Kam to vodi? Ja, danes si bomo ogledali še eno “teh” iger in ne, ne bom “enostavno šel na hitro skozi”. Pred sabo imam še dolg spisek neumnih šal in naj me koklja kljune, če ne bom šel skozi vsako – izmed – njih.

Torej, kot omenjeno, je ena takšnih, po večini spregledanih preživetvenih avantur tudi Wayward, ki v zgodnjem dostopu praznuje drugo obletnico. Med drugim nudi enostavno grafično podobo ter preživetje (no, kaj pa drugega) v krutem svetu oziroma bolj specifično na krutem otočku, kjer vlada tisti z večjim gobcem in kogar ugriz je bolj strupen.

Razvojna ekipa: Unlok
Založnik: Unlok
Spletna stran: https://www.waywardgame.com/
Operacijski sistemi: Windows, Mac OS, Steam OS, Linux
Datum izida: 22. 4. 2016 (EA)
Cena: 7.99 €

Zvrst: Preživetvena avantura

Testna različica: 2.5.7

Pokonci in marš preživeti

Sama zgodba ni preveč zakomplicirana, ravno nasprotno – je dejansko zelo enostavna. Tako tu ne bom porabil preveč časa. Si brodolomec, ki ga je naplavilo na neznan otok brez vsega premoženja, razen z nekaj drobnarijami v žepih … in to je bolj kot ne to. Brez zgodb o pobijanju princesk in reševanju mitoloških živali … A je slučajno obratno …? Eh. Tvoj glavni cilj je le boj za preživetje, ki bo dolgo in rodovitno le ob izdelavi orodij, orožij in vsega drugega, kar bi si osamljen brodolomec lahko zaželel – razen seveda sredstev za pobeg ali družbe, čeprav je slednja z zadnjo posodobitvijo dejansko mogoča, saj so razvijalci vključili tudi večigralstvo. Hura, torej še več ljudi, ki bodo kradli moje palice.

Za lažje igranje dobiš sprva par začetnih nalog, ki ti razložijo osnove in te počasi uvedejo v svet grozot. A vseeno boš ob igranju moral kar nekajkrat pokukati na spletno Wikipedijo, saj potrebuješ za dostop do določenih receptov prej zbrati vse potrebne surovine, kar pa ti igra sama po sebi ne pove. Tako sem med prvim igranjem ob štirih zjutraj cel živčen zbudil boljšo polovico med kričanjem: “PAL’CE, A PREKLETE PAL’CE RABI TO SRANJE!!!”

Naključno preživetje

Ob zagonu si vržen na naključno generiran otok, ki se ti bo sprva zdel majhen, a se bo kmalu izkazalo drugače. Od otoka je odvisen tudi začetek, saj ti začetne surovine ne bodo vedno dostavljene na pladnju. Zato zna biti prvih nekaj dni zelo težkih. Če si kakšnega cuknil z irskim škratom, lahko najdeš tudi že izdelano zavetje, a na to se ni pametno zanašati. Kakorkoli, ne glede na vse preostalo, boš nad seboj močno želel streho, ko zaide noč, saj je ta temna in polna grozot.

Tako. Kratkoročni cilji so odkljukani in preživel si prvo noč. Ampak to niti približno ni dovolj. Za dolgoročno preživetje boš moral zgraditi svojo hišo/postojanko, a najprej je potrebno zbrati vse potrebne surovine, ob tem pa skrbeti tudi za zdravje, kondicijo, žejo in lakoto, saj se lahko drugače kaj hitro najdeš kot hrana ribam na dnu oceana. Poleg osnovnih potreb je treba paziti tudi na skupno težo, saj lahko s sabo nosiš omejeno količino prtljage, in že me boli glava od vsega tuhtanja, kako preživeti dovolj dolgo, da napravim ta predogled. Zagotovo me dolgo ne bo mikalo igranje kakšne preživetvene igre.

Za naziv sočne preživetvene avanture pa seveda to ni dovolj. Vsaka igra, kakopak, potrebuje tudi sovražnike. Ti so prisotni v kar nekaj oblikah, od strupenih pajkov in kač, nagnusnih podgan, besnih medvedov pa do fantazijskih pošasti, kot so na primer zombaki, harpije ter duhovi. S kakšnimi sovražniki se soočaš, je odvisno od tega, koliko izkušenj si nabral, več izkušenj namreč pomeni močnejše sovražnike in močnejši sovražniki pomenijo hitrejšo smrt.

Trud se izplača

Premikanje poteka potezno, a ne čisto standardno – v potezah, vendar se vsi premikajo istočasno. Tako so potezni tudi spopadi, kar pomeni, da si lahko zraven vzameš čas in pretuhtaš strategijo, a najpogosteje se lahko zaneseš le na besno pritiskanje na bližnjico za napad. Poleg škode ti lahko sovražniki povzročijo tudi različne statusne učinke. Če se boriš s pajkom, te lahko ta zastrupi, medtem ko lahko podgana vate zasadi svoje ostre zobe in povzroči krvavitev. Vsak izmed efektov ima različne oblike “ozdravitve”, nič posebnega in povsem pričakovana dejanja. Opekline zdraviš s kopanjem v morju, krvavitev ustaviš s povoji, za zastrupitve pa si moraš skuhati kakšen čajček. Problem se pojavi, če ob roki pravočasno nimaš prave rešitve za določen efekt, saj se ta sam od sebe ne pozdravi. Tako lahko že najmanjša rana sčasoma povzroči smrt, s katero se pot zate konča in treba je spet začeti znova (oziroma odvisno od načina igranja). To pomeni, da izgubiš tudi vse izkušnje in talente, obdržiš pa le recepte, ki si jih odkril med igranjem.

Med opravljanjem opravil pridobivaš izkušnje, zaradi katerih lahko nato ta opravila opravljaš bolje. Skorajda vse, kar počneš, ti da izkušnje, pomembne pa so predvsem zato, ker kreftanje vedno ne bo uspešno. Vsaka izmed stvari ima določeno trajnost, odvisno tudi od redkosti (common, rare, remarkable, legendary). Ob neuspešnem poskusu bo tako trajnost uporabljenih komponent padla, ob dosegu ničle pa se stvari uničijo in epska palica, ki si jo le par ur prej ponosno razkazoval kolegom, se bo spremenila v kupček prahu.

Pa preidimo nazadnje še k izgledu. Grafična podoba je pikselkasta, celoten videz pa spominja na kakšen starejši RPG. Uporabniški vmesnik je sprva zaradi nekaterih odločitev razvijalcev neroden, a nanj se sčasoma navadiš in sploh bližnjice se izkažejo za božji dar. Malo bi pojamral le glede zvočne plati, saj mi zvočni učinki niso preveč všeč.

Zaključek

V okolju, kjer je že samo preživetje težko, predstavlja Wayward izziv, ki ga le redko vidimo v novejših igrah. Razvojna ekipa Unlok je izdelala res unikatno izkušnjo in z navdušenjem bom spremljal, kako se bo igra razvijala vse do izida. Če iščeš lahko, enostavno igro, Wayward to zagotovo ni. A naj te to ne odvrne od igranja. Snameš lahko preizkusno različico, kjer lahko brezplačno preko spleta preizkusiš osnovno igranje, če že ne kaj drugega. A pomni moje poslednje besede! Učenje iz lastnih izkušenj je nuja, a preko potu se sčasoma pretvoriš v Macgyverja, ki bo zlahka združeval vse mogoče surovine in si zagotovil dolgo preživetje. A kaj, ko smrt čaka za vsakim korakom in ovinkom, pa naj bo to pajek, ogenj, morski pes ali lakota. Vse te lahko pokonča in ne preostane ti nič drugega, kot da greš po skodelico kave in znova poizkusiš srečo … In štorija se ponovi.

Objava Predogled: Wayward se je najprej pojavila na HOPsi.

Večina besed, ki jih je bilo izrečenih o Burnout Paradise v 2008, še vedno drži. Remastered ne prinese večjih sprememb na področju igranosti in mehanik, prav tako je enak tudi svet. A ena stvar, ki jo je potrebno imeti v mislih je, da ta verzija vsebuje vse dodatke in novo igralno področje, ki smo ga prejeli po izidu originala in že od začetka je možno dostopati do vseh “novih” avtomobilov, kar žal malo izniči napredek, ki si ga v originalu dosegel z odklepanjem. Velik del originala je bil namreč ravno iskanje novih konjičkov in nabiranje izkušenj kot njihov voznik, a z instantnim dostopom najbolj mačo vozil se uniči občutek napredka.

Razvojna ekipa: Criterion Games/Stellar Entertainment
Založnik: Electronic Arts Inc.
Platforme: PS4/XBOne (PC verzija izide pozneje)
Datum izida: 16. 3. 2018
Cena: 39.99 € (31.67 € – Eigre.si)
Zvrst: Arkadna peskovniška dirkačina

Burnout Paradise prav tako uspe ujeti idealno razmerje pri upravljanju avtomobila, čeprav je sama vožnja arkadna in ne sloni na realizmu. Vsak avtomobil ima občutek teže in težji ter počasnejši se bodo počutili bolj štorasto od hitrih in agilnih. Upravljanje vsakega se počuti dobro in tudi brez pretiranega navajanja bi moral kmalu dirkati kot profič, čeprav ti tu in tam kakšen tresk ne uide.

Bogat bolj kot nekoč

Vse naokoli se pojavljajo takšni znaki zastaranja, pa naj govorim o teleportiranju nasprotnikov v nekaterih igralnih načinih, le malo izbire pri kameri ali o simulirani vožnji lastnega konjička, če katerega nasprotnika vržeš v zid in pri tem opazuješ njegovo uničenje. Po večini se sicer navadiš nanje in niso moteči, čeprav se je velika večina dirkačin od takrat pričela posluževati bolj “modernih” metod reševanja takšnih situacij.

Skupno obstajajo tri vrste oziroma stili avtomobilov, in to so dirkači, kaskaderji in razbijači. Raznih avtomobilov je precej, a če hočeš menjavati med njimi, moraš obiskati eno izmed treh smetišč, kar je zaradi odsotnosti hitrega potovanja kar mala dogodivščina samo po sebi. Odsotnost hitrega potovanja je tudi drugod lahko naporna, saj po dirki pristaneš na cilju povsem na drugi strani mape.

Malo pripomorejo bližnjice, ki ti tako tu kot tudi med dirkami pomagajo pri sekanju poti, a z izjemo tega si večino časa omejen povsem in samo na cesto, saj je ob njej stalno prisotna ograja, ki jo v višavah označuje tudi nevidni zid, v kolikor si jo želiš preskočiti.

Objava Pregled – Burnout Paradise Remastered (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Oh, fant, koliko drame je prinesel ta naslov. Za vse, ki še niste slišali po mnenju mnogih ene največjih zgodb o prevarah v svetu igričarstva, Konami je leta 2016 v času izida igre Metal Gear Solid V nečastno odpustil (oziroma je odšel sam, ni znano) Hideo Kojimo, ustvarjalca te blago rečeno zmedene, a fantastične serije. Kot da niso s tem prišli na radar jeznih igričarjev širom sveta, so malo za tem oznanili tudi Metal Gear Survive. Glede na absolutno katastrofo, ki je bila Umbrella Corps, in popoln odmik od standarda za Kačona smo pričakovali identično usodo. Par tednov pozornosti, ime na lestvici najslabših iger leta in nato žalosten zaton v anale. Zakaj? Pravzaprav je razlogov več. Prvo kot prvo, zombi in Metal Gear franšiza enostavno ne gresta skupaj, ne glede na to, koliko razlag in alternativnih dimenzij ju veže. Potem pa so tu še mikrotransakcije v 40 € dragem naslovu, kot češnja na torti pa je napovednik blago rečeno izgledal slabo in brezvoljno. Tako smo mnogi pričakovali katastrofo v obsegu Hiroshime in Nagasakija.

A glej ga, zlomka, Japoncem je vsaj delno uspelo. Metal Gear Survive kljub vsej kontroverznosti in napovedim samooklicanih prerokov niti približno ni tako slab, kot ga skušajo nekateri blatiti. Še več, gre za čisto solidnega predstavnika preživetvenih iger, ki kljub mnogim napakam (o teh bomo še kako spregovorili), nudi zabavno igranje. “Bogokletje! A ne veš, da je Hideo Kojima edini, ki zna ustvariti Metal Gear naslov? Seveda je Metal Gear Survive zanič, saj je tako rekel kontroverzen Youtuber.” Kako za Boga pa potem trenutno sedi na udobnih 70 % na platformi Steam? Malo zato, ker sloni na MGS V, malo zaradi sovražnikov, ki jih je zabavno pobijati in malo zaradi hudih Konami pristašev. Celostno bi Metal Gear Survive najlažje opisal kot kombinacijo Metal Gear Solid V, The Division in Fortnite. Zveni nesmiselno? Morda res, a vseeno je učinkovito.

Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 20. 2. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Preživetvena akcijska avantura

Pohod v drugo dimenzijo

Najprej moram omeniti, da sem sam sicer igral verzijo za PS4, a kljub temu bo večino stvari in problemov povsem identičnih drugim platformam. Zgodba je (kot se za Metal Gear serijo spodobi) v najboljšem primeru povprečna, z več luknjami v logiki in razumu – omenjeno je na primer, da v Dite (samooklicani alternativni dimenziji) lahko pristanejo ljudje iz različnih obdobij v zgodovini, a kljub temu srečujemo ekskluzivno znake modernih časov in takratnih prebivalcev. Drugič z invalidnim otrokom v naročju bežiš pred pošastjo in v naslednji sceni ta (otrok, ne pošast) čudežno sedi na svojem starem vozičku, čeprav ni bilo nobenih možnosti, da bi ga vzeli s seboj ali našli na novi lokaciji. Tu je najbolje pogledati stran in se ne preveč osredotočiti na podrobnosti, saj je bil Konami na tem področju ekstremno površen in ušla jim je marsikatera luknja.

Če skušam (vsaj kar je znanega na začetku, kasneje namreč izvemo dodatne informacije) zgodbo povzeti v osnovi, se odvija v alternativni dimenziji, kamor smo bili, kot neimenovani rekrut MSF, poslani raziskati usodo prejšnje raziskovalne ekipe. Igra je postavljena v čas po napadu XOF na matično bazo v Ground Zeroes, ker zakaj pač ne. Črna luknja takrat vase posesa ostanke baze, skupaj s preostalimi soldati obeh skupin. Konami se, kot omenjeno, ni niti malo potrudil poskusiti opravičiti ozadje, ampak se je raje podelal na zveste oboževalce in vse označil kot “neuradno” izpeljanko.

Sami smo sicer bo zaslugi velikih bicepsov uspeli zdržati v sedanji dimenziji, a žal s kakšnim delom telesa manj. A ne skrbeti, roka zraste nazaj in pravzaprav smo sedaj nekako okuženi z virusom, ki ljudi spreminja v brezobrazne Kuba-kristalne (ne sprašuj) zombije. Aja, tu je tudi ogromna kristalna pošast, ki jo tekom pohajkovanja po prvem zemljevidu občasno srečamo. Gospodar prahu, kot so jo oklicali člani izvidnice, vlada nad puščavniškim svetom kot nekakšna premična večnožna gora, zaslužna za pokol mnogih.

Celotna zgodba je, verjamete ali ne, sicer manj zmedena od prejšnjih delov, a z enostavnostjo in navzkrižnostjo nikogar ne bo navdušila. Ker gre za neuradno izpeljanko, o njej verjetno ne bo nobene besede nikjer drugje, niti v MGS VI, če ta kdaj ugleda luč dneva.

Tudi od videnih obrazov ni niti ene znane osebnosti in namesto tega tekom enournega cinematičnega uvodnika v stilu MGS V ustvarimo lasten obraz in lastnega nemega protagonista. Ne vem, zakaj se razvojni studii tako radi odločajo za povsem neme protagoniste brez možnosti komuniciranja, niti preko teksta, saj vse izpade robotsko, včasih neumno in nasploh enostavno leno. Pravzaprav, ko smo že pri lenobi, je večina stvari enostavno predelanih iz MGS V, vključno z grafiko, zemljevidom, ki je le bolj prašna in zapuščena različica Afganistana, orožji, mehanikami in oddelki baze.

Ampak nimam nič proti uporabi obstoječih zadevščin, saj to omogoči več časa za njihovo nadgradnjo in dodelavo. Prav tako Survive uvede tudi veliko novega, a nekaj bolj uspešnega od preostalega. Najbolj očitna sprememba je ravno uvedba lakote, kisika in žeje, o kateri bomo še kako spregovorili.

Pogoltnost in požrešnost

Proti začetku se pozna pomanjkanje osnovnih dobrin, in tako moraš ubiti vsako kozo in podgano ter občasno piti okuženo vodo z upanjem, da ne stakneš driske. Zgodaj je tako preživetje osnovna naloga in ker nimaš dostopa do večine struktur in mehanik, si primoran slediti misijam in jih opraviti čimprej. Tako lakota kot tudi žeja namreč padata ekstremno hitro in protagonist je bolj požrešen kot Debela Baraba v puščavi. Na srečo so lokacije živali označene na zemljevidu in preko priročnega sistema lastnega označevanja, ki bi ga z veseljem videl tudi v ostalih naslovih, je možno podrobno raziskati in označiti vsako luknjo, razpadlo barako in ruševino, zemljevid pa se odkriva sproti. Ne samo priročno, temveč še kako nujno, saj je iskanje novih načrtov za opremo nujno opravilo, a na srečo je tudi razburljivo. Zaradi pomanjkanja in visokih stroškov streliva si tako vsaj na začetku omejen na lok z obnovljivimi puščicami ter eno izmed raznih vrst orožij za boj na blizu.

Osnova za uspešno preživetveno izkušnjo je tako tu, in še kako dobra je. Sicer bo verjetno lakota in žeja dobila manjši popravek, ker je trenutni sistem res nadležen in čeprav se po nekaj urah prenehaš soočati s pomanjkanjem, je nadležno vsakih 15 minut pojesti novo kračo ali popiti liter vode. Vsekakor ne gre za neko izjemno inovativno izkušnjo in bolj kot to gre za projekt, ki v akciji prikaže sistem baze-gradnje in menedžmenta. To je vidno v umetni inteligenci, ki jo je zlahka pretentati in se ji izogniti (če smo pošteni, gre vseeno za “slepe” monstrume, ki delujejo podobno kot klikerji v Last of Us).

Standardne sovražne vojake so tako zamenjale različne vrste okužencev. V kolikor ste si ogledali par ostalih pregledov, jih večina kritizira premalo raznolikost. In ja, prvih 10 ur se spopadaš skoraj ekskluzivno proti standardnim neumnim popotnikom, ki pa jih je vsaj zabavno pobijati, saj ima vsak strel, pa naj gre za puščico, pištolo ali avtomatsko puško, še kako viden učinek. Tako s strelom v nogo, recimo, ta odfrči stran in še malo prej hiter sovrag je omejen na počasno plazenje. Strel v glavo ali drugo šibko točko povzroča kritično škodo, strel v roko jo lahko odcepi od telesa in tako dalje. Celoten sistem je zelo zadovoljujoč in to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je tudi začetno, ponavljajoče se igranje zabavno.

Po prihodu na drug zemljevid se končno pričnejo pogosteje pojavljati tudi variacije na predelu sovražnikov. Čeprav se jih že na prvem pojavljajo nekje štirje, so dosti manj pogosti. Tu sem jih naštel kar osem vrst in proti začetku nisem imel problemov proti enostavnejšim, a kasneje znajo povzročati težave, sploh v kolikor ne nadgrajujete karakterja.

Trump bi bil ponosen

Ukvarjanje z večjim navalom med branjenjem baze je dejavnost, kjer igra resnično zasije. Kot zanimivost lahko namreč s sabo nosimo večje število obrambnih struktur, ki vsaj začasno zadržijo lačna usta, privabljena zaradi aktivacije portala ali kopača. Stvari kot kovinske ograje, barikade, mine ter prenosni mitraljezi močno olajšajo delo in so sploh v enoigralskem načinu paša za oči. Ker gre tako rečeno bolj za teleportacijo kot gradnjo, je ta instantna in tako si lahko v trenutku naredite obrambno območje. V večigralskem načinu je vseeno bolj kot ne isto, le da se tu nate derejo trije drugi igralci, ko vse gre po zlu.

Zdaj pa bi se zapičil še v eno, vse bolj prisotno problematiko v svetu iger in to so mikrotransakcije. Vsekakor nič nimajo za iskati v naslovu za 40 €, a Konami je vseeno odločil ubrati to pot in jih vključil, kljub negodovanju vseh, razen svojih denarnic. Na srečo z eno izjemo niso opazne in potrebne za igranje, v nos gre le odločitev o zaklenitvi mest za nove karakterje, dokler ne odštejemo 10 €. Toliko torej le za to, da lahko na istem računalniku oziroma konzoli igrata dve osebi? Nevarna odločitev. Smilijo se mi razvijalci, ki jih je doletela tolikšna kritika ravno zaradi tega, čeprav po vsej verjetnosti niso imeli nobene odločitve pri tem. A osebno me to ne moti toliko, ker boljša polovica nima nobene želje po klanju kristalnih pošasti. Bolj mi gre v nos, da ima igra potrebo po stalni povezavi z internetom, čeprav zaradi tega na PS4 nisem opazil zatikanja ali latence (tebe gledam, Blitzkrieg 3).

Glede vizualne plati ni kaj reči, gre za predelavo MGS V in čeprav je vse bolj sivo in prašno, je bolj kot ne identično. Gospodar prahu je vsekakor impresiven vizualen zalogaj, ko nemoteno šeta naokoli, a drugače vsekakor ne gre za nek priboljšek, čeprav so učinki in sploh eksplozije odlične in povzročijo let delov daleč naokoli. V kolikor v standardni igri nisi mogel sprostiti morilskih nagonov zaradi želje po pacifističnem igranju, pride tu vse do izraza in ni treba skrbeti za zajemanje pozornosti ter razne alarme. Ne, namesto tega se navadno (sploh v hodcu, ki poskrbi za anihilacijo vsega bližnjega) spraviš na vsak zalogaj in ga oropaš prahu, če pa začne škripati, jo enostavno popihaš.

V kolikor jo vsaj lahko, saj se vsaj na PS4 občasno soočaš s precej hudimi padci sličic in sploh v dežju (ki na srečo v prahu, ki prekriva večino ozemlja, ne obstaja) zna pasti do še kako opazne in moteče ravni. Tudi glede nadzora nisem imel problemov, sem pa kmalu po začetku izklopil asistenco pri merjenju, saj je naredila več škode kot koristi, saj mi je z avto-fokusom navadno povzročila zgrešen strel.

Objava Pregled: Metal Gear Survive (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Peskovniška avantura

Video Pregled

Opis

Prva stvar, na katero boste pomislili ob igranju Dig or Die je, da gre še za enega klona iger Terraria ali Starbound. A podobnost se konča pri izgledu, saj je svet v Dig or Die dosti bolj sovražen, preživetje pa ni tako enostavno. Čeprav je igra še v zgodnjem dostopu, je bolj kot ne že izpopolnjena, polna različica pa naj bi izšla še v letošnjem letu.

Na prvi izgled deluje igra dokaj nedolžno. Po “pristanku” na planetu boste večino prvega dneva preživeli v raziskovanju sveta.  A nato naletite na noč in če nanjo niste pripravljeni, se bo za vas končala bolj klavrno. Ponoči vas namreč napade veliko število živali, ki tekom dneva niso predstavljale večjega izziva. Prav tako se ne morete zaščititi z “zabarikadiranjem”, saj sovražniki dejansko uničijo tudi teren, če to pomeni, da bodo tako lažje prišli do vas. Tako je nujna gradnja obrambe v obliki stolpov, kar Dig or Die loči od drugih iger istega žanra. Dejansko tudi smrt pomeni nekakšen konec, saj se ne oživite znova, a lahko še vedno naložite zadnjo shranjeno pozicijo.

Dig or Die vsebuje tudi odličen fizični model tekočine, zaradi katerega deževnica teče po podzemnih rovih in se nabira v kotlinah. Gre še za eno stvar, katera je tu narejena dosti bolje kot v sovrstnikih, saj lahko zbrano vodo uporabite tudi za pridobivanje električne energije. Pri naprednejših obrambnih stolpih in osvetlavi boste namreč potrebovali elektriko, ki jo pridobivate s pomočjo generatorja, skozi katerega teče voda.

Seveda je v igri pomemben tudi napredek. Globoko pod zemljo se skrivajo vedno bolj nevarni sovražniki ter naprednejši materiali. Ob potovanju po rovih morate biti pozorni, saj vas vsaka vrsta sovražnika, ki jo ubijete vsaj enkrat, ponoči obišče v večjem številu. A kaj, ko so za izdelavo naprednejših zadev potrebni redkejši materiali, kar spet ojača obrambo, kar spet zahteva naprednejše materiale… Prisoten je tudi končni cilj, izdelava rakete, s katero nato pobegnete s planeta.

Sam svet je sestavljen je iz kock, ki sestavljajo teren. Se pa zgradbe brez podpore porušijo, za razliko od Terrarie, kjer lahko zgradite, kar vam srce poželi. Gre za zanimivo novost, ki vam da misliti ob gradnji nad zemljo, saj je to še ena izmed stvari, na katere morate biti pozorni. Materiali imajo določeno težo in trdnost, nočne napade pa bo prestala le najbolj izpopolnjena obramba.

Kljub vsem dobrim stvarem mi je Terraria bolj pri srcu kot Dig or Die. Motila me je predvsem manjše število različnih sovražnikov, pomanjkanje boja na blizu ter nezanimiva orožja, na živce mi pa je šlo tudi, da so sovražniki včasih poskusili spodkopati mojo utrdbo. Je pa igra zagotovo vredna dokaj nizke cene 8€. Resda lahko Terrario dobite za le 1€ več, občasno pa je znižana na manj kot 5€. Vseeno igro priporočam vsakomur, ki želi preizkusiti nekaj novega, saj nudi oddih od “lagodnega” igranja v Terrarii.

Zaključek

Priznati moram, da sem se ob igranju zabaval in sem v njem pustil kar nekaj ur (čeprav še vedno dosti manj kot v Terrarii, za katero sem porabil dobrih 100 ur. Ob igranju Terrarie in Starbounda bom močno pogrešal nekatere izmed tukajšnjih mehanik, izziv je tam namreč le takšen, kakršnega si sam zastaviš. Dig or Die pa namesto tega neizkušenega igralca trešči v zobe in ga pusti v mlaki krvi… z nasmeškom na obrazu.

Dig or Die vsebuje par zanimivih novosti in jo priporočam vsakemu,
ki je naveličan Terrarie in želi preizkusiti nekaj drugačnega.

Objava Predogled: Dig or Die se je najprej pojavila na HOPsi.