Očitno nikoli nimam sreče, ko si zadam nalogo opisati neodvisno grozljivko. Tako Inner Chains kot Perception sta imeli blago rečeno mešan odziv skupnosti, Agony pa so kritiki raztrgali bolj kot z motorno žago oborožen Ash Williams obsedenega človeka. Agony je doživel zelo slab sprejem od praktično povsod, a tu nismo zato, da zrecitiramo tolikokrat slišan sovražni govor ostalih kritikov. Dajmo torej preveriti, če je večine ljudi le strah množice bingeljnov, ki ti jih Agony vztrajno tišči v obraz vse od začetka. Je ta moteče ekspliciten prikaz pekla dobra igra ali jo čaka enaka usoda kot Luciferja?

Razvojna ekipa: MadMind Studio
Založnik: MadMind Studio
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 29. 05. 2018
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Video opis

Kje za hudiča sploh sem?

Čeprav je Agony že pred izidom postala slavna skoraj ekskluzivno zaradi postavljanje meja, kaj se v igrah spodobi in kaj ne, so z izgovori po cenzuri s strani Valva stopnjo nagravžnosti in golote v končnem izdelku znižali in nekateri deli iz napovednika sedaj izgledajo precej manj groteskno. Ženski privatni deli in zadnjice so tako postale zakrite, a brez skrbi, tudi te boste lahko ugledali v HD ločljivosti s prihajajočo necenzurirano izdajo, ki bo za lastnike originalne igre zastonj, oziroma 99 % znižana.

Ampak po nekaj urah igranja resnično ne vem, ali je vse to vredno truda. Kljub temu, da razvijalci pridno izdajajo popravke, Agony še vedno pestijo mnoge težave, zaradi katerih je igranje nezabavno in nenavdihnjeno.

V osnovi gre za grozljivo avanturo z elementi skrivalništva in ugankarstva, kar je precej tipično za ta žanr. A že osnovna formula skuša vsaj malo variirati od standarda. Igraš kot izgubljena duša v peklu, ki (naravno) skuša pobegniti iz tega peklenskega kraja. Edina možna pot za to je vsesti se za mizo z Rdečo boginjo, stvariteljico tega kraja. A to je na papirju dosti lažje kot v praksi in za občinstvo z njo bo treba obiti mnogo demonskih kreatur in preplaziti nemalo temačnih soban. Če lahko temu, skozi kaj hodiš, sploh rečeš sobana. Večino časa se srečuješ z ambientom pekla v očeh najbolj zagrizenega kristjana.

Kljub vsem kritikam morem priznati – atmosfera je stvar, kjer se Agony resnično dobro odreže. Pekel je fantastično zasnovan, poln srhljivih skulptur, človeških delov nenormalnih velikosti in rek krvi. Kakšen shiran možakar tu in tam na tleh, tavajoč grgrajoč demon ali nagnusen mutiran otročiček in vse se zlije v celoto, ob kateri bi papež Frančišek potreboval cisterno svete vode.

Ko tavaš po tem napol odprtem blodnjaku trpljenja, se nikakor nikdar ne naveličaš okoliške navlake in stalno znova vsrkavaš nove, drugačne prizore, kar je bil najverjetneje tudi cilj razvijalcev. Tako da kapo dol, v kolikor si želiš srhljive in nagnusne atmosfere, boš le težko našel kaj boljšega.

Grafična podoba je kljub vsemu impresivna za neodvisno igro, kljub temu, da je vse dosti pretemno in ob višanju svetlosti barve preveč zbledijo. Tudi zvočna podlaga je mešana pest začimb, kriki groze in grgranje demonov je predstavljeno zelo dobro, a govor je na amaterski ravni in niti malo ne prikaže trpljenja vseh mučenikov, s katerimi deliš par besed.

Resnično vražja izkušnja

Ampak pri ambienci se vse bolj kot ne konča. Seveda bo le redko kdo v peklu preživel več kot par minut in običajno bo isto veljalo tudi zate. A tu je en majhen trik. Edini razlog, zakaj sploh imaš ščepec upanja za preboj do konca, je, da lahko uporabiš svojo sposobnost prevzemanja uma zmešancev in nižjih demonov za nadaljevanje poti, ko je ta za tvojo trenutno vrečo kosti in žolce končana. Po tem imaš na voljo kratko obdobje, kjer lahko najdeš drugega nesrečnika, drugače pa te igra postavi na zadnjo shranjeno pozicijo in te oropa tudi do zadnjih 30 minut napredka. Ne gre za povsem novo idejo, ampak prvič sem jo videl uporabljeno v grozljivki in vsaj konceptualno se izkaže.

Ampak po preigrani zgodbi se mi zdi, da je igra bolj kot na zabavnost osredotočena na idejo biti čim bolj groteskna, saj z igralne plati stori le malo, da bi gradila na tej drugače precej dobri ideji in zasnovi. Že daljava, na katero lahko vidiš brez drastičnega dviga svetlosti, je pretemna tudi za grozljivko ter bolj nadležna kot kar koli drugega. Če so skušali s tem ciljati na grozljivost, so se močno ušteli. Namesto, da bi se teme bal, sem tako le na tiho jamral, kako “vidim za en ku***” in se počasi premikal naprej ter pazil, da sploh hodim po pravi poti. Pravzaprav sem bil toliko osredotočen na to, da sem marsikdaj spregledal tudi patetičen poskus strašenja.

Glede zgodbe nočem preveč preiti v podrobnosti, saj bi tako odvzel od osmih ur igranja, kolikor ga igra približno nudi (mimogrede, v intervjuju so obljubljali nekje 12–14 ur). Večino igralnega časa predstavlja hojo, izogibanje demonom in reševanje nenavdihnjenih ugank v grotesknem okolju, kjer so izgubljene duše stalno zlorabljene na vse možne načine v eksplicitni podobi – izkopane oči, viseče črevesje, mutirani deli telesa in razčesnjene betice. Prav tako je prisotne tudi precej seksualne vsebine, kar seveda sodi v pekel, a nima neke dodane vrednosti, kot da skuša prebivalcem predstaviti anatomično pravilno.

Igranost je seveda prej zadovoljiva kot dobra. Večino časa se plaziš naokoli ter iščeš način za napredovanje, in če te med plazenjem naokoli kdo opazi, to navadno označuje konec za trenutno življenjsko obliko. Vse, kar lahko storiš, je, da se skrivaš in držiš sapo ter upaš, da te ne bodo opazili. To deluje pri skorajda vsaki vrsti demonov, čeprav nekatere privlači svetloba, spet drugi pa imajo drugačne posebne lastnosti. In ja, igranost je povprečna tudi za ta žanr in nikakor ne obsojam nikogar, ki že zaradi tega zaluča igro v vodnjak, da Samaro nauči kakšen nov trik. Nudi le malo igralne zabavnosti in tudi bedno tolčenje po objektih z baklo ter bedne uganke je ne prestavijo pred nebeška vrata, temveč ji le zapečatijo usodo enega največjih razočaranj v tem letu doslej.

Zaključek

Pozitivno:
+ Grafična podoba je solidna
+ Par dobrih konceptov tu in tam
+ Vražje dobra atmosfera

Negativno:
– Vražje slaba igralna plat
– Vidiš za en ku***
– Govor je naravnost parodičen
– Preveč dolgočasna in počasna za svoje dobro
– Hrošči najdejo pot tudi v pekel

Objava Agony – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

2.
Razvoj igre se je pričel že daljnega leta 2013 in traja neprestano že pet let, zanj pa so potrebovali 30 milijonski proračun.

3.
Vodja projekta David Cage in vodilni pisec Adam Williams sta za skripto z dialogi porabila skoraj 3000 A4 strani.

4.
Za animacijsko zajemanje so potrebovali več kot 250 igralcev, ki so utelesili 513 vlog. Zajemanje je trajalo kar 324 dni, v tem času je bilo zajetih 35000 posnetkov, 74000 različnih animacij in spisanih 5.1 milijonov vrstic kode.

5.
Med analizo razvejanih opcij med igranjem je vodja projekta porabil David Cage napolnil kar 6000 strani beležnice.

6.
Na Japonskem so igro oglaševali z izdelavo kratkega “live action” filmčka Tokyo: Become Human.

7.
Zgodbo bomo spremljali skozi oči treh androidov. Kara bo postavljena v vlogo bežeče matere, ki skuša pobegniti v idilično deželo, Connor bo android preiskovalec, katerega naloga bo preiskovanje in lov na kljubovalne androide in nenazadnje še Markus, anarhist, bo imel cilj odrešiti “zasužnjene” sorojake.

8.
Katerikoli izmed osrednjih likov lahko ob nepazljivosti ali slabih odločitvah med igranjem umre in v tem primeru se zgodba nadaljuje brez njega. Napačnih odločitev ni, so samo tvoje. Lahko te pripeljejo vse do konca, ali pogube enega ali vseh protagonistov. Tako da zaradi nepravilne odločitve ni potrebno ponoviti celotnega dela, čeprav je tudi to možno.

9.
Igro je možno igrati na različne načine, ki raznovrstno prikažejo težave današnjega sveta in družbe. Možno je biti pacifist ali agresivnež in to vpliva tudi na odvijanje zgodbe in sam konec.

10.
Ob koncu vsakega poglavja te pričaka drevo odločitev, kjer lahko vidiš vse možne opcije, katere bi lahko našel med igranjem. Od pogovornih odločitev, do najdenih skrivnosti, vse ima tu svoje mesto.

11.***
V uredništvu smo igro že preigrali. Recenzija bo na voljo od 24.5 .

Objava 10 zanimivih dejstev o Detroit: Become Human se je najprej pojavila na HOPsi.

Kam to vodi? Ja, danes si bomo ogledali še eno “teh” iger in ne, ne bom “enostavno šel na hitro skozi”. Pred sabo imam še dolg spisek neumnih šal in naj me koklja kljune, če ne bom šel skozi vsako – izmed – njih.

Torej, kot omenjeno, je ena takšnih, po večini spregledanih preživetvenih avantur tudi Wayward, ki v zgodnjem dostopu praznuje drugo obletnico. Med drugim nudi enostavno grafično podobo ter preživetje (no, kaj pa drugega) v krutem svetu oziroma bolj specifično na krutem otočku, kjer vlada tisti z večjim gobcem in kogar ugriz je bolj strupen.

Razvojna ekipa: Unlok
Založnik: Unlok
Spletna stran: https://www.waywardgame.com/
Operacijski sistemi: Windows, Mac OS, Steam OS, Linux
Datum izida: 22. 4. 2016 (EA)
Cena: 7.99 €

Zvrst: Preživetvena avantura

Testna različica: 2.5.7

Pokonci in marš preživeti

Sama zgodba ni preveč zakomplicirana, ravno nasprotno – je dejansko zelo enostavna. Tako tu ne bom porabil preveč časa. Si brodolomec, ki ga je naplavilo na neznan otok brez vsega premoženja, razen z nekaj drobnarijami v žepih … in to je bolj kot ne to. Brez zgodb o pobijanju princesk in reševanju mitoloških živali … A je slučajno obratno …? Eh. Tvoj glavni cilj je le boj za preživetje, ki bo dolgo in rodovitno le ob izdelavi orodij, orožij in vsega drugega, kar bi si osamljen brodolomec lahko zaželel – razen seveda sredstev za pobeg ali družbe, čeprav je slednja z zadnjo posodobitvijo dejansko mogoča, saj so razvijalci vključili tudi večigralstvo. Hura, torej še več ljudi, ki bodo kradli moje palice.

Za lažje igranje dobiš sprva par začetnih nalog, ki ti razložijo osnove in te počasi uvedejo v svet grozot. A vseeno boš ob igranju moral kar nekajkrat pokukati na spletno Wikipedijo, saj potrebuješ za dostop do določenih receptov prej zbrati vse potrebne surovine, kar pa ti igra sama po sebi ne pove. Tako sem med prvim igranjem ob štirih zjutraj cel živčen zbudil boljšo polovico med kričanjem: “PAL’CE, A PREKLETE PAL’CE RABI TO SRANJE!!!”

Naključno preživetje

Ob zagonu si vržen na naključno generiran otok, ki se ti bo sprva zdel majhen, a se bo kmalu izkazalo drugače. Od otoka je odvisen tudi začetek, saj ti začetne surovine ne bodo vedno dostavljene na pladnju. Zato zna biti prvih nekaj dni zelo težkih. Če si kakšnega cuknil z irskim škratom, lahko najdeš tudi že izdelano zavetje, a na to se ni pametno zanašati. Kakorkoli, ne glede na vse preostalo, boš nad seboj močno želel streho, ko zaide noč, saj je ta temna in polna grozot.

Tako. Kratkoročni cilji so odkljukani in preživel si prvo noč. Ampak to niti približno ni dovolj. Za dolgoročno preživetje boš moral zgraditi svojo hišo/postojanko, a najprej je potrebno zbrati vse potrebne surovine, ob tem pa skrbeti tudi za zdravje, kondicijo, žejo in lakoto, saj se lahko drugače kaj hitro najdeš kot hrana ribam na dnu oceana. Poleg osnovnih potreb je treba paziti tudi na skupno težo, saj lahko s sabo nosiš omejeno količino prtljage, in že me boli glava od vsega tuhtanja, kako preživeti dovolj dolgo, da napravim ta predogled. Zagotovo me dolgo ne bo mikalo igranje kakšne preživetvene igre.

Za naziv sočne preživetvene avanture pa seveda to ni dovolj. Vsaka igra, kakopak, potrebuje tudi sovražnike. Ti so prisotni v kar nekaj oblikah, od strupenih pajkov in kač, nagnusnih podgan, besnih medvedov pa do fantazijskih pošasti, kot so na primer zombaki, harpije ter duhovi. S kakšnimi sovražniki se soočaš, je odvisno od tega, koliko izkušenj si nabral, več izkušenj namreč pomeni močnejše sovražnike in močnejši sovražniki pomenijo hitrejšo smrt.

Trud se izplača

Premikanje poteka potezno, a ne čisto standardno – v potezah, vendar se vsi premikajo istočasno. Tako so potezni tudi spopadi, kar pomeni, da si lahko zraven vzameš čas in pretuhtaš strategijo, a najpogosteje se lahko zaneseš le na besno pritiskanje na bližnjico za napad. Poleg škode ti lahko sovražniki povzročijo tudi različne statusne učinke. Če se boriš s pajkom, te lahko ta zastrupi, medtem ko lahko podgana vate zasadi svoje ostre zobe in povzroči krvavitev. Vsak izmed efektov ima različne oblike “ozdravitve”, nič posebnega in povsem pričakovana dejanja. Opekline zdraviš s kopanjem v morju, krvavitev ustaviš s povoji, za zastrupitve pa si moraš skuhati kakšen čajček. Problem se pojavi, če ob roki pravočasno nimaš prave rešitve za določen efekt, saj se ta sam od sebe ne pozdravi. Tako lahko že najmanjša rana sčasoma povzroči smrt, s katero se pot zate konča in treba je spet začeti znova (oziroma odvisno od načina igranja). To pomeni, da izgubiš tudi vse izkušnje in talente, obdržiš pa le recepte, ki si jih odkril med igranjem.

Med opravljanjem opravil pridobivaš izkušnje, zaradi katerih lahko nato ta opravila opravljaš bolje. Skorajda vse, kar počneš, ti da izkušnje, pomembne pa so predvsem zato, ker kreftanje vedno ne bo uspešno. Vsaka izmed stvari ima določeno trajnost, odvisno tudi od redkosti (common, rare, remarkable, legendary). Ob neuspešnem poskusu bo tako trajnost uporabljenih komponent padla, ob dosegu ničle pa se stvari uničijo in epska palica, ki si jo le par ur prej ponosno razkazoval kolegom, se bo spremenila v kupček prahu.

Pa preidimo nazadnje še k izgledu. Grafična podoba je pikselkasta, celoten videz pa spominja na kakšen starejši RPG. Uporabniški vmesnik je sprva zaradi nekaterih odločitev razvijalcev neroden, a nanj se sčasoma navadiš in sploh bližnjice se izkažejo za božji dar. Malo bi pojamral le glede zvočne plati, saj mi zvočni učinki niso preveč všeč.

Zaključek

V okolju, kjer je že samo preživetje težko, predstavlja Wayward izziv, ki ga le redko vidimo v novejših igrah. Razvojna ekipa Unlok je izdelala res unikatno izkušnjo in z navdušenjem bom spremljal, kako se bo igra razvijala vse do izida. Če iščeš lahko, enostavno igro, Wayward to zagotovo ni. A naj te to ne odvrne od igranja. Snameš lahko preizkusno različico, kjer lahko brezplačno preko spleta preizkusiš osnovno igranje, če že ne kaj drugega. A pomni moje poslednje besede! Učenje iz lastnih izkušenj je nuja, a preko potu se sčasoma pretvoriš v Macgyverja, ki bo zlahka združeval vse mogoče surovine in si zagotovil dolgo preživetje. A kaj, ko smrt čaka za vsakim korakom in ovinkom, pa naj bo to pajek, ogenj, morski pes ali lakota. Vse te lahko pokonča in ne preostane ti nič drugega, kot da greš po skodelico kave in znova poizkusiš srečo … In štorija se ponovi.

Objava Predogled: Wayward se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Akcijska metroidvanija

Že vidim, kaj si mislite – “Ma ne še ena Metroidvania v stilu Dark Souls in Castlevania. Jih ni že zdavnaj dovolj?” Hah, na to vam lahko odgovorim le eno stvar. Res je dovolj iger, ki so podobnega stila in morda tudi izgleda, ampak Dead Cells ima eno ključno razliko, ki sem jo opazil po dobri uri igranja – ob lazenju po temnicah in pobijanju nesnage sem se dejansko zabaval dosti bolj, kot sem to sprva pričakoval.

K temu pripomore po malem vse, ki se strne v odlično celoto. Premikanje je tekoče in odzivno, animacije so po celi črti odlične, pravočasno reagiranje ter prilagajanje na taktike in poteze sovražnikov pa sta nadgrajena. Kljub risankastemu, pikselkastemu stilu gre za vizualno poslastico, prav tako pa ne smemo zanemariti tudi zelo dobre zvočne podlage. Po izgledu bi rekel, da je celoten stil mešanica Shovel Knights in Salt and Sanctuary, s podrobnim svetom, polnim živih barv ter gladkim delovanjem tudi na malo starejših sistemih, čeprav za res stare računalnike ter prenosnike z manj zmogljivimi ter integriranimi grafičnimi karticami Dead Cells ni najbolj primerna, saj je že Geforce 840M znala v bolj zgoščenih področjih povzročati preglavice.

Toliko besed, pa se glavnine še sploh nisem lotil. Igrate torej kot zelena čorba, ki po smrti vedno znova obsede enega in istega obglavljenega neznanca, ki je kot nalašč obglavljen na identičnem mestu (očitno živimo v deželi klonov?). Teoretično ste nesmrtni, a to še ne pomeni, da je nesmrtno tudi telo, ki ga obsedete. Tako zagrabite vrečo kosti in se podate naprej s ciljem priti čim dlje v selekciji različnih področij in ob tem iskati načrte za nove sposobnosti, orožja ter nadgradnje. Če imate na začetku dostop le do osnovne zbirke, se sčasoma ta s pomočjo celic, ki jih za seboj pustijo padli sovražniki in jih izrabljate kot valuto pri obisku norega znanstvenika, razširi na vse od ledenih bomb, čarobnih amuletov, velike zbirke mečev, lokov, ščitov ter vsega drugega, kar bi nadobudna čorba rada videla pred soočenjem z nesnago, ki je prisotna v vseh kotičkih tega sveta.

Ravno to je stvar, ki pripomore k dolgoročni zanimivosti. Ker je oprema, ki jo najdete, naključna, nikoli ne morete natanko vedeti, kaj boste uporabljali tokrat. Navadno vsebuje tudi par različnih lastnosti, ki naredijo izbiro še bolj zanimivo. Morda želite tvegati z mečem, ki podvoji vso povzročeno, a istočasno tudi prejeto škodo? Ali pa vam je pogled ujel ščit, ki ob uspešnem blokiranju odvrže bombo? Velika izbira je ravno to, kar Dead Cells potrebuje, da ohrani igralčevo voljo za vedno nova soočenja z izzivi, ki jih nudijo številni zemljevidi in ne postane monoton.

Različne zemljevide pa ne odlikuje le število, ampak so tudi naključno generirani. Sicer ne v standardnem smislu, saj ne gre za povsem naključno generacijo, ampak za predhodno narejene segmente, ki so naključno združeni skupaj in sestavljajo lokacijo. Veliko bolje, kot pa da bi bile arene povsem identične in bi čez čas začele postajati mukotrpne. Tudi sovražniki so dovolj raznoliki in zanimivi, da soočanje z njimi (tudi z začetnimi) ne postane dolgočasno. Delujejo na principu Souls iger. To pomeni, da imajo določene, predhodno nakazane napade, ki jih je možno naštudirati in se jim izogniti. Tu je kruh in maslo manever kotanja, ki omogoča izmikanje udarcem in je po mojih izkušnjah dosti bolj učinkovit kot uporaba ščitov, ki jih lahko imate uporabljene le za trenutek. Še večji izziv prikažejo občasne elitne različice sovražnikov, ki imajo pospešene napade ter različne posebne mutacije. Poskus sesuti enega izmed njih, se kar hitro lahko izkaže kot slaba odločitev, sploh glede na to, kako hitro lahko ob nepazljivosti umreš. Da ne pričnem šele o šefih …

Kako pa je z nadzorom? V glavnem meniju je sicer priporočena uporaba kontrolerja, ampak sam sem večji pristaš miške in tipkovnice in tudi tu nisem imel nobenih problemov. Še več, nadzor se mi je zdel z njima bolj natančen. Na animacije udarcev se je potrebno najprej navaditi, saj ima vsako orožje drugačne kombinacije in časovne sekvence. Dvojna noža imata zelo hitro, agilno kombinacijo udarcev, medtem ko ima sploh dvoročni meč zelo počasno animacijo, a sam Bog ti pomaga, če se znajdeš na njegovi poti.

Zaključek

Z Dead Cells smo dobili več kot kompetentno metroidvanijo, s pridihom Souls serije z odličnim nadzorom ter “poštenim” bojnim sistemom, kjer je vse odvisno od igralca in ne od sreče. Zagotovo gre za igro, ki jo bom rade volje spremljal tekom njenega časa v zgodnjem dostopu, a kljub tem, da še ni končana, gre še vedno za dobro izdelano platformščino, ki se jo ne rabite izogniti le zaradi slabega slovesa, ki se drži iger v zgodnjem dostopu.

Objava Predogled – Dead Cells se je najprej pojavila na HOPsi.