A zdaj po preigravanju dobrih 11 ur dolge kampanje mi je jasno, zakaj South of Midnight ni dosegel neke globalne prepoznavnosti, saj je resda izgled unikaten, a same igralne mehanike se čutijo ujete v preteklosti in tega naslova na žalost sicer zanimiva zgodba in dobro uglašeni vmesniki liki ne morejo rešiti.

Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 31. marec 2026
Cena: 39,99 €

NAPOVEDNIK

Za igro stoji studio Compulsion Games (We Happy Few), ki je tokrat zaplul v precej bolj unikatne vode. Zgodba nas postavi v ameriški Deep South, kjer spremljamo Hazel, dekle, ki ji orkan odnese dom in mamo, nato pa jo potegne v svet, kjer lokalna folklora ni več zgolj mit. Bitja, kot so Two-Toed Tom, Huggin’ Molly in Rougarou, tukaj obstajajo, in večinoma nimajo ravno najboljših namenov.

Osrednja ideja zgodbe, ki našo Hazel soočijo s travmami in bolečino preteklosti je sicer zanimiva, a sama po sebi ni nič revolucionarnega. Vsako poglavje deluje kot samostojna pripoved, medtem ko v ozadju ves čas teče Hazelino iskanje matere. Zgodba torej funkcionira, a jo nad povprečje dvignejo liki, dialogi in predvsem močna atmosferičnost. Iger znotraj ameriškega juga ni veliko in ta njihova folklora mi je bila od vedno zanimiva – morda me je tudi zaradi tega tako pritegnilo gledanje serije Pravi detektiv.

Kjer igra resnično zablesti, je njena prezentacija. Kombinacija stop-motion in claymation vizualnega sloga poskrbi, da liki izstopajo na način, ki ga redko vidimo. Okolja – močvirja, razpadajoče hiše, gozdovi in zapuščeni kraji so polna detajlov in ustvarjajo skoraj hipnotično atmosfero. Vse sicer ni popolno, saj se teksture velikokrat izrišejo par korakov pred našo junakinjo in ta feler je pri tako vizualno izpostavljeni igri še toliko bolj opazen, a to ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj prepoznavnih estetik zadnjih let.

Podobno velja za glasbo, ki je verjetno celo največji adut igre. Glasbena spremljava svoj navdih črpa iz južnjaške blues in jazz žanrov, pri čemer še posebej izstopajo spopadi s šefi, kjer pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo nasprotnika. To je eden tistih redkih primerov, kjer glasba ni samo ozadje, ampak aktivno gradi identiteto igre in čeprav temu aspektu iger ponavadi ne posvečam preveliko pozornosti, je tule stvar res zapomljiva in sestavlja velik del grajenja atmosferičnosti.

Na žalost pa igra precej izgubi na področju samega igranja. Bojevanje temelji na kombinaciji osnovnih napadov s hladnimi orožji in posebnimi veščinami, kot so potiskanje, vlečenje in telekineza, vendar vse skupaj deluje nekoliko okorno. Animacije so toge, napadi se ne povezujejo gladko, zato nikoli ne dobiš občutka pravega tekočega pretepanja, ki bi ti bil v užitek za igranje. Osnovni prijemi boja so nam razloženi že na začetku in igra skozi kampanjo nikoli zares ne dostavi česa res novega.

Tudi struktura igre je precej toga in nerazgibana. Gre za linearno izkušnjo, kjer vas igra vodi po jasno začrtani poti, občasno pa vam ponudi kakšen stranski odcep za zbirateljske predmete. Vmes dobimo še platformiranje z dvojnimi skoki, drsenjem in tekom po stenah, vendar so tudi ti elementi precej osnovni. Tako kot na področju boja tudi raziskovanje skozi kampanjo ne dostavlja nekih novih elementov, kar sicer spet ni tak greh, saj je vse skupaj dokaj kratek sprehod, ki bi ga znali hitrejši igralci zaključiti tudi v nekje desetih urah.

To je na nek način tudi pozitivna stran tega naslova, saj se igranje kampanje nikoli ne čuti preveč razvlečeno. Igra ve, kaj ima za povedati in kakšno vsebino namerava dostaviti, dogodki pa so dovolj dobro tempirani, da vam v bistvu nikoli ne bo preveč dolgčas.

Bolj me je razočarala tehnična plat selitve na konzolo PlayStation 5, ki ne prinaša prav nobene nove vsebine. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro in stvar je tekla pri 60 sličicah na sekundo, a na izbiro nisem imel nobenih grafičnih načinov, ki bi morda lahko še dvignili sličice na sekundo ali pa dodali kakšno večjo ločljivost. Revna je tudi podpora kontrolerju DualSense, saj kakšnega naprednega načina vibracij tule ne boste dobili. Microsoft mi je poslal kopijo igre South of Midnight Weaver’s Edition in zaradi podnaslova sem sklepal, da bom v paketu dobil še kak priboljšek ali morda celo DLC, a na koncu se je izkazalo, da je to pač standarda edicija igre, ki pa vsaj nosi dobro ceno, saj vas kampanja stane samo 40 €.

Za South of Midnight resda nisem gojil kakšnih večjih pričakovanj, saj me Compulsion Games tudi s svojim prejšnjim naslovom We Happy Few ni navdušil. South of Midnight je sicer opazen napredek na področju zgodbe in boljše tempiranosti dogodkov znotraj kampanje, a na žalost jim je uspelo skovati čudovit svet, ki vam ga ne dovolijo raziskovati po svoji volji. Kljub temu je tole priporočljiv naslov za vse tiste, ki pri igrah najbolj cenite zanimivo zgodbo in unikatno podobo ter res dobro glasbeno spremljavo, za vse to pa tudi ne boste plačali neke cene, ki bi vas pustila s prazno denarnico.

Objava South of Midnight – prenos na novo konzolo ne dostavi ničesar novega se je najprej pojavila na HOPsi.

Prvi del serije je odprl vrata v skrivnosten in neizprosen svet, kjer svetloba in tema ne živita v ločenih sferah, temveč se prepletata, oplajata in medsebojno sooblikujeta. Letošnje nadaljevanje Amaranthine pa gradi na temeljih in razpira nova obzorja. Potaplja se globlje in razkriva kotičke sveta, ki so bili doslej skriti. Serija kot celota obljublja epsko pripoved, ki bo postopoma zgradila mitologijo, v kateri bodo bralci prepoznali tako domače kot tuje elemente in ki bo rasla skupaj s pisateljico.

Serija, ki obeta epsko potovanje

V središču pripovedi stoji Elianna Malum. Ni popolna junakinja, temveč vleče podobnosti na Aloy iz franšize Horizon. Ranljiv organizem, postavljen v osredje spletk, ki jih ne razume povsem, postavljena v čevlje, ki so preveliki zanjo. Takšne junakinje so redke. Niso močne, umetne Mary Sue ikone brez napak, temveč svojo moč izklešejo na podlagi človečnosti.

Elianna ni ikona brez napak, temveč ogledalo, v katerem se lahko prepozna vsak, ki je kdaj nosil breme preteklih odločitev. Skuša preživeti v okolju, kjer lahko vsaka napaka pomeni konec. Njena osebna zgodba je pripoved o nepopolnosti, bremenih odločitev, posledicah dejanj in nenazadnje tudi nesojeni ljubezni.

Vsak njen padec ni prekomerno dramatična zgodba o samopomilovanju, ampak lekcija, ki jo preoblikuje v močnejšo različico. Njen korak nosi tveganje in vsak težko prigaran uspeh začasen, saj je vedno znova potisnjena proti naslednjemu preizkusu. Včasih se dvigne, včasih pade, a iz vsakega poraza črpa nekaj, kar jo preoblikuje. Gre za osebo, ki z izkušnjami raste, se uči iz svojih napak in je včasih podrejena čustvom, čeprav slednje vodijo v manj optimalne odločitve. Ob vsem tem pa se bori tudi proti notranji sili, ki jo želi požreti in izpljuniti.

Magija s posledicami

Magija je v knjižni seriji eden osrednjih elementov, a nosi svoja pravila. Je preizkus značaja, volje in sposobnosti prevzema nadzora nad kaosom kreacije. Tukaj magija ni darilo, ki se lahko uporablja brezskrbno, temveč komaj ukročena zver, ki jo je treba spoštovati, če ne želiš, da se obrne proti tebi.

Amaranthine, osrednja lokacija drugega dela, ni zgolj prostor varnosti, temveč eden od svetov ter epicenter konfliktov in zavezništev. Kot osrednja baza, kjer junaki trenirajo, načrtujejo in se pripravljajo na naslednje izzive. Je prostor, kjer se urijo amagi, posamezniki z edinstveno vezjo na magijo različnih elementov.

V ozadju tega nadzorovanega okolja preži stalna grožnja. Anhedoni, nad-demoni, ki iščejo fragmente Oenomela, starodavnega artefakta, katerega moč je dovolj velika, da preoblikuje naravni red sveta. Njihov lov ni kaotičen, temveč premišljen, skoraj naravoslovno sistematičen, kot delovanje vrhunskega plenilca. Če bi jim uspelo, bi posledice segle prek meja Amaranthine in spremenile svet, kot ga poznamo.

V nasprotju s hladnimi in brezčutnimi anhedoni, obstaja druga vrsta skrivnostnih bitij. Demoni, ki niso nosilci uničenja. Niso neposredni sovražniki, temveč nenavadni zavezniki, ki imajo kot vsi drugi liki lastne motivacije. Posedujejo globino in kompleksnost, ki presegata preprosto dobro ali zlo. Njihovo trenutno poslanstvo pa vključuje glavno junakinjo, Elianno Malum, in jih združuje v boju za ravnovesje sveta. Pomagajo ji razviti in nadzorovati moči, hkrati pa opozarjajo na tveganja in pasti, ki jih prinaša uporaba magije.

Slovenska avtorica, mednarodna kakovost

Monika Pavlovič se pri svojem pisanju zanaša na opazovanje detajlov in potrpežljivo gradnjo sveta, ki se razvija pred očmi bralca. Vsaka lokacija, vsak prizor, ima svojo težo in namen. Čeprav se njen slog zlahka primerja z mednarodnimi avtorji sodobne YA fantazije, ohranja nekaj izrazito slovenskega. Ne zgolj v jeziku, temveč v načinu, kako gradi napetost in kako plete odnose med liki. V njenem pisanju je mogoče čutiti, da so čustva in medsebojne vezi enako pomembni kot boj z zunanjim sovražnikom.

V Objemu Temnih Zveri: Amaranthine je dokaz, da ustvarjalnost ni omejena z geografijo. S premišljeno strukturo, jasno vizijo in bogatim besediščem Monika ustvarja svet, ki lahko stoji ob boku največjim fantazijskim serijam, ne da bi izgubil svoj izvorni pečat.

Objava V Objemu Temnih Zveri: Amaranthine – Pripoved o moči, temi in človečnosti se je najprej pojavila na HOPsi.

Vodič vsebuje čudovitih 83 strani, kar presega večino diplomskih naloga, a z več akcije in manj praznega filozofiranja. Četudi se izogneš predhodnemu branju, ga boš v prvih igrah listal pogosteje od bosanskega slovarja ob obisku gradbišča. Kaj pa je razlika napram prvi igri? Podvojen čas igranja, obsežna kampanja z možnostjo gradnje lastnega naselja ter še več grdobcev in več najemnikov, ki poskušajo doseči pokoj med plenjenjem temnic.

Razvojna ekipa: Snapshot Games Inc.
Založnik: Arc Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 31. julij 2025
Cena: 38,99 €

Zvrst: Potezna strategija/Igranje vlog

Napovednik

Bralna značka po igričarsko

Pri prenosu mamutskega namiznega spektakla Frosthaven na osebne računalnike so se javili Snapshot Games, avtorji mutiranega XCOM klona Phoenix Point. Še vedno gre za sodelovalno uganko s poteznim raziskovanjem in bojevanjem, ki jo tu in tam popestri nekaj zgodbe ter bazegradnje.

Čeprav različica v zgodnjem dostopu sicer ponuja zgolj okrnjeno vsebino, pričakujemo, da bodo v prihodnjih mesecih pritekel reden tok vsebine. Glavna prednost digitalne različice je zmanjšanje kompleksnosti. Ampak to je tako, kot da bi zapleteno medicinsko proceduro poenostavili z YouTube vodičem. Igra ponuja priročnik, a je ta približno tako uporaben kot QR meni v restavraciji.

Največji greh Frosthavna PC pa se skriva v tem, da igra molči o svojem najbolj ključnem mehanizmu. Napadi (tako tvoji kot nasprotnikovi) so odvisni od modifikatorskih kart, ki se naključno vlečejo iz osebnega kupčka. V fizični igri si ta kupček sestaviš sam in znaš že pred bitko oceniti svoje možnosti. V digitalni? Naključje deluje iz ozadja, ti pa samo gledaš, kako ti igra hladnokrvno v roko zabriše minus dva in ti obesi krivdo, kot bi bil ti osebno odgovoren za svetovno finančno krizo.

Digitalizacija ima svoje prednosti

Seveda, digitalna verzija ima svetle plati. Ni več potrebe po zaposlitvi kuhinjske mize, cena za vstop v svet je veliko nižja, igri je dodan glasovni igralski ansambel, avtomatizacija poskrbi za večino mehanskega dela, kot je premikanje sovražnikov, mešanje kupčkov ter kalkulacija napadov in obrambe.

Ključno je, da lahko shraniš igro in nadaljuješ, kjer si ostal, ali pa prevrtiš čas pred trenutek, ko je jeti uporabil sulično ost za razdevičenje tvoje zadnjice. To ni več igra. To je psihološki eksperiment, v katerem meriš prag, koliko jezen lahko postaneš, preden ti začnejo rasti sivi lasje še na bradavicah.

Posledica vsega tega je sicer nezmožnost prilagajanja. V fizični različici lahko prosto prenašaš in vneseš like iz prejšnje igre, kar skupen nabor (z vsemi odklenjenimi liki) poveča na 39. Glede na to, da je vsaka po svoje lasten organizem, je možnost izbire absolutno astronomska. Škoda je le, da jih je v digitalni različici Frosthaven trenutno na razpolago le 8, vključno z dobro 1/3 zgodbene vsebine.

Brez vrnitve, brez milosti

Eksperimentiranje je običajen del Frosthavna. Vsak lik igra po svoje in edini način, da jih res razumeš, je z večkratno uporabo. Težava je, da digitalna verzija glede tega ne pozna usmiljenja. Ne. kaznovala te bo z vso hladno natančnostjo davčne uprave.

V analogni igri je popravljanje napake stvar enega stavka “Ej, lahko samo hitro ponovim zadnjo potezo?” Soigralci zamahnejo z roko in gremo dalje. Na računalniku pa si ob potrditvi poteze zaklenjen. To privede do tega, da pred vsako potezo zreš v ekran, kot bi moral podpisati pogodbo s hudičem.

To je proces, ki si ga je očitno zamislil nekdo, ki sovraži človeško srečo in ima rad red. Da, morda preprečuje goljufanje. Ampak hkrati sproži frustracijo, ki bi še Dalaj Lamo spravila do izreka kakšne sočne kletvice.

Veličastna ledena kazen

Čeprav je igra še v zgodnjem dostopu, ostaja dvom: ali bodo avtorji izboljšali uporabniško izkušnjo in izpopolnili igro s vsebino, ki si jo zasluži, ali bodo vrgli roke v zrak in igro predčasno zapustili peklu zgodnjega dostopa? Seveda obstaja upanje. Snapshot Games lahko optimizira uporabniški vmesnik in doda več dostopnih pravil. A nekako mislim, da bo osnovna hladna krutost Frosthavna ostala nespremenjena.

Frosthaven te ne poskuša zabavati. Ne. Frosthaven te kali, kot čustveno nedostopen oče iz 80-ih, ki namesto “rad te imam” reče: “Dobro si razbil to pošast, sine.”

Morda pa sploh ne gre za težavo. Morda je to zgolj znak, da moram utihniti in “git gud”. Če je temu res tako, potem ta predogled ni klic k igranju, ampak zgolj opozorilo. V kolikor se boš podal v ledeni pekel, bodi pripravljen na batine.

Razsodba

(+) Odlična atmosfera na glasovnega podajanja
(+) Manj fizičnega dela
(+) Igralna zanka ostaja zasvojljiva
(+) Vrhunska taktična izkušnja
(+/-) Potencialna možnost za ogromno vsebine
(+/-) Kompleksnost osnovne igre ostaja nedotakljena
(-) Nepopolna pravila, skriti mehanizmi
(-) Neodpuščajoča in rigidna izvedba potez

Objava Frosthaven – prezgodaj za ledeno dobo se je najprej pojavila na HOPsi.

Enainpetdeset mesecev brkljanja v fazi zgodnjega dostopa se je obrestovalo – in to konkretno. Če odmislimo potencialno polarizirajočo bližnjo vzhodno tematiko in nekaj drobnih spodrsljajev, bi lahko rekli, da so KillHouse uspeli izdati redko dobrino: igro, ki je namenjena specifični publiki – a je odlična v svojem elementu. Če te zanima fiktivna postavitev, ki jasno vleče navdih iz sodobnih konfliktov v Iraku in Afganistanu ter nisi nagnjen k metanju tipkovnice v zid zaradi slabe sreče, ti bo Door Kickers 2 zlahka nudil zanimivo in drugačno izkušnjo.

Razvojna ekipa: KillHouse Games
Založnik: KillHouse Games
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 10. februar 2025
Cena: 24,99 €

Zvrst: Strateška taktična simulacija

NAPOVEDNIK

Taktika po tvojem okusu

Če primerjamo Door Kickers 2 z originalom, opazimo kar nekaj izboljšav. Bolj realistično obnašanje… večji, raznolikejši naravno oblikovani zemljevidi… kampanje, ki jih sestavljajo kompleti misij… izboljšan uporabniški vmesnik… Ta fontana zabave presega predhodnika na vseh frontah.

Kot v prvem delu tudi tukaj lahko vsak kavčni taktnik najde svojo nišo. Perfekcionisti lahko prepletejo stopnjo s kaotično mrežo ukazov, nato pa pritisnejo na pričetek, se udobno namestijo ter spremljajo ekipo med izvajanjem načrta. Bolj spontani igralci, kot recimo jaz, pa lahko improvizirajo v realnem času, premikajo skupino korak za korakom, ustavljajo uro in panično preizkušajo različne scenarije ter pritisnejo na reset, ko gre vse narobe.

Dejstvo, da shranjevanje pozicij sredi igre ni možno, pomeni, da so lahko obsežnejše misije tako brutalne, da boš potočil solzo, ko po dobrih 30 minutah načrtnega planiranja spregledan samomorilec raztrešči tri četrtine skupine.

To bi lahko hitro postalo mukotrpno, a so misije izjemno raznolike, tako po tematiki, kot tudi po ciljih in lokacijah. Ena izmed njih, “Raptor Down”, recimo od tebe zahteva, da se prebiješ v srce naselja, uničiš strmoglavljeni dron in se živ vrneš na evakuacijsko točko. Zveni preprosto? Povej to mojemu gumbu za reset misije, ko domačini kot mrtveci iz World War Z neprestano obletujejo tvojo lokacijo iz vseh smeri.

Po dobrega pol ducata neuspešnih poskusov, v katerih je moj elitni moštveni oddelek v polni bojni opremi poginil hitreje kot led sredi saharskega peska, sem poklapano priznal poraz v trenutni taktiki in prisegel, da se bom vrnil naslednji dan. Na srečo je misij ogromno. Zahvala temu gre polnemu arhivu, aktivni Steam podpori za izdelavo in deljenje stopenj, na voljo pa je tudi naključen ustvarjalnik.

Ko gre vse po maslu…

Nove mehanike, kot so klečanje, tek, podporni ogenj in vstop skozi okna, skupaj s sofisticiranimi vidnimi polji in smernim streljanjem na podlagi 3D pogona, poskrbijo za taktične spopade, ki so navadno rezervirani za prvoosebne strelske igre. Dodaj še možnost ustvarjanja lastnih vstopnih točk z eksplozivi in protitankovskimi raketami, pa boš hitro ugotovil, zakaj se razvijalci ponašajo z izjavo, da gre za najboljši igričarski prikaz sodobnega boja v zaprtih prostorih.

Ko reševalna misija, zajetje VIP-ja ali eliminacija teroristov teče kot po maslu, ima Door Kickers 2 skoraj baletno eleganco. Le sekundo po tem, ko vržeš granato skozi vrata, se ekipa razprši skozi vrata po vnaprej določenih točkah ter prerešeta raztresene sovražnike s preciznimi rafali iz neslišnih pušk, optimiziranih za boj na blizu. Hkrati so pokrita vsa mesta, kje bi se lahko pojavil nov sovražnik iz sosednih prostorov, ostrostrelec pa nudi vpogled na dogajanje v okolici ter čaka na ukaz, da dostavi luknjo sredi čela optimističnega vodjo teroristov.

… in ko gre vse narobe

A čeprav je lepo videti, ko operacija steče kot po maslu, igra zares zasije, ko se vmes vrine skoraj kaotična, a večinoma verodostojna umetna inteligenca. Ravno ko se samozadovoljno trepljaš po rami, ker si brez prask prečistil dve tretjini palače, eden izmed tvojih vojakov zakoraka v vidni kot nepreverjene sobe in prejme rafal v trebuh. Ali pa zaobide ovinek in se znajde iz oči v oči s samomorilskim fanatikom.

Nepredvidljivo in napeto

Obožujem, kako kombinacija realistične fizike, uničljivih okolij in pametnih nasprotnikov vodi v nepredvidljive situacije. V eni od samostojnih misij sem moral na lastno pest vdreti v hišo in ugrabiti VIP-ja brez dvigovanja alarma. Prvi del mi je šel odlično. S strateško uporabo eksplozivov, rafalov in preciznega kritja sem se prebil do cilja, ga prepričal k predaji in ga pričel voditi ven.

Nato so se odprla vrata v ogromen sosednji prostor. Hitra reakcija je omogočila eliminacijo dveh sovragov, ki sta planila skozi, a nato sem zaslišal nesrečen zvok “menjavanje nabojnika!”. Pogledal sem v ekran z občutkom, da sem pečen. Na srečo se je eden od nasprotnikov odločil pobegniti, drugi pa, je prav tako ugotovil, da je ostal brez nabojev. Na srečo je bil moj izkušen specialec hitrejši in hitro dokazal, kdo je tu lovec in kdo plen.

Razsodba

(+) Izjemno globok taktični realizem
(+) Raznolike in dinamične misije s številnimi pristopi
(+) Pametna in nepredvidljiva umetna inteligenca
(+) Intenzivni spopadi
(+) Obsežna vsebina s kampanjami, ustvarjalnikom stopenj in modifikacijami
(+/-) Pomanjkanje shranjevanja sredi misije lahko frustrira
(-) Nekaj hroščev v umetni inteligenci
(-) Občasno zanašanje na srečo

Objava Door Kickers 2 – taktično streljanje za odrasle se je najprej pojavila na HOPsi.

Sem ob igranju torej užival? No, nekaj mora igra vseeno vsebovati, da me je pred zaslonom obdržala 60 ur, saj sem zdaj že star možakar, ki mu igralne seanse redno prekinjajo obveznosti iz vsakdanjega življenja. Celokupno bi igro označil za igro, ki ima tako visoke vzpone kot globoke padce igralne formule, vse pa je odvisno od vas, kjer bo največ štela vaša zaljubljenost v atmosferične kampanje in potrpežljivost ob morda malce preveč razvlečeni zgodbi.

Razvojna ekipa: Warhorse Studios
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 4. februar 2025
Cena: 59,99 €

Zvrst: Prvoosebni RPG

NAPOVEDNIK

Že v mojem predoglednem članku sem zapisal, da nisem največji ljubitelj originalne igre iz leta 2018, saj se mi je igranje zdelo preveč frustrirajoče, tako da sem moral kar nekajkrat začeti igro od začetka in posledično večkrat ugledati smrt Henryjevih staršev, preden me je enkrat dovolj potegnilo naprej, da sem dejansko zadevo preigral do konca, a tudi tam sem nekje na 3/4 kampanje začel nepotrpežljivo tapkati z nogo in čakati zaključno sekvenco, ki pa se mi je vedno znova izmikala.

In to je tudi moj največji problem z nadaljevanjem: čuti se prevelika razvlečenost, ki je tokrat toliko bolj očitna zaradi večje mape in gigantske zgodbe, ki pa enostavno ni tako zanimiva, da bi vas ves čas vlekla naprej. V glavni vlogi zopet nastopa nekdanji kovač Henry, ki je šel v novo deželo sklepati zavezništva, nakar se stvari postavijo na glavo, ko skupaj s svojim glavarjem Caponom padeta v zasedo, nakar skačemo iz ene politične spletke v drugo, vmes spoznamo desetine pomembnih oseb in iz mape poskušamo razkriti še poslednji oblak.

Ob tem ne bi rekel, da bi se ravno dolgočasil, saj je še posebej začetek igre dokaj napet in ko se zopet znajdemo brez prebite pare sredi srednjeveške dežele, si vesel vsakega hlebca kruha in slamnatega ležišča. Ob tem preigravaš zanimive stranske naloge ter občasno slediš glavni štorijalni niti, a za to se zdi, da dolgo obrača kolesa v prazno. Jasna ti je glavna naloga in kdo je tvoj nasprotnik, a cilj do teh glavnih štorijalnih trenutkov se na momente zdi po nepotrebnem kompliciran. Vzemimo en primer: Henry se mora z novo ekipo pajdašev prebiti znotraj neke trdnjave, ki pa ima ogromno stražarjev. Tja notri ne moremo samo vkorakati na glavna vrata, zato poiščemo alternativno pot, ki pelje skozi neke podzemni rov, a preden tega odkrijemo moramo do neke dekle, ki nam da navodila do vhoda, a zaradi nekega razloga ne gre z nami, ampak moramo sami skakati po hosti in se orientirati po njenih sledeh. Nakar stvar končno najdemo in se je treba počasi sprehoditi skozi rov in ko pridemo na drugo stran je tam nekje 5 stražarjev, ki jih pobijemo z levo roko in se zdi vse to kompliciranje za brezveze.

To je samo en primer in čisto možno je, da sem potek dogodkov zamešal, saj se po teh rovih velikokrat vlečemo in čez čas se ti to zdi kot zapravljanje časa in v dobrih 60 ur dolgi kampanji začnejo čez čas takšni trenutki pošteno najedati, tako kot so lahko tečne druge stvari. Zakaj se mora naša figura ob opciji hitrega potovanja tako počasi premikati po mapi? Zakaj ob opciji sedenja, ko želiš samo prevrteti čas naprej se ure odvijajo tako boleče počasi? To neprestano ukvarjanje s časom sicer da igri bolj pristen videz, vendar sem nekajkrat pošteno zavil z očmi, ko se nek NPC ni želel odpraviti na naslednji korak do zgodnjega jutra, jaz pa tam stojim dopoldne in kalkuliram koliko hrane bom moral vmes poiskati in kje bom spal, da bom lahko njegovo rit premaknil na naslednjo točko.

Velik del kampanje se tako vrti okoli potovanja po mapi in ponujanja pomoči vsakemu, ki vas za to prosi. Mapa je zdaj tako velika, da je razdeljena na dva ločena dela, a ko boste enkrat skočili na naslednjo, vam igra ne ponudi kakšnega posebnega razloga, da bi se vrnili na prejšnjo. Na drugi mapi boste naleteli tudi na ogromno mesto Kuttenberg, ki je resnično gromozansko, čeprav ta njegova glomaznost česa posebnega k igralni izkušnji ne doda. Gre pač za večje mesto, ki ima na nekaterih mestih tečno navigacijo, saj lahko zlahka zaideš v kako slepo ulico in moraš nato tekati nazaj okoli kakšne stavbe.

Kot rečeno so stranske naloge dokaj zanimive in raznovrstne, a kakšnih res novih stranskih aktivnosti ne boste zasledili. Tako kot v prvi igri lahko tudi tule kockamo, se ukvarjamo z lokostrelstvom in uličnimi pretepi, nagrade za to pa so zlatniki in izkušnje, preko katerih lahko izboljšujemo razvejano drevo veščin. Te mini igre na dolgi rok niso ne vem kako zabavne, saj se jih splača delati bolj zaradi denarja, a tega lahko dobiš hitreje kjerkoli drugje.

To je še en problem igre: ekonomija. Kampanja nima težavnostnih stopenj in nekje na prvi tretjini igre sem se zalotil, da nabiram drago opremo, ki pa je nato nisem imel kje prodati. Situacija se ni spremenila niti ko sem prišel v Kuttenberg, kjer so premožni trgovci očitno enaki reveži kot vaščani na tržnicah. Tako so trgovci v blagajnah nosili po nekje 400 zlatnikov zaloge, jaz pa sem imel v svoji bisagi dele oklepov, ki so vredni tisoče zlatnikov. Trgovci sicer čez noč obnovijo zalogo denarja, tako da bi lahko tehnično spal po mestu in potem vsak dan skakal med prodajalci, a tega se mi enostavno ni dalo delati, tako da sem na koncu imel toliko opreme, da je sploh nisem več mogel odlagati na konja, pri poraženih nasprotnikih pa sem puščal vse kar je bilo vredno manj kot 3000 zlatnikov.

Ob tem sem zagotovo utrpel denarno škodo, a se zaradi tega nisem pretirano sekiral. Sredi igre sem namreč sredi noči vlomil v dom prodajalca oklepov in nase navlekel najboljši oklep, tako da praktično denarja nisem imel zapraviti nikjer. Smešno je sicer, da trgovec, ki si mu ukradel opremo in to nosiš, to prepozna, nakar zbeži do stražarja po pomoč.

Boj je celokupno zdaj bolj zabaven od predhodnika. Smeri za napadanje z meči in drugimi orožji je zdaj manj, zato je lažje izvajati kombinacije udarcev. Pretepanje ti predstavlja težavo vse dokler se ne naučiš poteze “Master Strike” oziroma protiudarec in preko njega so pod mojim mečem padali vsi, ki so se mi postavili na pot. Enkrat mi je celo uspelo izničiti cel kamp nasprotnikov – name se je naenkrat spravilo nekje šest banditov in pokosil sem vse, brez da bi bil vmes res blizu smrti. Od novih orožij so tu samostrel in pištole ter puške na smodnik, a teh zadev praktično nisem uporabljal – strelna orožja so enostavno čisto preveč počasna in dokler izstrelim en naboj bi vmes lahko posekal že dva bandita.

Tako kot v prvem delu je tudi tule prisoten problem premajhne raznovrstnosti nasprotnikov. Gre za realističen srednjeveški RPG, tako da tule ne morem gledati v čarodeje in zmaje, zato se je treba zadovoljiti z vojaki, banditi in krivolovci. Razlike med njimi ni – nekateri nosijo boljše oklepe, vendar tudi ti niso čisto povsem odporni navadnemu meču.

Grafično je igra napredek v primerjavi z originalom, ki je sicer še danes lep. Obrazne grimase so zdaj bolj realistične in bili so trenutki, ko sem se ustavil ob občudovanju okolice – v spominu mi je denimo ostala mirna ježa skozi prelestno pokrajino, vmes je padal dež in odboj kapljic od mojega oklepa sem lahko dejansko slišal.

Dobra je tudi optimizacija za konzolo PlayStation 5 Pro in zatikanja sličic nisem opazil, mi je pa na začetku na trenutke nagajala hreščeča zvočna podlaga. Pohvalne besede pa ne morem zliti na hrošče: Kingdom Come: Deliverance 2 se mi je nekajkrat zrušil, med igranjem pa sem naletel tudi na lebdeče objekte in nedelujoče animacije. Ena večjih nalog se tiče turnirskega tekmovanja v večjem mestu in ta stvar enostavno ne deluje, zato bo moral razvijalec za njo izdati popravek.

Kingdom Come: Deliverance 2 bi pod črto označil za dobro igralno izkušnjo in v njej lahko jasno vidiš, da je razvijalec to kampanjo koval z ljubeznijo v mislih. Vendar ne morem mimo kar nekaj odločitev glede igralne formule, ki so tam samo zato, da te frustirajo in če bi igra ponujala možnost izklopa preživetvenih elementov tipa potreba po spancu, hrani in zahtevi šnopca za shranjevanje, bi to instantno obkljukal.

Gre za dobro izkušnjo, ki bo zagotovo pri nekaterih obveljala za igro leta, vendar se bojim, da zna s svojim testiranjem mej potrpežljivosti marsikoga tudi odvrniti od finiširanja kampanje.

Objava Kingdom Come: Deliverance 2 – srednjeveško življenje zna biti tudi dolgočasno se je najprej pojavila na HOPsi.

Age of Mythology: Retold skuša narediti isto, kar je Age of Empires II uspelo leta 2019 – ponovno oživiti klasiko. To ni ravno predelava, še manj pa preobrazba, ampak bolj “ponovno zamišljena” različica originala. Grafika, ob kateri te pritisne na WC? Ne, vsaka malenkost je bila prenovljena, da bi igri dala nov zagon po več kot dvajsetih letih. Poleg tega so dodali še precej nove vsebine, funkcij in popravkov, tako da je ravnovesje med mitološkimi bitji in smrtniki zdaj bolj pravično. In ja, igra izgleda neprimerljivo bolje kot original, ki naj si v miru privošči zaslužen pokoj.

Razvojna ekipa: World’s Edge, Forgotten Empires, Tantalus Media, CaptureAge, Virtuos Games
Založnik: Xbox Game Studios
Platforme: PC, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 4. september 2024
Cena: 29,99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Age of Mythology: Retold tako ni zgolj nova preobleka. Ne, bil je deležna resne nadgradnje. In presenečenje, arzenal je bogatejši za nekaj novih obrazov. Vsi, ki so uživali v originalu, bodo navdušeni nad tem, koliko podrobnosti so dodali v teh dveh desetletjih. In kot da to ni dovolj, sta napovedani že dve razširitvi. Kot da bi originalna igra dobila super-paket s presenečenji!

Zame je vedno šlo za kampanjo. In ko sem se ponovno podal vanjo, bi moj mlajši jaz verjetno skočil od veselja. Uspešno sem preigral prvo originalno kampanjo, a zdaj z dodano noto: Age of Mythology: Retold spodbuja igralce, da misije ponavljajo in iščejo različne poti do zmage. Da, igraj spet in spet, saj je vsakokrat nekoliko drugače. Po preizkusu lahko rečem, da so v kampanje vrinjene marsikatere spremembe, ki niso omejena zgolj na močnejšega in bolj goljufivega nasprotnika.

Kljub vsem spremembam se igra še vedno počuti kot tisti stari, dobri Age of Mythology, ki smo ga vsi imeli radi. Kljub prenovi srce ostaja isto. Glasba, umetniški slog – vse je na mestu, in povem ti, da vizualni elementi res osupljivo izpadejo. Glasba? Ostaja zvesta originalu, še vedno tako epska kot nekoč, enote pa še vedno z istimi ikoničnimi zvočnimi odzivi, ko jih pošlješ v klavnico – ker, seveda, brez tega ne gre.

Novi bonusi in tehnologije so lep napredek od originala, igro pa približajo standardom Age of Empires II. Še vedno velja sistem pehota-lokostrelci-konjenica-oblegovalne enote, s starim dobrim kamen-škarje-papir pristopom. Seveda pa so tu še mitološke enote, ki ravnovesje krepko zamajejo. Tako zelo, da sem se na trenutke spraševal, zakaj bi sploh še uporabljal običajne vojake, če pa lahko samo kopičim vero in pošljem mitološko pošast, da opravi vse namesto hitre hrane… hočem reči pehote. Ampak imam občutek, da bo kmalu kakšen popravek, ki bo tem božanskim pošastim malce pristrigel krila.

Ena stvar, ki me je resnično navdušila, je zmožnost večkratne uporabe božjih moči. Aja, in še to: nekateri bogovi so se novemu sistemu prilagodili bolje kot drugi. Vikingi, recimo, se zdijo malce prikrajšani – potrebuješ precej bojevanja, preden zbereš dovolj vere za božjo pomoč. Očitno je vikingom krvoločnost v krvi, vera pa je zgolj postranskega pomena.

Popravki kvalitete življenja, ki izboljšujejo kakovost igranja, so nepogrešljivi. Všeč mi je, da je igra bolj dostopna, ko govorimo o hitrosti klikov na minuto (APM). Konec koncev, kdo še potrebuje nenehno obiskovanje mestnega centra za novačenje novih delavcev enega za drugim? Zdaj se lahko osredotočimo na bolj pomembne stvari – kot je na primer klanje sovražnikov! In ne pozabimo na zmožnost “Attack-Move”, ki je danes že standard, a v tej igri naredi čudeže ob premikanju skozi neodkrit teritorij.

Da ne bom preveč pihal na dušo. Še vedno obstaja nekaj problemov. Na primer, enote se včasih radi zataknejo na vogalih zgradb in tam ostanejo, kot da so na neplačanem dopustu. Če gre za delavca, ki je tehnično zaposlen, ga igra ne zazna kot brezdelneža in tako lahko lenari po mili volji. Zbiranje virov? Če zbiralnico postaviš preblizu, delavci raje skačejo drug po drugem kot pa zbirajo. To ni orgija, temveč bojno polje, prekleti nesposobneži!

Boji so sicer izboljšani, a še vedno ne povsem optimalni. Premikanje enot je veliko boljše kot v originalu, a boj najbolje opišem tako, da ga primerjam z jezdeci iz AoE4. Vsakdo, ki je uporabljal osnovno jezdece v AoE4, ve, o čem govorim. Enote se zaletavajo ena v drugo in namesto taktičnega premikanja se vse skupaj spremeni v kroglo kaosa. Še ena stvar, ki sem jo pogrešal, je zmožnost formiranja z vlečenjem miškinega kazalca, saj izbira smeri za formacije ne obstaja, zato lahko ob nepazljivosti oblegovalni stroji hitro pristanejo v prvi bojni črti.

Ob prvem igranju vsake izmed štirih glavnih nacij je na voljo tudi hiter vodič, ki prikaže njihove prednosti in slabosti, na novo dodani bonusi za vsako glavno božanstvo pa privedejo dodatno mero taktiziranja. Age of Mythology: Retold je prvi podoben naslov, ki bo ob izidu na voljo na konzolah in PC-ju. Kot nekdo, ki večinoma igra na računalniku, mi konzole za strategije nikoli niso bile najbolj privlačne. Ne razumem privlačnosti strategij na teh sistemih, saj je hitro premikanje, ki ga nudi miška, nenadomestljivo. Ampak, hej, večja dostopnost je vedno dobrodošla!

Razsodba

(+) Odlična grafična prenova prinaša svežino
(+) Nova vsebina in funkcije izboljšajo igralno izkušnjo
(+) Spodobno uvajanje novih igralcev
(+) Oboževalci originala bodo navdušeni nad podrobnostmi
(+) Na voljo za konzole in PC
(+/-) Mitološke enote se mi zdijo nekoliko premočne
(-) Občasne tehnične težave
(-) Bojevanje se navadno prelevi v kaos

Objava Age of Mythology: Retold – Obuditev epske sage se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdaj so se mize zasukale v drugo smer, saj je FromSoftware dve leti sestavljal prvo in edino razširitev Shadow of the Erdtree, ta pa je bila ustvarjena primarno zato, da igralcem ponudi novo vsebino in izkušnjo odkritja v Elden Ring svetu, a pod površjem se skriva tudi goreča želja ustvarjalca Miyazakija, da poniža vse tiste igralce, ki so njegovo kreacijo označevali za prelahko. Rezultat je sicer fantastičen kos dodatne vsebine, ki je bila več kot očitno ustvarjena za največje oboževalce, a hkrati se na momente zdi, da je FromSoftware s težavnostjo vseeno malce pretiraval, kar zna izkušnjo priskutiti tistim manj potrpežljivim igralcem.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: FromSoftware
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Steam
Datum izida: 21. junij 2024
Cena: 39,99 €

Zvrst: Soulsborne

Sam sem se v preigravanje dodatka spravil s svojim prej ustvarjenim likom stopnje 153, ki je že opravil osnovno kampanjo, tako da je imel za pasom oprtano glavo poslednjega šefa Elden Beasta. V raziskovanje nove dežele Realm of Shadow sem se tako spravil poln optimizma, saj sem bil v osnovni kampanji dovolj nabildan, da mi praktično nihče od nasproti stoječih ni predstavljal bistvenih težav. A že prvo srečanje opcijskega šefa, kjer je moj Blasphemous Blade proti izredno gibljivemu vitezu izpadel kot goreč zobotrebec, mi je dalo vedeti, da tule pretekle izkušnje pomenijo bolj malo in da je pred mano presneto trnava pot.

In ta ni niti približno tako kratka kot sem pričakoval. Resda sem po dveh letih dela domneval, da nam bo FromSoftware prinesel zajeten kupček nove vsebine, a ta stvar je naravnost gigantska. Ne bodite presenečeni, če boste zaradi ogromne težavnosti in velike mape, polne skritih kotičkov, opcijskih šefov, previsov, jam in temnic, ki imajo več stopenj, v igri pustili več kot 40 ur in niti ni nujno, da boste v tem času raziskali in premagali vse ponujeno. Zaradi vsega tega bi lahko Shadow of the Erdtree označili za praktično novo kampanjo oziroma Elden Ring 1.5.

Razvijalec je ohranil vse elemente osnovne igre in te tudi predrugačil, tako da med igranjem naletimo na izzive, ki jih v osnovni kampanji nismo srečali. Miyazaki je v predhodnih intervjujih povedal, da mu je bila glavna naloga igralcem predstaviti tisti občutek začudenja, ki smo ga dobili ob preigravanju osnovne kampanje in to nalogo je razvojna ekipa več kot uspešno opravila. Impresiven je že prihod v deželo Realm of Shadow, kjer se nam na ogromnih planjavah izriše tisoče spiritualnih nagrobnikov, medtem ko se v daljini sprehaja neka ogromna stvar, ki je videti kot titanska košara oglja na dveh nogah. Seveda je bila moja prva naloga, da sem ga na hrbtu svojega konja z mečem malce pobožal po podplatih, a ko nekaj zamahov ni njegove življenjske črte znižalo niti za milimeter, sem se odločil raje srečo preizkusiti drugod.

In smeri za raziskovanje ne manjka, kot tudi ne raznolike okolice. Odprti svet je sicer še vedno prisoten, a je razumljivo nekam manjši od tistega v osnovni kampanji. Nič ne de, saj je razvijalec zato več napora vložil v manjše, skrbno skovane temnice, ki spet skrivajo ogromno kotičkov in stranskih poti, med katerimi najdemo tudi take, ki nas pripeljejo na povsem nov del mape, ki navadno v sebi vsebuje vsaj enega šefa.

Pretepanje z glavarji je tokrat veliko težje od prej, saj so sovražni tolovaji dobili nove trike in odpornosti. So veliko hitrejši od prej, skoraj vsak njihov udarec pa vas bo stal vsaj polovico življenjske črte in stopnja vašega lika tule ne igra velike vloge. Zadana škoda gre na račun samega stopnjevanja sovražnikov, ki se prilagodijo vaši, tako da bosta lika stopnje 150 ali 200 na koncu naletela na isti izziv, ki ga lahko sicer malce omilite preko nabiranja posebne surovine Scadutree Fragments. Te lahko najdete razpršene po svetu in jih aktivirate na Grace shranjevalnih točkah, dvignejo pa vašo odpornost na udarce in škodo, ki jo zabijete nasprotnikom. Prav tako dvignejo škodo, ki jo povzročajo vaš drugi jaz oziroma Mimic, tako da so ključni za uspešno bitko.

Sprva sem se DLC-ja nameraval lotiti povsem brez pomoči, a moja trma ni trajala dolgo, zato sem začel hitro klicati svojega Mimica. Kljub temu so se mi zdeli nekateri šefi enostavno preveč napadalni, saj njihovi napadi včasih kar ne poznajo premora, na vas pa velikokrat navalijo že takoj ko stopite na njihov teren, tako da velikokrat sploh nimate časa, da bi na pomoč priklicali Mimica.

Dodatku bi tako prav prišlo malce balanciranja, spotaknil pa bi se tudi ob ponujene zaklade, ki jih najdemo med našim igranjem. Nekaj novih orožij in oklepov sicer najdemo, a teh je presenetljivo malo, večino časa pa boste naleteli na kuharske knjige in kamne za nadgrajevanje orožja, kar so nekam gnile nagrade za vloženi trud – še posebej zaradi tega, ker igralec, ko pride do tega dodatka, te stvari že ima.

Kljub tem manjšim zameram pa je tole naravnost fantastičen kos dodatne vsebine v katero je razvijalec vložil nepredstavljivo količino truda. Težavnost je resda visoka, a kot vedno so nam ponujene opcije, da te ovire preplezamo, bo pa kakšen igralec zaradi tega moral malce požreti ponos in sprejeti ponujeno pomoč Mimic Teara ali kakšnega NPC-ja. Naj vas to ne odvrne od igranja, saj je FromSoftware za nas ustvaril epsko novo mapo, s čudovitim epilogom ene najboljših iger zadnjega desetletja.

Objava Elden Ring Shadow of the Erdtree – napake niso več dovoljene se je najprej pojavila na HOPsi.

A hkrati so se iz igre v igro selile graje: blede, labirintaste stopnje, poplava opreme, ki sposobnosti zvišajo zgolj za kakšen procent in slaba optimizacija igre, ki so jih pestile še malce zastarane grafične podobe. Team Ninja se je odločil zdaj odpraviti vsaj nekaj starih zamer, zato so preko Rise of the Ronin prvič skočili v ustvarjanje odprtega sveta, vendar pa je navada železna srajca, zato so za sabo nehote potegnili tudi nekaj bivših problemov, ki pa so tokrat vsaj malce manj očitni.

VIDEO RECENZIJA

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Team Ninja
Platforme: PS5
Nakup: Big Bang
Datum izida: 22. marec 2024
Igrano na: PS5

To je letos zame že tretji japonski naslov, ki se odvija v odprtem svetu in moram priznati, da sem po Like a Dragon: Infinite Wealth, Final Fantasy 7 Rebirth in zdaj Rise of the Ronin že malce utrujen od nenehnega odklepanja razglednih stolpov, pobiranja surovin za kovačenje in stranskih nalog, ki v vsaki od teh iger obvezno vsebujejo vsaj eno, ki nas pošlje v neko fotografiranje.

Rise of the Ronin mi je prizanesel vsaj na dolžini, saj je od prej omenjenih naslovov najkrajši: eno preigravanje vam bo vzelo nekje 30 ur, kar je za dobo odprtosvetnih iger, ki vam zlahka vzamejo sto ur in več, slišati kot malo. A osebno imam raje takšne manjše, bolj fokusirane naslove, saj raje doživim konec zgodbe, kot pa da neko razvlečeno zadevo preigravam 50 ur, nakar obupam in si preostanek štorije ogledam na YouTubu.

Kar se tiče zgodbe je tale v Rise of the Ronin manj zmedena od tiste v Wo Longu, kjer sem ob poplavi vseh različnih oseb samo križem gledal. Dogajanje je postavljeno v leto 1863, ko se na obali Japonske izrišejo črne ladje zahodnih zavojevalcev, ti pa s svojim smodnikom želijo popoln nadzor nad otokom, kar seveda rezultira v celem kupu vojn, požiganj naselbin in sovražnih taborov, ki so se razprostrli po deželi in jih moramo osvoboditi. Naše potovanje se prične na krovu ladje in že takoj na začetku sem bil presenečen, saj mi Team Ninja v predhodnih najavah ni omenil, da bom lahko nadzoroval dva lika istočasno.

Naš napad na črno ladjo se prične v spremstvu našega Blade Twina, ki je z nami odraščal in ga prav tako lahko do potankosti oblikujemo: v mojem primeru sem se odločil ustvariti sestro, z njo pa se nato sprehodimo skozi uvajalni del, ki veterane žanra soulslike ne bo naučil česa res novega. Na koncu se spopademo s šefom, nekaj gre narobe in naša sestra je odtujena, kar je dober izgovor da nabrusimo naše japanke in se odpravimo po njeni sledi, naprej pa nas bo gnala neusahljiva želja po maščevanju.

Začetek standardne pripovedi torej in čeprav ta skozi kampanjo ni takšna, da bi vas res vseskozi zanimalo kaj se bo zgodilo za naslednjim ovinkom, je Team Ninja v tokratno narativo vložil veliko več truda kot pa pri svojih prejšnjih igrah. Ne traja dolgo, da srečamo svojega prvega kompanjona s katerim potem družno opravimo misijo, nakar se z njim usedemo v domačo bazo, zvrnemo kozarček sakeja, igra pa nas takrat opozori, da lahko s temi spremljevalci razvijamo prijateljske vezi in jim poklanjamo darila. Skozi kampanjo se nam na poti pridruži še kopica drugih ljudi in tudi tem lahko zaupamo svoje najbolj globoke skrivnosti in si tako pridobimo njihovo naklonjenost.

Problem pri tem socialnem aspektu je samo en: za vse ljudi mi je bilo skoraj popolnoma vseeno, saj nimajo neke resne globine. Prvi možakar, ki ga srečamo mi je bil še nekako najbolj pri srcu, a že ta je samo po eni misiji z nami takoj postal BFF in se celo zavezal, da nam bo pomagal pri vsaki nadaljnji misiji. Ostali sodelavci so še bolj bledi, k vtisu pa ne pripomore niti angleško glasovno podajanje, ki mestoma izpade amatersko in se ne ujema z animacijami ustnic. Ta aspekt druženja sem zato opustil, čeprav zna biti koristen, saj lahkot te kompanjone kasneje vpokličemo v spremstvo glavnih misij in bolj kot nas imajo radi, bolj bodo učinkoviti v špikanju grdavžev.

Takoj ko sem dobil priložnost sem se raje spravil v preganjanje stranskih opravkov odprtega sveta, ki jih je na začetku bolj malo, a sčasoma pridobijo na množini. Zaradi sovražnih razmer se je po deželi Japonske naselilo cel kup kampov, ki samo čakajo na našo sposobnost deratizacije, poleg tega pa se lahko pomudimo tudi ob nabiranju surovin, odklepanju svetišč in stolpov, igranje pa popestri tudi lov na mačke, ki jih lahko malce pobožamo, nakar nam te hitro pobegnejo stran. Mapa ni tako obsežna kot v kakšnem Assassin’s Creedu, a je dovolj velika, da jo lahko prečkamo tudi na konju, s skokom iz višine pa se aktivira jadralni zmaj, tako da vam nikoli ni treba trpeti ob počasnem plezanju iz kakšne visoke pečine. Te stvari lahko izkoristite tudi za sodelovanje v mini igrah, kot je streljanje z lokom iz konjskega hrbta, jadranje z zmajem skozi nadzorne točke in igranje kock, kjer se odločate med liha in soda seštevkom. Avtorji so si iz Sekira sposodili še možnost izstreljevalnika vrvi, tako da po naselbinah na splošno šibamo kot nek starodavni Spider-Man, skok na odročne strehe in previse pa lahko uporabimo tudi za taktični pobeg pred nasprotnikom.

Nič od tega ni kaj takšnega, kar ne bi videli v drugih odprtosvetnih igrah, a za igre tega razvijalca je tole velik preskok, s tem pa so rešili tudi problem revnih stopenj.

A morda največja prednost igre Rise of the Ronin je pristop do stranskih in glavnih misij. Objektivov tipa osvobajanje kampa se zdaj lahko lotimo prikrito ali pa na juriš, ta formula pa je bila sunjena iz igre Ghost of Tsushima. Tako kot tam se lahko odločimo za mešanico pristopov, torej da najprej nekaj sovražnikom odstranimo iz zasede in se šele nato lotimo tistih težjih grdavžev, tudi ti stranski kampi pa ponujajo mini šefe, ki nam nato dodajo dodatne nagrade.

Najlažji je prikriti pristop, saj je umetna inteligenca nasprotnikov tumpasta in če vas že opazijo, lahko pobegnete samo nekaj metrov stran in že pozabijo na vas, zato je možno pospraviti cel tabor, brez da bi sploh zares potegnili ven katano. Ko pa vas enkrat le dokončno razkrinkajo se spustite v boj, ki se marsikaj deli z igro Sekiro: Shadows Die Twice.

Pri pretepanju največ šteje izbor trenutnega orožja in na katero od njih je trenutno odporen vaš nasprotnik. Cilj je zbiti mu vzdržljivost na ničlo, nakar mu lahko zabijete uničujoč udarec, to pa ponavljate, dokler mu ne iztrebite življenjske črte. A tudi nasprotnik je presneto agresiven in vas ne bo tam samo čakal, da mu pritisnete zaušnico. Treba se bo braniti, kar lahko naredite preko pravočasnega izmikanja, a še bolj pametno je udarce parirati, s čimer mu zbijate vzdržljivost in ga pripeljete do točke za tisti močnejši udarec. Med bojem lahko nato tudi mešamo pristope, saj so nekateri sovražniki manj odporni na določen slog napadov in orožij, vmes lahko primešamo še streljanje s puškami in revolverji, v grdavža pa lahko preko izstreljevalnika vrvi zalučamo kakšen goreči sod.

Boj je sicer zahteven, a splošno lažji od predhodnih iger tega razvijalca, kar je tudi posledica tega, da lahko prvič tudi prilagajamo težavnost. Sam sem igral na “Normal”, kar je bilo še vedno zahtevno, a je dopuščalo možnost napak, tisti večji mojstri pa lahko že takoj od začetka posežete po višji težavnosti.

Uspešno opravljene misije vam prinesejo kakšen kos nove opreme, ki jo je tudi tukaj čisto preveč, prav pa pridejo tudi točke izkušenj, ki jih lahko vlagate v nadgradnje naših sposobnosti. A to ni edini iztržek glavnih in stranskih misij, saj lahko med temi spremljamo razne odločitve, ki dejansko vplivajo na nadaljnji potek dogodkov. V eni od prvih stranskih misij sem šefa banditov pustil živeti, nakar sem v eni od naslednjih misij zopet naletel na tega vagabunda, ki se je vrnil na pot kriminala, zdaj pa mi je bila ponujena njegova dokončna smrt ali pa partnerstvo. Pustil sem ga živeti in postal je moj novi spremljevalec, ki sem ga nato lahko izrabil v naslednji misiji glavne zgodbe.

Tehnična plat tudi v igri Rise of the Ronin šepa. Grafično tole ni noben biser, a to mu ne prepreči, da sličice na sekundo vseeno ne bi padale. Največje težave so se pojavile v večjih mestih, kjer je bilo zatikanje opazno, v vsaj treh primerih pa se je v igranje vrinil nek hrošč, zaradi česar je slika kar preskakovala in je pomagal šele ponoven zagon igre. Na enem mestu je bila stvar celo tako kritična, da sem moral fizično restirati konzolo.

Rise of the Ronin me je vsekakor pustil kar malce presenečenega in bolj kot sem ga igral, bolj sem pri njemu užival. Nisem sicer prepričan, če bi igro postavil pred dvojec naslovov Nioh, saj bi si želel pri nasprotnikih malce več raznovrstnosti in tudi težave z optimizacijo so mi povzročale kar nekaj puljenja las, vendar pa se Team Ninja zagotovo premika v pravo smer in zdi se mi, da so samo še korak od tega, da nam dostavijo resnično mojstrovino.

Igro lahko kupite v fizični obliki v trgovini Big Bang.

Objava Rise of the Ronin – dostopen soulslike v odprtem svetu se je najprej pojavila na HOPsi.

Nazadnje se je nekaj takšnega zgodilo pri igri The Last of Us Part 2, ki sem ji sam pred izidom podelil visoko oceno in nato sem presenečeno gledal, kako so igralci naslov dobesedno raztrgali in ga označili za nekaj najslabšega, kar se je zgodilo v zgodovini iger. Zdaj se podobno dogaja za Forspoken, ki te dni na Metacriticu nosi porazno oceno 3,6, a tokrat sem se v igranje spravil šele po temu, ko je igra bila že kakšen dan ali dva zunaj.

Zaradi vseh slabih besed sem pričakoval naravnost katastrofalno igro, a to ni povsem držalo. Forspoken namreč drži svoj delež večjih in manjših problemov, a na koncu je tole izkušnja, ki je mestoma vseeno zabavna in če bi se kje prodajala s poštenim popustom, bi jo za igranje nedvomno priporočil.

Razvojna ekipa: Luminous Productions
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PS5
Datum izida: 24. januar 2023
Cena: 79,99 € (Steam), 64,39 € (PS5)

Igrano na: PC

Igro nam je prijazno dostavil zastopnik CD Media.

VIDEO RECENZIJA

V nasprotju z napovedniki, se naša zgodba ne začne sredi neke fantazijske dežele, polne nadnaravnih bitij in bizarnih civilizacij, ampak sredi sivega New Yorka. Naša glavna junakinja Frey se je zapletla v nove težave, ki so jo pripeljale pred roko pravice in za las se izogne zaporu. Zunaj sodne dvorane jo sicer ne čaka kakšno res boljše življenje, saj ji je za petami neka tolpa nebodijihtreba, ki jim je Frey dolžna denar, a v zadnjem trenutku jim pobegne in se zateče v svoje žalostno, zapuščeno stanovanje, kjer ji družbo dela samo njen mačkon Homer.

Situacija sicer ni brezupna, saj si je punca vmes, preko drznih ropov, nabrala dovolj bankovcev za sveže novo življenje, a na žalost jo prej omenjena tolpa izsledi in ji kar zažge stanovanje. Frey pograbi mačka in pobegne ognjenim zubljem, vendar pa je v nič šla tudi cela oskrba denarja. Obupana Frey Homerja preda v skrb sodnici s toplim srcem, sama pa povsem izgubljeno tava naokoli, dokler ne naleti na čarobno zapestnico, ki jo preko čarobnega portala preseli v čarobno deželo Athia.

Tu se začne tista prava zgodba. Ne traja dolgo, da Frey ugotovi, da ji je nenačrtovana selitev podala čarobne moči, za povrh pa se iz roke ne more znebiti zapestnice, ki govori s ciničnim angleškim naglasom. Pot nas nato pelje do prve vasice, kjer dobimo glavni zaplet: deželo pesti čudna megla, ki se je pojavila ob dogodku The Break, nekdanji štirje ščitniki prebivalcev pa so zdaj postali zlobni in samo enkrat lahko ugibate, na katera pleča je zdaj padla rešitev tega gromozanskega problema.

Ena največjih kritik pri Forspokenu iz strani igralcev se tiče dialoga in ta mestoma izpade res cringe, a je hkrati daleč od tega, da bi bil tako slab, da bi te to odvrnilo od igranja. Frey sicer vse prerada kolne in v nekaterih scenah se čuti tisti cinični humor, ki je postal tako prepoznaven iz raznih Marvel filmov in serij. Vendar pa ima Frey tudi dobre lastnosti in čeprav najprej misli samo nase, sčasoma začne razvijati svojo osebnost, ki postaja dorasla velikemu izzivu.

Med igranjem boste naleteli tudi na nekaj drugih oseb, ki prav tako kažejo potencial za zanimive podzgodbe. Eden bolj zanimiv na začetku je možakar Robian Keen, ki je bil nekdaj velik bojevnik, za katerega se je verjelo, da je že dolgo časa mrtev, a mi ga najdemo živega, čeprav mu je prebivanje sredi megle povsem zmedlo um. Potem je tu lokalna kovačinja, ki dejansko nosi slovenski priimek Kladivo, po novem pa je zamenjala poklic za knjižničarko.

Te osebe spoznamo skozi prečesavanje večjega mesta Cipal, kjer se prebivalci skrivajo za zidovi in te redko kdaj zapustijo. Mesto je sicer dokaj živo: prebivalci se sprehajajo naokoli, ulice so razdeljene na bogatejši in revnejši sloj, mestna gostilna ponuja kakšno priročno krepitev s pijačo in lokalni bard vsake toliko za nas pripravi kakšno novo pesem. Vendar pa vse skupaj deluje dokaj statično, saj nimamo občutka, da ti ljudje niso samo lutke, ki so tam samo zato, da se nekaj premika. Med igranjem ne boste naleteli na kakšne nepredvidljive ali naključne dogodke in edini pravi dialogi so vnaprej režirani, pospremi pa jih nenavadno dolg premor v dialog, kjer celotna slika potemni in nato pokaže novo sceno. V bistvu se te potemnitve dogajajo tudi pri nekaterih dejanjih kot je denimo pri božanju mačk ali hranjenju ovac, zaradi česar te igra vedno znova potegne iz dogajanja, saj mora v ozadju pripraviti novo sceno, to pa ne sodi v ustvarjanje občutka živega, organskega sveta.

Začetek igre je hudo počasen in sprehajanja po Cipalu je čisto preveč – še posebej če bi radi rešili stranske naloge, ki so tukaj samo bolj opravki: hranjenje ovac sem že omenil, včasih pa vas bo kje pričakal maček, ki ga je treba zasledovati do zaklada. Kakšna stranska naloga je v bistvu samo pogovarjanje z določeno osebo, ki pri dialogih ne ponuja neke prave izbire vrstic.

Tista prava zabava se začne šele takrat, ko Cipal zapustimo in igra nam razkrije dokaj ogromno mapo, ki je majhna samo če jo primerjamo s kakšnim gorotasom tipa Assassin’s Creed Valhalla. Naš prvi večji objektiv je poraz enega od štirih bivših zaščitnikov, a do tam vas ločijo kilometri, vmes pa vas čaka veliko raziskovanje rdečih pečin in zelenih dolin, zato je treba čimprej vzeti pot pod noge.

In raziskovanje je po vsej pušči Cipala pravi pridih svežega vetrca. Frey zna namreč res urno teči in preko tiščanja enega gumba ne bomo samo šprintali, ampak tudi izvajali napredne akrobatske poteze preskakovanja obzidij in kamnov, ki jim Forspoken reče “magic parkour”. Ta tek je nenormalno zabaven, saj je nadzor naravnost čudovit in možgane lahko vmes spustiš malce na pašo, Frey pa bo medtem izvajala spektakularne poteze, kot je preskakovanje celih kanjonov in plezanje po navpičnih stenah, vmes pa vas čaka cel kup salt. Sicer je kakšna pečina na začetku prestrma, tako da ni možno splezati kamorkoli, a to niti ne moti tako, saj so povsod na voljo bližnjice in nikjer ne naletimo na kakšno takšno prepreko, ki bi nam povsem odrezala napredovanje.

Med potjo do glavnega cilja vas čaka cel kup dodatnih opravil, saj je to igra v odprtem svetu in neke ikone je treba posejati na mapo. Med raziskovanjem boste denimo naleteli na posebne templje, ki vam dvignejo statistike ali pa točke razgleda, na katerih lahko zajamete fotografijo. Potem so tu graščine, polne sovražnikov, podzemni templji, ki na koncu vsebujejo šefa in skrinje, ki za odklep potrebujejo rešitev majhne uganke. Nekaj teh opravil lahko rešimo miroljubno, a za večino bo treba zavihteti naše posebne moči.

Bojevanje je tista druga velika prednost, ki jo ponudi Forspoken. Frey sicer med svojo avanturo, ki mi je vzela nekje 25 ur, ne dobi dostopa do kakšnih fizičnih sekir ali mečev, ampak sovražnike odpravlja preko magije. In ta je hudo zabavna in vizualno pravi spektakel. Da se pretepanja ne bom hitro naveličal mi je bilo jasno takoj, ko sem zapustil Cipal in naletel na hordo zombijev, ki sicer niso bili del neke naloge, a sem se vseeno spustil v njihovo uničevanje. Naenkrat imamo lahko opremljene tri uroke: standardni napad, malce večjo specialko, ki potrebuje čas za obnovo in tisto ultro, ki naredi na širokem področju masivno škodo. V eno roko sem si tako nasadil izstrelitev večjih eksplozivnih kamnov, v drugo pa gorečo mino in se spravil v katapultiranje zombijev po travniku. Frey je hitra kot strela in se praktično samodejno izogiba udarcem nasprotnika, na nas pa je, da smo ves čas gibčni in ob pravem trenutku sprožimo svoj napad.

Stvar je res nenormalno zabavna in zasvojljiva, a to je šele začetek, saj imamo odklenjeno samo eno drevo magije. S porazom vsakega od štirih šefov dobimo dostop do novega drevesa, ki ponudi spet čisto svoje uroke in na koncu imamo šole ognja, vode, zemlje in svetlobe. Med temi drevesi lahko zlahka kombiniramo kar med igranjem in prava izbira magije na pravem mestu lahko za sabo pusti uničujoče posledice, to kombiniranje pa je včasih potrebno za kakšne nasprotnike, ki so na določeno drevo veščin bolj odporni kot na drugega.

Od pretepanja in drugih izzivov dobivamo izkušenjske točke, te pa lahko nato vlagamo v močnejše izvedenke obstoječih magičnih izstrelkov, sovražniki pa za sabo pustijo tudi surovine, ki jih lahko vložimo v izboljšanje netipične opreme. Frey za zaščito ne uporablja nekih oklepov, ampak se zanaša na plašče in ogrlice, statistike pa si lahko dvigne tudi od unikatno pobarvanih nohtov.

Moram priznati, da sem bil zaradi vsega tega v prvi polovici igranja navdušen, a nato so se nad mano zgrnili temni oblaki. Dostop do novih magičnih vej bi morali dobiti prej, saj praktično tretjino igranja preživimo samo v eni šoli. Po porazu prvega šefa denimo dobimo dostop do ziplina, ki nam omogoči dostop do prej neosvojljiv višav, kar bi po mojem mnenju morali dobiti veliko prej, zadnjo šolo urokov pa dobimo tik pred finalnim šefom.

Prav tako se stranska opravila začno močno ponavljati in v drugi polovici igre se mi jih preprosto ni dalo več opravljati, ampak sem samo še brzel do naslednjega šefa. Za kaj takega sem si vseeno nabral dovolj izkušenj, igra pa niti ni res težavna, saj se Frey skoraj sama izmika napadom, tako da kakšne večje nevarnosti do smrti nikoli ni bilo. Hudo mi je začel najedati tudi uporabniški vmesnik, ki je povsem zmeden in v njem sem preživel preveč časa samo zato, da bi skušal iz njega razvozlati nek smisel.

Revna stranska vsebina v odprtih svetovih ni nič novega, ampak Forspoken nenazadnje že samo na PC-ju zahteva 80 €, te cene pa nikakor ne upraviči. Za tak izdatek pričakujem bolj napredno formulo odprtega sveta, ki bi jo morala spremljati fantastična grafična podoba, ki je še en trn v peti te igre.

Na PC-ju za igranje nikakor nisem mogel najti neke udobne nastavitve za igranje pri ločljivosti 1440p. Moj računalnik sestavlja procesor Ryzen 3600 in grafična kartica RTX 3070, temu pa družbo dela 24 GB sistemskega pomnilnika. Ni ravno najnovejša mašina, a vseeno sem od optimizacije pričakoval več. Če sem karkoli spravil na stopnjo High ali pa vključil kakšno ray tracing pritiklino, sem gledal diapozitive. Na koncu sem samo označil nastavitev “Standard”, ki mi je dala v odprtem svetu 60 sličic na sekundo, a z rednimi padci navzdol, še posebej če se je v sceni pojavil kakšen bolj napredno izrisan sovrag. A tudi če sem dal vse nastavitve na maksimalno stopnjo, sem gledal v mestoma katastrofalno blede teksture, ki so videti, kot da se sploh niso pravilno naložile.

Forspoken bi na koncu označil za dokaj povprečen naslov, ki pri sebi še vedno skriva ogromno neizkoriščenega potenciala, ni pa to takšna katastrofa, ki mi jo je želel prodati internet. Če cena pade nekje za 50 % in Square Enix popravi optimizacijo in nemara izda bolj raznovrsten DLC, potem bo bil to nakup, ki ga definitivno priporočam, a za zdaj naj prste noter pomočijo samo tisti bolj premožni, ki si v PC-ju lastijo najnovejše grafične kartice RTX 4090.

Objava Forspoken – pričakoval sem veliko hujše se je najprej pojavila na HOPsi.

In ta ideja je bila spočeti čistokrvno nadaljevanje, ki uvede nekaj svežih igralnih prijemov, a se nikoli preveč ne oddalji od svojih temeljev. God of War Ragnarok dostavi vse tisto, česar so si igralci želeli in to je v bistvu prečiščena igralna formula prvega dela, ki pa je glede vsebine tudi močno razširjena. Ragnarok ne tvega in mu tega niti ni bilo treba, saj je originalna igra dostavila odlično izkušnjo, ki si lahko zasluži še en nastop na odru, a po drugi strani to tudi pomeni, da če vas že prvi del ni prepričal v igranje, potem vas v to ne bo spravilo nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Santa Monica
Platforme: PS5, PS4
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 9. november 2022
Cena: 69,99 €

Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura

VIDEO RECENZIJA

Upamo, da imate radi Vikinge, saj je Ragnarok direktno nadaljevanje prvenca, tako da boste tudi tukaj v glavnih vlogah gledali Kratosa in Atreusa, ki svoje dni preživljata na zmrznjenem severu, obkrožena z nordijskimi božanstvi. Kljub vsem pretresom prvega dela se za naš dvojec junakov kaj bistvenega ni spremenilo. Še vedno žuljita svoji riti v neki oddaljeni koči, le da je sobivanje tokrat malce bolj nerodno, saj je Atreus zdaj skočil v puberteto in tipček bi si res zaslužil svojo sobo, v kateri bi si lahko ponoči na kamnitih tablicah ogledoval pomanjkljivo oblečena valkire.

Situacija je po dogodkih originala v bistvu še težja, saj paru zdaj po življenju streže hudo jezna Freya, ki ni bila ravno preveč vesela, ko je Kratos njenemu sinu Baldurju zlomil vrat. Par se je zato umaknil v izolacijo, vendar pa se v njunem razmerju kmalu začnejo kazati razpoke. Kratos v bistvu načrta niti nima, saj želi samo še naprej živeti v osami, Atreus pa želi izvedeti, kakšno usodo ima in zakaj ga vsi obravnavajo kot Lokija.

Tudi Kratosu kmalu postane jasno, da sedenje v koči ne bo prineslo rezultatov, saj se očitno približuje usoden dogodek, imenovan Ragnarok. To je apokalipsa epskih razsežnosti, kjer se bosta zlomila zemlja in nebo in k rakom bodo šli žvižgati vsi svetovi. Da se nekaj približuje je napovedala že globoka zima Fimbulwinter, ki je v metrski sneg spravila čisto vse in je lep priročen izgovor, da je razvijalec nekatere že obiskane svetove iz predhodnika vrnil tudi v Ragnarok ter te močno predelal.

Vse je tako nared za novo avanturo, ki bo igralcem originala še kako znana. Uvodne ure nas pošljejo v raziskovanje novega škratjega kraljestva, saj je naša prva naloga osvoboditi Boga vojne Tyra, tega pa je dolgo nazaj zaprl Odin. Igralci originala se boste na začetku počutili kot doma, saj je takoj jasno, da Santa Monica igralne formule ni preveč spreminjal. Kot vedno čudovita okolica je tudi v Ragnaroku hudo podrobna in vizualno je tole prava poslastica. Grafično gledano sicer drugi del ni takšna revolucija kot izvirnik, a ta je leta 2018 na naše zaslone risal tako fantastično podobo, da ta v bistvu niti ne potrebuje kakšne bistvene nadgradnje. Impresivno je tudi to, da Ragnarok deluje na konzolah PlayStation 4, a za to zahteva svojo ceno, saj boste večkrat morali prečkati kakšne ozke prehode, ki so izgovor za to, da lahko konzola prejšnje generacije naloži naslednjo stopnjo.

Raziskovanje obsega aktivnosti, ki smo jih vajeni že od prej. Stopnje so na pol odprte in čeprav imamo vedno prisotno eno pot, ki sledi glavni zgodbi, lahko kadarkoli iz te zaidemo in opravimo kakšno stransko misijo. Treba se je zavedati, da je Ragnarok ogromna igra in me je s svojo obilnostjo presenetila. Na splošno gledano vas čaka nekje še enkrat več igralnih ur kot pa v izvirniku, ta čas pa lahko dodatno raztegnete, če se lotite reševanja vseh manjših izzivov, kot je lovljenje vran, iskanje zakladov, bojevanje proti ducatu težjih šefov in podobne mini nalogice. Tudi stranskih misij je veliko več, kot je tudi stopenj, ki ponujajo možnost raziskovanja? Se spomnite v originalu, ko ste raziskovali območje Nine Lakes in ste naleteli na duha, ki vam potoži o svoji nekdanji posadki, ki jo je sedaj treba izničiti. Takšne misije so tule vsaj štiri, poleg teh pa vas čakajo tudi malce bolje izpopolnjene naloge, ki vsebujejo tudi zanimive zgodbe.

Vsebine je mestoma celo preveč. Če je bila v originalu vsaka odkrita skrinja razlog za zagon adrenalina, v Ragnaroku te postanejo nekaj vsakdanjega. Poleg tega je treba še reševati tiste skrinje, ki pred tem zahtevajo uničenje treh črk, vseh pa ne moremo odkleniti takoj, saj bo najprej skozi zgodbo treba odkleniti zahtevano veščino. Sprehajanje po svetu zahteva rešitev kakšne okoliške uganke, Kratos pa je enako lesen kot v predhodniku in še vedno ne zna skočiti na naš ukaz, ampak samo ob posebej zastavljenih točkah, enako pa velja tudi za plezanje.

Ragnarok je glede aktivnosti veliko bolj raznolik kot predhodnik in enako velja za vaše spremljevalce. Na poti niste nikoli sami, saj vam prdce vseskozi voha Mimir, ta pa je tokrat tako gobčen, da postane že malce tečen in mislim, da sem se v tej odpravi besede “brother” najedel za celo življenje. Tudi ostali spremljevalci ves čas brbljajo – včasih peš, največkrat pa med vožnjo s čolnom ali pa s sanmi. Čvekanje sicer velikokrat poda nekaj zanimivih podzgodbic, a včasih bi si res želel samo nekaj miru. Še Kratos konstantno vrti jezik in razlaga o svojih grških koreninah in res bi prav prišel gumb, kjer bi lahko avtomatsko ustavil opletanje z jezikom. Zvočno onesnaženje mi je preseglo meje, ko sem se s sanmi vozil po čudovitem zmrznjenem jezeru in bi rad poslušal samo prijeten zvok zmrznjenega vetra in sani skozi led, a seveda moram namesto tega slišati še eno Mimirjevo povest.

Bojevanje je seveda še vedno močno prisotno in je… Spodobno? Roko na srce nisem bil nek velik oboževalec pretepanja v originalu, Ragnarok pa je dobil samo nekaj nadgradenj, a v splošnem je sistem enak predhodniku. Večino sekanja boste opravili s sekiro, že od začetka pa vam bodo na voljo tudi rezila na verigo. Vsako od orožij nosi svoje lahke in težje udarce, ob nadgradnjah pa boste začeli izvajati tudi razne kombinacije. Novost je to, da lahko vsako od orožij predčasno napolnite z bodisi ledom ali ognjem, kar naslednji udarec naredi bolj uničujoč, zdaj pa lahko delate tudi protiudarce.

God of War Ragnarok tudi na normalni težavnosti ni lahek, zato je včasih do situacij pristopiti taktično. Nekateri sovragi so bolj odporni na led ali pa ogenj, šefi pa spet zahtevajo svoje posebne prijeme. Sovražna zalega je dovolj raznovrstna, da se boj ne začne preveč ponavljati, boste pa videli kar nekaj starih obrazov iz prvega dela. Problem pri boju je še vedno premajhna preglednost, saj vam nasprotnik vse prerad skoči za hrbet in ga takrat izgubite iz vidnega polja, Kratos pa je za obračanje in preklapljanje tarč še vedno preneroden.

Pri bojevanju veliko vlogo igrajo tudi pomagači. Tako je, pomagači v množilniku, saj vam tokrat ob strani ne bo stal samo Atreus, ampak bo vsake toliko v vlogo Robina stopil še nekdo drug, ki pa ga v tem opisu ne bom razkril. Zadeva gre celo tako daleč, da boste tokrat nastopili tudi v koži Atreusa in to ne samo v kakšnem kratkem igralnem izsečku, ampak bo njegova ločena avantura trajala ure. Igranje z njim je povsem drugačno, saj se mora zanašati na svoj lok in hitrost, fant pa je še vedno prešibak, da bi lahko prečkal vse ovire, tako kot to uspe Kratosu.

Celokupno gledano je God of War Ragnarok nadaljevanje kot se šika, a ni me odpihnil, tako kot predhodnik. Prvi del preprosto nisem mogel nehati igrati, dokler nisem videl zaključne špice, pri Ragnaroku pa sem si lahko brez problema privoščil dvodnevno pavzo. Morda je krivec za to obširnost igre, ki je resda zdaj veliko večja in bolj polna vsebine, a zaradi tega nekam trpi tempiranje dogodkov. Nekatere misije so preprosto preveč obširne, nekatere dele pa bi lahko preprosto izrezal in ne bi preveč izgubil.

Niti približno pa ni Ragnarok slaba igra. Je enako zloščena kot predhodnik in vizualna prezentacija je mestoma še vedno preprosto neverjetna. Tudi zgodba vleče, liki so zanimivi in spoznali boste kar nekaj zgodovine starih znancev, ki so prej igrali samo gostujoče vloge. Sem si pa vseeno želel nekaj večjih sprememb in res bi bil čas, da Kratos in kompanija zapustijo vikinško izročilo in se odpravijo kam drugam. Ob kakšnem ponovnem obisku Grčije s prenovljeno grafično podobo se mi že zdaj cedijo sline in morda bi ravno ta menjava okolice oceno dvignila na najvišjo stopničko.

Objava God of War Ragnarok – varno nadaljevanje, brez tveganja se je najprej pojavila na HOPsi.

Danes pa je zadeva povsem drugačna, saj je treba pri izbiri monitorja upoštevati cel kup pritiklin, cena z njimi pa eksponentno naraste. Velikokrat sem tudi vprašan za priporočilo glede nakupa novega monitorja in v teh primerih vedno najraje priporočim kakšen izdelek, ki lepo ulovi razmerje med tehnično dovršenostjo in ceno.

Eden takšnih izdelkov je monitor Lenovo G34W-10, ki s sabo prinese lep seznam monitorskih pritiklin, za katere vam ne bo treba plačati prevelikega davka.

SPECIFIKACIJE

• Ime: Lenovo G34W-10
• Premer: 34″ – 86 cm
• Tip zaslona: VA
• Hitrost osveževanja: 144 Hz
• Maksimalna ločljivost: 3440×1440
• Cena: 514 €
• Nakup: EIGRE.si

Lenovo ni mojster pakiranja in tudi ob odprtju škatle G34W-10 ne boste ostali odprtih ust. Paket je preprost in notri najdemo sam monitor, stojalo ter en napajalni in en HDMI kabel.

Ko iz škatle potegnemo ven zaslon in tega namestimo na stojalo, nam je hitro jasno, da tale zadeva ni ravno namenjena pogostemu premikanju. Monitor tehta zajetnih 7 kilogramov in čeprav je priloženo stojalo kos svoji nalogi, bi ga vseeno najraje postavil ob steno, saj ga zna kakšen preveč napadalen maček hitro prekucniti.

Ekran je odet v elegantno črno barvo in ne vsebuje kakšnih pretiranih okraskov. Na zadnji strani lahko najdemo Lenovo logotip, spodaj desno pa se nahaja osvetljen gumb, ki obenem služi kot krmilna gobica za upravljanje raznih nastavitev.

Stojalo je omogoča nastavljanje višine za 130 mm in nagib za 22°, obstaja pa tudi možnost za VESA priklop. Vrtenja ni, kar je tudi logično, saj je tole ukrivljen monitor in praktično ni pametnega razloga, da bi ga postavljali navpično.

Priključki se nahajajo na zadnji strani in ti so standard standardov. Najdemo vhod za napajanje ter vhoda za HDMI 2.0 in DisplayPort 1.4. Tema družbo dela še priklop za slušalke in to je odprtin vse kar dobite. Vhode za USB boste zaman iskali, prav tako monitor ne vsebuje kakšnih zvočnikov ali česa podobnega, vendar pa tega pri ukrivljenih zaslonih že tako ni za pričakovati in če je Lenovo s tem vsaj malo zbil ceno, potem ugovorov nimam.

Gremo zdaj na tiste bolj pomembne stvari. Ko prvič prižgete monitor in ugledate sliko boste zagotovo navdušeni. G34W-10 ima namreč izjemno tanke stranice robov, tako da na koncu dobite čim večjo površino za gledanje. Ta ob premeru 34 palcev izdavi maksimalno ločljivost 3440×1440, kar je presneto impresivno.

Še bolj navdušuje osveževanje zaslona, ki znaša kar 144 Hz in te karakteristike pri bolj cenovno ugodnih monitorjih preprosto nismo vajeni. Žal je sam panel tipa VA in ne IPS, tako da zadeva ni popolna, prav tako malce razočara sama svetlost ekrana, ki znaša vsega 350 cd/m2. To sicer ni katastrofa, ampak ni dovolj za HDR podporo, tako da boste ob gledanju filmov ali pa igranju iger, ki to podporo vsebujejo, izgubili na živosti barv.

Ločljivost 3440×1440 uvrsti ta izdelek med širokokotne monitorje z razmerjem stranic 21:9. To s sabo prinaša določene spremembe, ki jih morda vsi tisti, ki ste do sedaj živeli na standardnih razmerjih 16:9 niste vajeni. V praksi to pomeni, da boste v igrah morali izbirati določene ločljivosti, ki bodo zapolnile celoten spekter slike in čeprav je ta zadeva v novejših igrah podprta praktično povsod, boste ob nekaterih starejših naslovih primorani v gledanje črnih stranic ob straneh. Problem se denimo pojavi tudi ob priklopu konzole PlayStation 5, ki takšne ločljivosti ne podpira in tudi tu boste gledali v črne stranice. A vse skupaj prinaša tudi svoje prednosti in če si ogledate film v razmerju 2.35:1, potem zgoraj in spodaj ne boste gledali črnih robov, ki je problem 16:9 razmerja.

Med samim delom je bil G34W-10 odziven in neproblematičen. Zaradi VA panela je monitor pridno brnel tudi v temi in ob prižgani luči na njem nisem zaznal preveč odseva, kar je navadno problem IPS panelov.

Tudi pri igrah nisem naletel na kakšne večje probleme. Hitrost osveževanja 144 Hz je kot nalašč za preigravanje kakšnih prvoosebnih strelskih iger tipa CS: GO ali pa Doom Eternal, odzivni čas 6 ms pa je dovolj majhen, da zamikov ne boste čutili. Malce problemov povzroča odzivnost pikslov, ki je med prehajanji izjemno svetlih in temnih scen za sabo pušča nekaj sledi, ki jim stručkoti rečejo “Ghosting”. Lenovo je težavo delno odpravil z nastavitvami Overdrive v samem monitorju in priporočamo, da tam izberete možnost “Normal”. Rezultat ni popoln, a je dovolj dober, da običajen igričar ob prehajanju scen ne bo več opazil nadležnih sledi.

Ko smo že pri igranju je treba še omeniti podporo za FreeSync, ampak ni uradno odobren za G-Sync. K sreči lahko zadevo vključite ročno preko NVIDIA nadzorne plošče, a bodite pozorni, da je monitor priključen preko DisplayPort povezave in da si lastite vsaj grafično kartico serije GTX 10.

Lenovo G34W-10 je na koncu odlična izbira za vse tiste, ki bi radi na mizo posedli kakovosten monitor, ki ponuja visoko ločljivost in odlično frekvenco osveževanja. Manjši minusi obstajajo, vendar pa je po drugi strani cena odlična in v tem rangu boste s takšnimi karakteristikami težko našli konkurenco.

Objava Lenovo G34w-10 – igranje pri 144 Hz za udobno ceno se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Team Cherry
Založnik:  Team Cherry
Platforme: PC, XSX, XO,PS5, PS4, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 24. februar 2017
Cena: 14,99 €

Zvrst: metroidvania

NAPOVEDNIK

Hollow Knight je tip 2D Metroidvania igre, ki jo je leta 2017 izdal razvijalec Team Cherry, zanimivo pa je, da se je ideja za razvoj njihove igre pojavila tudi na Kickstarterju, kjer so do konca leta 2014 zbrali kar 57 tisoč avstralskih zelencev.

Igra se dogaja v Hallownestu, starodavnem kraljestvu, kjer igralec upravlja insektu podobnega, vedno tihega in brezimenskega viteza (kot ga vidimo na sliki), ki raziskuje podzemeljski svet, ki je napolnjen tako z osupljivimi kot tudi smrtonosnimi pastmi, sovražniki in klopcami – ja, te namreč služijo kot točka za shranjevanje. Edini up, ki ga ima naš mali vitez proti vsem pretečim nevarnostim, pa je žebelj v njegovih rokah, ki ga uporablja kot meč za bojevanje ali pa kot sredstvo za reševanje ugank.

Hollow Knight vedno znova najde načine, da te preseneti. Pasti so namreč lahko skrite tako, da jih sploh ne vidiš, ali pa sovražni insekti eksplodirajo ob smrti. Odkrivanje načinov bojevanja in izogibanja pastem pa te nikoli ne pusti razočaranega. Ta dvodimenzionalni svet je napolnjen z žalostnimi zgodbami preživelih “živih” žužkov in pripovedkami izgubljenega kraljestva, ki jih spoznavaš že od čistega začetka pa vse do enega izmed petih koncev  – trije različni konci so v osnovni igri, medtem ko preostala dva konca igra pridobi z že vključenim dodatkom Godmaster.

Samo bojevanje je zahtevno in ne pusti prostora za počitek, raziskovanje ugank in novih delov podzemlja pa nikoli ne izpade dolgočasno. Hollow Knight namreč ne razlaga, ampak igralca po začetnih parih navodilih vrže v gromozanski, živeči svet brez kakršne koli razlage, kam mora nadaljevati pot. Sam sem ob igranju imel občutek, da sem na začetku bil kakšna osa na poletni dan, ki ponesreči prileti v stanovanje in ne najde načina ven. Menim, da je to še najboljši opis, kolikokrat sem skakal po mapi sem ter tja, saj nisem vedel, kam je treba. In tako je prav, saj tvoj luškani žužek v igri tudi ni dobil razlage, kaj je njegovo poslanstvo v tem zanimivem svetu insektov, svetu, ki je videl boljše dneve in sedaj počasi gnije pod zadnjo preostalo postojanko na površju, Dirtmouthom.

Ravno raziskovanje je v bistvu tisto, kar naredi Hollow Knighta zanimivega. Mapa namreč na začetku ni narisana in jo mora igralec raziskovati sam, z nakupom določenih brošk in legend pa si lahko pomaga, da se lažje znajde po mapi. Na začetku sem velikokrat izgubil živce, saj sem se neštetokrat izgubil v premišljeno zastavljenih labirintih pod Dirtmouthom, ker nisem vedel, ali je potrebno iti desno, levo, gor ali dol. Vsak nov odkrit del podzemlja ima lastno mapo, ki jo lahko kupiš pri malce zmedenem žužku, ki se preživlja s kartografijo, za nekatere dele podzemlja pa potrebuješ tudi nove mehanike, ki se jih tvoj tihi vitez nauči s premagovanjem glavnih šefov, teh je kar 42, ali pa jih najde pri kakšnem truplu umrlega somrčesnika. Po nekajurnem igranju se naučiš mape in tudi navigiranje postane lažje, vendar razumem, kako bi to lahko nekaterim igralcem odvzelo voljo do igranja, saj tudi sam začetek igre ni ravno mačji kašelj.

Raznoliki deli podzemlja v Hollow Knightu so pravi biser igre, saj ima vsak lastno zanimivo estetsko podobo, ki ti jasno da vedeti, kje se nahajaš in kakšne sovražne žužke lahko pričakuješ. Hodniki, napolnjeni z medom in čebelami se raztezajo v bogatem, plemenitem panju, medtem ko na robih kraljestva najdemo osamljene, zapuščene jame z mrtvim mrčesom. V igri obstajajo tudi deli, ki so skoraj v celoti pokriti s temo, v ozadju pa se medtem, ko tvoj vitez raziskuje, po mrežah sprehajajo pajki, kar je pri meni osebno vzbudilo kar dosti nelagodja, sploh kadar sem igral ponoči.

Poleg zelo lepe vizualne podobe pa za vzdušje poskrbi tudi glasba, ki vsak del podzemlja napolni z življenjem ali smrtjo, kdaj pa kdaj pa sama tišina poskrbi za največji efekt, kar se je zavedal tudi razvijalec Team Cherry. Cel koncept igre temelji na raziskovanju in odkrivanju novih sposobnosti, s katerimi lahko dostopaš do novih delov podzemlja na mapi, ki je tako skrbno zasnovana, da bi jo lahko enačili z  odlično oblikovanimi stopnjami znotraj iger Dark Souls. Krempelj bogomolke na primer da tihemu vitezu sposobnost, da se lahko po skoku prime stene in tako pleza po zidu. Kar mi je bilo predvsem zanimivo, je to, da na začetku poleg premikanja uporabljaš le še skok, zdravljenje in napad. Po nekajurnem igranju počasi dobivaš nove mehanike, ki igro znova oživijo, prav tako pa dopuščajo igralcu, da se mehanike nauči postopoma. Neprehodni teren je na mapi ustrezno nakazan in brez težav lahko ugotoviš, katerih delov še ne moreš raziskati.

Samo bojevanje je mehansko zelo enostavno, saj temelji bolj na pravočasnosti in potrpežljivosti, tako da lahko kar odpišete pritiskanje naključnih gumbov, kot smo to to delali pri pretepaških igrah kot otroci (ali pa kot jaz še zdaj). Dolgo časa ima mali tihi vitez le en napad, vendar se njegov repertoar počasi polni z različnimi uroki, tveganimi močnimi napadi in lastnostmi, ki vplivajo na status sovražnikov ali tihega viteza samega. Eden najboljših občutkov je, ko po večurnem matranju v nekem delu podzemlja prideš nazaj z novimi napadi in možnostmi pristopa in vse nasprotnike pospraviš, kot da bi bili tako enostavni že prej. Tudi že raziskani deli vsebujejo različne uganke, do katerih lahko dostopaš z različnimi sposobnostmi, ki jih dobiš šele kasneje v igri. To poskrbi za dodatno raziskovanje že obiskanih delov, saj se lahko v teh delih skrivajo zanimivi uroki, skrite sobane z zakladom, ali pa tudi kak skriti zlikovec.

Seveda pa to ne bi bila prava igra za kravžljanje možganov in lomljenje kontrolerjev, če ne bi imela neko mehaniko, ki bi bila povezana s smrtjo. Vsakič, ko umreš, moraš navigirati nazaj do svojega telesa, saj je to edini način, kako lahko dobiš nazaj tvoj “denar”. V bistvu mislim, da so to skeleti že umrlih žužkov, kar je še bolj bizarno in neprijetno. Vendar to še ni vse ­– tihi vitez se mora spopasti z njegovo dušo, kar pomeni, da če umreš na delu, ki je že tako ali tako bil zahteven, se lahko posloviš od svojega denarja, ta pa je presneto dragocen, saj ga krvavo potrebuješ za nakup boljših sposobnosti in predmetov za nadaljevanje igre.

Hollow Knight za svojo ceno ponuja nenormalno veliko vsebine. Glavna zgodba nudi več kot 30 ur igranja, prav tako pa je igra v zadnjih parih letih dobila še par velikih posodobitev, ki med drugim vsebuje nove uroke in  nove konce.

Največja posodobitev je bil dodatek Godmaster, ki je Hollow Knight veteranom dal tisto, kar so hoteli – še bolj zahtevno igro. Godmaster DLC namreč vsebuje tri nove dele podzemlja, ki omogočajo igralcu, da se spopade s šefi, ki jih je že ubil, vendar tokrat z dodatnimi okoliščinami, ki te spopade še dodatno otežujejo. Na voljo pa je tudi posebno zahtevna naloga, saj nam Hollow Knight na koncu igre ponuja tudi spopad z vsemi šefi, kar pomeni, da mora igralec premagati vse glavarje v zaporedju in to s samo enim življenjem.

Hollow Knight je igra, ki bo pri meni dolgo časa ostala v spominu. Celotna mapa in vsi deli, ki jo gradijo, so skrbno in premišljeno grajeni, vizualno prelepi in glasbeno podkovani. Vsi ti dejavniki skrbijo za koherentno celoto, ki igralcu ne pustijo, da bi kar na sredini neke sobane prenehal igrati, saj vedno hočeš videti nekaj več. Razvijalec Team Cherry se je s tako idejo in izvedbo izognil problemu 2D Metroidvania iger, katere največkrat pokoplje to, da je narekovanje tempa igre neenakomerno, kar poskrbi za dolgčas med igranjem ali pa občutek ponavljanja enih in istih zadevic. Velik nabor sovražnih žužkov in šefov, nepričakovani deli podzemlja in zahtevne platformerske uganke namreč zagotovijo, da se bo potovanje čez to turobno kraljestvo insektov igralcu vtisnilo v spomin. Hollow Knight ponudi zelo obsežno in rahlo zastrašujočo avanturo in prav vsak košček mape doprinese k vzdušju turobnega kraljestva, kjer tihi vitez išče odgovore na vprašanja njegovega nastanka in razloge, kaj se je zgodilo pod zemljo.

Odgovorov na vse ne bomo dobili, a morda se to spremeni v nadaljevanju Silksong, na katerem razvijalec že dolgo dela, v njem pa bomo prevzeli vlogo Hornet, ki smo jo ugledali tudi v originalni igri.

Objava Hollow Knight – življenje žužkov še nikoli ni bilo tako žalostno se je najprej pojavila na HOPsi.

A Bethesda ima srečo, da je na isti dan Rockstar paket predelav iger Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition, ki je prava katastrofa in je ogenj negativnih kritik iz Skyrima preusmeril povsem nase. In jeza igralcev je vsekakor upravičena, saj je Rockstar vzel resnično legendarne igre, na katere marsikateri igralec goji lepe spomine in jih v tej predelavi obravnaval kot nekakšno cipo za hiter zaslužek, kar je naravnost nagnusno.

Razvojna ekipa: Rockstar
Založnik: Take Two
Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, PC, NS
Nakup: Rockstar Games
Datum izida: 11. november 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: tretjeosebna akcijska

VIDEO RECENZIJA

Igre v tem paketu so bile del moje mladosti. GTA 3 je originalno izšel leta 2001 in takrat sem v sebi držal cel kup nebrzdanih hormonov, ki jih s seboj prinaša puberteta. Ni potem treba dvakrat poudarjati, da sem ob gledanju svobode, ki je igralcu omogočala vožnjo avta v živečem 3D svetu, kjer si lahko nato pobral prostitutko, jo odpeljal na samo in gledal nerodno sceno seksa, pri meni spustila čeljust do tal.

Vendar pa je bil GTA 3 revolucionaren tudi na drugih področjih. Igralcem je omogočal spremljanje mafijske zgodbe skozi oči nemega protagonista, ki se je moral iz praznih žepov skozi pridno opravljanje misij prebiti na vrh mesta Liberty City. Razvijalec Rockstar je sicer že prej užival nekaj slave na račun prvih dveh GTA naslovov, a ravno trojka jih je zapisala za superzvezdnike igričarske industrije. Lahko smo se sprehajali po ulicah, napadali naključne mimoidoče in jim pobirali denar, ukradli avto in uživali ob odlični glasbeni spremljavi in naravnost fantastičnih pogovornih oddajah ter spremljali impresivne vmesne sekvence, ki so vsebovale profesionalne zvočne govorce.

Vsega tega prej v igričarskih svetovih nismo dobili in razvijalec Rockstar je izgruntal zmagovito formulo, ki jo je na koncu dovršil v Grand Theft Auto 5. Na GTA 3 gojim prelepe spomine, a nostalgija je smešna stvar in pri ponovni vrnitvi v Definitive Edition sem se najprej nasmihal ob obujanju spominov, čez nekaj ur pa sem spoznal, da je tretji del resnično stara igra.

V dveh desetletjih so odprtosvetne igre napredovale zelo daleč in GTA 3 zna igralca, ki ga na ta naslov ne vežejo spomini, negativno presenetiti. Za začetek je mesto Liberty Citiyja ekstremno majhno in ga dobesedno lahko prevozimo v nekako treh minutah iz enega konca na drugega. Tudi sama okolica je zelo enolična, saj se mestoma zdi, da je prav vse zavito v sive barve. Dodajte k temu tudi preprosto arhitekturo mesta, saj so praktično vse stavbe pravokotne in kvadratne, manjkajo pa tudi kakšne res zanimive lokacije, ki bi nam ostale v spominu. Imaš prodajalno orožja, delavnico za barvanja ukradenega avtomobila in stanovanje z garažo za shranjevanje vozil in to je nekako to.

Tudi misije so po strukturi ostale pozabljene v preteklosti. Navadno moramo sesti v avto, se odpeljati do lokacije ter nekoga ubiti in misija je opravljena. Sama zgodba nima kakšne res dobre strukture in notri najdemo cel kup prežvečenih klišejskih zapletov, ki so bili izmaknjeni iz filmov tipa Dobri fantje. Ni kakšnega večjega cilja, ki bi nas vlekel naprej in naloge, ki nam jih narekujejo mestoma že kar smešni liki, se običajno držijo ideje: “ta nasprotna tolpa je naš sovražnik, pobij jih vse, ker zakaj pa ne.”

GTA 3 nam vseeno omogoča nekaj trapaste zabave, saj je gaženje nedolžnih pešcev še vedno zabavno. Vendar pa je več kot očitno, da je bil tole nekako “mušter”, ki si ga je zastavil Rockstar Games in je podlaga za vse nadaljnje naslove. Od vseh treh iger v Definitive Edition se mi je ravno GTA 3 zdel preveč zastaran in zanj bi bilo treba narediti večjo predelavo, ki si jo navsezadnje tudi zasluži.

K sreči so bili občutki pri Vice Cityju veliko boljši. Res je zanimivo videti, kako se je Rockstar naučil vseh napak predhodnika in igralno zasnovo izboljšal v praktično vseh pogledih. Zgodba nas vrne v osemdeseta leta v izmišljeno mesto Vice Cityja, ki je fantazijska različica Miamija. Živobarvni svet je povsem nekaj drugega kot pa turobni Liberty City in igra s samo svojo podobo poživi dogajanje in igralce povleče v dogajanje.

Boljša je tudi zgodba, saj tukaj spremljamo dogodivščine Tommyja Vercettija, ki ima tokrat celo glas in neko osebnost. Zvočno ga je vrhunsko upodobil Ray Liotta in samo dodatek dejanskega protagonista, ki ima neke cilje in svojo osebnost, ogromno pridoda k uživanju igralne izkušnje, ki je tokrat močno razširjena. Temelji so sicer isti, saj se še vedno prevažamo v odprtem svetu, ki je zdaj za malenkost večji, a zdaj lahko skočimo na motor ali pa se usedemo za krmilnik helikopterja ter se dvignemo v nebo.

Misije so v primerjavi s trojko kot noč in dan. Zdaj med sprehajanjem po svetu s sabo nosimo telefon in vsake toliko dobimo klic kakšnega novega šefa, ki ima za nas nov kup zanimivih misij. Osebe, ki jih srečamo, so tokrat bolj zanimive, a mestoma še vedno klišejske in če smo v GTA 3 gledali izročilo Dobrih fantov, tule gledamo igralno verzijo Brazgotica. Glavna štorijalna nit sicer še vedno ni preveč dobro izražena in misije iz različnih lokov so med sabo premalo povezane, da bi bile vpete neki dober okvir, ki bi na konce vse niti združil v eno sliko.

Vendar na to pozabiš, ko se zabavaš v opravljanju zabavnih in raznovrstnih nalog. V enem trenutku moraš odstranjevati tarče, nato tekmuješ s hitrimi čolni, upravljaš helikopterček z bombami in razstreljuješ tarče ter se spraviš v godljo, ko ti spodleti umor tarče in temu nato sledi divji pregon golf vozički. Ob vsem tem te zopet spremlja vrhunska glasbena podlaga v obliki radijskih postaj in ko enkrat ugledaš sanjavi sončni zahod, medtem ko ti lase mrši veter ob spremljavi komada “I Wanna Rock”, nisi nikoli več isti. Vice City omogoča igralcu še nakup stavb, ki nato skozi čas prinašajo dodaten priliv denarja ter doda boljšo fiziko vozil, saj zdaj lahko avtomobilom preluknjamo gume ter prebijemo vetrobranska stekla za instantno usmrtitev tarče.

Paket Definitive Edition zaključi San Andreas. Težko je verjeti, da je Rockstar med letoma 2001 in 2004 izdal kar tri vrhunske naslove, s tem da je vsak od njih prinesel cel kup igralnih ur, ki jih ni motila niti ena mikrotransakcija, a takšna je bila včasih realnost.

San Andreas se po samem igranju ne razlikuje preveč od predhodnika, saj se je razvijalec tukaj malce umiril in samo dodelal igralno formulo. Svet je pošteno razširil in tokrat se iz ulic preselimo tudi na podeželje in v puščavo, za raziskovanje pa vas čakata kar dve impresivni mesti.

Zgodba je tule dosegla svoj vrhunec. Postavljeni smo v razhojene superge CJ-ja, ki se je vrnil v svojo staro geto sosesko, ta pa je po novem povsem drugačna od njegove mladosti. Srečamo svoje stare prijatelje, ki se niso nikdar ločili od svojega gangsterskega življenja in so od vedno ostali zavezani svojim ulicam, te pa so pripravljeni braniti s svojim življenjem. Vendar pa so sovražne tolpe začele vdirati na njihova domača dvorišča in ravno CJ je tisti element, ki poveže stare igralce v eno celoto, ta pa nato udari proti napadalcem. Vendar pa ima CJ večje ambicije kot samo kajenje zvitkov marihuane na verandi in njegova zgodba nas kmalu odpelje izven okovov domačih ulic – ta poteza pa ne bo všeč njegovim sovražnikom in tudi prijateljem, ki niso vse tisto kar se morda zdi na prvi pogled.

Boljša ni samo zgodba, ampak tudi liki, ki jih srečamo med raziskovanjem sveta, saj ti končno niso samo neke klišejske izpeljanke filmskih oseb, ampak so dejansko nekaj originalnega. Tudi sistem nalog je tokrat bolj raznovrsten, nadgrajena pa so bile tudi igralne mehanike. Zdaj lahko recimo vdremo v vojaško bazo in izmaknemo raketni nahrbtnik, ki nam omogoča dobesedno lebdenje nad tlemi. S terencem se lahko zapeljemo na vrh gore in med padanjem odpremo padalo, ki nas odpelje daleč stran. V nekaterih misijah si lahko nataknemo očala za gledanje v temi. Zapeljemo se v kasino in zakockamo celo premoženje. Rockstar je v San Andreas zapekel cel kup stranskih opravil, ki lepo popestrijo raziskovanje sveta in podaljšajo igralno izkušnjo, kar tudi da svetu bolj veren občutek in zanimivo je, da se 17 let kasneje v San Andreasu še vedno zgubim tako zlahka, kot sem se v svoji mladosti.

Morda se zdi komu opisovanje igralnih osnov teh treh iger potrata časa, a treba je razumeti, da je od njihovega izida do te predelave preteklo ogromno časa in vmes je odrasla že povsem nova generacija igralcev, ki ni nikoli slišala za kaj drugega kot pa GTA 5.

Zdaj pa se spustimo v samo predelavo Definitive Edition in če ste zadnjih nekaj dni pregledovali internet, potem ste zagotovo opazili že cel kup slik in primerjav, ki kažejo naravnost katastrofalne rezultate, tako da lahko zdaj upravičeno pričakujete tudi nekaj negativnih besed.

Ja, Definitive Edition je vsekakor slaba predelava, vendar pa se mi zdi, da internet vseeno malce pretirava. Če bi gledal samo vtise igralcev bi na koncu pričakoval zadevo, ki ne samo da ne deluje, ampak ti tudi zažge konzolo in ti ukrade osebne podatke, te pa nato prodaja za mastne denarce nigerijskim princem.

Rockstar nam je poslal verzijo za PlayStation 5 in ta je glede na tehnični vidik delovala dokaj neproblematično. Vsake toliko sem ob gostih scenah zaznal kratek padec sličic na sekundo, vendar pa se je to nato hitro vrnilo na mejo 60. To sicer ni opravičljivo, saj bi tako stara zadeva morala delati kot urica, a k sreči pa mi je bilo prihranjeno vsaj rušenje igre v začetni meni. Kot rečeno, igral sem na PlayStationu 5, tako da vtisov drugih verzij ne morem podati, a bil bi previden vsaj pri Nintendu Switchu, saj naj bi tam sličice na sekundo padale na številko 20, kar je pri dvajset let starih igrah prava katastrofa.

Najbolj pomembna stvar vseh treh predelav so prenovljene teksture. Te so zdaj višje ločljivosti in na splošno prikažejo lepšo sliko, a ne povsod. Rockstar je namreč razvoj zaupal zunanjemu izvajalcu Groove Street Games, ki je poprej poskrbel tudi za predelavo iger za mobilne naprave. Ekipa očitno pri teh projektih ni imela preveč proračuna, zato se zdi, da so teksture bile izboljšane preko algoritmov umetne inteligence, saj za poustvarjanje vseh tekstur bodisi ni bilo časa ali pa dovolj financ. Takšno višanje ločljivosti je resda hitro, a umetna inteligenca ni popolna, saj je treba te zadeve nato tudi ročno pregledati in popraviti. Tega očitno ni naredil nihče in na koncu smo dobili cel kup tekstur, ki vsebujejo pravopisne napake ali pa obraze likov, ki so videti kot iz neke grozljivke. Očitno so razvijalci največ pozornosti namenili samo glavnim likom, ki jih nato spremljamo preko vmesnih sekvenc, a tudi tam dobimo nekaj čudnih rezultat, saj igre ves čas mešajo risano in realistično grafiko in na koncu dobimo mešano juho, ki pusti pri vseh grenak priokus.

Prenovljena osvetlitev je po drugi strani hudo dobrodošla in lepo poživi vse tri igre. A tudi tukaj se zdi, da je bilo največ pozornosti namenjeno San Andreasu, medtem ko je GTA 3 nekako ostal ob strani. V tretjem delu so denimo preprosto izrezali okoli leteče liste časopisov, ki so nekdaj dni lepo pridodali občutku pokvarjenega mesta. San Andreas po drugi strani vsebuje igralne dele, kjer se vse skupaj združi v zadovoljivo celoto in ko gledaš nadgrajene teksture, ki so lepo osvetljene in ko na avtih vidiš dejanske odseve, potem dobiš občutek, da je bilo igram celo posvečeno nekaj pozornosti.

Vendar pri vsakem koraku naprej dobimo cel kup večjih in manjših minusov, ki izkušnjo na koncu močno zagrenijo. Tu ne govorimo samo pri napakah na teksturah, ampak tudi hroščih, ki jih je v Definitive Edition cel kup. Včasih avtomobili podivjajo ali pa se pri misijah podvojijo začrtani objektivi. Zvočni posnetki govorcev so včasih dobri, včasih pa povsem stisnjeni in zdi se, kot da je bil nekdo posnet na 10 € vreden mikrofon. Dež pada kot v nekem vzorcu in se nahaja samo okoli igralca in lahko pada tudi čez streho.

Potem so tu razne trapaste spremembe. Razvijalec je odstranil meglo in zdaj lahko iz zraka vidiš celotno mapo, kar popolnoma uniči občutek, da se nahajaš v pravem mestu. Preoblačenje lika traja celo večnost, saj moraš za vsako spremembo čakati, da lik skoči iz omare in nazaj iz nje. Streljanje je še vedno smešno zanič in to navkljub obljubam, da bo Definitive Edition te mehanike približal tistim iz petega dela.

Včasih je težko ločiti ocenjevanje same igre od drugih dejavnikov, ki z izdelkom sicer nimajo veze. A tu je res težko spregledati podle poteze razvijalca, ki je pred izidom Definitive Edition na PC-ju onemogočil nakup starih verzij, tako da lahko novo kupiš samo preko Rockstar uradne strani. In še tega ne moreš narediti, saj se je zaganjalnik zrušil tako da sploh nisi mogel zagnati teh iger, saj moraš po novem narediti internetno verifikacijo. Da sploh ne omenjam, da Rockstar novinarjem ni priskrbel kopij za recenzije in smo te dobili šele na dan izida, saj so se zavedali, da prodajajo bedarije, a so najprej poskušali od naivnih igralcev pobrati čim več denarja.

GTA: The Trilogy – Definitive Edition na koncu ne morem označiti drugega kot slabo predelavo, ki je poskušala na lahek način zaslužiti čim več denarja in svojih 60 € nikakor ni vredna. Nakup bi bil morda smiseln čez nekaj mesecev, ko bo razvijalec popravil tiste največje bedarije, takrat pa bo tudi cena primerno nižja. Do takrat se izdelka vsekakor izogibajte, saj si boste samo pokvarili svoje čudovite nostalgične spomine, ki so, v nasprotju s to predelavo, neprecenljivi.

Objava GTA: The Trilogy – te igre so si zaslužile veliko več se je najprej pojavila na HOPsi.

Kje se je ugankarska zloba pričela? Zgodovina ene izmed najbolj znanih grozljivih franšiz sega več kot desetletje nazaj. Luč malih zaslonov je v zadnjem kvartalu leta 2004 ugledal izvirnik, imenovan enostavno Saw oziroma Žaga po naše. Šlo je za grozljivkarski debut kitajskega direktorja Jamesa Wana. Sam film je slonel na presenetljivo svežem konceptu ugank, kjer so izbranci prisiljeni žrtvovati del sebe za rešitev iz pasti, v katero jih je pahnil zloglasni mojstrski um Ugankarja z nemalo psihološkimi problemi.

Kritično občinstvo, željno akcijskih psiholoških grozljivk, je izvirnik sprejelo izjemno dobro, odlično pa se je obnesel tudi iz finančnega vidika. Tako ni bilo nobeno presenečenje, da smo bili nadaljnjih šest let deležni vsakoletnih naslovov. A žal so ti kmalu utrpeli za boleznijo, dobro znano vsakemu ljubitelju vsakoletnih igričarskih in filmskih nadaljevanj.

Tako je leto za letom sledilo skupno sedem nadaljevanj raznih direktorjev, v katerih so sprotno razvijali fikcijski lik Ugankarja Johna Kramerja in osebkov, ki so se hote ali nehote znašli v njegovem življenju. Uspeh pa je zaradi podobne formule tekom let postal vse manj in manj oprijemljiv. Pred dobrimi desetimi leti je bila franšiza tako začasno upokojena. Ob najnovejši letošnji zapuščini smo sicer v 2017 lahko ugledali Jigsaw, a ta je bil pozabljiv in neimpresiven.

• Založnik: Lionsgate
• Režiser: Darren Lynn Bousman
• Glavni igralci: Chris Rock, Samuel L. Jackson, Max Minghella
• Dolžina: 93 minut

Režiser Darren Lynn Bousman bo gledalcem Žage znano ime. Nenazadnje gre za možakarja, ki je režiral že 2. in 3. del. A žal te morem že takoj razočarati. Žaga Spirala Bolečine trpi za isto dedno boleznijo kot predhodniki. Glavna kritika koncepta je enostavna. Morilec, ki svojo žrtev postavi v smrtonosno past, kjer dobi nesrečnež preko zaslona težavno možnost preživetja uganke, gledalci pa polni napetosti spremljajo, če mu bo uspelo, enostavno ne premore več svežine.

Kako to, da se pristop ni izpel že prej? Vseeno so filmi vedno znova uspeli pritegniti tudi bolj dvomljive gledalce, saj je bilo še vedno nekaj mikavnega v tej formuli. A žal so večkrat predvidljiva in vedno manj presenetljiva razkritja vse bolj puščala dvom v vrnitev v sijajne pričetke iz prejšnjega desetletja.

Tokrat se posnemovalec serijskega morilca spravi na korumpirane može v modrem. Glede na trenutno stanje v ZDA bi le težko spregledal podobnosti mišljenja premnogih glede sil zakona. Zake Benks (Chris Rock) je detektiv, na katerega preostali sodelavci gledajo kot na glodača iz najbolj zasvinjanih delov kanalizacije. Špicljev namreč nihče ne mara, Zake pa je v času viška korupcije prelomil sveto pravilo o molčečnosti in partnerja obsodil na zaporno kazen.

Chris Rock je znano ime predvsem iz filmov komične narave in tako ga v resnejši vlogi enostavno ne morem vzeti resno. Vlogo Zacka je odigral neprepričljivo in ne bi me presenetilo, če se ne bo več lotil igranja v resnejših vlogah.

Nenadejano se znajde v središču serije umorov, kjer so tarče najhujši izmečki v modrih silah. Zaradi povezanosti z žrtvami in namigovanjem tokratnega Ugankarja primer vzame v svoje roke. Kar tipično. Moški, poln frustracij zaradi razočaranega očeta, želi svetu dokazati, da ni osrednji luzer v mestu. Samuel L. Jackson v vlogi očeta Marcusa Banksa svojo vlogo odigra prepričljivo, a mu je namenjenega malce premalo časa na platnu, da bi se vživel v svojo vlogo in prav tako ne premore svojega tipičnega “jebe se mi za vse” odnosa.

Tudi druge igralske kvalitete ne manjka, se pa zato luknje najdejo drugje. Zgodba je plehka, uganke neprepričljive, obnašanje likov na platnu na čase idiotsko in scenarij predvidljiv. Nisem se mogel znebiti občutka, da je bilo vse skupaj narejeno zgolj na pol, čeprav je več kot očitno, da nameravajo zgodbo nadaljevati.

Upanje po nečem novem umre že po prvem hladnem prizoru. Daje izjemno cenen občutek ob obilici slabe igre in scenarija. Ozadje je naravnost bizarno, saj ne kaže nobenega poznavanje delovanja policije in detektivskega dela, ki je groteskno poenostavljeno in površno. Tako ni nič čudnega, ko se znajdeš med nesposobnimi varuhi zakona in liki, ki ne zmorejo prikazati prepričljivih morilskih scen in detektivsko delo opravljajo na osnovnošolski ravni. Namesto detektivske drame na koncu vse sloni na pretakanju krvi, ki je zgolj prelivajoča se satira, kjer ti pikica razuma že takoj razkrije usodo vsake žrtve.

Površno pisanje skripte je poenostavljeno do bizarnosti. ZDA se zadnji dve leti po mnenju mnogih ubadajo s pretirano uporabo sile in zlorab v policijskih vrstah in Nova zapuščina igre žaga želi pustiti pečat na psihi gledalcev ali jih enostavno spraviti v kino, ker želijo gledati umor za umorom policajev. A na podlagi ignorance in otroške neumnosti ji to skoraj v celoti spodleti. Želi prikazati moralno izprijenost in pokvarjenost, ampak to stori na pretirano poenostavljen in grotesken način, da ideja nikoli zares ne zaživi in izpade nerealno.

Edina svetla plat filma je šele v zadnjem delu, ko se tempo pohitri in daje bolj zrelo noto, ampak finale ponovno v vsej meri razočara. Preobrat je očiten in še največje presenečenje je bilo, da resničnega preobrata ni bilo na vidiku.

Zanimivosti:

• Po besedah režiserja Darrena Lynna Bousmana je bilo treba iz filma izrezati past, v kateri je nekdo izgubil cel obraz, da bi lahko prejeli oceno R s strani MPAA.
• Chris Rock je oboževalec franšize “Saw” in je idejo o novem filmu predstavil Lionsgateu. Posledično so ga postavili za enega od glavnih igralcev, koscenarista in izvršnega producenta.
• Gre za prvi film v seriji, ki ni izšel oktobra.
• Chris Rock je po svojem čustvenem izbruhu na policijski postaji pogledal v kamero in rekel: “Da kdo ne pozabi, bil sem v Pootie Tangu, zato imam doseg.”
• Prva linija dialoga Samuela L. Jacksona na njegov prvi produkcijski dan je bila “Motherfucker”.

Objava Spirala Bolečine: Nova zapuščina igre žaga – Recenzija filma | Raje bi na roke razžagal 10 klafter drv se je najprej pojavila na HOPsi.

Sam sem se s serijo prvič srečal z igro Emperor: Battle for Dune. Še dandanes si lastim originalno škatlo z zgoščenko (pravzaprav štirimi zgoščenkami, saj je vsaka izmed treh kampanj za igranje potrebovala lastno) in igro sem v mladosti zagreto večkrat preigral. Velika škoda je, da ni franšiza prejela večje količine medijske vsebine izven bukev, saj si jo vsekakor zasluži. Tako je malo po dosegu milenija padla v pozabo, saj je bila vsaka uradna adicija od tam naprej redkejša od števila začimb po obisku Harkonnenov.

A tega je konec, saj je velika platna končno obiskal prvi del istoimenske filmske trilogije režiserja Denisa Villeneuvea. Nosi bežne podobnosti z originalno Lynchevo filmsko upodobitvijo iz davnega leta 1984. Dune: peščeni planet (2021) je tako prva moderna visoko-proračunska predstavitev te knjižne znanstvene fantastike. Počasen, nekoliko čuden fantazijski ep in hkrati premišljena in razburljiva filmska izkušnja, katere glavni namen je postaviti temelje in posaditi sadove za nadaljevanja.

• Založnik: Warner Bros
• Režiser: Denis Villeneuve
• Glavni igralci: Timothée Chalamet, Rebecca Ferguson, Zendaya
• Dolžina: 150 minut

Dune je zelooooo počasen film. Tako počasen, da bi večina drugih režiserjev isto narativo zlahka skrajšala iz 150 minut na uro in pol. A svoj čas vsekakor dobro izkoristi. Počasna uvedba v svet in predstavitev malenkosti sta dve izmed stvari, ki bi jih drugi režiserji malodane spregledali. Tako poudarek vsekakor ni na akciji, kot bi pričakoval glede na nekatere napovednike. Namesto tega vse sloni na vživetju gledalca v svet. Le ta te na koncu posrka in marsikateri bo po ogledu filma želel poseči še po knjižnih naslovih.

Villeneuveova različica romana se ponaša z naslovom “Dune: Prvi del”. To je eno izmed prvih opozoril, da film ne namerava vsebovati grandioznega zaključka. Vsekakor je nabito poln idej ter osupljivih vizualnih kadrov in informacij, ki jih bo vsak sledilec franšize že poznal. A zaključi se eksaktno na mestu, kjer se vse skupaj komaj prav prične razvijati. Warner je tako predvidljivo že potrdil nadaljevanje. Drugi del bo prišel leta 2023 – kar je dobrodošlo, saj bi šlo drugače za izjemno nezadovoljivo kinematografsko izkušnjo, ki ne bi izkoristila postavljenih temeljev.

Zgodba nam predstavi mogočni družini Atreides in Harkonnen, vesoljske mogotce, ki se prepirajo nad planetom Arrakis. Ta puščavski svet je poln snovi, bolj zahrbtne od premikajočega se peska in vredne politike zabadanja noža v hrbet. Arrakis je edini vir začimbe, snovi, ki deluje kot gorivo za vesoljska potovanja v univerzi Dune. Na Arrakisu se začimba nahaja v pesku in blešči po zraku. Bogastvo, tako opojno, da ga lahko okusiš.

Začimba ima skrivnostno privlačnost za mladega princa Paula Atreidesa (Timothée Chalamet). Istočasno pa ima ta na pladnju tudi precej drugih zadev: njegov oče (Oscar Isaac) je ponosen vojvoda, ki ga skuša naučiti igro vesoljske politike; njegova mama (Rebecca Ferguson) je mogočna vesoljska čarovnica; pestijo pa ga tudi pohotne najstniške sanje o modrooki puščavski bojevnici (Zendaya Maree Stoermer). Za piko na i se zna izkazati tudi, da je medgalaktični mesija, ki bo prinesel mir v razdraženo univerzo.

Paul je v središču tega razburljivega vesoljskega epa, ki združuje spletke Shakespearjevega pripovedovanja s cinematičnim prikazom puščavskih razgledov ter zažigajočih vesoljskih bitk. Vse vodi zasedba, vredna par milijard. V Villeneuvevih rokah ta različica Puščavskega peska da ogromno na podrobnosti in zelo vživelo predstavo, polno osupljivih podob. Ampak vse skupaj zna biti tudi nadvse čudno in nepovezano.

Film nasprotuje vročični znanstveni-fantaziji s srednjim vekom: Zlovešče vesoljske nune v valujočih temačnih oblačilih se spuščajo iz grozečih vesoljskih ladij; Medplanetarne pogodbe so potrjene z voščenim pečatom pod plapolajočimi transparenti; Vojske do zob oboroženih vojščakov žrtvujejo kri, preden si nadenejo reaktivne nahrbtnike.

Tihi brezlični obrazi in moderni minimalizem bodeta v oči, medtem, ko se dogajanje seli od dežja zlizanega granita do puščavskega peska ob hipnotični in utripajoči partituri Hansa Zimmerja in jokajočih zborov, električnih dronov, tolkal, ki udarjajo po živcih, in grozečega podzemnega približevanja puščavskih črvov.

Domači svet pokončne hiše Atreides, poln megle in zelenja, je namerno popolno nasprotje vročim neskončnim peščenim zaplatam. Nejasno katoliški dekor tega sveta vključuje motiv bikoborb, ki nakazuje dve ločeni, a prepleteni temi: nespameten boj proti nepredvidljivemu nasprotniku in stil, ki spominja na španske starodobne konkvistadorje.

Ta povezava s starodavnimi osvajalci poudarja brezčasnost želje po osvajanju in zasužnjenju ter vleče črto od preteklosti do sedanjosti. Konflikt Villeneuve in snematelj Greig Fraser izrecno utemeljita v vizualnem slogu sodobnega vojnega filma. Letala, podobna kačjim pastirjem, švigajo mimo kamer kot helikopterji iz vietnamske dobe, ko se zrak napolni z izrazitim radijskim klepetom.

Film se začne z vojsko Harkonnenov, ki se nenadoma umakne iz Arrakisa in za sabo pusti razdejanje in bedo. “Arrakis je videl moške, kot si ti, prihajati in odhajati,” pravi en avtohtoni bojevnik. “Kdo bo naš naslednji zatiralec?” sprašuje od sveta utrujeni pripovedovalec med gručo avtohtonih bojevnikov, ki so le dan poprej z raketometalcem zrušili balon zatiralcev.

Konflikt med avtohtonimi prebivalci in osvajalci izrecno poganja bogastvo. V zgodovini so podobni konflikti pogosto (seveda ob obilici smrti nedolžnega prebivalstva) vodili v tehnološki in ekonomski bum, v popularni tematiki modernega filma pa ga Dune predstavi kot absolutno negativno stvar.

Fascinantno je videti znanstvenofantastični film, ki se spopada z ekonomskim vidikom politike, pa tudi z znanimi medplanetarnimi boji za moč iz Vojne zvezd in franšize Star Trek. Hiša Atreides je morda plemenita in Harkonneni pogoltni in zahrbtni, vendar njihovi naravi v tej galaktični ekonomiji nista pomembni: ne glede na to, kakšna čustva gojijo drug do drugega, morajo izpolniti svoje kvote in golo slediti ukazom velikega šefa. Vesoljski kapitalizem prve klase!

Vendar to ni polemika. V filmu se vrti toliko idej, da so mnoge omenjene le enkrat, in vabljen si, da razviješ lastne misli o neenakosti, pomanjkanju virov, podnebni krizi, vojni, fevdalizmu, medgalaktičnem potovanju, sanjah, starševstvu, nepredstavljivi sili narave in še veliko drugih stvareh. Kot da to ne bi bilo dovolj za razmišljanje, je vse zavito v gosto izročilo več jezikov in čudno terminologijo, kar pomeni več glasov, ki vse to razlaga.

Čudnost znanstvene fantastike temelji tudi na omejenem razponu barv na zaslonu. Onstran črnine vesolja sta edini barvi v tem vesolju siva in bež. Ne razumi me narobe, Dune izgleda odlično, a zunaj fantastičnega dizajna utišana paleta meji na sivo.

Podobno utišana je tudi igra: vsi so nestrpni in slovesni in v tihih tonih mrmrajo pogosto nerazumljiv dialog. Tako kot prejšnji Villeneuveovi filmi je slog dramatičen in intenziven. Je pa tudi precej enoznačen, kar omogoča, da Jason Momoa izstopa že samo s tem, da pokaže, kako uživa v svojem delu. Najbolj dinamičen razpon prihaja s strani matriarha Atreides, ki uteleša čustveni nemir osebe, ki je hkrati strastna mati in spletkarka, katera je primorana slediti ukazom čemerne stare babnice.

Kar se tiče igralca v glavni vlogi, večino zgodb pripovedujejo Chalametove ličnice in oči. Tako kot Ryan Gosling v Blade Runnerju 2049, nima veliko za povedati, zaradi česar je njegov lik osupljivo dvoumen ter nejasno opredeljen. Je poslušen ali raztresen? Nejevoljni vodja ali ambiciozen spletkar? Kdo bi vedel.

Mladega princa mučijo vizije prihodnosti, kar se prenese tudi na gledalce. Nekatere od vizij so odkrito povedano videti razburljivejše od nekaterih zavlečenih sekvenc prvega dela, a osebno so mi najedale, saj so se ponavljale, med tem pa hkrati povedale veliko in prav nič. Ob tako nenadnem koncu, ki prosi za nadaljevanje, se morda sprašuješ, ali sta oba filma posneta skupaj. Ne; nadaljevanje bo začelo nastajati konec leta 2022, kar še zdaleč ni zagotovljeno ob soočanju s pandemijo in pretočnim predvajanjem, ki bi lahko povzročilo kanibalizacijo blagajne.

Zanimivosti:

• Ko se sreča z baronom Harkonnenom, častita mati navaja Jessico kot ženo vojvode Leto. Leto in Jessica nista poročena – ona je enostavno njegova priležnica. V njunem zadnjem skupnem prizoru Leto celo reče Jessici ‘Moral bi se poročiti s tabo.’
• Skladatelj Hans Zimmer je velik oboževalec romana Dune in je zavrnil sodelovanje s pogostim sodelavcem Christopherjem Nolanom pri Tenetu (2020) za snemanje tega filma.
• Med promocijo filma je bila za HBO Max objavljena spin-off serija z naslovom Dune: The Sisterhood. Prvotno je bil pisatelj Dune – Jon Spaihts – napovedan za režiserja serije, vendar je odstopil in se namesto tega osredotočil na pisanje Dune: Drugi del (2023).
• Prizori oceanskega sveta Caladan so bili posneti v Stadlandetu na Norveškem. Velik del puščavskih prizorov v puščavskem svetu Arrakis je bil posnet v Jordaniji in Abu Dabiju na Bližnjem vzhodu.
• V Dune (1984) so bili vsi Harkonneni upodobljeni kot rdečelasi. V filmu so vsi prikazani kot plešasti.

Objava Dune – Recenzija filma | Najprej temelji, nato zgradba se je najprej pojavila na HOPsi.

Vse to je pripeljalo do tega, da nikoli nisem zares izkusil Metal Gear Solid serije in bil podvržen izumom ustvarjalca Hidea Kojime, ki ima preko interneta pravo kultno oboževalsko skupnost. Mnogi ga častijo in obravnavajo za genija, drugi pa ga imajo za človeka, ki je povsem precenjen.

Z Death Stranding Director’s Cut sem tudi sam si končno oblikoval mnenje o njem in vsekakor je to poseben človek, s pogumnimi idejami, ki pa potrebujejo še nekaj poštene dodelave.

Razvojna ekipa: Kojima Productions
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 24. september 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: tretjeosebna avantura

VIDEO RECENZIJA

Death Stranding je sprva na svet pokukal leta 2019 in igralce takoj razdelil na dva tabora. Ideja dostavljanja paketov v postapokaliptičnem svetu ni bila všeč ravno vsem, a ni dvoma, da je ideja presneto originalna. Igra je v bistvu rezultat propadlega projekta Silent Hills, ki je Kojimo prvič postavil na čelo grozljivke, ta pa je v sodelovanje pritegnil še igralca Normana Reedusa ter priznanega režiserja Guillerma Del Tora. Konami je preklical projekt, a ni razdrl prijateljstva in ekipa se je odločila izpeljati povsem nov originalen projekt, ki so mu nadeli ime Death Stranding.

Igra nas takoj na začetku spozna z glavnim junakom Sam Bridgesom, ki je že v prvem kadru naveličan življenja. Glede zgodbe vam v uvodu ne bo jasno veliko in tudi sam sem se bolj kot ne praskal po glavi. A ni vrag, da me zadeva ni potegnila vase in že prvi uri so se mi po glavi motala zanimiva vprašanja: Zakaj se vsi bojijo dežja? Kdo je Fragile? Zakaj v svetu ne najdemo nikogar živega? Kdo so te nevidne pošasti od katerih na tleh vidimo samo odtise rok?

Odgovore na vsa ta vprašanja boste dobili, a ne vse naenkrat in vsi ne bodo jasni povsem do konca igre, pa še takrat bodo obstajale nejasnosti. Vendar vas do tam loči še ogromno dolge poti, ki jo boste morali opraviti peš, na motorju ali pa drsajoč na hrbtu.

Svet so namreč napadla čudna, nezemljska bitja, ki so praktično povsem uničila civilizacijo. Amerike ni več in vsi so se preselili pod Zemljo, na površju pa so ostali samo še redki pogumneži, ki si upajo za plačilo prestati ogromne razdalje in dostaviti ljudem tisto, kar hočejo. Če vas je vse to spomnilo na lansko situacijo s koronavirusom, ko smo vsi kot po stavi naročali dostave preko Wolta, potem niste edini in čeprav je primerjava nekam smešna, je nekako tudi upravičena.

Naš junak Sam Bridges je namreč dostavljalec, ki z ene lokacije na drugo dostavlja težke pakete, ki vsebujejo različne surovine in je edini, ki lahko zopet vzpostavi povezave med razdrobljenimi frakcijami ljudi in jih zopet skupaj poveže v neko vrsto civilizacije.

Zaplet je vsekakor zanimiv in tudi nadaljnje razpletanje zgodbe nas lepo vleče naprej. Vmesne sekvence niso za nepotrpežljive, vendar so polne odličnega igranja, glasovnega podajanja in dobro zamišljenega scenarija. Nekaj mimosunkov sicer obstaja, saj ima punca Fragile nekaj neumnih enosvrstičnic, a na splošno je štorija in tudi sama prezentacija na vrhu igričarske ponudbe takšnih izkušenj.

Death Stranding zna tudi zgraditi temačno atmosfero, kjer v splošnem vlada brezupje, a vmes najdemo tudi nekaj humorja in kanček upanja. Svet, ki ga moramo prečkati je poln gora, kamnov, blatnih potk, potokov in dih jemajočih razglednih točk. Okolica ne vsebuje nobenega drugega živega bitja, kar je tudi v skladu z zgodbo in rezultat je samoten sprehod skozi naravo, ki vas dejansko zna sprostiti. Dodajte k temu še čudovito grafično nadgradnjo na konzoli PlayStation 5, ki vam omogoči kristalno čiste teksture v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo in Death Stranding zlahka postane postapokaliptičen izlet, ki ga v takšni lepoti še niste izkusili.

Vendar pa se zatakne pri samem igranju. Namreč vse kar boste v Death Stranding počeli je dostavljanje paketov iz ene lokacije na drugo. V RPG igrah takšnim nalogam rečemo “Fetch Questi” in so nujno zlo, ki jih pretrpimo samo zato, da na koncu dobimo kakšen nov kos opreme ali pa nekaj izkušenj. Death Stranding igralna izkušnja pa se vrti le in samo okoli teh nalog in variacije je bolj malo.

Tipična naloga se glasi takole: pridete do baze, kjer vam hologram naloži novo nalogo dostave. Nato nase navlečete vse pakete, te razporedite po hrbtu, rokah in nogah, odprete mapo in označite lokacijo ter se odpravite na pot. Ko paket dostavite, dobite oceno uspešnosti ter všečke iz strani skupnosti in vse skupaj znova ponovite do naslednje lokacije.

To je v bistvu to in čeprav igra poskuša naše sprehode malce popestriti, se sama srž igranja ne spremeni do konca. Skozi igranje denimo dobimo dostop do grajenja posebne opreme, ki nam omogoča prenašanje večje teže, nato dobimo dostop tudi do prevoznih sredstev, ki se napajajo preko elektrike, Director’s Cut pa vse to še popestri z robotskim spremljevalcem, ki lahko kar namesto nas dostavi do konca paket in topom, ki nam omogoči izstreljavanje paketa do določene točke.

Med vašimi potovanji se bo treba tudi izogibati nevarnim pošastim, ki jih najprej napove oblačno vreme in dež, dokončno pa se zavedamo, da smo v dreku, ko začne piskati naša oprema. Ta je povezana na dojenčka, ki je naš redni spremljevalec, saj lahko samo on zazna nevarna nevidna bitja in takrat se je treba potuhniti in se počasi, z zadržanim dihom, preplaziti skozi okolico. To ne deluje vsakič in ko nas enkrat opazijo, nam ostane samo še divji beg a če nam ne uspe, potem se znajdemo v breznu dreka, s katranastim bazenom in ponorelimi hodečimi tentaklastimi bitji. Kot da ni to dovolj nas občasno napadejo tudi razbojniki, ki pa so k sreči manj nevarni in relativno klonejo našim udarcem ali pa strelnim orožjem.

Vendar pa nič od tega ni preveč zabavnega. Mučno je denimo že sprehajanje, saj moramo ves čas paziti na ravnotežje in če se spotaknemo, moramo zopet pobirati pakete. Še posebej je to tečno pri prečkanju gora, kjer si lahko pomagamo z letvami, a teh nimamo s sabo neomejeno število in treba jih je uporabiti preudarno. Če pademo v globino se poškoduje naša vzdržljivost, uničimo pa lahko tudi paket, tako da gre lahko cela dostava po zlu. Vse to opotekanje mi je začelo najedati že po nekaj urah, do konca igre pa sem imel vsega poln kufer. K sreči lahko kasneje zgradimo serijo “zipline” povezav, kar nam močno poenostavi premikanje, vendar pa s tem po drugi strani zaobidemo samo srž igranja, ki je v bistvu sestavljena ravno iz tega dolgega pešačenja.

Tudi bojevanje je povsem osnovno in nič kaj preveč zadovoljujoče. To že tako ne more biti, saj imamo na hrbtu vedno celo skladišče zaloge, tako da smo že v osnovi neokretni in se moramo vseskozi loviti za ravnotežje, zdaj pa k temu dodajte še opletanje z orožjem in dobite lep recept za nočno moro. Srečanje s pošastmi po drugi strani najprej vliva strah v kosti, a ko se že desetič ujameš v tisti katran in izgubiš pakete, grozo zamenja nadležnost in kmalu sem samo še zavijal z očmi, saj sem moral spet pobirati poškodovane pakete.

Director’s Cut razširitev doda nekaj izboljšav, ki so namenjene predvsem boljši strojni opremi konzole PlayStation 5. Igralni plošček DualSense je dobro izkoriščen, grafika pa je pripeljana do maksimuma. Dodane je bilo tudi nekaj nove vsebine, kot je denimo dirkanje z avti po progah, a tisto je bolj kot ne “krneki”, štorijalne razšitive pa je bolj malo – a je po drugi strani res, da je konec malce bolj razširjen.

Death Stranding se je na koncu izkazal kot igra, ki ni bila namenjena meni in to nekako odraža tudi končna ocena. Vendar pa samo idejo Kojime spoštujem in če bi bila zadeva manj tečna za igranje, bi tudi iz mene naredil novega oboževalca. Žal temu na koncu ni bilo tako, a vsekakor mi je Kojima Productions vzbudil željo, da preizkusim tudi njihove prihodnje naslove.

Objava Death Stranding Director’s Cut – realistična simulacija Wolt dostavljavca se je najprej pojavila na HOPsi.

A po tej celi koronavirus krizi sem si zopet želel igranja takšne pustolovščine in kot nalašč je v te namene frišni razvijalec Deck Nine pred mene pripeljal Life is Strange: True Colors. Novinec je razvoj uspešno opravil in ustvaril čudovito pripoved, ki pa ji je založnik Square Enix pošteno zvišal ceno.

Razvojna ekipa: Deck Nine
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5, PS4, PC, Xbox One, Xbox Series X
EIGRE: Link
Datum izida: 10. september 2021
Cena: 48,29 €

Zvrst: Pripovedna avantura

VIDEO RECENZIJA

Za igranje True Colors ne potrebujete nobenega znanj iz predhodnih delov, saj je zgodba popolnoma ločena in vsebuje povsem frišne like. Zgodba nas tokrat popelje v majhno gorsko mestece Haven Springs, kjer so prebivalci navajeni mirnega življenja. Sem prispe naša junakinja Alex Chen, ki jo je k sebi povabil njen dolgo ločeni brat Gabe. Dvojec je imel za sabo dokaj težko življenje, saj sta zaradi nesrečnih okoliščin izgubila starše ter tako skakala iz sirotišnice do krušnih staršev in nazaj. Ti časi so zdaj za njima, saj sta Alex in Gabe odrasla človeka, vendar pa je Alex še vedno precej izgubljena v življenju in s svojim bratom in v Haven Springsu želi najti smisel v življenju ter si morda celo pridobiti kakšnega prijatelja.

Začetek True Colorsa je precej umirjen in zgodba, ki je razdeljena na pet epizod, nas v prvem poglavju najprej spozna z vsemi različnimi prebivalci majhnega mesteca. Vendar pa se ta gorska idila kmalu razblini, saj Alexino življenje hitro zadane katastrofa, ko ji umre ena bližja oseba in to pod sumljivimi okoliščinami. Naša junakinja se zato odloči odkriti pravega krivca za nenadno smrt njenega bližnjega, a do tega odgovora jo bo vodila trnava pot.

Čeprav se morda po zapletu zdi, da boste igrali kakšno detektivko, temu v resnici ni tako. Štorija za glavno nit res uporabi iskanje morilca, vendar nam True Colors želi povedati veliko več kot samo neko bledo detektivsko štorijo. Večino igranja se bomo namreč soočali s temami izgube bližnjega in kako nas lahko takšen tragičen dogodek povsem vrže ven iz tira ter kako lahko smrt človeka vpliva na vse njegove bližnje. Spoznali boste, da ob izgubi ljudje niso samo žalostni, ampak tudi jezni – tako nase in tudi na druge. Takšna tragedija je še posebej izrazita v takšnih majhnih zaselkih, kjer se vsi poznajo in se vrata ponoči pušča neodklenjena, vsa ta silna emotivna plat pa bo na Alex pomembno vplivala.

Naša junakinja je namreč malce posebna. Kakor pravi izročilo Life is Strange iger ima tudi Alex eno posebno moč, le da njena sposobnost ne tiči v previjanju časa, ampak tiči v izjemnem in jasnovidnem dojemanju čustev drugih. Ko naleti na kakšnega sogovornika, ki ga trenutno prevevajo močna čustva, se iz njega izriše aura različnih barv: modra je žalost, rdeča je jeza in zlata je veselje. Alex lahko preko teh čustev prebere njihove trenutne misli in se v te celo preseli in svet vidi skozi njihove oči. Med igranjem boste to mehaniko večkrat srečali in preko dialogov boste lahko sogovornika pomirili ali pa njegov strah izkoristili v svoje namene. Vaše odločitve bodo vplivale na nadaljnji razplet zgodbe, ki se tokrat lahko celo zapelje v različne smeri, tako da se igro splača preigrati dvakrat, če želite videti vsaj dva različna konca.

Samo igranje se drži tradicije emotivnih avantur. To pomeni ogromno gledanja vmesnih sekvenc, izbiranja dialogov in bolj malo dejanskega igranja. True Colors je namenjen vsem tistim, ki zgodbo v igrah postavljajo na prvo mesto, tako da nepotrpežljivi igralci tu zabave ne boste našli. A če se najdete v targetirani publiki, potem je pred vami prava poslastica. Alex in Gabe sta izjemno zanimivi osebi, s svojimi napakami in prednostmi. Enako velja za ostale prebivalce Haven Springsa, saj so raznoliki in kramljanje z njimi je pravo veselje. Scenarij je izjemno bister in se ne boji igralca občasno tudi nasmejati, kar pride izjemno prav, saj to razbije melanholičnost, ki bi brez tega začela brž najedati. Tu prav pridejo izjemni profesionalni govorci, ki so vse like resnično pripeljali k življenju. Samega igranja, kamor bi prištel sprehajanje po omejeni okolici in klikanje na predmete je resda malo, a True Colors vsake toliko preseneti s kakšno res zanimivo igralno sekvenco. Najbolj zanimiva se zagotovo zgodi v tretjem poglavju, ko se celo mesto spremeni v LARP pustolovščino in RPG igranje doživimo v resničnem življenju – celo skupaj s poteznim bojem!

Tehnična plat je malček manj impresivna. Grafično je igra na trenutke odlična in jasen korak naprej od predhodnikov, a obrazi so še vedno nekam plastični in v 2021 bi lahko nekatere teksture res lahko že dobile nadgradnjo. Potarnati moram tudi nad neoptimiziranostjo: igral sem na PlayStation 5 in igra je dosegala samo 30 sličic na sekundo, kljub hitremu SSD disku pa sem na nalaganje stopenj čakal po 10 sekund. So pa animacije res dobro izpeljane in kljub revnim teksturam oživijo like, vse skupaj pa zabeli še odlična glasbena “indie” spremljava, ki navduši že v začetnem meniju.

Life is Strange: True Colors me je na koncu pustil zadovoljnega in razplet same zgodbe je pripeljal do čudovitega in rahlo emotivnega konca. Resda bi si želel malce več dejanskega igranja in prav bi prišla še kakšna dodatna mini igrica. Morda pri vsemu skupaj v oči bode cena, saj je Square Enix tokrat ceno postavil kar na 60 €, medtem ko je sama dolžina avanture nekje 10 ur. Resda dolžina pri takšnih igrah ne bi smela biti pomembna, a po drugi strani je cena resnično pretirana in bi bila idealna za kakšnega dvajsetaka manj.

Objava Life is Strange: True Colors – čustvena zgodba, ki pa ni poceni se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa je ta pri meni zaradi nerazumljivega razloga umanjkal in nisem ga mogel najti nikjer. Tako mi na koncu ni ostalo drugega kot pa da začnem preigravanje sveže kampanje in se zopet prebijem skozi prvo poglavje, ki je tudi minimalni pogoj za začetek igranje Iki ekspanzije. To mi je vzelo samo nekaj ur in ko sem osvobodil prvo graščino, sem se brž odpravil na odročno ribiško vasico, kjer sem naletel na poblaznele prebivalce, ki jih je k norosti spravila nova vrsta mongolske nevarnosti. Jin tako obračuna s prvo skupino napadalcev, skoči v čoln in se odpravi na raziskovanje novega Iki otoka.

Razvojna ekipa: Sucker Punch
Založnik: Sony
Platforme: PS5, PS4
Steam: Stran trgovine
Datum izida: 20.avgust 2021
Cena: 79.99€

Zvrst: Tretjeosebna avantura

VIDEO RECENZIJA

Naša odprava na svež otok je lepo povezana v že obstoječo originalno kampanjo. Iki otok je namreč tisti na katerem je Jinov oče bil dolgo in krvavo bitko z raznimi banditi in na peščenih plažah Ikija je na koncu tudi podlegel. Če ste igrali originalno zgodbo, potem ste verjetno že večkrat videli smrt Jinovega očeta in novi dodatek poskuša razložiti dogodke izza njegove smrti, ki našega junaka preganjajo že dolga leta.

Zaradi krvoločnosti Jinovega očeta samuraji na Iki otoku niso preveč priljubljeni. Vendar pa je čas, da se na ta sovraštva zdaj pozabi, saj posebna verska sekta Mongolov grozi izničenju samurajev in banditov in Jin mora pogolniti svoj ponos ter seči v roko svojim bivšim sovražnikom, ki so mu navsezadnje tudi ubili očeta.

Glavni zlobec je tokrat skrivnostna ženka z imenom The Eagle. Ta takoj na začetku dobi Jina v svoje kremplje in ga zastrupi z neko čudno pijačo, ki sproža halucinacije. V teh se Jin spomni svoje preteklosti in tudi svojega očeta, te halucinacije pa večkrat prekinejo naše raziskovanje in takrat se okolico obarva v vijolične odtenke, v ušesih pa slišimo nagovarjanje Eagla, ki nas poskuša zlomiti in privabiti na svojo stran. Generalno me sekvence s haucinacijami in raznimi sanjami ne privlačijo preveč, saj sem na takšne prijeme alergičen že vse od Max Payna 2 in tudi tukaj začnejo skoči čas najedati. A zadeva vseeno ni povsem katastrofalna in nas malce zbliža z glavnim zlobcem.

Dovolj o zgodbi, poglejmo kaj je novega v Iki razširitvi. Sucker Punch z novostmi ni pretiraval in je na novo območje, ki je po obsežnosti nekje primerljivo z enim poglavjem originalne kampanje, posejal kup večjih in manjših opravil. To pomeni, da boste zopet sekali bambusove palice, lovili lisice in pretepali sovražne generale. Zanimiva popestritev je nov pretepaški ring, kjer se boste z lesenim mečem v šefovskih spopadih pomerili z različnimi nasprotniki, vsak od njih pa zahteva svojo taktiko. Novosti so še razni lokostrelski izzivi in meditacijske točke, ki jih naseljujejo mačke in opice, te pa boste preko posebne igre s flavto najprej morali privabiti v svoje naročje. Mačjeljubci boste v raju, še posebej če igrate na konzoli PlayStation 5, saj boste ob naprednih vibracijah igralnega ploščka dejansko čutili predenje crkljive mucke.

Sucker Punch je naprednosti igralnega plošča izkoristil tudi drugje. Med jahanjem po lesenem mostu boste čutili udarce kopit, po novem pa lahko kavelj, ki smo ga prej uporabili za vihtenje na odročne predele, uporabimo tudi za rušenje raznih preprek in takrat DualSense ropota kot za stavo. Škoda edino, da ga niso malce bolje uporabili tudi pri samem sabljanju, saj tam nekih hudo podrobnih vibracij ni čutiti.

Nadgradnja na PlayStation 5 je prinesla tudi nekatere druge spremembe. Nalaganje stopenj je zdaj bliskovito hitro in igra lepo teče pri 60 sličicah na sekundo v ločljivosti 4K. Žal pa je od tehničnih nadgradenj to v bistvu vse: teksture so enake, meja izrisovanja prav tako. Sucker Punch bi lahko vsaj ponudil možnost preskakovanja vmesnih sekvenc, ki še vedno boleče manjka. Zadeva malce razočara, saj osnovna nadgradnja iz PS4 na PS5 ni brezplačna in od razvijalca smo pričakovali nekaj več kot je bilo denimo v primeru Spider-Mana, ki je v brezplačni nadgradnji ponudil ray tracing osvetljevanje.

Vaš konj bo v razširitvi igral bolj pomembno vlogo, saj ga lahko zdaj z divjim drvežem uporabite za podiranje vsega pred sabo, a za vsak tak nalet boste žrtvovali eno točko Resolva. Dodatek s sabo prinese tudi dva nova sovražnika, kar spet malce razočara. Glavno vlogo zdaj igrajo posebni vrači, ki s sulico plešejo v ozadju in preko petja bodrijo vse svoje soborce. Ti pod vplivom pesmi postanejo hitrejši in bolj zamahujejo z orožji, zato je pri vsaki bitki treba najprej poskrbeti za te nadležne čarovnike in se nato spraviti na ostalo drhal. Drugi nov nasprotnik je bolj običajen vojščak, ki pa med bitko menjava orožja in vas tako nekaj časa napada s sulico in nato preklopi na meč, igralec pa mora zato pozorno menjavati med napadalnimi načini.

Dodatek tako prinaša lepo dozo svežine v osnovno igro, a če te niste imeli radi že v osnovni kampanji, potem vam tudi novi Iki otok ne bo spremenil mišljenja. Razširitev je predvsem namenjena vsem tistim, ki bi si želeli bolj kompletne zgodbe iz originala in dodatek res lepo pokrpa vse štorijalne luknje ter hkrati dostavi več tiste vsebine, zaradi katere smo se sploh zaljubili v originalno izkušnjo.

Objava Ghost Of Tsushima Director’s Cut – lepa dopolnitev originalne zgodbe se je najprej pojavila na HOPsi.

A vmes se nahaja še ena stopnja – takoimenovane AA igre. To so projekti, ki imajo sicer višji proračun kot indie igre, a spet niso zapravili milijonov in v pisarne vpoklicali Hollywoodskih igralcev za zvočno igranje. Eden takšnih predstavnikov je denimo Elex – RPG stvaritev nemških programerjev, ki vsebuje veliko dobrih idej, ki pa niso bile do konca zloščene. V to smer bi moral spadati tudi Biomutant, a mu je založnik THQ Nordic nadel kar polno ceno 60 €, ki pa je žal igra preprosto ne more upravičiti.

Razvojna ekipa: Experiment 101
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
Nakup: Steam
Datum izida: 25. maj 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: Tretjeosebni RPG

VIDEO RECENZIJA

Biomutant je s svojimi prvimi napovedniki obljubljal fantazijski RPG, ki bo nosil prisrčno podobo kosmatih živalic, te pa se sprehajajo po odprtem svetu, ki bo poln skrivnosti, zanimivih bitij in zakladov, ki samo čakajo na odkritje. Podoba je malce spominjala na Ratcheta in Clanka, kar je igro hitro dvignilo v priljubljenosti in igralci so začeli pripravljati prednaročila.

In novopečeni razvijalec Experiment 101 je nekatere te visokoleteče obljube resda izpolnil, vendar pa se mi po eni strani zdi, da so napovedniki igralcem risali lažno sliko, tako da zna končni izdelek veliko igralcev pustiti na cedilu.

Čeprav so napovedniki v ospredje rinili enega in istega rakunastega glavnega junaka, s frajerskim mečem in usnjenim suknjičem, je to samo ena od začetnih podob, ki jih lahko ustvarimo v ustvarjalniku lika. Najprej izberemo vizualno podobo, se odločamo med različnimi statistikami, kot so denimo moč, inteligenca in gibčnost, vse to pa bo tudi vplivalo na izgled vašega živalskega šampiona. Večja inteligenca bo denimo pomenilo večjo glavo, pri izbiranju pa boste morali tudi upoštevati, da se statistike med sabo tepejo in treba je ujeti nekakšno ravnovesje. Ko smo opravili s tem delom napoči čas, da izberemo svoj igralni razred.

Lahko smo torej gibčni bojevnik, ki v vsaki roki drži po eno orožje. Ali pa se raje odločimo za nekoga, ki vihti dvoročne meče in je bolj odporen na poškodbe. Morda bo komu bolj ljub boj od daleč in bo raje pokal sovražnike s strelivom ter se tako varno držal stran od zamahovanja mečev. Vse to vam je ponujeno, vsak igralni razred pa ima tudi svoje bonuse.

Pri vsem tem ustvarjanju sem začenjal biti malce nestrpen, saj sem želel že enkrat začeti s presnetim igranjem in že tu so me obletavale zle slutnje, ki so se nato izkazale za pravilne. Biomutant je namreč ena od tistih iger, ki morajo igranje neprestano prekinjati, zato da vam razložijo neke igralne mehanike, ki bi včasih morale biti samoumevne, a spet drugič se vprašaš, zakaj sploh obstajajo.

Poglejmo si sam začetek igranja. Pojavimo se na eni potki in pot nas pelje naprej, vmes pa dobivamo opozorila kako skočiti in podobno. Ni minila minuta in že pridemo do prvega razcepa poti in igra se ustavi, da nam razloži, da gremo lahko po levi strani ali pa po desni. Izberemo pot, ampak seveda to še ni vse, saj ima igra tudi moralni sistem med dobrim in zlim, kar botruje še eni zaustavitvi igranja in spremljanje dialogov. Ko je tega končno konec naredimo par korakov in pridemo do jase, kjer je mrtva žival. Spet se je treba ustaviti in gledati vmesno sekvenco. Pridemo do živali, nova vmesna sekvenca. Končno pride prvi nasprotnik in lahko celo malo igramo in ko zbežimo dobimo še eno sekvenco. Gremo po hodniku in naletimo na prve običajne nasprotnike. Spet je treba ustaviti za neka brezvezna pojasnila. Sledi malce borbe in nato poberemo prvi predmet. Stop, treba pojasniti kovačenje. In tako dalje in tako naprej.

To neprestano prekinjanje je zame osebno eden največjih grehov, ki jih lahko spočne frišni naslov. Biomutant ti nikakor ne pusti, da bi preprosto užival v igranju in morda kakšno stvar izgruntal sam. Res je, da lahko to tečnarjenje nekako prilagajamo v nastavitvah, a to ni rešitev, saj brez enih namigov ne bi vedel kako naprej. Primer tega je, da med sprehajanjem poberemo rokavico, ki nam ob držanju gumba sproži močnejši udarec, ta pa lahko odpre pot naprej. Problem je, da ta udarec lahko uporabimo na samo določenih mestih – rahlo razkrušenem zidu, ki ne izstopa kaj posebej iz okolice.

Tu pridemo do naslednjega problema – grafike in zvoka. Ne pozabimo, THQ Nordic računa za to igro 60 € in zato lahko upravičeno pričakujemo podobo, ki je na ravni drugih težkokategornikov. Biomutant sicer ni grda igra, saj je to svetla in barvita RPG odprava, ki vsebuje tudi prehajanja dneva in noči. Naš rakunček ima lepe animacije, lahko skoči na vse štiri in s tem sproži šprint in post-apokaliptična okolica lepo meša zapuščeno okolico stavb in avtomobilov s preraščeno naravo. Vendar brez kiksov tudi tukaj ne gre. NPC-ji po svetu vsebujejo samo osnovne animacije in v glavnem samo stojijo pri miru. Vsake toliko naletimo na trdnjavo, ki jih naseljuje eno od plemen in na nas je, da jih osvobodimo in v njih naselimo svoje privržence. Potem to postane nekakšno mesto, ki pa je spet povsem statično in mrtvo. Mrtva je tudi narava in odprti svet je v bistvu samo ena ogromna mapa, ki jo moramo prepešačiti/prejahati, preden končno pridemo do cilja svoje naloge. K sreči vsake toliko najdemo teleportirne točke, vsake toliko pa naletimo tudi na kakšno zapuščeno hišico, ki ponuja različne dobrine. A to je bolj slaba nagrada za raziskovanje in med igranjem sem raje samo tekel do cilja, saj je bilo preiskovanje bajtic bolj kot ne izguba časa.

Boljši bi bil lahko tudi zvok. Med igranjem nas sicer spremlja nekaj glasbe, a ta ni ravno zapomljiva. Bolj moti to, da ni zvočnega igranja okoli posejanih likov. Vsi ti samo nekaj mrmrajo in to v res tečnih zvokih, ki bi jih najraje utišal. Razvijalec se je tu odločil za nekako čudno potezo in za zvočno podajanje najel enega zvočnega govorca, ki resda svojo nalogo opravi odlično, a kdo bo vseskozi poslušal en glas? Govoričenja je namreč ogromno in tip noče biti tiho niti med našim sprehajanjem po svetu. K sreči lahko tudi njegovo žlobudranje zmanjšamo v nastavitvah, a vseeno je tule izgubljena priložnost, saj bi zvočne vrstice vsem tem stranskim osebam vdihnile vsaj malo življenja. Igra poskuša raziskovanje svet popestriti z občasnimi izjemno lahkimi ugankami ter mrtvimi območji, kjer nam hitro pojenja zdravje, tako da se je treba usesti v robota. A to žal ni dovolj, da bi razgibalo igralno formulo in raziskovanje naredilo privlačno.

Biomutant je med napovedniki najbolj izpostavljal bojevanje. To naj bi bil RPG, ki bo spremenil fajtanje in igralcem ponudil možnost Kung-Fu potez in posebnih sposobnosti. A končni rezultat ni nekaj posebnega. Izvajamo lahko resda kup naprednih potez in kombinacij. Tu so posebne mutantske sposobnosti, kot je zažiganje nasprotnika, kombinacije udarcev s finišerji in streljanje od daleč. A občutek tepeža preprosto ni dober. Merilnik divje skače po prostoru, tako da nikoli ne veš koga pravzaprav ciljaš, nasprotniki pa so precej zabiti. Udarci z meči ne dajo nekega posebnega povratnega odziva in velikokrat se zdi, da po grdavžih udarjamo s papirjem in da sploh nismo zadali kakšne škode. Na koncu sem dvignil roke nad vsem skupaj in sovražnike preprosto streljal od daleč, kar je bilo presenetljivo učinkovita taktika in brez kakšnega posebnega problema sem ubijal manjše in večje nasprotnike, vključno s šefi.

Tudi sama zgodba ne bo pobirala nagrad. Človeštvo naj bi v preteklosti ubilo naravo s svojim onesnaženjem in nato so vstale živali, ki so oblikovale svoja plemena. Igra nas občasno tudi seli v preteklost, kjer vidimo, kako so neki sovražniki zažgali našo vas. Štorije preprosto nisem mogel preveč pozorno spremljati, saj so mi bili vsi liki s svojim neprijetnimi zvoki izredno tečni in nikakor niso želeli zaključiti dialogov, tako da so mi čez čas resnično začeli najedati živce.

Je Biomutant potem popolna katastrofa? Ne čisto. Zanimiv je sistem kovačenja, ki omogoča nekatere zanimive kombinacije in bojevanje zna včasih biti vsaj malce zanimivo. Vendar pa je na splošno Biomutant eno veliko razočaranje, saj napak kar ne morem nehati naštevati. Stranske naloge so denimo neobstoječe in brezzvezne, naletel sem na hrošče, ki so me ujeli v okolico, živali za jahanje so okorne in komaj kaj hitrejše od teka, nadgrajevanja je preprosto preveč in nikoli se ne počutimo, kot da smo res postali močnejši.

Zadeva bi bila veliko boljša kot neka linearna odprava, z bolj ozkimi stopnjami, saj se čuti, da razvijalec preprosto ni bil kos nalogi ustvarjanju ogromnega in širnega sveta. Priporočam, ko cena pade na vsaj 30 €, pa še takrat se v igranje podajte previdno.

Objava Biomutant – trenutno razočaranje leta se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa Ubisoft prodaja sezonske prepustnice in v to je treba vpeljati nekaj dodatne vsebine v obliki DLC-jev. Po pol leta od izida izvirnika smo zdaj dobili prvo obsežnejšo razširitev Wrath of the Druids, ki nas prvič v seriji odpelje raziskovati Irsko.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox One, Xbox Series X
Nakup: Stran trgovine
Datum izida: 13. maj 2021
Cena: 39,99 €

Zvrst: Tretjeosebni RPG

VIDEO RECENZIJA

Naš junak Eivor ob vrnitvi v svojo domačo bazo dobi obvestilo o novem obiskovalcu. Skrivnostna trgovka nam razloži, da jo je k nam poslal kralj Irske in da potrebuje našo pomoč. Hitro odpravimo eno pomorsko blokado, skočimo v čoln in se podamo skozi morje, kjer nas pozdravi naš bratranec.

Seveda ima ta hudo težavo. Obnavljati je začel mesto Dublin in je njegov glavar, a odgovarja enemu nad njim in sicer kralju Flannu, ki poskuša podrediti vse druge vladarje in postati glavni šef otoka. Flann ne mara preveč Vikingov in našemu bratrancu ne zaupa preveč, tako da je naša prva naloga, da mu vlijemo zaupanje v Dance, kasneje pa bomo morali še rešiti vse Flannove probleme, preden bomo na koncu Irsko pripeljali v obdobje relativnega miru.

Če ste pri dodatku Wrath of the Druids pričakovali kakšne resnejše spremembe, potem boste razočarani. Igranje je v bistvu identično osnovni kampanji, tako da nas čaka veliko raziskovanja obširne pokrajine, jahanja, pitja, plezanja na razgledne točke in nabiranja zakladov. Irska se od Anglije ne loči kaj preveč, saj bomo tudi tokrat jezdili skozi gozdnate predele, vsake toliko pa nas bo razveselila kaka mavrica. A na splošno sta si pokrajini skoraj identični.

Vse pa vendarle ni isto. Razvijalec je poskušal formulo malce razgibati z vzpostavljanjem raznih trgovskih taborov, ki jih najdemo po mapi. Ti so najprej sovražni, tako da je treba najprej pobiti vse sovražnike, nato pa je treba še odkriti listino za zakonsko lastništvo posestva. Ko imate vse to lahko trgovsko točko končno postavite za svojo in jo tudi nadgradite. Poanta tega je, da ta tabor nato postane priliv surovin dragocenih predmetov, krzen in ostalega, ki jih lahko nato pri posebnem trgovcu unovčite za izpolnitev raznih zadanih nalog, v zameno za to pa boste nagrajeni z izkušnjami in deli posebnega oklepa. Postavljene trgovske točke vam nato lahko služijo tudi kot priročne postojanke za teleportacijo, ki jih je v Valhalli že tako premalo.

Nove so tudi posebne naloge, ki nam jih pošiljajo vladarji določenih ozemelj. Te naloge se najdejo v ptičjih hišicah in navadno od nas zahtevajo, da ubijemo določene tarče, zraven pa so pripisani še posebni pogoji, kot je denimo “ubij tarčo brez drugih žrtev”, “ostani neopažen” ali pa “ne prejmi nobene poškodbe”. Če zadostimo tem dodatnim pogojem bomo nagrajeni z bonus surovinami in tudi izkušnjami. Problem pri teh nalogah je to, da jih je razvijalec postavil malce trapasto. Včasih je kakšna tarča postavljena v samostan, ki ga s svojo posadko še niste oplenili. Tako imate zdaj izbiro in lahko z drugimi Vikingi pobijete vse živeče, poberete zaklad in se odkrižate tudi tarč. Dve muhi na en mah. A problem je, da potem ne boste dobili bonusa, tako da je najboljša rešitev, da se odtihotapite v samostan, ubijete tarče, se odsmukate ven in prejmete bonus, nato pa skočite v čoln in s svojo posadko zopet napade in poberete zaklad. Malce trapasto.

Drugih večjih novosti ni. Celoten zaplet se vrti okoli zlobne sekte Druidov, ki se ne želijo pokoriti krščanstvu in nastal je ceh Children of Danu, ki načrtuje umor kralja. Tako boste morali pobiti vse vodje, ki jih iščemo v razpredelnici, podobni tisti, ki jo najdemo v originalu. K sreči je članov precej manj in če se znebimo vseh, na koncu dobimo lepo nagrado.

Druidski ceh s sabo prinaša prgišče novih nasprotnikov. Ti so hitrejši od tistih od vojakov v težkih oklepih, radi se izmikajo in so bolj pozorni na nas. Družbo jim delajo psi, ti pagani pa zelo radi v nas mečejo strup, ki je dolgotrajen in nam postopoma črpa zdravje. Na splošno se celotna zgodba večkrat zavrti okoli halucinacij, tako da se v enem segmentu bojujemo proti čisto pravemu volkodlaku.

Wrath of the Druids tako prinaša “več istega”, ki ga poskuša popestriti s kakšnimi dodatnimi nalogami, a na splošno so spremembe minimalistične. Eden od problemov je tudi to, da je težko najti motivacijo za opravljanje teh nalog, saj so nagrade samo deli oklepa, a če imate svojega že izboljšanega do najvišje verzije, potem ne boste oblačili nečesa novega in inferiornega. Dodatek bo vsekakor razveselil vse tiste, ki jim je zmanjkalo vsebine, če pa ste imeli že osnovne kampanje vrh glave, potem vam Wrath of the Druids ne bo dal izgovora za vrnitev v svet Valhalle.

Objava Assassin’s Creed Valhalla: Wrath of the Druids – več istega, le da tokrat na Irskem se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa je razvijalec presenetil in sedmica je učinkovito združila tako grozljivost kot tudi možnost bojevanja in reševanja ugank. Nekaj pomanjkljivosti je v formuli še vedno bilo čutiti, a Capcom je iz teh felerjev potegnil dobre učne lekcije, formulo izpopolnil in tako je pred nami osmi del Village, ki sicer nadaljuje izročilo prvoosebnega predhodnika, vanj pa mu je uspelo vmešati primesi četrtega dela, ki med igralci še vedno velja za najboljši del Resident Evil franšize.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PlayStation 4, PlayStation 5, Xbox One, Xbox Series X/S
Nakup: Steam
Datum izida: 7. maj 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: Prvoosebna grozljivka

VIDEO RECENZIJA

Village je direktno nadaljevanje sedmega dela, a poznavanje predhodnika za uživanje niti ni potrebno, saj boste tekom igranja naleteli na nekaj referenc. Vseeno se priporoča, da preigrate sedmico, saj zgodba zopet v glavno vlogo postavi Ethana Wintersa, ki mu je skupaj z ženo uspelo pobegniti pred zlobno Bakers družino in zaživeti kolikor toliko normalno življenje.

Ethan in njegova izvoljenka Mia poskušata pozabiti na travmatične trenutke iz preteklosti, vmes pa se jima je rodila hčerka Rose. Družina se zdi povsem srečna, a nato neke noči njihovo hišo napade specialna enota pod vodstvom starega znanca Chrisa Redfielda. Ethan v hipu izgubi celo svojo družino, njega pa vklenejo in odpeljejo na neznano lokacijo. A med prevozom se nekaj zgodi in omamljeni se zbudimo sredi zasneženega gozda in ne ostane nam drugega kot pa da se odpravimo v bližnjo vasico, iskati odgovore.

Veteranom serije se bo ob obisku vasice hitro izrisal nasmešek na usta. Dogajanje se je tokrat preselilo iz močvirnate ameriške Louisiane v Evropo, kar vam bo takoj postalo jasno, ko boste videli arhitekturo razmajanih domov. Vasica je povsem zapuščena in je tehnološko ostala daleč v preteklosti. Najbolj napredna stvar je kakšen okoliški traktor in televizija, ki se še nikoli ni spoznala z daljincem. Tudi sam sem odraščal na vasi in moram vam povedati, da mi je sprehod skozi te zapuščene veže, kuhinje in spalnice sprožil lep val nostalgije in raziskovanja se kar nisem mogel naveličati.

Village je po obsegu okolice precej bolj raznolik od predhodnika. Vas je samo naša prva postojanka, a je lokacija, ki vsebuje polno zaklenjenih vrat ter kup skrivnosti, ki so nam na začetku izven dosega. Med sprehajanjem boste denimo naleteli na vodnjake, a pri teh brez ročice za navijanje obešenega vedra ne boste veliko naredili. Enako je z raznimi zaklenjenimi vrati, ki potrebujejo poseben ključ. Vse te stvari dobite kasneje, med lepo tempiranim napredovanjem zgodbe, tako da se lahko kasneje vrnete in končno odklenete tiste nedostopne dele, a seveda bodo vasico morda medtem naselile nove nevarnosti.

Nato se preselite v grad in tule naletimo na zmotna pričakovanja, ki so nam jih predstavljali napovedniki. Ti so namreč največ kazali sprehajanje po gradu in njegovih ječah, zato je morda kdo mišljenja, da bomo večino igranja opravili tam. A to je zmotno, saj se kasneje preselimo na še več drugih lokacij, tako da graščina sestavlja samo nekje četrt odprave in ko jo enkrat raziščemo, nekega razloga za ponovno vračanje nimamo.

Zmotno je tudi prepričanje, da se bomo skozi celo igro spopadali samo s tisto ogromno joškato damo in njenimi hčerkami, saj so tudi te v bistvu samo na začetku, nato pa se dogajanje preseli na druge osebe. Škoda, saj je gospodarica gradu s svojimi hčerkami res zanimivo predstavljena in res bi si želel v njihovi družbi preživeti malce več časa. Še posebej vampirske hčerke so bile predstavljene kot neki pomembni liki, a v bistvu je njihov štorijalen lok precej plehek in srečamo jih dokaj redko.

K sreči nam Village predstavi še kup drugih zanimivih oseb. Igra vsebuje nekako štiri različne lokacija, vsaka od njih pa vsebuje enega od svojih unikatnih šefov, ki potrebuje svojo taktiko za usmrtitev. Vsaka od teh lokacij poskrbi za dobrodošlo spremembo okolice, a ena od njih izstopa. Razvijalec je namreč pri njej pošteno presenetil, saj vam naenkrat odvzame vso nabrano orožje in igranje se sprevrže v čisto Silent Hillovsko avanturo. Resident Evil sicer spadajo med grozljivke, a niso ravno preveč srhljive, tokrat pa so razvijalci v enem segmentu poskrbeli prav za ta vidik dviganja kocin. Ob tej točki še bolj v ušesa izstopi naravnost odličen zvok, ki vas sicer spremlja skozi celotno igranje. Med nastavitvami lahko obkljukate nastavitev virtualnega obkrožujočega zvoka in v slušalkah sem tako neprestano slišal pokljanje, hojo po lesu in tuleče, nečloveško cviljenje. Nekajkrat sem dejansko moral sneti slušalke, saj bi lahko prisegel, da slišim nekaj dejansko v svojem stanovanju.

Village se od predhodnika ne loči samo po raznovrstnosti lokacij, ampak tudi akciji. Te je tokrat veliko več, poskrbeljeno pa je bilo tudi za raznovrstnost sovražnikov. Na to nakaže že začetek, ko komaj dobimo prvo pištolo in nas že naskoči cel val volkodlakastih bivših živih vaščanov, ki strele v glavo jedo kot dobro začinjen zajtrk. Nato ti grdavži dobijo krila in vas napadajo iz zraka, pridružijo pa se jim še razna izsušena trupla ter na koncu celo kibernetični nasprotniki. Temu prištejte še šefe, ki zahtevajo spet svojo taktiko in končni rezultat je to, da boste vedno na prstih in skrbno gledali v svojo zalogo streliva. Treba je omeniti, da igra na Normal težavnosti ni preveč težka, tako da bo morda nekatere mikala težavnost Hard, a razkorak med obema je prevelik, tako da bi bilo tu treba še malce uravnotežiti zadeve.

Za pokanje gnusnob se boste morali zanašati na razna orožja, ki jih boste pridobivali skozi igranje. Čaka vas nekaj dobro znanega skakanja po inventoriju, da boste lahko s sabo nosili vse orožje, strelivo in predmete, vendar pa tokrat ni skrinje, kamor bi lahko odlagali svoje odvečne stvari. V zameno smo dobili gorotasnega trgovca Duka, ki ga lahko najdemo na različnih lokacijam, pri njemu pa lahko kupujemo razširitev našega nahrbtnika. Poleg tega pri njemu prodajamo nabrani zaklad, kupujemo zdravje in strelivo ter nadgrajujemo orožja ter naše statistike.

Za preigravanje na normalni težavnosti boste porabili nekje 9 ur, ob koncu igre pa boste glede na nekatere opravljene naloge nagrajeni s točkami. Preko teh lahko odklenete goljufije tipa neskončna zaloga streliva, nova orožja in nov igralni način Mercenaries, ki vas postavi v areno, v kateri pobijate valove napadajočih sovražnikov. Odklene se vam tudi višja težavnost, ki vas vabi v ponovno preigravanje z bolje opremljenim glavnim junakom.

Resident Evil Village na lep način združi igralne prijeme štirice in sedmice in ponudi nekaj povsem svežega. Igra je naravnost čudovita, prelestna grafična podoba pa niti ne zahteva resnejših strojnih mišic in lepo teče tudi na šibkejših sistemih. Malce zmoti neuravnovešenost težavnosti, bolj resen problem pa je tudi nizka stopnja kota gledanja oziroma Field of Viewa, ki nekaterim igralcem povzroča glavobole in ga zaenkrat ni moč nastaviti po željah.

Vendar pa je tole pošten igričarski obrok in nujno preigravanje za vse veterane Resident Evil serije in grozljivk na splošno.

Objava Resident Evil Village – skoraj popolna zmes najboljših delov serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato se je Ubisoft pri prvi razširitvi za svojo igro Immortals Fenyx Rising odločil malce eksperimentirati in dobili smo igro, ki ji je bilo raziskovanje v odprtem svetu odsekano in razvijalec se je odločil na bolj linearno izkušnjo. Končni rezultat je dober, a izkazalo se je, da imajo Ubisoftove igre odprt svet z razlogom.

Razvojna ekipa: Ubisoft Quebec
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox S/X, XBox One, Switch
Spletna stran: Uplay
Datum izida: 28.1.2021
Cena: 14,99 €

Zvrst: Akcijska avantura

Prvi dodatek za Immortal Fenyx Rising nosi ime A New God in DLC ne izgublja časa, da bi vam predstavljal dogodke iz originalne igre, ki si je pri nas zaslužila povprečno oceno. Pametno je zato najprej dokončati originalno kampanjo, saj A New God nekako neposredno nadaljuje dogodke izvirne štorije in hitro predstavi kvarnike.

Vračajo se vsi stari bogovi antične Grčije, vsak od njih pa ima za vas posebno vrsto izzivov, ki jih boste izvajali v temnicah oz. Vaultih, ki jih prav tako poznate iz originala. Kljub vsemu trudu iz originalne kampanje, Bogovi še vedno niso zadovoljni z vami, zato se bo treba najprej ponovno dokazati. Tako boste morali zopet uspešno premagati cel kup nasprotnikov, izgruntati uganke ter uspešno preskočiti celo paleto platformskih izzivov. Ko boste prestali vse to vas čaka končna bitka z veliko šefetino Zeusom.

A New God formule izvirnika ne spreminja bistveno. Vračajo se skoraj vsi stari liki, skupaj s svojim humorjem, ki je nekaterim dogajal, drugim spet ne. Osebno mi je bil Immortals smešen in njegov nedolžen humor je pri meni zaigral vedno na pravo noto, čeprav sem se že rahlo naveličal glasovnih podajalcev, ki jih poslušam že vse od Assassin’s Creeda Odysseyja. Če vam smešnost originala ni bila všeč, potem vam DLC teh občutkov ne bo spremenil, je pa res, da v dodatku manjka neprestano čebljanje med Zeusom in Prometheusom.

A spremenila se je ena druga bistvena stvar. A New God se ne dogaja več v odprtem svetu, saj imamo tu neke vrste glavno bazo, iz nje pa se nato podajamo na različne izzive v temnice. Tako vam ni treba več jahati, tekati in letati med gorami do naslednjega izziva, ampak vanj preprosto skočite in že ste sredi zabave. To s sabo potegne dobre in slabe stvari. Razne uganke v Vaultih so bile zame osebno glavna privlačnost osnovne kampanje in dodatek je v bistvu sestavljen samo iz tega. Na žalost zaradi tega trpi tempo, saj ob koncu kakšne še posebej težke zagonetke nimate več tistega oddiha, ko bi malce tekali in uživali v okolici, ampak se preprosto vržete v naslednji izziv.

K sreči so ti dobro zamišljeni in razvijalec je vpeljal v igranje nekaj novih posebnih sposobnosti, ki poživijo igralno formulo. Fenyx se lahko zdaj poigra s posebnimi portali in dobi možnost skoraj sodelovalnega igranja, saj lahko ustvarite kip glavnega junaka in z njim hipoma zamenjate položaj, kar vam bo hudo prav prišlo pri reševanju ugank. Kakor so te dobro zamišljene, znajo tudi sprožati trenutke besa, saj lahko kdaj ob slabem skoku podležete in zopet boste morali ponoviti lep kos stopnje. Veliko izzivov se tudi zanaša na igranje s fiziko, ki se vedno ne obnaša tako, kakor bi se morala. To je bil problem že v osnovni kampanji, tu pa je ta težava samo še poudarjena.

Bojevanja je precej manj kot ugank, kar je čudno, a tega niti nisem preveč objokoval, saj mi je bilo pretepanje v originalni kampanji povprečno in sem se ga udeleževal bolj zato, ker sem se ga moral, kot pa da bi vanj bredel zaradi uživancije.

Ob uspešno opravljenih izzivih vam bo vsak od štirih bogov poklonil nov blagoslov, ki vam bo nato hudo prav prišel tudi izven okovov DLC-ja – če seveda morda niste raziskali pred tem že celega sveta.

Je potem A New God priporočljiv nakup? To vprašanje nudi različne odgovore, saj je dodatna vsebina odvisna od tipa igralca. Prvi dodatek v osnovi ponudi samo več vsebine, ki je osredotočena na razne uganke in izzive. Če ste Immortal igrali samo zaradi ogromnega sveta, v katerem ste se lahko hitro izgubili, potem morda A New God ni pisan za vas. Če pa ste si zaželeli nadaljevanja zgodbe in dodatnih moči, ki so lepo sparjene z novimi izzivi, potem vas bo dodatek zabaval skozi svojo okvirno 9 ur trajajočo izkušnjo.

Zabavna izkušnja je tole in res nas zanima, če bo naslednja razširitev Myth of the Eastern Realm bolj pogumno predrugačila formulo. Če ne drugega nas čaka vsak sprememba okolice, saj se bomo morali spopasti z bogovi kitajske mitologije.

Objava Immortals Fenyx Rising: A New God – Ubisoftova igra brez odprtega sveta se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: Nintendo Switch
Steam: Stran trgovine
Datum izida: 12.2.2021
Cena: 59.99 €

Zvrst: Platformska igra

VIDEO RECENZIJA

Franšizo Mario iger spremljam že leta in pri nadzoru brkatega vodovodarja sem že kar veteran. Prvič sem nad njim prevzel nadzor v igri Super Mario, nato pa sva se skupaj podala še skozi cel kup avantur. Če bi moj spomin moral izbirati bi za najboljšo igro označil Super Mario 64, najmanj pa me je navdušila izvedba za konzolo WiiU, ki smo jo leta 2013 igrali pod imenom Super Mario 3D World.

In ravno to igro se je Nintendo odločil vzeti pod roke in jo predelati za sodobno konzolo Nintendo Switch. Igra je ostala od izvirnika praktično nespremenjena, predelava je zgolj poskrbela za spremembo kontrol, zraven pa smo dobili pošten dodatek Bowser’s Fury, ki dejansko da celemu paketu veliko večjo vrednost, ki bi jo dodala samo gola predelava.

Moje nenavdušenje nad 3D World ni samevalo, saj je leta 2013 veliko Mario navdušencev sprejelo igro v objem z nekakšnim razočaranjem. Pri Nintendu velja zlato pravilo, da mora biti vsaka Mario igra nekaj posebnega in izgovorov pri tej franšizi ni. Vsak del je postal nekakšen prodajalec konzol in je preko predstavitve novih mehanik igralno formulo popeljal na nova, še nevidena območja. 3D World pa je bil v bistvu nekakšna predelava starega Super Mario Worlda. Igralci so bili takrat navajeni Mariov v ogromnem svetu, ki kar kliče po raziskovanju, Nintendo pa je ponudil premočrtno, linearno izkušnjo, ki nam ne pusti ravno odprtih rok.

Tudi v izvedbi za Switch so vse te stvari ostale nedotaknjene. Igranje izvajamo v 3D pogledu, ki pa je zaklenjen in ga redkokdaj lahko premaknemo. Nezmožnost premikanja kamere mi je hitro začela najedati in čeprav je Nintendo to omejitev vpeljal z razlogom, je končni rezultat še vedno vir frustracij. Igra nam vzame svobodo in v zameno ponudi več krajših stopenj, naša naloga pa je, da uspešno prestanemo vse ovire in se na koncu zavihtimo na vrh droga z zastavico.

Vendar pa to ni vse, kar nam je ponujeno v različnih stopnjah. Na vsaki od teh moramo pobrati še tri zelene zvezdice ter skrite štampiljke. Zvezde niso tu samo za okras, saj za napredovanje na naslednji del potrebujemo določeno število njih, a ravno tu nastopi problem smotane kamere. Zvezde namreč redkokdaj pridobite ob premaganju kakšnih res zakompliciranih preprek ali pa ob porazu šefa, ampak so največkrat skrite po stopnjah. To pomeni, da morate vsak delček mape dobro preiskati in tu bi res prav prišla bolj prosta kamera, da bi lahko videl zadevo, ne da bolj po naključju skačeš v prepade. Tu vam jo zagode še časovna omejitev, saj preveč turističnega razgledovanja ne pride v poštev, saj vam v zgornjem desnem kotu vseskozi grozi odštevalnik. Tega lahko podaljšate s pobiranjem redko posejanih štoparic, a na splošno velja pravilo hitrega igranja. 3D World želi od vas hitro razmišljanje in še hitrejšo reakcijo in če se preveč zatikate, potem se vam zna izteči čas, kar pomeni takojšnjo smrt. Na voljo imate življenja, ki ji podaljšujete s kovančki in ob smrti samo nadaljujete od zadnje nadzorne točke. Če pa pokurite vsa življenja morate stopnjo začeti od začetka.

Same stopnje so zanimivo zasnovane in čeprav jih je veliko, vsebuje vsaka od njih svoje unikatne izzive, tako da vam nikoli ne bo postalo dolgčas. Nekaj časa skačete skozi travnato okolico, nato se preselite na hrbet ogromne a ljubke morske pošasti, s katero se zapodite v dolino, potem vas čaka selitev v sneg, kjer skočite v drsalko, na koncu pa boste švicali sredi lave, kjer vas padec vedno stane življenja. Stopnje izbirate na priročni karti, tam pa boste vsake toliko naleteli na kapitana Toada, ki ponuja svoje unikatne, bolj miselne izzive. Domišljije ustvarjalcem ni zmanjkalo vse do konca, vse to naše skakanje pa je pospremljeno z odlično glasbeno podlago, ki meša stare in nove skladbe.

Ena od posebnosti 3D Worlda so transformacije Mariota. Med igranjem lahko ob posebnih blokih pridobimo moč preobrazbe, ki nam nato podari moč streljanja ognjenih kugel, daljšega sprehajanja po zraku, lahko pa se tudi preobrazimo v mačko. Vse to nam hudo prav pride v stopnjah in nekatere zvezde lahko dobimo samo s temi posebnimi močmi. Mačji Mario lahko denimo pleza po stenah in tako doseže predele, ki bi nam brez te moči ostali nedosegljivi. To igralno formulo dobro razgiba, a brez problemov ne gre. Če denimo med poskusom dosega zvezde naletimo na sovražnika in nas ta udari, potem izgubimo svojo posebno moč. Te nazaj ne moremo pridobiti in če želimo poskusiti ponovno, potem nam ne ostane drugega kot da se nalašč ubijemo in poskusimo znova. To mi je skozi igranje začelo močno najedati in res mi je čudno, da se Nintendo ni spomnil kakšne bolj unikatne rešitve ponavljanja izzivov. Stopnje praviloma niso preveč težke, 3D World pa ponuja tudi sodelovalno igranje, tako da se lahko skozi kampanjo podate s prijatelji, ki lahko prevzamejo nadzor nad Luigijem, Toadom in Peach.

Omeniti moram tudi žalostno stanje glede šefov. Teh je precej malo in se hitro začnejo ponavljati. Na nekaterih stopnjah se boste spopadli z Bowserjem, pri enih pa vas čakajo njegovi pribočniki. Vse te srečate večkrat in vsakič so malo težji, a na splošno vedno zahtevajo en in isti trik, ki navadno želi samo to, da jim skočite na glavo. Sprememba se zgodi samo pri čisto zadnjem spopadu, ki je dejansko adrenalinski in dobrodošla sprememba v primerjavi z ostalimi.

Če bi opis zaključil tu, bi 3D World od mene prejel oceno 3,5 in to bi bilo to. A k sreči igra po novem vsebuje tudi nekaj za vse tiste veterane, ki ste 3D World preigrali večkrat. Govorim o dodatku Bowser’s Fury, ki odpravi praktično vse zamere originalne igre in vpelje povsem nove igralne mehanike.

V tem dodatku Bowserja napade črna sluz in ga spremeni v titansko Godzillo, ki pred sabo ruši vse kar mu pride na pot. Za pomoč nas poprosi njegov sin Bowser Jr., ki želi očeta spremeniti nazaj in to lahko uspete samo tako, da nabirate posebne kovančke, ki zopet zaženejo svetilnike, ti pa so edini, ki lahko preženejo črno sluz.

Razširitev je skorajda povsem drugačna igra kot pa 3D World. Kamero lahko odklenemo za 360 stopinj, nadležne ure ni več in igranje začne spominjati na Odyssey. Še vedno so tu različne stopnje, a med njimi ni nobenih nalagalnih zaslonov – Mario preprosto skoči na nov otok in pred nami se odprejo novi izzivi. Morda je ta dodatek dober vpogled v mehanike, ki nam jih bo predstavil naslednji polnopravni Mario naslov.

Tako kot prej nas čaka cel kup različnih izzivov, ki ne bo vseboval samo skakanja, ampak tudi hitrega tekanja, plezanja, plavanja in jezdenja. Pri vsem tem nam pomaga Bowser Jr., ki lahko tudi sam napade kakšne sovrage in lahko mu tudi nastavimo, kakšno stopnjo pomoči nam ponudi.

Ogromni Bowser pa med našim igranjem ne počiva in vsake toliko se dvigne iz sluzastega morja in njegov trušč dodobra spremeni okolico. Prej prijateljska bitja postanejo sovražna, njegovi meteorni izstrelki pa odprejo poti, ki so med sijanjem sonca zaklenjene. Njegov srd se sproži naključno in traja določen čas, tako da je treba včasih te trenutke taktično izkoristiti. Ko naberemo dovolj kovančkov odklenemo poseben tempelj, ki nam omogoči transformacijo v mega Mariota. Ta se dejansko lahko spopade z Bowserjem in čaka vas več teh titanskih obračunov, vsak od njih pa bo težji.

Super Mario 3D World + Bowser’s Fury je tako precej zanimiv izdelek. Originalna igra me sicer ni preveč navdušila in leta tega niso spremenila, a dodatek je lepo pokazal, da ustvarjalcem vsekakor ni zmanjkalo domišljije in da smo lahko brez skrbi glede naslednjega Mario naslova. Škoda samo, da dodatek traja okoli 6-7 ur in da ni daljši, a celokupno nadgradi paket in ga naredi vrednega nakupa.

Objava Super Mario 3D World + Bowser’s Fury – povprečna skakalna izkušnja z odličnim dodatkom se je najprej pojavila na HOPsi.

In v igranju enke sem se dejansko zabaval, čeprav sem na DLC-ju naletel na eno oviro, zaradi katere sem nato nad igranjem obupal. A dobil sem to kar sem hotel: trdno podlago, na kateri lahko brez skrbi zapišem svoje mnenje o nadaljevanju in vam takoj sporočim, da je to odlično, še posebej če ste že oboževalec originala.

Razvojna ekipa: Tarsier Studios
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS4, PS5, Xbox One, Xbox Series X, Nintendo Switch
Steam: Stran trgovine
Datum izida: 11.2.2021
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljivka

VIDEO RECENZIJA

V drugem delu igramo novega junaka – skrivnostnega fantiča z imenom Mono. Njegovega imena vam igra sicer ne pove, saj tudi nadaljevanje gradi na štorijalnem izročilu prvenca, kar pomeni, da bomo dogajanje okoli sebe spremljali skozi dogodke, ki ne vsebujejo prav nobenega dialoga. Mono se na začetku stopnje preprosto zbudi, si nadene škrnicelj na glavo in se poda skozi čudovito 3D izrisano okolico, ki ga spremljamo od strani gledanega pogleda.

Takšnih platformčin smo od indie studijev prejeli že cel kup, a brez vsakega pomisleka lahko zapišem, da je Little Nightmares 2 po vizualni plati stopničko na drugimi. Podoba je bila čudovita že v izvirniku, tu pa je še razvijalec šel še korak dlje. Med igranjem imaš včasih res občutek, da spremljaš risanko, ki je ustvaril kakšen večji animacijski studio. Okolica je zavita v temo in jo poseljujejo bitja, ki bi jih lahko izrodila lahko samo… No, nočna mora. Ustvarjalnemu umu, ki je poskrbel za vse kreacije sveta je treba res samo čestitati, saj mu je uspelo ustvariti stopnje in bitja, ki pri igralcu hitro vzbudijo občutke nelagodja. Little Nightmares 2 vse vloži v grajenje prepričljive, turobne atmosfere, ki je krasila že original, tu pa je zadeva zaradi nadgrajene grafične podobe samo še nadgrajena. Veliko pri temu pripomore tudi odličen zvok. Zvočnega podajanja govorcev sicer ni, ampak to ne pomeni veliko, saj je zvočna kulisa povsod drugje nadmočna. Sprehajanje skozi stopnje je pospremljeno s pokanjem lesenih desk, glasnim dihanjem “nečesa” in odmevi naših korakov, ko počasi tekamo skozi majhne in ogromne stopnje.

Teh je pet in so razdeljene na različne stavbe, vsaka od teh pa vsebuje svojo nevarnost in nekakšnega mini šefa. Naše noge nas odnesejo skozi bolnico, divjino, stanovanja in šolo. Slednja stopnja je pri meni vzbudila največ strahu, saj nam je za petami zoprna učiteljica, ki s svojim stegovanjem vratu požene lepo dozico adrenalina po krvi.

Kot rečeno, neke glavne zgodbe ni in igralec si lahko sam ustvari svojo pripoved glede na okolico, ki jo spremlja. Ena stopnja nas denimo popelje skozi različna stanovanja, za teleportiranje pa moramo prižigati televizorje in stopiti skozi njih. Vendar pa velikokrat pred temi televizorji stojijo ljudje, ki so povsem hipnotizirani, medtem ko gledajo v prazno sliko, a če jim televizor ugasnemo, se jim popolnoma sname in se zapodijo za nami. Tu ni težko spregledati nauka igre, ki želi povedati, da smo vsi odvisni od digitalnih medijev in če nam kdo to drogo vzame, potem se mu slabo piše.

Na avanturi nas tokrat spremlja deklica Six. Da, točno tista, ki smo jo igrali v prvem delu. Je naša spremljevalka skozi celotno igranje, le vsake toliko zaradi spleta okoliščin izgine in naša naloga je, da jo hitro pridobimo nazaj. Six kakšnih res naprednih potez ne vsebuje in igra sodelovalnega igranja ne izkoristi preveč. Deklica lahko skleni roke in nam pomaga k dvigu na kakšno odročno platformo ali pa nam pri kakšnem daljšem skoku pomaga skozi prepad. Vsake toliko tudi namigne, kaj nam je pri določeni zagonetki postoriti in na splošno nam ni preveč v napoto, a ne bom tudi rekel, da sem se med igranjem na njo preveč navezal. Mimogrede, čeprav morda slike kažejo na igranje dveh igralcev, prijatelja na avanturo ne boste mogli poklicati, saj Six nadzoruje le umetna inteligenca.

Samo igranje je preprosto, saj je naša naloga zgolj to, da preplezamo določene prepreke, se skrijemo pred napadalcem in rešimo kakšno uganko. Te so preproste in ne vsebujejo kakšnih res trdih orehov. Dovolj je malce logičnega razmišljanja in uganka je rešena, vsake toliko pa najdemo v stopnji kakšen namig. Na splošno je manj skrivanja kot pa v originalu, kar je dobra novica, saj je bilo to v enki že malce tečno. Razvijalec je formulo malce nadgradil in dodal celo nekaj bojevanja. To je povsem osnovno: Mono pobere kladivo in lahko zamahne proti napadalcem, a v obzir je treba vzeti, da udarimo ob pravem trenutku in če to zafrknemo, potem velikokrat sledi smrt. K sreči je razvijalec tokrat shranjevalne točke razporedil bolj prijazno, tako da bo manj mučnega ponavljanja že preigranega. Dodati moram še, da je mahanje z orožjem čudno zadovoljivo, še posebej v šoli, ko boste razbijali res tečne keramične sošolce.

Na koncu dobimo hudo privlačno grozljivko, ki za ceno 30 € ponuja okoli 6 ur igranja, kar ni slabo. Ko enkrat igro obrnete nekega razloga za ponovno preigravanje nimate, lahko pa odkrivate razne skrivnosti in si odklepate maske za svojega heroja.

Privlačen in grozljiv zalogaj je tole in če ste privrženec grozljivk in unikatno ustvarjene okolice in sovragov, potem se vam nakup več kot izplača.

Objava Little Nightmares 2 – grozljiva pravljica za odrasle se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa se boste slej ali prej igranja naveličali, temu pa bo nato hitro sledilo Google vprašanje: “Katere igre so podobne Dark Souls?”. Rezultat na koncu je razočaranje, saj imajo igre nekaj posnemovalcev, a pri vseh se čuti bodisi neizkušenost ali pa nedodelanost. Igre kot so The Surge in Mortal Shell niso zanič, a pri obeh boste kmalu začeli pogrešati svojo prvotno ljubezen, ki ima vse mehanike dodelane do popolnosti.

A počasi, obstaja ena alternativa, ki zna pomiriti tisti Dark Souls srbež, pri sebi boste morali samo skleniti kakšen kompromis in kdo ve, morda boste na koncu našli ljubezen, ki bo celo presegla bivšega ljubimca.

Razvojna ekipa: Team Ninja
Založnik: Koei Tecmo
Platforme: PlayStation 5, PlayStation 4
Steam: Stran trgovine
Datum izida: 5.2.2021
Cena: 79.99 €

Zvrst: Tretjeosebni RPG

VIDEO RECENZIJA

Govorim seveda od dvojcu iger Nioh, ki nista tako znane kot Dark Souls izdelki, a sta vsekakor vredni vaše pozornosti. Prvi del smo dobili leta 2017, nadaljevanje pa je izšlo pičlih 10 mesecev nazaj. Založnik Koei Tecmo se je zdaj odločil, da oba izdelka poveže skupaj in ju v paketu poimenovanem The Nioh Collection ponudi vsem tistim redkim igralcem, ki si lastijo konzolo PlayStation 5.

Ko se prvič znajdete v Niohovem svetu je vpliv Dark Souls iger več kot očiten. Bojevanje je sestavljeno iz zamahovanja s težkimi in lahkimi napadi, na voljo je magija, pri tepežu morate paziti na zaloge vzdržljivosti in stopnje so temne in poseljene z nasprotniki, ki vam lahko samo z enim šusom pogoltnejo celo zalogo življenja, nakar vam ne ostane drugega kot pa ponovno rojstvo pri zadnjem obiskanem oltarju in tek do svojega trupla, kjer lahko spet prevzamete nabrane duše, ki ste jih s klanjem pobrali od nasprotnikov. A pazljivo, če med vračanjem do trupla zopet podležete, bo vaš nabrani zaklad izgubljen. Klasična Souls formula torej.

Vendar pa za Nioh igrami stoji razvijalec Team Ninja, ki ni nikakršen novinec v svetu iger in čast jim ne dovoli, da bi samo kopirali osnove nekaterega drugega. Tako med igranjem hitro ugotovite, da podobnosti nedvomno so, a Nioh vsebuje dovolj razlik, da je povsem samosvoja igra, vredna vašega spoštovanja.

Nioh je namreč veliko bolj hitra igra, ki bi jo lahko že označili za akcijski RPG. Sovražnikov je cel kup in mezijo izza vsakega vogala in vaša naloga je, da jih pokončate čimprej, saj obotavljanje ne obrodi sadov. Sovražniki se v grobem delijo na vojake in demone Yōkai, vsak od njih pa zahteva svoj pristop. Na voljo imate cel kup orožij in Nioh vas spodbuja, da eksperimentirate. Nekateri grdavži denimo zahtevajo hitre napade in izmikanje, druge je spet bolj napasti z bolj počasnim orožjem in v enem udarcu zadati več škode. Pametno si je tako izbrati vsaj dve orožji, tako da ste pripravljeni za vsako situacijo in bolj ko boste uporabljali kakšno orožje, večja bo vaša natreniranost z njim, kar bo na koncu dvignilo količino zadane škode.

Seveda je na voljo tudi cel kup oklepov, ki jih lahko poberete iz okoliških skrinj ali iz trupel nasprotnikov. Vsak del oklepa nosi svoje statistike in svojo težo, tako da boste morali skrbno držati ravnotežje med dobro zaščitenostjo in težo, saj boste ob preveliki obteženosti žrtvovali svojo gibčnost in izmikanje v Nioh nosi ogromno vlogo.

V skladu s tem je treba tudi pametno razporejati izkušenjske točke, ki jih lahko vlagate v standardne veščine, kot so gibčnost, moč, telo, vzdržljivost, magijo in Ki. Dodatno lahko nato točke vložite še v različne sposobnosti za različna orožja, ki vam pri boju pridejo hudo prav. Nioh namreč ponuja tudi razne kombinacije udarcev, česar denimo v Dark Souls ne boste našli. Tako lahko držite blok in potem s tipko brcnete v nasprotnika ali pa zabrišete orožje v tla ter s tem omamite nasproti stoječega barabina. Bojevanje je tako precej bolj dinamično in če ste v Dark Souls pazljivo krožili okoli nasprotnika, v Nioh šteje največ ofenziva in če nasprotniku preko udarcev izničite njegovo vzdržljivost, potem postane odprt na ultimativen napad, ki mu zadane ogromno škode. A isto velja za vas in če vam sredi boja zmanjka zaloge vzdržljivosti, boste nekaj sekund samo stali pri miru na milost in nemilost tistega, ki vam stoji nasproti. To je treba še posebej paziti pri šefih, ki jih je v Nioh res veliko. Drugi del denimo vsebuje kar 42 šefetin, vsak od njih pa zahteva svojo taktiko in vsebuje več faz.

Nioh se od Dark Souls iger najbolj razlikuje po sestavi stopenj. Medtem ko slednji stavi na pol odprti svet, ki je poln bližnjic, je Nioh sestavljen iz zaprtih stopenj, ki jih lahko izbiramo preko mape. Na zemljevidu se nahaja naše glavno oporišče v katerem lahko prodajamo opremo, kovačimo in izboljšujemo orožje in oklep, treniramo in izbiramo misije. Navadno nas skozi mapo pelje ena glavna misija in ko to zaključimo se lahko vrnemo v isto mapo opraviti še kakšno stransko nalogo, le da je stopnja za te misije primerno predelana.

Štorija je precej bleda in nezanimiva. V prvem delu spremljamo avanture Williama, ki se zaradi spleta okoliščin znajde sredi dežele samurajev in ne ostane mu drugega kot pa da jim pomaga zrušiti zlobno oblast. To je nekako to od zgodbe in štorijalna nit je bolj izgovor, da se lahko sprehodite skozi različne lokacije in spoznate nove osebe, nobena od teh pa ni posebej zapomljiva. Zvočno podajanje vseh teh likov je v enki precej bizarno, saj William govori angleško, vsi ostali pa japonsko, medtem ko drugi del to popravi in ob izbiri angleškega jezika bodo vsi govorili angleški jezik.

Recenzija je bila v glavnem sestavljen iz opisa prvega dela in to je z razlogom. Vse te mehanike so namreč prisotne tudi v drugem delu, le da so dodatne izpiljene. Nioh 2 je tako v grobem boljša igra kot predhodnik, saj vsebuje več orožij, več nasprotnikov in boljšo sestavo stopenj, prav tako je njegova grafična podoba močno izboljšana.

Vse to je Nioh veteranom že znano, zato si poglejmo, kaj vse prinaša zbirka The Nioh Collection. Za novince, ki si ne lastite nobene igre in imate pred televizorjem dejansko konzolo PlayStation 5 je ta paket priporočljiv nakup. Za 80 € dobite predelan prvi in drugi del, ki v sebi vsebujeta tudi vse izdane dodatke. To je stotine ur zabave, ki jih lahko uživate v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo. Predelavi ponujata tudi igranje pri 120 sličicah na sekundo, če si seveda lastite televizor, ki omogoča takšno količino osveževanja.

Vendar pa Nioh veterani pri teh predelavah ne boste obsedeli odprtih ust, saj so razlike v primerjavi z originalom minimalne. Res je, da lahko zdaj igro poganjate pri bolj stabilnih sličicah na sekundo in da se stopnje naložijo bliskovito hitro, kar ob neprestanem umiranju pride hudo prav. A sama grafična podoba ni dobila nekih res nadgrajenih tekstur ali pa kakšnega ray tracing osvetljevanja. Razvijalec se niti ni potrudil izkoristiti pritikline novega DualSense igralnega ploščka, saj je edina novost večji upor pri streljanju z lokom, kar je daleč od tega, da bi res čutili spremembe pri igranju. Prav tako bi lahko razvijalec odpravil kakšne zamere iz originala kot je denimo zmedeni uporabniški vmesnik in vpeljal kakšno bolj spodbudno glasbeno spremljavo, saj je glasba precej bleda.

The Nioh Collection je za novince v Nioh seriji priporočljiv nakup. Za 80 € vam je ponujeno res ogromno vsebine, ki je ne boste kmalu preigrali, igranje pri stabilnih sličicah na sekundo pa je pri tako hitrem naslovu kot je Nioh nuja, saj v kritičnih trenutkih šteje vsak minimalen zamik. Škoda samo, da Koei ni v nadgradnjo enke posegel bolj konkretno ali pa vsaj dodal neko novo vsebino, ki bi upravičila nakup tudi pri veteranih teh dveh iger.

Objava The Nioh Collection – mikaven paket, ki ponuja stotine ur vsebine se je najprej pojavila na HOPsi.

Bitka je bila ostra in ni trajalo dolgo, da so zaloge bile povsod razprodane. Nekateri so zadevo prednaročili že mesece nazaj in to celo v različnih trgovinah in so na koncu ostali praznih rok, na Bolhi pa je nek junak prodajal konzolo za ceno 1000 €, ter zraven pripisal: “Dobrodošli v svet kapitalizma.”

Zakaj se je zgodil tak naval na to konzolo? Je PlayStation 5 res vreden vsega trušča ter odštevanja evrov, ki velikokrat v količini presežejo celo dvakratno ceno konzole?

VIDEO RECENZIJA

Prvi stik s konzolo je vsekakor impresiven. Še preden zadevo odpakiramo jo je treba zvleči do svoje sobe in takoj vas bo presenetila teža. Skoraj 5-kilogramski paket vam da vedeti, da se notri skriva masivna zadeva, tako da tole ni ravno Switch, ki bi ga s sabo prenašali naokoli. Je skoraj kot PC – ko ga enkrat nekam umestite, potem je najbolje da tam tudi ostane, skupaj s prahom, ki se skozi leta nabere nanj.

V paketu se nahaja tipični napajalni kabel, HDMI 2.1 (ki je izjemno kratek), nekaj dokumentacije in podstavek za postavljanje konzole v horizontalni položaj. Nato pridemo do glavne vsebine, ki jo sestavljata sama konzola ter novi kontroler DualSense.

PlayStation 5 oblika je vsekakor razdelila mnenja igralcev. Medtem, ko se je Microsoft odločil za bolj ravne in čiste linije, je šel Sony v povsem drugo smer. Konzola je zato videti futuristično in hitro sem se spomnil na tiste članke izpred desetih let, ki so v sebi vsebovali neke lažne risbe PlayStationa 5 in skoraj vedno so bili prisotni neki odštekani dizajni, namesto bolj umirjene oblike, ki bi sovpadala v vsak prostor. Tudi pakiranje je malce smešno: kot da Sony ne bi bil čisto prepričan do zadnje sekunde v končno obliko, zato je konzola zapakirana kot v karton za jajca.

DualSense je po drugi strani zadel s svojo obliko v polno. Osebno sem imel vedno raje bolj masivne kontrolerje s težo, zato sem bil od nekdaj pristaš Xbox ploščkov. Za razliko od Microsofta, se je Sony odločil popolnoma predelati svoj kontroler in pred nami je črno-bel lepotec, ki ni samo vizualno privlačen, ampak v sebi skriva cel kup presenečenj, ki ga na koncu naredijo za enega od glavnih razlogov, ki opravičijo odštevanje denarcev pri prestopu v naslednjo generacijo konzol.

Ne bom vam lagal, če vam kar takoj priznam, da me je DualSense že od začetka takoj prevzel in ga resnično štejem kot eno najbolj pomembnih prednosti, ki jih ima Sony pred Microsoftom. Kontroler ni samo težji in bolj masiven, ampak vsebuje tudi žiroskop za zaznavanje premikanja, miniaturni zvočnik ter mikrofon, v katerega lahko dejansko pihamo in z njim vplivamo na igranje. A najbolj pomembno je izboljšan učinek tresenja. Kontroler je namreč večji ravno zaradi tega, ker je bilo v njega treba vgraditi večje motorčke za povratne učinke in ti so naravnost fenomenalni. Za predstavitev vseh teh funkcij je Sony zraven konzole izdal brezplačno igro Astro Boy in ta vam skozi vrsto zabavnih stopenj pokaže vse prednosti novega kontrolerja. Res je neverjetno, kako lahko povratni učinki pričarajo povsem novo stopnjo izkušnje. Ko upravljamo malega Astrota lahko čutimo prav vsak njegov korak. Ko se spustimo po toboganu v rokah čutimo drsanje njegove riti in med podenjem po ledu dobimo občutek, da ima kontroler pod sabo drsalke. Sliši se smešno, vem, a tako kot VR tehnologiji, tem učinkom tresenja ne boste verjeli, dokler jih praktično ne preizkusite.

Povratni učinki se še posebej izkažejo, ko jih izkusimo v navezi z majhnim zvočnikom na kontrolerju. Ko Astro skoči na ledu in pristane nazaj, se iz zvočnikov sliši majhen zvok drsalk, ki udarijo v led. Ali pa si poglejmo bolj konkreten primer v igri Demons’s Souls, ko se spopadete z ogromnim Tower Knightom in če vas uspešno udari s svojim ščitom po čebuli, potem se kontroler zatrese, zraven pa slišite iz njega zvok, kot bi nekdo udaril po pločevinastem košu za smeti.

To pa še ni konec DualSensovih posebnosti. Oba sprožilnika po novem vsebujeta odpor na palce, ki ga lahko razvijalec prilagaja za različne situacije. V primeru Astrota stisnemo sprožilnika za izstrel rakete in odpornost pri zaganjanju motorjev je nekaj res čudovitega. V Call of Dutyju pa ob ispraznitvi metkov na kontrolerju čutimo trde sprožilnike, ki jih ne moremo pritisniti, vse dokler orožja ne repetiramo.

Skratka, novi kontroler je nekaj res čudovitega. Je težak, lepo sede v roko, gumbi in gobice so kvalitetni, na sprednji strani pa še vedno najdemo ploščico na dotik, ki je bila na PS4 konzoli kriminalno premalo izrabljena. Tu sta še prenovljena gumb za shranjevanje slik in posnetkov, ki sta tokrat male bolj izbočena in ju tako hitro najdemo, ko moramo nujno skočiti v meni ali zajeti sliko. DualSense ima še ogromno neizkoriščenega potenciala, zato komaj čakamo, da vidimo v kakšni meri ga bodo izkoristili tisti večji studii tipa Naughty Dog in Santa Monica. Dobra je tudi baterija, saj bi si človek mislil, da bo vse to tresenje bolj požrešno po električnem soku, a vzdržljivost je primerljiva s kontrolerjem iz konzole PlayStation 4, tu pa je še povezava USB-C, ki prinese hitrejše polnjenje akumulatorja.

Povejmo še nekaj o sami konzoli. Oblečena je v mično črno belo barvo s prefinjeno RGB osvetlitvijo. Na zadnji strani najdemo vhod za napajanje, dva USB priklopa, HDMI vhod ter režo za Ethernet kabel. Na sprednji strani se skriva 1 USB in 1 USB-C vhod ter dva majhna gumba , ki služita zagonu konzole in odpiranju Blu-Ray pogona.

Ko konzolo enkrat zaženemo, se srečamo s prenovljenim uporabniškim vmesnikom. Ta mi je bil bolj všeč od tistega, ki ga najdemo na Xbox Series X, to pa zato, ker se čuti konzolen – torej prirejen za kontoler, medtem ko sem pri Xboxu včasih začutil potrebo za miško, ki bi navigiranje močno poenostavila. Ikone in kategorije so logično razporejene in poudarek je na igrah in ne na drugih traparijah tipa Netflix in YouTube. Te dodatne funkcije so še vedno tam, a so odrinjene na stran, saj se je Sony osredotočil na to, da imajo igralci vse funkcije, ki jih potrebujejo samo kakšen stisk dveh gumbov stran. Osebno sem bil najbolj navdušen nad prenovljeno funkcijo snemanja, saj zdaj lahko po novem zajamemo vse igranje do sedaj ali pa samo krajše izsečke, ki lahko trajajo 30 sekund ali pa 5 minut.

Prišli smo do glavnega dela: igranja iger. PlayStation 5 sicer ob izidu ne ponuja ravno veliko ekskluziv. V bistvu poseduje samo eno: igro Demon’s Souls – predelavo PS3 igre iz leta 2009. A že ta ena igra vam da vedeti, da je naslednja generacija iger resnično tu. Igranje v 4k ločljivosti je končno dobilo smisel in ko vidiš vse tiste oko solzeče teksture, napredno osvetljevanje in izboljšano fiziko, potem ti tisti denar, ki si ga odštel za konzolo, nenadoma ne pomeni več nič. Navduši tudi izboljšan SSD disk, ki poskrbi za skoraj instantno nalaganje stopenj. Čakanja na igranje je končno konec in zdaj boste lahko ves tisti čas, ko ste buljili v nalagalne zaslone, dejansko uporabili za igranje igre. Dodajte k temu še napredne DualSense učinke, ki ob udarcu meča ob steno poskrbijo za divje vibriranje kontrolerje, in rezultat je občutek, da ste končno vstopili v naslednjo generacijo igranja.

PlayStation 5 ima ob izidu resda le eno ekskluzivo, a to ne pomeni, da vam bo zmanjkalo iger za igranje. Poženete lahko praktično vsako igro, ki je bila na voljo na PlayStation 4, le da tokrat pri višjih sličicah na sekundo in brez nalagalnih zaslonov. Res je, da bi bila knjižnica povsem novih naslovov lahko precej obširnejša, vendar pa lahko Sonyju to zamero delno opravičimo zaradi trenutne krize s koronavirusom, ki je že na splošno naredila splavitev nove konzole za manjši čudež.

Minusi seveda so in nekaj sem jih že naštel. Masivnost konzole je zagotovo faktor, ki bo marsikoga negativno presenetil. Konzola ima še nekako lepo obliko v stoječem položaju, a če jo prevalimo na bok, moramo uporabiti priloženi podpornik in vse skupaj izpade nekoliko štorasto – kot bi gledal školjko na polici. Tudi pri tresenju kontrolerja bi si želel malce manj rožljanja fizičnih komponent, ki prežene vsakega hišnega ljubljenčka v radiju 10 metrov. V oči bode tudi dejstvo, da so igre za PS5 praviloma za 10 € dražje kot pa za PS4. 79,99 € za eno igro je ogromno denarja, pri temu pa morate upoštevati, da je to samo osnovna igra, brez dodatkov, sezonskih prepustnic ali naknadnih razširitev.

Vendar pa je celokupno vzeto PlayStation 5 konzola morda največji preskok med generacijami konzol doslej, saj tokrat ni lepša samo grafika, ampak lahko uživamo tudi v naprednih povratnih učnikih kontrolerja ter združljivosti za igre iz prejšnje generacije. Nakup se zato več kot izplača, a seveda boste morali najprej morali počakati na novo zalogo.

Ste se dokopali do svojega primerka konzole? Podelite vaše izkušnje na našem forumu!

Objava PlayStation 5 – konzola, ki se resnično čuti kot skok v naslednjo generacijo se je najprej pojavila na HOPsi.

Projicirana v sodobni čas, Ragnarok ubere podobno pot, kot jo je dvajsetletje nazaj Smallville. Prikazuje deviške korake bodočih super ljudi. Le, da se v tokratni Netflixovi norveški seriji v vlogi Clarka Kenta (Tom Welling) znajde Magne (David Stakston).

Ob najavi, da Netflix dela na seriji pod imenom Ragnarok, sem v momentu pomislil na čas Vikingov in dejansko pričakoval zgodovinsko fantazijsko dramo, ki bo slonela na severnjaških mitih in legendah. Presneto sem zgrešil in namesto drame z zrelimi dialogi ogledal še eno izmed najstniških skrpucal.

Pravzaprav me niti ne preseneča, da smo v zadnjem času deležni poplave najstniških serij sila oporečne kakovosti. Če je Ragnarok uspelo narediti nekaj dobrega, je to zagotovo vidno v prvih nekaj minutah. Od fantastičnih posnetkov pokrajine do meni ljube M83 ‘Midnight City’. Začetek je izjemno spodbuden, razočaranje iz epizode v epizodo pa toliko večje. Kako jim je uspelo tako hudimano zavoziti?

Cinična pripoved o sarkazmu?

Zgodba je postavljeno v Eddo, norveško mesto, ki je ime dobilo po dveh slavnih delih nordijske književnosti v zbirkah Edda in Snorrijevi Eddi. Gre za skupek nordijskih mitoloških pesmi in legend, ki so bile v delo zbrane v 13. stoletju.

Kot pravi legenda, se je na tem mestu pred mnogimi leti odvil silovit spopad med bogovi in velikani. Redki preživeli so tu ustanovili mesto Edda. Velikani so se skozi naslednja stoletja zlili z ljudmi in mesto praktično obvladujejo preko korporacije Jutul.

Ampak velikani niso edini preživeli, tudi bogovi niso popolnoma izginili. Ko se Magne in njegov mlajši brat Laurits, z mamo Turid, vrneta v rojstno mesto, dotik skrivnostne starke v Magneju prebudi speče sile. Naenkrat se mu izboljša vid, razdalje premaguje z lahkoto, dobi pa tudi nadnaravno moč in hitrost. Sicer na začetku ime Thor ni izpostavljeno, ampak se le to pojavi šele proti zaključku. Vendarle bo že bežen poznavalec mitologije to povezal že prej, saj je nenazadnje Thor imel sina Magnija.

A Magne ni navaden fant, upodobljen je kot čudaški disleksičen dijak precej vzkipljive narave s težavnim sporazumevanjem. Na nekaterih področjih je omejen, a na preostalih izreden. Tako ima ponotranjen občutek za pravičnost in pomoč soljudem.

Njegovo pravcato nasprotje uteleša brat Laurits. Sicer posebnih moči, razen pretkanega uma, zaenkrat ne premore, vendar je podoba z Lokijem neizbežna. Nekoliko celo spominja na deško podobo Toma Hiddlestona.

Kavo s sladkorjem, takoj!

Ker gre za norveško serijo ni nič čudnega, da se Magne spoprijatelji z Greto… se opravičujem, z uporno in posebno okolijsko aktivistko Isolde (Ylva Bjørkaas Thedin). Vse lepo in prav, vendar gre za preklemansko klišejski in nezanimiv uporniški lik z modro frizuro, kjer je njena najpomembnejša lastnost zgodaj izpostavljena ljubezen do drugih deklet.

Kaj torej predstavlja Ragnarok? Dogodek, ki bo pomenil konec sveta? V mislih seveda nisem imel ljubezni do dekleta, temveč podnebne spremembe, ki se sicer dobro poklopijo s tradicionalnim nordijskim opisom katastrofe, ki pripelje do smrti bogov. Lahko bi celo dejal, da za sovražnike civilizacije prikaže egoistične odrasle bogataše, ki uničujejo svet zaradi okoriščanja. Pri tem onemogočajo generacije mladih, ki želijo situacijo izboljšati. Že tukaj je prikazana ideja sodobnega zaposlenega človeka, ki si le redko drzne pogledati izven meja dopustnega.

Prav tako je po svoje zanimiv razvoj družine Jotul, ki se iz epizode vse bolj vrača k prvinskim nagonom in postaja divja ter krvoločna, kakor so velikani tudi bili. Ker gre za nesmrtna bitja, ni presenetljivo, da jih je mogoče ogledati na fotografijah iz začetka dobe. In če je slab že osredni zaplet, nič kaj več ne morem reči za finalni spopad. Niti vizualno, niti zgodbovno ne zmore prikazati zadovoljujočega zaključka. Ničesar pa ne doprinese tudi poenostavljen način pripovedovanja, ki najbolj spominja na Twilight.

Na koncu skrušen ugotoviš, da je bil uvodnik še najboljši del serije. Izredno lepe kulise in pomenljive scene, ki jih v nadaljevanju primanjkuje. Začetek še pritegne, a preostanek deluje sila bledo, celo ponavljajoče in zadnje epizode sem moral pogledati s prisilo. Le kdo ne bi, ko pa je tako predvidljiva, neizdelana in premore kvečjemu povprečen scenarij. Nič drugače pa ne velja za samo zgodbo in dialoge.

Vseskozi je bil prisoten občutek, da avtorji preprosto ne vedo, kaj želijo s serijo prikazati. V enem trenutku hitimo skozi zgodbo, kot jo perverzno imenujem, že v naslednjem popolnoma odvečni sceni namenimo zajeten kupček minut. K sreči celotno mučenje traja samo, še vedno predolgih, pet ur, kjer bi bila vsaka dodatna sekunda odveč.

Netflixova inkarnacija Thora Marvelovi zaenkrat ne seže niti do gležnjev in obtiči na podplatih čevljev. Že res, da si Thora predstavljamo kot strašljivo, mogočno in mišičasto bitje, ki ga niti Chris Hemsworth ne zadane popolnoma, vendar se v vlogi znajde precej bolje od neizkušenega Stakstona, sploh v zadnjih par filmskih upodobitvah.

Gre torej za serijo, ki ne sloni na originalni mitologiji, temveč na cenen kopira Marvelo različico njenega dojemanja in je pri tem absolutno absurdna. Loki je konec koncev Odinov krvni brat, kar ga naredi za Thorovega strica in ne brata! Ta odločitev še toliko bolj preseneča, ker raje kot lastni kulturi mitov in legend sledijo seriji stripov.

Želi biti dojeta kot resna drama, a prej izpade kot satira vsega, kar v sodobnem svetu ne deluje…

Objava Ragnarok – Recenzija serije | Somrak bogov je prišel leto prepozno… se je najprej pojavila na HOPsi.

NHL 21 je letos na naslovnico postavil legendarnega krilnega igralca Alexandra Ovechkina, ki v najboljših hokejski ligi na svetu igra že dolgih petnajst sezon in to v celoti pri ekipi Washington Capitals. V karieri je odigral 1152 tekem in ekipi prispeval 1278 točk, kar ga uvršča na 36. mesto po doseženih točki vseh časov. Za primerjavo: naš Anže Kopitar, ki še vedno igra v Los Angelesu, jih ima trenutno 950. 

Razvojna ekipa:  EA Vancouver
Založnik: EA Sports
Platforme: PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Link: LINK
Datum izida: 16.10.2020
Cena: 68.87 € (Eigre.si)
Žanr: Športa simulacija

VIDEO RECENZIJA

Nikoli nisem skrival, da imam precej rad športne igre. Svoje čase sem preigraval vse od FIFE, NBA, NFL in seveda NHL. To je bilo predvsem do takrat, ko so vse naštete še izhajale za PC. Potem sem imel od večine iger, kar nekaj časa pavzo, saj so izhajale le na konzolah, le te pa si nisem lastil. Ko sem si dve leti nazaj zopet omislil konzolo, sem seveda zopet stopil v stik s “pozabljenimi športaki”. Priznam, da v večini primerov nisem kaj veliko zamudil – da, res grafično so bolj dodelani, tu pa tam so dodali kakšne zanimivosti, minimalno predelali kontrole, a večini ostali dovolj podobni, da nisem imel nikoli problemov s aklimatizacijo. Ko sem prejšnji teden prvič zagnal NHL 21 pa sem se kar malce ustrašil. Zadeva je v vseh teh letih bistveno napredovala in možnosti, ki jih ponuja, so res dvignile nivo same igre. Za tiste, ki ste vmes NHL nažigavali verjetno veste, kdaj se je ta preskok naredil, sam pa sem v totalni temi in zato še toliko bolj navdušen. 

Prvi stik z NHL 21 je lahko morda za nekatere predvsem novince malce odbijajoč, saj ti ponudi precej intenziven uvajalni del, ki je sestavljen iz večih sklopov. “Trening” priporočam prav sem, saj te kljub temu, da traja več kot dvajset minut hitro in predvsem dobro seznani s kontrolami. Seveda, ga lahko po mili volji preskočite in skočite direktno v glavni meni. Še preden ga boste ozrli boste morali naštimati težavnost in druge nastavitve, ki so morda malce zmedeno postavljene, nato pa le pristanete v glavnem meniju. Tega najprej prilagodite s tremi hitrimi bližnjicami, nato si ga lahko ogledate v celoti. Če ima FIFA relativno lepo oblikovan in pregleden meni, je tisti v NHL 21 zelo zmeden in precej nepregleden. Po nekaj igrah se ga sicer navadiš, ampak dejstvo je, da bi se meni lahko precej poenostavil. Načeloma je razdeljen v sklope, več o tem pa vidite v videu. Sam sem za voljo recenzije poskusil prijateljsko tekmo, Be a Pro način, večigralski način World of Chel in več tekem doma z mulcem, kjer sem se lahko izživljal in imel občutek, da sem profesionalec (po vseh porazih na večigralskem načinu Ones).

Za prijateljsko tekmo sem izbral sebi najljubšo ekipo zadnjih let Vegas Golden Knights, na kontra strani je seveda čakala ekipa Los Angeles Kings. Igra me je takoj navdušila, saj je grafično precej lepo narejena in lepo so poskrbeli tudi za detajle v dvoranah. Morda so napram FIFI in NBA igralci malce manj dodelani, a po drugi strani na glavah nosijo šleme, tako da to ne vpliva veliko. Kamere, ki spremljajo tekmo v privzetem načinu so precej dobro nastavljene in tekme imajo precej bolj televizijski občutek kot pred leti.

Sama igralnost pa je tista, ki me je sprva zelo navdušila. Namreč hokej je v resnici precej hitra in razgibana igra. Refleksi in predvidevanje morata biti precej dobro razvita, da postaneš dober igralec. To sem začutil tudi med samo igro. Tisti časi, ko je en gumb podal, drugi pa streljal so mimo. NHL 21 prinaša velik nabor različnih podaj, strelov, preigravanj, obrambnih tehnik in tako dalje. Če želiš igro res obvladati, se moraš naučiti kar precej bolj ali manj kompleksnih kombinacij. Osebno sem se moral še naučiti, kar najbolj prisegam na napad iz strani, podajo v sredino in strel s prve, ki je zaenkrat še najbolj učinkovito orožje v mojem arzenalu. Seveda sem se kot prvo atraktivno potezo naučil strel, kjer si plošček spustiš med nogami in potem streljaš izza noge, ampak kako uspešen sem bil do sedaj pri tem, si lahko mislite sami. Skratka, način igranja s kompletno ekipo v kariernem načinu me je precej navdušil in mislim, da je lep zgled, ki bi mu lahko sledila recimo FIFA.

Izredno rad pri športnih igrah imam načine, kjer igraš kot en igralec. Be a Pro pri NHL 21 je zato takoj postal moj najljubši in takoj navdušil z eno specifično zadevico. Namreč, ko si ustvariš svoj lik oziroma igralca in nastaviš vse tiste specifikacije okoli svojih oči, frizure, število zob, kot hrbtenice med streljanjem ter gostoto lesa palice, sledi možnost izbire s katere lige prihajaš v NHL. Na voljo imaš direkten prestop v NHL, kanadsko ligo CHL ali in pazi zdaj to! Evropske klube! Ja res je, lahko izbiraš med kar nekaj evropskimi klub, tudi tistimi, ki igrajo v ligi EBEL oziroma po novem imenovani Bet-At-Home Ice Hockey League. No pri predstavniku te lige sem začel tudi jaz. Kot član Redbull Salzburga sem igral nek evropski turnir po katerem te glede na tvoje rezultate povabijo na izbor (Draft) v ligo NHL. H kateremu klubu bom prišel še ne vem, saj še nisem odigral celotnega turnirja. Je pa Be a Pro način od vseh iger, ki ga ponujajo najbolj kompleksen in dodelan. Tako med igro beleži tvoj Offense (napad), Defense (obrambo) in Team Work (skupinsko delo) in res je težko usklajevati med njimi, sam sem načeloma pri napadu dosegal oceno A, v obrambi v povprečju B, Team Work pa zgolj C -. Be a Pro je precej kinematično narejen in ponuja kar nekaj pogovarjanja z agentom in trenerjem. Glede na odgovore tudi gradiš osebnost, ki je lahko bolj naduta ali bolj ekipno usmerjena. Z denarjem, ki ga skozi leta zaslužiš pa lahko kupuješ vse sorte zadeve, od hiš in avtomobilov, do zasebnega leta ali pa denar daješ v dobrodelne namene. Skratka, Be a Pro je res dodelan in te izredno potegne v igranje, saj lahko spišeš lastno zanimivo zgodbo. Velik poklon ustvarjalcem in upam, da drugo leto zadevo še nadgradijo. 

No, če je Be a Pro relativno kompleksen, si nato predstavljajte franšizni način… Kljub temu, da sem zgolj skočil v njega in ga hitro pregledal, sem dobil občutek, da sem v vesoljski ladji. Spet se tukaj pojavi glavna rak rana NHL 21 in sicer zelo slabo oblikovani meni in v njem se lahko gladko zgubiš. Če k temu dodaš še kompleksno strukturo igranja, skavtanja, vlaganja denarja v infrastrukuro, iskanja trenerjev in tako dalje, vidiš da gre za zelo dodelano mešanico športne igre in manager simulacije. Za navdušence verjamem sedma nebesa, za tiste ki pa zgolj radi odigrajo kakšno partijo hokeja, pa verjetno čisto preveč kompliciranja in svetujem dolgi obvoz. 

World of Chel je večigralski način igranja, ki ga je EA vpeljal v NHL 19 in je nadomestil prejšnji NHL EASHL. Gre za online tekmovanja, kjer se združiš z igralci s celega sveta in se pomeriš v igranju 1 na 1, 3 na 3, ter 6 na 6. Preden lahko začneš igrati, si moraš narediti lik oziroma, če si igral Be a Pro, lahko uporabiš kar tistega. Nato mu izbereš nekaj dodatkov kot so dresi in tako dalje (te seveda, dobiš preko igranja tekem), ter začneš z igro. WoC, kot je na kratko imenovan World of Chel, ponuja šest načinov igranja, najbolj igrani so Ones Eliminator, kjer se 27 igralcev pomeri v turnirju. Ta izgleda tako,da se naredi 9 ekip po 3 igralci, ki igra vsak za sebe, torej nekako 1v1v1. Zmagovalec gre v naslednji krog. Vse do finala. Drugi način je Drop in Threes, kjer se igra 3 na 3 z vsemi vsemi pravili in zadnji način, ki je seveda najbolj prepoznaven je NHL 21 Standard Drop In, gre pa za 6 na 6, kjer veljajo vsa prava pravila in velja za zelo hiter in zahteven način igre. Sam sem se poizkusil v Ones Eliminator in lahko povem, da sem popušil na celi črti, saj nisem zadel niti enega gola. V bodoče upam na kakšno zmago. 

Zadnji vidik, ki ga lahko povem s prve roke je igranja s mojim mulcem. Preigrala sva kar nekaj tekem in nad igro je totalno navdušen. Zelo hitro je osvojil kontrole, čeprav je cel čas jamral, da so precej drugačne kot recimo v FIFI. Poleg tekem sva se pomerila tudi v streljanju kazenskih strelov in mislim, da je naštudiral da bo preteklo še nekaj vode preden bo lahko v igricah pospravil tastarega. Ja, NHL 21 je za sproščanje s kolegi in družino res zabavna igra. 

Torej sklepna beseda. Kljub temu, da že kar nekaj časa nisem igral hokeja drugače kot pozimi na lokalnem drsališču, nisem pričakoval takšnega napredka. NHL 21 je zelo dodelana športna simulacija, ki s svojo zasnovo ponuja dobro zabavo za začetnike ali pa kompleksen izziv za tiste, ki ga iščejo. Grafično lepo narejen, dizajnersko pa precej zmedeno postavljen špil, ki vseeno kaže na to, da pri EA še znajo narediti dobro igro. Če je Fifa zadnja leta precej na udaru in je letos precej razočaral tudi NFL, potem je NHL 21 tisti, ki je dokazal da tudi EA Sports še zmore narediti kvaliteten izdelek. 

(+) Igralnost

(+) Detajli

(+) Večigralnost

(+) Be a pro

(-) Preglednost menijev

(-) Kompleksnost Franchise načina

Objava NHL 21: Zgled za vse športne simulacije se je najprej pojavila na HOPsi.

Pričakovanja so bila tako za tretji del, ki ga je Ubisoft poimenoval Legion, izjemno visoka. Razvijalec se je že pred izidom na veliko hvalil, kako je v trojko vpeljal revolucionarni sistem rekrutiranja NPC-jev, ki v praksi pomeni to, da lahko prevzamemo nadzor nad vsakim prebivalcem mesta in z njim nadaljujemo igranje zgodbe. Tu je moje navdušenje nad Legionom splahnelo, saj preprosto nisem verjel, da bo Ubisoft vložil dovolj denarja, da bi takšen koncept speljal tako, kot se spodobi. Po preigravanju se je izkazalo, da sem imel prav, a zadeva ni izpadla tako slabo, kot sem sprva pričakoval.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Datum izida: 29.10.2020
Cena: 60.48 € (Eigre.si)

VIDEO RECENZIJA

Tretji del se preseli v deževni London, in če ste mislili, da zlobne korporacije, zaslužne hekanja, kraljujejo samo v ZDA, potem se presneto motite. Dvig avtomatizacije in vohunjenje za prebivalci je v Združenem kraljestvu v močnem porastu, kar je znano hekersko organizacijo DedSec prisililo, da tudi v Londonu razvije svojo vejo, njihov cilj pa je, da zajezijo nadzor in vsaj malce pristrižejo krila vladi.

Vse je potekalo kot po maslu, dokler enega dne DedSec ne odkrije velike zarote. Med vohunjenjem po parlamentu naletijo na ogromne sode eksplozive in samo naša hitra iznajdljivost prepreči tisto najhujše. A glej ga zlomka, za podtaknjenim eksplozivom se je skrivala še ena hekerska organizacija Zero Day in ta sproži eksplozivna telesa po celem Londonu. Mesto je zavito v objem terorja in za vse težave obsodijo DedSec, medtem ko vlada v dejanju obupa celotno oblast nad mestom preda vojaški organizaciji Albion. Ta nato še bolj zategne uzde nadzora in cel London ima kamero nameščeno na praktično vsakem koraku, po ulicah se sprehajajo Albion vojaki, po zraku letajo droni, da bi bil pa žur še večji, je v mestu ogromno moči pridobila tolpa z imenom, in tu se ne hecam, The Kelley Family. Naša naloga je, da odkrijemo kdo stoji za Zero Dayem in da zopet povrnemo nekdanji sloves organizacije DedSec.

V takšno situacijo nas spusti Legion in skoraj takoj po uvodu nam je tudi predstavljena prej opevana funkcija novačenja novih rekrutov, s katerimi se nato podamo v nadaljnje preigravanje. To je največja privlačnost in minus tega naslova, zato si ta mehanika na tem mestu zasluži bolj podroben ogled.

Kot rečeno, zgodba pravi, da je ugled DedSec organizacije na nuli in zaradi nepravičnih obtožb je izgubila ogromno novih članov. Naša glavna naloga je zato rekrutiranje novih potencialnih kandidatov, ki bodo preko svojih talentov zanetili požar uporništva pri celotnem prebivalstvu. Legion zato za razliko od prejšnjih Watch Dogs iger nima enega osrednjega junaka, kot sta bila Aiden Pierce in Marcus Holloway, ampak to vlogo protagonista zaseda več oseb. Med sprehajanjem po ulicah lahko pristopimo do naključnega prebivalca in z enim pritiskom tipke ga lahko povabimo v svojo ekipo. Igra nam sama priporoči osebe, ki bi jih bilo najbolj pametno rekrutirati, a odločitev je povsem naša in k sebi lahko povabimo, kogarkoli hočemo. Preden se nam bo potencialni rekrut pridružil, moramo zanj izpolniti posebno nalogo in te so k sreči dovolj raznovrstne, da ne postanejo prehitro enolične. Ko je naloga izpolnjena, novega rekruta izberemo iz menija in že se preselimo v njegovo kožo in tako imamo pred sabo novega potencialnega rešitelja Londona.

Funkcija selitve v drug karakter ni tu samo zaradi lepšega, saj vsak od njih nosi posebne lastnosti ali pa tehnološke igračke, ki pridejo prav pri različnih situacijah, v katere se lahko zapletemo med opravljanjem nalog. Gradbinec lahko recimo prikliče ogromnega tovornega drona, na katerega lahko skočimo in se dvignemo na strehe stolpnic. Potem je tu bolj običajni heker, ki lahko vrže skozi špranjo pajkastega drona in tako odklene kakšna vrata ali pa izključi varnostni sistem. Potem je tu lokalni pretepač, ki se bolj izkaže v boju od blizu, s sabo pa nosi tudi utišano strojnico za prikrito reševanje nalog.

Tako lahko za vsako nalogo izberete bolj primernega kandidata, vendar pa to preklapljanje med osebami ni preveč strogo zapovedano. Praktično vsako nalogo lahko opravite s katerimkoli karakterjem, saj objektivi velikokrat ne zahtevajo nekih res specializiranih taktik. Največkrat boste naleteli na zaprto območje, kjer vam vstop preprečuje laserski varnostni sistem. Zato boste najprej prevzeli nadzor nad kamero in preko njen deaktivirali zaščitni sistem. Nato si nadenete masko in se spravite čistit bazo nasprotnikov. Če ste bolj prikrite sorte, lahko za svoje namene uporabite drona ali majhnega robotka in misije, še posebej obstranske, so sestavljene iz izmika podatkov na strežniku, nakar morate še pobegniti iz prizorišča. Sicer tiste misije iz glavne štorije zahtevajo bolj raznovrstne pristope in so načeloma bolj zanimive, vendar pa je tista temeljna osnova vstopa na misijo povsod isti. Isti je tudi končni cilj, saj moramo navadno izmakniti kakšne podatke iz strežnika, pred tem pa bomo morali rešiti kakšno uganko, ki je navadno sestavljena iz obračanja vezij po stenah. Ta mehanika vlamljanja je znana že iz predhodnika in če vam je že tam načenjala živce, potem imamo za vas slabe novice, saj je tosortnega hekanja v Legion še več.

Vedno sem bil mnenja, da bil Watch Dogs serija morala opustiti streljanje in se zanašati samo na skrivanje in hekanje. Navsezadnje smo neki dobri fantje, ki bi morali rešiti prebivalstvo pred zlobnimi korporacijami in košenje najetih vojakov nekako ni v izročilu s podajanjem zgodbe. Čeprav je v Legion večji poudarek na skrivanju in hekanju, lahko še vedno kadarkoli poprimete za orožje in naredite krvavi pokol. Žal je igra na področju spopadanja z nasprotniki komaj kaj napredovala, tako da ni zares uživantski ne eden, ne drug način. Pri tihem opravljanju naloge se skrivamo pred nasprotniki, jih napadamo iz zasede in jih vabimo v naokoli razpostavljene pasti. Še vedno ne moremo označiti nasprotnikov, tako da bi naredili bolj natančno taktiko sprehoda skozi stopnjo in tako velikokrat samo preprosto tvegamo, in če nas že zasačijo, potegnemo ven orožje in se problema lotimo bolj konkretno. Pokanje je precej osnovno in je sestavljeno iz proženja orožij in repetiranja, brez kakšnih res naprednih mehanik. Priporočljivo je, da pred streljanjem najprej poskušamo s pretepom, saj tako ne bomo sprožili alarma in dodatnih okrepitev. Boj na blizu celo vsebuje nekaj mehanik in je sestavljen iz normalnega in težkega napada ter izmika. Tu je treba malce kombinirati, saj bo ob golemu pritiskanju enega in istega gumba nasprotnik vse naše udarce blokiral. Vendar kake res velike naprednosti tu ni in zadeva hitro postane dolgočasna in odvečna. Za tiho odpravljanje grdob bi res prišlo rpav še kakšno dodatno orodje in kakšen je to električni paralizator, če se žrtev naj praktično sploh ne odzove?

Nasprotniki so precej zabiti in računajo na golo premoč. Ko vas naenkrat napade par vojakov, poleg tega pa po vas udarjajo še leteči droni, potem ne ostane drugega kot pobeg. Ta je relativno enostaven in nasprotnik hitro obupa nad zasledovanjem, če pa vas slučajno ujamejo, potem boste šli za nekaj časa v zapor ali pa boste staknili poškodbo. V praksi to pomeni, da boste morali preklopiti na drug karakter, ujet karakter pa bo za kakšne pol ure deaktiviran.

Watch Dogs ne bi bila Ubisoftova igra v odprtem svetu, če ne bi ponujala stranskih dejavnosti. A tu me je založnik prijetno presenetil, saj je svet Legiona sorazmerno dovolj majhen, da te ob ugledu mape dejansko ne napade panika, poleg tega pa je stranskih nalog precej manj kot v drugi sorodnih Ubisoftovih igrah. Sicer so še vedno tu in med drugim boste lahko dostavljali pakete, sodelovali v britanski različici Kluba golih pesti, onesposabljali vozila, ubijali VIP tarče in spreminjali transparente in table. Vse to vam bo prineslo različne valute, ki jih boste lahko vlagali v nakup novih oblek in mask ter v izboljšanje svojih tehnoloških igračk. Slednje je precej pomembno, saj boste tako dobili možnosti za ugrabljanje sovražnih dronov in samostoječih strojnic, kar je pri igranju hudo koristno. Poleg tega bo opravljanje teh nalog pomagalo pri osvoboditvi različnih predelov Londona, kar prinese tudi unikatne naloge in lažje rekrutiranje oseb na teh conah.

London je čudovito poustvarjen in med raziskovanjem boste naleteli na vse večje znamenitosti, kot je denimo Londonsko oko, Big Bena in Buckinghamsko palačo. Potrebno je kar malce privajanja, saj so ulice bolj ozke kot v kakšni GTA odpravi, poleg tega pa je treba računati tudi na to, da Angleži vozijo po napačni strani ceste. To na igranje vpliva veliko bolj, kot pa se nemara sliši in je lepa popestritev žanra odprtih svetov. Grafično igra v primerjavi s predhodnikom ni naredila večjega preskoka, malce pa me je mučila tudi optimizacija. Še posebej je bilo to opazno pri potovanju z dronom in sredi reke Temze, kjer je meja izrisovanja veliko večja.

Watch Dogs Legion je na koncu povsem v redu igra, ki pa je svojo mehaniko igranja s komerkoli preveč napihovala. Sicer da to več raznovrstnosti, a hkrati smo s tem izgubili glavnega junaka, ki je imel svoje značilnosti, zaradi katerih se nam je priljubil. Zgodba bi lahko bila prav tako boljša in če ste mislili, da boste dobili kakšno globoko povest o nadzorovanju ljudi in o svobodi, potem to ne bo za vas. Legion se še vedno jemlje samo na pol resno, je pa zgodba veliko bolj odrasla kot pa v dvojki. Mimogrede, ne morem mimo dejstva, da skoraj vse pomembne vloge v igri zasedejo ženske. Za te stvari mi je navadno vseeno, a ko skoraj vsako višjo funkcijo zaseda ženska – od pomembnih voditeljev na strani dobrih fantov do zlobnih grdavžev – potem to človek opazi. Dober primer tega je pretepaška nelegalna liga, kjer je 3/4 nasprotnikov ženskega spola.

Večigralstva preprosto ni in pride šele decembra, kar je velika škoda, saj je Watch Dogs od vedno ponujal zanimivo mehaniko vdiranja v svet drugega igralca. Sicer ne dvomim, da bo decembra večigralstvo lepo nadgrajeno v primerjavi s predhodnikom, a zadevo ocenjujem v trenutnem stanju, kjer manjka velik del izkušnje.

Legion me ni povsem razočaral, a tudi ni pretirano navdušil. Napredek v primerjavi s predhodnikom je minimalen in na mizi ostaja ogromno neizkoriščenega potenciala. Upam, da Ubisoft s serijo nadaljuje, a v naslednjem delu bi res želel bolj korenitih sprememb, ki bi popolnoma odpravile pomanjkljivosti prejšnjih iger, ne pa da jih poskušajo nadomestiti z napol vpeljanimi mehanikami.

Objava Watch Dogs Legion – zanimiv eksperiment, ki pa je uspel samo na pol se je najprej pojavila na HOPsi.

Glavnino napora pri predelavi je bil deležen legendaren prvi del, ki ga imamo veterani za najboljši del cele serije. Kljub temu, da imam izvirnik rad, moram priznati, da se je bolj slabo postaral. Zadeva je leta 2002 veljala za eno najlepših iger, ki poleg tega vsebuje globoko štorijo in realističen model streljanja. Vendar pa bi danes nekoga bolj težko prepričal v igranje, tako da je moral razvijalec Hangar 13 povsem razdreti igro in jo s temelji vred postaviti na novo.

Rezultat? Grafično čudovita igra, ki ohrani skoraj vse, kar je krasilo izvirnik. Vendar pa bi si človek želel malce več inovacije, med predelavo pa se je izgubilo nekaj vsebine originala.

Razvojna ekipa: Hangar 13
Založnik: 2K
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Nakup: Steam
Datum izida: 25.9.2020
Cena: 39.99 €
Žanr: Tretjeosebna akcijska

VIDEO RECENZIJA

Kot sem že povedal, sem velik oboževalec originala, katerega zgodbo sem večkrat preigral. Vendar pa je od igranja tega minilo zagotovo že več kot 10 let in na igro sem raje gledal z nostalgičnimi očali, kot pa da bi se podal v dejansko igranje, saj bi bil ob obujanju spominov zagotovo razočaran.

Popolne predelave sem se tako močno veselil in z veseljem lahko zapišem, da je razvijalcu Hangar 13 obuditev ogromnega mesta Lost Heaven v novo grafično podobo uspelo z odliko. Brez zadržkov lahko zapišem, da je to najlepši prikaz dogajanja v času ameriške prohibicije alkohola, kar sem ga do sedaj izkusil v videoigrah. Mesto Lost Heaven v novem grafičnem pogonu, ki je bil uporabljen v pogonu za izdelavo igre Mafia 3, preprosto zadiha s polnimi pljuči. S čudovito izdelanimi avtomobili iz leta 1930 se lahko zapodimo skozi mestne ulice, se sprehodimo po kitajski četrti in se celo podamo na podeželje. Okolico prevevajo podrobnosti in velikokrat se mi je zgodilo, da sem upočasnil avto in z zanimanjem gledal dogajanje na ulicah.

Treba pa se je zavedati, da je Mafia precej bolj drugačna izkušnja kot so denimo GTA igre. Na prvi pogled se sicer zdi, da gledamo v odpri svet, a ta je v bistvu lažen in služi samo nadaljnjemu podajanju zgodbe.

Slednja je ostala od originala več ali manj nespremenjena. Tudi tokrat boste spremljali življenjsko pot Tommy Angela, ki se ene noči kot taksi voznik ustavi na nepravem mestu ob nepravem trenutku. Nanj namreč naletita dva mafijca Sam in Paulie, ki ga izkoristita za pobeg pred sovražno družino. Po uspešnem pobegu se družba zateče v zatočišče Salieri družine, ki ji predseduje Don Salieri. To naključno srečanje vpelje Tommyja v svet mafije, ki mu bo ponudila precej bolj zanimivo življenje, sestavljeno iz hitrih avtov in spoštovanja iz strani vsakega civilista, ki bi se mu lahko znašel na poti. A hkrati mafijsko življenje pod površjem nosi ogromno odgovornosti, nevarnosti in odločanja med tem, kdo bo živel in kdo umrl.

Zgodbo spremljamo skozi prenovljene vmesne sekvence, ki držijo odlično animacijo in včasih res dobiš občutek, da gledaš film. Malce se je zalomilo pri zvočnih igralcih. Razvijalec se je odločil na novo posneti zvočne vrstice vseh glavnih likov in pri nekaterih jim je to uspelo z odliko, pri drugih pa bi bilo lahko bolje. Predvsem tu izstopa Paulie, ki ima že tako tipičen mafijski glas, da včasih pomisliš, da je vse skupaj nekakšna parodija na Joe Pescija. Ne pomaga niti to, da vas skozi večino misij spremljata Paulie in Sam, ki imata precej podobna glasova, tako da včasih ne ločiš, kdo se trenutno s tabo pogovarja.

Veliko teh dialogov boste slišali med vožnjo do vaše misije. Kot sem omenil, Mafia se ne dogaja v pravem odprtem svetu. Sicer se lahko med vožnjo odločate za različne poti do cilja, a vedno se boste po mestu vozili med neko misijo in če boste preveč odtavali od cilja, vas bo igra opozorila, da se vrnete proti območju misije.

Zadeva je res linearna in to celo bolj od originala. Velikokrat sploh ne smete zamenjati avtomobila, tako da sem v bistvu vozil ena in ista prevozna sredstva in se v svoji 12-urni izkušnji nisem niti enkrat usedel v policijski avto. Original nam je pri temu pustil malce bolj proste roke in vsake toliko si se ob koncu misije lahko malce bolj prosto zapeljal po mestu, imel pa si možnost opravljanja stranskih misij za tistega avtomehanika pod mostom. Te stranske misije so nas potem nagradile z novim avtom, kar je bila lepa popestritev. Teh stranskih misij v predelavi ni več, kar je nekako logično, saj bolj premočrtna izkušnja ne potrebuje odklepanja dodatnih avtov. Vseeno je to velika škoda, razvijalec pa se je zaradi neznanega razloga odločil ukiniti potovanje z vlakom.

Igranje je tako sestavljeno iz gledanja vmesne sekvence, nato se odpraviš v domači bazi po opremo, nakar si izbereš avto in se odpraviš proti cilju. Tam se zgodi misija in nato pogledaš še eno vmesno sekvenco in misije je konec. Ponovi isto formulo do konca igre.

Med vožnjo po mestu je treba biti previden, saj vas bodo ob Classic težavnosti ob prekrških hitro začeli loviti policisti. Žal se je razvijalec odločil pri ponovni gradnji mesta odstraniti veliko semaforjev, kar naredi izkušnjo malce lažjo. Poleg tega so policaji precej zabiti in pobegnete jim lahko tudi na višjih stopnjah, ko vam na cestah že delajo blokade.

Misije so vse povzete iz originala, le da so bile igralno nadgrajene. Lokacije in cilji teh misij so ostali enaki in tako kot v izvirniku boste morali velikokrat poprijeti za pištolo ali pa se spustiti v hiter pregon z avtomobili. Da, tista misija, ko se usedete v dirkalni avto, je enako težka tudi tukaj in internet je že poln pritožb jeznih igralcev, ki nikakor ne morejo prvi prevoziti ciljne črte.

Strelska akcija je bila nadgrajena in po novem se lahko Tommy skrije v zaklon, sam občutek streljanja pa je veliko boljši. Kar je dobro, saj je Mafia zelo težka igra. Na začetku lahko izberete težavnost in veteranom priporočam Classic možnost, ta pa želi pri predelavi predstaviti občutek težavnosti originala. To pomeni, da je za vašo smrt dovolj že samo nekaj strelov iz strani nasprotnika, poleg tega pa je treba previdno ravnati z repetiranjem orožja, saj morate porabiti vso strelivo v seržerju, drugače boste ob repetiranju zavrgli strelivo. Največ seveda štejejo streli v glavo, prenovo pa je dobil tudi sistem boja od blizu. Ta je sicer povsem preprost, a je kilometre nad tistim iz originala.

Mafia je najboljša pri vrhunskem grajenju atmosfere in v tem pogledu je razvijalcem uspelo na celi črti. Občutek, ko se pelješ sam v avtu, nate pa se zlivajo hektolitri dežja, je preprosto neprecenljiv. Ob takih trenutkih bi si človek želel, da bi bil cilj vožnje nekoliko dlje, saj bi želel ob vožnji po dežju uživati čim dlje.Tudi tu naletimo na manjši minus, saj bi bila lahko izbira glasbe med vožnjo bolj raznovrstna. Na voljo sta samo dve radijski postaji in nobena od njiju ne predvaja tistih hitov, ki smo jih poslušali v originalu.

Mafia Definitive Edition je tako dobra predelava, a brez zamer ne gre. Večja linearnost in odsotnost stranskih misij malce pokvarijo izkušnjo, samo streljanje pa bi lahko bilo bolj odzivno in še bolj nadgrajeno. A za nove igralce je to več kot priporočljiva izkušnja za prvo srečanje s to franšizo, veterani pa se boste s solzico v očesu sprehodili skozi stare bloke, ki so vam skoraj 20 let nazaj prvič pokazali, kako je lahko videti zanimiva mafijska zgodba v igričarskem formatu.

Objava Mafia Definitive Edition – čudovita predelava, ki pa izgubi na vsebini se je najprej pojavila na HOPsi.

A leto 2020 je vsekakor posebno in vsem nam je zaprlo usta, ko je razvijalec Guerrilla Games resnično napovedal predelavo svoje kritično dobre sprejete igre Horizon Zero Dawn, še bolj pa smo debelo gledali, ko je prvi napovednik pokazal, da to ne bo samo nek hiter in neoptimiziran projekt, ampak da je bilo vanj vloženo kar nekaj truda.

Več kot očitno je, da je Sony preko te igre poskušal malce potipati PC trg in po preigravanju Horizon Zero Dawna na računalniku lahko rečem, da če bodo še naprej delali tako kvalitetne predelave, potem naj kar nadaljujejo z otipavanjem.

Razvojna ekipa: Guerrilla Games
Založnik: Sony
Platforme: PC
Link: Steam
Datum izida: 7.8.2020
Cena: 49,99 €

Žanr: Tretjeosebni RPG v odprtem svetu

VIDEO RECENZIJA

Guerrilla Games je več kot desetletje delal samo na Killzone seriji, za katero je veljalo, da ni nič posebnega, a da pričara čudovito grafično izkušnjo, ki res pokaže mišice PlayStation konzole. Ko je razvijalec potem nenadoma napovedal povsem novo igro Horizon Zero Dawn, nihče ni pričakoval ničesar drugega kot pa samo en nov prikaz grafične zmogljivosti PlayStationa 4, zapakirano v pozabljivo igralno izkušnjo.

Vendar je razvijalec presenetil vse po spisku in zadeva bi bila primerljiva z neko hudo privlačno Instagramovo zvezdnico, ki se nenadoma loti programiranja. Nihče ne bi verjel vanjo, a ko bi po nekaj letih izvrgla hudo napredno aplikacijo, bi vsem po vrsti zaprlo usta.

Horizon sem sam preigral že nekaj časa nazaj na PlayStation 4 konzoli, vendar pa sem od takrat pozabil že veliko, poleg tega pa se nikoli nisem lotil preigravanja dodatka Frozen Wilds. Predelava za PC mi je tako dala idealen izgovor, da se ponovno vrnem v ta unikatno zamišljen svet, ki so mu leta komajda začela kazati starost.

Ena največjih privlačnosti igre je spajanje zanimive zgodbe, ki da povod za ustvaritev resnično unikatne okolice. Zgodba pravi, da se je pred dolgimi leti zgodil velik spopad med ljudmi in stroji, ki jih je nadzorovala umetna inteligenca. Bojevanje je bilo brutalno in na koncu so prevladali stroji, ljudje pa so opustili tehnologijo in se vrnili v plemenski način življenja. Civilizacija se je razpršila na več manjših plemen, vsem pa je skupno to, da je elektrika zanje nekaj bogoskrunskega in za svoje preživetje se zanašajo na lov ter nabiranje gozdnih jagod. Vendar pa so sledi starega sveta ostale in tehnologija, ki je pripeljala do propada civilizacije še vedno obstaja v obliki podzemnih oporišč. Takšne lokacije so strogo prepovedane, ljudje pa so se tudi zatekli k vraževerju in čaščenju boginje, ki jo plemena imenujejo All-Mother. Ta jih je že in jih tudi bo rešila pred napadom mehanskih pošasti, ki so praktično prevzele cel svet. Umetna pamet strojev je namreč izničila skoraj vse večje živali in jih nadomestila s svojimi. V praksi to pomeni, da boste med sprehajanjem skozi svet naleteli na mehanske zebre, antilope, noje in večje zadeve. Nekatere zverine so miroljubne in se bojijo ljudi. Kakšen sabljasti tiger pa se človeka ne ustraši, po svetu pa se sprehajajo tudi večje zadeve, ki samo z enim korakom lahko zatresejo okolico.

V takšno dogajanje se rodi naša junakinja Aloy, ki je pripadala plemenu izobčencev. Za njeno odraščanje skrbi njen krušni oče Rost, ki ji nikakor noče povedati, zakaj sta izobčena in kdo je bila njena prava mati. Aloy začnemo spremljati v njenih najstniških letih in uvod služi kot lepa predstavitev igralnih mehanik in da tudi dobro iztočnico za spremljanje zgodbe, začetek pa tudi prikaže, da je Aloy že pri majhnih nogah punca, ki je drugačna, trmasta, odporna in močno simpatična. Nato odraste v pogumno dekle, ki se odloči raziskati svojo preteklost in zraven še rešiti svet pred mehansko invazijo.

Vidite, koliko sem se razpisal glede sveta in naše glavne protagonistke? To je pač nuja tega opisa, saj je treba izpostaviti, kako zanimiv je svet in tudi zgodba, ki je lepo tempirana in vsebuje veliko prepletov in preobratov, da nas vedno pelje naprej.

Horizon Zero Dawn se dogaja v odprtem svetu in na splošno vsebuje vse pritikline, ki smo jih že vajeni od tosortnih iger. Tu je velika mapa, plezanje po pečinah, skakanje v vodo, nabiranje surovin, pretepanje ljudi in mehanskih beštij ter seveda kampi banditov, ki jih je treba počistiti zalege. Prav ta taborišča so standard od standarda: lahko se jih lotimo skrivalniško in pospravljamo enega sovraga za drugim ali pa napadalno, a takrat tvegamo, da sovražnik pokliče okrepitve. Če ste se morda ob tem spomnili na Assassin’s Creed igre, potem je to upravičeno in čeprav si Horizon s to igro deli marsikaj, se tudi v mnogočem razlikuje.

Svet je nekajkrat manjši od Assassin’s Creed iger in zamudnih opravil je veliko, veliko manj. Če je to za vas minus, potem ste eden tistih igralcev, ki se radi izgubijo v široki in ponavljajoči se okolici. Zero Dawn ima morda res manjši svet, a je ta veliko bolj raznovrsten in zanimiv. Igra sicer ponuja sistem teleportiranja med različnimi točkami, a boste za to morali držati posebne potovalne pakete, ki jih lahko dobite samo pri trgovcih. Tako se velikokrat raje odločimo za tek do končnega cilja, kar nam nikoli ne vzame preveč časa, vmes pa lahko naberemo še kakšno surovino. Pobiranje lesa, rož in drugih stvari iz trupel naših sovražnikov je nujno, saj lahko samo tako nakovačimo puščice, pasti in zdravilne napitke, ki so hudo potrebni za preživetje v mehanski divjini. Te stvari tudi potrebujemo za trgovanje in izboljševanje svoje opreme.

Horizon Zero Dawn pričakovano vsebuje primitivna orožja. To je ena redkih iger, kjer je lok in streljanje puščic bolj učinkovita strategija kot pa boj od blizu. Aloy sicer lahko vihti sulico in z njo sproža rahle in težje udarce, vendar je tako tudi veliko bolj blizu poškodbam. Arzenal lahko razširimo z dodatnimi orožji kot so bolj točen lok, frača, izstreljevalnik pasti na vrvico in nekakšna primitivna brzostrelka, žal pa nobeno od dodatnih orožij ni preveč zanimivo, tako da sem se najraje zanašal na dobri in zvesti lok. Prav tako pri bojevanju ni veliko raznovrstnosti: pač zamahuješ, se izogibaš in upaš, da bo stroju kmalu zmanjkalo elektrike.

Dobra opremljenost je ključna pri bojevanju, ki ga je veliko. Naša glavna tarča bodo že prej opisane mehanske zveri, ki se pasejo na različnih delih mape. Razvijalec je poskrbel za lepo raznovrstnost favne in med igranjem bomo naleteli na unikatno oblikovane mehanske izpeljanke resničnih živali. Vendar pa ti živalski stroji nosijo na sebi velik oklep, proti kateremu se naše puščice samo žalostno odbijejo. Kakšno strojno antilopo že zbiješ, a kaj boš naredil, ko ti pred oči stopi hitri krokodil ali pa celo titanski tiranozaver?

Takrat je treba v roke vzeti nekaj taktike in ta v Horizon Zero Dawn pride v obliki posebne napravice Focus. To je Aloy našla že v svoji rani mladosti v nekem bunkerju, omogoča pa nam, da vidimo stvari, ki so skrite navadnim očem. Pri bojevanju lahko s Focusom najprej ocenimo vsako zver in odkrijemo njene šibke točke ter hkrati vidimo njeno začrtano smer premikanja. Prav tako nam Focusov uporabniški vmesnik lepo izpiše proti čemu je določen sovražnik odporen in na kaj ne, kar vpliva na naši izbiro orožja za dano situacijo. Odstranjevanja sovražnikov pa se lahko lotimo tudi drugače, saj dobimo možnost hekanja živali in te tako dobimo na svojo stran. Preprogramirano zebro lahko nato zajahamo, ostale živali pa lahko s hekanjem pridobimo na svojo stran in tako v boju dobimo novega zaveznika.

Focus igra veliko vlogo pri reševanju nalog. Horizon namreč nosi tudi RPG primesi, kar seveda pomeni veliko stranskih nalog. Te po mehaniki spominjajo na The Witcher 3, saj nas okoliški prebivalci največkrat pošljejo na neko lokacijo, kjer nato vklopimo svoj Focus, to pa nam omogoči detektivsko pregledovanje okolice in sledenje kakšnemu nesrečnemu izgubljencu. Čeprav se ta mehanika bistveno ne spremeni do konca, naloge vsaj nosijo zanimive mini zgodbe in pri nekaterih lahko ob izbiri dialogov dobimo različne razplete.

Grafično je igra čudovita, pa čeprav je osnovna podoba stara zdaj že tri leta. Potožil bi samo čez nekoliko plastične obraze nekaterih prebivalcev, vsake toliko pa lahko opazimo tudi slabšo animacijo ustnic ob govorjenju. Gre pa za kakovostno predelavo, saj je zadeva optimizirana in višje število sličic na sekundo je v primerjavi s PlayStation 4 konzolo več kot dobrodošlo. Med igranjem sem naletel na nekaj čudnega utripanja megle, a je AMD že izdal posodobitev gonilnikov. Dinamično vreme in cikel dneva in noči je še danes čudovito in res se včasih vprašaš, kako je ta zadeva sploh tekla na osiromašeni PlayStation 4 opremi.

Horizon Zero Dawn vsebuje tudi svoje minuse. Raznovrstnost orožij sem že omenil, želel pa bi si tudi malce bolj živ in dinamičen svet. Prebivalci vasi in enega večjega mesta bolj kot ne samo stojijo na svojem mestu, kar vzbudi občutek statičnega sveta. Bojevanje bi bilo prav tako lahko boljše, saj včasih težko vidiš, koliko škode si utrpel in ko te kar od nekod doleti hud udarec, ki rezultira v smrti, se počutiš malce opeharjenega. Prečkanje sveta zna včasih prav tako najedati, še posebej če ste se navadili Assassin’s Creed mehanike, kjer se lahko povzpnemo na vsako oviro. Aloy namreč lahko spleza samo po vnaprej pripravljenih točkah in ko teh ni, nam ostane samo nerodno skakanje po kamnih. Omeniti moram še čudno stvar glede optimizacije. Pred prvim zagonom bo igra preklopila v optimiziranje vaše igre, a to zna celo trajati do deset minut. Prvič še preživiš, a takšno optimiziranje se zgodi pri vsaki posodobitvi gonilnikov za grafično kartico. Res je, da ne boste gonilnikov posodabljali vsak teden, a še vedno gre za omembo vredno pomanjkljivost.

Kljub tem minusom pa je to izkušnja, ki jo mora preigrati vsak ljubitelj enoigralskih iger z dobro zgodbo. Še posebej to velja za tiste, ki imate radi odprte svetove in ste že nekoliko naveličani Ubisoftovih izkušenj. Horizon Zero Dawn drži na Steamu tudi nekoliko nižjo ceno, kar je dodaten plus, izkušnjo pa vam bo dodatno podaljšal že vključeni dodatek Frozen Wilds. Preigrajte, uživajte in začnite šparati kovance za nakup konzole PlayStation 5, saj bo nadaljevanje Forbidden West izšlo samo tam. Pretkano Sony, ni kaj.

Objava Horizon Zero Dawn Complete Edition – čudovita zmes mehanskih dinozavrov in apokaliptične okolice se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojni studio Shiro Games je tekom več let obstoja v svoji razvojni kolekciji nabral zanimivo zbirko neodvisnih iger. Od svojevrstnih Evoland iger pa do zelo cenjene taktične vikinške strategije Northgard. Tako je bil moj interes ob zasledenju dražilnika za najnovejšo igro Darksburg večji kot pri marsikateri visoko-proračunski “zagotovljeni” uspešnici. Že pred izidom se je okoli tega projekta zbralo kar nekaj neumornega šepetanja zainteresiranih igralcev, ki jih je dajala volčja lakota po kosu francoske pogače. Pa saj jim niti malo ne zamerim. V vrsti sem se znašel tudi sam – a brez skrbi, saj sem seveda prakticiral varnostno razdaljo (jao, ta šala se bo postarala slabše kot Keith Richards)! Nekaj je na tem zanimivemu animiranemu vizualnemu stilu, ki skupaj z zasvajajočo zanko preboja skozi horde zombificirane topovske krme z raznovrstnim naborom svojevrstnih osebkov enostavno pritegne.

Razvojna ekipa: Shiro Games
Založnik: Shiro Games
Platforme: PC
Steam: Link
Datum izida: 12.2.2020 (EA)
Cena: 19.99€

Zvrst: Kooperativna akcijska roguelite igra

Vsaka pot se prične z enim samim korakom

Žal se ta bajka prične z žalostnim uvodnjakom. Zaradi nezmožnosti držanja dolgoročnega interesa, problematika, s katero se pogosto srečujejo večigralske igre, se Darksburg trenutno sooča s precej uborno bazo igralcev. Ne pomaga niti dejstvo, da so dali promocijo na čevelj, saj je trenutno fokus raje na zadržanju obstoječih igralcev in gradnji novih sistemov ter dodatni vsebini, kot je recimo nov roguelite igralni način, ki je zamenjal vse tri obstoječe.

Debela gospa sicer še ni izrabila glasilk. Ne bi bilo prvič, da bi se igra po istem poslovnem principu uspela povzpeti po popularnostni lestvici tudi dalj časa po izidu (nenazadnje je to storil tudi Fortnite). Upam le, da jim bo uspelo. Vsekakor je Darksburg dovolj izpiljeno in zabavno igralno izkustvo, da si tega zasluži.

Zakaj pa se torej sploh gre? Darksburg v svoji mehki sredici predstavlja izometrično kooperativno PvE udejstvovanje Left 4 Dead. Predstavljaj si ga v kombinaciji s herojsko akcijsko igro, kot je recimo Overwatch. Vsak potop v temne ulice istoimenskega naselja se tako začne na isti način. Na kup se zberejo do štirje zainteresirani igralci. Vsak si izbere enega izmed petih igralnih junakov, kjer ima vsak pasivno značilnost ter tri običajne in eno ultimativno sposobnost.

Uvrščajo se v klasične MMO vloge, kot so varuška, škodonapravljalec in trdovratna beštja. V stilu kooperative je možna tudi zamenjava igralcev z računalniškimi pomagači, a kljub kompetentnosti le teh vsi vemo, da to enostavno ni to. Na koga pa se boš spravil, ko vam bo tekla voda v grlo.

Volk in rdeča čarovnica

Kar se tiče junaške zasedbe, Darksburg v trenutni obliki vsebuje pet raznolikih herojev. Najprej imamo tu Rose, strokovnjakinjo za povzročanje škode iz razdalje. Njen veveričji hišni ljubljenček jezno praska in žveči vsakega bližnjega sovražnika, da ga lahko ostrostrelka s pomočjo samostrelskega strela v sredino čela dokončno pokonča, nato pa se zavihti na varno, proč od sovražnikovih šap.

Runolf je drugi po vrsti, prevzame pa podporno vlogo polnjenja trebuščkov in s tem začasnega zdravja, paniranja sovražnikov in vodenja gostij. Kot prvovrstni kuhar se zaganja v največje kupe sovražne nesnage in nase vleče njihov bes, ob tem pa neprizadeto zbira gobe in z njimi pita svoje sotrpine. Ramsay bi bil ponosen.

Varag je idealen za ljubitelje kosmatincev. Volkodlak, ki je od nekje privlekel lesena vrata, katera uporablja kot ščit pred udarci in projektili. Verige, ki so ga nekoč držale, zdaj služijo kot improviziran bič, ki temu človečnjaku pomaga pri povzročanju ogromne količine škode. Ko pa ob zadostni količini jeze pride v stik s svojo živalsko stranjo, postane resnično odporen kujon, sposoben odvračati škodo bolje kot mops dobre gene.

Četrta je tu Abigail, redovnica, ki pleše naokoli z lesenim razpelom. Sovražnike nervira z zvonjenjem, nato pa jih odreši trpljenja preko laserskega žarka, ki ga pričara od neznano kje. Kot pristna oklepna nuna se ne osredotoča na blagoslavljanje sotrpinov, temveč se povsem zadovolji s povzročanjem čim večje količine škode iz bližine. Pazi le, ker ni znana po trdi koži…

Nazadnje imamo v repertoarju še nedavno dodano Doloroso, alkemistko, ki preko strupov… khm… hočem reči zdravil, ovira gibalne sposobnosti sovražnikov in jih ozdravi zombifikacije… PREKO SMRTI. Njena glavna vloga v ekipi je špeganje iz ozadja in nadlegovanje sovražnikov preko raznih strupov in zvarkov.

Vsak junak z ubijanjem sovražnikov prejema izkušnje in z njimi stopnje ter priložnost za specializacijo v določno smer. To lahko izboljša katero izmed sposobnosti na unikaten način ali zgolj doda večjo škodo ter hitrost zamahov. Napredovanje je povsem nov sistem, ki skupaj z relikvijami služi označevanju napredka in prilagajanja vsakega junaka svojemu okusu.

Lokalna vaška gospoda je nazaj

Darksburški zemljevidi so postavljeni v različnih okrožjih mesta. Popeljejo te po ulicah in poljih, do vrha prekritimi z neumrlimi prebivalci. Za napredovanje na naslednjega se je potrebno prebiti skozi njih vse do izhoda. To vključuje neprestano prizadevanje za odpravo sovražnikov iz vseh smeri. Pri višji težavnosti je skupno sodelovanje ključnega pomena za preživetje, saj ekipo drugače horde mrličev v trenutku preplavijo.

Medtem, ko so običajni zombiji precej duhomorni in naporni zgolj v večjih skupinah, Darksburg za pravšnjo mero zraven njih vrže tudi povratnike. Oh ja, grdavži na kvadrat. V bistvu gre za zombificirane različice junakov, vsaka pa pride s svojevrstno temo in spretnostmi. Dajmo iti kar po vrsti, kot pri herojih.

Grobjan je kaznovan zapornik, ki se s telesno maso kot “Charger” iz Left 4 Dead zažene v skupino ter z malo sreče prepriča kakšnega preživelega v zastonjsko potovanje do najbližjega zidu; Rabelj lahko z zanko zvleče tarčo v temačno ulico ali pa instantno usmrti koga na nizki količini zdravja preko rabljeve sekire. Ribar meče harpune, ki ponesejo junaka par metrov v smeri meta, in pa mreže s sposobnostjo imobilizacije. Krokarjev mojster zmore nadzirati krokarje in z njimi nadlegovati ter oslepiti sovražnike, zadnja Goreča čarovnica pa zmore metati ognjene krogle in zažigati vse okoli sebe. Kar posrečena skupina, ki ti dostojno oteži mestno življenje.

Računalniško vodene različice povratnikov opravijo dostojno delo in izvajajo nekaj dodatnega pritiska, vendar so v nekaterih vlogah seveda boljše kot v drugih. Poleg njih Darksburg vsebuje tudi velikega zlobneža Barona, ki deluje kot šefovski spopad. Odvisno od težavnosti ga je možno zlahka obvladati – dokler so vsi igralci dobro usklajeni v boju proti njemu – ali pa bo moštvo med soočenjem potisnil na rob zmožnosti, ko bo hkrati skušalo obvladati njega ter hordo neumrlih in povratnikov.

Repete, prosim

Trenutni roguelite igralni način je le malo več kot linearni tek skozi vse zemljevide, enega za drugim. Žal vsi vsebujejo enih in istih pet variant osnovnih sovražnikov. Kje je variacija? Kje se skriva ta slast, ki bi prekinila ure in ure enega in istega početja brez predaha in presenečenja? Navadni zombiji niso dovolj raznoliki, da bi igro ohranjali svežo po več ur in povratniki so v primeru koordinirane ekipe mala malica. Vsi razpoložljivi zemljevidi vključujejo potiskanje po mestnih ulicah, razlikujejo se zgolj v stranskih nalogah, kjer čakaš na trajekt ali iščeš različne predmete.

Igra uporablja tudi sistem označevanja, ki pride prav sploh ob igranju z računalniškimi pomagači. S klikom na gumb odpreš posebni meni, preko katerega lahko ekipi namigneš določene predmete. Medtem ko so vse to koristna orodja za komunikacijo v odsotnosti glasovnega klepeta, ob napadu velike množice zombijev ponavadi kaotične razmere ne omogočajo pravočasne reakcije na pomoč soigralcem, ki panično izdajajo klice na pomoč, medtem, ko jih rabelj vleče stran od preostanka ekipe.

Darksburgova mešanica MOBA in Left 4 Dead je izjemno zabavna predvsem v ekipi, kjer igralci usklajujejo napade in si medsebojno pomagajo. Vendar se trenutno bori z ohranjanjem dolgoročnega interesa. Čeprav sem se na daljših sejah trudil sedeti za ekranom in sem precej časa moral čakati na potencialne igralce za kooperativno igranje preko spleta, saj prijatelje nikakor nisem mogel pritegniti do igranja, je bilo vračanje v Darksburg za kakšno urico ali dve vedno dobra zabava. Uspeh v višjih težavnostih daje občutek zmagoslavja, ki gre z roko v roki s povečanim napredkom, vsi izmed petih junakov pa imajo svojevrsten šarm.

Razsodba

Čeprav je relativno pomanjkanje vsebine razumljivo, saj Darksburg je šele pred kratkim odprl svoja vrata zgodnjega dostopa, igra krvavo potrebuje več vsebine in morda bolj dosleden sistem napredovanja – ali kakšno drugo obliko spodbude za igranje. Le tako si lahko zagotovi dolgo življenjsko dobo. A ne bom zanikal, da vsebuje odlične ideje in veliko potenciala. Prvih nekaj ur je resnično zabavnih, a žal kmalu po tem vse zapade v rutino brez presenečenj. Tako da previdno priporočilo – trenutno je igra namenjena predvsem tistim, ki so pripravljeni podpreti in dati povratne informacije razvijalcem.

(+) Odličen vizualni stil
(+) Svojevrstni junaki
(+) Zanimiva kombinacija igralnih stilov
(+/-) Majhna baza igralcev
(-) Krvavo potrebuje veliko več vsebine
(-) Ponavljajoči se zemljevidi
(-) Kooperativno spletno igranje brez čakanja je možno samo v popularnih urah

Objava Darksburg – Predogled | Si upaš preživeti ta kruti svet? se je najprej pojavila na HOPsi.

Mongoli so namreč v začetku 13. stoletja veljali za strah in trepet ravnic stepe in Vzhodne Evrope. V le nekaj desetletjih si je Temučin uspel podjarmiti velik del današnje Kitajske in imperij razširiti vse do današnje Ukrajine in Baltskih dežel. Zavojevati mu je uspelo širna ozemlja in Mongolski imperij še dandanes velja za največjo državno tvorbo v zgodovini, saj je po brezmejnosti presegel tako Rimsko cesarstvo, kot Makedonski Imperij Aleksandra Velikega. A stara celina, ljudstva stepe in, med dinastije razdrobljena, Kitajska niso bile edine žrtve mongolskih invazij, ki so jih nadaljevali Džingiskanovi potomci. Njihove oči so se konec 13. st. uperile proti Japonskemu otočju. Prva invazija, pod vodstvom Kublai Khana se je tako pričela, z njo pa tudi ideja za Ghost of Tsushima.

Razvojna ekipa: Sucker Punch Productions
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 17.7.2020
Cena: 69.99€

Zvrst: Akcijska RPG avantura

VIDEO RECENZIJA

Poslednji svoje vrste

Tvoja pot v Ghost of Tsushima se prične na obalah otoka Tsushima, ko med ubornimi vrstami otoških samurajev poizkušaš preprečiti mongolsko izkrcanje. Misija nemogoče, ko s 80 častitljivimi soborci zreš v hordo tisočih zavojevalcev. Ups. Hočem reči 79, saj eden soborec kar hitro konča brez glave med izvanjem vrhovnega generala mongolske armade, Khotun Khana, fantazijsko upodobitev Kublai Khana. Tako na plaži Hakata Bay namesto peščene idile najdeš zgolj lepljivo tekočino, kjer se v morje steka reka žlahtne japonske krvi. Taktična prebrisanost in številčnost sta prevladala in častne samuraje pahnila v smrt, otroci stepe pa so zasedli otok.

Čevlji Jina Sakaija znajo biti presneto težavni. Naposled si mlad samuraj, ki še ni osvojil vseh odlik bojevanja, a začuda te po spletu okoliščin med spopadom rezila sovražnikov ne pošljejo v onostranstvo. Na plaži te prestreljenega najde mladenka Yuma, brez katere bi bilo igre konec zgolj po nekaj minutah. Tako pa si kot poslednji pripadnik svojega družbenega sloja primoran braniti čast samurajev in rešiti strica, ki je pristal v rokah sovražnika. A stara pota vedno niso preprosta, kot bi dala slutiti prva misel.

Ghost of Tsushima je obširna igra, ki je postavljena v osrčje prve mongolske invazije v letu 1224. Gre za obdobje, ki je zaradi nepoznavanja veliki večini Evropejcev nepoznano, pa tudi nerazumljeno zaradi popolnoma drugačnih kulturnih vzgibov. Zaradi občutka vzročnosti nekatere izmed tovrstnih iger na stari celini nikoli ne dobijo priložnosti, ki bi si jo sicer zaslužile.

Izjemno razveseljivo je, da Sony kopije iger opisovalcem podeli par tednov pred izidom prej, zaradi česar sem imel za preigravanje na voljo skoraj štirinajst dni. Ravno tako nikakor ne morem mimo pohvale predstavitve večjih PS4 ekskluziv, ki jih v našem jeziku lahko najdeš na njihovi strani. Tovrstna prakso je preprosto potrebno nagraditi in tudi Ghosts of Tsushima je prejel lastno rubriko.

Ena najlepših iger te generacije

Priznati moram, da tudi sam nisem največji ljubitelj japonske preteklosti, a igri uspe nekaj, kar za veliko večino naslov ne morem trditi. Namreč, v trenutku, ko sem jo zagnal in vse dokler je bila prikazana na zaslonu, me je občutek tega otoka in samurajskih običajev posrkal vase. Vseskozi nudi občutek spokojnosti, a že za naslednjim ovinkom te pričaka krvava realnost spopadov in poboji nemočnih vaščanov, ki so se znašli v rokah Mongolov.

Gradnja sveta je vizualno in vsebinsko dovolj zanimiva in raznovrstna, da igranje ne zapade v ponavljajočo se zanko. Čeravno sam svet ni tako živahen kot pri Witcher 3 ali Red Dead Redemption 2 nudi pohajkovanje od enega do drugega kraja, med sledenjem sunkom vetriča, svojevrsten predah. Seveda je početje po nekaj urah postalo dolgočasno, a spokojna pokrajina mi je še vedno nudila dovolj motivacije za nadaljevanje. Glavnina dogajanja je skoncentrirana na same misije, saj preostale dejavnosti delujejo bolj enolične, svet pa pust, čeravno čudovit na pogled.

Tekom poti lahko naletiš na Mongole ali bandite, ki ustrahujejo domačine, slediš zlati ptici ali lisici do zanimivih lokacij ali katero izmed slednjih odkriješ sam. Ne gre pozabiti na zanimive interesne točke, ki so raztresene po otoku in katere moraš odkriti za nadgradnjo sposobnosti tvojega junaka. Reči moram, da so z vzdušjem zadeli v polno.

Grafična podoba je zagotovo eden izmed impresivnejših, ki sem jih imel možnosti videti na konzolah. Brez težav bi jo postavil ob bok God of War in Last of Us 2, ker so uspeli poustvariti prečudovito in takoj prepoznavno grafično podobo. Med vihranjem po gozdovih ogledaš dvigajoče se listje, na travnikih plapolanje trate v vetriču, v cinematičnih sekvencah opazuješ curljanje kapljic znoja na obrazih in ob potoku žlahtno tekočino, ki jo gravitacija poganja naprej. Animacije so natančne in le redko se pojavi kakšen neljubi pripetljaj, ki bi izkušnjo skazil.

Japonski Breaking Bad?

O rdeči niti ne bom razkril preveč, saj gre za igro, kjer zgodba odigra pomembno vlogo pri izkušnji. Izjemno zanimivo je spremljati razvoj Jina, ki kar hitro spozna, da častne borilne metode proti pretkanemu in dobro izurjenemu številčnejšemu sovražniku ne delujejo pretirano učinkovito. Zato se zateče k temačnim veščinam, ki bi jih zgodovinsko pripisali nindžam. Seveda s tem ne mislim zelenih želvakov, ki pretijo iz NY kanalizacije, temveč preprostemu fevdalnemu prebivalstvu Japonske, ki se v znanju tradicionalnih mečevalskih veščin preprosto ni moglo kosati s samuraji.

Zakamerna vrtoglavica v vsej svoji bedi

Kljub vsemu dobremu so ga nekje enostavno morali polomiti. Tokrat je žrtev postal nadzor, podrobneje kamera. Le ta naredi tudi navidezno preproste boje presneto težavne. Je praktično povsod, kjer ne bi smela biti in nikjer, kjer bi se jo želel. Tako vsaj v 1.00 različici ne pozna zaklepa na določenega sovražnika. Med bojevanjem se vedno znova znajde na najmanj ugodnem mestu in mnogokrat boš prisiljen v improvizacijo s slepimi udarci, saj jo je potrebno premikati ročno, nahaja pa se veliko preblizu in pod prenizkim kotom.

Enostavno ne vem, kako so si lahko privoščili takšen spodrsljaj. Saj ne rečem – vseeno je boj še vedno zabaven in na višjih težavnostih nudi več kot dostojen izziv. Tudi sam sem večkrat podlegel pod ukrivljenimi mongolskimi meči, a z pravimi nadgradnjami in boljšimi udarci postane boj bolj obvladljiv in zabaven, a še vedno zapleten in raznovrsten.

V boju proti večim raznolikim sovražnikom se boš lahko posluževal raznih bojnih stilov in posebnih udarcev, a konec koncev vse še vedno sloni na pazljivem blokiranju in izmikanju sovražniku s stilom, ki ga najbolj prizadene. V napredovalnem drevesu lahko nadgrajuješ razne tehnike in stile bojevanja. Ne manjka niti malce proste vizualne izbire, kjer boš na Jina lahko nataknil različne oklepe in pokrivala, ter jih v skladu z željami nadgrajeval.

Kot si že lahko prebral se kot samuraj poslužuješ nekaterih nečastnih oblik boja v neskladju s samurajsko tradicijo, ki je v takratni družbi nosila precejšnjo težo. Nič čudnega torej ne bo, če boš v okrilju senc in visokih trav sejal grozo med zavojevalci, okličejo te celo za duha. Skrivalništvo je pomemben element, a čuti se, da ni dodelan na ravni tistega iz serije Dishonored, Sama Fisherja iz Splinter Cell ali Agenta 47, ki na sovražnike preži v franšizi Hitman.

Ne prehajaj do prehitrih sklepov, obrt skrivanja in ubojev je še vedno nadpovprečna, a vseeno so mi nekatere odločitve sivile lase. Poglavarjev namreč ne moreš ubiti iz zasede, ampak mu ob tem zbiješ zgolj kakšen zob in ga olajšaš zdravja, vse skupaj pa otežuje nerodna kamera.

Tukaj so še izjemno nadležne sekvence, ki se sprožijo ob vsakem zavzetju mesta ali opravljeni misiji. Stojiš ob svojem konju in ga gladiš po grivi, kot, da se ti nikamor ne mudi in nisi pred nekaj sekundami sovražnika stal kakšnega izmed udov. Animacije so sicer lepe, ampak presneto, 15 sekundna sekvenca vsakih 10 minut pa je res nekoliko preveč – enako velja za ti. duele oz. mečevalske dvoboje. Super, ko si meč pripraviš prvič, ampak ne gre za prizor, v katerega bi želel zreti pred vsakim dvobojem, saj je sila sterilen in preprosto začne najedati.

Pred samim zaključkov velja omeniti še to, da sem sam igro igral na PS4 Pro konzoli. Kolega urednik je podobno poizkušal storiti na PS4 Fat različici in rezultat so bili nekonstantni FPS, ki so mnogokrat ustavili pod številko 20. Pro za tovrstnimi težavami ne trpi, saj so slednji skorajda zaklenjeni na številko 30.

Kaj porečem o igri kot celoti? Sony z ekskluzivami le redko ubere kriva pota in enako velja tudi za Ghost of Tsushima, ki je presneto zabaven naslov. Bojevanje je dobro razvejano in z napredovanjem dejansko čutiš, da z vsakim novo naučenim udarcem postajaš močnejši. Osrednja zgodba je dovolj interesantna a spočetka morda malce preveč črno bela. Sem pa toliko bolj razočaran nad stranskimi misijami. Te niso slabe, ampak boleče povprečne, sploh ob standardnih nekaterih visokokategornikov zadnjih let.

Razsodba

(+) Drevo napredka
(+) Grafična podoba
(+) Zvokovna upodobitev
(+) Dogajalna nit je dovolj zanimiva
(+) Odprt svet…,
(+/-) ki je žal precej prazen
(+/-) Zvečine povprečne stranske naloge
(+/-) Nadgrajevanje orožij in oklepov bi lahko bilo bolj zanimivo
(-) Nenatančna kamera
(-) Redki spodrsljaji med bojevanjem
(-) Nabiranje enih in istih surovin postane dolgočasno

Objava Ghost of Tsushima – Recenzija | Presneti Mongoli in njihov fetiš na invazije se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot nalašč za omejen budget, za 100 € namreč prejmeš AMD-jev procesor s 4/8 jedri in SMT podporo. Novinec Ryzen 3 3100, čigar prodajna cena se prične pri 100 €, vsebuje 4 jedra in 8 niti. Če dobro pomisliš, je še v 2016 Intel za tovrstne procesorje želel več kot 200 €. Z novo generacijo so ob manjšem proizvodnem procesu Ryzen procesorjem dvignili še frekvenco jeder, ki se pri zgoraj omenjenem ustavi med 3.6 in 3.9 GHz, odvisno od obremenitve. Ob nizkem 65 W TDP za to ceno zraven prejmeš še Wraith Stealth hladilnik, ki pa je izjemno osnoven in popolnoma neprimeren za navijanje.

Tukaj imamo še Ryzen 3 3300X. S ceno 120 € je nekoliko dražji. Kot predhodnik ima 4 jedra in 8 niti, z enakim TDP in dodatki. Nekoliko dvignjena je zgolj frekvenca jeder, tokrat sega od 3.8 do 4.3 GHz. Ob branju surovih števil si najbrž pomislil, da 10 % zvišanje frekvence ni vredno dodatnega 20 % zvišanja v ceni? Se v ozadju skriva nekaj več?

AMD Ryzen 3 3100

AMD Ryzen 3 3300X

Ryzen 3100 in 3300X ne delita enake topologije, če povem nekoliko drugače – razlikuje se njuna notranja zasnova. Pri 3. generaciji Ryzen procesorjev posamezen CCD vsebuje dva kompleksa, pogosto imenovana CCX. Vsak CCX vsebuje 4 jedra, kar pomeni, da polno zapolnjen CCD v sebi skriva 8 jeder, zapakiraj dva skupaj in pred sabo imaš Ryzen 9 3950X.

Vrniva se na novinca. R3 3100 in 3300X vsebujeta po en CCD, na katerem je aktivnih zgolj polovica jeder – 4. Ryzen 3 3100 je zasnovan z dvema aktivnima CCX, torej 2+2 konfiguracija. Vsak CCX ima v tem primeru 2 jedri, 4 niti in 8 MB L3 predpomnilnika. Zaradi neprestane komunikacije med ločenima CCX moduloma, uporaba več kot dveh jeder vodi v dvig latence in efekt “ozkega grla”.

Na drugi strani Ryzen 3 3300X vsebuje zgolj eno aktivno CCX enoto, kjer se znotraj nje nahajajo vsa 4 jedra. S tem se zmanjša medjedrna latenca in na razpolago je vseh 16 MB predpomnilnika (Za razliko od 2×8 MB pri Ryzen 3100). To s sabo prinese boljšo več jedrno zmogljivost. V tem primeru je nekoliko višja cena popolnoma upravičena.

Pri konkurenci bi še za najbližji približek Ryzen 3100 znal veljati i3 9100F, ki pa ima zgolj 4 jedra. Tako moram za najbližjega konkurenta vzeti i3 10100 4/8, ki stane 122 €. Žal slednjega še nisem imel možnosti preizkusiti, zato sem v testih uporabil kar i3 9100F.

Ryzen 3300X po drugi strani stopi korak dlje in kot primerjavo mu je še najbližje i5 9400F, ki je sicer 6 jedrni procesor za 150 €.

Na prvi pogled Ryzen 3 3100 in 3300X delujeta kot izjemno zanimiva procesorja, k čemur pripomore razmeroma nizka cena, kar ju naredi vsaj teoretično primerna za igralce iger na kruhu in vodi. Ne pozabimo, še 3 leta nazaj je bilo ob izidu prve generacije za Ryzen 1400 odšteti okoli 170 €. Prehodili smo dolgo pot, v nekaj testih pa poglejmo, kakšno zmogljivost omogočate zadnja prišleka iz Ryzen družine.

Testna konfiguracija:

• Procesor: AMD RYZEN 3 3100, 3300X
• Pomnilnik: 2x8GB Kingston HyperX 3200MHz DDR4
• Trdi disk: SSD Toshiba nvme 512GB
• Grafična kartica: Zotac RTX 2080 TI 11GB
• Osnovna plošča: Ausu Prime X370 AM4
• Ohišje: X
• Napajalnik: Corsair HX1000i
• Hlajenje: Wraith Stealth

Sredstva igralcev videoiger so veliki večini precej omejena. Največji delež igralcev namreč predstavljajo mladoletniki, ki imajo omejene možnosti služenja denarja. Da bi omogočili kar se da verodostojne teste, smo poskrbeli, da je testni sistem sestavljen iz kakovostnih komponent, ki dodobra ogrejejo procesor.

Navijanje

Navijanje nekaterih Ryzen procesorjev je bilo vedno precej vprašljivo, naposled za to potrebuješ dober hladilnik in kar nekaj sreče. Seveda so časi izvrstnih navijalcev, kot so bili recimo Intel Q6600, i7-920 ali celo AMD Phenom II X2 550 minili. V preteklosti so rezultati navijanja preprosto prinašali znatne pohitritve tudi za več kot 50 %, danes pa govorimo kvečjemu o dodatnih nekaj %, ki so seveda še zmeraj dobrodošli, a blaznih pohitritev pač ne gre pričakovati.

Prispevek o navijanju Ryzen procesorjev je v pripravi, zato tukaj ne bom navajal celotnega postopka, ampak se osredotočil na testni procesor.

Tako Ryzen 3100 kot 3300X sta uspela doseči 4.3 GHz, kar je za 3. generacijo Ryzen procesorjev pričakovana številka. Sem pa moral dvigniti voltažo, ki je pri Ryzen 3100 znašala 1,38 V, pri 3300X pa 1,36 V. Posledica navijanja je bil dvig temperature za 8 °C.

Testi

Kot se spodobi, sem procesorja preizkusil v večih različnih igrah in nekaterih programih. Na splošno se Ryzen 3300X izkaže za hitrejšega, Ryzen 3100 namreč prekaša med 10 % in 20 % pri enaki frekvenci, odvisno od aplikacije.

Vsi testi so bili izvedeni večkrat, s čimer sem poizkušal odpraviti merske napake in večja odstopanja. V igrah sem se poslužil vgrajenega testnega orodja, v kolikor ga je imela, v nasprotnem primeru pa sem v ponovitvah opravil identično pot.

RTX 2080 TI procesorja požene do njunih skrajnosti in predstavlja dober približek moči, ki ju iz prišlekov lahko iztisneš. Vsa testiranja so bila opravljena na tovarniških nastavitvah, navijanja sem se namreč lotil šele, ko sem s testiranjem že zaključil.

Shadow of the Tomb Raider

V igrah se Ryzen 3 3300X in 3100 obneseta izjemno dobro. Zlasti Ryzen 3 3300X je za dobrih 10 % odskočil od konkurenčnih procesorjev, zlasti od Intel i5 9400F, ki je sicer zmožen tekoče igralne izkušnje, a se na policah prodaja dražje. Ryzen 5 2600 se pozna nekoliko nižje frekvenca, kljub temu pa za presenetljivo visoko razliko prehiti Ryzen 3 3100. Le ta svojo delo opravi slabše, čeprav še vedno precej bolje od i3 9100F.

Gears Tactic

Z Gears Tactic so vsi procesorji opravili brez težav. Najbolje ponovno Ryzen 3 3300X, ki je z naskokom izrisal največ FPS. Užitno igranje tokrat omogočajo vsi procesorji, čeravno razlika med najpočasnejšim Ryzen 5 2600 in najhitrejšim Ryzen 5 3300X znaša kar 30 %.

Red Dead Redemption 2

Ponovno lahko vidimo podobne rezultate kot v prejšnjih grafih. Ryzen 3 3300X je ponovno najhitrejši in od za 20 € cenejšega konkurenta Ryzen 3 3100 hitrejši za 15 %. i3 9100F ponovno dokazuje, da za novejše igre potrebujemo več kot 4 jedra.

Cinebench20

V sintetičnem testu Cinebench R20 najvišji rezultat pričakovano doseže Ryzen 5 2600. Naposled ima 6/12 jeder, napram 4/8 Ryzen 3 3300X, ob tem pa deluje še na nižji frekvenci.

Ryzen 3 3100 se izjemno približa rezultatu i5 9400F, ki je dražji za kar 40 €.

Ryzen 3 3300X doseže izjemno visok rezultat pri enojedrnem testu in skorajda izenači rezultat 9900K. Ryzen je s svojo 3. generacijo več kot očitno izničil zaostanek tudi v aplikacijah, ki vseh jeder ne znajo uporabiti.

Adobe Premiere Pro 2020

Ryzen 3 3300X se izkaže za spodoben vstopni procesor na področju video obdelave. Zaradi surove moči je Ryzen 2600 še vedno zmogljivejši, ampak za 120 € bi le stežka zahtevali kaj več.

Blender

Do podobnih zaključkov je pripeljal tudi Blender. Ryzen 3 3100 in i5 9400F sta ponovno poravnana, i3 9100F pa že vseskozi prikazuje, da so v današnjih računalnikih 4 jedra še komajda sprejemljiva.

Poraba

Časi AMDjeve FX serije so daljna preteklost. Poraba med vsemi testiranimi procesorji je konkurenčna. Procesorji rdečega tabora porabijo nekaj več energije, ampak dostavijo tudi višjo zmogljivost. Ryzen 3 3300X ima porabo enaki tisti, ki sem jo v testu zabeležil pri Ryzen 3600.

Zaključek

Ryzen 3 3100 in 3300X sta za določen krog uporabnikov upravičeno izjemno zanimiva. V rezultatih je zlasti Ryzen 3 3300X celo presegel moja pričakovanja in na račun višje frekvence redno prekašal Ryzen 5 2600. Ryzen 3100 se je še zmeraj odrezal dobro. Potrebno je vedeti, da ima že v osnovi nižjo frekvenco, ki poglobi razkorak med obema. Z navitjem na 4.3 GHz sem vzpostavil enakovredno okolje, a Ryzen 3 3100 je bil še zmeraj počasnejši za 15 % – pri isti frekvenci.

Oba procesorja v tem trenutku predstavljata odlično naložbo za nezahtevne igralce iger, ki iščejo hiter, a cenovno ugoden procesor. Za delo je uporabnost Ryzen 3 serije nekoliko omejena in v tem primeru bi vsaj sam odštel dodatnih 50 € za Ryzen 5 3600.

Objava AMD Ryzen 3 3100 in AMD Ryzen 3 3300X – Test procesorjev | Kateri je boljši? se je najprej pojavila na HOPsi.

Začetek tisočletja je res bilo zlato obdobje za ta žanr, z naslovi, kot so Desperados, Robin Hood in Commandos. To so vsaj trije izmed večjih, katere sem tudi sam imel priložnost igrati, vsekakor jih je bilo še dosti več. Ampak dandanes res težko najdeš nekaj, kar bo uspelo navdušiti stratege, kot je to uspelo tem trem. Vzemimo recimo Desperados: Wanted Dead or Alive. Pričel je franšizo, ki je do leta 2007 z izidom Helldorado prejela vse skupaj tri naslove. A nato sta franšiza ter žanr na splošno doživela zatišje. Leta 2012 se je njen razvojni studio Spellbound Entertainment po stečaju preimenoval v Black Forest Games. Njihova pot se ni nadaljevala z nadaljevanjem, po katerem so kričali oboževalci prejšnjih iger. Namesto tega so se v avgustu 2017 pretvorili v hčerinsko podjetje založnika THQ Nordic, s čimer je slednji med drugim seveda dobil tudi vse pravice do Desperados imena.

Tako so ti pričeli z načrtovanjem Deperados 3, katerega razvoj so naložili studiu Mimimi. Ti so se v 2016 namreč izkazali za sposobne v tem žanru s še eno odlično realnočasovno taktično strategijo Shadow Tactics: Blades of the Shogun. Tako so bili idealni kandidat za prebuditev taktične kavbojke. V 2018 je sledilo oznanilo, da je v delu nov Desperados naslov. Zdaj, 2 leti kasneje, pa je najbolj strateška kavbojska igra na Starem zahodu dobila nadaljevanje na računalnikih in konzolah.

Razvojna ekipa: Mimimi Games
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: Link
Datum izida: 16.6.2020
Cena: 49.99€

Zvrst: Taktična realnočasovna strategija

Enostavna zgodba o kompleksnih odpadnikih

Desperados 3 je, kot si verjetno že opazil, vse do mehke sredice čistokrvni vestern. Kljub gigantu Red Dead Redemption to ameriško obdobje v koncu devetnajstega stoletja z ogromno potenciala le redko dobi pozornost. Samo pomisli – od originalne igre je minilo že 19 let! Verjetno le redkokdo pomni, zakaj se je sploh šlo v njej.

A ni ti potrebno obremenjevati glave s takšnimi malenkostmi. Pri Desperados 3 gre za narativnega predhodnika, postavljenega 11 let pred dogajanjem v prvi igri. Vseeno med igranjem zasledimo številne znane obraze, vključno z rednim junakom Johnom Cooperjem, ki tokrat zveni kot Charlie Sheen. Sama zgodba pripoveduje o tem, kako se je pričelo odpadništvo Cooperja in njegove bande se skupaj pričelo.

A ne pričakuj preveč od zgodbe, saj je ta v Desperados 3 zelo zelo plitka. Dobesedno vse je le majhna motivacija za tiščanje v raznovrstne situacije, s katerimi si se primoran soočiti v misijah. Večkrat pride do precej nelogičnih in slabo razloženih preobratov in narativnih kavljev, ki jih je preveč in so premalo realizirani. Na kratko je vse že večkrat slišana zgodba o represiji s strani železniških mogotcev. Zgodba, kjer so običajni ljudje primorani stopiti v čevlje odrešenikov, kar na divjem zahodu pomeni odpadnike.

Ampak čeprav zgodba ni kaj prida, to še ne pomeni, da niso vložili veliko časa v gradnjo osebnosti in dinamike med junaki. Med taktiziranjem tvoji odpadniki neprestano klepetajo in izmenjujejo opazke. Pričakovano namreč nadziraš par ali vse izmed petih raznovrstnih stereotipnih odpadnikov in vsi v klasičnem stilu žanra premorejo široko paleto sposobnosti. Preko njih lahko objektive razrešiš na prituhnjen način.

Veščine in edinstvena oprema likov segajo od očitnih, recimo Hektorjeve medvedje pasti in ostrostrelske puške Doca McCoya, do bolj specializiranih, kot sta Katina spretnost z uporabo krink in zapeljevanjem moških nasprotnikov. Najbolj nenavadna je voodoo duhovnica Isabelle, ki izrablja moč dominacije iz Dishonored 2.Tako se vse, kar se naredi enemu sovražniku, kopira na drugega. To se mogoče zdi preveč znanstveno fantastično za igro, ki cilja na realizem. Vendar ton v Desperados 3 ni dovolj resen, da bi te odvrnil od zanimivih taktičnih možnosti različnih sposobnosti.

Čas za soočenje

Sovražniki imajo jasno vidne stožce, ki prikazujejo njihovo vidno površino. Povzročili bodo vik in krik ter opozorili bližnje sovražnike, če bodo opazili tebe ali katero koli truplo. Osnova, ki velja za popolni standard v tem žanru. To pomeni, da ne moraš biti le previden, ampak tudi temeljit. Ena sama napaka ali štorasti klik lahko pokvari več minut previdnega skrivanja in čakanja. Na koncu nenehno nalagaš in znova zaganjaš odsek, ker je bil tvoj reakcijski čas eno milisekundo prepočasen ali sovražnik ni reagiral po tvojih pričakovanjih. Pacifistično tiholazenje brez uporabe smrtne sile je nasploh lahko zelo zafrustrirano, saj je vse zelo občutljivo, orodja pa omejena.

Na višjih težavnostih te prav tako opazijo skorajda instantno. To vedno vodi v vsesplošni strelski obračun, kjer pride do “sijaja” slaba umetna inteligenca sovražnikov. Če se Desperados 3 želiš lotiti brez skrivalništva, premisli še enkrat. Vse postane otročje lahko, če vsaj delno veš, kaj počneš. Pristop so hoteli narediti manj učinkovit z omejevanjem streliva. Ampak tega je kljub vsemu še vedno na pretek, če le ne pretiravaš. Več kot očitno je izogibanje pozornosti pravi način igranja, če želiš igro izkusiti na način, kot so si ga razvijalci zamislili. Drugače vse hitro razpade kot stari kreker.  

Ker se težav s shranjevanjem zavedajo tudi razvijalci, so vključili odličen način za shranjevanje, ki te opozori, ko nekaj časa nisi opravil nove shranjene pozicije in nekoliko odvrne agonijo poraza. Kljub frustracijam moram reči tudi, da je vse skupaj ekstremno zadovoljujoče. Trenutek, ko tvoja ideja le uspe, kot si si jo zamislil.

Do vsake situacije je tako možno nastopiti na svojevrsten način. Vendar pogosto že ena sama malenkost vse skupaj pahne v katastrofo. To je problematika vseh podobnih iger že od začetka, vendar je stil delovanja na robu še posebej privlačen za “speedrunnerje”, ki bodo absolutno oboževali igro. Isto velja tudi za lovce na dosežke, saj po uspešnem teku skozi posamezne misije odkleneš bonus objektive in dosežke za ponovno preigravanje.

Soočenje štorov

To pa nas privede do največjega problema igre. Od zelo zafrknjenega stila igranja bi seveda pričakoval odličen nadzor, mar ne? Oh, ne. Nadziranje zna biti ekstremno štorasto. Računalnikova izbira poti za malo daljšo hojo je v najboljšem primeru s prejemljiva, v najslabšem pa idiotska. Če mi je kaj res žrlo živce, je to nadzor. Ta je osnoven in je prejel le minimalno nadgradnjo napram starim igram.

Višek je tako imenovan Showdown način. Klasično ustavljanje časa, ki v teoriji omogoča načrtovanje naslednjih ukazov preko čakalne vrste. Vse lepo in prav. Če ne bi bil površen kot vrag. Torej. Lepo načrtuješ naslednji ukaz. Ampak preden ga lahko izvedeš, moraš nadaljevati igro in nato čim hitreje udariti po gumbu za akcijo. Da bi se lahko ukazi izvedli takoj po nadaljevanju? Ma, kje.

V igri, kjer na višjih težavnostih štejejo milisekunde, je to nedopustno, saj nekaterih dejanj, kot je recimo počep, sploh ni možno dati v čakalno vrsto. Ampak problemu se boš izognil vsaj na najvišji težavnosti, saj tam ustavitev časa ni možna. Potem pa je kot pika na i tu še hrošč, ki omogoča zlorabljanje Showdown načina za instanten preskok trenutne animacije, kar omogoči enostavno pokončanje parih sovražnikov na kupu brez tveganja. Res ne vem, kako je lahko šlo narobe toliko stvari okoli tega koncepta. 

Ampak naj te ta kritika ne zavede. Z misijami, ki lahko trajajo tri ali več ur, občudujem starošolsko zavezo igre. Vsebuje tudi takšen specifičen vizualni stil s fantastično zvočno podlago in odličnimi animacijami sploh v vmesnih sekvencah. Vendar mogoče niso v popolnosti izkoristili napredek tehnologije v času od popularnosti serije. Premalo so tvegali zavoljo varnosti, ob tem pa zamudili priložnost nadgradnje določenih mehanik. Vseeno. Kar se tiče vizualne plati Desperados 3 izgleda res izvrstno, delovanje pa je prav tako na ravni, brez sesuvanj in zatikanj, z odličnim nastavitvenim menijem, ki kar poka po šivih od vseh opcij.

Razsodba

(+) Ekstremno zadovoljujoče tiholazniško taktiziranje
(+) Raznolike misije, kjer lahko uporabiš svojevrstne pristope
(+) Odlično glasovno podajanje
(+) Raznoliki liki s svojevrstnimi sposobnostmi
(+) Uporaba okolja za prikritje grotesknih umorov
(+) Dolge misije, ki nudijo precejšen izziv
(+/-) Agresiven pristop je pogosto zdaleč najbolj učinkovit
(+/-) Precej osnovna zgodba
(-) Na čase absolutno grozen nadzor
(-) Ugibanje večkrat zahteva množično nalaganje shranjenih položajev
(-) Showdown sistem se v celoti počuti nedodelano

Objava Desperados III – Recenzija | Ubij, umri in ponovi – po kavbojsko se je najprej pojavila na HOPsi.

V analih zgodovine je čas izlegel posebno strateško zvrst. Se spomniš iger Populous in Black & White? Da, obe sta pripadali isti konceptualni zasnovi, kjer udejstvuješ religiozno ali nereligiozno božanstvo, ki mu je zadana skrb za razvoj in rast civilizacije majhnih podanikov preko posrednih metod. Tudi The Universim se ne igra ničkaj drugače. Svet oziroma Mati Zemlja je ravnokar pričel opravičevati svoj obstoj z nastankom tako imenovanih Ocvirkov. Tvoja naloga je, da poskrbiš za njihov razvoj. Ne, ne bomo se igrali kuharja, Ocvirki so pravzaprav ljubki majhni nesamostojni človečnjaki, ki jih imamo priložnost spremljati med evolucijo od kamene dobe pa vse do post-atomskega medzvezdnega potovanja. No, takšni so vsaj načrti, saj gre po “zgolj” štirih letih razvoja še vedno za beta različico in kljub rednim paketkom vsebine nekatere izmed Kickstarterskih obljub še vedno niso našle svoje poti v igro. A ta še vedno vsebuje kar dovolj vsebine za pošteno polento.

Razvojna ekipa: Crytivo
Založnik: Crytivo
Platforme: PC
Steam: Link
Datum izida: 28.8.2018 (EA)
Cena: 27.99€

Zvrst: Menedžmentska strategija

Stvarnik ali uničevalec?

The Universim deluje na principu avtomatiziranega igranja z možnostjo nekaterih neposrednih igralčevih interakcij z okoljem in njegovim prebivalstvom. Ocvirki so precej neumna bitja s prebliski genialnosti, redkejšimi od možganskih celic v morski kumari. Deloma so sami zmožni poskrbeti za svoje osnovne potrebe. Brez tvojih navodil gradijo hiške in se reproducirajo, medtem, ko je preostala skrb, kot je varnost in infrastruktura prepuščena tebi kot Stvarniku, skupaj z manipulacijo življenjskih pogojev planeta.

Tu dobiš na voljo dva načina vodenja. Lahko uporabljaš sile uničenja, kot so meteorji, viharji in strele ter preko ustrahovanja vzbujaš vero v podanikih. Ali pa varovance ljubeče vzgajaš z daritvijo lahkotnega dežja, rodovitnostjo in skrbjo za naravno ravnovesje. Glede na tvoja dejanja te bodo prebivalci planeta vzljubili ali zasovražili. Pa ti more biti mar, kaj si mislijo o tebi? No… morda bi te moralo, pravzaprav.

Vidiš, biti Stvarnik ni tako enostavno. Resda pride s statusom božanstva kopica zanimivih moči, ampak istočasno je zmožnost njihove uporabe odvisna od sledilcev, ki pridno vzdržujejo tempelj in ti darujejo energijo. Ampak tu se pojavita dva problema. Ocvirki niso zgolj neumna, temveč tudi ekstremno lena bitja. Vsake toliko časa jim moraš dvigniti duha z motivacijsko močjo brce v zadnjico. Sicer se občasno rodijo s posebnimi predispozicijami in če so te pozitivne, ti toplo predlagam, da jih ne pahneš kar tako na žrtveni oltar.

Ampak tu se komaj začne. Nenehno so lačni. Skoraj nikoli niso zmožni zbrati dovolj hrane za lastno preživetje, kaj šele za preživetje lastnega pomladka. Dokler jih ne prepričaš v poljedelstvo ali ribarjenje, so prepuščeni nabiralništvu ironično poimenovanega okoliškega sadja, kot je recimo Krvava driska. Ko že govorimo o driski, pijejo kot ribe. Voda je vir življenja v igri in to dobesedno. Večina stavb ne more normalno funkcionirati, če se vodna kolesa pridno ne vrtijo. Tudi Ocvirek lahko umre od žeje ali, še huje, zastrupitve, v kolikor se slaboumno odloči, da bo potopil glavo v jezero namesto v lep vodnjak, ki si ga zgradil le 10 metrov stran. Kot že rečeno, Ocvirki so leni. In še pomembneje, so tupi kot kamen.

Da sploh ne začnem pridigati o naravnih tegobah. The Universim vsebuje letne čase, vsak od katerih lahko prinese svoje preizkušnje in stiske. V zimskem času recimo volkovi razvijejo posebno hrepenenje po mesu in maščobi tvojih Ocvirkov in njihov življenjski namen postane, da požrejo vse do zadnjega. Svojo obrambo pred njimi lahko urediš z gradnjo obrambnih stolpov in garnizonov. Vendar mi verjemi, da je veliko bolj zabavno pavziranje igre in zloraba stvarniških sposobnosti za telepatski sadizem z zadovoljujočim metom vsakega izmed njih v širni ocean. Ne danes, volkovi. Danes meso ni na jedilniku.

Ocvirkus Teslus

Ampak preživetje je zgolj ena izmed osrednjih točk. Z rastjo populacije razvijaš nove tehnologije in napreduješ skozi obdobja, pričenši v kameni dobi. Razvoj je vezan na čas in ga lahko pohitriš zgolj s pohitritvijo tempa igre (kar pripravi se, saj boš to počel kar pogosto) ali določene manjše dejavnike, kot je vpliv na volitve za izbor znanstveno usmerjenega Ocvirka. Sumim, da Ameriškim demokratom sistem ni najbolj pri srcu, Rusija, Trump, pa te finte.

Ocvirki morajo torej čimbolj zagreto častiti tvoj obstoj, saj je to nenazadnje tudi njihov namen (nekdo je jemal precejšen navdih po grški mitologiji). Hitro po začetku igranja zgradijo tempelj v tvojo slavo in z interakcijami lahko spremeniš vizualno tematiko templja na svetlobo ali temo. Vsaka prinaša svoje nagrade in posledice, a žal moram tu omeniti, da je bilo pri testiranju te hipoteze poškodovanih kar nekaj Ocvirkov.

Sistem prejšnjega naključnega odkrivanja tehnologij je zamenjalo dokaj dolgočasno, a funkcionalno tehnološko drevo. Z odkrivanjem tehnologij dobiš dostop do novih stavb in osnovnih dobrin. A vse to s sabo prinese tudi druge težave. Kmalu moraš pričeti paziti na stopnjo zadovoljstva populacije in kaznovati neposlušnost, saj nenazadnje nočeš postati vodja tolpe kriminalcev. Kasneje pa je potrebno v obzir vzeti tudi ekološki vpliv na okolje in Ocvirkom naložiti obvezno reciklažo. Ali pa se požvižgati na to in na drugi strani planeta posaditi ogromen deževni gozd, kakor komu.

Na poti tvoja dejanja komentira tudi fantastični Pripovedovalec, ki premore kar nekaj zavidljivo briljantnih in ciničnih pripomb. Kudos njemu in pisni ekipi. Majhne podrobnosti v dialogu igro popeljejo na naslednjo stopnjo in prikažejo, da je bilo v razvoj vložene veliko ljubezni. Hitro ti postane jasno, da so bili razvijalci strastni do projekta, kar pričajo tudi obširne posodobitve vsake toliko časa, ki igro oblikujejo glede na pripombe igralne baze.

Sčasoma boš preko preizkušanja in storjenih napak našel svojo nišo in civilizacijo Ocvirkov upravljal po lastnem okusu. Boš to storil z železno pestjo ali nežno roko? Oboje ti prinese vernike in več vernikov = več moči. Več moči = no … še več moči, kaj pa potrebuješ drugega. To je glavna privlačnost The Universim, vse ostalo pa je odvisno od tebe, Stvaritelj. Zato miško v roke, Ocvirke v ponev in dajmo pripraviti nekaj prav posebnega.

Razsodba

(+) Strastnost razvijalcev do projekta je vidna v vsaki podrobnosti
(+) Odlična narativna spremljava
(+) Izpiljen koncept božanskega nadzora lastne civilizacije skozi obdobja
(+) Koncept moralnosti brez nepotrebnega moraliziranja
(+/-) Ponovno igranje zna biti zelo ponavljajoče
(-) Linearno tehnološko drevo ne dopušča svobode in fleksibilnosti, ki bi si jo želel
(-) Včasih se tempo po polžje zavleče

Objava The Universim – Predogled | Biti bog je težko kot hudič se je najprej pojavila na HOPsi.

Toplo sonce nas vabi, da zimski kožuh odvržemo v omaro, nadenemo kopalke in si privoščimo hladen skok v morje. Nekaj takega bi radi storili tudi človečnjaki v novi pustolovski arkadi ManEater, kjer kot krvoločni morski pes prežimo na nič hudega sluteče amerikanarje, ki svoje celulitne riti namakajo na bližnji obali. A letos bodo to počeli s strahom, saj govorice pravijo, da je laguna dobila novega vodjo!

Razvojna ekipa: Tripwire Interactive, Blindside Interactive
Založnik: Tripwire Interactive, Deep Silver
Sistemi: PC, XBOX One, PS4
Datum izida: 22. maj 2020
Cena: 36,99 Epic Games

Zvrsti: Akcijski RPG

Preigraval: Miško Piškot
Nažigaška mašina: PS4
Čas preigravanja: 9,5 ur

Sharkciklopedija

Zadnja igra, kjer sem igral preoblečen v žival, je bila neodvisna igra Bee Simulator oziroma, kot bi rekli na sončni strani Alp, Čebeljo Simulacijo. V tisti igri sem dobil ogromno novih podatkov o tej drobceni, a za človeka tako pomembni živalski vrsti. Igra, ki bi jo priporočal vsakemu mlademu raziskovalcu, ki mu virtualno izobraževanje pomeni več kot brezpredmetno nabijanje sekire po drevesnem lubju v Fortnite svetu. In ne, dragi bralec, še zdaleč nisem prebolel tega virusa, s katerim današnjo mladino uspešno kuži Epic Games!

V ManEaterju sem izobraževanje o tej predatorski vrsti nekoliko pogrešil. Ob igranju ne pridobiš poglobljenega znanja o tem skrivnostnem svetu, ampak te zgolj pretvori v najkrvoločnejša pošast daleč naokrog.

Štorijada

V ManEaterju boš postavljen v plavuti malega nedolžnega morskega psička, kateremu je nekega dne glavni antagonist igre – lovec na morske glave Pete – ubil mamo. Ujame tudi tebe ter ti čez lice zareže brazgotino, da te bo nekega dne prepoznal. V tebi vre bes ter svoj življenjski cilj usmeriš v to, da nekega dne dobiš Peta ter ga raztrgaš na koščke.

Vmesne sekvence so posnete tako, da dobiš občutek, kot da gledaš resničnostni šov lovcev na morske pse. Te so povečini usmerjene na lovca Peta in njegovo željo po ulovu največjega. Mi se v vlogi morskega psa potikamo po plitvi vodi odprtega izmišljenega sveta ter v plitvini prežimo za živalskimi ali pa človeškimi vrstami. Včasih se zgodi, da naletimo na človečke, ki samo histerično bežijo pred svojo usodo, drugič pa lahko naletimo tudi na do zob oborožene lovske patrulje, ki na svojih čolnih laserske merske ciljajo v našo hrbtno plavut.

Igrevanje – Mini Moker RPG

Okolje je živo ter pričara doživeto izkušnjo tako v morju, kot tudi na suhem. Nad gladino je moč opaziti kopalce, avte ter že zgoraj omenjene čolne. Tudi pod gladino je pestro, saj je moč naleteti na smeti, alge in kanalizacijske cevi. Lep dodatek so podvodni tuneli, ki so tu bolj kot ne zaradi naše raziskovalne narave, naletimo pa lahko tudi na kako mini nalogico ali pa peščico zbirateljskih trofejic.

Kontrole premikanja niso prav zahtevne, značilne za arkado. Morski pes, ki ga upravljamo, lahko priplava na gladino, od koder opazujemo okolico in kultno režemo morske valove, kot to počno pravi plenilci. Poleg osnovnih kontrol premikanja levo, desno, navzdol in navzgor imamo tipko za hitri potop v globine, če ozračje na površju zaradi lovcev postane preveč razgreto. Nato so tukaj še skok iz vode, turbo pogon, ki nam omogoči, da svoje zobe pritisnemo ob plen ali pa spektakularen zasuk za tristo šestdeset stopinj.

Da morski pes preživi, potrebuje hrano in te je v zalivu dovolj. Drugi nasprotniki so rangirani, ob njih se nam tudi izpiše, kakšne zaloge premorejo, saj nam le te dajo dovolj energije, da strmo priplezamo na vrh prehranjevalne verige. Pridobljene izkušnje nam služijo kot pomoč pri nadgradnji teže, poškodb, ki jih zadamo žrtvam ter obrambe. Igra celo ponudi minimalističen vložek RPGja, kjer lahko vodnega kužka nadgrajujemo po naši volji. Od boljše gibljivosti na kopnem, povečanega življenja ter nekaj kozmetičnih dodatkov, s čimer lahko preoblikujemo našega morskega psička v ledenodobnega megalodona.

Plavanje naokoli, pobiranje zbirateljskih trofejic ter preigravanje štorije ali pa samo prosto potikanje naokoli bi lahko postali kmalu dolgočasni. Tu so se razvijalci potrudili, da so po zgledu preostalih iger odprtega sveta v igro dodali še številne stranske naloge in pa tako imenovane bitke z šefi, v katerih se spopademo z živalskim šefom določenega območja. Se pa začnejo ti pripetljaji kmalu ponavljati, kot da bi se nalezli Mafia 3 sindroma. Je pa vsaj živalsko kraljestvo od regije do regije različno, tako, da nam igra vseeno postreže z dovolj materiala, pa čeprav smo podobno doživeli že v prejšnji regiji.

Grafikalije

Atmosfera v ManEaterju je zelo lepa. Igra nas ne pusti na cedilu z grafičnimi vložki prečudovitega menjavanja dneva in noči. Sploh noč je prav CiberPunkovska. Prečudovite Neon luči, ki odsevajo od morske gladine, so nekaj zares čudovitega. Zvočna podlaga je dobra, naposlušali se boste kar nekaj kričanja in vreščanja ter hrustljavih ugrizov v meso.

Razsodba

(+) Šaljiv glas pripovedovalca nas pomiri ter krvavo kopel spremni v avanturo
(+) Odlična avdio – vizualna podoba z zelo redkimi hrošči
(+) Ker je igra nekaj novega, pobijanje nasprotnikov ostane zabavno tudi po več ur
(+/-) Prisotnost RPG stila, ki pa je zelo minimalističen
(-) Ponavljajoča se kampanja

Objava ManEater – Recenzija | Arkadna pošast iz globin! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zdi se, kot da bi padal iz ene katastrofe v drugo in nesreča jim je sledila v vsak projekt. Morda eden največjih neuspehov se je zgodil pri predelavi 18 let stare legendarne strategije Warcraft 3. Predelava te igre je bila namreč garantiran uspeh in analogija bi bila, da postaviš Ronalda pred prazen gol, najbližji branilec pa je 50 m stran.

Minimalna količina truda torej, vendar je Ronaldo kljub temu z žogo zadel satelit in Blizzard je na enak način razhudil še tiste svoje zadnje pristaše. Warcraft 3 Reforged si je tako na Metacriticu prislužil najnižjo oceno vseh časov.

Kakšna je igra sedaj, ko je preteklo par mesecev in se je prah malce polegel? Je Warcraft 3 Reforged res tak kupček govna ali pa so oboževalci pretiravali?

Resnica je, kot vedno, nekje vmes.

Razvojna ekipa: Activision Blizzard
Založnik: Activision Blizzard
Platforme: PC
Link: LINK
Datum izida: 28.1.2020
Cena: 29.99 €

Žanr: Strategija

Jezo vseh oboževalcev vsekakor razumem in zgodovinsko nizka ocena me niti ne preseneča tako zelo. Morda novejši igralci sploh ne veste, kako veliko vlogo je Warcraft 3 nosil v zgodovini in kako pomembno je vplival na razvoj vse sorte žanrov.

Warcraft 3 je leta 2002 navdušil vse kritike in pokazal je, da lahko privrženci fantazije svoj dnevni odmerek iščejo še kje drugje, kot pa ob vedno vnovičnem gledanju trilogije Gospodarja prstanov. Ostali razvijalci so hitro začeli kopirati njegovo formulo in rodila se je zlata doba strategij.

Igra je vsebovala tudi odličen urejevalnik stopenj in trije tipi z imeni Eul, Steve Feak ter IceFrog so iznašli zanimivo mini igro z imenom Defense of the Ancients oz. krajše DOTA. Ta modifikacija je postala huronsko uspešna in nekaj časa se je zdelo, da vsi preigravajo samo ta mod in nihče sploh ne povoha navadnega večigralstva. Valve je leta 2009 odkupil pravice do imena in začel delati na projektu DOTA 2, neki drug razvijalec Riot pa je razvil svoj projekt League of Legends.

Kot vidite si Warcraft 3 brez sramu zasluži naziv legendarne igre, ki bi jo bilo treba obravnavati s spoštovanjem. Zato je treba vsako takšno dotikanje narediti pazljivo, saj kot razvijalec hodiš na tanki črti med starimi in novimi oboževalci, zato je zate bolje, da si vzameš čas in narediš predelavo, kot si zasluži.

Blizzardu v bistvu ne bi bilo potrebno veliko narediti in nihče ni od njih zahteval celovite spremembe formule. Ta strategija ima namreč vgrajene tako močne mehanike, da jo je zabavno igrati tudi danes. Le nadgraditi bi bilo treba grafično preobleko, popraviti animacije in morda malce dodati na zgodbi. To je v bistvu to, zadevo zapakiraš in pošlješ na prodajne police ter samo gledaš, kako se ti v blagajno stekajo kupčki denarja.

Žal je šel Blizzard v drugo smer.

Najprej moram povedati, da so oboževalci z ocenami na Metacriticu vsekakor pretiravali. Zadeva je namreč daleč od tega, da bi veljala za najslabšo videoigro vseh časov, saj morate za kaj takega samo obiskati Steam in pobrskati po vseh smeteh, ki jih ta trgovina dnevno prejme.

Osnova igranja se dveh desetletjih ni spremenila. V kampanji še vedno spremljamo štiri sprte strani, ki ji zastopajo Nočni vilinci, Nemrtvi, Orki ter ljudje. Zgodba pravi, da se Azerothu približuje Legija, ki je v bistvu združenje starodavnih demonov, ki jim je glavno samo to, da zavladajo svetu. Skozi kampanjo spremljate zgodbo posameznih ljudstev in na koncu vam je jasno, da boste za poraz tega sovražnika morali združiti sprte strani vseh taborov in zlobce za vedno poslati nazaj tja, od koder so tudi prišli.

To je jasno vsakemu, ki je kadarkoli prej igral Warcraft 3, a presenečen sem bil, kako sem po vseh teh letih znova padel nazaj v igranje, ki je sestavljeno iz tipičnih strategijskih prvin: grajenja baze, nabiranje surovin (tu sta ti les in zlato), nabiranje vojske ter nadgrajevanje njihovega orožja in oklepa.

Kar Warcraft 3 loči od sorodnih strategij so razni heroji. Ti so ključni dejavniki pri podajanju zgodbe in vsaka od strani vsebuje svoje junake, ki skozi kampanjo nabirajo izkušnje, stopnje in nove sposobnosti. Igra nam vsake toliko malce premeša karte in ponudi misije, kjer nimamo baze ampak moramo preživeti s samo obstoječimi enotami.

Kampanjo in njeno zgodbo je skozi vsa ta leta malce načel zob časa. Kakšne situacije v štoriji znajo danes izpasti malce komične in klišejske, pa čeprav se junaki držijo smrtno resno. Kljub temu izkušnja ni slaba in če zgodbe Warcrafta 3 niste nikoli izkusili, potem vas vsekakor čaka kar nekaj presenečenj in lepo bi bilo videti, če bi kakšnemu mladeniču po vseh teh letih zopet steno okrasil kakšen plakat Arthasa ali pa Illidana.

Seveda ne boste vseskozi gledali vmesnih sekvenc, ampak se boste ukvarjali z glavnim delom te strategije: strategiranjem. Ja, to je beseda.

Kar je iz Warcrafta 3 naredilo takšno uspešnico so unikatne sprte strani, saj ima vsaka od njih svoje zgradbe ter enote in igralec mora pristopiti do vsakega igranja na drugačen način. Spremembe so denimo že pri mehaniki grajenja: ljudje pokličejo delavca, ki začne graditi hišo, a lahko vpokličete dodatne delavce in tako hitreje zgradite hišo. Vilinci za svoje grajenje uporabljajo majhne gozdne duhove, ki bajto izrastejo iz tal in na hitrost rasti ne morete vplivati. Spet Orki gradijo s svojim delavcem posamezno in jim ne morete pomagati z dodatnimi delavci, Nemrtvi pa začarajo zgradbo s pomočjo duhovnika in ta raste sama, duhovnik pa lahko vmes zgradi dodatne stavbe.

To je samo en majhen primer raznovrstnosti in ni treba biti genij da uvidiš, da je uravnoteženje vsega tega prava nočna mora. Blizzardu je uspelo skozi leta od izida originala zadevo nekako zbalancirati, da je igranje fer za vse strani, Reforged pa nekih blaznih sprememb na tem področju ne vsebuje. Ne popravljaj, če ni pokvarjeno torej.

Ko je enkrat grajenja konec, se boste spustili v bojevanje in spet ima vsaka stran cel kup različnih enot, vsaka od njih pa ima svoje slabosti in prednosti. Enote držijo različne oklepe in napade, vse skupaj pa gre po sistemu kamen, papir, škarje. Orkovski jahači volkov denimo so zelo dobri pri podiranju stavb in nosijo mreže, s katerimi lahko sklatijo leteče enote, a so pri pretepanju drugih enot praktično neuporabni. Človeški duhovniki lahko zdravijo in ob nadgradnji dodajo enotam posebni oklep, a so ekstremno šibki in jih je pametno držati v ozadju. Ogromne hodeče Nemrtve enote Abominationi imajo ogromno zdravja in močno udarijo, a magični napadi jih hitro zmeljejo v prah, prav tako ne morejo napasti zračnih enot.

Tako je igranje lep ples mešanja pravih enot, strateškega napadanja in umikanja, razporejanja vojske ter pošiljanje izvidnice. To ni izbirno, ampak od igralca zahtevano na vsaki težavnosti nad Easy. Če boste producirali neprimerne enote in z njimi napadali, znate hitro pokuriti zaloge zlata in lesa, tako da se znate znajti pred bankrotom in ne bo vam ostalo drugega kot pa ponovni zagon misije. Zdi se mi, da je igra v predelani verziji na Normal težavnosti precej lažja, ali pa so morda samo narasle moje veščine, odkar sem igro nazadnje igral kot paglavec. Eno misijo sem poskusil preigrati na Hard, a preskok težavnosti je bil naravnost brutalen – če sem prej misijo opravil v pol ure, sem na težji stopnji potreboval debelo uro.

Tako, opisali smo osnovno vsebino in igranje igre za vse novince, sedaj pa se odpravimo raziskat, kaj Reforged prinaša novega.

Grafično je igra brez dvomov dobila znatno nadgradnjo. Veterani bodo morda preferirali staro podobo in s tem ni nič narobe. A samo slepec bi trdil, da Reforged grafike ni nadgradil, je pa res, da tega ni naredil povsod. To je še posebej očitno pri talnih teksturah, drevesih in vodi, ki nekako ostajajo iste kot prej. Lahko pa sedaj uživate v veliko bolj podrobnih herojih in zgradbah ter boljših 3D sličicah v orodni vrsticah. Osebno mi je nadgradnja všeč, in čeprav se zdi morda malo risankasta, je treba vedeti, da je tudi originalni Warcraft 3 vizualno izgledal precej otroško. In da, tudi takrat so se nekateri nad tem močno pritoževali.

Žal Blizzard ni nadgradil vmesnih sekvenc, ki so ustvarjene s pomočjo pogona. Kljub temu da smo v napovednikih videli veliko bolje odigrane sekvence, se je razvijalec odločil, da zadeva ni vredna truda. Karakterji med interakcijami tako samo stojijo kot voščene lutke in kažejo nekaj animacije, a to je daleč od tistega polnega potenciala, ki ga je imel Blizzard na robu roke. Velikokrat se pri kakšni potezi razvijalca sprašuješ, zakaj niso naredili tega in tega, a Blizzard je prvi, ki je dejansko že pokazal napredne vmesne sekvence in potem tega ni izpolnil. Grdo, res grdo in glede na to, da imajo na uradni strani napovednik, ki kaže te boljše animacije, bi lahko to kdo označil kot poskus lažnega oglaševanja.

Dodane je bilo tudi nekaj dodatne vsebine, vendar ta pretirano ne razširi zgodbe ali pa česa podobnega. Med nekaterimi misijami boste samo opazili nove opcijske naloge, ki pa so v glavnem namenjene zavlačevanju igralnega časa. Tisti, ki ste kampanjo preigrali že neštetokrat, boste morda nove vsebine veseli, pa čeprav je ta v bistvu samo nabiranje različnih predmetov po mapi ali pa pobijanje dodatnih čarodejev.

In… To je v bistvu to od nove vsebine? Žal Blizzard nečesa novega ni dodajal in razen grafične nadgradnje, ki ni narejena v popolnosti in parih ekstra misij, starejši igralci ne boste dobili ničesar novega. Dobra novica je, da so vsaj vključili vso vsebino in v paket je vključena tudi razširitev The Frozen Throne. Ta lepo nadaljuje zgodbo in je tudi precej težja od osnovne igre, Blizzard pa je tudi poskrbel za precej bolj razgibane naloge kot je denimo upravljanje treh različnih baz hkrati, s tem da ima vsaka od njih svoje enote in zgradbe.

Boste pa zagotovo jokali nad kriminalno razdrtim večigralstvom. Blizzard je namreč odstranil delanje turnirjev in čakalnice, kjer so igralci lahko spregovorili kakšno besedo. Manjkajo tudi lestvice in delanje klanov, kar je bila velika privlačnost originala in je slaba napoved za morebitno ešport sceno. Nad tem sem hudo razočaran, saj je Warcraft 3 dejansko edina igra, v kateri sem se rad preizkušal v večigralstvu in v letu 2020 bi pošteno pasal kakšen večji turnir iz te igre. Žal glede na to, da Blizzard tudi po mesecih od izida še vedno zadeve ni popravil, iz te moke očitno ne bo nekega hlebca.

Težave se tu ne nehajo, saj je želel Blizzard omogočiti igranje med lastniki originalne igre in Reforged različice. Kakor je namera hvalevredna, je za sabo potegnila kopico dodatnih problemov. Večigralstvo je namreč uničeno tudi v starejši verziji, saj so tudi tam bile umaknjene možnosti ustvarjanja klanov in lestvice. To pomeni, da čeprav nisi kupil Reforged verzije, si moral pred igranjem sneti večjo posodobitev, ki je v bistvu naredila samo to, da je degredirala izkušnjo. Blizzardu je tako celo uspelo kaznovati tiste, ki sploh niso kupili nadgrajene različice!

Warcraft 3 Reforged morda ni največja katastrofa na svetu, a vseeno gre za precej slabo igro. Če ste si zaželeli striktno samo preigravanja kampanje, potem se boste zabavali, saj je grafična nadgradnja lepa in štorija bo lepo udarila na vaše nostalgične strune. Vendar tudi če ste si zaželeli samo tega, boste nategnjeni, saj bi se morala igra prodajati za pol manj. Optimistično gledano je Warcraft 3 Reforged vreden nekje 15 €, Blizzard pa zahteva še enkrat toliko.

Uničeno večigralstvo in kaznovanje lastnikov starejših kopij igre je naravnost neverjetno in žalostno. Mislim, da je Warcraft 3 Reforged prva predelava, ki namesto nadgradnje dejansko vzame vsebino in to tudi tistim, ki pri predelavi niso imeli ničesar.

Ampak kar najbolj zamerim tej predelavi je samo ta velika nesramnost razvijalca, ki do te legendarne igre ni vložil trohice spoštovanja. Kot da bi se jim šlo za samo hiter zaslužek in to pri obravnavanju izdelka, zaradi katerega je Blizzard sploh prišel do svojega trenutnega statusa. Sedaj, ko opisujem Reforged se šele zavedam, v kakšen prepad je padel ta razvijalec, ki sem ga nekoč koval v zvezde, on pa je imel mene za cenjenega člana svoje družine. Od takrat je minilo mnogo let in Frosmourne je napadel tudi Blizzard in jih spremenil v žalostno senco samega sebe, ki sedaj igralce vidi samo kot vreče denarja, ki jim je treba čim bolj učinkovito izsesati zlatnike iz denarnice.

Objava Warcraft 3 Reforged – teoretično bi bilo lahko še slabše se je najprej pojavila na HOPsi.

Skoraj vsaka zombijska štorija navadno povzema narativo po istem kopitu. Prične se malo pred izbruhom virusa ali takoj za njegovo pojavitvijo, skoraj vedno pa gre za idejno enak virus, ki preko kapljičnega prenosa sline ali krvi ljudi spremeni v krvoločneže, željne priboljška človeškega mesa. Tekom dogajanja v filmu ali seriji, ki večinoma sloni na iskanju varnega zavetišča ali varovanje le tega, se je skupina vsakodnevnih ne-junakov primorana boriti proti ogromnemu številu teh spačkov, ob tem pa vsaj en ali dva nujno umreta zaradi zlahka prepričljivega idiotizma. Izza frontnih črt bojnega polja lačnih mrtvecev se pletejo zveze, sovraštva in zavezništva, naši zdajšnji junački doživljajo čustveno rast, spoznavajo nove ljudi, sčasoma pa pridejo do Edena ali pa le tega ustvarijo sami.

Temu vzorcu sledi približno 75% vseh pripadnic zombijskega žanra. Ampak ne rabiš me vzeti za besedo. Koncept izvira že vsaj iz biblijskih časov, oziroma še od prej. Prve omembe živih mrtvecev lahko vidimo že iz časov mezopotamske civilizacije, pa tudi Jezusa bi lahko obravnavali kot pravega pravcatega dokumentiranega živega mrtveca. Kdo ve, koliko prikrivanja so potrebovali, da so pred vsemi tako učinkovito skrili njegovo lakoto po organskem tkivu. Ampak naj idejo o posmrtnem življenju na Zemlji povzamem z naslednjim citatom iz biblije:

Srednji vek in zombiji? Kje se podpišem!?

Kaj pa, če zombiji ne bi igrali po pravilih? Če ne bi bili osrednje kopito, ampak bi kot v poznejših sezonah Živih mrtvecev igrali zgolj eno izmed zgodbenih niti, a kljub temu ne bi šlo za nenevarno ambientno ozadje, dokler scenarij ne bi zahteval drugače? Njihovemu obstoju bi komplimentirale politične svinjarije spletkarjenja za vrhovne stolčke in izkoriščanje pojave živih mrtvecev za hujskanje proti zlahka prepoznavnemu sovražniku, medtem, ko se bi v ozadju odvijal epski boj za oblast. Dogajanje ne bi bilo omejeno na sledenje zgolj parim preživelim, temveč bi pokrivalo celotno več sto kilometrov obširno vzhodnoazijsko kraljestvo, kjer bi lahko spremljali postopen fizični in moralni vpliv situacije na ljudi blizu in daleč od okuženega območja?

Ampak dajmo iti še dlje od tega! Zamislimo si serijo, ki ne bi ponovno kot stara sitna teta spremljevalcev nadlegovala z zgodbami o postmodernizmu in napredni tehnologiji, ampak dogajanje prestavimo recimo v srednji vek, kjer vladajo sulica, meč in lok in kjer smodnik komaj pričenja napravljati prve stopinje. Šlo bi za dobrodošlo spremembo, nedvomno, ampak ne rabimo ostati zgolj pri zamisli! Istih misli o razburkanju vodne gladine je bil tudi Kim Seong-hun, direktor serije Kingdom na Netflix-u, ki s svojim najnovejšim delom zadosti vsem našim zahtevnim željam. Po tem, ko sem v dobri družbi dvomeče začel z ogledom prve epizode, si nisem mislil, da bom po koncu zadnje epizode druge sezone ostal odprtih ust. Obeh do sedaj izdanih sezon je bilo še prehitro konec, na tretjo pa bo treba nestrpno čakati še dobro leto dni.«

Dogajanje v seriji nas postavi v Južno Korejo, natančneje v obdobje zgodovinske kuge, ki se je tam razbesnela začasa Joseon dinastije in pomorila na tisoče ljudi v zgolj parih dneh. Ampak v tej pripovedi so do bolezni ubrali nekoliko drugačno razlago. Namesto bolezni gre za virus, ki po okužbi ljudi kmalu spremeni v mesa željna trupla, vse pa je podprto še z dramatičnim plaščem korumpirane oblasti, nekompetentnosti in krutosti režimov v obdobju krize. Tematika je v času modernega izbruha določene okužbe in blago rečeno nesposobnega odziva nekaterih državnih vlad aktualna, kot že dolgo ne.

Združenje akcije in politične drame

V sredini političnega boja za zlat stolček in lakote prebivalstva po nizu vojaških porazov, Kingdom zgodbo prične z literalizacijo ene najstarejših metafor za družben razkroj: Država ima gnilo sredico že dolgo pred prihodom novih sovragov, saj kralj skrivnostno izgine, šušlja se pa, da se je pretvoril v dementno pošast. Vsi pomembneži situacijo preostanku sveta prikrivajo in vse argumente pometajo pod preprogo ter hladnokrvno ubijajo radovedneže, medtem pa že načrtujejo lasten vzpon po političnih stopničkah pod pretvezo kraljevih ukazov.

Uradna diagnoza se glasi, da je kralj pristal v postelji zaradi koz, ampak renčanje, kriki groze in smrad iz njegovih soban, vzajemno s trupli, ki jih vsako jutro naskrivaj tovorijo iz kraljevih prostorov, govorijo drugačno zgodbo. Prestolonaslednik Lee Chang (Ju Ji-hoon), nelegitimen sin kralja in ene njegovih konkubin, se odloči razkriti zaroto političnih nasprotnikov in odkriti vir govoric o živih mrtvecih, ki se širijo naokoli. Kraljeva žena je namreč noseča s potomcem, ki bo kmalu ogrozil njegovo pravico do prestola. Če mu uspe pred tem dokazati, da kralj ni več priseben in da gre zgolj za politično manipulacijo nasprotnega klana, mu bo pripadala čast postati naslednji kraljevič, drugače pa lahko kmalu po rojstvu pričakuje atentatorjev nož.

Medtem se je v kliniki dobršen del poti stran bivši vojščak in zdajšnji zdravitelj Yeong-sin (Kim Sung-kyu) skupaj z oskrbnico pacientov Seo-bi (Bae Doona) primoran soočiti z izbruhom skrivnostne okužbe, ki je že pobila vse prebivalce mesta nedaleč stran. Situacija doseže vrhunec, ko eden od oskrbnikov “dobronamerno” skuha okusno obaro iz okuženega trupla pod krinko divjačine in ljudožersko poslastico servira sestradanim pacientom. Zaradi mutacije okužbe virus preide na vse paciente in situacija se v nekaj minutah prelevi iz mirne idile z občasnim stokom lakote in bolečine v krvavo bitko za preživetje, ki vse žive postavi v podrejeni položaj.

Ta zgodnji prikaz grotesknosti in boja za preživetje dobro povzame svojevrstno estetiko, ki po poteh satiričnih trilerjev veščih mojstrov, kot sta Luis Buñuel (The Exterminating Angel) in David Fincher (Fight Club, The Social Network) predstavlja mnogo več kot zgolj standardno zombijsko prigodo, v katero se spremeni skoraj vsaka zombijska serija in film. Gledalcem je kmalu jasno, da je jelenja obara, ki jo je pripravil živčni oskrbnik, sumljiva, odkritje odrezanega palca pa zlo slutnjo le pritrdi. Hiter prehod v kaos situacijo odlično predstavi kot neslano šalo, brez dramatičnega zavlačevanja, ki nazorno prikaže, da pot do nebes žal ni tlakovana z dobronamernimi nepremišljenimi dejanji.

Skozi odvijanje serija obdrži ta občutek “odsotnosti nepotrebnega sranja” in vodi z zelo učinkovito strategijo vizualizacije različnih gonilnih sil protagonistov, antagonistov in ostalih preživelih, ki niso zgolj brez-osebnostne filmske marionete, temveč vodijo lastna življenja, ki sovpadajo z njihovimi mišljenji in motivi. Kljub temu da gre svet k vragu, se še vedno najdejo vetrogončiči in serija odlično prikaže pohlep v skladu z zgodovinsko, kulturno in politično natančnim prikazom daljnega vzhoda v 18. stoletju.

A skrivnostna kuga ne predstavlja zgolj tipičnega obolenja, saj hitro izvemo, da se za njo skriva nekaj več. Zakaj vsi okuženi čez dan hibernirajo, čez noč pa norijo in žrejo ljudi? Zakaj nenadoma vsi mrtvi ne ostanejo mrtvi, če pa so v izvirnih primerih pokojno obležali in od kod prihaja ta okužba ter kako ustaviti njeno širjenje, pri tem pa poskrbeti za dobrobit in udobje višjega sloja, Preostanek pa … no, bo že nekako preživel. Nekateri prizori še kako prikažejo arogantnost in ponos višjega sloja, saj bi recimo v eni izmed začetnih situacij širjenje okužbe zlahka ustavili niti dan po začetku, če bi uradniki enostavno zažgali skrivnostna “trupla”, ki so jih med preiskavo izginotja pacientov našli pod temelji stavb in v ostalih temnih kotičkih. Ampak ne, dajmo jih privesti v samo središče mesta in imejmo pred njimi dolgo debato o tem, kako pravilno obravnavati trupla glede na sloj in pomembneže pokopati v skladu z običaji, medtem pa sonce počasi že tone za obzorjem!

Dva koraka naprej, nič korakov nazaj

V drugem delu prve sezone se akcija iz dnevnih političnih spletk in nočnih spopadov za preživetje prelevi v zadrževanje okužbe preko karantene celotne regije, kjer preostali preživeli skušajo zbežati iz dometa mrtvih šap, preostanek pa se skuša zavarovati brez nepotrebnih tveganj. Dobro lahko vidimo, kako se prenažrta spričkana vlada slabo odzove na kritično situacijo, preden je že prepozno in dragocen čas raje uporabi za medsebojno prerekanje (mimogrede, južnokorejska različica prerekanja sestoji iz sekanja glav nasprotnikov). Pozornost je kmalu odvržena od zombijev in se raje osredotoča na ekonomski, družbeni ter politični vpliv nenadne groze na širšo regijo, poskus zaščite pred prihodom noči in vedno večjega števila njenih pribežnikov.

V tem obziru serija odlično opravi svoje delo, saj z dramo in stalnim hranjenjem novih informacij in presenečenj ohrani svežino, tekom noči pa se oči lahko napasejo na epskih bojnih sekvencah, kot je branjenje utrjene pozicije pred ogromnim številom nezaželenih gostov. Scene žonglirajo med mojstrsko zasnovanimi dialogi in bojem za preživetje, ko vse okoli tebe naglo požira kaos. Po vrhuncu na koncu prve sezone se v drugi akcija nadaljuje v isti meri, le da se tokrat še dlje zadržimo v družbi političnih spletk s premnogimi narativnimi preobrati vse naokoli. Vidno je, da so pisci zgodbo serije hoteli končati z razpletom na koncu druge sezone, ampak z naznanitvijo tretje z našimi azijskimi prijatelji očitno še ni konec, čeprav je za naprej znanega zelo malo.

Serija nudi sijajen vpogled v kulturo in navade prebivalstva v bližanju konca srednjega veka z ogromnim poudarkom na družbenem položaju in premoženju slehernega posameznika, kjer lahko izgubiš glavo že zato, ker se znajdeš na nepravem mestu ob nepravem času. Všečni osrednji ansambel sestavljajo velika imena v svetu južno-korejske cinematografije. Celotna igralska zasedba odlično opravi svoje delo, vsi so všečni in večplastni ter ne utelešujejo zgolj enoličnih osebnosti.

Napetost je brezkončna, pisanje vrhunsko, zgodba pa tekoča in sledljiva. Rekel bi, da gre za južno-korejsko zmes Igre prestolov (z dobrodošlo odsotnostjo nagcev) in Hodečih mrtvecev, ki kljub oddaljenosti (ali pa ravno zaradi!!!) prikaže eno najboljših nastopov zombijev na filmskih platnih. Južna Koreja se očitno res spozna na svoje zombije, saj je to že tretja širše poznana zombijska prigoda, takoj za Yeon Sang-ho-jevo mojstrovino Train to Busan in Kim Sung-hoon-jevim podobnim celovečercem Rampant. Kingdom pa se uvršča na listo nujnih ogledov za vsakegar, ki kinematografije ne spremlja zgolj zaradi akcije na zaslonu in obožuje žive mrtvece.

Zanimivosti:

• 16. januarja 2018 je član umetniške ekipe umrl zaradi preobremenitve z delom
• Serija je hitro presegla začrtane finančne načrte, izdelava povprečne epizode je stala več kot 1.78 milijona dolarjev
• Dongnae, kjer se je okužba prvič pojavila, je staro ime za Busan. Busan je bistveno mesto v enem najbolj znanih korejskih filmov, zombi grozljivki Train to Busan (2016).

Objava Kingdom – Vrhunska srednjeveška politična zombi drama se je najprej pojavila na HOPsi.

Pisalo se je leto 2009. Originalni Modern Warfare 2 je ob izidu pretresel svet in tako postal najbolje prodajana in oboževana igra vseh časov – no, vsaj za tisti čas. Spomnim se, kako sem igro kupil v sosednji Avstriji, kar pomeni da sem moral celotno igro izkusiti v nagnusni nemški sinhronizaciji in za povrh še na konzoli Xbox 360.

Od takrat se še vedno spominjam neverjetne četrte misije “No Russian”, smrt karakterja Ghosta in izdajo generala Shepherda. Za tisti čas je bila to daleč najboljša in zgodbeno brutalna kampanja za AAA streljačino. Po preigrani kampanji sem se nemudoma lotil sodelovalnega načina z mojim bratom v načinu razdeljenega zaslona. Po približno enem dnevu sva tako opravila čisto vse stopnje na “Veteran” težavnosti. Vsako misijo sva odigrala približno 20-krat in poleg vsake sva se skoraj stepla. V paketu igre mi je preostal samo še večigralski način. Zato sem si končno privoščil Xbox Live Gold naročnino in se podal v mojstrovino večigralskega načina. Lahko rečem, da me je ta naravnost obsedel. Igra je zato v vsakem pogledu revolucionarna in je nadgradila večigralske temelje, katere je postavil prvi del serije Modern Warfare.

Razvojna ekipa: Infinity Ward
Založnik: Activision
Platforme: PS4, XB1, PC
Link: PlayStation trgovina
Datum izida: 31.3.2020
Cena: 24.99 €

Žanr: Prvoosebna streljanka

Revitalizacija

Dobro desetletje kasneje smo končno priča ponovnemu srečanju z igro, saj je ta pred kratkim nenapovedano izšla v novi obliki. Kljub temu, da so se v igri dolgo širile govorice, nas je Activision vseeno presenetil z izidom, ki se je zgodil praktično čez noč. Žal predelava NE vsebuje večigralske in sodelovalne izkušnje in nam je tako ponujena samo kampanja za slabih 25 €. Poleg tega pa je igra na voljo samo na PS4 platformi in prispe na PC in Xbox šele čez slab mesec (30. april).

Torej, kaj se je sploh spremenilo? Odkrito povedano, ne veliko.

V primeru da ste originalno igro že igrali in ste oboževalec starih delov serije tako kot jaz, vam izkušnjo definitivno priporočam. Če se lahko zadovoljite samo z kampanjo, vas igra lahko zlahka prevzame z nadgrajeno grafiko in služi kot nostalgija “zlate dobe” Call of Duty serije.

Misije

Zgodba in kampanja sta nespremenjeni, torej v paketu ne pričakujte kaj novega glede same štorije. Tako kot v klasični različici imamo na voljo standardne težavnostne stopnje: Recruit, Regular, Hardened in Veteran. Če ste veteran serije vam vsekakor priporočam Hardened ali celo Veteran stopnjo, katera podaljša naše igranje igre iz povprečnih 6 ur na nekje 10.

Kljub kontroverznosti se v igro vrne misija “No Russian” (hvala bogu), saj bi igra brez nje popolnoma izgubila pomen in zgodba ne bi imela smisla. Ponovno se srečamo z znani karakterji kot so: Captain Price, Soap, Ghost, generalom Shepherdom in teroristom Makarovom. Zgodba je še vedno vibrantna in kičasta kot pred desetletjem in če še igre nekako niste preigrali, vam izkušnjo znova toplo priporočam.

Vsekakor pa resnično upam, da bodo s popravki dodali sodelovalno igranje in večigralstvo, žal pa se to skoraj zagotovo ne bo zgodilo. Obisk kampanje me je definitivno popeljal nazaj v zlate čase serije, tako da je osnovni namen igre bil relativno dobro izpolnjen.

Grafična preobleka

Glavna poanta te predelave je seveda nadgrajena grafična podoba in treba je priznati, da ta po novem ni švoh. Modern Warfare 2 se je že tako od predhodnikov razlikoval po svojih bolj živih barvah, saj je takrat za igre veljalo, da morajo biti vse oblečene v dolgočasne rjave odtenke. Nadgrajene teksture podobo še dodatno izboljšajo in čeprav se naslov morda ne more kosati z najnovejšimi grafičnimi prvaki Metro Exodus, vseeno ne gre za nekega grdavža. Na PlayStation Pro lahko igro preigravate v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo in če temu še dodate televizor s podporo za HDR prikazovanje, dobite lep naslov, ki se svoje podobe ne bi smel sramovati.

Vredno nakupa?

Odkrito povedano, je odločitev za nakup popolnoma odvisna od vas. Menim, da je 25 € za kampanjo, ki je stara več kot deset let, definitivno preveč k temu pa prištejte še dejstvo, da boleče manjka sodelovalni in mrežni način in tako dobite izdelek, ki za svojo vsebino zahteva preveč. Raje obiščite zopet originalno igro ali pa počakajte na znižanje predelave. Čeprav je večigralstvo originalnega dela trenutno pod epidemijo hekerjev, še vedno lahko izkusite odlično kampanjo in se čez to lahko vsaj podate s prijateljem.

Čakamo samo še na predelavo Modern Warfare 3, na kateri založnik zagotovo že dela, saj so očitno te hitre nadgradnje dober vir hitrega zaslužka.

Prednosti ( + )

• Nostalgična vrnitev: Kampanja je boljša kot kadarkoli, predelana grafika pa odstrani potrebo po nostalgičnih očalih.
• Ikonični karakterji: Stari znanci ostanejo dobri prijatelji, pa čeprav se z njimi nismo videli že 10 let.
• Vibrantna zgodba: Špil definitvino vsebuje zapomljivo zgodbo, ki je morda celo najboljša v zgodovini serije Call of Duty.

Slabosti ( – )

• Cena: 25 € je za deset let staro izkušnjo definitivno preveč. Raje preigrajte originali del, kjer boste dobili celoten paket.
• Brez dodatkov: Za ceno, ki je postavljena za igro, je velika škoda da v paketu ne dobimo vseh naknadno izdanih dodatkov originala.

Objava Call of Duty: Modern Warfare 2 Remastered – olepšan izvirnik, ki pa mu manjka identiteta se je najprej pojavila na HOPsi.

Tudi kvalitetna pisana beseda ne šteje kaj dosti, v kolikor bralcem ni na voljo in enako velja za igre. Veliko upov je bilo usmerjeno v Ryse Son of Rome, tedanjo ekskluzivo, ki naj bi ljudi, tiste oddaljene zime, pritegnila v nakup Microsoftovega ekosistema.

Neuspešno. Začetek je bil tako za PS4, kot tudi Xbox One precej jalov, še več, Knack in Ryse Son of Rome sta obveljali za veliki razočaranji. Že res, imeli sta, za vsega hudega vajene konzolaše, lepo grafično preobleko, s čimer sta nakazali zametke surove zmogljivosti prišlekov. V tej točki se je vse skupaj končalo. Najsi bodi ena ali druga med kritiki nista poželi hvalospevov in kovanja med zvezde.

Sam se je do nedavnega nisem lotil, ampak trenutno zdravstvena kriza je naredila svoje in mojo zadnjico prikovala na domač naslonjač. Čas kot nalašč, da se lotim igre, ki v temačnih kotičkih Steam knjižnice sameva že nekaj let. Naposled bo le uzrla svetlobo računalniškega zaslona.

Razvojna ekipa: Crytek
Založnik: Crytek
Platforme: PC, XOne
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2013
Cena: 9.99€

Žanr: Akcijska avantura

Preizkušeno na sistemu:
Procesor: Ryzen 1400 3,9GHz
Osnovna plošča: AsRock x370 Fatality k4
Ram: 2x8GB G.Skill 3000MHz
Grafična kartica: MSI RTX 2060 6GB GDDR6
Disk: SSD 256GB
Napajalnik: Enermax Tytan 800W

Ko zatikanje postane norma

V kolikor to ni najino prvo snidenje najbrž že veš, da plošček v mojih očeh pooseblja zadnje zlo, ki sem ga pripravljen poprijeti v svoje dlani in ga prebavim zgolj v raznih športnih simulacijah. Kot dolgoletni igralec, čigar začetki segajo v ero prvega Dooma, Carmageddna, Duke Nukema 3D in Warcrafta II, še zmeraj prisegam na miško in tipkovnico.

Zakaj je to pomembno? Ryse Son of Rom, v poplavi konzolnih predelav pooseblja, kako se igre ne prilagaja miški in tipkovnici. Nadzor je naravnost katastrofalen, kamera pa vse skupaj spremeni v pravcato peklensko izkušnjo (Devil’s Hunt). Boji nudijo pristno PTSD izkušnjo, saj si večino časa popolnoma izgubljen, brez občutka za koordinacijo in si želiš vse skupaj tem hitreje pustiti za sabo.

V odsotnosti zgoraj napisanega boš za igranje potreboval le ducat tipk, kjer tipka prevzame dva bremena. Bojevanje je sicer v osnovi preprosto, igra naposled pozna le udarec z mečem in s ščitom, ki grdeža, med tem, ko si zreta v oči, za nekaj trenutkov onesposobi. To je recept, ki ga boš ponavljal skozi naslednjih ducat ur, saj k sreči ne gre za dolgo igro.

Kot sem omenil je boj sila preprost. Vidno je zgledovanje po Rocksteadyevi seriji Batman: Arkham Asylum, torej ločena tipka, ki nevtralizira sovražne napade. Koncept je enak, sovražniki te zasujejo in napadajo v manjših in večjih gručah. Dejansko si vse skupaj lahko zamisliš kot travnik, potreben košenja.

Zakaj pa je vse skupaj tako problematično? Ker boj še zdaleč ni tekoč, ah kje… Ob neprestanem zatikanju in nihanju sličic (padci tudi pod 30 FPS) dobršen del tepeškanja prevzamejo QTE usmrtitve – v stilu Mortal Kombat fatality. Ne rečem, prvih nekaj minut so dejansko zanimive, kar za preostanek preprosto ne velja. Ponavljajoče postanejo presneto hitro. Tako boš s solznimi očmi zrl v zaslon že po nekaj deset minutah in se spraševal o življenjskih odločitvah. Presneto no, komu se je to zdela dobra ideja?

Želel bi se dotakniti še peščice šefovkih bojev, ki pa zaradi omejenosti nasprotnika, nikoli zares ne zaživijo. Izkušnja do pet ne sega niti spodobni Lords of Fallen. Napadi zlikovcev so namreč predvidljivi in ponavljajoči.

K temu dodaj še praktično odsotnost kakršnihkoli zanimivih nadgradenj udarcev, ki bo vsaj nekoliko osvežili neprestane, ponovljive in zatikajoče boje.

Steam uporabniki pravijo 9/10!?

Ne vem na kakšnih gobicah so dandanes Steam uporabniki, ampak Ryse Son of Rome preprosto ni dobra igra, kaj šele fantastična. O padcu kritične presoje ne bom izgubljal besed, saj v mojih očeh standard iz leta v leto pada.

Srž zamere kakopak predstavlja, neprestano bojevanje, ki po identičnem principu in brez poživitev poteka od začetka do konca. Vidiš balisto? Uporabi jo in pokosi gručo pračarjev. Že v naslednjem trenutku se znajdeš pred praporjem, pritisni E in vodi želvo skozi salve izstrelkov sovražnih lokostrelcev. Še najsvetlejši vidik igre je zgodba z izjemno zadovoljujočim govornim podajanjem, pred katerim poklekne marsikateri novodobnik.

Če si ljubitelj rimske zgodovine in meniš, da bo Ryse Son of Rome razširil tvoja obzorja…, pozabi. Preprosto rečeno, še najbližje zgodovinski natančnosti je vojna na otočju in bojna oprema, vse preostalo je fikcija.

Torej lahko rečeva, da gre za akcijsko fikcijsko igro, ki se zatika in ne omogoča zadovoljive uporabe tipkovnice in miške?

Vseeno ne gre za polomijo in ob neizkoriščenem potencialu me premleva žalost. Še najsvetlejša točka je osrednja pripoved, pospremljena z nemirnim tokom povprečnosti in slabih odločitev. Z osrednjo pripovedjo ciljam na edino zgodbo v igri, saj ob svobodi na ravni Guantanama, stranskih misij ne pozna. Govorim o popolni linearnosti, kjer imaš manj svoboščin, kot Italijani začasa razsajanja Covid 19.

Ujetnik igre bogov

Štorija te postavi v kožo legionarja Marcusa, ki odseva robustnost vojakov te daljne dobe. Že ob prvem vdihu in odprtju oči se znajdeš v osrčju spopada za Rim, ki mu grozi kolaps. Nebroj severnih plemen grozi z uničenjem in smrt je moč čutiti v zraku, ko se z zadnjimi možmi opotečeš do zaklonišča cesarja Nera. Pripoved se prične pri koncu, nakar te skozi kotičke temačnega uma popelje skozi retrospektivne dogodke preteklosti, ki so te neizbežno pripeljali do semkaj.

Zaključek je torej začetek in konec obenem, vse ostalo pa zgolj ujetost v lastno usodo. Med podoživljanjem Damoclesove zgodbe na poti, polni smrti (tudi kakšne miške ali tipkovnice neznalca), se podaš skozi kopico različnih lokacij, z navidez raznoraznimi sovragi, ki se razlikujejo zgolj vizualno. So pa okoliši zanimivi, predvsem severno od zidu, dobro pričarajo občutek misterioznega in neznanega.

Zgodba kakopak ni kompleksna, ne nudi možnosti izbire ali dodatnih epilogov in se niti od daleč ne more primerjati s kvalitetnejšimi predstavniki zvrsti – npr. zgoraj omenjeno serijo Batman: Arkham Asylum in GoW 4.

Po zaslugi CryEngine grafična podoba še dandanes ne deluje zastarelo in je še najmanjša težava. Tako divjina nudi živahnost, mesta občutek turobnosti in gneče, bojišča občutek brezupa in mestna obzidja mogočnosti. A kaj, ko boš le redko deležen miru, da bi jih lahko občudoval. Tako je, za vogalom že čaka truma sovražnih bojevnikov…

Razsodba

(+) Govorno podajanje
(+/-) Zgodba
(+/-) Grafična podoba
(-) Nezadovoljiv občutek na miški in tipkovnici
(-) Kratkost
(-) Ponavljajoča
(-) Raznolikost sovražnikov
(-) Šefovski spopadi
(-) FPS-ji so redkejši od obratujočih šol

Objava Ryse Son of Rome – Recenzije igre | Bolj zatikajoča od The King’s Speech se je najprej pojavila na HOPsi.

To je bila zame tista najbolj privlačna lastnost igre, saj naravnost obožujem takšne temačne okolice, v katerih kar kipijo podrobnosti. Ko smo se v The Division 2 preselili v sončni Washington, sem nekako povsem izgubil zanimanje in z mano se strinja velika večina igralniške baze.

Tega se zaveda tudi Ubisoft, zato so dolgo delali na večji razširitvi Warlords of New York, ki nas odpelje nazaj v New York, zraven pa so obljubljali še veliko predelavo celotnega sistema igranja drugega dela. Sedaj je razširitev med nami in postavlja se samo eno vprašanja: se splača The Division 2 ponuditi še eno priložnost?

Razvojna ekipa: Massive Entertainment
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, XOne
Link: LINK
Datum izida: 3.3.2020
Cena: 29.99 €

Žanr: Tretjeosebna strelska

Morda se zdi to čudno vprašanje, saj si je The Division 2 pri nas zaslužil visoko oceno, a ni dvoma, da je bila igričarska skupnost precej razdeljena. Nekateri so od nadaljevanja dobili ravno to kar so pričakovali, medtem ko so drugi grdo gledali na premalo novosti in premajhno spremembo formule. Slednji od dodatka Warlords of New York ne boste dobili želenega, saj se dodatek zopet vrača v prejšnjo okolico New Yorka, poleg tega pa se v igro vrnejo nekatere mehanike igre z začetkov The Divisiona.

V New York se ne vrnemo kar tako, saj zopet težave povzroča naš stari znanec iz izvirnika, Aaron Keener. Ta je pod sabo zbral še štiri poveljnike in vsi skupaj so dobili briljantno idejo, da začnejo sredi Velikega jabolka začenjati povzročati težave. Roko na srce, zgodba tudi tokrat ni vredna Oskarja in štorijalna nit je imela vedno v The Divisionu velik potencial, a na koncu sem vedno razočaran. Zakaj se je pet bivših agentov The Divisiona obrnilo proti krovni organizaciji? Pač ker so se. Njihove motive lahko spoznamo skozi okoliške “ECHO” hologramske posnetke, a ti ravno niso nekaj preveč globokega, zato vsi ti poveljniki izpadejo precej mlačno glede svojega odhoda na “temno” stran.

K sreči je bojevanje proti njim pravi užitek. Ne bom vam preveč pokvaril izkušnje, če vam povem, da boste pred glavnim šefovskim spopadom s Keenerjem, najprej morali poraziti njegove poveljnike. A spet preden dobite dostop do njih, boste morali opraviti serijo takšnih in drugačnih nalog, ki niso kakšna nadgradnja osnovne igre. Čaka vas torej veliko streljanja in tekanja po mapi, preden vas čaka spopad s poveljnikom. Dobra novica je, da ti niso samo običajni sovragi, ki nosijo veliko zdravja, ampak je spopad z vsakim nekoliko poseben. Navsezadnje so to bivši agenti, zato je tudi prav, da imajo posebne sposobnosti, ki malce prevetrijo formulo streljanja in ponudijo izziv. Vsak od teh mini šefov ima svoje unikatne sposobnosti, tako da je bojevanje proti njim užitek in vedno drugačno, pa čeprav je bila težavnost precej navita.

Warlords of New York ima precej težje nasprotnike, saj dodatek v igro zopet vrne tisto mehaniko iz začetkov prvega The Divisiona, kjer so sovražniki nenormalno odporni na svinčene metke. To je vidno pri običajnih sovragih, šefi pa so pravi tanki, ki so na višjih težavnostih že komično odporni porti poškodbam. V nasprotju z njimi je vaš karakter postal pravi slabič. Na višjih težavnostih vas zna pospraviti že samo en strel šefa, kar zna pri kom povzročiti razbijanje tipkovnice.

Division 2 Warzone of New York. Part 2. from r/thedivision

K sreči nam dodatek hitro dostavi novo opremo in tudi nova izboljšana orožja, a spet to nekako poceni vse tiste preživete ure iz osnovne igre, ko smo mukoma nabirali vso opremo, zdaj pa v dodatku skoraj takoj dobimo boljše pokalice. Kljub močnejši orožarni smo še vedno izjemno šibki, zato bi bilo tu na mestu nekaj uravnoteženja. Rad imam težavnost, a samo, če je ta pravična. Višanje točk zdravja nasprotnika se zdi poceni, še posebej če mi ostanemo na isti ravni kot prej, medtem ko to za nepridiprave ne velja.

Dodatek se je na žalost znebil snega, ki je bil zame najbolj privlačna lastnost originala in sedaj raziskujemo vojno opustošeni New York. A kljub temu je Ubisoftu uspelo pričarati odlično okolico. Massive ima pri sebi še vedno hudo talentirane ustvarjalce, ki so pri podrobnostih pravi mazohisti. Ulice poseljujejo zapuščena božična drevesca, okoli tekajo zapuščeni psi in res se nam zdi, da smo stopili nekam, kjer se je čas zaustavil sredi vojne in se sprehajamo skozi zamrznjen trenutek apokalipse.

Razvijalec je ustvaril manjšo mapo od osnovne igre, zato mu je vanjo uspelo stlačiti cel kup podrobnosti. Raziskovanje je zato pravi užitek in ne boste samo čudili lepim grafičnim podobam, ampak boste ob pozornem pretikanju kotičkov tudi nagrajeni. Odklenili si boste lahko razne bližnjice, skakanje in plezanje pa vam zna prinesti tudi kakšen skrit zaklad.

Ubisoft je poskrbel, da se lastniki dodatka lahko takoj vržete v akcijo. Na začetku lahko izberete opcijo ustvaritve karakterja stopnje 30, kateri se lahko takoj odpravi raziskovati opustošeni New York. Najvišja stopnja je sedaj 40 in ko to dosežemo, lahko vlagamo točke v cel kup novih sposobnosti. Za tiste prave “hardcore” igralce se bo zabava začela šele ob najvišji stopnji in čeprav ne moremo zanikati, da so veščine takrat res zabavne, si vzemite čas in uživajte celo potovanje do štiridesetice.

Skupno gledano je Warlords of New York priporočljiva izkušnja. Ubisoft se res trudi igro predelati v nekaj, kar bi zopet privabilo bivše in nove oboževalce igre. Čeprav je nekaj težav glede uravnoteženja in štorija ni ravno dobila nadgradnje, gre za lepo dopolnitev izkušnje. Veterani boste dodatek seveda takoj pograbili in razočarani ne boste, a se bo potrebno navaditi na višjo težavnost, ki zna včasih pričarati občutek nepravičnosti.

Objava The Division 2: Warlords of New York – vrnitev v dobre in slabe stare čase se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar igra ni zaradi tega nič manj kakovostna. Razvijalec Media Molecule je naslov prvič najavil leta 2015 in je za njegovo kreacijo potreboval celih 5 let. Špil je vmes zataval tudi na sistem Zgodnjega dostopa, po vseh teh ovirah pa je razvijalcu marca vendarle uspelo naslov spraviti skozi vrata.

Razvojna ekipa: Media Molecule
Založnik: Sony
Platforme: PlayStation 4
Link: LINK
Datum izida: 14.2.2020
Cena: 39.99 €

Žanr: Ustvarjalno orodje/igra

In Dreams je presneto zahtevna stvar. Ne za preigravanje, frustracije mi povzroča na podlagi ocenjevanja. Po eni strani gre za enega bolj revolucionarnih izdelkov, ki smo jih prejeli na naše prikazovalnike zabavne elektronike. Po drugi strani pa se sprašujem, ali opisujem igro ali pa zgolj zelo močno orodje za ustvarjanje igralnih izkušenj. Odgovor se, tako kot je v navadi pri takšnih stvareh, nahaja bržkone nekje na sredini.

Preigravanje Dreamsa je v srži sestavljeno iz dveh delov: Dream Surfing in Dream Shaping. Vsako od njiju ponuja povsem svojo igralno izkušnjo in samo od igralca je odvisno, kaj v določenem trenutku preferira.

Dream Surfing nam omogoča preigravanje različnih kreacij, ki so jih ustvarili uporabniki preko igre Dreams. To je namreč ustvarjalno orodje, preko katerega lahko ustvarimo čisto prave igre, ki se jih ne bi sramoval tudi kakšen večji studio.

Kakšno moč ponuja Dreams vam prikaže priporočena igralna izkušnja Art’s Dream, katero je ustvaril sam razvijalec Media Molecule in zadeva nam lepo predstavi, kaj vse se da izroditi znotraj Dreams okolja.

Art’s Dream je izkušnja, dolga slabe tri ure in meša pristope pustolovščine, platformščine, 2D streljačine in vmes bi lahko bržkone porinili še kakšen žanr. Zadeva je v bistvu demonstracija za vse tiste mišice, ki jih ponuja Dreams. A že ta demo vsebuje zanimivo štorijo in plodno unikatno mešanico igralnih prestopov, tako da bi si človek želel njegovo izkušnjo razširiti na veliko več ur. Morda pa je to je tudi namen Art’s Dreama – da vas pripravi ter navduši na ustvarjanje svojih izdelkov in vam ponudi vsa orodja, da spočnete svoje sanje.

Na temu mestu v ospredje stopi Dream Shaping. Skozi kratki uvajalni način se spoznate z vsemi pritiklinami ustvarjanja in nadzorovanja osnovnih orodij in se potem podate v oblikovanje svoje igralne izkušnje.

Če ste se kdaj poigrali s kakšnim ustvarjalnikom stopenj kot je denimo Unity oz. Unreal Engine, potem boste vedeli, kakšen je tisti občutek navdušenja, ko na ustvarjalnem polju zaživi prav vaša kreacija. Dreams vam ponuja bolj preprosto izkušnjo, ki ne omogoča prilagajanja prav vseh fines, a vseeno gre za neverjetno močno orodje, ki vam poleg tega ponuja nekaj, kar se je zdelo do sedaj praktično nemogoče: ustvarjanje iger na konzoli PlayStation 4.

Lonely Nights demo out now from r/PS4Dreams

In s tem ne mislimo, da lahko postavite nekaj objektov in notri vržete nek karakter, ki nato nerodno preskakuje prepreke. Dreams vam omogoča, da ustvarite prav svojo lastno igralno izkušnjo. Želite ustvariti od zgoraj gledani RPG? Platformščino? Akcijsko igro z odprtim svetom tipa GTA? Predelavo kakšnega drugega naslova? Pustolovščino?

Vse to je možno, saj lahko vnašate svoje teksture, ustvarite podrobne animacije ter posnamete zvočne posnetke, ki lahko služijo kot vrstice za karakterje ali za različne zvočne efekte ob preigravanju.

Zadeva zna v primeru večje zamišljenih projektov postati kar precej kompleksna, k sreči pa so avtorji vsako orodje pospremili z detajlnim uvajalnim načinom, ki vam razloži prav vse finese določenega orodja.

In ko se enkrat naučite vseh teh veščin, lahko ustvarite praktično vse, kar se vam zahoče. Skupnost je že izdala naravnost neverjetne izdelke, kot je denimo spodnji Fallout 4, ustvarjen povsem v Dreams. Avtorju ni uspelo predelati samo uvajalnega dela, ampak je zadeva celo igralna, skupaj s streljanjem nasprotnikov in gledanje statistik v Pip Boyu!

Za ustvarjanje ste tudi nagrajeni. Za uspešno poustvarjene uvajalne načine denimo dobite izkušenjske točke ter nato tudi stopnje. To vam prinese različno obarvane pomagače Impe, ki v Dreams služijo kot zamenjava miškinega kazalca. Preko Impov upravljate z orodji in karakterji, uporabite pa jih lahko tudi v igralne namene, kot to prikaže prva izkušnja Art’s Dream.

Sodelujete lahko tudi z drugimi ustvarjalci in skupaj ustvarite nore kreacije ali pa vzamete en projekt in mu dodate svoje prijeme. Že zdaj dobivamo naravnost nore kreacije in komaj čakam, da vidim, česa vsega se bo domislila skupnost, ki nikoli ne neha presenečati in se ne ustraši nobenega izziva. Če si pogledamo samo Minecraft skupnost, ki ustvarja ogromne naslove znotraj igre, potem bo Dreams to samo še nadgradil.

Vendar se bo morala za tiste res gigantske projekte zgoditi ena stvar: Dreams mora iziti na PC-ju. Problem pri tej igri je samo ustvarjanje stopenj, saj moramo vse postoriti na PlayStation 4 kontrolerju. Na tega so razvijalci resda prilepili celo goro funkcij in k sreči krmilnik vsebuje zaznavanje gibanja, kar omogoči hitrejše premikanje po scenah.

A vseeno je čutiti, koliko potenciala je izgubljenega, ker te igre ne igramo z miško in tipkovnico. Kakor je nadzorna shema prilagojena za kontroler, boste med ustvarjanjem naredili kar nekaj napak, saj nadzor včasih preprosto ni dovolj natančen. Res upamo, da tiste govorice o predelavi držijo vodo.

Dreams je na koncu preprosto neverjeten izdelek, ki za svojo ceno ponuja ogromno. Igranja vam praktično ne bo nikoli zmanjkalo, saj vam je na voljo ogromna knjižnica kreacij skupnosti, ki vsak dan dodaja novo vsebino. Tisti glavni del ustvarjanja svojih iger pa je praktično neskončen in če je v vas vsaj malo ustvarjalca, potem Dreams preprosto morate imeti nameščen na svoji konzoli.

Objava Dreams – Minecraft ustvarjalnica na steroidih se je najprej pojavila na HOPsi.

Ker nisem prav pogost obiskovalec kinodvoran, je bil to prvi film, ki sem si ga ogledal na velikem platnu od leta 2012. Takrat sem si ogledal prvi del v trilogiji Hobit, prav tako v zadnjih dneh leta, ki so ostarelega Grudna še držali za dolgo sivo brado, .

Vrsta za nakup kart je bila nabito polna, kar me je kar nekoliko presenetilo. Da je film Nož v hrbet dober, sem močno slutil, kajti v drugem primeru ne bi nejevoljen stal v vrsti in čakal, da se vsa Pamžatura pred mano oboroži z zadostnim številom popokane koruze in gaziranih pijač. Na svojo srečo sem kaj kmalu spoznal, da nas je na predvajanje dotičnega filma šla le peščica, vsi ostali pa so čakali na novo Vojno zvezd, ki je izšla ravno v tistih dneh.

Minilo je par minut filma in iz moje leve strani je prihajal javkajoč glas nekega najstniškega mulca, katerega je po telefonu nadirala mati, naj zgine iz kina ter naj se kar se da hitro prikaže doma. Drama je trajala kaki dve minuti, nato pa sta mulec in njegov osramočeni prijatelj odhitela iz kino dvorane in nas peščico odraslih pustila ob nemotenem ogledu filma.

Film Nož v hrbet me je pritegnil prav iz razloga, da je narejen po zgledu klasičnih romanov Agathe Christie in njenega slavnega detektiva Hercula Poirota. V film sem polagal velike upe predvsem zato, ker ne gre za ameriške adaptacije angleških romanopiscev, kot so to poskušali z Orient Expressom in Sherlockom Holmesom, pri čemer mi je tako močno obrnilo želodec, da sem ogled zgoraj omenjenih filmov naravnost bojkotiral.

Nož v hrbet vsebuje vse prvine romanov tetke Agathe, obenem pa gre za izvirni scenarij izpod peresa režiserja Riana Johnsona. Ob gledanju filma boste lahko tudi sami ugotavljali, kdo je ubil starega multi-miljonarja Harlana Thrombeya. Umor priljubljenega pisca kriminalk se zgodi na večer, ko v njegovi rezidenci praznujejo njegov 85. rojstni dan. Hiša je torej polna Thrombeyevih svojcev in že od začetka nas film na humoren in inovativen način spozna s vsakim izmed njih, da zagonetka postane še bolj napeta, pa obenem film tako čez ramo navrže še par razlogov čisto vsakega člana družine za uboj starega Harlana.

Intervjuje z osumljenci vodita dva detektiva, pri čemer je en čisto trčen na vse novele gospoda Harlana, tako, da ga lahko že iz štarta izključimo, saj deluje zelo pristransko. Drugi pa izgleda bolj profesionalen verjetno ravno zaradi razloga, da je v filmu Zbeži iz leta 2017 igral žrtev ugrabitve. Da, to je prav tisti, ki je glavnega igralca posvaril, naj se pobere iz hiše, z znamenitim stavkom Get Out.

A oba sta v senci zasebnega detektiva, ki sliši na ime Benoit Blanc, ki ga upodablja kar sam James Bond. Blancova navada je sedenje v kotu, poslušanje in ocenjevanje likov, ki se potijo v sobi za zaslišanje oziroma domačem paviljonu. A Blanc ne deluje prav Poirotovski, na trenutke izpade zaradi žanra filma, ki je, naj to omenim, črna komedija prav Clouseaujevsko. Večino časa se posveča odprtemu vprašanju, kdo od družinskih članov ga je sploh najel ter mu pustil zajetno vsoto denarja, da razvozla primer.

Michael Shannon, ki smo ga v filmih in serijah bolj navajeni kot zamorjenega tragičnega junaka, ki na svoj turoben način poskuša rešiti svet, se sedaj verjetno na račun božičnih praznikov v filmu sprosti ter igra očkovega sinčka, ki vodi založbo Harlanovih napisanih uspešnic, pri čemer poudarja, da si je sam ustvaril ime, a ga vsi vključno z starim Harlanom zbadajo, da brez starega ne bi bil nihče. Za nameček svojega fijasko življenja ima še nacističnega sina, ki je svoje travme verjetno prenesel iz igranja v grozljivki Tisto.

Jamie Lee Curtis igra Harlanovo hčerko Lindo in v kaotičnih razmerah okoli umora in nesrečnega zakona si želi le, da bi lahko z Božičkom in kosom šunke iz konzerve praznovala božične praznike. Za nameček je tu še njen sin Ransom, ki se v krogih vozi z svojim starim Bemvejcem, ko ni prezaposlen z reševanjem svojih ameriških kolegov kot Kapetan Amerika.

Za vlogo razočarane gospodinje je v filmu poskrbela Toni Collette, ki na trenutke deluje bolj obupano, kot v vlogi še bolj nore gospodinje v Podedovanem zlu. A kdo bi ji lahko zameril, saj je nedavno izgubila svojega moža, Harlanovega sina, sedaj pa vztrajno obira Harlana za preživnino in šolske obveznosti svoje hčere Meg, ki je edina dokaj normalna v tej odpičeni črni burleski.

Meg je obetavna najstnica s svetlo prihodnostjo na faksu. Očitno je po prejemu močnega udarca po glavi v seriji Hiša iz kart na priporočilo Francija Podlesnika (beri Underwood) iz prijateljice noči postala kar omikan član visoke družbe.

Za sočno in zrelo češnjico na vrhu torte pa poskrbi Anči Ročica (beri Ana de Armas) stereotipna latino ameriška Harlanova negovalka, ki jo ima v srcu raje kot katerega izmed izrodkov njegove lastne krvi. Anči predvsem dobro sodeluje v kombinaciji z detektivom Blancom. Očitno tako dobro, da jo je povabil na snemanje novega James Bonda.

Osebno mislim, da je scenarij vrhunsko izpeljan na odlični lokaciji, ki gledalca zaradi stare rezidence popelje v čas nazaj in ta si lahko brez problema zamišlja obdobje dogajanja okoli Hercula Poirota. Scene, ki se dogajajo izven rezidence, sploh v drugem aktu zgodbe, pa se nekoliko preveč odmaknejo od klasičnega razreševanja umorov in delujejo preveč akcijsko, da ne rečem zares James Bondovsko.

Objava Nož v Hrbet – Recenzija | James Bond postane detektiv! se je najprej pojavila na HOPsi.

Ta kavljast projektil se oklene pošasti in ti omogoča, da se povzpneš nanjo in jo od blizu razrešiš nekaj življenjskih točk, ji poškoduješ oklep ali pa jo usmeriš v zid in jo spraviš na tla. Doda dodatno raven strateškega razmišljanja in ojača kompleksnost bojnega sistema ter odlično sovpada s tem, kar ta že nudi. Če hočeš recimo razbiti določen del telesa monstruna za pridobitev posebnih materialov, ga lahko preko posebne kombinacije poškoduješ in nato nanj osredotočiš vso nadaljnjo škodo.

Če je kakšen del telesa pretrd in zgolj z žvenkom odbija tvoje udarce, ga lahko s pomočjo posebne kombinacije udarcev poškoduješ in ga s tem narediš občutljivega za nadaljnjo škodo. Pa tudi, če se ne osredotočiš na vse te prednosti in zgolj tekaš naokoli ter loviš naključne pošasti – lovski krempelj je koristna nova naprava, ki ti ob pravilni uporabi omogoča povzročitev velike količine škode, ob tem pa se počutiš kot največji car.

Razvojna ekipa: Firaxis Games, Aspyr
Založnik: Take Two Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne, iOS, Switch
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Potezna strategija

Razen lovskega kremplja je tudi vseh 14 obstoječih orožij prejelo kakšen nov trik, ki skupno dodajo dodatno kompleksnost obstoječim bojevniškim stilom. Gre za odlične adicije, ki rokovanje z orožji naredijo še bolj zabavno, a še vedno vsako ostane svojevrstno in v osnovi enako kot poprej. Konec koncev cilj Iceborne ni ustvarjanja večjih inovacij in sprememb na področju bojevanja. Njegov največji namen je ustvarjanje novih izzivov, k čimer največ pripomore nov čin mojstrstva.

Zgodba je sicer čisto ok, ampak gre zgolj še za več že znane štorije. Ekosistem je prešel v stanje kaosa in vsaka nova naloga ti da podoben razlog za uboj “Stvari”. Je pa nov snežni biom, kjer se odvija večina dodatka, prečudovit, sploh, v kolikor obožuješ snežne pokrajine in njihovo favno in floro. V njem se nahaja tudi nov štab Seliana, ki je po postavitvi sestavljen bolj logično od Astere, a ne doprinese večjih novosti.

Ampak vsi ti dodatki so zgolj smetana na torti, ki jo doda nov razlog za napredek – mojstrski čin. Po njegovem odklepu boš povsod lahko srečal močnejše variacije obstoječih živalskih pripadnikov sveta, ki imajo več zdravja, povzročajo več škode in pridejo tudi z novimi napadi. Čin dovede tudi povsem nove ekskluzivne pošasti in razburljive podzvrsti obstoječih pošasti, kot sta Koralni Pukei-Pukei ter Ebony Odogaron. V kolikor si že povsem navaden na izkušnjo v višjem činu, bo mojstrski čin privedel dobrodošlo raven svežine in enkrat za spremembo bodo monstruni tisti, ki bodo pometali s tabo.

Iceborne s sabo prinese tudi povsem novo mešanico novih pošasti in že poznanih monstrunov iz prejšnjih iger in teh je dosti več, kot je bilo za sklepati iz uradnih naznanitev s strani Capcom-a. Nočem razkriti vseh skrivnosti, ampak lahko ti dam vedeti, da je novih sovražnikov več kot 20, razvrščeni pa so po različnih stopnjah izziva. Znova smo lahko ugledali nekatere znane obraze, kot so Tigrex, Nargacuga, Barioth, Glavenus in Zinogre. Mehanično gledano so pošastkoti ostali isti kot v prejšnjih igrah, a sedaj imajo na voljo tudi nekaj novih potez.

Z izboljšanjem učinkovitosti elementarnih orožij se najdejo tudi nove taktike za bojevanje proti elementarnim šibkostim novih pošasti. Kjer je v osnovni igri večina pošasti bilo občutljivih na grom in zmajevsko škodo, večina novincev pride z občutljivostjo na vodo, led ali ogenj, kar je velika izboljšava za nekatera prej dosti manj uporabljena orožja, ki so se osredotočala na te elemente.

Monster Hunter World je bil že od nekdaj vreden naziva uspešne igre v Monster Hunter franšizi, a Iceborne mu je dodal še premnoge dobrodošle dodatke, ki izboljšajo mnogo-kateri del igre. Z zvišano težavnostjo imaš zdaj boljši razlog za uporabo pasti in ostalih pripomočkov, napoji in žavbe pa so postale še toliko bolj nujne za uspešen lov. Z mojstrskim činom pridobiš tudi priložnost za nadgrajevanje na novo stopnjo opreme, ki ne le izgleda izjemno, temveč vsebuje tudi nove zanimive sposobnosti, ki omogočajo nove kombinacije in načine gradnje likov.

Z zagonom igre Monster Hunter World je bil mnogokateri igralec razočaran nad stopnjo raznolikosti med orožji. Večina končnih je kot osnovo uporabljala železno in koščeno drevo, le da smo nanje dodali razne dele večjih živalskih pripadnikov. Saj ne rečem, da ni bilo izjem, ampak orožja so nasploh bila bolj dolgočasna kot pri prejšnjih igrah v seriji in marsikateri oboževalec je od dodatka hotel videti ravno to.

Tako sem tudi sam upal, da bo Iceborne razrešil to problematiko z zanimivim novim naborom pripomočkov za ubijanje, ampak to žal le delno drži. Seveda obstaja kar nekaj zanimivih novih orožij, a prav tako jih je na ducate dolgočasnih in nezanimivih ter večina nasploh po izgledu ne izgleda prav nič posebno in izstopajoče.

Iceborne prav tako ne uspe razrešiti nekaterih drugih problematik osnovne igre. Zbiranje dekoracij in čarobnih kamnov je še vedno za en drek. Najboljši bonusi so hudičevo redki in možnost za pridobitve teh, ki si jih želiš, je kljub možnosti združevanja še zmerom zelo majhna. Raven naključnosti za sistemi je kriva za to, da so nekatere možnosti gradnje lika zaklenjene za vse, ki niso v igro pripravljeni vložiti na ducate ur. Seveda je razumljiva odločitev, da želi Capcom uvesti nekaj, kar bi igralce vodilo v preigravanje tudi po končanju zgodbe, ampak Iceborne ni uspel nasloviti nekaterih izmed glavnih problematik, ki so jih izrazili igralci.

Imam tudi nekaj drugih pripomb, ki kljub relativni majhnosti združeno niso več tako majhen zalogaj. Iz neznanega razloga so razvijalci v izidu dodatka sovpadajočem popravku bliskavice in nekatere ostale pripomočke močno udarili z ban-kladivom in jih napravili nekoristne. Zapovrhu me je par urah po namestitvi dodatka med lovom nadlegovalo več naključnih pošasti kot poprej skupno v moji karieri igranja, včasih po več naenkrat. V enem samem lovu sem ugledal tudi po pet naključnih orjaških zverin, kar je vodilo v več frustrirajočih trenutkov. Na višjih težavnostih to vsaj zame ni zanimivo ali izziv, temveč zgolj nadležno.

Kaj češ, Capcom se očitno ne more otresti nekaterih svojih korenin, a kljub temu je Iceborne dobrodošla novost za vsakega igralca igre.

Objava Monster Hunter World: Iceborne – Recenzija | Superioren lov na zveri se je najprej pojavila na HOPsi.

Stavek, ki bo presenetil le redko kogar – Civilization 6 je zelo kompleksna potezna strategija, v kateri igralci tekmujejo za globalno nadvlado. Ampak ker gre za strategijo, in še kompleksno za povrhu, žanr ni najbolj primeren za odsotnost preciznega nadzora miške in tipkovnice. Enostavno ne gre za koncept, ki bi šel z roko v roki s ploščki, kjer hitro, natančno premagovanje večjih razdalj po zaslonu ni najbolj intuitivno.

Razvojna ekipa: Firaxis Games, Aspyr
Založnik: Take Two Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne, iOS, Switch
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Potezna strategija

Ampak razvijalci konzolnih različic so s tem v mislih uspeli navigacijo in premikanje optimizirati do hudo visoke stopnje. Seveda je vse skupaj še vedno počasnejše od tradicionalne oblike nadzora, ampak deluje dokaj dobro, vsaj kolikor je to mogoče. Kombinacija leve paličice in glavnih gumbov se uporablja za enostavno premikanje, medtem, ko “trigerji” služijo za navigiranje po menijih.

Civilization 6 ostaja ena izmed najbolj poglobljenih in fleksibilnih strategij s ciljem vodenja lastne civilizacije pod okriljem enega izmed velikih vodij. Med igranjem moraš tako sprejemati poglobljene vojaške, tehnološke, kulturne in verske odločitve, a v ospredju ostajata gradnja in širjenje skozi osvajanje teritorija. Do tega opisa sem večino časa z igro preživel na računalniku, a tudi na konzolnih napravah, katero različico sem igral za to recenzijo, je povsem funkcionalna in jo lahko priporočam.

Če si lastite računalnik, ta še vedno ostaja superiorna platforma napram konzol. Seveda je bil Civilization originalno zasnovan za PC in le ta je bolj naravno prilagojen za žanr, kjer je potrebnega veliko klikanja in premikanja po obširnem zemljevidu.

Tako da, ja, če si igre še ne lastite je konzolna različica na voljo, a če jo že imate na katerikoli drugi platformi, je cena 60€ precej visok zalogaj, sploh glede na dejstvo, da je za popolno izkustvo potrebno doplačati tudi 50€ za oba dodatka. Skupaj te torej kompletno izkustvo Civilization 6 stane dobrih 110€!

Vse se ponuja za isto ceno, kot jo terjajo tudi na drugih platformah (s tem, da je drugod šla že skozi premnoge akcije), sploh dodatki pa stanejo dosti preveč glede na to, kar nudijo.

Originalna igra je namreč izšla že pred tremi leti. Že sama po sebi je bila dovolj dobra, da smo ji nadeli naziv top strategije leta, a dodatki so sedaj skorajda nujni za polno izkustvo, zaradi česar je skopa osnovna verzija enostavno inferiorna. Sistem lojalnosti iz Rise and Fall dodatka sploh močno vpliva na odvijanje igre. Če zgradiš mesto preblizu rivalov s srečnim prebivalstvom obstaja visoka možnost da se bo tvoje mesto enostavno uprlo in zamenjalo strani.

Globalno segrevanje in naravne katastrofe iz Gathering Storm prav tako dodajo dobrodošlo kompleksnost in bogatost, sploh v poznejšem odvijanju dogodkov. Igralci se morajo namreč soočati z dvigom vodne gladine, naprednejšo diplomacijo in sodelovanjem proti naravnemu sovražniku.

Skupaj z nekaterimi drugimi adicijami dodatki dodajo zelo dobrodošle stvari in dvignejo igralno kompleksnost na novo stopnjo, s tem pa osnovno igro naredijo zastarelo. Sploh glede na to, da dodata tudi premnoge civilizacije, vladarje, zemljevide in pripomočke.

Razsodba

(+) Odlična optimizacija za konzole
(+) Civilization ostaja ena najkompleksnejših strategij na trgu
(+/-) Konzolna različica je vseeno inferiorna napram PC
(-) Visoka cena

Objava Civilization VI – Recenzija – PS4 | Strategiranje na ploščku se je najprej pojavila na HOPsi.

Sopranovi na IMDb-ju trenutno držijo oceno 9.2, kar jih postavi med prvih deset mest med vsemi serijami v zgodovini. Pa je zadeva res vredna takšnega čaščenja ali pa imajo ljudje preveč tesno privita nostalgična očala in zaradi tega seriji podeljuje visoke ocene, ki nimajo smisla?

The Sopranos so svojo življenjsko pot začeli 20 let nazaj, ko je HBO leta 1999 izdal prvo sezono. Zadeva je že na samemu začetku zaslovela in temu je nato sledilo še 5 sezon, dokler ni serija leta 2007 za vedno zaustavila kamere.

Po ponovnem ogledu bi Sopranove lahko zlahka označil kot nekakšnega prednika Breaking Bada. Zadevi si namreč delita marsikatero podobnost, a se tudi močno razlikujeta. Tu je kriminalni foter, žena, pred katero mora naš karakter skrivati marsikaj in šibak sin, ki nikakor ne more biti kos življenju.

Sopranovi največ svojega časa vložijo v razvoj pisane čete karakterjev, na čelu katerih je Tony Soprano, katerega je superiorno odigral, zdaj žalostno preminuli James Gandolfini.

Tony je vodja mafijske družine, ki si svoj kruh služi v mestu New Jerseya. Njegova familija ne velja za pripadnico znane družbe “The Five Familys”, a vseeno služi velike denarce preko raznoraznih vragolij in ropov. Čeprav Tone morda nima pod roko največje organizacije, mora konstanto skrbeti za svoj hrbet. Mafijski posli namreč niso ravno lahko delo, saj imaš opravka z morilci in pravimi človeškimi izmečki, ki te ubijejo samo zato, ker si jih narobe pogledal in nato v naslednji minuti že jedo družinsko kosilo, kot da se ne bi zgodilo nič. Svoja nečedna dejanja opravičujejo s pravili “mafijske družine”, kjer največ štejejo čast in določena pravila organizirane kriminalne družbe in gledalec jim dejansko začne verjeti. Predvsem Tony je pravi šarmer in se ima za dobričino, kjer so za vse njegove neprilike krivi vsi drugi in nikoli on sam.

In zanimivo je, kako te vsi ti karakterji povlečejo k sebi in kako začneš navijati za njih, da se le nekako izognejo roki pravice in v enem momentu sem dejansko pavziral predvajanje in se vprašal, kaj za vraga gre čez mojo glavo. Praktično vsi ljudje v seriji so nečesa krivi in so pravi človeški odpadki, zakaj za vraga so mi tako pri srcu? Odgovor je seveda superiorni scenarij in režija ter nadmočna igralska zasedba, a pojdimo po korakih.

Ti slabi ljudje se ne nahajajo samo v protagonistovi kriminalni združbi ampak tudi pri njemu doma. Tony mora neprestano, kot denimo Walter White iz Breaking Bada, konstantno žonglirati svoje odgovornosti službe in domačega življenja. Doma ga namreč čaka žena Carmela ter otroka Meadow in Anthony Jr, situacijo pa še dodatno zakomplicira njegov mafijski stric Junior ter sestra Janice, katera se je po dolgoletnemu “iskanju same sebe” zopet vrnila domov in sedaj zahteva svoj delež. Brez skrbi, nisem pozabil na Tonyjevo mamo Livio, katera bi lahko pri pouku “Krivec nefunkcionalne družine” igrala glavno vlogo. Prištejte k temu, da gresta tako sin kot hčerka skozi 6 sezon čez obdobje pubertete in kmalu vam bo jasno, da je Tony precej napeta oseba.

Svoje frustracije tako sprošča skozi porivanje praktično vsega, kar je toplokrvnega. Žena doma se seveda tega zaveda, a vseeno živi v blagoslovljeni ignoranci. Kot bi se želela delati, da če dovolj časa miži, se to v resnici ne dogaja. Carmela je v bistvu moj najbolj osovraženi lik, saj se v bistvu ne razlikuje pretiroma od Tonetovih mafijskih sodelavcev, a se dela kot da je od njih nekaj več. Vendar takoj ko se ji zdi, da lahko izgubi diamantne prstane in da otroka ne bosta mogla na najboljšo šolo, se ji zdi Tonyjev posel povsem priročen in ničesar spornega sploh. Hinavka torej in to prve klase.

Celotno serijo na svojih širokih plečih nedvomno skozi vseh 6 sezon vleče igralec James Gandolfini. Tip je pravi mafijec in nič me ne preseneča dejstvo, da so ga med snemanjem klicali resnični mafijci in ga hvalili ter mu podajali nasvete, kaj so producenti zadeli pravilno in kaj je bilo nerealistično. James je bil svoji vlogi povsem predan. Med snemanjem si je čevlje vstavljal kamenčke, tako da je bil med scenami, ko so od njega potrebovali pristno jezo, povsem razdražen. Prav tako so nekateri kadri od njega zahtevali utrujen izgled, potem ko se zjutraj zvali iz postelje. James, namesto da bi se zanesel na maskaro, je raje za samo imel neprespano noč. Tisti kadri, ko se Tony utrujeno sprehodi po stopnicah navzdol? Bili so povsem pristni!

A James se ni zanašal samo na neke trike, ampak se gre za visoko izurjenega profesionalnega igralca. Za šefa mafijske družine si preprosto ne bi mogel zamisliti nikogar drugega. Ko Tony nekoga pogleda jezno, ne potrebuje nobenih besed, da bi se njegova tarča skrila v grmovje. Dovolj je samo njegov pogled ter dihanje, ki nakazuje na eksplozijo v vsakemu trenutku.

Odlično so se odrezali tudi ostali igralci. Edie Falco kot Carmelo sem zasovražil in to je lahko samo posledica odličnega igranj. Potem je tu Michael Imperioli v vlogi zadrogiranega nečaka Christopherja, Lorraine Bracco v vlogi psihiatrinje Jennifer Melfi ter nepozabni Tony Sirico, stari znanec mafijskih filmov v vlogi Paulija. Vsak od teh karakterjev pred kamerami prav zaživi in trdil bi si reči, da sem se za njihove usode bolj brigal kot pa za junake Breaking Bada.

Morda bi se malce spotaknil ob samo kinematografijo. Sopranovi so stara serija in čeprav je zadeva dobila digitalno lepotičenje v Blu Ray, se pri sliki še vedno opazi nekaj zrnavosti. Nekih posebnih trikov s kamero v tistih časov ni bilo, zato se ne nadejajte kadrov, ki jih lahko v sodobnem času pričarata brata Coen. Ne razumite me napak, ne gre za katastrofo, le novi izdelki so me v zadnjem desetletju v temu pogledu razvadili.

Štorijalno ne boste doživeli nekih širokih premikov. Sopranovi največji poudarek dajejo na razvoj karakterjev, medtem ko se okvirni štorijalni lok ne premakne pretiroma. Tony se pač bori z vsakodnevnimi mafijskimi posli in to se ne spremeni do samega konca. Prav tako karakterji ostanejo v istem začetnemu okvirju. Tony skozi celotno serijo obiskuje psihiatra a tudi po šestih letih na koncu ostane isti sociopat kot na začetku, če ni morda še hujši. Carmela proti koncu doživi manjši preobrat, a se nato vrne na stara pota. Christopher se od začetka bori z drogami in v isto past odvisnosti pade večkrat, kar proti koncu postane že rahlo utrujajoče.

Moderne serije so se navadile vsako epizodo zaključiti z nekim napetim preobratom, kjer človek komaj čaka na naslednji del, kjer bo doživel razplet. Sopranovi nekaj takšnih delov sicer vsebujejo, a to ni ravno pogosto. Osebno denimo nisem ravno pristaš tistih sekvenc, kjer karakterji sanjajo in potem gledamo dolge kadre, ki nam poskušajo pričarati podzavest karakterja. Sopranovi se takšnih scen ne sramujejo in čeprav moram priznati, da so bile nekatere zanimive in polne subtilnih sporočil, so na koncu vendarle pretiravali. Dve zaporedni epizodi sta sestavljeni samo iz Tonyjevega sanjanja, kar je čisto preveč, pa naj bodo sekvence še tako brihtno zastavljene.

Seveda moram omeniti še sam konec, ki že dolgo velja za enega bolj kontroverznih in ga nekateri omenjajo še danes, 12 let po zaključku serije. Ker želim ta opis ohraniti povsem brez kvarnikov, ga ne bom opisal direktno. A vprašati se moram, kako bi takšen konec sprejeli v letu 2019? Si predstavljate, da bi se kaj takšnega zgodilo v finalni sceni Igre prestolov? Osebno mi je bil všeč, saj ogromno prepusti domišljiji gledalca, še bolj pa me je prepričal podroben opis na sledeči povezavi, ki iz konca naredi pravo mojstrovino.

Torej, čaka nas končni odgovor na vprašanje v samem naslovu članka. So Sopranovi res vredni tako visoke ocene? Vsekakor bi zadevi prisodil oceno blizu devetice a morda malce manj, kakor je trenutno zapisano na IMDb-ju. Serija vsekakor ima nekaj minusov: kinematografija bi bila lahko boljša, nekatere epizode prečiščene in konec zna marsikoga odpeljati na rob obupa. A po drugi strani je zadeva res zasvojljiva in ko zadeva v drugi sezoni dobi veter v jadra, jo bolj težko odložiš, dokler ne pogledaš do konca.

Tako da ste lahko brez skrbi. Sopranovi niso tako visoko ocenjeni samo zaradi nekih nostalgikov, ampak se je zadeva ohranila vse do danes in še vedno jo je veselje gledati. Vzemite si čas in zaženite HBO, kjer so na voljo vse epizode. Če boste pridni, boste vse pogledali ravno dovolj hitro, da boste pripravljeni na prihajajoči film The Many Saints of Newark, ki bo v bistvu preddel Sopranovih in bo prikazal Tonetovo odraščanje.

Objava So Sopranovi res vredni ocene 9.2 na IMDb-ju? se je najprej pojavila na HOPsi.

V galaksiji ne tako daleč stran na planetu Zemlja sta imperjalistično oblast nad Vojno Zvezd v zadnjih letih prevzela EA na igričarskem področju in Disney na velikih platnih. Potem, ko je LucasArts leta 2012 napovedal svoj konec, se je premnogo-kateremu »superfanu« serije zameglilo pred očmi, nakar se je poskril v stanovanje, prenapolnjeno s vsemi možnimi »collector edition« fintami ter tam ždel do leta 2015. Taistega leta je Disney prišel na plan s svojim znamenitim »ču ču« vlakcem, ki nikakor ne simbolizira transporta »posebnežev« v taborišča, sploh ob predpostavi, kakšna simpatizerske tenzije je imel striček Walt do gospodov z rdečimi zastavami in črno vetrnico v sredini.

V ozvezdje je tako pripeljal prvi del tretje trilogije Vojne zvezd. Oba dosedanja dela tretje trilogije sta z vednostjo, da se tretji obeta decembra tega leta, med kritiki in občinstvom požela pozitivne reakcije. No, kaj takega pa težko rečemo za nedokončane zmazke v igrovju, ki nam jih je v preteklih letih na posranem pladnju serviral EA. Da bi lažje razumeli, zakaj »oldschool« gejmerji prezirajo novodobna skropucala založnika EA, se moramo z plovilom, na katerem je, glej ga zlomka, dobri stari »Čubaka«, z galaktično hitrostjo podati v bližnjo preteklost, ko je bil založnik iger o Jedijih in temni sili LucasArts.

Franšiza vojne zvezd stoji za preko sto izdelki v računalniških verzijah in nekateri izmed naslovov datirajo še v čas starih domačih konzol. Nekateri tesno sledijo filmom, drugim je skupnega le univerzum dogajanja. Kot v filmski franšizi, kjer gre za tridelne trilogije, se v virtualnem svetu odvija podobna zgodba. Ampak, če enostavno vse skupaj malo posplošimo, lahko rečemo, da obstaja čas pred, med in po LucasArtsu. Od zadnje »singleplayer« igre iz franšize je tako minilo že celo desetletje. Muka za enoigralske ljubitelje se je še toliko bolj udejstvovala, saj je krmilo galaktične flote prevzel EA in navdušence s povprečnima Star Wars Battlefront prej kot kaj drugega močno razočaral. Prav velikih pričakovanj ob preigravanju zadnjega naslova nisem imel, a sploh obstaja kakšna možnost, da sem v moč sile polagal malo premajhno upanje?

Razvojna ekipa: Respawn Entertainment
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, XOne, PS4
Steam: LINK
Datum izida: 15.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Akcijska RPG avantura

Štorijada – Norjenje iz planeta na planet !

Štorija nas popelje v čas tiranstva Imperija, v čas, ko je Jedijiski red razpuščen in uničen, inkvizicijska temna sila pa po galaksiji vohlja za preostankom jedijske druščine. In v vsem tem na novo ustvarjenem kaosu smo mi postavljeni v čevlje mladega padavana, ki v oni galaksiji tam daleč daleč stran sliši na ime Cal Kestis. Da bi prikril svojo pravo identiteto in veščine, ki jih premore, Cal deluje kot mehanik na eni izmed platform na planetu Brakka.

A skakanje po hangarju ne traja prav dolgo in igra nas kaj kmalu pošlje v akcijo, saj za Calov obstoj izve Imperialistična inkvizicija z glavno zlobnico v novem naslovu Druga Sestra na čelu. Čeprav je Prva Sestra verjetno še bolj strupena kot njena mlajša sestrica Cal kaj kmalu uvidi, da z njo ni dobro češenj zobati in jo kar se da hitro ucvre s svojim svetlobnim mečem na enega izmed šestih planetov, ki jih nam ponuja igra.

Tako se v druščini bivše Jedijke Cere Juda in njenega zabavnega pajdaša Greeza Dritusa na krovu ladje Mentis podajamo s planeta na planet in poskušamo kar se da potihoma nagajati Imperialističnim stvorom. Na naši poti se nam že na prvem planetu pridruži tudi prikupen mali droidek BD – 1, ki kot kak mali kužek s svojo simpatičnosti reši igro od skromnega povprečja. Skozi zgodbo spoznamo kar nekaj različnih karakterjev, s katerimi imamo daljše dialoge, ki se jih ne da preskočiti. Bog ne daj, da igre niste shranili in boste dialoge poslušali od začetka.

Naš najzvestejši pomagač med igro je prav BD – 1. Pomaga nam pri odpiranju različnih vrat, saj kot za šalo scvre dratovje in glej, no, glej, vrata, ki so jih »StormTrooperji« strumno zaklenili, so sedaj odprta. Smuka se po različnih kontejnerjih ter nam priskrbi kak kozmetični popravek, s katerim lahko spremenimo barvo našega BD – 1 ter Mentisa ali pa iz umazanega kontejnerja privleče kak kos ogrinjala, ki nam služi kot novi pončo.

Igrevanje – Galaksija na gobicah !

Zgodba nas kaj hitro pritegne do te mere, da se prikleščimo na računalniški stol in na njem preživimo premnogo ur. Tudi bojevniške sposobnosti našega padavana niso slabe. Je zelo agilen, kar pove, da se je tehnike pridno veščil že kot mulec. Proti sovražnikom zelo spretno vihti svoj meč ter odbija nasproti leteče izstrelke. Skozi kampanjo se tako lahko priučimo treh dodatnih veščin. Zaustavljanje časa, ki nam pride ob premagovanju nasprotnikov oziroma objektivov še kako prav, k sebi pa lahko s silo privlačnosti oziroma odboja potegnemo kakega od ranljivejših nasprotnikov.

Ob poti se lahko za trenutek spočijemo ter v meditaciji nadgradimo svoj karakter s poljubnimi spretnostnimi točkami, ki se nanašajo na naše zdravje, spretnosti borbe ali pa eno izmed treh zgoraj omenjenih sil. Poleg nadgradnje se lahko ob mirni meditaciji tudi spočijemo ter si tako povrnemo moči, a ob tem moramo biti pazljivi saj počitek v igro vrne tudi vse sovražnike, tudi te že pokončane. Zdravje se na naši kampanji ne regenerira samo po sebi, ampak lahko ob poti stikamo za ampulcami, ki jih za nas do uporabe na varnem hrani BD -1.

Svet pa bi bil precej lepši in marsikateri fant bi lažje dobil punco, če ne bi obstaja beseda ampak. Igra je ploščadnica, kar pomeni, da boste prisiljeni v veliko skakanja iz zidu na zid, ter drsenja po robovih raznih ploščati, kot to počnejo nažigači Black Ops serije v igri Klic Dolžnosti. Brez deske boste »bordali« po železnem, ledenem ali pa blatnem žlebu in kot češnja na vrhu torte so tu še gobice. Da, prav ste slišali, napihljive gobice, od katerih se boste kot Super Mario odbijali in »frčali« po zraku. Vse skupaj postane tako smešno kot zadeti telebajski, ki se valijo po hribu navzdol v upanju, da sesalnik ni pojedel vseh telekotkov.

Če odmislimo napihljive gobice, raziskovanje ponudi kar dobre zagonetke, ki jih globoko pod površjem skrivajo zgoraj omenjeni planeti. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je pri izdelavi igre bdel tudi Disney, saj je igra namenjena tudi skoraj da nekoliko mlajšim. Če lahko orjaško podgano še prežgeš na pol, pa se ne zgodi nič grotesknega, ko pokončamo kakega zlobca z rdečim mečem. Naš svetlobni meč ne glede na nam preljubo barvo nikoli ne pusti nobenega črnega madeža na belih oklepih Nevihtnih vojakov.

Grafikalije – Mikroorganizmi v Galaksiji tam daleč stran ?

Zanimivo je dejstvo, da večji del igričarske skupnosti tarna nad različnimi hrošči, ki so prisotni v igri. No sam s tem ob preigravanju nisem imel problemov. Večji problem, ki ga je glede vizualnosti igre potrebno izpostaviti, je le grob oris tistega, kar je ozadju. In tukaj nočem biti preveč pikolovski in govoroti o oddaljenih skulbturah, ki so igračarjevemu očesu praktično nevidne. Tu je govora o planjavah ne tako daleč stran. Enostavno so celotne planjave slabo izrisane brez kakršnih koli detajlov in še kako je vidno, da igri manjka še kak mesec ali dva, da bi dosegla optimalno izkušnjo, ki bi jo nato ponudili igralcem.

Poleg tega so tiste planjave ali reke nenaravno ogromne, in nikakor niso v dimenzijah igralca ter tega, kar se dogaja v naši bližini. Če se za trenutek ozremo okoli sebe, enostavno vidimo gore in reke, ki za stokrat presegajo dimenzijo v primerjavi s to, kjer smo mi. Tako se zdi, da smo mikroorganizem, ki skače po dnevni sobi in je bil vržen v slinasti svet lego igrač. Tu je kajpak še slaba optimizacija, ki se jo je EA verjetno nalezel na kaki igričarski konvenciji od kralja neoptimiziranih produktov Ubisofta. Sličice na sekundo skačejo od preko sto pa do pod trideset. Včasih se celo primeri, da se okolica in oblačila rendirajo sproti ali z zamikom in kar navadite se, da se bo vaša svetlobna sablja potopi v kakega od bližnjih predmetov, če ga boste prislonili preblizu.

Glede na izdelke preteklih let je STAR WARS Jedi: Fallen Order nekako korak v pravo smer. A le korak, kajti igra je neoptimizirana, zgodba je povprečna, ploščadništvo pa postane kmalu ponavljajoče in prevlada le tega pokvari doživetje, ki bi ga lahko dobili kot jedi padavan.

Razsodba

(+) Približek starim naslovom franšize še iz časa LucasArts
(+) Zanimivi karakterji, ki popestrijo dogajanje
(+/-) Preveč platformaščine in premalo jedijevstva
(+/-) Zanimive nadgradnje v sposobnostnem drevesu, a padavan ne premore dovolj sile
(-) Slaba optimizacija igre
(-) Pozabljeni detajli na vsem, kar ni v naši neposredni bližini

Objava Star Wars: Jedi Fallen Order – Recenzija | Brez Sile se je najprej pojavila na HOPsi.

In ko smo slišali za mobilni naslov Scratch Wars, igro, ki združuje mobilno tapkanje z dejanskimi fizičnimi elementi, smo zadevo nemudoma morali testirati. Navsezadnje so digitalne igre eno, a vsi vemo kakšen je užitek poraziti kolega v monopoliju, kjer lahko praktično okušaš solze svojega nasprotnika.

Razvojna ekipa: Notre Game
Založnik: Notre Game
Platforme: Android, iOS
Play Store: LINK
Cena: Brezplačna

Žanr: Mobilna igra s kartami

VIDEO RECENZIJA

Scratch Wars prihaja iz Češke in nedolgo nazaj je bila igra omogočena tudi v Sloveniji. Igramo jo lahko na Android ali iOS napravah in mobilna igra je za igranje povsem brezplačna. Vendar se naslov od drugih sorodnih naslovov loči predvsem po fizičnih elementih.

Preko spletne trgovine namreč lahko naročite fizične karte in potem se igra transformira v nekaj povsem drugega, v nekaj, kar lahko igrate s prijatelji.

Pa pojdimo po vrsti.

Potem, ko v paketu prejmete karte, odprete lično zapakiran zavojček in ven vzamete karte. Te najprej ne izgledajo nič posebnega, a počasi, saj jih je najprej potrebno spraskati. Za to se priporoča uporaba priloženega praskala in ne kovinskih predmetov kot so denimo kovanci, saj lahko s tem poškodujete karto. In tega si ne želite, saj je čisto vsaka karta unikatna. Razvijalec pravi, da na celemu planetu ne obstajata niti dve, ki bi bile povsem enaki. Podobe so morda iste, a se razlikujejo statistike in sama moč karte.

Ko smo že pri unikatnosti podobic, te se delijo tudi glede na redkost. Poleg običajnih kart obstajajo tudi takšne, katere posedujejo moč +7 ali pa celo +8. To so zelo močne karte in na celem svetu obstaja zelo malo primerkov. Če takšno zadevo dobite, jo tudi obdržite, saj predstavljajo pravo zbirateljsko vrednost, vredno veliko denarja.

Fizične karte pa niso uporabne samo za obračune v resničnemu svetu, saj imajo na sebi natisnjeno QR kodo. To skenirate preko svoje mobilne naprave in kar naenkrat vaš junak zaživi tudi v virtualnem svetu!

Igra je prevedena v slovenščino a ne povsem. Nekaj teksta je še vedno v angleščini, vendar so tiste glavne zadeve prevedene, tako da bo znal vsak odigrati igro, pa četudi mu angleški tekst ostaja neznanka.

Scratch Wars vsebuje uvajalni del, kjer igramo spopade proti umetni inteligenci. Izberete lahko svojega junaka, ga opremite z različnimi orožji in se nato podate v spopad.

Bojevanje je potezno  in glavna naloga je, da vašemu nasprotniku izbijete zdravje na 0. To lahko storite tako, da ob vsaki potezi zavrtite kolo in nato vam bo igra naključno pripiše različno dejanje. Pomembno se je zavedati, da vsak vrtljaj zahteva energijo in ko jo enkrat izberete, je na vrsti vaš nasprotnik. Kolo sreče se lahko ustavi na različnih  poljih: lahko denimo naletite na obnovo energije, past, kombinirani udarec ali pa neposredni napad.

Igranje ni preveč zakomplicirano in za igranje se lahko poslužite različnih naprednih taktik kot je denimo postavljanje pasti ali pa kombiniranje udarcev. Veliko vlogo igra tudi del dneva, v kateremu se spopad odvije. Če denimo napadate ponoči, boste imeli različne bonuse kot pa podnevi.

Še eno pomembno dejstvo so naša orožja. V bitko lahko naenkrat vzamemo več njih in vsaka od njih vsebuje svojo moč. Napadete lahko nasprotnikovo orožje, enako pa lahko stori on vam, zato je pametno s sabo nositi rezervo. Bolj ko stopnjujete svojega junaka, več opcij boste imeli v bitkah, ki proti živim nasprotnikom niti ne trajejo predlogo. K srečo ima igra dovolj igralcev, tako da boste za iskanje spopada ponavadi porabili okoli 30 sekund, posamezno bitko pa boste lahko odigrali v manj kot desetih minutah.

Scratch Wars je zanimiv krajšalnik časa, ki ga lahko igrate tako na tablici kot tudi na telefonu. Uporabniški vmesnik je malce zmeden in morda bi razvijalec lahko malce bolje razložil vse igralne mehanike.

Kljub temu gre za nekaj svežega in če ste zbiratelj, ki ceni lepo obarvane sličice, potem se vam igro splača vsaj preizkusiti. Več podrobnosti lahko najdete v priloženem videu, igro pa si lahko brezplačno prenesete iz sledeče povezave.

Objava Mobilna igra s fizičnimi kartami?! Predstavljamo Scratch Wars! se je najprej pojavila na HOPsi.

Ni vam treba 3x ugibati, kaj se je zgodilo potem. Na sceno je seveda vstopil Epic, razvijalcu ponudil lep kupček denarja in kar naenkrat je igra zapustila Steam in jo bodo PC igralci lahko zaganjali samo preko Epic Games platforme. Nekateri so se zaradi te poteze upravičeno razjezili in so zahtevali vračilo denarja, a tu so naleteli na nove težave, saj založnik že nabranega denarja ni želel dati stran od sebe. Na koncu so se le premislili, a zagotovo so vsa ta dogajanja rodile zamere, še preden je naslov sploh izšel.

Sedaj se je rodila nova kontroverzija. Urednik strani VG247, Kirk McKeand, je namreč na Twitterju sporočil zanimivo novico. Vsi opisovalci, ki jim je opisovalske kopije priskrbel založnik, bodo svoje recenzije lahko objavili šele 21. novembra – cela dva dni po temu, ko bo igra že na trgu.

Shenmue 3 release date – November 19. Shenmue 3 review embargo – November 21. That’s a new one.

— Kirk McKeand (@MckKirk) 16 November 2019

Kirk je to dodatno razložil, da ta pravila veljajo samo za Združeno kraljestvo oz.morebiti celotno Evropo, medtem ko bodo Američani lahko svoje recenzije objavili na isti dan,ko se bo zgodil izid.

Just to follow up on this – the US media has a launch day embargo, so this is specifically for the UK, possibly Europe.

— Kirk McKeand (@MckKirk) 16 November 2019

Zadeva je vsekakor čudna in nas spomni na tisti incident, ko so opisovalske kopije za Borderlands 3 prejeli samo Američani, medtem ko smo Evropejci ostali praznih rok. So ameriški novinarji več vredni od naših? Ali pa je tam lažje podkupiti opisovalce za boljše ocene?

Objava Shenmue III recenzije bodo prišle šele dva dni po uradnemu izidu igre se je najprej pojavila na HOPsi.

V letnem času, ko narava odvrže svojo letno preobleko, ponavadi na plan privekajo takšni in drugačni igričarski naslovi. Predvsem v sferi »trojnih ajev« se scena ni kaj dosti spremenila. S parimi odstopanji, ki so po poraznih zmazkih iz preteklih let naposled le postregli z nečim, kar lahko ponudiš gostu brez, da bi te bilo sram, so na drugi strani vsem dobri znanci ostali vkleščeni v propagandi zoper vsemu, kar ne spoštuje črtaste zastave in belih zvezdic na modrem nebu.

S svojo igrivostjo se lahko še tako približaš »bojiščnikom«, a sporočilo, ki je bilo jasno predano s strani igričarske skupnosti širom sveta, ti sporoča, da politike ne gre mešati v sfere virtualnosti. Tu ti ne mora pomagati niti sam brkati starček, ki se leto za letom vrne za vsako ceno.

Razvojna ekipa: Infinity Ward
Založnik: Activision
Platforme: PC, PS4, XOne
Domača stran: LINK
Datum izida: 25.10.2019
Cena: 69.99 €

Žanr: Prvoosebna streljanka

Moderno Vojskovanje

Od izida originalnega Modern Warfare je minilo že dobrih 12 let. In v tem času se je svet kar dodobra spremenil. Moraš biti presneto dober optimist, da lahko rečeš, da gre na bolje. Kot, da bi imeli razvijalci takrat v roki »kuglo prihodnosti« so kar v originalnem naslovu dobro napovedali vse grozote, ki so se v preteklem desetletju zgodile na bližnjem vzhodu, le te pa je terorizem sejal tudi po bolj znanih evropskih prestolnicah. A pustimo politiko in interese pokvarjenih starcev ob strani, osredotočimo se raje na svež produkt iz pod rokava Infinity Warda.

Razcepljeni igrači

Novi Modern Warfare je med oboževalci franšize dvignil kar veliko prahu. Mnenja o igri so deljena. Na eni strani so ljubitelji »kraljevih bitk«, ki so se naslajali ob izidu predhodnika tu ostali praznih rok. Na drugi strani pa oboževalci »old school« streljaške arkadščine mahajo z zastavami kot triumf zmage in ponovne vrnitve, približno šest ur trajajoče zgodbe, ter vsem dobro prepoznavnih opcij v večigralskem načinu. Tu ni več bojazni o dvojnem ali trojnem odskoku in saltu nazaj, ter futurističnem »slajdanju« po robovih zgradb, kjer vse skupaj bolj spominja na originalne naslove Tony Howka kot pa Call of Duty. Igra nas tokrat priklešči na realna tla. Igramo v vlogi ljudi, ki poosebljajo sedanjost. Ne prihodnost ali preteklost ampak kruti svet realnosti ter boj proti terorizmu in ker »burgerloverji« zasanjano verjamejo, da so edini, ki delajo dobro na svetu se kampanji primeri, da se spet borimo proti starim zlikovcem franšize, Rusom.

Kampanja

Z parimi sekvencami, kjer svoje strelske egote in mišice kažejo ameriški bratje v orožju, se tokrat štorijski del osredotoča na bližnji vzhod, kjer se v izmišljeni državi sestrsko – bratska naveza Farah in Hadir v stilu hostarjev borita proti okupatorju, torej naj še enkrat več poudarim Rusom. Skozi kampanjo se kaže Farahina ženstvenost ter želja po maščevanju, za grozote, ki so v njenem ranem otroštvu zamenjale igrivost in veselje. Igra nam na nek svoj način želi pokazati da vojna ni le kruta ampak tudi zapleten strateški aparat, ki se kaj kmalu lahko obrne zoper tebe če na mizi nimaš pravih kart. Razen Farah so ostali karakterji jalovi in nezanimivi. In nič drugače ni s samo zgodbo. Tvoja naloga je, pa čeprav se sliši še tako komplicirana, preprečiti teroristom in Rusom nadzor nad kemičnim orožjem saj bi ga lahko le ti uporabili zoper tvoje zaveznike. In tu je še par propagandnih vložkov, kjer se lahko tistim bolj občutljivim obrne želodec. Vsega tega ne mora popraviti niti brkati starček, ki je spet nazaj. »Gameplay« postreže z klasičnimi sprehodi skozi zgradbe in bojišča do podzemnih železnic in gozdov, ki za razliko od originala tokrat niso radioaktivni. Čiščenju zlikavcev, ki vam prekrižajo pot se pridružijo še bonbončki, ki popestrijo samo dogajanje v igri. Eden boljših trenutkov, ki so se mi ob preigravanju vtisnili v spomin je bil C4 pritrjen na daljinsko voden avijonček. Le ta je v stilu kamikaze poletel naravnost v sovragov helikopter.

Več – Igralnost

V večigralnost so se vrnili nekateri že znani modi nekaj pa je bilo sveže dodanega. Poleg klasičnih bojev v moštvenih klavnicah in »najdi in razcotaj« se je vrnil »Headquarters«, vsem objokanim nabijačem rojalnih bitk pa so razvijalci v stilu vzemi ali pusti postregli z sveže novim Ground War načinom. Gre za 32 na 32 če je mapa polna in ponudi delni Battelfieldovski občutek. Mape niso tako prostrane kot tiste v Battlefiledu a še vedno dovolj, da so vanje vrinili tanke, helikopterje ter reaktivce. Mod zna biti kar všečen le pazite se vseh ostrostrelcev, ki prežijo na vašo razgreto betico. Za vse neučakance in željne hitre akcije je tu Gunfight. Mod v katerem se pomerite 2 na 2. Postrežen si z naključnim orožjem in v majhnem prostoru moraš kar se da hitro pospraviti nasprotno dvojico. Igre so hitre in adrenalinske. Predvsem pa tolažilna nagrada za vse tiste, ki se niste še nikoli oziroma bolj poredko uvrstili v »Final Four« kakega Battle Royal. Realistični mod je bolj taktičen in glede na to, da je odstranjen celoten HUD se je potrebno bolj osredotočiti na to kar vidimo pred seboj in zaznavamo v okolici. Mapice z rdečimi pikicami, ki bi označevale vaše sovražnike ni, se pa pojavi takrat ko vi ali kdo od vaših kolegov v zrak spusti UAV dron ali letalo. Modi se z različnimi popravki dodajajo, tako, da smo zgoraj našteli le tiste, ki so v igri prisotni od prvega dne.

V orožarni lahko po svoje nadgrajujete in spreminjate do petdeset orožji. Nadgradnje so enostavne, edini pogoj zanje pa je igranje kopice iger z vašimi omiljenimi pokalicami. Prištej še dodajanja daljnogledov in stabilizatorjev, da bo orožje v roki čimbolj mirno in ne bo poplesovala sem ter tja, si lahko izbirate še med tremi vrstami, za franšizo dobro poznanih, »perkov«. Boš hiter kot blisk ali neviden sovražnikovim radarjem ? No izbira je povsem tvoja priporočam pa ti, da se čim bolj zaščitiš proti raznim minam, kajti teh v igri kar mrgoli. V igro je tokrat prvič dodan tudi »field upgrade«, ki se polni posamič med samo igro. Zagotavlja ti paket municije ali pa se v stilu asssasinov po hodnikih plazi tiho in blizkovito. Slednji je sploh priporočljiv, saj je topotanje po tleh letos res glasno in še napol gluhim babicam omogoča, da predvidijo tvoj prihod v sobo, kjer te pri vratih namesto štrudla pričaka claymore.

Razsodba

Modern Warfare je lepa popestritev te jeseni. Čeprav se spopada s številnimi težavami, kot je recimo neučinkovitost tretje opcije poleg »štrorije« in »multiple«  imenovan Co – Op, ki se med drugima dvema počuti, kot rejverček na goveji veselici. Avdio – vizualiteta je solidna. Kar se tiče samega zvoka res nimam pripomb sploh če igro testirate na hišnem kinu, kot to počnem sam, avdio res prednjači pred ostalimi igrami. Moti me le krompirjasta grafika, ki še vedno, kljub temu, da je navita do konca podobna produktom tretjerazrednih indie razvijalcev. Slika ne zgleda nič posebnega, dokaj sprana kvaliteta in to še posebej pride do izraza v večigralskem načinu, kjer je dogajanje hitrejše. Štorijski del je vredu, ni pa kak presežek. Mape so zanimive, le nekateri modi nekoliko dolgočasni. Igrati igro DA, kupiti jo za 60 $, hja kaj pa vem, sam sem mnenja, da je bolje počakati na razprodajo, sicer pa igra iz tedna v teden dobiva nove popravke tako, da če se boste igranja lotili nekoliko kasneje ne boste prav ničesar zamudili.

(+) Odlična avdio podlaga

(+) Raznolike mape ter brezplačni dodatki

(+) Številčna orožja z možnostjo nadgradnje ter nekateri stari in novi »perki«

(-) Medla neosebna zgodba

(-) Grafika za AAA naslov nič posebnega, v kampanji solidna, v Mpju pa pod nivojem

Objava Call of Duty: Modern Warfare – Recenzija – Brkati starček je nazaj ! se je najprej pojavila na HOPsi.

Zato sem bil med prvimi, ki se je potegoval za svojo opisovalsko kopijo, ki sem jo k sreči dobil par dni pred izidom. Sedaj, ko je igra končno obrnjena, sem pripravljen deliti z vami svoje mnenje, pa čeprav to delam z rahlo zamudo.

Je igra vredna vseh visokih ocen in je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v 2019? No, niti ne, a to ne pomeni da je špil ravno zanič. Pojdimo po vrsti.

Razvojna ekipa: Obsidian
Založnik: Private Division
Platforme: PC, PS4, XOne
Epic Games: LINK
Datum izida: 25.10.2019
Cena: 59.99 €

Žanr: Prvoosebni RPG

Že od same najave naslova je bilo jasno, da bo imel The Outer Worlds veliko skupnega z Fallout: New Vegasom. To niti ni presenetljivo, saj sta na igri delala Tim Cain in Leonard Boyarsky, ki tudi veljata za fotra Fallout serije. Čeprav so razvijalci med razvojem povedali, da primerjava ni poštena, je povsem jasno, iz katerega jarka kreativnosti se napaja The Outer Worlds.

Uvodna sekvenca je vsekakor zanimiva. Naš karakter se zbudi iz dolgega, zamrznjenega spanca na vesoljski ladji Hope, ki zaradi neznanega razloga že 70 let tava po črnini vesolja. Na krovu je še ogromno drugih spečih popotnikov, ki pa so tam z namenom. Gre namreč za najbolj bistre ume tiste generacije, čigar naloga je bila kolonizacija oddaljenih planetov v sistemu Halcyon. No, to nalogo so sedaj prevzele ogromne korporacije, ki se lastijo vse premoženje, žal pa jim manjka pametnih vodij, ki ne bi celotne galaksijo zapeljale v bankrot.

K sreči nas iz ladje reši malce čudaški znanstvenik Phineas Vernon Welles, pove pa nam še, da smo ravno popotniki te ladje zadnja šansa za človeštvo. Želi odmrzniti vse prebivalce ladje, a za to potrebuje dodatne surovine in tu nastopimo ravno mi.

Preden pa se podamo na najbližji planet in si pretegnemo zaspale in otopele mišice, moramo najprej ustvariti svoj karakter. Presenečenj tu ni, saj v tipični maniri RPG-jev našemu liku najprej določimo spol, oblikujemo faco in brado ter razporedimo pike v različne veščine. Najprej razporedimo točke v moč, gibljivost in inteligenco in že tu lahko pomembno vplivamo na naše potovanje. Če recimo našemu liku dosodimo minimalno inteligenco, se bodo spremenili naši dialogi. Naš karakter je namreč zabit kot kol, a to ne pomeni, da bomo izgovarjali napol pokvečene besede, ampak bomo postali izpeljanka Zapp Brannigana iz Futurame. Torej lep in samovšečen idiot.

Ostale točke lahko vložimo v različne sposobnosti. Tu nas čakajo orožja manjšega in večjega kalibra, pregovarjanje, znanost in inženirstvo. Splača se vložiti točke v besedičenje, saj je to pač Obsidian igra in namazan jezik nas bo lahko rešil iz marsikatere zaguljene situacije. Sicer se pa ne sekirajte pretiroma, saj boste tekom igranja zlahka dosegli maksimalno stopnjo 30 in zvišali lepo količino veščin.

Štorija nas vodi čez različno obarvane planete, ki jih poseljujejo različni in zanimivi prebivalci. Vsak planet ima nekakšno svojo zgodbo in zaplet – po razrešitvi njihovih zagat, nas bo glavna naloga odpeljala na naslednji planet in tako naprej vse do konca. Seveda imamo na razpolago tudi veliko količino stranskih nalog, ki nas včasih tudi vrnejo na prej obiskane lokacije. Šviganje med zvezdami nam omogoča naša sposojena vesoljska ladja Unreliable, katera ima naloženo tudi posebno umetno inteligenco, s katero lahko kdaj tudi kaj pokramljamo.

Da se ne bomo kot nek norec sporazumevali samo z umetno inteligenco, poskrbi pisana četa kompanjonov. Naenkrat lahko s sabo vzamemo še dva soborca in vsak od njih vsebuje svoje dialoge ter tudi naloge. Tako sem velikokrat po sprehajanju na ladji dobil občutek iz Mass Effecta oz. Knight of the Old Republic 2 in to je nekaj, česar nisem čutil že precej dolgo.

Planeti in okolica so, kot že omenjeno, pod vplivom ogromnih korporacij, ki svoje delavce izkoriščajo in jih vidijo samo kot številke. Vsak planet ima takšen zaplet in na splošno vas preveva občutek, da je vse v riti, pa čeprav vam tudi uspe uspešno opraviti vašo nalogo. A ni vse črno belo in vaše odločitve bodo na nekaj mestih imele pomemben vpliv na potekanje štorije. No, vsaj tako vam pove igra, medtem ko je realnost nekoliko drugačna. Vaša odločitev bo vplivala na trenutno nalogo, a to se kasneje ne bo res poznalo na zgodbi, ki se bo razpletla praktično enako – če seveda odmislimo zaključno sekvenco, katera je sestavljena, seveda, iz diapozitivov.

Poglejmo si bojevanje. To poteka eksluzivno prvoosebnega pogleda in treba je reči, da je zadeva zabavna in je morda najbolj zanimiv boj, ki sem ga izkusil v Obsidian igrah. Med streljanjem ali pa mahanjem s hladnimi orožji lahko upočasnimo čas, vsake toliko pa sprožimo tudi specialko naših dveh kompanjonov. Žal pa so naši nasprotniki precej neinteligentni, špil pa je tudi presenetljivo lahek. Predlagam težavnost Hard tudi za začetnike in špil je na tej stopnji na začetku dejansko izzivalen. Žal, ko enkrat malce natreniramo svoje sposobnosti in izboljšamo orožja, se skozi igro sprehodimo skoraj brez izziva. Obstaja sicer še ena večja težavnost Supernova, a ta vsebuje preživetvene mehanike kot je trajna smrt vaših kompanjonov in omejeno hitro potovanje med točkami na mapi, tako da je namenjena samo najbolj trdojedrnim igralcem.

Streljanje poživijo tudi različna orožja, med katerimi izstopajo tista znanstvena. To so prav posebne pokalice, ki lahko pričarajo različne zanimive efekte, kot je denimo pomanjšanje nasprotnika, ki nato postane lažje obvladljiv za vaš škorenj.

Žal pa so ostala orožja in oklepi čisto premalo raznovrstni. Orožja kasneje samo pridobivajo stopnje kot je denimo Shotgun I, Shotgun II, vizualno pa so si ti tipi povsem enaki. Isto velja za oklepe, ki so med sabo praktično neločljivi in velikokrat praktično nima veze kaj nosimo. Oklepi sicer dodajo včasih različne statistike kot je denimo hekerska sposobnost, a na težji stopnji je v bistvu pomembno, da imamo največjo zaščito, še posebej pri kompanjonih, ki drugače čisto prehitro podležejo pod naboji nasprotnikov.

Ko smo že pri grdavžih, tudi ti so premlao raznoliki. V glavnem se boste borili proti vojakom in nekaterim živalim, a te med sabo ne odstopajo kaj pretiroma in tudi ne zahtevajo nekih posebnih pristopov. Manjkajo tudi šefi, saj sem med igranjem naletel na samo enega, je pa res, da je ta zahteval kar precej mučenja, pred sem ga poslal v onostranstvo.

Vidi se, da je Obsidianu zmanjkalo denarja ali časa, da bi povsem razvil vse svoje ideje. Na karti s planeti nekaterih nikoli sploh ne moremo obiskati, zadnje večje mesto pa je sicer veliko, a vsebuje čisto preveč zaprtih vrat.

Tako dobimo RPG izkušnjo, ki nas spomni na dobre, stare naslove, ki jih založniki ne želijo več delati. Morda bo The Outer Worlds to spremenil in bomo v prihodnosti dobili še več takih naslovov, ki bodo dajali poudarek na zabavno izkušnjo brez mikrotransakcij. Kljub vsem napakam nakup priporočam, veselim pa se potencialnih DLC-jev, v katerih je Obsidan do sedaj vedno raztural.

Objava The Outer Worlds – dobrodošla vrnitev v dobre, stare RPG-je se je najprej pojavila na HOPsi.

Nekromanti po principu niso nujno zlobni fantje (in dekleta). Navadno gre zgolj za umsko motene bivše zdravitelje z dvomljivim etničnim kodeksom in kakšnim krivim koleščkom v glavi. Kaj pa s tem gre vkup kot dušeno zelje s krompirjem, kekec pašteta s črnim kruhom ali vlada s korupcijo? Zelo zabaven podvig, imenovan nadvlada nad vsemi živimi in neživimi prebivalci sveta. Vsaj takega mišljenja so bili pri finskem razvojnem studiu 10tons, razvijalcih z že kar velikim številom neodvisnih naslovov za pasom, a brez volje po ustvaritvi korporativne spletne strani, primerne za to tisočletje. Kot njihov zadnji projekt so nam tako dostavili to simplistično, a hkrati zelo zabavno skledo mrtvaškega mozga, ki ga bomo s koščeno žlico seveda dodobra izpraznili. Mmmm, odlično, dajmo kar pričeti, pa dober tek.

Razvojna ekipa: 10tons Ltd
Založnik: 10tons Ltd
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Steam: LINK
Datum izida: 15.05.2019
Cena: 16.99€

Žanr: Akcijski RPG / Strategija

Nekromant naj bo

V Undead Horde se postaviš v razpadle okostnjaške sklepe mogočnega nekromanta z imenom Orcen, ki mu jo je že dolgo tega zagodel nebeški vitez Benevictor. A s pomočjo zlobne kokoške se je zaporniška žara s tvojimi preostanki razbila in s tem izpustila našega preljubega ujetnika, ki se je urno sestavil v očem prijaznejšo obliko in opravil dve zaprisegi – da bo perjad v novem cesarstvu čaščena kot krave v hinduizmu in da bo osebno pošteno prebutal beštjo Benevictorja ter vse njegove zaveznike ter podanike.

Od ubornih začetkov z gručo krotkih fazanov in kmetičev te pot po nadzemnem svetu povede skozi gozdove, naselbine, puščave, grobnice, ledene/ognjene puščave in ostale bajeslovne pokrajine, dokler z vojsko zagrizenih elitnih bojevnikov končno ne dosežeš gradiča večnega sovražnika.

Ob tem ti na poti stojijo premnogi pripadniki raznovrstnih kultur ter živalskih vrst, katere nediskriminatorno ubijaš in pretvarjaš v lastne okostnjaške različice, ob tem pa nadgrajuješ tudi svojo garderobo in spretnost, pridobivaš izkušnje ter se samozadovoljuješ s plenom in zlatniki, katere lahko zapraviš v domači trdnjavi v zameno za koristne pripomočke. Zveni preprosto? Ja, to tudi je, vsaj dokler se ne zatopiš v sinergije, statistike in podobno.

Preprostost ni nujno slaba

Osnovna igralna zanka sestoji iz pomikanja iz ene pokrajine v drugo, medtem, ko po najboljših močeh seješ grozo in smrt, odstavljaš lokalne vladarje ter opravljaš naloge za ujetniške okostnjake. Vsak padli bojevnik predstavlja svojevrstnega potencialnega pripadnika horde hodečih trupel, katera služi kot glavno orodje v boju proti silam dobrega in katero pošiljaš v generalno smer sovražnikov s podporo raznih artefaktov ter coprnij.

Na srečo imaš na voljo dovolj taktik, da lahko po mili volji eksperimentiraš in novitete testiraš med bojem proti vedno bolj nevarnemu sovražniku in kljub preprostemu konceptu se vse združi v zelo zadovoljujočo taktično formulo, ki bi pod trnom ponavljajočega se igranja znala postati sitna, a po zaslugi raznovrstnega nabora sovražnikov in pripomočkov ne prekorači meje dobrodošlice.

To pa je tudi vse, kar igra ponuja. Preprost konstanten boj z razvijajočim se taktičnim elementom in na skoraj vsakemu zemljevidu novimi sovražniki ter posledično zavezniki. Temu ustrezen je tudi vizualen element, ki je zelo preprost, a kljub temu samosvoje všečen. Posledično nimam večjih pripomb glede igranosti, a hkrati igra v ničemer ne uspe resnično izstopati.

Še največja kritika leti na odsotnost naprednih mehanik ter zvočnim udejstvovanjem glavnega protagonista, ki ob vsakemu ukazu izjavi vedno eno in isto linijo “Pridite sem, bojevniki moji”, “Vstanite, bojevniki moji” ali “Na juriš, bojevniki moji”. Glede na to, da so to bolj kot ne edine izjave, ki jih da skozi celotno igro, začnejo še kako hitro najedati živce še tako zvestega sledilca nekromantike.

Razsodba

(+) Zabaven koncept
(+) Presenetljiva taktična globina za vsakega, ki jo hoče najti
(+) Všečen, simplističen stil brez težav in hroščev
(+) Nabor raznovrstnih sovražnikov
(+/-) Igralna zanka se prej ali slej prične ponavljati
(-) “Pojdi stran, govorni udejstvovalec”

Objava Undead Horde – Recenzija | Obujenih trupel ni nikoli dovolj se je najprej pojavila na HOPsi.

Le malokateri ljubitelj grozljivega žanra se ne spominja grozljivke The Blair Witch Project, ki je luč sveta oziroma prej rečeno njeno temo ugledala leta 1999. Tako publika, kot tudi filmski kritiki, so Blair Witch sprejeli zelo pozitivno. Ob pripravi na pisanje recenzije sem si seveda film tudi sam zavrtel in moram reči, da je grozljivka pustila na meni pozitiven pečat, obenem pa upam, da ni v mojo dušo zarisala znamenitega logota, ki je zaščitni znak te serije.

Uvodoma naj omenim še to, da je bilo za film porabljenih za filmsko industrijo skromnih 60.000 zelencev, prihodki pa so bili astronomni in so do danes filmu prinesli preko 500 milijonov dolarjev. V poznejših letih so bila narejena nadaljevanja kultne grozljivke, ki pa ji seveda, kot je za filmsko industrijo značilno, še bolj pa za ta žanr, niso segala do mezinca na desni nogi. Letos pa je luč sveta nepričakovano zagledala igričarska različica franšize. Lahko poskrbi za nov »hajp« ?

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Bloober Team NA
Platforme: PC, XOne
Datum izida: 30.08.2019
Cena: 29,99€

Žanr: Psihološka grozljivka

Štorijada

Blair Witch je prvoosebna psihološka grozljivka razvijalcev za igrama Layers of Fear in Observer. Dogajanje je postavljeno v leto 1996, torej tri leta pred dogajanjem v filmu, v prostrane gozdove Black Hillsa, Burkittsville v zvezdni državi Maryland. Postavljeni smo v vlogo Ellisa, bivšega policista, ki ima za sabo burno življenjsko zgodbo. Kot prostovoljec iščemo pogrešanega fanta, ki je zataval neznano kam.

Kar se začne kot sproščujoč uvod pa se kmalu sprevrže v nočno moro ter misterij, ki preži za vsakim drevesom prekletega gozdiča. Na srečo nam na našem popotovanju družbo dela zvesti nemški ovčar Bullet. Priporočilo za vsakega igralca bi bilo, da ste do Bulleta prijazni, da ga sem in tja pocrkljate, saj zna to vplivati na vaš potek in napredek v zgodbi.

Išči Rex, išči… Pardon, Bullet

Sam osebno nisem pristaš grozljivk, kjer se z orožjem borimo proti sovražniku, saj mi to daje moč, da se branim. Sem pristaš skrivanja, plazenja ter bežanja in v zadnjih letih je na plan pokukalo kar nekaj naslovov, ki so me v tem pogledu uslišali. No, Blair Witch na drugi strani ne moremo uvrstiti ne na eno in ne na drugo stran. Zares nimamo pravega orožja, a naša svetilka naredi ravno pravi efekt, da škodljivo zlo odžene stran.

Če bi vse delo opravili s pomočjo svetilke, bi seveda igra postala ponavljajoča in nezanimiva. Tukaj igra poskrbi, da do izraza pride tudi drugi akter v avanturi, Bullet. Bullet nas bo z lajanjem opozarjal na prežečo nevarnost, se plazil po različne »iteme«, do katerih sami ne moremo, ali pa nam v prostranem gozdu, v katerem res ni težko tavati v krogu, pokaže pravo pot. Če ste še tako nejevoljni, vas bo prav gotovo Bullet spravil v dobro voljo, med tem, ko ga boste crkljali in nagrajevali s prigrizki. Po drugi strani pa je prav Bullet razlog, da Blair Witch ni tako grozen, kot ima potencial biti.

»Jumpsceri« so zaradi njegove prisotnosti omiljeni, saj nas pripravi, v katero smer naj naciljamo svojo svetilko. Prav ta aspekt je tisti, ki deli mnenje med igračarji. Na eni strani imamo hardcore zagreteže, ki jih bo pomanjkanje »horrorijade« naveličalo in bodo igro zaprli predčasno. Na drugi strani pa bo zaradi Bulleta k igri pristopil marsikateri Fortnite polulanček, ki bi si Bulleta želel ob nogi še med nabijanjem Cobra Master na nostalgični Nokiji.

Ellis in njegova kamerica

Ellis je poleg svetilke opremljen tudi s kamero, ki ima tako kot tista v Outlastu multifunkcijske sposobnosti. S termično funkcijo lahko v daljavi vidimo stvari, ki jih v čisti temi na oko ne bi mogli videti. Poleg tega se ob vandranju spotaknemo ob kasete, ki so namenjene predvajanju. Razvijalci so tukaj postregli z zanimivim bonbončkom, ki delno spremeni potek igre, če kaseto ustavimo na pravem mestu. Zanimiv bonbonček, ki pa čez čas postane ponavljajoč, toka igre pa ne spelje ravno na stranski tir, tudi, če se včasih s posnetki le površinsko poigramo.

Razen parih pogovorov preko »walkie-talkieja« se po gozdu potikamo na lastno pest, pa čeprav nam, navadno šerifov, glas na drugi strani to odsvetuje. Odtujenost in samosvojost veliko pove o Ellisu in njegovi preteklosti. Kot bivša vojaška in policijska figura trpi za posledicami post–travmatičnega stresa. Kmalu od začetka po kolažih začnemo spoznavati ozadje, ki je botrovalo trpljenju Ellisa za posledicami sindroma. Prav ta pogost odmik od realnosti v pogostih toplo/hladno menjavanjih scen okoljsko površino spremeni iz jesenskega pridiha, kjer nas ob raziskovanju skozi drevesne krošnje nežno boža toplo sonce, do nenadnega premika v povsem temačen brezdušen gozd.

V igralcu spreminjanje atmosfere pusti občutek dvomljivosti, kaj se v igri zares dogaja, kaj je delo nadnaravnih sposobnosti začaranega gozda ter kaj je le posledica Ellijevega post-travmatičnega uma. Ni kaj, da ne bi ob tem skozi preigravanje Blair Witcha ničkolikokrat pomislil na igro Call of Duty: Black Ops ali pa filma Čudoviti um in Zlovešči otok, kjer je post–travmatični sindrom krojil usodo protagonistov.

Avdio – vizualiteta

Za popolno igralno izkušnjo se morata prepletati tako odlična vizualnost, kot tudi zvok. Razvijalec se je zelo uspešno posvetil detajlom in animacijam ter realistično poustvaril okolje, s čimer je poskrbel, da igralec v polni meri doživi atmosfero franšize.

Avdio vložki so v nekaterih ključnih trenutkih še bolj pomembni kot sam izgled igre in tudi tukaj igra ne razočara. Prav avdio izkušnja je na meni pustila velik pečat. Ob premikanju po gozdu lahko poleg rahlega vetriča v daljavi ali pa realističnega grmenja poslušamo zvok stopanja po posušenem jesenskem listju ali pa nečloveške zvoke ob vstopu v globine prostranega gozda.

Razsodba

(+) Blair Witch je dostojen naslednik filma Blair Witch Project
(+) Zanimiva zgodba nam ponudi štiri različne konce
(+) Popolna avdio – vizualnost
(+/-) Bullet nekoliko omili željen efekt groze
(-) Manjka opcija igranja po poglavjih

Objava Blair Witch – Recenzija | Nepričakovani nizkoproračunski horror se je najprej pojavila na HOPsi.

Gre za evolucijo franšize, kjer možgane malce izklopimo in se predamo radostni destrukciji vsega, kar se nam postavi na pot. Razvijalec Gearbox je formulo, katero je spočel leta 2009, skozi desetletni razvoj dodelal do potankosti. Borderlands 3 tako prinaša evolucijo in ne revolucije, kar je za igralce, ki vedo kaj pričakovati, povsem dovolj.

Ne bo pa to zadostilo kriterijem vsakega igralca in B3 na svoji poti naredi par spodrsljajev, ki jo znajo zameriti tudi veteranskim igralcem.

Razvojna ekipa: Gearbox
Založnik: 2K
Platforme: PS4, XOne, PC
Nakup: EIGRE.si
Cena: 56.44€

Žanr: Prvoosebna RPG streljačina

VIDEO OPIS

Sam se smatram za precej izkušenega poznavalca Borderlands franšize. Preigral sem prva dva dela in se na moč zabaval. Nadaljevanje mi je od prvih igralnih posnetkov obljubljal več istega in to je povsem v redu – če se le zgodi nekakšna evolucija, zaradi česar bi si nadaljevanje zaslužilo svojo oznako 3.

Če ste kdaj igrali kakšen pretekli del, potem se boste v trojko usedli kot v udoben naslonjač, ki že nosi odtisi vaše zadnjice. Gearbox pri začetku igre ni preveč inoviral in tako kot ponavadi si lahko na najprej izberete karakter, s katerim se boste podali skozi celotno, okoli 30-urno avanturo.

Priznati moram, da so tokrat karakterji še bolj raznoliki kot kadarkoli prej. Na izbiro se nam ponudi FL4K, ki je robotski lovec na trezorje, spremljajo pa ga tudi živalski kompanjoni. Zane je Irec, ki se zanaša na hitro premikanje, podpira pa ga leteči robotek, kateri izstreljuje rakete, njegova posebna moč pa je, da ustvari kopijo samega sebe. Tu je še Amara, katera se bavi s čarovnijo in svoje nasprotnike premetava na vse strani z uroki, ki lahko naenkrat onesposobijo večje količino nasprotnikov. Za konec je tu še Moze, ki na pomoč lahko prikliče ogromno robotsko kreaturo, katera lahko zlahka podeli ogromno škode v kratkemu času, medtem ko je zavita v oklep.

Vault Hunterji so dovolj raznoliki in ponujajo različne pristope pri igranju, tako da se bo vaša izkušnja povsem razlikovala, glede na to, koga izberete. Borderlands 3 kar kliče po ponovnemu preigravanju in ni dvoma, da boste za svoj denar dobili ogromno raznolike vsebine.

Če je B3 napredoval na področju igralnih karakterjev, se je povsem obratno zgodilo pri štoriji. Vrnejo se skorajda vsi znani karakterji iz prejšnjih delov, katere je veselje videti v novih vlogah. Vendar pa so pisci nekako pozabili na nekakšno evolucijo njihovih osebnosti in te ostanejo nekako površne in so korak zadaj za tistimi iz predhodnika. Slednjega je na štorijalnemu delu najbolj naprej vlekel odlični antagonist Handsome Jack, ki ga v trojki seveda ni. Njegovo vlogo sta zavzela dvojčka Calypso, ki pa sta mi povsem tečna in nezanimiva. Seveda je njuna tečnost namerna, saj so scenaristi želeli, da ju zasovražimo. A za razliko od Handsome Jacka ne vsebujeta nobene karizme in sta tako povsem odbijajoča. Njuna posebna moč je, da lahko kradeta moči Sirenam in zaradi tega ju obkroža aura nadutosti, poleg tega pa vse svoje nastope prenašata v živo vsem svojim gledalcem. To je pač namig na streaming kulturo, ki preveva celotno današnjo igričarsko industrijo in zadeva bi pri meni morala izzvati salve smeha, a prej sem njune sekvence gledal s nakremženim obrazom.

To je navsezadnje povezano s humorjem. Borderlands 3 se v temu pogledu ne razlikuje od predhodnikov, saj želi v sebe zapakirati čim več “memov” in smešnih situacij, med katerimi najdemo tudi reference na pop kulturo. Gre za specifičen humor in igra se ne jemlje resno, to pa bi moralo biti jasno vsakemu, ki je preigral že kakšen prejšnji del. Če vam tak straniščni humor ni dogajal prej, vam tudi tu ne bo in Borderlands 3 ni nenadoma postal drama z odraslo zgodbo. Osebno so me nekatere fore nasmejale, nekatere ne, vse pa je odvisno od vašega tipa humorja. Vsekakor nam takšnih šaljivih iger v današnji industriji manjka, saj so današnje visokoprofilne AAA igre mnogokrat čisto preveč resne.

K sreči so razvijalci poskrbeli za zanimive objektive v glavni štoriji, napredovale pa so tudi stranske misije. Te za razliko od prej vsebujejo precej manj “grinda”, kjer bi v MMO-jevski maniri nabiral 20 prašičjih repkov in 30 kristalov. Naloge so raznolike, zanimive in so sestavljene iz večih stopenj. Če boste denimo dobili nalogo ubiti nekega zlobca, skoraj nikoli to še ni konec misije. Vmes se znajo zgoditi preobrati in dodatni koraki, ki pa niso odveč in zato stranski kvesti niso samo nekaj, kar želiš čim prej opraviti za nabiranje izkušenjskih točk, ampak te dejansko zanimiva razplet objektiva.

Glavnino Borderlands 3 seveda sestavlja streljanje nasprotnikov, ki so skozi celotno pustolovščino raznoliki in zahtevajo prilagajanje taktike. Ta se razlikuje od karakterja do karakterja, vendar je je pri vseh glavno, da v grdavže iztresete čimveč svinčenega dežja. Pri temu vsekakor pomagajo raznolika orožja, s katerimi je rokovanje pravo veselje.

Tako kot prej se delijo glede na redkost, kjer so najbolj običajna bele, malce bolj posebna zelene, odlična vijoličaste, najbolj redka in unikatna pa oranžne barve. Naenkrat lahko nosimo 4 različna orožja in priporočljivo je, da se med sabo razlikujejo. Izkušen igralec bo imel v malhi eno pištolo, eno brzostrelko, snajperico ter morda bazuko za tiste najbolj trde orehe. Nekatera orožja bljuvajo škodo, ki je obarvana z različnimi elementi. Električne pokalice hitreje stalijo ščite, korozivna oklepe, ogenj pa je odličen za kurjenje mesa. Miksanje teh je zahtevano, saj nasprotniki zahtevajo različne pristope, še bolj pa prilagajanje zahtevajo šefi. Zanašanje na samo eno sejalo smrti je trapasto, saj se velikokrat znajdete brez streliva in preklop na podporno orožje je nuja. Šefetine so tokrat precej težje od prejšnjih delov in nekateri so že praktično nepošteni in skoraj zahtevajo prisotnost še enega igralca.

Borderlands 3 omogoča spletno povezovanje in sodelovalno opravljanje kampanje, prisoten pa je tudi lokalni način, kjer na razdeljenem zaslonu naenkrat igrata dva igralca. Škoda samo, da je ekran razdeljen v horizontalo namesto v vertikalo oz. da igra ne ponudi opcije nastavljanja razdelitve zaslona.

Okolica je tokrat bolj raznolika kot prej, saj se lahko s svojo vesoljsko ladjico podate na različne planete, vsak od njih pa ponudi svoj ekosistem. Tako se ne boste mudili samo na puščavniški Pandori, ampak boste skočili tudi v džungelski Eden-6 ter v mestno Prometheo. Manj je prehajanja mape z nalagalnimi točkami, kar je precej najedalo v predhodnikih, boste pa zato večkrat obiskali svojo ladjico, ki tokrat služi kot vaše domače oporišče oz. Sanctuary.

Ob dokončanju vas čaka “End Game”, kjer se lahko podate v lov za boljšimi orožji in izpopolnjevanje vaše orožarne. Za to poskrbi Mayhem način, ki prilagodi težavnost nasprotnikov, ti pa v zameno za to puščajo boljše zaklade. Na voljo so tri Mayhem stopnje in ko vam na eni točki Mayhem postane prelahek, skočite na naslednjo stopnjo in tako dalje, dokler ne dosežete zadnje.

Borderlands 3 vsebuje kar nekaj manjših izboljšav, ki so dobrodošle inovacije in izkušnjo popeljejo stopničko višje. Teleportiramo se lahko kadarkoli in kjerkoli na določene točke na mapi. Žal te niso ravno posejane dovolj pogosto, tako da vas kljub temu čaka nekaj zamudnega tekanja. Kupovanje municije iz avtomatov je sedaj lažje, saj nakup lahko sedaj nakupimo samo s stiskom enega gumba, namesto da bi se mudili po počasi odzivnih menijih. Zemljevidi so sedaj v 3D obliki, kar olajša navigacijo do točk, katere se včasih nahajajo pod zemljo ali pa na višjih pozicijah.

Na tej točki lahko preidemo na minuse in to so tehnične težave, ki prevevajo vsak vidik izkušnje. Navkljub temu, da grafična podoba ni ravno solzeča in je mestoma precej zastarela, Borderlands 3 nikakor ne more držati spodobnega števila na sekundo. Če igrate na konzolah Xbox One X ali pa PlayStation 4, boste na začetku dobili opcijo prilagajanja grafične podobe. Za božjo voljo, izberite tisto, ki ponuja slabšo grafiko in bolj tekoče fps-je! Igra je nenormalno zahtevna in tudi na slabši grafični paleti na konzolah komajda drži 30 sličic na sekundo in velikokrat pade pod to mejo. Še huje je, če izberete drugo opcijo, saj takrat zadeva postane praktično neigralna. Tudi PC-ji se niso izognili strojnim težavam in zavedajte se, da boste tudi na močnejših mlinčkih morali spustiti kakšno grafično opcijo na stopnjo nižje, saj vas drugače čakajo diapozitivi.

Prisotnih je tudi nekaj hroščev, kjer vas včasih ob udarcu igra pošlje v stratosfero, omenil pa sem že počasi odzivne menije, ki so za navigacijo prava mora.

Borderlands 3 ima svoje minuse, a ne morem mimo dejstva, da je špil odličen v temu, kar želi narediti. In to je radostna destrukcija in ogromno streljanja zanimivih nasprotnikov s privlačnimi orožji. Špil vleče in velikokrat sem se zalotil, da sem si rekel “samo še tale misija”, medtem ko je urin kazalec zavil globoko v jutranje ure. Tehničnim težavam navkljub se gre za priporočljiv izdelek, ki bo s popravki in DLC-ji (v teh je Gearbox pravi mojster) postal samo še boljši.

Objava Bordelands 3 – strojne težave ne uničijo zabave se je najprej pojavila na HOPsi.

Tako lahko tudi od novega naslova že takoj pričakujemo dobršno mero konfuzije na vsakem koraku, saj se praktično vsake njihove igre drži sloves odštekane zgodbe s premnogimi zmedenimi narativnimi trenutki, ki sprva ne predstavljajo logičnega zapleta, dokler sčasoma ne uvidiš širše plati celotnega dogajanja ali pa ta del enostavno ignoriraš in se osredotočiš na dokaj zabavne akcijske sekvence. Praktično vsako njihovo igro zaznamujeta tudi potop v nadnaravno dogajanje ter dolga filmska izkustva, kjer ne moreš storiti drugega, kot se zgolj pogrezniti v naslonjač, leno spremljati odvijanje dogodkov pred tabo ter čakati na samodejno izključitev ploščka zaradi predolgega pomanjkanja interakcije.

Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: 505 Games
Platforme: PC, PS4, XOne
Nakup: EIGRE.si
Cena: 59.99€

Žanr: Tretjeosebni akcijski triler

Video opis

Konfuzija, ki totalno deluje

Tokrat so se Remedy Entertainment s Control ponovno odpravili v razvoj tretjeosebnega akcijskega trilerja s poudarkom na vzdušje, ki je tokrat umeščen v osredje skrivnostnih nadnaravnih dogodkov, povezanih z Zveznim Uradom za Nadzor. Po eni strani se ukvarja z naravo realnosti in obstoja ter ustvarjanjem in uravnavanjem nadzora nad samim sabo, a po drugi sledi dokaj standardni akcijski prigodi nadnaravnih sil in lebdečih človečnjakov, ki ti skušajo karseda zagreniti življenje.

Control te pahne direktno v osredje dogajanja, ko kot glavna junakinja Jesse Faden prispeš v štab Zveznega Urada za Nadzor. Ta dvomljiva organizacija tišči prste tja, kamor jih definitivno ne bi smela – v osrčje paranormalnih aktivnosti. Tako prispeš v čudoma popolnoma zapuščeno prostrano glavno lokacijo Urada in se počasi prebiješ vse do sestanka s samo glavno faco. Le da ubožec, ježešna, očitno ni uspel zdržati notranjega pritiska ob držanju nadnaravnega orožja in si je odpihnil možgane.

Tako pobereš skrivnostno orožje in s tem postaneš nov direktor, saj prejšnji, kot omenjeno, počasni trdi zraven tvojih stopal. Ja, procesor napredovanja v Zveznem Uradu za Nadzor je tako enostavno in vsak novi prišlek je lahko v par sekundah postavljen na vrh organizacije. A vseeno je dogajanje zavito v misterij do te mere, da te kljub absurdnosti absolutno potegne v dogajanje.

Tvoje nenadno napredovanje namreč ni bilo zgolj naključje srečnih dogodkov, saj si sem prispel s ciljem lociranja Dylana, tvojega brata, katerega je organizacija ugrabila pred skorajda 20 leti. Žal ti pri nadaljnjem razkrivanju ogromne zarote na poti stoji skrivnostna infekcija “The Hiss”, zaradi katere si primoran obdržati trenuten staž in pričeti boj proti parazitu, ki je okužil dobršni del agentov urada, ob tem pa razkriti zaroto ter najti svojega brata.

Narativa igre zveni precej zmedeno in naključno, a pri njenem razumevanju ti močno pomaga odlična predstavitev. Večina dogodkov je predstavljenih in razloženih preko notranjega glasu gospodične Faden, a med dogodivščinami po dobro dizajniranih okoliših lahko najdeš tudi razne oblike pisne komunikacije, ki s cenzuriranimi besedami spominja na nekaj iz SCP fundacije. Povsod lahko najdeš majhne stranske besedne prigode, ki nakazujejo življenje prejšnjih delavcev Urada, kar te dodatno vživi v svet in ti pomaga držati zgodbeno nit.

Moj najboljši prijatelj je vesoljska pokalica

A seveda se igra kmalu po dokaj obširnem uvodnjaku pretvori primarno v tretje osebni akcijski triler. Več kot očitno je velik poudarek na vzdušju, ki je ravno prav temačno, da zapleta ne jemlješ z levo roko. Igralni del v Control sestoji v veliki meri iz raziskovanja prostrane agencije z uporabo dinamičnega orožja ter čiščenja objektov moči za odklepanje novih sposobnosti, ki jih nato lahko daš v prid med bojevanjem proti zlobnim antagonistom. Sposobnosti vključujejo vse od tele-kinetičnega nadzora za nadzorovano frčanje okoliških predmetov, brzinskega premikanja za lažje manevriranje med kritji ter ščitov in podobnih tele-kinetičnih fint.

Sposobnosti močno pripomorejo pri ustvarjanju povezane in izjemno zadovoljujoče strelske izkušnje, saj je vsak nov spopad zgolj uganka, kako se bi najlažje odkrižal vseh sovražnikov. Bojevanje je še nadaljnje nadgrajeno s strani nadgrajevanja in modificiranja tvojega lika, združeno z modifikacijami orožja. Točke lahko uporabiš za nadgrajevanje stvari, kot so zdravje, energija in nadnaravne moči, osebne in orožarske nadgradnje pa dodajo razne pasivne bonuse, kot so obnavljanje zdravja ter energije in škodo-napravljanje orožja.

Glede na to, da v roki ves čas vihtiš zgolj eno pokalico me je malo skrbelo, kako se bo uspela primerjati z variacijo orožij, ki smo jo vsi vajeni iz drugih streljačin. A kljub začetnim omejitvam lahko pištolo (z neskončno količino municije) sčasoma modificiraš v razne oblike z različnimi prednostmi in slabostmi, kot so šibrovka, jurišna puška, energijski top ter podobno. Med njimi lahko menjuješ po mili volji in vsaka ti na svoj način pomaga pri razreševanju prenaseljenosti in neusmiljenem odpuščanju prejšnjih delavcev.

Tekom igranja naletiš tudi na razne uganke, katere moraš razrešiti s ščepcem ploščadničnosti ter časovno omejenim opravljanjem raznih scenarijev. Za nobeno izmed ugank ne bi rekel, da je ravno naporna, ravno obratno, vse so se mi zdele precej lahke v primerjavi z dokaj kruto začinjenimi bojnimi sekvencami, ki so me pogosto pahnile na tazadnjo. A ugankarske mehanike izjemno dobro komplimentirajo raznim minimalističnim stranskim misijam, ki služijo v veliki meri uvajanju v razne mehanike in na novo pridobljene sposobnosti.

Rajža za oči

Še ena stvar, ki igri močno priča v prid, je grafična podoba. S tehnične plati je igra naravnost slastna. Gre za absolutno prekrasno vizualno delo, ki mu še dodatno pripomorejo odlični učinki in igra svetlobe ter senc z okolji, združeno s tehnologijo sledenja žarkov za lastnike ustreznih grafičnih kartic. Gre tudi za eno izmed iger s fantastično fiziko, kjer delčki kamenja in ilovice letijo povsod. Sicer nisem imel priložnosti preizkusiti različice za konzole, ampak tudi na računalnikih se znajo razne nastavitve izkazati za preveč požrešne tudi za močnejše grafične kartice, kot je Nvidia RTX 2070. Tako boš pri višjih resolucijah primoran prevzeti grafičen nadzor, saj se boš v nasprotnem primeru moral soočati z občasnim kolcanjem in konstantnim zatikanjem.

Zvočna plat je prav tako poslastica v lastnem obziru, saj je vse, od dogajanju ustrezne glasbe v ozadju pa do govora in zvočnih učinkov orožja ter krikov jeze sovražnikov implementirano na zelo visoki ravni, kot jo je tudi za pričakovati glede na zanašanje na predstavitven obzir.

Skupaj se vse združi v odlično vizualno/zvočno kombinacijo, ki združeno s preostankom sicer ne predstavlja ravno preskoka v naslednjo stopnjo igričarskega vživetja, a jo bom od sedaj naprej vseeno obravnaval kot nadpovprečno akcijsko avanturo, ki je uspela povsem zadostiti mojim pričakovanjem glede na prejšnja dela tega razvojnega studia.

Razsodba

(+) Zapletena naracija, ki te vživi v dogajanje
(+) Odlična akcijska plat z zadovoljujočimi sposobnostmi
(+) Vizualno se igra na čase izkaže za absolutno prekrasno
(+) Napredna fizika
(+) Zvočna plat odlično komplimentira igralnemu delu
(+/-) Občasno zatikanje tudi na zmogljivejših sistemih
(-) Tempo zgodbe povzroči nekaj zmede

Objava Control – Recenzija | Umojeb na kvadrat se je najprej pojavila na HOPsi.

Sedaj imamo pred sabo Wolfenstein: Youngblood, ki je prvič v zgodovini serije zamenjal glavnega junaka ter vpeljal sodelovalno igranje. Je bil eksperiment uspešen?

Razvojna ekipa: Arkane Studios, MachineGames
Založnik: Bethesda
Platforme: Xbox One, PlayStation 4, PC
Cena: 29,99 €
Datum izida: 25.07.2019

Za novo Wolfenstein avanturo sta se združila razvijalca Arkane ter MachineGames in to se vsekakor pozna. Arkane je znan po svoji seriji Dishonored in dečki so izkušeni v izdelovanju na pol odprtih svetov, ki kar obiljujejo s podrobnostmi.

Njihove izkušnje so tu vsekakor prišle prav, saj se Youngblood tokrat dogaja v Franciji, za razliko od prejšnjih odprav pa nas tule pričakajo mape, ki jih ne prečkamo linearno, ampak se lahko podamo v raziskovanje in opravljanje izzivov po mili volji.

No, skoraj po mili volji, saj nas noge lahko odpeljejo na različne lokacije, vendar velikokrat doletimo na prepreko v obliki praktično nepremagljivih sovragov. Zlobni naciji so po novem dobili različne stopnje, ki jih lahko uspešno premagamo samo takrat, ko dobimo dovolj izkušenj in nadgradimo naš karakter.

Youngblood je tako dobil rahli RPG-jevski pridih, kjer nabiramo izkušnje in nadgrajujemo naše sposobnosti. To morda ne bo všeč vsem in treba je priznati, da je stopnjevanje malce čudno vkomponirano. V Wolfenstein seriji smo pač navajeni, da bodo naša orožja lahko pokopala vse in zato je malce bizarno videti, kako je nek nasprotnik prej padel kot pokošen, tokrat pa samo zaradi tega, ker njegova številka krasi njegovo ime, postane naenkrat nepremagljiva prepreka.

Igranje zna na nekaterih mestih zato spomniti na Borderlands in brez nadgrajevanja naših orožij naprej ne bo šlo. Orožarna je precej standardna, nadgrajujemo pa jo preko kovančkov, ki jih lahko poberemo tekom igranja.

Teh je sicer dovolj in proti koncu jih boste v košari imeli dovolj, da vašega junaka nadgradite na uničevalno silo nacijevske zalege. Vseeno pa je je nabiranje zlatnikov nekoliko tečno opravilo – kjer ste v prejšnjih naslovih pobrali strelivo in se odpravili na nadaljnje streljanje, morate tu pozorno prečesavati vsak predal, da se vam ja ne izmakne kakšen nadgrajevalni kovanec.

K sreči vse skupaj rešuje bojevanje, ki je hitro in zadovoljujoče tako kot poprej. Tokrat so nekateri sovražniki odporni na določen tip municije, zato vas igra vse skozi sili v menjavo orožij in eksperimentiranje. A brez skrbi, puška je še vedno uničujoča in če jo nadgradite do konca, bodo nasprotniki na normalni težavnosti padali kot za stavo. Žal je nekoliko utrpel skrivalni vidik. Sicer imamo sposobnost skrivanja (že od začetka imamo dostop do superherojskih oklepov Da’at Yichud), a ta posebna moč poide prehitro, da bi se na njo lahko zanašali na dolgi rok. Lepše se boste imeli, če se v odpravo podate z veselim pokanjem orožja.

Štorija tokrat pravi, da je B.J. Blazkowicz skrivnostno poniknil v Parizu in za njim se je izgubila vsaka sled. Vendar brez skrbi, v nalogo reševanja se podata njegovi hčerki Jess in Soph Blazkowicz, ki sta predstavljeni naravnost fantastično.

Morda vam kakšen vidik Youngblooda ne bo ravno všeč, a ne boste mogli mimo dejstva, da sta dvojčici prikupni in odlično spisani. Vsaka od njih ima svojo osebnost, njuno obnašanje pa je pričakovano od nekoga, ki je v najstniških letih, ima slavnega fotra in dostop do najbolj napredne tehnologije svojega časa. Sta pravi nedolžnici pri pobijanju in njuna prva žrtev in reakcija vas bo zagotovo navdušila.

Nadzorujemo lahko eno ali drugo in tu stopi nova privlačnost Youngblooda: sodelovalno igranje. To je eden redkih naslovov, ki že od začetka ponudi preigravanje štorije v navezi s še enim prijateljem, ki bi delovalo povsem neproblematično in inuativno. Če ste samotar, drug karakter nadzoruje umetna inteligenca, a ta izkušnja se niti slučajno ne more primerjati z živim soigralcem.

Še en dodatni igralec vam lahko pride hudo prav pri težkih bojih, kjer podležete pod metki nasprotnika. Takrat lahko pokličete prijatelja na pomoč in ta vas lahko oživi, vendar to lahko naredite samo trikrat, preden je igre konec in nadaljevati boste od začetka stopnje. Ročnega shranjevanja ni, niti na PC-ju, tako da se boste morali zanašati na pomaganje sotrpinu in nadzorne točke.

Dobrodošlo je tudi dejstvo, da je Youngblood prodajan za nižjo ceno, če pa si ubavite Deluxe različico, boste v avanturo lahko povabili še nekoga, četudi si ta sploh ne lasti kopije igre.

Omenimo še minuse. Kolobacije s kovančki smo že omenili, ne moremo pa niti mimo dejstva, da igra ponuja mikrotransakcije. Sicer lahko igro preigrate brez uporabo teh, a nekoliko žalostno je dejstvo, da bodo očitno vsi bodoči Bethesda izdelki vsebovali to nadležno mehaniko trgovanja.

Prav tako je prisotnih nekaj hroščev, celotna mehanika nadgrajevanja in nasprotnikov s stopnjami se zdi na silo vrinjena in morda bi bila celotna izkušnja boljša, če jih sploh ne bi bilo.

Vseeno je Youngblood soliden predstavnik Wolfenstein franšize, ki vsebuje svoje pluse kot sta zanimivi protagonistki in odlična in podrobna okolica, ki omogoča raziskovanje in različno prečkanje stopenj. Ni pa to pravo nadaljevanje in glede na ceno, to niti ni bilo za pričakovati.

Objava Wolfenstein: Youngblood – Preganjanje nacijev, tokrat v dvoje – Recenzija se je najprej pojavila na HOPsi.

Kot vedno, sledeči članek vsebuje kvarnike oz. spoilerje za zadnjo epizodo Igre prestolov. Če si je še niste ogledali, veljajo na temu mestu modre besede vseh punc, ki sem jih kdaj osvajal: “Pojdi stran.”

Svoje recenzije epizod Igre prestolov namenoma pišem ob torkih in sicer za to obstajata dva razloga. Prvi je, da sem malce prestar, da bi bedel v ponedeljek do treh zjutraj in si med prvimi ogledal frišno epizodo. Veke se mi zapirajo že ob enih in preprosto ne bi bil ob taki uri skoncentriran, da bi lahko z neoporečno pozornostjo gledal takšen pomemben del televizijske zgodovine. Drugi pa je, da je pametno zadevo pogledati, jo prespati in šele nato, ko se misli malce bolje oblikujejo, podati svoje mnenje.

Do sedaj že veste, da zadnja epizoda The Iron Throne, ni ravno požela gromkega odobravanja publike. Nasprotno, epizoda trenutno na IMDb-ju kaže oceno 4.4, kar je naravnost ponižujoče. Je pa tudi dokaz, da se na te splošne ocene človek ne more zanašati, saj je realnost precej drugačna. Vsak si mora zadevo pogledati sam in oblikovati svoje mnenje in nikjer ni to bolj očitno kot pri tej finalni epizodi.

Moje iskreno mnenje? Ni bilo spet tako zanič in čeprav svojega razočaranja ne morem ravno skriti, zadeva spet ni bila tako grozna, da bi jo rangiral nižje od zadnje epizode Dexterja. To bi bilo naravnost trapasto.

Kot sem že pisal v prejšnjih recenzijah, glavni problem serije Igra prestolov je to, da je za vse preprosto zmanjkalo časa. Luknje v scenariju se da delno pripisati temu, da bi si zadeva zaslužila vsaj še eno sezono, če ne že dveh. HBO je ustvarjalcema originalno ponudil 10 sezon, vendar sta pogumneža bila prepričana, da štorijo lahko zlahka zaključita v osmih. No, zmotila sta se. Presneto zmotila.

Vedno je pri serijah prisoten tisti strah, da se bo zadeva ogabno razvlekla in postala utrujajoča in nezanimiva. Dober primer tega so zame postali Živi mrtveci, a Igra prestolov je povsem druga liga. Svet je tako bogat, vsebuje toliko skrivnosti, zanimivosti, interesantnih likov in političnih spletk ter posledic, da si vsaka ta postavka zasluži večjo pozornost in boljši zaključek štorijalnega loka. Jamie, Cersei, Varys ter tragična Dany bi si zaslužili veliko, veliko več časa pred kamerami in ravno tu tiči največji problem serije. Hitenje in zaporedno nizanje dogodkov, brez da bi se ustavili in dali gledalcu čas, da malce predahne in predela emotivne udarce.

Ko Jon naposled zabode Dany, je njena smrt odpisana v par kadrih. Njen spust v norost in tiranijo ni razvit dovolj in njena smrt ne izpade upravičeno. Prav tako je premalo časa bilo posvečeno njenemu odnosu z Jonom. Morda najbolj pomemben lik je odslovljen v parih minutah in če bi bilo več časa, bi se tu epizoda zaključila in gledalec bi en teden čakal do naslednjega dela, jo vmes objokoval ter tuhtal o usodi Jona. Ker pa je treba hiteti, je naslednji kader že sestanek vseh vodij Zahodnjega o izbiri novega kralja. Kako Sivi Črv ni instantno prebodel Jona in ga je raje tedne držal za ujetnika, mi ne bo nikoli jasno.

In seveda ima pri izbiri kralja glavno besedo Tyrion, ki je v bistvu zapornik in praktično izdajalec, a očitno največji modrež v celi deželi, čigar beseda je zakon. In kdo je končno posedel svojo rit na železni prestol? Prekleti Bran.

Da smo si na jasnem, tega malega sovražim že od prve knjige, saj je bil povsem brezkoristen lik že tam, v seriji pa je glavni krivec za kronične migrene. Njegova glavna vloga je biti statist in dodajati pikre pripombe, tipa “jaz vse vem, vi navadni smrtniki sploh ne veste, kako sem jaz moder.” Arogantnež je koristen toliko kot evnuh v kurbišču in najbolj smešno je dejstvo, da je v preteklosti izjavil, da ne more vladati, saj je prešel na naslednjo stopnjo zavedanja. In potem, ko mu Tyrion ponudi prestol izjavi: “lol, zakaj pa misliš da sem prišel sem?”

Ne, nisem še končal, ker če malo pomislim, je tip ogromna zevajoča ritna luknja, saj vidi v prihodnost in je pustil, da požgejo Kraljevi pristanek, kar je povzročilo ogromno nedolžnih smrti. Poleg tega je pustil Jonu, da ubije Dany in ga s tem poslal na sever, kar mu je omogočilo prost dostop do prestola. Je slabo spisan karakter, ki si svoje usode ne zasluži in isto bi bilo, če bi na prestol posedel kos opeke.

In mimogrede, v zadnji sceni bi stisnil šamar še Tyrionu, saj je njegov predlog za izbor Brana zasnovan na temu, da “ima Bran najboljšo zgodbo”. Pustimo ob strani dejstvo, da tipa praktično nismo videli celo osmo sezono, saj je imel pametnejše delo gledanja skozi oči lokalnih kobilic, njegova celotna zgodba je bila “sedi na stolu in pametuj”. Na drugi strani imamo Jona. Človek, ki je postal kralj onkraj Zidu. Ubranil svet pred vojsko nemrtvih. Se ljubil z divjakinjo. Vstal od mrtvih. Ubil kraljico in je zakoniti prestolonaslednik. Aja, to ni pomembno, ker pač Bran ima zdaj kolesa na stolu.

Živce parajoče je tudi dejstvo, da je Sansa kar tako razglasila Zimišče kot neodvisno kraljestvo in se sama okronala za kraljico, čeprav bi to moral postati Bran, saj je zakoniti naslednik. Mimogrede, v svetu vladarjev se pojavijo kar eni, že davno pozabljeni karakterji, kot je denimo novi princ kraljestva Dorne, kateremu se verjetno ne sanja, kaj je sploh trooki vran, a vseeno odda glas podpore, ker je to pač televizija.

Vsi ti minusi začnejo boleče štrleti ven, ko se človek zamisli nad vsem zapravljenim potencialom in napakami scenarija, kjer so plastične steklenice v kadru snemanja še najmanjši problem.

Kaj je bila poanta tega, da je Jon v bistvu Targaryen? Kaj se je zgodilo z Dothrakiji? Kaj je bila poanta Aryinega učenja menjavanja obrazov? Kaj je bil smisel Night Kinga? Zakaj je Caster svoje otroke žrtvoval Night Kingu? Zakaj se Yara ob koncu smeje ideji demokracije, čeprav njeno ljudstvo na ta način zbira svoje vodje? Kje so bile vse ostale večje hiše ob zadnjemu spopadu? Zakaj je Bronn postal novi finančni minister in vodja Highgardena, saj bi se ljudstvo nekemu morilskemu najemniku ob prvi priliki uprlo? Kaj je bila poanta Boga R’hllor? In tako naprej in tako dalje. Vprašanja brez odgovorov in brez časa, da bi kdo na njih zadovoljivo odgovoril.

Kljub vsemu temu pa epizoda ni bila povsem za odmet. Pričakalo nas je nekaj res lepo zrežiranih kadrov. Ko se Jon vzpenja po stopnicah in naleti na Dany ter krila zmaja. Dany in njen govor zbrani publiki je bil prikazan odlično in presneto, če ni ta jezik, sicer povsem izmišljen, vreden občudovanja. Tyrion, ki pod ruševinami odkrije svojega brata ter sestro in ostane tako zadnji preživeli Lannister. Kader, ko se Drogon prebudi iz pepela (je bil pepel? Ali sneg?) kot nekakšna pošast iz Dark Souls serije. Dejansko sem bil nad zmajem še najbolj navdušen in prizor, ko zaradi svoje jeze stopi železni prestol, mi je ob ogledu poslal srh po telesu. Iz rjovenja si prav čutil jezo, pomešano z žalostjo in spomnil sem se, ko je v preteklih Tyrion izjavil, da so zmaji pametnejši od ljudi.

Tako bi rekel, da mi je prva polovica zadnjega dela bila še nekako všeč, po smrti kraljice pa so scenaristi povsem zafrknili zaključke vseh štorijalnih lokov. Sam konec se mi je tudi malce vlekel, saj so bili nekateri kadri razpotegnjeni in so se liki samo sprehajali po zaslonu. Dejansko sem že mislil, da je vsega konec in potem sem pogledal stanje in je bilo še 15 minut do konca. Sem pa v temu času vsaj videl odlično zrežirane prizore mladih Starkov. Eden od njih nadene meč, drugi nož in tretja obleko. Arya odpluje novim skrivnostim naproti (morda dobi prav svojo serijo), Sansa končno postane kraljica, Jon pa odpotuje izza zidu, kjer bo verjetno postal novi kralj. Pa končno je pobožal Duha, kar mi je bilo v neizmerno veselje.

Šibki zadnji sezoni navkljub je bila Igra prestolov prava mojstrovina. Nove gledalce čaka 6 (mogoče celo sedem) sezon odlične zgodbe, bogatega sveta in karakterji, ki so spisani tako dobro, da boste težko našli primerjavo v sorodnih izdelkih. Se spomnite, kako ste sovražili Cersei in Joffreya iz dna duše? To je zato, ker sta lika spisana in odigrana tako odlično, da bosta še dolgo ostala v spominu.

Škoda potem, da je ta epska saga dobila tako žalosten zaključek in da se bodo ljudje v prihodnosti vedno spotikali ravno ob to šibko zadnjo sezono. Ne pustite, da vam hiter in nespameten zaključek pokvari vseh lepih spominov in trenutkov, ki ste jih preživeli ob tej seriji. Cenite jih, in s tem ne cikam samo na momente, ko ste udobno sklenjeni na kavču gledali v TV ampak tudi na pogovore, ki ste jih pri ogledu zadnje epizode izvajali v lokalni gostilni in postavljali teorije ter ugibali, kaj vse se bo zgodilo v naslednji epizodi.

Zlati časi, za katere nihče ne ve, če se bodo še kdaj ponovili.

Objava Igra prestolov – žalostno slovo sicer odlične serije se je najprej pojavila na HOPsi.

Kdor čaka, dočaka in tudi mi smo dočakali izid Outward-a. A na žalost so bili prvi vtisi blago rečeno mešani. Mediji ga sicer niso oklicali za katastrofo v obsegu Fallout 76, a kritizirali so izgled prejšnjega desetletja, nedodelanost, štorast nadzor in neživ svet, kjer vlada občutek nas v središču univerze. Verjetno nas je večina ob cedenju slin pozabila, da za njim nenazadnje stoji majhna neodvisna ekipa, nezmožna izrabiti količinske veličine in financ AAA studiev kot v preteklosti Piranha Bytes. Tudi sam sem se sprva spraševal, če nisem eden grešnikov, kateri smo pričakovanja postavili nekoliko previsoko in resda so bili prvi vtisi mešani. Povsem razumem določene kritike, saj ima igra hudičevo počasen uvodni del in razživi se komaj po par urah težaškega igranja. In dvomim, da je večina mehkužnih samooklicanih igričarskih novinarjev zdržala tako dolgo.

Razvojna ekipa: Nine Dots Studio
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC
Datum izida: 26.03.2019
Cena: 39,99€

Zvrst: Akcijsko igranje vlog

Video opis

Avanturist pa tak

Outward odlično opravi kar nekaj stvari. A zgodba, ta zgolj žalostno kuka iz ozadja. Seveda tudi Gothic nikoli ni bil znan ravno po epskih štorialnih zagonetkah, a nad to opipano nevrednico perutninske označbe bi se namrdnila še tako lačna lisica ali v našem primeru jeznoriti troglodit.

Komaj po nesrečnem brodolomu, ko si nadeneš še zmerom vlažne škornje in v uvodnjaku razrešiš krvni dolg svoje dinastije, si že vržen v narativno opuščen peskovnik. Prostih rok, da od tu naprej pričneš ustvarjati lastno zgodbo, kakorkoli so to zaželiš. Lahko se pridružiš eni izmed treh raznovrstnih nacij in opravljaš naloge v njihovem imenu, a veliko bolj zabavno se je enostavno podati na lastno avanturo povzročanja razčefuka in klanja okoliških monstrunov.

Kjer ostali stopicljajo po ustaljenih tirnicah tu ni stopenj, ni nevidnih zidov in ni razlogov, zakaj te ne bi popotna palica ponesla širom in počez. Ampak ne besno udrihati po preslednici v kolikor se zatakneš v kakšni zakotni luknji, saj je agilnost tvojega avanturista po zaslugi odsotnosti zmožnosti skakanja na ravni slona z zmožnostjo kotaljenja.

Bolje zate, da kar hitro nabrusiš pete, saj ti po zgodbenem uvodniku preostanejo bolj kot ne zgolj nenavdihnjene nabiralniške naloge ter raziskovanje in le ena od teh dveh stvari je vir dejanske zabave. Brez hitrega potovanja in s potrebo po počitku po praktično vsakemu težjemu dvoboju lahko pričakuješ naporno, a zabavno avanturistično izkustvo. Kar pa se tiče cvenka… nikoli nimaš možnosti pretirane potrošnje, saj je njegov donos omejen na tvojo sposobnost raziskovanja in bojevanja. Si slab v tem? Obrni se za 180 stopinj in strumno naprej, saj tu nimaš kaj iskati.

Ko sem se tako podal pisati lastno zgodbo so me razočaranega pustile tudi omejene interakcije z NPC-ji. Večina njih me je enostavno ignorirala in se povsem posvečala svojim zankastim opravilom. Tudi tisti, ki so mi prislonili uho so navadno imeli dober razlog. Gre za trgovce ali trenerje ter občasno kakšen mini kvest, pogrešal sem drobne trenutke naključne narative, kjer bi se podal v naključno smer in tam odkril novo zanimivo kolono kvestov. Tu pa sem namesto tega kvečjemu odkril le nov razlog za smrt, ko me je sumljiva gospodična poslala v temačno vukojebino najti gobji ščit.

Nesmrtnost ni dar, temveč prekletstvo

Tu pa pride na dan zanimivo dejstvo, ki se bo sprva slišalo precej kontroverzno za igro, ki se oglašuje kot starošolski RPG. Outward je igra, v kateri je praktično nemogoče umreti. Vem, sliši se proti-intuitivno glede na vse govorice o težkosti in nemilosti iz obljub, ampak samo pomisli.

Če pogledamo iz tehnične plati v praktično nobeni igri tvoj tip ne umre. Tehnično. Vsaki smrti navadno sledi naložitev zadnjega shranjenega položaja, s tem pa previješ čas nazaj in tvoj junak pravzaprav nikoli ni umrl. Je popoln, neporažen, neponižan.

A to ne velja za Outward. Tu vsaka smrt pravzaprav predstavlja padec v nezavest, iz katere se zbudiš na povsem naključni lokaciji, saj te je “kao” rešil naključen avanturist. Tako porazi ostanejo s tabo, kar dobro služi širši narativi in ti res da občutek, da nisi nek idealen junak, temveč zgolj običajen avanturist v bitki za preživetje. Resda bitke nikoli ne boš izgubil, a prav tako od poraza ne boš uspel uiti brez ponižanja in grimase na obrazu.

Zanimivost igre je prav tako, da je ena redkih oziroma edina meni znana v RPG žanru, ki se ima priliko pohvaliti tako s spletnim kot tudi lokalnim kooperativnim načinom. Seveda pa naj tu opozorim, da ob igranju s prijateljem vse postane dosti lažje, čeprav še vedno ne ravno enostavno.

V kolikor se lotiš lokalnega igranja preko deljenega zaslona (več kot pohvalna vključitev) si zaenkrat omejen na igranje na vertikalno presekanem zaslonu. Tudi v kolikor preko določenih trikov uspeš pretentati igro in usposobiti ločen pogled na dveh ekranih, ti bo, v kolikor nista ultra široka, uporabniški vmesnik enostavno pokazal sredinca, kamera pa bo omogočala bližnji ogled tvoje zamaščene grive tudi na najvišje nastavljeni FOV oddaljenosti.

Nasilje je vedno pravi odgovor

Počasi je že čas, da preidemo na kruh in maslo igre. Bojevanje v Outward je zelo počasno in štorasto. A gre za namerno odločitev in tako se navadno ne čuti nepošteno, pa tudi variacija bojnih stilov ter aktivnih in pasivnih sposobnosti, ki se jih lahko v starošolskem stilu priučiš pri trenerjih v zameno za denar, je impresivna. A vseeno sem navajen na bolj moderne izvedbe in nisem najbolj navdušen nad zaklenjenimi animacijami, v katere te spusti vsak udarec. A glej. Kot pri vseh težaških igrah se sčasoma navadiš na štorast nadzor in z naprednejšo opremo navdušeno kolješ manj nevarne sovrage.

Pomaga, da se ne rabiš boriti tudi s kamero, premikanje pa je fluidno, v kolikor nisi obtežen s polnim ruzakom. Ampak prijatelj tu je gumb za odvrg… odvržitev… ah, met torbe proč, indikator na vrhu pa ti pomaga najti pot do nje nazaj. Gre za enega redkih primerov, kjer ti igra pokaže milost, saj drugače stvari kot mini zemljevid niso na voljo, svojo lokacijo na velikem zemljevidu pa moraš razbrati sam preko okoliških znamenitosti.

Celoten sistem raziskovanja in bojevanja Outward opravi precej dobro, odlično pravzaprav. Bitke redkokdaj niso napete in vedno pustijo posledice, ki se ne pozdravijo same od sebe. Med raziskovanjem si pogosto primoran počiti utrujene kosti ali vsaj pogoltniti kakšen grižljaj, saj utrujen in lačen avanturist navadno pomeni avanturista z zelo kratko življenjsko dobo.

Ko govorimo o boju ne smemo mimo variacije sovražnikov. Od človeških banditov do pravzaprav ogromnega nabora raznovrstnih pošasti. A ne le to, vsak se bori na svoj način in taktika, ki je delovala pri enem, te bo pri drugem hitro stala življenja. Če vzamemo za primer električne žabone so ti zelo štorasti ter počasni in sploh ne premorejo fizičnih napadov. A v kolikor se jim približaš te hitro prekrijejo z električnimi kroglami, prav tako pa premorejo regeneracijski pljunek, ki ga prav radi izrabljajo. Združeno z dejstvom, da se navadno nahajajo v skupinah se jim je zelo težko približati in jih poraziti preko fizične sile, medtem ko bo lokostrelec naletel na povsem drugačno izkušnjo.

Dobiš tudi dostop do raznih pasti ter ostalih pripomočkov, ki jih lahko uporabiš za povzročitev škode ali krvavitve, s pomočjo katere nato počasi izčrpaš sovražnika, medtem ko se zgolj izogibaš njegovim udarcem. A tudi določeni sovražniki v rokavu skrivajo razne trike in tako je do vsakega boja potrebno pristopiti z mislimi pri stvari.

Tako bi resnično pohvalil bojno izkušnjo, saj stalno naletavaš na nove sovražnike in vsakdo te lahko preseneti s kakšnim novim trikom. Resnično gre za trdoživ RPG, kjer se počutiš kot navaden smrtnik s človeškimi zmožnostmi in ne bajesloven junak, ki sistematsko pobija vse počez in se pri tem niti malo ne preznoji.

Tresem se, a ne od strahu

A bojevanje ter težavnost sta eni redkih stvari, ki resnično izstopata od povprečja. Tu me moti sploh gradnja sveta. Odsotnost hitrega potovanja še prebavim in čeprav so različni zemljevidi dom različne favne in flore se praktično vsi počutijo pusti in prazni, sovražnike pa opaziš že na daleč. Pravi kontrast recimo Elexu, ki je bil poln vsega živega in mrtvega.

A morda poznam razlog za to. Ker ne glede na grafični dizajn prejšnjega desetletja imam slabo novico. Igra deluje, kot da bi imel računalnik iz prejšnjega desetletja. Zatikanje je stalen kompanjon sploh v kolikor se lotiš igranja v dvoje in dlje kot igraš, hujše postaja (sklepam, da je krivec spominsko curljanje?). Na primer igra je na RTX 2070, navitemu i5-9600K in 32GB pomnilnika resda delovala na ultra nastavitvah ter 2560×1440 resoluciji, a zatikanje je bilo konstantno sploh pri obisku naselij, kjer mi je včasih šlo res na jok.

Ampak to je zgolj majhno plačilo za igranje enega redkih RPG-jev, ki se poslužujejo starošolskega Gothic stila. Resda je daleč od idealnega, sploh pričetek je mizeren in med prvimi par urami me je večkrat skoraj minila volja do igranja (sklepam, da je to tudi razlog za veliko mero negativnih ocen tako ocenjevalcev kot tudi igralcev). A sčasoma se je Outward izkazal za zabavno in presneto težko avanturo, ki se jo definitivno splača preizkusiti in to izraža tudi povprečna ocena, ki se je na platformi Steam iz okolice 50% ob izidu po par tednih dvignila na solidnih 75%.

Razsodba

(+) RPG, kot jih ne delajo več
(+) Odlična variacija sovražnikov
(+) Izjemen kooperativen način
(+) Ogromen svet, ki skriva premnogo-katero skrivnost
(+) precej raznolikih bojnih stilov in pristopov do bojevanja
(+/-) Štorasto in počasno, a hkrati zadovoljujoče bojevanje
(+/-) Zelo počasen začetek
(-) Kljub osnovni vizualni zasnovi je delovanje na dober dan zatikajoče
(-) Po 20 urah igranja sem o svetu izvedel izjemno malo
(-) Dialog ter zgodba sta izjemno osnovna

Objava Outward – Recenzija | Gothic 5, a si to ti!? se je najprej pojavila na HOPsi.

Nad naslovom sem bil takrat navdušen in moja ljubezen do razvijalčevih iger skozi leta samo še stopnjevala. Sledil je namreč pohod skozi trilogijo iger Dark Souls, mimogrede pa sem skočil še na PlayStation 4, kjer sem preigral Bloodborne, eno najbolj grozljivo preživetveno igro, ki sem jih kadarkoli preizkusil.

Poanta tega dolgega uvoda je, da vam dokažem, da sem naravnost zaljubljen v FromSoft izdelke in da sem se njihovega novega naslova Sekiro Shadows Die Twice veselil od same najave. Zato sem toliko bolj žalosten ob dejstvu, da je Sekiro sicer dober naslov, ki pa mi ni všeč sploh in ob katerem nisem pretirano užival.

Razvijalec: FromSoftware
Založnik: Activision
Platforme: Xbox One, PC, PlayStation 4
Datum izida: 22.03.2019
Nakup: EIGRE.si – od 47,87 €

Zvrst: Akcijska tretjeosebna

VIDEO OPIS

Naj takoj na začetku hitro razjasnim dejstvo: če so vam bile všeč vse igre tega razvijalca in imate v njih stotine ur, to ne pomeni, da vam bo Sekiro sploh všeč.

Novi izdelek je namreč največji odhod od ustaljene formule, ki jo je FromSoftware spočel z Demon’s Souls in katera je bila več ali manj samo dodatno razvita v njihovih novih naslovih.

Izginili so namreč gotski dvorci in zamorjene viktorijanske ulice, saj je Sekiro povsem japonski. Okolica vam bo prijala, če ste navdušenec azijske kulture in vas povsem odvrnila, če vam je takšen okoliš odbijajoč. Vseeno ne gre spregledati, da so stopnje še vedno dobro sestavljene in držijo svojo lepoto a osebno so zame za stopničko nižje od njihovih prejšnjih naslovov. Predvsem sem pogrešal tisto povezanost vseh nivojev, ko si včasih lahko odklenil bližnjico, ki ti je prihranila kilometrsko tekanje do šefa. Nekaj odklepanja teh bližnjic je a so te precej manj organske kot v predhodnikih.

Predvsem mi je v oči stopil manjko podrobnosti in večje zanašanje na bolj odprte nivoje, ki pa kljub svoji odprtosti ostajajo bolj linearni. Okoliške bajtice držijo statično zaprta vrata in ne vabijo ravno k raziskovanju zato večino časa preživimo pri vihtenju med okoliško razpostavljenimi strehami ter nekam praznimi bojišči. Sekiro doda karakter, ki je veliko bolj agilen in se lahko s pomočjo svoje prostetične roke premika tako horizontalno kot tudi vertikalno.

Raziskovanje je zato veliko hitrejše, naš lik pa je uren kot strela. Priznati moram, da je uporaba kavlja za vihtenje na višje pozicije silno zabavna in pravo veselje je gledati naš lik, kako neproblematično skače iz veje na obzidje in se kot prava ninja sprehaja med sovražniki. Je dobrodošla sprememba od predhodnikov a sistem premikanja vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki znajo zaradi pogostosti uporabe hitro pričeti najedati.

Naš junaček lahko recimo dvojno skoči do oddaljene police a ob drugem skoku je potrebno še enkrat sprožiti tipko za prijem, ki velikokrat preprosto ne prime. Včasih moramo recimo tudi stopiti iz roba, da se ga lahko nato oprimemo z rokami in zadeva zna biti presenetljivo nefunkcionalna. Sicer ni takšen problem, ko imamo za takšne traparije čas a postane izjemno tečno, ko moramo hitro zbežati pred nasprotnikom. Sistem premikanja pa nam zagode tudi pri drugi veliki novosti naslova: tiholazenju.

Sekiro namreč veliko poudarka daje na prikrito prečkanje stopenj, kjer sovražnike posekamo izza hrbta in to na tak način, da nase ne opozorimo vse okoliške nepridiprave. In tudi ti so velik odmik od do sedaj uprizorjenih zlikovcev, saj tokrat ne pretepamo nemrtvih ampak človeške nasprotnike.

Skladno s tem bi človek pričakoval, da bo nova grožnja nosila bolj napredno človeško inteligenco a žal temu ni tako. Ko se zlobca na skrivaj odkrižamo, njegovi kolegi ob ugledu njegovega trupelca ne zaženejo alarma. V bistvu niti ne trznejo, kar priča o temu, da so kot stražarji primerjajoči s poljskim strašilom. A druga pesem je, ko vas zasačijo izven senc, saj takrat vsi v stopnji kar naenkrat vedo točno kje se nahajate zato je res pomembno, da se nasprotnika odkrižate kar se da tiho. Škoda potem, da je sistem skrivanja povsem osnoven in je nerazložljivo zatežen.

Najeda recimo dejstvo, da lahko našega herojčka s pritiskom tipke spravimo v tiholazenje a te poze ne obdrži, ko se recimo z roko zavihtimo na višjo pozicijo. Takrat zopet obstane v normalni pozi in spet moramo pritisniti tipko za tiho hojo. Glede na to, da se tekom metodičnega odstranjevanja nasprotnikov večkrat zavihtimo na nove predele in da moramo velikokrat hitro napredovati do nove tarče, se zna hitro zgoditi napaka, da naš lik steče in s tem seveda opozori celo eskadriljo samurajev. Tako brezveze izgubite večminutno pobijanje in ste primorani v pobeg, še posebej pa to najeda, ko tako nasprotnike pobijate, da bi se lahko soočili z mini šefom.

Sekiro skozi stopnje posuje veliko manjših šefetin, ki so lahko velikokrat težje od svojih večjih bratcev. In ponavadi so obkroženi s svojimi podležniki, ki se jih je pametno prej odkrižati, saj je že mini šef pošten zalogaj. Predstavljajte si potem, ko ste zaradi prej naštete napake odkriti in po možnosti ubiti in morate ponovno vse od začetka, saj bodo naslednjič seveda spet vsi nasprotniki oživeli. Sledi lahko večurno pobijanje enih in istih sovražnikov, kar sploh ni najtežji del, saj vas na koncu pričaka mini šef, ki dodobra nakaže naslednjo spremembo pri Sekiro: bojevalni sistem ter brutalna težavnost.

Ni me sram priznati, da nisem ravno mojstrski Dark Souls igralec a z vztrajnostjo sem premagal tudi največje ovire. Predvsem so mi pretekli FromSoftovi naslovi ponudili opcije. Lahko sem bil vitez, ki se skriva za ščitom. Lahko sem bil bolj agilen igralec, ki je stavil na izmikanje in udarjanje s hitrim orožjem. Tu je sistem čarovnij ter streljanje magičnih izstrelkov od daleč. Če je šlo za nohte, sem lahko na pomoč poklical prijateljskega NPC-ja ali pa kakega drugega igralca. Nadgrajeval sem lahko orožja ter svoj karakter ter si tako izboljšal vzdržljivost.

Vse to je izginilo iz Sekiro Shadows Die Twice. Gre za striktno enoigralski naslov, tako da lahko pozabite na slavne PvP spopade iz preteklosti, saj se boste z vsako nevarnostjo morali spopasti povsem sami. Oklepov ni, kot tudi ne različnih orožij, zato bo vaš lik od začetka izgledal isto, zanašati pa se boste morali samo na svojo zvesto katano.

Bojevalni sistem je zato sestavljen iz nenehne agresive ter zanašanja na “poise” sistem. Tako vi kot vaš sovražnik lahko blokirate s svojim orožjem in večkrat ko blokirate, bolj se bo napolnjevala vaša poise črta. Ko je polna, se bo vaš karakter ali pa nasprotnik zlomil in takrat lahko zadate smrtni udarec, ki instantno usmrti nasproti stoječega. A poisa ne boste zlomili samo z nenehnim napadanjem, saj veliko vlogo igra parry. Ta mehanika, znana že iz prejšnjih iger, zahteva od vas da v ravno pravem trenutku blokirate. Takrat namreč zadenete velik poise udarec nasprotniku in enako se lahko zgodi tudi vam, če napadete takrat, ko ne bi smeli. Paziti je potrebno še na posebne napade, ko recimo napadalec napade v ravni črti, se je potrebno izmakniti. Če uporabi napad po tleh, morate v pravem trenutku odskočiti in obenem dodatno skočiti na nasprotnika. Sledi ples sabelj, kjer morate v pravem trenutku uporabiti pravi napad in grdavži ne poznajo počitka. Za odločitev protinapada imate samo delček sekunde in zadeva vas zna preprosto preobremeniti. Ni me sram priznati, da je bilo vse skupaj zame enostavno preveč in moji refleksi preprosto niso zadostovali potrebam. Tu ni samo problem “git gud”, saj sem po večkratnih poskusih napadalca vendarle premagal a enostavno ob tem nisem čutil, da sem se česarkoli naučil ampak je bila zmaga zgolj posledica nekaj spretnosti in sreče. In po uspešno opravljenem izidu nisem čutil zmagoslavja, saj Sekiro ne vsebuje tistega “počivanja”, ko spet metodično raziskujete novo področje ampak je že sobo naprej prisoten nov šef, ki je še težji od prejšnjega in namesto občutka ponosa, sem čutil samo utrujenost in nenavdušenost do napredovanja, dokler nisem na četrtini svoje avanture zaključil in nisem imel več nobene želje po ponovni vrnitvi v svet pravljične japonske dežele. Igralni tempo je to pošteno obrnjen v smer nenehno naraščajoče težavnosti, ki vam ne pusti počitka in vas zna hitro pustiti preobremenjenega in brez želje do napredovanja.

Neprestano crkovanje ne bo ostalo brez posledic. Ob vsaki smrti se bo razširljala bolezen med prebivalci in nekateri NPC-ji bodo ob vaši nepazljivosti postali nedostopni za nadaljne opravljanje stranskih nalog. Bolezen se sicer da pozdraviti a vseeno se mi zdi ta celotna mehanika precej “krneki” in je tam samo še za nadaljnje najedanje igralcu.

Nadgrajevanje karakterja je skorajda povsem izginilo. Naš karakter sedaj pridobiva izkušenjske točke, katere lahko vložite v nove bojevalne sposobnosti. Namesto duš tokrat nabiramo zlatnike in ko enkrat podležemo, jih določena količina izgine za vedno. Ne, ni vračanja do točke smrti, kjer bi zopet pridobili nazaj izgubljeno, saj so zlatniki preprosto izpuhteli v nebo.

Denarci nam prav pridejo pri nadgrajevanju prostetične roke, ki je reden spremljevalec naših bojevalnih sposobnosti. Tako lahko preko nje prožimo ogenj ali pa streljamo šurikene, med raziskovanjem pa lahko naberemo še lepo število dodatnih nadgradenj. Ob porazu mini šefov ali pa večjih beštij, lahko odkrijemo nadgradnje za zdravje a te nam pomagajo bore malo, ko pa nas praktično vsak nasprotnik spravi v onsostranstvo z enim udarcem. Razvijalec je k sreči vključil v igro trenažno lutko oz. neumrljivega nasprotnika, s katerim lahko vadite bojevalni sistem in novo pridobljene veščine. Pri njemu boste preživeli ogromno časa, saj lahko trenirate brez penalov in je odlična prilika, da se pripravite na vse prihajajoče izzive.

Povejmo za konec še nekaj v zgodbi. Ta je tokrat malce bolj razumevajoča, saj naš karakter dejansko govori in se lahko pogovarja z drugimi. Prav tako lahko odkrijemo razne zapiske, ki dodatno razsvetlijo dogajanje. Roko na srce, štorija ni ravno nekaj, kar bi krožilo po debatnih krožkih. Je zadovoljiva in pelje dogajanje naprej, to pa je nekje tudi to.

Celokupno gledano se ob igranju Sekira nisem ravno pretirano zabaval in nad špilom sem obupal, še preden sem prišel na polovico. Zato ta opis tudi nima ocene, saj se mi ne zdi pošteno, da mu podam številko, saj preprosto v njem zato nisem nabral dovolj ur.

Vseeno se zavedam, da je to dobra igra a je namenjena res specifični igričarski publiki, med katero preprosto ne spadam. Visoke ocene tujih publikacij držijo vodo, zdi pa se mi, da bi mnogokdo samo pogledal oceno, videl 10/10 in si rekel: “ok, tole moram imeti saj obožujem Dark Souls!”

Vendar ravno tu bi se uštel in na mestu je opozorilo, da je tole najtežja FromSoftova igra, ki je povsem drugačna od njenih predhodnikov. Veterani njihovih naslovov ne boste v prednosti ampak bolj v minusu, saj boste morali povsem spremeniti svoj pristop do igranja, kar zna biti za mnoge nemogoča naloga. Če boste premagali te ovire, super! Sekiro zna za vas postati najboljša igra tega leta in ne bo vam žal nakupa.

A ne gre zanemariti dejstva, da špil, tudi če ga ne primerjamo s prejšnjimi igrami, vsebuje svoje minuse, ki se jih ne da spregledati. Brutalna težavnost, ki včasih meji že na absurdno, slabo udejanjeno skrivanje, manjek večigralstva ter nerodna kamera zna igralce pripraviti, da bodo ob naslovu izdihnili dih frustracij.

Zato ponavljam, Sekiro res ni za vsakega, še posebej boste grdo gledali tisti, ki ste pričakovali nove Dark Souls avanture. To je akcijska pretepačina in ne RPG avantura in štejejo res hitri refleksi ter ljubezen do izziva, ki zna biti velikokrat prevelik zalogaj in bojim se, da zna veliko igralcev, kljub kakovosti igre, zaradi brutalne težavnosti obupati in špil se bo preselil na polico, nedokončan, pod težko dozo prahu.

Objava Sekiro Shadows Die Twice – nisem jezen, samo razočaran (nad sabo) se je najprej pojavila na HOPsi.

Morda v tem trenutku čohate po lasišču in se sprašujete, kaj pa je tako posebnega na tej igri, zgolj eni v množici drugih, da si je naenkrat tako dolgo po izidu zaslužila naše pozornosti? No, za to se ne rabimo zahvaliti nobeni kontroverznosti, niti izidu kakšnega dodatka. Gre preprosto za dejstvo, da se mi je nabrala gora starih naslovov in sem se tako ob zaključitvi recenzij začel zanašati na met kocke, katere zadnja žrtev je bila tale igra. Po naključnem izboru sem jo tako namestil na računalnik in se kmalu pričel čuditi vsej orgazmični brilianci, ki sem jo ob igranju opažal vedno znova in znova. Po dolgem času streljanja s slepimi naboji mi je usoda naklonila neodvisno igro, ki si je dejansko zaslužila igranja.

Razvojna ekipa: David Stark
Založnik: David Stark
Platforme: PC
Datum izida: 16.08.2018
Cena: 14.99€
Steam: Link

Zvrst: Peskovniška strategija

Občutek ekstaze

Kaj je torej vir vse te ekstaze, ki je zraven mene zadovoljila tudi na tisoče Steam uporabnikov v preteklih par letih, ki jih je igra pred izidom preživela v zgodnjem dostopu? Enostavno rečeno gre za projekt, ki ti povsem pusti kreativnost v tvojih rokah in s tem poskrbi za nepozaben zračni razčefuk. Brez omejitev pri gradnji, zgolj vpeljava logičnih omejitev, kot so teža, dovolj posadke za poganjanje bojnega stroja, pogonska naprava, gorivo in podobno.

Če se vsega lotimo v osnovi, je Airships: Conquer the Skies mokri sen vsakega igralca s vsaj mičkeno mero domišljije in inovativnosti. Uspešno se odreši spon, katere navadno prinese stranska perspektiva in s strateško kompleksnostjo predstavlja več kot le bojno polje, kjer se par ladjic sestreljuje, ti pa jim daješ ukaze.

Gre za peskovnik, kjer se s pomočjo raznolikih sestavnih delov lahko lotiš sestavljanja kot otrok z lego-kockami. Ko si zadovoljen s končnim produktom ga lahko v gruči drugih čudaških plovil/vozil pošlješ v boj z isto čudaškimi sovražnimi plovili/vozili.

Igre se drži določen šarm, kateri se tu in tam kot klop oprime kakšne nadpovprečne neodvisne igre. Zagotovo vlogo pri tem igra tudi izrazito unikaten vizualni stil, a ne gre zgolj za to. Lagal bi, če bi rekel, da absolutna destrukcija sovražnega frčoplana po par minutah medsebojnega obstreljevanja ni ena najzabavnejših stvari, kar sem jih občutil med igranjem iger.

Vodi do napetih trenutkov, kjer sem prvič ob izbruhu verižnih eksplozij in padcu največje sovražne ladje na sladka tla na glas zakričal “tu maš prasica in bolš za tebe, da tam tud ostaneš!” Seveda z izrečeno frazo z izjemo pretirane vulgarnosti ne bi bilo nič narobe, če se ne bi omenjena situacija zgodila ob drugi uri zjutraj, v neposredni bližini moje boljše polovice. Ježešna.

Eksploziven steampunk

Kljub temu, da obstaja par igralnih načinov, sem največ časa preživel v “Nadvladi”, saj ta praktično združuje vse načine igranja. Za dodaten plus se odvija na orjaškem zemljevidu, kjer se z goro računalniških nasprotnikov boriš za prevlado nad teritoriji.

Enostavno izbereš zastavo z določenim bonusom, jo ošemiš v nacionalne barve, izbereš velikost mape in par ostalih malenkosti ter se podaš strateški nadvladi nasproti.

Strateški del uspešno združi osnove vodenja lastne nacije s prej omenjenimi elementi gradnje vozil/plovil, a žal kakšnih naprednih opcij ne nudi. Pa saj jih niti pretirano ne rabi. Dovolj je, da omogoča globalno dominacijo za komplementiranje osrednjemu delu, katerega predstavlja bojevanje.

Je pa zanimivo, kako so se odločili razrešiti napredek. Vse je skrito za tehnološkim drevesom, kjer odklepamo nove tehnologije. Na prvi pogled izgleda precej nenavdihnjeno, a vsaka tehnologija nas večkrat nagradi s kakšnim novim kosom opreme, najsi gre za orožja, sestavne dele, sobane ali strukturne kose.

Če hočeš variacijo te čaka pravi raj, saj je na voljo več kot dovolj raznih orožij in ostale opreme, da sem tudi po deset urah igranja pogosto najdeval nove zadevščine. Pa četudi niti to ni dovolj, še vedno pridejo v poštev razne modifikacije drugih igralcev, ki dodajo prednarejene kreacije drugih igralcev ali sestavne dele, pa tudi razvoj se kljub izdaji polne verzije še zmerom nadaljuje in igra stalno dobiva popravke in novo vsebino.

Razsodba

(+) Šarmanten zračni razčefuk

(+) Presenetljivo globok sistem gradnje vozil in plovil

(+) Razvijalci še zmerom redno skrbijo za izboljšave in novo vsebino

(+/-) Čeprav je grafika zelo osnovna, unikaten vizualni stil izjemno pritiče igri

(-) Boj za nadvlado je s strateške plati precej osnoven

Objava Airships: Conquer the Skies – Recenzija | Leti, leti, leti, orjaški mehanski ligenj se je najprej pojavila na HOPsi.

V primeru te kombinacije Minecraft in DayZ nihče ni pričakoval začetek trenda, ki se veselo nadaljuje vse do današnjega dne. Seveda nas zdaj večina z gnusom gleda na od samega Hudiča prekleto kombinacijo izrazov “early access”, “survival”, “crafting” ter “open world”. Hkrati imamo poln kufer zombijev, a nam jih neodvisni razvijalci še zmerom radostno tiščijo v premajhen kovček, iz katerega gledajo že vse mogoče okončine. A kot so The Fun Pimps pokazali, na srečo v morju povprečnosti še zmeraj obstajajo svetle izjeme.

Tako smo se tudi mi odpravili seznaniti z zadnjo različico igre 7 Days to Die za osebne računalnike. Velika sreča, saj se konzolnih različic drži precej slab sloves, saj so v vseh obzirih inferiorne. Dajmo te pokukati v to klavnico in preveriti, če si zasluži kaj več od gnilih možganov, ali pa je primerna zgolj za odstrel z dobro namenjenim strelom naravnost v sredo betice.

Razvojna ekipa: The Fun Pimps
Založnik: The Fun Pimps
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Datum izida: 13. 12. 2013 (EA)
Cena: 22.99 €

Zvrst: Peskovniška simulacija preživetja

Začetek nečesa prekrasnega

Pa se dajmo prestaviti nazaj v zgodovino, daljno obdobje, ko se je vse pričelo. No, začetek te klavnice zombijev ni bil nadvse krasen. Če bi dandanes igral originalno različico, bi zraven premnogih hroščev in grozotne optimizacije dobil glavobol, nejeverno dejal, da je imela prste vmes kakšna čarovniška sila ter se odpravil iskati brco najbližje koklje.

Na originalni različici se je namreč na vseh koncih kazala nedodelanost, ki se tu in tam kaže še zdaj. Od premikanja in umetne inteligence sovražnikov, pomanjkanja ciljev, nedelujočih elementov, hroščev, pretirano kockastega nizko-kvalitetnega okolja in še ogromno drugih stvari, preveč, da bi jih našteval. Na srečo se je razvojna ekipa vzela v roke in vse od takrat neumorno dela na izboljšavah, a vseeno po dobrih šestih letih in devetnajstih večjih popravkih še vedno ni ne duha, ne sluha po polnem izidu.

So pa zato spremembe še kako vidne. Za primerjavo priporočam, da si ogledaš ta video, da ne bom sam preveč časa tvezil o vseh spremembah, ki so jih nove različice prinesle. Naj rečem le, da smo ob igranju ene prvih različic (morda celo ene malo poznejših različic) igrali povsem drugačno igro in zgolj malo stvari je ostalo enakih.

Gre za popolno preobrazbo identitete, saj vsaka verzija prinese s sabo ogromne spremembe. Tako smo dočakali že več preobrazb uporabniškega vmesnika, grafične podobe, zvočnih učinkov, kreftanja, napredovanja, bojnega sistema, ter sovražnikov, pridobili pa smo tudi NPC-je in veliko nove opreme ter orožij.

Za preživetje je potrebno garati

Zgodovino zdaj poznaš, a na kakšnem principu 7 Days to Die sploh deluje? Upira se na standarde koncepte preživetvenih simulacij in vsaj na začetku se igra podobno kot Minecraft. Raziskuješ, nabiraš in pleniš stvari, gradiš zavetišče ter se v večigralskem načinu družiš s prijatelji… a obstaja ena stvar, ki ob igranju napram lahkotnejših iger napravi ogromno razliko. Preživetje ni niti približno enostavno; pravzaprav je frdamano težko.

Se želiš ponoči enostavno skriti v hiško ter v miru počakati na jutro, medtem, ko mrtvi prijatelji depresivno krožijo naokoli? Žal čakajo ravno na to. Najsi te vidijo skozi okno, zavohajo tvoje zasmrdele cunje ali zaslišijo škripanje tal, kmalu lahko pričakuješ nenapovedane obiske, manj dobrodošle od nenadnega prihoda tašče na Božični večer. No, sicer jim težko rečemo nenapovedani, če pa obiskovalci že od daleč stokajo kot lenuh pri delu.

No, morda pa te je zgrabila pamet in zgradil si par metrov visok zid, na katerega bi bil ponosen še Donald. Tako se smejiš figurativnim Novomehičanom in… am … a je bila ta razpoka pred sekundo tu? Nič, tako ne bo šlo. Če drugo ne učinkuje, se bo pa morda Rambo pristop končal bolje od pričakovanj? Nop, tudi ta se je zaključil z gnilim čekanom v tazadnji.

Navadno se direktni boj ne obrestuje, saj te mrtvi možiclji hitro preplavijo že zaradi samega števila, če pa jih že uspeš potamaniti, obstaja velika možnost, da bodo pred tem s tabo delili virus lepote. Na srečo se jim ni težko izogniti in podpisati za posamičen odstrel, a ko pade noč, ni pametno češenj zobati niti s posameznimi zamudniki, ki navadno zelo zdolgočaseno romajo naokoli. Zato, ker namreč v tem obdobju manifestirajo energijo lune in šprintajo kot sam Usain Bolt.

Seveda je zato potrebno pljuniti v roke in nekako poskrbeti za čim daljšo življenjsko dobo. Ne gre za enostavno stvar, a vseeno obstaja dobro prežvečen koncept dolgoročnega preživetja. Lahko si namreč zgradiš hiško, utrdbo, naselje… grad!? CEL SVET JE MOJE IGRIŠČE, PRESNETO!!! … No, vsaj do radioaktivne cone.

Morda pa ti montaža ni po godu in raje živiš v stiku z naravo? Ni panike, naseli se jamo in preživi naslednjih par minut med horkanjem pod vtisi jamskega človeka, dokler te lakota ne pribezlja iz luknjice. A pazi. Kot že ime nakazuje, lakota ni edini problem, s katerim se soočaš med hermitskim življenjem. Vsak sedmi dan se na vratih pojavi horda živih mrtvecev z nadvse razvitim internim radarjem, s pomočjo katerega se podajo na lov v ravni črti, ne glede na tvoje skrivališče. Zato je priporočljivo imeti vsaj zasilno obrambo, kamor se lahko zatečeš v teh trenutkih groze.

Noč živih in mrtvih mrtvecev

Ravno to se je zgodilo meni po prvem tednu igranja. Nisem ravno povsem začetnik, saj sem igro nabavil že v eni izmed zgodnjih enačic. A kar nekaj časa se je na njej nabiral prah, zato mi je bilo večino stvari sedaj novih. Na večer sedmega dne sem se povsem zavedal, da prihaja besneč roj, a vodil me je občutek, da bom zlahka pometel z nesnago noči.

A takoj ob padcu mraka so mi hrupi v daljavi in hitro bližajoči se koraki dali pomisleke glede prejšnjega lahkotnega pristopa. In potem so prišli. Vidiš, kot voluhar sem se naselil pod zemljo, a se pri tem ne oddaljil od svežega zraka. Glavno bazo sem imel resda pod zemljo, a za varnost so skrbele varovale tri linije obrambe. Njihov cilj je bil ustavitev vsega, kar bi horde umrlih lahko vrgle obnje, vsaj v teoriji. Vse se je pričelo s kocko širokim lesenim obzidjem na površju, obdanim s plitkim obrambnim jarkom z nalogo upočasnitve zombakov.

A izkazalo se je za premalo učinkovito. Mrtveci so se eden za drugim nabirali pred zidom, v katerem so se hitro začeli poznati znaki šibkosti. Snel sem še eno glavo in jo še zadnji trenutek popihal v varno zavetišče, ob čimer sem za sabo zaslišal zmagoslavne krike. Prva obramba je padla ‒ preostali sta zgolj še dve.

Drugo obrambno črto je sestavljala dosti bolj kompetentna linija obrambe, sestavljena iz ojačanih železnih kock ter obrambnega jarka z lesenimi koli. Nič nisem hotel prepustiti naključju tretje, nepreizkušene črte, zato sem svoj korak povsem želel ohraniti na tem mestu.

Ni bilo treba kaj dolgo čakati, saj so kmalu prisopihali prvi sovražniki in ponovno se je začel boj za preživetje. Sprva je sicer šlo kar dobro in obramba je funkcionalno zaustavila vsako truplo in ta so se kmalu po prihodu sesedala v rdečkast pesek. Zvesta pištola je pri tem močno pripomogla, saj je vestno izstreljevala naboj za nabojem, nabojnik za nabojnikom. A po dobrih petnajstih minutah sem med obstreljevanjem hord zaslišal ta preklet zvok škripajoče kovine ‒ vrata so padla in to je pomenilo ponovno potrebo po umiku. Glede na to, da je šlo za glavno linijo obrambe, mi je že začelo pošteno teči za ovratnik. Šlo bo na tesno ‒ ura je šele 2.00, do zore je še daleč.

Vse je ležalo na kocki z zadnjo bojno črto globokega jarka, opremljenega z nakopičenimi stebri in dvižnim mostom. Jasno je bilo, da druge možnosti umika ne bom več imel in v kolikor bo tu šlo kaj po zlu, je z mano konec. Pripravil sem pištolo, samostrel ter mačeto in se pripravil na boj z vsemi močmi, kar jih je utrujen kazalec desne dlani še premogel.

Ne bom zanikal, da se je ob prihodu prvih sovražnikov pričelo zelo obetavno. Precej izmed njih, prihajajoče groze, sem s pištolo in nato (ob pomanjkanju streliva) s samostrelom snel, še preden so sploh prišli do jarka in tudi tisti, ki jim je to uspelo, so zgolj omahnili noter in se napičili … tako je vsaj izgledalo na prvi pogled.

Vidiš, nisem se zavedal, da stebri pridejo z eno vitalno slabostjo. Funkcijsko sicer služijo svojemu namenu, a istočasno ne trajajo večno. Torej je povsem logično, da so se sčasoma uničili in s tem novih improviziranih jamarjev padec ni ubil, ampak iz njih napravil zgolj večne invalide. Enako zavzeto so s te pozicije pričeli spodkopavati tla pod mojimi nogami.

To pa je povsem porušilo moje načrte. Ker sem bil tako zaposlen s strežbo novim obiskovalcem, nisem opazil, da so se v tleh za mano pričenjale pojavljati razpoke in da sem sčasoma prejel nov obisk. To pa je bilo bolj kot ne to. Na koncu sta nepripravljenost in pomanjkanje izkušenj prevladala in z zadnjimi odstotki zdravja sem lahko le s krikom zaključil kratko-trajajočo poslednjo obrambo in pred lačnimi čekani ter kremplji skočil v prav ta jarek, ki me je stal penine. Preminil sem natanko ob 5.30 zjutraj, le pol ure pred prihodom zore.

Volja premaga vse ovire

S tega bi sicer lahko sklepal, da je cilj igre mučenje igralca. Ampak ne. Imaš več kot dovolj orodij, ki ti pomagajo pri preživetju in nisi zgolj nedolžna žrtev v rokah krutih igralnih mehanik. Sicer si kot nov igralec na samem pričetku izgubljen in nevešč, ampak verjetno vsakdo ve, da hiša pomeni (relativno) varnost, kamen ter palica dasta improvizirano kladivo in da gre hrana noter pri ustih, ven pa pri, no, saj veš.

A potem so tu napredne zadeve, kot so kovanje, napredovanje, prečiščevanje vode, celo prilagoditev oblačil glede na podnebne razmere. Takšne stvari nemalokrat povzročijo, da skočiš na 7 Days to Die Wiki in tam potešiš radovednost. Seveda ne gre za izjemo, saj isto velja za večino kompleksnih preživetvenih iger. Po par neuspešnih poizkusih in propadlih načrtih končno skapiraš, za kaj gre, in ravno to je celoten šarm. Iz izkušenj se učimo.

Nekaj svobode imamo tudi pri prilagajanju igranja, saj lahko igramo na vnaprej izdelanem obširnem zemljevidu ali pa preizkusimo srečo z naključno generacijo. Kot da to še ni dovolj, je na voljo tudi precej zanimivih možnosti, ki jih lahko uporabiš za prilagoditev igralne izkušnje lastnim željam. Nočeš hitrih zombijev oziroma želiš, da so ves čas hitri? Dan prekratek? Plena premalo? Vse to in še več je mogoče prilagoditi.

Vsaka izbira ima svoje prednosti. Sprva boš želel igrati na vnaprej pripravljeni mapi, saj so točke zanimivosti bližje druga drugi in tako je gradnja baze in ropanje bližnjih točk zanimivosti lažje ter potrebuje manj teka sem in tja. Če pa si želiš puščavniškega načina življenja, pa le preizkusi naključno generacijo. A naj te opozorim ‒ mapa bo tu dosti bolj realistična, stavbe pa bolj razpršene, zaradi česar bo pohajkovanja in iskanja dosti več, naselja pa bodo bolj generična.

Verjetno glede na to, da gre za “kopijo” Minecraft stila, ne pričakuješ preveč na grafičnem področju. Ampak tudi vizualno ne gre za ravno slab izgled. Ob pričetku je sicer bilo to drugače, a veliko se je izboljšalo. Sedaj ne gre več za povsem kockasto geometrijo, ampak so kocke prilagojene tako, da gredo gladko skupaj in večinoma nimajo več toliko ostrih robov, v kolikor seveda ne gre za takšno vrsto kocke, od katere je oster rob pričakovan.

Tudi različnih zombijev je precej, ne samo po izgledu, saj nekateri bolj trzajo in imajo bolj kot ne vsi drugačen način premikanja, zaradi česar je glavo (ker je tako zombija, kot vsi vemo, najlažje pokončati) različno težko zadeti. Ampak, kjer pa 7 Days to Die res preseneti, je fizični model. Različni materiali imajo različno težo in za razliko od Minecraft ni mogoče imeti nemogočih struktur, ker se bodo te enostavno porušile, preden boš komaj dobro začel z gradnjo. Uporaba podpornih stebrov in pametna gradnja je zato, sploh za večje baze, nuja in združeno s težavno obrambo to res predstavlja eno najbolj zanimivih preživetvenih puščavniških izkušenj, kar sem jih kadarkoli preizkusil.

Zaključek

Pozitivno:
+ Ena najboljših preživetvenih simulacij na trgu
+ Ravno pravšnja mera kompleksnosti in težavnosti
+ Dovolj opcij za zvrhan koš
+ Konstantna evolucija

Negativno:
– Izgleda izgubljena v večnem statusu zgodnjega dostopa
– Kompleksna za začetnike
– Razvijalci z določenimi spremembami pahnejo mimo

Kot definicija žanrske generičnosti je 7 Days to Die postapokaliptična puščavniška dežela, polna živih mrtvecev z željo po možganih. A vseeno je izvrsten predstavnik s poudarkom na zadeve, ki predstavljajo najboljše aspekte preživetvenih puščavniških pustolovščin. Čeprav izgleda izgubljena v peklu zgodnjega dostopa, se s konstantnim razvojem ter občasnimi ogromnimi posodobitvami ves čas razvija in počasi, a vztrajno koraka naprej kot živo truplo. Z željo po tvojih denarcih.

Objava 7 Days to Die – Predogled | Žlahtna možganovina se je najprej pojavila na HOPsi.

Sam sem eden tistih čudakov, ki se virtualnega kmeta igra že od različice 2011 naprej, in če je nekdaj veljalo, da je Farming Simulator le površen približek kmetovanja z antičnim grafičnim pogonom, od 20. novembra letos to več ne bo držalo. Lahko rečem, da se je serija končno vrnila v popolnoma novi podobi, ki jo še nismo videli. Igralci smo bili vsako leto v pričakovanju nove različice, ki nas je vedno znova razočarala, saj je dejansko bila le klon prejšnje različice z minimalno novo vsebino. Letos sem še posebej dobil občutek, da gre za eno izmed različic, ki je v gaming skupnosti ljubiteljev simulatorjev zelo pričakovana. Razvijalec je nametal cel kup napovednikov in posnetkov kjer je obljubljal Farming Simulator kot ga še ni bilo.

Po preteklih izkušnjah s serijo, in ker živimo v času kjer razvijalci velikokrat kažejo kinematografske napovednike, izdajo pa nekaj čisto drugega, ki služi bolj molzni kravi za dobiček, sem tokratno različico pričakoval z veliko mero skeptičnosti. Bil pa sem pozitivno presenčen, saj smo dobili točno to, kar je GIANTS Software obljubljal.

Razvojna ekipa: GIANTS Software
Založnik: Focus Home Interactive
Spletna stran: Povezava
Nakup: EIGRE.si od 29.99€ dalje
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 20. 11. 2018
Cena: 29,99 €

Zvrst: simulacija

VIDEO OPIS

Od arhitekta do najmogočnejšega kmetovalca naokoli

Zaenkrat lahko ob zagonu igre ponovno izbiramo med dvema igralnima mapama. Prva poimenovana Felsbrunn, ki prikazuje evropsko podeželje in Ravenport z ameriškim okoljem. Mapi se ne ponašata ravno z veliko igralno površino, vendar pa je le-ta še vseeno večja kot pri predhodniku Farming Simulator 17. Igra nas pozdravi v popolnoma novem grafičnem pogonu, ki tokrat prvič ne daje občutka arkadnosti igre in risankaste grafike. Vključene so številne podrobnosti od vihanja rastlin med hojo in vožnjo, do gostih gozdov ter travnikov z veliko raznovrstnostjo rastlin. Tako sem že ob sami grafiki in nelinearnostjo bil tako navdušen, da sem se prvo uro posvetil raziskovanju čudovitih lokacij, ki jih ponuja.

Tokrat nam igra prvič ponuja tudi možnost, da sami postavimo svojo kmetijo. Izbiramo lahko med tremi težavnostnimi načini, kjer tako pričnemo z različno vsoto cekinov na računu, od izbranega načina pa je odvisno tudi kaj bomo v začetku že posedovali, če sploh kaj. Dobra novost, ki doda k večji resničnosti pa je tudi kupovanje ozemlja. V prejšnjih različicah smo bili omejeni le na odkupovanje polj, tokrat pa odkupimo del ozemlja na mapi, vključno s pripadajočimi polji. Seveda pa nas večja ozemlja na začetku utegnejo kar močno udariti po žepu.

Čeprav je novost grajenja posestva zelo dobrodošla, le-ta trenutno ne ponuja preveč pestre izbire objektov, saj najdemo poleg hiše, v katero lahko mimogrede tudi vstopimo in prespimo, le skromno število raznih garaž, silosov in hlevov. Zagotovo bi bila pika na i, če bi razvijalec vključil možnost estetskega prilagajanja objektov.

Vozni park traktorjev in razne kmetijske mašinerije zopet ni razočaral, saj se mora laik v tem področju na trenutke kar malo poglobiti, da razume čemu služijo nekatere nove zadeve, kar je dobro, saj navsezadnje le gre za simulator. In tu moram zopet zelo pohvaliti celotno zadevo, ker smo se končno znebili “otroških plastičnih traktorčkov”. Tokrat so modeli res realistično oblikovani, v vozilih lahko vidimo cel kup premikajočih delov, vožnja pa prvič ne daje občutka popolne arkadnosti, ampak je občutno zelo izpopolnjena. Tako na primer ob rahlem zavijanju ne bomo pristali v bližnjem drevesu, kot se je to dogajalo v prejšnjih različicah. Dodaten bonbonček na vse to pa je voznikov sedež, ki se premika glede na tresljaje med vožnjo.

Razvijalec igre je večji del svoje oglaševalske kampanje posvečal novo vključenemu proizvajalcu kmetijske tehnike John Deere, s tem pa si je zagotovo pridobil kakšnega zanesenjaka več na svojo stran. Čeprav sam nisem eden teh, pa moram priznati, da je tudi ta novost v seriji več kot dobrodošla, saj doda k pestrosti voznega parka. Kot pa sem že prej omenil, so modeli vozil (vključno z notranjostjo) zelo podrobno oblikovani, nič drugače pa ni s traktorji, kombajni in ostalo tehniko jeklenega zelenega jelenčka.

Dopoldne kidamo gnoj, popoldne pa divjamo z vlakom

Letošnja različica Farming Simulatorja nam poleg rejenja krav, prašičev, kokoši in ovc, daje možnost rejenja konj. Te lahko tako kot ostalo živino kupimo pri trgovcu z živalmi, ki nam jih proti plačilu dostavi na kmetijo, pripeljemo pa jih lahko tudi sami z ustrezno prikolico za prevažanje živine. Ja, konje lahko tudi jezdimo, zato kot taki predstavljajo tudi priročno sredstvo za premikanje po mapi, še posebej po težko dostopnih delih. Preklopimo pa lahko tudi v tovorni vlak, ki že od predhodnika ponuja možnost premikanja večje količine materiala po mapi. Z malo domišljije si tako lahko predstavljamo sceno iz igre Red Read Redemption 2, ko na konju lovimo vlak. Pa naj še kdo reče, da smo PC igričarji prikrajšani za kavbojsko pustolovščino.

Na nekaj novosti sem naletel tudi pri poljedelstvu. Na novo je dodana možnost periodičnega apnenja polja, ki nam kot gnojenje prinese večji pridelek. igralci, ki pa si želijo največjo mero resničnost poljedelstva, pa lahko vklopijo še možnost zaraščanja polj s plevelom. V ta namen pa so nam na voljo še pesticidi in posebni priključki za odstranjevanje te nadležne zadevice.
Pogodbeno delo pri drugih kmetih se kaj dosti ni spremenilo, imamo pa tokrat možnost, da za opravila uporabimo tudi svojo tehniko v zameno za višje plačilo.

Za konec pa je čas, da spregovorim še o nekaterih slabostih igre. Tako bi rad takoj izpostavil, da sem med igranjem igre zasledil obsežne padce sličic na sekundo (FPS), te so se sicer večino časa gibale pri številu 60, a so v določenih trenutkih za kratek čas konkretno padle tudi do 30 sličic na sekundo. Farming Simulator 19 sem poganjal na solidno zmogljivem sistemu s štirijedrnim procesorjem Intel Core i3-8100, grafično kartico NVIDIA GeForce GTX 1050 Ti in s 16 GB pomnilnikom, zato mi je omenjeno žal pustilo manjši grenak priokus.

Zaključek

Pozitivno:
+ Izboljšan grafični pogon
+ Resničnejši prikaz fizike, manj arkadnosti
+ Možnost postavljanja posesti iz nič
+ Vključena nova žival in kmetijska mehanizacija
+ Razširjena simulacija poljedelstva

Negativno:
– Nekaj hroščev
– Občasni konkretni padci sličic na sekundo (FPS)
– Majhne gozdne površine za gozdarska opravila

Objava Farming Simulator 19 – Traktor, ljubezen in rock’n’roll se je najprej pojavila na HOPsi.

A potem je tu Rockstar, ki skrbi za serijo Grand Theft Auto, morda najbolj prepoznani izdelek iz te naše priljubljene industrije. Za razliko od ostalih razvijalcev, se oni ne sekirajo glede letnih izdajanj in nadaljevanj iger saj se dobesedno kopajo v denarju. Za svoje projekte si vzamejo leta in leta in jih pilijo, dokler niso zadovoljni s končnim izdelkom. In praktično vsak njihov produkt je težko pričakovan ter ob izidu obnori skorajda celoten svet, ocene kritikov pa redko padejo izpod perfektne cifre. Nič drugače ni bilo z napovedjo in izidom igre Red Dead Redemption 2, katere razvoj je trajal kar 8 let in pripeljal do velike kontroverznosti zaradi norih delavnikov samih razvijalcev. Ampak če pustimo človeško trpljenje ob strani, uf fant, polomljena zapestja in natekli prsti uslužbencev so razvili naravnost neverjeten izdelek.

Razvojna ekipa: Rockstar Games
Založnik: Rockstar Games
Platforme: PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 26.10.2018
Cena: 58.99€ – EIGRE.si

Zvrst: Odprti svet, akcijska

VIDEO OPIS

Prvo avanturo iz leta 2010 sem sicer žalostno zamudil, saj prekleta zadeva ni nikoli izšla na PC-ju a vendarle mi je jo po partizanskih poteh uspelo preigrati. Predpriprave so bile potrebne saj je dvojka v bistvu pred-del prvega dela in čeprav novopečenim igralcem poznavanje izvirnika ni nujno potrebno, boste zagotovo prepoznali marsikakšen lik iz preteklosti.

Piše se leto 1899 in ZDA hitrostno izgublja na svoji primitivnosti, se modernizira, roka pravice pa se je razširila v praktično vsak kotiček kontinenta. V takšnem svetu počasi zmanjkuje prostora za razne bandite in tolpe, ki so včasih nudile preprost način življenja na dokaj visoki nogi. A nekatere tolpe vztrajajo in član ene od teh smo tudi mi, Arthur Morgan, bandit srednjih let, ki mu je sicer odtujitev človeškega življenja najmanjši problem a vseeno pod črto potegnjeno ni ravno slab fant, samo kratko vžigalno vrvico ima.

Naša skupinica nepridipravov je pisana, poveljuje pa ji Dutch, ki ga stari mački poznamo tudi iz izvirnika. Naš geng je pomemben del izkušnje saj jih moramo smatrati skorajda kot del družine in z njimi preživimo ogromno časa v našem kampu. Ta služi kot nekakšna domača baza, v kateri lahko počnemo ogromno reči kot je denimo britje, igranje pokra, domin, kupovanje dobrin in  preoblačenje, glavnino časa pa nam tam vzame ravno kramljanje z našimi spremljevalci. Red Dead Redemption 2 daje ogromno poudarka ravno na karakterje in naša domača baza je precej efektivna pri navezovanju naših čustev na okoli sprehajajoče NPC-je. A že v kampu lahko vidimo, zame osebno, največjo moč igre Red Dead Redemption 2.

Rockstar je namreč ogromno časa vložil v živ, dinamičen svet, ki preprosto kipi od raznoraznih podrobnosti. Ta del igre je namreč povezan z vsemi drugimi aspekti naslova in treba je reči, da jim je zadeva uspela na celi črti. Stopnja podrobnosti in občutek živega in dihajočega sveta je preprosto neverjetna in včasih je človeku kar malo žal, da so razvijalce bremzale sodobne konzole in da ni bil naslov razvit za naslednjo generacijo obtelevizorskih škatlic. No, tokrat so vsaj ob izidu že vključili opcijo prvoosebnega pogleda, ki nam ponudi povsem novo perspektivo v interakciji s svetom.

Za ogled pravega živega sveta vam ni potrebno gledati neke skriptirane misije, za padanje čeljusti je dovolj preprost sprehod skozi igro. Šanse so, da boste medtem naleteli na igro divjine, kjer bodo mimo vas tekali zajci, čez reko plavale srne ali pa se bo v vašega konja zaletela raca, ki se bo zaradi tega sama sebe spravila v nezavest. Ali pa obiščete mesto ter opazujete majajočega pijanca, ki zapušča salon, naključnega sprehajajočega, ki si vrta po nosu in izkopanino tudi poje ali pa samo gledate animacijo nekoga, ki sedi ob ognju. Če boste pogledali bolj podrobno, znate ujeti še kakšne bolj skrite podrobnosti, ki pa ravno zaradi svoje navidezne nepomembnosti toliko bolj navdušijo. Stvari kot so sončni žarek, ki dejansko sije skozi Arthurjevo uho zaradi prosojnosti slednjega. Ali pa sprehajanje skozi najbolj realističen sneg, ki sem ga do sedaj videl v igrah. Morda znate celo zabresti v vodo in ko boste izstopili iz reke, boste navdušeno ugotovili, da so se naša oblačila zmočila samo do točne gladine vode. Te podrobnosti in ta živost sveta preveva našo celotno igralno izkušnjo, od sestav stopenj do samih misij.

Te so na pogled sicer tipično Rockstarjeve. Na zemljevidu izberemo ikono podajalca naloge, se zavihtimo na konja in se brzinsko odpravimo k našemu cilju. Kveste delimo na glavne ter tiste stranske, ki jih moramo včasih odkriti sami, a že zdaj vam povem, da jih boste med sabo težko razločili. Se spomnite igre Witcher 3 ter njegovih odlično izvedenih nalog, ki veljajo za prvaka v temu pogledu? Kaj če vam rečem, da je šel Rockstar tokrat še stopničko dlje in je poljskemu razvijalcu celo izmaknil dotični naslov? Ne pretiravam, misije v Red Dead Redemption 2 so tako dobre, domiselne, dinamične in preprosto prekleto zanimive, da težko naletiš na kakšno, ki se vam ne bi vtisnila v spomin. Poglejmo ta primer: med prečkanjem divjine sem po naključju naletel na možaku, ki je ves sključen sedel na uničenem vozu. Ko sem ga pobaral v čemu je težava, mi je razodel, da poseduje cirkus, kjer se on, preoblečen v žensko, bojuje z zvermi. A njegove zverine so mu pobegnile zato pogreša svojo zebro, tigra in leva. V zameno za kup cekina se odpravimo po sledeh zebre, katera pa je v bistvu samo osel, ki mu je cirkusant narisal proge. Tiger seveda ni tiger ampak  pobarvana puma medtem ko je strašni lev samo pes z lasuljo. In to je samo stranska naloga, ki povrhu vsega na koncu vsebuje preobrat, ki ga dejansko nisem pričakoval. Kako naj človek potem neha igrati ob dveh zjutraj? Kako?!

Na temu mestu bi omenil ključni dejavnik, ki bi znal odvrniti potencialnega novega igralca od obiska digitalnega divjega zahoda. Red Dead Redemption 2 je hudimano počasen in realističen špil. Uvodni del nas postavi na zasneženo goro, kjer se konji komajda premikajo, uren pa ni niti naš lik. Hitrost se sicer malce izboljša, ko končno preidemo na odprte in sončne planjave a vseeno se gre za igro, ki si vzame svoj čas in to ne gre le na račun premikanja našega lika ampak tudi na animacije, ki so podrobne a jih moramo opraviti mnogokrat. Kjer bi v nekaterih igrah »looting« padlega nasprotnika ali naokoliškega predmeta opravili v delčku sekunde, je RDR 2 drugačen. Arthur bo vsakega mrtveca z animacijo malce privzdignil, mu pretipal žepe in nato vzel predmet. Isto je z obiskom hiše, kjer boste najprej odprli predalnik ter šele nato vzeli predmet. Vsaka od teh animacij vzame recimo 5 sekund in kolikokrat jih boste morali gledati v tej, nekje 60 urni izkušnji, si lahko preračunate sami.

Zato pozor, Red Dead vas bo ustavil in od vas zahteval svojo dozo potrpežljivosti. Ta bo prišla v preizkušnjo tudi pri prečkanju sveta, ki praktično ne pozna »quick travela« zato boste pot do objektiva morali prejahati. Sicer obstaja sicer sistem kočij ter vlakov ampak večino časa boste preživeli na konjskem hrbtu, svojega štirinožnega prijatelja pa bolje da ne izgubite. Ste obtičali sredi divjine, konja pa pustili v mestu? Srečno, ker ni več tistega trika, kjer bi ga poklicali z žvižgom in bi se kar pojavil iz zraka ampak boste morali peš po njega.

Potrpežljivost gre roko v roki z realističnostjo. Arthur bo med avanturističnim raziskovanjem postal utrujen zato bo potreboval svojo dozo spanca, skozi čas mu bo zrasla brada, vsake toliko pa se bo potrebno tudi umiti. Skrbeti je potrebno tudi za svojega konja, ki prav tako zahteva svojo hrano ter čistočo, k sreči pa so bili razvijalci vsaj tako prijazni, da si med divjim jezdenjem ne more zviti gležnja. A previdno pri jahanju, saj vas zna ob veja zabrisati iz stebla, včasih pa špil zavije v realistične vode že kar nekoliko preveč nazorno. Lov na živali postane precej neprijeten, ko nedolžno bitje ne ubijete iz prve in zvijanje in grozljivo jokanje srne je nekaj, kar ne bom dolgo pozabil. Osebno imam rad grozljivke in videl sem že marsikaj a ob tuljenju ranjenega konja sem bil primoran zapreti igro in oditi na svež zrak.

Kavbojščina ne bi bila prava brez bojevanja in akcije v RDR 2 zagotovo ne manjka. Streljali bomo tako bandite kot može zakona, na izbiro pa nam je kar precejšnja orožarna. Vračajo se praktično vsa orožja iz izvirnika, dodano pa je tudi nekaj novih kosov opreme. Tu imamo revolverje, puške, dinamit ter seveda vrv, s katero lahko zavežemo kakega nepridiprava in ga vrnemo k roki zakona. Streljanje praktično isto kot prej, kjer največ štejejo streli v glavo, najbolj efektivno pa je skrivanje v zaklonu ter proženje, kjer nam pomaga samodejni merek. Tu še znani »dead eye«, ki dogajanje upočasni ter omogoči bolj natančno ciljanje a sem se ga sam presenetljivo malo posluževal. Ni pa vse isto, kjer spet v ospredje stopijo podrobnosti. Nasprotniku lahko sedaj odstrelimo del telesa, če pa slučajno stoji zraven oljne svetilke, se lahko posledično hitro vžge in mehanika gorenja ognja je v tej igri čudovita čeprav v temu primeru že malček grozljiva. Se spomnite omembe tuljenja ranjene živali? No, predstavljajte si raje gorečega človeka.

Ne manjka tudi spopad ena na ena, kjer z nasprotnikom poskušata čim hitreje ustreliti drug drugega a tako kot v originalu, mi niti tu ta celotna mehanika ni povsem jasna čeprav sem vseeno zmagoval. Bojevanje se lahko preseli tudi samo na pesti, kjer lahko tepemo, blokiramo ali pa grdavža primemo in zadavimo. Ni pa ravno čisto vse samo v direktni akciji saj je veliko večji poudarek na skrivanju in odstranjevanju kavbojev od zadaj. S tem sem mislil na zabod z nožem izza hrbta, ne pa na neke igrice iz filma Brokeback Mountain, pokvarjenci.

A pri pokanju pridaničev je vredno biti pazljiv saj lahko urno ustrelimo kakega nedolžnega, okoli stoječega civilista in tako se nad našo glavo zgrne dolga roka pravice. Če tej ubežimo, za nami razpišejo nagrado, »bounty« pa lahko sicer odplačamo sami pri pošti a ta niti ni poceni. Če z lumparijami nadaljujemo lahko zadeva celo napreduje do te stopnje, da nam mesto postane zaklenjeno zato je pametno pri našem razboritem ropanju biti kanček previden.

Grafika. Vsi smo se zagotovo slinili nad slikami in posnetki pred igrinim dejanskim izidom. Grafično morda po številu poligonov Red Dead Redemption 2 ne more konkurirati denimo God of War ali Uncharted seriji a glede na odprt svet igre, tega tudi ni bilo pričakovati saj je zadevo vendarle potrebno optimizirati. A ni vse v teksturah saj je zelo pomembna sama kinematografija vseh scen ter grafičnih učinkov in zgodilo se je, da sem včasih v igro preprosto zijal odprtih ust. Scene kot so meglica nad močvirjem ter sonce, ki se prebija skozi gosto meglo so naravnost fantastične. Združimo to s poudarkom na detajlih in dobimo prizor, ko se s kočijo počasi pripeljemo v mesto, na kolesih se nabira blato, konji puščajo odtise stopinj medtem ko nas iz verande nezaupljivo opazujejo prebivalci. Toliko je takšnih trenutkov, ko se človek počuti da ne igra igre ampak opazuje skriptirano sceno špila na YouTube posnetku ampak ne, tu sem, držim kontroler v roki in se čudim, kako se v mrzlem vremenu mojemu konju krčijo jajca. Če vas kaj takega ne navduši, potem kar brž v krsto, saj ste navznoter mrtvi.

O Red Dead Redemption 2 bi lahko spisal še celoten doktorat saj je toliko vsebine in neopisovanje kateregakoli njenega dela se zdi kot krivica a vseeno moram nekje vendarle potegniti črto. Sedaj je čas za najtežji del in sicer da podam končno oceno. Dolgo sem razmišljal, ali je počasen tempo slaba stran igre in bi jo bilo morebiti potrebno grajati a Rockstar je to vendarle storil z namenom, saj želi igralca s tem pripraviti, da upočasni igranje in se bolj zatopi v svet. Kakor je jezdenje povsod na začetku najedalo, sem se ga nato navadil in kmalu že prav veselil, saj je vsako potovanje obljubljalo neko novo avanturo. Menim, da smo se igralci skozi čas razvadili in vse hočemo storiti čim prej, brez nepotrebnega ustavljanja, medtem ko nam Red Dead pravi: »počasi, model, prižgi si pipo, naredi dva dima in bova prišla naprej.«

Igra ni popolna in vsebuje nekaj minuskov. Arthur se v zaprtih prostorih vseeno obrača prepočasi in dobrodošla bi bila opcija preskoka animacij. Včasih naletite tudi na okoli leteče predmete, težava pa je tudi pri pobiranju novih orožij saj izostane direktna primerjava stare in nove pokalice. Zvočni učinki orožarne bi lahko bili boljši, najeda pa tudi dejstvo, da če kje pozabite klobuk, ga lahko pridobite šele v domači bazi. Misije so včasih tudi nepoštene saj nas včasih postavijo v položaj, ko moramo preprosto postreliti pol mesta in ko je misije konec, moramo praktično ves pridobljeni denar ponuditi za odpravitev globe. Zna se tudi zgoditi, da vas ob zaključku naloge špil pusti sredi hoste, brez konja in vas čaka utrujajoče tekanje nazaj, čeprav za to niste krivi sami.

A to so res samo minuski in Red Dead Redemption 2 preprosto od mene ne more dobiti nižje ocene kot 5/5. Igra vsebuje toliko odlične vsebine, ki se nikoli ne počuti razpotegnjena. Stranske naloge so dejansko presegle tiste iz The Witcher 3, stopnja podrobnosti pa je tu dosegla rekordne višave, ki se jim bo težko kdaj kmalu približal.

Če ste oboževalec kavbojk ali pa če si samo želite prvovrstne enoigralske izkušnje, Red Dead Redemption 2 preprosto morate posedovati v svoji zbirki. Je igra, vredna tega, da si samo za njo pripadniki PC Master Race kupite konzolo.  Je naslov, ki pokaže kaj lahko naredijo leta razvoja na praktično neomejenem proračunu. Je špil, ki poskuša spremeniti hiter tempo vseh drugih odprto-svetnih iger kot so denimo Assassin’s Creed ali pa Watch Dogs ter nas pripraviti na drugačen stil igranja. In je izkušnja, od katere se boste težko odtegnili vse dokler ne uzrete zaključne špice in se vam krvave, neprespane oči zasvetijo pod žarkom upanja, saj naivno pomislite, da boste končno lahko počeli še kaj drugega poleg igranja tega naslova. A ta trenutek hitro zbledi saj novembra prihaja prava trda droga v obliki Red Dead Redemption Online.

Objava Red Dead Redemption 2 – popolna kavbojska pravljica za odrasle | Recenzija | se je najprej pojavila na HOPsi.

Naslov na prvi pogled ni nek presežek in vsebuje klasične prvine menedžerskih simulacijskih iger, kot je na primer Zoo Tycoon iz leta 2001. Ko pa ugotovimo, da je v celoti plod razvijalca Twice Circled z le enim človekom po imenu Tim Wicksteed, pa ne ostanemo več ravnodušni.

Razvijalec: Twice Circled
Založnik: Twice Circled
Platforme: PC
Datum izida: 13. 9. 2018
Cena: 20,99 €
Steam: Povezava

Zvrst: menedžerska simulacija, grajenje

Ribogojništvo 101

Ob začetku nas pozdravita dva možna načina igranja, kampanja in nepogrešljiv peskovniški način. Pred zagonom kampanje sicer nismo deležni učne ure, ker je ta zelo dobro vpeljana v sam potek kampanje. Tako nas igra prisili, da vsak element posebej predelamo. V sami igri obstaja splošna denarna valuta in posebne točke, ki jih pridobimo z večanjem akvarija. S tem smo v kampanji grobo omejeni, zato se kaj hitro pojavijo težave z napredovanjem v naslednja poglavja, katera nam seveda prinesejo nove naloge z nagradami in dostopom do novih vsebin, kot so dekoracije, akvarijska tehnika in morske živali.

Izjemno sem bil presenečen nad podrobnimi navodili, ki nam jih igra podaja tekom kampanje, saj za vsako stvar izvemo pravi čas kako deluje in na kaj moramo biti pozorni.

Ko to dojamemo, prejmemo sklop nalog, ki jih moramo opraviti za napredovanje v višjo stopnjo. Naloge načeloma niso težavne in takoj nam je jasno, kako se moramo lotiti zadeve. Težava pa nastane, ko moramo zbrati določeno število t. i. točk ugleda. Te pridobimo s čim večjimi in predvsem redkimi morskimi živalmi, ki našemu akvariju prinesejo ugled, s tem pa skozi vhodna vrata prileti tudi več obiskovalcev z debelimi denarnicami. Žal smo vsaj na začetku omejeni z majhnim naborom rib, ki nam prinesejo zelo malo točk, zato smo nemalokrat prisiljeni akvarij posejati z eno in istimi vrstami rib, da pridobimo tiste zahtevane točke.

Vse ne gre metati v isti koš…oziroma akvarij

Pričakovano je večji del igre osredotočen na upravljanje z vodnim živežem, kjer najdemo vse od morskih psov pa do nekakšnih vodnih polžev, ki ne navdušujejo le obiskovalcev, ampak pripomorejo tudi k filtriranju vode. Slednje je med drugimi v igri ključnega pomena, saj vsaka vodna živalca pač potrebuje filtrirano vodo z določeno temperaturo. V ta namen moramo za vsak akvarij namestiti cel kup mašinerije, ki obsega grelce in filtre za vodo – v nasprotnem primeru bodo naše ribe kaj kmalu pričele plavati na hrbtu.
Usodno je tudi združevanje nekaterih vrst živali, saj se med sabo požrejo, nekatere pa rade plavajo same, kar povsem razumem.

Dodatno dinamiko doda dekoracija, ki se jo da vključiti v vsak akvarij povsem po želji igralca, raznovrstnost le-te pa je povsem zadovoljiva. Razveselila me je predvsem možnost interakcij med dekoracijo in ribami, saj nekatere za svoje domovanje potrebujejo debla oziroma skale, druge pa gosto morsko travo za skrivališče. Nekaterim organizmom pa je potrebno akvarij celo razsvetliti s postavitvijo reflektorjev. Vse skupaj tako res doda občutek nelinearnosti in igra vsebinsko ne postane prehitro monotona.

Ko je zaposlenega več osebja kot pa je obiskovalcev

Za tip iger, kot je Megaquarium nekako vedno pričakujem solidne interakcije obiskovalcev parka z atrakcijami. Vendar pa sem tokrat bil malo razočaran nad pomanjkanjem odziva obiskovalcev glede na videno. Raznovrstnost človečkov je zadovoljiva, njihova prikazana menja o akvariju pa so na žalost izjemno ponavljajoča. Tako smo vedno priča le kakšnim petim različnim odzivom, ki se ponavljajo v nedogled.

Na določeni točki med napredovanjem v igri, postanejo obiskovalci sila utrujeni in žejni od vsega teženja, zato moramo postaviti klopi in avtomate za pijačo, kjer lahko nabijemo ceno po želji. Ti pa nam (verjetno zaradi maščevanja) akvarij posvinjajo z odvrženimi pločevinkami.

Pri upravljanju osebja pa zopet naletimo na težavico, saj jih imamo vedno premalo. Igra nam daje na izbiro, katere osebke želimo zaposliti, odločiti pa se moramo na podlagi njihovih izkušenj. Nekateri so boljši v hranjenju rib, nekateri v popravljanju mašinerije, spet drugi pa so ljubiteljski čistilci, zato jim vrtenje metle očitno gre najbolje od rok. Njihova produktivnost in organiziranost ni najbolj optimalna, zato se ob širjenju akvarija zna pripetiti, da jih imamo zaposlenih cel kup, ki letajo od zaboja do zaboja s hrano, vmes pa pograbijo še kovček z orodjem in hitro popravijo kakšen filter za vodo, ki se mimogrede pokvari vsakih deset minut.

Kljub določenim slabostim je Megaquarium igra za katero menim, da je vredna mesta v zbirki iger vsakega igralca, zlasti ljubiteljev tovrstnega tipa iger. Igra tudi strojno ni preveč zahtevna, zato bo delovala brezhibno na srednje zmogljivih sistemih, ob igranju pa tudi nisem opazil kakšnih hroščev, ki bi ključno vplivali na samo igranost. Menim, da je s svojim sproščenim načinom igranja in barvito grafiko odlična izbira za večerno sprostitev, kjer lahko uživate ob svojih kreacijah ali pa sprostite frustracije in odpustite nesposobno osebje ter opazujete klavrn propad svoje stvaritve.

Zaključek

Pozitivno:
+ Številne možnosti ustvarjanja v peskovniškem načinu
+ Pester nabor vodnega živeža, dekoracije in mašinerije
+ Sproščujoče igranje, ki igralca pritegne
+ Podrobno vodenje skozi kampanjo
+ Dobra optimizacija, hroščev skorajda ni

Negativno:
– Vsebinsko siromašne interakcije obiskovalcev
– Igranje sčasoma postane monotono

Objava Megaquarium – Recenzija | Ko ti obiskovalci zasvinjajo cel akvarij | se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 5. oktober 2018
Cena: 59,99€
Steam: Povezava
Uplay: Povezava

Zvrst: Akcijski RPG

Odyssey spočetka zgleda čist kopija, le da smo puščavski okoliš Egipta zamenjali za rodovitne in zelene pokrajine antične Grčije. Prvo uro sem občudoval naravnost čudovito grafiko, bolj napredne animacije ter res ogromno mejo izrisovanja pokrajine ampak to je nekako standard vsake Assassin’s Creed igre. Bolj so me zanimale druge pritikline dotičnega naslova saj naj bi Odiseja sedaj postala polnopravni član RPG žanra, ki bi po obsegu in kvaliteti lahko konkuriral celo velikemu Witcherju. Velike besede in kot oseba, ki ima te franšize že precej vrh glave sem se tej izjavi lahko samo nasmejal in se v igro podal s skeptičnim in vzvišenim nasmeškom…

Ki pa je tekom igranja postajal čedalje bolj pristen. Da, Ubisoftu je dejansko uspelo sproducirati Assassin’s Creed, ki je zabaven, svež in ga ni muka igrati. Šokiran? Da, to je še precej mila beseda za moje presenečenje.

Čeprav je zgledovanja po Originsu ogromno, se začno novosti že pri izbiri karakterja. Prav ste slišali, zdaj lahko izbiramo s kom bomo igrali, na izbiro pa imamo simpatičnega Alexiosa ali pa bojevito Kassandro, vsak od njiju pa ima posnete svoje dialoge in dejansko se igranje med njima malce razlikuje. Ne preveč, a vseeno je lepo imeti izbiro.

Naša avantura se tokrat odvija v širni pokrajini Grčije, kjer se lahko sprehajamo po mili volji a čeprav nam območja niso naravnost zaklenjena, so vseeno razdeljena na različne stopnje, ki jih vaš karakter mora doseči, drugače ga tam hitro spremenijo v pašteto. Če ste igrali Origins, vam bo to vse znano, treba pa je povedati, da je Odyssey še bolj prostran kot njen predhodnik.

Prečkanju mape po zemlje se sedaj pridruži še pomorsko bojevanje, ki ga v puščavniškem predhodniku seveda ni bilo. Slednje precej spominja na gusarski odvrtek Black Flag a je nekoliko bolj preprost. Kjer smo prej polnili topove, tokrat streljamo z loki ter mečemo sulice, zabijanje z našo ladjo v sovražnika pa je vedno bila in bo ostala zabavna taktika. In ne, niso pozabili na prešerno prepevanje naše posadke med plovbo.

Kar pri našem raziskovanju različnih pokrajin nemara najbolj navduši, je njihova unikatnost in zanimivost. Čeprav se vizualno morda ne razlikujejo kot dan in noč, ima vsaka cona kot nekakšno mini zgodbo, katera te vleče da raziščeš čim več in opraviš čim višje število različnih nalog.

Ob pogledu na mapo boste hitro opazili praktično zaščitni znak Assassins Creed serije: ogromno ikon. A dejansko je količina teh napram predhodnikom v mejah normale, še bolj navdušujoče pa je, da se tokrat obstranske dejavnosti ne čutijo več kot samo delanje kljukic v Excel tabeli.

Stranske naloge so sedaj močno bolj raznolike in takoj je videti da je bilo v njih vloženega ogromno truda. So zanimive, vsebujejo močno izboljšane animacije, veliko dodano vrednost pa pridobijo zaradi možnosti izbire dialogov. Tako lahko sedaj zadano nalogo razpletete na različne načine kar dejansko pusti posledice naprej v zgodbi. Denimo takoj na začetku dobimo nalogo, kjer je vasico prizadela velika bolezen. Ko pridemo na lokacijo, izvemo da je tam že duhovnik, ki je z vojščaki že pobil skoraj celotno vas in trupla požgal, ostala pa je samo še ena družina. Jih boste rešili kar bo imelo za posledico spopad z vojščaki in s tem tvegali razširitev bolezni? Ali pa boste družino prepustili njihovi usodi? Obe odločitvi imata svoje posledice zato izbirajte previdno.

Seveda sem si mislil isto kot vi: te zanimive stvari se bodo ziher zgodile samo na začetnem otoku potem pa sledi standard Ubisoftovih iger: par vedno istih nalog, ki jih morate opraviti neštetokrat dokler ne pridete do meje norosti. A glejte prebrisane Francoze: ne samo da kakovost ostane na isti ravni, dejansko tekom igranja še dodajo na različni vsebini.

Tako so sedaj pomemben dejavnik najemniki, ki so različnih stopenj in se naključno sprehajajo po mapi. Spominjajo na kapetane iz igre Middle-earth: Shadow of War, le da so tu nekoliko bolj preprosti saj manjka slavni Nemesis sistem. A vseeno so kar pomemben del izkušnje saj vas prisilijo na bolj skrit način igranja. Namreč bolj ko ste pogumni in bolj ko pobijate sovražnike na odprtem, kjer vas lahko vsak vidi, več teh najemnikov si lahko nakopljete za vrat. To lahko hitro postane problem, ko se namenite osvoboditi trdnjavo in vas med previdnim pobijanjem nekdo zasači. Naenkrat imate lahko na grbi kapetana vojske, različne vojščake, ob najbolj neprijetnem trenutku pa še pritečeta dva najemnika in kmalu se lahko znajdete v neizhodni situaciji.

Ravno zato je pametno potrebno vlagati svoje izkušenjske točke, tokrat pa imamo na izbiro tri različna razvojna drevesa. Pike lahko vlagamo v bojevniški razred, v skrivanje in napadanje iz zasede ter v streljanje z lokom. Boj je načeloma precej podoben kot v Origins a ravno te posebne veščine ogromno dodajo k prej nekam preprostemu pretepanju. Tako lahko sedaj nasprotnike v slogu filma 300 brcamo iz pečin, uporabimo sposobnost, ki bližnje nasprotnike omami in nam omogoči hiter pobeg ter streljanje z lokom, kjer lahko sami vodimo puščico. Tepežkanje je tako končno postalo spet zanimivo ter adrenalinsko in čeprav neke hude taktičnosti v slogu Dark Souls ne pričakujte, zadeva vsaj ni več duhomorna ter dolgočasna.

Antična Grčija med našim pustolovljenjem ni v ravno mirnem obdobju saj njene pokrajine prepletajo politične spletke ter bojevanje med glavnima silama Šparto in Atenami. Naš protagonist, kot najemnik, ne drži neke posebne zvestobe nobenemu zato se lahko po mili volji odloči komu bo pomagal. Vsaka pokrajina je tako sprva pod vplivom ene ali druge frakcije, med raziskovanjem cone pa lahko zmanjšamo moč vladajoče nacije. To lahko storimo s kurjenjem vojnih dobrin, fentavanjem kapetanov ter najemnikov ali pa preprosto ukrademo kako bogato skrinjo. S tem zmanjšujemo zaščitenost vodje province in ko je enkrat dovolj oslabljen, sledi njegov hiter umor in tako se nam odklene veliki boj za provinco, kjer se lahko spet odločimo za bojujočo stran. Če smo branilec je naloga lažja, če napadamo pa težja ampak ob enem je tudi nagrada slajša.

Škoda potem, da je velika bitka precej kr’ neki in je v bistvu samo spopad dveh vojsk, kjer se pač tepemo in vsake toliko fentamo kakega kapetana dokler ne zmaga vaša izbrana stran. Škoda, na temu mestu menim, da bi lahko izkušnjo naredili bistveno boljšo, tako pa ostane na samo neki preprosti areni.

Da nam ne bo postalo dolgčas, imamo na voljo še kupček drugih opravil. Na mapi je ogromno majhnih vprašajev in nekateri nas vodijo do raziskovanja jam ali grobnic, na koncu katerih lahko fašemo kakšen dober predmet. Tokrat ne menjavamo samo orožja ampak lahko pridobimo tudi boljšo čelado, škornje ter telesni oklep. To je ena od stvari, ki je močno manjkala Originsu in Odisejado približa terminu RPG.

Ko imamo nabiranja opreme dovolj, se lahko napotimo v boj z legendarnimi zvermi ali pa poskusimo poloviti člane zlobnega kulta. Tu zasije še ena novost v najnovejšem naslovu sage, saj lahko izbiramo med »Vodenim« ali »Raziskovalnim« načinom. Kar to pomeni je, da nam vodena izkušnja na mapi jasno označi vse objektive medtem ko moramo pri raziskovalnem cilj naloge velikokrat odkriti sami glede na namige, ki nam jih da podajalec naloge. No, ne pričakujte nekega raziskovanja v slogu Morrowinda a zadeva je dovolj zanimiva, da moramo dejansko prebrati , kje se cilj nahaja in se malce orientirati po mapi. Spet, zdi se mi, da je »Exploration mode« korak v pravo smer a lahko bi ga še malce bolj izpilili. Namreč ko se enkrat vsaj približamo cilju, moramo itak poklicati našega zvestega ptiča, ki hitro označi našo tarčo tako da se slučajno ne bi prehitro izgubili.

Mimogrede, na internetu sem zasledil nekaj pritožb glede mikrotranskacij in kako vas igra prisili v kupovanje pospeškov za napredovanje v stopnjah. Lahko rečem da je to čista neumnost. Res je da obstaja opcija za hitrejše napredovanje a med svojim igranjem nikoli nisem čutil potrebo po zapravljanju denarja, niti mi špil ni v nos pretirano rinil svoje trgovine. Toliko o temu.

Torej, je Odyssey dejansko dosegel stopnjo svojega idola Witcher 3, ki ga Ubisoft lovi vse od nastopa Originsa? No, ne. Ampak se mu pa močno približa.

Problem je v glavni štoriji, ki je sicer malce bleda, včasih pa moramo med njenim napredovanjem nabrati kar nekaj stopenj in zato včasih trpi tempiranje. Poleg tega so spet vključili moderni aspekt zgodbe, ki je spet beden tako kot je bil vedno in ga Ubi konstanto tlači noter, čeprav se vidi, da se počasi tudi njim ne da več.

Problem je tudi gromozanska veličina igre, saj se karakterji menjajo prehitro in čeprav bi radi morda malce bolj spoznali obstoječe, ti prehitro izginejo in nadomestijo jih novi kar pomeni, da se na nikogar pretirano ne navežemo.

In umaknili so »Berserk« opcijo, ki povzroči da nasprotnika okužimo, ta pa se nato spravi na svoje zaveznike. Okuženje kapetanov v kampih in nato gledanje njihovega klanja vaših nasprotnikov je bilo eno najbolj zabavnih početij v predhodniku tako da lahko samo rečem, “what the fuck Ubisoft?!”

Ne glede na vse te probleme, je Assassin’s Creed: Odyssey očarljiv naslov, ki nudi ure in ure zabave, ki končno enkrat za spremembo ne postane enolična in dolgočasna po prvem ducatu ur. Je izboljšava Originsa v praktično vseh pogledih in oboževalci serije bi si naredili ob spregledu naslova medvedjo uslugo, morda pa je končno čas, da igri ponudite možnost tudi tisti, ki še vedno prižigate obredna kadila pred Eziom!

Ubisoft, naj ti bo, spet si me dobil na svojo stran, prosim samo, da sedaj ne narediš iste dele 5x zapored ampak da še naprej inoviraš in razvijaš serijo. Drugače naslednjič ne bom tako prijazen z oceno v redovalnici!

Objava Assassin’s Creed Odyssey – Recenzija | hvala Grkom, da so me zopet vrnili v to serijo | se je najprej pojavila na HOPsi.

A tokrat ne bomo govorili o nobeni izmed zgoraj naštetih. Tokrat govorimo o indie igri Medieval Shopkeeper Simulator. Igra je maja letos izšla na Steam platformi za osebne računalnike in je plod enega samega človeka. Na splošno gledano so ocene dokaj visoke, saj ima trenutno 88% na Steam lestvici, kar je za indie igro zelo vredu. Igra je preprosto poceni (10€), razvijalec pa ažuren pri debatah. Če se sprehodite med pogovori na Steam strani igre boste videli, da je zelo aktiven in odgovarja ljudem. V primeru, da se najde kak hrošč ali dva, pa vedno prosi za podrobne informacije in jih v najkrajšem možnem času odpravi. Seveda gre omeniti, da je zadevščina še v zgodnjem dostopu in ogromno stvari manjka a verjamem, da bo sčasoma vse dodano in zloščeno do visokega sijaja.

Razvojna ekipa: David Moralejo Sánchez
Založnik: GrabTheGames
Platforme: PC
Datum izida: 11. 5. 2018
Cena: 9.99€
Zvrst: Simulacijska Avantura z RPG elementi

Video opis

Kot sem omenil je igra v zgodnjem dostopu, kar moramo ves čas preigravanja imeti v mislih.
Prvo kar me je presenetilo (v pozitivnem smislu) je grafična podoba. Po pravici povedano sem pričakoval slabšo zadevo a kot se je izkazalo, slike na prvi pogled izgledajo popolnoma drugače od realnosti. Kombinacija 3D sveta z pikselkasto 2D grafiko mi nekako ni dišala preveč, a me je tematika igre (trgovanje) premamilo v preizkus. Nisem popolnoma prepričan ali bom pravilno ubesedil, ampak mislim, da sta razloga za tako dobro vizualno ujemanje 2D in 3D sveta verjetno Bloom ter Blur efekta.

Ob pričetku nove igre nas uvodoma čaka uvodnik, oziroma učne urice trgovanja. Resda razloži tiste osnove, kako odpremo inventar ter kako naredimo palico iz polena a vseeno imam občutek, da se prehitro konča. Ko je izobraževanja za neznalce konec si nekako prepuščen samemu sebi, ogromno stvari niti ni razloženih. Naprimer kako delujejo davki, kako vplivajo zakoni postavljeni s strani kralja na tvoje trgovanje, katerih stvari ne smeš prodajati…modro bi bilo podučiti novopečenega trgovca kako naj si določi cene, da bodo stranke zadovoljne. To so neke osnove, ki bi bilo pametno podrobneje predstaviti, kajti tudi sam sem bil nekako izgubljen in se na začetku lovil.
Angleščina sama je žal polomljena na večih mestih, kar je opazno, v glavnem pri delu kjer beremo tutorial ali pa kake razlage ter dopolnila pri predmetih.

Igranje pozneje poteka nekako po ustaljeni tirnici. Prvega dne zjutraj se zbudiš, se odpraviš na tržnico kjer je tudi tvoja stojnica, na srečo je oboje ravno pred tvojimi vhodnimi vrati tako, da fitneser ravno ne boš postal, morda zgolj s prepolno mošnjo. Na voljo imaš zgolj nekaj osnovnih potrebščin ter nabor osnovnih receptov za ustvarjanje, po večini je to kamenje, les, žito, gobice in podobno.

Odpreš stojnico in že si nas pričnejo ogledovat prve stranke, dokler prvi ne pristopi in nas povpraša ali imamo to ali tisto. Če se strinja z našo postavljeno ceno, bo izdelek stranka kupila, v nasprotnem primeru prejmemo pritožno o visoki ceni ter slabovoljen odhod nezadovoljneža. Možnost imamo tudi barantati, kar je sicer narejeno v smislu mini igrice, se splača, v primeru višjih zneskov, na samem začetku pa definitivno ne. Ob koncu prvega dne, ko smo odpravili okoli 13 strank zapremo stojnico in pregledamo seznam izdelkov. Kaj hitro se opazi, da nam zaloge kopnijo, zato z nekaj kliki naročimo novo zalogo kamenja, nekaj kruha za katerega recept smo dobili pri sosedovi stojnici ter les. Vse to bo dostavljeno na jutro naslednjega dne ali pa šele dan pozneje zato je potrebno biti previden, skrb za primerno količino zaloge tudi ob koncu dneva ne bo nikoli odveč. Tako se igra razvija iz dneva v dan, raste nam kapital, kupujemo več surovin ter bolj eksotične predmete ter jih prodajamo po višji ceni, spremljamo kaj se dogaja v okolici mesta ter opravljamo stranske nalogice ter obiskujemo dobavitelje. Edinole kar je za pripomniti so predmeti sami, ko ga imamo nekje ponujenega ne moremo videti opisa ali imena zadevščine, razen če je že v našem inventarju. To pomeni, da če ne poznamo slikice predmeta, ko nekaj kupujemo, bomo izdelek kupili na slepo in upali da je to pečen krompir in ne kruh…

Igra je sama po sebi zanimiva ter glede na to, da je šele v zgodnjem dostopu tudi dosti dobro polirana, zatikanj ni bilo moč opaziti, kakšnih groznih hroščev pa tudi ne, so napakice tu in tam a to je za pričakovati. Seveda beštja ni še popolnoma razvita, na voljo imamo manjšo mapo kot bo na koncu ter tudi predmeti se ves čas dodajajo. Kar pogrešam je večigralstvo a bojda naj bi v prihodnosti dodali v igro kooperativni način kar bi popestrilo zadeve, sploh če bi igrali eden proti drugemu in tekmovali kdo pritegne več strank.

Igra za ceno 10€ ponuja ogromno ter bo v prihodnosti še več. Če vam je všeč trgovanje v igrah jo lahko mirnega srca toplo priporočam, če ste neodločeni pa počakajte na kako razprodajo in jo kupite takrat.

Zaključek

Simulator srednjeveškega trgovanja je zanimiva in obenem edinstvena izkušnja. Čeprav ima svoje hibe, največja je neobstoječ večigralski način, človeku priraste k srcu in se nezavedno vrača k igranju. Grafična podoba je morda na prvi pogled malce netipična a se nekako prileže k umirjenem tempu igre same.

Objava Medieval Shopkeeper Simulator – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

CreativeForge Games so imeli zanemarjanja že poln “kufer” in tako so z roko udarili po mizi. Stvaritelji mlačno sprejete vesoljske strategije Ancient Space in divje-zahodne poteznice Hard West so tokrat namreč v sodelovanju z založnik Good Shepherd Entertainment pripravili špijunsko strategijo Phantom Doctrine, kjer nadzoruješ elitno skupino vesolje-kla… amm… hočem reči špijunov. Vesoljci so izven mode, zamenjale so jih fedore, dolgi plašči in očala s poudarjenim zgornjim okvirjem; rahlo kosmati ruski deci in našminkane gospodične v dolgih krilcih. Kot marionete jih popelješ v podtalni boj proti skrivnostni agenciji z željo po nadvladi in naj zmaga najboljši… bolje rečeno tisti z več sreče. Nenazadnje govorimo o podobnostih z XCOM 2 in kar se tiče RNG-ja si nikakor ne bi želel nič drugega.

Razvojna ekipa: CreativeForge Games
Založnik: Good Shepherd Entertainment
Platforme: PC
Datum izida: 14.8.2018
Cena: 39.99€

Zvrst: Potezna strategija

Video opis

Agencija brez obraza

Kaj je prva stvar, ki jo potrebujemo za pričetek vohunskih dejavnosti? Seveda brezobrazna špijunska agencija! Zato si že takoj na začetku postavljen pred izbiro med najbolj poznanima agencijama glavnih predstavnic Hladne vojne – Ameriški CIA komandosi proti Ruskim protiobveščevalnim KGB agentom. Po težavni izbiri (pssst, vzemi Ruse) lahko izbiraš še med par osnovnimi opcijami glede težavnosti, opraviš nekaj izbir za kvaliteto (vohunskega) življenja, si izdelaš lastnega agenta in že si postavljen v akcijo.

Glasi se leto 1983 in sredi Hladne vojne se je pojavila nova grožnja v obliki skrivnostne agencije z imenom Opazovalec. Tvoj glavni cilj je preprečiti njene cilje po nadvladi sveta, na poti pa ti pri tem stoji še rivalna organizacija Kabal. Tako opravljaš spletke, zbiraš skrivne dokumente, preprečuješ načrte sovražnih agentov in izpeljuješ lastne tajne misije, vse in še več po želji za statusom top skrivnostne agencije na Zemlji. Zgodba je zanimiva in se odvija v alternativni veji naše zgodovine, a vseeno je dovolj dobro poustvarjena, da zraven igranja na tiho tuhtaš, da bi znalo vse skupaj vsebovati drobec resnice. V kolikor se razvijalci igre eden za drugim pričnejo srečevati z raznimi smrtnimi nesrečami, me bo začelo še skrbeti za lasten dobrobit.

Phantom Doctrine je tiste vrste igre, ki jo ali ljubiš, ali sovražiš. “XCOM 2 z vohuni” je izraz, ki ga je za njeno povzetje uporabilo veliko igralcev, a žal izpusti precej podrobnosti. Čeprav se igra zelo podobno – z akcijskimi točkami, kritjem in reakcijskem “overwatch” streljanjem ter vihti tudi skoraj identično postavitev uporabniškega vmesnika, je njen stil igranja povsem drugačen. Nagrajuje tiholazenje in premišljeno načrtovanje naslednje poteze, kjer ti da na voljo precej različnih metod. Medtem, ko v XCOM 2 bolj ali ne ves čas hitiš čim hitreje opraviti zadano nalogo (saj si v večini primerov časovno omejen), tu nisi niti malo kaznovan, če si vzameš več časa.

In kot nalašč se sprva vse začne zelo počasi. Na voljo imaš le malo opreme ter osnovno skrivno bazo, prav tako pa si na tesnem tudi z denarjem. A z opravljanjem misij in razvijanjem tehnologij pridobivaš dostop do novih pripomočkov in opreme, dokler ne odkleneš celo sposobnosti genskega modificiranja agentov za nadgrajevanje določenih sposobnosti.

Vohun ali Rambo?

Glavno meso se odvija na misijah, kamor pošiljaš agente z določenim ciljem v mislih, običajno gre za odstrel kakšnega tujega agenta. A če se ti karkoli ponesreči se situacija hitro preobrne in sovražnikom bo od te točke naprej prihajalo na pomoč neomejeno število okrepitev, helikopterska podpora in podobna navlaka, zaradi česar imaš za uspešno izvedbo akcije na voljo le par potez, preden te preplavi golo število sovražnih enot. Zaradi številčnosti in krutosti sovražnikov (ki so lahko do nedavnega zaradi posebne “mehanike” uveljavitve kritja občasno streljali skozi zid) se veliko število igralcev pritožuje nad težavnostjo, saj misija lahko hitro gre po zlu in v kolikor je to le mogoče, jo je priporočljivo opraviti neslišno.

V kolikor ti je to cilj moraš namreč vzeti v račun težke odločitve – bi poskusil zdržati pritisk stražarjev še dve potezi in tako rešil zaostalega agenta, ali bi šel “na ziher” in ga pustil za seboj. Bi poskusil neslišni strel, ki ima 80% možnost za napravitev čežane iz betice nič hudega slutečega sovražnika (sicer naključno ciljanje ni prisotno, zamenja ga iniciativa, ki se uporablja za izmikanje, sposobnosti in večino drugih dejavnosti), ali bi raje ubral drugo, daljšo pot? Vse skozi igranje moraš sprejemati odločitve, ki imajo velik vpliv na prihodnost agentov in težavnost misij.

Načrtovanje tako igra veliko vlogo, specifično pa je odvisno od tipa misije in pripravljenosti agentov. Ob daljšem načrtovanju lahko razkriješ celoten zemljevid in na primer nastaviš vohuna, ki bo s pomočjo krinke lahko smuknil v drugače prepovedana področja. Lahko prežiš za samotnimi stražarji in jih na tiho odstraniš s poti, izklopiš kamere ter tako oslepiš nasprotnika (pazi le, ker stražarji posumijo, če se sotrpin ne javi pravočasno), ali pa na začetku preprosto obdelaš mapo in nabereš vse priročno skrite dokumente in priboljške. Dovolj časa imaš, da lahko opraviš vse od tega, saj je tempo zelo počasen in druge nevarnosti, kot da te opazijo, ni.

Če uspeš opraviti veliko misij z odliko bo sovražna aktivnost dosti manjša, saj si jim razredčil vrste in kot ti morajo rekrutati nove agente. A bodi preveč agresiven in izgubljaj agenta za agentom in prej kot slej bo sovražnik našel tvoje skrivališče in ga jurišal. Tveganje je vidno tako pri identiteti agentov, ki so lahko ogroženi, v kolikor je njihova krinka razkrita. Tako za potovanje potrebujejo dalj časa, pri njem pa so tudi bolj ogroženi.

Phantom Doctrine ima dobro realizirane tudi sisteme izven bojevanja. Baza je razvrščena na različne oddelke, kot so delavnica, soba za zasliševanje in bolnišnica, tekom igranja pa jih razvijaš in odklepaš nove. Kot vrhovni agent si odgovoren tudi za trening in najemanje agentov ter pošiljanje njih na različne lokacije po globusu, kjer se stalno pojavljajo nove in nove interakcije. Sistem okoli agentov je precej globok in potrebuje pazljivo strateško načrtovanje. Ob napredovanju odklepajo nove sposobnosti, kot so eksperteta z raznimi orožji, aktivne ter pasivne bojne sposobnosti, kot je bolj uspešna krinka, več zdravja in podobne. Vsake toliko časa se zgodi tudi kakšen naključen dogodek, kjer moraš izbrati med danimi opcijami in si nato soočen z izidom. Lahko vplivajo na odnos posameznih agentov, njihovo lojalnost, včasih pa ob nepravi odločitvi agent izgine ali se celo pridruži nasprotniku.

Najbolj zanimiva zgradba je sploh analitični oddelek, kjer se lahko igraš s klasično tablo z namigi, katere nato povežeš v celoto in počasi razkrivaš zaroto. Gre za odlično izražanje vohunske tematike in povezovanje različnih dokumentov z rdečo nitjo neverjetno zadovoljujoče.

Vizualizacija, ki si je nihče ni želel

A ne misliti, da je tvoja baza povsem varna pred sovražnikovo prisotnostjo. Sovražni agenti namreč stalno razkrivajo tudi več o tebi in tvojih pribočnikih in v kolikor ne paziš, tvegaš odkritje lastnega skrivališča. V tem primeru boš primoran drago plačati in prestaviti celotno aktivnost kam drugam, saj se v nasprotnem primeru lahko soočiš z napadom na domačem pragu. Včasih se lahko zgodi tudi kaj nepričakovanega, lahko na primer izveš, da je eden tvojih najbolj učinkovitih agentov v resnici dvojni agent. Lahko se tudi sredi boja izkaže, da je nekdo v tvojem naboru v resnici speč sovražni agent, ki se sredi misije obrne proti tebi. Gre za naključne dogodke, ki dobro poudarijo celotno paranojo tega obdobja in ustvarijo napete trenutke, ki jih je polno skozi celotno igro.

Čeprav je celotno obdobje odlično predstavljeno preko mehanik ter teksta, narativna ter vizualna prezentacija ne naredita nobene usluge. Redke vmesne sekvence so skorajda ekskluzivno ponavljajo in med govorom liki sploh ne odpirajo ust. Govor je prav tako zelo šibka stran in citati agentov bi zlahka v smeh spravili še tako neizkušenega agenta. Premikanje izgleda štorasto in okolja se znajo ponavljati, nasploh gre za vizualno sramoto, kjer je svoje delo XCOM opravil dosti bolje.

A kljub temu Phantom Doctrine uspe dostaviti glavne aspekte in gre za odlično, zapleteno in privlačno igralno zanko. Enoigralska kampanja z nekje 40 urami igranja po raznolikih in zanimivih misijah nudi precej. Sposobnost igranja kot CIA, KGB ali Mossad agent (slednjega odkleneš po končanju igre) pa ponuja razburljivo perspektivo različnih pripovedi.

Zaključek

Pozitivno:
+ Nudi okoli 40 ur enigralskega igranja
+ Podrobno in dobro izpeljana tako na globalni, kot tudi bojni ravni
+ Sistem agentov je razburljivo podroben

Negativno:
– Vizualna in zvočna plat sta meh
– Do nedavnega so sovražniki lahko streljali skozi zid
– Naključnost zna igrati precejšno vlogo

Objava Phantom Doctrine – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob omembi besede MMORPG večina ljudi takoj pomisli na World of Warcraft in to z dobrim razlogom. Ta Blizzard-ov projekt se je v zgodovino zapisal kot najpopularnejša in finančno najuspešnejša spletna igra vseh časov. Ampak zakaj? Kaj ga naredi zanimivejšega in uspešnejšega od sotrpinov? Govorimo o zgolj goli sreči ali se za zaveso skriva kaj več. No, sreča na dolgi rok le redko igra večjo vlogo in jo lahko kar tako spravimo s poti – glede na dejstvo, da gre za enega največjih razvojnih studiev, bi se zgolj sreča hitro iztekla. Ne, glavni del zaslug gre zagotovo dizajnu, po katerem Blizzard slovi. Pri tuhtanju nove igre vzamejo dober ducat ali več trenutno popularnih naslovov podobnih zvrsti in iz vsakega izluščijo najboljše aspekte. Ne gre za krajo (kot je to tudi pravno razloženo v PUBG/Fortnite tožbi iz tega leta), temveč bistro iskanje dejavnikov in njihova prilagoditev in vpeljava. Do sedaj jim je metoda še vedno prineslo pozitivne uspehe.

Tako ni nič čudnega, da so na isti način pričela razmišljati tudi druga razvojna podjetja. Med drugimi tudi Frostkeep Studios, razvojna ekipa veteranov, ki so imeli prste zraven originalnega World of Warcraft-a. Njihov nov MMO je pred kratkim prišel v zgodnji dostop in o njem bomo danes tudi spregovorili. Rend se ne drži standardnih konceptov pripadajočega žanra, temveč vzame del popularnih aspektov določenih iger in jih zašije v grotesknega mutanta. Tri sprte frakcije, ki se borijo za oblast nad točkami? Direktno iz Guild Wars 2 WvW načina. Sistem gradnje, ki deluje kot pri Fortnite? Zakaj pa ne. Seveda ne gre zgolj za špekuliranje, temveč so to razkrili tudi razvijalci sami. Končni rezultat je MMO s poudarkom na gradnjo, kreftanje, nabiralništvo in nenazadnje sodelovalni duh ter občutek pripadnosti. In to v krutem fantazijskem mitološkem svetu s vsemi mogočimi ovirami in končnim ciljem, kjer boš le s skupnimi močmi dosegel ambrozijsko fantazijo in se povzpel v legendarne višine vsemogočnih bogov.

Razvojna ekipa: Frostkeep Studios
Založnik: Frostkeep Studios
Platforme: PC
Datum izida: 31. 07. 2018 (zgodnji dostop)
Cena: 27.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Pot v Valhalo

Barvit in enostaven, s strani nordijske mitologije navdihnjen svet nosi določen šarm, zaradi katerega se bo vsak ljubitelj priljubljenih MMORPG-jev počutil kot doma. A glede igranosti se bodo že takoj opazile razlike, saj ne gre za tipičnega predstavnika žanra, temveč prej daljnega bratranca iger Conan Exiles in Rust. Frostkeep Studios so poizkusili ustvariti nekaj, kar svet še ni videl in s tem napravili nekaj fantastičnega in zanimivega.

Rend se odvija v nordijski fantazijski deželi Midgard, ki jo je Ragnarok razbil na fragmente (klasična nordijska prerokba). Valhalo je doletelo razdejanje in večina starodavnih bogov je dočakala slaven konec življenjske poti in le par se jih je uspelo potuhniti v neznano. Edina stvar, ki svet še varuje pred uničenjem, so korenine mogočnega Svetovnega Drevesa Yggdrasil, ki vežejo razne dežele v enojno kepo zemlje. To ogromno naravno strukturo lahko ugledamo tudi v igri, služi pa tudi kot (ogromna) severnica z namenom orientacije, saj zemljevida nimamo na zalogi.

Svojo dogodivščino v tem fantazijskem svetu pričneš reven, neoborožen in občutljiv na že najmanjši piš vetra. V večini preživetvenih iger bi bil sam proti celotnemu svetu, a na srečo pri Rend ne gre za tipično preživetveno igro in tako ne rabiš igrati puščavnika. Vsak strežnik je dom treh konglomeratov in v vsakem ciklu prisežeš pripadnost enemu izmed njih. Izbiraš lahko med ponosnem in brutalnem Redu, mističnem in inteligentnem Konklavu in zvitimi ter prebrisanimi Povratniki.

Začetna izkušnja se bo razlikovala glede na aktivnost in starost strežnika, saj je potrebno bazo razviti iz nule in med tem odklepati nove tehnologije ter pridobivati na razpolago boljšo opremo in nove prijatelje ter ljubimce (živalske, da ne bo pomote). Kot večina ostalih sistemov sta tudi gradnja in nadgrajevanje narejena s kooperacijo v mislih in le težko boš grozote sveta premagoval sam, razen, če želiš igrati po 20 ur na dan, pa še takrat bo šlo za zelo zamudno dejavnost. Seveda s podporo za neuradne strežnike pridobiš na opciji mutacij, kar se tiče bolj kot ne vsega, a večino življenja se odvija na uradnih strežnikih, ker “prave” modifikacije še niso podprte. Imajo pa tudi to razvijalci v mislih in tako bo sčasoma možno videti vse mogoče variacije strežnikov in verjetno se bo zraven našel tudi kakšen Battle Royale, v kolikor bo takrat še popularen.

Vzpeti se s skupnimi močmi

Razvijalcem je odlično uspelo vključiti združenje raznih aspektov in ne glede na to, kaj najraje počneš v igrah, boš našel nekaj zase. Najsi obožuješ nabiralništvo, gradnjo, kreftanje, bojevanje ali raziskovanje, prišel boš na svoj račun. Večino opravil je kot omenjeno namreč zelo časovno zamudnih in le redki se ne bodo specializirali v določeno pot, saj je to najboljši način do uspeha druščine. Mogoče boš znan kot ustvarjalec najboljših lokov na strežniku? Kot lovec na najbolj epske pošasti, ki jih boš ukrotil v spiritualnem svetu in ponosno razkazoval naokoli? Ali pa boš postal neustrašen vodja, ki je gručo neorganiziranih slabičev že večkrat povedel do sladke zmage? Ne glede na to, katero pot ubereš, z raznovrstnimi dejavnostmi pripomoreš pri napredku ter odkrivanju nove opreme, nabiranju zalog in nenazadnje izboljšavi obrambe proti prihajajočim silam teme.

Glavni cilj leži v zbiranju duš padlih bojevnikov, ki po mraku brezciljno lebdijo naokoli. Služijo točkovanju in predstavljajo ključ do zmage za tvojo frakcijo. Zbiraš jih kot katerokoli drugo osnovno dobrino v igri, le da jih moraš odložiti v sredini baze in tako pridobiti slavo zase in točke za svojo ekipo. Napredku lahko slediš preko runskih označb na Svetovnem Drevesu – ko prva frakcija spleže do vrha drevesa, so vsi njeni igralci okronani za zmagovalce in strežnik se ponastavi – celoten proces se prične znova. Posamezni cikel povprečno traja nekje eden do dva meseca in se konča v masivnem spopadu med vsemi frakcijami.

Seveda je glavni cilj vsakogar zmagati, a to ni tako enostavno, kot se sliši. Vse tri izmed frakcij so vržene v večni boj druga proti drugi preko osvajanja nadzornih točk in plenjenja baz ob dnevih “Obračunave”. Gre za najbolj napet in osrednji del igre, kjer se v vnaprej določenih obdobjih na par dni čarobni ščit glavne baze spusti in jo s tem naredi občutljivo na napad. Dogodek na plan privede tudi pošastne Izgubljene, ki nato pod rdečkastim nebom v valovih oblegajo in koljejo vse pred sabo. Ko se z zidov braniš pred hordami zla lahko sovražni igralci izkoristijo luknjo v obrambi in prederejo skozi zid in vas oropajo nabranih duš. Vsekakor gre za epski dogodek, čeprav se lahko na trenutke počuti preveč kaotično.

Recimo, da si uspel preko žuljev in znoja trdnjavo obvarovati pogube in da ti je po čudežu kot prvemu uspelo zbrati dovolj duš za doseg zmage. Kaj te čaka v tem primeru? Razen junaškega vzpona v Valhallo glede na svoj prispevek vsak igralec prejme tudi slavo in točke, s katerimi lahko nadgrajuje svojega bojevnika ločeno od posameznih ciklov. A druga prednost je primarno psihične narave. Osramočeni poraženi bojevniki namreč izgubijo duše, ki so nato poslane nazaj v areno v želji po okusu zmage. Kaj pa se zgodi s telesi? Ta se pridružijo čredam Izgubljenih in od sedaj naprej romajo med temi, proti katerim so se prej borile, motivirana s strani jeze in primarne lakote za ponovno združitvijo z izruvano dušo. Pa so mi rekli, da Rend ni nasilna igra…

Izobčenci in vladarji

Širša slika ti je znana, a kako to izgleda v očeh posameznega bojevnika? Na voljo imaš precej opravil in ne glede na to, v kaj se specializiraš, pridobivaš izkušnje in se tako razvijaš. Ker treniranje posameznih disciplin vzame precej časa je to še dodaten razlog za specializacijo in le redkokateremu MMO-ju doslej je uspelo to, kar je napravil Rend. Ne le, da so igralci v vseh mojih seansah sodelovali in pomagali eden drugemu, naletel sem na eno najbolj prijaznih in ne-toksičnih skupnosti doslej.

A vseeno ne misliti, da gre za idealni MMO, saj se v trenutni obliki čuti pomanjkanje dotika za detajle. Uvod bi le težko bil bolj zmeden, saj si enostavno vržen v svet in predan lastnim sposobnostim, za katere niti ne veš, da jih imaš. Sam sem prvo uro preživel med brezciljnim tavanjem po prostranih planjavah, preden me je minila volja in sem se podal na splet ogledati par vodičev o igri. Sam sem sicer to moral storiti, saj je bil moj končni cilj predstaviti igro, a običajen igralec morda ne bo tako potrpežljiv. Problem je da večina stvari za nove igralce ni niti malo razloženih in čeprav se povem zavedam, da so MMO-ji že po naravi zelo kompleksni, bi se sploh glede na odstopanje od standardne formule uvajanja lahko lotili veliko bolje. Sploh glede na dejstvo, da gre za skupinsko igro in začetnik lahko zlahka odskaklja v glavno bazo in napravi kakšno norčijo, preden je zaradi padca ugleda izobčen s strežnika.

Velik del igre namreč leži tudi na ugledu. Delaj dobre stvari in splezal boš višje na družbeni lestvici, delaj norčijo in nihče te ne bo maral in na tvoje ime v klepetu bodo gledali s prezirom. S slednjim sem se blizu pričetka igranja soočil tudi sam, saj sem “pomotoma” oropal truplo soigralca, brez da bi se pri tem zavedal posledic svojega dejanja. “Saj je itak mrtev, prekleto.” Trupla še nikoli niso imela potrebe po materialnih dobrinah. Ko bi mu vsaj vzel kaj dobrega… Tako pa sem mu izmaknil kupček palic in se takoj soočil z sramotitvijo na klepetu – “Buhadog je oropal truplo igralca Tittymaster. Sram ga je naj.” Tudi besede drugih igralcev, kako sem poreden kuža, niso pripomogle pri lajšanju sramote.

Seveda padec ugleda ni konec sveta, nenazadnje se lahko z napravljanjem dobrih dejanj odkupiš. A zgolj, v kolikor lahko pridobiš dostop do baze, saj je najlažji način za pridobivanje ugleda nabiranje ter dostava duš in v kolikor si v prvi stopnji izobčenosti, takoj izgubiš možnost interakcije z večino objektov, vključno z vrati.

Malo manjši problem je tudi popolna odsotnost spopada na blizu ali naprednih coprnij. Sprva se mi je zdelo to nesprejemljivo, saj se navsezadnje veliko časa boriš z raznimi zvermi in meč ter ognjena krogla bi tu znala priti še kako prav. Preostanejo ti le loki, jih je pa na srečo na voljo kar nekaj vrst, tako, da je prilagodljivosti še vedno precej.

Frostkeep je že večkrat omenil, da že v trenutni obliki gre za dokončno izkušnjo, a tekom časa nameravajo konstantno dodajati novo in novo vsebino. Zraven tega bi naj izboljševali tudi delovanje in višali kvaliteto življenja igralcev – trenutno se najde še kar nekaj tehničnih težav. Od zveri, ki se neredko zatikajo v teren in nimajo najboljšega ubiranja poti do težav z latenco in izrisovanju oddaljenih predmetov ter plavajočih zgradb.

Čeprav igra še ni dokončana, je že v zdajšnjem stanju povsem igrana in zabavna. Konceptna pot, ki so jo ubrali, je enkratno plačilo za stalni doživljenjski dostop, zato tudi v primeru, če iščete bolj dovršeno igralno izkušnjo to ne predstavlja problema, enostavno počakaj kakšen mesec ali dva in nato preveri stanje. A osebno se mi skupnostni fokus na preživetje zdi vredno cene in lahko bi šlo za igro, ki bo le pridobivala na popularnosti in novih funkcijah, v kolikor se bodo razvijalci držali besede. Definitivno zanimiv pristop do žanra, ki ga je vredno držati na očeh.

Zaključek

Rend razburka pomen besede MMORPG in vanjo vnese veliko novih aspektov. S poudarkom na skupinsko igranje bolj kot na tipičen MMO spominja na igre tipa Conan Exiles in Rust, s podrobnim sistemom kreftanja in bazegradnje ter fokusom na sodelovanje pa bo pritegnila isti tip igralcev. Žal v trenutnem stanju vsebuje še nekaj hroščev, a vseeno po zaslugi zabavnosti in podrobnosti lahko doseže velik nabor igralcev, če jim jih le uspe zadržati.

Pozitivno:
+ Osveži MMORPG formulo
+ Vzpodbuja sodelovanje
+ Globok sistem kreftanja

Negativno:
– Začetek je težak in zmeden
– Odsotnost raznih vrst orožij
– Težave, sploh okoli zveri

Objava Rend – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Celotna kontroverznost leti na recenzijo, ki jo je IGN objavil 6. avgusta, spisal in uredil pa jo je eden izmed njihovih članov ekipe, Filip Miucin. Že isti dan je YouTube kanal Boomstick Gaming objavil analizo lastnega in njihovega kritja igre, kjer je bilo prvo objavljeno 24. julija, torej več kot 10 dni prej. Zraven tega je njegov komentar “IGN je kopiral mojo Dead Cells recenzijo. Kaj naj storim?” kmalu postal viralen in v zelo kratkem času prejel na sto-tisoče ogledov. Ne glede na resničnost obtožb je tako IGN moral hitro reagirati in kmalu so zagnali preiskavo, med tem pa tudi umaknili kontroverzno recenzijo s spletne strani. Preiskava je kmalu prejela zaključek, uradna javna izjava pa se je glasila, da so zaradi očitnih podobnosti ugotovili kršitve in zaradi tega odpustili pisca recenzije. Ob tem so se opravičili tudi vsem bralcem in razvijalcem igre, še posebej pa lastniku originalne recenzije – Boomstick Gaming.

Izjava jasno razloži, da je bil Miucin seznanjen z igro, a vseeno so obtožbe vzeli zelo resno in skrbno preučili obe recenziji. Na koncu so prišli do spoznanja, da anomalij ni možno zanikati in ob legitimnem opisu se zagotovo ne bi pojavljale v tolikšnem številu. Zaradi tega so bili primorani pisca odpustiti, recenzija pa bo spisana na novo tekom tedna.

Kaj lahko iz tega potegnemo? Plagiatorstvo je zagotovo pereč problem na področju računalniških iger in računalniške tehnike, a žal pogosto ostane neopaženo. A tokratna kontroverznost je imela vsaj eno pozitivno stran. V kolikor je Boomstick Gaming YouTube kanal pred njo imel “zgolj” 14.000 naročnikov, se je številka do sedaj dvignila na več kot 60.000. Tudi odziv novinarske strani je bil zadovoljiv, saj so hitro odstranili recenzijo ter zagnali preiskavo, ki so jo kmalu zaključili z odpustitvijo osgovorne osebe. A maček je že pobegnil iz žaklja in po takšnem debaklu si bodo le stežka povrnili prvostno zaupanje bralcev.

V kolikor si ob izidu v zgodnji dostop niste ogledali našega kritja igre Dead Cells (obljubimo, da ga nismo nikjer kopirali ), gre za kombinacijo roguelike-metroidvanije, ki je v zgodnji dostop prišla več kot leto nazaj, maja 2017. S pretežno pozitivnimi vtisi se je povzpela po popularnostni lestvici in do uradnega izida v 7. avgustu na osebnih računalnikih in Nintendo Switch konzoli prejela več kot 750.000 instalacij.

Objava IGN debakel glede plagiatorstva Dead Cells recenzije dobil zaključek se je najprej pojavila na HOPsi.

NOSTALGIJA

Glavni del igre je njena zgodba, odvija se na treh različnih koncih. Spremljamo tri različne ljudi in njihove zgodbe ter zapomnite si, vsaka odločitev ima posledico. Tega smo sicer že vajeni iz drugih sekaščin/pretepaščin, kot sta Mass Effect ali Dragon Age, kjer odločitve klinca za tipkovnico in miško odločajo o končni usodi ljudekov na ekranu. A med igranjem te sem imel pridih nostalgije. Morda se staram in verjetno mlajši niti ne boste vedeli o čem govorim. Kdo se spomni majhnih srebrnih knjižic z rdečimi naslovi? Bral si jih in na dnu strani so bile napisane odločitve, ki jih imaš na voljo in glede na odločitev te je potem vodilo na določeno stran, kjer si bral naprej in tako dalje. No, ta igra je vsaj zame nadgradnja teh knjižic.

Razvojna ekipa: Aurum Dust
Založnik: Aurum Dust, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. 3. 2018
Cena: 22.99 €
Zvrst: Strategija, Indie, RPG, Advantura

ZGODBA

Ko začnemo z novo dogodivščino nas sprva čaka ogled spektakularnega filmčka. Ko bi vsaj preostanek bil tak. Zgodba sicer ni ravno slaba, ni pa najboljše kar smo do sedaj imeli v igračarskih vodah. Posebej zanimivo je kako se tri zgodbe razvijajo in…..več ne smem povedat, da boste vsaj imeli razlog za preigravanje. Je pa stvar, da zgodba se razvija in nadaljuje četudi kateri od naših glavnih ljudekov izdihne pred koncem. Morda bi si želel malce več globine. Tudi na samem začetku nekako doživi igralec šok, saj ni nekih podrobnih razlag. Tudi naši protagonisti in njihovo življenje pred našim vtikanjem vanj bi bilo dobro, da bi nam predstavili na začetku. Da bi vse skupaj padlo v nek kontekst, saj si vržen v svet in znajdi se.

ZVOČNA POSLASTICA

Pri zvočni podlagi so zlatoprahci prekosili sami sebe. Igra ima odlično zvočno podlago, ki sovpada z tematiko. Tudi efekti med vmesnimi filmčki ter dialogi (če lahko temu tako rečemo) so super, vsaj za te vrste žanra. V Digital Deluxe verziji dobite zraven še Originalne zvočne podlage in tako lahko tudi med tipkanjem člankov…ali pa branjem teh uživate v mešanici srednjeveško-fantazijskih skladb. Samega govora je bore malo, bi bilo definitivno veliko boljše če bi bili dialogi odigrani a žal to prinese dodatne stroške, ki pa bi bili za tako majhno podjetje prevelik zalogaj.

BRANJE IN KLIKANJE

Ko sem na začetku članka omenil, da je igra dosti podobna knjigam, sem to mislil v dobesednem pomenu. Zgodbo boste v glavnem brali. Bralo se bo ogromno in še malo več. To naj vam bo opozorilo pred nakupom. Če vam branje nikoli ni bilo preveč povšeči, sploh če ste v kaki srednji šoli domača branja delali s pomočjo določene dijaške strani, prste stran od gumba nakup! Boste obžalovali.

Če ste pa tip človeka kot jaz, se pravi imate radi branje na sploh, se znate v to vživet in vam je z artističnega vidika igra všečna pa se le podajte v nakup.
Med vsem tem branjem pa so tudi trenutki, ko ne klikaš zgolj, da se ti izpiše nova vrstica besedila temveč se posvečamo tudi bitkam.
Te bitke bi lahko recimo primerjal z Xcom serijo, se pravi pogled z vrha ter nato pozicioniranje in napadanje ali branjenje, z izjemo da nimamo možnosti kritja.
Poleg sestavljanja naše bande, kateri relativno hitro dodajamo nove člane, navkljub, da nam znajo cepat ko muhe..imamo na voljo še kupček kart za dodatne bonitete, pa s tem ne mislim študentske prehrane.

Žal pa borilni sistem in bitke na splošno po nekaj urah igranja izgubijo svoj čar in so na koncu že bolj kot ne zadeva, ki jo pač moraš opravit, da lahko naprej bereš zgodbo. Predstavljajte si knjigo, ki bi jo vsakih nekaj minut bil prisiljen odložit.
Konec koncev se bitkam lahko izognemo, na začetku si izberemo način igranja kjer nam računalnik odigra bitke namesto nas, tako se lahko popolnoma posvetimo zgodbi kar je res fenomenalna pogruntavščina. Še posebaj ko si enkrat odigral in bi morda kako odločitev spremenil, greš od začetka, le da sedaj namesto tebe računalnik igra dolgočasne dele, ti pa si lahko v miru postrežeš s kokicami in pepsi kolo.

VEČIGRALSTVO

Možnost je tudi igranja večigralskega načina, zadeva je super za po dokončani zgodbi in sicer, da se pomeriš s prijateljem ali neznancem. Igranje samo poteka po istem principu kot v samotarskem, enoigralskem načinu, le da je tokrat nasprotnik pravi. Pravi izziv zna bit, če nas poveže z igralcem, ki ima morda že malce več izkušenj ter boljši nabor karakterjev in kartic a vseeno ni nemogoče zmagati. Načeloma pa nas povleče v bitko z primerljivo izkušenimi igralci, razen če igramo resnično v času ko ni populacije na serverjih, takrat žal pogoltneš cmok v grlu in se odrežeš karseda dobro. Pogovorov med samim potekom bitke ni, zgolj nekaj prednapisanih stavkov, ki pa ne zadovoljijo potrebe po izražanju vulgarnosti, ko ti nasprotnik v nekaj rundah potolče polovico ekipe.

POVRATEK ALI NE?

Definitivno je vredna igranja ter si definitivno zasluži večkratno preigravanje saj je zgodba zanimiva. Sicer se opazi, da prvotno ni bila napisana v angleščini a kot človek, kateremu angleščina ni materni jezik to le poredko opaziš.

Sam vem, da bom zgodbo še nekajkrat preigral saj me zanima še nekaj različic kaj bi se zgodilo, če bi izbral nekje malce drugače, ter seveda si želim čimbolj izboljšati svojo taktiko v večigralskem načinu.

Trenutno je igra celo na poletni razprodaji, 25% ceneje torej dobrih 17€ kar se definitivno splača. Za ta denar boste dobili nekje za 20-30 ur igranja, če si res vzamete čas in berete celotna besedila, ter naknadno še večigralski način, kjer boste zagotovo nabrali zajeten kup ur.

MNENJE?

POZITIVNO
+Veliko branja (če v tem uživaš?)
+Nostalgičnost
+Relativno močna zgodba
+Lep izris scen ter likov
+Odlična glasbena podlaga

NEGATIVNO
-Možnost zlorabe sistema v bitkah za lahko zmago
-Najedanje bitk sredi zgodbe
-Veliko branja (če to sovražiš?)
-Minimalno dialogov

Objava Ash of Gods: Redemption – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Ivory Tower
Založnik: Ubisoft
Platforme: PlayStation 4, PC, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Dirkaška

VIDEO OPIS

The Crew 2 je ogromna igra. Tako kot prvenec, se spet vračamo v Združene države Amerike, ki vsebujejo ogromno različnega okoliša in tako se bomo med vožnjo sprehodili med puščavo, lučkastimi velemesti ter prostranimi gozdnimi površinami. Svet je odprte narave in treba je priznati, da je “furanje”, medtem, ko se nam na obzorju izrisuje vzhod sonca, hudo vzdušno. The Crew 2 je v temu pogledu idealen za relaksacijo in med vožnjo, ki zna z enega konca mape na drugega trajati tudi eno šolsko uro, med čemer lahko preprosto uživate v vožnji, zraven pa si še ogledate kakšno znamenitost, ki krasijo to celino.

A čeprav je odpri svet lep in zanimiv za ogled, je tudi pust. The Crew 2 med prosto vožnjo ponuja komaj kaj dirkalnih dogodkov in če ga primerjamo s konkurenčno Forzo Horizon 3, po katerem se ta naslov tudi zgleduje, izpade precej revno. Zato se znate brezciljnega raziskovanja kmalu naveličati in jasno je, da so razvijalci več napora vložili v same raznolike dogodke, ki so sestavljeni iz dirkanja avtomobilov, čolnov, letal ter bolj “eksotičnih” vozil, kot so motokros ter reli avti.

Glavni cilj našega dirkanja naj bi bilo nabiranje sledilcev za fiktivno socialno omrežje. Več kot jih imamo, bolj “kul” smo… No, vsaj tako vas želi prepričati vaša ekipa pristašev, za katere mi ni čisto jasno, kaj za vraga naj bi sploh bili. Učitelji? Pojma nima, vem edino, da so prekleto nadležni in vam konstanto brenčijo v uho z raznimi brezzveznimi nasveti ter bednimi forami. Špil želi na nek način prikazati neko “zgodbo” in vpeljati neke nasprotnike, ki naj bi nam nagnali strah v kosti, a na žalost vse skupaj izpade tako patetično, da bi bilo bolje, če bi ta koncept povsem zavrgli in se raje samo posvetili na dirkanje. K sreči lahko vse te vmesne sekvence preskočimo in se tako izognemo pretiranemu glavobolu.

Samo dirkanje pusti mešane občutke. Na priročni mapi (ali posebnem meniju) izbiramo različne dirke, lahko pa se tudi z vožnjo po odprtem svetu odpeljemo na kraj dogodka. Udejstvujemo se lahko v uličnih spopadih, driftanju ter na pol odprtih dirkah po nadzornih točkah. Potem so tu akrobacije z letali, kjer poskušamo nabrati čimveč točk, motokros tekme ter hitrostno preganjanje s čolni. Največ poudarka je seveda na preganjanju z avtomobili in upravljanje štirikolestnikov je zadovoljivo. Treba je vedeti, da je The Crew 2 čistokrvna arkada in čeprav lahko spreminjamo nekatere nastavitve, hudo realistične izkušnje ne pričakujte. V spopadih z umetno inteligenco ponavadi šteje samo prvo mesto, čeprav so nekatere dirke opravljene tudi, če dosežemo vsaj bronasto medaljo. Po opravljeni dirki prejmemo nekatere nadgradnje, ki jih lahko vložimo v naše vozilo in poleg močnejšega dirkalnika pridobimo tudi nove sledilce.

Vse lepo in prav, a žal sta tu dva velika problema. Nadgradnje so zelo minimalne, od njih pa tudi ne bomo pridobili visoke količine novih pristašev. A veliko večji problem je, da praktično nimajo pomena.

V dirkaških igrah je že precej uveljavljena fraza “rubber banding”. Ta pomeni, da ne glede na našo vožnjo, nam bo umetna inteligenca vedno za petami. Razvijalci to opcijo vključijo z namenom, da dirke nikoli ne bi postale dolgočasne in da bi nam vedno po žilah pumpal adrenalin. Problem pri tem pristopu so tu nadgradnje, saj se jih preprosto ne splača vgrajevati. Zakaj bi v svoj izbrani avtomobil nadgrajeval, če bo nasprotnik v vsakem primeru bil vedno sekundo za mano? “Rubber banding” je nekako izničen na dirkah, kjer imamo prosto pot med nadzornimi točkami in dirkamo samo na čas, a takoj ko se v tekmah pojavijo avtomobili umetne inteligence postane očitno jasno, kako nasprotnik grdo goljufa. Problem je na nekaterih mestih tak očiten, da se vam skorajda ne splača večji del dirke biti na prvem mestu, ampak se do zadnjih ovinkov držite bolj zadaj in šparate svoj nitro (ta je vključen v vsako vozilo, celo v čolne in se sčasoma obnavlja) ter ga izkoristite povsem na koncu.

Izbira različnih vozil je poštena in prisotna so skorajda vsa večja imena, žal pa med njimi umanjka Mitsubishi (ampak jaz hočem svoj Lancer Evolution!). Licencirani avti imajo tudi svoj minus, saj so poškodbe na avtomobilih samo estetske in pozabite lahko na odpadanje različnih delov avtomobila. Verjetno takšno zahtevo vložijo lastniki licenc, saj bi povsem razpadli avti metali grdo luč na njihovo znamko. Je pa treba na temu mestu pohvaliti unikaten pristop ogleda svojih jeklenih konjičkov. V The Crew 2 si lahko namreč v svojo garažo navlečemo vsa kupljena vozila in si jih v miru ogledamo iz prvoosebnega pogleda. Med ogledom lahko kliknemo na posebne opcije, kot so prižig luči ter zagon motorja in avtomobilski navdušenci boste v tem načinu zagotovo našli svojo zabavo in pri pridobitvi dražjih avtomobilov tudi določeno merico ponosa.

Glede na prikazano podobo je The Crew 2 lepa igra. Grafično navdušujejo verno oblikovane kabine ter predvsem okolica, ki vsebuje ogromno količino podrobnost in špil prav zasije pri dinamičnem menjavanju dneva in noči. Omenil sem že sončni vzhod, še bolj pa navdušijo lučke Las Vegasa med nočno vožnjo po puščavi. Škoda le, da zvočno ne zasede ravno najvišje stopničke. S tem ne ciljamo na zvočno podobo vozil, ampak predvsem na muziko, ki je precej bleda in nezapomnljiva. Koliko lahko k dirkaški izkušnji doda kakšen dobro umeščen štikelc, lahko vprašate vsakega, ki je kdaj pognal Need for Speed: Underground.

The Crew 2 svoje ime opravičuje z naborom posadke. V svoj četico lahko preko medmrežja naberete prijatelje ali kakšnega okoliškega naključneža, ki ga srečate med raziskovanjem sveta. A čeprav je špil vseskozi povezan v mrežo in ga brez internetne povezave ne morete sploh zagnati, je večigralstvo povsem osnovno ali pa skorajda neobstoječe. Tako lahko med dirkanjem srečate druge igralce, a vse, kar lahko z njimi storite je, da jih povabite v vašo partijo, medtem, ko lahko na PvP pozabite. To je velika luknja v igri, ki toliko stavi na medmrežno povezljivost in čeprav Ubisoft pravi, da bo boj med igralci prišel konec leta, je to slaba tolažba za igro, ki jo ponujajo za polno ceno že sedaj.

Skupno gledano je tako The Crew 2 zaenkrat samo povprečen. Priznati je treba, da tudi prvenec ni bil ravno navdušujoč, a ga je Ubisoft preko raznih posodobitev močno izboljšal in glede na to, da je založnik zelo priden pri podpori skorajda vseh svojih iger, lahko zanj pričakujemo svetlo prihodnost.

A zaenkrat bi The Crew 2 priporočil samo največjim avtomobilskim navdušencem. Odsotnost večigralstva bo zagotovo marsikoga odvrnila od igranja, goljufiva umetna inteligenca pa preprosto ni zadovoljiv nadomestek osebam iz mesa in krvi. Upam si trditi, da bo decembra z dodatkom PvP načina tole povsem drugačna igra in si bo zaslužila kakšno zvezdico več, do takrat pa je ocena takšna kakršna je in kakršno si The Crew 2 v trenutni obliki tudi zasluži.

Zaključek

Pozitivno:
+ Dobra vodljivost avtomobilov
+ Občutek hitrosti
+ Grafična podoba
+ Res ogromen svet

Negativno:
– Ni PvP načina
– Rubber banding
– Osladna in slaba “zgodba”
– Bleda glasbena spremljava
– Brez “offline” načina

Objava The Crew 2 – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: CCCP (Francija)
Založnik: Playdius, Plug In Digital
Platforme: PC
Datum izida: 12. 4. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Potezna avantura

Kaj porečete, če vam izdam, da Krištof Kolumb ni bil prvi Evropejec, ki je dosegel obale Severne Amerike? Sporočilo, ki je zavito v sam naslov igre. Vinland je namreč ime, ki ga je pokrajini na samcatem severu nadel Leif Eiríksson, dobrih 1000 let nazaj. V severnjaškem jeziku pomeni dežela travnikov in močvirij. Preprosto poimenovanje je zagotovo ena izmed značilnosti severnjakov so bili že v začetku pahnjeni v težaško življenje na hladnem severu in razumljivo domišljija ni bila posebej željna vrlina, govorimo vendar o Vikingih, presneto. Temelj njihovega obstoja je rezanje ušes pokončanih nasprotnikov in zlaganje lobanj na kupček.

Dead in Vinland vsekakor ne postavlja novega koncepta ali si zasluži nominacije za iznajdljivost. S svojo štiričlansko družino ubežiš pokolu in ker si padel v nemilost bogov, pobegla barka kakopak potone. Vendar bi bila utopitev premila in klišejsko smiselna kazen. Še preden dodobra odpreš oči, se skupaj z najbližjimi znajdeš na opustelem otoku, vsaj tako izgleda. Verjameš, da lahko videz na prvi pogled vara? Prvih nekaj dni mine v pomnjenju nedavne tragedije in hkrati hrepenenju po novem življenju. A že nekaj dni kasneje v vas prisopiha pobalin brez para, alfa samec, čigar mozek je najbrž zašel v napačno glavo. Premlaten in osramočen boš še dneve lizal rane, vpeljana pa je ključna mehanika, ki bo odmerila tvoj čas na otoku. To bodo daritve, ki jih boš pošiljal svojemu fevdalnemu gospodu, saj se znajdeš na dnu prehranjevalne verige.

Čas, da opustim idejo v nadaljnjem razkrivanju zgodbe, preden se znajdem na jedilniku. Igral boš na podoben način kot Darkest Dungeon, čeprav je vnesenih nekaj naprednejših mehanik preživetja. Tvoji začetni slabiči bodo tako postavljali celo goro zahtev in mnogokrat boš s solzo v očeh pomislil na Simse. Zadovoljevati bo treba potrebe, kar ni pretirano zahtevno, ker dan teče v potezah. Pričakovano boš ženo pošiljal v tri krasne, a hkrati razmišljal o aferi z njeno sestro, ne? Kakor koli bo že naneslo, najpomembnejši vidik posedanja bo hranjenje in napajanje. Tvoji namreč ne bodo jedli in pili skozi dan, ampak šele ob večernem ognju in bolje zate, da si jim čez dan pripravil dovolj zalog. K sreči ti bo oproščena skrb za reprodukcijo (gledam nate, Banished), boš pa nove brate lahko našel z raziskovanjem otočja.

Pričakovana temeljna dobrina tokrat ne bo zlato ali žvenketajoči se kovanci, veliko preprosteje, govor teče o ognju. Ker vžiglanikov v davnini niso poznali (instantnih), ga obdrži pri življenju za vsako ceno, do poslednjega plamena, v nasprotnem primeru zna avantura biti bolj kratke sape. Prisotna je tudi osnovna gradnja in nadgrajevanje, ki olajša bivanje in preživetje, kar pa je že stalnica v tovrstnih igrah.

Čeprav je pametno grajenje in pravočasna reakcija lahko ključnega pomena, v veliko stvareh odloča le gola sreča, in če je nimaš, boš zabredel globlje od količkov Vlada III (khm, khm, Drakula). Za preživetje se morajo stvari preprosto zgoditi, pomaga pa, če si rojen pod srečno zvezdo. Za vsakim dejanjem, opravilom in spopadom se skriva naključen vzorec, ki ga sicer lahko opaziš v nekaterih igrah.

Kljub temu, da gre za Vikinge, ki jim radi pripisujemo velike podvige in fantastične bojne veščine, gre tukaj za preproste ljudi, ki zgolj poizkušajo preživeti. Različne so veščine, ki jih člani obvladujo, ene koristnejše, druge nepotrebne. Na začetku boš imel na voljo le štiri osrednje like, ki pa bodo ob vsakem preigranju prejeli, do določene mere, naključne sposobnosti. Tako nobeno igranje ne bo popolnoma enako, se pa zna sčasoma pričeti ponavljati.

Ko sem govoril o podobnosti z Darkest Dungeon, sem ciljal na sam boj. Sicer je nekoliko drugačen in manj taktičen. V spopadu obstajata dve vrsti. Vsi Gwentovci, se boste v njem počutili, kot doma. Vsak bojevnik ima štiri različne napade, vsak od njih pa je vezan na tvojo pozicijo. Ko napadeš, ti v stilu Xcom napiše možnost zadetega udarca, in če borec namesto nasprotnika zadane drevo ali divjad, se boš le jezno tolkel po glavi in si pulil lase.

Animacije niso nič posebnega, prav tako niti grafična podoba, definitivno pa je všečen grafični slog in upodobljeni liki. Zaradi nezahtevnosti bo brez težav delovala na šibkejših/starejših sistemih.

Bi pa bilo življenje kritika lažje, če razvijalci ne bi nekaterih stvari speljali površinsko. Tako imaš le majhen vpliv na odnose med liki. Večina pogovorov je namreč samodejnih – skriptiranih in se bodo pretežno iztekli enako. To je tudi največja težava igre. Še na zemljevidu se stvari vedno znova nahajajo na enakih mestih, kar zna res vzeti od vzdušja, ko po ponovnem porazu ponovno poženeš igro. Kot bolnik z Alzheimerjevo boleznijo, ki se vedno znova znajde na istem mestu, brez vedenja o tem, kako je do tja sploh prišel.

Zaključek

Pozitivno:
+ Simpatična grafična preobleka
+ RPG elementi in dialog
+ Vsaj v začetku vleče k igranju
+ Lobanje in kupček 2.0
+ Gradnja vasice

Negativno:
– Ponovljiva
– Premalo odločitev
– Pretirano ironična

Objava Dead in Vinland – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.

Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska)
Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 8. 2. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Slabi prvi vtisi

Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.

Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.

Ne preveč epska avantura

Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?

Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.

Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.

Dva dela celote

Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.

Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.

Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.

Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.

Zaključek

Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade

Negativno:
– Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva

Objava Wartile – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Pa da vas ne prestrašim preveč, govora je o preživetveni igri Subnautica, ki je sicer izšla pred nekaj meseci, pred tem pa se je vse od konca leta 2014 nahajala v zgodnje dostopni verziji. Je tudi ena izmed iger, ki je na voljo v načinu virtualne resničnosti (VR).
Razvijalec Unknown Worlds Entertainment jo je v tem času s posodobitvijo za posodobitvijo res pohvalno izpilil. Igra pa je deležna posodobitev s popravki in nove vsebine še v času nastajanja tega pregleda.

V igri me je pričakal zelo enostaven in preprost meni, ki ponuja možnost le osnovnih nastavitev. Vendar pa nekaj trenutkov kasneje nisem več bil podobnega mnenja, saj me je pozdravila barvita vsebina igre v izjemnem odprtem igralnem svetu, o katerem pa več besed v nadaljevanju.

Igra se prične kar kaotično, ko se znajdemo na vesoljskem plovilu Aurora, ki je v plamenih in strmoglavlja na bližnji planet, imenovan 4546B. V samem začetku smo tako deležni animacije, ko se z reševalno kapsulo zasilno izstrelimo iz plovila in se kasneje znajdemo na prej omenjenem planetu, katerega večji del površja sestavljajo oceani. Razen reševalne kapsule, ki nam služi kot edino začasno prebivališče na planetu, imamo poleg bore malo pripomočkov za preživetje. Če pa po vrhu izberemo še težji način igranja, kjer moramo redno piti in jesti, lahko vse skupaj postane preklemano zahtevno in od nas zahteva veliko mero iznajdljivosti.

Razvojna ekipa: Unknown Worlds Entertainment
Založnik: Unknown Worlds Entertainment
Spletna stran: https://unknownworlds.com/subnautica/
Steam: https://store.steampowered.com/app/264710/Subnautica/
Platforme: PC, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows (Vista+), Mac OS
Datum izida: 23. 1. 2018
Cena: 22,99 EUR

Zvrst: preživetje, pustolovščina

Izjemen podvodni svet in čudovit preplet zgodbe

“Vau,” je bil moj odziv, ko sem se s svojim karakterjem prvič potopil v globine oceana. Če se vsebine igre v začetku le površno dotaknemo, smo pod gladino širnega oceana deležni naravnost izjemnega podvodnega sveta. Okolje je zelo dinamično in ponuja nešteto možnosti raziskovanja. Priča smo dodelanemu podvodnemu reliefu, ki je sestavljeno iz številnih jam, pestro pa je tudi rastlinje. Seveda pa ne manjka vesoljskih organizmov. Tudi teh je razvijalec vključil celo paleto. Od miruljubnih ljubkih ribic pa do zveri, ki jih najraje ne bi srečal.

Pa da namenim še nekaj besed sami zgodbi, na kateri temelji Subnautica. Velika prednost je zagotovo ta, da na svoj račun pridejo tako ljubitelji zgodb kot tudi igralci, ki radi samostojno brez večjih okvirjev raziskujejo svet v igri, ker nam Subnautica ponuja obe možnosti.
Razburljiva zgodba nam postopoma zastavlja naloge, preko katerih pridemo do vedno novih spoznanj glede nesreče plovila in odprave Aurora. Nemalokrat pa sem doživel podobne občutke kot ob ogledu res vrhunskega znanstvenofantastičnega filma. Pri raziskovanju nas spremlja večnamenski dlačnik, ki poseduje neverjetne zbirke podatkov in nas tekom igre informira, usmerja in opozarja. Če je na trenutke povsem nekoristen, pa ugotovimo, da je poleg super imeti nekoga, ki govori, pa čeprav umetno inteligenco.

V boj z zverinami z žepnim nožičem

Subnautica je ena tistih iger, v katerih tekamo naokoli in nabiramo material, ki ga kasneje potrebujemo za izdelavo orodja, orožja in bivališča. Tokrat ni nič drugače, saj se moramo znajti sami in v globinah oceana poiskati vse potrebno za izdelavo pripomočkov in zadev za preživetje. Navodila za izdelavo predmetov pa pridobimo skozi raziskovanje podvodja in ruševin Aurore. Ni kaj, igra za napredovanje od nas zahteva neprestano dinamiko in ničesar nam ni položenega na roke.
Ena glavnih značilnosti Subnautice pa je sicer napredna mehanika grajenja podvodne baze, ki igralcu omogoča visoko stopnjo ustvarjalnosti in prilagajanja njegovim željam. Tako na spletu najdemo že lepo zbirko izjemnih kreacij različnih igralcev.

Če sem se v prejšnjem poglavju le površinsko dotaknil ekosistema v sami igri, je sedaj čas, da temu namenim še nekaj več besed. Vso podvodno rastlinje deluje zelo dodelano in raznovrstno, podobno pa velja tudi za prebivalce globin. Vključenih je ogromno vrst, vsaka z edinstvenim načinom gibanja in obnašanja, zato je izkušnja med igranjem pristna. Igralna mapa je razdeljena na različna območja, v vsakem pa prebivajo za tisto območje značilni podvodni organizmi.

Razvijalec je poskrbel, da tako najdemo vse od prijetnih in simpatičnih stvorov, s katerimi se lahko celo pocrkljamo, do zveri, imenovane Reaper Leviathan. Značilnosti zadnje sta predvsem zelo svinjsko oglašanje, ki nam bo povzročilo kurjo polt ter neizbežna in grozljiva smrt. Seveda bi ob takih trenutkih bilo pametno imeti neke vrste smrtonosno orožje, kot v vsaki igri, kjer imamo opravka s tašnimi ali drugačnimi stvori. No, tu pa sem doživel zanimivo presenečenje, saj razvijalec v Subnautico ni vključil smrtonosnega orožja. Po njihovih besedah naj bi Subnautica predstavljala edinstveno igro, kjer so nam ponujene alternativne možnosti za obvladovanje agresivnih podvodnih mesojedcev. Do te odločitve pa naj bi prišlo predvsem zaradi streljanja v osnovni šoli Sandy Hook v zvezni državi Connecticut v ZDA leta 2012. Isto leto je Subnautica doživljala svoj razvoj in pri Unknown Worlds Entertainment naj bi se simbolično odločili, da smrtonosnega strelnega orožja v igri ne bo. Kakor koli, namesto visokotehnoloških pištolc nam ostane naša kreativnost, kup pripomočkov za odganjanje in žepni nožič. Sicer pa nam kreature večino časa niso nevarne, možnost, da se prej utopimo, je precej večja, saj moramo s karakterjem vsake toliko priplavati na površje po svež zrak.

Pri Subnautici gre za edinstveno izkušnjo ob igranju, saj zajema čudovito oblikovan in dodelan ekosistem, ki je sam po sebi prava umetnost. Tu je še krasna in razburljiva zgodba, ki pa ni vsiljujoča, saj se lahko sami odločimo, ali bomo zgodbi sledili ali ne. Opravka imamo z različnimi vrstami vesoljskih podvodnih organizmov, ki igri dajo življenje, mi pa se znajdemo pred številnimi izzivi, ki se jih moramo nemalokrat lotiti z veliko mero kreativnosti.
Hroščov je bilo opaziti zelo malo in še ti so bili nemoteči, kar nakazuje na dobro izpiljeno igro. Večigralskega načina ne bomo našli, niti ni potreben, saj prejmemo odlično enoigralsko doživetje, Subnautica pa se po mojem mnenju pridružuje tistim igram, ki dokazujejo, da priljubljenost enoigralskih iger med igralci še zdaleč ne upada.

Zaključek

Pozitivno:
+ Edinstvena igralna izkušnja
+ Čudovita in zanimiva zgodba
+ Optimiziranost tudi za starejše sisteme
+ Izjemna grafika in vegetacija
+ Dobro delovanje
+ Spodbuja kreativno razmišljanje
+ Sistem gradnje podvodnih bivališč

Negativno:
– Ni vključenega (smrtonosnega) strelnega orožja za obrambo
– Občasni hrošči
– Meni z majhno izbiro nastavitev

Objava Subnautica – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj moremo, so šli pač vsi znanci in neznanci (dobesedno) k hudiču, ne preostane drugega kot puščavniško življenje in gojenje zelenjave, izrabljanje priročnih nahajališč vseh potrebnih rud in praktična uporaba mišic iz fitnesa. Žal apokalipsa nima posebnih popustov za vrtičkarje in fitnesarje – prej kot slej bo nekdo oziroma nekaj izvohalo tvoje skrivališče in prišlo na obisk. Pa boš do takrat zbral dovolj dodatnih rok in razvil dovolj napredno obrambo, da se mu boš postavil po robu?

Razvojna ekipa: Suncrash (Izrael)
Založnik: Suncrash
Platforme: PC
Datum izida: 03. 05. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realnočasovna strategija

Grozota nam je tuja

Večina preživetvenih iger, pa naj gre za strategije, streljačine ali dirkačine, se zanaša na en in isti kur*** recept. Večigralstvo, zombiji, potreba po malo papice in vodice za bister um – kar koli drugo pa že izstopa in prejema nagrade za “inovativnost”.

Tako vsak povsem drugačen pristop v že dodobra stagniran žanr spusti malo kisika in Judgement: Apocalypse Survival Simulation ni nobena izjema. Kljub dokaj standardni bazogradnji in vizualno ne preveč okusnem prvem vtisu označuje poseben trenutek, saj določa ponoven obisk peklenske zalege, s katero sem se nazadnje soočil v prenovljenem Doomu. Kaj pa vem, morda pa se bom čez kakšno leto pritoževal, da imam rogov že vrh glave. Čakaj, ne …

Moja vrnitev v svet demonov je bila torej označena z zgodbeno sekvenco in istočasno neke vrste uvodnikom v osnove. Po zaslugi dveh neopevanih lovcev smo se (skupina treh gobjih nabiralcev) uspeli potuhniti ter dočakati nov dan. Stran od velemest in zadimljenih socialnih zbirališč smo začeli z gradnjo temeljev nove civilizacije in kdo bi nas lahko krivil, saj je od stare ostalo bore malo.

Ne oddahnite si prehitro. Preden demoni izvohajo smrad postanih nogavic, je treba odkljukati čim več opravil priročnika za preživetje, se oborožiti in ne nazadnje rešiti čim več enakomislečih osebkov. Saj poznaš stari rek – več rok prej razbije demonsko betico.

A ne tako hitro. Prvi izziv se tako znajde že v bazogradnji, preden sploh pridemo do naprednih stvari. Postavljanje zgradb in delovnih postaj, postelj, vrtov, obrambnih zidov in pasti ter izrabljanje vsega tega v taktično brihten načrt, saj le to nudi možnost dolgotrajnega preživetja.

Ko pa enkrat začneš kositi travo in ravnati gozdne površine, ne traja dolgo, da prvič namočiš puščice v demonsko kri. S slabotnimi nižjimi demoni sem se srečal kakšnih 15 minut po začetku igranja in zadovoljno lahko izjavim, da sem jim razbil demonsko rit in da bi bilo človeštvo ponosno na moj doprinos. A dlje, kot sem igral, dlje izven baze sem moral iskati zaloge in več pozornosti sem pritegnil.

Če so impi in njihovi ognjeni bratje predstavljali le redko več kot rahlo nadlogo, so padli angeli in oklepni masivni demoni precej načeli dobro voljo in povprečno življenjsko dobo mojih varovancev. Ker sem si vzel malo preveč časa ter ga premalo naklonil razvoju, nisem bil najbolj pripravljen na vzpon težavnosti. Tako lahko iz lastnih izkušenj izjavim, da je treba uravnovesiti vse aspekte, ki jih igra nudi. Sicer je vse avtomatizirano, a priporočeno je ročno izbirati, kaj je treba storiti najprej.

Če si izkusil težavnost Rimworlda, gre pri skrbi za bazo za podoben princip, saj so vsa opravila samodejna za vsakega prebivalca glede na brihtnost v raznih aspektih, čeprav lahko to samodejnost kadar koli prekličeš z izdajanjem lastnih ukazov. To še kako pride prav med bojevanjem, saj je ročno premikanje v prave položaje tam nujno za dolg obstoj.

Počasen napredek

Kot standardno igranje tudi bojevanje poteka realnočasovno. Odzivno in taktično, le rahlo štorasto, saj je vse razdeljeno na nevidne kvadrate, na katerih je lahko naenkrat le eno živo ali demonsko bitje. Premikanje zato izgleda rahlo štorasto, a funkcionalnost je na mestu in boj je precej taktičen, kot ti dajo vedeti že prva soočanja. Ne le, da boš moral izkoristiti vse sposobnosti in orožja za čim večjo prednost, prav tako tudi okoliške ovire in ozke ulice nudijo kritje pred izstrelki, podobno kot pri XCOM franšizi.

Najpomembnejši del igre predstavlja napredek, v večini očiten preko nekaj tehnoloških dreves. Kot v vseh drugih igrah z elementom razvoja nudi odklepanje tehnologij in pasivne bonuse ali nove zgradbe in orodja za roke spretnega arhitekta. Sprva tako obvladaš les, nato kamen in šele pozneje kovinske izdelke, končna oprema pa se zna prestaviti v vode znanstvene fantastike.

A kot da to ni dovolj, so zraven tudi mistični elementi, ki prinašajo spet svoje prednosti v obliki drugačnega tehnološkega drevesa. Skupno lahko tako izmenično odklepaš nove tehnologije v omenjenem drevesu s štirimi vejami, to so “bazegradnja”, “kreftanje”, “tehnologija” in “mistične vede”.

Ena izmed glavnih težav, s katero se pogosto soočajo neodvisne preživetvene simulacije, je uravnovešanje, sploh, če skušajo vihteti veliko število naključnih aspektov in obširnega nabora opreme, kot to drži za Judgement: Apocalypse Survival.

A igra je presenetljivo uravnovešena, čeprav se znajo kasneje pojaviti obdobja, ko zaradi dolgih časov za razvoj novih tehnologij igro večinoma previjaš na 8-kratni hitrosti in le občasno prekineš to monotonost. Ta čas lahko sicer izkoristiš za raziskovanje bližnjih mest zanimanja, a to ni vedno dobra ideja – vsak poseg v lasten ekosistem baze lahko povzroči pomanjkanje ene ali druge stvari, saj moraš med raziskovanjem s sabo voditi vsaj par do zob oboroženih kolonistov.

Lov na solato

Celoten sistem raziskovalnih ekspedicij me je sicer rahlo razočaral, saj so bolj kot odprave iztrebljevalski pohodi na majhno mapo, kjer vnaprej veš vse od nagrad do sovražnikov. Več neznanega in bolj mamljive nagrade bi vsekakor zvišale raven zanimivosti in tako si nisem mogel pomagati, da se ne bi dolgočasno podal v lov za demoni v vsaki novi instanci, da čim prej pobijem vso nesnago in vzamem tisto nagrado. Kje je raziskovanje, kjer upaš, da boš odkril kakšno zanimivo stvar, recept ali orožje? Kje je vzdušje, ko se skrivaš pred premočnimi sovražniki in moliš, da se premaknejo stran od mesta, ki si si ga nagledal za plenjenje? Vse to večinoma pade na nerodna tla, saj gre za enostavno zastarel in preveč preprost sistem.

Je pa zato naključnost drugje zelo dobrodošla. Vsake toliko se zgodi kakšen dogodek, včasih z dobrim in včasih s slabim izidom. Večinoma gre za potujoče trgovce, reševanje zapornikov ali zasede demonski nesnagi, a nekateri so bolj odročni in bolj zanimivi. Včasih imaš na primer možnost izbire, ki vpliva na izid in usodo celotne kolonije, spet drugič zakockaš par ropotije za možnost po večji nagradi.

A najbolj zadovoljivo, kar se tiče naključnosti, so prebivalci sami. Vsakemu je dodeljenih nekaj naključnih atributov, ki jim omogočijo uporabo posebnih orožij in opreme ter pasivne bonuse na določenih področjih. Prav tako lahko tudi napredujejo in tu se pojavi ogromno svežine. Vsak ima namreč dodeljen določen poklic z nekaj možnostmi napredovanja. Tako je vsekakor mogoča specializacija na določena področja in nekaj, kar vsakega kolonista loči od le še ene številke na vratih naselja. Dobro zamišljen in dobro zastavljen koncept, s katerim sem se zagotovo najbolj zabaval.

Všečnost vizualne plati je odvisna od posameznika. Veliko jih hvali koncept združenja ročnih risb in 3D entitet, a osebno mi način ni kaj preveč pri srcu. Bom pa priznal, da ni sistemsko zahteven in lahko deluje tudi na manj zmogljivih sistemih. Mi je pa zelo všeč vključitev modifikacij, ki je pravzaprav vedno dobra stvar brez negativnih strani. Med časom v zgodnjem dostopu je vzklilo kar nekaj zanimivih adicij in vsekakor se jih splača preveriti, če se odločite podati v demonski svet.

Zaključek

Pozitivno:
+ Drugačen koncept
+ Gola količina vsega
+ Zapletena, a vredna izkušnja
+ Zagnani in vključeni razvijalci
+ Vizualna plat vsekakor izstopa
+ Podpora za modifikacije

Negativno:
– Štorasto premikanje
– Raziskovanje ni najbolje izvedeno
– Ob učenju te lahko hitro preplavijo

Objava Judgement: Apocalypse Survival Simulation – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

The Swords of Ditto … hmm … le kaj bi s tabo. OK. Dajmo najprej povzeti uraden opis – osnove. The Swords of Ditto je kompakten akcijski RPG s precej luštno grafično zasnovo iz sobotnih in nedeljskih risank. Prisotni so vsi osnovni elementi, ki teoretično sestavljajo odlično igro tega žanra. Roguelike zasnova, lazenje po temnicah, lokalni co-op, nabor orožij, še večji nabor sovražnikov in seveda napredovanje. A kljub vsemu temu in obetavnim napovednikom enostavno ne predstavlja hita. Slabe odločitve na posameznih mestih počasi zabadajo barvit in evforičen igralni balon, dokler pod številom lukenj ne poči. Enostavno ne gre za zabavno igralno izkušnjo, ki jo opis obljublja.

Razvojna ekipa: onebitbeyond
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC/PS4
Datum izida: 24.04.2018
Cena: 19.99€

Zvrst: Avantura/RPG

Video opis

Se vidimo čez 100 let

Kot roguelike zasnovi pritiče, je zgodba zelo enostavna in linearno zasnovana. Nekega dne te čarobni gnojni hrošč rekruta kot legendarnega junaka oziroma Ditto-jev meč, ob čemer prejmeš, no, meč in dovoljenje za plenjenje temnic, košenje trave in pobiranje zlobnih podložnikov. Naloga – v štirih dneh nabrati dovolj izkušenj in opreme, da pogubiš zlobno čarovnico in nad deželo prineseš 100 let blaginje.

Ako je misije neuspešna, se bo nad deželo zgrnilo 100 let kaosa in tiranije. Tako, meč v roke, grem najprej povedat čarovnici, da je dobila konkurenco, saj, vsaj hrošč mi tako svetuje. In čarobne gnojne hrošče je treba poslušati, a ne. Oh, zlomka, ravno sem se poistovetil s tem nenadnim junakom, a čarovnica je igrala umazano in me kar takoj pokončala.

Pa pomeni to konec igre? Sem naredil kaj narobe? Pravzaprav ne, saj gre za eno najbolj osnovnih mehanik. Finta je, da je igra zasnovana glede konstantnega neuspeha. Ob vsaki izgubi življenja, ko se izgubiš pod gručo zombijev, jo fašeš od zbodljaja meča ali pa te spešta ogromni kamen, mine 100 let in po preroku se na to obdobje vedno pojavi nov naključni junak. Čisto logično in zanimivo zasnovano, pravzaprav bi mi koncept bil zelo všeč, če ne bi bilo vedno znova potrebno iti skozi identičen 5 minutni uvodnik. Na srečo je možno pohitriti vsaj govor, a tega vsekakor ni bilo treba.

Torej, ob vsakem igranju dobiš nove 4 dni, da napraviš čem več opravil pred finalnim soočenjem. Oziroma v realnem času okoli 3-4 ure, koliko je tudi čas vsake igralne seanse, uro gor ali dol. omejen čas predstavlja nekaj, kar moreš ves čas imeti na mislih in tako se ni pametno obirati pri osnovnih opravilih, saj je časa še premalo.

Briljantno, a le prvič

Problem pa je, da ko ti enkrat uspe zapičiti čarovnico in nad deželo prinesti sto let blaginje, praktično ne dosežeš ničesar. 100 let pozneje se ponovno zbudi in znova je potrebno iti skozi celoten debakel. Naključno generiran zemljevid sicer prinese nekaj variacije, a vse ostalo je precej ponavljajoče se in nenavdihnjeno.

In to označuje le začetek problemov. Večino stvari je narejenih solidno, kot da bi enostavno šli skozi osnovne naloge, ki označujejo dobro igro te zvrsti in tako vse na koncu izpade manj kot dobro. Bojevanje je povprečno. Premikanje povprečno. Število orožij in opreme spet povprečno (z izjemo legendarnih orožij, ki so res legendarna). RPG elementi in oprema odlična … SAJ NE! Povprečna.

Sprva je sicer vse dovolj, da te drži za ekranom, a po prvih par zmagah ali porazih se ta balonček misterije razpoči, saj bo drug tek praktično enak, oziroma vsaj podoben. Druga kot odličen vizualni stil, zanimivi karakterji in barvita dežela ter solidna zvočna podlaga ne predstavljajo srca in tako nimajo dolgoročne zanimivosti. Seveda stalno pridobivaš na stopnjah, a isto velja tudi za sovražnike in tako težavnost ostaja stalno nekje enaka – večino področij je lahkih, končni šef pa predstavlja velik izziv.

Sicer obstaja ena stvar, zaradi katere bi naj vse bilo vedno raznoliko in to so nalepke oziroma po standardnem RPG jeziku oprema. Ampak ne. V veliki večini so dolgočasne in nezanimive in ne vsebujejo raznolikih in bedastih kombinacij kot na primer v Binding of Issac. Sicer občasno najdeš kaj boljšega z novim napadom ali sposobnostjo, a v veliki večini gre za stvari, kot so zvišana obramba, elementarne zaščite, napad, hitrost… Nič, kaj bi res vleklo k odkrivanju novih pripomočkov, zraven pa jih je še dosti manj, kot bi si želel.

Koga bom srečal tokrat

A ko govorim o pomanjkanju srca, so sovražniki svetla izjema, saj so odlično zasnovani in dejansko eni bolj raznolikih in zanimivih, kar sem jih v zadnjem času srečal. Za poraženje je potrebno uporabiti različne taktike in vsaj je zase lasten zalogaj. Vse se prenese naprej tudi v lazenje po temnicah, kjer oprezno copotaš do vsakega novega ozemlja pastmi in ugankami, seveda polnega oživljajočih se sovragov. Odlična zasnova in res svetla stran, zaradi katere sem občasno lahko pozabil na trnovo potovanje.

A tudi tu se pojavi težava. Saj so sovražniki res odlično zasnovani, a problem je, da nadzor in bojevanje nista. Oba sta neodzivna in štorasta in vsako dejanje te praktično zaklene v animacijo, izmikanje pa je med bojevanjem precej nepraktično, saj se junak zakotali predaleč in tako pristane v kotlini, zidu ali kje drugje, kamor ne bi želel zaiti. Uporabljal sem kontroler, kar je bila še sreča, saj je tipkovnica zelo omejena glede premikanja, a tudi na prvem se občasno pojavijo težave, ki se enostavno ne bi smele. Nerf pištola te omeji na streljanje v osem smeri in tudi ostali pripomočki ne delujejo tako natančno, kot bi pričakoval.

Svetla stvar, ki lestvico potegne iz morja, je lokalni co-op, kjer lahko sodeluješ s še enim igralcem in tako zlobni čarovnici meč dvakrat potisneš tja, kamor sonce ne zasije. Izkušnjo naredi bolj zabavno, a to bi lahko rekel za praktično katerokoli igro s to funkcijo (co-op, ne rinjenje meča v odprtine).

Zaključek

Pozitivno:
+ Veliko dobrih idej
+ Odlična zasnova sovražnikov
+ Legendardna orožja so odlična za uporabo
+ Časovna omejitev zahteva spremembo stila
+ Šarmanten vizualen stil
+ Lokalen co-op

Negativno:
– Nekatere osnove niso najbolje razrešene
– Bojevanje in nadzor hrepenita po izboljšavi
– Slab ritem
– Nenavdihnjena “oprema”
– Brez možnosti preskoka uvodnika

Objava The Swords of Ditto – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno to ti bodo pri Quantic Dream dostavili. Gre za priznan francoski razvojni studio, ki je svoja vrata odprl že daljnega leta 1996. Od takrat so izdelali kar nekaj zapomljivih naslovov, vsi pa so narativne narave. Med njimi najdemo vse, od legendarnih Fahrenheit in Heavy Rain do popularnega BEYOND: Two Souls. Z razvojem Detroit: Become Human so pričeli že v letu 2013, kar pomeni skoraj 5 let razvoja. Vsekakor je bilo vredno počakati.

Razvojna ekipa: Quantic Dream
Založnik: Sony Computer Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 25. 05. 2018
Cena: 69.99 €

Zvrst: Narativna avantura

Video opis

Kot bi zatisnil oči in se že v naslednjem trenutku znašel v Detroitu, industrijskem mestu, ki je bilo v našem času v zatonu, a se v Detroit: Become Human prelevi v oazo, prepredeno z inteligentnimi, vendar programsko omejenimi roboti – Androidi. Ljudje priložnost hipoma izrabimo in mukotrpno težaško delo prenesemo na poceni železje, človeku podobne mehanske kreature z napredno umetno pametjo. Zveni kot idiličen svet, a bi ga bilo bolje opisati kot zatišje pred nevihto. Postavljen boš v čas ponovnih družbenih prelomov, dobesedno, in kaj kmalu lahko pred vrati podoživiš oktobrsko revolucijo, le da bo tokrat krivda tvoja. Ne preostane ti drugega kot vprašanje, kako se je vse skupaj začelo.

Razvijalci so vsekakor vedeli, kako se zadeve lotiti. Že osrednji meni v trenutku pritegne pogled. Običajno mu ne bi namenil preveč pozornosti, ampak tokrat temu ni bilo tako. Pozornost upravičeno pritegne čedna robotkinja, ki je nepričakovana osvežitev, ko se boš vedno znova vračal v imaginarni svet. Kot odlična se je izkazala odločitev, da so njene reakcije in mimika obraza odraz tvojih odločitev med igranjem. Tako bo imitirala širok spekter čustev, od jeze, razočaranja do veselja in prestrašenosti, lahko pa jo tudi izgubiš iz vidika.

Ali to pomeni, da je naslov primeren za vsakogar? Če obožuješ neprestano akcijo in sovražiš interaktivne filmčke, pojdi naprej, saj v tem svetu ne boš našel potešitve. Pa nikakor ne gre za slab naslov, ravno nasprotno. Vse, kar mora, opravi z odliko, imej pa v mislih, da ne gre za nov Uncharted ali Last of Us (kar se igranosti tiče). Last of Us ima odlično tiholazništvo in zna pritisniti na igralčeva čustva, Uncharted občutek mističnosti, sproščenosti in akcije, Detroit: Become Human pa osupljivo zgodbo in odločitve, ki štejejo. Čeprav imajo kar nekaj skupnih smernic, kot so mična grafična podoba, dobra zgodba in linearnost, boš v vsaki izmed njih užival na svojstven način. V Detroit Become Human bo večino časa treba preživeti med interaktivnimi sekvencami, dejansko premikanje lika bo v glavnem služilo zgolj občasnim interakcijam z zanimivimi točkami, večinoma pa pohajkovanju od filmčka do QTE (v poljubnem vrstnem redu). Interaktivni špili so v zadnjem času v vzponu, kar je nakazal že, ne najuspešnejši Quantum Break. Lahko rečem, da jo bodo z lahkoto osvojili tudi igralci, ki sicer ne pripadajo kasti igričarjev (aka clueless gamer), saj je igralni koncept preprost, nenazadnje smo v interaktivnem filmu.

Tukaj ciljam na silno podobnost tistemu iz Heavy Rain. Zgodbo boš doživljal skozi oči treh protagonistov, Kare, Markusa in Connora, kjer bo vsak izmed njih odigral svojo vlogo v bližajočem se spektaklu. Čeprav so njihove zgodbe prepletene, je vsaka po sebi ločena dogodivščina, ki jo povezava vseh treh zornih kotov naredi smiselno. Ker gre za Androide ima vsak med njimi sebi lastne značilnosti in posebne zmožnosti. Kot bi združili ljubeznivo mati, Fidel Castra in Sherlock Holmesa. Osebno me je najbolj pritegnil Connor, ki se je vsaj v mojem preigranju odlično ujel z, odlično odigranim, detektivom Hankom, ta je v mojih očeh tudi najbolj vpadljiva oseba v celotni igri. Njun medsebojni odnos je ravcata poslastica, mešanica nezaupanja, humorja in prijateljstva. Pravilno tempiranje in občutek minljivosti, kjer bo le ena napačna odločitev junačka poslala na večna smetišča. Prav si slišal, tudi glavni liki lahko umrejo in v tem primeru se zgodba nadaljuje brez njih (dokler jih seveda ne zmanjka).

Na račun močne zgodbe si tudi v Detroit: Become Human prikovan na linearne tirnice. Ne morem sicer reči, da ne dopušča niti malo svobode in osnovnega raziskovanja. Zlasti pri slednjem boš vedno čutil omejenost, kot da si na tisto mesto zašel zgolj, ker ti je igra to dovolila. Nič drastičnega, pohajkovanje je namreč večinoma postranskega pomena.

Tudi animacije in mimika obraza so preprosto fantastični. Za njihov zajem je bila uporabljena (motion capture) tehnologija, katere dosežke smo lahko videli že v nekaj naslovih. Animacije so praktično posnetki človeškega igralca, temu primerna pa je končna kakovost. Dobra primera sta L.A. Noire in Hellblade: Senua’s Sacrifice. Če jih primerjamo s surovo Mass Effect Andromenda, lahko kaj hitro ugotovimo, čemu bomo Andromendo zasmehovali še mnogo let. Že res, da je v tovrstnih naslovih to opravilo nekoliko lažje kot v God of War ali GTA 5 (igrah z odprtim svetom in mnogo liki), je pa še vedno zavidanja vreden dosežek.

Življenje greni nerodnega premikanja in obstoj nevidnih zidov, ki jih boš srečaval kar pogosto. Pričakovano (vendar ne upravičeno), saj fokus igre nikoli ni bil na tem področju, zato so toliko bolj zanimive odločitve, ki jih sprejemaš tako med dialogi kot dejanji. Vse skupaj je razvejano tako daleč, da v prvem preigranju nekaterih območij sploh ne boš obiskal.

Ne morem se otresti občutka, da bi vsaj v nekaterih dialogih lahko dodali dodatno možnost, da niti ne načenjam, kako bi bilo, če bi lahko odgovore vpisovali sami. Do te točke bo preteklo še kar nekaj vode.

Kljub naštetim nerodnostim, dialogi dihajo in sodijo med najboljše, ki sem jih kadar koli slišal ali prebral. Njihova uglasitev v celoti je pričakovana, ampak hkrati ni prisiljena, kjer bi bila sama sebi namen. Ob tem nočem delati krivice preostalim komponentam igre, saj so na nivoju, vendar na tem področju kombinacija preprosto zablesti. Pravzaprav v celi igri nisem našel ene slabe glasovne upodobitve. Morda se sliši pretirano, ampak Detroit: Become Human je za preostale narativne avanture lestvico postavil zelo visoko.

Svoje doda tudi nadnaravna glasbena podlaga, ki so jo zaupali trem skladateljem. Vsak izmed njih je prevzel glasbo za enega izmed protagonistov in jim jo značajsko prilagodil. Vseskozi se prilagaja in v akcijskih trenutkih postane glasna in udarna, a hkrati tišja in počasnejša ob resnejših samoodločitvah. Odličen skupek, ki doda svoj pečat k igralni izkušnji in je odlično tempiran. Pri poslušanju te znajo spreletavati mravljinci.

Grafična podoba v tovrstnih naslovih ni bistvena, pa je zaradi tega slaba? Definitivno gre za najlepšo žanrsko igro, ki preseže Until Dawn (sicer ni popolna pripadnica tega žanra) in Beyond Two Souls ter The Council. Mimika obraza je svetlobna leta boljša od Mass Effect Andromenda, pa tudi drugače izjemno pritegne z dovršeno grafično podobo, ki ji slike v prispevku delajo krivico. Tako sem se nemalokrat zalotil, ko sem namesto napredovanja v naslednjo stopnjo zgolj pohajkoval naokoli in si ogledoval okolico.

Največja pomanjkljivost je definitivno pomanjkanje globlje igranosti, na kar so nekateri igralci opozarjali (slutnje) že pred samim izidom. Celota temelji na odločitvah in QTE sekvencah, kot je značilno. Na tem področju sem ostal nepotešen, saj ponovno nismo uspeli preskočiti ovire, ki je prisotna že od samih začetkov. Že res, da se lahko po vsaki sekvenci omejeno sprehajaš med iskanjem ključnih točk, ampak dejansko upravljanje likov služi izključno temu, premikanju od točke A do točke B. Tudi vsi akcijski deli so prepredeni s QTE, in če misliš, da lahko koga ustreliš ali potolčeš zunaj le teh, se presneto motiš.

Brez napak ni niti zgodba. Odločitve so občasno preveč enosmerne, kot vemo so junaštva v napačnih trenutkih v stvarnosti kaj hitro kaznovana. Temu večinoma igra sledi, mi pa iz misli ne uide vsaj nekaj prizorov, kjer bi zadevo lahko izpeljali drugače. Občutek minljivosti je kljub temu prisoten in boš vedno znova premislil, kako sprejeti najboljše poteze. Utopija, da so duši najbližje rešitve tudi najmodrejše, tokrat ne velja.

Marsikdo zna sovražito držanje za roko, ki je prisotno v celi dogodivščini. Lahko bi rekel, da je očitno, ampak vsaj zame ni bilo pretirano moteče. V ozadju že slišim Borisa: “To je čisto preveč pocukrano!” in izjava bi bila na mestu.

Delovala je presenetljivo gladko, z izjemo ene ali dveh instanc (presneti krilosralci), na mojem že dve leti starem PS4 Slim. Doživel nisem niti enega sesutja, kar je za 20-urno avanturo lep dosežek. Hrošči so bili izjemno redki, med sekvencami sem opazil zgolj enega, ko je pištola izginila iz rok. Kot sem že omenil, gre za igro zaprtega tipa, zato me ni presenetilo, ko sem naletel na nekaj nevidnih zidov, ki pa od izkušnje niso odvzeli preveč.

Nikakor se nisem mogel otresti misli, da je v igro zajeta tudi kontradiktornost umetne inteligence. Pred razvojem slednje so opozarjali že največji umi trenutnega časa, kot sta nedavno preminuli Stephen Hawkings in Bill Gates. Tako se v sami igri pojavlja neskončen spor koristnosti robotov, ki po drugi strani postavlja tudi temeljno vprašanje, kako dolgo bi bili samoučljivi stroji pripravljeni služiti namenu, dodeljenem s strani stvarnikov. Katarza, ki bi naredila selekcijo in ljudi postavila v vlogo Aztekov, Inkov in Majev po tem, ko so prvič ugledali princa, belca v lesketajočem se oklepu na planjavi, prvič in poslednjič. Po drugi strani upravičen strah pred novostmi, ki pa vedno ni tehten in je zgolj odraz posameznikove podzavesti. Čeprav je na koncu več kot očitno, da so Androidi superiorni, konec koncev si bodo svobodo morda izborili v dosti krajšem času, kot je to uspelo nam samim?

Objava Detroit: Become Human – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

2.
Razvoj igre se je pričel že daljnega leta 2013 in traja neprestano že pet let, zanj pa so potrebovali 30 milijonski proračun.

3.
Vodja projekta David Cage in vodilni pisec Adam Williams sta za skripto z dialogi porabila skoraj 3000 A4 strani.

4.
Za animacijsko zajemanje so potrebovali več kot 250 igralcev, ki so utelesili 513 vlog. Zajemanje je trajalo kar 324 dni, v tem času je bilo zajetih 35000 posnetkov, 74000 različnih animacij in spisanih 5.1 milijonov vrstic kode.

5.
Med analizo razvejanih opcij med igranjem je vodja projekta porabil David Cage napolnil kar 6000 strani beležnice.

6.
Na Japonskem so igro oglaševali z izdelavo kratkega “live action” filmčka Tokyo: Become Human.

7.
Zgodbo bomo spremljali skozi oči treh androidov. Kara bo postavljena v vlogo bežeče matere, ki skuša pobegniti v idilično deželo, Connor bo android preiskovalec, katerega naloga bo preiskovanje in lov na kljubovalne androide in nenazadnje še Markus, anarhist, bo imel cilj odrešiti “zasužnjene” sorojake.

8.
Katerikoli izmed osrednjih likov lahko ob nepazljivosti ali slabih odločitvah med igranjem umre in v tem primeru se zgodba nadaljuje brez njega. Napačnih odločitev ni, so samo tvoje. Lahko te pripeljejo vse do konca, ali pogube enega ali vseh protagonistov. Tako da zaradi nepravilne odločitve ni potrebno ponoviti celotnega dela, čeprav je tudi to možno.

9.
Igro je možno igrati na različne načine, ki raznovrstno prikažejo težave današnjega sveta in družbe. Možno je biti pacifist ali agresivnež in to vpliva tudi na odvijanje zgodbe in sam konec.

10.
Ob koncu vsakega poglavja te pričaka drevo odločitev, kjer lahko vidiš vse možne opcije, katere bi lahko našel med igranjem. Od pogovornih odločitev, do najdenih skrivnosti, vse ima tu svoje mesto.

11.***
V uredništvu smo igro že preigrali. Recenzija bo na voljo od 24.5 .

Objava 10 zanimivih dejstev o Detroit: Become Human se je najprej pojavila na HOPsi.

Tower of Time je tipičen CRPG z malimi popravki oziroma t. i. “quality of life” izboljšavami. Ta nas vodi skozi odlično fantazijsko podkovano zgodbo, nas nauči strateškega mišljenja in odlična atmosferična glasba poskrbi za nepozabno vzdušje. Igra zasede približno 15 GB, kar je danes že skorajda malo v primerjavi z drugimi. Tudi glede strojne opreme ni prav nič požrešna, za preigravanje ne boste potrebovali zadnjega modela procesorja ali grafične kartice, ampak bo dovolj, če imate navaden “lesen” računalnik.

Razvojna ekipa: Event Horizon
Založnik: Event Horizon
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7/8/8.1/10
Datum izida: 12. 4. 2018
Cena: 20,95 €

Žanr:  CRPG

Video opis

Bogata zgodba

Konec sveta v fantazijsko obarvanem svetu

Tower of Time, fantazijsko naravnan CPRG, na trenutke podoben vsem dobro znanim igram, kot so Tyranny, Pillars of Eternity, Baldur’s Gate, Icewind Dale in še druge, ki so vse bolj temačno obarvane. Kot veteran zvrsti lahko povem, da sem pri Tower of Time dobil bolj svetel občutek – čeprav je tudi tukaj konec sveta in se človeštvo vsak dan bori za preživetje, saj sonce ne prebija več močnih oblakov, zato ljudje s težavo gojijo katero koli kulturo in največji problem predstavlja prav hrana. Osebno mislim, da se vse skupaj tudi malce nanaša na svet, v katerem živimo prav sami, vsaj jaz sem dobil tak občutek. Svojo štorijo začnemo kot otrok in usoda nas pripelje do stolpa, ki ga bomo v nadaljevanju igre raziskovali. Sam pristop je zelo zanimiv, saj je naš lik seveda glavni – odprava v stolp pa ne vsebuje našega glavnega lika, ampak njegove najboljše vojake, in seveda kasneje odkrijemo še druga bitja, kot so vilinci in škrati, ti pa uporabljajo tudi magijo, za katero se je govorilo, da je že tisočletja ni več na svetu. Bolj globoko, kot se podamo v stolp, bolj zadeva dobiva neko celoto, in osebno lahko povem, da mi je zgodba zelo všeč. O njej pa ne bi kaj preveč, saj vam to lahko uniči uživanje v še eni zelo lepo narejeni igri, kjer sta taktiziranje in branje dva glavna aspekta. Zadeva, ki me je malce zmotila, je ta, da na začetku, kot je v navadi pri večini RPG-jev, ne moremo izdelati svojega lika.

Raziskovanje sveta

Ena velika temnica brez konca

Že prej omenjen stolp časa je glavna stvar v igri in z našimi liki ga raziskujemo od začetka do konca, kar zna na trenutek postati malce monotono, ampak če ste pravi veteran podobnih iger, vas to ne bi smelo zmotiti, saj za popestritev poskrbijo različne uganke, ki jih moramo reševati, odlična zgodba, boj s pošastmi, magičen svet okrog nas in odlično atmosferično obarvana glasba, ki nam da občutek fantazije. Po večini je igralnost taka, da veliko beremo in klikamo po raznih predmetih na zaslonu, seveda pa se tudi borimo, saj ne bi bilo RPG-ja brez boja. Tower of Time vsebuje precej taktičen boj, kot smo ga vajeni iz podobnih CRPG-jev, s to razliko, da je malce bolj dinamičen in ne tako neroden, kar samo doda k uporabniški izkušnji. Kot igralec nadzorujemo več različnih likov, in ko zabredemo globoko v stolp, postanejo naši sovražniki precej močni, taktiziranje pa postane nujno zlo, če želimo, da naša skupina pustolovcev preživi. Na višji težavnosti je postavitev naše ekipe zelo pomembna, pametno je vedno iskati kotičke, kjer nas lahko napadejo samo iz ene strani, seveda to ni vedno mogoče in velikokrat se znajdemo v momentu, ko nas napadajo iz povsod.

Poleg navadnih bojev, ki jih najdemo med raziskovanjem sveta, se nam z nadgrajevanjem likov odklepajo še izzivi, kjer se borimo proti vedno težjim pošastim. Te je zelo pametno opraviti, saj nam dajo mnogo zelo uporabnih kristalov (zelene, modre in vijoličaste), s katerimi naredimo nova orožja in jih izboljšujemo. Poleg izzivov imamo tudi testne borbe, kjer lahko vsako spretnost lika testiramo in vidimo, ali nam ustreza.

Mesto, nadgrajevanje in opremljanje likov

Preprosto in učinkovito

V svetu, ki ga raziskujemo, dobimo tudi posebne skrivne kotičke, kjer se skrivajo odlični predmeti, s katerimi opremimo naše like, da postanejo močnejši, ampak še vedno je nujno, da se kdaj vrnemo na površje h generalu in svoje like še nagradimo. Dejansko liki ne dobivajo točk izkušenj kot pri večini RPG-jev, ampak moramo v stolpu dobiti načrt, s katerim bomo izboljšali npr. “mage tower” in s tem tudi našega čarovnika, ki bo potem še boljše zdravil ali delal škodo.

Poleg izboljševanja lika v mestu izboljšujemo, nadgrajujemo in izdelujemo predmete ter opremljamo našo ekipo, da je ta vedno močnejša, za to poskrbi kovač, v vojašnici pa treniramo naše like. Za dodatno branje poskrbi knjižnica, v kateri lahko prebiramo zgodbo ali naloge, ki jih imamo.

Grafična podoba in glasba

Lepa grafična podoba in še vedno prijazna do strojne opreme skupaj z odlično glasbo naredita odlično vzdušje. 

Noben CRPG ni še nikoli presenečal z nadrealistično grafično podobo, so pa razvijalci vedno poskrbeli, da igralec dobi občutek, kot da je del fantazijskega sveta. Tudi pri Tower of Time je bilo lepo poskrbljeno, da igra teče na večini računalnikov in še vedno izgleda dobro ter nam da že prej omenjen občutek. Poleg lepo narejene grafične podobe moramo povedati, da igra tudi zvok veliko vlogo v sami igralnosti, ta je v meni pustil res odličen občutek, ki me je pognal, da sem igro dokončal brez kakršnih muk.

Zaključek

Pozitivno:
+ Bogata zgodba
+ Odlična glasba
+ Lepa grafična podoba
+ Brezhibno delovanje

Negativno:
– Premalo vpliva igralca na potek zgodbe
– Bolj klišejska kot njeni vrstniki
– Na trenutke ponavljajoča

Objava Tower of Time – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Earthfall pa se uspešne formule drži kot preprodajalec Bolhe in brez kakršnega koli sarkazma bi ga lahko oklical za Left 4 Dead 3. In to samo po sebi ni nikakor slabo, saj z drugačno tematiko, svežim pristopom in precej lepšo grafično podobo prinese zanimivo igralno izkušnjo, ki po mnogo aspektih spominja na že videno zapuščino. Morda pa jo celo preseže, čeprav to po popularnosti vsaj trenutno nikakor ne drži.

Razvojna ekipa: Holospark (ZDA)
Založnik: Holospark
Platforme: PC
Datum izida: 26. 04. 2017 (zgodnji dostop)
Cena: 14.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Video opis

Lovci na vesoljce

Naloga je bila enostavna. Prebiti se do elektrarne, pritegniti čim več pozornosti in pobegniti, medtem ko bo nad prasce poslano vse razstrelivo, kar ga je preostanek človeške rase še premogel nastrgati na kup. Sonce je počasi začelo spust in s tem kazalo vedno daljše sence na razdejanje, ki je nekoč predstavljalo rastoče znake civilizacije.

Skupaj s tremi člani Gaming.si ekipe smo bili sredi ustvarjanja načrta, kako izpeljati akcijo “ubij vse, kar leze in gre”. A nismo se preveč obirali, saj je čas predstavljal dragoceno dobrino, ki jo je bilo danes bolj malo. Oboroženi z ničimer drugim kot pokalicami in dobro voljo smo se zagnali v dir, da bi nedobrodošle obiskovalce poslali nazaj v peklensko luknjo, od koder so prilezli … ali prileteli? Ne vem, morem pogledati v izročilo.

A navdušenje ni dolgo trajalo, saj še nismo dobro namočili municije v zeleno kri, ko je nekoga začela zabavati povezava, drugega je tiščalo na WC, tretji pa se je pritoževal glede orožij. Nič ne de, vesoljska nesnaga bo morala pač počakati na drug dan.

Lepši od konkurence

Najprej morem seveda omeniti, da je Earthfall v tem trenutku še v zgodnjem dostopu in tako dalje … na kratko – ima nezaželene hrošče in delovanje se bo (baje) izboljšalo. A kljub temu se glede slednjega ne morem kaj preveč pritoževati. AMD Nano, i7 7700K procesor ter 16 GB pomnilnika jo je brez težav gnalo na visokih nastavitvah z resolucijo FHD in padci pod 60 so se pojavili zgolj v najbolj obremenjujočih področjih ali ko je kolega zagrabil ognjemetalec.

Če je to še šlo skozi, ob zvišanju resolucije pomoči ni bilo več in na 2560×1440 tudi srednje nastavitve niso prinesle gladke izkušnje. A vseeno bi moralo delovanje biti zadovoljivo tudi na slabših sistemih *khm* samo vprašaj Anžeta *khm*, čeprav bodite pripravljeni, da malo spustite nastavitve. Sicer pa gre za teoretično nedokončano igro, katere delovanje se bo po vsej verjetnosti še izboljšalo, in kljub temu nimam nič proti zahtevnosti, dokler pride z grafiko, kot se šika.

Pa se grafika šika? Še kako. Če se poglobimo v igro, z Left 4 Dead 2 ne deli le igralnih podobnosti, temveč tudi splošni dizajn. Izgleda precej podobno, le bolj barvito, podrobno in nasploh bolj čudovito. Unreal Engine 4 prinese svoj sijaj, saj je Earthfall povsem zagotovo ena vizualno najlepših neodvisnih co-op streljačin.

S strežniki smo se sicer soočali z nemalo težavami, saj smo se lahko vsi povezali le na en računalnik, kateri koli drug pa druščine nikakor ni mogel pridobiti na svojo stran. Tudi ob igranju se je eden izmed igralcev sprva soočal s kar hudim zamikom, a čisto možno je, da je za to bil kriv slab internet gostilničarja in ne igra sama. Kakorkoli, vsi problemi z zatikanjem so v drugi igri izginili in skupaj smo preigrali par zabavnih partij, a vseeno je P2P povezava nekaj, kar me ni pridobilo na svojo stran že pri vseh Ubisoft večigralskih naslovih.

Neklasična sodrga 

V osnovi igranje deluje podobno kot pri Left 4 Dead, saj se s tremi prijatelji, neznanci ali računalniškimi pomagači (z nastavljivo inteligenco) združite pri opravljanju zaporednih opravil, ki se navadno končajo s pobegom iz zemljevida. Na voljo imaš štiri igralne like, sicer povsem identične glede na sposobnosti in različne le v osebnostnih in posledično pogostih pripombah med igranjem. Na izbiro imaš torej, če želiš igrati kot stereotipen črnec, hipster, emo pobič ali badass dekle. Ampak kogar koli izbereš, ostale boš še kako potreboval za preboj skozi katerega izmed šestih trenutno prisotnih zemljevidov.

Po prepiranju s soigralci “kdo bo imel koga” tako izbereš zemljevid in težavnost ter se podaš v lov za vesoljci. Čeprav lov mogoče ni ravno prava beseda, ker so bolj kot ne vesoljci tisti na lovu in sam se jih le odrešuješ po najboljših sposobnostih.

Skupaj z nekaj vrstami standardne topovske hrane jih sestavljajo tudi posebneži, kot so žirafe, ki te zagrabijo za glavo in odnesejo proč od prijateljev, debeli plinski samomorilci, agilni lovci iz Left 4 Dead na steroidih ter lebdeči jezo-napravljalci, ki razburijo bližnjo nesnago. A tu sta tudi dva neke vrste minišefa, za poraz katerih bo treba združiti moči ali pa posedovati kakšen minigun.

Od ostrostrelk do sekir

Na srečo je to in še več možno najti ali si enostavno “sprintati” po zaslugi 3D tiskalnika. Tako imaš navadno dejansko na voljo več orožij, kot jih lahko nosiš s sabo. Pokrivajo širok spekter bolj kot ne standardnih orožij, med drugimi pa jih sestavljajo jurišne puške AK47 in AK67, Glintec ostrostrelka, MP5X SMG ter BERG 930 puška za res trdovratne bučkarje, ki se prodrejo skozi obrambno linijo. A s tem nabor orožij še ni končan, saj so prisotni tudi razni pripomočki v obliki barikad, granat, postavljajočih pušk in postaje za zdravljenje.

Po zaslugi vsega se nikoli ne počutiš, kot da vesoljci igrajo umazano. Če se ločiš od skupine, te bo seveda kakšen poseben grdavž hitro pokončal, a s skupinskim delom in solidno organizacijo lahko premagaš vse ovire. V našem primeru je lastna nesposobnost povzročila več kot malo smrti in iskanja krivca, na kogar so nato vsi usmerili prst. Le redkokdaj je kdo krivil splošni dizajn, čeprav seveda nihče ne mara umiranja.

A le kako boš lažje spremljal in komentiral igranje ostalih borcev, ki zadenejo manj strelov v glavo kot Shaquille O’Neal prostih metov.

Zabaven izziv

Kljub vsem porazom in mnogim tragedijam smo se med igranjem večino časa smejali. Zabavno je bilo in ni nas motil občasen hrošč ali potreben ponovni začetek, to smo sprejeli kot le še eno oviro na poti do več zabave.

Sicer bi se precej stvari lahko še zlahka izboljšalo, več orožij bi bilo dobrodošlih, več posebnih vesoljcev še bolj in namesto P2P povezave bi zelo rad videl dejanske strežnike (zadnje se skoraj zagotovo ne bo zgodilo). A že v trenutni obliki gre za zelo igrano igro, ki po mojem mnenju glede na zabavnost preseže veliko konkurentov, zato je prava škoda, da zanjo ne ve večje število ljudi in zaenkrat moraš čakati, da najdeš igro brez vnaprejšnjega dogovora.

Sicer razumem, glede na ponavljajoče se igranje in preživet dosedanji čas v zgodnjem dostopu igralcev ni na tone in tako bi prav prijala kakšna oblika napredovanja izven posameznih tekem, ki bi vzpodbujala nadaljnjo igranje. Ker drugače se Earthfalla drži isti problem kot večine co-op iger, da enostavno ni tako zabavna brez soigralcev in da so računalniški pomagači le zasilna zamenjava.

Zaključek

Earthfall je šarmanten poizkus podoživetja uspeha Left 4 Dead franšize in vsekakor tudi sam prinese s sabo nekaj idej. Glede na podobnosti bi jo zlahka označil za kopijo, a je več kot to. Svež pristop in drugačni sovražniki so dobrodošli ter nič manj grozljivi in z nadaljnjim razvojem lahko pričakujemo še več raznolikosti ter odpravitev trenutnih pomanjkljivosti. Največja pomanjkljivost, mala igralna baza, se ne bo razrešila sama od sebe, a po vsej verjetnosti prav tako kmalu ne bo umrla.

Pozitivno:
+ Svež pristop
+ Zabavna igralna izkušnja
+ Vizualna plat je več kot zadovoljiva
+ Primerna tudi za malo slabše računalnike
+ Vesoljci so bolj zanimiv sovražnik od zombijev

Negativno:
– Brez soigralcev nekako izgubi večino zabavnosti
– Potrebuje več vsebine
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka

Objava Earthfall – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Sprva je bil sicer For the King zasnovan kot namizna igra, kar je vidno pri zanašanju na naključnost ter različnimi mehanikami. Kot računalniška igra obdrži občutek namizne igre, a hkrati pridobi stvari, kot so naključno generirani svetovi, JRPG bojevanje in elementi rogue-like iger – čeprav je slednji pravzaprav prisoten v večini namiznih iger.

Razvojna ekipa: IronOak Games (Kanada)
Založnik: Curve Digital
Platforme: PC
Datum izida: 19. 04. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: RPG/avantura/strategija

Video

Nepričakovani junaki

“Naj živi kralj! Kaj mi to praviš? A kralj je umrl, pokončan s strani neznanega morilca? Torej kraljica res išče skupino, ki bi raziskala njegovo smrt in deželo odrešila s smrtjo nastalega kaosa? Zakaj nisi kar takoj rekel! Boli me že tazadnja od vsega tega sedenja in prav prilegla bi se mi kakšna takšna avantura.”

For the King je v osnovi RPG avantura, ki enega ali več igralcev preko skupine improviziranih herojev pošlje na kvest epskih razsežnosti. Seveda pot ni posejana z rožicami, temveč prej ostrogo. Ne samo, da je naključnost prisotna tako pri samem zemljevidu kot tudi pri vseh dogodkih, kaotična dežela je polna sovragov, ki kar čakajo na novo igračko za glodanje.

Prav tako je tu zbiranje opreme in prilagajanje junačkov, s pestrim naborom plena in dovolj raznolikosti, da te drži pokonci skozi (ali povzroči) neprespane noči. Z odklepanjem vedno novih pripomočkov, bojevnikov in dogodkov je preigravanje precejšnje in še kako potrebovano, saj bo le strateški veleum katerega izmed scenarijev obrnil v prvem poizkusu, pa še to je le malo verjetno, saj je uvodnik bolj enostaven in ne razloži vsega.

Po želji lahko igraš tudi z drugimi igralci preko lokalnega ali spletnega co-op načina, kjer podoživiš starošolske trenutke sedenja na kavču in skupnega boja proti neznosno močnemu sovragu. Kot pravijo – s prijatelji je vse boljše (a ne nujno lažje). Uspešno napredovanje tu potrebuje skrbno načrtovanje in kooperacijo, deljenje opravil pa je zaradi več igralcev vsaj v teoriji lažje. A v praksi se izkaže bolj za naporno, saj sta bojevanje in premikanje potezna, in tako sta eden ali dva igralca stalno primorana čakati na svojo naslednjo potezo.

Enostavno, a težko obenem

Priznati moram, da sem se že po minuti igranja zaljubil v generalni izgled in zasnovo. Modernistična enostavnost se združi s podrobnostjo do detajlov, ki vsako podgano in okostnjaka napolni z osebnostjo. Smrtni udarec sovražnike kot lutko iz cunj zabriše v tla ali katero koli drugo smer, kar dobro izraža celotno humornost in igrivost.

Vsak kos opreme je izrisan na likih in le malo stvari se lahko primerja z opazovanjem bradate bojevnice z lutnjo v rokah, ki veselo pleše naokoli, medtem ko mag izstreli ognjeno kroglo v ptiča in ta z dvojno salto odleti z zaslona.

A videz je lahko zavajajoč, kajti kljub nedolžnemu izgledu je igra brutalno težka in nepopustljiva. Vsaka izmed treh kampanj te vrže na zemljevid, prepuščenega lastnim zmožnostim. Po določenem številu poklanih okostnjakov, tatičev in čebel končno pridobiš kakšen kos boljše opreme, nekaj cekinov in stopenj, a med tem fitnes obiskujejo tudi sovražniki. Tako se cikel ponavlja, dokler se končno ne srečaš s premočnim zalogajem ali pa ti uspe zaključiti misijo ter tako pridobiti roko princeske. A kaj, ko boš dosti bolj pogosto dobil le tolsto roko velikana, pa še to zgolj na posojo.

Prvo vprašanje se torej glasi, ali bi svojo skupino treh herojev raje razdelil in tako pokril večje področje ali bi jih raje držal skupaj in tako bil bolj varen. Podprtih je namreč več stilov igranja in le z izkušnjami ugotoviš, kdaj izbrati katerega. Sam sem se v večini primerov odločal za veselo, družabno druščino treh veseljakov, ki je klala vse nepridiprave okoli sebe in se le redko ločila. A kaj, ko je ob tem veselico pogosto prekinila budilka. Onkraj obzorja je nov superduper demon končal svoj zvarek in tako vsakih par potez povzročal plinske napade z ognjeno škodo.

Brez napak, prosim

Premikanje po zemljevidu je potezno in tako se vsak bojevnik ločeno premika po par kvadratkov naenkrat. Prav tako je potezno tudi JRPG bojevanje, kjer se bojevniki izmenjujejo v kaosu udarcev, coprnij in posebnih sposobnosti. Uspešnost napada ali posebne sposobnosti je določena z žetoni, ki v primeru napada označijo tudi povzročeno škodo ali ob perfektnem metu včasih tudi posebni učinek (dosti boljše od popolne polomije, ki lahko razbije določena orožja. Yikes).

Večino dejavnosti je tako izvedenih s simuliranim metom 100-robe kocke in če je met enak pripadajočemu atributu, je vse lepo in prav in žeton je tvoj. Ne gre za ravno standardni način in za dobrodošlo svežino, kar se tiče bojevanja preko metov kock. V praksi sem ugotovil tudi, da liki niso ravno omejeni na najmočnejši atribut in moj frontni bojevnik je v nuji bil povsem sposoben prevzeti položaj in opremo čarodeja, saj sta se primarna atributa razlikovala za manj kot 5. Sicer je to pomenilo 5 % nižjo uspešnost pri vsakem metu kocke, a pri 85 % možnosti (brez dodatnih zahtev za določene sposobnosti) je bila razlika minimalna.

Na voljo pa imaš še eno orodje preko fokusa, resursa, ki se lahko uporablja za zagotovljen uspešen met kocke. Tako se ga splača zadržati za tiste res tesne dvoboje ali proti sovražnikom, ki prejmejo škodo le ob vseh uspešnih metih kocke. Morda pa želiš dvigniti svoje možnosti za uspešen izid v naključnem dogodku, na katerega si doletel med raziskovanjem? Tudi tu zna priti prav.

Vse skupaj se združi v taktičen sistem, kjer je treba preceniti, v katere boje se splača podati in kdaj se jim je bolje izogniti. Vse to pa zahteva čas in izkušnje, saj je potrebno znanje, kaj je kateri sovražnik zmožen storiti in katerega se je najbolje najprej odkrižati. Kdaj se je bolje vrniti v vas in malo počivati in kdaj se splača zdržati še par minut. Večino modrosti pridobiš med igranjem, a vsak nauk navadno pride z neuspelim poizkusom in potrebo po novem začetku.

Vplivni prijatelji

Na srečo smrt bojevnika ne pomeni konca, kakor kruta in stalna sopotnica že je. Na voljo imaš nekaj dodatnih življenj, ki jih je mogoče osvežiti ob uspešnem končanju določenih temnic ali posebnih dogodkih. A v kolikor jih mečeš stran in ta zadnji gazda prejme udarec po buči – GAME OVER oziroma igre je konec.

Ob vsem tem ti grozi kaos, ki v določenih intervalih zviša težavnost. Vsaj sprva, saj na višjih stopnjah pomeni tudi določene katastrofe, kot je bruhajoč vulkan ali zlobna vojska irskih veseljakov. Večinoma tako skrbiš, da je raven kaosa na sprejemljivi ravni in to je treba uravnovesiti z bojevanjem za izkušnje in boljšo opremo, med tem pa slediti tudi glavni niti zgodbe, saj drugače kralj ne bo nikoli maščevan.

Posledično ravno to označuje nekaj, kar bo precej igralcev odvrnilo po par neuspehih. Zaradi slabega uvodnika in raznih mehanik bo sprva tu potreba po novem začetku kar pogosta. Ves čas imaš tudi občutek, kot da se ti mudi, da se ni vredno ustavljati za vsako malenkost in da je vsak slab met kocke nekaj groznega. A ne skrbi. Ko obvladaš osnove, For the King končno zasije v vsem sijaju. Nudi redko videno fleksibilnost, zanimiv bojni sistem in stil, ki variira od standardne RPG formule.

Na eno stvar pa se nikoli nisem mogel navadit, ne glede na preigrano število ur. Uporabniški vmesnik je precej štorast, saj je seveda napravljen s co-op načinom v mislih. Izmenjavanje in opravljanje opreme je tako lahko mala muka že samo po sebi in ob solo igranju oteži enostavne dejavnosti, kot je premikanje opreme med igralci.

Zaključek

Pozitivno:
+ Enostavna vizualna formula deluje
+ Fleksibilnost “klase” ne omeji na določeno vrsto opreme
+ Dobro izvedeno JRPG bojevanje
+ Lokalni in spletni co-op način
+ Zanimiva naključnost, ki ni povsem naključna

Negativno:
– Kruta kot hudič na slab dan
– Štorast vmesnik
– Co-op način zahteva veliko potrpežljivosti
– Preslaba razlaga osnov

Objava For the King – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

A z izidom God of War: Ascension v letu 2013 je prišla nova predzgodba, in čeprav na ravni igranosti ni prinesla nič novega in pretirano zanimivega, je šlo za čisto solidno igro, ki pa ni upravičila oživitve od smrti. In tako je bil tri leta spet mir, dokler Sony na E3 2016 ni vseh osupnil z oznanitvijo in prvim pokusom nadaljevanja. V preteklosti je serija temeljila na eksplicitnem nasilju, a napovednik nove igre je prikazal bolj kot ne cinematične govorne sekvence med Kratosom in njegovim, tedaj še neznanim, sinom. God of War je obrnil nov list in dve leti pozneje smo dobili knjigo, ki bi avtorju zlahka prinesla Nobelovo nagrado (preden kdo vpraša, Nobelova nagrada za književnost je dejanska stvar). God of War je nazaj, a nikar se ne bojte, saj je le malo manj nasilen kot prej.

Razvojna ekipa: Sony Santa Monica
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 20. 4. 2018
Cena: 58.56 € (Eigre.si)

Zvrst: Akcijska avantura

Polbogovi nikoli ne umrejo

S postavitvijo v skandinavsko mitologijo in odmikom od prejšnjih iger te God of War popelje na vrtiljak čustev. Celotna igra je predstavljena preko kamere, ki je ves čas prikladno za našim polbogom, brez kakršnih koli rezanj ali česa podobnega. To sicer ni prvi poizkus vzživetja igralca v dogajanje na takšen način, saj je isto idejo med razvojem imel nekaj časa tudi prenovljen Tomb Raider, a na koncu ni bilo kruha iz te moke.

Eden izmed razlogov za odličnost novega dela God of War je precej enostavna zgodba, naravnana okoli Kratosa in njegovih družinskih odnosov. Igralsko zasedbo sestavlja izjemen ansambel znanih govorcev, izstopa pa predvsem Cristopher Judge, bolje znan kot Teal’C iz Zvezdnih vrat. Z donečim glasom, redkobesednostjo in “brez sranja” odnosom do vsega in vseh je kot ustvarjen za vlogo glavnega lika.

Torej, zgodba krije pohod Kratosa in Arteusa (ime sina) po smrti najbližjega družinskega člana. Sprva sta prikazana kvečjemu kot znanca, a prvič v franšizi lahko vidimo nežnejšo, očetovsko stran besneža, ki za sina želi le najboljše. Kot je bila umirajoča želja njegove žene, se skupaj odpravita na vrh najvišje gore sveta, kjer poleg nadmorske doživita tudi precej osebnostne rasti, z dovolj ovirami, da dogodivščina traja 20–30 ur. Tokrat je, v primerjavi s prejšnjimi igrami serije, zgodba dosti bolj izrazita in v ospredju, v njej pa Kratos ni prikazan le kot kričeč norec, ampak je starejši, pametnejši in bolj depresiven mentor in vodnik. Arteus pa se v nekaterih lastnostnih vrže po očetu, čeprav ga navdušenost nad ubijanjem ni nalezla. Potovanje ga iz prenagljenega, prestrašenega najstnika pretvori v preudarnega, iznajdljivega pomagača, ki z lokom in nožkom očetu ves čas stoji ob strani.

Ena izmed stvari, ki me je pred začetkom skrbela, je, kako dobro bo igri uspel prehod v drugo smer. Ena izmed najboljših stvari na seriji je vedno bila brutalnost in premagovanje kolosalnih ovir ter bojevanje proti vsem možnostim. Vedno je šlo za skorajda nasilno parodijo o maščevanju in nikoli ne bi od nje pričakoval česar koli drugega. Bolj odrasel ton bi znal iz novega prišleka izpuliti stvari, ki so ga naredili tako noro zabavnega, a na srečo temu ni tako. Resda je na začetku vse dosti bolj počasno kot v prejšnjih igrah, saj nas igra skuša povezati z glavnimi liki. Namesto takojšnjega ubijanja krakena in hidre nam naloži dolge pogovore, počasno učenje mehanik in le malo variacije pri bojevanju.

Če bi se je tak ton držal skozi vso igro, bi kmalu postalo mukotrpno. A brez skrbi, saj nas kmalu začnejo obletati tako večji kot manjši sovragi, s kakšnim bogom za bližnjim drevesom. Postavitev v nordijsko mitologijo ponovno poskrbi za svež občutek in zanimive like, ki navadno niso preveč navdušeni nad Kratosovo ciničnostjo, in tako vsake toliko časa slišimo kakšno pikro na ta račun. Včasih bi jih Kratos ob najmanjši pripombi na gobec, a prerojeni je ravnodušen do vsega, saj sta mu pomembna le sinovo dobroimetje in pot na goro ter vse, kar je s tem povezano.

Moja sekira ni le za sekanje dreves

Variacija sovražnikov je zanimiva in soočaš se z vsem, od ljudi in mitoloških pošasti do ogromnih kreatur. Tudi na težki (ne najtežji) težavnosti mi sicer ni povzročala problemov, čeprav sem se občasno soočal s sovražniki, ki so me zaradi višje stopnje zmleli v prah. A v kolikor se pridno izmikaš in se držiš razdalje, lahko premagaš kogar koli in igra nikakor ni nepoštena. Ravno nasprotno, nagradi inovativno razmišljanje in prilagajanje bojnega stila glede na sovraga, s katerim se soočaš. Nekateri izmed sovražnikov so na primer imuni na sekiro in se jih moraš zato lotiti s pestmi, ki so kljub enostavnosti zaradi sistema jeze spodobna izbira, saj po določenem številu udarcev omogočijo instantno usmrtitev sovražnika.

Namesto ikonskih rezil kaosa nas tokrat skozi celotno potovanje spremljata leviatan sekira in zložljiv ščit. A gre za namensko odločitev in eno orožje nikakor ne odvzame od raznolikosti, ki jo je imel stil bojevanja z različnimi orožji v prejšnjih delih. Kljub temu, da se lahko sovražnikov lotiš le s sekiro ali s pestmi in imaš sprva na voljo le težak in lahek napad, kmalu začneš odklepati zanimive runske sposobnosti in kombinacije udarcev, metanje sekire kot bumerang pa zaradi izjemne zabavnosti nikoli ne postane odvečno opravilo. Stalno ti ob strani stoji tudi sin, ki ni le koristna lokostrelska vaba, ampak se ob pravih nadgradnjah sovražnikov loti tudi od blizu, kjer je vedno zabavno gledati, kako visi na dvometrskem ledenem okostnjaku in ga po kratkem boju moči zabriše v tla.

Bojni sistem je zagotovo spremenjen na bolje in ne gre le za “tu imaš sekiro pa sekaj”. Namesto bojevanja z več različnimi gumbi je večino napadov narejenih z uporabo sprožilcev in njihovih kombinacij. L1 služi za dvig ščita, L2 za met sekire, R1 in R2 sta hiter in močan napad, izmikaš se preko enojnega ali dvojnega pritiska na X. Čeprav sistem potrebuje nekaj časa, da se nanj privadiš, deluje naravno in zaradi počasnega učenja novih kombinacij ter sposobnosti nikoli ne postane naporen. Ko končno odkleneš vse in povrh dobiš še nekaj nadgradenj, bo Kratos le orodje v rokah boga smrti, ki jo bo delil levo in desno.

Predvsem je zanimiva uporaba posebnih runskih napadov, ki jih lahko vgradiš v sekiro. Čeprav imaš lahko uporabljena le dva, jih med raziskovanjem najdeš dovolj, da se vsake toliko časa odločiš za spremembo bojnega stila. Na začetku sem bil precej navdušen nad raznolikostjo, ki jo robustni sistem prilagoditve nudi in res lahko izdeluješ vse, od oklepov, talismanov, ročajev sekire, run in še več, vsako stvar pa lahko tudi nadgradiš s pomočjo izkušenj in denarja.

Večina nadgradenj potrebuje posebne materiale, katere navadno dobiš od sovražnikov. Nekaj jih je redkejših od ostalih in vse od začetka do konca mi ni bilo jasno, ali je njihovo število omejeno ali sovražniki sčasoma znova nastanejo. Prav tako je težava, da v nadgradnjo določene stvari lahko vložiš veliko materiala, s čimer ne boš najbolj navdušen, ko boš z novo stvarjo celoten postopek moral začeti od začetka. Sistem nadgradenj je tako dvojno rezilo, a vsekakor je zelo zadovoljujoče vsako novo stvar videti prikazano na našem bojevniku.

Najbolj mi je v spominu ostal dvoboj z dvema ponovnima hodcema v stranskem področju. Igra je narejena tako, da se tu in tam nekaterih sovražnikov enostavno moraš izogniti, saj so dosti višje stopnje. A mi trma ni dopustila, da bi ju enostavno pustil zadaj. Po nekaj smrtih zaradi enega samega udarca sem s pomočjo metanja sekire in pazljivega izmikanja po skoraj 30 minut trajajočem boju končno zavpil krik zmage in bil nadgrajen z novo runo, ki je na mojo grozo nisem mogel uporabiti, saj je zahtevala previsoko stopnjo. Trud vsekakor ni bil nadgrajen, a vseeno sem kraj zapustil z dvignjenim nosom.

Nasilja ni nikoli preveč

Atreus ni samo jokajoč pribočnik, temveč tudi koristna dodatna tarča med bojem, ki z lokom pritegne pozornost sovražnikov. Celoten sistem varuške je izveden zelo dobro in nikoli se ne počutiš, kot da ti je dodatna roka v nadlego, temveč ravno obratno. Izvedba je boljša celo od Elizabeth iz Bioshock: Infinite ali Ellie iz The Last of Us, saj je sploh slednja pogosto uspela s svojim kokošjim tekom pred sovražnikovim nosom uničiti imerzijo. To v God of War ne velja, saj je Atreus vedno na pravem mestu in nikoli ni v napoto, pa naj gre za bojevanje ali plazenje na vrh gore.

Stvar, ki sem ji želel videti, je poskus uvedbe odprtega sveta. Prejšnje igre so bile skorajda povsem linearne, s kakšnim skritim področjem ali krajšo stransko ulico. A tokrat je stranskih področij dosti več in včasih vključujejo razne izzive ali stranske misije. Vsako raziskovanje je pogosto nadgrajeno z novim odkritjem, odlično uganko, zbirateljsko stvarjo, opremo ali vsaj cekini, sin pa ves čas polni tudi svojo bukvo podatkov, ki te podučijo o svetu in njegovih mnogih sovražnikih.

Zaradi količine vsega zna še kako prav priti zemljevid, kjer so jasno označeni tako glavni kot stranski objektivi. Malo me je motilo le, da ti včasih ni jasno, ali lahko kakšno uganko že opraviš ali boš moral počakati na kakšno nadgradnjo. V kolikor te Arteus vidi v takšni zagati, navadno sicer bistroumno pripomni, da “tega zdaj še ne moreš storiti, ata”, a nikoli nisem preveč maral zaklenjenih področij in nagrad, ki zahtevajo ponoven obisk že preigranih področij.

Verjetno ste to že kje zasledili, ampak povedal bom še enkrat. Vizualen stil je enostavno prekrasen, od posameznih dlak na živalih in vsake pore na Kratosu pa do podrobnih in logičnih okolij. Vizualno se tako zlahka primerja z najbolj blestečimi PS4 naslovi, kot so Uncharted, Horizon: Zero Dawn ali Last of Us: Remastered, a to seveda zada udarec na delovanje. Sicer uspe delovati na “gladkih” konstantnih 30 sličicah na sekundo, in čeprav sem igral na standardni PS4 konzoli, sem dobre stvari slišal tudi o Pro varianti, kjer sicer tu in tam število sličic rahlo upade. Tudi zvočna podlaga je nadvse izvrstna, od okoliške spremljave, divjega ritma med bojevanjem do govora in zvočnih učinkov. Vse ti da občutek, kot da si dejansko na poti na goro, zato se tudu dosti lažje povežeš in ostaneš zavzet v dogajanje.

Sem pa naletel na čudno težavo, ki jo je reproduciral tudi test na drugi konzoli. Par dni po prejemu kopije so se namreč na zaslonu vse naokoli pojavili črni robovi, ki so za dobrih 20 % znižali vidno površino in se jih nikakor nisem mogel rešiti. Prav tako igra naenkrat ni več izgledala tako ostro in moje sklepanje je, da so pri popravku, ki je dodal prilagajanje resolucije za PS4 Pro konzole, nekaj močno zafrknili in da smo uporabniki standardnih konzol obtičali s 480P resolucijo, ki se ne razširi pravilno čez celoten ekran. Resda igra še ni izšla, ampak tudi po treh dneh od nastanka problema ta še ni bil odpravljen, zato res upam, da bodo uspeli težavo rešiti do izida.

Zaključek

Pozitivno:
+ Noro zabavno bojevanje
+ Grafika, ki vzame sapo
+ Zvočna izvrstnost
+ Možnost prilagajanja praktično vsega
+ Cristopher Judge
+ Veliko vsebine

Negativno:
– Težave pri standardni PS4 konzoli
– Določena zaklenjena področja med prvim igranjem
– 30 sličic na sekundo pač ne deluje tako gladko kot 60

Objava God of War (PS4) – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Vnovična združitev moči nam je tokrat prinesla povsem nov naslov, kjer je glavna tematika nadzor skupin animiranih vojščakov. Igra zahteva hitro sprejemanje odločitev in sprotno prilagajanje taktike glede na dano situacijo, zraven pa ti čas krajšajo tudi premnoge uganke. Ne pomnim, da bi v zadnjem času igral kaj na podoben način, mehanika nadzora in ukazovanja me spominja predvsem na Overlord franšizo, a podobnosti se tu bolj kot ne končajo.

Razvojna ekipa: Passtech Games (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, PS4, XONE
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 10. 4. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Strategija/RPG/Akcijska avantura

Čirole, čarole

“Moje ime je Oto in sem novinec v animaciji nemislečih hodečih kreatur. Lepo te je spoznati. Ta kupček kristalov tam je bil še včeraj moja zaročenka in kot je usoda želela, istočasno tudi vrhovna mojstrica iste vrline, Ana. Vsaj dokler je zlobni, zlobni čarodej Zahr s pomočjo ogromnih kamnitih krasotcev ni razcepil kot tolstega purana. Kaj ti to meni? Seveda jo bom rešil, ne govori bedarij. Tistega bebca pa pahnil v neko jamo, da bodo vsi videli, kakšen dec sem, in da bova z bodočo ženico živela srečno do konca dni, ob tem pa ustvarila cel kup malih Otov.”

Klasična zgodba si zasluži klasično obravnavo, a na srečo se klasičnost tu konča. Klasično. Obvladati animo ima svoje prednosti, ki pridejo v obliki na začetku omenjene animacije in oblikovanja služabnikov. Glavno orodje, ki ga imaš na razpolago, so razne animirane kreature brez lastne volje. Tako jih premikaš, ustvarjaš ter jim ukažeš napadanje ali uporabo posebne sposobnosti, in če je sreča na tvoji strani, bodo preživeli več kot par sekund. Čaraš lahko vse oblike brezumnih “sužnjev”, od klasičnih zaščitnikov in strelcev do magov, poveljnikov in stvariteljev.

Njihova čim bolj produktivna poraba je vitalnega pomena, saj ima vsak svoje šibke in močne lastnosti ter je tako uporaben na svoj način. Varuhi služijo za varovanje bolj šibkih kolegov in predvsem nadlegovanje sovragov, dokler jih strelci ne pogubijo od daleč. Magi ti pomagajo pri regeneraciji točk za čaranje, poveljniki so močnejši in posredujejo tvoje ukaze in stvaritelji stalno čarajo male nadlegovalce. A tudi izven boja ima vsak bojevnik določeno vlogo, saj služijo za aktivacijo določenih platform ali interakcijo z okoljem.

Nemilostno bojišče

Masters of Anima se odvija v svetu Iskra. Ta zloglasna Anima je vrsta energije, ki povezuje vse elemente tega sveta in okoli katere se vrti celotna igra, nadzorujejo pa jo oblikovalci, zadolženi za varovanje sveta in njegovih prebivalcev. Bogata paleta na pladnju postreže raznolike okoliše, od zasneženih gora do gozdov in viharnih puščav. Zaradi izometričnega pogleda se igra uspe izogniti prikazovanju nekaterih drugače nujnih detajlov, tako me stil močno spominja na Albion Online. Velika prednost tega je, da gladko deluje na manj zmogljivih računalnikih in PS4 konzolah, kjer sem jo testiral tudi sam. A če bi rekel, da na račun pomanjkanja podrobnosti trpi izgled, bi usekal mimo. Barvita in risankasta dežela je paša za oči in vizualno spominja na Torchlight 2.

A barvit svet je le krinka. Masters of Anima ima zelo strmo težavnostno krivuljo. Vsake toliko časa se soočiš z bojno situacijo, kjer moraš življenja odrešiti novo skupino sovražnikov. Glede na različne faktorje, kot je prejeta škoda in število izgubljenih varuhov ter pretečen čas, dobiš na koncu vsake tudi oceno, a kaj, ko se boš večino časa trudil, da jo sploh uspešno opraviš. Delno zaradi izjemno močnih in trdoživih sovražnikov, delno zaradi tega, ker te en sam trenutek nepazljivosti lahko stane polovice ali več podložnikov in sploh zaradi precej nenavadnega nadzora.

Sicer je na prvi pogled vse enostavno, ampak nezmožnost hitrega dajanja ukazov na kontrolerju potrebuje mirne živce in hitre reakcije, kar ti razne kombinacije tipk nikakor ne olajšajo. Sicer razumem, da je na kontrolerju zaradi pomanjkanja velikega števila gumbov uporaba kombinacij nujna, ampak tu so tudi razne, po mojem mnenju bedaste razvojne odločitve, kot je naprimer dejstvo, da moraš po vsakem izdanem ukazu skupino bojevnikov ponovno izbrati za nadaljnjo ukazovanje.

Ne pomaga niti, da so sovražniki zelo trdovratni golemi, zmožni pretrpeti ekstremno veliko količino škode. Bitke so tudi časovno omejene, saj se jim po določenem času utrga in takrat je le vprašanje časa, kdaj ti bo zmanjkalo dragocene življenjske energije ali energije za čaranje. Tvoja bojna sposobnost je takrat precej omejena, saj je čaranje podložnikov odvisno od slednje in brez njih kamen pač premaga palico. Veliko posebnih napadov sovražnikov ima na srečo je sicer izrazito označenih in se jim ni problem izogniti, a težava se pojavi, ko se boriš proti večji skupini in zamešaš dva ukaza, nakar izgubiš celotno armado lokostrelcev. Jejhata. Tuhtanje prave strategije za težje spopade je izjemno zabavno in po vsakem uspešnem poizkusu se boš vprašal, kako ti je lahko še pet minut prej povzročal takšne preglavice.

Lahkotno ugankarstvo

Da pa tempo ni preveč naporen, ti igra stalno nagaja z raznimi ugankami povsod okoli tebe. Navadno niso pretežke in vešč um bo hitro našel rešitev, ampak nudijo dobrodošel predah med tepežkanjem in te nagradijo z izkušnjami, nadgradnjami zdravja ali energije ter objektivi za stranske misije. Ne morem si pomagati, da si tu ne bi želel več, saj nobena izmed ugank ni zahtevala, da bi se ustavil za več kot 10 sekund in premislil glede rešitve.

Čeprav imaš med posameznimi misijami priložnost nadgraditi Ota in animirane kreacije s pomočjo izkušenj, je v veliki meri še vedno vse odvisno od tebe – nesposobnemu igralcu nobena nadgradnja ne bo prinesla zastonjske zmage. Gre za počasno napredovanje, kjer je nadgrajeno čim bolj idealno opravljanje stopenj, saj te nadgradi z več izkušnjami. Glede na to, da obstaja pet vrst varuhov, je treba premišljeno distribuirati točke – na srečo jih lahko kadarkoli resetiraš in razvrstiš drugače. Sistem nudi bolj kot ne pasivne nadgradnje v bojevanju, a nekateri učinki nadgradijo določene načine bojevanja, kot je naprimer 400 % večja škoda proti omotičnim sovražnikom.

Glede dolžine je vse odvisno od igralca. Sam sem zanjo porabil nekje 10 ur, kar je tudi nekje povprečni igrali čas po besedah razvijalcev. Največji vpliv tu bo imela uspešnosti pri bojevanju in koliko časa boš porabil za raziskovanje zemljevida. Če enostavno letiš skozi, boš seveda igro obrnil precej hitro, sam sem poskusil pogledati v vsako razpoko in razrešiti vsako uganko.

Masters of Anima je idealna igra predvsem za ljudi, ki so jim pri srcu strategije in opravljanje več opravil naenkrat. Ukazovanje različnim skupinam in ukvarjanje z več sovražniki, izmikanje udarcem in uporaba posebnih napadov se zna izkazati za precej hektično, a to je ravno to, kar nekateri igralci iščejo. “Počasnejši” igralci pa se bodo morali prebiti skozi precej mukotrpno bojevanje brez možnosti nastavljanja težavnosti. Sama zgodba tu zagotovo ne bo dovolj, da bi obdržala pozornost igralca.

Objava Pregled: Masters of Anima se je najprej pojavila na HOPsi.