je Ronaldo kljub temu z žogo zadel satelit in Blizzard je na enak način razhudil še tiste svoje zadnje pristaše. Warcraft 3 Reforged si je tako na Metacriticu prislužil najnižjo oceno vseh časov.

Kakšna je igra sedaj, ko je preteklo par mesecev in se je prah malce polegel? Je Warcraft 3 Reforged res tak kupček govna ali pa so oboževalci pretiravali?

Resnica je, kot vedno, nekje vmes.

Razvojna ekipa: Activision Blizzard
Založnik: Activision Blizzard
Platforme: PC
Link: LINK
Datum izida: 28.1.2020
Cena: 29.99 €

Žanr: Strategija

Jezo vseh oboževalcev vsekakor razumem in zgodovinsko nizka ocena me niti ne preseneča tako zelo. Morda novejši igralci sploh ne veste, kako veliko vlogo je Warcraft 3 nosil v zgodovini in kako pomembno je vplival na razvoj vse sorte žanrov.

Warcraft 3 je leta 2002 navdušil vse kritike in pokazal je, da lahko privrženci fantazije svoj dnevni odmerek iščejo še kje drugje, kot pa ob vedno vnovičnem gledanju trilogije Gospodarja prstanov. Ostali razvijalci so hitro začeli kopirati njegovo formulo in rodila se je zlata doba strategij.

Igra je vsebovala tudi odličen urejevalnik stopenj in trije tipi z imeni Eul, Steve Feak ter IceFrog so iznašli zanimivo mini igro z imenom Defense of the Ancients oz. krajše DOTA. Ta modifikacija je postala huronsko uspešna in nekaj časa se je zdelo, da vsi preigravajo samo ta mod in nihče sploh ne povoha navadnega večigralstva. Valve je leta 2009 odkupil pravice do imena in začel delati na projektu DOTA 2, neki drug razvijalec Riot pa je razvil svoj projekt League of Legends.

Kot vidite si Warcraft 3 brez sramu zasluži naziv legendarne igre, ki bi jo bilo treba obravnavati s spoštovanjem. Zato je treba vsako takšno dotikanje narediti pazljivo, saj kot razvijalec hodiš na tanki črti med starimi in novimi oboževalci, zato je zate bolje, da si vzameš čas in narediš predelavo, kot si zasluži.

Blizzardu v bistvu ne bi bilo potrebno veliko narediti in nihče ni od njih zahteval celovite spremembe formule. Ta strategija ima namreč vgrajene tako močne mehanike, da jo je zabavno igrati tudi danes. Le nadgraditi bi bilo treba grafično preobleko, popraviti animacije in morda malce dodati na zgodbi. To je v bistvu to, zadevo zapakiraš in pošlješ na prodajne police ter samo gledaš, kako se ti v blagajno stekajo kupčki denarja.

Žal je šel Blizzard v drugo smer.

Najprej moram povedati, da so oboževalci z ocenami na Metacriticu vsekakor pretiravali. Zadeva je namreč daleč od tega, da bi veljala za najslabšo videoigro vseh časov, saj morate za kaj takega samo obiskati Steam in pobrskati po vseh smeteh, ki jih ta trgovina dnevno prejme.

Osnova igranja se dveh desetletjih ni spremenila. V kampanji še vedno spremljamo štiri sprte strani, ki ji zastopajo Nočni vilinci, Nemrtvi, Orki ter ljudje. Zgodba pravi, da se Azerothu približuje Legija, ki je v bistvu združenje starodavnih demonov, ki jim je glavno samo to, da zavladajo svetu. Skozi kampanjo spremljate zgodbo posameznih ljudstev in na koncu vam je jasno, da boste za poraz tega sovražnika morali združiti sprte strani vseh taborov in zlobce za vedno poslati nazaj tja, od koder so tudi prišli.

To je jasno vsakemu, ki je kadarkoli prej igral Warcraft 3, a presenečen sem bil, kako sem po vseh teh letih znova padel nazaj v igranje, ki je sestavljeno iz tipičnih strategijskih prvin: grajenja baze, nabiranje surovin (tu sta ti les in zlato), nabiranje vojske ter nadgrajevanje njihovega orožja in oklepa.

Kar Warcraft 3 loči od sorodnih strategij so razni heroji. Ti so ključni dejavniki pri podajanju zgodbe in vsaka od strani vsebuje svoje junake, ki skozi kampanjo nabirajo izkušnje, stopnje in nove sposobnosti. Igra nam vsake toliko malce premeša karte in ponudi misije, kjer nimamo baze ampak moramo preživeti s samo obstoječimi enotami.

Kampanjo in njeno zgodbo je skozi vsa ta leta malce načel zob časa. Kakšne situacije v štoriji znajo danes izpasti malce komične in klišejske, pa čeprav se junaki držijo smrtno resno. Kljub temu izkušnja ni slaba in če zgodbe Warcrafta 3 niste nikoli izkusili, potem vas vsekakor čaka kar nekaj presenečenj in lepo bi bilo videti, če bi kakšnemu mladeniču po vseh teh letih zopet steno okrasil kakšen plakat Arthasa ali pa Illidana.

Seveda ne boste vseskozi gledali vmesnih sekvenc, ampak se boste ukvarjali z glavnim delom te strategije: strategiranjem. Ja, to je beseda.

Kar je iz Warcrafta 3 naredilo takšno uspešnico so unikatne sprte strani, saj ima vsaka od njih svoje zgradbe ter enote in igralec mora pristopiti do vsakega igranja na drugačen način. Spremembe so denimo že pri mehaniki grajenja: ljudje pokličejo delavca, ki začne graditi hišo, a lahko vpokličete dodatne delavce in tako hitreje zgradite hišo. Vilinci za svoje grajenje uporabljajo majhne gozdne duhove, ki bajto izrastejo iz tal in na hitrost rasti ne morete vplivati. Spet Orki gradijo s svojim delavcem posamezno in jim ne morete pomagati z dodatnimi delavci, Nemrtvi pa začarajo zgradbo s pomočjo duhovnika in ta raste sama, duhovnik pa lahko vmes zgradi dodatne stavbe.

To je samo en majhen primer raznovrstnosti in ni treba biti genij da uvidiš, da je uravnoteženje vsega tega prava nočna mora. Blizzardu je uspelo skozi leta od izida originala zadevo nekako zbalancirati, da je igranje fer za vse strani, Reforged pa nekih blaznih sprememb na tem področju ne vsebuje. Ne popravljaj, če ni pokvarjeno torej.

Ko je enkrat grajenja konec, se boste spustili v bojevanje in spet ima vsaka stran cel kup različnih enot, vsaka od njih pa ima svoje slabosti in prednosti. Enote držijo različne oklepe in napade, vse skupaj pa gre po sistemu kamen, papir, škarje. Orkovski jahači volkov denimo so zelo dobri pri podiranju stavb in nosijo mreže, s katerimi lahko sklatijo leteče enote, a so pri pretepanju drugih enot praktično neuporabni. Človeški duhovniki lahko zdravijo in ob nadgradnji dodajo enotam posebni oklep, a so ekstremno šibki in jih je pametno držati v ozadju. Ogromne hodeče Nemrtve enote Abominationi imajo ogromno zdravja in močno udarijo, a magični napadi jih hitro zmeljejo v prah, prav tako ne morejo napasti zračnih enot.

Tako je igranje lep ples mešanja pravih enot, strateškega napadanja in umikanja, razporejanja vojske ter pošiljanje izvidnice. To ni izbirno, ampak od igralca zahtevano na vsaki težavnosti nad Easy. Če boste producirali neprimerne enote in z njimi napadali, znate hitro pokuriti zaloge zlata in lesa, tako da se znate znajti pred bankrotom in ne bo vam ostalo drugega kot pa ponovni zagon misije. Zdi se mi, da je igra v predelani verziji na Normal težavnosti precej lažja, ali pa so morda samo narasle moje veščine, odkar sem igro nazadnje igral kot paglavec. Eno misijo sem poskusil preigrati na Hard, a preskok težavnosti je bil naravnost brutalen – če sem prej misijo opravil v pol ure, sem na težji stopnji potreboval debelo uro.

Tako, opisali smo osnovno vsebino in igranje igre za vse novince, sedaj pa se odpravimo raziskat, kaj Reforged prinaša novega.

Grafično je igra brez dvomov dobila znatno nadgradnjo. Veterani bodo morda preferirali staro podobo in s tem ni nič narobe. A samo slepec bi trdil, da Reforged grafike ni nadgradil, je pa res, da tega ni naredil povsod. To je še posebej očitno pri talnih teksturah, drevesih in vodi, ki nekako ostajajo iste kot prej. Lahko pa sedaj uživate v veliko bolj podrobnih herojih in zgradbah ter boljših 3D sličicah v orodni vrsticah. Osebno mi je nadgradnja všeč, in čeprav se zdi morda malo risankasta, je treba vedeti, da je tudi originalni Warcraft 3 vizualno izgledal precej otroško. In da, tudi takrat so se nekateri nad tem močno pritoževali.

Žal Blizzard ni nadgradil vmesnih sekvenc, ki so ustvarjene s pomočjo pogona. Kljub temu da smo v napovednikih videli veliko bolje odigrane sekvence, se je razvijalec odločil, da zadeva ni vredna truda. Karakterji med interakcijami tako samo stojijo kot voščene lutke in kažejo nekaj animacije, a to je daleč od tistega polnega potenciala, ki ga je imel Blizzard na robu roke. Velikokrat se pri kakšni potezi razvijalca sprašuješ, zakaj niso naredili tega in tega, a Blizzard je prvi, ki je dejansko že pokazal napredne vmesne sekvence in potem tega ni izpolnil. Grdo, res grdo in glede na to, da imajo na uradni strani napovednik, ki kaže te boljše animacije, bi lahko to kdo označil kot poskus lažnega oglaševanja.

Dodane je bilo tudi nekaj dodatne vsebine, vendar ta pretirano ne razširi zgodbe ali pa česa podobnega. Med nekaterimi misijami boste samo opazili nove opcijske naloge, ki pa so v glavnem namenjene zavlačevanju igralnega časa. Tisti, ki ste kampanjo preigrali že neštetokrat, boste morda nove vsebine veseli, pa čeprav je ta v bistvu samo nabiranje različnih predmetov po mapi ali pa pobijanje dodatnih čarodejev.

In… To je v bistvu to od nove vsebine? Žal Blizzard nečesa novega ni dodajal in razen grafične nadgradnje, ki ni narejena v popolnosti in parih ekstra misij, starejši igralci ne boste dobili ničesar novega. Dobra novica je, da so vsaj vključili vso vsebino in v paket je vključena tudi razširitev The Frozen Throne. Ta lepo nadaljuje zgodbo in je tudi precej težja od osnovne igre, Blizzard pa je tudi poskrbel za precej bolj razgibane naloge kot je denimo upravljanje treh različnih baz hkrati, s tem da ima vsaka od njih svoje enote in zgradbe.

Boste pa zagotovo jokali nad kriminalno razdrtim večigralstvom. Blizzard je namreč odstranil delanje turnirjev in čakalnice, kjer so igralci lahko spregovorili kakšno besedo. Manjkajo tudi lestvice in delanje klanov, kar je bila velika privlačnost originala in je slaba napoved za morebitno ešport sceno. Nad tem sem hudo razočaran, saj je Warcraft 3 dejansko edina igra, v kateri sem se rad preizkušal v večigralstvu in v letu 2020 bi pošteno pasal kakšen večji turnir iz te igre. Žal glede na to, da Blizzard tudi po mesecih od izida še vedno zadeve ni popravil, iz te moke očitno ne bo nekega hlebca.

Težave se tu ne nehajo, saj je želel Blizzard omogočiti igranje med lastniki originalne igre in Reforged različice. Kakor je namera hvalevredna, je za sabo potegnila kopico dodatnih problemov. Večigralstvo je namreč uničeno tudi v starejši verziji, saj so tudi tam bile umaknjene možnosti ustvarjanja klanov in lestvice. To pomeni, da čeprav nisi kupil Reforged verzije, si moral pred igranjem sneti večjo posodobitev, ki je v bistvu naredila samo to, da je degredirala izkušnjo. Blizzardu je tako celo uspelo kaznovati tiste, ki sploh niso kupili nadgrajene različice!

Warcraft 3 Reforged morda ni največja katastrofa na svetu, a vseeno gre za precej slabo igro. Če ste si zaželeli striktno samo preigravanja kampanje, potem se boste zabavali, saj je grafična nadgradnja lepa in štorija bo lepo udarila na vaše nostalgične strune. Vendar tudi če ste si zaželeli samo tega, boste nategnjeni, saj bi se morala igra prodajati za pol manj. Optimistično gledano je Warcraft 3 Reforged vreden nekje 15 €, Blizzard pa zahteva še enkrat toliko.

Uničeno večigralstvo in kaznovanje lastnikov starejših kopij igre je naravnost neverjetno in žalostno. Mislim, da je Warcraft 3 Reforged prva predelava, ki namesto nadgradnje dejansko vzame vsebino in to tudi tistim, ki pri predelavi niso imeli ničesar.

Ampak kar najbolj zamerim tej predelavi je samo ta velika nesramnost razvijalca, ki do te legendarne igre ni vložil trohice spoštovanja. Kot da bi se jim šlo za samo hiter zaslužek in to pri obravnavanju izdelka, zaradi katerega je Blizzard sploh prišel do svojega trenutnega statusa. Sedaj, ko opisujem Reforged se šele zavedam, v kakšen prepad je padel ta razvijalec, ki sem ga nekoč koval v zvezde, on pa je imel mene za cenjenega člana svoje družine. Od takrat je minilo mnogo let in Frosmourne je napadel tudi Blizzard in jih spremenil v žalostno senco samega sebe, ki sedaj igralce vidi samo kot vreče denarja, ki jim je treba čim bolj učinkovito izsesati zlatnike iz denarnice.

Objava Warcraft 3 Reforged – teoretično bi bilo lahko še slabše se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi kvalitetna pisana beseda ne šteje kaj dosti, v kolikor bralcem ni na voljo in enako velja za igre. Veliko upov je bilo usmerjeno v Ryse Son of Rome, tedanjo ekskluzivo, ki naj bi ljudi, tiste oddaljene zime, pritegnila v nakup Microsoftovega ekosistema.

Neuspešno. Začetek je bil tako za PS4, kot tudi Xbox One precej jalov, še več, Knack in Ryse Son of Rome sta obveljali za veliki razočaranji. Že res, imeli sta, za vsega hudega vajene konzolaše, lepo grafično preobleko, s čimer sta nakazali zametke surove zmogljivosti prišlekov. V tej točki se je vse skupaj končalo. Najsi bodi ena ali druga med kritiki nista poželi hvalospevov in kovanja med zvezde.

Sam se je do nedavnega nisem lotil, ampak trenutno zdravstvena kriza je naredila svoje in mojo zadnjico prikovala na domač naslonjač. Čas kot nalašč, da se lotim igre, ki v temačnih kotičkih Steam knjižnice sameva že nekaj let. Naposled bo le uzrla svetlobo računalniškega zaslona.

Razvojna ekipa: Crytek
Založnik: Crytek
Platforme: PC, XOne
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2013
Cena: 9.99€

Žanr: Akcijska avantura

Preizkušeno na sistemu:
Procesor: Ryzen 1400 3,9GHz
Osnovna plošča: AsRock x370 Fatality k4
Ram: 2x8GB G.Skill 3000MHz
Grafična kartica: MSI RTX 2060 6GB GDDR6
Disk: SSD 256GB
Napajalnik: Enermax Tytan 800W

Ko zatikanje postane norma

V kolikor to ni najino prvo snidenje najbrž že veš, da plošček v mojih očeh pooseblja zadnje zlo, ki sem ga pripravljen poprijeti v svoje dlani in ga prebavim zgolj v raznih športnih simulacijah. Kot dolgoletni igralec, čigar začetki segajo v ero prvega Dooma, Carmageddna, Duke Nukema 3D in Warcrafta II, še zmeraj prisegam na miško in tipkovnico.

Zakaj je to pomembno? Ryse Son of Rom, v poplavi konzolnih predelav pooseblja, kako se igre ne prilagaja miški in tipkovnici. Nadzor je naravnost katastrofalen, kamera pa vse skupaj spremeni v pravcato peklensko izkušnjo (Devil’s Hunt). Boji nudijo pristno PTSD izkušnjo, saj si večino časa popolnoma izgubljen, brez občutka za koordinacijo in si želiš vse skupaj tem hitreje pustiti za sabo.

V odsotnosti zgoraj napisanega boš za igranje potreboval le ducat tipk, kjer tipka prevzame dva bremena. Bojevanje je sicer v osnovi preprosto, igra naposled pozna le udarec z mečem in s ščitom, ki grdeža, med tem, ko si zreta v oči, za nekaj trenutkov onesposobi. To je recept, ki ga boš ponavljal skozi naslednjih ducat ur, saj k sreči ne gre za dolgo igro.

Kot sem omenil je boj sila preprost. Vidno je zgledovanje po Rocksteadyevi seriji Batman: Arkham Asylum, torej ločena tipka, ki nevtralizira sovražne napade. Koncept je enak, sovražniki te zasujejo in napadajo v manjših in večjih gručah. Dejansko si vse skupaj lahko zamisliš kot travnik, potreben košenja.

Zakaj pa je vse skupaj tako problematično? Ker boj še zdaleč ni tekoč, ah kje… Ob neprestanem zatikanju in nihanju sličic (padci tudi pod 30 FPS) dobršen del tepeškanja prevzamejo QTE usmrtitve – v stilu Mortal Kombat fatality. Ne rečem, prvih nekaj minut so dejansko zanimive, kar za preostanek preprosto ne velja. Ponavljajoče postanejo presneto hitro. Tako boš s solznimi očmi zrl v zaslon že po nekaj deset minutah in se spraševal o življenjskih odločitvah. Presneto no, komu se je to zdela dobra ideja?

Želel bi se dotakniti še peščice šefovkih bojev, ki pa zaradi omejenosti nasprotnika, nikoli zares ne zaživijo. Izkušnja do pet ne sega niti spodobni Lords of Fallen. Napadi zlikovcev so namreč predvidljivi in ponavljajoči.

K temu dodaj še praktično odsotnost kakršnihkoli zanimivih nadgradenj udarcev, ki bo vsaj nekoliko osvežili neprestane, ponovljive in zatikajoče boje.

Steam uporabniki pravijo 9/10!?

Ne vem na kakšnih gobicah so dandanes Steam uporabniki, ampak Ryse Son of Rome preprosto ni dobra igra, kaj šele fantastična. O padcu kritične presoje ne bom izgubljal besed, saj v mojih očeh standard iz leta v leto pada.

Srž zamere kakopak predstavlja, neprestano bojevanje, ki po identičnem principu in brez poživitev poteka od začetka do konca. Vidiš balisto? Uporabi jo in pokosi gručo pračarjev. Že v naslednjem trenutku se znajdeš pred praporjem, pritisni E in vodi želvo skozi salve izstrelkov sovražnih lokostrelcev. Še najsvetlejši vidik igre je zgodba z izjemno zadovoljujočim govornim podajanjem, pred katerim poklekne marsikateri novodobnik.

Če si ljubitelj rimske zgodovine in meniš, da bo Ryse Son of Rome razširil tvoja obzorja…, pozabi. Preprosto rečeno, še najbližje zgodovinski natančnosti je vojna na otočju in bojna oprema, vse preostalo je fikcija.

Torej lahko rečeva, da gre za akcijsko fikcijsko igro, ki se zatika in ne omogoča zadovoljive uporabe tipkovnice in miške?

Vseeno ne gre za polomijo in ob neizkoriščenem potencialu me premleva žalost. Še najsvetlejša točka je osrednja pripoved, pospremljena z nemirnim tokom povprečnosti in slabih odločitev. Z osrednjo pripovedjo ciljam na edino zgodbo v igri, saj ob svobodi na ravni Guantanama, stranskih misij ne pozna. Govorim o popolni linearnosti, kjer imaš manj svoboščin, kot Italijani začasa razsajanja Covid 19.

Ujetnik igre bogov

Štorija te postavi v kožo legionarja Marcusa, ki odseva robustnost vojakov te daljne dobe. Že ob prvem vdihu in odprtju oči se znajdeš v osrčju spopada za Rim, ki mu grozi kolaps. Nebroj severnih plemen grozi z uničenjem in smrt je moč čutiti v zraku, ko se z zadnjimi možmi opotečeš do zaklonišča cesarja Nera. Pripoved se prične pri koncu, nakar te skozi kotičke temačnega uma popelje skozi retrospektivne dogodke preteklosti, ki so te neizbežno pripeljali do semkaj.

Zaključek je torej začetek in konec obenem, vse ostalo pa zgolj ujetost v lastno usodo. Med podoživljanjem Damoclesove zgodbe na poti, polni smrti (tudi kakšne miške ali tipkovnice neznalca), se podaš skozi kopico različnih lokacij, z navidez raznoraznimi sovragi, ki se razlikujejo zgolj vizualno. So pa okoliši zanimivi, predvsem severno od zidu, dobro pričarajo občutek misterioznega in neznanega.

Zgodba kakopak ni kompleksna, ne nudi možnosti izbire ali dodatnih epilogov in se niti od daleč ne more primerjati s kvalitetnejšimi predstavniki zvrsti – npr. zgoraj omenjeno serijo Batman: Arkham Asylum in GoW 4.

Po zaslugi CryEngine grafična podoba še dandanes ne deluje zastarelo in je še najmanjša težava. Tako divjina nudi živahnost, mesta občutek turobnosti in gneče, bojišča občutek brezupa in mestna obzidja mogočnosti. A kaj, ko boš le redko deležen miru, da bi jih lahko občudoval. Tako je, za vogalom že čaka truma sovražnih bojevnikov…

Razsodba

(+) Govorno podajanje
(+/-) Zgodba
(+/-) Grafična podoba
(-) Nezadovoljiv občutek na miški in tipkovnici
(-) Kratkost
(-) Ponavljajoča
(-) Raznolikost sovražnikov
(-) Šefovski spopadi
(-) FPS-ji so redkejši od obratujočih šol

Objava Ryse Son of Rome – Recenzije igre | Bolj zatikajoča od The King’s Speech se je najprej pojavila na HOPsi.

To je bila zame tista najbolj privlačna lastnost igre, saj naravnost obožujem takšne temačne okolice, v katerih kar kipijo podrobnosti. Ko smo se v The Division 2 preselili v sončni Washington, sem nekako povsem izgubil zanimanje in z mano se strinja velika večina igralniške baze.

Tega se zaveda tudi Ubisoft, zato so dolgo delali na večji razširitvi Warlords of New York, ki nas odpelje nazaj v New York, zraven pa so obljubljali še veliko predelavo celotnega sistema igranja drugega dela. Sedaj je razširitev med nami in postavlja se samo eno vprašanja: se splača The Division 2 ponuditi še eno priložnost?

Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, XOne
Link: LINK
Datum izida: 3.3.2020
Cena: 29.99 €

Žanr: Tretjeosebna strelska

Morda se zdi to čudno vprašanje, saj si je The Division 2 pri nas zaslužil visoko oceno, a ni dvoma, da je bila igričarska skupnost precej razdeljena. Nekateri so od nadaljevanja dobili ravno to kar so pričakovali, medtem ko so drugi grdo gledali na premalo novosti in premajhno spremembo formule. Slednji od dodatka Warlords of New York ne boste dobili želenega, saj se dodatek zopet vrača v prejšnjo okolico New Yorka, poleg tega pa se v igro vrnejo nekatere mehanike igre z začetkov The Divisiona.

V New York se ne vrnemo kar tako, saj zopet težave povzroča naš stari znanec iz izvirnika, Aaron Keener. Ta je pod sabo zbral še štiri poveljnike in vsi skupaj so dobili briljantno idejo, da začnejo sredi Velikega jabolka začenjati povzročati težave. Roko na srce, zgodba tudi tokrat ni vredna Oskarja in štorijalna nit je imela vedno v The Divisionu velik potencial, a na koncu sem vedno razočaran. Zakaj se je pet bivših agentov The Divisiona obrnilo proti krovni organizaciji? Pač ker so se. Njihove motive lahko spoznamo skozi okoliške “ECHO” hologramske posnetke, a ti ravno niso nekaj preveč globokega, zato vsi ti poveljniki izpadejo precej mlačno glede svojega odhoda na “temno” stran.

K sreči je bojevanje proti njim pravi užitek. Ne bom vam preveč pokvaril izkušnje, če vam povem, da boste pred glavnim šefovskim spopadom s Keenerjem, najprej morali poraziti njegove poveljnike. A spet preden dobite dostop do njih, boste morali opraviti serijo takšnih in drugačnih nalog, ki niso kakšna nadgradnja osnovne igre. Čaka vas torej veliko streljanja in tekanja po mapi, preden vas čaka spopad s poveljnikom. Dobra novica je, da ti niso samo običajni sovragi, ki nosijo veliko zdravja, ampak je spopad z vsakim nekoliko poseben. Navsezadnje so to bivši agenti, zato je tudi prav, da imajo posebne sposobnosti, ki malce prevetrijo formulo streljanja in ponudijo izziv. Vsak od teh mini šefov ima svoje unikatne sposobnosti, tako da je bojevanje proti njim užitek in vedno drugačno, pa čeprav je bila težavnost precej navita.

Warlords of New York ima precej težje nasprotnike, saj dodatek v igro zopet vrne tisto mehaniko iz začetkov prvega The Divisiona, kjer so sovražniki nenormalno odporni na svinčene metke. To je vidno pri običajnih sovragih, šefi pa so pravi tanki, ki so na višjih težavnostih že komično odporni porti poškodbam. V nasprotju z njimi je vaš karakter postal pravi slabič. Na višjih težavnostih vas zna pospraviti že samo en strel šefa, kar zna pri kom povzročiti razbijanje tipkovnice.

Division 2 Warzone of New York. Part 2. from r/thedivision

K sreči nam dodatek hitro dostavi novo opremo in tudi nova izboljšana orožja, a spet to nekako poceni vse tiste preživete ure iz osnovne igre, ko smo mukoma nabirali vso opremo, zdaj pa v dodatku skoraj takoj dobimo boljše pokalice. Kljub močnejši orožarni smo še vedno izjemno šibki, zato bi bilo tu na mestu nekaj uravnoteženja. Rad imam težavnost, a samo, če je ta pravična. Višanje točk zdravja nasprotnika se zdi poceni, še posebej če mi ostanemo na isti ravni kot prej, medtem ko to za nepridiprave ne velja.

Dodatek se je na žalost znebil snega, ki je bil zame najbolj privlačna lastnost originala in sedaj raziskujemo vojno opustošeni New York. A kljub temu je Ubisoftu uspelo pričarati odlično okolico. Massive ima pri sebi še vedno hudo talentirane ustvarjalce, ki so pri podrobnostih pravi mazohisti. Ulice poseljujejo zapuščena božična drevesca, okoli tekajo zapuščeni psi in res se nam zdi, da smo stopili nekam, kjer se je čas zaustavil sredi vojne in se sprehajamo skozi zamrznjen trenutek apokalipse.

Razvijalec je ustvaril manjšo mapo od osnovne igre, zato mu je vanjo uspelo stlačiti cel kup podrobnosti. Raziskovanje je zato pravi užitek in ne boste samo čudili lepim grafičnim podobam, ampak boste ob pozornem pretikanju kotičkov tudi nagrajeni. Odklenili si boste lahko razne bližnjice, skakanje in plezanje pa vam zna prinesti tudi kakšen skrit zaklad.

Ubisoft je poskrbel, da se lastniki dodatka lahko takoj vržete v akcijo. Na začetku lahko izberete opcijo ustvaritve karakterja stopnje 30, kateri se lahko takoj odpravi raziskovati opustošeni New York. Najvišja stopnja je sedaj 40 in ko to dosežemo, lahko vlagamo točke v cel kup novih sposobnosti. Za tiste prave “hardcore” igralce se bo zabava začela šele ob najvišji stopnji in čeprav ne moremo zanikati, da so veščine takrat res zabavne, si vzemite čas in uživajte celo potovanje do štiridesetice.

Skupno gledano je Warlords of New York priporočljiva izkušnja. Ubisoft se res trudi igro predelati v nekaj, kar bi zopet privabilo bivše in nove oboževalce igre. Čeprav je nekaj težav glede uravnoteženja in štorija ni ravno dobila nadgradnje, gre za lepo dopolnitev izkušnje. Veterani boste dodatek seveda takoj pograbili in razočarani ne boste, a se bo potrebno navaditi na višjo težavnost, ki zna včasih pričarati občutek nepravičnosti.

Objava The Division 2: Warlords of New York – vrnitev v dobre in slabe stare čase se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta kavljast projektil se oklene pošasti in ti omogoča, da se povzpneš nanjo in jo od blizu razrešiš nekaj življenjskih točk, ji poškoduješ oklep ali pa jo usmeriš v zid in jo spraviš na tla. Doda dodatno raven strateškega razmišljanja in ojača kompleksnost bojnega sistema ter odlično sovpada s tem, kar ta že nudi. Če hočeš recimo razbiti določen del telesa monstruna za pridobitev posebnih materialov, ga lahko preko posebne kombinacije poškoduješ in nato nanj osredotočiš vso nadaljnjo škodo.

Če je kakšen del telesa pretrd in zgolj z žvenkom odbija tvoje udarce, ga lahko s pomočjo posebne kombinacije udarcev poškoduješ in ga s tem narediš občutljivega za nadaljnjo škodo. Pa tudi, če se ne osredotočiš na vse te prednosti in zgolj tekaš naokoli ter loviš naključne pošasti – lovski krempelj je koristna nova naprava, ki ti ob pravilni uporabi omogoča povzročitev velike količine škode, ob tem pa se počutiš kot največji car.

Razvojna ekipa: Firaxis Games, Aspyr
Založnik: Take Two Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne, iOS, Switch
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Potezna strategija

Razen lovskega kremplja je tudi vseh 14 obstoječih orožij prejelo kakšen nov trik, ki skupno dodajo dodatno kompleksnost obstoječim bojevniškim stilom. Gre za odlične adicije, ki rokovanje z orožji naredijo še bolj zabavno, a še vedno vsako ostane svojevrstno in v osnovi enako kot poprej. Konec koncev cilj Iceborne ni ustvarjanja večjih inovacij in sprememb na področju bojevanja. Njegov največji namen je ustvarjanje novih izzivov, k čimer največ pripomore nov čin mojstrstva.

Zgodba je sicer čisto ok, ampak gre zgolj še za več že znane štorije. Ekosistem je prešel v stanje kaosa in vsaka nova naloga ti da podoben razlog za uboj “Stvari”. Je pa nov snežni biom, kjer se odvija večina dodatka, prečudovit, sploh, v kolikor obožuješ snežne pokrajine in njihovo favno in floro. V njem se nahaja tudi nov štab Seliana, ki je po postavitvi sestavljen bolj logično od Astere, a ne doprinese večjih novosti.

Ampak vsi ti dodatki so zgolj smetana na torti, ki jo doda nov razlog za napredek – mojstrski čin. Po njegovem odklepu boš povsod lahko srečal močnejše variacije obstoječih živalskih pripadnikov sveta, ki imajo več zdravja, povzročajo več škode in pridejo tudi z novimi napadi. Čin dovede tudi povsem nove ekskluzivne pošasti in razburljive podzvrsti obstoječih pošasti, kot sta Koralni Pukei-Pukei ter Ebony Odogaron. V kolikor si že povsem navaden na izkušnjo v višjem činu, bo mojstrski čin privedel dobrodošlo raven svežine in enkrat za spremembo bodo monstruni tisti, ki bodo pometali s tabo.

Iceborne s sabo prinese tudi povsem novo mešanico novih pošasti in že poznanih monstrunov iz prejšnjih iger in teh je dosti več, kot je bilo za sklepati iz uradnih naznanitev s strani Capcom-a. Nočem razkriti vseh skrivnosti, ampak lahko ti dam vedeti, da je novih sovražnikov več kot 20, razvrščeni pa so po različnih stopnjah izziva. Znova smo lahko ugledali nekatere znane obraze, kot so Tigrex, Nargacuga, Barioth, Glavenus in Zinogre. Mehanično gledano so pošastkoti ostali isti kot v prejšnjih igrah, a sedaj imajo na voljo tudi nekaj novih potez.

Z izboljšanjem učinkovitosti elementarnih orožij se najdejo tudi nove taktike za bojevanje proti elementarnim šibkostim novih pošasti. Kjer je v osnovni igri večina pošasti bilo občutljivih na grom in zmajevsko škodo, večina novincev pride z občutljivostjo na vodo, led ali ogenj, kar je velika izboljšava za nekatera prej dosti manj uporabljena orožja, ki so se osredotočala na te elemente.

Monster Hunter World je bil že od nekdaj vreden naziva uspešne igre v Monster Hunter franšizi, a Iceborne mu je dodal še premnoge dobrodošle dodatke, ki izboljšajo mnogo-kateri del igre. Z zvišano težavnostjo imaš zdaj boljši razlog za uporabo pasti in ostalih pripomočkov, napoji in žavbe pa so postale še toliko bolj nujne za uspešen lov. Z mojstrskim činom pridobiš tudi priložnost za nadgrajevanje na novo stopnjo opreme, ki ne le izgleda izjemno, temveč vsebuje tudi nove zanimive sposobnosti, ki omogočajo nove kombinacije in načine gradnje likov.

Z zagonom igre Monster Hunter World je bil mnogokateri igralec razočaran nad stopnjo raznolikosti med orožji. Večina končnih je kot osnovo uporabljala železno in koščeno drevo, le da smo nanje dodali razne dele večjih živalskih pripadnikov. Saj ne rečem, da ni bilo izjem, ampak orožja so nasploh bila bolj dolgočasna kot pri prejšnjih igrah v seriji in marsikateri oboževalec je od dodatka hotel videti ravno to.

Tako sem tudi sam upal, da bo Iceborne razrešil to problematiko z zanimivim novim naborom pripomočkov za ubijanje, ampak to žal le delno drži. Seveda obstaja kar nekaj zanimivih novih orožij, a prav tako jih je na ducate dolgočasnih in nezanimivih ter večina nasploh po izgledu ne izgleda prav nič posebno in izstopajoče.

Iceborne prav tako ne uspe razrešiti nekaterih drugih problematik osnovne igre. Zbiranje dekoracij in čarobnih kamnov je še vedno za en drek. Najboljši bonusi so hudičevo redki in možnost za pridobitve teh, ki si jih želiš, je kljub možnosti združevanja še zmerom zelo majhna. Raven naključnosti za sistemi je kriva za to, da so nekatere možnosti gradnje lika zaklenjene za vse, ki niso v igro pripravljeni vložiti na ducate ur. Seveda je razumljiva odločitev, da želi Capcom uvesti nekaj, kar bi igralce vodilo v preigravanje tudi po končanju zgodbe, ampak Iceborne ni uspel nasloviti nekaterih izmed glavnih problematik, ki so jih izrazili igralci.

Imam tudi nekaj drugih pripomb, ki kljub relativni majhnosti združeno niso več tako majhen zalogaj. Iz neznanega razloga so razvijalci v izidu dodatka sovpadajočem popravku bliskavice in nekatere ostale pripomočke močno udarili z ban-kladivom in jih napravili nekoristne. Zapovrhu me je par urah po namestitvi dodatka med lovom nadlegovalo več naključnih pošasti kot poprej skupno v moji karieri igranja, včasih po več naenkrat. V enem samem lovu sem ugledal tudi po pet naključnih orjaških zverin, kar je vodilo v več frustrirajočih trenutkov. Na višjih težavnostih to vsaj zame ni zanimivo ali izziv, temveč zgolj nadležno.

Kaj češ, Capcom se očitno ne more otresti nekaterih svojih korenin, a kljub temu je Iceborne dobrodošla novost za vsakega igralca igre.

Objava Monster Hunter World: Iceborne – Recenzija | Superioren lov na zveri se je najprej pojavila na HOPsi.

Nekromanti po principu niso nujno zlobni fantje (in dekleta). Navadno gre zgolj za umsko motene bivše zdravitelje z dvomljivim etničnim kodeksom in kakšnim krivim koleščkom v glavi. Kaj pa s tem gre vkup kot dušeno zelje s krompirjem, kekec pašteta s črnim kruhom ali vlada s korupcijo? Zelo zabaven podvig, imenovan nadvlada nad vsemi živimi in neživimi prebivalci sveta. Vsaj takega mišljenja so bili pri finskem razvojnem studiu 10tons, razvijalcih z že kar velikim številom neodvisnih naslovov za pasom, a brez volje po ustvaritvi korporativne spletne strani, primerne za to tisočletje. Kot njihov zadnji projekt so nam tako dostavili to simplistično, a hkrati zelo zabavno skledo mrtvaškega mozga, ki ga bomo s koščeno žlico seveda dodobra izpraznili. Mmmm, odlično, dajmo kar pričeti, pa dober tek.

Razvojna ekipa: 10tons Ltd
Založnik: 10tons Ltd
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Steam: LINK
Datum izida: 15.05.2019
Cena: 16.99€

Žanr: Akcijski RPG / Strategija

Nekromant naj bo

V Undead Horde se postaviš v razpadle okostnjaške sklepe mogočnega nekromanta z imenom Orcen, ki mu jo je že dolgo tega zagodel nebeški vitez Benevictor. A s pomočjo zlobne kokoške se je zaporniška žara s tvojimi preostanki razbila in s tem izpustila našega preljubega ujetnika, ki se je urno sestavil v očem prijaznejšo obliko in opravil dve zaprisegi – da bo perjad v novem cesarstvu čaščena kot krave v hinduizmu in da bo osebno pošteno prebutal beštjo Benevictorja ter vse njegove zaveznike ter podanike.

Od ubornih začetkov z gručo krotkih fazanov in kmetičev te pot po nadzemnem svetu povede skozi gozdove, naselbine, puščave, grobnice, ledene/ognjene puščave in ostale bajeslovne pokrajine, dokler z vojsko zagrizenih elitnih bojevnikov končno ne dosežeš gradiča večnega sovražnika.

Ob tem ti na poti stojijo premnogi pripadniki raznovrstnih kultur ter živalskih vrst, katere nediskriminatorno ubijaš in pretvarjaš v lastne okostnjaške različice, ob tem pa nadgrajuješ tudi svojo garderobo in spretnost, pridobivaš izkušnje ter se samozadovoljuješ s plenom in zlatniki, katere lahko zapraviš v domači trdnjavi v zameno za koristne pripomočke. Zveni preprosto? Ja, to tudi je, vsaj dokler se ne zatopiš v sinergije, statistike in podobno.

Preprostost ni nujno slaba

Osnovna igralna zanka sestoji iz pomikanja iz ene pokrajine v drugo, medtem, ko po najboljših močeh seješ grozo in smrt, odstavljaš lokalne vladarje ter opravljaš naloge za ujetniške okostnjake. Vsak padli bojevnik predstavlja svojevrstnega potencialnega pripadnika horde hodečih trupel, katera služi kot glavno orodje v boju proti silam dobrega in katero pošiljaš v generalno smer sovražnikov s podporo raznih artefaktov ter coprnij.

Na srečo imaš na voljo dovolj taktik, da lahko po mili volji eksperimentiraš in novitete testiraš med bojem proti vedno bolj nevarnemu sovražniku in kljub preprostemu konceptu se vse združi v zelo zadovoljujočo taktično formulo, ki bi pod trnom ponavljajočega se igranja znala postati sitna, a po zaslugi raznovrstnega nabora sovražnikov in pripomočkov ne prekorači meje dobrodošlice.

To pa je tudi vse, kar igra ponuja. Preprost konstanten boj z razvijajočim se taktičnim elementom in na skoraj vsakemu zemljevidu novimi sovražniki ter posledično zavezniki. Temu ustrezen je tudi vizualen element, ki je zelo preprost, a kljub temu samosvoje všečen. Posledično nimam večjih pripomb glede igranosti, a hkrati igra v ničemer ne uspe resnično izstopati.

Še največja kritika leti na odsotnost naprednih mehanik ter zvočnim udejstvovanjem glavnega protagonista, ki ob vsakemu ukazu izjavi vedno eno in isto linijo “Pridite sem, bojevniki moji”, “Vstanite, bojevniki moji” ali “Na juriš, bojevniki moji”. Glede na to, da so to bolj kot ne edine izjave, ki jih da skozi celotno igro, začnejo še kako hitro najedati živce še tako zvestega sledilca nekromantike.

Razsodba

(+) Zabaven koncept
(+) Presenetljiva taktična globina za vsakega, ki jo hoče najti
(+) Všečen, simplističen stil brez težav in hroščev
(+) Nabor raznovrstnih sovražnikov
(+/-) Igralna zanka se prej ali slej prične ponavljati
(-) “Pojdi stran, govorni udejstvovalec”

Objava Undead Horde – Recenzija | Obujenih trupel ni nikoli dovolj se je najprej pojavila na HOPsi.

Le malokateri ljubitelj grozljivega žanra se ne spominja grozljivke The Blair Witch Project, ki je luč sveta oziroma prej rečeno njeno temo ugledala leta 1999. Tako publika, kot tudi filmski kritiki, so Blair Witch sprejeli zelo pozitivno. Ob pripravi na pisanje recenzije sem si seveda film tudi sam zavrtel in moram reči, da je grozljivka pustila na meni pozitiven pečat, obenem pa upam, da ni v mojo dušo zarisala znamenitega logota, ki je zaščitni znak te serije.

Uvodoma naj omenim še to, da je bilo za film porabljenih za filmsko industrijo skromnih 60.000 zelencev, prihodki pa so bili astronomni in so do danes filmu prinesli preko 500 milijonov dolarjev. V poznejših letih so bila narejena nadaljevanja kultne grozljivke, ki pa ji seveda, kot je za filmsko industrijo značilno, še bolj pa za ta žanr, niso segala do mezinca na desni nogi. Letos pa je luč sveta nepričakovano zagledala igričarska različica franšize. Lahko poskrbi za nov »hajp« ?

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Bloober Team NA
Platforme: PC, XOne
Datum izida: 30.08.2019
Cena: 29,99€

Žanr: Psihološka grozljivka

Štorijada

Blair Witch je prvoosebna psihološka grozljivka razvijalcev za igrama Layers of Fear in Observer. Dogajanje je postavljeno v leto 1996, torej tri leta pred dogajanjem v filmu, v prostrane gozdove Black Hillsa, Burkittsville v zvezdni državi Maryland. Postavljeni smo v vlogo Ellisa, bivšega policista, ki ima za sabo burno življenjsko zgodbo. Kot prostovoljec iščemo pogrešanega fanta, ki je zataval neznano kam.

Kar se začne kot sproščujoč uvod pa se kmalu sprevrže v nočno moro ter misterij, ki preži za vsakim drevesom prekletega gozdiča. Na srečo nam na našem popotovanju družbo dela zvesti nemški ovčar Bullet. Priporočilo za vsakega igralca bi bilo, da ste do Bulleta prijazni, da ga sem in tja pocrkljate, saj zna to vplivati na vaš potek in napredek v zgodbi.

Išči Rex, išči… Pardon, Bullet

Sam osebno nisem pristaš grozljivk, kjer se z orožjem borimo proti sovražniku, saj mi to daje moč, da se branim. Sem pristaš skrivanja, plazenja ter bežanja in v zadnjih letih je na plan pokukalo kar nekaj naslovov, ki so me v tem pogledu uslišali. No, Blair Witch na drugi strani ne moremo uvrstiti ne na eno in ne na drugo stran. Zares nimamo pravega orožja, a naša svetilka naredi ravno pravi efekt, da škodljivo zlo odžene stran.

Če bi vse delo opravili s pomočjo svetilke, bi seveda igra postala ponavljajoča in nezanimiva. Tukaj igra poskrbi, da do izraza pride tudi drugi akter v avanturi, Bullet. Bullet nas bo z lajanjem opozarjal na prežečo nevarnost, se plazil po različne »iteme«, do katerih sami ne moremo, ali pa nam v prostranem gozdu, v katerem res ni težko tavati v krogu, pokaže pravo pot. Če ste še tako nejevoljni, vas bo prav gotovo Bullet spravil v dobro voljo, med tem, ko ga boste crkljali in nagrajevali s prigrizki. Po drugi strani pa je prav Bullet razlog, da Blair Witch ni tako grozen, kot ima potencial biti.

»Jumpsceri« so zaradi njegove prisotnosti omiljeni, saj nas pripravi, v katero smer naj naciljamo svojo svetilko. Prav ta aspekt je tisti, ki deli mnenje med igračarji. Na eni strani imamo hardcore zagreteže, ki jih bo pomanjkanje »horrorijade« naveličalo in bodo igro zaprli predčasno. Na drugi strani pa bo zaradi Bulleta k igri pristopil marsikateri Fortnite polulanček, ki bi si Bulleta želel ob nogi še med nabijanjem Cobra Master na nostalgični Nokiji.

Ellis in njegova kamerica

Ellis je poleg svetilke opremljen tudi s kamero, ki ima tako kot tista v Outlastu multifunkcijske sposobnosti. S termično funkcijo lahko v daljavi vidimo stvari, ki jih v čisti temi na oko ne bi mogli videti. Poleg tega se ob vandranju spotaknemo ob kasete, ki so namenjene predvajanju. Razvijalci so tukaj postregli z zanimivim bonbončkom, ki delno spremeni potek igre, če kaseto ustavimo na pravem mestu. Zanimiv bonbonček, ki pa čez čas postane ponavljajoč, toka igre pa ne spelje ravno na stranski tir, tudi, če se včasih s posnetki le površinsko poigramo.

Razen parih pogovorov preko »walkie-talkieja« se po gozdu potikamo na lastno pest, pa čeprav nam, navadno šerifov, glas na drugi strani to odsvetuje. Odtujenost in samosvojost veliko pove o Ellisu in njegovi preteklosti. Kot bivša vojaška in policijska figura trpi za posledicami post–travmatičnega stresa. Kmalu od začetka po kolažih začnemo spoznavati ozadje, ki je botrovalo trpljenju Ellisa za posledicami sindroma. Prav ta pogost odmik od realnosti v pogostih toplo/hladno menjavanjih scen okoljsko površino spremeni iz jesenskega pridiha, kjer nas ob raziskovanju skozi drevesne krošnje nežno boža toplo sonce, do nenadnega premika v povsem temačen brezdušen gozd.

V igralcu spreminjanje atmosfere pusti občutek dvomljivosti, kaj se v igri zares dogaja, kaj je delo nadnaravnih sposobnosti začaranega gozda ter kaj je le posledica Ellijevega post-travmatičnega uma. Ni kaj, da ne bi ob tem skozi preigravanje Blair Witcha ničkolikokrat pomislil na igro Call of Duty: Black Ops ali pa filma Čudoviti um in Zlovešči otok, kjer je post–travmatični sindrom krojil usodo protagonistov.

Avdio – vizualiteta

Za popolno igralno izkušnjo se morata prepletati tako odlična vizualnost, kot tudi zvok. Razvijalec se je zelo uspešno posvetil detajlom in animacijam ter realistično poustvaril okolje, s čimer je poskrbel, da igralec v polni meri doživi atmosfero franšize.

Avdio vložki so v nekaterih ključnih trenutkih še bolj pomembni kot sam izgled igre in tudi tukaj igra ne razočara. Prav avdio izkušnja je na meni pustila velik pečat. Ob premikanju po gozdu lahko poleg rahlega vetriča v daljavi ali pa realističnega grmenja poslušamo zvok stopanja po posušenem jesenskem listju ali pa nečloveške zvoke ob vstopu v globine prostranega gozda.

Razsodba

(+) Blair Witch je dostojen naslednik filma Blair Witch Project
(+) Zanimiva zgodba nam ponudi štiri različne konce
(+) Popolna avdio – vizualnost
(+/-) Bullet nekoliko omili željen efekt groze
(-) Manjka opcija igranja po poglavjih

Objava Blair Witch – Recenzija | Nepričakovani nizkoproračunski horror se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako lahko tudi od novega naslova že takoj pričakujemo dobršno mero konfuzije na vsakem koraku, saj se praktično vsake njihove igre drži sloves odštekane zgodbe s premnogimi zmedenimi narativnimi trenutki, ki sprva ne predstavljajo logičnega zapleta, dokler sčasoma ne uvidiš širše plati celotnega dogajanja ali pa ta del enostavno ignoriraš in se osredotočiš na dokaj zabavne akcijske sekvence. Praktično vsako njihovo igro zaznamujeta tudi potop v nadnaravno dogajanje ter dolga filmska izkustva, kjer ne moreš storiti drugega, kot se zgolj pogrezniti v naslonjač, leno spremljati odvijanje dogodkov pred tabo ter čakati na samodejno izključitev ploščka zaradi predolgega pomanjkanja interakcije.

Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: 505 Games
Platforme: PC, PS4, XOne
Nakup: EIGRE.si
Cena: 59.99€

Žanr: Tretjeosebni akcijski triler

Video opis

Konfuzija, ki totalno deluje

Tokrat so se Remedy Entertainment s Control ponovno odpravili v razvoj tretjeosebnega akcijskega trilerja s poudarkom na vzdušje, ki je tokrat umeščen v osredje skrivnostnih nadnaravnih dogodkov, povezanih z Zveznim Uradom za Nadzor. Po eni strani se ukvarja z naravo realnosti in obstoja ter ustvarjanjem in uravnavanjem nadzora nad samim sabo, a po drugi sledi dokaj standardni akcijski prigodi nadnaravnih sil in lebdečih človečnjakov, ki ti skušajo karseda zagreniti življenje.

Control te pahne direktno v osredje dogajanja, ko kot glavna junakinja Jesse Faden prispeš v štab Zveznega Urada za Nadzor. Ta dvomljiva organizacija tišči prste tja, kamor jih definitivno ne bi smela – v osrčje paranormalnih aktivnosti. Tako prispeš v čudoma popolnoma zapuščeno prostrano glavno lokacijo Urada in se počasi prebiješ vse do sestanka s samo glavno faco. Le da ubožec, ježešna, očitno ni uspel zdržati notranjega pritiska ob držanju nadnaravnega orožja in si je odpihnil možgane.

Tako pobereš skrivnostno orožje in s tem postaneš nov direktor, saj prejšnji, kot omenjeno, počasni trdi zraven tvojih stopal. Ja, procesor napredovanja v Zveznem Uradu za Nadzor je tako enostavno in vsak novi prišlek je lahko v par sekundah postavljen na vrh organizacije. A vseeno je dogajanje zavito v misterij do te mere, da te kljub absurdnosti absolutno potegne v dogajanje.

Tvoje nenadno napredovanje namreč ni bilo zgolj naključje srečnih dogodkov, saj si sem prispel s ciljem lociranja Dylana, tvojega brata, katerega je organizacija ugrabila pred skorajda 20 leti. Žal ti pri nadaljnjem razkrivanju ogromne zarote na poti stoji skrivnostna infekcija “The Hiss”, zaradi katere si primoran obdržati trenuten staž in pričeti boj proti parazitu, ki je okužil dobršni del agentov urada, ob tem pa razkriti zaroto ter najti svojega brata.

Narativa igre zveni precej zmedeno in naključno, a pri njenem razumevanju ti močno pomaga odlična predstavitev. Večina dogodkov je predstavljenih in razloženih preko notranjega glasu gospodične Faden, a med dogodivščinami po dobro dizajniranih okoliših lahko najdeš tudi razne oblike pisne komunikacije, ki s cenzuriranimi besedami spominja na nekaj iz SCP fundacije. Povsod lahko najdeš majhne stranske besedne prigode, ki nakazujejo življenje prejšnjih delavcev Urada, kar te dodatno vživi v svet in ti pomaga držati zgodbeno nit.

Moj najboljši prijatelj je vesoljska pokalica

A seveda se igra kmalu po dokaj obširnem uvodnjaku pretvori primarno v tretje osebni akcijski triler. Več kot očitno je velik poudarek na vzdušju, ki je ravno prav temačno, da zapleta ne jemlješ z levo roko. Igralni del v Control sestoji v veliki meri iz raziskovanja prostrane agencije z uporabo dinamičnega orožja ter čiščenja objektov moči za odklepanje novih sposobnosti, ki jih nato lahko daš v prid med bojevanjem proti zlobnim antagonistom. Sposobnosti vključujejo vse od tele-kinetičnega nadzora za nadzorovano frčanje okoliških predmetov, brzinskega premikanja za lažje manevriranje med kritji ter ščitov in podobnih tele-kinetičnih fint.

Sposobnosti močno pripomorejo pri ustvarjanju povezane in izjemno zadovoljujoče strelske izkušnje, saj je vsak nov spopad zgolj uganka, kako se bi najlažje odkrižal vseh sovražnikov. Bojevanje je še nadaljnje nadgrajeno s strani nadgrajevanja in modificiranja tvojega lika, združeno z modifikacijami orožja. Točke lahko uporabiš za nadgrajevanje stvari, kot so zdravje, energija in nadnaravne moči, osebne in orožarske nadgradnje pa dodajo razne pasivne bonuse, kot so obnavljanje zdravja ter energije in škodo-napravljanje orožja.

Glede na to, da v roki ves čas vihtiš zgolj eno pokalico me je malo skrbelo, kako se bo uspela primerjati z variacijo orožij, ki smo jo vsi vajeni iz drugih streljačin. A kljub začetnim omejitvam lahko pištolo (z neskončno količino municije) sčasoma modificiraš v razne oblike z različnimi prednostmi in slabostmi, kot so šibrovka, jurišna puška, energijski top ter podobno. Med njimi lahko menjuješ po mili volji in vsaka ti na svoj način pomaga pri razreševanju prenaseljenosti in neusmiljenem odpuščanju prejšnjih delavcev.

Tekom igranja naletiš tudi na razne uganke, katere moraš razrešiti s ščepcem ploščadničnosti ter časovno omejenim opravljanjem raznih scenarijev. Za nobeno izmed ugank ne bi rekel, da je ravno naporna, ravno obratno, vse so se mi zdele precej lahke v primerjavi z dokaj kruto začinjenimi bojnimi sekvencami, ki so me pogosto pahnile na tazadnjo. A ugankarske mehanike izjemno dobro komplimentirajo raznim minimalističnim stranskim misijam, ki služijo v veliki meri uvajanju v razne mehanike in na novo pridobljene sposobnosti.

Rajža za oči

Še ena stvar, ki igri močno priča v prid, je grafična podoba. S tehnične plati je igra naravnost slastna. Gre za absolutno prekrasno vizualno delo, ki mu še dodatno pripomorejo odlični učinki in igra svetlobe ter senc z okolji, združeno s tehnologijo sledenja žarkov za lastnike ustreznih grafičnih kartic. Gre tudi za eno izmed iger s fantastično fiziko, kjer delčki kamenja in ilovice letijo povsod. Sicer nisem imel priložnosti preizkusiti različice za konzole, ampak tudi na računalnikih se znajo razne nastavitve izkazati za preveč požrešne tudi za močnejše grafične kartice, kot je Nvidia RTX 2070. Tako boš pri višjih resolucijah primoran prevzeti grafičen nadzor, saj se boš v nasprotnem primeru moral soočati z občasnim kolcanjem in konstantnim zatikanjem.

Zvočna plat je prav tako poslastica v lastnem obziru, saj je vse, od dogajanju ustrezne glasbe v ozadju pa do govora in zvočnih učinkov orožja ter krikov jeze sovražnikov implementirano na zelo visoki ravni, kot jo je tudi za pričakovati glede na zanašanje na predstavitven obzir.

Skupaj se vse združi v odlično vizualno/zvočno kombinacijo, ki združeno s preostankom sicer ne predstavlja ravno preskoka v naslednjo stopnjo igričarskega vživetja, a jo bom od sedaj naprej vseeno obravnaval kot nadpovprečno akcijsko avanturo, ki je uspela povsem zadostiti mojim pričakovanjem glede na prejšnja dela tega razvojnega studia.

Razsodba

(+) Zapletena naracija, ki te vživi v dogajanje
(+) Odlična akcijska plat z zadovoljujočimi sposobnostmi
(+) Vizualno se igra na čase izkaže za absolutno prekrasno
(+) Napredna fizika
(+) Zvočna plat odlično komplimentira igralnemu delu
(+/-) Občasno zatikanje tudi na zmogljivejših sistemih
(-) Tempo zgodbe povzroči nekaj zmede

Objava Control – Recenzija | Umojeb na kvadrat se je najprej pojavila na HOPsi.

Nikogar ni presenetilo oznanilo, da se je v razvoju znašlo tudi nadaljevanje. V času vsakega MMO-ja z izjemo redkih namreč pride do počasnega upada zaslužka. Prodaja in miktrotransakcije enostavno ne zmorejo prinesti dovolj cekinov, zaradi česar je potrebno pričeti znova udrihati po nakovalu. Tako smo le malo po izidu velikih konkurentov v obliki Anthem in Destiny 2 dobili tudi The Division 2. Pričakoval bi epski boj za prevlado na trgu MMO streljačin, a konkurenca je skorajda pričakovano učakala hladilnico in tako so bile vse oči usmerjene prav v Ubisoft-ovega prvaka. In presenetljivo se je izkazal za precej dobrega. Z veseljem lahko oznanim, da je The Division 2 uspešno izboljšala obstoječo formulo in čeprav ne gre za popolno igro, je hudirjevo dober poizkus, ki odpravi mnogo tegob prvega dela.

Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, XOne
Datum izida: 15.03.2019
Cena: 59.99€

Zvrst: MMO streljačina

Video opis

Po ukazu višje sile

Dajmo pred nadaljevanjem s strani spraviti pomembno stvar. Kar se tiče zgodbe, je dočakala podobno obravnavo kot v prvem delu. Je skoraj neobstoječa, le da se tokrat tega ne skušajo skrivati ali preoblačiti. Sicer zgodba isto usodo dočaka v velikem številu ostalih iger na ta princip, a ko tudi po več kot deset urah igranja v mislih ne ostane niti en zapomljiv trenutek, se pričneš zavedati absolutne bedastosti vseh prigod, v katere te igra s preresnim tonom rada postavi.

V enki je sicer občutek novega ustvaril zanimivo postavitev, saj smo kot posebni agent elitne organizacije Strateška obramba domovine ali The Division na kratko po izbruhu zelenega virusa bili pahnjeni v post-apokaliptičen svet na robu vsesplošnega kaosa. Ogromno možnosti za potencialno štorijo, a na koncu je vse stopilo na stran in oder prepustilo zabavljaškemu streljanju.

V dvojki je vse še bolj očitno, le da se je lokacija prestavila v Washington, na sam prag Bele hiše. Zgodba je še bolj pahnjena na stran in vseskozi se kot nemi neimenovani elitni agent skozi misije soočaš z eno in isto prežvečeno formulo, ko se enostavno premikaš iz enega majhnega bojišča na drugega, tam postoriš kakšno malenkost, ubiješ par valov sovražnikov in se spet podaš naprej, ob tem pa poslušaš monotono pripoved, ki ti jo podporna ekipa ves čas šepeta v uho.

Kolikor sem lahko izluščil iz narative, je mesto prešlo v posti pad v objem kaosa in tvoja naloga je, da ponovno osvajaš ozemlja enega za drugim ter pobiješ na horde sovražnikov z občasno pomočjo tipičnih dobro-voljnih zelenih tipčkov.

Čeprav posnetki klicev ter odmevi preteklih dogodkov nudijo vpogled v ozadje zgodbe ter zadnje trenutke naključnih izbrancev, a nenazadnje se vse to izkaže za nepomembno, ko je enkrat čas za akcijo.

Živahen ter prekrasen svet

Z grafične plati so prestavili biološko uro enice, a hkrati z zmerno sistemsko zahtevnostjo in podrobnimi grafičnimi in ostalimi nastavitvami poskrbeli za uravnovešeno in prilagodljivo izkušnjo za vsak sistem. Na zmogljivejših bo vse prišlo do izraza, a tudi tisti z počasnejšimi mlinčki boste lahko prišli na svoj račun, čeprav bo tam seveda igra za gladko izkušnjo utrpela grafični udarec.

A kljub temu je bilo v izdelavo sveta vloženega precej truda, saj so podrobnosti naravnost osupljive. Gre za gigantski razvejan svet, ki je pravo nasprotje ozkim ulicam New York-a. Še Temne cone (PvPvE področja) se počutijo večje in bolj odprte kot poprej, kar vodi do veliko svobode pri igranju in manj občutka omejene svobode. Čeprav je ta sredi misij še vedno neobstoječa, saj te pahnejo v vedno eno in isto igralno zanko tekanja skozi zgradbe in dvorišča.

Dinamično vreme in časovni cikel poskrbi za še večjo imerzijo med igranjem. Ubisoft postaja vedno boljši pri gradnji svetov, ki se počutijo živi, kot je vidno že pri zadnjem delu Assassin’s Creed – Odyseey. Tudi po zaslugi pripadajoče glasbe in premnogih zvokov, ki jih zavezniki in sovražniki redno spuščajo.

A ob občudovanju čarov sveta te streljanje v ozadju vedno znova opomni, kdo si in zakaj si sploh tu. In definitivno igra poskrbi za dovolj početij, da se tudi potovanje med raznimi področji ne počuti duhomorno in da se stalno nekaj dogaja.

Od raziskovanja map in odkrivanja dinamičnih dogodkov ter plenjenja redke opreme do glavnih in stranskih misij, ki vodijo v odklepanje nadaljnjih misij in novih con, vsaka pa ima tudi glavno sovražno postojanko, katere osvojitev je tvoj ultimativni cilj.

Z napredkom skozi kampanjo odklepaš pomoč raznih NPC-jev, z njimi pa dostop do novih dejavnosti ter možnosti nadgradenj. Prav tako lahko priskočiš na pomoč raznim naseljem, razpostrenim širom in počez. Po zaslugi živega sveta se tudi med solo igranjem nikoli ne počutiš, kot da si sam, čeprav tam na druge igralce z izjemo PvP področij ter varnih con ne naletiš.

Naletiš pa zato na vsestranski spopad med različnih frakcijami, ki se borijo za poslednje ostanke velemestnega življenja. Izgnancem, militaristom in hijenam se sčasoma pridruži še Črni okel, skrivnostna paramilistična organizacija, ki se ne da kar tako.

Čas za akcijo 

Za razliko od večino MMO streljačin, kjer je vzpodbujen agresiven pristop, Division 2 več da na uporabo kritja in taktični razmislek pred vsako potezo. Tako se pod salvo sovražnega ognja premikaš naprej ped za pedjo, sovražniki pa znajo tudi sami izrabljati kritje in te napasti z boka.

A na žalost umetna inteligenca ultimativno razočara, saj se premikanje in obnašanje sovražnikov ne počuti logično in organsko in čeprav je vseeno bolje od MMO-jev v stilu WoW, sovragi še zmerom preradi jurišajo v ravni črti v tvojo smer ter tako podležejo, preden se sploh dobro preznojijo.

A to ne pomeni, da se igra ne počuti težavna, saj ob nepremišljenem pristopu kar hitro podležeš. Velika zasluga temu gre spremembi napram enici, kjer ste se tako sovražniki kot ti počutili kot spužve za naboje, kjer je bil polni nabojnik puškomitraljeza komaj dovolj za odstrel.

V kolikor strel v betico ne zaleže se lahko še zmerom zaneseš na dobre stare sposobnosti, ki pridejo v osmih variantah. Od ljubljencev, kot je mini strelski stolpič pa do prenosnega balističnega ščita ali prikupnega brezpilotnega letala. Naenkrat imaš lahko uporabljeni dve, vsaka pa pride v dveh variantah, ki jih v sožitju s pasivnimi bonusi odklepaš preko zbiranja sposobnostnih škatlic med raziskovanjem.

Tako sedaj vse poteka hitreje in oster in prilagodljiv nadzor močno pripomore pri boju proti frustracijam. Še vedno se občasno pojavijo težave s kamero in magnetnim učinkom v povezavi s kritjem, a vsaj z miško in tipkovnico je nadzor res v užitek, kar je tudi nuja glede na osredotočenja na ta igralni aspekt.

Seveda pa se je vrnila tudi raznovrstna oprema z širokim naborom raznih statistik, le da je prejela še par nadgradenj. Orožja lahko recimo modificiraš z raznimi dodatki, ki izboljšajo en atribut, a oslabijo drugega, podobno velja tudi za ostalo opremo. Vsa oprema ima glede na redkost tudi razne bonuse za sete, bonitete in specializacije, kar vodi v dober star občutek v vedno novem lovu za boljšim kosom, ki nas je od zmerom tako pritegnil v igranje iger tega tipa.

Kaj početi po koncu zgodbe?

Velik problem prvega dela je bil pomanjkanje stvari za početje, ko se enkrat prebiješ skozi zgodbo. Vsaj v kolikor nisi eden PvP-jašev, ki se lahko tudi tu kadarkoli podajo v Temno cono in tam potešijo morilska nagnjenja. Tudi Division 2 trpi za (pre)hitrim dosegom končne igre, ki je bil v prvem delu (neuspešno) komplimentiran z roparskimi napadi. Žal je tokrat le malo bolje.

Ko enkrat končaš kampanjo se svet s prihodom Temnih oklov povsem spremeni. Prejšnje osvojene točke so ponovno izgubljene in ponovno se lahko vrneš k zavzemanju vsake posebej. Frakcije se znajdejo v vseobsegajočem medsebojnem konfliktu na mestnih ulicah, medtem, ko tvoj cilj postane napredovanje od ene do druge “Svetovne ravni” v stilu State of Decay.

Nisi maral kampanje? Hja, slabo zate. Vse se začne od začetka, le da so sedaj na misijah prisotni močnejši sovragi. Vedno znova in znova, dokler ne prideš do četrte svetovne ravni, kjer se napredek zaenkrat konča.

Koliko časa ti torej vzame vse to? No, po dobrih 40 urah igranja sem tudi sam dosegel to raven in lahko potrdim, da se vse hitro prične čutiti mukotrpno in ponavljajoče. Tek skozi ene in iste misije enostavno ni zabaven ne glede na to, kakšne sovrage ti vržejo v obraz in kakšna nagrada te na koncu čaka.

Ker konec koncev vse leži v tem. Ultimativni cilj je lov za vedno boljšo opremo, ki ti pripomore pri spopadanju s težjimi sovragi v lovu za še boljšo opremo. Za pravo zabavo bomo očitno pač morali počakati na obširne plenilske spopade za do osem igralcev.

Razsodba

(+) Izboljšan The Division, kot ga poznamo

(+) Odlične strelske mehanike

(+) Živ ter prekrasen svet s podrobnimi grafičnimi opcijami za prilagajanje

(+/-) Čakaj, a bi naj igra imela tudi zgodbo?

(-) Zaenkrat trpi za pomanjkanjem “končne igre”

(-) Kamera včasih rada ponagaja

Objava Tom Clancy’s The Division 2 – Recenzija | Ameriške post-apokaliptične sanje o Jamesu Bondu se je najprej pojavila na HOPsi.

V preživetvenem žanru, polnem zombijev, pošasti in igralcev z morilskimi nagoni skuša Raft ustvariti edinstveno izkušnjo, kjer je nevarnost prisotna zgolj preko naravnih elementov… in zelo “prijaznega” morskega psa ter ostalih morskih in zračnih bitij. Osnovni koncept je zelo enostaven in igro uspe oropati pretirane kompleksnosti, pri tem pa ustvari nekaj res posebnega, česar kljub nasičenju takšnih ali drugačnih dvojajčnih dvojčkov le redko ugledamo.

Kar naredi Raft edinstveno je, da ga v veliki meri preživiš na statični poziciji in resursi sami počasi plovejo v tvojo smer. Včasih naletiš na kakšen drug splav ali zapuščen otoček, a to te ne odtegne od glavne misije, ki je širjenje splava in lajšanja življenjskih potreb ubogega brezdomskega fantiča.

Ne gre sicer za prvi poizkus ustvaritve pristne brodolomske izkušnje. Eden takšnih je (bil) tudi Stranded Deep s skoraj identično tematiko, le da je namesto krčmarja ubral pot Robinson-a. Zaradi tega in drugih prijemov je na koncu izpadel kot precej generična preživetvena igra s poudarkom na realizem – a vseeno ne moremo zanikati, da je pohrustal del preživetvene pogače in da za takšne igre definitivno obstaja trg.

Razvojna ekipa: Redbeet Interactive
Založnik: Axolot Games
Platforme: PC
Datum izida: 23. 05. 2018 (EA)
Cena: 19.99 €

Zvrst: Preživetvena avantura

Vse se je začelo v šoli

Ideja o igri Raft je splavila kot projekt treh študentov Uppsala Univerze na Švedskem proti koncu leta 2016. V petnajstih tednih jim je uspelo izdelali delujoč prototip preživetvene igre v neskončnem oceanu. Ta projekt so v koncu decembra le malo pred božičem objavili na Itch.io in tam bi morala naša brodolomska dogodivščina praviloma dočakati konec.

Ampak zgodilo se je ravno obratno. Projekt je pričel vzbujati pozornost vedno večjega števila ljudi in pobralo ter pokrilo ga je tudi več znanih video “zabavljačev”. Do maja 2017 je tako Raft zabeležil že več kot 7 milijonov prenosov in splošni odziv je bil v veliki meri pozitiven!

Ta nepričakovan uspeh je prišel kot šok za razvijalce in hitro so se odločili vzeti koncept in ga razviti v nekaj večjega in boljšega. Polni evforije in s slavo v mislih so se tako znova usedli za mizo in projekt je ugledal nadaljnji razvoj. V lovu za založnikom so delujoč pod imenom Redbeet Interactive našli Axolot Games, stvaritelje Scrap Mechanic-a. S pomočjo skupne strasti o preživetvenih igrah in po več neprespanih nočeh je Raft v maju 2018 prišel na zgodnji dostop platforme Steam.

Plavaj, plavaj barčica

Naša zgodba se tu res prične, a sama zgodba v igri je rudimentalna. Čeprav dejansko obstaja razlog, da razen morskega psa, rib in občasnih ptic ne vidiš žive duše, je zgodba stranskega pomena. Raft ne vsebuje cinematične novele, ampak te enostavno vrže v svojevrsten mičken, majcen svet – dva kvadratna metra širok splav, ki ga veter neumorno nosi po prostranem morju.

Rokodelstvo in napredek že vse od začetka igrata pomembno vlogo, saj služita tako širjenju igralne površine, kot tudi lajšanju preživetja in raztegovanju okončnin. Prvih deset minut preživiš kot brezdomec v svinjariji in zaradi zelo omejenih opcij le upaš, da bodo razne smeti plule v relativni bližini improviziranega plovila in jih boš lahko zagrabil z roko ali s priročnim kavljem na vrvi.

Glede na to, da te iz vseh smeri obdaja voda, je seveda morje osrednji del igre. Je glavni in sprva edini vir dobrin, a vsebuje tudi morskega cucka, ki neumorno kroži okoli tebe in občasno napade leseno zaplato, da bi hitreje prišel do posladka. Zato ni nobeno presenečenje, da te ocean ne kliče ravno v svoje naročje.

Igra uspe ustvariti ta navidezni strah pred vodo, zaradi česar sem sem tudi sam vanjo sprva le redkokdaj namočil druga kot trnek, po čofu v vodo pa skoraj dobil napad panike. A po par urah igranja sem končno premagal hidrofobijo in kot ogromen bebec ugotovil, da je morskega psa pravzaprav precej lahko zamotiti ali odgnati, drugih večjih nevarnosti razen globine in nekaj rib pa (zaenkrat) ne skrivajo.

Morski pes je zanimivo zasnovan, saj občasno zaradi enega ali drugega razloga izgine iz zornega kota in ti omogoči par sekund svobode, a vseeno se konstantno vrača pod tvojo improvizirano barko in tudi, ko iz njega končno narediš švicarski sir, se zamenjava že nestrpno preseda po podvodni klopi.

Kot klasičen mornarski kliše ni nič čudnega, da boš ob fatamorgani vedno znova začutil znak smeha na obrazu in se hitro usmeril v smer novega drobca tal pod nogami. A kaj, ko so otočki mali in razen sadja ter kakšne skrinje skrivajo zgolj podvodno bogastvo v plitvini. Še ko kasneje naletiš na večje otoke, so ti navadno skorajda identični po vsem razen velikosti in par novimi sortami sovragov.

Pogrešal sem kakšen gromozanski otok z raznimi nevarnostmi, kjer nikoli ne veš, iz katerega grmovja te bo napadla čreda domorodcev ali psiho-žirafa, ob raziskovanju pa boš naletel na kakšen skrivni zaklad ali okostnjaka prejšnjega nesrečnika. Skoraj ves čas preživiš na ladji in povsem mi je jasno, da in zakaj so se za to odločili, ampak vse skupaj zna postati monotono.

Zanimivo je, kako Raft celotni žanr poizkusi obrniti na glavo in to z večinoma dobrim izidom. V večini preživetvenih iger častimo kompleksnost in čim več dejavnosti in mehanik. A tu igralci raje obožujejo enostavnost. Od simplistične, luštne in barvite grafične podobe, do predvidljivih elementov in postopnega napredka. Ves čas imaš občutek, kot da imaš vse pod nadzorom, nikoli se ne počutiš ogoljufanega in za smrt ne moreš preklinjati nesreče. Če zaserješ, si pač zasral. Se zgodi. Naslednjič bo boljše.

A enostavnost ni edin razlog za dober sprejem, prav tako dober delež hvalnic pobere dodelanost, saj se Raft počuti domače in zanesljivo. Sistem gradnje je zelo enostaven in prilagodljiv in vse mehanike so logične. Če prekuhaš morsko vodo, postane pitna, če hočeš zgraditi uto, boš rabil obilo lesa in če boš želel morskega psa odgnati, ga boš moral z ostro konico palice par krat pikniti v rebra. Z izjemo tu in tam kakšnega vizualnega hrošča, kot so deli naplavnin, ki nimajo kolizije in ignorirajo splav, nisem naletel na večje probleme.

Po Kopernikovih stopinjah

Velik del igre je tudi sodelovanje in zato podpira enostavno Drop in/Drop out večigralstvo, ki poteka na strežniku gostitelja. Če od začetka igraš skupaj s prijateljem, te zna dočakati duh trpljenja in izdaj, ko se bosta oba borila za tiste malo vode, kar jo bo kuhalnik uspel prekuhati. A ne glede na igralni način izziv prej ali slej postane skoraj neobstoječ.

Ko imaš enkrat poskrbljeno za osnovne potrebe, ti le redko kaj lahko predstavlja nevarnost za obstoj, saj splava druga kot morski pes ne more uničiti, pa še ta ga le rahlo grizlja. Večina preživetvenih iger ima ta problem, ko tekom časa težavnost postane vedno nižja, a Raft to mejo doseže zelo hitro in s tem vsaj zame sorazmerno tudi zabavnost. Za prihodnje imajo razvijalci velike načrte in upam, da vključujejo previdno uravnovešanje in dodajanje novih stvari in izzivov, da bi to mejo potisnili čim dlje stran oziroma tudi po tem času predstavljali vedno nove izzive in cilje.

Monotonost je zaenkrat eden glavnih problemov, kar je vidno tudi v upadu popularnosti v zadnjem mesecu. Ob izidu si le težko šel na YouTube brez gore Raft igralnih videov. A večina igralcev in sploh ustvarjalcev vsebin je videla vse, kar igra zaenkrat nudi in glede na to, da lahko celotno igro (oziroma se prebiješ skozi zgodbo in odkleneš vse raziskave) končaš v dobrih 10 urah. Ko dosežeš tehnološki višek (kot ga pač lahko na osamljenem splavu), ti zmanjka stvari za početje in naenkrat ni več ničesar ne-videnega ali nevarnega.

Tako je ena izmed glavnih stvari, za katere morajo razvijalci poskrbeti, ravno to. Več stvari za raziskovanje, kakšen večji razburljivejši otok, več izzivov in navsezadnje več vsega, kar je trenutno že v igri. Več je bolje, kot pravijo in sploh v tem primeru je to resnično res.

Pomaga, da razvijalci aktivno poslušajo skupnost in kažejo zanimanje. Redno objavljajo trenutne naloge in pripravljajo načrte, odgovarjajo na vprašanja in upoštevajo kritike igralcev. To seveda ne pomeni, da ima splav trenutno malo preveč optimistično zastavljeno ceno, ki vsaj trenutno ni najbolj opravičena, a imam upanje in verjamem, da sčasoma bo. Če te trenutno napisano ne pritegne, ni panike. Počakaj kakšen mesec na kakšen popust ali na več vsebine, nato pa še enkrat razmisli o nakupu. Morje bo počakalo in z njem tudi morska mrcina, zvest spremljevalec osamljenega brodolomca.

Ti pa dam vedeti, da je Raft zastavljen s co-op igranjem v mislih (sploh za doseganje višjih hribčkov na otočkih je kakšen dodaten hrbet za odriv dobrodošel), a to ne pomeni, da tudi med solo igranjem ne nudi več zabavnih ur igranja.

Zaključek

Raft je definitivno zanimiv projekt in odcep od standardnih preživetvenih iger. Resda še vedno iščeš hrano in vodo ter materiale za gradnjo in raziskovanje, a vse je bolj preračunljivo in obvladljivo, ne rabiš se poditi naokoli, temveč le “zahaklaš”, kar ti je trenutno zanimivo. Kar bi bilo zlahka preveč enostavno in dolgočasno, na koncu izpade precej dobro. A vseeno se pojavi vprašanje, zakaj bi po koncu raziskav in zgodbe nadaljeval z igranjem, sploh glede na ponavljajoči se koncept. Nova vsebina je krvavo potrebovana in s par velikimi paketki vsebine vidim za Raft svetlo prihodnost. Drugače pa le preživetveno igro, ki je že presegla svojih pet minut slave.

Pozitivno:
+ Enostavna na dober način
+ Konceptualno drugačna od večine iger tega žanra
+ Transparentni razvijalci
+ Izpiljena in brez večjih hroščev

Negativno:
– Zna postati precej monotona
– Sčasoma težavnost uplahne
– Hitro vidiš vse, kar v trenutni obliki ponuja

Objava Raft – Predogled | Poletne počitnice v stilu | se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob omembi besede MMORPG večina ljudi takoj pomisli na World of Warcraft in to z dobrim razlogom. Ta Blizzard-ov projekt se je v zgodovino zapisal kot najpopularnejša in finančno najuspešnejša spletna igra vseh časov. Ampak zakaj? Kaj ga naredi zanimivejšega in uspešnejšega od sotrpinov? Govorimo o zgolj goli sreči ali se za zaveso skriva kaj več. No, sreča na dolgi rok le redko igra večjo vlogo in jo lahko kar tako spravimo s poti – glede na dejstvo, da gre za enega največjih razvojnih studiev, bi se zgolj sreča hitro iztekla. Ne, glavni del zaslug gre zagotovo dizajnu, po katerem Blizzard slovi. Pri tuhtanju nove igre vzamejo dober ducat ali več trenutno popularnih naslovov podobnih zvrsti in iz vsakega izluščijo najboljše aspekte. Ne gre za krajo (kot je to tudi pravno razloženo v PUBG/Fortnite tožbi iz tega leta), temveč bistro iskanje dejavnikov in njihova prilagoditev in vpeljava. Do sedaj jim je metoda še vedno prineslo pozitivne uspehe.

Tako ni nič čudnega, da so na isti način pričela razmišljati tudi druga razvojna podjetja. Med drugimi tudi Frostkeep Studios, razvojna ekipa veteranov, ki so imeli prste zraven originalnega World of Warcraft-a. Njihov nov MMO je pred kratkim prišel v zgodnji dostop in o njem bomo danes tudi spregovorili. Rend se ne drži standardnih konceptov pripadajočega žanra, temveč vzame del popularnih aspektov določenih iger in jih zašije v grotesknega mutanta. Tri sprte frakcije, ki se borijo za oblast nad točkami? Direktno iz Guild Wars 2 WvW načina. Sistem gradnje, ki deluje kot pri Fortnite? Zakaj pa ne. Seveda ne gre zgolj za špekuliranje, temveč so to razkrili tudi razvijalci sami. Končni rezultat je MMO s poudarkom na gradnjo, kreftanje, nabiralništvo in nenazadnje sodelovalni duh ter občutek pripadnosti. In to v krutem fantazijskem mitološkem svetu s vsemi mogočimi ovirami in končnim ciljem, kjer boš le s skupnimi močmi dosegel ambrozijsko fantazijo in se povzpel v legendarne višine vsemogočnih bogov.

Razvojna ekipa: Frostkeep Studios
Založnik: Frostkeep Studios
Platforme: PC
Datum izida: 31. 07. 2018 (zgodnji dostop)
Cena: 27.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Pot v Valhalo

Barvit in enostaven, s strani nordijske mitologije navdihnjen svet nosi določen šarm, zaradi katerega se bo vsak ljubitelj priljubljenih MMORPG-jev počutil kot doma. A glede igranosti se bodo že takoj opazile razlike, saj ne gre za tipičnega predstavnika žanra, temveč prej daljnega bratranca iger Conan Exiles in Rust. Frostkeep Studios so poizkusili ustvariti nekaj, kar svet še ni videl in s tem napravili nekaj fantastičnega in zanimivega.

Rend se odvija v nordijski fantazijski deželi Midgard, ki jo je Ragnarok razbil na fragmente (klasična nordijska prerokba). Valhalo je doletelo razdejanje in večina starodavnih bogov je dočakala slaven konec življenjske poti in le par se jih je uspelo potuhniti v neznano. Edina stvar, ki svet še varuje pred uničenjem, so korenine mogočnega Svetovnega Drevesa Yggdrasil, ki vežejo razne dežele v enojno kepo zemlje. To ogromno naravno strukturo lahko ugledamo tudi v igri, služi pa tudi kot (ogromna) severnica z namenom orientacije, saj zemljevida nimamo na zalogi.

Svojo dogodivščino v tem fantazijskem svetu pričneš reven, neoborožen in občutljiv na že najmanjši piš vetra. V večini preživetvenih iger bi bil sam proti celotnemu svetu, a na srečo pri Rend ne gre za tipično preživetveno igro in tako ne rabiš igrati puščavnika. Vsak strežnik je dom treh konglomeratov in v vsakem ciklu prisežeš pripadnost enemu izmed njih. Izbiraš lahko med ponosnem in brutalnem Redu, mističnem in inteligentnem Konklavu in zvitimi ter prebrisanimi Povratniki.

Začetna izkušnja se bo razlikovala glede na aktivnost in starost strežnika, saj je potrebno bazo razviti iz nule in med tem odklepati nove tehnologije ter pridobivati na razpolago boljšo opremo in nove prijatelje ter ljubimce (živalske, da ne bo pomote). Kot večina ostalih sistemov sta tudi gradnja in nadgrajevanje narejena s kooperacijo v mislih in le težko boš grozote sveta premagoval sam, razen, če želiš igrati po 20 ur na dan, pa še takrat bo šlo za zelo zamudno dejavnost. Seveda s podporo za neuradne strežnike pridobiš na opciji mutacij, kar se tiče bolj kot ne vsega, a večino življenja se odvija na uradnih strežnikih, ker “prave” modifikacije še niso podprte. Imajo pa tudi to razvijalci v mislih in tako bo sčasoma možno videti vse mogoče variacije strežnikov in verjetno se bo zraven našel tudi kakšen Battle Royale, v kolikor bo takrat še popularen.

Vzpeti se s skupnimi močmi

Razvijalcem je odlično uspelo vključiti združenje raznih aspektov in ne glede na to, kaj najraje počneš v igrah, boš našel nekaj zase. Najsi obožuješ nabiralništvo, gradnjo, kreftanje, bojevanje ali raziskovanje, prišel boš na svoj račun. Večino opravil je kot omenjeno namreč zelo časovno zamudnih in le redki se ne bodo specializirali v določeno pot, saj je to najboljši način do uspeha druščine. Mogoče boš znan kot ustvarjalec najboljših lokov na strežniku? Kot lovec na najbolj epske pošasti, ki jih boš ukrotil v spiritualnem svetu in ponosno razkazoval naokoli? Ali pa boš postal neustrašen vodja, ki je gručo neorganiziranih slabičev že večkrat povedel do sladke zmage? Ne glede na to, katero pot ubereš, z raznovrstnimi dejavnostmi pripomoreš pri napredku ter odkrivanju nove opreme, nabiranju zalog in nenazadnje izboljšavi obrambe proti prihajajočim silam teme.

Glavni cilj leži v zbiranju duš padlih bojevnikov, ki po mraku brezciljno lebdijo naokoli. Služijo točkovanju in predstavljajo ključ do zmage za tvojo frakcijo. Zbiraš jih kot katerokoli drugo osnovno dobrino v igri, le da jih moraš odložiti v sredini baze in tako pridobiti slavo zase in točke za svojo ekipo. Napredku lahko slediš preko runskih označb na Svetovnem Drevesu – ko prva frakcija spleže do vrha drevesa, so vsi njeni igralci okronani za zmagovalce in strežnik se ponastavi – celoten proces se prične znova. Posamezni cikel povprečno traja nekje eden do dva meseca in se konča v masivnem spopadu med vsemi frakcijami.

Seveda je glavni cilj vsakogar zmagati, a to ni tako enostavno, kot se sliši. Vse tri izmed frakcij so vržene v večni boj druga proti drugi preko osvajanja nadzornih točk in plenjenja baz ob dnevih “Obračunave”. Gre za najbolj napet in osrednji del igre, kjer se v vnaprej določenih obdobjih na par dni čarobni ščit glavne baze spusti in jo s tem naredi občutljivo na napad. Dogodek na plan privede tudi pošastne Izgubljene, ki nato pod rdečkastim nebom v valovih oblegajo in koljejo vse pred sabo. Ko se z zidov braniš pred hordami zla lahko sovražni igralci izkoristijo luknjo v obrambi in prederejo skozi zid in vas oropajo nabranih duš. Vsekakor gre za epski dogodek, čeprav se lahko na trenutke počuti preveč kaotično.

Recimo, da si uspel preko žuljev in znoja trdnjavo obvarovati pogube in da ti je po čudežu kot prvemu uspelo zbrati dovolj duš za doseg zmage. Kaj te čaka v tem primeru? Razen junaškega vzpona v Valhallo glede na svoj prispevek vsak igralec prejme tudi slavo in točke, s katerimi lahko nadgrajuje svojega bojevnika ločeno od posameznih ciklov. A druga prednost je primarno psihične narave. Osramočeni poraženi bojevniki namreč izgubijo duše, ki so nato poslane nazaj v areno v želji po okusu zmage. Kaj pa se zgodi s telesi? Ta se pridružijo čredam Izgubljenih in od sedaj naprej romajo med temi, proti katerim so se prej borile, motivirana s strani jeze in primarne lakote za ponovno združitvijo z izruvano dušo. Pa so mi rekli, da Rend ni nasilna igra…

Izobčenci in vladarji

Širša slika ti je znana, a kako to izgleda v očeh posameznega bojevnika? Na voljo imaš precej opravil in ne glede na to, v kaj se specializiraš, pridobivaš izkušnje in se tako razvijaš. Ker treniranje posameznih disciplin vzame precej časa je to še dodaten razlog za specializacijo in le redkokateremu MMO-ju doslej je uspelo to, kar je napravil Rend. Ne le, da so igralci v vseh mojih seansah sodelovali in pomagali eden drugemu, naletel sem na eno najbolj prijaznih in ne-toksičnih skupnosti doslej.

A vseeno ne misliti, da gre za idealni MMO, saj se v trenutni obliki čuti pomanjkanje dotika za detajle. Uvod bi le težko bil bolj zmeden, saj si enostavno vržen v svet in predan lastnim sposobnostim, za katere niti ne veš, da jih imaš. Sam sem prvo uro preživel med brezciljnim tavanjem po prostranih planjavah, preden me je minila volja in sem se podal na splet ogledati par vodičev o igri. Sam sem sicer to moral storiti, saj je bil moj končni cilj predstaviti igro, a običajen igralec morda ne bo tako potrpežljiv. Problem je da večina stvari za nove igralce ni niti malo razloženih in čeprav se povem zavedam, da so MMO-ji že po naravi zelo kompleksni, bi se sploh glede na odstopanje od standardne formule uvajanja lahko lotili veliko bolje. Sploh glede na dejstvo, da gre za skupinsko igro in začetnik lahko zlahka odskaklja v glavno bazo in napravi kakšno norčijo, preden je zaradi padca ugleda izobčen s strežnika.

Velik del igre namreč leži tudi na ugledu. Delaj dobre stvari in splezal boš višje na družbeni lestvici, delaj norčijo in nihče te ne bo maral in na tvoje ime v klepetu bodo gledali s prezirom. S slednjim sem se blizu pričetka igranja soočil tudi sam, saj sem “pomotoma” oropal truplo soigralca, brez da bi se pri tem zavedal posledic svojega dejanja. “Saj je itak mrtev, prekleto.” Trupla še nikoli niso imela potrebe po materialnih dobrinah. Ko bi mu vsaj vzel kaj dobrega… Tako pa sem mu izmaknil kupček palic in se takoj soočil z sramotitvijo na klepetu – “Buhadog je oropal truplo igralca Tittymaster. Sram ga je naj.” Tudi besede drugih igralcev, kako sem poreden kuža, niso pripomogle pri lajšanju sramote.

Seveda padec ugleda ni konec sveta, nenazadnje se lahko z napravljanjem dobrih dejanj odkupiš. A zgolj, v kolikor lahko pridobiš dostop do baze, saj je najlažji način za pridobivanje ugleda nabiranje ter dostava duš in v kolikor si v prvi stopnji izobčenosti, takoj izgubiš možnost interakcije z večino objektov, vključno z vrati.

Malo manjši problem je tudi popolna odsotnost spopada na blizu ali naprednih coprnij. Sprva se mi je zdelo to nesprejemljivo, saj se navsezadnje veliko časa boriš z raznimi zvermi in meč ter ognjena krogla bi tu znala priti še kako prav. Preostanejo ti le loki, jih je pa na srečo na voljo kar nekaj vrst, tako, da je prilagodljivosti še vedno precej.

Frostkeep je že večkrat omenil, da že v trenutni obliki gre za dokončno izkušnjo, a tekom časa nameravajo konstantno dodajati novo in novo vsebino. Zraven tega bi naj izboljševali tudi delovanje in višali kvaliteto življenja igralcev – trenutno se najde še kar nekaj tehničnih težav. Od zveri, ki se neredko zatikajo v teren in nimajo najboljšega ubiranja poti do težav z latenco in izrisovanju oddaljenih predmetov ter plavajočih zgradb.

Čeprav igra še ni dokončana, je že v zdajšnjem stanju povsem igrana in zabavna. Konceptna pot, ki so jo ubrali, je enkratno plačilo za stalni doživljenjski dostop, zato tudi v primeru, če iščete bolj dovršeno igralno izkušnjo to ne predstavlja problema, enostavno počakaj kakšen mesec ali dva in nato preveri stanje. A osebno se mi skupnostni fokus na preživetje zdi vredno cene in lahko bi šlo za igro, ki bo le pridobivala na popularnosti in novih funkcijah, v kolikor se bodo razvijalci držali besede. Definitivno zanimiv pristop do žanra, ki ga je vredno držati na očeh.

Zaključek

Rend razburka pomen besede MMORPG in vanjo vnese veliko novih aspektov. S poudarkom na skupinsko igranje bolj kot na tipičen MMO spominja na igre tipa Conan Exiles in Rust, s podrobnim sistemom kreftanja in bazegradnje ter fokusom na sodelovanje pa bo pritegnila isti tip igralcev. Žal v trenutnem stanju vsebuje še nekaj hroščev, a vseeno po zaslugi zabavnosti in podrobnosti lahko doseže velik nabor igralcev, če jim jih le uspe zadržati.

Pozitivno:
+ Osveži MMORPG formulo
+ Vzpodbuja sodelovanje
+ Globok sistem kreftanja

Negativno:
– Začetek je težak in zmeden
– Odsotnost raznih vrst orožij
– Težave, sploh okoli zveri

Objava Rend – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

V zadnjem tednu sem preizkušal Freeman: Guerilla Warfare in zagotovo bi jo lahko uvrstil v zgoraj omenjeno kategorijo naslednikov. Podobnostim enostavno ni mogoče oporekati. Ta igra razvojnega studia KK Game Studio je mešanica prvo-osebne streljačine, igre igranja vlog in taktične strategije s pridihom gverilskega bojevanja. Svoje vektorske oči je odprla 1. februarja letos in svojo gverilsko uporništvo namerava načrtovati vse do konca 2018 in pri tem dobivati nova orodja za bojevanje ter par tub polirne paste. Navdiha ni potrebno kaj posebej preučevati – več kot očitno je, da se zgledujejo po opevani Mount&Blade franšizi s kančkom Arma začimb in ta kombinacija bi nas lahko nasitila vse do izida Bannerlord, če ne bo temu že pred izidom potekel rok uporabnosti oziroma potrpljenje oboževalcev.

Razvojna ekipa: KK Game Studio
Založnik: KK Game Studio
Platforme: PC
Datum izida: 01. 02. 2018 (EA)
Cena: 14.99 €

Zvrst: Prvoosebna streljačina/Strategija/RPG

Video opis

Vojska goril

V Freeman: Guerilla Warfare igraš kot poveljnik na čelu lastne privatne vojske. Hmm… smola. Sam sem sprva zaradi nesporazuma mislil, da bom lahko vihtel vojsko goril, a očitno bom za to moral počakati na kakšno modifikacijo. Gverilske sile, torej. Sicer zgodba o osvobajanju ni ravno osrednji fokus in bolj izgovor za dokaj zanimivo in gorečo tematiko. Kolikor sem lahko razbral med igranjem, si del uporniške frakcije, katere cilj je uničiti seme kaosa in zlobne diktature, ki se kot ogromna pijavka s tremi frakcijami hrani nad ubogimi prebivalci. Kot v kar nekaj peskovniških igrah te igra ne drži za prst in te usmerja do naslednjega NPC-ja ali boja, temveč si zgodbo ustvarjaš sam.

Končni cilj je sicer uničenje nadvladarjev in osvoboditev nacije, kako pa do tega prideš, pa je odvisno zgolj od tebe. Hočeš postati zloglasni lovec na bandite? Vložiti točke v trgovanje in tako služiti novce? Ali pa vihteti ogromno armado in sejati uničenje in si ustvariti ime kot vojni diktator? V meri zdrave pameti se lahko poslužuješ vseh teh metod, a zaradi določenih nepopolnosti oziroma nedodelanosti se za razliko od Mount and Blade vsaj sam nisem povsem vzživel v vlogo vodje gverilske enote.

Pomanjkanje sovražne komunikacije

Igranje se temeljno loti na dva dela. V prvem potuješ naokrog po zemljevidu in trkaš na vrata mest v želji po svežih rekrutih, trgovanju ter nalogah. Glavni del časa predstavlja potovanje po okoliški deželi, sčasoma pa čevlje zamenjajo kolesa. Seveda slednje ne vpliva na nič drugega, kot zvišano hitrost ter gorivo, ki ga boš odslej potreboval. Na zemljevidu je prisotnih več frakcij ter skupin razbojnikov, tako ne rabiš skrbeti, da bi ti zmanjkalo dela.

Lahko hodiš naokoli ter se spopadaš po mili volji, a vseeno nisem dobil občutka, kot da je svet živ kot v Mount and Blade. Tam na primer greš na pohajkovanje in mimogrede naletiš na ogromen spopad med dvema sovražnima nacijama ali pa zasedo karavane, kateri lahko pogumno priskočiš na pomoč. A tu imaš občutek, kot da se vse vrti okoli sebe, kar je verjetno še posledica nedodelanosti na tem področju. Skupine sovražnikov te skorajda vedno povsem ignorirajo in se le redkokdaj zmenijo zate in tudi sovražne frakcije le jezno bolščijo druga v drugo. Glej, vem, zato gre za zgodnji dostop, to je ravno stvar, zaradi katere zgodnji dostop obstaja in v kolikor bo Che Guevara naklonjen, bo vse to do izida popravljeno. Ampak definitivno odvzame od vživetja v edinem igralnem načinu.

A presenetilo me je, da v kolikor so tu stvari okleščene, je taktična ekipna plat dosti bolj zanimiva. Razvijalci skušajo uvesti par zelo zanimivih idej, enote lahko na primer ločiš v divizije po devet vojačkov in nato med bojevanjem vsako nadzoruješ ločeno, vsakemu vojačku pa je možno dati tudi opremo in orožje po želji. Lepo, zagotovo zelo dobrodošla ideja za bolj napreden nadzor, namesto enostavnega ukazovanja brez preciznega nadzora.

Inovacije so vedno dobrodošle

A vseeno me tudi tu čevelj žuli. Zaenkrat prestopno obdobje med svežim rekrutom in elitnim brazgotincem preteče po že par bojih in denarja je vedno dovolj, zato je izjemno lahko vihteti oboroženo elito. Zelo si želim več raznolikosti in večjo razvejanost med napredovanjem, saj te sedanji sistem postavi na statično pot z le malo izbire. Zaboga, nacija teroristov ima rekrute, ki že po eni nadgradnji postanejo elitni bojevniki. “Elitni” v najbolj milem pomenu besede, saj je njihova taktika “številčnost preko kvalitete”.

Nasploh se zaradi pretežno daljinskega boja ne razlikujejo toliko kot v srednjeveških variantah, saj obstajajo le pehotne enote in bolj kot ne vse služijo zgolj za streljanje v smeri sovražnikov, le, da so nekateri bolj natančni, spet drugi pa metko-spužvasti.

Ampak če se to čuje enostavno, nikar ne misliti na to. Ne gre za preprosto igro in soliranje v večini primerov ne bo prišlo v poštev, četudi si lastiš elitno opremo. Ko sva že pri zaščiti, slednjo nabavljaš pri trgovcih in v testni različici sem si najboljšo omislil že v vsega dveh urah igralnega časa. Govorim o varovalni opremi, do boljšega orožja prideš malce težje. Razlog temu tiči v zahtevi po znanju streljanja. Vsak začetnik pa že ne more rokovati z najelitnejšimi orožji, kajne?

Pogrešam prisotnost boljše in raznolike optike, na tem mestu me je Escape from Tarkov kar malce razvadil. V igri je namreč mogoče kupiti le tri optične naprave. Ostrostrelska orožja imajo vgrajeno svojo, bolj precizno, kar iz neznanega razloga ne velja za najdražje orožje v igri. Snajperica za 13K$, s čurimiri dalnogledom je od muh. Ko dosežeš to stanje, lahko do konca večjih spopadov dosežeš tudi po par deset ubojev in zaradi oklepa po veliki meri izgubiš strah, da te bo ugnobil že en nesrečen strel.

Če za konec omenimo še grafično plat, generalna zasnova spominja na Mount&Blade, a osvetljava in teksture so dosti bolj izrazite in tudi animacije orožij niso od muh, čeprav niso povsem gladke. Pogrešal bi bolj taktično zasnovane bojne zemljevide, saj navadno vsebujejo le občasno rastlinje, kakšen kamen in drevo in par hribčkov. Za bojevanje na blizu bi zadostovalo, a streljanka si zasluži več podrobnosti.

Zaključek

Ne morem oporekati ideji, da se za igro skriva globina. Strateška streljanka, kjer samo streljanje ni dovolj, temveč je pomembna tudi dobra strateška priprava in pozicioniranje enot. Čeprav je zasnova dobro urejena, pa se vseeno na veliko mestih čuti nedodelanost, sploh glede globalnega zemljevida. Pred razvijalci je še precej dela, a že zdaj je igra še kako igrana, čeprav je potrebno tu in tam malo zamižati. Mount&Blade in Arma obenem, kakopak.

Pozitivno:
+ Ta stil iger mi je bil vedno pri srcu
+ Taktični nadzor je odlično izpeljan
+ Dobro ravnanje z orožji
+ Par stvari opravi dosti bolje od vse konkurence
+ Opaznih hroščev nisem zasledil

Negativno:
– Zaenkrat še nedodelana na mnogo področjih
– Potrebuje več raznolikosti pri vojščakih in opremi
– Prelahko je vihteti elitno skupino
– Bojni zemljevidi so precej enostavni

Objava Freeman: Guerilla Warfare – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Vicarious Visions
Založnik: Activision
Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Platformska igra

VIDEO OPIS

Serija Crash Bandicoot je sprva izšla v devedestih kot ekskluziva za konzolo PlayStation 2 in je bila nekakšen odgovor popularnima maskotama Mario ter Sonic a nikoli ni dosegla nivoja njunih popularnosti. Igra je vseeno pridobila nekaj pristašev in lani je Sony marsikoga presenetil z najavo paketa Crash Bandicoot N. Sane Trilogy, ki vsebuje predelano trojico iger, ki so doslej izšle pod Crash znamko. Leto je naokoli in rjavi lisjak je našel pot tudi na PC, Xbox One ter Nintendo Switch.

Zagotovo je PC verzija najboljša za preigravanje, saj lahko avanture simpatične pojave končno uživamo pri stabilnih 60-ih sličicah na sekundo. A za izkoristek naslova je nujno posedovanje kontrolerja saj je igranje na tipkovnici muka brez primere.

Crash Bandicoot namreč ni lahka igra. Mnogi so jo po težavnosti primerjali z Dark Souls a sam bi raje potegnil primerjavo z še eno platformščino, Cuphead. Če slednjo igro vzamemo za osnovo in težavnost spustimo za eno stopničko, smo nekje na ravni problematičnosti, ki nam jo ponudi Crash.

Čeprav nosi Crash Bandicoot N. Sane Trilogy povsem prenovljeno podobo, se v vsej trilogiji pojavljajo ostanki devedesetih, ki kažejo na zastarelo sredico igre. Tako premagujemo docela linearne stopnje, kjer je ogromno skakanja, izogibanja preprek, razbijanja zabojev ter nabiranja življenj ter jabolk. Vsake toliko naletimo na bonusne stopnje, kjer neke variacije našega početja ni, ob koncu stopnje pa dobimo seštevek nabranih zabojev ter pridobimo kakšno nagrado. Če smo denimo stopnjo dokončali brez izgubljenega življenja, lahko pridobimo še diamant, ki nosi v vsakem delu različne dobrote.

Težavnost igre in obvezna uporaba kontrolerja gre predvsem na račun preciznosti skakanja. Razvijalec Vicarious Visions je za osnovo sicer vzel tehnično najbolj napreden tretji del, Warped ter ga prilagodil tudi prvim dvema odpravama. A kljub temu je Crash pri skakanju in premagovanju ovir precej nenatančen in preprosto preveč zahteven. Skoki včasih zahtevajo milimetrsko preciznost, ki jo lisjak, s svojimi ogromnimi čevlji, preprosto ne more ponuditi. Posledica tega je, da imate včasih občutek da ste vse storili prav in kjer se je trapec 5x prej odrinil od platforme brez problema, vam bo to v nadaljnjih parih poskusih spodletelo. Igra se ne zafrkava saj je Crash na poškodbe povsem neodporen. Ena napaka in že lahko štartamo iz zadnje nadzorne točke, ki so včasih postavljene radodarno in pravično, včasih pa čisto preveč škrto. Naš pogumni protagonist lahko nabira tudi življenja, ki jih včasih dobimo iz zabojev ali pa ko naberemo 100 jabolk a ko teh zmanjka, sledi ponovni štart od začetka stopnje. Roko na srce, je sistem z življenji še najbolj zastarel vidik celotne trilogije in če bi ta del igre povsem odstranili, ga verjetno ne bi pogrešal nihče.

Problem je tudi kamera, ki največkrat ali stoji za našim karakterjem ali pa ga ob premagovanju preprek gledamo iz strani. Kamera trmasto vztraja na fiksni poziciji in precizni doskoki postanejo problem. Predvsem na to težavno naletimo ko Crasha premikamo naprej, saj je težko oceniti, kje točno bo sploh doskočil. Tako vam ne preostane drugega kot da skoke vtisnemo v mišični spomin, pomaga pa tudi rahla senca izpod lisjaka, čeprav je ta malce preveč bleda in jo težko razločimo od drugih efektov.

Sam Crash Bandicoota v mladosti nisem preigraval in kot popoln devičnik njegovih avantur, sem imel največ težav pri njegovem prvem delu. Enka je še najbolj enolična in nerazgibana, medtem ko dvojka, Cortex Strikes Back, že vpelje nove mehanike kot so počep ter drsenje. Trojka je še najbolj “moderna” ter vpelje bolj razgibane in bolj raznolike stopnje. Medtem ko v enki bolj kot ne v ravni črti premagujemo džungelske nivoje,  v trojki jahamo tigra na kitajskem zidu, v arabsko obarvanih stopnjah skačemo po strehah ter dirkamo z motorjem in vodnim čolnom. Slednja dva nista ravno preveč zabavna a vsaj malce predrugačita do trojke, že malce zastarelo formulo.

Naši nasprotniki niso ravno preveč pametni in se gibajo samo po vnaprej predvidenih vzorcih zato njihova odprava načeloma ni problematična. Bolj se lahko bojimo raznih preprek kot so eksplozivni zaboji, premikajoče platforme ter razne druge pasti. Ubogega Crasha bomo med našo odpravi zažgali, presekali na pol, zmrznili v ledeno kocko, stresli z elektriko in pomendrali z ogromno zasledujočo skalo v slogu Indiana Jonesa. Vse njegove smrti spremljajo zabavne animacije, ki so za vsako smrt drugačne a nam vedno pričarajo nasmešek na obraz.

Med našo pustolovsko akcijo nas pričakaju tudi različni šefi, ki pa so precej manjši zalogaj kot recimo v Cupheadu. Kjer je slednji največ poudarka dal ravno na šefe, so pri Crashu samo obstranskega pomena in je večji poudarek na platformenju. Vsak od šefov, ki je prisoten, za svoje pokončanje zahteva nek trik in ko ga enkrat izgruntamo, postane boj skorajda trivialen, saj šefetina med obračunom nekih novih potez praktično ne dobi.

Grafično je igra od svojih PS2 dni lepo napredovala in v sodobnem času bi jo lahko oklicali za “dobro”. Ne pričakujte ravno spektakularne podobe a če ste v mladosti preigravali Crasha, boste nostalgično veselo obujali spomine. Luštne so predvsem animacije, ki so res podrobne in unikatne za vsak karakter. Vsak karakter? Tako je, po novem lahko skozi našo pogumno odpravo nadzorujemo tudi Crashovo sestro Coco. Ta je med igranjem identična svojemu starejšemu bratcu, ne vsebuje nobenih unikatnih potez, ima pa svoje unikatne animacije tako da je lep bonbonček k celokupnemu paketu.

V plus naslovu govori tudi cena. Za 40€ pridobimo v paketu tri pošteno dolge igre, vsaka pa zna trajati še dlje, če se namenimo izpolniti vse izzive in opraviti vse dosežke. Ko končamo kampanjo, se lahko odpravimo opravljati stopnje z dirko na čas, poskušamo pridobiti še zadnje diamante z razbitjem vseh zabojnikov ali pa prestati stopnjo brez usmrtitve. Glede na ceno dobimo res bogato paleto igralnih dobrot brez da bi bili primorani kupiti neke dodatne DLC-je, ki so dandanes tako zakoličeni v igričarsko industrijo.

Crash Bandicoot N. Sane Trilogy lahko brez slabe vesti priporočim ne samo tistim, ki so poprej že uživali ob izvirniku ampak tudi povsem novopečenim igralcem. Morda vas zna prvi del pustiti razočarane a ob sekvelih izkušnja pridoma pridobiva na kakovosti in celokupno celotna trilogija lepo prikaže, kako zaguljene so bile igre v preteklosti. Poleg tega to sortnih iger na PC-ju preprosto primanjkuje, igra pa je kljub težavnosti dovolj preprosta, da jo začne lahko igrati vsak. Mojstrovanje nje pa je seveda povsem druga zadeva.

In zapomnite si: ob vsaki smrti globoko vdihnite, se malce pomirite in poskusite še enkrat. Naslednjič boste verjetno spet crknli na istem mestu in šele takrat lahko vržete kontroler skozi okno. Jeza bo zagotovo prisotna a ravno to je trik pri igrah, ki znajo zadeti privlačno igralno formulo. Pri slabi igri človek znori in jo izbriše medtem ko pri dobri prav tako znori ampak gre ven na zrak in se preklinjajoč spet vrne k njej.

Objava Crash Bandicoot N. Sane Trilogy – pregled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Očitno nikoli nimam sreče, ko si zadam nalogo opisati neodvisno grozljivko. Tako Inner Chains kot Perception sta imeli blago rečeno mešan odziv skupnosti, Agony pa so kritiki raztrgali bolj kot z motorno žago oborožen Ash Williams obsedenega človeka. Agony je doživel zelo slab sprejem od praktično povsod, a tu nismo zato, da zrecitiramo tolikokrat slišan sovražni govor ostalih kritikov. Dajmo torej preveriti, če je večine ljudi le strah množice bingeljnov, ki ti jih Agony vztrajno tišči v obraz vse od začetka. Je ta moteče ekspliciten prikaz pekla dobra igra ali jo čaka enaka usoda kot Luciferja?

Razvojna ekipa: MadMind Studio
Založnik: MadMind Studio
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 29. 05. 2018
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Video opis

Kje za hudiča sploh sem?

Čeprav je Agony že pred izidom postala slavna skoraj ekskluzivno zaradi postavljanje meja, kaj se v igrah spodobi in kaj ne, so z izgovori po cenzuri s strani Valva stopnjo nagravžnosti in golote v končnem izdelku znižali in nekateri deli iz napovednika sedaj izgledajo precej manj groteskno. Ženski privatni deli in zadnjice so tako postale zakrite, a brez skrbi, tudi te boste lahko ugledali v HD ločljivosti s prihajajočo necenzurirano izdajo, ki bo za lastnike originalne igre zastonj, oziroma 99 % znižana.

Ampak po nekaj urah igranja resnično ne vem, ali je vse to vredno truda. Kljub temu, da razvijalci pridno izdajajo popravke, Agony še vedno pestijo mnoge težave, zaradi katerih je igranje nezabavno in nenavdihnjeno.

V osnovi gre za grozljivo avanturo z elementi skrivalništva in ugankarstva, kar je precej tipično za ta žanr. A že osnovna formula skuša vsaj malo variirati od standarda. Igraš kot izgubljena duša v peklu, ki (naravno) skuša pobegniti iz tega peklenskega kraja. Edina možna pot za to je vsesti se za mizo z Rdečo boginjo, stvariteljico tega kraja. A to je na papirju dosti lažje kot v praksi in za občinstvo z njo bo treba obiti mnogo demonskih kreatur in preplaziti nemalo temačnih soban. Če lahko temu, skozi kaj hodiš, sploh rečeš sobana. Večino časa se srečuješ z ambientom pekla v očeh najbolj zagrizenega kristjana.

Kljub vsem kritikam morem priznati – atmosfera je stvar, kjer se Agony resnično dobro odreže. Pekel je fantastično zasnovan, poln srhljivih skulptur, človeških delov nenormalnih velikosti in rek krvi. Kakšen shiran možakar tu in tam na tleh, tavajoč grgrajoč demon ali nagnusen mutiran otročiček in vse se zlije v celoto, ob kateri bi papež Frančišek potreboval cisterno svete vode.

Ko tavaš po tem napol odprtem blodnjaku trpljenja, se nikakor nikdar ne naveličaš okoliške navlake in stalno znova vsrkavaš nove, drugačne prizore, kar je bil najverjetneje tudi cilj razvijalcev. Tako da kapo dol, v kolikor si želiš srhljive in nagnusne atmosfere, boš le težko našel kaj boljšega.

Grafična podoba je kljub vsemu impresivna za neodvisno igro, kljub temu, da je vse dosti pretemno in ob višanju svetlosti barve preveč zbledijo. Tudi zvočna podlaga je mešana pest začimb, kriki groze in grgranje demonov je predstavljeno zelo dobro, a govor je na amaterski ravni in niti malo ne prikaže trpljenja vseh mučenikov, s katerimi deliš par besed.

Resnično vražja izkušnja

Ampak pri ambienci se vse bolj kot ne konča. Seveda bo le redko kdo v peklu preživel več kot par minut in običajno bo isto veljalo tudi zate. A tu je en majhen trik. Edini razlog, zakaj sploh imaš ščepec upanja za preboj do konca, je, da lahko uporabiš svojo sposobnost prevzemanja uma zmešancev in nižjih demonov za nadaljevanje poti, ko je ta za tvojo trenutno vrečo kosti in žolce končana. Po tem imaš na voljo kratko obdobje, kjer lahko najdeš drugega nesrečnika, drugače pa te igra postavi na zadnjo shranjeno pozicijo in te oropa tudi do zadnjih 30 minut napredka. Ne gre za povsem novo idejo, ampak prvič sem jo videl uporabljeno v grozljivki in vsaj konceptualno se izkaže.

Ampak po preigrani zgodbi se mi zdi, da je igra bolj kot na zabavnost osredotočena na idejo biti čim bolj groteskna, saj z igralne plati stori le malo, da bi gradila na tej drugače precej dobri ideji in zasnovi. Že daljava, na katero lahko vidiš brez drastičnega dviga svetlosti, je pretemna tudi za grozljivko ter bolj nadležna kot kar koli drugega. Če so skušali s tem ciljati na grozljivost, so se močno ušteli. Namesto, da bi se teme bal, sem tako le na tiho jamral, kako “vidim za en ku***” in se počasi premikal naprej ter pazil, da sploh hodim po pravi poti. Pravzaprav sem bil toliko osredotočen na to, da sem marsikdaj spregledal tudi patetičen poskus strašenja.

Glede zgodbe nočem preveč preiti v podrobnosti, saj bi tako odvzel od osmih ur igranja, kolikor ga igra približno nudi (mimogrede, v intervjuju so obljubljali nekje 12–14 ur). Večino igralnega časa predstavlja hojo, izogibanje demonom in reševanje nenavdihnjenih ugank v grotesknem okolju, kjer so izgubljene duše stalno zlorabljene na vse možne načine v eksplicitni podobi – izkopane oči, viseče črevesje, mutirani deli telesa in razčesnjene betice. Prav tako je prisotne tudi precej seksualne vsebine, kar seveda sodi v pekel, a nima neke dodane vrednosti, kot da skuša prebivalcem predstaviti anatomično pravilno.

Igranost je seveda prej zadovoljiva kot dobra. Večino časa se plaziš naokoli ter iščeš način za napredovanje, in če te med plazenjem naokoli kdo opazi, to navadno označuje konec za trenutno življenjsko obliko. Vse, kar lahko storiš, je, da se skrivaš in držiš sapo ter upaš, da te ne bodo opazili. To deluje pri skorajda vsaki vrsti demonov, čeprav nekatere privlači svetloba, spet drugi pa imajo drugačne posebne lastnosti. In ja, igranost je povprečna tudi za ta žanr in nikakor ne obsojam nikogar, ki že zaradi tega zaluča igro v vodnjak, da Samaro nauči kakšen nov trik. Nudi le malo igralne zabavnosti in tudi bedno tolčenje po objektih z baklo ter bedne uganke je ne prestavijo pred nebeška vrata, temveč ji le zapečatijo usodo enega največjih razočaranj v tem letu doslej.

Zaključek

Pozitivno:
+ Grafična podoba je solidna
+ Par dobrih konceptov tu in tam
+ Vražje dobra atmosfera

Negativno:
– Vražje slaba igralna plat
– Vidiš za en ku***
– Govor je naravnost parodičen
– Preveč dolgočasna in počasna za svoje dobro
– Hrošči najdejo pot tudi v pekel

Objava Agony – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Neat Corporation
Založnik: Neat Corporation
Platforme: PC (Oculus Rift, HTC Vive)
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 14.6.2018
Cena: 27.99 €
Zvrst: VR

VIDEO OPIS

Premisa igre je vsekakor zanimiva. Znajdemo se v pisarni, kjer imamo za sodelavce kup robotkov, ki se glasno pogovarjajo med sabo in se na vse pretege želijo obnašati kot navadni ljudje. Kmalu dobimo opozorilo na naš pozivnik in po vtipkanju številke v telefon, se nam na drugi strani oglasi ženska, ki ima za nas precej alarmantne novice. Namreč iz podjetja resnični ljudje počasi izginjajo in ko jih enkrat odpeljejo v posebno nadstropje, za njih nikoli več na slišimo. Da bi bila panika še večja, smo baje naslednji na vrsti prav mi.

Po hitrem ogledu našega pisarniškega kotička odkrijemo prav priročno napravo, ki bi jo lahko oklicali kot “translokator” oz. “portalna pištola”. Delovanje slednje je podobno tisti iz igre Portal: ko ustrelimo portal, si ga lahko približamo in si skozenj ogledamo okolico. S stiskom gumba se lahko nato instantno teleportiramo skozi portal in tako sem pravkar opisal naš način prehajanja skozi stopnje.

Naša naloga je pobegniti na varno in takšna nekako je tudi prva stopnja igre, ki močno spominja na sceno iz Matrice, ko Neo prejme telefonski klic in se mora skozi sprehodi med pisarnami sptreo izmikati agentom. Zamenjajte agente z zlobnimi roboti in počasi se vam lahko začne svitati, kako bo potekalo igranje.

Budget Cuts ni ravno lahka igra. S tem ne ciljam na samo težavnost nasprotnikov ampak tudi na fizično plat igranja. Manjka namenski gumb za počep zato se boste med skrivanjem pred roboti mnogokrat prisiljeni v počep, medtem ko boste previdno kukali izza pisarniških sten. Počep bo potreben tudi pri lazenju skozi različne prezračevalne jaške saj sestava stopenj omogoča prečkanje na mnogo načinov, kjer bo velikokrat potrebno malce akrobatskih spretnosti. Klasični primer razrešitve prečkanja sobe: v prostoru se nahajata dva ali več različnih sovražnih robotov, vsak od njih pa ima svoje patruljne vzorce gibanja. Zato se previdno odtihotapimo do stene, kjer snamemo rešetko. Z našo puško ustrelimo portal skozi luknjo na drugo stran in si previdno ogledamo okolico (ampak pozor, če pogledate v robota vas ta lahko vidi nazaj in tako hitro razkrije vašo skrivalno pozicijo!). Če zgleda vse v redu, se teleportiramo na lokacijo in nato spet presodimo našo situacijo.

Seveda skrivanje ni edini način pri obračunavanju z naprotniki, saj se jih lahko odkrižamo na bolj konkreten način, ki jih bo za večno pospravil v onostrastvo. V ta namen lahko v prirični inventorij naberemo različna pisarniška orožja kot so nožki, škarje ali kasneje malce bolj napredna ostra orožja. Ta arsenal lahko uporabimo tako, da v nasprotnika zalučamo nož a včasih ne bo zadostval samo eden, da hodečo jekleno kanto učinkovito ugasnemo. Slednje niso ravno inteligentne, saj se jih je moč precej preprosto odkrižati: postavimo se v njihovo vidno polje in ko nas zagledajo, se hitro zaženejo proti nam. Vse kar moramo storiti je da se skrijemo za vogal, kjer jih počakamo in napolnimo z nožki. Isto taktiko lahko uporabljamo skozi celotno igro, razen v enem primeru, ko nas zasleduje en in praktično edini resen šef igre.

Med igranjem bomo nabrali tudi marsikakšen predmet, ki si ga je pametno priročno pospraviti v svoj inventorij. Ta je omejen zato bo včasih potrebno zanemariti kakšen kos škarij, zato da lahko s sabo vzamemo kak namig. Slednji pridejo prav pri kakšnih ugankah, ki pa niso ravno posebej brihtne in originalne a za njih marsikdaj potrebujemo kakšen poseben predem v obliki ključa ali gesla za vrata.

Vrata in dvigala, vrata in dvigala. Naša igralna izkušnja je v bistvu sestavljena iz iskanja posebnih namenskih kartic, ki nam odklenejo prehod na naslednjo stopnjo ali dostop do kakšnega posebnega predmeta. Včasih smo med iskanjem teh kartic povsem izgubljeni a k sreči nas velikokrat na pozivnik pokliče naša začetna rešiteljica, ki nam vsaj okvirno nakaže naš naslednji objektiv in poda namig za razrešitev našega problema.

Štorija je precej minimalna in služi bolj kot izgovor za našo motivacijo raziskovanja stopenj. Sicer nosi nek pridih misterioznosti in proti koncu dejansko postane zanimiva in že malce strašljiva a zdi se, da bi jo lahko veliko bolje izkoristili. Čeprav vas zna igra na prvi pogled spomniti na Portal ali še bolje, The Stanley Parable, se glede globine in komičnosti še zdaleč ne more primerjati s prej omenjenima mojstrovinama.

Žal pa plehka štorija ni edini problem Budget Cuts. Igra, ki vam bo v grobem vzela okoli 5 ur za preigravanje, kljub nekaterim originalnim idejam, vsebuje kup pomanjkljivosti.

Same stopnje so sicer spočetka zanimive a vedno ostanejo na istem nivoju in pisarniškega okoliša se ne bomo rešili do samega konca. Raziskovanje raznih kotičkov je zanimivo prvo uro a postane kmalu enolično in dolgočasno. Odpiranje raznih predalov in omaric je tečno in praktično brezzvezno saj se mnogokrat v njih ne nahaja praktično nič razen pisarniških pripomočkov, ki niso namenjeni ničemur. Počasi začnejo najedati tudi okoliški, nesovražni robotki, ki skozi celotno igro ponavljajo ene in iste fraze in njihovo začetno simpatičnost kmalu nadomesti tečnost.

Budget Cuts ima tudi probleme s shranjevalnim sistemom. Praktično nikoli vam ni jasno, kdaj je igra shranila napredek, še bolj pa najeda dejstvo, da so shranjevalne točke postavljene povsem nelogično. Zgodilo se je že, da se prišel pred precej težko situacijo, kjer bi bila logična shranjevalna pozicija ampak ne. Ob umrtju sem moral preigrati spet kar precejšen del stopnje, kjer ni bilo ob ponovnem skozihodu nobene drugačne izkušnje.

Minusov tu še ni konec. Manjka namenski gumb za počep, kar zna biti velik problem za gibalno ovirane, špil pa se rad tudi velikokrat zruši ali pa med igranjem naletite na moteče hrošče. Nadzorna shema pri Oculus Riftu je nepriročna saj stvari pobiramo z sprožilcem, ta gumb pa uporabljamo tudi med samim bojem. Ta ima prav tako svoje probleme saj je metanje nožev precej nenatančno in preprosto okorno, zato ob pokončanju sovražnega robotka velikokrat šteje sreča in ne naša veščina.

Priznati moram, da sem od Budget Cuts pričakoval precej več in čudno mi je, kam točno je šel ves napor razvijalcev v zadnjih letih. Igra je bila namreč v razvoju od 2016 in preprosto mi ni jasno, zakaj smo bo izidu prejeli precej povprečno izkušnjo, ki bo ceni 27€ in nekako pet urni izkušnji veliko igralcev pustila razočaranih.

Vseeno pa so nekatere mehanike zabavne in ob pomanjkanju kvalitetnih VR iger, Budget Cuts ni ravno za odmet. Zabavali se vseeno boste in če se pustite presenetiti in ne pričakujete preveč, vas zna na mestih celo navdušiti. Žal mi je samo zapravljenega potenciala saj bi lahko končno lahko dobili ultimativno VR izkušnjo namesto samo dobre in mestoma samo povprečne.

Zaključek

Pozitivno:
+ Igralne mehanike
+ Luštna grafika
+ Komičnost

Negativno:
– Boj
– Shranjevalni sistem
– Hrošči
– Premalo raznolikosti

Objava Budget Cuts VR – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.

Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska)
Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 8. 2. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Slabi prvi vtisi

Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.

Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.

Ne preveč epska avantura

Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?

Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.

Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.

Dva dela celote

Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.

Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.

Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.

Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.

Zaključek

Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade

Negativno:
– Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva

Objava Wartile – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Pa da vas ne prestrašim preveč, govora je o preživetveni igri Subnautica, ki je sicer izšla pred nekaj meseci, pred tem pa se je vse od konca leta 2014 nahajala v zgodnje dostopni verziji. Je tudi ena izmed iger, ki je na voljo v načinu virtualne resničnosti (VR).
Razvijalec Unknown Worlds Entertainment jo je v tem času s posodobitvijo za posodobitvijo res pohvalno izpilil. Igra pa je deležna posodobitev s popravki in nove vsebine še v času nastajanja tega pregleda.

V igri me je pričakal zelo enostaven in preprost meni, ki ponuja možnost le osnovnih nastavitev. Vendar pa nekaj trenutkov kasneje nisem več bil podobnega mnenja, saj me je pozdravila barvita vsebina igre v izjemnem odprtem igralnem svetu, o katerem pa več besed v nadaljevanju.

Igra se prične kar kaotično, ko se znajdemo na vesoljskem plovilu Aurora, ki je v plamenih in strmoglavlja na bližnji planet, imenovan 4546B. V samem začetku smo tako deležni animacije, ko se z reševalno kapsulo zasilno izstrelimo iz plovila in se kasneje znajdemo na prej omenjenem planetu, katerega večji del površja sestavljajo oceani. Razen reševalne kapsule, ki nam služi kot edino začasno prebivališče na planetu, imamo poleg bore malo pripomočkov za preživetje. Če pa po vrhu izberemo še težji način igranja, kjer moramo redno piti in jesti, lahko vse skupaj postane preklemano zahtevno in od nas zahteva veliko mero iznajdljivosti.

Razvojna ekipa: Unknown Worlds Entertainment
Založnik: Unknown Worlds Entertainment
Spletna stran: https://unknownworlds.com/subnautica/
Steam: https://store.steampowered.com/app/264710/Subnautica/
Platforme: PC, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows (Vista+), Mac OS
Datum izida: 23. 1. 2018
Cena: 22,99 EUR

Zvrst: preživetje, pustolovščina

Izjemen podvodni svet in čudovit preplet zgodbe

“Vau,” je bil moj odziv, ko sem se s svojim karakterjem prvič potopil v globine oceana. Če se vsebine igre v začetku le površno dotaknemo, smo pod gladino širnega oceana deležni naravnost izjemnega podvodnega sveta. Okolje je zelo dinamično in ponuja nešteto možnosti raziskovanja. Priča smo dodelanemu podvodnemu reliefu, ki je sestavljeno iz številnih jam, pestro pa je tudi rastlinje. Seveda pa ne manjka vesoljskih organizmov. Tudi teh je razvijalec vključil celo paleto. Od miruljubnih ljubkih ribic pa do zveri, ki jih najraje ne bi srečal.

Pa da namenim še nekaj besed sami zgodbi, na kateri temelji Subnautica. Velika prednost je zagotovo ta, da na svoj račun pridejo tako ljubitelji zgodb kot tudi igralci, ki radi samostojno brez večjih okvirjev raziskujejo svet v igri, ker nam Subnautica ponuja obe možnosti.
Razburljiva zgodba nam postopoma zastavlja naloge, preko katerih pridemo do vedno novih spoznanj glede nesreče plovila in odprave Aurora. Nemalokrat pa sem doživel podobne občutke kot ob ogledu res vrhunskega znanstvenofantastičnega filma. Pri raziskovanju nas spremlja večnamenski dlačnik, ki poseduje neverjetne zbirke podatkov in nas tekom igre informira, usmerja in opozarja. Če je na trenutke povsem nekoristen, pa ugotovimo, da je poleg super imeti nekoga, ki govori, pa čeprav umetno inteligenco.

V boj z zverinami z žepnim nožičem

Subnautica je ena tistih iger, v katerih tekamo naokoli in nabiramo material, ki ga kasneje potrebujemo za izdelavo orodja, orožja in bivališča. Tokrat ni nič drugače, saj se moramo znajti sami in v globinah oceana poiskati vse potrebno za izdelavo pripomočkov in zadev za preživetje. Navodila za izdelavo predmetov pa pridobimo skozi raziskovanje podvodja in ruševin Aurore. Ni kaj, igra za napredovanje od nas zahteva neprestano dinamiko in ničesar nam ni položenega na roke.
Ena glavnih značilnosti Subnautice pa je sicer napredna mehanika grajenja podvodne baze, ki igralcu omogoča visoko stopnjo ustvarjalnosti in prilagajanja njegovim željam. Tako na spletu najdemo že lepo zbirko izjemnih kreacij različnih igralcev.

Če sem se v prejšnjem poglavju le površinsko dotaknil ekosistema v sami igri, je sedaj čas, da temu namenim še nekaj več besed. Vso podvodno rastlinje deluje zelo dodelano in raznovrstno, podobno pa velja tudi za prebivalce globin. Vključenih je ogromno vrst, vsaka z edinstvenim načinom gibanja in obnašanja, zato je izkušnja med igranjem pristna. Igralna mapa je razdeljena na različna območja, v vsakem pa prebivajo za tisto območje značilni podvodni organizmi.

Razvijalec je poskrbel, da tako najdemo vse od prijetnih in simpatičnih stvorov, s katerimi se lahko celo pocrkljamo, do zveri, imenovane Reaper Leviathan. Značilnosti zadnje sta predvsem zelo svinjsko oglašanje, ki nam bo povzročilo kurjo polt ter neizbežna in grozljiva smrt. Seveda bi ob takih trenutkih bilo pametno imeti neke vrste smrtonosno orožje, kot v vsaki igri, kjer imamo opravka s tašnimi ali drugačnimi stvori. No, tu pa sem doživel zanimivo presenečenje, saj razvijalec v Subnautico ni vključil smrtonosnega orožja. Po njihovih besedah naj bi Subnautica predstavljala edinstveno igro, kjer so nam ponujene alternativne možnosti za obvladovanje agresivnih podvodnih mesojedcev. Do te odločitve pa naj bi prišlo predvsem zaradi streljanja v osnovni šoli Sandy Hook v zvezni državi Connecticut v ZDA leta 2012. Isto leto je Subnautica doživljala svoj razvoj in pri Unknown Worlds Entertainment naj bi se simbolično odločili, da smrtonosnega strelnega orožja v igri ne bo. Kakor koli, namesto visokotehnoloških pištolc nam ostane naša kreativnost, kup pripomočkov za odganjanje in žepni nožič. Sicer pa nam kreature večino časa niso nevarne, možnost, da se prej utopimo, je precej večja, saj moramo s karakterjem vsake toliko priplavati na površje po svež zrak.

Pri Subnautici gre za edinstveno izkušnjo ob igranju, saj zajema čudovito oblikovan in dodelan ekosistem, ki je sam po sebi prava umetnost. Tu je še krasna in razburljiva zgodba, ki pa ni vsiljujoča, saj se lahko sami odločimo, ali bomo zgodbi sledili ali ne. Opravka imamo z različnimi vrstami vesoljskih podvodnih organizmov, ki igri dajo življenje, mi pa se znajdemo pred številnimi izzivi, ki se jih moramo nemalokrat lotiti z veliko mero kreativnosti.
Hroščov je bilo opaziti zelo malo in še ti so bili nemoteči, kar nakazuje na dobro izpiljeno igro. Večigralskega načina ne bomo našli, niti ni potreben, saj prejmemo odlično enoigralsko doživetje, Subnautica pa se po mojem mnenju pridružuje tistim igram, ki dokazujejo, da priljubljenost enoigralskih iger med igralci še zdaleč ne upada.

Zaključek

Pozitivno:
+ Edinstvena igralna izkušnja
+ Čudovita in zanimiva zgodba
+ Optimiziranost tudi za starejše sisteme
+ Izjemna grafika in vegetacija
+ Dobro delovanje
+ Spodbuja kreativno razmišljanje
+ Sistem gradnje podvodnih bivališč

Negativno:
– Ni vključenega (smrtonosnega) strelnega orožja za obrambo
– Občasni hrošči
– Meni z majhno izbiro nastavitev

Objava Subnautica – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj moremo, so šli pač vsi znanci in neznanci (dobesedno) k hudiču, ne preostane drugega kot puščavniško življenje in gojenje zelenjave, izrabljanje priročnih nahajališč vseh potrebnih rud in praktična uporaba mišic iz fitnesa. Žal apokalipsa nima posebnih popustov za vrtičkarje in fitnesarje – prej kot slej bo nekdo oziroma nekaj izvohalo tvoje skrivališče in prišlo na obisk. Pa boš do takrat zbral dovolj dodatnih rok in razvil dovolj napredno obrambo, da se mu boš postavil po robu?

Razvojna ekipa: Suncrash (Izrael)
Založnik: Suncrash
Platforme: PC
Datum izida: 03. 05. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realnočasovna strategija

Grozota nam je tuja

Večina preživetvenih iger, pa naj gre za strategije, streljačine ali dirkačine, se zanaša na en in isti kur*** recept. Večigralstvo, zombiji, potreba po malo papice in vodice za bister um – kar koli drugo pa že izstopa in prejema nagrade za “inovativnost”.

Tako vsak povsem drugačen pristop v že dodobra stagniran žanr spusti malo kisika in Judgement: Apocalypse Survival Simulation ni nobena izjema. Kljub dokaj standardni bazogradnji in vizualno ne preveč okusnem prvem vtisu označuje poseben trenutek, saj določa ponoven obisk peklenske zalege, s katero sem se nazadnje soočil v prenovljenem Doomu. Kaj pa vem, morda pa se bom čez kakšno leto pritoževal, da imam rogov že vrh glave. Čakaj, ne …

Moja vrnitev v svet demonov je bila torej označena z zgodbeno sekvenco in istočasno neke vrste uvodnikom v osnove. Po zaslugi dveh neopevanih lovcev smo se (skupina treh gobjih nabiralcev) uspeli potuhniti ter dočakati nov dan. Stran od velemest in zadimljenih socialnih zbirališč smo začeli z gradnjo temeljev nove civilizacije in kdo bi nas lahko krivil, saj je od stare ostalo bore malo.

Ne oddahnite si prehitro. Preden demoni izvohajo smrad postanih nogavic, je treba odkljukati čim več opravil priročnika za preživetje, se oborožiti in ne nazadnje rešiti čim več enakomislečih osebkov. Saj poznaš stari rek – več rok prej razbije demonsko betico.

A ne tako hitro. Prvi izziv se tako znajde že v bazogradnji, preden sploh pridemo do naprednih stvari. Postavljanje zgradb in delovnih postaj, postelj, vrtov, obrambnih zidov in pasti ter izrabljanje vsega tega v taktično brihten načrt, saj le to nudi možnost dolgotrajnega preživetja.

Ko pa enkrat začneš kositi travo in ravnati gozdne površine, ne traja dolgo, da prvič namočiš puščice v demonsko kri. S slabotnimi nižjimi demoni sem se srečal kakšnih 15 minut po začetku igranja in zadovoljno lahko izjavim, da sem jim razbil demonsko rit in da bi bilo človeštvo ponosno na moj doprinos. A dlje, kot sem igral, dlje izven baze sem moral iskati zaloge in več pozornosti sem pritegnil.

Če so impi in njihovi ognjeni bratje predstavljali le redko več kot rahlo nadlogo, so padli angeli in oklepni masivni demoni precej načeli dobro voljo in povprečno življenjsko dobo mojih varovancev. Ker sem si vzel malo preveč časa ter ga premalo naklonil razvoju, nisem bil najbolj pripravljen na vzpon težavnosti. Tako lahko iz lastnih izkušenj izjavim, da je treba uravnovesiti vse aspekte, ki jih igra nudi. Sicer je vse avtomatizirano, a priporočeno je ročno izbirati, kaj je treba storiti najprej.

Če si izkusil težavnost Rimworlda, gre pri skrbi za bazo za podoben princip, saj so vsa opravila samodejna za vsakega prebivalca glede na brihtnost v raznih aspektih, čeprav lahko to samodejnost kadar koli prekličeš z izdajanjem lastnih ukazov. To še kako pride prav med bojevanjem, saj je ročno premikanje v prave položaje tam nujno za dolg obstoj.

Počasen napredek

Kot standardno igranje tudi bojevanje poteka realnočasovno. Odzivno in taktično, le rahlo štorasto, saj je vse razdeljeno na nevidne kvadrate, na katerih je lahko naenkrat le eno živo ali demonsko bitje. Premikanje zato izgleda rahlo štorasto, a funkcionalnost je na mestu in boj je precej taktičen, kot ti dajo vedeti že prva soočanja. Ne le, da boš moral izkoristiti vse sposobnosti in orožja za čim večjo prednost, prav tako tudi okoliške ovire in ozke ulice nudijo kritje pred izstrelki, podobno kot pri XCOM franšizi.

Najpomembnejši del igre predstavlja napredek, v večini očiten preko nekaj tehnoloških dreves. Kot v vseh drugih igrah z elementom razvoja nudi odklepanje tehnologij in pasivne bonuse ali nove zgradbe in orodja za roke spretnega arhitekta. Sprva tako obvladaš les, nato kamen in šele pozneje kovinske izdelke, končna oprema pa se zna prestaviti v vode znanstvene fantastike.

A kot da to ni dovolj, so zraven tudi mistični elementi, ki prinašajo spet svoje prednosti v obliki drugačnega tehnološkega drevesa. Skupno lahko tako izmenično odklepaš nove tehnologije v omenjenem drevesu s štirimi vejami, to so “bazegradnja”, “kreftanje”, “tehnologija” in “mistične vede”.

Ena izmed glavnih težav, s katero se pogosto soočajo neodvisne preživetvene simulacije, je uravnovešanje, sploh, če skušajo vihteti veliko število naključnih aspektov in obširnega nabora opreme, kot to drži za Judgement: Apocalypse Survival.

A igra je presenetljivo uravnovešena, čeprav se znajo kasneje pojaviti obdobja, ko zaradi dolgih časov za razvoj novih tehnologij igro večinoma previjaš na 8-kratni hitrosti in le občasno prekineš to monotonost. Ta čas lahko sicer izkoristiš za raziskovanje bližnjih mest zanimanja, a to ni vedno dobra ideja – vsak poseg v lasten ekosistem baze lahko povzroči pomanjkanje ene ali druge stvari, saj moraš med raziskovanjem s sabo voditi vsaj par do zob oboroženih kolonistov.

Lov na solato

Celoten sistem raziskovalnih ekspedicij me je sicer rahlo razočaral, saj so bolj kot odprave iztrebljevalski pohodi na majhno mapo, kjer vnaprej veš vse od nagrad do sovražnikov. Več neznanega in bolj mamljive nagrade bi vsekakor zvišale raven zanimivosti in tako si nisem mogel pomagati, da se ne bi dolgočasno podal v lov za demoni v vsaki novi instanci, da čim prej pobijem vso nesnago in vzamem tisto nagrado. Kje je raziskovanje, kjer upaš, da boš odkril kakšno zanimivo stvar, recept ali orožje? Kje je vzdušje, ko se skrivaš pred premočnimi sovražniki in moliš, da se premaknejo stran od mesta, ki si si ga nagledal za plenjenje? Vse to večinoma pade na nerodna tla, saj gre za enostavno zastarel in preveč preprost sistem.

Je pa zato naključnost drugje zelo dobrodošla. Vsake toliko se zgodi kakšen dogodek, včasih z dobrim in včasih s slabim izidom. Večinoma gre za potujoče trgovce, reševanje zapornikov ali zasede demonski nesnagi, a nekateri so bolj odročni in bolj zanimivi. Včasih imaš na primer možnost izbire, ki vpliva na izid in usodo celotne kolonije, spet drugič zakockaš par ropotije za možnost po večji nagradi.

A najbolj zadovoljivo, kar se tiče naključnosti, so prebivalci sami. Vsakemu je dodeljenih nekaj naključnih atributov, ki jim omogočijo uporabo posebnih orožij in opreme ter pasivne bonuse na določenih področjih. Prav tako lahko tudi napredujejo in tu se pojavi ogromno svežine. Vsak ima namreč dodeljen določen poklic z nekaj možnostmi napredovanja. Tako je vsekakor mogoča specializacija na določena področja in nekaj, kar vsakega kolonista loči od le še ene številke na vratih naselja. Dobro zamišljen in dobro zastavljen koncept, s katerim sem se zagotovo najbolj zabaval.

Všečnost vizualne plati je odvisna od posameznika. Veliko jih hvali koncept združenja ročnih risb in 3D entitet, a osebno mi način ni kaj preveč pri srcu. Bom pa priznal, da ni sistemsko zahteven in lahko deluje tudi na manj zmogljivih sistemih. Mi je pa zelo všeč vključitev modifikacij, ki je pravzaprav vedno dobra stvar brez negativnih strani. Med časom v zgodnjem dostopu je vzklilo kar nekaj zanimivih adicij in vsekakor se jih splača preveriti, če se odločite podati v demonski svet.

Zaključek

Pozitivno:
+ Drugačen koncept
+ Gola količina vsega
+ Zapletena, a vredna izkušnja
+ Zagnani in vključeni razvijalci
+ Vizualna plat vsekakor izstopa
+ Podpora za modifikacije

Negativno:
– Štorasto premikanje
– Raziskovanje ni najbolje izvedeno
– Ob učenju te lahko hitro preplavijo

Objava Judgement: Apocalypse Survival Simulation – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

The Swords of Ditto … hmm … le kaj bi s tabo. OK. Dajmo najprej povzeti uraden opis – osnove. The Swords of Ditto je kompakten akcijski RPG s precej luštno grafično zasnovo iz sobotnih in nedeljskih risank. Prisotni so vsi osnovni elementi, ki teoretično sestavljajo odlično igro tega žanra. Roguelike zasnova, lazenje po temnicah, lokalni co-op, nabor orožij, še večji nabor sovražnikov in seveda napredovanje. A kljub vsemu temu in obetavnim napovednikom enostavno ne predstavlja hita. Slabe odločitve na posameznih mestih počasi zabadajo barvit in evforičen igralni balon, dokler pod številom lukenj ne poči. Enostavno ne gre za zabavno igralno izkušnjo, ki jo opis obljublja.

Razvojna ekipa: onebitbeyond
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC/PS4
Datum izida: 24.04.2018
Cena: 19.99€

Zvrst: Avantura/RPG

Video opis

Se vidimo čez 100 let

Kot roguelike zasnovi pritiče, je zgodba zelo enostavna in linearno zasnovana. Nekega dne te čarobni gnojni hrošč rekruta kot legendarnega junaka oziroma Ditto-jev meč, ob čemer prejmeš, no, meč in dovoljenje za plenjenje temnic, košenje trave in pobiranje zlobnih podložnikov. Naloga – v štirih dneh nabrati dovolj izkušenj in opreme, da pogubiš zlobno čarovnico in nad deželo prineseš 100 let blaginje.

Ako je misije neuspešna, se bo nad deželo zgrnilo 100 let kaosa in tiranije. Tako, meč v roke, grem najprej povedat čarovnici, da je dobila konkurenco, saj, vsaj hrošč mi tako svetuje. In čarobne gnojne hrošče je treba poslušati, a ne. Oh, zlomka, ravno sem se poistovetil s tem nenadnim junakom, a čarovnica je igrala umazano in me kar takoj pokončala.

Pa pomeni to konec igre? Sem naredil kaj narobe? Pravzaprav ne, saj gre za eno najbolj osnovnih mehanik. Finta je, da je igra zasnovana glede konstantnega neuspeha. Ob vsaki izgubi življenja, ko se izgubiš pod gručo zombijev, jo fašeš od zbodljaja meča ali pa te spešta ogromni kamen, mine 100 let in po preroku se na to obdobje vedno pojavi nov naključni junak. Čisto logično in zanimivo zasnovano, pravzaprav bi mi koncept bil zelo všeč, če ne bi bilo vedno znova potrebno iti skozi identičen 5 minutni uvodnik. Na srečo je možno pohitriti vsaj govor, a tega vsekakor ni bilo treba.

Torej, ob vsakem igranju dobiš nove 4 dni, da napraviš čem več opravil pred finalnim soočenjem. Oziroma v realnem času okoli 3-4 ure, koliko je tudi čas vsake igralne seanse, uro gor ali dol. omejen čas predstavlja nekaj, kar moreš ves čas imeti na mislih in tako se ni pametno obirati pri osnovnih opravilih, saj je časa še premalo.

Briljantno, a le prvič

Problem pa je, da ko ti enkrat uspe zapičiti čarovnico in nad deželo prinesti sto let blaginje, praktično ne dosežeš ničesar. 100 let pozneje se ponovno zbudi in znova je potrebno iti skozi celoten debakel. Naključno generiran zemljevid sicer prinese nekaj variacije, a vse ostalo je precej ponavljajoče se in nenavdihnjeno.

In to označuje le začetek problemov. Večino stvari je narejenih solidno, kot da bi enostavno šli skozi osnovne naloge, ki označujejo dobro igro te zvrsti in tako vse na koncu izpade manj kot dobro. Bojevanje je povprečno. Premikanje povprečno. Število orožij in opreme spet povprečno (z izjemo legendarnih orožij, ki so res legendarna). RPG elementi in oprema odlična … SAJ NE! Povprečna.

Sprva je sicer vse dovolj, da te drži za ekranom, a po prvih par zmagah ali porazih se ta balonček misterije razpoči, saj bo drug tek praktično enak, oziroma vsaj podoben. Druga kot odličen vizualni stil, zanimivi karakterji in barvita dežela ter solidna zvočna podlaga ne predstavljajo srca in tako nimajo dolgoročne zanimivosti. Seveda stalno pridobivaš na stopnjah, a isto velja tudi za sovražnike in tako težavnost ostaja stalno nekje enaka – večino področij je lahkih, končni šef pa predstavlja velik izziv.

Sicer obstaja ena stvar, zaradi katere bi naj vse bilo vedno raznoliko in to so nalepke oziroma po standardnem RPG jeziku oprema. Ampak ne. V veliki večini so dolgočasne in nezanimive in ne vsebujejo raznolikih in bedastih kombinacij kot na primer v Binding of Issac. Sicer občasno najdeš kaj boljšega z novim napadom ali sposobnostjo, a v veliki večini gre za stvari, kot so zvišana obramba, elementarne zaščite, napad, hitrost… Nič, kaj bi res vleklo k odkrivanju novih pripomočkov, zraven pa jih je še dosti manj, kot bi si želel.

Koga bom srečal tokrat

A ko govorim o pomanjkanju srca, so sovražniki svetla izjema, saj so odlično zasnovani in dejansko eni bolj raznolikih in zanimivih, kar sem jih v zadnjem času srečal. Za poraženje je potrebno uporabiti različne taktike in vsaj je zase lasten zalogaj. Vse se prenese naprej tudi v lazenje po temnicah, kjer oprezno copotaš do vsakega novega ozemlja pastmi in ugankami, seveda polnega oživljajočih se sovragov. Odlična zasnova in res svetla stran, zaradi katere sem občasno lahko pozabil na trnovo potovanje.

A tudi tu se pojavi težava. Saj so sovražniki res odlično zasnovani, a problem je, da nadzor in bojevanje nista. Oba sta neodzivna in štorasta in vsako dejanje te praktično zaklene v animacijo, izmikanje pa je med bojevanjem precej nepraktično, saj se junak zakotali predaleč in tako pristane v kotlini, zidu ali kje drugje, kamor ne bi želel zaiti. Uporabljal sem kontroler, kar je bila še sreča, saj je tipkovnica zelo omejena glede premikanja, a tudi na prvem se občasno pojavijo težave, ki se enostavno ne bi smele. Nerf pištola te omeji na streljanje v osem smeri in tudi ostali pripomočki ne delujejo tako natančno, kot bi pričakoval.

Svetla stvar, ki lestvico potegne iz morja, je lokalni co-op, kjer lahko sodeluješ s še enim igralcem in tako zlobni čarovnici meč dvakrat potisneš tja, kamor sonce ne zasije. Izkušnjo naredi bolj zabavno, a to bi lahko rekel za praktično katerokoli igro s to funkcijo (co-op, ne rinjenje meča v odprtine).

Zaključek

Pozitivno:
+ Veliko dobrih idej
+ Odlična zasnova sovražnikov
+ Legendardna orožja so odlična za uporabo
+ Časovna omejitev zahteva spremembo stila
+ Šarmanten vizualen stil
+ Lokalen co-op

Negativno:
– Nekatere osnove niso najbolje razrešene
– Bojevanje in nadzor hrepenita po izboljšavi
– Slab ritem
– Nenavdihnjena “oprema”
– Brez možnosti preskoka uvodnika

Objava The Swords of Ditto – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Tower of Time je tipičen CRPG z malimi popravki oziroma t. i. “quality of life” izboljšavami. Ta nas vodi skozi odlično fantazijsko podkovano zgodbo, nas nauči strateškega mišljenja in odlična atmosferična glasba poskrbi za nepozabno vzdušje. Igra zasede približno 15 GB, kar je danes že skorajda malo v primerjavi z drugimi. Tudi glede strojne opreme ni prav nič požrešna, za preigravanje ne boste potrebovali zadnjega modela procesorja ali grafične kartice, ampak bo dovolj, če imate navaden “lesen” računalnik.

Razvojna ekipa: Event Horizon
Založnik: Event Horizon
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7/8/8.1/10
Datum izida: 12. 4. 2018
Cena: 20,95 €

Žanr:  CRPG

Video opis

Bogata zgodba

Konec sveta v fantazijsko obarvanem svetu

Tower of Time, fantazijsko naravnan CPRG, na trenutke podoben vsem dobro znanim igram, kot so Tyranny, Pillars of Eternity, Baldur’s Gate, Icewind Dale in še druge, ki so vse bolj temačno obarvane. Kot veteran zvrsti lahko povem, da sem pri Tower of Time dobil bolj svetel občutek – čeprav je tudi tukaj konec sveta in se človeštvo vsak dan bori za preživetje, saj sonce ne prebija več močnih oblakov, zato ljudje s težavo gojijo katero koli kulturo in največji problem predstavlja prav hrana. Osebno mislim, da se vse skupaj tudi malce nanaša na svet, v katerem živimo prav sami, vsaj jaz sem dobil tak občutek. Svojo štorijo začnemo kot otrok in usoda nas pripelje do stolpa, ki ga bomo v nadaljevanju igre raziskovali. Sam pristop je zelo zanimiv, saj je naš lik seveda glavni – odprava v stolp pa ne vsebuje našega glavnega lika, ampak njegove najboljše vojake, in seveda kasneje odkrijemo še druga bitja, kot so vilinci in škrati, ti pa uporabljajo tudi magijo, za katero se je govorilo, da je že tisočletja ni več na svetu. Bolj globoko, kot se podamo v stolp, bolj zadeva dobiva neko celoto, in osebno lahko povem, da mi je zgodba zelo všeč. O njej pa ne bi kaj preveč, saj vam to lahko uniči uživanje v še eni zelo lepo narejeni igri, kjer sta taktiziranje in branje dva glavna aspekta. Zadeva, ki me je malce zmotila, je ta, da na začetku, kot je v navadi pri večini RPG-jev, ne moremo izdelati svojega lika.

Raziskovanje sveta

Ena velika temnica brez konca

Že prej omenjen stolp časa je glavna stvar v igri in z našimi liki ga raziskujemo od začetka do konca, kar zna na trenutek postati malce monotono, ampak če ste pravi veteran podobnih iger, vas to ne bi smelo zmotiti, saj za popestritev poskrbijo različne uganke, ki jih moramo reševati, odlična zgodba, boj s pošastmi, magičen svet okrog nas in odlično atmosferično obarvana glasba, ki nam da občutek fantazije. Po večini je igralnost taka, da veliko beremo in klikamo po raznih predmetih na zaslonu, seveda pa se tudi borimo, saj ne bi bilo RPG-ja brez boja. Tower of Time vsebuje precej taktičen boj, kot smo ga vajeni iz podobnih CRPG-jev, s to razliko, da je malce bolj dinamičen in ne tako neroden, kar samo doda k uporabniški izkušnji. Kot igralec nadzorujemo več različnih likov, in ko zabredemo globoko v stolp, postanejo naši sovražniki precej močni, taktiziranje pa postane nujno zlo, če želimo, da naša skupina pustolovcev preživi. Na višji težavnosti je postavitev naše ekipe zelo pomembna, pametno je vedno iskati kotičke, kjer nas lahko napadejo samo iz ene strani, seveda to ni vedno mogoče in velikokrat se znajdemo v momentu, ko nas napadajo iz povsod.

Poleg navadnih bojev, ki jih najdemo med raziskovanjem sveta, se nam z nadgrajevanjem likov odklepajo še izzivi, kjer se borimo proti vedno težjim pošastim. Te je zelo pametno opraviti, saj nam dajo mnogo zelo uporabnih kristalov (zelene, modre in vijoličaste), s katerimi naredimo nova orožja in jih izboljšujemo. Poleg izzivov imamo tudi testne borbe, kjer lahko vsako spretnost lika testiramo in vidimo, ali nam ustreza.

Mesto, nadgrajevanje in opremljanje likov

Preprosto in učinkovito

V svetu, ki ga raziskujemo, dobimo tudi posebne skrivne kotičke, kjer se skrivajo odlični predmeti, s katerimi opremimo naše like, da postanejo močnejši, ampak še vedno je nujno, da se kdaj vrnemo na površje h generalu in svoje like še nagradimo. Dejansko liki ne dobivajo točk izkušenj kot pri večini RPG-jev, ampak moramo v stolpu dobiti načrt, s katerim bomo izboljšali npr. “mage tower” in s tem tudi našega čarovnika, ki bo potem še boljše zdravil ali delal škodo.

Poleg izboljševanja lika v mestu izboljšujemo, nadgrajujemo in izdelujemo predmete ter opremljamo našo ekipo, da je ta vedno močnejša, za to poskrbi kovač, v vojašnici pa treniramo naše like. Za dodatno branje poskrbi knjižnica, v kateri lahko prebiramo zgodbo ali naloge, ki jih imamo.

Grafična podoba in glasba

Lepa grafična podoba in še vedno prijazna do strojne opreme skupaj z odlično glasbo naredita odlično vzdušje. 

Noben CRPG ni še nikoli presenečal z nadrealistično grafično podobo, so pa razvijalci vedno poskrbeli, da igralec dobi občutek, kot da je del fantazijskega sveta. Tudi pri Tower of Time je bilo lepo poskrbljeno, da igra teče na večini računalnikov in še vedno izgleda dobro ter nam da že prej omenjen občutek. Poleg lepo narejene grafične podobe moramo povedati, da igra tudi zvok veliko vlogo v sami igralnosti, ta je v meni pustil res odličen občutek, ki me je pognal, da sem igro dokončal brez kakršnih muk.

Zaključek

Pozitivno:
+ Bogata zgodba
+ Odlična glasba
+ Lepa grafična podoba
+ Brezhibno delovanje

Negativno:
– Premalo vpliva igralca na potek zgodbe
– Bolj klišejska kot njeni vrstniki
– Na trenutke ponavljajoča

Objava Tower of Time – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Earthfall pa se uspešne formule drži kot preprodajalec Bolhe in brez kakršnega koli sarkazma bi ga lahko oklical za Left 4 Dead 3. In to samo po sebi ni nikakor slabo, saj z drugačno tematiko, svežim pristopom in precej lepšo grafično podobo prinese zanimivo igralno izkušnjo, ki po mnogo aspektih spominja na že videno zapuščino. Morda pa jo celo preseže, čeprav to po popularnosti vsaj trenutno nikakor ne drži.

Razvojna ekipa: Holospark (ZDA)
Založnik: Holospark
Platforme: PC
Datum izida: 26. 04. 2017 (zgodnji dostop)
Cena: 14.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Video opis

Lovci na vesoljce

Naloga je bila enostavna. Prebiti se do elektrarne, pritegniti čim več pozornosti in pobegniti, medtem ko bo nad prasce poslano vse razstrelivo, kar ga je preostanek človeške rase še premogel nastrgati na kup. Sonce je počasi začelo spust in s tem kazalo vedno daljše sence na razdejanje, ki je nekoč predstavljalo rastoče znake civilizacije.

Skupaj s tremi člani Gaming.si ekipe smo bili sredi ustvarjanja načrta, kako izpeljati akcijo “ubij vse, kar leze in gre”. A nismo se preveč obirali, saj je čas predstavljal dragoceno dobrino, ki jo je bilo danes bolj malo. Oboroženi z ničimer drugim kot pokalicami in dobro voljo smo se zagnali v dir, da bi nedobrodošle obiskovalce poslali nazaj v peklensko luknjo, od koder so prilezli … ali prileteli? Ne vem, morem pogledati v izročilo.

A navdušenje ni dolgo trajalo, saj še nismo dobro namočili municije v zeleno kri, ko je nekoga začela zabavati povezava, drugega je tiščalo na WC, tretji pa se je pritoževal glede orožij. Nič ne de, vesoljska nesnaga bo morala pač počakati na drug dan.

Lepši od konkurence

Najprej morem seveda omeniti, da je Earthfall v tem trenutku še v zgodnjem dostopu in tako dalje … na kratko – ima nezaželene hrošče in delovanje se bo (baje) izboljšalo. A kljub temu se glede slednjega ne morem kaj preveč pritoževati. AMD Nano, i7 7700K procesor ter 16 GB pomnilnika jo je brez težav gnalo na visokih nastavitvah z resolucijo FHD in padci pod 60 so se pojavili zgolj v najbolj obremenjujočih področjih ali ko je kolega zagrabil ognjemetalec.

Če je to še šlo skozi, ob zvišanju resolucije pomoči ni bilo več in na 2560×1440 tudi srednje nastavitve niso prinesle gladke izkušnje. A vseeno bi moralo delovanje biti zadovoljivo tudi na slabših sistemih *khm* samo vprašaj Anžeta *khm*, čeprav bodite pripravljeni, da malo spustite nastavitve. Sicer pa gre za teoretično nedokončano igro, katere delovanje se bo po vsej verjetnosti še izboljšalo, in kljub temu nimam nič proti zahtevnosti, dokler pride z grafiko, kot se šika.

Pa se grafika šika? Še kako. Če se poglobimo v igro, z Left 4 Dead 2 ne deli le igralnih podobnosti, temveč tudi splošni dizajn. Izgleda precej podobno, le bolj barvito, podrobno in nasploh bolj čudovito. Unreal Engine 4 prinese svoj sijaj, saj je Earthfall povsem zagotovo ena vizualno najlepših neodvisnih co-op streljačin.

S strežniki smo se sicer soočali z nemalo težavami, saj smo se lahko vsi povezali le na en računalnik, kateri koli drug pa druščine nikakor ni mogel pridobiti na svojo stran. Tudi ob igranju se je eden izmed igralcev sprva soočal s kar hudim zamikom, a čisto možno je, da je za to bil kriv slab internet gostilničarja in ne igra sama. Kakorkoli, vsi problemi z zatikanjem so v drugi igri izginili in skupaj smo preigrali par zabavnih partij, a vseeno je P2P povezava nekaj, kar me ni pridobilo na svojo stran že pri vseh Ubisoft večigralskih naslovih.

Neklasična sodrga 

V osnovi igranje deluje podobno kot pri Left 4 Dead, saj se s tremi prijatelji, neznanci ali računalniškimi pomagači (z nastavljivo inteligenco) združite pri opravljanju zaporednih opravil, ki se navadno končajo s pobegom iz zemljevida. Na voljo imaš štiri igralne like, sicer povsem identične glede na sposobnosti in različne le v osebnostnih in posledično pogostih pripombah med igranjem. Na izbiro imaš torej, če želiš igrati kot stereotipen črnec, hipster, emo pobič ali badass dekle. Ampak kogar koli izbereš, ostale boš še kako potreboval za preboj skozi katerega izmed šestih trenutno prisotnih zemljevidov.

Po prepiranju s soigralci “kdo bo imel koga” tako izbereš zemljevid in težavnost ter se podaš v lov za vesoljci. Čeprav lov mogoče ni ravno prava beseda, ker so bolj kot ne vesoljci tisti na lovu in sam se jih le odrešuješ po najboljših sposobnostih.

Skupaj z nekaj vrstami standardne topovske hrane jih sestavljajo tudi posebneži, kot so žirafe, ki te zagrabijo za glavo in odnesejo proč od prijateljev, debeli plinski samomorilci, agilni lovci iz Left 4 Dead na steroidih ter lebdeči jezo-napravljalci, ki razburijo bližnjo nesnago. A tu sta tudi dva neke vrste minišefa, za poraz katerih bo treba združiti moči ali pa posedovati kakšen minigun.

Od ostrostrelk do sekir

Na srečo je to in še več možno najti ali si enostavno “sprintati” po zaslugi 3D tiskalnika. Tako imaš navadno dejansko na voljo več orožij, kot jih lahko nosiš s sabo. Pokrivajo širok spekter bolj kot ne standardnih orožij, med drugimi pa jih sestavljajo jurišne puške AK47 in AK67, Glintec ostrostrelka, MP5X SMG ter BERG 930 puška za res trdovratne bučkarje, ki se prodrejo skozi obrambno linijo. A s tem nabor orožij še ni končan, saj so prisotni tudi razni pripomočki v obliki barikad, granat, postavljajočih pušk in postaje za zdravljenje.

Po zaslugi vsega se nikoli ne počutiš, kot da vesoljci igrajo umazano. Če se ločiš od skupine, te bo seveda kakšen poseben grdavž hitro pokončal, a s skupinskim delom in solidno organizacijo lahko premagaš vse ovire. V našem primeru je lastna nesposobnost povzročila več kot malo smrti in iskanja krivca, na kogar so nato vsi usmerili prst. Le redkokdaj je kdo krivil splošni dizajn, čeprav seveda nihče ne mara umiranja.

A le kako boš lažje spremljal in komentiral igranje ostalih borcev, ki zadenejo manj strelov v glavo kot Shaquille O’Neal prostih metov.

Zabaven izziv

Kljub vsem porazom in mnogim tragedijam smo se med igranjem večino časa smejali. Zabavno je bilo in ni nas motil občasen hrošč ali potreben ponovni začetek, to smo sprejeli kot le še eno oviro na poti do več zabave.

Sicer bi se precej stvari lahko še zlahka izboljšalo, več orožij bi bilo dobrodošlih, več posebnih vesoljcev še bolj in namesto P2P povezave bi zelo rad videl dejanske strežnike (zadnje se skoraj zagotovo ne bo zgodilo). A že v trenutni obliki gre za zelo igrano igro, ki po mojem mnenju glede na zabavnost preseže veliko konkurentov, zato je prava škoda, da zanjo ne ve večje število ljudi in zaenkrat moraš čakati, da najdeš igro brez vnaprejšnjega dogovora.

Sicer razumem, glede na ponavljajoče se igranje in preživet dosedanji čas v zgodnjem dostopu igralcev ni na tone in tako bi prav prijala kakšna oblika napredovanja izven posameznih tekem, ki bi vzpodbujala nadaljnjo igranje. Ker drugače se Earthfalla drži isti problem kot večine co-op iger, da enostavno ni tako zabavna brez soigralcev in da so računalniški pomagači le zasilna zamenjava.

Zaključek

Earthfall je šarmanten poizkus podoživetja uspeha Left 4 Dead franšize in vsekakor tudi sam prinese s sabo nekaj idej. Glede na podobnosti bi jo zlahka označil za kopijo, a je več kot to. Svež pristop in drugačni sovražniki so dobrodošli ter nič manj grozljivi in z nadaljnjim razvojem lahko pričakujemo še več raznolikosti ter odpravitev trenutnih pomanjkljivosti. Največja pomanjkljivost, mala igralna baza, se ne bo razrešila sama od sebe, a po vsej verjetnosti prav tako kmalu ne bo umrla.

Pozitivno:
+ Svež pristop
+ Zabavna igralna izkušnja
+ Vizualna plat je več kot zadovoljiva
+ Primerna tudi za malo slabše računalnike
+ Vesoljci so bolj zanimiv sovražnik od zombijev

Negativno:
– Brez soigralcev nekako izgubi večino zabavnosti
– Potrebuje več vsebine
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka

Objava Earthfall – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Sprva je bil sicer For the King zasnovan kot namizna igra, kar je vidno pri zanašanju na naključnost ter različnimi mehanikami. Kot računalniška igra obdrži občutek namizne igre, a hkrati pridobi stvari, kot so naključno generirani svetovi, JRPG bojevanje in elementi rogue-like iger – čeprav je slednji pravzaprav prisoten v večini namiznih iger.

Razvojna ekipa: IronOak Games (Kanada)
Založnik: Curve Digital
Platforme: PC
Datum izida: 19. 04. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: RPG/avantura/strategija

Video

Nepričakovani junaki

“Naj živi kralj! Kaj mi to praviš? A kralj je umrl, pokončan s strani neznanega morilca? Torej kraljica res išče skupino, ki bi raziskala njegovo smrt in deželo odrešila s smrtjo nastalega kaosa? Zakaj nisi kar takoj rekel! Boli me že tazadnja od vsega tega sedenja in prav prilegla bi se mi kakšna takšna avantura.”

For the King je v osnovi RPG avantura, ki enega ali več igralcev preko skupine improviziranih herojev pošlje na kvest epskih razsežnosti. Seveda pot ni posejana z rožicami, temveč prej ostrogo. Ne samo, da je naključnost prisotna tako pri samem zemljevidu kot tudi pri vseh dogodkih, kaotična dežela je polna sovragov, ki kar čakajo na novo igračko za glodanje.

Prav tako je tu zbiranje opreme in prilagajanje junačkov, s pestrim naborom plena in dovolj raznolikosti, da te drži pokonci skozi (ali povzroči) neprespane noči. Z odklepanjem vedno novih pripomočkov, bojevnikov in dogodkov je preigravanje precejšnje in še kako potrebovano, saj bo le strateški veleum katerega izmed scenarijev obrnil v prvem poizkusu, pa še to je le malo verjetno, saj je uvodnik bolj enostaven in ne razloži vsega.

Po želji lahko igraš tudi z drugimi igralci preko lokalnega ali spletnega co-op načina, kjer podoživiš starošolske trenutke sedenja na kavču in skupnega boja proti neznosno močnemu sovragu. Kot pravijo – s prijatelji je vse boljše (a ne nujno lažje). Uspešno napredovanje tu potrebuje skrbno načrtovanje in kooperacijo, deljenje opravil pa je zaradi več igralcev vsaj v teoriji lažje. A v praksi se izkaže bolj za naporno, saj sta bojevanje in premikanje potezna, in tako sta eden ali dva igralca stalno primorana čakati na svojo naslednjo potezo.

Enostavno, a težko obenem

Priznati moram, da sem se že po minuti igranja zaljubil v generalni izgled in zasnovo. Modernistična enostavnost se združi s podrobnostjo do detajlov, ki vsako podgano in okostnjaka napolni z osebnostjo. Smrtni udarec sovražnike kot lutko iz cunj zabriše v tla ali katero koli drugo smer, kar dobro izraža celotno humornost in igrivost.

Vsak kos opreme je izrisan na likih in le malo stvari se lahko primerja z opazovanjem bradate bojevnice z lutnjo v rokah, ki veselo pleše naokoli, medtem ko mag izstreli ognjeno kroglo v ptiča in ta z dvojno salto odleti z zaslona.

A videz je lahko zavajajoč, kajti kljub nedolžnemu izgledu je igra brutalno težka in nepopustljiva. Vsaka izmed treh kampanj te vrže na zemljevid, prepuščenega lastnim zmožnostim. Po določenem številu poklanih okostnjakov, tatičev in čebel končno pridobiš kakšen kos boljše opreme, nekaj cekinov in stopenj, a med tem fitnes obiskujejo tudi sovražniki. Tako se cikel ponavlja, dokler se končno ne srečaš s premočnim zalogajem ali pa ti uspe zaključiti misijo ter tako pridobiti roko princeske. A kaj, ko boš dosti bolj pogosto dobil le tolsto roko velikana, pa še to zgolj na posojo.

Prvo vprašanje se torej glasi, ali bi svojo skupino treh herojev raje razdelil in tako pokril večje področje ali bi jih raje držal skupaj in tako bil bolj varen. Podprtih je namreč več stilov igranja in le z izkušnjami ugotoviš, kdaj izbrati katerega. Sam sem se v večini primerov odločal za veselo, družabno druščino treh veseljakov, ki je klala vse nepridiprave okoli sebe in se le redko ločila. A kaj, ko je ob tem veselico pogosto prekinila budilka. Onkraj obzorja je nov superduper demon končal svoj zvarek in tako vsakih par potez povzročal plinske napade z ognjeno škodo.

Brez napak, prosim

Premikanje po zemljevidu je potezno in tako se vsak bojevnik ločeno premika po par kvadratkov naenkrat. Prav tako je potezno tudi JRPG bojevanje, kjer se bojevniki izmenjujejo v kaosu udarcev, coprnij in posebnih sposobnosti. Uspešnost napada ali posebne sposobnosti je določena z žetoni, ki v primeru napada označijo tudi povzročeno škodo ali ob perfektnem metu včasih tudi posebni učinek (dosti boljše od popolne polomije, ki lahko razbije določena orožja. Yikes).

Večino dejavnosti je tako izvedenih s simuliranim metom 100-robe kocke in če je met enak pripadajočemu atributu, je vse lepo in prav in žeton je tvoj. Ne gre za ravno standardni način in za dobrodošlo svežino, kar se tiče bojevanja preko metov kock. V praksi sem ugotovil tudi, da liki niso ravno omejeni na najmočnejši atribut in moj frontni bojevnik je v nuji bil povsem sposoben prevzeti položaj in opremo čarodeja, saj sta se primarna atributa razlikovala za manj kot 5. Sicer je to pomenilo 5 % nižjo uspešnost pri vsakem metu kocke, a pri 85 % možnosti (brez dodatnih zahtev za določene sposobnosti) je bila razlika minimalna.

Na voljo pa imaš še eno orodje preko fokusa, resursa, ki se lahko uporablja za zagotovljen uspešen met kocke. Tako se ga splača zadržati za tiste res tesne dvoboje ali proti sovražnikom, ki prejmejo škodo le ob vseh uspešnih metih kocke. Morda pa želiš dvigniti svoje možnosti za uspešen izid v naključnem dogodku, na katerega si doletel med raziskovanjem? Tudi tu zna priti prav.

Vse skupaj se združi v taktičen sistem, kjer je treba preceniti, v katere boje se splača podati in kdaj se jim je bolje izogniti. Vse to pa zahteva čas in izkušnje, saj je potrebno znanje, kaj je kateri sovražnik zmožen storiti in katerega se je najbolje najprej odkrižati. Kdaj se je bolje vrniti v vas in malo počivati in kdaj se splača zdržati še par minut. Večino modrosti pridobiš med igranjem, a vsak nauk navadno pride z neuspelim poizkusom in potrebo po novem začetku.

Vplivni prijatelji

Na srečo smrt bojevnika ne pomeni konca, kakor kruta in stalna sopotnica že je. Na voljo imaš nekaj dodatnih življenj, ki jih je mogoče osvežiti ob uspešnem končanju določenih temnic ali posebnih dogodkih. A v kolikor jih mečeš stran in ta zadnji gazda prejme udarec po buči – GAME OVER oziroma igre je konec.

Ob vsem tem ti grozi kaos, ki v določenih intervalih zviša težavnost. Vsaj sprva, saj na višjih stopnjah pomeni tudi določene katastrofe, kot je bruhajoč vulkan ali zlobna vojska irskih veseljakov. Večinoma tako skrbiš, da je raven kaosa na sprejemljivi ravni in to je treba uravnovesiti z bojevanjem za izkušnje in boljšo opremo, med tem pa slediti tudi glavni niti zgodbe, saj drugače kralj ne bo nikoli maščevan.

Posledično ravno to označuje nekaj, kar bo precej igralcev odvrnilo po par neuspehih. Zaradi slabega uvodnika in raznih mehanik bo sprva tu potreba po novem začetku kar pogosta. Ves čas imaš tudi občutek, kot da se ti mudi, da se ni vredno ustavljati za vsako malenkost in da je vsak slab met kocke nekaj groznega. A ne skrbi. Ko obvladaš osnove, For the King končno zasije v vsem sijaju. Nudi redko videno fleksibilnost, zanimiv bojni sistem in stil, ki variira od standardne RPG formule.

Na eno stvar pa se nikoli nisem mogel navadit, ne glede na preigrano število ur. Uporabniški vmesnik je precej štorast, saj je seveda napravljen s co-op načinom v mislih. Izmenjavanje in opravljanje opreme je tako lahko mala muka že samo po sebi in ob solo igranju oteži enostavne dejavnosti, kot je premikanje opreme med igralci.

Zaključek

Pozitivno:
+ Enostavna vizualna formula deluje
+ Fleksibilnost “klase” ne omeji na določeno vrsto opreme
+ Dobro izvedeno JRPG bojevanje
+ Lokalni in spletni co-op način
+ Zanimiva naključnost, ki ni povsem naključna

Negativno:
– Kruta kot hudič na slab dan
– Štorast vmesnik
– Co-op način zahteva veliko potrpežljivosti
– Preslaba razlaga osnov

Objava For the King – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

A z izidom God of War: Ascension v letu 2013 je prišla nova predzgodba, in čeprav na ravni igranosti ni prinesla nič novega in pretirano zanimivega, je šlo za čisto solidno igro, ki pa ni upravičila oživitve od smrti. In tako je bil tri leta spet mir, dokler Sony na E3 2016 ni vseh osupnil z oznanitvijo in prvim pokusom nadaljevanja. V preteklosti je serija temeljila na eksplicitnem nasilju, a napovednik nove igre je prikazal bolj kot ne cinematične govorne sekvence med Kratosom in njegovim, tedaj še neznanim, sinom. God of War je obrnil nov list in dve leti pozneje smo dobili knjigo, ki bi avtorju zlahka prinesla Nobelovo nagrado (preden kdo vpraša, Nobelova nagrada za književnost je dejanska stvar). God of War je nazaj, a nikar se ne bojte, saj je le malo manj nasilen kot prej.

Razvojna ekipa: Sony Santa Monica
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 20. 4. 2018
Cena: 58.56 € (Eigre.si)

Zvrst: Akcijska avantura

Polbogovi nikoli ne umrejo

S postavitvijo v skandinavsko mitologijo in odmikom od prejšnjih iger te God of War popelje na vrtiljak čustev. Celotna igra je predstavljena preko kamere, ki je ves čas prikladno za našim polbogom, brez kakršnih koli rezanj ali česa podobnega. To sicer ni prvi poizkus vzživetja igralca v dogajanje na takšen način, saj je isto idejo med razvojem imel nekaj časa tudi prenovljen Tomb Raider, a na koncu ni bilo kruha iz te moke.

Eden izmed razlogov za odličnost novega dela God of War je precej enostavna zgodba, naravnana okoli Kratosa in njegovih družinskih odnosov. Igralsko zasedbo sestavlja izjemen ansambel znanih govorcev, izstopa pa predvsem Cristopher Judge, bolje znan kot Teal’C iz Zvezdnih vrat. Z donečim glasom, redkobesednostjo in “brez sranja” odnosom do vsega in vseh je kot ustvarjen za vlogo glavnega lika.

Torej, zgodba krije pohod Kratosa in Arteusa (ime sina) po smrti najbližjega družinskega člana. Sprva sta prikazana kvečjemu kot znanca, a prvič v franšizi lahko vidimo nežnejšo, očetovsko stran besneža, ki za sina želi le najboljše. Kot je bila umirajoča želja njegove žene, se skupaj odpravita na vrh najvišje gore sveta, kjer poleg nadmorske doživita tudi precej osebnostne rasti, z dovolj ovirami, da dogodivščina traja 20–30 ur. Tokrat je, v primerjavi s prejšnjimi igrami serije, zgodba dosti bolj izrazita in v ospredju, v njej pa Kratos ni prikazan le kot kričeč norec, ampak je starejši, pametnejši in bolj depresiven mentor in vodnik. Arteus pa se v nekaterih lastnostnih vrže po očetu, čeprav ga navdušenost nad ubijanjem ni nalezla. Potovanje ga iz prenagljenega, prestrašenega najstnika pretvori v preudarnega, iznajdljivega pomagača, ki z lokom in nožkom očetu ves čas stoji ob strani.

Ena izmed stvari, ki me je pred začetkom skrbela, je, kako dobro bo igri uspel prehod v drugo smer. Ena izmed najboljših stvari na seriji je vedno bila brutalnost in premagovanje kolosalnih ovir ter bojevanje proti vsem možnostim. Vedno je šlo za skorajda nasilno parodijo o maščevanju in nikoli ne bi od nje pričakoval česar koli drugega. Bolj odrasel ton bi znal iz novega prišleka izpuliti stvari, ki so ga naredili tako noro zabavnega, a na srečo temu ni tako. Resda je na začetku vse dosti bolj počasno kot v prejšnjih igrah, saj nas igra skuša povezati z glavnimi liki. Namesto takojšnjega ubijanja krakena in hidre nam naloži dolge pogovore, počasno učenje mehanik in le malo variacije pri bojevanju.

Če bi se je tak ton držal skozi vso igro, bi kmalu postalo mukotrpno. A brez skrbi, saj nas kmalu začnejo obletati tako večji kot manjši sovragi, s kakšnim bogom za bližnjim drevesom. Postavitev v nordijsko mitologijo ponovno poskrbi za svež občutek in zanimive like, ki navadno niso preveč navdušeni nad Kratosovo ciničnostjo, in tako vsake toliko časa slišimo kakšno pikro na ta račun. Včasih bi jih Kratos ob najmanjši pripombi na gobec, a prerojeni je ravnodušen do vsega, saj sta mu pomembna le sinovo dobroimetje in pot na goro ter vse, kar je s tem povezano.

Moja sekira ni le za sekanje dreves

Variacija sovražnikov je zanimiva in soočaš se z vsem, od ljudi in mitoloških pošasti do ogromnih kreatur. Tudi na težki (ne najtežji) težavnosti mi sicer ni povzročala problemov, čeprav sem se občasno soočal s sovražniki, ki so me zaradi višje stopnje zmleli v prah. A v kolikor se pridno izmikaš in se držiš razdalje, lahko premagaš kogar koli in igra nikakor ni nepoštena. Ravno nasprotno, nagradi inovativno razmišljanje in prilagajanje bojnega stila glede na sovraga, s katerim se soočaš. Nekateri izmed sovražnikov so na primer imuni na sekiro in se jih moraš zato lotiti s pestmi, ki so kljub enostavnosti zaradi sistema jeze spodobna izbira, saj po določenem številu udarcev omogočijo instantno usmrtitev sovražnika.

Namesto ikonskih rezil kaosa nas tokrat skozi celotno potovanje spremljata leviatan sekira in zložljiv ščit. A gre za namensko odločitev in eno orožje nikakor ne odvzame od raznolikosti, ki jo je imel stil bojevanja z različnimi orožji v prejšnjih delih. Kljub temu, da se lahko sovražnikov lotiš le s sekiro ali s pestmi in imaš sprva na voljo le težak in lahek napad, kmalu začneš odklepati zanimive runske sposobnosti in kombinacije udarcev, metanje sekire kot bumerang pa zaradi izjemne zabavnosti nikoli ne postane odvečno opravilo. Stalno ti ob strani stoji tudi sin, ki ni le koristna lokostrelska vaba, ampak se ob pravih nadgradnjah sovražnikov loti tudi od blizu, kjer je vedno zabavno gledati, kako visi na dvometrskem ledenem okostnjaku in ga po kratkem boju moči zabriše v tla.

Bojni sistem je zagotovo spremenjen na bolje in ne gre le za “tu imaš sekiro pa sekaj”. Namesto bojevanja z več različnimi gumbi je večino napadov narejenih z uporabo sprožilcev in njihovih kombinacij. L1 služi za dvig ščita, L2 za met sekire, R1 in R2 sta hiter in močan napad, izmikaš se preko enojnega ali dvojnega pritiska na X. Čeprav sistem potrebuje nekaj časa, da se nanj privadiš, deluje naravno in zaradi počasnega učenja novih kombinacij ter sposobnosti nikoli ne postane naporen. Ko končno odkleneš vse in povrh dobiš še nekaj nadgradenj, bo Kratos le orodje v rokah boga smrti, ki jo bo delil levo in desno.

Predvsem je zanimiva uporaba posebnih runskih napadov, ki jih lahko vgradiš v sekiro. Čeprav imaš lahko uporabljena le dva, jih med raziskovanjem najdeš dovolj, da se vsake toliko časa odločiš za spremembo bojnega stila. Na začetku sem bil precej navdušen nad raznolikostjo, ki jo robustni sistem prilagoditve nudi in res lahko izdeluješ vse, od oklepov, talismanov, ročajev sekire, run in še več, vsako stvar pa lahko tudi nadgradiš s pomočjo izkušenj in denarja.

Večina nadgradenj potrebuje posebne materiale, katere navadno dobiš od sovražnikov. Nekaj jih je redkejših od ostalih in vse od začetka do konca mi ni bilo jasno, ali je njihovo število omejeno ali sovražniki sčasoma znova nastanejo. Prav tako je težava, da v nadgradnjo določene stvari lahko vložiš veliko materiala, s čimer ne boš najbolj navdušen, ko boš z novo stvarjo celoten postopek moral začeti od začetka. Sistem nadgradenj je tako dvojno rezilo, a vsekakor je zelo zadovoljujoče vsako novo stvar videti prikazano na našem bojevniku.

Najbolj mi je v spominu ostal dvoboj z dvema ponovnima hodcema v stranskem področju. Igra je narejena tako, da se tu in tam nekaterih sovražnikov enostavno moraš izogniti, saj so dosti višje stopnje. A mi trma ni dopustila, da bi ju enostavno pustil zadaj. Po nekaj smrtih zaradi enega samega udarca sem s pomočjo metanja sekire in pazljivega izmikanja po skoraj 30 minut trajajočem boju končno zavpil krik zmage in bil nadgrajen z novo runo, ki je na mojo grozo nisem mogel uporabiti, saj je zahtevala previsoko stopnjo. Trud vsekakor ni bil nadgrajen, a vseeno sem kraj zapustil z dvignjenim nosom.

Nasilja ni nikoli preveč

Atreus ni samo jokajoč pribočnik, temveč tudi koristna dodatna tarča med bojem, ki z lokom pritegne pozornost sovražnikov. Celoten sistem varuške je izveden zelo dobro in nikoli se ne počutiš, kot da ti je dodatna roka v nadlego, temveč ravno obratno. Izvedba je boljša celo od Elizabeth iz Bioshock: Infinite ali Ellie iz The Last of Us, saj je sploh slednja pogosto uspela s svojim kokošjim tekom pred sovražnikovim nosom uničiti imerzijo. To v God of War ne velja, saj je Atreus vedno na pravem mestu in nikoli ni v napoto, pa naj gre za bojevanje ali plazenje na vrh gore.

Stvar, ki sem ji želel videti, je poskus uvedbe odprtega sveta. Prejšnje igre so bile skorajda povsem linearne, s kakšnim skritim področjem ali krajšo stransko ulico. A tokrat je stranskih področij dosti več in včasih vključujejo razne izzive ali stranske misije. Vsako raziskovanje je pogosto nadgrajeno z novim odkritjem, odlično uganko, zbirateljsko stvarjo, opremo ali vsaj cekini, sin pa ves čas polni tudi svojo bukvo podatkov, ki te podučijo o svetu in njegovih mnogih sovražnikih.

Zaradi količine vsega zna še kako prav priti zemljevid, kjer so jasno označeni tako glavni kot stranski objektivi. Malo me je motilo le, da ti včasih ni jasno, ali lahko kakšno uganko že opraviš ali boš moral počakati na kakšno nadgradnjo. V kolikor te Arteus vidi v takšni zagati, navadno sicer bistroumno pripomni, da “tega zdaj še ne moreš storiti, ata”, a nikoli nisem preveč maral zaklenjenih področij in nagrad, ki zahtevajo ponoven obisk že preigranih področij.

Verjetno ste to že kje zasledili, ampak povedal bom še enkrat. Vizualen stil je enostavno prekrasen, od posameznih dlak na živalih in vsake pore na Kratosu pa do podrobnih in logičnih okolij. Vizualno se tako zlahka primerja z najbolj blestečimi PS4 naslovi, kot so Uncharted, Horizon: Zero Dawn ali Last of Us: Remastered, a to seveda zada udarec na delovanje. Sicer uspe delovati na “gladkih” konstantnih 30 sličicah na sekundo, in čeprav sem igral na standardni PS4 konzoli, sem dobre stvari slišal tudi o Pro varianti, kjer sicer tu in tam število sličic rahlo upade. Tudi zvočna podlaga je nadvse izvrstna, od okoliške spremljave, divjega ritma med bojevanjem do govora in zvočnih učinkov. Vse ti da občutek, kot da si dejansko na poti na goro, zato se tudu dosti lažje povežeš in ostaneš zavzet v dogajanje.

Sem pa naletel na čudno težavo, ki jo je reproduciral tudi test na drugi konzoli. Par dni po prejemu kopije so se namreč na zaslonu vse naokoli pojavili črni robovi, ki so za dobrih 20 % znižali vidno površino in se jih nikakor nisem mogel rešiti. Prav tako igra naenkrat ni več izgledala tako ostro in moje sklepanje je, da so pri popravku, ki je dodal prilagajanje resolucije za PS4 Pro konzole, nekaj močno zafrknili in da smo uporabniki standardnih konzol obtičali s 480P resolucijo, ki se ne razširi pravilno čez celoten ekran. Resda igra še ni izšla, ampak tudi po treh dneh od nastanka problema ta še ni bil odpravljen, zato res upam, da bodo uspeli težavo rešiti do izida.

Zaključek

Pozitivno:
+ Noro zabavno bojevanje
+ Grafika, ki vzame sapo
+ Zvočna izvrstnost
+ Možnost prilagajanja praktično vsega
+ Cristopher Judge
+ Veliko vsebine

Negativno:
– Težave pri standardni PS4 konzoli
– Določena zaklenjena področja med prvim igranjem
– 30 sličic na sekundo pač ne deluje tako gladko kot 60

Objava God of War (PS4) – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Vnovična združitev moči nam je tokrat prinesla povsem nov naslov, kjer je glavna tematika nadzor skupin animiranih vojščakov. Igra zahteva hitro sprejemanje odločitev in sprotno prilagajanje taktike glede na dano situacijo, zraven pa ti čas krajšajo tudi premnoge uganke. Ne pomnim, da bi v zadnjem času igral kaj na podoben način, mehanika nadzora in ukazovanja me spominja predvsem na Overlord franšizo, a podobnosti se tu bolj kot ne končajo.

Razvojna ekipa: Passtech Games (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, PS4, XONE
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 10. 4. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Strategija/RPG/Akcijska avantura

Čirole, čarole

“Moje ime je Oto in sem novinec v animaciji nemislečih hodečih kreatur. Lepo te je spoznati. Ta kupček kristalov tam je bil še včeraj moja zaročenka in kot je usoda želela, istočasno tudi vrhovna mojstrica iste vrline, Ana. Vsaj dokler je zlobni, zlobni čarodej Zahr s pomočjo ogromnih kamnitih krasotcev ni razcepil kot tolstega purana. Kaj ti to meni? Seveda jo bom rešil, ne govori bedarij. Tistega bebca pa pahnil v neko jamo, da bodo vsi videli, kakšen dec sem, in da bova z bodočo ženico živela srečno do konca dni, ob tem pa ustvarila cel kup malih Otov.”

Klasična zgodba si zasluži klasično obravnavo, a na srečo se klasičnost tu konča. Klasično. Obvladati animo ima svoje prednosti, ki pridejo v obliki na začetku omenjene animacije in oblikovanja služabnikov. Glavno orodje, ki ga imaš na razpolago, so razne animirane kreature brez lastne volje. Tako jih premikaš, ustvarjaš ter jim ukažeš napadanje ali uporabo posebne sposobnosti, in če je sreča na tvoji strani, bodo preživeli več kot par sekund. Čaraš lahko vse oblike brezumnih “sužnjev”, od klasičnih zaščitnikov in strelcev do magov, poveljnikov in stvariteljev.

Njihova čim bolj produktivna poraba je vitalnega pomena, saj ima vsak svoje šibke in močne lastnosti ter je tako uporaben na svoj način. Varuhi služijo za varovanje bolj šibkih kolegov in predvsem nadlegovanje sovragov, dokler jih strelci ne pogubijo od daleč. Magi ti pomagajo pri regeneraciji točk za čaranje, poveljniki so močnejši in posredujejo tvoje ukaze in stvaritelji stalno čarajo male nadlegovalce. A tudi izven boja ima vsak bojevnik določeno vlogo, saj služijo za aktivacijo določenih platform ali interakcijo z okoljem.

Nemilostno bojišče

Masters of Anima se odvija v svetu Iskra. Ta zloglasna Anima je vrsta energije, ki povezuje vse elemente tega sveta in okoli katere se vrti celotna igra, nadzorujejo pa jo oblikovalci, zadolženi za varovanje sveta in njegovih prebivalcev. Bogata paleta na pladnju postreže raznolike okoliše, od zasneženih gora do gozdov in viharnih puščav. Zaradi izometričnega pogleda se igra uspe izogniti prikazovanju nekaterih drugače nujnih detajlov, tako me stil močno spominja na Albion Online. Velika prednost tega je, da gladko deluje na manj zmogljivih računalnikih in PS4 konzolah, kjer sem jo testiral tudi sam. A če bi rekel, da na račun pomanjkanja podrobnosti trpi izgled, bi usekal mimo. Barvita in risankasta dežela je paša za oči in vizualno spominja na Torchlight 2.

A barvit svet je le krinka. Masters of Anima ima zelo strmo težavnostno krivuljo. Vsake toliko časa se soočiš z bojno situacijo, kjer moraš življenja odrešiti novo skupino sovražnikov. Glede na različne faktorje, kot je prejeta škoda in število izgubljenih varuhov ter pretečen čas, dobiš na koncu vsake tudi oceno, a kaj, ko se boš večino časa trudil, da jo sploh uspešno opraviš. Delno zaradi izjemno močnih in trdoživih sovražnikov, delno zaradi tega, ker te en sam trenutek nepazljivosti lahko stane polovice ali več podložnikov in sploh zaradi precej nenavadnega nadzora.

Sicer je na prvi pogled vse enostavno, ampak nezmožnost hitrega dajanja ukazov na kontrolerju potrebuje mirne živce in hitre reakcije, kar ti razne kombinacije tipk nikakor ne olajšajo. Sicer razumem, da je na kontrolerju zaradi pomanjkanja velikega števila gumbov uporaba kombinacij nujna, ampak tu so tudi razne, po mojem mnenju bedaste razvojne odločitve, kot je naprimer dejstvo, da moraš po vsakem izdanem ukazu skupino bojevnikov ponovno izbrati za nadaljnjo ukazovanje.

Ne pomaga niti, da so sovražniki zelo trdovratni golemi, zmožni pretrpeti ekstremno veliko količino škode. Bitke so tudi časovno omejene, saj se jim po določenem času utrga in takrat je le vprašanje časa, kdaj ti bo zmanjkalo dragocene življenjske energije ali energije za čaranje. Tvoja bojna sposobnost je takrat precej omejena, saj je čaranje podložnikov odvisno od slednje in brez njih kamen pač premaga palico. Veliko posebnih napadov sovražnikov ima na srečo je sicer izrazito označenih in se jim ni problem izogniti, a težava se pojavi, ko se boriš proti večji skupini in zamešaš dva ukaza, nakar izgubiš celotno armado lokostrelcev. Jejhata. Tuhtanje prave strategije za težje spopade je izjemno zabavno in po vsakem uspešnem poizkusu se boš vprašal, kako ti je lahko še pet minut prej povzročal takšne preglavice.

Lahkotno ugankarstvo

Da pa tempo ni preveč naporen, ti igra stalno nagaja z raznimi ugankami povsod okoli tebe. Navadno niso pretežke in vešč um bo hitro našel rešitev, ampak nudijo dobrodošel predah med tepežkanjem in te nagradijo z izkušnjami, nadgradnjami zdravja ali energije ter objektivi za stranske misije. Ne morem si pomagati, da si tu ne bi želel več, saj nobena izmed ugank ni zahtevala, da bi se ustavil za več kot 10 sekund in premislil glede rešitve.

Čeprav imaš med posameznimi misijami priložnost nadgraditi Ota in animirane kreacije s pomočjo izkušenj, je v veliki meri še vedno vse odvisno od tebe – nesposobnemu igralcu nobena nadgradnja ne bo prinesla zastonjske zmage. Gre za počasno napredovanje, kjer je nadgrajeno čim bolj idealno opravljanje stopenj, saj te nadgradi z več izkušnjami. Glede na to, da obstaja pet vrst varuhov, je treba premišljeno distribuirati točke – na srečo jih lahko kadarkoli resetiraš in razvrstiš drugače. Sistem nudi bolj kot ne pasivne nadgradnje v bojevanju, a nekateri učinki nadgradijo določene načine bojevanja, kot je naprimer 400 % večja škoda proti omotičnim sovražnikom.

Glede dolžine je vse odvisno od igralca. Sam sem zanjo porabil nekje 10 ur, kar je tudi nekje povprečni igrali čas po besedah razvijalcev. Največji vpliv tu bo imela uspešnosti pri bojevanju in koliko časa boš porabil za raziskovanje zemljevida. Če enostavno letiš skozi, boš seveda igro obrnil precej hitro, sam sem poskusil pogledati v vsako razpoko in razrešiti vsako uganko.

Masters of Anima je idealna igra predvsem za ljudi, ki so jim pri srcu strategije in opravljanje več opravil naenkrat. Ukazovanje različnim skupinam in ukvarjanje z več sovražniki, izmikanje udarcem in uporaba posebnih napadov se zna izkazati za precej hektično, a to je ravno to, kar nekateri igralci iščejo. “Počasnejši” igralci pa se bodo morali prebiti skozi precej mukotrpno bojevanje brez možnosti nastavljanja težavnosti. Sama zgodba tu zagotovo ne bo dovolj, da bi obdržala pozornost igralca.

Objava Pregled: Masters of Anima se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Luden.io
Založnik: Nival
Steam: http://store.steampowered.com/app/252490/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=P8lY9uiM-xo
Platforme: PC, Mac, Linux/SteamOS
Operacijski sistemi: Windows Vista +
Datum izida: 28. marec 2018
Cena: 6.99 €
Žanr: Simulacija

Testna različica: 0.1.20

Sama igra je sestavljena iz dveh načinov: kampanje (opravil) in izzivov (startups). Cilj igre je sortiranje vhodnih delčkov različnih oblik in barv, ki pridejo pomešani na vhodni del, s pomočjo različnih logičnih enot, ki so nam na razpolago. Najbolj osnovna enota je ločevalec, ki vrne eno barvo, ki jo določimo vnaprej, na prvi izhod, ostale pa na drugega. Pri vsakem izmed “ciljev” imamo napisanih nekaj stvari, na katere moramo paziti. Najpomembnejše je seveda to, kakšne delčke sploh smemo poslati tja. Poleg tega pa imamo še podatke o tem, kolikšen delež delčkov mora ustrezati tem pogojem ter najmanj koliko pravilnih moramo tja poslati pred iztekom časa.

Da pa vse le ne bi bilo prelahko, ima vsaka logična enota tudi svoje omejitve: za obdelavo enega delčka potrebuje neko količino časa, ima omejeno količino prostih mest za čakajoče delčke, pa tudi vse enote nimajo 100 % natančnosti. Za določen nivo imamo na voljo le omejeno količino časa, ko pa ga opravimo, dobimo plačilo. Le-to pa ni konstantno, ampak je odvisno od tega, kako učinkovito rešitev smo našli. Vsaka sekunda obdelave podatkov ima namreč svojo ceno. Seveda, tudi če porabimo ves čas, ki smo ga imeli na voljo, še vedno dobimo kar lep kupček denarja, ki pa bi lahko bil še zajetnejši, če bi le našli boljšo rešitev danega problema.

Kaj kmalu ugotovimo, da s pomočjo podanih enot sploh ne moremo rešiti neke zagonetke zadosti hitro, zato nam igra ponudi novo enoto, to je paralelizator. S pomočjo te enote razdelimo vhodne podatke na dva dela, ki ju potem lahko vzporedno obdelamo (seveda lahko te podatke delimo še naprej, če tako želimo). Ta enota v primerjavi z drugimi dela zelo hitro, ampak ima eno še kar veliko slabost, saj nam vsaka kopija poveča skupno ceno izvajanja programa.

Pri dejanskem programiranju je eden izmed pomembnejših konceptov t. i. DRY oz. “Don’t Repeat Yourself” (Ne ponavljaj se.) Tudi tukaj to pride v poštev, saj lahko pri neki nalogi uporabimo rešitve prejšnjih nalog kot eno samo enoto. Pomembno je, da se – četudi lahko trenutno nalogo rešimo na enostaven, a neučinkovit način – malo bolj potrudimo in poiščemo učinkovitejši izhod, saj “lena” solucija čez čas morda ne bo več zadostovala. Kasneje gremo lahko tudi nazaj ter izboljšamo svoje rešitve, če se nam zdi, da smo našli boljšo.

Drugi način so tako imenovani izzivi. Tudi pri teh moramo rešiti nalogo enakega tipa kot pri kampanjskem načinu, s to spremembo, da se tukaj rešitev izvaja neprestano, zato moramo biti posebej pozorni na njeno dolgoročno učinkovitost. Ker se zahtevnost vhoda s časom naključno spreminja, se lahko zgodi, da nam solucija, ki je še nedavno tega delovala odlično, ne prinaša več dobička. Še huje, lahko imamo celo izgubo! Sedaj imamo dve možnosti: ali izboljšamo naš odgovor problema ali pa zapustimo izziv. V slednjem primeru ne bomo imeli niti dobička niti izgube, zato lahko to storimo kadarkoli, brez negativnih posledic.

Z denarjem, ki si ga prislužimo, lahko v trgovini, poimenovani C-Bay (ime je parodija na popularno internetno trgovino eBay), nakupimo nove, posebne, logične enote, ki nam olajšajo določene naloge, ali pa boljšo strojno opremo, kar nam zniža stroške ter poveča hitrost delovanja enot. Pri delu pa nas z vrha monitorja opazuje tudi naš maček, ki mu lahko nakupimo nove podobe oz. obleke, a so slednje brez dejanske funkcionalnosti.

Zaključek

while True: learn() mi je zelo všeč ter je izpolnil vsa moja pričakovanja. Stopnje so čedalje težje, a je to stopnjevanje dovolj počasno, da se mu sledi brez večjih problemov. Ker je igra zaenkrat še v beta fazi, ima nekaj težav, ki pa bodo najverjetneje odpravljene še pred uradnim izidom igre. Dejstvo, da imam sam nekaj predznanja iz programiranja, mi je verjetno kar precej olajšalo samo igranje, a si mislim, da je tudi brez tega prav tako zabavna, če ne še bolj. Ker so nekateri nivoji mišljeni, da niso opravljeni s 100 % natančnostjo (in se jih tako tudi ne da opraviti), sem imel z njimi kot perfekcionist nekaj težav, a se je vse prej ali slej rešilo. Špil bi priporočal vsakemu, ki ga veseli logično razmišljanje ter reševanje miselnih problemov.

Objava Predogled: while True: learn() se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvočni sistem, ki so mi ga tokrat poslali na test, se je na trgu znašel šele dobrih 10 dni nazaj. Govorimo seveda o Logitech G560, ki za nameček vsebuje tudi Lightsync tehnologijo in RGB LED trak. Najbrž že veste, da nisem oboževalec “baročnega” kiča in tiščanja osvetljave na vsako računalniško komponento ali dodatek, saj dajem kvaliteto (v tem primeru zvoka) pred izgled. Vendar bom svoje misli na to temo prihranil za kakšno kolumno.

Nesporno je, da so s tem v RGB produkt dodali nov igričarski segment, ki zna marsikoga navdušiti. Preden razrešimo to dilemo, bi rad delil svojo uporabniško izkušnjo med dvotedensko uporabo.

Tehnične specifikacije

– Jakost W (maksimalna): 240 W
– Bluetooth 4.1 podpora (do 25 m)
– Frekvenčni razpon: 40 Hz–18 KHz
– Max SPL: 97 dB@426 B
– Občutljivost: 84 dB@1 m/1 w
– Impedanca: > 10K Om
– Vrsta povezave: USB, 3.5 mm, bluetooth
– Vrsta zvočnikov: 2.1
– Velikost notranjega zvočnika:
Satelitska: 63.5 mm
Nizkotonec: 165 mm
– Dolžina kablov: 2.2–2.5 m

Izgled in dizajn

Gre za sistem 2.1 zvočnikov, ki ga sestavljata dva satelita in nizkotonec, ki skrbi za nizke frekvence. Oblikovno bi ju najlažje opisal kot ležeči hruški, ki nista niti pretirano veliki niti pretirano mali, lahko bi rekli ravno pravšnji. Sama oblika se je izkazala za praktično, saj sta stabilna, stilski višek pa je dobro izkoriščen za notranjo osvetljavo. Podpiram odločitev za črno mat barvo, saj se tako na njih ne bo že na 10 km svetil vsak odtis ali praska. Sicer je izdelava primerna ceni in je dobra, vendar ne spektakularna. Ob prej omenjeni barvi so spredaj prevlečeni s črno tkanino, na enem pa je izpisan še model in seveda logotip. Vsakega sestavljata po dve svetlobni območji. Eno se nahaja na zadku, drugo pa znotraj oboka.

Na vrhu desnega zvočnika se nahajajo trije gumbi. Plus in minus sta namenjena višanju in nižanju intenzitete, tisti z oznako G pa služi kot makro za izvrševanju nastavitev, ki se jih da predhodno nastaviti v Logitech Gaming Software. Primarno je njegova naloga spreminjanje jakosti osvetljave. Da ne bi ponovili moje napake, ko sem 10 minut tuhtal, kje se sistem sploh prižge, se na zadku desnega zvočnika nahajata dva gumba :). Eden služi vžigu, drugi povezavi preko bluetootha, in pozabili niso niti na 3.5 mm priklop za slušalke. Škoda, da ni dodan še vtič za mikrofon, saj so zvočniki konec koncev namenjeni gejmerjem in večina nas na slušalkah najpogosteje uporablja prav tega. Ampak to je le manjša pripomba.

Kot sem že dejal, je celoten sistem stilsko lepo oblikovan, črna barva pa poskrbi, da ne izstopa niti, če osvetlitve ne želite uporabljati. Čeprav v tem primeru ne vidim smiselnosti nakupa slednjega, saj je osvetljava eden izmed glavnih prodajnih atributov.

Tudi nizkotonec nima nadzemeljske oblike. Gre za običajno, nevpadljivo črno škatlo dimenzij 40×40 cm, ki je edini del kompleta brez LED diod. Kar je tudi razumljivo, saj bo pri večini končal na tleh ali pa vsaj v zaprašenem in temačnem delu sobe, kjer nikdar več ne bo ugledal dnevne svetlobe #SUBWOOFERRESCUE.

Celoten sistem je na računalnik povezan z USB kablom. Zvočnika sta priključena ločeno na nizkotonec preko DB9 priključkov. Oba sta obarvana, tako da bi ju tudi briljanten Forrest tekač znal pravilno priključiti v prvem poizkusu. Desni je moder, levi pa črn, razlikujeta pa se tudi oblikovno. Zraven na zadnji del sodi še vgrajen napajalni kabel, kjer se na drugi strani nahaja tanek priklop.

Zvok

Že res, da nekateri neizmerno uživate v poslušanju glasne glasbe ali pa preprosto želite prestrašiti sosede ob grotesknih pokih granat v majčkenih bojiščih Call of Duty WW2. Tega vam ne morem zameriti, vendar, v kolikor ne želite končati kot Ray Johnnie, glasnost pred uporabo vseeno znižajte na 0, saj so zvočniki že pri nižjih nastavitvah precej glasni. Logitech je na strani navedel, da dosegajo frekvenčni razpon med 40 Hz na nižji in 18 kHz na višji ravni. Sam sem jih le redko pognal preko glasnosti 12 in raje si niti ne predstavljam, kaj bi počeli priviti do konca. Me pa je kar nekoliko zmotil tudi velik razkorak med 0 in 2, saj zvočniki iz brezglasnega stanja v trenutku preidejo v, vsaj zame, območje normalne glasnosti. Naslednji koraki so pričakovano manjši, ampak vsaj osebno bi želel imeti na voljo vsaj še dve glasnostni nastavitvi na nižji ravni. In tukaj se skriva manjša zanka, ko se ob uporabi telefona in bluetootha situacija odvije malo drugače in se postopoma zateguje …

Kot sem že povedal, pred prvo uporabo glasnost spustite na 0 in šele nato zaženite poljubno glasbo in nastavitev prilagodite. V nasprotnem primeru lahko pride tudi do poškodb sluha. Ta 240 W sistem zmore proizvajati decibele hitreje od Walterjevih metamfetaminov. Če sem se pri nastavitvi 12 v Killing Floor 2 sam počutil kot na bojišču, se je pri 35 sredi Normandije znašla celotna vas in malo je manjkalo, da se pred vrati ni znašla nacionalna garda, če nekoliko parafraziram.

Visoki toni so natančni, srednji, kjer se znajde večina vokalov, so zveneči in balansirani, kar pomeni, da niso potisnjeni v ospredje. Vendar je bas vseskozi močan in več kot očitno je, da so zvočniki prvovrstno namenjeni igričarjem, in ne avdiofilom. Celo zame je znotraj prednastavljenih nastavitev bas skoraj premočan, kar je bilo najbolj opazno ob poslušanju glasbe. Se pa je situacija popolnoma spremenila, ko sem se znašel v peščenem viharju, vrtincu bitke v puščavskih bitkah dobro poznane Battlefield 1. Pokanje granat in prdcev mrtvih vojakov še nikoli ni bilo tako blagodejno in hkrati premešano v zabavno-smrdečo izkušnjo, če se preveč vživiš ali pa na previsoki glasnosti zraven tebe poči tankovski izstrelek.

Osvetljava

Navdušila me je tudi Logitech programska oprema, ki omogoča tako kalibracijo zvoka kot tudi nastavitev same osvetljave. Na voljo je več barvnih kombinacij, vse od samostojnih barv, dihanja, ciklov, adaptiranja glede na dele zaslona … in shranjevanje posameznih profilov v makrote, med katerimi ob igranju preskakujete s tipko G. V kolikor si lastite več Logitech G izdelkov, lahko za še bolj pristno doživetje vse naprave med seboj barvno sinhronizirate preko Lightsync tehnologije in se podate v disko-baletno potepanje po planjavah želene igre.

V opustošenem Stalingradu vas bo sistem spravljal v obup, ko se bo bela stena združila z bojiščem in ob vsakem zadetku postajala bolj rdeča … Sovražim te, hvala. Sistem bo preko večconske osvetlitve hkrati prilagajal barve z zaslonom, po drugi strani pa tudi jasno prikazal stanje vašega vojačka, ki bo ob višku rdeče barve zadnjič in za vedno zatisnil oči.

Žal je trenutno podprtih le nekaj bolj igranih iger, kjer se sistem najbolj razživi. Mednje sodijo Battlefield 1, Dota 2, GTA 5, CS GO, Killing Floors 2, Fortnite in Warhammer: Total War 2. Najbrž sem katero izpustil, zato za ažurne podatke odjadrajte na uradno stran zvočnega sistema, kjer bodo postopoma dodajali podprte igre.

Zvočni sistem me je poizkušal posesati vase z resnično popestrenim vzdušjem med samim igranjem. Odlična ideja je vgrajen bluetooth, ki omogoča parjenje tudi s pametnimi telefoni. Zgolj pritisk na gumb in želena pesem bo prekinila plinske izpuste mrtvakov, ki si jih ravnokar stal življenja. Parjenje je preprosto tudi za tehnične alfabete, saj pritisk na prav gumb reši vse težave. In modrozobec delo opravi, kot se šika. Čeprav živim v razmeroma veliki hiši, sem med skladbami lahko preskakoval tudi iz nižjega nadstropja oz. oddaljenosti do 15vm (oz. 25 m v odprtih območjih), kar bo zadostilo potrebe večine populacije, razen če imate pod bajto skrit Batcave, ampak potem si najbrž lahko omislite boljše in močnejše zvočnike.

Objava Test zvočnega sistema – Logitech G560 Gaming Speakers se je najprej pojavila na HOPsi.

Za dober komplet miške in mehanske tipkovnice lahko zlahka odšteješ več kot 100 €. Če pa iščeš nekaj ugodnejšega, ima Cooler Master morda ravno pravo stvar. Danes si bomo namreč ogledali njihov komplet miške in tipkovnice MasterSet MS120, ki se ga da dobiti za okoli 80 €. Kaj, a komplet z mehansko tipkovnico za takšen denar? Ko bi le bil, pravzaprav gre za mem-hansko tipkovnico, neke vrste hibrid med membransko in mehansko tipkovnico, ki bi naj nudila najboljše iz obeh taborov. Zraven pa prejmeš tudi miško, ki na izgled sumljivo spominja na MM520. Kako se vse obnese v praksi, bomo precenili mi.

Tehnične specifikacije

• Tipkovnica
  Stikala: Cooler Master Mem-chanical Clicky
  Življenjska doba: 50 M+
  Barva: Črna
  LED Barva: RGB, več načinov in reakcijski efekti
  Hitrost zaznavanja: 125 Hz
  Povezava kabla: USB 1.1
•  Miška
  Senzor: Optični, AVAGO 3050
  Stikala: Omron 10 M
  Barva: Črna
  LED Barva: RGB (tri cone z različnimi učinki)
  Povezava kabla: USB 2.0
• Svoj komplet lahko kupite na EIGRE.si – CoolerMaster MasterSet MS120

Embalaža

Za komplet so izbrali povsem klasičen dizajn, identičen kot pri Masterkeys Lite L. Na sprednji strani vsebuje prikaz miške in tipkovnice ter prikaz mem-hanskih stikal, izpostavljena pa je tudi združljivost z Cherry tipkami, v kolikor si zaželiš popestriti tipkarsko izkušnjo. Na zadnji strani se nahaja nekaj osnovnih funkcij in demonstracija notranjosti tipkovnice, zanimivosti pa se tu končajo.

Ob odprtju me je pričakala tipkovnica v zaščitni foliji, zraven pa še miška v foliji in prilagojenem modelu. Pod tipkovnico so še zelo tanka navodila z nekaj koristnimi bližnjicami, in to je bolj kot ne to. Povsem enostavna embalaža, kar je bilo za “budget” komplet tudi pričakovano.

Izgled in dizajn

Pa pričnimo pri tipkovnici. Vsaj po izgledu gre za klasično mehansko tipkovnico z enakomerno osvetlitvijo pod celotno tipkarsko površino. Osnovna oblika me je močno spominjala na Logitech G413 Carbon, le da ima ta tipkovnica v celoti črn mat izgled in bolj izrazito osvetlitev, prav tako pa nima dodatnega USB priključka. Testna tipkovnica je imela klasično US QWERTY postavitev. Velikost tipkovnice je s 44 cm širine, 13 cm dolžine in 4 cm višine povsem standardna.

Tipke počivajo na plastičnem ohišju, dvignjene nad samim okvirjem. To olajša čiščenje, osvetljava pa pride bolj do izraza. Na dotik so tipke rahlo majave z veliko prostora za premikanje, še posebej levo in desno. Takšna stvar je povsem tipična za membranske in mem-hanske tipkovnice, a jo bo reden uporabnik mehanskih tipkovnic takoj opazil. Postavitev tipk je precej standardna, s FN bližnjicami na funkcijskih tipkah in bližnjicami za upravljanje z multimedijskimi vsebinami na navigacijskem delu.

Zgornji desni del je rezerviran za štiri LED-lučke, ki označujejo Scroll Lock, Num Lock, Caps Lock in zaklenitev celotne tipkovnice (oziroma samo Windows gumbov, odvisno od tega, ali pritisneš kombinacijo FN+F11 ali FN+F12).

V kolikor tipkovnico obrnemo na glavo, na spodnji strani najdemo dve gumijasti blazinici za preprečevanje zdrsa, za njima pa še dve precej trdi nogi, ki se zapreta z zelo zadovoljivim klikom. S solidno višino in stabilnostjo močno pripomoreta k ergonomičnosti.

Tipkovnici tega in Masterkeys Lite L kompleta izgledata na prvi pogled identični, a obstaja par razlik, katere si bomo ogledali v naslednjem delu. Sedaj je namreč čas, da preidemo še na miško.

Komplet vsebuje desničarsko miško z izrastkom oziroma počivalnikom za prstanec in mezinček. Na prvi pogled izgleda podobno kot MM520, le da vsebuje inferiorni optični senzor. A oblika in gumbi so identični, zato je primerjava vseeno na mestu. Osebno mi oblika ni ravno najbolj pri srcu, a miška je udobna za držanje in vse je tam, kjer mora biti. Z le 11.5 cm dolžine, 8 cm širine, 3.5 cm višine in s samo 100 g teže gre za idealno velikost za srednjo veliko roko, čeprav zna nam, z daljšimi prsti, krajša dolžina povzročati težave.

Izgled sovpada s tipkovnico in gre za precej luštno miško črne nesvetleče barve. Ima šest tipk – klasično levo in desno, kolešček in gumb za koleščkom ter dva gumba na levi strani. Opazil sem tudi, da je kolešček malo višje kot pri večini mišk, ki sem jih uporabljal.

Osvetljava se nahaja na treh conah. Te so kolešček, obroba logotipa na zadku in črta, ki na zadnjem delu spremlja rob. Ker programske opreme ni, je ločene osvetlitvene cone možno spreminjati le preko kombinacij klikov, čeprav je to dosti bolj kompleksno in veliko raje bi videl vsaj osnovno programsko opremo, kjer bi lahko upravljal z osvetljavo. Navodil za bližnjice nisem zapazil v škatli ali kjerkoli na spletu, zato sem moral improvizirati in jih ugotoviti sam.

Test

Ne morem pričeti, ne da bi šel skozi podobnosti med to tipkovnico in tisto v kompletu MasterKeys Lite L, saj sta vsaj na prvi pogled zelo podobni. A Cooler Master je poslušal moje pripombe glede slednje (zagotovo, le kaj drugega bi lahko bil razlog za te spremembe) in odpravili so večino pomanjkljivosti, ki sem jih omenil. A nasploh sem tipkovnico ocenil zelo visoko in glede na to, da gre tu za superiorno varianto, sem nad njo še bolj navdušen. Tipke imajo dosti boljšo zaznavnost (skoraj predobro, saj včasih zaznajo že najmanjši dotik), označbe na posameznih tipkah so dosti lažje berljive v slabši svetlobi in ločena osvetlitev vsake tipke omogoča boljšo kvaliteto osvetljave in več opcij pri nastavitvah.

Kot sem že omenil, ne gre za mehansko tipkovnico, kar se je ob uporabi tudi poznalo. Vendar ne preveč, saj je občutek podoben kot pri Cherry MX Blue stikalih, čeprav bo vsak, ki je kdaj uporabljal mehanske tipkovnice, verjetno brez težav opazil razliko. Ne smemo pozabiti omeniti tudi, da je tipkovnica kompatibilna s Cherry Keycap, kar omogoča zamenjavo s podprtimi tipkami. Kar se tiče samega delovanja, je komplet deloval brez problemov in gre za več kot solidno igričarsko kombinacijo. Tako sta v strategijah, na primer Total War: Warhammer 2, in streljačinah, kot je Far Cry 5, miška in tipkovnica delovali brez problemov, in čeprav je optični senzor Avago 3050 inferioren napram samostojnim igričarskim miškam, je nudil solidno delovanje in razlika ni bila opazna. Hitro zaznavanje gumbov na tipkovnici se je izkazalo zelo koristno v igrah s hitrejšim tempom, saj je bil zaznan že najmanjši pritisk in je bil tako reakcijski čas med igranjem nižji.

Kljub delovanju na princip membranskih tipkovnic naj bi bila tipkovnica s tehnologijo anti-gosting sposobna zabeležiti hkraten pritisk do 26 tipk. Sicer mi ni uspelo naenkrat stisniti več kot 15 tipk, vendar, če sem iskren, sploh ne vem, kdo potrebuje več od tega. Nekoliko sem pogrešal počivalnik zapestja, ki ni prisoten. Nekateri znate pogrešati tudi odsotnost makro tipk in ločenih funkcijskih gumbov – bližnjic. Izmed standardnih so na voljo le tisti za upravljanje z multimedijskimi vsebinami.

Pri osvetljavi se pojavi majhen problem, saj shranjevanje profilov ni možno, in tako so vse spremembe določene nastavitve ob spremembi načina osvetljevanja izgubljene. Resda so bolj kot ne vsi učinki že prednastavljeni in ker ni programske opreme, s katero bi se lotil prilagajanja, ti preostanejo le barva in hitrost raznih učinkov. Je pa sama osvetlitev velika nadgradnja, saj so tipke osvetljene ločeno in tako je manj prelivanja, barve pa so bolj jasne. Tudi število učinkov se je povečalo in vključujejo vse popularne prednastavitve, kot so horizontalna in vertikalna mavrica, reakcije, lok in veliko drugih. Resda osvetlitev nima praktičnega učinka v igrah, a vseeno je dobro videti takšno stopnjo prilagodljivosti, čeprav sem pogrešal predvsem prilagajanje jakosti osvetlitve.

Že sama tipkovnica je tako skoraj vredna polne cene 80 €, a ker je podobna kot pri MasterKeys Lite L in le nadgrajena različica tiste, je treba nekje drugje nadoknaditi cenovno razliko. Tu veliko vlogo igra miška, katero si bomo ravnokar tudi ogledali.

Ergonomična miška ima štiri DPI nastavitve (500, 750, 1500 in 3500), kar nudi dobro stopnjo prilagodljivosti med visokimi in nizkimi hitrosti, čeprav sem pogrešal kakšno vmesno nastavitev in možnost nastavljanja lastnih profilov.

Gre za desničarsko miško s tako vertikalnim kot horizontalnim lokom, kar ji da obliko, udobno za držanje. Saj ne, da razreši vse ergonomične težave sveta, a v tem aspektu ji uspe dosti bolje kot veliki večini ambidekstroznih mišk. Rekel bi, da je oblika namenjena predvsem Claw prijemu, čeprav sam uporabljam Palm prijem in tudi tu se je obnesla čisto dobro. Zaradi daljše dolžine prstov mi je bil desni lok skorajda premajhen in prstanec je bil v stiku z mizo. A nasploh je bila uporaba udobna in miška je bila dovolj natančna, da se je izkazala v vseh zvrsteh iger in mi je bila dosti bolj všeč od tiste v cenejšem paketu.

A konec koncev gre za to, koliko ste pripravljeni žrtvovati. Seveda ima tudi mem-hanska tipkovnica svoje slabosti (večinoma posledica membranskih značilnosti) in z odsotnostjo programske opreme ste omejeni tudi pri prilagodljivosti. Vendar gre vseeno za kombinacijo, ki se prodaja za dobrih 80 €, za kar boste težko dobil že dobro tipkovnico, kaj šele miško in tipkovnico.

Objava Test kompleta (miška, tipkovnica) – Cooler Master MasterSet MS120 se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO OPIS

Tu moram nekaj priznati. Sam prvenca nisem igral, niti nisem slišal zanj, dokler se nisem lotil igranja drugega dela. Sprva se mi zaradi izgledov likov ni kaj preveč prikupil, a že po končanem uvodniku se je moje mnenje spremenilo. Ne gre za stereotipično anime igro z napol nagimi baburami in poskakujočimi baloni, temveč vizualno prekrasno avanturo z zgodbo, ki je pravzaprav precej zanimiva. Prečudovita kombinacija različnih sistemov ji pomaga doseči nekaj, kjer se zlahka izgubiš za več ur. Dobili smo poklon starošolskim JRPG-jem z dovolj novitet, da ti postreže s pravo poslastico. Vsekakor dovolj dobra izvedba, da si zasluži vihteti ceno, značilno za AAA naslove.

Razvojna ekipa: Level-5
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. 3. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: JRPG (Japonska igra igranja vlog), avantura

Kraljevič in čebula

Revenant Kingdom te postavi v vlogo Evan Pettiwhisker Tildruma, mladega napol mišjega kraljeviča dežele Ding Dong Dell. Po prevari in izgnanstvu si primoran združiti moči s skrivnostnim Rolandom, nenadejanim popotnikom iz alternativne, tehnološko naprednejše dimenzije. Skupaj s pirati, na katere naletiš med prvimi urami igranja, tvoj cilj postane ustanovitev kraljestva Evermore, kjer bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni in kjer ne bo nasilja, vojn in neenakosti. Hja, to je dosti lažje reči, kot pa dejansko storiti, in ravno s tem si se primoran soočati naslednje desetine ur. Malo me je skrbelo, kako bom na tekočem, saj nisem igral prvega dela, ampak na srečo te to čisto nič ne drži nazaj, saj je zgodba povsem drugače usmerjena kot pri prvencu.

Ampak preidimo par stavkov nazaj, k imenu kraljestva Ding Dong Dell. Če misliš, da je to edino otročje ime, nisi videl še nič. Nisem sicer uspel pogledati pod vsak kamen in skoraj zagotovo mi je ušlo še kaj, a najbolj neumno, ob katerem nisem mogel zadržati otroškega heheta, je joko-poko čebula oziroma crybaby onion. Takšnih nazivov je mnogo in vseskozi te spremljajo imena pošasti in stvari, ki so, kot da bi jih spisal deset letni otrok – ampak na dober način, saj je takšna oblika humorja poglaviten del franšize.

Preden uspeš ustanoviti lastno kraljestvo, te čaka naporno delo, saj je svet temačen in poln grozot … ali pa … niti ne. Pravzaprav je svetel, barvit in poln zlobnih hrčkov, ampak poanta je ista. Po ustvaritvi gore trupel teh glodalcev in ostalih grdavžev končno postaviš temelje kraljestva, in tako se tvoj cilj prestavi iz iskanja ozemlja – kje bi postavil to čudo – na iskanje novih zaveznikov, pa naj gre za ljudi ali hibride med ljudmi in živalmi (skupaj z enim najgrših mopsov, kar sem jih videl v igrah). A tu se Ni no Kuni 2 komaj odpre.

Iskanje podložnikov in čarobnih krtačk

Večina opravil, ki ti jih naložijo potencialni podložniki, sestoji iz nenavdihnjenih kvestov, ki so kot iz kakšnega MMORPG-ja. Na srečo je glavna in pomožna igralska zasedba dovolj dobra, zanimiva in raznolika, da nimaš nič proti opravljanju monotonih opravil, ki kar pogosto vsebujejo naloge tipa “Pojdi tja in pospravi x sovragov.” ali “Prinesi nazaj ukradeno čarobno krtačko, ki jo sedaj hrček uporablja za praskanje po tazadnji.” Glavna zgodba je malo bolj navdihnjena, čeprav gre za klasično štorijo o boju dobrega proti zlu, skupaj z vsem, kar k temu sodi, brez pretiranih presenečenj in variiranja od norme.

Škoda le, da niso dodali govora k celotnemu dialogu, saj je tako večina pogovorov enostavno vrženih vate na dnu ekrana in spremlja jih le kakšen “Tako je” govorečega karakterja. Dobrodošel predah temu nudijo redke cinematične sekvence, ki s pomočjo dobre govorne spremljave pritegnejo dosti več pozornosti. A kolikor so boljše, so tudi redkejše in spremljajo le kakšne pomembnejše trenutke v zgodbi. Marsikdaj vključujejo duhovite pripombe, kjer kraljuje kralje-napravljalec, eden mojih najljubših likov v igri. Ena začetnih nalog te popelje skozi razne uganke in sestoji iz najdbe in rekrutiranja te epske pošasti. Pričakuješ ogromnega zmaja, a na koncu se izkaže, da gre le za majhno sitnobo z jamajčanskim naglasom, ki z obilico kletvic nikoli ne razočara pri ustvarjanju komičnih situacij. Tu se mi res zdi škoda, da niso poskrbeli za govorno spremljavo skozi celotno zgodbo, saj bi bila tako ta dosti bolj prepričljiva in dosti bolj zanimiva.

Epska izvedba za epsko bojevanje

A z izjemo tega je preostanek Ni no Kuni 2 fantastičen in doseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra. Težko bi našel kakšno večjo napako, morda me je malo zmotilo le zaznavanje udarcev, saj te pri nekaterih večjih sovražnikih udarci zadenejo, čeprav te dejanski zamah na daleč zgreši. A z izjemo tega res nimam nekih pripomb in Ni no Kuni 2 še bolj od originala doseže in preseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra in postavi nove mejnike za prišleke v prihodnosti.

Bojni sistem je sicer povsem drugačen kot pri predhodniku, kjer si lahko lovil kreature in jih poveljeval v boju. Namesto tega deluje podobno kot pri Tales ali Kingdom Hearts, kjer partija sestoji iz treh likov, vsakega z lastno opremo in štirimi prilagodljivimi sposobnostmi. A kot da to ni dovolj, ti na pomoč priskočijo še štirje Higglediji, mini elementarne spake, ki jih zbiraš in jih jemlješ s sabo v spopade. Pridejo z različnimi sposobnostmi in sploh, kdo ne bi hotel zraven sebe teh srčkanih spačkov, ki znajo biti presenetljivo učinkoviti.

Objava Pregled: Ni no Kuni 2: Revenant Kingdom (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Večina besed, ki jih je bilo izrečenih o Burnout Paradise v 2008, še vedno drži. Remastered ne prinese večjih sprememb na področju igranosti in mehanik, prav tako je enak tudi svet. A ena stvar, ki jo je potrebno imeti v mislih je, da ta verzija vsebuje vse dodatke in novo igralno področje, ki smo ga prejeli po izidu originala in že od začetka je možno dostopati do vseh “novih” avtomobilov, kar žal malo izniči napredek, ki si ga v originalu dosegel z odklepanjem. Velik del originala je bil namreč ravno iskanje novih konjičkov in nabiranje izkušenj kot njihov voznik, a z instantnim dostopom najbolj mačo vozil se uniči občutek napredka.

Razvojna ekipa: Criterion Games/Stellar Entertainment
Založnik: Electronic Arts Inc.
Platforme: PS4/XBOne (PC verzija izide pozneje)
Datum izida: 16. 3. 2018
Cena: 39.99 € (31.67 € – Eigre.si)
Zvrst: Arkadna peskovniška dirkačina

Burnout Paradise prav tako uspe ujeti idealno razmerje pri upravljanju avtomobila, čeprav je sama vožnja arkadna in ne sloni na realizmu. Vsak avtomobil ima občutek teže in težji ter počasnejši se bodo počutili bolj štorasto od hitrih in agilnih. Upravljanje vsakega se počuti dobro in tudi brez pretiranega navajanja bi moral kmalu dirkati kot profič, čeprav ti tu in tam kakšen tresk ne uide.

Bogat bolj kot nekoč

Vse naokoli se pojavljajo takšni znaki zastaranja, pa naj govorim o teleportiranju nasprotnikov v nekaterih igralnih načinih, le malo izbire pri kameri ali o simulirani vožnji lastnega konjička, če katerega nasprotnika vržeš v zid in pri tem opazuješ njegovo uničenje. Po večini se sicer navadiš nanje in niso moteči, čeprav se je velika večina dirkačin od takrat pričela posluževati bolj “modernih” metod reševanja takšnih situacij.

Skupno obstajajo tri vrste oziroma stili avtomobilov, in to so dirkači, kaskaderji in razbijači. Raznih avtomobilov je precej, a če hočeš menjavati med njimi, moraš obiskati eno izmed treh smetišč, kar je zaradi odsotnosti hitrega potovanja kar mala dogodivščina samo po sebi. Odsotnost hitrega potovanja je tudi drugod lahko naporna, saj po dirki pristaneš na cilju povsem na drugi strani mape.

Malo pripomorejo bližnjice, ki ti tako tu kot tudi med dirkami pomagajo pri sekanju poti, a z izjemo tega si večino časa omejen povsem in samo na cesto, saj je ob njej stalno prisotna ograja, ki jo v višavah označuje tudi nevidni zid, v kolikor si jo želiš preskočiti.

Objava Pregled – Burnout Paradise Remastered (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Big Bad Wolf (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, XBOne, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 13.3.2018
Cena: 29.99€

Zvrst: Narativna avantura

Tako smo 13. 3. 2018 dočakali tudi The Council, ki bi jo sam opisal kot mešanico interaktivne detektivke in pustolovščine. Šlo bo za epizodično delo, čigar celoto bo sklenil epilog v 5. poglavju, in ker je zaenkrat na voljo samo prva stopnja, ki terja dobri 2 uri igralnega časa, težko ocenjujem, ali bodo naša dejanja pripeljala do večih popolnoma različnih poti. Resnično upam da, ker počasi že postajam sit enakih instanc z nekoliko spremenjenimi dialogi.

Dogajalni čas je postavljen v leto 1793, ko se znajdeš na otoku ob robu Anglije. Njegov lastnik je nihče drug kot nesramno bogat aristokrat Lord Mortimer, ki je eden najvplivnejših ljudi na svetu. O tem pričajo že povabljenci, saj se na njegovem otoškem dvorcu znajde cel kup imenitnežev, celo George Washington in Napoleon Bonaparte. Vendar je sijaj tvojega junačka bolj bled od prej naštetih. Postavljen si namreč v vlogo mladeniča Louisa de Richeta, ki pripada skrivni sekti Zlati red (The Golden Order). Kakorkoli, na otoku se ne znajdeš po naključju, ampak temu botruje izginotje tvoje matere, tvoja naloga pa je kakopak njeno iskanje.

Odločitve in upognjenost hrbtenice imeli vpliv na zgodbo. Razvijalci obljubljajo, da se bo zgodba razvijala glede na naše odločitve. Ker je zaenkrat sama serija še v uvodniku, to težko komentiram, vendar sem 1. epizodo preigral dvakrat in prišel do dveh popolnoma drugačnih izhodišč pred nadaljevanjem. Pa dovolj o sami zgodbi.

K sreči so se zavedali, da zgolj kopiranje recepta ni nujen pogoj za uspeh. Vnesli so nekaj novih mehanik, ki jih sam v tovrstnih naslovih nisem vajen. Tako bo ob dialogih, ki so bistven del igre, imel tvoj junaček “intelektualne točke”, ki jih bo potrebno v razgovorih pametno uporabljati. Namreč, razmišljanje terja intelektualni napor in v primeru uporabe znanja bodo točke zaradi višanja utrujenosti kopnele. Napolniti jih bo mogoče le s počitkom in posebnimi napitki, ki jih lahko tekom scene pobiraš naokoli. In čeprav so tovrstne stvari že videne, pa ji z eno uspe vsaj nekoliko odskočiti. V igro so vključili blažje RPG-mehanike, po principu izkustvenih točk, ki jih bo mogoče vlagati v tri drevesa. To so detektivsko, diplomatsko in okultno, pri čimer ne boš omejen samo na izbrano profesijo, ampak boš še vedno dopolnjeval tudi preostala znanja.Tako bo detektiv, ki se želi priučiti diplomatovih zvijač, za le-te porabil točko več kot za znanja, ki so bližje njegovemu zanimanju. Premišljena izbira je priporočena, saj bo od raznih kombinacij odvisna pot skozi stopnje.

Ob sami zgodbi je druga najpomembnejša lastnost njeno podajanje. Lahko rečem, da pri uglasiteljih niso varčevali, saj je govor kakovosten, z redkimi izjemami. K sreči so dovolj prepričljivi, da klepet ne postane dolgočasen in bodo držali tvojo pozornost. Nekoliko zna zmotiti le nezmožnost preskakovanja dialogov in občasni napačni pritiski, do katerih bo zaradi nerodne postavitve tipk zagotovo prišlo.

Pohvaliti velja različne like in njihove težnje, ki pritečejo koncu 18. st. Tako je mogoče služabnike na noto užaljenosti prisiliti, da ti izročijo želeno stvar, ali ob najdeni slabosti pomembneže vrteti okoli prsta.

Še vedno je moč opaziti bistven element avantur, to je raziskovanje sekvence in interakcije z okoli ležečimi predmeti. Slednje je priporočljivo pobirati, saj jih bo mogoče uporabljati ob določenih situacijah. Po eni strani bi rad pohvalil in grajal napredovanje med stopnjami. Čeprav so v zasnovi linearne, dopuščajo premik naprej, tudi če ti ni uspelo nabrati vseh indicev o zadani nalogi. Vendar po drugi strani ne dopustijo nadaljevanja, če si raziskovanje opravil preveč površno, saj so nekatere interakcije vseeno nujne.

Grafična podoba žel ni nikakršen presežek, kljub temu, da je igra kar precej strojno požrešna. Vseeno pa je v narativnem žanru lestvico dvignila za letvico višje. Boš pa vseeno opazil nerodne animacije in hojo, kar pa je zaradi dobre mešanice mogoče spregledati.

Objava Pregled – The Council (1. epizoda) se je najprej pojavila na HOPsi.

O čem je torej sploh govora? Kaj nas čaka tokrat? S pomočjo kreatorjev Tropico serije so pri Paradoxu ustvarili novo vesoljsko simulacijo kolonizacije tujega planeta. Kot ime nakazuje, se vse odvija na rdečem planetu, ki je človeški rasi padel v oči kaj kmalu po odkritju vesoljskega potovanja. Cilj igre je rast vesoljske kolonije, vse od pristanka na rdečem puščavniku in skromnih začetkov z majhnimi robotki pa do ogromnih življenjskih kupol in goro prebivalcev, vsakim z lastnimi statistikami, potrebami in muhami. Zveni zabavno? Kakopak. Vsekakor gre za izkušene glave, ki vedo, kaj oboževalci želimo, in ki nas le redko razočarajo. Tako se v nov projekt podajam z visokimi upi. Kako dolgo pa bodo ti ostali visoki, pa bo odvisno od dotoka kisika, vode, prehrane in seveda čim manj meteorjev, prosim in hvala.

Razvojna ekipa: Haemimont Games (Bolgarija)
Založnik: Paradox Interactive
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+, Steam OS, Linux, Mac OS
Datum izida: 15. 3. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Življenje na tujem planetu

Nadzorovanje marsovcev seveda pride z določenimi stroški. Surviving Mars je na voljo v treh edicijah, od osnovne, ki te obere za dobrih 40 €, pa do kolonske različice s sezonsko prepustnico (ta vsebuje dva prihajajoča dodatka in kompilaciji vsebine), dodatnimi zgradbami ter stili. Prikrajša nas za dobrih … Ste pripravljeni? … 75 €? Hmm … No, moram reči, kar se ultimativnih različic tiče, je pravzaprav kar poceni.

Surviving Mars je zanimiva, a rahlo suhoparna variacija dobro poznanega koncepta, prav do točke, kjer se začneš zavedati, da jo to dejansko njen šarm. Strateški pritiski in osnove na površju izgledajo rutinsko, ampak okolje s sabo prinese tudi lastne mehanike. Vzdrževanje zgradb, naravne katastrofe in ostale dolžnosti vladarja tujega planeta niso enostavne in potrebujejo tudi nekaj taktične presoje.

Prva stvar, ki jo moram omeniti, je, da nekdo, ki ne mara simulacij in garanja le “za preživetje”, tu ne bo našel nič zase. Zgodbo večinoma ustvarjaš sam, igralni način je le en, vse pa se odvija okrog preživetja in počasnega širjenja. Brez pretiranih fantazijskih elementov, kampanje, sovražnikov in pravzaprav druge žive duše. Na Marsu si povsem sam brez kakršnega koli živega ali mrtvega igralca kjerkoli naokrog. Preživetje je edina stvar in edina naloga v tvoji knjižici opravil; in čeprav je sprva to enostavno, se vse hitro zaplete. Majhne stvari, kot je okvara generatorja ali meteor, ki je kot nalašč treščil v eno izmed zgradb, te vsake toliko časa spomnijo na ta, osnoven cilj – kot tečni bratranec, ki vsake toliko časa pride na obisk.

Bitka za sponzorstvo

Ko se prvič želiš podati na tuje, te pričaka par začetnih nastavitev, kot je izbira sponzorja, vrlina in kaj želiš vzeti s seboj. Od tega bo odvisna težavnost in posredno tudi stil igranja. Sponzorji so pomembne, ogromne korporacije oziroma države, ki priskrbijo finance, hitrost raziskovanja, število prostovoljcev in skrivnost. Tako je treba na tem mestu pozorno prebrati vse, kar kdo izmed njih nudi in si glede na prebrano izbrati želenega finančnega strička. S tem s poti končno preideš tja, kamor si si toliko časa želel in kjer boš preživel večino naslednjih uric.

Pristaneš na drugačnem, na kvadratne teritorije razdeljenem, neprijaznem planetu s par robotki, prazno vesoljsko raketo in zgolj lastnimi idejami, kako vse spraviti skupaj v funkcionalne zametke kolonije. Kljub temu da je veliko osnov podobnih kot pri preostalih simulacijah, sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na precej počasen stil, ki variira od večine vesoljskih strategij in prej spominja na igre Anno serije. Začetek tako ne bi smel biti pretežak, mar ne? Narobe. Čeprav mi je uspelo priti do prvih naseljencev, sem se kmalu začel zavedati, da sem vse skupaj postavil precej neoptimalno, preveč hitel in da se bo ob najmanjši sapici vse razsulo. Nič, iz napak se učiš, mar ne?

Marsa se ne drži brez razloga naziv prašen planet in tudi v igri prah predstavlja pomembno mehaniko. Je grob, surov ter nadležen in pride v notranjost vsega, pa naj gre za spodnjice ali sončno elektrarno. Ne le to, z nemalo sreče te zajeme kakšen prašni vihar, tornado ali meteorni dež, lahko pa tudi pritisne mraz in zamrzne zaloge vode. Skrb za resurse je tako pomembna mehanika, saj je od njih odvisna tako gradnja kot vzdrževanje stavb, kolonisti pa seveda potrebujejo tudi osnovne življenjske dobrine. Nekaj jih je možno pridelati s pomočjo tovarn, a pomanjkanje te občasno prisili, da pokličeš raketo z zalogami. Tako Surviving Mars dobro drži napetost in te občasno vrže v nezavidljiv položaj, ko se moraš odločiti med več prioritetami med tem, ko proti tebi drvi nova naravna katastrofa.

Vse kar vidiš, bo kmalu moje

Pod površjem se skriva veliko, več, kot bi sklepal na prvi pogled. Na primer, vsak kolonist je ločena entiteta, ki jo nadzoruje lastna zavest. Vsak ima tako lasten um, moralo, zdravje, udobje in specializacijo kot tudi nabor dobrih in slabih lastnosti, na primer strahopetnost, požrešnost, pogum, odpornost, veganizem in podobno. Poln nadzor imaš nad tem, koga sprejmeš v svojo kolonijo, med stavbami pa se najde tudi velik nabor takšnih, za zadovoljevanje raznih osebnosti ali celo njihovo prilagajanje. Ti kolonisti živijo v umetnih kupolah, kjer lahko postavljaš spet ločene zgradbe, katerih namen je večinoma zadovoljevanje različnih potreb tvojih Marsovcev. Zaenkrat je sicer nabor osebnostnih lastnosti malo premajhen za moj okus in se pogosto ponavlja, a glede na izjemno podporo modifikacij bi znali uporabniki to izboljšati sami.

Sam rang zgradb zveni impresivno in to tudi je, čeprav se ne more primerjati z večino simulacij. Obstaja le nekaj vrst osnovnih dobrin in ne morem si pomagati, da si ne bi želel še več tako tu kot tudi pri zgradbah. Pri variaciji tako najbolj pomagajo razne znanstvenofantastične tehnologije, ki jih občasno popestri še kakšen znanstveni prodor z večjim bonusom. Popolnoma mogoče se je specializirati v določeno smer in jo povsem razviti, čeprav je koristno poseči tudi po preostalih tehnologijah, sploh hitrejši razvoj zna priti vsakemu prav. Bogata izbira in raznoliki bonusi nudijo veliko fleksibilnost in imajo tudi takoj viden učinek, kar sem pogrešal pri podobnih simulacijah, kjer je razvoj dal le majhne pasivne bonuse, kot je 10 % hitrejše kopanje x-a.

In potem so tu skrivnosti z zametki zgodbe in več možnimi rešitvami, ki pridejo v poštev, ko poskrbiš za osnovne potrebe marsovskega prebivalstva. Lahko jih izbereš sam pred pristankom na planet ali pa se odločiš za naključno skrivnost – računalnik navadno sam izbere takšno, ki je še nisi izkusil. Na voljo jih je kar nekaj, in tako že osnovna igra, brez dodatkov in modifikacij, nudi več sto ur zabave, v kolikor želiš izkusiti res vsako izmed njih. Tudi raznolikost pride v poštev, saj se lahko soočiš s političnim trilerjem z Zemljo, spečo okužbo, ki se počasi širi skozi tvojo kolonijo ali neke vrste kocke, ki jih nisem povsem razumel, vendar so igro pospremile v vode znanstvene fantastike.

Mešanica je izvršena s tako vizualno kot mehansko dovršenostjo. Všeč mi je bilo predvsem, kako lahko zaradi prahu v trenutku razločiš med novimi in starejšimi deli kolonije, grafični stil nasploh ima dobro enotnost in – kljub zanašanju na pustost tujega planeta tudi tu – precejšnjo raznolikost. Meniji so pregledni in gradnja enostavna, čeprav sem vse naokoli opazil nekaj manjših stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Nadzor dronov je na primer štorast, med gradnjo stavb ne moreš posegati po pohitritvi časa in ob veliki koloniji te zna marsikaj zmesti. A to so le majhne opombe v gori dobro opravljenih in premišljenih mehaničnih zadevščin, katere so me tu in tam pikale, a niso izbrisale nasmeška iz obraza.

Objava Pregled: Surviving Mars se je najprej pojavila na HOPsi.

Oh, fant, koliko drame je prinesel ta naslov. Za vse, ki še niste slišali po mnenju mnogih ene največjih zgodb o prevarah v svetu igričarstva, Konami je leta 2016 v času izida igre Metal Gear Solid V nečastno odpustil (oziroma je odšel sam, ni znano) Hideo Kojimo, ustvarjalca te blago rečeno zmedene, a fantastične serije. Kot da niso s tem prišli na radar jeznih igričarjev širom sveta, so malo za tem oznanili tudi Metal Gear Survive. Glede na absolutno katastrofo, ki je bila Umbrella Corps, in popoln odmik od standarda za Kačona smo pričakovali identično usodo. Par tednov pozornosti, ime na lestvici najslabših iger leta in nato žalosten zaton v anale. Zakaj? Pravzaprav je razlogov več. Prvo kot prvo, zombi in Metal Gear franšiza enostavno ne gresta skupaj, ne glede na to, koliko razlag in alternativnih dimenzij ju veže. Potem pa so tu še mikrotransakcije v 40 € dragem naslovu, kot češnja na torti pa je napovednik blago rečeno izgledal slabo in brezvoljno. Tako smo mnogi pričakovali katastrofo v obsegu Hiroshime in Nagasakija.

A glej ga, zlomka, Japoncem je vsaj delno uspelo. Metal Gear Survive kljub vsej kontroverznosti in napovedim samooklicanih prerokov niti približno ni tako slab, kot ga skušajo nekateri blatiti. Še več, gre za čisto solidnega predstavnika preživetvenih iger, ki kljub mnogim napakam (o teh bomo še kako spregovorili), nudi zabavno igranje. “Bogokletje! A ne veš, da je Hideo Kojima edini, ki zna ustvariti Metal Gear naslov? Seveda je Metal Gear Survive zanič, saj je tako rekel kontroverzen Youtuber.” Kako za Boga pa potem trenutno sedi na udobnih 70 % na platformi Steam? Malo zato, ker sloni na MGS V, malo zaradi sovražnikov, ki jih je zabavno pobijati in malo zaradi hudih Konami pristašev. Celostno bi Metal Gear Survive najlažje opisal kot kombinacijo Metal Gear Solid V, The Division in Fortnite. Zveni nesmiselno? Morda res, a vseeno je učinkovito.

Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 20. 2. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Preživetvena akcijska avantura

Pohod v drugo dimenzijo

Najprej moram omeniti, da sem sam sicer igral verzijo za PS4, a kljub temu bo večino stvari in problemov povsem identičnih drugim platformam. Zgodba je (kot se za Metal Gear serijo spodobi) v najboljšem primeru povprečna, z več luknjami v logiki in razumu – omenjeno je na primer, da v Dite (samooklicani alternativni dimenziji) lahko pristanejo ljudje iz različnih obdobij v zgodovini, a kljub temu srečujemo ekskluzivno znake modernih časov in takratnih prebivalcev. Drugič z invalidnim otrokom v naročju bežiš pred pošastjo in v naslednji sceni ta (otrok, ne pošast) čudežno sedi na svojem starem vozičku, čeprav ni bilo nobenih možnosti, da bi ga vzeli s seboj ali našli na novi lokaciji. Tu je najbolje pogledati stran in se ne preveč osredotočiti na podrobnosti, saj je bil Konami na tem področju ekstremno površen in ušla jim je marsikatera luknja.

Če skušam (vsaj kar je znanega na začetku, kasneje namreč izvemo dodatne informacije) zgodbo povzeti v osnovi, se odvija v alternativni dimenziji, kamor smo bili, kot neimenovani rekrut MSF, poslani raziskati usodo prejšnje raziskovalne ekipe. Igra je postavljena v čas po napadu XOF na matično bazo v Ground Zeroes, ker zakaj pač ne. Črna luknja takrat vase posesa ostanke baze, skupaj s preostalimi soldati obeh skupin. Konami se, kot omenjeno, ni niti malo potrudil poskusiti opravičiti ozadje, ampak se je raje podelal na zveste oboževalce in vse označil kot “neuradno” izpeljanko.

Sami smo sicer bo zaslugi velikih bicepsov uspeli zdržati v sedanji dimenziji, a žal s kakšnim delom telesa manj. A ne skrbeti, roka zraste nazaj in pravzaprav smo sedaj nekako okuženi z virusom, ki ljudi spreminja v brezobrazne Kuba-kristalne (ne sprašuj) zombije. Aja, tu je tudi ogromna kristalna pošast, ki jo tekom pohajkovanja po prvem zemljevidu občasno srečamo. Gospodar prahu, kot so jo oklicali člani izvidnice, vlada nad puščavniškim svetom kot nekakšna premična večnožna gora, zaslužna za pokol mnogih.

Celotna zgodba je, verjamete ali ne, sicer manj zmedena od prejšnjih delov, a z enostavnostjo in navzkrižnostjo nikogar ne bo navdušila. Ker gre za neuradno izpeljanko, o njej verjetno ne bo nobene besede nikjer drugje, niti v MGS VI, če ta kdaj ugleda luč dneva.

Tudi od videnih obrazov ni niti ene znane osebnosti in namesto tega tekom enournega cinematičnega uvodnika v stilu MGS V ustvarimo lasten obraz in lastnega nemega protagonista. Ne vem, zakaj se razvojni studii tako radi odločajo za povsem neme protagoniste brez možnosti komuniciranja, niti preko teksta, saj vse izpade robotsko, včasih neumno in nasploh enostavno leno. Pravzaprav, ko smo že pri lenobi, je večina stvari enostavno predelanih iz MGS V, vključno z grafiko, zemljevidom, ki je le bolj prašna in zapuščena različica Afganistana, orožji, mehanikami in oddelki baze.

Ampak nimam nič proti uporabi obstoječih zadevščin, saj to omogoči več časa za njihovo nadgradnjo in dodelavo. Prav tako Survive uvede tudi veliko novega, a nekaj bolj uspešnega od preostalega. Najbolj očitna sprememba je ravno uvedba lakote, kisika in žeje, o kateri bomo še kako spregovorili.

Pogoltnost in požrešnost

Proti začetku se pozna pomanjkanje osnovnih dobrin, in tako moraš ubiti vsako kozo in podgano ter občasno piti okuženo vodo z upanjem, da ne stakneš driske. Zgodaj je tako preživetje osnovna naloga in ker nimaš dostopa do večine struktur in mehanik, si primoran slediti misijam in jih opraviti čimprej. Tako lakota kot tudi žeja namreč padata ekstremno hitro in protagonist je bolj požrešen kot Debela Baraba v puščavi. Na srečo so lokacije živali označene na zemljevidu in preko priročnega sistema lastnega označevanja, ki bi ga z veseljem videl tudi v ostalih naslovih, je možno podrobno raziskati in označiti vsako luknjo, razpadlo barako in ruševino, zemljevid pa se odkriva sproti. Ne samo priročno, temveč še kako nujno, saj je iskanje novih načrtov za opremo nujno opravilo, a na srečo je tudi razburljivo. Zaradi pomanjkanja in visokih stroškov streliva si tako vsaj na začetku omejen na lok z obnovljivimi puščicami ter eno izmed raznih vrst orožij za boj na blizu.

Osnova za uspešno preživetveno izkušnjo je tako tu, in še kako dobra je. Sicer bo verjetno lakota in žeja dobila manjši popravek, ker je trenutni sistem res nadležen in čeprav se po nekaj urah prenehaš soočati s pomanjkanjem, je nadležno vsakih 15 minut pojesti novo kračo ali popiti liter vode. Vsekakor ne gre za neko izjemno inovativno izkušnjo in bolj kot to gre za projekt, ki v akciji prikaže sistem baze-gradnje in menedžmenta. To je vidno v umetni inteligenci, ki jo je zlahka pretentati in se ji izogniti (če smo pošteni, gre vseeno za “slepe” monstrume, ki delujejo podobno kot klikerji v Last of Us).

Standardne sovražne vojake so tako zamenjale različne vrste okužencev. V kolikor ste si ogledali par ostalih pregledov, jih večina kritizira premalo raznolikost. In ja, prvih 10 ur se spopadaš skoraj ekskluzivno proti standardnim neumnim popotnikom, ki pa jih je vsaj zabavno pobijati, saj ima vsak strel, pa naj gre za puščico, pištolo ali avtomatsko puško, še kako viden učinek. Tako s strelom v nogo, recimo, ta odfrči stran in še malo prej hiter sovrag je omejen na počasno plazenje. Strel v glavo ali drugo šibko točko povzroča kritično škodo, strel v roko jo lahko odcepi od telesa in tako dalje. Celoten sistem je zelo zadovoljujoč in to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je tudi začetno, ponavljajoče se igranje zabavno.

Po prihodu na drug zemljevid se končno pričnejo pogosteje pojavljati tudi variacije na predelu sovražnikov. Čeprav se jih že na prvem pojavljajo nekje štirje, so dosti manj pogosti. Tu sem jih naštel kar osem vrst in proti začetku nisem imel problemov proti enostavnejšim, a kasneje znajo povzročati težave, sploh v kolikor ne nadgrajujete karakterja.

Trump bi bil ponosen

Ukvarjanje z večjim navalom med branjenjem baze je dejavnost, kjer igra resnično zasije. Kot zanimivost lahko namreč s sabo nosimo večje število obrambnih struktur, ki vsaj začasno zadržijo lačna usta, privabljena zaradi aktivacije portala ali kopača. Stvari kot kovinske ograje, barikade, mine ter prenosni mitraljezi močno olajšajo delo in so sploh v enoigralskem načinu paša za oči. Ker gre tako rečeno bolj za teleportacijo kot gradnjo, je ta instantna in tako si lahko v trenutku naredite obrambno območje. V večigralskem načinu je vseeno bolj kot ne isto, le da se tu nate derejo trije drugi igralci, ko vse gre po zlu.

Zdaj pa bi se zapičil še v eno, vse bolj prisotno problematiko v svetu iger in to so mikrotransakcije. Vsekakor nič nimajo za iskati v naslovu za 40 €, a Konami je vseeno odločil ubrati to pot in jih vključil, kljub negodovanju vseh, razen svojih denarnic. Na srečo z eno izjemo niso opazne in potrebne za igranje, v nos gre le odločitev o zaklenitvi mest za nove karakterje, dokler ne odštejemo 10 €. Toliko torej le za to, da lahko na istem računalniku oziroma konzoli igrata dve osebi? Nevarna odločitev. Smilijo se mi razvijalci, ki jih je doletela tolikšna kritika ravno zaradi tega, čeprav po vsej verjetnosti niso imeli nobene odločitve pri tem. A osebno me to ne moti toliko, ker boljša polovica nima nobene želje po klanju kristalnih pošasti. Bolj mi gre v nos, da ima igra potrebo po stalni povezavi z internetom, čeprav zaradi tega na PS4 nisem opazil zatikanja ali latence (tebe gledam, Blitzkrieg 3).

Glede vizualne plati ni kaj reči, gre za predelavo MGS V in čeprav je vse bolj sivo in prašno, je bolj kot ne identično. Gospodar prahu je vsekakor impresiven vizualen zalogaj, ko nemoteno šeta naokoli, a drugače vsekakor ne gre za nek priboljšek, čeprav so učinki in sploh eksplozije odlične in povzročijo let delov daleč naokoli. V kolikor v standardni igri nisi mogel sprostiti morilskih nagonov zaradi želje po pacifističnem igranju, pride tu vse do izraza in ni treba skrbeti za zajemanje pozornosti ter razne alarme. Ne, namesto tega se navadno (sploh v hodcu, ki poskrbi za anihilacijo vsega bližnjega) spraviš na vsak zalogaj in ga oropaš prahu, če pa začne škripati, jo enostavno popihaš.

V kolikor jo vsaj lahko, saj se vsaj na PS4 občasno soočaš s precej hudimi padci sličic in sploh v dežju (ki na srečo v prahu, ki prekriva večino ozemlja, ne obstaja) zna pasti do še kako opazne in moteče ravni. Tudi glede nadzora nisem imel problemov, sem pa kmalu po začetku izklopil asistenco pri merjenju, saj je naredila več škode kot koristi, saj mi je z avto-fokusom navadno povzročila zgrešen strel.

Objava Pregled: Metal Gear Survive (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Igro lahko naročite  v spletni trgovini EIGRE.si

Po dolgih štirih letih razvoja je igra končno izšla in pričakovanja mnogih so bila zelo visoka in vsi smo že komaj čakali na izid, saj so bili napovedniki sijajni in vse je izgledalo kot idealno, kar ponavadi ni ravno dober znak. Ali so bila torej pričakovanja izpolnjena, sploh glede na precej visok proračun za Kickstarter naslov? Vsekakor so vtisi po prvih par urah zelo pozitivni in zagotovo gre za enega najbolj globokih srednjeveških svetov, kar sem jih videl. Ampak tu se moramo vprašati. Ji glede na realizem uspe biti zanimiva po več deset urah igranja?

Razvojna ekipa: Warhorse Studios (Češka)
Založnik: Warhorse Studios
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 13. 2. 2018
Cena: 49.99 €

Zvrst: Peskovniški RPG

Kvaliteta boljša od kvantitete

Kot obljubljeno, se Kingdom Come: Deliverence odvija v odprtem svetu in obsega raznolik teren, ki se razprostira preko par mest, več vasic, okoliških planjav ter gozdov. Res je po velikosti svet skoraj dvakrat manjši od tega v Skyrim-u, a tu moremo v obzir vzeti, da slednji kljub 32 km2 veličine nudi le 24 km2 igralne površine. V nasprotju je16 km2 Kingdom Come: Deliverance skoraj celotni svet možno raziskati, prav tako pa je v celoti ročno izdelan in tako dosti bolj realističen in raznolik. Največja razlika je sploh v vaseh in mestih, ki so tu izdelana v dejanskem razmerju in vsebujejo vse, kar bi pričakoval od standardnih srednjeveških središč. Vse je postavljeno logično in večino časa lahko preživiš brez nalagalnih zaslonov, v kolikor vsaj ne začneš pogovora, kjer te žal vedno znova pričaka par sekundni črni zaslon. Lahko bi šel celo tako daleč, da je Kingdom Come: Deliverance ena najboljših iger igranja vlog za obisk in vživetje v srednjeveški svet – in tu premaga tako Witcher kot Elder Scrolls in Gothic serije.

Ampak vživetje je ena stvar, zgodba pa je povsem druga. Kot omenjeno že na začetku, obiščemo srednji vek, bolj natančno leto 1403 na območju Bohemije. To ozemlje Svetega rimskega cesarstva vsekakor ni najboljši čas za običajnega kmeta. Po smrti kralja Charles-a na oblast pride njegov sin Wenceslaus, ki pa bolj kot o vladanju premišljuje o popivanju in vlačuganju. To pripelje do vpadov lastnega brata, oblasti lačnega madžarskega kralja Sigismund-a in njegove turške najemniške vojske. Več o zgodbi ne bi rad razkril, ker je naravnost fantastična in bi jo samo pokvaril. Vedeti moraš le, da gre z roko v roki z resničnimi zgodovinskimi dogodki, z izjemo igranega lika, ki ga ne boš našel v nobeni zgodovinski bukvi.

Včeraj kmetič, danes že vitez

Igraš kot Henry, sin kovača in pravi softič, kar se tiče borilnih in ostalih sposobnosti. Na začetku ne obvlada nič, a ga sčasoma spremeniš v elitnega bojevnika in mojstra alkimije in tiholazenja. Žal ni možno ustvariti lastnega lika, ampak Henry dobro predstavlja vlogo enostavnega podeželskega delavca, ki tu pa tam rad tudi malo popije in se naravno odzove na dogodke okoli njega.

Zgodba o prevarah, grozotah vojne in težavah srednjega veka odlično pripomore k realizmu in vživetju, še dodatno pa ji pomaga večje število preživetvenih mehanik. Tu ne mislim le utrujenosti in lakote (čeprav sta tudi ti dve zadevi prisotni in na srečo nevpadljivi). Med drugim na sogovornike pozitivno ali negativno vpliva vrsta in stanje tvojih oblačil ter celo osebna higiena. To zahteva občasen obisk kopališča za odstranitev popotnega prahu in krojača ter kovača za popravilo opreme.

A realizem se tu komaj prične. Vse od dejanj, slovesa in izgleda vpliva tudi na sovražnike in ti se bodo včasih brez boja podelali v hlače in jo popihali, sploh, če izgledaš bolj grozeče kot Gora iz Igre prestolov. A tudi ostali sogovorci bodo v tem primeru dosti lažje sprejeli tvoj zorni kot, v kolikor jim malenkost zagroziš. Celotnih interakcij je mnogo in v večini se izražajo v različnih opcijah, ki jih dobiš včasih na voljo med pogovorom. A tudi sposobnosti včasih prinašajo unikatne govorne opcije in uspešnost pogajanja je odvisna tudi od učenosti in sposobnosti sogovornikov, saj je lažje groziti nizkotnemu trgovcu, kot pa na primer stražarju.

Sijoč je le oklep, pa še ta ne vedno

A v kolikor sta zgodba in realizem res sijajna, se slednji žal delno razbije zaradi nemalo hroščev. Nekateri so smešni in neškodljivi, medtem ko te drugi lahko stanejo tudi po uro ali dve napredka, saj si primoram naložiti prejšnji shranjen položaj. Seveda so hrošči pričakovani od peskovniškega RPG-ja in v veliki meri sestojijo le iz zamika v rendiranju in tako brezglavih vaščanov in nizko teksturnih zgradb ali zmešane kamere v cinematičnih sekvencah. A nekateri imajo hujše posledic in čeprav le redki pustijo občuten pečat, so še kako opazni.

Tako sploh lokostrelci občasno enostavno zgubijo interes zate med bojevanjem, včasih se kakšna sekvenca ne sproži pravilno, ljudje se zataknejo v objekte, liki (sploh sovražniki) pozabijo nate oziroma te ne vidijo pred nosom in v glavnem so tu dobro znane stvari za vsakega oboževalca Bethesda RPG-jev. Problem je še večji zaradi nestandardnega sistema shranjevanja. Položaj se shrani samodejno ob spanju in napredku pri kvestih in čeprav je možno tudi ročno shranjevanje, to zahteva določeno alkoholno pijačo, kar je problem sploh proti začetku, ko denarja še ni na pretek.

A z izjemo teh problemov, je večina ostalih delov vredna naziva odličen RPG. Pretok kvestov je organski in spodbuja raziskovanje ter ne le slepo sledenje puščicam, kvesti so raznoliki ter zanimivi in kamorkoli zaviješ, najdeš nekoga z novim, drugačnim problemom. In to ne v stilu “najdi pet svinjskih kož”, čeprav so v zameno za denar na voljo tudi dejavnosti takšne vrste. Večina stranskih nalog je zanimivih in vsebujejo lastne zgodbe, ki se včasih tudi prepletajo.

Tako na primer pomagaš pri razrešitvi sabotaže samostana, popivaš z lokalnim župnikom ali pa pod krinko sabotiraš sovražni tabor. Tudi če ti določen kvest izrecno tega ne označuje, ima navadno na voljo več rešitev in veliko oseb bo imelo lastna mnenja o poteku in reševanju, kar bo znalo učinkovati tudi na razrešitev. A pozor, v primeru zavlačevanja se znajo kvesti odviti brez tvojega posredovanja, kar je tudi logično glede na organski svet, ki so si ga razvijalci prizadevali izdelati.

Kvesti so torej super, a v nos mi je šlo, da se naključni dogodki na poteh prepogosto ponavljajo, tako sem tudi do petkrat naletel na enega in istega strahopetnega viteza, ki je na vse pretege hotel dvoboj z mano. Vsekakor bi lahko to razrešili z večjo raznolikostjo, saj se kmalu zalotiš pri stiskanju gumba za ignoriranje v primeru hitrega potovanja, razen če gre za zasedo, kadar je seveda priročno pobiti bandite ali Turke in s tem vsaj malo napolniti denarnico.

Bojevanje, kot se šika

Bojni sistem je nadgradnja bojevanja v For Honor in več kot služi svojemu namenu s šestimi različnimi smermi udarcev, izmikanjem, blokiranjem, težavnim, a učinkovitim lokostrelstvom in več vrstami orožja ter zaščite. Je počasen, a se občuti kot natančen in poliran, čeprav so sovražniki v večini primerov zelo defenzivni in se zanašajo bolj na protiudarce ter več krožijo kot napadajo. Ena na ena boš v primeru solidne oborožitve brez večjih težav premagal vse, razen bolj izurjenih in oboroženih nepridipravov, čeprav bodo nekateri spopadi znali trajati tudi po več minut. Bolj zanimivo postane, ko se soočiš z dvema ali več oklepnimi sovražniki, kjer te vsaka napaka lahko stane življenja in je potrebno taktično menjavati fokus. V kolikor se ne počutiš kos izzivu, je priporočljivo enostavno pobegniti. Še sovražniki delijo identične misli in v primeru padlih soborcev včasih odvržejo orožje ter pobegnejo, ali pa se predajo in prosijo za milost.

Edina težava z bojnim sistemom poleg že omenjene izgube interesa sovražnikov je, da v primeru bežanja posamično izgubljajo interes, in tako jih ni preveč težko izolirati ter se soočiti z po enim naenkrat. A vseeno je razvojni ekipi uspelo ustvariti zabaven sistem, ki z idealno težavnostno krivuljo uspešno hodi po liniji med realizmom ter zabavnostjo in težko mu je najti vrednega konkurenta – vsaj sam ga ne pomnim. Tudi kosov opreme je na voljo malo morje, s štirimi plastmi oblačil in zaščite za zgornji in spodnji del telesa ter glavo. Vsakega sovražnika je možno povsem opleniti, tako da se s toliko večjim veseljem spraviš nad viteze, dokler ne upravičijo slovesa in te povsem razbijejo. A brez skrbi, vrnil se bom in s sabo prinesel malega prijatelja, imenovanega bojno kladivo.

Srednjeveški superjunak

Napredovanje ne pride le v obliki višanja statistik in bojnih ter ostalih koristnih sposobnosti, temveč vsaka druga stopnja pride tudi z bonitetami, kot so kombinirani udarci, tišja hoja, pomirjanje psov, imuniteta na strup in podobno, odvisno od atributa ali znanja. In čeprav je sistem precej podroben, bi vseeno želel več sposobnosti in večjo možnost izbire, saj ob fokusiranju ne traja več kot dvajset ur, da odkleneš večino posameznih bonitet. Aktivnosti je več kot dovolj, obsegajo pa vse od alkimije do kraje, lova in branja in vsega je toliko, da te brez težav zaposli za dalj časa. A realizem število možnosti rahlo drži nazaj, saj ni raziskovanja kot v Skyrimu ali Witcherju, kjer boš hitro naletel na novo jamo ali grobnico, polno sovražnikov. Tu boš prej naletel na kakšno šotorišče banditov, kar povsem ustreza cilju realističnega sveta, vendar se vseeno prične ponavljati in glavni interes kmalu postane zgodba. Pa ne rečem, da se ni občasno vseeno zabavno napotiti v gozd na krivolov in zaslužiti nekaj cekinov, vsaj, če te ne dobi kraljevi lovec.

Še branje ni sposobnost, ki jo sin kovača zna vnaprej, zato moraš poiskati nekoga, ki zna brati in se od njega naučiti osnov. Nato lahko sam bereš knjige, kar je zaradi redkosti tega znanja posebna veščina, a ker jo je potrebno izboljševati s prakso, bodo sprva nekatere črke zamešane. To je le ena izmed mnogih podrobnosti, zaradi katerih je Kingdom Come: Delieverance eden najbolj podrobnih in realističnih RPG-jev, kar sem jih imel priložnosti igrati.

Grafična se bo preznojila

Svet ni le vsebinsko podroben, ampak je tudi grafična podoba sijajna; vse od tekstur, neviht, umazanije, goste vegetacije in obrabe oblačil daje vtis življenjskega in logičnega. Ko pride nevihta, kar začutiš sile narave in hitro te pritegne bližnja krčma, vrček piva in topla postelja. Po temi je edin vir svetlobe bakla, zato je čas idealen za krajo in tihotapljenje, vsak karakter pa ima lasten življenjski ritem in ni nujno, da bo šel spat vedno ob isti uri. Kot rečeno, svet izgleda in se tudi doživlja organsko, tako da vizualna plat zadane kot pika na i.

A grafična izvrstnost pride s ceno sistemske zahtevnosti, čeprav mnogi izmed igralcev, katerih ocene sem bral, po mojem mnenju zelo pretiravajo, ne morem zanikati potrebo po kar sposobni mašini, da lahko igro ženeš na visokih nastavitvah. Vseeno sem z GTX 1070 in i7 7700 na resoluciji 2560×1440 uspel na mešanici srednjih in visokih nastavitev doseči gladkih 60 sličic na sekundo, ki so tu in tam na najbolj zahtevnih mestih padle na 50. Z znižanjem resolucije na 1920×1080 sem lahko nastavitve zvišal na zelo visoke in rezultat je bil podoben. Tako da res ne vem, kako nekaterim ljudem z GTX 1080 in zmogljivimi procesorji ne uspe doseči zadovoljivih rezultatov.

Tudi zvočna podlaga je izvrstna in, z izjemo par hroščev glede sinhronizacije ust, brezhibno pritegne v srednji vek. K temu še dodatno pripomore govor, res na tone tega, saj ima vsakdo nekaj za povedati in preko celotne igre nisem opazil nobene težave na tem področju. Ozadje bo vsebovalo zvoke, ki sovpadajo z okolišem in uro, zvok pa ne igra le lepotne vloge, temveč ima vpliv tudi na samo igro. Težji oklep bo glasnejši, kar se ne bo odražalo le v žvenketanju po ušesih, temveč te bodo hitreje slišali tudi vsi mimoidoči. A vseeno se splača nadeti najbolj carski oklep in se sprehoditi po mestu, ob tem pa gledati zavistnost revežev in lačne oči trgovcev, ki v sijočem vitezu vidijo novo stranko. A kaj, ko jih boš večkrat pustil brez denarja in z razpadlimi, okrvavljenimi oblačili ter lastninami banditov, ki si jih le pet minut prej ubil med poskusom zasede.

Objava Kingdom Come: Deliverance – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Kako pa je s ceno? Situacija je, preprosto rečeno, malce zmedena. Najcenejša licenca stane 13€, veljavna je eno leto in omogoča zaščito enega računalnika – a ne vsebuje tehnične podpore. Če želite to, se cena podvoji na 26€. Obe opciji nudita tudi popuste, v kolikor zvišate čas licence ali dodate več računalnikov. Tako je na primer končna cena za triletno zaščito treh računalnikov 87€.

A to ni vse, saj podrobni pogled na cenik ponovno povzroči nekatere nejasnosti. Podjetje te stalno dreza, “daj kupi še varnostni paket s filtrom proti neželeni pošti, starševski nadzor, URL filtriranje, varnostne kopije, nadzor naprav in brezplačno zaščito za poizkus obnovitve enkriptiranih datotek, če si slučajno žrtev izsiljevalcev”. Ta možnost je na voljo za nizko, nizko ceno 14€ brez tehnične podpore, podvojeno ceno s to in ponovno dodatnimi popusti z daljšim časom ter več uporabniki.

Pa niti to ni vse, saj Dr. Web obljublja tudi impresivne popuste za dolgoročne uporabnike, ki znašajo vse do 40%. Vsekakor ponudba in posledično antivirusna zaščita postaja vedno bolj mikavna.

Namestitev

Osnovnega Dr-Web Anti-virus programa žal ni mogoče brezplačno preizkusiti, zato pa testno obdobje 3 mesecev omogoča najbolj popolna različica Dr-Wev Security Space, ki je še namenjena domačim uporabnikom. Za pridobitev tri-mesečno licence se bo potrebno registrirati, kar pomeni posredovati svoj e-poštni naslov. Če želite anonimnost, eno-mesečna testna licenca od vas ne bo zahtevala ničesar.

Velikost instalacijske datoteke za današnje čase ni nič posebnega in znaša 350MB, sam namestitveni proces pa je preprost. Seveda je ponoven zagon računalnika po namestitvi nujno zlo. Ob brskanju po inštalacijski mapi sem opazil, da so datoteke urejene in digitalno podpisane. Presenečen sem bil ob ugotovitvi, da je dodana samo ena komponenta, ki ni delo ekipe Dr-Web. To je spam filter studia Vade Secure. Definitivno dober znak, ki kaže na to, da podjetje razvija svoje hišne rešitve, kar zagotavlja dobro medsebojno kompatibilnost.

Čeprav proti-virusna zaščita v ceni vključuje tudi požarni zid, bo tega potrebno namestiti ločeno in žal to ni tako preprosto, kot par pritiskov na gumb. Po namestiti in konfiguraciji boste deležni kar nekaj pojavnih oken, kjer bodo posamezne aplikacije zahtevala dostope do pristanišč (portov), kjer jim bo požarni zid dovolil opravljati promet. Za nevešče uporabnike je to opravilo lahko stresno, saj ne bodo vedeli namenov in funkcij velike večine programov, ki bodo spraševali za dostop.

Podobno je tudi marsikje drugod vidna prioriteta na tehnične funkcije namesto poenostavljenosti. Poglobitev v nastavitve razkrije nekaj zanimivih nizko-nivojskih nastavitev, s katerimi lahko še dodatno definirate delovanje. Želite preprečiti modifikacije HOSTS datoteke, dostop do diska, spremembe varnega načina, nastavitev, kaj se zažene ob zagonu računalnika? Vse in še več je na voljo tu in bo razveselilo predvsem napredne, bolj tehnično naravnane uporabnike. Če ne sodite med te ali se vam s tem ne da ukvarjati, lahko omenjene funkcije povsem ignorirate in še vedno boste anti-virusni program lahko uporabljali brez problemov.

Funkcije

Protivirusna zaščita uporablja več tehnologij, ki skrbijo za zaščito pred vsiljivo programski opremo z Hypervisor komponento. Še vedno nisem točno prepričan glede delovanja, ampak sistem je uspešno zaščitila pred preprostimi napadi. Ustavitev procesa samodejno in ročno ni možna, saj je Dr.Web to zavračal, kar bo pripeljalo do povečane varnosti in ga ne bo preprosto zaobiti.

Sam meni je precej osnoven. Ob pritisku ikone na meniju, se bodo odprle nekatere nastavitve. Za spreminjanje česarkoli bo potrebno odkljukati ključavnico v spodnjem levem kotu. Vendar je najpomembnejšo iskalo (ekspresno, popolno, po želji) dobro vidno in večjih težav ne bi smelo povzročati tudi neveščim v angleščini. Program v slovenščini žal še ni na voljo.

Ekspresen način prečesavanja ni tako hiter, kot da misliti ime. Za hiter pregled testnega računalnika je potreboval 9 minut, med tem, ko so nekatere konkurenčne rešitve to naredile v polovičnem času. Vseeno ne morem spregledati, da je iskanje opravil natančno in zabeležil vsak neželen program, ki sem ga vrgel predenj. Morda celo nekoliko pre-natančen, saj je kot potencialno nezaželeno označil tudi mojo HOSTS datoteko, ker ni bila Windows-ova privzeta (pred tem sem posegal vanjo). Pregled testne mape z velikim številom datotek in vstavljenimi par testnimi virusi je vzel nekoliko več časa kot pri večini konkurenčnih programov, a vsi nastavljeni virusi so bili odkriti, tokrat brez lažnih alarmov.

Dr. Web Anti-virusni program žal nima URL filtra, ta funkcija je rezervirana za “Security Space” paket. To pomeni, da ne vključuje zaščite pred ribarjenjem (phishing), čeprav bo nesnaga vseeno zaznana takoj ob prenosu na računalnik.

Zaščita

Dr.Web Anti-virus je našel in odstranil vse testne viruse, a brez težav vseeno ni šlo. Kot že omenjeno, je našel in označil tudi marsikatero nenevarno programsko opremo.

Testni programi, kot Real-World Protection Test pokažejo, da je med najboljšimi anti-virusnimi programi razlika med zaznavanjem manjša od 0.5% in natančna ocena bi tako vzela dolgoročno testiranje ter več tisoč vzorcev najnovejše neželene programske opreme, kar v danem času ni bilo možno. Ena rešitev tega problema je, da se zanesemo na preverjene teste anti-virusnih programov. Težava z Dr. Web leži v dejstvu, da program ni bil vključen v večje teste zmogljivosti anti-virusne zaščite in tako enostavno na voljo ni dovolj podatkov, da bi lahko natančno označili zmogljivost in zanesljivost, razen v manjšem številu testnih primerov, kjer je delo opravil brezhibno.

Če sodite med manj tehnično podkovane uporabnike, ki iščejo zanesljivo zaščito, tako nisem povsem prepričan, če bi ga priporočil. Osebno sem ga lahko uporabljal brez težav in marsikatera funkcija se je izkazala za zelo koristno, a zaradi manjšega števila testov rezultati niso natančni prikaz delovanja.

V kolikor želite izvesti lastne teste, vas tu čaka dobra novica. Podjetje je veliko bolj transparentno glede uporabljenih tehnik in tehnologij od večine konkurentov. Za boljši občutek lahko preverite strani  ‘Anti-virus engine technologies’ in ‘Preventive protection’.

Konec koncev

Gre za interesantni anti-virusni program, ki združuje več mogočnih nizko-stopenjskih tehnologij, ki vas obvarujejo pred nepridipravimi. Ni najbolj primerna za začetnike in standardne uporabnike in težko je natančno preveriti njeno zmogljivost, a podkovanim uporabnikom priporočam, da jo preizkusijo. To še ne pomeni, da ni primerna za ostale, a ti ne bodo zmogli v celoti izkoristiti potenciala ter funkcij, ki jih zaščita nudi.

S programom se boste zavarovali pred virusi, črvi, trojanskimi konji, prevzemom nadzora, oglasnimi programi, vohunsko programsko opremo in ostalimi tveganji. Osrednjo zaščito bo predstavljala zaščita v realnem času, ki ji bo še dodatno pomagal požarni zid. Računalnik sem glede na potrebe lahko preiskal v treh načinih (hiter, popolen ali preveril zgolj izbrane lokacije.) Prav tako porabi med normalnim delovanjem malo sistemskih resursov, ob tem pa je tudi cenejši od večine konkurenčnih rešitev, saj je najbolj napreden paket na voljo za 26€ (brez davka) letno.

Objava Pregled: Dr. Web Security Space 11.0 protivirusna zaščita se je najprej pojavila na HOPsi.

Eador: Genesis je že davnega leta 2009 z grčastim prstom pokazal na grafične častilce, saj je pod grafiko prejšnjega stoletja skrival zanimiv svet, poln raznolikih ras, strateških spopadov in skrivnostne coprnije. Po mnenju mnogih oboževalcev je šlo in še vedno gre za eno najboljših fantazijskih poteznih strategij vseh časov, ki se zlahka kosa z veliko bolj znanimi naslovi, kot so Heroes of Might and Magic, Age of Wonders ter Civilizations.

Eador Imperium sledi istemu receptu z izjemo vizualne prenove in je že tretja igra v seriji Eador. Sicer si ne lasti zaslug za šminkarstvo, saj to gre prejšnjemu naslovu, Eador: Masters of the Broken World. Še vedno gre za strateški naslov s pridihom fantazije in vsega, kar pride s tem. Slutnja mi pravi, da to pomeni pošasti, junake in sile dobrega ter zlega v večnem medsebojnem spopadu – ja, ja, zveni nadvse podobno praktično vsaki fantazijski srednjeveški franšizi, ampak saj te nimajo licence na omenjeno tematiko. Pravzaprav je nov naslov tako zvest naglodani formuli, da ne doprinese nobene drastične novosti ali spremembe. Govora je o novih enotah, zgradbah, ritualih, junakih ter kampanjah in ironično je pravzaprav novosti tako malo, da je identičnih tudi večina težav, ki so pestile prejšnji Eador – a več o tem malo pozneje.

Razvojna ekipa: Snowbird Games (Rusija)
Založnik: Snowbird Games
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 27. 1. 2017
Cena: 19.99 €

Zvrst: Potezna strategija

Taktično tuhtanje

Še preden sem prvič ponovno pogledal v groteskni obraz grdavsov, trolov in škratov, me je pričakala kompleksna “simulacija” gradnje imperija. Le da je ta bolj kot Dominions, Civilizations ter delno Age of Wonders podobna HoMM 4. Tako sem prve ure preživel med razvijanjem graščine, nadgrajevanjem provinc, skrbjo za rast in zadovoljstvo prebivalstva ter pošiljanjem mladeža v lov za zakladom in častjo v temnice in meglene močvare, kjer so jih v poteznem bojnem sistemu velikokrat pričakali (pre)močni pošastki. Tu so še trgovanje ter sklepanje zavezništev z drugimi igralci, lov za artefakti, uporaba ritualov ter coprnij in odzivanje na naključne dogodke, ki ti jih igra vrže pod noge. Skratka, čeprav sem to zaradi izkušenj s prejšnjima naslovoma že slutil, so prve ure vodenja imperija potrdile predvidevanja, da gre vsebinsko za ogromno igro, ki bo marsikaterega začetnika preplavila, v ostalih pa bo zbudila duh fevdalnega gospodarja.

A v kolikor ste pripravljeni vztrajati, ima Imperium šarm, s katerim se vam hitro prikupi. Če ste igrali prejšnji Eador, boste takoj opazili odsotnost zemljevida s plavajočimi otočki, kjer smo lahko načrtovali naslednjo potezo. Namesto tega je kampanja tokrat razdeljena na scenarije, v katerih je pred napredovanjem v naslednjega potrebno izvršiti določen objektiv. Osebno mi je bil prejšnji stil bolj všeč in na tem mestu je igra nazadovala, saj namesto žilice unikatnosti in načrtovanja izpade povsem generično. Seveda lahko še vedno igraš tudi na naključno generiranem zemljevidu in se izogneš vsemu temu, ampak osebno me v takšnih igrah zgodba in jasni cilji bolj pritegnejo, saj je izkušnja tako bolj dovršena.

Kjer Eador najbolj zaživi, je iskanje popolne bojne skupine, kar je znano predvsem vestnim igralcem King’s Bounty. V glavni bazi lahko med drugim gradite vojašnice za enote vseh pripadnosti in ras. Ampak pazljivo! V vsaki stopnji lahko naredite le tri. Na voljo je presenetljivo veliko različnih vojakov, od vitezov, čarovnikov, okostnjakov, oblegalnih naprav, tudi kakšen zmaj se je znašel vmes. S temi vojački pod rokami heroji nato tavajo naokoli in se pod budnim očesom igralca spopadajo z nevtralnimi skupinami, rešujejo zagate ter zasedajo nova ozemlja. To je namreč nuja, saj je potrebno vojačkom dati dnevni kruh, drugače vam kaj hitro potisnejo nož v goltanec in verjetno nihče od nas noče imeti noža na tem mestu, a ne?

Vsekakor je priporočljivo imeti zadovoljne enote in prebivalstvo, ko na obisk pride eden izmed konkurenčnih junakov. V kolikor sodite med bolj paranoične, se je pred tem možno zaščititi s pomočjo najema skupin stražarjev, med katerimi imate spet na razpolago pravo kopico. Pridobite jih med raziskovanjem, gradnjo stavb ali pa z naključnimi dogodki, njihova lojalnost in cena pa se razlikuje od skupine, do skupine. Pa ne le to. Nekateri imajo tudi stranske učinke, ki lahko negativno in pozitivno vplivajo na lokalno prebivalstvo.

Brcanje vaščanov

Ob soočenju z nasprotno skupino se pogled prestavi na ločeno ploščad, kjer se nato vojski v poteznem boju dodobra potolčeta med seboj. Tu še kako prideta v obzir premišljeno načrtovanje in sestava armade, saj imajo enote pasivne in aktivne sposobnosti ter obilico statistik, ki sprva sicer izgledajo zakomplicirano, a so dejansko precej enostavne. Imamo obrambo proti čarovnijam, strelskim ter bližnjim orožjem, napad, protinapad, hitrost, zdravje, kondicijo ter moralo. Dejansko je potrebno gledati na vse izmed njih ter pazljivo izbirati nove sposobnostmi ob napredovanju enot, saj ima bolj kot ne vsaka premišljeno vlogo, katero je potrebno imeti v mislih ob bojevanju.

Po boju ste (seveda v primeru zmage) nagrajeni z denarno nagrado in novim kosom opreme ali načrtom za kakšno zanimivost. Vojaki višjih stopenj zaradi boljših atributpv in pridobljenih sposobnosti hitro postanejo nenadomestljivi, in zato je njihova izguba tragična, a na srečo vsaj blagodejna za denarnico. Sicer ne boste žalovali kot ob izgubi veterana v XCOM, a vseeno te hitro zamika, da zaženeš prejšnji shranjen položaj. Sploh zato, ker napredovanje lahko traja precej dvobojev in le težko je nadomestiti veteranske bojevnike, ki ste jih trudoma izklesali iz ne-kaj-preveč veščih novincev.

Veliko vlogo v igri igra tudi karma; ne v smislu “vse se vrača, vse se plača”, temveč v tvoji pripadnosti določenim vrednotam. Če brcamo svoje podanike ter opravljamo druga neprijazna dejanja, se to vsekakor pozna pri njihovem zadovoljstvu ter obnašanju vseh, ki jih srečamo. To igra vlogo tudi pri sklepanju alians z nevtralnimi frakcijami, ki nam omogočajo gradnjo njihovih enot ter določenih struktur.

Tudi vsak vojak imajo svojo pripadnost v stilu dobrega in zla, in nasprotja se ne privlačijo, temveč nižajo moralo, pri čemer ne pomaga niti neskončna vreča cekinov. Starodavna sovraštva so večna in hraber, plemenit vitez se bo le težko ujel s tolovajem – seveda pa obstajajo tudi enote z nevtralno pripadnostjo, ki dobro sovpadejo z vsemi, a ne dobijo bonusa iste pripadnosti. Zanimivost so tudi heroji, katerih je obilica, in po zaslugi novih prisklednikov še več, za razliko od HoMM pa so dejansko raznoliki s svojimi prednostmi in slabostmi, ki so vidne tako v globalni mapi kot tudi med bojevanjem.

Debeli, mesnati hrošči

Največja Eadorjeva hiba je precejšnja neprijaznost do začetnikov ter nepoznavalcev tega žanra, saj bodo že na srednji težavnosti hitro preplavljeni oziroma razglasili bankrot. Ko enkrat dobite nadgrajene enote, pa se pojavi ravno nasprotni problem, saj brez težav opravite z večino sovražnikov. Še en problem je umetna inteligenca, ki je bolj uboga, kar se kaže na primer v njenem copranju identične čarovnije na isto enoto, čeprav se učinek ne multiplicira. Nekateri igralci so opazili tudi, da v načinu naključnih zemljevidov računalniški igralci niso preveč bistri, saj bi naj le čakali na igralca in se ne širili kaj preveč, a v kampanji teh problemov nisem opazil.

Največji problem pa ostajajo hrošči, ne male pikapolonice, ki nesramno brnijo naokoli, ampak debeli koloradci, ki sicer niso takoj opazni, ampak se hitro množijo in v drastičnih primerih povzročijo tudi izgubo večjega števila ur. Pravzaprav je različnih hroščev toliko, da me čudi, kako igra sploh deluje. Od pojavitve nepravilnega prikazovanja terena do izginotja plač enot (saj ne, da bi se pritoževal), pridobitve nadzora nad nasprotnimi enotami, prenehanja odzivanja, sesutja in še marsičesa drugega.

Zagotovo je Eador Imperium ena najbolj hroščatih iger, kar sem jih igral, in od Eador: Masters of the Broken World sem opazil le malo popravkov. Seveda ekipa budno popravlja igro, in sploh od prihoda druge razvojne ekipe smo doživeli veliko izboljšav, vsekakor je izkušnja bolj gladka kot ob prihodu v zgodnji dostop. A prostora za popravke je še preveč. Ne mislite, da je igranje nemogoče. Je čisto možno, če ste se pripravljeni soočiti z občasno naložitvijo starega shranjenega položaja.

Z grafične plati gre za povsem identično igro, kot je bil prejšnji Eador. Nič posebnega, a hkrati povsem prebavljiv izgled, ki razločno prikaže vse, kar potrebujete. Problem se občasno pojavi le s kamero, saj njenega naklona in lokacije med bitkami ne moremo spremeniti in tako ostanemo le s približevanjem in oddaljevanjem iz istega zornega kota. Animacije in zvočni učinki le redko sovpadejo in so precej površni, isto velja tudi za časovno uskladitev animacij glede na dejanja. Zvočna podlaga je sicer dobro sestavljena, čeprav vse skladbe zvenijo depresivno in žalostno ter ne pritegnejo ravno k igranju.

Delovanje ni povsem tekoče in število sličic je konstantno nekje okoli 40, ampak hkrati to v tej zvrsti ni nek velik problem. Se pa ob vsaki menjavi pesmi pojavi približno sekundna zamrznitev, razlog katere je očitno iskanje ali nalaganje nove glasbene podlage.

Če se poglobim v problem delovanja, je njegov vir že v sami osnovni kodi, ki ni najbolje spisana in je v precejšnji meri podobna, kot v prvem Eador naslovu. Izboljševanje zaradi tega in že malo zastarelega motorja nima računice, zato pa so tu tudi vsi ti problemi. Bral sem “spoved” (sedaj že bivših) razvijalcev, da sprva niso načrtovali izdelave novega Eadorja, ampak so to zaradi dobrega sprejema vseeno storili. Vendar je bil dosti slabše sprejet, po njihovih besedah je vsaka ocena na Steamu nižja od 70 % katastrofa, in tako Eador: Imperium štejejo za neuspeh. Ironično je naslov od menjave razvijalcev doživel ogromen preobrat in iz okoli 60 % zrasel na 85 %.

Vseeno, ker nihče v celoti ne pozna originalne kode, popravljanje večjih hroščev ne pride v poštev, kar je tudi razlog za nestabilnost. Vseeno želim vso srečo tako novi kot tudi stari ekipi, saj menim, da imata obe opravka z velikim uspehom, ki je na obraz mnogih prinesel nasmeh … in občasno tudi jezo.

Objava Eador. Imperium – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Sports Interactive (Velika Britanija)
Založnik: SEGA
Operacijski sistemi: Windows Vista+, Mac OS, Linux
Datum izida: 10.11.2017
Cena: 54.99 €

Zvrst: Športna simulacija

Novosti na pravih mestih

Kaj je torej tokratna največja sprememba? V tem letu je največja novost nov ekipni dinamičen sistem, ki stanje klopi približa realnosti. S prisilo igralcev, naj ne bodo polni sami sebe temveč mislijo na celotno ekipo, uspeh ni več odvisen le od zmagovanja tekem. Namesto tega je večji fokus na tem, kakšna morala prevladuje med igralci. Do podrobnosti bom prešel pozneje, ampak celoten sistem skupaj z večjim vplivom medijev, kastami znotraj ekipe in pretežno dobrimi vizualnimi predelavami dostavi eno najbolj dodelanih menedžerskih izkušenj doslej.

Glede na osnove gre še vedno za povsem identično stvar kot vsako leto, le da te tokrat ob zagonu pričaka glasbena spremljava. Sicer dobrodošla “novost”, a mi je po par zagonih le parala živce med brskanju po spletu in čakanju na prikaz glavnega menija. Bi pa pohvalil, da so začetni nalagalni časi drastično nižji in zavzamejo manj kot 30 sekund dragocenega časa napram prejšnjih 3+ minut. Najprej torej izbereš ekipo, se ustvariš v virtualnem svetu in takoj si vržen v svet spletk, načrtovanja, prevar in boj za železni prestol… čakaj malo… napačna serija. Čeprav moram priznati, da prva tri naštevanja veljajo.

Kljub malim morjem taktičnih odločitev je cilj vsakega menedžerja enak in sestoji iz preboja čim višje na lestvici, ob tem pa zadovoljevanja nadrejenih ter grajenja za prihodnja leta. Kar pa vsakoletno formulo naredi raznoliko, so različne dodelave, predelave in obdelave uporabniškega vmesnika, raznih funkcij in grafične plati, izboljševanje umetne inteligence in skratka vsako leto poizkus nudenja čim več informacij preko statistik, gore podatkov ter analiz, vse z namenom pobrati novih 50€ od vsakega pravega nogometnega navdušenca. Nova iteracija je zavihala rokave in pošteno zabredla v vode spremembe, čeprav je občasno naletela na močvaro.

Zadovoljna klop je uspešna klop

Objava Football Manager 2018 – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Sonic Team/Hardlight
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, XboxOne, Switch
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 7. 11. 2017
Cena: 39.99 €

Zvrst: Akcijska avantura

Sveža kri je vedno najslajša

Verjetno ni nikakršno presenečenje, da je izgradnja lastnega lika največja prodajna točka in največja novost Sonic Forces, saj si je vsak dolgoročni Sonic oboževalec tega že od zmerom želel (sploh, če pogledamo fantazijsko fikcijo, yikes). Izbereš si lahko raso ter izgled in na koncu oblečeš še malo morje oprave, ki jo dodatno odklepaš tudi med igranjem. Ta novinec se nato pridruži uporu, katerega cilj je osvoboditev Sonica iz zapora, že takoj na začetku ga namreč nabije nova igračka zlobnega doktorja, zaradi česar pristane v doživljenjskem arestu. Uvedba lastnega lika in sodelovanje s SEGA-maskoto proti staremu srboritnežu je nekaj, kar smo že dolgo čakali.

Zgodba se prične zanimivo, a kmalu zatrdi z leseno predstavitvijo, predvidljivostjo ter vmesnimi sekvencami nizkoproračunskega občutka v stilu starejših CGI risank. Večino časa gre za naloge tipa “ej, ugotovili smo, da je x na lokaciji y” ali pa “z je slabo ubranjen, zdaj je čas za napad”, in če nisi res oboževalec serije, je različnih likov tako ogromno, da ti po dobri uri ni več jasno, kdo je kdo in kdo sodeluje s kom. Sploh zaradi vključitve alternativnih dimenzij, drugega Sonica in virtualne resničnosti, z uporabo katere dr. Jajčnik končno namerava podjarmiti rodno grudo.

Glavni problem zgodbe je pomanjkanje epskih trenutkov, saj imaš konstantno občutek, da bo vsak čas prišlo do ultimativnega spopada med Sonicovo druščino ter doktorjem in kompanjoni, a ta nikoli ne prispe in zgodba se namesto tega le trudoma privleče do konca v obliki pet do šest ur trajajoče kampanje. Z večino prisotnih likov se sploh ne srečaš, razen v vmesnih sekvenc, in gre za cenen način vključitve velikega števila imen, brez da bi ta bila dejansko prisotna med igranjem.

Minuto mi daj, pa ga porazim

Med igranjem se boste v glavnem soočali s štirimi različnimi vrstami tras, ki delujejo na zelo podoben princip in združujejo 3D ter 2D okolice, postavljene v vse od drugih planetov, fliper arene, džungel, razrušenih mest ter robotskih tovarn. Vsem so skupna podrobna, odlično izdelana okolja ter izvrstna glasbena podlaga, sestoječ iz vsega od remiksov, 16-bitnih pozabljenih ritmov ter starošolskega pop rocka devetdesetih. Mala zamera gre tu na raven nemega novinca, kar je po občutku prevzeto iz South Parka.

Fizika sprva potrebuje nekaj navajanja, saj nadzor nikakor ni tako gladek, kot bi to pričakoval za eno najhitrejših bitij na svetu. Izmenično se soočaš z dokaj linearnimi 2D in 3D stopnjami, pobiraš cekine – pardon, obroče – ter pobijaš sovražnike, čeprav večino časa prebiješ v visokih hitrostih in tako ti niso prevelika ovira.

Gremo se najprej lotiti vseh vrst stopenj, da lažje predstavim, kaj mislim s štirimi vrstami. Najprej imamo moderne stopnje, kjer igraš kot klasični Sonic. Linearni svetovi, tekanje v skorajda svetlobni hitrosti in le bežen pregled nad dogajanjem so tu stalnica. Potem imamo tu klasične stopnje, spet s Sonicom na čelu. Te so dosti bolj fleksibilne in mehanično raznolike, saj ne vsebujejo le ene poti, igranje pa je dosti počasnejše in ne sestoji le iz čim hitrejšega tekanja naokoli.

Tretja oblika ti pod nadzor da lastnega lika oziroma začetnika, kot ga igra okliče. Stil je precej podoben modernemu načinu, a način igranja je unikaten in se navezuje na izbrano raso ter orožje. Slednje lahko vsebuje tudi do tri različne lastnosti, kot je instantno ustavljanje, začasna nesmrtnost ob pobranem stotem obroču in podobne zadeve, ki izbiri dodajo še dodatno globino. A kakorkoli sem izbral, lahko večina orožij enostavno z vsakim zamahom razbije po desetine sovražnikov, in tako se ti porodi vprašanje, kako so ti idioti sploh uspeli zavzeti celoten svet, če jim že amater uspe povzročati takšne težave.

Še zadnja izmed stopenj so šefovski spopadi, ki so sicer kompetentno izdelani napram večini iger v Sonic seriji, a kljub temu ne nudijo večjega izziva in so lahko končani tudi v 30 sekundah, če veš, kaj delaš in z uporabiš prej omenjeno orožje. Večina jih vsebuje tudi več faz, čeprav kaj kmalu opaziš ponavljajoč se vzorec in se nevarnostim zlahka izogneš. Vseeno so vizualno in mehanično dobrodošel predah od preostale igre, saj se ne osredotočajo na hitrost, temveč na izmikanje projektilom, ugotavljanje šibkih točk in nazadnje izkorist teh v pogubo preko-samozavestnega šefa.

Vse izmed prvih treh vrst stopenj se soočajo s klasičnim problemom takšnih iger, in to je slab prikaz prihajajočih nevarnost in nemogoča priprava nanje ob prvem teku skozi novo stopnjo. Ko s sto na uro brziš skozi neskončen travnik, boš zaradi poskakujoče kamere sploh v 2D načinu zelo težko opazil hitro približujočo se nevarnost, pa naj bo to luknja z instantno smrtjo, bodice ali kateri izmed sovražnikov, ki navadno ne povzročajo pretiranih problemov. Nikakor ne gre za obseg, v katerem je bil te težave deležen Sonic 2006, ampak po občutku bi rekel, da so ciljali na večkratno preigravanje in pripravo na vse, kar ti igra vrže v obraz. Tu je sploh dobrodošla fleksibilnost, ki jo določene stopnje z več potmi nudijo, saj se boš lahko odločil za pot, ki ti najbolj odgovarja ali pa se ob napaki prisilno odločil za pot, na kateri si sedaj pristal.

Prehitro je vsega konec

Stvar, ki je ves čas prisotna, je tudi kratkost glede na ostale Sonic naslove (dobre ali slabe) in neskončno število življenj, saj umiranje vpliva le na rezultat. Čeprav je stopenj precej, je kratkost kriva za marsikatero negodovanje, saj so stopnje izjemno raznolike, a vseeno bi rad videl, kakšen dizajn bi lahko vključili, če bi na isti lokaciji preživel več kot tri minute. Klasični Sonic tu najbolj trpi, saj izpade kot naknaden dodatek. Kot da razvijalci niso bili zadovoljni le s stopnjami z lastnim likom in so tako na hitro dodali nekaj klasičnega, saj Sonic igro tako težko okličeš brez zvezde za volanom.

Po preteku ne preveč dolge zgodbe ti preostane odklepanje vizualnih priboljškov ter izboljševanje rezultatov, ob tem pa lahko preko spleta dostopaš tudi do SOS misij, kjer rešuješ kreacije drugih igralcev. Gre za izpuščen potencial, saj celotna večigralska komponenta ni nič drugega kot možnost uporabe likov drugih igralcev ter deljenje rezultatov. Več stopenj ter obširnejši in težji šefovski spopadi namesto tega bi bili dosti bolj dobrodošli.

Objava Sonic Forces – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar ne gre za tipičen gaming prenosnik, saj je prvovrstno namenjen ustvarjalcem različnih vsebin, zaradi grafične zmogljivosti pa se da na njem igrati tudi videoigre. Preprosto povedano je cenejša alternativa ZenBook-a, namenjena širšemu delu trga. Predbožični čas, kot nalašč za test.

Asus VivoBook Pro je bil prvič oznanjen na letošnjem Computex. Kot sem že omenil je od dražjega bratranca cenejši za dobrih 400€, vendar kljub temu ne gre za ravno cenovno ugoden prenosnik. Še vedno stane kar 1300€, ki jih po svoje opravičijo izjemno zmogljive komponente, ki se skrivajo v notranjosti. Vendar izbire v tem cenovnem razredu ne manjka.  Izmed konkurentov, mu za vrat dihata tako Dell XPA 15, kot tudi Acer Aspire VX 15. Kakorkoli, oba zgoraj omenjena prenosnika uporabljata manj zmogljiv i5 7300HQ, s štirimi jedri, prepolovljena pa je tudi količina pomnilnika.

Specifikacije:

Procesor: Intel Core i7-7700HQ
Grafična kartica: NVIDIA GeForce GTX 1050 4GB + Intel HD 630
Osnovna plošča: Intel HM175
Pomnilnik: 2x8GB
Zaslon: 15.6 inch 16:9, 1920×1080 IPS 300nits
Disk: 512gb M.2 SSD
Teža: 1,98kg, polnilec 517g
Priključki: 2xUSB 2.0, 1xUSB 3.0, 1x USB 3.1-c, 1×3,5mm, 1xRJ45, 1xHDMI 1.4, 1x bralnik kartic
Tipkovnica: slovenska, osvetljena
Cena: 1470€

Ohišje

Začnimo pri enem izmed zame osebno najpomembnejših aspektov v prenosnikih, to je ohišje. Nenazadnje jih bomo vsakodnevno prenašali naokoli in nikakor ne bi želel po letu videti že na pol razpadlega, ki ropota ob vsakem premiku, za izogib česar bo potrebno že ob nakupu biti pozoren na kakovost uporabljenih materialov.

Asus na strani navaja, da je ogrodje iz 19.2mm debelega brušenega aluminija, vendar ne v celoti. Okoli ekrana najdemo na otip kakovostno ne-svetlečo plastiko. K sreči, tako kot tudi aluminijasti deli, ni podvržena prstnim odtisom, vsaj ne v meri, da bi bilo moteče. Sam izgled in barvna kombinacija nista nič posebnega, čeprav svoje elegance ne skriva in je prijeten na pogled.

Prvi vtis je pokazal kompaktnost in čvrstost, vendar se tipkovnica malenkostno upogiba v sredini, ki je temu najbolj izpostavljena. Na spodnji strani so tri ventilatorske reže, kar bi znala biti težava ob dolgotrajnejši rabi na postelji, kjer bi stik z mehko površino otežil hlajenje. Zvočni sistem se za razliko od vetilatorjev nahaja na sprednji strani. Razvit je bil v sodelovanju z Herman/Kardon in zaobsega dva zvočnika. Oba se nahajata asimetrično, na vsakem koncu sprednjega dela. Boste pa kar hitro opazili, da spodnji del ne skriva vzdrževalnega pokrova in tudi, da se nikjer ne nahaja ločena reža za baterijo. Slednja je vgrajena in do nje je mogoče dostopati le s popolno odstranitvijo spodnjega pokrova.

Priključki

Priključki, ki se nahajajo na prenosniku, so dokaj standardni. Tako lahko na levi strani najdete priklop za polnilec, USB 3.1, HDMI in USB 3.1-c. Za zunanji priklop monitorjev sicer na izbiro ni DVI ali VGA priklopov, a glede na to, da je standard bolj kot ne prešel na HDMI ter DP, to ni nikakršna ovira.

Enako pa žal ne morem trditi za desno stran. Nikakor ne morem razumeti, zakaj sta tu dva USB 2.0 priklopa, namesto že splošno uveljavljenih 3.1 ali vsaj 3.0, zraven njiju pa obrvi dviga še skupen 3.5 audio priključek za slušalke, mikrofon ali oboje. Majhna težava za lastnike slušalk z ločenima priklopoma. Seveda ne smem pozabiti še bralnika SD kartic, ki zna biti izjemno priročen. Sam nekoliko pogrešam še kakšen dodaten USB priklop in morda nekoliko več prostora med priključki samimi. S slednjim niso bili preveč radodarni, kljub temu pa vas večina večjih težav zagotovo ne bo imela.

Pričakovano ni vgrajene BluRay ali DVD enote, kar je v mojih očeh dodaten plus. Če ne drugega se na ta način nekoliko zniža sama teža in poraba prenosnika, vsakdo, ki bralec ploščkov še potrebuje, pa si še vedno lahko omisli prenosno enoto. Na desni strani je dodan še Kensington priključek za ključavnico, s katero lahko prenosnik zavarujete pred krajo oz. odnašanjem. Seveda je samo ključavnico potrebno kupiti ločeno za okoli 50€.

Tipkovnica in drsna plošča

S tipkovnico med uporabo prenosnika nisem imel nikakršnih težav. Morda je bilo na začetku potrebnega nekoliko privajanja, saj so smerne tipke in številčnica utesnjene. Slednje bo težilo predvsem uporabnike z nekoliko večjimi prsti, saj so za dobro polovico ožje od preostalih, kar je tudi meni povzročalo kar nekaj poporodnih krčev. Razen tega glede tipkovnice večjih pripomb nimam. Konec koncev ne nudi tipkarske izkušnje v kateri bi blazno užival, vendar opravi svoje delo. Lepo je enostavno dostopati tudi do funkcijskih tipk, za uporabo katerih je na večini notesnikov potrebno uporabiti kombinacije dveh tipk. Hod tipk po navedbah proizvajalca znaša 1,2mm. Med daljšo uporabo sem večkrat opazil, da so tipke dosegle dno prehitro (lahko bi nudile višjo upornost), kar je vodilo do rahlega neudobja.

Med same tipke je integriran še gumb za prižig, ki se nahaja na zgornji strani tipkovnica na skrajni desni, zaradi česar so bile nekatere sekundarne funkcije prestavljene na numerični del. V uporabo stopijo, če je številčnica izklopljena. Spodnja fn tipka nudi bližnjice do različnih funkcij, kot je spreminjanje svetlosti tipkovnice, glasnosti ter svetlosti zaslona.

Pri touchpadih nikoli nisem uspel vzljubiti gumbov, vgrajenih na dno sledilne plošče. Veliko raje sem imel ločene, v stilu Lenovo Thinkpadov, saj so zame primernejši za delo. Na Asus VivoBook je sama ploskev rahlo zamaknjena v levo, zaradi udobnejše postavitve rok glede na tipkovnico. Sposobna je zaznati več dotikov hkrati, govora je o do štirih sočasnih zaznavah.

Spodnji del služi kot levi in desni klik, ki ju loči rahla črta v sredini. Samo klikanje je preglasno in daje občutek cenenosti. Sledilna ploščica deluje zadovoljivo, občasno sem imel težave z dvo-prstnim pomikom navzgor ali navzdol, saj mi je v brskalniku namesto želene poteze sprožilo povečevanje in zmanjševanje slike (scaling). Na ploščici se nahaja tudi bralnik prstnih odtisov. Opaziti ga lahko na zgornji desni strani. Možno ga je uporabiti za prijavo v operacijski sistem preko Windows Hello, pa tudi namesto nekaterih gesel. Vsekakor dobrodošla rešitev za vse, ki pogosto pozabljate gesla, ali pa ste jih preprosto naveličani vpisovati.

Zaslon

V začetku sem že izpostavil, da se testirani prenosnik prodaja s tremi različnimi ekrani. S TN je pričakovano najcenejši, saj so zanj značilni slabši vidni koti, sprane barve in nižja reprodukcija. Sam bi v tem cenovnem razredu zagotovo vzel IPS zaslon, ki se je na testu odnesel odlično, čeprav je v določenih igrah, zlasti po temi, vid otežen, saj je črna barva dokaj dobro reproducirana. Uporaben je tudi na prostem, čeprav v močni svetlobi delo ne bo mogoče. Na tem mestu pogrešam nekoliko dodatne svetlosti, saj premore dobrih 300 nitov, kar je dokaj povprečna vrednost, ob notranji uporabi seveda težav ni za pričakovati.

Kljub temu, da gre za kvaliteten ekran, slika ni tako ostra, kot na nekaterih zaslonih z višjo resolucijo, npr. Yoga 720 (3840×2160), XPS 15 (3840×2160), čeprav osebno ravno nisem pristaš prenosnikov, ki na 15,6″ vsiljujejo visoke ločljivosti. K temu botruje večja poraba energija in težave pri uporabi aplikacij, ki ti. scalinga ne podpirajo, oz. je slabo implementiran. Če ste pripravljeni odšteti dodaten denar, je tudi Asus VivoBook Pro N580VD mogoče kupiti s 4k zaslonom.

Zvok

Zvočni sistem je bil razvit v sodelovanju s harman/kardon. Prenosnik proizvaja spodoben zvok, dosti glasnejši od večine cenovno ugodnih prenosnikov in dovolj glasen tudi za uporabo v konferenčnih dvoranah. Seveda močnega basa ni za pričakovati, čeprav sem ob poslušanju glasbe opazil, da so zvočniki ustvarili natančne sintetike in rahel bas, so pa vokali zveneli toplo in mehko. Zvok je bil zadovoljiv, zgolj na najvišji glasnosti je prihajalo do šuma in občasnega popačenja tonov.

Ker ima zgolj eden 3.5mm audio priklop, ki je kombiniran, boste na njega ločeno lahko priklopili zgolj eno napravo. Problem se zna pojaviti, če želite priključiti tako zvočnike kot mikrofon od slušalk, kar ne bo mogoče. So pa slednje zaradi glasnosti ob daljših obremenitvah nujne.

Hlajenje

Ne morem reči, da je hlajenje slabo, vendar se pozna, da so bili pri zasnovi sprejeti nekateri kompromisi. Zaradi razmeroma nizke teže in dejstva, da je prenosnik tanek, je pričakovano večje breme padlo na hladilni sistem. Ventilatorji se nikoli ne izklopijo popolno in so slišni tudi zgolj ob surfanju po spletu. Pod obremenitvijo, pa se hrup le še stopnjuje. Igranje iger si brez slušalk težko predstavljam, ker znajo ventilatorji preglasiti zvok same igre.

Ob dolgotrajnejših obremenitvah se del ob zaslonu in zgornjem delu tipkovnice neprijetno segreje. Doseže lahko vse do 47c, ki je bila izmerjena v sredini. Vendar se pravi pravcati pekel skriva v notranjosti, vsaj na to sem pomislil, ko je procesor na testu redno dosegal 98C. Grafična se odreže malo bolje in kljub grafično zahtevnih igrah nikoli ni presegla 85C. Z znižanjem voltaže v Throttlestop sem problematiko uspel omiliti. Seveda je priporočljivo nastaviti tudi izklopitev Turbo Clock-a, ko procesor preseže 85-90c.

Poraba in baterija

Maksimalna poraba, ki sem jo na testu opazil je 120W, kolikor je tudi deklarirana zmogljivost priloženega adapterja, ki ob večjih obremenitvah deluje na polno. Na to problematiko sem opozoril že v članku Throttlestop. Slednje vodi do tega, da se vam tudi, ko bo prenosnik priklopljen na napajanje ob obremenitvi baterija ne bo polnila, ali izjemno počasi. Pri danem primerku se kljub vsemu ni praznila, tudi to se namreč dogaja.

V lažjih opravilih pa je poraba izjemno nizka, celo za 4-5W nižja, kot pri konkurenčnih prenosnikih.

Vanj je vgrajena 47Wh baterija, kar ni veliko. Bo pa v lažjih opravilih zdržal do 8 ur, pod obremenitvijo pa se čas skrajša na okoli 90 minut. Vseeno za delo in igre priporočam, da je prenosnik priklopljen na napajanje, saj bo v nasprotnem primeru frekvenca procesorja in grafične nihala, kar bo vodilo do opazno slabše zmogljivosti.

Zmogljivost

Zmogljivost je ob hlajenju in ohišju zame ena izmed pomembnejših lastnosti vsakega prenosnika. Konec koncev ima slednji največji vpliv na to, kako tekoča bo naša uporabniška izkušnja in v kolikšnem času bomo naše delo opravili.

Pod pokrovom se skriva i7 7700HQ procesor s štirimi jedri in osmimi nitmi. Njegov osnovni takt je 2.7GHz, ki se pod obremenitvijo zviša do 3.4GHz. Gre za enega izmed najzmogljivejših potrošniških procesorjev Kaby Lake razreda, ki jih je zaenkrat možno dobiti v prenosnikih. Svoje delo opravlja odlično in je kot takšen primeren tako za prenosne delovne postaje (seveda ne primarna), ustvarjalce pa tudi gejmerje.

V testnem primerku je dodan še 512GB SSD disk in 16GB pomnilnika. Prenosnika zaradi želje dobavitelja nisem razstavil, ampak, kolikor sem preveril po spletu se rama ne da dodajati, saj je pricinkan na ploščo, brez dodatnih prostih rež. Zaenkrat slednje veliki večini uporabnikov ne bo v napoto, razen če imate namen računalnik uporabljati za zahtevnejša dela v AutoCad ipd., kjer se vsak dodaten gigabajt pozna.

Grafična kartica je srednje zmogljiva GTX 1050, serije Pascal, praktično identičen čip od tega najdemo v grafikah za namizne računalnike. Če smo še do nedavnega prenosne grafične čipe od namiznih ločili z oznako m (GTX 980m), temu več ne bo tako. Vendar zmogljivost vsaj v dotičnem primeru ni identična. GTX 1050 v prenosniku ima nižji takt in deluje na okoli 1650MHz, med tem, ko navita namizna dosega tudi do 2000MHz. Vseeno omogoča zadovoljivo igranje iger, v kolikor ste pripravljeni nekoliko prilagoditi nastavitve. GTX 1050 je na voljo v 2GB ali 4GB izvedbi. Za vse, ki vas zanimajo rezultati testiranja v igrah, berite naprej.

Igre

Kot lahko že iz grafikona razberete, je prenosnik več kot sposoben poganjati najnovejše naslove, seveda s prilagojenimi nastavitvami. Grafična kartica je dosegla nekoliko slabše rezultate, kot bi jih njena namizna tekmica, vendar gre slednje pripisati nekoliko nižjemu taktu jedra. Vseeno mu igre niso predstavljale posebnega izziva, praktični ni naslova, ki ga ne bi morali igrati na FHD resoluciji.

Programi

Asus VivoBook Pro je nedvomno lepo zasnovan procesor s priročno težo, kakovostnimi zvočniki in učinkovito porabo na namizju. Po drugi strani je pod obremenitvijo glasen in topel, z uporabo baterije pa se zmogljivost zniža, tako, da bo za resno delo in igre preprosto moral biti priklopljen na električno omrežje. Zaslon svoje delo opravi dobro, čeprav zna ob sončnih dnevih biti na prostem samo pogojno uporaben.

K temu dodajmo še povprečno kamero (mikrofon) in vprašljivo izbiro nekaterih priključkov. Vseeno gre za kakovosten prenosnik, ki vas bo zadovoljil, v kolikor mu lahko oprostite nekatere pomanjkljivosti.

Objava Test prenosnika – Asus VivoBook Pro N580VD se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Ghost Games
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 10. 11. 2017
Cena: 59.99 €
Zvrsti: Dirkaška arkada

Potreba po hitrosti s štorijo!

Payback je storjen na isto vižo kot vse novodobne pocestne dirkalnice: velikansko urbano in podeželsko ozemlje, svobodnjaško tiščanje in navidez mnogo udinjanja. Prizorišče je to pot Fortune Valley, izmišljena nevadska puščava z gorami, kanjoni in kazinojastim mestom Silver Rock. Čeprav lučkasta metropola zaživi šele v mraku, za razliko od nokturnega predhodnika čas teče dinamično. To je v redu, kajti od sonca obsijana dežela je mnogo bolj simpatična od neprestane mesečine in neona. Cestno delinkventstvo je izdatno podloženo z zgodbo, kateri sledimo prek računalniško ustvarjenih vmesnih sekvenc in pogovorov med vožnjo. Scenarij o treh prijateljih, ki želijo iz maščevanja uničiti kriminalno združbo v Mestu greha, je resda klišejski, toda element ni napačen in daje vsaj približen smisel že mnogokrat preizkušenemu cestnemu preganjanju. Nekatera norenja so zato močno skriptana, vseeno pa filmski spektakel to ni, dasi založba uporablja besedo ‘blockbuster’.

Kakor v preteklih poglavjih divjamo po prometnih poteh oziroma javnih površinah in občasno po gradbiščih, rudnikih in letališčih, dočim zaresnih dirkališč igra žal ne pozna. Treba je zmagovati na nelegalnih tekmah, bežati kifeljcem in gangsterjem, čim hitreje pripeljati z enega konca na drugega, mojstrsko driftati ter meriti pospeške, saj se drag po večletni odsotnosti vrača. Policija na srečo ni pomemben dejavnik in nastopa le v točno določenih nalogah. Po novem, in po mojem prvikrat v seriji, se zabavno zapeljemo tudi čez drn in strn, na čemer je kar konkreten poudarek. Različnemu udejstvovanju primerni so tipi vozil: eni rabijo bežanju, drugi cestnim dirkam, tretji tiščanju v ravni črti in četrti premagovanju šodra. Štirikolesnikov je okoli osemdeset in segajo od ljudske honde civic in starih mišičnjakov prek spiska nemških znamk, vključujoč porscheje, do hiperšportnikov. Vršac predstavlja hibridna koenigsegg regera. Ampak pot do tega čudeža tehnike je, kot je v NFS-jih v navadi, dolga kot kurja čreva.

Solidna, a zagnojena vožnja

Razlika med šofiranjem golfa, ameriškega vagna mogote in lamborghinija je sicer zaznavna, a zadeva je arkada in vsi štirikolesniki bruhajo ogenj ter gredo pošrek skozi ovinke. Lovljenje zadka čez mestna križišča, premagovanje gorskih rajd in pičenje po ravni avtocesti so podrejeni zabavnosti in hitrosti. Poškodb ni, kapitalnih trkov tudi ne in robovi cest so praviloma dovolj gladki, da pretirano ne kaznujejo nerodnega krmarjenja. Posledično je dvestonaurno drvenje po asfaltu in brezpotjih tekoče, uživaško ter podkrepljeno z brezdanjim kanistrom smejalnega plina. Zaradi dobro položenih tras in pritiskajočih računalniških voznikov so dirke resnično vzdušne, zato sem se v Fortune Valley spočetka rad vračal. Nakar je mnenju zavdal neumen pravilnik. Izzivi so namreč nanizani linearno, brez možnosti preskakovanja, in v slehernem je treba nič manj kot zmagati. Kar je v nekaterih primerih res zaguljeno. Po desetem ponavljanju 12-kilometrske vožnje, ki za seboj potegne vnovično nalaganje in uvodno animacijo, to postane frustrirajoče in zagnoji izkušnjo. Morali bi vendarle blagosloviti prva tri mesta in omogočiti preskok kakšne dirke. Recimo slabo izvedenega driftanja, ki marsikomu ne sede, špil pa z njim ponovno posiljuje.

Dodatno gnojnico so avtorji prilili s slaboumnim nadgrajevanjem avta. Lastnosti ne boljšamo z jasnim kupovanjem turbin, elektronike in izpuha, marveč z naključnimi ‘hitrostnimi kartami’, ki denimo povišajo moč in hitrost, a poslabšajo nitro in zavore. Pridobivanje in nabavljanje nadgradenj je odvisno od sreče, medtem ko kart med dirkalniki ni mogoče izmenjevati. Z veliko muko nafriziraš golfiča GTI do kraja, nakar ga ipak zamenjaš za skylina, s katerim greš v tlačanski srečelov od začetka. S tem, da moraš imeti pet avtomobilov, saj se jim ‘poklicev’ ne da spreminjati. Ker je pimpanje obvezno za uspeh in neprestano, se ti res priskuti. Za povrh garaža, mehaniki in prodajalci niso dosegljivi prek enotnega menija, marveč je treba za bavljenje s pločevino k vsakemu posebej skakati po zemljevidu. Tak sistem rezultira v grinderskem ponavljanju že zmaganih dirk, upajoč na boljši dobitek. Oziroma, še huje, v plačevanju resničnih evrov za urnejše, normalnejše napredovanje. Ja, Payback vsebuje mikrotransakcije, ki nudijo hitrejši razvoj, kar je v polnocenovnem naslovu nezaslišano! EA se je letos prav namenil preizkušati skrajne meje upogljivosti igričarjev.

Déjà vu

Novi Need for Speed ima dobre lastnosti, od razgibane muzike prek slikovite, neponavljajoče se dežele do vratolomnega skakalništva in zanimivega iskanja starih šasij. Dirkanje je privlačno, kros se izkaže za izvrstnega, policaji ne morijo pretirano kot v Rivals in filmskost omogoča občasne drugačne naloge, na primer preganjanje tovornjaka in bežanje helikopterju. To nadgradi še ločen multiplayer, kajti tokrat nalinijskost začuda ni stalna. Merjenje z živimi tekmeci zna biti cel žur, čeprav ni popolno in nima ekstra postavk. Osnova je vsekakor boljša od predhodnika. Toda pozitivnim gradnikom navzlic so s klinčevo nujo po premočrtnih prvih mestih in z nadgrajevalnim sistemom preveč zabudalili. Poleg tega ‘kinematografične’ izkušnje mnogokdo, iščoč navadno cestno dirkalništvo, ne bo čislal. Manjka tudi pločevinskega fetišizma, saj ni nobenih avtomobilskih zgodb, podatkov in kabin. In za povrh je Payback pravzaprav kopija že videnega. Nimam v mislih zgolj povzemanja po Test Drive Unlimited in Burnoutu, marveč zaradi različnonamenskih avtov in kriminalne štorije zelo spominja na širši Ubijev The Crew. Pri čemer se mi ne zdi boljši. Niti ne od slične Forze Horizon 3. Letošnji NFS je torej še ena v vrsti meh-izdaj.

Objava LordFebo o Need for Speed Payback se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Thylacine Studios
Založnik: Thylacine Studios LLC
Operacijski sistemi: Windows, Mac OS, Linux, Steam OS, Android, IOS
Datum izida: 12. 8. 2016
Cena: 14.99 €

Zvrst: Potezna igra igranja vlog

Astronomske možnosti

Kot pri originalnem Siralim je glavna prodajna točka dvojice izjemna količina vsebine. Tu ni govora le o neskončnem številu stopenj, k izjemni daljnoročnosti močno pripomore tudi število pošasti, ki spominja na nekaj, kar bi odkril, če bi z mikroskopom pregledali spodnjice kakšnega brezdomca. V originalni igri jih je bilo namreč 250, kar vsekakor ni nizko število, a sedaj se je podvojilo na več kot 500, vsaka z lastnimi sposobnostmi, statistikami ter vlogami. Verjetno niti ne rabim načeti govora o tem, koliko ekipnih kombinacij je možno ustvariti, saj bi bilo število astronomsko (v obzir je treba vzeti tudi, da je lahko v ekipi več istih kreatur).

Zveni prehudo? Pravzaprav ja, zna biti sploh za novince precej zapleteno, čeprav se je razvijalec prepotil ob izdelavi vodiča, ki predstavi vsaj osnove. A po tem si večinoma prepuščen sam sebi. Seveda so izkušnje s prvim delom koristne, saj je veliko zadev identičnih, čeprav je marsikaj doživelo prenovo. A prav tako niso nujno potrebne, saj gre za popolnoma samostojno igro, in kot takšno jo tudi moramo vzeti, saj je treba skozi celoten križarski pohod preiti znova.

Novosti vključujejo goro božanstev, katerim lahko lezete v zadnjico, naključne priponke magij in tudi zgodba … No, sicer bolje rečeno … enostavna, ne preveč osredotočena zgodba, saj hitro pade v ozadje. To pa zato, ker je poudarek seveda na najmočnejših delih, kar so raziskovanje, nešteto možnosti ter neskončen svet. Zgodba nikakor ni osrednji del, a vseeno žene kolesa in nudi tudi izziv v obliki unikatnih šefovskih spopadov, na katere se je treba še posebej pripraviti. Znajo uvesti nestandardne kombinacije in posebne, močnejše pošasti, ob katerih te prime, da bi vse svoje in sosedove bližnje poslal v tri krasne, medtem ko te sluzast zlobnež že tretjič zapored zabije v tla.

Bojevanje poteka v klasičnem RPG stilu, kjer sovražni stvori zavzemajo večino zaslona, medtem ko je tvoja ekipa omejena na okvir na dnu zaslona. Vizualno čudaški stvori se izmenično napadajo oziroma čarajo čarovnije, vse posebne sposobnosti pa se aktivirajo samodejno. Prisotne je kar nekaj naključnosti, a vseeno sem se ves čas počutil, da sem s pravo taktiko imel vse pod nadzorom, vsaj dokler nisem naletel na posebej trdovratno skupino beštij ali pa sem moral bojni plan prilagoditi z namenom, da bi ulovil zadnjega nasprotnika in ga prelevil v sredstev za lastno dobro.

Brezkončen napredek

Zdaj pa se lotimo te neoprijemljive količine vsebine, o kateri sem že tolikokrat govoril. Seveda je nemogoče, da je stopenj neskončno, a ne? Nekje se more navsezadnje vse končati. Verjetno se, ampak nisem še slišal za igralca, ki bi prilezel do tja. Pa ne mislite, da gre za nesposobnost ali malo igralno bazo. Ne, ne. Najde se kar nekaj igralcev, ki jim je uspelo iztuhtati (pre)močne kombinacije, a zgodba vsake se nenazadnje nekje konča. Pa najsi gre za nesrečno kombinacijo sovražnikov, zgolj nesrečen udarec ali kaj tretjega, težavnostna lestvica se stalno povečuje in prej kot slej bo vsak padel, čeprav boš zato lahko naslednjič tam tudi začel. S stalnim nadgrajevanjem lastne trdnjave to nudi viden občutek napredka, saj imaš vedno nekaj, po čemer lahko hrepeniš … Seveda pa to pomeni tudi, da je treba v igranje vložiti precej truda in časa, če želiš kam prilesti.

Sam sem sprva želel stremeti k temu občutku, a sčasoma se mi enostavno ni več dalo, čeprav še zdaleč nisem odkril vsega, kar igra nudi. Seveda so tu in tam prisotne težave, kot je z ogromnim številom pošasti za pričakovati. Izkušnja, ki sem jo doživel sam, se je zgodila, ko sem naletel na skupino sovragov, vsebujočo dva bojevnika s sposobnostjo, ki vedno, ko ena izmed prijateljskih kreatur prejme škodo, del te škode povzroči nazaj. Sam sem v skupini imel med drugim kreaturi s sposobnostmi, da vedno, ko kdo prejme škodo, dvigne njegovo zaščito in da je del vsakega udarca vrnjen nazaj. Rezultat prvega napada je tako bil neskončen tok protinapadov, ki sčasoma niso povzročali nič škode, in ker temu ni bilo konca, sem moral igro prisilno zapreti in pogoltniti izgubljen napredek.

A še vedno zlahka, po zaslugi vse vsebine, spregledaš takšne nepogoste probleme, glavna težava je v tem, da je za napredovanje potrebnega vedno več mletja temnic in nabiranja stopenj, nakar prilezeš stopničko višje in vse se ponovi. Vsi izmed sistemov so zasnovani na takšen način, od raziskovanja, nadgrajevanja opreme, ustvarjanja močnejših verzij istih pošasti ter, nenazadnje, tudi raziskovanje. Naključnost zna pomagati (ali ti zagosti), a sčasoma naletiš na zid, ko se začneš spraševati, če je vse to vredno časa. Še ena izmed stvari, ki zna koga odvrniti, je zelo enostaven izgled, ki spominja na nekaj iz konca dvajsetega stoletja. Tako vizualna kot tudi zvočna plat ne nudita presežkov, čeprav imajo vse izmed kreatur raznolik videz, kar je vsekakor velik dosežek.

Objava Siralim 2 – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Dagestan Technology (Rusija)
Založnik: Dagestan Technology
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 15. 3. 2017
Cena: 4.99 €

Zvrsti: Akcijska valovna strelska videoigra

Najprej opozorilo. Če slučajno naletite na kopijo te igre, tudi če vam jo v temni ulici neznanec zastonj tiši pod nos, se takoj obrnite stran in naredite vsaj deset korakov. Verjemite mi, še hvaležni mi boste za te besede. Glede na nasičenost žanra bi vsekakor pričakoval, da se bo vsak novinec še dodatno potrudil, a na trgovini me pričaka ne kaj preveč dober prvi vtis ter ocena uporabnikov 9 % (ki je mimogrede še visoka glede na kilo iztrebkov, za katere računajo 5 €). Kaj je torej šlo narobe? Po mojih vtisih čisto vse, kar je lahko šlo. Ampak gremo lepo po vrsti. Osnovni princip je zelo enostaven in zelo učinkovit, če je le izdelan pravilno. A glede na katastrofo, s katero sem se soočil takoj ob zagonu, me to, kar sem dobil v roke, bolj spominja na šolski projekt, pri katerem bi še osnovnošolec padel. Igraš torej kot stereotipičen mačo tip, ki sovraži zombake in ljubi alkohol ter drogo, kot v (nenamerno) polomljeni angleščini tudi sam večkrat veselo pobrunda. Na svojem popotovanju skozi duhomorno in ponavljajočo se apokalipso se prebijate po skorajda identičnih stopnjah z nepresenetljivo malo variacijo nalog – pobij x mrtvakov ali zdrži x časa.

Od tu gre le še na slabše. Ne le, da lahko veselo streljamo tudi skozi zidove, municije je kljub števcu nešteto, saj ta z velikim veseljem kazanja realnega prenosa stanja financ ameriške vlade gre tudi v minus (kar je še plus, saj po tem ne rabiš več polniti nabojnikov, ampak lahko po mili volji stresaš svinec naokoli). Orožja so enako nezadovoljiva za uporabo, kot so stereotipična ter bedasto osnovna, na začetku so ti dane misije, a v 80+ % uporabljaš le TT pokalico, s katero ne kaj preveč navdušeno pokaš naokoli kot otrok, ki prvič v življenju v roki drži plastično otroško pištolo. Saj ne, da bi si vzeli čas in vključili še naključen plen ter časovno omejene bonuse. Neeee, to bi vzelo preveč dela, za to bi se bilo potrebno potruditi in potem bi morda lahko celo upravičili ceno. Jejhata, to pa res ni potrebno.

Resda je vsaj sovražnikov par različnih vrst, a načeloma na vseh deluje isti način prisilne odstranitve iz tega sveta, saj se razlikujejo le po zdravju ter hitrosti premikanja. Pa šefi. Oh, kakšni so ti šefi. Hahaha, največja katastrofa od nadsovražnikov, kar jih je svet videl. Ne le, da padejo v par strelih, dobesedno gre le za povečane modele osnovnih zombijev, ki povsem nenevarno tavajo naokoli, dokler jih ne odrešiš muk, ker so zatavali v to grozo od igre.

Kakopak, situacije ne reši niti grafična podoba. Ni problem le v “copy&paste” uporabi ponavljajočih se tekstur, temveč so te nemalokrat tudi presekane in zmedeno združene skupaj. Okolje izgleda izprano in zamegljeno z nekakšnim učinkom zbleditve, zaradi katerega se počutiš, kot da ti je nekdo ravnokar stisnil klofuto. Kot po čudežu me je na tretji stopnji od skupno osemindvajsetih pričakalo še neljubo presenečenje ob iskanju nosilca kvesta, saj se je ta skrival v zgradbi brez jasno označenega vhoda – in to niti ni bilo edino srečanje s tem problemom.

Tudi animacije so katastrofalno pomanjkljive (brez animacije za polnjenje nabojnika, seveda) in sestavljene iz par sekvenc, nesrečno združenih skupaj v površno izdelano celoto. Preveč bi bilo pričakovati tudi slovnično pravilen tekst, ki nima le konstantnih pomenskih ter slovničnih napak, ampak je že sam po sebi takšen, kot da bi ga spisal dvanajstletnik: “Ej stari, a maš kaj droge?”, “Seveda, stari, meth, kokain, LSD…”, “Haha, stari, samo hecal sem se!” (to je le eden izmed primerov izmenjave besedila med našim likom ter vojakom, ki ga prvič vidimo). Seveda je tekst tudi eden redkih primerov, kjer sem se parkrat nasmejal, a verjemite mi, da to niti približno ni bilo zaradi pametnega pisanja, ampak enostavno zato, ker je bedast.

Seveda vsega skupaj ne more rešiti niti zvočni dizajn. Še zdaj mi po ušesih odmeva ponavljajoči se “škrc škrc” hoje. Orožja imajo presenetljivo tihe zvočne učinke, kot da bi imele nameščen dušilec, čeprav tega seveda niti ni, niti ga verjetno ne bi znali pravilno uvesti, saj zombiji večino časa lutajo naokoli in se ne zmenijo zate, razen če se jim približaš ali pa ti naenkrat pristanejo direktno v faci. Ma, fak no, končen izdelek je prej pijanski pohod amaterskega razvijalca iger kot pa nekaj, za kar si drznejo računati trdo prislužene evre. Igra ne uspe biti niti ironično slaba, kot se to včasih pripeti, ampak je enostavno zanič in je ne igrajte, pa če vam teroristi grozijo, da bodo drugače postrelili vse bližnje ter še hišne živali povrhu. Edina kolikor toliko svetla točka je, da deluje brez sesuvanj in podobnega, a tako ali tako ga nihče ne bo igral dovolj dolgo, da bi to opazil.

Objava 28 Waves Later – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Armitage Games (Avstralija)
Založnik: Armitage Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows XP+
Datum izida: 31. 7. 2017
Cena: 14.99 €

Zvrsti: Akcijska avantura

Objava Bannerman – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Mehanske tipkovnice se med seboj precej razlikujejo, saj uporabljajo veliko različnih tipov stikal. Toliko, da vseh niti nisem preizkusil. V tokratnem testu si bomo ogledali Logitechovo, cenovno razmeroma ugodno tipkovnico, ki uporablja Romer-G stikala, plod njihovega razvoja. Logitech je tudi sicer eno izmed najbolj priljubljenih podjetij med igričarji, saj izdelujejo kvalitetne volane, kontrolerje ter predvsem miške in tipkovnice. Ampak začnimo na začetku. Logitechu je uspelo izdelati privlačno tipkovnico, ki sem jo že po nekaj dneh uporabe vzljubil. Če kdo še ne ve, govorimo o G413, ki se trži za dobrih 89 €. Čeprav ni robustna kot Logitech 810 Orion Spectrum ali majhna kot G Pro, gre za dobro zasnovan produkt, če ste pripravljeni žrtvovati nekaj bonbončkov. S ceno jim je uspelo spodkopati primerljiva konkurenta Corsair Strage in HyperX Alloy, s tem da še vedno ponuja skorajda identične lastnosti.

Tehnične specifikacije

• Dimenzije: 132x445x34 mm
• Teža brez kabla: 1105 g
• Dolžina kabla: 1.8 m
• Romer-G mehanična stikala
• Vzdržljivost tipk: Do 70 milijonov pritiskov
• Višina zaznavnosti: 1.5 mm
• Teža pritiska: 45 g
• Maksimalna dolžina pritiska: 3 mm
• USB protokol: USB 2.0
• Vgrajeni USB porti: 1x USB 2.0
• Osvetljava tipk: Enojna barva

Embalaža

Sama embalaža ni nič posebnega in je precej enostavna. Sprednja stran nudi minimalno količino podatkov, v kaj se podajate ob nakupu. S precej veliko sliko tipkovnice, ki prekriva večino tega dela, ostane le malo prostora za napise, zato so ti omejeni na ime ter kakšno besedo o stikalih.

Tudi zadnja stran je bolj skopa z informacijami in ne vsebuje tehničnih specifikacij. Izpostavljene so štiri slike, ki prikazujejo Romer-G stikala, USB-pristanišče, WASD ter aluminij, ki je bil uporabljen za izdelavo ohišja.

Notranja škatla se odpre na standarden način, tipkovnica pa je znotraj dobro zaščitena v plastični vrečki. Ob nakupu prejmete še 12 nadomestnih tipk, s katerimi lahko zamenjate WSAD, 1–5 in še nekaj drugih tipk, kar je dobrodošlo predvsem za igričarje. Prav pride tudi orodje, namenjeno snetju posameznih tipk za lažjo izmenjavo.

Izgled

Izredno všeč mi je preprost dizajn, ki je čist in ne vsebuje baročnih linij. Zgornja plast je sestavljena iz brušenega aluminija, kar za spodnji del ne velja, saj je ta iz standardne plastike. Ker so tipke vstavljene v okvir, je čiščenje preprosto, saj jih ni treba odstranjevati – brezokvirne tipkovnice so pač izjemno priročne za čiščenje (podobno Ozone Battle Spectra) in s pomočjo kompresorja se jih lahko v trenutku očisti. Kogar sicer zna zmotiti, da na levi in desni strani tipke niso zaščitene, vendar se ne snamejo tako zlahka kot pri zgoraj omenjeni Ozone tipkovnici.

Ob daljši uporabi sem opazil manjko počivalnika zapestja. Sama tipkovnica nikakor ni neudobna, a kljub temu ostaja grenak priokus. Tipke so plastične in črne mat barve, s čimer ne izstopajo od konkurence. Sama konstitucija jih naredi udobne, se pa ob straneh čuti nekaj ostrine, kar boste občutili zlasti igralci športnih iger.

Čeprav sem v zadnjem letu skozi roke dal že kar nekaj tipkovnic, me je tokratna izjemno pozitivno presenetila. Že na začetku lahko povem, da nima RGB-osvetlitve, ampak pozna samo rdečo ali belo (odvisno od tega, ali ste kupili črno ali srebrno tipkovnico). Makro tipke niso prisotne, prav tako ne vsebuje ločenih medijskih tipk. Nekatere izmed njih je mogoče izvesti s kombinacijo FN (funkcijskega gumba) in določenih F tipk. S tem lahko nastavljate glasnost, vklopite gaming način (izklopi Windows tipke), nastavite svetlost (v 5 korakih) in predvajate (ali pa preskakujete) filme, glasbo ipd.

Osnovne funkcije so torej vseeno prisotne, te pa najdemo tudi pri konkurenci.Gre seveda za višji vstopni rang, to se pozna v manjku nekaterih bonbončkov, kar pa vsaj mene ni oviralo ob uporabi. Če priznam, sem prav vesel, da sem se tokrat izognil diskoteki na mizi. Sicer so stikala precej vzdržljiva in po tovarniških specifikacijah naj bi zdržala do 70 milijonov pritiskov.

Na skrajnem desnem delu se nahaja še USB 2.0 priklop, kar mi je bilo resnično všeč, saj je zmožen poganjati tudi prenosni disk in je bil vsaj pri meni redno zapolnjen. Morda bi pričakoval USB 3.0, vendar ne bom pretirano kompliciral, vsaj v tem segmentu ne. Ob uporabljate brezžične miške, ga boste sploh vzljubili, ko jo bo potrebno polniti. Na dnu se nahajajo še hodi za kablovje, ki pa niso namenjeni tipkovnici. Če uporabljate žične slušalke, jih le izkoristite .

Test

Kot sem že omenil, so se pri Logitechu odločili, da tokrat na tipkovnico ne vgradijo membranskih ali Cherry MX stikal kot v nekatere druge cenovno ugodne rešitve, odločili so se za celotna Romer-G stikala. Če jih še niste preizkusili, gre za odzivna in relativno tiha mehanska stikala. Tipke imajo 2.5 mm hoda za zaznavo. Čeprav je hod velik, sem se nanj privadil v kratkem času, in tudi med samim tipkanjem napravil manj napak.

Nekateri oboževalci Cherry variante boste ob tem žalovali, a po mojem mnenju izbrana stikala nudijo idealno mešanico udobja, odzivnosti in glasnosti, zaradi česar je tipkovnica idealna tako za delo kot za igre. Teža, potrebna za pritisk, je z 45 g dokaj standardna, a se zaradi ublažitve po mestu pritiska občuti malo večja, kot pa dejansko je. Skupna dolžina poti je 3 mm, kar je nekoliko manj, kot to velja za Cherry stikala – te imajo namreč pot 4 mm.

Odvisno od načina tipkanja in prejšnjih izkušenj s tipkovnicami se vam bodo stikala zdela glasna ali relativno tiha. Zagotovo ne gre za najtišjo tipkovnico na trgu, a je prav tako ne bi primerjal s kakšno rjavo Cherry varianto, saj bi bilo to neenakovredna primerjava. Če želite kaj tišjega, še vedno preostanejo alternative s Cherry MX Silent ali rdečimi stikali.

Med igrami se tipkovnica obnese zelo dobro, nizka pot omogoči večjo odzivnost, kar je koristno predvsem za ljubitelje strategij, ki obožujejo uporabo bližnjic. Med uporabo nisem naletel na nobeno težave na področju zaznavanja ali udobja.

Programska oprema

Kot to vedno velja za Logitech opremo, vam priporočam, da si pred uporabo snamete programsko opremo. Omogoči kar nekaj koristnih opcij, kot je dodajanje makrotov na obstoječe tipke, izdelavo različnih profilov za igre, katere tipke so onemogočene med Game načinom in spreminjanje svetlosti osvetljave. Prav tako lahko v njej preko toplotne mape spremljate svoje tipkarske navade.

Torej, gre za dober kos programske opreme, ki je standarden za vse Logitechove izdelke in ne nudi nobenih posebnih presenečenj, a prav tako ni od muh.

Objava Test tipkovnice – Logitech G413 Carbon se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot je očitno, bo kmetovanje predstavljalo pretežni del igre. Seveda zna dobra simulacija igralca dobesedno potegniti noter, a na mojo žalost je imel Real Farm drugačne načrte. Ob nekaj urnem igranju sem se počutil kot Cesar (John Snow) z nožem med rebri, z mislijo, da bi se raje znašel pod železnimi konicami pluga, kot pa nadaljeval. Dejansko ne gre za simulacijo, saj je igranje poenostavljeno, obnašanje mehanizacije pa prepojeno s pretirano arkadnostjo. Težko delam direktne primerjave, saj je to moja prva igra tega žanra, a name ni uspela narediti dobrega vtisa, še huje. Zlahka jo uvrstim med najslabše igre, kar sem jih letos igral.

Razvojna ekipa: Triangle Studios (Nizozemska)
Založnik: SOEDESCO Publishing
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+, Mac OS, Linux
Datum izida: 20. 10. 2017
Cena: 36.99 €

Zvrst: Simulacija kmetovanja

Že ob prvem zagonu igre sta mi bili v izbiro ponujeni dve možnosti, ali želim igro preigrati skozi kampanjo ali pa sem neučakan in me v trenutku postavi za kmetovalca ter mi ponudi osnovno orodje. Seveda gre le za navidezno izbiro, saj si kampanja tega imena ne prisluži. Dejansko zgodbe ni, edina razlika je v tem, da je potrebno na začetku prislužiti denar in postopno kupovati kmetijo in polja, dokler ne zaslužimo dovolj (1.000.000 €), pa opravljati razna dela za preostale poljske oligarhe. Nič hudega sluteča oseba bi bila ob tem seveda navdušena, vendar je realnost preprostejša. Oranje, frezanje, gnojenje, košnja itd. je že po desetem prečkanju njive preprosto dolgočasno. Delo deluje prisiljeno in neživljenjsko, in nič čudnega ni, če boš 1 ha oral 20 minut (vožnja po polju gor in dol – vmesnik predvideva celo 40+ minut). Preden se bodo na polju znašli prvi pridelki, boste bruci že doštudirali, dijaki naredili maturo, zaposleni pa dočakali prisluženo upokojitev.

Nasploh Real Farm ni ravno izpiljena, dovršena izkušnja, niti za mestne fantiče niti za kmečke dece. Njena največja pomanjkljivost je neskončna sivina, ki vase posrka vso življenje. Nekako ji uspe biti bolj prazna od denarnice po božiču. In misel na božič … Nova grafična bo morala počakati… Ne pomaga niti obnašanje vozil, ki nima s simulacijo ničesar skupnega, za nameček pa je poškodbeni model neobstoječ. Tako ne bo nič hudega, če med vožnjo po bližnjici (čez hribe, doline in med redkimi drevesi) pred seboj pohopsaš ali oplaziš kakšen pokončen hlod z zelenjem, ki se je znašel na poti.

Mrtvo okolico še dodatno poudarijo prazna polja, ki so me obdajala skozi celotno igro. Tako bo nemogoče ogledati soseda med znojenjem po njivi med tem, ko bi občudoval lastna polja in s travo med zobmi veselo poležaval pod drevesom ali se oglasil na “kavi” pri njegovi ženi. Po uri igranja me je vse skupaj bolj spominjalo na srhljivko in samo čakal sem, da se bo iz katerega kotička privlekel Pennywise in igri dodal novo dimenzijo groze. Tega trenutka žal nikoli nisem dočakal in ni mi preostalo drugega, kot, da se prepustim lastnemu mazohizmu.

A nekaj “življenja” je vseeno na cestah, pa najsi bo še tako redko. V prometu bodo tu pa tam sodelovali še nepotrebni samovozeči avtomobili, ki se bodo iz neznanega razloga občasno pripeljali mimo. Vozili bodo “po tirnicah” in edina reakcija, ki so jo sposobni, je zaviranje, če jim prekrižaš pot, a še v tem primeru se bodo najpogosteje kar zaleteli vate, brez vidne ali občutne škode, seveda. Če si v preteklosti že igral Farming Simulator, boš pogrešal tudi večjo izbiro med stroji in znamkami. Vse skupaj je na voljo samo 70 kosov mehanizacije, vključno s traktorji. Če je izbira med slednjimi še solidna, se pomanjkanje raznolikosti še posebej pozna med stroji in priključki, saj lahko izbiraš med maksimalno tremi, ponekod pa tudi samo dvema.

Ko boš končno dočakal prve pridelke, bo slednje potrebno prodati t. i. zadrugi, kjer te nihajoče cene pridelkov prisilijo v to, da vsako jesen in pomlad dobro premisliš, kaj posaditi na poljih. Saj ne, da pričakujem, da boš ob igranju zdržal več kot do naslednje pomladi, a dinamičen sistem cen je vsaj nekaj, kar lahko obdrži željo po igranju za večje mazohiste, če so pripravljeni popiti več skodelic kave, da se prebijejo do tega dela.

Ko sem želel postaviti prvo farmo losov na evropskih planjavah, sem razočaran ugotovil, da so na voljo zgolj štiri različne živali – kokoške, kravice, prašički in ovce, vse le v enem spolu. Tudi pingvini odpadejo? Vseeno je izbira realna, čeprav tudi tukaj pogrešam kakšno češnjo na vrhu torte. Tudi njihovo obnašanje je žal popolnoma neživljenjsko, saj premorejo samo kakšno animacijo ali dve. Povrhu vsega se ne zmorejo premikati, ampak raje veselo ojnkajo, kokodakajo ali mukajo (saj ne, to morda pride čez kakšno leto v obliki DLC-ja, da ne boste pričakovali preveč). Njihove potrebe so nekoliko poenostavljene, kar pa začuda sploh ni največja težava. In ne morem zaključiti o njih, da jim ne bi dodelil vsaj ene pozitivne stvari – lepo se zlijejo z mrtvim okolišem, kar me sploh ne preseneča več.

Uspe igri narediti karkoli dobrega ali vsaj inovativnega? Morda par stvari, ki pa ne uspejo rešiti celotne povprečnosti. Ko se pripelješ na polje, se ti na zgornji strani zaslona izpiše stanje v obliki par ikon. Hitri vmesnik je dobrodošel, saj bo mogoče hitro videti, ali ima rastlinje dovolj vlage ter gnojiva in tudi bolj osnovne stvari, torej, ali je bila ustrezno zorana in sfrezana, kar pa je tudi edina novost, ki mi je padla v oči.

Vso opravljanje z mehanizacijo poteka na PS4 preko držanja tipk R1 ali L1 ter usmeritve analogne gobice v določeno smer, pa še tu gre bolj kot ne le za vklop, dvig ali spust celotnega stroja. Na najtežji težavnosti bo sicer treba vklopiti tudi traktor ali avtomobil (ki je mimogrede na voljo le eden), a celotni sistem je enostaven in primeren tudi za mlajše oziroma ljudi, nevajene kmetovanja.

Za zaključek ne morem mimo izgleda. Celostno je sicer čisto soliden, dokler se ne zapičiš v podrobnosti, kot so histerično slabi plavajoči delci zemlje med oranjem ter podobnimi opravili. Tehnično je sicer igra solidno izpiljena in je delovala na dokaj konstantnih 30 FPS-ih z občasnimi nadležnimi padci, predvsem ob gledanju v daljavo. Tudi zvočna plat je kot večina igre bolj površna, zvočna podlaga je bolj meh in občasni učinki, kot je udar z drugim predmetom, enostavno manjkajo.

Kljub trudu se z igro nikakor nisva uspela ujeti, saj me je osnovno igranje zaradi ponavljanja, pomanjkanja izziva ter počasnega premikanja čez dolgo polje dolgočasilo, kakršnih koli vmesnih popestritev pa preprosto ni ponudila, kar je obupno glede na ceno 35 €, kolikor želijo zanjo iztržiti (vsaj DLC-jev ob izidu so se zadržali). Pred zaključkom lastne ocene sem za vsak slučaj preveril še preostale opise in naletel na mnenja, ki so bolj deljena od trupa in glave Neda Starka. Poudaril bi, da sem novinarsko enačico preizkusil na PS4, kar je glede na komentarje velika sreča. S PC kopijo naj bi namreč igralci imeli oblilo težav in na Steamu njena ocena kotira izjemno slabo. Ena izmed pogostejših je, da je podpora za miško in tipkovnico izjemno slaba, saj med drugim ne omogoča nastavitve lastnih tipk.

Objava Real Farm – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno takšen občutek groze nudi Darkwood, preživetvena grozljivka, postavljena v neskončen, temačen gozd, poln srhljivih grozot. V njem se namreč namesto srnic in zajčkov nahaja polna malha mutantnih stvorov in divjakov, željnih svežega, sočnega mesa. Skupaj z mračno atmosfero, srhljivimi sencami, gostim rastlinjem in nepredstavljivo visokimi drevesi sem na pladnju dobil postreženo odlično poslastico vse od prvega koraka v neprijazno goščavo in obedina ni popustila tudi po mnogih urah. Igra vsebuje tri ločene cone, vsako z lastno tematiko, težavnostjo in izzivi, vse skupaj pa bo ob zmernem igranju vzelo tam nekje 20–30 ur, glede na način pa ne bo nič čudnega, če se boste v gozdovih izgubili tudi po 100 ur.

Razvojna ekipa: Acid Wizard Studio (Poljska)
Založnik: Acid Wizard Studio
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows Vista +, Mac OS, Linux
Datum izida: 17. 8. 2017
Cena: 13.99 €

Zvrsti: Preživetvena grozljivka/avantura

Kraj, kjer sonce ne posije

Darkwood nudi idealno povezavo med gradnjo in osebnostnim razvojem ter napetim spopadom za življenje. Prevzameš nadzor nad dementnim članom propadle vojaške ekspedicije, ki je bila poslana raziskati nenaden pojav bolezni ter mutacij v gozdu in bližnji vasi. Po kratkem prologu spoznaš, kako si tu pristal in koga se moraš najbolj bati – neke vrste zlobnega doktorja, eksperimentatorja z vsemi ljudmi, ki mu pridejo pod prste, pa čeprav je nekatere izmed njih človečnost že zdavnaj zapustila (takšen je vsaj prvi vtis). Na srečo se kmalu rešiš okov in znajdeš pred enim samim ciljem – nekako preživeti in najti pot nazaj v civilizacijo.

Ob vsem kar počneš, moraš biti pozoren na dnevni cikel. Podnevi lahko prosto raziskuješ okolico, nabiraš koristne pripomočke, gorivo in orožja ter iščeš sledi za napredovanje zgodbe. K vživetju in srhljivosti močno pripomore fascinantno okolje, polno razrušenih farm, pogorelih hiš, blodnjakov, podzemnih jam in z rastlinjem prekritih trupel. A ne vzemi si preveč časa za uživanje v postapokaliptični okolici, saj se sonce še kako hitro začne spuščati in delati vedno daljše sence, kar počasi oznanja, da se bo počasi treba umakniti v “varno” hišo.

Ponoči je zgodba namreč povsem drugačna. Medtem ko lahko podnevi bolj kot ne prosto raziskuješ in se večinoma izmikaš sovražnikom, te ponoči čaka skrivalništvo. Edina opcija za preživetje je poln generator, močna svetilka in glasne molitve. Kaj kmalu po spustu teme pričneš slišati glasove, ki se počasi bližajo … Seveda je nesmiselno čepeti v kotu in upati na milostno nebesno bitje, usodo je najbolje vzeti v svoje roke. Del tega je barikadiranje oken in vrat, postavljanje pasti ter izogibanje pogledovanju skozi okno, saj s tem hitro izdaš svojo pozicijo. Če se to zgodi ali pa če preprosto nimaš sreče in Jehove priče pričnejo butat po vratih, lahko le zgrabiš za bližnjo sekiro, se v mislih posloviš od najbližjih in poskušaš s sabo v pekel vzeti čim več stvorov noči.

Kuku, vidim te

Občutek groze in nemoči je nekaj, kar igra opravi z odliko. A ne morem se povsem odločiti, če mi je preostali del všeč ali ne. Atmosfera in grajenje napetosti je nedvomno odlično, ampak bojni sistem je podpovprečen. Štorasto se zanaša na držanje desnega gumba na miški za pripravo na udarec in pritisk levega za njegovo izvedbo. Večina mojih srečanj se je namesto taktičnega pričakovanja na “bum po butici” tako odvijala kot nekakšen ples okoli sovražnika in tolčenja po vsem, kar se premika. Štorasti bojni sistem in nadzor sta očitno neke vrste zaščitni znak tovrstnih srhljivk, in tudi Darkwood jima ne uide.

A štorastost se tu žal ne konča. Velikokrat opravila potrebujejo zaporedne pritiske na gumb, kar je zamudno, nadležno in nepotrebno. Redkokdaj sistem pripomore k atmosferi in napetosti – nekaj povsem drugačnega bi bilo, če bi se moral ukvarjati z odklepanjem vhodnih vrat, medtem ko bi se mutiran stvor počasi bližal, a kaj ko sistem namesto tega večinokrat povzroča le preglavice med dnevnim raziskovanjem in standardnimi opravili. 

Velika škoda, saj je preostanek igre izvrsten. Velikokrat je edino območje svetlobe na zaslonu le ena sama svetilka ali pojemajoča bakla, medtem ko vse okoli tebe odmevajo kriki, rjovenje, škripanje in ostali srhljivi zvoki, kar resnično da občutek, kot da te za bližnjim vogalom pričakuje nekaj grozljivega. Srce pade v hlače, ko tekom noči nekaj začne udarjati po barikadi in s stavami, če bo prej nastopilo jutro ali odstopila barikada, bi lahko zaslužil malo bogastvo.

Ponoči se lahko zgodi precej naključnih, unikatnih dogodkov, vse od obleganj divjakov, šepetanja, zmanjkanja elektrike ali krvavljenja sten, in z vsakim od njih se je potrebno soočiti na drugačen način. Noč je tako najbolj napet del igre, a tudi podnevi je potrebno biti na prstih, saj tu divjad, divjaki ali celo praseti povzročajo večjo nevarnost kot granata v skupini najstnikov. Velika škoda, da se ob reševanju konfliktov na edini možen način ta občutek groze hitro razblini.

A kljub vsemu temu – Darkwood je ena najbolj bogatih in napetih grozljivk, kar sem jih igral v zadnjem času. Vse od postavitve kamere do vidnega kota v obliki stožca pomaga pri ustvaritvi odličnega občutka groze in vsak izmed likov, s katerimi se srečaš med igranjem, pri tem še dodatno pomaga. Od človeško-volčjega stvora pa do mame pujse, vsaka oseba te dodatno potegne v nadaljnjo raziskovanje zgodbe in poskus imigracije iz tega nebožjega kraja. Ta se glede na odločitve, ki jih sprejemaš med igranjem, lahko konča na več različnih načinov, in ne glede na to, katero pot izbereš, se boš nedvomno srečal z zapomljivimi dogodki, ki te bodo še dolgo zaznamovali.

Objava Darkwood – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Ljubezen do serije se je nadaljevala s Call of Duty 4 a potem je moja zanesenost začela upadati do te točke, da zadnjih nekaj delov iz franšize sploh ni več našlo pot na moj trdi disk. A založnik Activision me očitno pogreša, saj je za napoved najnovejšega dela World War 2 uporabil takšne besede, ki so me prepričale, da dam seriji še eno šanso.

Za razliko od ostalih COD fanatikov je moj primarni obisk dotične streljačine njena zgodba. Tako je, jaz sem eden tistih čudakov, ki Klic Dolžnosti odigra predvsem zaradi enoigralske kampanje in tako se bo ta opis začel prav na tej točki.

Naš napad na Tretji Rajh se začne na plažah Normandije, ki je nekako klasična lokacija za drugo-svetovne streljanke. Nato nas pot zanese skozi ostale »slavne« lokacije kot je napad na »Hill 493«, pomaganje upornikom v Parizu, na koncu pa prečkamo še most preko reke Ren, kjer se tudi zaključi naša, nekje sedem urna pot.

A te poti ne prečkamo sami saj je vojni pekel najbolje preživeti v družbi enako trpečih. Naš junaček drži ime Daniels, spremlja pa ga vrsta zanimivežev, kateri so na nek način malce klišejski a vseeno dodobra prizanesejo k samemu vzdušju. Predvsem navdušuje glasovno podajanje, ki v spregi z odlično animiranimi sekvencami (te so v bistvu krinka, kjer se zadaj odvija nalaganje stopnje) dodajo k praktično filmskemu občutku. Štorija črpa svoje navdihe od povsod in tako naletimo na utrinke iz “Saving Private Ryan” ali pa “Band of Brothers”, nekaj prebliskov pa pride tudi iz Call of Duty 2. Čeprav spremljamo grozote vojne se zgodba bolj osredotoča na bratstvo med vojaki, kjer so vojni cilji velikokrat v konfliktu s osebnimi prepričanji. Na našo bandico se tekom kampanje presenetljivo navežemo in čeprav neke zaskrbljenosti za njihov pogin ni (glavni karakterji so med bojevanjem nesmrtni) nas igra vseeno drži tokom kampanje prikovačene na stol.

Sama kampanja je tipično tipična Call of Duty-jevska. Serija na temu mestu je res pustila kakršnekoli inovacije v preteklosti in čeprav franšize nisem preizkusil že kar nekaj časa, sem se v WW2 počutil kot doma. Napredovanje skozi stopnje je še vedno močno linearno, kjer se prebijamo po ozkih rovih/ulicah do našega naslednjega cilja, skoraj vse to pa smo preizkusili že v prejšnjih igrah. Tako imamo na sporedu brzenje z “jeepom” iz katerega potem nažigamo po nacijih, razstreljujemo topove, usmerjamo topniški ogenj in vozakamo tank ter avion. Nekaj je inovacij, predvsem je večji poudarek na skrivanju, kjer je dejansko nekaj raznolikosti saj je nekatere misije moč opraviti povsem skrivalniško ali pa ob našem razkritju zapojejo brzostrelke. Ob akciji je moč poprijeti za vrsto orožij, vse pa so stare (»dobrodošle?«) znanke iz dvojke. Rokovanje z njimi je precej uživansko, občutek proženja po zlobnih nacijih pa ni ravno napredoval saj se še vedno preveč opotekajo ob prejetem zadetku in včasih je potrebno v osebka izstreliti cel saržer preden podleže. Predvsem so tečni vojaki z metalcem plamenov, ki so očitno narejeni iz jekla, saj lahko prejmejo enormno količino svinca a še vedno navaljujejo nate. Sem omenil še eno »novost?« Ni več samodejnega obnavljanja zdravja ampak moramo pobirati paketke prve pomoči na katere naletimo bodisi skozi stopnje ali pa nam jo poda eden od naših spremljevalcev. Vsak od njih ima svojo sposobnost zato eden skrbi za zdravje, medtem ko vas drugi oskrbljuje z municijo, spet naslednji skrbi za bombe, komandir pa vam oriše vse nasprotnike z belo liso, da jih lažje opazimo. Vse te njihove sposobnosti se časovno obnavljajo zato je včasih potrebno taktično razpolagati s sredstvi. A bojte ne, tudi če malo zabluzite, je zalog več kot preveč za uspešen zaključek misije.

Grafično je igra zavita v lepo preobleko a ne pričakujte ravno presežkov. Animacije so na nivoju najboljših predstavnikov igričarske industrije in medtem ko po nas in naokoli padajo bombe so učinki čeljust spuščajoči, trupelca nesrečnikov pa frčijo naokoli kot za stavo. Osebno mi je zagodel hrošč, ki je znižal kakovost tekstur pod minimum čeprav so bile med opcijami nastavljene na maksimum. Zadevo ni odpravilo nobeno nastavljanje grafike, tako da je padel sum na samo 2GB grafično kartico.

In sedaj večigralstvo, za nekatere glavni razlog za nov, skorajda vsakoletni nakup omiljene franšize.

Vrača se bolj upočasnjena akcija iz originalov saj tu ni tekanja po stenah ter preletavanja z raketnim nahrbtnikom. Mape so klasične, kjer je moč napredovati skozi areno po treh »poteh« tako, da si je hitro moč zapomniti pomembne točke mape. Teh je skupno zaenkrat 10, bojevati pa se je moč iz lokacij širom Evrope.

Od načinov sta prisotna klasična “Free For All”, ki je klasiični »deathmatch« ter seveda skupinski »deathmatch«. Tu je močno zabaven način Gridiron, kjer poskušamo spraviti žogo za sovražnikov hrbet in je dobra, malce komična popestritev od vsesplošne resnosti. Naslednji zanimiv način se imenuje preprosto War in je nekakšna verzija Rush-a iz igre Battlefield. Tu je mapa sestavljena iz večih nadzornih točk, ki jih ekipa želi prevzeti od nasprotnika. Vse skupaj je časovno omejeno zato je pritisk velik, navdušeni bodo pa predvsem snajperisti saj so tu okoliši ogromni in razdalje velike. Izbor udejstvovanj zaključijo še Capture the Flag ter Search and Destroy, klasična spremljevalca serije.

Seveda a se v boj ne moremo podati brez posebne opreme. V posebnem razdelku lahko našega vojačka povsem kostumiziramo. Tako mu je lahko moč izbrati obraz, čelado, obleke, vse te zadeve pa odklepamo z uspešnim udejstvovanjem v spopadih. Tu so seveda še stopnje, kjer ob prehodu na naslednji »level« odklenemo nove značke ter dodatke za orožja. Novost so t.i. »lootcrates«, posebni zaboji, ki jih lahko odklenemo, če dovolj uspešno popokamo sovrage v večigralstvu. Za odpiranje njih se preselimo v posebno mapo, imenovano »headquarters«. Tu kamera preklopi v tretjeosebni pogled (da se vidi »razkoš« na vašem karakterju), moč pa je videti tudi druge igralce. Je kot neka soba za druženje, kjer lahko s soigralci poklepetamo, jim pokažemo kakšen nov kos opreme ali pa jih povabimo celo na pretep v areni, moč pa jih je celo izzvati na strelišču. Headquarters je morda še največja novost v WW2 saj nabiranje opreme zahteva svoj trud in prav lepo je, da imajo igralci prostor, kjer lahko v miru pokažejo svoje težko prigarano imetje.

A poleg tega je tu še zombie način za vse tiste igralce, ki se še niso prenasitili te nemrtve zalege v vseh ostalih igrah. The Final Reich, kakor se zadeva imenuje, prinaša valove zombijev, ki jih je potrebno kooperativno odstraniti čimhitreje in čimbolj učinkovito. Ko vas kreature napadajo iz vseh strani je težko ohraniti mirno kri in velik problem je, ko se igralci razidejo in si ne krijejo več hrbta. Medtem, ko ne streljate, poskušate še opraviti zadane cilje, aktivirati razna stikala ali pa preprosto prečesavate okolico, da si zapomnite vse kotičke mape za bolj optimalen naslednji skozi-hod.

Zaenkrat se WW2 čuti kot igra, dostojna svojega slavnega imena. Čeprav to na nek način drži, so tu seveda še problemi. Poleg že omenjenih grafičnih težav, so igro ob porodu pestile strežniške težave.  Ti so redno padali pod navalom igralcev celo do te mere, da so bili problemi z samo povezavo s serverjem. Rahlo ostudna poteza založnika so tudi »lootboxi.« Ne samo, da za njih zapravite pravi denar, moč jih je odpirati pred drugimi igralci in če sodelujete pri ogledu nekoga, ki odpira svojo skrinjo, ste tudi vi nagrajeni. To dejansko spremeni same igralce v neko sorto marketinškega orodja, kar sumljivo smrdi po izkoriščanju igralske baze.

Tudi enoigralska kampanja bi lahko bila deležna prevetritve saj se CoD: WW2 drži svoje formule kot pijanec plota. Morda bi bilo na mestu razviti kampanjo v bolj odprte nivoje ali pa vključiti bolj realističen poškodbeni sistem, kjer morda ne bi pobijali horde in horde nasprotnikov ampak bi bil za posprem v onostranstvo dovolj en strel. Na splošno bi večja svoboda igralca močno pripomogla k razgibanosti kampanje a spet vprašanje, kako bi ostareli Call of Duty igralci tako spremembo sprejeli.

Pod črto vzeto je Call of Duty: World War 2 lep povratek koreninam. Akcija je bolj umirjena a vseeno adrenalinska, štorija odsluži svojemu namenu in večigralstvo je zabavno in dovolj razširjeno, da se igra zna ob rednih posodobitvah obdržati med bolj igranimi večigralskimi naslovi tudi v prihodnosti.

Objava Call of Duty: WWII – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Opazni razliki sta odprt svet ter izboljšan nemesis sistem. V srednjem svetu se lahko gibljemo po petih območjih, ki se nam odpirajo med samim igranjem, vsaka pa ima posebne lastnosti v sami zgodbi, kot tudi v sistemu nemesis. Bitke zaradi tega postanejo vse pomembnejše, in pred vsakim bojem s kapetanom boste vsaj dvakrat premislili, ali se vam ga splača razmesariti ali bi ga raje imeli v svoji ekipi, saj ima vsako območje svojo utrdbo, na štiri pa lahko tudi vplivamo. Vendar o tem malo kasneje.

Razvojna ekipa: Monolith Productions
Založnik: Warner Bros. Interactive Entertainment
Platforme: PC, Xbox ONE, Playstation 4
Datum izida: 10. 10. 2017
Cena: 59,99 € (Steam)

Zvrst: Akcijski RPG

Pohlep ljudi nima meja

Kot verjetno že vsi vemo, se zgodba Tolkienovega srednjega sveta večinoma giblje okoli prstanov in njihove neverjetne, a temne moči. Tako se tudi začne naša zgodba, s svojim protagonistom Talionom, skupaj z »dušo« vilina, izdelovalcem prstanov Celembriborom, izdelamo nov prstan mogote. Ta pa predstavlja popolno nasprotje temnemu prstanu mogote Saurona. A glej ga, zlomka, naš protagonist kar kmalu ostane brez njega. Prstan pristane v rokah ženske pajkovke Shelob, ki nas vodi v prvo poglavje, le-ta pa nas preseli v območje Minas Tirith. V tem območju vidimo še zadnjo človeško utrdbo pred Mordorjem, ki pa je pred veliko nevarnostjo, saj je ne napada nihče drug kot naš antagonist, desna roka Saurona, drugače imenovan »Witch King«. Naš protagonist si trmasto želi utrdbo rešiti, čeprav mu druga polovica oz. Celebrimbor želi povedati, da brez prstana ne bo mogel nič.

Med samim igranjem se mi je zdelo prvo poglavje zgodbe zelo šibko, zgodilo se ni nič posebnega, kar bi si želel z veseljem zapomniti. Vse dokler nisem prišel na drugo poglavje, ki mi je prav tako ponudilo stranske zgodbe. Ampak, da ne bodo vse pohvale pobrale le-te, moram tukaj pohvaliti tudi glavno. Ta se giblje okoli Talionovega preživetja, saj si ga Nazguli želijo dobiti na svojo temno stran. Po potovanjih po območjih in s težkimi bitkami s temačneži dobimo pogled v njihov spomin, ko so še bili ljudje. S tem pa uvidimo njihovo tragično zgodbo, ki so jo doživeli. In tako lahko pridemo do spoznanja, da mogoče le ni bil samo pohlep po moči razlog za vstop na temno stran. Tako tudi pri vstopu v tretje poglavje dobimo pogled v spomin zelo znanega lika iz zgodbe Gospodarja prstanov. Zgodbo Isildurja, kralja, ki je imel možnost za večno uničiti Saurona, a ga je pohlep vodil po drugi poti. Igra nam znova ponudi nov šok, zgodi se nekaj nepričakovanega. To pa se lepo poveže ob zaključku četrtega, zadnjega poglavja ter z dogodki iz zgodbe Gospodarja prstanov.

A tudi stranske zgodbe so me pozitivno presenetile. Res, da jih ne dobimo na stotine, tako kot v ostalih RPG-jih, kot je serija The Elder Scrolls ali Witcher. Prva, in zelo pomembna, je zgodba orka Bruza, ki nas popelje v uvod izboljšanega nemesis sistema, kot tudi do starega »prijatelja«. A v kolikor je na začetku Bruz šaljivec, ki sem se mu nasmejal, mi je ta kar hitro stopil na trak za mesnico, a kaj, ko mi tega igra ni takoj ponudila. Poleg Bruzove zgodbe mi je ostal v spominu odličen dvoboj z Balrogom, kajti bil je nekaj precej drugačnega od standardnega mesarjenja orkov.

Vsekakor pa lahko rečem, da so samo zgodbo igre izboljšali, saj me je v določenih pogledih presenetila, kot tudi šokirala. A v določenih pogledih bi si želel več dialoga med določenimi liki, predvsem pa med protagonistom in Celebrimbor.

Opravljanje zgodbe ni edina stvar, ki nam jo igra ponudi. Tako kot sem že omenil, igra nam pusti potovati po petih velikih, a različnih območjih. Potujemo lahko iz zelenih dolin Núrnena do s snegom pokritih gor Seregosta, kot tudi do samega vulkanskega središča Mordorja, Gergorotha. A v kolikor bi lahko zaradi velikosti območij potovanje na začetku povzročalo problem, temu sploh ni tako. Vsekakor nam potovanje olajšajo stolpi Haedir, ki nam ponujajo hitro potovanje. Ampak nam igra kar hitro ponudi oz. kar sama odklene večino sposobnosti za hitrejše potovanje iz predhodnika. Te pa niso tako slabe in zelo pripomorejo k zabavnemu potovanju, a ko bi le imel več puščic ter t. i. fokusa. Vsekakor pa se izplača vzeti čas ter pokukati v vsak kotiček območja, saj so ti polni detajlov in posebnih skrivnosti, kot so spomini pajkovke Shelob, izgubljeni artefakti ali Ithildinove besede.

Skrite skrivnosti še kako popestrijo igro, res je, da lahko nanje kar hitro pozabimo, ali jih kar preprosto želimo ignorirati. A kratke zgodbe, ki nam te ponudijo, so lahko zelo zanimive. Če pa vas le-ta ne zanima, pa še vedno vsaka spretnostna točka na začetku zelo pripomore.

RPG elementi vstopijo v igro

Kot sem že omenil, sposobnosti niso kaj preveč drugačne od predhodnika. Med samim igranjem pridobivamo točke (XP), ki pa nam višajo stopnjo. Ko se nadgradimo, dobimo spretnostno točko (skill point), ki pa jo lahko porabimo za novo spodobnost ali nadgradnjo starejše. Stopnje imajo tudi vpliv na nemesis sistem oz. na povečanje svojih napadalnih enot, kot tudi na njihovo nadgradnjo. Enak postopek velja tudi za utrdbe. Spretnostne točke lahko pridobimo tudi z zbiranjem spominov pajkovke Shelob ali iskanjem izgubljenih artefaktov. Če pa najdemo popolnoma vse na vseh območjih, pa nam oboji odprejo novo sposobnost.

A tako kot v predhodniku se tudi v tem orki izboljšujejo. Kot mi ima tudi ork svojo stopnjo, ki jih pridobivajo med časovnimi preskoki. Do teh pride s sodelovanjem v misiji ali v dvoboji med orki. Najbolj pogost preskok pa je vsekakor ta, ko nas ubijejo in teh je veliko.  Poleg hitrega potovanja v stolpih Haedir imamo opcijo na hitro prevrteti čas naprej, hkrati pa nas prestavi na tisto lokacijo.

Ampak zakaj so stopnje orkov in njihov naziv tako pomembni? Vsekakor ima tukaj velik vpliv izboljšan nemesis ter izboljšan RPG element igre. Boljši in pomembnejši orki nam tako lahko odvržejo lep kos opreme. Naš inventar se deli na šest delov, in ti so: meč, bodalo, lok, oklep, plašč ter prstan. Vsak del opreme pa je tudi razdeljen po vrednosti: navadna, redka, epska ter legendarna. Legendarno opremo je zelo težko dobiti. Med samim igranjem nisem naletel na veliko potrebo po legendarni opremi, saj je epska bila večkrat boljša. Vsekakor pa je opazna razlika, če le-to nadgradimo. Vsako opremo (razen navadne) lahko nadgradimo, če končamo nalogo, ki jo nam je podana. Večinoma pa so te naloge, da moramo na poseben način obiti ali prevzeti orka. Tako sem dobil pri stopnji 49 legendarni meč, ki ga lahko nadgradim, če na svojo stran prevzamem orka stopnje 55. Če mi to nalogo uspe narediti, si lahko meč nadgradim na stopnjo 60. To pa bo tudi odklenilo določene sposobnosti meča in tudi povečalo samo moč. Potem pa še imamo tu reže za »dragulje«, ki jih lahko odpremo za 1000 Mirianov. Vsak del opreme lahko nadgradimo z enim izmed treh različnih draguljev, vsak dragulj pa ima pet različnih velikosti. Najbolj pogosto bomo dobili navaden dragulj, a nam igra ponuja nadgradnjo v boljšega. Nadgrajujemo lahko vsak dragulj, razen zadnjega. Za nadgradnjo pa potrebujemo le tri iste dragulje, njihova pridobitev pa lahko hitro postane problem.

Podobno kot velja za mreže za dragulje, je tudi za nadgradnjo potrebno imeti posebno denarno enoto, imenovano Mirian, ki jo lahko dobimo z izdelavo nalog, ubijanjem orkov ali uničevanjem nepotrebne opreme. Za samo nadgrajevanje opreme mi denarno pomanjka nje ni predstavljalo težav, tako je bilo tudi pri kupovanju mrež za dragulje. A takoj, ko sem začel z napadanjem in sem si želel izboljšati svoje enote ali izboljšati svojo utrdbo, sem začel ta denar kar pogrešati.

Želim več!

In tako sem končno na izboljšanem nemesis sitemu. Kot sem že omenil, ima vsako območje svojo utrdbo, na štiri pa lahko tudi vplivamo. Tako ima vsako območje svoje orke, v kolikor je na začetku to lepo, da nam ni treba vložiti veliko truda za prevzem, ker so stopnje orkov tako majhne, se nam pa to pozna v četrtem poglavju zgodbe, ko te napadejo visoki orki, tvoji pa so za polovico manjši. Seveda pa ni tako, če si vzameš čas in lepo počasi napreduješ, tako ti kot tudi tvoji orki. Vsekakor pa moraš narediti pametne poteze in svoje orke tudi poslati na misije ali v areno, v dvoboj z ostalimi.

Ampak utrdbo je prej potrebno prevzeti, in kako to poteka? Seveda lahko napadeš sam, če imaš rad izziv, lahko pa si v tistem območju nabereš vojsko orkov in si sestaviš svojo vojsko za obleganje. Tako lahko zapolnimo šest rež s kapetani, a kaj ko bi temu res bilo tako. Vsaka reža je zaklenjena za stopnjo. Ko jo dosežemo, jo lahko za malo vsoto Mirianov kupimo in vanjo položimo kapetana. Potem pa se nam še odprejo tri dodatne reže. Vsaka izmed teh ima posebno lastnost, npr. da tvoj kapetan še zraven vodi pošasti s katapultom. Ko svojo vojsko končno sestavimo po svoji želji, se selimo v sam napad. Prebiti obzidje ni problem, ker so tako kot mi tudi naši orki najboljši plezalci na svetu – pa tudi, kaj bo obzidje, ko se vanj zabije velikanska pošast? V sami utrdbi so postavljene točke, ki jih mora tvoja vojska prevzeti, a na sreč ne rabimo biti zraven, kajti dokler stojijo na točki naši kapetani, se ta prevzema. Moramo pa biti prisotni, ko se točka prevzame, saj smo mi tisti, ki »posadimo« našo zastavo. Tako dokončno označimo, da je tisti del naš. Vsaka utrdba ima različno število teh točk, predvsem je pomembno, koliko poveljnikov utrdba vsebuje, kajti vsak poveljnik pomeni dodatno točko, ki jo je treba prevzeti. Ko so vse točke osvojene, te čaka zadnji boj s t. i. lastnikom utrdbe, in ko ga premagaš, je tudi utrdba tvoja. Kaj naj povem, napadanje utrdb je enostavno zabavno, še predvsem ko pridobiš poveljnike temačne strani na svojo stran in ti potem napadajo vojake, ki so nedolgo nazaj bili njegovi.

Obramba pa poteka malo drugače. Napadalec oz. ork, ki napada, mora prav tako prevzeti te točke, sestava obrambe pa poteka enako kot za napad. Glavna razlika je predvsem v tem, da ko izgubiš točko, ti sovražnik »podre« del obzidja, in tako v utrdbo pride več njegovih kapetanov ter vojakov. Pomembno je tudi, da ne umrete, saj lahko kljub ohranjenim vsem točkam v zadnjem boju s kapetanom izgubite utrdbo. Uf, naj samo počaka, da ga pridem razmesarit.

Če vas zanima, kakšno je igranje v večigralskem načinu, pa je enostavno le-to, da ti svojo vojsko ter svojega lika testiraš na utrdbah drugih igralcev. Je pa seveda lepa stvar za hitro nadgrajevanje svoje vojske.

Ponavljanje, ponavljanje in ponavljanje

Predvsem me je pri sami igri zmotilo to, da so samo štiri utrdbe, saj ko enkrat prevzameš trdnjavo, ti ostane še samo to, da jo braniš, razen če igraš večigralski način in ves čas napadaš ene in iste utrdbe. Lahko pa pustiš, da ti jo prevzamejo in potem ponovno napadeš, in ta postopek ves čas ponavljaš.

Ko sem že pri ponavljanju, tega kar hitro ni konec. Ko te določen ork najbolj razjezi in ga čimprej razmesariš ter si želiš, da ga nikoli več ne boš videl, ta nekako brez glave, rok in nog prevara smrt in ga moraš ubiti ponovno, in ponovno, in ponovno. Še bolj pa ti vse skupaj para živce, ko moraš vedno poslušati njihove uvodne špice, ki jih je nemogoče preskočiti.

Različnih orkov prav tako ni veliko, še posebej pa se to opazi pri kapetanih. Na začetku še to ni tako opazno, saj njihove izkušnje niso tako močne, vsaka klasa ima par drugačnih napadalnih taktik, kot tudi šibkih točk. A bolj ko napredujemo v igri, bolj si začenjajo klase biti podobne. Nazadnje ti postanejo nadležne, saj že skoraj nimajo šibkih točk in jih komajda zadeneš, okoli tebe pa je še na tisoče orkov, tako da se še komajda premikaš – ni ravno zabavno.

Zaključek

Objava Middle Earth – Shadow of War – Pregled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: JetCat Games
Založnik: Klabater
Spletna stran: https://helibornegame.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/433530/Heliborne/
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7 +, MacOS X
Datum izida: 12. 10. 2017
Cena: 19.99 €

Zvrst: Helikopterska akcijsko-taktična igra

Pri razvijalcu JetCat Games so se s Helibornom res potrudili in jo po več kot leto trajajoči fazi zgodnjega dostopa (t. i. Early Access), pred dvema tednoma tudi v celoti izdali. S tem pa na izdelek še zdaleč niso pozabili, saj je deležen rednih posodobitev in nadgrajevanja vsebine.

Čas je, da preidem na samo igranje omenjene igre. Heliborne vsebuje tako večigralski kot tudi enoigralski način, izbiramo pa lahko med okoli 40 helikopterji le dveh nacij, to sta ZDA in Rusija. V grobem spominja na World of Tanks (WoT), z razliko, da gre tu za vojaške helikopterje, ki so razdeljeni v tri skupine po njihovi namembnosti. Tako imamo možnost izbiranja med bojnimi, izvidniškimi in transportnimi helikopterji, katere lahko po želji oblikujemo v enote po tri in se kasneje z njimi pomerimo v večigralskih scenarijih, o katerih pa več besed v nadaljevanju. Med drugim se mi zdi zanimivo in pohvale vredno, da poleg klasičnega arkadnega načina z miško in tipkovnico igra ponuja tudi možnost igranja z igralnimi palicami, ki so namenjene posebej letalskim igram.

Whiskey Tango Foxtrot ali What The Fuck

Med igranjem večigralskega načina pridobimo znane točke za napredovanje (XP), ki so uporabne za dve bistveni zadevi. Prej sem že omenil, da je igra osnovana na podobnem sistemu kot Word of Tanks, kar potrdi tudi sestava tehnične lestvice (t. i. tech tree), ki je sestavljena iz štirih stopenj, kjer se nahaja nabor kvalitetno oblikovanih helikopterjev vse od prve polovice prejšnjega stoletja pa do leta 2000. Vendar pa je napredovanje v tehnični lestvici tu bistveno hitrejše kot v kakšnem WoT-u, saj sem že po slabih petnajstih odigranih igrah v večigralskem načinu uspel nabrati dovolj izkušenj, da sem prilezel do kar tretje stopnje.

Točke pa služijo tudi napredovanju v nazivu in položajni oznaki, ki je vidna v uporabniškem profilu. Namesto klasičnega avatarja se prikazuje pilotska čelada, ki vsebuje možnost prilagoditve. Tako lahko nanjo na primer pripopamo našitek z napisom Whiskey Tango Foxtrot (What The Fuck), in s tem izrazimo svojo misel ob trenutku, ko nas nasprotni igralec sklati z neba.

Ko zberemo dovolj točk, nam sistem napredovanja ponuja tudi posodobitev oborožitve in obrambe na helikopterjih, ki jih v igri posedujemo. Še več, nanje lahko namestimo različne poslikave (kamuflaže). Nekatere od teh so na voljo brezplačno, nekatere pa je potrebno dokupiti v obliki posameznih razširitev (DLC-jev).

V uvodu sem omenil, da Heliborne vsebuje tudi enoigralski način, zato bom nekaj besed namenil še temu. Sestavljen je iz posameznih scenarijev, ki jih lahko igramo postopamo v obliki zgodbe, lahko pa si tudi izberemo poljuben scenarij, kjer se sami ali pa s prijatelji preko kooperativnega načina pomerimo proti umetni inteligenci. Igra se odvija na treh različnih, vendar zelo poznanih bojiščih po svetu, to so Vietnam, Afganistan in Kosovo. Samo upravljanje helikopterjev ni prezahtevno in je dokaj arkadno, še kako koristen je tudi poseben način, to je “trening polet”, ki igralcu omogoča, da na zato določeni igralni mapi preizkusi vsak helikopter in dobesedno počne, kar ga je volja. Osebno sem se med igranjem tega načina zalotil, kako drvim nizko nad železniško progo in si predstavljam, da sem vlak, ampak o mojih frustracijah kdaj drugič.

Ko iz lepega v bok “fašeš” raketo

Če ste mislili, da je smisel igre le neskončno letenje in tolčenje z nasprotniki, ste se hudo zmotili. Igra ponuja kup taktičnih možnosti, ki v večigralskem načinu pridejo še kako prav. Ena izmed teh je definitivno ta, da lahko s transporterji na bojišče dostavimo pehoto, ki poleg navadnih vojakov, kateri so mimogrede ključni za zavzetje strateških točk na igralni mapi, vsebuje tudi vojake z minometi in raketometi. Zadnji ti lahko zelo zagrenijo življenje, saj jih je možno odložiti kjerkoli na mapi, tako da iz grmičevja prežijo na sovražne enote in mimogrede fašeš raketo, ko nič sluteč pristajaš nad točko, ki jo želiš zavzeti.

Večigralski način se tako kot enoigralski odvija na bojiščih Vietnama, Kosova in Afganistana, vsebuje pa poleg zavzemanja in vzdrževanja čim večjega števila strateških točk tudi druge naloge, kot je spremstvo vojaškega konvoja. Presenetilo me je, da vsaka igralna mapa oz. bojišče zahteva svojo stopnjo helikopterjev iz tehnične lestvice. Tako moramo na primer imeti razvit vsaj en helikopter iz tretje stopnje, če se želimo pridružiti igri na igralni mapi Afganistana.

Največja dilema, pri kateri sem se znašel ob igranju večigralskega načina, je bil izbor najbolj optimalne sorte helikopterja za bojišče. Transporterji so sicer odlični za dostavo velikega števila vojakov na strateške točke, vendar so oboroženi le z lahko oborožitvijo, ki služi bolj nujni obrambi, kot pa kakšnemu napadu na sovražne enote. Tako sem se parkrat že pošteno razjezil, ko me je igralec iz nasprotne ekipe že tretjič sklatil z neba s svojim AH-1J SeaCobra bojnim strojem, zato sem seveda tudi jaz bil primoran poseči po podobnem helikopterju, da ga naučim kozjih molitvic.

Po kupu večigralskih iger, usmerjenih v bojevanje s tanki, ladjami in letali, sledi še Heliborne s helikopterji ter podobnim načinom igranja, vendar z bistveno večjo dinamiko in ponujenimi možnostmi (tudi enoigralskimi). Zanemariti ne gre niti skupnosti, ki je zelo aktivna, prijetna in prijazna do novih igralcev.

Zaključek

Objava Pregled – Heliborne se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: RPG

Oh, ta Piranha Bytes. Razvijalec, ki izvira iz Nemčije in kjer je po zadnjih informacijah zaposlenih okoli 30 ljudi, je svojo igričarsko pot začel močno, a so ga nato doleteli težki časi.

Če ste pristaš RPG-ja, ste zagotovo že slišali za Gothic. Ta legendarna igra je svoj porod doživela leta 2001 in doživela uspeh predvsem na rodni grudi. A počasi in vztrajno se je vest o odlični RPG-jevki razširila tudi v preostali del sveta. Sledilo je nadaljevanje, ki se je marsikomu zasidralo v srce kot najboljše igranje namišljenih vlog nasploh. Piranha Bytes so se opogumili in trojko zastavili ambiciozno … A žal kanček preveč ambiciozno. Gothic 3 je bil sicer večji od predhodnikov, vendar so izkušnjo zagrenili hrošči in nedodelane mehanike. Razvijalec je nato preklopil na novo serijo Risen, kjer smo se ukvarjali predvsem s pirati, a tudi te igre niso doživele velikega uspeha.

Nemara se sprašujete, čemu opisovanje zgodovine razvijalca, a ne se bati, saj sledi razjasnitev. Dotični razvijalec namreč že vse od izida Gothica II lovi staro formulo. Ta, ki je njihove izdelke ter tudi samega izdajatelja zapisala v zgodovino. Vsi njihovi špili si tako delijo praktično iste igralne mehanike, ampak vedno nekaj manjka. So blizu, a še vedno ne čisto tam. Tako je tudi pri njihovi najnovejši igri Elex.

Tu smo pahnjeni v svet Magalana. Ta je bil nekoč napreden, z bogato tehnologijo, kjer je prebivalo na milijone prebivalcev. A glej ga, zlomka, planet zadane meteorit, ki je povsem opustošil deželo in nekoč bujno pokrajino spremenil v postapokaliptično okolje. Toda meteor je s sabo prinesel Elex, energijo, ki lahko napaja tehnologijo ter omogoča celo ukvarjanje z magijo.

Takšen močan vir moči seveda s sabo potegne človeško pogoltnost, kjer to dragocenost želijo nadzirati različne frakcije. Te so vam seveda lahko poznane iz prejšnjih Piranjinih iger, saj je ta formula prisotna že vse od Gothic I dalje. Tudi tu se lahko pridružimo trem različnim taborom, vsak od njih ima pa svoje prednosti ter pomanjkljivosti. Sprva naletimo na “Berserkerje”, bojevnike, ki se ravnajo striktno po svojih zakonih. Za njih je tehnologijo hudičevo seme, zato se želijo vrniti v bolj starodavne načine, kjer prevladujejo meči in loki. Štrene jim meša frakcija, imenovana “Outlaws”, ki verjamejo v svobodo gibanja in kjer vsak skrbi zase, kakor ve in zna. Nazadnje so tu še “Clerici”, ki so usmerjeni predvsem bolj versko, a želijo med svoje vrste sprejeti vsakega, ki se pokori njihovim načelom. Skupno vsem trem je sovraštvo do “Albov”, dežurnih negativcev, ki preprosto samo želijo ves Elex zase, in gorje tistemu, ki se jim postavi na poti.

Tu nastopimo mi, v škornjih nečimrnega protagonista, z imenom Jax. Naš junaček je bil sicer nekoč Alb, a kmalu mu nekdanji kolegi zapičijo nož v hrbet, zato jim takoj na začetku že pomaha v slovo. Med preletavanjem Magalana nas sestrelijo, ukradejo nam opremo in tako začnemo goloroki in bosonogi, željni maščevanja.

Igra vam že takoj iz početka da vedeti, da tole ne bo lahek špil. Svet Magalana je neoprostljiv, kjer sta dovolj dva dobro namerjena udarca za odhod v večna lovišča. Elex ni opustošil samo okolja, ampak so se zaradi korupcije pojavili tudi mutanti, ki so presneto težak zalogaj. K praktično vsakemu nasprotniku je potrebno pristopiti taktično in predvsem z zvrhano merico potrpežljivosti, za njihovo odpravitev v večna lovišča pa lahko po njih udarimo z mečem ali strelnim orožjem. Bojevalne mehanike upoštevajo previdno umikanje, čakanje na pravi trenutek zamaha ter na kontrolo samega bojišča proti več nasprotnikom. Upoštevati je trebno tudi našo vzdržljivost oz. »stamino«, ki je ključen faktor pri boju. Naš protagonist namreč zamahuje z lahkimi ali težkimi udarci (Dark Souls stil), a seveda to pogoltne ustrezno merico vzdržljivosti. Ko te zmanjka, smo ga ponavadi nasrkali, saj nimamo niti opcije za hiter umik, ki pride v obliki prevalov. Pretepanje je tako zanimivo in adrenalinsko, a včasih zagode čudno zaznavanje udarca ter predvsem animacije, ki so milo rečeno nedodelane. K sreči nam med tepežem lahko na pomoč pristopi spremljevalec, ki je vsaj od začetka odličen tank, hkrati pa ga odlikuje kar močan napad. Če med bojem podleže, samo pade v nezavest in se znova pobere ob koncu spopada. Ti pomočniki so precej raznovrstni, vsak ima tudi svojo nalogo, pri njih lahko ob ustreznem ravnanju pridobimo spoštovanje, če pa smo debil, pa nas lahko celo zapustijo.

Med našim pohajkovanjem po širni deželi pa se seveda ne bomo samo bojevali. Vsak tabor nam naloži bogato paleto različnih nalog, ki nas pošiljajo širom kontinenta. Te segajo od pobijanja določenih tarč, iskanja predmetov do bolj domiselnih, kot so raziskovanje umora. Prisoten je presneto globok sistem posledic naših dejanj, saj so “kvesti” rešljivi na več načinov, a vsaka razrešitev s sabo prinese različne posledice. Če je vaša želja pridružiti se določeni gildi, je bolje, da opravke rešujete na način, ki bo vašemu taboru v prid. A vseeno, te odločitve niso tako jasno predoločene in zna se zgoditi, da bodo vaše odločitve ravno v nasprotju od tistega, kar hočete. Zgodilo se mi je, da sem se želel pridružiti “Berserkerjem”, a sem vmes razrešil par nalog za boljši profit. Ko sem povprašal vrhovnega vladarja za možnosti mojega sprejema, mi je tipček točno naštel vse moje kikse in tako sem pridobil prepoved trgovanja v mestu ter grožnjo z izgonom.

Poleg izpolnjevanja “kvestov” bomo širom sveta naleteli na tipične lastnosti Piranha Bytes iger. Pobiranje surovin, kjer imamo neomejen inventar? Kljukica. Naokoli razpostavljeni pošastki, ki nimajo statične stopnje in nas lahko takoj od začetka ob nespametnem naletu na njih pogoltnejo v enem šusu? Seveda. Bogat svet, kjer lahko takoj od začetka krenemo v poljubno smer in odkrijemo vrsto zanimivosti in dobrih predmetov, za katere ponavadi nimamo dovolj razvitih veščin? Tako je. Največja novost je prisotnost raketnega nahrbtnika, ki odpre raziskovanje na povsem nov način. Pretikanje skritih kotičkov se je sedaj preselilo tudi v vertikalo in treba je reči, da je preletavanje po zraku presneto zabavno. Moč ga je uporabiti celo v boju, kot poseben napad ali pa za hiter umik od premočnega grdavža.

Ker je to RPG, so seveda prisotne stopnje našega lika. Največ izkušenj pridobimo preko izpolnjevanja nalog, medtem ko nam nekaj prinesejo tudi uspešno pobiti nasprotniki. Za vsak level pridobimo 10 točk, ki jih lahko vložimo v tipične atribute: moč, inteligenco, prebrisanost in tako dalje. Nadalje, ob prehodu na naslednji izkustveni nivo pridobimo tudi točko znanja, ki jo lahko porabimo samo pri določenih učiteljih. Ti nas lahko poučijo o vlamljanju v skrinje, razkosavanju trupel, odpornosti na elemente ali pa nam omogočijo večji nivo škode ob mečevanju. Spet, te veščine spadajo v različna drevesa, kot so “survival” ali “crafting”. Več točk kot vložimo v določene veščine, več jih dobimo tudi v skupnih točkah tega drevesa, kar je pomembno v dialogih z okoliškimi prebivalci. Ti so presenetljivo obsežni in okoličane je moč povprašati po marsikateri zanimivosti, včasih pa se nam ponudi tudi opcija odgovora, kjer moramo za njegovo izbiro imeti dovolj točk v prej omenjenih drevesih. Pogovarjanja je precej več kot v prejšnjih razvijalčevih igrah, a kvaliteta govorcev ni ravno na najvišji ravni. Zamori predvsem naš protagonist, ki je naravnost katastrofalen; popolnoma neemotiven in za stopnjo slabši od ostalih. Zakaj so izbrali ravno njega za glavno pregovarjanje, je misterij, saj bi se bolje odrezal praktično vsak od nastopajočih.

Grafično je igra spodobna, a ne pričakujte nekaj res fantastičnega. Okolica je sicer lepo zmodelirana, a malce zmotijo teksture naokoli razpostavljenih zapuščenih avtomobilov. Obrazna mimika bi lahko bila boljša, vendar so veliko večja težava animacije. Te ne najedajo samo v boju, ampak tudi med samim pretikavanjem okolice, saj ob padcu protagonista ta prileti na tla s povsem iztegnjenimi nogami, kot da bi animacija preprosto manjkala.

Kot veleva tradicija nemških razvijalcev, so tu seveda hrošči, a ti niso tako katastrofalni, da bi nam povsem pokvarili izkušnjo, treba pa je pohvaliti optimiziranost, saj Elex “laufa kot šus” tudi na manj zmogljivih strojih, poleg tega pa smo ob naši smrti deležni hitrih nalagalnih časov.

Potrebno je izpostaviti še en minus, in to je uporabniški vmesnik. Ta je na prvi pogled lep in čist, a hitro ugotovimo, da je zadeva močno nepregledna. Težko razpoznavne ikone nas prisilijo, da samo za iskanje pobranega predmeta pokurimo čisto preveč časa, prav tako so nekateri razdelki UI-ja razporejeni povsem nelogično.

Kako oceniti Elex? Že ob samem preigravanju sem vedel, da bo dotičnica ena težjih iger za ocenitev. Preprosto rečeno, igra je vredna svojega denarja, saj te povleče noter, da kazalec na uri hitro naredi par ciklov brez našega zavedanja. Mešanica fantazije ter znanstvene fantastike izpade presenetljivo dobro in vsi vemo, da predstavnic mešanega žanra boleče manjka. Vseeno pa so tu spet določene pomanjkljivosti, ki znajo igro priskutiti predvsem novoprišlekom, ki do sedaj še niso preigrali nobenega Piranha Bytes naslova.

Zaključek

Objava Opis: ELEX se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Spletna stran: https://www.konami.com/wepes/2018
Steam: http://store.steampowered.com/app/592580/PRO_EVOLUTION_SOCCER_2018/
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+ 
Datum izida: 13. 9. 2017
Cena: 59.99€

Zvrst: Športna simulacija

Video

Tudi PES 2018 napram lanske verzije ni dočakal epskih sprememb. Še vedno ga tare pomanjkanje licenc in pravih imen ekip zaradi licenčnega spora z EA-jem (založnik iger FIFA), komentator še vedno zveni precej neživljenjsko z govornim zakladom na ravni desetletnika in grafična podoba se stežka primerja s FIFO 2017. Pa nam nova igra izpod rok Konamija sploh ponuja karkoli vrednega?

Začel bom z velikim presenečenjem, ki me je dočakalo, ko sem igro zagnal. Na naslovni sliki se namreč zraven Messija, Suareza itd. še vedno nahaja Neymar, ki je v pričetku avgusta prestopil v PSG. Osebno me to sploh ne moti in je zabaven pripetljaj, zna pa povzročiti trganje srca med zagrizenimi pristaši katalonskega ponosa.

Najbolj opazna razlika glede na predhodnike je znižana celostna hitrost igre, ki pripomore k občutku simulacije, pomembnejše tekme dejansko nudijo občutek pomembnosti in so bolj taktične. Igralci so bolj nerodni in potrebujejo več časa za obračanje, takoj pa je tudi vidno, ali igramo z nerodnežem (50) ali legendo (97). Slednje odlično popestri tekme in dejansko pripomore k še bolj vživetemu vzdušju, najsi bodi proti igralcem ali računalniško vodenemu nasprotniku.

Noviteta so še nekatere nove animacije, ki zaradi počasnejšega tempa pridejo bolj do izraza. Vsak strel in “promašaj” boste posebej obžalovali, saj bo priložnosti manj. Da niti ne omenjam po bedariji zapravljene žoge, ki jo je nasprotniku težko odvzeti nazaj. Tisti z bolj rahlimi živci boste še dodatno zafrustrirani, ker pri branjenju omembe vrednih stvari niso izboljšali že nekaj let. Zlasti drseči štart je še vedno izjemno neroden, računalniško vodeni igralci napadalcem še vedno puščajo preveč prostora, Mourinho si že trga lase.

Počasnejša igra je kot nalašč za spektakularne trenutke, ko z eno potezo odločimo srečanje. Podaje še nikoli niso bile tako raznovrstne. Krilni igralci se postavljajo dosti boljše in podaje čez igrišče ali v prostor še nikdar niso nudile večjega zadoščenja. Visoke podaje v prostor so tako prava paša za oči. Če nekoliko pretiravam, lahko trdim, da je z Barcelono dejansko mogoče igrati kot Barcelona. Raznovrstne podaje to omogočajo. Povsem mogoča je tudi taktika igranja z visokimi žogami na našega najvišjega igralca ali hitro igro po bokih.

Tudi pri taktiki so v PES 18 naredili premik naprej. Če intenziteto znižamo, dobimo občutek igranja bunkerja, po drugi strani pa pri najvišji tudi visoki branilci pričnejo igrati kot napadalci, ki spuščajo žoge bolj spretnim soigralcem. Zaradi počasnega tempa boste v zadnjih minutah v ta način kar primorani, saj bo drugače časa zmanjkalo.

Sama igra deluje bolje, k temu pripomore, da se igralci samodejno zagradijo in poizkušajo žogo zaščititi. Če poenostavim, igralci niso le točke, ki se premikajo po ekranu, ampak delujejo živo. Toliko bolj pa še vedno razočarajo vratarji, saj se obnašajo kot roboti, njihove statične animacije k temu le doprinesejo. Njihovo branjenje je nekoliko izboljšano, ampak še vedno nekonsistentno. Če se poizkusite poglobiti, vas bodo konstantno opominjali, da gre za igro in ne realnost.

Vrnimo se še k enemu izmed očitkov, ki sem jih napisal že zgoraj, to je manjko licenc. V celoti sta med največjimi ligami licencirana zgolj francoska in italijanska. V Premier ligi med licenčnimi kljubi najdemo zgolj Arsenal in Liverpool, če ste navijač Manchester Uniteda ali Chelsea, se boste morali zadovoljiti z Man Red ali London FC. Bolje, da sploh ne omenim neobstoj Bundeslige. Slednje zna od vzdušja vzeti precej, je pa res, da je to odvisno od vsakega posameznika.

K sreči obstaja široka skupnost, ki vsako leto izdela dodatke s popravki slednjega. Napisano velja za lastnike PC-ja in PS4, uporabniki Xboxa se vseeno lahko obrišete pod nosom. Posvečanje malenkostim zagotovo ni odlika Konamija, kar z velikokrat generičnimi in nenatančnimi dresi tudi pokažejo. V tem segmentu igre je FIFA še vedno korak ali dva spredaj. Četudi so modeli bolj znanih igralcev dokaj natančni in lepo izdelani, so navijači pravo nasprotje. Slednji izgledajo skorajda kot porcelanaste lutke, in temu primerno tudi zvenijo. Njihovo vpitje in navijanje ob zadetkih in po drugi strani zgrešenih priložnostih me ne prepriča in zveni lažno.

Nič boljša pa nista niti komentatorja Peter Drury in Jim Beglin. Njun besedni zaklad se je, kot kaže, povečal, še vedno pa sta neprijetna in klišejska s svojim ponovljivim komentiranjem. Na koncu me ni presenečalo niti, ko sem eno in isto frazo v dveh minutah slišal trikrat. FIFA je v tem segmentu ponujala preprosto več.

Posodobitev je bilo deležno še večigralstvo. Z MyClub Konami poizkuša konkurirati FIFA Ultimate Team in dodali so tudi dobrodošlo noviteto. To je način 3:3 co-op. Gre za igralni način, kjer žrtvuješ nadzor (igralci so razdeljeni med tri igralce), v zameno pa boš deležen veliko smeha, ko boste s tremi prijatelji in računalniško vodenimi soigralci prihajali v nesrečne situacije. Če boste do igre sploh prišli, preden se evforija ne poleže, saj boste pogosto deležni “unable to connect”. Nič kaj zabavno ni bilo, ko sem bil posajen v sicer AI vodeno ekipo, na voljo pa sem imel le tretjino moštva.

Najbolj priljubljen enoigralski način bo tudi tokrat zagotovo Master League. V veliko segmentih so ga v letošnji enačici dodelali. Meniji so dosti bolj pregledni, iskalnik nogometašev pa še vedno neroden in nedodelan. V mladinskem moštvu se še vedno pojavljajo enaki igralci kot v lanski ediciji. Nekatera imena so prav absurdna in ne bi me čudilo, če so njihovo sestavo ob obisku živalskega vrta zaupali kakšni opici.

Glede na razmere na trgu je prenizek tudi denar za prestope in plače. Sam sicer nikoli (tako v Football Managerju kot tudi PES-u in FIFI) nisem maral zapravljati preveč za igralce, vendar 60M € je za PSG preprosto premalo. Še vedno ostaja možnost nastavljanja treningov in njihova nastavljivost. Odkupne klavzule igralcev nudijo dodatno širino in nov Challenege način je zanimiv ter poln nepričakovanih scenarijev, ko igralec želi oditi.

Zaključek

Objava PES 2018 – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Naslednik, ki se čuti sveže, čeprav mu včasih manjka inovacije

Točno tri leta mineva od nastopa izvirnega The Evil Withina, grozljivke, ki združuje prvine Resident Evila ter Silent Hilla. Original je takrat nastal pod režijo slavnega Shinjija Mikamija, japonskega samuraja, ki je bil glavni pri razvoju legendarne igre Resident Evil 4. Seveda je bilo pričakovati, da bo njegova naslednja igra močno podobna njegovemu “magnus opusu”, kar se je tudi zgodilo. The Evil Within pa kljub temu ob izidu ni ravno požel ogromne slave, a je očitno nabral dovolj privržencev, da je Bethesda zbudila razvojni studio Tango Gameworks, ki je leta 2015 pričel z delom na nadaljevanju.

Tokrat zopet nastopamo v vlogi čemernega detektiva Sebastiana Castellanosa, ki je nočnomorno izkušnjo iz naprave STEM že izkusil v prvencu. Tudi tokrat smo poslani v virtualno okolje iz najmračnejših predelov človeškega uma, a tokrat imamo drugačno, čeprav precej podobno, nalogo kot v originalu. Rešiti moramo naš pomladek, hčerkico Lily, ki jo je dolgo tega ugrabila organizacija Mobius. Čeprav je zgodba precej predvidljiva in že kar malce meji na klišejsko stran, nas igra drži zainteresirane skozi vso, nekako 15-urno izkušnjo. Štoriji je moč očitati predvidljivost ter precej plehke stranske karakterje, kjer je čutiti, da bi nas njihova smrt (ker, seveda, nekateri morajo umreti) morala precej bolj emotivno pretresti, vendar žal, pogubljeni ostajamo ob njih precej ravnodušni.

Igralci izvirnika ste zagotovo zastrigli z ušesi ob omembi karakterjev. Tako je, The Evil Within ne vsebuje samo drugih živečih osebkov, ampak nam ti tudi nalagajo razna opravila. Mestece Uninon, ki služi kot okolje, podoživljeno s strani vseh sodelujočih v napravi STEM, nam na začetku omogoča prosto raziskovanje okolja, kjer je možno izpolnjevati razne naloge, posledica tega pa je, da ne sledimo samo enemu glavnemu “kvestu”. Sicer rahlo bolj odprt svet sprva omogoča precejšnjo nelineranost, a ne pričakujte stila kakšnega Assassins Creeda, saj je izkušnja mnogo bolj osredotočena. Union je sicer dokaj majhen, a z napredovanjem štorije odklepamo nove predele. Na (ne)srečo pa sčasoma izkušnja in raziskovanje postajata bolj in bolj linerana, nakar smo proti koncu usmerjeni v igranje in napredovanje, sličnemu prvencu.

Vseeno pa ta aspekt vdihne nekaj svežine v serijo. Tekom našega pohajkovanja lahko nabremo marsikatero koristno sestavino, katere so prepotrebne za kovanje najrazličnejših predmetov. The Evil Within 2 da veliko večji poudarek na kovačenje, saj je okoliško razporejeno strelivo precej gorenjsko odmerjeno, spak ter nasprotnikov pa ogromno. K sreči so na priročnih mestih postavljene varne hiše, kjer si lahko od nenehnega pokanja rahlo oddihnemo, iz nabranih surovin sestavimo strelivo ter izboljšamo orožje, moč pa je celo spiti zdravja obnavljajočo skodelico kave. Skozi ogledalo se lahko preselimo v drug del našega uma, Castellanosovo pisarno, kjer lahko nadgradimo naše sposobnosti. Te segajo od izboljšanja ravnanja z orožji, regeneracije zdravja do boljšega prikritega tiholazenja. Veščine so sprva poceni, a tiste prave nadgradnje stanejo že kar lep izkupiček zelenega gela, ki ga pridobimo na truplih eksekutiranih grdavžev.

Ti so v večini sestavljeni iz okoli postavajočih spak, imenovanih The Lost, ki v bistvu nastopajo v vlogi dežurnih zombijev. Tem se nato pridružijo močnejši nasprotniki, kot je ogromna kreatura, sestavljena iz večih glav, vihti pa ogromno cirkularno žago, ki vas kmalu nareže kot prodajalka šunko. Na nekaterih delih celo naletimo na šefe, obvezno sestavino vseh akcijskih grozljivk. Ti so vsi po vrsti dokaj originalni in zanimivi, predvsem pa predstavljajo precejšen izziv. Proti njim včasih ne zadostuje samo svinec v čefaro, ampak bo treba odkriti še kakšne dodatne trike. Pri celi lokalni favni bo srh vzbujala ne samo njihova vizualna groteksnost, temveč tudi zvočna podlaga, ki je preprosto fenomenalna. Jokanje in hlipanje humanoidne kreature iz katere raste več rok, je preprosto potrebno izkusiti preko slušalk, vreščanje taiste spake ob vašem odkritju pa bo urno pripravila vaše prste na iskanje tipke za orožje.

Le-ta so klasična in poznana že iz izvirnika ter tudi drugih iger. Pištola, šibrovka, snajperica ter metalec plamenov so klasika od klasik. Vrača se že iz enke znan multipripraven samostrel, izstreljujoč različne puščice, ki lahko nasprotnika zamrznejo, eksplodirajo ali pa mu skozi ožilje spustijo nekaj voltov. Streljanje je dokaj zadovoljivo, pri njem se skrivamo izza zaklona, prožimo ter poskušamo zadeti glavo (ali nekaj, kar je podobnega temu). Včasih nam zagode čuden hrošč, ki zadetka preprosto ne registrira, in tako se nam grdavž približa, nato pa nam zagode še kamera, saj preprosto naenkrat ne vidimo nič in se vrtimo kot vrtavka, vmes pa skupimo še par dobro odmerjenih klofut. Na težjih stopnjah se je bolje poslužiti tiholazništva, pri katerem čakamo izza priročno postavljenih ovir in poskušamo od zadaj naskočiti tarče. Skrivanje je sicer adrenalinsko, a zna tudi najedati. Naš tipček se včasih ob tiščanju tipke preprosto noče oprijeti zakritja, kar je nadležno, ko tečejo sekunde, preden se nas opazi. Prav tako je umetna inteligenca spačkov pod nivojem, saj nas lahko hitro odkrijejo, vendar je dovolj že, da pretečemo par metrov, se nekam potuhnemo in kar naenkrat na nas pozabijo.

Še dobro, da so ob naši smrti nalagalni časi dokaj kratki. Na splošno igra deluje tekoče, tudi na srednje močnih kalkulatorjih, a vseeno na zaslone prikliče spodobno grafiko. Podrobnosti v stopnjah je obilo, posebej navdušuje igra senc in svetlobe, ki mnogim srhljivkam ne uspejo in vse skupaj zabelijo v premočno temačnost. Morda moti samo obrazna animacija ter grafična podoba fac, ki so na nekaterih likih premalo podrobne.

Kašna pa je igra kot predstavnik grozljivke? Čez črto potegnjeno, The Evil Within 2 ima še vedno nekaj strašljivosti, a še vedno se bolj nagiba v akcijske vode. Zato malce trpi tudi tempo igre, saj nenehno akcijo včasih pregrobo zmotijo deli, kjer se samo sprehajamo in prisostvujemo skriptiranim sekvencam, te pa se znajo vleči. K sreči so te preskočljive, tako da nam ob kasnejši smrti ni potrebno ponovno gledati istega filma.

The Evil Within je tako po treh letih prejel dostojnega naslednika, ki inovira bolj malo in je nekako bolj podaljšana izkušnja iz prvenca. Zgodba se zaključi precej predvidljivo, dosti pa preseneti dokaj srečen konec, ki po vseh prestanih grozah izpade kanček nerealno in naivno.

Če bo Notranje zlo postalo trilogija, bodo seveda odločale prodajne številke dvojke, a če sekvel le nastopi, močno upam, da serija dobi nekaj nove svežine, kjer bo tudi zamenjan glavni karakter. Ta naj gre na zaslužen oddih, vajeti pa naj prevzame nov udeleženec, ki bo morda s sabo privlekel bolj privlačno fabulo.

Zaključek

Objava Opis: The Evil Within 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda, glede na uspeh ni bilo nobeno presenečenje, da bo sledilo nadaljevanje in pocedile so se sline vsakega ljubitelja Warhammer univerze, ko smo izvedeli, da Creative Assembly načrtuje tri naslove v tem fantazijskem svetu, ki bodo združeno obsegali velik del starega, novega in neznanega sveta.

Razvojna ekipa: Creative Assembly (Velika Britanija)
Založnik: SEGA
Spletna stran: https://www.totalwar.com/total_war_warhammer_2
Steam: http://store.steampowered.com/app/594570/Total_War_WARHAMMER_II/
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+
Datum izida: 28. 9. 2017
Cena: 59.99 €

Zvrst: Strategija

Preidimo torej na prejšnji mesec, kjer je luč sveta ogledal Total War: Warhammer 2. Tematika in postavitev se je premaknila izven Starega Sveta v Nov Svet, kar je s sabo prineslo štiri nove rase, nov zemljevid ter nove izzive. Tokrat se vse vrti okoli Vrtinca in ras, ki se borijo za njegov nadzor. Kdor ga ima pod nadzorom, namreč, nadzoruje svet in vsekakor se nihče ne bi odrekel temu nazivu, pa najsi bo uporabljen za doprinos reda, kaosa ali nabijanja lastnega ega. Nove rase se igrajo še bolj unikatno kot prej, a žal niti v poljubnih bojih vsak zaenkrat ni mogoče igrati kot katera izmed starih ras, čeprav so še kako aktivne na kampanji *pst, tu pridejo v poštev modifikacije*.

Podganji ogri, zmaji ter hidre? Ja, prosim

Kdo so torej tokratni protagonisti? Vsaka izmed osrednjih ras pride z dvema herojema, ki nadzorujeta vsak svojo frakcijo, in tako je teoretično možno igrati za osem nacij, saj vsaka začne na svojem delčku ogromnega globalnega zemljevida. Nove rase v dvojici so zelo zanimive, zato najbolje, da si jih kar na hitro ogledamo.

Prvi na seznamu so bližnji bratje ene izmed DLC-ras prvenca – Visoki Vilini (High Elves) z visokimi čepicami (bojevanje ne sme uničiti frizure), možnostjo manipulacije odnosov drugih frakcij, veliko sijočih, oklepnih enot in samovšečnostjo, ob kateri Kanye West izpade kot Mati Terezija. Vihtijo predvsem zaščitno magijo ter imajo zelo defenzivno vojsko z dobro zgodnjo in pozno hibridno pehoto, ki sestoji iz kombinacije oklepnih enot, s ciljem zadrževati sovražnika, medtem ko jih prekrije ploha puščic iz zadnjih vrst. Če to ne zadostuje, je na voljo tudi podpora težke konjenice ter raznih letečih enot, ki pridejo v obliki orlov, feniksov in zmajev.

Na drugi strani so Temni Vilini (Dark Elves), nekakšna emo različica visokih vilinov. Temeljijo na trpljenju, očesni maski ter ekonomiji sužnjev, nabranih tekom bojnih pohodov. Ti predstavljajo velik del dobička, zato dolgoročni mir ni ravno pametna odločitev za denarnico. Zaradi svojih morilskih nagnjenosti imajo njihovi vojščaki posebno sposobnost, ki močno zviša njihovo učinkovitost med bojem, ko število smrti doseže določeno raven, dobijo pa tudi mobilno bazo v obliki temne barke, ki nudi mobilno rekrutiranje enot in taktično podporo bližnjim herojem, kadar različne temačne čarovnije ne dosežejo želenega trpljenja in uničenja. Vihtijo kombinacijo zgodnjih defenzivnih in poznejših ofenzivnih enot ter kombinacijo pošasti, konjenice ter letečih stvorov, a boljše enote so drage in pogosto se ob preveliki uporabi znate znajti brez novcev, čeprav sem iz osebnih izkušenj ugotovil, da zna biti že osnovna kombinacija zgodnjih suličarjev in lokostrelcev (ki so po mojem mnenju glede na ceno najboljše lokostrelske enote v igri) zelo učinkovita.

Če se premaknemo bolj na pošastno raven, v skrivnostnih globinah in ruševinah najdemo skrite Podganjeke (Skaven), ki predstavljajo tretjo frakcijo. Zanašajo se predvsem na potuhnjenost, strahopetnost, širjenje kuge in številčnost, s skritimi naselji in vojskami pa jih navadno opazite šele, ko že kolnete v zasedi, medtem ko vas njihove številčne, številčne podgane počasi tolčejo v tla. Še ena pomembna mehanika, na kateri sloni njihova celotna ekonomija, je hrana, saj je le sita podgana, (relativno) bojevita podgana. Njihove sile sestojijo iz osnovnih, pogrešljivih podganjih bojevnikov, ki zamotijo sovražnika, medtem ko se nevihtna golazen ter kužni duhovniki pritihotapijo za hrbet ali pa vas smradometalci udarijo iz katere koli druge strani. A tudi, če se je potrebno zanesti na golo silo, niste brez opcij, čeprav so te bolj omejene. V sestavi se tako znajdejo tudi groteskne, mutantske podganje pošasti ter bojni stroji in artilerija, namenjeni širjenju bolezni in pogube. Seveda pa tu ne smemo pozabiti na kolo smrti, ki na videz zgleda kot IT iz South Parka, a zna absolutno šokirati s svojo sposobnostjo napravljanja trupel.

Zadnja rasa prihaja iz globokih džungel, polnih človeškega (ali karkoli se pač najde) žrtvovanja, hladne krvi in kameleonov, temelječa na Aztekih in starodavnih ritualih ter služenja Starim (ne dedku in babici, temveč Starim Bogovom). Govorimo seveda o Kuščarjih (Lizardmen). Rasa starodavnih bojevnikov temelji na kastah, vse od nizkotnih kuščarjev pa do krokodiljih bojevnikov, povezanost preko čarobne mreže pa omogoča bolj učinkovito izrabo zapovedi. V bojih se zanašajo predvsem na direktno uporabo sile, saj znajo njihove enote ponoreti, kar povzroči izgubo nadzora, da lahko greste po dolgi noči igranja po novo kavno skodelico, medtem ko divji krokodili in dinozavri sami od sebe koljejo vse pred seboj. Kaj je to o dinozavrih? Seveda, tudi ti najdejo pot v Nov Svet, in to skorajda ekskluzivno pod nadzorom kuščarjev. Ti orjaški, oklepni stroji narave so kot nalašč za prodor v organizirane linije ter teptanje vsega pred seboj. Čeprav bi pričakoval, da bodo kuščarji prikrajšani na področju artilerije, se najdejo tudi oklepni dinozavri z velikim sončnim topom na hrbtu, ki v stilu Cygorov služijo kot mobilna delilnica smrti iz daljave.

Nov svet, nova pravila

Vsi vemo, da kljub dobri izvedbi in izročilu/prijaznemu pristopu, Total War: Warhammer ni bil brez napak. A dvojka vzame vse najboljše iz prvenca, ga postavi v nov svet in uvede še malo goro manjših izboljšav kvalitete življenja. Je bila prej igra prelahka? Na, poskusi opraviti pet posebnih ritualov, potrebnih za zavzetje vrtinca, medtem ko tudi računalniški igralci tekmujejo zanj. Seveda še vedno obstaja star cilj globalne dominacije, a toliko bolj zabavno je poslati najdražjo intervencijo oziroma neke vrste inkvizicijo globoko v sovražnikov teritorij ter gledati, kako se glasnost procesorskih ventilatorjev počasi viša, ko se ta skuša soočiti z novo nevarnostjo. Nedvomno, tudi sovražniki lahko storijo isto in ti izprašijo hlače, da ne bi bil preveč sproščen, pa ob vsakem ritualu na svet prodre tudi par skupin sil kaosa, z željo malicati trupla tvojih bojevnikov. Vse to je dobrodošla nova prepreka, ki zviša težavnost, kar je bil pogosto tudi problem Total War serije, saj umetna inteligenca ne slovi ravno po kompleksnosti ter “inteligenci”, čeprav sem tu in tam opazil manjše izboljšave, saj se mi je zdelo, da je boljše reagirala na moje poteze, sploh v bojih.

A to ni edina novost. Total War: Warhammer 2 prinese tudi vitalne nove mehanike in čarovnije za vsako raso, manjše rituale, poglobljen sistem misij in nasploh nov svet za zavzetje. Izboljšave vključujejo sistem podnebij, ki je zamenjal prejšnjo omejitev naseljevanja naselij in namesto tega zviša stroške ter zniža zadovoljenost prebivalstva ter profitabilnost, prav tako pa je dobrodošla novost tudi več prostora v glavnih naseljih ter vojske brez gospodarja, ki jih sestavlja kombinacija enot različnih ras. Celotno bojevanje je še vedno enako epsko, in z izjemo novih enot in taktik za ponižanje nasprotnika, se tu ni veliko spremenilo, a po tem (razen raznih formacij aka zid ščitov, ki sem jih pogrešal že v prvem delu in jih zaradi nanašanja na namizno igro žal nikoli ne bom dočakal) niti ni bilo potrebe. Ker večino sveta prekriva morje (7.8/10, too much water), se pozna pomanjkanje ladijskih spopadov, ampak ne, nihče jih ne pogreša in prosim Creative Assembly, drži jih stran od nas, saj niti niso zabavni, niti jih računalnik ne zna učinkovito nadzorovati.

Končni svet je dosti večji in ker so razdalje med kontinenti precejšnje, se zna zgoditi, da nekatere izmed ras ne boš videl vse do konca oziroma bodo že mnogo prej izpadle, a to le pripomore k globini, saj bo vsako igranje (tudi z isto frakcijo) potekalo drugače, navsezadnje se vse izmed ras borijo za dominacijo in nekatere so včasih bolj uspešne od drugih. Ko rase počasi končujejo rituale se napetost in tveganje konstantno povečuje, medtem ko se panično branite pred zasedo 5000 podganjekov ali pa branite ritualno naselje pred še eno invazijo kaosa. Stalno se nekaj dogaja in tempo je dosti višji kot kadarkoli prej. Vse to po zaslugi vrtinca, ki doda nov, pomemben igralni element, ki do sedaj še ni bil viden v takšni obliki. A vseeno ne bi imel nič proti bolj agresivnemu nasprotniku na kampanji, saj le redkokdaj napove vojno, pa naj mu še tako greš v nos, in ne izkoristi ranljivosti, kot bi to pričakoval na višjih težavnostih.

Gladko kot cesarjeve spodnjice

Še ena velika prednost vsakega Total Wara so modifikacije, in čeprav še ni dolgo od izida, se že pojavljajo razne kompilacije, ki doprinesejo prilagodljivost, a je razvijalci zaradi raznolikih okusov posameznikov ne morejo uvesti. Vse od odstranitve dodatnega vzdrževanja ob ustvaritvi nove vojske, novih enot, uravnovešanj ter mnogo drugega, gre za pomemben aspekt, ki močno pripomore k daljnoročnosti in naredi vsako novo igranje zanimivejše tudi po tem, ko si svet že petič rešil (ali pogubil). A še vedno bi bil zadovoljen za par drugih izboljšav, bojni zemljevidi se znajo preveč ponavljati (čeprav se boriš na drugih lokacijah, te zna igra postaviti na identično bojišče), novih frakcij bi lahko bilo več in, seveda, bomo zagotovo dobili vsaj en par plačljivih DLC-jev. A še pomembneje, kje je dodatek, ki bo dodal nov, orjaški zemljevid za lastnike obeh Total War: Warhammer  iger in bo združil oba zemljevida ter vse rase v boj za globalno oblast? Pst … Na poti.

Vizualna plat se ni kaj preveč izboljšala, a nove rase izgledajo in se vedejo fantastično, delno zaradi fascinantnih vizualnih podrobnosti in animacij, ob katerih se lahko večina strategij skrije. Računalniške poteze se še vedno znajo zavleči, a če imate igro nastavljeno na brezrobi način, lahko medtem enostavno brskate po spletu ali gledate kakšen film, čeprav se – malo nenavadno – zna hitrost računalniških potez sama od sebe ponastaviti na počasno raven. Glede delovanja je bilo nekaj manjših izboljšav, a še vedno gre za procesorsko zelo zahtevno igro, ki za zadovoljivo delovanje s konstantnimi 50+ sličicami na sekundo potrebuje vsaj solidni i5 procesor, če ne še kaj več. A vseeno me je presenetilo, kako gladka je bila celotna izkušnja z grafične strani, saj je GTX 960 brez problema tudi v večjih spopadih zmogla 40–50 sličic na srednjih nastavitvah z največjo velikostjo enot, medtem ko je RX 480 zmogla 60 sličic na visokih nastavitvah, vsaj dokler nisem poizkusil poljubnih spopadov z absurdnim številom podganjekov.

Zaključek

Objava Pregled: Total War: Warhammer 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Povezava do telefona

Tehnične specifikacije

• Velikost: 14.3×7.4×0.87cm
• Teža: 169 g
• Operacijski sistem: Android 7.0 Nougat
• CPU: MTK6757 Octa-core / Helio P25 2.5 GHz
• GPU: ARM Mali-T880 MP2 900 MHz
• RAM: 4 GB
• ROM: 64 GB
• Baterija: 3500 mAh (neodstranljiva)
• Zaslon: 5.5 inch
• Resolucija: 1920*1080P
• Zaznavanje pritiskov: G+FF do pet pritiskov naenkrat
• Kamera: 13.0 MP AF + 3.0 MP FF + 5.0 MP FF
• Video snemanje: 1920*1080P
• Luč: Da
• SIM: Dual SIM, Nano SIM+Nano SIM/SD Card
• WIFI: 802.11a/b/g/n
• Bluetooth: 4.0
• GPS: GPS+A-GPS+GLONASS

Embalaža

Pri kitajskih telefonih je embalaža pogosto spregledan in zelo enostaven del. Nič čudnega, saj je njen glavni namen, da pritegne uporabnika v nakup, a takšen telefon navadno prvič vidiš, ko poštar prinese paket. S1 je na tem oddelku presenetil, saj je embalaža stilska, še vedno minimalna, a vseeno presenetljivo kompaktna. Na sprednji strani najdemo le ime in slogan in na zadnji le tehnične specifikacije. Škatla je sicer prišla malenkost obtolčena, a to je le dokaz, da je svoje delo opravila ;).

V notranji škatli takoj vidimo telefon v zaščitni foliji (ki je na sliki več ni) in v zelo tesno prilagajočim se modelom.

Če tega snamemo, spodaj najdemo tudi dve škatli, ki vsebujeta dopis direktorja, ovitek, zaščitno Gorilla steklo, navodila, USB C polnilec, adapter ter vstavek za SIM kartico. Kar nekaj dodatkov, sploh ovitek in zaščitno steklo sta lep plus (ja, ja, saj vem, da gre za zelo poceni stvari, a to odvzame od potrebe po ločenem nakupu).

Zunanjost

Ko govorimo o celostnem dizajnu, so se pri Bluboo odločili za šik izgled z zelo tankim robom in kar 90 % prekritostjo z zaslonom. Zaradi organsko ojačane plastike ima celotni telefon keramično strukturo, zaradi uporabe organskega stekla in malo manjše velikosti kot Maze Alpha pa nudi tudi boljši oprijem.

Prav tako telefon vsebuje bliskavico solidne kvalitete, ki jo lahko uporabljate tudi kot luč. Z le tremi gumbi na desni strani kaj preveč bližnjic ni mogoče uporabljati, hiter dostop je možen le do odklepa in glasnosti. Na sprednji strani lahko na dnu vidimo tudi bralnik prstnih odtisov ter sprednjo kamero.

Zaslon

Zaslon ima 1080P in je iz 2.5D Gorilla stekla. Ne rabi vas skrbeti za praske in manjše padce, saj vsebuje tudi Corning Gorilla steklo. Opazil sem, da prikazuje natančne in žive barve, z izjemnim razmerjem 401 PPI, 96 % NTSC barvno saturacijo in kontrastnim razmerjem 1400:1 pa nedvomno poskrbi tudi za vizualno prijetnost.

Programska oprema

S1 pride z novim, Android Nougat 7.0 operacijskem sistemom, ki kot novosti uvede dvozaslonsko večopravilnost, boljši pretok podatkov in hitrejše delovanje. Operacijski sistem je bil še dodatno prilagojen za telefon in uporabniški vmesnik je zelo čist ter ostrega izgleda brez dodatne, nezaželene programske opreme, kot to delajo nekateri proizvajalci kitajskih telefonov. Nameščeni so vsi osnovni programi, kot so čas ter vreme. Ni sicer čisto jasno, ali bo v prihodnje nanj možno posneti tudi Android 8 operacijski sistem, saj o njem kaj preveč še ne vemo.

Delovanje

Osem-jederni MediaTek Helio P25 je v praksi prikazal gladko delovanje in nič zatikanja. Zaradi impresivnih specifikacij nisem niti pričakoval, niti doživel slabega delovanja in zatikanja. AnTuTu benchmark je prikazal rezultat 60167, kar je zelo dobro za ta cenovni razred, a vseeno nižje od nekaterih telefonov za malo višjo ceno.

Po potrebi lahko prostor (primarno ga je 64 GB) z zunanjo spominsko kartico nadgradite do 256Gb, ne rabi pa vas skrbeti niti delovanje v igrah, kar si bomo pogledali v naslednjem poglavju.

Igre

Večino iger je telefon zmožen poganjati brez težav, edino nekatere izmed najbolj zahtevnih, kot je Asphalt 8, so mu znale povzročati občasne težave, ki so se kazale v obliki zatikanja. Tako morda res ne gre za vrhunski gaming telefon, ampak glede na zahtevnost večine Android iger in prikazano delovanje, razen največjih zahtevnežev večina uporabnikov ne bo doživela nobenih problemov.

Kamera

Na zadnji strani se nahajata dve Sony kameri, ena s 16 MP in druga s 3 MP, ki služi za globinsko zaznavanje. Tako se primarno uporablja 16 MP kamera na zadnji strani oziroma 8 MP kamera na sprednji strani, in kot lahko sami vidite, so slike solidne kvalitete in ostre, čeprav so barve morda malce zbledele tudi v optimalnih svetlobnih pogojih. Dodatno za boljše svetlobne pogoje po temi in v slabi luči služi tudi LED-lučka.

Baterija

3500 mAh litij-ionova vgrajena baterija je narejena iz polimera. Ima podporo za hitro polnjenje in ob testiranju se je S1 napolnil v dobrih 90 minutah (prvo polnjenje je sicer vzelo malo več časa). Ob normalni uporabi je baterija delovala nekje 24 ur, kar se ob obremenitvi, torej ob gledanju filmov in igranju iger zniža na nekje 12 oziroma še nekaj manj. Baterija je torej zelo impresivna ob težki uporabi, je pa telefon vseeno potrebno polniti na 1–2 dneva.

Ena težava se tu pojavi ob uporabi ovitka, saj v tem primeru polnilec ne seže dovolj daleč, zaradi česar je potrebno pred polnjenjem ovitek obvezno sneti.

Zaključek

Objava Test telefona: Bluboo S1 se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Tretjeosebna streljačina

Spiritualni naslednik Saint’s Row IV

V obdobju kraljevanja večigralskih iger še kako hrepenimo po dobri enoigralski izkušnji, pa naj gre za igranje vlog, strategijo ali v tem primeru streljačino. Glede na to, kar sem vedel, preden sem sploh začel z igranjem, sem Agents of Mayhem hlastno začel vleči z neta, takoj ko sem v roke dobil ključ – navsezadnje gre za AAA naslov in vsi vemo, da to ni kar tako. Zavedal sem se, da bo trajalo dobro uro, preden se bo igra naložila (preklet bodi, počasen internet!), kar mi je dalo nekaj časa, da sem si podrobno ogledal gradivo za medije in tu so se pri Deep Silver zelo potrudili, saj je vsebovalo vse informacije, ki sem jih želel vedeti in še par informacij, ki jih nisem. Komaj je Steam prikazal opozorilno okno, sem že hlastno pritisnil na ikono in pričel z lastno izkušnjo superjunaštva.

Agents of Mayhem je rezultat iste razvojne ekipe, ki nam je med drugim prinesla Saint’s Row franšizo, kar je še kako vidno. Čeprav sta si igri v mnogih pogledih različni, imata isti over-the-top stil, absurdna orožja, ne manjka pa niti toliko eksplozij, da bi se še Michael Bay podelal v hlače. Gre za dete Overwatcha po nočni seansi s Saint’s Row IV, medtem ko je Nick Fury hlastno gledal iz bližnjega drevesa. Otrok nepričakovanega in še kako prepoznavnega para je streljačina iz tretjeosebne perspektive, ki skuša pridobiti publiko na svojo stran z veliko cenenimi šalami. A za razliko od Saint’s Row, Agents of Mayhem pod tvoj nadzor da skupinico treh herojev, ročno izbranih iz kopice nenavadnih obrazov, vsak s svojim stilom bojevanja in lastno (spet pretirano) osebnostjo.

Agenti Overwatch-a?

Ti agenti oziroma neke vrste superheroji so osrčje igre in imam močan občutek, da so si pri njihovem dizajnu vzeli za vzor Blizzardovo večigralsko streljačino. Vsi imajo zelo izrazite osebnosti in naglase, ne manjka ameriška filmska zvezda, ruski orjaški snežni bojevnik, indijska lokostrelka, japonski član jakuza tolpe, temnopolti gangster, nemški nogometni navijač … Vsi izmed agentov so prepoznavni po lastni stvari, na katero se navezujejo tudi njihove sposobnosti in stil bojevanja. Vsak ima na voljo dve oziroma tehnično tri sposobnosti (zraven pa še trojni!? skok) – po eno posebno in eno ultimativno sposobnost, zraven pa še defenzivni manever, kot je kratkoročna nevidnost, let ali odriv od zidov. To pa še ni vse. Poleg naštetega lahko v bazi raziščeš in skreftaš tudi “gremlin tech”, ki ti da na voljo še po par praktičnih sposobnosti, kot je krogla uničenja, skupinsko oživetje ter razne začasne nadgradnje atributov.

Seveda pa so superjunaki (mimogrede, sicer jih igra kliče le “agenti”, a le težko bi kako drugače poimenoval nekoga, ki lahko praktično leti in povzroča zmrzal) le tako dobri kot njihova kontra – zlobneži. Tudi na tej fronti uspe Agents of Mayhem dostaviti dobro, raznoliko skupino antijunakov, združenih v lastno skupino – Legijo. Zraven standardnega Herr Doctorja imamo tu še par zapomljivih likov, kot je na primer egocentričen najstniški pop zvezdnik (geee, le od kod jim navdih?), super inteligentni izumitelj orožij ter umetna inteligenca/pop zvezdnica. Poveljujejo tudi precejšnjem število uslužbencev oziroma bojevnikov, zaradi česar vam še dolgo ne bo dolgčas. Na tej fronti je torej vse lepo in prav. Agenti in zlobneži so oboji polni “jaza” in si jih zlahka prikličeš v spomin tudi par ur po igranju.

Vesoljci, vedno vesoljci

Ta se odvija v istem svetu kot Saint’s Row IV in gre za neke vrste alternativno resničnost. 30 oktobra, na vražjo noč je Legija, to so zlobneži, z istočasnim napadom na vsa večja mesta zavzela popoln nadzor nad svetovno oblastjo. Oziroma skoraj popoln nadzor, saj je ena izmed glavnih oficirk spregledala lažne besede Monarha in dezertirala, s sabo pa vzela Barko, veliko ladjo z opcijo teleportacije, ki služi kot glavna baza. Tu pridete na vrsto vi.  Nadzorujete zadnjo uporniško fronto (ja, kot v XCOM), ki se odprto spopada z legijo, kjerkoli se lahko in jim na splošno poskuša iti čim bolj na živce.

Misije so razdeljene na epizode in običajno vsebujejo segmente vožnje, akrobacij, bojevanja in besednih bojev. Čisto zlahka bi trdil, da igra ves čas sledi eni in isti formuli in ne dostavi večjih presenečenj. Dobro prikaže samozagledanost današnjih zvezd in stereotipnosti superjunakov, a le del tega humorja pade na rodna tla, saj so nekatere uporabljene finte že zdavnaj izrabljene (na primer, ko moraš ob šefovskem boju v planetariju poslušati ponavljajoče se šale o Uranu (Uranus, štekate?). Vseeno se bo vsak ob nekaterih izmed stalno prisotnih komentarjev vsaj enkrat zahahljal.

Tudi pri generalni strukturi se glede na Saint’s Row IV ni preveč spremenilo. Izbiro ekipe, nadgradnje in vse ostalo opravljate v glavni bazi, neke vrste osrednjemu postajališču, ki lebdi nad futurističnim Seoulu, kjer opravljate svoje nakupovanje svobode. Na voljo je kar nekaj različnih misij, a v glavnem gre za odklepanje novih agentov in dopolnjevanje informacij o njih. Dodatne mini misije najdete tudi tekom pohajkovanja po mestu, a so navadno precej kratke (z izjemo osvajanja oporišč) in za razliko od naprimer GTA V nimajo neke lastne identitete, kar jih naredi ponavljajoče se in ne-inovativne. Preko baze je na voljo tudi globalni konflikt, mini igra, ki da poudarek na ostali svet in njegov boj proti Legiji. Dovoli vam, da koristno izrabite trenutno neuporabljene agente in jih pošiljate na misije po celem svetu, kjer bodo občasno naleteli na brloge nesnage, ki jo boste nato lahko lastnoročno počistili in s tem prejeli tudi kakšno nagrado za pasivne bonuse.

Ampak to, kar Agents of Mayhem pomaga premagati povprečje, je zabaven tretjeosebni bojni sistem, ki je po zaslugi menjevanja med agenti veliko bolj taktičen, kot sprva izgleda. Ko se res podrobno ozreš po ekipi in se posvetiš nadgradnjam, lahko ob ustvarjanju najboljše ekipe porabiš precej časa. K temu doda še dinamična težavnost po načinu Diabla 3, kjer jo lahko vsak prilagodi glede na lastne sposobnosti in funkcionalnost trenutne ekipe. Žal zaradi zatikajočega se delovanja boj navadno ne deluje tako gladko, kot bi moral, a tu je še večji problem. Čeprav sem igro testiral na računalniku, mi je na vsak način poskušala vsiliti pomoč pri merjenju (aim assist) in čeprav sem ga izklopil v nastavitvah, sem ob določenih trenutkih še vedno imel občutek, kot da imajo agenti pri merjenju lastno voljo in da je merek sam po sebi ostal na sovražniku. Ne znam reči, če gre le za stranski učinek zatikanja, a vsekakor je znalo biti nadležno.

Seveda pa je tu še en problem, ki na začetku sicer ni viden, a po par urah še kako zagreni zabavo. Mesto nikakor nima občutka dejanskega mesta, kot to na primer doseže GTA V, delno zaradi slabih, zapoznelih reakcij civilistov, ki se včasih obnašajo, kot da jih vsi izstrelki in padli vojščaki ne motijo in so le še en običajen dogodek njihovega življenja. Tudi vozni model ni ravno najboljši, čeprav prav tako ni slab. Od kjerkoli blizu ceste lahko prikličete lastno vozilo, kar naredi uporabo civilnih vozil nekoristno, saj so dosti počasnejša. Tudi GPS sistem kažipota proti izbrani misiji zna zavesti uporabnika, saj občasno izbere najdaljšo možno pot in večino časa zaradi indikatorja tako ali tako ne pride v poštev.

Čuj, nekaj mi šteka

Torej Agents of Mayhem ni brez problemov, a še vedno gre za solidno spiritualno nadaljevanje. Vse lepo in prav, dokler se ne lotimo tehnične plati. Ena stvar, ki sem jo med igranjem še kako pogosto opazil, je slaba optimizacija, ki je v času vašega branja morda že odpravljena. Tudi na kraljici GTX 1080 so sploh med plenjenjem po podzemnih brlogih sličice pogosto padle pod 60 (na ultra nastavitvah, seveda), medtem ko je nekje srednje zmogljiva GTX 960 imela težave z zatikanjem že na srednjih grafičnih nastavitvah. S tem ne mislim občasnih padcev, temveč stalno zatikanje, ki je bilo skorajda identično, ne glede na nastavitve (z izjemo ene grafične opcije, sem z ostalimi pridobil z low na ultra dobrih 5–10 FPS-ov). V tem žanru s kolcanjem prihaja do težav, med drugim je oteženo tudi merjenje, saj je kursor manj predvidljiv. Seveda ni nobeno presenečenje moja iznajdba, da igra uporablja Denuvo zaščito, ki zna poseči tudi po delovanju in povzročiti večje zatikanje.

Glede na vizualno predstavitev nimam nekih večjih pripomb, gre za rahlo risankast stil s pridihom življenja in še posebno dobrimi učinki, ki pa žal pogoltnejo še tako zmogljivo grafično kartico. Še posebej sijajne so vmesne sekvence v obliki risankastih, animiranih kratkih delov, animacija katerih bi bila zlahka postavljena v kakšno risano serijo o superjunakih. A še najbolj presenetljiva in pohvalna stvar je, da ima vsak agent lastne pripombe na dogodke okoli njega, zaradi česar igranje nikoli ne bo duhomorno, saj ne gre le za isto frazo iz drugih ust, ampak dejansko različne fore, ki sovpadajo z osebnostjo agenta.

 Zaključek

Objava Pregled: Agents of Mayhem se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Vesoljska streljačina

Zgodnji dostop, kot se šika

Ko sem pred kakšnim letom prvič igral Everspace, je bil še zgodaj v razvoju in po resnici povedano bi lahko v tem stanju šel v katerokoli smer. To velja tudi za glavni problem nedokončanih iger, saj nikoli ne veš, kakšen bo končen izdelek in ali se bodo razvijalci držali svojih obljub. A za Everspace lahko mirne volje povem, da so bile skrbi odveč. Tekom svojega pohoda po zgodnjem dostopu je postajal vedno bolj dodelan, a kljub temu je še par tednov pred polnim izidom nujno potreboval par pričakovanih zasnov, katere je k sreči kupcev tudi pravočasno dobil.

Ne gre za tipično vesoljsko igro, v kateri lahko dober igralec preživi zelo dolgo ali celo v nedogled. Pričakovano je namreč, da boš prej ali slej umrl in tega ne moreš odlagati v nedogled. Pravzaprav je smrt tudi edini način napredovanja zgodbe – na začetku nimaš pojma, kaj za Boga delaš v vesolju, kaj se dogaja okoli tebe in kdo sploh si. A sčasoma s pomočjo računalniškega pomagača spoznaš vse to in še več. Seveda te igra nikoli prav ne vzpodbuja k umiranju, a kaj, ko si le težko pomagaš, ko nate strelja pet piratov, dva zlobna vesoljca in trije vesoljski policaji, ki si jih pomotoma obrisnil z izstrelkom. Pa sploh ne nakladam. Opisal sem dejansko situacijo, ki se je pripetila med raziskovanjem vesolja.

Medzvezdno potovanje

Takoj je opazen navdih FTL in prva podobnost se pojavi že pri zemljevidu. V obeh igrah deluje na podoben način, saj po vstopu v “medzvezdno hitrost” dobiš (po razvejani poti, polni sovražnikov, uničenih ladij in z malo sreče tudi resursov) na izbiro, katerega izmed teritorijev želiš obiskati. A pri Everspace lahko v večini primerov črvino odpreš kadarkoli. Torej je potrebno odtehtati, kaj vse se splača raziskati, katere sovražnike se je vredno lotiti in kdaj te bodo dohitele sovražne ladje, ki te nestrpno zasledujejo. Seveda mislim, da ni potrebno omeniti, da so vsi sektorji naključno generirani, tako da bo vsak poizkus drugačen. Sicer bodo naključne naloge in sovražniki podobni, bo pa večina preostalega različna.

Zbiranje plena in nadgradnja ladje sta bistvena dela celotnega pohoda. Sprva se znajdeš s kripo – takoj ostane brez energije, ščiti so za drek, orožja niti to … A s težko prigaranimi vesoljskimi cekini sčasoma kripo začneš nadgrajevati, da postaja vredna naziva ladja. To je tudi tisto, kar sem prej omenil o smrti. Krediti, ki jih nabereš, ostanejo s teboj in jih lahko investiraš v boljši motor, nov senzor, več energije in še obilico drugih stvari, ki bi si jih vsak pilot lahko zaželel za daljše preživetje.

Zraven nadgradenj med vsakim pilotiranjem naletiš na nove dele ladje, resurse, orožja, gorivo in seveda denar. Lahko jih najdeš v škatlah, raztresenih okoli razbitin, ali pa slednje ustvariš kar sam. Seveda iz sovražnih ladij, da ne bi kdo lastne ladje razbil na prvem meteorju, na katerega naleti. V bistvu so te stvari vitalne k daljšemu preživetju, saj slabo oskrbljen verjetno ne boš mogel potovati preveč dolgo, sploh, če ostaneš brez goriva ali robotkov, ki služijo popravljanju ladje ter posameznih sistemov. Seveda lahko, če si že v tem oknu, obiščeš tudi nadgradnje, izdelavo ter modifikacije novih orožij, ščitov in ostalih koristnih pripomočkov, ki jih boš še kako potreboval, če želiš priti dlje kot prejšnjič.

V tretje gre rado

Včasih se zaradi naključne narave znajdeš v nezavidljivem položaju. Seveda lahko vedno tudi brez goriva poizkusiš prečkati pot v naslednji sektor, a kaj, ko obstaja velika možnost, da bo ladja ob tem enostavno eksplodirala. Zato je v teh primerih bolje zamižati na eno oko in se zateči k piratski obrti. Sploh pa … Ta križarka izgleda zelo bogato, sploh ti veliki rezervoarji na spodnji strani. Seveda to ni tako enostavno, kot se sliši. Seveda so te nevtralne ladje branjene in če se ene lotiš, si boš nase spravil bes celotne vesoljske policije, ki ti ne bo več pasivno pomagala, ampak te bo od takrat naprej napadala. V glavnem, hitro lahko gre vse zelo narobe in takrat lahko le skomigneš z rameni ter začneš od začetka. A kljub obilici smrti me to ni odvrnilo od igranja. Več izkušenj z igro kot imaš, boljše so tvoje možnosti za preživetje, saj lahko iz izkušenj najbolje preceniš, kaj se splača in kaj ne.

Še ena stvar, ki upraviči ure in ure romanja po galaksiji, je prečudovit pogled in atmosfera. Tako komaj čakaš, da vidiš, kaj bo prinesel naslednji teritorij, saj vsi izstopajo in kar žarijo od vizualne perfekcije, saj gre za eno izmed vesoljskih iger z najboljšo grafiko, kar sem jih imel priložnost igrati. Okolja so barvita, v daljavi lahko vidiš planete in zvezde, naokoli se bliska od anomalij in vse izgleda ravno tako, kot bi naj izgledalo vesolje v idealni vesoljski dogodivščini. Opazovanje vsega tega je nadvse prečudovito, dokler se seveda ne pojavi vesoljski pirat, kar oznani, da je spet čas za akcijo.

Še ena stvar, ki Everspace loči od večine iger podobnega stila, je nadzor. Včasih je bilo večino takšnih iger najbolje nadzorovanih s pomočjo joysticka ali kontrolerja, a tu se vse vrti okoli miške in tipkovnice, kar ti igra že takoj pove. Prav tako je na voljo prvooseben in tretjeoseben pogled in čeprav prvi nudi dosti večjo vživetje, sem večino časa sam uporabljal drugega, saj je nudil boljši pregled nad dogajanjem. A kakorkoli sem igral, so mi šli na živce indikatorji sovražnikov in točk zanimanja, ki so označeni z majhnim trikotnikom, ki se še kako hitro razgubi v barvitem vesolju. To je tudi ena mojih največjih kritik glede igre, saj sem nemalokrat moral povsem ustaviti za par sekund, saj sem med hitrejšim premikanjem izgubil trikotnik.

Zaključek

Objava Pregled: Everspace se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnične specifikacije

Optični senzor: PWM 3366
DPI (max.): 12 000
Odziven čas: 1000 Hz (1 ms)
Brezžična tehnologija: 2.4 GHz (po meri)
Mikroprocesor: 32-bit ARM
Vzdržljivost stikal (levo, desno): 50 milijonov klikov
Višina: 124 mm
Širina: 68 mm
Teža: 107 g (miška) + 10 g utež
Dolžina kabla: 1.83 m

Embalaža

Novo ime ne pomeni nove, ekstravagantne embalaže. Logitech je uporabil skoraj isto embalažo kot pri G403, torej črno škatlo s pridihom modre, ki se kaže na sliki in pisavi. Edina stvar, ki se je spremenila, so malo večji napisi in manjša količina modrega ozadja, ime pa je tokrat izpisano s svetlečimi, velikimi črkami.

Če na levi strani najdemo tehnične specifikacije v treh jezikih (nemščina, angleščina in francoščina), pa je na zadnji strani v istih jezikih omenjena brezžična tehnologija, ergonomična oblika ter senzor, ki obljublja veliko preciznost in hitrost. Tudi zadnja stran vsebuje sliko miške iz “ptičje perspektive”.

Znotraj embalaže naletimo na modro škatlo s plastičnim pokrovom, pod katerim se nahaja miška. Kabel je napeljan okoli zunanjega roba, zato se nobeden izmed dodatkov ne dotika, kar odvrne morebitno prasko ter poškodbo.

Skupaj z miško prejmete tudi skorajda okroglo, kovinsko, 10 g utež z Logitech logotipom, ključek, ki prejema signal za brezžično delovanje, USB adapter za podaljšanje dometa in kombiniranje kabla ter ključka, pleten USB kabel solidne dolžine in kvalitetne izdelave ter navodila.

Izgled

Model G703 je tudi po izgledu povsem identičen G403. Zadek miške je lepo zaobljen in enojen, prav tako pa se na njem nahaja tudi minimalistična osvetljava v obliki Logitech logotipa skorajda na najvišji točki miške. Vidna je tudi ergonomična oblika, zaradi katere G703 idealno pade v dlan in je sicer primerna le za desničarje, a jo bodo ti toliko bolj cenili.

Z leve strani lahko vidimo pol-jajčasto, ergonomično obliko. Večina miške je  izdelana iz ne-svetleče plastike, le desno in levo stran, kjer pridejo prsti, prekriva gumijasta prevleka. Všeč mi je ta pozornost na podrobnosti, saj se je tudi v praksi izkazalo, da guma služi boljšemu oprijemu in udobnejšemu držanju. Na levi strani lahko vidimo tudi dva gumba, ki se lahko uporabljata za vsa opravila, koristna pa postaneta predvsem v igrah.

Desna stran je, z izjemo odsotnosti gumbov, povsem enaka in tudi njo prekriva gumijasta prevleka. Razlika je le v obliki, saj je leva stran vbočena, desna pa izbočena, spet zaradi ergonomičnosti.

Če pogled vržemo še na sprednjo stran, lahko zagledamo dva primarna, rahlo ukrivljena gumba in osvetljen kolešček z gumijasto prevleko. Za koleščkom se nahaja še en gumb, ki služi spreminjanju nastavitev DPI. Priključek, kamor pride kabel, je dokaj nestandardne oblike, a navsezadnje bi moral zadostovati katerikoli mikro-usb kabel. Tu bi omenil še, da gre za brezžično miško in da bo večino časa ta priključek tako ali tako sameval – to velja sploh, če si lastite polnilno podlogo.

Če si kot zadnjo ogledamo še spodnjo stran, bomo tu našli par zanimivih stvari. Za razliko od večine mišk spodnja stran ni polna napisov, ampak je precej pusta s par izjemami. Nobena skrivnost ni, da sta sprednji in zadnji del v obliki polkroga rahlo izbočena, marsikdo pa bo spregledal, da je izbočen tudi del okoli optičnega senzorja, zaradi česar miška lažje drsi čez oblečene površine. Vidimo lahko tudi ime miške ter podjetja, vključno z logotipom oziroma dvema logotipoma, saj se eden skriva tudi pod oddelkom z utežjo. Zraven optičnega senzorja je tudi stikalo, s katerim lahko miško izklopimo tako v brezžičnem kot tudi v žičnem načinu.

Utež je zagotovo zasnovana na zanimiv način in praktičen način, zaradi katerega je nemogoče, da bi se predel nevede odprl. Od zasuku v obratni smeri urinega kazalca lahko vzamemo dol celoten odstranljiv del, ki ga na mestu držita dva magneta. K temu poskrbi vbočen zadnji del, kjer pokrov lahko pritisnemo navzdol. Na spodnji strani lahko vidimo tudi serijsko številko ter ostale podrobnosti, a nas bolj zanima utež. To je možno po želji sneti ven iz modula in miško uporabljati brez nje, čeprav se mi je osebno v tem primeru zdela prelahka.

Delovanje

Ergonomičnost se resnično izkaže, kjer je to potrebno, saj gre za eno najbolj udobnih mišk, kar sem jih imel priložnost uporabljati. Ima dober občutek v roki, je natančna, vsi gumbi so dobesedno pri roki in naj sem jo uporabljal za brskanje po spletu ali igranje iger, svoje delo je opravila brezhibno. Sploh njena natančnost me je presenetila, saj me v nekaterih miškah to zna malo jeziti, ker se občasno kursor ne nahaja, kjer pričakujem, da bo. A z G703 teh problemov nisem imel. Kar pa se tiče baterije, mi je zdržala dober dan ali več, kar je pohvalno. Seveda je njena največja prednost prav polnilna podloga, a te na žalost nisem mogel preizkusiti.

Tudi v igrah je nudila izjemno izkušnjo. Levo in desno stikalo imata ravno pravo težo, da jih nisem pritiskal nenamerno, a prav tako nista pretrda. Za koristna sta se izkazala tudi gumba na levi strani, čeprav sem jih občasno nenamerno pritisnil, saj za to zadostuje že manjši pritisk. A kljub temu je bila moja igričarska izkušnja izjemna in skoraj lahko rečem, da se je z miško izboljšal tudi moj rezultat v streljačinah. Sploh ob uporabi ostrostrelske puške prav pride takojšnjo spreminjanje DPI, saj lahko tega enostavno upočasnite, ko streljate s pomočjo teleskopskega pogleda.

Programska oprema

Logitech tako za kamere kot tudi miške, tipkovnice in slušalke uporablja isti kos programske opreme – Logitech Gaming Software. Kaj je na njem tako koristno, je, da avtomatično zazna in prikaže opremo, ki jo imate priključeno, če seveda pripada njihovi znamki. Kako pa je s funkcijami? Pokrite so vse osnovne zadeve, kot so osvetljava, nastavljanje bližnjic ter menjavanje med tremi profili, v zgornjem levem delu pa lahko vidite tudi, koliko baterije miški še preostaja.

Na prvem zavitku so klasične funkcijske nastavitve. Vključujejo nastavljanje vseh štirih prednastavljenih opcij DPI ter odzivnost oziroma čas, v katerem miška komunicira z računalnikom. Seveda ne manjka niti nastavljanje tipk, po želji pa lahko zamenjate tudi funkciji desnega in levega sprednjega gumba.

Drugi zavitek vsebuje vse opcije glede osvetlitve, ki je seveda RGB, kot je dandanes že standard. Sami učinki so sicer omejeni le na dihanje, pretok barv ter enostavno enojno osvetljavo (barva po želji), morda sem pogrešal kaj dodatnega. Seveda je možno nastavljati tudi jakost osvetlitve ter izmenjavanja, ne manjka pa niti sinhronizacija vseh podprtih izdelkov. Katerokoli osvetlitveno zono lahko tudi izklopite, če si celotnega dodatka ne želite.

Naslednji zavitek je zelo enostaven. Nudi le par podatkov o napolnjenosti baterije, lahko pa tudi preverjate, v katerem načinu se ta najbolj prazni in kdo je največji porabnik. 

Predzadnje je tu nastavljanje podloge. Obstajajo že tri prednastavljeni profili, vključno z dvema Logitech podlogama, seveda pa si lahko kadarkoli te opcije tudi spremenite in dodate nove vrste podlog.

Kot zadnje si bomo ogledali še toplotno mapo. Kaj je njen namen? Tu si lahko ogledate, katere gumbe miške najpogosteje pritiskate in to je bolj kot ne to. Vsebuje tudi shranjene podatke prejšnjih snemanj, seveda pa ne smete pozabiti pritisniti gumb na spodnjem delu, da se snemanje sploh prične. 

Zaključek

Objava Test miške: Logitech G703 se je najprej pojavila na HOPsi.

Tehnične specifikacije

• Barve: temna metalnosiva s črno zunanjostjo
• Materiali: jekleno ogrodje, plastične stranice
• Dimenzije: (L x W x H) 544 x 235 x 548 mm
• Teža: 11.74 kg
• Podprti tipi plošč: ATX, Micro-ATX, Mini-ITX
• Razširitvene reže: 7
• Zunanja ležišča za diske: 5.25″ x 2
• Kombinirana notranja 3.5″/2.5″ ležišča za diske: x 5
• SSD pristanišče: 2
• I/O plošča: USB 3.0 x 2, avdio in/out
• Podpora za ventilatorje: spredaj 120 mm x 3 / 140 mm x 3, zadaj 120 mm x 1 / 140 mm x 1, zgoraj 120 mm x 2 / 140 mm x 2
• Podpora za vodno hlajenje: spredaj 240/280 mm, zadaj 120/140 mm, zgoraj 240/280 mm (maks. 297 mm dolžina radiatorja)
• Razdalja za CPU hladilnik: 190 mm/7.48″
• PSU dolžina: 200 mm/7.87″
• Dolžina grafičnih kartic: 412 mm/16.22″ (brez 3.5″ HDD kletke), 296 mm/11.7″ (s 3.5″ HDD kletko)
• Prostor za kablovje za matično ploščo: 25–35 mm
• Filtri za prah: zgoraj, spodaj

Zunanjost

Na začetku moram povedati, da kljub imenu ne gre za direktnega naslednika MasterCase Pro 5. Bolje, da ga vzamemo kot nekega neželenega bratranca s petega kolena. Šalo na stran, če ste Pro 5 že videli, boste videli, da je razlika jasna že na prvi pogled. Če Pro 5 deluje ekstravagantno, to za Pro 6 ne morem reči, saj je oblikovan bolj minimalistično z blagimi ovalnimi linijami, večina pa je ravnega. Notranjost in stranice so iz jekla, zaradi česar je teža celotnega ohišja impresivnih enajst kilogramov.

Master Case Pro 6 je Cooler Masterjev poizkus višjecenovnega ohišja brez klasičnega “gejmerskega” izgleda. Gladke zunanje plošče izgledajo zelo enostavno, a vseeno privlačno za oči. In čeprav so se odločili za bolj osnovni izgled, vsebuje še vedno par estetskih priboljškov, kot so rdeča LED osvetljava na zadnjem in sprednjem ventilatorju in stranica z velikim oknom (žal brez stekla, gre za plastiko). Hiter pogled na ozadje nam pove, da je vsako izmed stranic možno razstaviti oziroma razširiti s pomočjo magnetov, ki plošče držijo na mestu. Pričakoval bi, da je zaradi solidnih plošč pretok zraka otežen, a so pri Cooler Masterju mislili tudi na to – na vseh štirih kotih se nahajajo diskretni prezračevalni jaški, ki povečajo pretok zraka. Vrhnja plošča se lahko enostavno razširi ali odstrani, na mestu jo držijo štirje magneti. Pod njo najdemo dve mesti za 120 mm oziroma 140 mm ventilatorja, ki pa nista vključena.

I/O plošča se nahaja na sprednjem delu zgornje plošče, pokrita z majhno ploščico. Tako jo je ob neuporabi možno enostavno prekriti, čeprav ta opcija seveda ni mogoča, v kolikor uporabljate katerega izmed priključkov. Plošča vsebuje dokaj klasične predmete – dvoje USB 3.0 vrat, standardna avdio 3.5 mm priklopa ter stikalo za prižig računalnika z LED osvetljavo. Daleč na levi lahko vidimo tudi LED lučko za aktivnost diska. Pogrešal sem kakšno zunanje SATA pristanišče, več USB vrat ter kakšno možnost nastavljanja ventilatorjev, dobil pa le standardne stvari in ničesar drugega. Nič kaj preveč bogato za ohišje za premium ceno.

Kot zgornja, je tudi sprednja stranica enostavno odstranljiva oziroma razširljiva. Ko jo odstranimo, najprej vidimo filter za prah, ko pa odstranimo še tega, zagledamo dva, že vgrajena 140 mm ventilatorja, ki jih je alternativno možno zamenjati tudi z dvema 120 mm ventilatorjema oziroma radiatorjem velikosti 240 mm ali 280 mm. Zanimiv je tudi zadnji del. Tudi ta vsebuje odstranljivo ploščo, namenjeno lažjemu skrivanju kablovja, ki poteka v računalnik, na primer tipkovnica, miška in monitor. Preko zadnje strani lahko dostopamo tudi do spodnjega filtra za prah.

Notranjost

Če odstranimo stranico, vidimo sedem razširitvenih rež, povsem na dnu pa vidimo tudi oddelek za napajalnik. Prostora je dovolj za kateri koli napajalnik, saj mesto meri 200 mm — zelo priročno tudi za skrivanje odvečnega kablovja. Ob pogledu na vrh oddelka za napajalnik najdete tudi dve dodatni mesti za 2.5″ diske, če imate slučajno kakšen 1 TB SSD, ki ga želite vsem pokazati.

Skupno lahko v ohišje vstavite dva 5.25″ diska, pet 2.5″/3.5″ diskov in dva 2.5″ diska. Vstavljanje je enostavno in poteka brez dodatnega orodja, ogrodje enostavno rahlo zvijete navzven, da lahko vanj vstavite želen disk. Tega na mestu držijo štirje pini, ki pridejo v luknje za vijake.

Ohišje podpira ATX, mikro-ATX in mini-ITX matične plošče. Prostor, namenjen zanje, je malo manjši od večine večjih ohišij, po veliki večini zaradi velikega oddelka za napajalnik. Zato uporaba EATX in XL-ATX matičnih plošč ni mogoča. A vseeno je za vse ostale prostora dovolj, da lahko prosto dostopate do matične plošče in kablov.

Na zadnjem delu najdemo tudi že vgrajen 140 mm ventilator z LED osvetlitvijo in maksimalno hitrostjo 1200 RPM.

Tudi glede kablovja ne pride do problemov, vsi že obstoječi kabli so črne barve, ki jih lahko enostavno skrijete pred pogledom za matično ploščo, saj imate na voljo kar 3.5–4 mm odvečnega prostora.

Noge na dnu imajo gumijaste podloge za preprečevanje tresenja in zvokov, ki so s tem povezani. Kot sem že omenil, je na spodnjem delu tudi filter za prah, ki ga je mogoče enostavno odstraniti in očistiti.

Objava Test ohišja: Cooler Master MasterCase Pro 6 se je najprej pojavila na HOPsi.

For Honor. Sladica za srednjeveške sladokusce, ki od nekdaj sanjarijo, da bi v klavnici postali najboljši vojščaki tega časa. Glede igre sem bil skeptičen in še vedno gojim nekaj dvoma, ampak kolikor sem zaenkrat uspel igrati, me je pozitivno presenetila. Poglejmo si torej igro na malo bolj “drugačen” način, kot ste tega vajeni.

V njej najdemo tri frakcije in sicer Vikinge, Viteze in Samuraje. V BETI so na voljo tri različne mape, prav tako tri igralni načini. Igrate lahko proti igralcem, a tudi računalniško vodeni nasprotniki na najtežji težavnosti niso od muh in uporabljajo “sumljivo” učinkovite napade . V vsaki izmed njih se nahajajo še (zaenkrat) tri različne vrste vojščakov – od izidu bodo štiri. Sam bi jih razvrstil v tri skupine, za katere bi uporabil naslednje besede: softiči v težkih oklepih, šarpe, ki znajo vse in obvladajo nič in ritopiki, ki radi napadajo od zadaj. Seveda se čisto vsak bojevnik igra svojevrstno, kar doprinese k zanimivim spopadom. Nekateri imajo raje veze z razdalje, drugi tesne stike, spet tretji so beštje, ki se rade objemajo a svojo igračko hitro odvržejo (Raider, ti lump ti, enkrat me še vrži v graben, pa te bom okoli ušes).

Duels – V načinu 1:1 se borimo samo z enim nasprotnikom. Primeren za vse romantike in ljubitelje francoskih Chavalier-ov, ki so verjeli v častni boj ali v “1v1 me, faggot.” Je najboljši način za preizkus znanja in urejanje konfliktov, saj tu odloča le znanje vas in nasproti stoječega bojevnika. Pri vseh drugih načinih vam namreč lahko drugi nasprotniki zarijejo meč v hrbet.

Brawls – Če vam prija manjša družba bodo za vas najprimernejši boji 2:2. Tukaj bo potrebne več taktike, saj soborca nikakor ne smete spustiti v nemilost dveh nasprotnikov. Najlažje, da sovraga preprosto porinete s pečine. Seveda je čisto normalno, da se po končanem 1:1 spopadu združite s soigralcem in tako številčno preplavite preostalega nasprotnika. V vojni in ljubezni ni časti ;).

Dominion – Prišli smo, do v beti, najobsežnejšega načina in sicer 4:4. Vendar se pravila tukaj malce spremenijo. Na manjši mapi se namreč nahajajo tri lokacije, ki jih je potrebno zasesti in obdržati v lasti. Slednje prinašajo točke in ko jih ekipa zbere 1000 (v samo-ustvarjenih igrah do 5000), sijajni bojevniki nasprotnikov ob usmrtitvi ostanejo mrtvi in dokler je vrednost vaših točk nad 1000, ali pa jih pomočniki ozdravijo, ne oživijo ponovno. Vendar ne gre zgolj za boj 4:4. Vsako skupino na bojišču zastopajo tudi navadni vojaki oziroma ti. topovska hrana. Slednji sicer niso kaj prida, saj jih ubije že samcat udarec (s posebnimi napadi jih poškodbam podleže tudi več). Kot komarji, ki uživajo v pitju krvi, dokler niso speštani na steni. Vse kar premorejo je prekinitev kakšnega izmed udarcev in odvračanje pozornosti neveščih nasprotnikov. V trušču bitke se boste počutili kot Francozi v bitki pri Agincourt. Sicer vam ne bo drselo v od vode napojeni zemlji, ob tem, ko bo nebo prekrivalo na tisoče puščic, a zmeda, naokoli posejana trupla in pokol, ki se ustvarja v centru bojišča, bo marsikomu povzročil PTSD. Če kot viking speštate samuraja, to še ne pomeni, da lahko s sekiro, blaznega pogleda, klomoterite po vasi. Nemalokrat se mi je pripetilo, da sem se enemu izmed nasprotnikov posvetil preveč in hitro je sledila kazen (od odzadaj), ko se mi je drugi bojazljivec priplazil za hrbet kot navadna smrdljiva šleva (seveda je bilo, če so se vloge zamenjale, to taktična briljantnost). Boj 2:1 je težaven in le najbolj vešči bojevniki se bodo iz njega vrnili živi. Takrat lahko namreč tudi dva mestna softiča, ko zavohata kri, z nekaj komunikacije obvladata dobrega igralca, njemu v prid pa gre mehanika Revenge, ki mu omogoči, da po določenem številu prejetih udarcev vse bližnje nasprotnike vrže na tla in povzroča povečano ter prejme zmanjšano škodo za krajši čas. Komunikacija in sodelovanje med igralci je izjemnega pomena, saj je usklajeno obveščanje najboljše zdravilo za zmago nad nasprotniki.

Nadzor med bojem je zadovoljiv in dovolj preprost, da bo pritegnil tudi manj vešče igralce. Vendar velja rek: “Lahko začeti, težko zablesteti.” Razlika med dobrim in slabim igralcem bo vidna takoj, saj se bo prvi zanašal na ziheraške udarce iz prve, medtem, ko bo drugi, med plesom z orožjem, uporabljal barvite kombinacije in posebne spodobnosti.
Kot sem že rekel so osnovne bojne mehanike preproste. Na voljo imate močan in hiter napad, lokacija katerih se razlikuje glede na smer napada. Z miško oziroma konzolco obvladujemo udarce, ki jih lahko delimo iz treh smeri – zgoraj in levo ter desno. Po istem principu tudi odbijamo napade. Ko nasprotnik sproži napad, se izriše majhna rdeča puščica, ki pokaže, iz katere smeri bo priletel, naša naloga pa je, da tudi lastno miško potisnemo v tisto smer. Lahko smo bolj bahavi in se udarcu izmaknemo ali pa ga blokiramo točno pravi čas ter sprožimo protiudarec. Če se je vaš vojščakec držal urnika v fitnesu in pridno cepal drva, vam bo stvari olajšal. Sovražnika bo preprosto pograbil in vrgel s pečine ali pa ga utopil v bližnji mlakuži. Seveda je to le osnoven opis bojnega sistema, saj obstajajo tudi posebne moči, ki se tekom borbe odklepajo vendar več o njih ob polnem izidu.

Kar se same optimizacije tiče, igra deluje tako na GTX 760 2GB kot GTX 1070 8GB. Starejša jo poganja na srednjih nastavitvah (pri skoraj tekočih 60 FPS), mlajša sestrica pa igro razsuje in omogoča igranje z vsemi detajli na maksimum (razen supersampling, ki je noro požrešen). Govora je o FHD ločljivosti.

Zaenkrat je For Honor name naredila dober vtis, primerno oceno bo prejela ob polnem izidu. Zaenkrat vsebuje še škafelc hroščev ter težav pri pričetku bitke. Ubisoft je očitno mnenja, da je mapa tako lepo izdelana, da me je kar nekajkrat postavil v vlogo povzpetega Boga, zgolj statista, ki na daleč občuduje bojišče. Božanskost pa taka… Tudi ravnovesje med različnimi bojevniki po besedah mnogih ni popolno.

Lahko si ogledate tudi našo kompilacijo smešnih, neumnih in nasploh zanimivih trenutkov, na katere smo naleteli tekom našega igranja.

Objava Malce drugačen opis – For Honor (Closed beta) se je najprej pojavila na HOPsi.

A če ste čakali 12 let na nov del Doom-a, ste lahko verjetno brez težav počakali tudi na naš opis.

Nas je igra navdušila? Je bila vredna vsega mukotrpnega čakanja?

Poglejte si spodnji video opis!

Objava Video Opis: DOOM (2016) se je najprej pojavila na HOPsi.

Že od kar se je prvič prikazala leta 2013, po mnenju mnogih velja za eno izmed najbolj inovativnih iger.

Je prepričala tudi nas? Oglejte si naš video opis spodaj!

Objava Video Opis: Superhot se je najprej pojavila na HOPsi.

Indie igra je obetala mnogo, saj si vsi potihem želimo igrati oskrbovalca nacionalnega parka v divjini.

Pa je igra opravičila vsa svoja pričakovanja?

Oglejte si spodaj!

Objava Video Opis: Firewatch se je najprej pojavila na HOPsi.

Kdo bi si mislil, da bo grozljivščino odrešil razvijalec iger, ki je doslej uspel na področju razvijanja poteznih strategij. Gre za Creative Assembly, razvijalca priznane serije Total War in Alien Isolation je dokaz njihovega neizmernega talenta.

Razvojna ekipa: Creative Assembly
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, XB1, NS
Link: LINK
Datum izida: 6.10.2014
Cena: 36.99 €

Žanr: Grozljivka

Alien Isolation je prvoosebna grozljivščina, kjer nastopimo v škornjih inženirke z imenom Amanda Ripley. Ne tista Ripley, ki nam je znana iz Alien filmov, ampak njena hčerka, ki se poda na vesoljsko postajo Sevastpool, kjer naj bi se nahajala »črna škatlica« iz ladje Nostromo (vesoljsko plovilo, ki ga Ellen Ripley razstreli v prvem delu). Seveda, ko prispe na krov postaje, ugotovi, da je na krovu poleg nje tudi krvoločna pošast, ki je skorajda perfekten lovec…

Treba je reči, da je prvi stik z igro fenomenalen. Ljubezen razvijalcev do igre, kaplja izza vsakega vogala ogromne postaje Sevastpool. Okolica je zmodelirana po zgledu starega sci-fy-ja. To pomeni veliko ogromnih CRT monitorjev, hodnikov z neonskimi lučmi ter drugih takih bonbončkov. Še shranjevanje igre poteka na telefonskih govorilnicah, ki so precej radodarno razporejene po stopnjah. Vse skupaj je dobrodošla sprememba od tipičnih novodobnih scy-fy-jev, kjer je vse polno hologramov ter na dotik občutljivih zaslonov. Vendar se zadeva ne konča samo pri oblikovalskih dobrotah ampak predvsem navduši ljubezen do detajlov. Ker se igra dogaja 15 let po dogodkih iz prvega filma, so razvijalci morali biti pozorni na smiselnost štorije in lahko rečem, da so poskrbeli za zgodbo, ki se poveže z predhodnikom povsem brezšivno, obenem pa so poskrbeli za dobršno dozo novitet. Primer tega je  »motion tracker« oz skener gibanja. Kot pomnite iz filmov, je to naprava, ki jo držimo v roki in pokaže na zaslonu premikajoče objekte kot pike. V Alien filmu je bil ta skener bolj osnoven, v nadaljevanju pa je bil že bolj izpopolnjen. Ker se igra dogaja med obema deloma so razvijalci vključili skener, ki je ravno paše med to obdobje. Še ena podrobnost; ko skeniramo območje, je skener razločen, okolica pa zamegljena.

Z pritiskom gumba pa lahko zameglimo skener in se osredotočimo na okolico, kjer vedno preži stvor.

Oh ta, stvor. Na Aliena naletimo nekje v prvi tretjini igre in je razlog za stalno višanje krvnega pritiska in je glavna točka igre.

Ker je tole grozljivščina, nimamo na razpolago brezbrojnega arzenala orožij ampak nam je na voljo bolj ozka orožarna. Streliva konstantno primanjkuje, tako, da je naše najboljše orožje skrivanje. Aliena nadzoruje naključna umetna inteligenca (random A.I.), kar pomeni da je njegovo obnašanje neskriptirano. Plazi se po stropnih jaških ter po okoliških sobah in na nas je, da se mu poskušamo čimbolj izogniti. Amanda se lahko skriva v omaricah (tu imamo opcijo, da se nagnemo bolj nazaj od vratc ali pa da zadržimo dih), pod mizami ali pa v jaških, ima pa na voljo tudi hitri tek, ki pa ga ni priporočljivo uporabiti. Namreč Alien nam je konstantno za petami in takoj, ko povzročimo kakšen zvok, se spusti iz stropa ter nas napade. Takrat je naša edina obramba metalec plamenov, ki stvor odžene za nekaj časa. Vendar tudi to orožje ni Bog in Batina, saj se ga Alien sčasoma privadi in se ga ne ustraši več. Ampak zvok koristi tudi nam, saj Alien (ter tudi drugi sovražniki, kot so ljudje in androidi) povzroča hrup in ga s pomočjo le-tega lažje lociramo. Zvočna podlaga je res vrhunska; konstantno slišimo prasketanje v zračnih jaških, renčanje Aliena, cviljenje naših superg ko se vlačimo skozi jaške, prestrašeno dihanje… Lastniki Xboxov ter PlayStationa imajo celo opcijo mikrofona, tako da če povzročijo hrup med igranjem (govorjenje, kriki prestrašenosti), vas bo Stvor slišal in posledice so jasne.

Igranjete  igre je zaradi vseh teh razlog počasno in premišljeno. Ta grozljivščina vsekakor ni za vse, še posebej za ljubitelje bolj akcijskih iger. Dolžina je precejšnja, tam od deset ur dalje, tako da se proti koncu začne zadeva že malce vleči. Res je, da igra konstantno skrbi za razgibanost, tako da početje nikoli ne postane duhamorno, le proti koncu začne igra malce umetno podaljševati čas igranja (plaziš se po tihem do vrat, jih aktiviraš, crkne generator, se plaziš spet nazaj po isti poti do resetiranja ročice, potem še enkrat po isti poti nazaj, medtem ko ti je Alien ves čas za petami). Ker je Sevastpool stara postaja smo navajeni, da se stvari konstantno kvarijo, vendar nam igra na ta račun prevečkrat izmakne cilj. Ko se nam že v peto pred izhodom vdrejo tla pod nogami ali pa eksplozija povzroči iskanje alternativne poti do cilja, se nam že vse skupaj malce priskuti, še posebej proti koncu, ko bi zadevo že počasi radi zaključili. Še glede konca: precej medel je in jasno namiguje na nadaljevanje. Saj ne pričakujem, da mi je na koncu vse razloženo in lepo je, da so nekatere stvari prepuščene, da si igralec razloži sam ampak več kot 3 sekund sekvence bi si pa ja lahko prislužili!

Grafično igra impresionira, vendar ne toliko zaradi svoje lepote ampak predvsem astetike. Eden od grafičnih bombončkov je zamegljevanje (»depth of field«) ki je v tej igri odlično uporabljeno in dejansko vpliva na potek igranja (prej omenjeno igranje s skenerjem).

Navdušuje tudi sestava stopenj. Med premikanjem po postaji kmalu pridemo do ugotovitve da so nekatera vrata zaprta in jih je treba odpreti z različnimi varilci, ki jih pridobimo tokom igranja. Vendar teh varilcev ne pridobimo takoj, tako da nas igra velikokrat vrača na prejšnje stopnje, kjer z navdušenjem ugotovimo, da lahko prejšnja zaprta vrata sedaj končno lahko odpremo. To pripomore k občutku, da nam stopnje vsaj malo ostanejo v spominu in se tako počutimo z okolišem bolje seznanjeni. Seveda pa smo za raziskovanje tudi poplačani, saj mnogokrat zaprta vrata skrivajo strelivo ali pa sestavne dele za kakšen pripomoček, ki ga lahko skujemo. V priročnem meniju lahko ustvarimo različne stvari kot so paketek prve pomoči, molotovke, dimne bombice ter celo čisto prave bombe. Čeprav se teh zadev nisem baš neki blazno posluževal, služijo kot lepa popestritev med raziskovanjem soban in hodnikov.

Končna ocena igre ni težka. Igra je fenomenalna in je končno ena grozljivka, vredna svojega imena. Alien franšizo ter njeno zgodovino izkoristi fantastično in brez zadržkov lahko rečem, da postavlja nove mejnike v žanru grozljivščin, saj niti ob preigravanju Outlasta ali pa Amnesie nisem čutil take nervoze ob igranju, podprte z dobro dozo strahu.

Sluašlke na glavo, ugasnite luč in se potopite v (končno) dobro izkoriščenega izdelka v Alien svetu!

Objava Alien: Isolation – v vesolju te nihče ne sliši kričati se je najprej pojavila na HOPsi.

Igra je dobila novo različico s prihodom Sonyjeve konzole Playstation 4 in je dobila k imenu še pripis “Remastered”. Če pogledamo različico za Playstation 3 ali Playstation 4, lahko opazimo, da ima slednja veliko bolj izrazito osvetljevanje, ostrejše (večje) teksture, izboljšan pogled v daljavo, prav tako pa lahko opazimo, da igra deluje bolj gladko. The Last Of Us Remastered je še vedno The Last Of Us brez drugih dodatkov, vendar se je ta poteza Sonyju izplačala, saj je to ena izmed najboljših avanturističnih iger, ki jih ponuja zadnja generacija konzol in sta delo ter trud, ki ju je igra deležna vsekakor upravičena.

Če se malo preveč poglobimo v igro in povezavo med tema dvema osebama lahko hitro ugotovimo, da se stvari začnejo rahlo podirati. Težko je razumeti, kako bi lahko oseba, ki je pobila ne enega, pet ali dvanajst ljudi ampak stotine, oseba, ki tretira vsako človeško življenje kot zamenljivo, posvetila svojo pozornost le eni individualni osebi in bi ji ta oseba nekaj pomenila. To, da bi si umazali roke s krvjo več sto ljudi in še imeli prostor za ljubezen v svojem srcu enostavno ne gre skupaj.

Zgodba se dogaja v svetu, kjer človeško življenje lahko vsak trenutek ugasne in boji v igri nam vsekakor podžgejo ta občutek. Če se borite proti “normalnim” ljudem ali tistim, ki so okuženi, vas igra spodbuja k temu, da uporabite svoje sposobnosti skrivanja, zato, da lahko sovražnike presenetite in tako prihranite nekaj svojih dragocenih stvari. Seveda, vam bodo dlake večino časa stale pokonci, saj se kaj hitro zgodi, da vas opazi nekdo izmed sovražnikov, vi boste nepripravljeni in začel se bo kaotičen obračun. The Last Of Us ni igra, v kateri bi, kot na primer v franšizi Call Of Duty, lahko tekli proti nasprotnikom in spuščali rafale ter upali, da vse pobijete. Daleč od tega. Igra temelji na tem, da se vsakemu dejanju posvetimo sto-odstotno, kar pomeni, da bo skoraj vsak uboj premišljen, da bomo pregledali vsako zapuščeno hišo, preiskali vse omare in predale ter si naredili kako novo orožje ali nabrali kaj novih stvari.

Čeprav se bomo veliko pretepli in prestreljali, nas strah ne bo spremljal na vsakem koraku. Tempo igre je fenomenalen, saj nam velikokrat da čas, da si lahko pogledamo kako mesta počasi zajema rastje, da se vživimo v atmosfero in nas ne potiska v naslednji del glasnih dvobojev in pobijanja.

Igro spremlja neverjetna lepota, ki je še posebej opazna v prej omenjenih trenutkih. Kot sem že povedal lahko opazimo kako se v mesto vrača džungla, prav tako pa je težko pozabiti na zgodbo, ki nam jo pripoveduje, o padcu človeštva. Raziskali boste ogromno krajev, od starih picerij in barov, do hotelov in trgovin z zgoščenkami – prav v vseh boste opazili ogromno detajlov, ki vam bodo dali občutek, da jih vsak dan obiskovali ljudje, ko je bilo življenje še v starih tirnicah. Mir se seveda kmalu porazgubi, saj nas igra rada opomne na to, da svet ni več tak, kakršen je včasih bil in že se začne nov beg, lov ali drug neprijeten dogodek.

Skupaj z dobro vidnim in premišljenim vizualnim napredkom ter vsemi DLC-ji, ki jih je vseboval The Last Of Us ima The Last Of Us Remastered še eno, zelo zanimivo funkcijo. Igra vsebuje nekakšen fotografski način, ki nam dovoljuje, da akcijo zaustavimo v katerem koli trenutku, jo ovekovečimo in nastali fotografiji dodamo še kakšne filtre, seveda jih lahko delimo z ostalimi. Igra vsebuje tudi komentarje ljudi, ki so jo izdelovali, ki so velikokrat zelo zanimivi in nam razkrijejo veliko o razvoju in nastanku samega dela.

The Last Of Us je izjemna akcijsko-avanturistična igra, ki bi jo priporočal vsakemu. Kljub temu, da je Remastered izboljšana različica le-te, vizualni učinki in ostalo, kar je bilo dodano ni ravno dovolj, da bi nam ponudilo kakšno novo izkušnjo, je pa dovolj, da je igro vredno zaigrati še enkrat. Tako kot v igri, tako kot v našem svetu, vas lahko ljubezen uniči… in je prav tako ena izmed peščice stvari, za katere se je vredno žrtvovati.

Igro lahko po najugodnejši ceni naročite v spletni trgovini PLAYGAME.si

Objava OPIS: The Last Of Us Remastered se je najprej pojavila na HOPsi.

Risen 3: Titan Lords naj bi se vrnil h koreninam. Vsaj tako so sveto prisegali sami avtorji, ko so dneve pred samim izidom izdali napovednik, imenovan Back to The Roots, kateri naj bi prikazal, da se tokrat ne hecajo in da bo to res novi Gothic.

Vendar zanašanje na pretekle uspehe ni dobra stvar in res si želim, da se Piranjovci vrnejo k sami originalni seriji Gothic ali pa začnejo delo na nečem povsem novem.

Igro začnemo kot nov karakter ampak na stari način. Zopet sodelujemo v morski bitki in zopet pristanemo naplavljeni na otok. Vendar nas tokrat spremlja naša sestra Patty, znanka iz prejšnjih delov! Punce je med dvojko in trojko dobila izboljšane animacije, ki se še zlasti poznajo na njenih, khm, pljučnih sposobnostih.

Odpravimo se raziskat otok, kjer naj bi bil piratski zaklad vendar kmalu naletimo na nemrtvega zlobca, ki nam, meni nič, tebi gnilo banano, izsrka dušo.

Najde nas domorodec Bones, ki nas s pomočjo magije zopet povrne v življenje (štekate, Risen?) in od tu vodi štorija, ki se suče okoli našega potovanja za svojo dušo.

To je glavna nit pripovedi, seveda pa se okoli odvijajo tudi drugi dogodki. Zopet so se po otokih pojavili templji, iz katerih se vsuje krdelo nemrtvih kreatur. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se na morju pojavile barkače duhov, ki nameravajo napasti pristanišča živih. Le ti pa so razcapani po otokih, kjer vladajo različne frakcije.

Imamo pirate ter domorodce, Demonske lovce, mage ter inkvizicijo. Skupno jim je to, da se med sabo ne marajo kaj dosti, vendar je seveda na nas, da jih ponovno združimo ter se tako ubranimo pred izbrisom. Prav tako se je sčasoma moč enim izmed njih pridružiti ter tako pridobiti nov oklep ter rahlo drugačno zgodbo z malce predrugačenimi nalogami.

Se vam iz te pripovedi zdi kaj znano? Seveda se, saj si Risen 3 močno izposoja iz drugih fantazijskih zgodb, dosti elementov pa tudi iz svojih prejšnjih iger.

Vendar sama zgodba nikoli ni bila močna stran te franšize. Razvijalci so vedno veliko več stavili na samo igralnost in treba je reči, da jim je tu skoraj uspelo. Skoraj…

Samo raziskovanje ter pustolovljenje se lahko kosa z velikimi igralci tipa Skyrim.

Svet je velik, vsebuje ogromno nalog, ki niso tipične »ubij 5 zajcev in mi jih prinesi«. Dostikrat so naloge večdelne, se zanašajo na naše odločitve in imajo celo več možnih izidov.

»Queste« sprejemamo od okoli stoječih prebivalcev sveta, ki jih je veliko več kot poprej in imajo ogromno za povedati. Včasih celo preveč, saj glasovno podajanje spet ni vrhunsko. Naš lik ima globok Snake Plissken glas, ki zna po določenem času presedati. Vrhunec pa je naš spremljevalec Bones, ki z izmenjavanjem viskokih in nizkih tonov izpade naravnost komično.

Glede na naše pomaganje okoli stoječim ali na našo zlobo nabiramo pike »duše«, ki nam povrnejo človečnost ali pa nas približajo silam zlobnih. Ta sistem je precej »krneki«, saj neki blaznih razlik ravno ni in izpade zadeva bolj na silo vrinjena, češ: »mi mamo tud moralne odločitve kot Bioware!«

Boj je napredoval od dvojke, saj je sedaj težji in se ne zanaša samo na neumorno klikanje po miškinem uhlju. Treba je znati pravilno napadati, se umikati, blokirati ter nasploh biti taktičen. Škoda, da se da čez ogromno nasprotnikov priti na poceni način. Naš spremljevalec velikokrat prevzame pozornost sovražnika, tako da se boj velikokrat prevesi v nalet na beštijo, čakanje, da se ta osredotoči na spremljevalca, (kadarkoli lahko naredimo ogromen preval stran in ker igra ne vsebuje »stamine«, lahko delamo prevale v nedogled) mi pa jo sesekljamo od zadaj. Če pravilno izvedemo napade, sestavimo neprekinjen niz udarcev  tako, da nas sploh ne more napasti nazaj. Poleg tega so spremljevalci neumrljivi, ker jih naredi za perfektne »tanke«. Boljša umetna inteligenca tu ne bi škodila in bi naredila bojevanje bistveno boljšo ter taktično izkušnjo.

Je pa tu tisti nespregledljivi »gothic« občutek pri raziskovanju sveta. Piranha Bytes imajo ogromno izkušenj na temu mestu in to se pozna. Svet je ročno izdelan in to res podrobno. Ko se podamo v đunglo nas okolje kar vabi v raziskovanje, saj vsebuje polno skrivnosti. Včasih samo tavamo, brez nekega pravega cilja, saj nas samo zanima kaj se skriva v naslednji votlini. Škoda, da svet ni enoten ampak, da se med otoki selimo s klikanjem po karti kar botruje nalagalnim zaslonom. Zato se včasih začuti nepovezanost sveta, saj se vsak otok čuti odrezan od prejšnjih. Pač pripelješ se na otok, priplavaš na na obalo, dobiš par nalog, jih rešiš in potem greš spet na naslednji otok. Sčasoma dobiš tisti MMO občutek reševanje brezbroj »questov« samo z namenom napredovanja svojega lika. Prav tako karakterji nimajo več tistega svojega dnevnega cikla, kjer se premikajo naokoli po svojih dnevnih potrebah in se čutijo »živi«. Pač sedijo/stojijo pri miru in čakajo, da jih rešim problemov.  To se ne sliši kot velika zadeva ampak za igro, ki se precej zanaša na svojo atmosferičnost, je to precej velik minus. Vse to je prebarvano z izboljšanim grafičnim pogonom, ki tokrat riše boljšo grafiko ter vsebuje boljše animacije. Zadeva ne zgleda oko izdirajoče, saj izstopajo nepodrobni ter ponavljajoči se modeli karakterjev. Prav tako manjkajo nekatere animacije. Če že ruknem steklenico ruma, hočem videti animacijo za  pitje, ne da se mi zdravje samo čudežno  instantno napolni!

Ampak, ko tekaš sredi goščavja med prehodom dneva in noči ter se v daljini izriše zatajajoče sonce… takrat spoznaš, da ni vse v podrobnosti modelov ter okolja ampak v tudi sami aestetiki igre.

Napredovanje našega karakterja je bilo tudi deležno nekaj prenove. Napredujemo z nabiranjem »glory-ja«, ki ga pridobivamo ob krepavanju lokalne favne ter ob uspešnem reševanju nalog. Izboljšujemo lahko naše mečevanje, streljanje (zopet so tu strelna orožja), pregovarjanje, obrambo… Z nabranim cekinom pa si lahko kupimo tudi razne bojevalne pritikline kot so hitrejše mečevanje, obnavljanje zdravja, tihotapljenje in odpiranje ključavnic. Zopet lahko streniramo opice za krajo lastnine drugim, se učimo kuhanja zvarkov, hrane ter kovanja orožij. Magom bo v veselje, da so se znebili trapastega »vodoo« sistema iz prejšnje igre, tako da imamo tu zopet polnopravni čarovniški sistem z uroki. Hvala Titanu.

Igra vsebuje ogromno vsebine ter nudi kar precej dolgo igralsko dolžino. Pohvale razvijalcem, za vpeljavo novih idej v serijo Risen, vendar jih karam, ker so vse te domislice izpeljane na nedokončan način.

Končna ocena zato ni lahka.

Po eni strani so stvari izboljšali ravno dovolj, da so zadovoljni oboževalci serije in da se igra ne čuti kot nateg. Igra je težka, včasih neodpustljiva, saj daje zelo malo navodil kaj za vraga nam je sploh početi, česar so seveda izkušeni igralci serije že navajeni.

Po drugi strani pa bo novincem jasnega bore malo, saj je za preigranje nujno imeti znanje predzgodb prejšnjih delov. Okorne animacije in ne ravno impresivna grafika znajo odgnati tiste, ki stavijo veliko na očesne bombončke ter tiste, ki želijo imeti jasno označene cilje.

Vendar, če se znate po piranje pregrizti skozi zunanjo trdo skorjo, imate ljubezen do piratov ter karibskega otočja, boste v sredini našli sladko opojno sredico, ki zna zadovoljiti vsakega igralca RPG iger.

Igro lahko naročite tudi pri nas in sicer tule!

Objava OPIS: Risen 3: Titan Lords se je najprej pojavila na HOPsi.

Dandanašnji sandbox naslovi ne ponujajo več samo glavni quest ter brezglavo, gtajevsko pobijanje vsega kar ti pride naproti. Tu je bezbroj obstranskih questov, kupovanje nepremičnin, opremljanje stanovanja oz hiše, gonja za boljšimi predmeti… Vendar pa jih mnogo naredi napako tudi v tem pogledu, da vse te obstranskosti stoji v napoto glavnemu cilju tj. ko igralec končno opravi vse te zadeve, se mu preprosto ne da več skozi glavni quest. Napaka, ki jo Far Cry 3 na srečo nima.

Far Cry 3 se vrača nazaj na tropske otoke, kjer se je franšiza tudi s svojo grafično spektakularnostjo začela. Žur se začne z spektakularno otvoritveno sekvenco, kjer nam oči na ekran ne prilimajo bombastični svetlobni učinki ampak eden najbolših osrednjih negativcev, kar jih pomne igričarska industrija.  Jason Brody, kot se imenuje naš lik ter njegovi frendi uletijo (dobesedno) na tropski paradiž, poseljen z psihopati, prekupčevalci drog, pirati ter za smetano še domorodskim plemenom. Dolgčas mu sigurno ne bo.

Igra ima spet tisto mesnatost iz predhodnika, kjer se vse sekvence dogajajo iz prve osebe z lepo animiranostjo svojega telesa in treba je reči da nas zopet dodobra posrkajo v dogajanje. Žal svojih nog ne vidimo vendar sem se že preurno spustil v dlakocepljenje.

Sandbox naziv lahko igra dodobra upraviči. Najbolj nas bo za začetek zaposlilo osvobajanje towerjev, ki nam po assassin creedovsko razkrijejo delček mape. Temu sledi osvobajanje sovražnih taborov, ki nam omogočijo lažje premikanje skozi karto, saj v osvobojenih taborih zaustavimo takoimenovano spawnanje sovražnikov. Tu se pokaže prava svoboda igre, saj nam je za izpolnitev cilja na voljo mnogo možnosti. Lahko od daleč označujemo tarče, se skrivamo po grmovju ter jih snajpersko polagamo k počitku. Si želimo bližine? Ni problema, počasi se pretihotapimo v kamp ter jih od zadaj pokamo pod rebra z nožem. Bi malo spektakularnosti? Na džib napopamo daljinsko vodeno bombo, zapeljemo proti kampu in v zadnjem trenutku skočimo ven, sprožimo džip v zrak in svetniško popokamo vse kar leze in gre. Tudi če se nam ne da nič od tega, igra ponuja rešitev v obliki zaprtih zveri v kletkah, ki jih osvobodimo z enim strelom v kletko. Če je notri tiger, obstaja šansa da bo sam poskrbel za vse, mi pa dobimo najvišje izkušenjske točke, ker nas ni nihče opazil. Takoj nato se nam v teh osvobojenih točkah pojavijo side questi, ki so contracts na določenega pirata na karti ali pa lov na živelj, ki pa je nekaj posebnega v igrah.

Tipičen primer je začetno stanje, ko lahko nosimo samo dva orožja. Če hočemo nekaj večjega, moramo naloviti par mravljinčarjev iz katere kože potem skreftamo večje držalo. To velja za vse: držalo za metke, denarnica, malha za okoliške dobrote… Tudi health packi niso klasični ampak najprej nasekamo par zelenih rastlin iz katerega nato skreftamo health pack. Simpl kajne? Škoda da je  uporabniški vmesnik vse prej kot to saj je mnogokrat treba prevečkrat klikniti da pridemo do želenega. Nisem še videl naslova, kjer sem za invetorji oz level up moral najprej pritisniti tipko escape.

FC3 nam ponuja level upanje z experiencom, ki ga pridobimo z že prej omenjenimi dejavnostmi. Odklepamo sposobnosti, ki so razdeljene na tri drevesne veščine, ki naj bi predstavljale naš način igranja: skrivalniški, strelski ter miks obeh. Tu se pojavijo prve raztrganine v Far Cry srajci. Zanimivih sposobnosti je preprosto premalo. Sposobnost reloada med šprintom? Možnost streljanja medtem ko se spuščaš z ziplinom? Ne hvala. Zato bom raje pike vložil nekam drugam. Right? Right?? No ne boš, ker tiste zanimive zadeve so zaklenjene dokler bolj ne napreduješ v zgodbi tako da če si dosedaj samo osvobajal kampe ter lovil zverjad, sux to be you. Uf ta srajca le ne diha tako koker sem mislil.

No, če že ne moremo nadgrajevati sebe, lahko nadgrajujemo orožja. Teh je mnogo vrst, od klasičnih pištolic, ak-47 do težjih mitraljezov, snajperic pušk in bazuk. Nadgrajujemo jih precej call of dutyevsko, od saržerjev, red dot sightov do barv. Za vse to nucamo denar, ki ga nabiramo naokoli od padlih tolovajev in naokoli razporejenih skrinj.  Spet je problem, če preveč delamo obstranske zadeve, saj kmalu nadgradimo vsa orožja denarnica pa nam poka po šivih, ker nimamo denarcev potrošiti na nič. Rešitev? Bolj napreduj v štoriji kjer se ti stvari odklenejo.

Grafično je igra zadovoljiva, čeprav ni blazno napredovala od predhodnika. Saj listi valovijo, sončni zahodi so lepi in hdr osvetljevanje nam žge oči. Vendar tisto pravo je v karakterjih. Podoba na njih je odlična, z lepo animiranostjo ter fantastičnim glasovnim podajanjem. Tu blesti osrednji negativec Vaas, katerega izjave so vredne tattooja. Prav ti liki te vlečejo naprej, da kljub vsem obstranskim dejavnostim ne pozabiš na zgodbo. Na žalost igra v zadnji polovici nekoliko zgubi na zaletu, saj se prehitro v zgodbo vmeša preveč novih likov in je zato končni razplet od obeh možnih bolj mlačen kot bi lahko bil.

Far Cry 3 je igra dostojna svojega imena. Popravili so napake iz dvojke in popeljali franšizo v neko novo smer, kjer ni važna samo grafika ampak tudi osebe na katerih je izrisana.

Zdaj grem pa nazaj v đunglo, saj mi je ta opis zopet povrnil okus krvi v usta ter privabil pred nos švic prestrašenih piratov.

Igro lahko kupite tudi v naši spletni trgovini. KLIK

Objava OPIS: Far Cry 3 se je najprej pojavila na HOPsi.