V galaksiji ne tako daleč stran na planetu Zemlja sta imperjalistično oblast nad Vojno Zvezd v zadnjih letih prevzela EA na igričarskem področju in Disney na velikih platnih. Potem, ko je LucasArts leta 2012 napovedal svoj konec, se je premnogo-kateremu »superfanu« serije zameglilo pred očmi, nakar se je poskril v stanovanje, prenapolnjeno s vsemi možnimi »collector edition« fintami ter tam ždel do leta 2015. Taistega leta je Disney prišel na plan s svojim znamenitim »ču ču« vlakcem, ki nikakor ne simbolizira transporta »posebnežev« v taborišča, sploh ob predpostavi, kakšna simpatizerske tenzije je imel striček Walt do gospodov z rdečimi zastavami in črno vetrnico v sredini.

V ozvezdje je tako pripeljal prvi del tretje trilogije Vojne zvezd. Oba dosedanja dela tretje trilogije sta z vednostjo, da se tretji obeta decembra tega leta, med kritiki in občinstvom požela pozitivne reakcije. No, kaj takega pa težko rečemo za nedokončane zmazke v igrovju, ki nam jih je v preteklih letih na posranem pladnju serviral EA. Da bi lažje razumeli, zakaj »oldschool« gejmerji prezirajo novodobna skropucala založnika EA, se moramo z plovilom, na katerem je, glej ga zlomka, dobri stari »Čubaka«, z galaktično hitrostjo podati v bližnjo preteklost, ko je bil založnik iger o Jedijih in temni sili LucasArts.

Franšiza vojne zvezd stoji za preko sto izdelki v računalniških verzijah in nekateri izmed naslovov datirajo še v čas starih domačih konzol. Nekateri tesno sledijo filmom, drugim je skupnega le univerzum dogajanja. Kot v filmski franšizi, kjer gre za tridelne trilogije, se v virtualnem svetu odvija podobna zgodba. Ampak, če enostavno vse skupaj malo posplošimo, lahko rečemo, da obstaja čas pred, med in po LucasArtsu. Od zadnje »singleplayer« igre iz franšize je tako minilo že celo desetletje. Muka za enoigralske ljubitelje se je še toliko bolj udejstvovala, saj je krmilo galaktične flote prevzel EA in navdušence s povprečnima Star Wars Battlefront prej kot kaj drugega močno razočaral. Prav velikih pričakovanj ob preigravanju zadnjega naslova nisem imel, a sploh obstaja kakšna možnost, da sem v moč sile polagal malo premajhno upanje?

Razvojna ekipa: Respawn Entertainment
Založnik: Electronic Arts
Platforme: PC, XOne, PS4
Steam: LINK
Datum izida: 15.11.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Akcijska RPG avantura

Štorijada – Norjenje iz planeta na planet !

Štorija nas popelje v čas tiranstva Imperija, v čas, ko je Jedijiski red razpuščen in uničen, inkvizicijska temna sila pa po galaksiji vohlja za preostankom jedijske druščine. In v vsem tem na novo ustvarjenem kaosu smo mi postavljeni v čevlje mladega padavana, ki v oni galaksiji tam daleč daleč stran sliši na ime Cal Kestis. Da bi prikril svojo pravo identiteto in veščine, ki jih premore, Cal deluje kot mehanik na eni izmed platform na planetu Brakka.

A skakanje po hangarju ne traja prav dolgo in igra nas kaj kmalu pošlje v akcijo, saj za Calov obstoj izve Imperialistična inkvizicija z glavno zlobnico v novem naslovu Druga Sestra na čelu. Čeprav je Prva Sestra verjetno še bolj strupena kot njena mlajša sestrica Cal kaj kmalu uvidi, da z njo ni dobro češenj zobati in jo kar se da hitro ucvre s svojim svetlobnim mečem na enega izmed šestih planetov, ki jih nam ponuja igra.

Tako se v druščini bivše Jedijke Cere Juda in njenega zabavnega pajdaša Greeza Dritusa na krovu ladje Mentis podajamo s planeta na planet in poskušamo kar se da potihoma nagajati Imperialističnim stvorom. Na naši poti se nam že na prvem planetu pridruži tudi prikupen mali droidek BD – 1, ki kot kak mali kužek s svojo simpatičnosti reši igro od skromnega povprečja. Skozi zgodbo spoznamo kar nekaj različnih karakterjev, s katerimi imamo daljše dialoge, ki se jih ne da preskočiti. Bog ne daj, da igre niste shranili in boste dialoge poslušali od začetka.

Naš najzvestejši pomagač med igro je prav BD – 1. Pomaga nam pri odpiranju različnih vrat, saj kot za šalo scvre dratovje in glej, no, glej, vrata, ki so jih »StormTrooperji« strumno zaklenili, so sedaj odprta. Smuka se po različnih kontejnerjih ter nam priskrbi kak kozmetični popravek, s katerim lahko spremenimo barvo našega BD – 1 ter Mentisa ali pa iz umazanega kontejnerja privleče kak kos ogrinjala, ki nam služi kot novi pončo.

Igrevanje – Galaksija na gobicah !

Zgodba nas kaj hitro pritegne do te mere, da se prikleščimo na računalniški stol in na njem preživimo premnogo ur. Tudi bojevniške sposobnosti našega padavana niso slabe. Je zelo agilen, kar pove, da se je tehnike pridno veščil že kot mulec. Proti sovražnikom zelo spretno vihti svoj meč ter odbija nasproti leteče izstrelke. Skozi kampanjo se tako lahko priučimo treh dodatnih veščin. Zaustavljanje časa, ki nam pride ob premagovanju nasprotnikov oziroma objektivov še kako prav, k sebi pa lahko s silo privlačnosti oziroma odboja potegnemo kakega od ranljivejših nasprotnikov.

Ob poti se lahko za trenutek spočijemo ter v meditaciji nadgradimo svoj karakter s poljubnimi spretnostnimi točkami, ki se nanašajo na naše zdravje, spretnosti borbe ali pa eno izmed treh zgoraj omenjenih sil. Poleg nadgradnje se lahko ob mirni meditaciji tudi spočijemo ter si tako povrnemo moči, a ob tem moramo biti pazljivi saj počitek v igro vrne tudi vse sovražnike, tudi te že pokončane. Zdravje se na naši kampanji ne regenerira samo po sebi, ampak lahko ob poti stikamo za ampulcami, ki jih za nas do uporabe na varnem hrani BD -1.

Svet pa bi bil precej lepši in marsikateri fant bi lažje dobil punco, če ne bi obstaja beseda ampak. Igra je ploščadnica, kar pomeni, da boste prisiljeni v veliko skakanja iz zidu na zid, ter drsenja po robovih raznih ploščati, kot to počnejo nažigači Black Ops serije v igri Klic Dolžnosti. Brez deske boste »bordali« po železnem, ledenem ali pa blatnem žlebu in kot češnja na vrhu torte so tu še gobice. Da, prav ste slišali, napihljive gobice, od katerih se boste kot Super Mario odbijali in »frčali« po zraku. Vse skupaj postane tako smešno kot zadeti telebajski, ki se valijo po hribu navzdol v upanju, da sesalnik ni pojedel vseh telekotkov.

Če odmislimo napihljive gobice, raziskovanje ponudi kar dobre zagonetke, ki jih globoko pod površjem skrivajo zgoraj omenjeni planeti. Nekako se ne morem znebiti občutka, da je pri izdelavi igre bdel tudi Disney, saj je igra namenjena tudi skoraj da nekoliko mlajšim. Če lahko orjaško podgano še prežgeš na pol, pa se ne zgodi nič grotesknega, ko pokončamo kakega zlobca z rdečim mečem. Naš svetlobni meč ne glede na nam preljubo barvo nikoli ne pusti nobenega črnega madeža na belih oklepih Nevihtnih vojakov.

Grafikalije – Mikroorganizmi v Galaksiji tam daleč stran ?

Zanimivo je dejstvo, da večji del igričarske skupnosti tarna nad različnimi hrošči, ki so prisotni v igri. No sam s tem ob preigravanju nisem imel problemov. Večji problem, ki ga je glede vizualnosti igre potrebno izpostaviti, je le grob oris tistega, kar je ozadju. In tukaj nočem biti preveč pikolovski in govoroti o oddaljenih skulbturah, ki so igračarjevemu očesu praktično nevidne. Tu je govora o planjavah ne tako daleč stran. Enostavno so celotne planjave slabo izrisane brez kakršnih koli detajlov in še kako je vidno, da igri manjka še kak mesec ali dva, da bi dosegla optimalno izkušnjo, ki bi jo nato ponudili igralcem.

Poleg tega so tiste planjave ali reke nenaravno ogromne, in nikakor niso v dimenzijah igralca ter tega, kar se dogaja v naši bližini. Če se za trenutek ozremo okoli sebe, enostavno vidimo gore in reke, ki za stokrat presegajo dimenzijo v primerjavi s to, kjer smo mi. Tako se zdi, da smo mikroorganizem, ki skače po dnevni sobi in je bil vržen v slinasti svet lego igrač. Tu je kajpak še slaba optimizacija, ki se jo je EA verjetno nalezel na kaki igričarski konvenciji od kralja neoptimiziranih produktov Ubisofta. Sličice na sekundo skačejo od preko sto pa do pod trideset. Včasih se celo primeri, da se okolica in oblačila rendirajo sproti ali z zamikom in kar navadite se, da se bo vaša svetlobna sablja potopi v kakega od bližnjih predmetov, če ga boste prislonili preblizu.

Glede na izdelke preteklih let je STAR WARS Jedi: Fallen Order nekako korak v pravo smer. A le korak, kajti igra je neoptimizirana, zgodba je povprečna, ploščadništvo pa postane kmalu ponavljajoče in prevlada le tega pokvari doživetje, ki bi ga lahko dobili kot jedi padavan.

Razsodba

(+) Približek starim naslovom franšize še iz časa LucasArts
(+) Zanimivi karakterji, ki popestrijo dogajanje
(+/-) Preveč platformaščine in premalo jedijevstva
(+/-) Zanimive nadgradnje v sposobnostnem drevesu, a padavan ne premore dovolj sile
(-) Slaba optimizacija igre
(-) Pozabljeni detajli na vsem, kar ni v naši neposredni bližini

Objava Star Wars: Jedi Fallen Order – Recenzija | Brez Sile se je najprej pojavila na HOPsi.

We Happy Few je precej zloglasna igra kanadskega razvojnega studia Compulsion Games. Sicer niso popolni novinci na razvojni sceni, saj so leta 2013 izdali preklemansko dobro sprejeto ugankarsko avanturo Contrast. A kljub temu jih definitivno vsi bolj poznamo zaradi zadnjega naslova v njihovem naboru – We Happy Few. Pred kratkim je prišel iz zgodnjega dostopa in vseskozi se ga drži vsaj kanček kontroverznosti. Mukotrpni dve leti v poveličevani beta fazi sta ga seznanili s krizo srednjih let in sramežljivo se je umaknil v ozadje. Nato je takisto precej potiho v začetku avgusta končno izšel v končni različici. Seveda zaradi raznih dejavnikov vsi razmišljamo o njem kot o AAA naslovu, a nikakor ne smemo pozabiti, da gre za neodvisno igro samostojnega studia, čeprav ja, v 2017 so kot založnika pridobili dobro znanega Gearbox Publishing. S tem pa je prišla pregrešno visoka cena še za AAA naslov, saj se trenutno prodaja dvakrat dražje kot ob prihodu v zgodnji dostop – kar 59.99 €!

Ko je bil na E3 sejmu leta 2016 We Happy Few prvič razkrit, je bil sicer prikazan kot Bioshock v idiličnem mestu bližnje preteklosti in šlo naj bi za srhljivo akcijsko avanturo. A prvi pridevnik je do zgodnjega dostopa očitno povsem zbledel, saj je končni sadež zrasel precej drugače od začetnega koncepta. To pa ni bil edini problem zgodnjega dostopa. Bili smo puščeni z grenkim priokusom, saj s popolno odsotnostjo zgodbe in brezciljnim tavanjem nekako nismo dobili obljubljenega medu. Tako ni čudo, da je igro večina igralcev dala na stranski tir in čakala na dodatno vsebino. Skoraj smo že pozabili na to napihnjeno razočaranje, dokler se ni dve leti kasneje po kratkotrajni odstranitvi s trgovine ponovno prikazalo na Steam prodajnih policah v končni različici … Morda se tako res imenuje, a dejanske dodelanosti premore le malo.

Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Gearbox Publishing
Platforme: PC, PS4, XOne, Switch
Datum izida: 10. 8. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: Peskovniška akcijska avantura

Video opis

Sreča je v tabletkah

Kljub pričakovani mešanici grozljivke in avanture smo dobili peskovniško avanturo s poudarkom na zgodbi. Nemčija je zmagala drugo svetovno vojno ter okupirala Veliko Britanijo in jo zasužnjila, od takrat pa je minilo že skoraj dvajset let in naša zgodba se odvija v šestdesetih. Trenutno stanje kaosa je britansko ljudstvo razdelilo na sloje, razporejene po ločenih otočkih. Kot pričakovano, imamo v središču veseljake z opranimi možgani pod tiranijo vlade, njihovo glavno grožnjo pa predstavljajo t. i. “downerji”, nesrečneži v razrušenih delih mesta, ki so zaradi enega ali drugega razloga opustili tablete veselja in se bili primorani soočati z bedo in grozo vsakdanjega življenja.

Zraven teh dveh “nacij” imamo še dosti manjših družbenih skupin z lastnimi muhami in značilnostmi. Del prebivalstva je bil recimo okužen s kugo, potem imamo še neizprosne militante in gobje zadrogirance, ki zaradi halucinacij ne ločijo med fantazijo in realnostjo. Kje pa tu prideš v obzir ti – oziroma bolje rečeno – kje se tu nahaja tvoj lik? Povsem odvisno od preobleke in obnašanja, saj se lahko med večino infiltriraš.

Si namreč Arthur Hastings, standardni veseljak, dokler se zaradi obuditve spominov na davno tragedijo nekega dne ne ozavestiš in prenehaš jemati zdravila za dobro voljo. Dobrih dvajset let nazaj je Nemčija zaradi strahu pred uporom za talce vzela vso mladino in jo z vlakom odposlala v domačo deželo. Usoda je skorajda čakala tudi tebe, a zaradi laži o starosti si se ji uspel izogniti. Tvoj slaboumen brat Percy ni imel te sreče in zato te po vsem tem času misel na to prebudi iz slepega sledenja pravilom in s slabo vestjo se soočiš z izgnanstvom ter podaš na lastne oči ogledati vso bedo in iluzijo običajnega prebivalstva, z glavnim ciljem združitve s krvnim družabnikom.

Zgodba je solidna, a hkrati povsem linearna in enostavna, polna prinašalnih kvestov in raznih stranskih opravil. A kolikor v večini iger stranski kvesti predstavljajo le nadlogo in obliko zapravljanja časa ter pridobivanja izkušenj, te tu pogosto nagradijo s shematikami za novo opremo, izvedeni pa so na zanimiv in unikaten stil, ki predstavlja socialno satiro in se ne skriva za oblakom cenzure. Gre za eno redkih točk, ki jih bom na igri pohvalil, saj gre od tu večinoma le navzdol.

Resda je zgodba sila privlačna, a ponavljajoči se prikazi preteklih dogodkov nikomur ne delajo usluge in od nekdaj sovražim to mehaniko. Enostavno me nikoli ni prepričala (z izjemo prvih sezon serije Puščica, kjer je vrhunsko uvedena), saj je običajno namenjena ljudem, ki sami po sebi ne morejo razluščiti dogajanja iz dialoga in spremljanja okolja, oziroma za lene ustvarjalce. Dobri preteklo zgodbo vključijo drugam (vraga, še zapiske dnevnika imam raje), tako da gre le za “zastonj” vključitev preteklih dogodkov. Najhuje pa je, ko ti v obraz mečejo nekaj enih in istih sekund zgodovinskih aktivnosti. Ko že desetič vidiš eno in isto stvar, bi ti lahko že enkrat dali mir, a na srečo jih je tu možno vsaj preskočiti.

Velik koloradski hrošč

Kot peskovniška avantura se sicer igralna plat We Happy Few počuti precej omejeno. Resda imaš pred sabo odprt svet, a večino ga prekrivajo prazne planjave s kakšno zanimivostjo tu in tam. A tega ji ne zamerim, saj je navsezadnje osredotočena na zgodbo. Med njenim odvijanjem moraš prakticirati tako skrivalništvo kot precej osnovni bojni sistem pretepanja s pestmi in raznimi palicami ter predmeti za metanje, a oboje se počuti precej osnovno. Vse je ok, dokler se trudiš, da bi se držal ustaljenih tirnic. V kolikor le malo odstopiš od idealnih aktivnosti, umetna inteligenca sovražnikov vse uniči, saj je ena najslabših, kar sem jih videl v zadnjih letih. Variacija sovražnikov je zelo omejena in sestavljajo jo le osnovni “pešaki”, njihovi višji bratje v obliki doktorjev in policajev ter nekaj vrst robotov.

Nase lahko spraviš pozornost celotne armade jezno-veselih meščanov, in v kolikor jim za par sekund uideš iz vidnega polja (tudi, če te vidijo, kako odbrziš v sobo brez drugih izhodov), hitro obupajo in se vrnejo k svojim opravilom, kot da niso bili par minut prej priča masakru. Ko se malo kasneje prikažeš iz skrivališča, pa so naenkrat vsi spet dobrovoljni veseljaki. Za igro, ki obljublja stalni občutek paranoje in nevarnosti, ne uspe ustvariti pristne imerzije, kot to napravi recimo Bioshock.

Morda bi lahko idiotizem odpisali kot stranski učinek droge, a katastrofalna umetna inteligenca je vidna še na mnogo drugih področjih. Med bojem je sicer funkcionalna, a vseeno je zaradi enostavnosti pobega skoraj nemogoče umreti. Premikanje NPC-jev je pogosto štorasto in dosti počasnejše od tvojega Usaina Bolta, na večino stvari pa ne reagirajo na realističen način in tudi v najbolj optimalnih pogojih ne predstavljajo večje nevarnosti.

Pot po otokih te sicer pelje skozi različne okoliše, a igraš bolj kot ne stalno na enak način. Zbiraš resurse, se izogibaš lokalnemu prebivalstvu, nadgrajuješ sposobnosti in se premikaš vedno bližje razpletu zgodbe. Tempo je precej počasen in igranost precej enostavna. Nasploh gre za precej tipično igro tega tipa, ki pa zaostaja za boljšimi predstavniki tako pri skrivalništvu kot tudi pri bojevanju. Kreftanje in nabiranje shematik je sicer zabavno in zelo fino, a ostanek vse od vstopa v zgodnji dostop ni prejel večjih izboljšav. Je pa dobro vsaj, da te sedaj hrana in lakota ne moreta ubiti, temveč te le ohromita na določene načine. Najbolj napredna mehanika je še Joy in vse okoli njega, saj te jemanje tablet vrže v stanje evforije, prevelika doza pa lahko nosi tudi določene stranske učinke, kot je izguba zavesti.

A precej enosmerna igranost predstavlja le prvi problem. Vizualni stil je sicer sam po sebi luštkan, spominja na Skyrim z obilico vizualnih modifikacij – nič posebnega, še vedno pa čisto solidno. A tekom 20-urnega igranja sem zapazil ogromno količino vizualnih anomalij, kot so lebdeči NPC-ji in predmeti, slabo teksturirane zgradbe in nevidni zidovi. Višek pa je, da na koncu vsakega dneva vsi NPC-ji enostavno izginejo iz obličja, brez da bi se vsaj malo potrudili in šli k vratom ali vsaj izven vidnega polja protagonista. En trenutek so še tu in PUF, jih že več ni.

Dve leti so imeli za odpravo vseh teh težav, a kolikor sem zaznal, je vse še hujše kot na začetku. Tu še ni konec. Oooo, ne. Najlepše se šele pričenja. Na najbolj obremenjenih mestih igra dela za en drek in tudi na GTX 1070 Ti (16 GB RAM in Ryzen 5 1600X) na visokih nastavitvah ni zmogla držati 60 FPS. Sličice so nasploh zelo nekonstistenčne, in če si lahko še par minut prej igral čisto gladko, ob premiku pogleda vse pade v globoko luknjo.

Da ne pričnem o slabših grafičnih karticah, kjer je GTX 1060 6GB na srednjih nastavitvah kolcala kot še nikoli poprej. Uporabniški vmesnik je bil povsem prenovljen, odkar je igra prišla v zgodnji dostop, a žal ne na bolje. Konzolna različica je s potrebo po kontrolski združljivosti vse naredila preveč štorasto in zamudno, inventar pa je po novem omejen le s težo, in ne s prostorom. Saj ne, da slednje pogrešam, a premikanje predmetov in marsikaj drugega je na miško in tipkovnico zdaj dosti manj dostopno.

Zvočna plat sicer malo izboljša vse skupaj in je pravzaprav precej dobra. Od ozadja do govora, vsi dialogi so dobri, govor tekoč in poln britanskih stereotipizmov. Sploh glavni lik je izjemno glasovan in to je tudi glavni vir njegove osebnosti.

Zaključek

Pozitivno:
+ Solidna zgodba
+ Govor je odličen
+ Občutek napredka je dobro vpeljan

Negativno:
– Več hroščev kot Fallout 3 na dan izida
– Umetna (ne)inteligenca
– Slaba optimizacija
– Konzolizacija je s sabo prinesla štorast uporabniški vmesnik
– Enostavno predraga za to, kar nudi

Objava We Happy Few – Recenzija | Sreča naredi bedaka | se je najprej pojavila na HOPsi.