Sebe opisujejo kot ekipo digitalnih in tehnoloških navdušencev, ki so kot zgodnji ljubitelji kriptovalut prepoznali potrebo po tovrstnih storitvah na domačem trgu.

Vendar portal ni zgolj menjalnica v slovenskem jeziku, saj med drugim ponuja tudi hitre tečaje za začetnike in jim tako omogoča enostaven vstop v svet kriptovalut. Tečaji zajemajo vse osnove, ki jih vsak začetnik potrebuje za uspešno in varno trgovanje ali varčevanje. Lahko se podučite o sami tehnologiji blokovnih verig (ang. blockchain), kako odpreti svoj račun ter svojo denarnico in navsezadnje kako sploh kupiti svoj prvi kripto žeton.

Na portalu si lahko preberete tudi o aktualnih pravnih področjih, obdavčitvah, limitih in provizijah, skratka o vsem kar morate vedeti, da bo vaše trgovanje pravno nesporno in v skladu s predpisi. S tem znanjem si boste lažje ustvarili svoj finančni načrt kako varčevati ali trgovati s kriptovalutami.

Svetujejo vam tudi kdaj je pravi čas za nakup, kaj pravzaprav je DeFi (decentralizirane finance) in pomagajo vam sestaviti svojo naložbeno strategijo.

Poleg glavnih kriptovalut, pa se ponašajo še z ogromno ponudbo raznolikih altcoinov, ki jih redno dodajajo v menjalnico in ne zaostajajo za aktualnimi trendi v kripto svetu.

Kot smo že omenili, na portalu ponujajo celovito storitev na kripto področju, kjer je prav zares vse na enem mestu. Kvaliteti njihove storitve pa priča tudi mednarodni certifikat standardov ISO/IEC 27001:2013. Več informacij pa lahko najdete na sledeči povezavi.

Objava Kriptomat – celovita storitev za kripto v slovenščini se je najprej pojavila na HOPsi.

Ob omembi besede MMORPG večina ljudi takoj pomisli na World of Warcraft in to z dobrim razlogom. Ta Blizzard-ov projekt se je v zgodovino zapisal kot najpopularnejša in finančno najuspešnejša spletna igra vseh časov. Ampak zakaj? Kaj ga naredi zanimivejšega in uspešnejšega od sotrpinov? Govorimo o zgolj goli sreči ali se za zaveso skriva kaj več. No, sreča na dolgi rok le redko igra večjo vlogo in jo lahko kar tako spravimo s poti – glede na dejstvo, da gre za enega največjih razvojnih studiev, bi se zgolj sreča hitro iztekla. Ne, glavni del zaslug gre zagotovo dizajnu, po katerem Blizzard slovi. Pri tuhtanju nove igre vzamejo dober ducat ali več trenutno popularnih naslovov podobnih zvrsti in iz vsakega izluščijo najboljše aspekte. Ne gre za krajo (kot je to tudi pravno razloženo v PUBG/Fortnite tožbi iz tega leta), temveč bistro iskanje dejavnikov in njihova prilagoditev in vpeljava. Do sedaj jim je metoda še vedno prineslo pozitivne uspehe.

Tako ni nič čudnega, da so na isti način pričela razmišljati tudi druga razvojna podjetja. Med drugimi tudi Frostkeep Studios, razvojna ekipa veteranov, ki so imeli prste zraven originalnega World of Warcraft-a. Njihov nov MMO je pred kratkim prišel v zgodnji dostop in o njem bomo danes tudi spregovorili. Rend se ne drži standardnih konceptov pripadajočega žanra, temveč vzame del popularnih aspektov določenih iger in jih zašije v grotesknega mutanta. Tri sprte frakcije, ki se borijo za oblast nad točkami? Direktno iz Guild Wars 2 WvW načina. Sistem gradnje, ki deluje kot pri Fortnite? Zakaj pa ne. Seveda ne gre zgolj za špekuliranje, temveč so to razkrili tudi razvijalci sami. Končni rezultat je MMO s poudarkom na gradnjo, kreftanje, nabiralništvo in nenazadnje sodelovalni duh ter občutek pripadnosti. In to v krutem fantazijskem mitološkem svetu s vsemi mogočimi ovirami in končnim ciljem, kjer boš le s skupnimi močmi dosegel ambrozijsko fantazijo in se povzpel v legendarne višine vsemogočnih bogov.

Razvojna ekipa: Frostkeep Studios
Založnik: Frostkeep Studios
Platforme: PC
Datum izida: 31. 07. 2018 (zgodnji dostop)
Cena: 27.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Pot v Valhalo

Barvit in enostaven, s strani nordijske mitologije navdihnjen svet nosi določen šarm, zaradi katerega se bo vsak ljubitelj priljubljenih MMORPG-jev počutil kot doma. A glede igranosti se bodo že takoj opazile razlike, saj ne gre za tipičnega predstavnika žanra, temveč prej daljnega bratranca iger Conan Exiles in Rust. Frostkeep Studios so poizkusili ustvariti nekaj, kar svet še ni videl in s tem napravili nekaj fantastičnega in zanimivega.

Rend se odvija v nordijski fantazijski deželi Midgard, ki jo je Ragnarok razbil na fragmente (klasična nordijska prerokba). Valhalo je doletelo razdejanje in večina starodavnih bogov je dočakala slaven konec življenjske poti in le par se jih je uspelo potuhniti v neznano. Edina stvar, ki svet še varuje pred uničenjem, so korenine mogočnega Svetovnega Drevesa Yggdrasil, ki vežejo razne dežele v enojno kepo zemlje. To ogromno naravno strukturo lahko ugledamo tudi v igri, služi pa tudi kot (ogromna) severnica z namenom orientacije, saj zemljevida nimamo na zalogi.

Svojo dogodivščino v tem fantazijskem svetu pričneš reven, neoborožen in občutljiv na že najmanjši piš vetra. V večini preživetvenih iger bi bil sam proti celotnemu svetu, a na srečo pri Rend ne gre za tipično preživetveno igro in tako ne rabiš igrati puščavnika. Vsak strežnik je dom treh konglomeratov in v vsakem ciklu prisežeš pripadnost enemu izmed njih. Izbiraš lahko med ponosnem in brutalnem Redu, mističnem in inteligentnem Konklavu in zvitimi ter prebrisanimi Povratniki.

Začetna izkušnja se bo razlikovala glede na aktivnost in starost strežnika, saj je potrebno bazo razviti iz nule in med tem odklepati nove tehnologije ter pridobivati na razpolago boljšo opremo in nove prijatelje ter ljubimce (živalske, da ne bo pomote). Kot večina ostalih sistemov sta tudi gradnja in nadgrajevanje narejena s kooperacijo v mislih in le težko boš grozote sveta premagoval sam, razen, če želiš igrati po 20 ur na dan, pa še takrat bo šlo za zelo zamudno dejavnost. Seveda s podporo za neuradne strežnike pridobiš na opciji mutacij, kar se tiče bolj kot ne vsega, a večino življenja se odvija na uradnih strežnikih, ker “prave” modifikacije še niso podprte. Imajo pa tudi to razvijalci v mislih in tako bo sčasoma možno videti vse mogoče variacije strežnikov in verjetno se bo zraven našel tudi kakšen Battle Royale, v kolikor bo takrat še popularen.

Vzpeti se s skupnimi močmi

Razvijalcem je odlično uspelo vključiti združenje raznih aspektov in ne glede na to, kaj najraje počneš v igrah, boš našel nekaj zase. Najsi obožuješ nabiralništvo, gradnjo, kreftanje, bojevanje ali raziskovanje, prišel boš na svoj račun. Večino opravil je kot omenjeno namreč zelo časovno zamudnih in le redki se ne bodo specializirali v določeno pot, saj je to najboljši način do uspeha druščine. Mogoče boš znan kot ustvarjalec najboljših lokov na strežniku? Kot lovec na najbolj epske pošasti, ki jih boš ukrotil v spiritualnem svetu in ponosno razkazoval naokoli? Ali pa boš postal neustrašen vodja, ki je gručo neorganiziranih slabičev že večkrat povedel do sladke zmage? Ne glede na to, katero pot ubereš, z raznovrstnimi dejavnostmi pripomoreš pri napredku ter odkrivanju nove opreme, nabiranju zalog in nenazadnje izboljšavi obrambe proti prihajajočim silam teme.

Glavni cilj leži v zbiranju duš padlih bojevnikov, ki po mraku brezciljno lebdijo naokoli. Služijo točkovanju in predstavljajo ključ do zmage za tvojo frakcijo. Zbiraš jih kot katerokoli drugo osnovno dobrino v igri, le da jih moraš odložiti v sredini baze in tako pridobiti slavo zase in točke za svojo ekipo. Napredku lahko slediš preko runskih označb na Svetovnem Drevesu – ko prva frakcija spleže do vrha drevesa, so vsi njeni igralci okronani za zmagovalce in strežnik se ponastavi – celoten proces se prične znova. Posamezni cikel povprečno traja nekje eden do dva meseca in se konča v masivnem spopadu med vsemi frakcijami.

Seveda je glavni cilj vsakogar zmagati, a to ni tako enostavno, kot se sliši. Vse tri izmed frakcij so vržene v večni boj druga proti drugi preko osvajanja nadzornih točk in plenjenja baz ob dnevih “Obračunave”. Gre za najbolj napet in osrednji del igre, kjer se v vnaprej določenih obdobjih na par dni čarobni ščit glavne baze spusti in jo s tem naredi občutljivo na napad. Dogodek na plan privede tudi pošastne Izgubljene, ki nato pod rdečkastim nebom v valovih oblegajo in koljejo vse pred sabo. Ko se z zidov braniš pred hordami zla lahko sovražni igralci izkoristijo luknjo v obrambi in prederejo skozi zid in vas oropajo nabranih duš. Vsekakor gre za epski dogodek, čeprav se lahko na trenutke počuti preveč kaotično.

Recimo, da si uspel preko žuljev in znoja trdnjavo obvarovati pogube in da ti je po čudežu kot prvemu uspelo zbrati dovolj duš za doseg zmage. Kaj te čaka v tem primeru? Razen junaškega vzpona v Valhallo glede na svoj prispevek vsak igralec prejme tudi slavo in točke, s katerimi lahko nadgrajuje svojega bojevnika ločeno od posameznih ciklov. A druga prednost je primarno psihične narave. Osramočeni poraženi bojevniki namreč izgubijo duše, ki so nato poslane nazaj v areno v želji po okusu zmage. Kaj pa se zgodi s telesi? Ta se pridružijo čredam Izgubljenih in od sedaj naprej romajo med temi, proti katerim so se prej borile, motivirana s strani jeze in primarne lakote za ponovno združitvijo z izruvano dušo. Pa so mi rekli, da Rend ni nasilna igra…

Izobčenci in vladarji

Širša slika ti je znana, a kako to izgleda v očeh posameznega bojevnika? Na voljo imaš precej opravil in ne glede na to, v kaj se specializiraš, pridobivaš izkušnje in se tako razvijaš. Ker treniranje posameznih disciplin vzame precej časa je to še dodaten razlog za specializacijo in le redkokateremu MMO-ju doslej je uspelo to, kar je napravil Rend. Ne le, da so igralci v vseh mojih seansah sodelovali in pomagali eden drugemu, naletel sem na eno najbolj prijaznih in ne-toksičnih skupnosti doslej.

A vseeno ne misliti, da gre za idealni MMO, saj se v trenutni obliki čuti pomanjkanje dotika za detajle. Uvod bi le težko bil bolj zmeden, saj si enostavno vržen v svet in predan lastnim sposobnostim, za katere niti ne veš, da jih imaš. Sam sem prvo uro preživel med brezciljnim tavanjem po prostranih planjavah, preden me je minila volja in sem se podal na splet ogledati par vodičev o igri. Sam sem sicer to moral storiti, saj je bil moj končni cilj predstaviti igro, a običajen igralec morda ne bo tako potrpežljiv. Problem je da večina stvari za nove igralce ni niti malo razloženih in čeprav se povem zavedam, da so MMO-ji že po naravi zelo kompleksni, bi se sploh glede na odstopanje od standardne formule uvajanja lahko lotili veliko bolje. Sploh glede na dejstvo, da gre za skupinsko igro in začetnik lahko zlahka odskaklja v glavno bazo in napravi kakšno norčijo, preden je zaradi padca ugleda izobčen s strežnika.

Velik del igre namreč leži tudi na ugledu. Delaj dobre stvari in splezal boš višje na družbeni lestvici, delaj norčijo in nihče te ne bo maral in na tvoje ime v klepetu bodo gledali s prezirom. S slednjim sem se blizu pričetka igranja soočil tudi sam, saj sem “pomotoma” oropal truplo soigralca, brez da bi se pri tem zavedal posledic svojega dejanja. “Saj je itak mrtev, prekleto.” Trupla še nikoli niso imela potrebe po materialnih dobrinah. Ko bi mu vsaj vzel kaj dobrega… Tako pa sem mu izmaknil kupček palic in se takoj soočil z sramotitvijo na klepetu – “Buhadog je oropal truplo igralca Tittymaster. Sram ga je naj.” Tudi besede drugih igralcev, kako sem poreden kuža, niso pripomogle pri lajšanju sramote.

Seveda padec ugleda ni konec sveta, nenazadnje se lahko z napravljanjem dobrih dejanj odkupiš. A zgolj, v kolikor lahko pridobiš dostop do baze, saj je najlažji način za pridobivanje ugleda nabiranje ter dostava duš in v kolikor si v prvi stopnji izobčenosti, takoj izgubiš možnost interakcije z večino objektov, vključno z vrati.

Malo manjši problem je tudi popolna odsotnost spopada na blizu ali naprednih coprnij. Sprva se mi je zdelo to nesprejemljivo, saj se navsezadnje veliko časa boriš z raznimi zvermi in meč ter ognjena krogla bi tu znala priti še kako prav. Preostanejo ti le loki, jih je pa na srečo na voljo kar nekaj vrst, tako, da je prilagodljivosti še vedno precej.

Frostkeep je že večkrat omenil, da že v trenutni obliki gre za dokončno izkušnjo, a tekom časa nameravajo konstantno dodajati novo in novo vsebino. Zraven tega bi naj izboljševali tudi delovanje in višali kvaliteto življenja igralcev – trenutno se najde še kar nekaj tehničnih težav. Od zveri, ki se neredko zatikajo v teren in nimajo najboljšega ubiranja poti do težav z latenco in izrisovanju oddaljenih predmetov ter plavajočih zgradb.

Čeprav igra še ni dokončana, je že v zdajšnjem stanju povsem igrana in zabavna. Konceptna pot, ki so jo ubrali, je enkratno plačilo za stalni doživljenjski dostop, zato tudi v primeru, če iščete bolj dovršeno igralno izkušnjo to ne predstavlja problema, enostavno počakaj kakšen mesec ali dva in nato preveri stanje. A osebno se mi skupnostni fokus na preživetje zdi vredno cene in lahko bi šlo za igro, ki bo le pridobivala na popularnosti in novih funkcijah, v kolikor se bodo razvijalci držali besede. Definitivno zanimiv pristop do žanra, ki ga je vredno držati na očeh.

Zaključek

Rend razburka pomen besede MMORPG in vanjo vnese veliko novih aspektov. S poudarkom na skupinsko igranje bolj kot na tipičen MMO spominja na igre tipa Conan Exiles in Rust, s podrobnim sistemom kreftanja in bazegradnje ter fokusom na sodelovanje pa bo pritegnila isti tip igralcev. Žal v trenutnem stanju vsebuje še nekaj hroščev, a vseeno po zaslugi zabavnosti in podrobnosti lahko doseže velik nabor igralcev, če jim jih le uspe zadržati.

Pozitivno:
+ Osveži MMORPG formulo
+ Vzpodbuja sodelovanje
+ Globok sistem kreftanja

Negativno:
– Začetek je težak in zmeden
– Odsotnost raznih vrst orožij
– Težave, sploh okoli zveri

Objava Rend – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.

Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska)
Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 8. 2. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Slabi prvi vtisi

Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.

Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.

Ne preveč epska avantura

Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?

Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.

Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.

Dva dela celote

Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.

Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.

Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.

Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.

Zaključek

Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade

Negativno:
– Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva

Objava Wartile – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Kaj moremo, so šli pač vsi znanci in neznanci (dobesedno) k hudiču, ne preostane drugega kot puščavniško življenje in gojenje zelenjave, izrabljanje priročnih nahajališč vseh potrebnih rud in praktična uporaba mišic iz fitnesa. Žal apokalipsa nima posebnih popustov za vrtičkarje in fitnesarje – prej kot slej bo nekdo oziroma nekaj izvohalo tvoje skrivališče in prišlo na obisk. Pa boš do takrat zbral dovolj dodatnih rok in razvil dovolj napredno obrambo, da se mu boš postavil po robu?

Razvojna ekipa: Suncrash (Izrael)
Založnik: Suncrash
Platforme: PC
Datum izida: 03. 05. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realnočasovna strategija

Grozota nam je tuja

Večina preživetvenih iger, pa naj gre za strategije, streljačine ali dirkačine, se zanaša na en in isti kur*** recept. Večigralstvo, zombiji, potreba po malo papice in vodice za bister um – kar koli drugo pa že izstopa in prejema nagrade za “inovativnost”.

Tako vsak povsem drugačen pristop v že dodobra stagniran žanr spusti malo kisika in Judgement: Apocalypse Survival Simulation ni nobena izjema. Kljub dokaj standardni bazogradnji in vizualno ne preveč okusnem prvem vtisu označuje poseben trenutek, saj določa ponoven obisk peklenske zalege, s katero sem se nazadnje soočil v prenovljenem Doomu. Kaj pa vem, morda pa se bom čez kakšno leto pritoževal, da imam rogov že vrh glave. Čakaj, ne …

Moja vrnitev v svet demonov je bila torej označena z zgodbeno sekvenco in istočasno neke vrste uvodnikom v osnove. Po zaslugi dveh neopevanih lovcev smo se (skupina treh gobjih nabiralcev) uspeli potuhniti ter dočakati nov dan. Stran od velemest in zadimljenih socialnih zbirališč smo začeli z gradnjo temeljev nove civilizacije in kdo bi nas lahko krivil, saj je od stare ostalo bore malo.

Ne oddahnite si prehitro. Preden demoni izvohajo smrad postanih nogavic, je treba odkljukati čim več opravil priročnika za preživetje, se oborožiti in ne nazadnje rešiti čim več enakomislečih osebkov. Saj poznaš stari rek – več rok prej razbije demonsko betico.

A ne tako hitro. Prvi izziv se tako znajde že v bazogradnji, preden sploh pridemo do naprednih stvari. Postavljanje zgradb in delovnih postaj, postelj, vrtov, obrambnih zidov in pasti ter izrabljanje vsega tega v taktično brihten načrt, saj le to nudi možnost dolgotrajnega preživetja.

Ko pa enkrat začneš kositi travo in ravnati gozdne površine, ne traja dolgo, da prvič namočiš puščice v demonsko kri. S slabotnimi nižjimi demoni sem se srečal kakšnih 15 minut po začetku igranja in zadovoljno lahko izjavim, da sem jim razbil demonsko rit in da bi bilo človeštvo ponosno na moj doprinos. A dlje, kot sem igral, dlje izven baze sem moral iskati zaloge in več pozornosti sem pritegnil.

Če so impi in njihovi ognjeni bratje predstavljali le redko več kot rahlo nadlogo, so padli angeli in oklepni masivni demoni precej načeli dobro voljo in povprečno življenjsko dobo mojih varovancev. Ker sem si vzel malo preveč časa ter ga premalo naklonil razvoju, nisem bil najbolj pripravljen na vzpon težavnosti. Tako lahko iz lastnih izkušenj izjavim, da je treba uravnovesiti vse aspekte, ki jih igra nudi. Sicer je vse avtomatizirano, a priporočeno je ročno izbirati, kaj je treba storiti najprej.

Če si izkusil težavnost Rimworlda, gre pri skrbi za bazo za podoben princip, saj so vsa opravila samodejna za vsakega prebivalca glede na brihtnost v raznih aspektih, čeprav lahko to samodejnost kadar koli prekličeš z izdajanjem lastnih ukazov. To še kako pride prav med bojevanjem, saj je ročno premikanje v prave položaje tam nujno za dolg obstoj.

Počasen napredek

Kot standardno igranje tudi bojevanje poteka realnočasovno. Odzivno in taktično, le rahlo štorasto, saj je vse razdeljeno na nevidne kvadrate, na katerih je lahko naenkrat le eno živo ali demonsko bitje. Premikanje zato izgleda rahlo štorasto, a funkcionalnost je na mestu in boj je precej taktičen, kot ti dajo vedeti že prva soočanja. Ne le, da boš moral izkoristiti vse sposobnosti in orožja za čim večjo prednost, prav tako tudi okoliške ovire in ozke ulice nudijo kritje pred izstrelki, podobno kot pri XCOM franšizi.

Najpomembnejši del igre predstavlja napredek, v večini očiten preko nekaj tehnoloških dreves. Kot v vseh drugih igrah z elementom razvoja nudi odklepanje tehnologij in pasivne bonuse ali nove zgradbe in orodja za roke spretnega arhitekta. Sprva tako obvladaš les, nato kamen in šele pozneje kovinske izdelke, končna oprema pa se zna prestaviti v vode znanstvene fantastike.

A kot da to ni dovolj, so zraven tudi mistični elementi, ki prinašajo spet svoje prednosti v obliki drugačnega tehnološkega drevesa. Skupno lahko tako izmenično odklepaš nove tehnologije v omenjenem drevesu s štirimi vejami, to so “bazegradnja”, “kreftanje”, “tehnologija” in “mistične vede”.

Ena izmed glavnih težav, s katero se pogosto soočajo neodvisne preživetvene simulacije, je uravnovešanje, sploh, če skušajo vihteti veliko število naključnih aspektov in obširnega nabora opreme, kot to drži za Judgement: Apocalypse Survival.

A igra je presenetljivo uravnovešena, čeprav se znajo kasneje pojaviti obdobja, ko zaradi dolgih časov za razvoj novih tehnologij igro večinoma previjaš na 8-kratni hitrosti in le občasno prekineš to monotonost. Ta čas lahko sicer izkoristiš za raziskovanje bližnjih mest zanimanja, a to ni vedno dobra ideja – vsak poseg v lasten ekosistem baze lahko povzroči pomanjkanje ene ali druge stvari, saj moraš med raziskovanjem s sabo voditi vsaj par do zob oboroženih kolonistov.

Lov na solato

Celoten sistem raziskovalnih ekspedicij me je sicer rahlo razočaral, saj so bolj kot odprave iztrebljevalski pohodi na majhno mapo, kjer vnaprej veš vse od nagrad do sovražnikov. Več neznanega in bolj mamljive nagrade bi vsekakor zvišale raven zanimivosti in tako si nisem mogel pomagati, da se ne bi dolgočasno podal v lov za demoni v vsaki novi instanci, da čim prej pobijem vso nesnago in vzamem tisto nagrado. Kje je raziskovanje, kjer upaš, da boš odkril kakšno zanimivo stvar, recept ali orožje? Kje je vzdušje, ko se skrivaš pred premočnimi sovražniki in moliš, da se premaknejo stran od mesta, ki si si ga nagledal za plenjenje? Vse to večinoma pade na nerodna tla, saj gre za enostavno zastarel in preveč preprost sistem.

Je pa zato naključnost drugje zelo dobrodošla. Vsake toliko se zgodi kakšen dogodek, včasih z dobrim in včasih s slabim izidom. Večinoma gre za potujoče trgovce, reševanje zapornikov ali zasede demonski nesnagi, a nekateri so bolj odročni in bolj zanimivi. Včasih imaš na primer možnost izbire, ki vpliva na izid in usodo celotne kolonije, spet drugič zakockaš par ropotije za možnost po večji nagradi.

A najbolj zadovoljivo, kar se tiče naključnosti, so prebivalci sami. Vsakemu je dodeljenih nekaj naključnih atributov, ki jim omogočijo uporabo posebnih orožij in opreme ter pasivne bonuse na določenih področjih. Prav tako lahko tudi napredujejo in tu se pojavi ogromno svežine. Vsak ima namreč dodeljen določen poklic z nekaj možnostmi napredovanja. Tako je vsekakor mogoča specializacija na določena področja in nekaj, kar vsakega kolonista loči od le še ene številke na vratih naselja. Dobro zamišljen in dobro zastavljen koncept, s katerim sem se zagotovo najbolj zabaval.

Všečnost vizualne plati je odvisna od posameznika. Veliko jih hvali koncept združenja ročnih risb in 3D entitet, a osebno mi način ni kaj preveč pri srcu. Bom pa priznal, da ni sistemsko zahteven in lahko deluje tudi na manj zmogljivih sistemih. Mi je pa zelo všeč vključitev modifikacij, ki je pravzaprav vedno dobra stvar brez negativnih strani. Med časom v zgodnjem dostopu je vzklilo kar nekaj zanimivih adicij in vsekakor se jih splača preveriti, če se odločite podati v demonski svet.

Zaključek

Pozitivno:
+ Drugačen koncept
+ Gola količina vsega
+ Zapletena, a vredna izkušnja
+ Zagnani in vključeni razvijalci
+ Vizualna plat vsekakor izstopa
+ Podpora za modifikacije

Negativno:
– Štorasto premikanje
– Raziskovanje ni najbolje izvedeno
– Ob učenju te lahko hitro preplavijo

Objava Judgement: Apocalypse Survival Simulation – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

The Swords of Ditto … hmm … le kaj bi s tabo. OK. Dajmo najprej povzeti uraden opis – osnove. The Swords of Ditto je kompakten akcijski RPG s precej luštno grafično zasnovo iz sobotnih in nedeljskih risank. Prisotni so vsi osnovni elementi, ki teoretično sestavljajo odlično igro tega žanra. Roguelike zasnova, lazenje po temnicah, lokalni co-op, nabor orožij, še večji nabor sovražnikov in seveda napredovanje. A kljub vsemu temu in obetavnim napovednikom enostavno ne predstavlja hita. Slabe odločitve na posameznih mestih počasi zabadajo barvit in evforičen igralni balon, dokler pod številom lukenj ne poči. Enostavno ne gre za zabavno igralno izkušnjo, ki jo opis obljublja.

Razvojna ekipa: onebitbeyond
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC/PS4
Datum izida: 24.04.2018
Cena: 19.99€

Zvrst: Avantura/RPG

Video opis

Se vidimo čez 100 let

Kot roguelike zasnovi pritiče, je zgodba zelo enostavna in linearno zasnovana. Nekega dne te čarobni gnojni hrošč rekruta kot legendarnega junaka oziroma Ditto-jev meč, ob čemer prejmeš, no, meč in dovoljenje za plenjenje temnic, košenje trave in pobiranje zlobnih podložnikov. Naloga – v štirih dneh nabrati dovolj izkušenj in opreme, da pogubiš zlobno čarovnico in nad deželo prineseš 100 let blaginje.

Ako je misije neuspešna, se bo nad deželo zgrnilo 100 let kaosa in tiranije. Tako, meč v roke, grem najprej povedat čarovnici, da je dobila konkurenco, saj, vsaj hrošč mi tako svetuje. In čarobne gnojne hrošče je treba poslušati, a ne. Oh, zlomka, ravno sem se poistovetil s tem nenadnim junakom, a čarovnica je igrala umazano in me kar takoj pokončala.

Pa pomeni to konec igre? Sem naredil kaj narobe? Pravzaprav ne, saj gre za eno najbolj osnovnih mehanik. Finta je, da je igra zasnovana glede konstantnega neuspeha. Ob vsaki izgubi življenja, ko se izgubiš pod gručo zombijev, jo fašeš od zbodljaja meča ali pa te spešta ogromni kamen, mine 100 let in po preroku se na to obdobje vedno pojavi nov naključni junak. Čisto logično in zanimivo zasnovano, pravzaprav bi mi koncept bil zelo všeč, če ne bi bilo vedno znova potrebno iti skozi identičen 5 minutni uvodnik. Na srečo je možno pohitriti vsaj govor, a tega vsekakor ni bilo treba.

Torej, ob vsakem igranju dobiš nove 4 dni, da napraviš čem več opravil pred finalnim soočenjem. Oziroma v realnem času okoli 3-4 ure, koliko je tudi čas vsake igralne seanse, uro gor ali dol. omejen čas predstavlja nekaj, kar moreš ves čas imeti na mislih in tako se ni pametno obirati pri osnovnih opravilih, saj je časa še premalo.

Briljantno, a le prvič

Problem pa je, da ko ti enkrat uspe zapičiti čarovnico in nad deželo prinesti sto let blaginje, praktično ne dosežeš ničesar. 100 let pozneje se ponovno zbudi in znova je potrebno iti skozi celoten debakel. Naključno generiran zemljevid sicer prinese nekaj variacije, a vse ostalo je precej ponavljajoče se in nenavdihnjeno.

In to označuje le začetek problemov. Večino stvari je narejenih solidno, kot da bi enostavno šli skozi osnovne naloge, ki označujejo dobro igro te zvrsti in tako vse na koncu izpade manj kot dobro. Bojevanje je povprečno. Premikanje povprečno. Število orožij in opreme spet povprečno (z izjemo legendarnih orožij, ki so res legendarna). RPG elementi in oprema odlična … SAJ NE! Povprečna.

Sprva je sicer vse dovolj, da te drži za ekranom, a po prvih par zmagah ali porazih se ta balonček misterije razpoči, saj bo drug tek praktično enak, oziroma vsaj podoben. Druga kot odličen vizualni stil, zanimivi karakterji in barvita dežela ter solidna zvočna podlaga ne predstavljajo srca in tako nimajo dolgoročne zanimivosti. Seveda stalno pridobivaš na stopnjah, a isto velja tudi za sovražnike in tako težavnost ostaja stalno nekje enaka – večino področij je lahkih, končni šef pa predstavlja velik izziv.

Sicer obstaja ena stvar, zaradi katere bi naj vse bilo vedno raznoliko in to so nalepke oziroma po standardnem RPG jeziku oprema. Ampak ne. V veliki večini so dolgočasne in nezanimive in ne vsebujejo raznolikih in bedastih kombinacij kot na primer v Binding of Issac. Sicer občasno najdeš kaj boljšega z novim napadom ali sposobnostjo, a v veliki večini gre za stvari, kot so zvišana obramba, elementarne zaščite, napad, hitrost… Nič, kaj bi res vleklo k odkrivanju novih pripomočkov, zraven pa jih je še dosti manj, kot bi si želel.

Koga bom srečal tokrat

A ko govorim o pomanjkanju srca, so sovražniki svetla izjema, saj so odlično zasnovani in dejansko eni bolj raznolikih in zanimivih, kar sem jih v zadnjem času srečal. Za poraženje je potrebno uporabiti različne taktike in vsaj je zase lasten zalogaj. Vse se prenese naprej tudi v lazenje po temnicah, kjer oprezno copotaš do vsakega novega ozemlja pastmi in ugankami, seveda polnega oživljajočih se sovragov. Odlična zasnova in res svetla stran, zaradi katere sem občasno lahko pozabil na trnovo potovanje.

A tudi tu se pojavi težava. Saj so sovražniki res odlično zasnovani, a problem je, da nadzor in bojevanje nista. Oba sta neodzivna in štorasta in vsako dejanje te praktično zaklene v animacijo, izmikanje pa je med bojevanjem precej nepraktično, saj se junak zakotali predaleč in tako pristane v kotlini, zidu ali kje drugje, kamor ne bi želel zaiti. Uporabljal sem kontroler, kar je bila še sreča, saj je tipkovnica zelo omejena glede premikanja, a tudi na prvem se občasno pojavijo težave, ki se enostavno ne bi smele. Nerf pištola te omeji na streljanje v osem smeri in tudi ostali pripomočki ne delujejo tako natančno, kot bi pričakoval.

Svetla stvar, ki lestvico potegne iz morja, je lokalni co-op, kjer lahko sodeluješ s še enim igralcem in tako zlobni čarovnici meč dvakrat potisneš tja, kamor sonce ne zasije. Izkušnjo naredi bolj zabavno, a to bi lahko rekel za praktično katerokoli igro s to funkcijo (co-op, ne rinjenje meča v odprtine).

Zaključek

Pozitivno:
+ Veliko dobrih idej
+ Odlična zasnova sovražnikov
+ Legendardna orožja so odlična za uporabo
+ Časovna omejitev zahteva spremembo stila
+ Šarmanten vizualen stil
+ Lokalen co-op

Negativno:
– Nekatere osnove niso najbolje razrešene
– Bojevanje in nadzor hrepenita po izboljšavi
– Slab ritem
– Nenavdihnjena “oprema”
– Brez možnosti preskoka uvodnika

Objava The Swords of Ditto – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Earthfall pa se uspešne formule drži kot preprodajalec Bolhe in brez kakršnega koli sarkazma bi ga lahko oklical za Left 4 Dead 3. In to samo po sebi ni nikakor slabo, saj z drugačno tematiko, svežim pristopom in precej lepšo grafično podobo prinese zanimivo igralno izkušnjo, ki po mnogo aspektih spominja na že videno zapuščino. Morda pa jo celo preseže, čeprav to po popularnosti vsaj trenutno nikakor ne drži.

Razvojna ekipa: Holospark (ZDA)
Založnik: Holospark
Platforme: PC
Datum izida: 26. 04. 2017 (zgodnji dostop)
Cena: 14.99 €

Zvrst: Co-op streljačina

Video opis

Lovci na vesoljce

Naloga je bila enostavna. Prebiti se do elektrarne, pritegniti čim več pozornosti in pobegniti, medtem ko bo nad prasce poslano vse razstrelivo, kar ga je preostanek človeške rase še premogel nastrgati na kup. Sonce je počasi začelo spust in s tem kazalo vedno daljše sence na razdejanje, ki je nekoč predstavljalo rastoče znake civilizacije.

Skupaj s tremi člani Gaming.si ekipe smo bili sredi ustvarjanja načrta, kako izpeljati akcijo “ubij vse, kar leze in gre”. A nismo se preveč obirali, saj je čas predstavljal dragoceno dobrino, ki jo je bilo danes bolj malo. Oboroženi z ničimer drugim kot pokalicami in dobro voljo smo se zagnali v dir, da bi nedobrodošle obiskovalce poslali nazaj v peklensko luknjo, od koder so prilezli … ali prileteli? Ne vem, morem pogledati v izročilo.

A navdušenje ni dolgo trajalo, saj še nismo dobro namočili municije v zeleno kri, ko je nekoga začela zabavati povezava, drugega je tiščalo na WC, tretji pa se je pritoževal glede orožij. Nič ne de, vesoljska nesnaga bo morala pač počakati na drug dan.

Lepši od konkurence

Najprej morem seveda omeniti, da je Earthfall v tem trenutku še v zgodnjem dostopu in tako dalje … na kratko – ima nezaželene hrošče in delovanje se bo (baje) izboljšalo. A kljub temu se glede slednjega ne morem kaj preveč pritoževati. AMD Nano, i7 7700K procesor ter 16 GB pomnilnika jo je brez težav gnalo na visokih nastavitvah z resolucijo FHD in padci pod 60 so se pojavili zgolj v najbolj obremenjujočih področjih ali ko je kolega zagrabil ognjemetalec.

Če je to še šlo skozi, ob zvišanju resolucije pomoči ni bilo več in na 2560×1440 tudi srednje nastavitve niso prinesle gladke izkušnje. A vseeno bi moralo delovanje biti zadovoljivo tudi na slabših sistemih *khm* samo vprašaj Anžeta *khm*, čeprav bodite pripravljeni, da malo spustite nastavitve. Sicer pa gre za teoretično nedokončano igro, katere delovanje se bo po vsej verjetnosti še izboljšalo, in kljub temu nimam nič proti zahtevnosti, dokler pride z grafiko, kot se šika.

Pa se grafika šika? Še kako. Če se poglobimo v igro, z Left 4 Dead 2 ne deli le igralnih podobnosti, temveč tudi splošni dizajn. Izgleda precej podobno, le bolj barvito, podrobno in nasploh bolj čudovito. Unreal Engine 4 prinese svoj sijaj, saj je Earthfall povsem zagotovo ena vizualno najlepših neodvisnih co-op streljačin.

S strežniki smo se sicer soočali z nemalo težavami, saj smo se lahko vsi povezali le na en računalnik, kateri koli drug pa druščine nikakor ni mogel pridobiti na svojo stran. Tudi ob igranju se je eden izmed igralcev sprva soočal s kar hudim zamikom, a čisto možno je, da je za to bil kriv slab internet gostilničarja in ne igra sama. Kakorkoli, vsi problemi z zatikanjem so v drugi igri izginili in skupaj smo preigrali par zabavnih partij, a vseeno je P2P povezava nekaj, kar me ni pridobilo na svojo stran že pri vseh Ubisoft večigralskih naslovih.

Neklasična sodrga 

V osnovi igranje deluje podobno kot pri Left 4 Dead, saj se s tremi prijatelji, neznanci ali računalniškimi pomagači (z nastavljivo inteligenco) združite pri opravljanju zaporednih opravil, ki se navadno končajo s pobegom iz zemljevida. Na voljo imaš štiri igralne like, sicer povsem identične glede na sposobnosti in različne le v osebnostnih in posledično pogostih pripombah med igranjem. Na izbiro imaš torej, če želiš igrati kot stereotipen črnec, hipster, emo pobič ali badass dekle. Ampak kogar koli izbereš, ostale boš še kako potreboval za preboj skozi katerega izmed šestih trenutno prisotnih zemljevidov.

Po prepiranju s soigralci “kdo bo imel koga” tako izbereš zemljevid in težavnost ter se podaš v lov za vesoljci. Čeprav lov mogoče ni ravno prava beseda, ker so bolj kot ne vesoljci tisti na lovu in sam se jih le odrešuješ po najboljših sposobnostih.

Skupaj z nekaj vrstami standardne topovske hrane jih sestavljajo tudi posebneži, kot so žirafe, ki te zagrabijo za glavo in odnesejo proč od prijateljev, debeli plinski samomorilci, agilni lovci iz Left 4 Dead na steroidih ter lebdeči jezo-napravljalci, ki razburijo bližnjo nesnago. A tu sta tudi dva neke vrste minišefa, za poraz katerih bo treba združiti moči ali pa posedovati kakšen minigun.

Od ostrostrelk do sekir

Na srečo je to in še več možno najti ali si enostavno “sprintati” po zaslugi 3D tiskalnika. Tako imaš navadno dejansko na voljo več orožij, kot jih lahko nosiš s sabo. Pokrivajo širok spekter bolj kot ne standardnih orožij, med drugimi pa jih sestavljajo jurišne puške AK47 in AK67, Glintec ostrostrelka, MP5X SMG ter BERG 930 puška za res trdovratne bučkarje, ki se prodrejo skozi obrambno linijo. A s tem nabor orožij še ni končan, saj so prisotni tudi razni pripomočki v obliki barikad, granat, postavljajočih pušk in postaje za zdravljenje.

Po zaslugi vsega se nikoli ne počutiš, kot da vesoljci igrajo umazano. Če se ločiš od skupine, te bo seveda kakšen poseben grdavž hitro pokončal, a s skupinskim delom in solidno organizacijo lahko premagaš vse ovire. V našem primeru je lastna nesposobnost povzročila več kot malo smrti in iskanja krivca, na kogar so nato vsi usmerili prst. Le redkokdaj je kdo krivil splošni dizajn, čeprav seveda nihče ne mara umiranja.

A le kako boš lažje spremljal in komentiral igranje ostalih borcev, ki zadenejo manj strelov v glavo kot Shaquille O’Neal prostih metov.

Zabaven izziv

Kljub vsem porazom in mnogim tragedijam smo se med igranjem večino časa smejali. Zabavno je bilo in ni nas motil občasen hrošč ali potreben ponovni začetek, to smo sprejeli kot le še eno oviro na poti do več zabave.

Sicer bi se precej stvari lahko še zlahka izboljšalo, več orožij bi bilo dobrodošlih, več posebnih vesoljcev še bolj in namesto P2P povezave bi zelo rad videl dejanske strežnike (zadnje se skoraj zagotovo ne bo zgodilo). A že v trenutni obliki gre za zelo igrano igro, ki po mojem mnenju glede na zabavnost preseže veliko konkurentov, zato je prava škoda, da zanjo ne ve večje število ljudi in zaenkrat moraš čakati, da najdeš igro brez vnaprejšnjega dogovora.

Sicer razumem, glede na ponavljajoče se igranje in preživet dosedanji čas v zgodnjem dostopu igralcev ni na tone in tako bi prav prijala kakšna oblika napredovanja izven posameznih tekem, ki bi vzpodbujala nadaljnjo igranje. Ker drugače se Earthfalla drži isti problem kot večine co-op iger, da enostavno ni tako zabavna brez soigralcev in da so računalniški pomagači le zasilna zamenjava.

Zaključek

Earthfall je šarmanten poizkus podoživetja uspeha Left 4 Dead franšize in vsekakor tudi sam prinese s sabo nekaj idej. Glede na podobnosti bi jo zlahka označil za kopijo, a je več kot to. Svež pristop in drugačni sovražniki so dobrodošli ter nič manj grozljivi in z nadaljnjim razvojem lahko pričakujemo še več raznolikosti ter odpravitev trenutnih pomanjkljivosti. Največja pomanjkljivost, mala igralna baza, se ne bo razrešila sama od sebe, a po vsej verjetnosti prav tako kmalu ne bo umrla.

Pozitivno:
+ Svež pristop
+ Zabavna igralna izkušnja
+ Vizualna plat je več kot zadovoljiva
+ Primerna tudi za malo slabše računalnike
+ Vesoljci so bolj zanimiv sovražnik od zombijev

Negativno:
– Brez soigralcev nekako izgubi večino zabavnosti
– Potrebuje več vsebine
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka

Objava Earthfall – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Sprva je bil sicer For the King zasnovan kot namizna igra, kar je vidno pri zanašanju na naključnost ter različnimi mehanikami. Kot računalniška igra obdrži občutek namizne igre, a hkrati pridobi stvari, kot so naključno generirani svetovi, JRPG bojevanje in elementi rogue-like iger – čeprav je slednji pravzaprav prisoten v večini namiznih iger.

Razvojna ekipa: IronOak Games (Kanada)
Založnik: Curve Digital
Platforme: PC
Datum izida: 19. 04. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: RPG/avantura/strategija

Video

Nepričakovani junaki

“Naj živi kralj! Kaj mi to praviš? A kralj je umrl, pokončan s strani neznanega morilca? Torej kraljica res išče skupino, ki bi raziskala njegovo smrt in deželo odrešila s smrtjo nastalega kaosa? Zakaj nisi kar takoj rekel! Boli me že tazadnja od vsega tega sedenja in prav prilegla bi se mi kakšna takšna avantura.”

For the King je v osnovi RPG avantura, ki enega ali več igralcev preko skupine improviziranih herojev pošlje na kvest epskih razsežnosti. Seveda pot ni posejana z rožicami, temveč prej ostrogo. Ne samo, da je naključnost prisotna tako pri samem zemljevidu kot tudi pri vseh dogodkih, kaotična dežela je polna sovragov, ki kar čakajo na novo igračko za glodanje.

Prav tako je tu zbiranje opreme in prilagajanje junačkov, s pestrim naborom plena in dovolj raznolikosti, da te drži pokonci skozi (ali povzroči) neprespane noči. Z odklepanjem vedno novih pripomočkov, bojevnikov in dogodkov je preigravanje precejšnje in še kako potrebovano, saj bo le strateški veleum katerega izmed scenarijev obrnil v prvem poizkusu, pa še to je le malo verjetno, saj je uvodnik bolj enostaven in ne razloži vsega.

Po želji lahko igraš tudi z drugimi igralci preko lokalnega ali spletnega co-op načina, kjer podoživiš starošolske trenutke sedenja na kavču in skupnega boja proti neznosno močnemu sovragu. Kot pravijo – s prijatelji je vse boljše (a ne nujno lažje). Uspešno napredovanje tu potrebuje skrbno načrtovanje in kooperacijo, deljenje opravil pa je zaradi več igralcev vsaj v teoriji lažje. A v praksi se izkaže bolj za naporno, saj sta bojevanje in premikanje potezna, in tako sta eden ali dva igralca stalno primorana čakati na svojo naslednjo potezo.

Enostavno, a težko obenem

Priznati moram, da sem se že po minuti igranja zaljubil v generalni izgled in zasnovo. Modernistična enostavnost se združi s podrobnostjo do detajlov, ki vsako podgano in okostnjaka napolni z osebnostjo. Smrtni udarec sovražnike kot lutko iz cunj zabriše v tla ali katero koli drugo smer, kar dobro izraža celotno humornost in igrivost.

Vsak kos opreme je izrisan na likih in le malo stvari se lahko primerja z opazovanjem bradate bojevnice z lutnjo v rokah, ki veselo pleše naokoli, medtem ko mag izstreli ognjeno kroglo v ptiča in ta z dvojno salto odleti z zaslona.

A videz je lahko zavajajoč, kajti kljub nedolžnemu izgledu je igra brutalno težka in nepopustljiva. Vsaka izmed treh kampanj te vrže na zemljevid, prepuščenega lastnim zmožnostim. Po določenem številu poklanih okostnjakov, tatičev in čebel končno pridobiš kakšen kos boljše opreme, nekaj cekinov in stopenj, a med tem fitnes obiskujejo tudi sovražniki. Tako se cikel ponavlja, dokler se končno ne srečaš s premočnim zalogajem ali pa ti uspe zaključiti misijo ter tako pridobiti roko princeske. A kaj, ko boš dosti bolj pogosto dobil le tolsto roko velikana, pa še to zgolj na posojo.

Prvo vprašanje se torej glasi, ali bi svojo skupino treh herojev raje razdelil in tako pokril večje področje ali bi jih raje držal skupaj in tako bil bolj varen. Podprtih je namreč več stilov igranja in le z izkušnjami ugotoviš, kdaj izbrati katerega. Sam sem se v večini primerov odločal za veselo, družabno druščino treh veseljakov, ki je klala vse nepridiprave okoli sebe in se le redko ločila. A kaj, ko je ob tem veselico pogosto prekinila budilka. Onkraj obzorja je nov superduper demon končal svoj zvarek in tako vsakih par potez povzročal plinske napade z ognjeno škodo.

Brez napak, prosim

Premikanje po zemljevidu je potezno in tako se vsak bojevnik ločeno premika po par kvadratkov naenkrat. Prav tako je potezno tudi JRPG bojevanje, kjer se bojevniki izmenjujejo v kaosu udarcev, coprnij in posebnih sposobnosti. Uspešnost napada ali posebne sposobnosti je določena z žetoni, ki v primeru napada označijo tudi povzročeno škodo ali ob perfektnem metu včasih tudi posebni učinek (dosti boljše od popolne polomije, ki lahko razbije določena orožja. Yikes).

Večino dejavnosti je tako izvedenih s simuliranim metom 100-robe kocke in če je met enak pripadajočemu atributu, je vse lepo in prav in žeton je tvoj. Ne gre za ravno standardni način in za dobrodošlo svežino, kar se tiče bojevanja preko metov kock. V praksi sem ugotovil tudi, da liki niso ravno omejeni na najmočnejši atribut in moj frontni bojevnik je v nuji bil povsem sposoben prevzeti položaj in opremo čarodeja, saj sta se primarna atributa razlikovala za manj kot 5. Sicer je to pomenilo 5 % nižjo uspešnost pri vsakem metu kocke, a pri 85 % možnosti (brez dodatnih zahtev za določene sposobnosti) je bila razlika minimalna.

Na voljo pa imaš še eno orodje preko fokusa, resursa, ki se lahko uporablja za zagotovljen uspešen met kocke. Tako se ga splača zadržati za tiste res tesne dvoboje ali proti sovražnikom, ki prejmejo škodo le ob vseh uspešnih metih kocke. Morda pa želiš dvigniti svoje možnosti za uspešen izid v naključnem dogodku, na katerega si doletel med raziskovanjem? Tudi tu zna priti prav.

Vse skupaj se združi v taktičen sistem, kjer je treba preceniti, v katere boje se splača podati in kdaj se jim je bolje izogniti. Vse to pa zahteva čas in izkušnje, saj je potrebno znanje, kaj je kateri sovražnik zmožen storiti in katerega se je najbolje najprej odkrižati. Kdaj se je bolje vrniti v vas in malo počivati in kdaj se splača zdržati še par minut. Večino modrosti pridobiš med igranjem, a vsak nauk navadno pride z neuspelim poizkusom in potrebo po novem začetku.

Vplivni prijatelji

Na srečo smrt bojevnika ne pomeni konca, kakor kruta in stalna sopotnica že je. Na voljo imaš nekaj dodatnih življenj, ki jih je mogoče osvežiti ob uspešnem končanju določenih temnic ali posebnih dogodkih. A v kolikor jih mečeš stran in ta zadnji gazda prejme udarec po buči – GAME OVER oziroma igre je konec.

Ob vsem tem ti grozi kaos, ki v določenih intervalih zviša težavnost. Vsaj sprva, saj na višjih stopnjah pomeni tudi določene katastrofe, kot je bruhajoč vulkan ali zlobna vojska irskih veseljakov. Večinoma tako skrbiš, da je raven kaosa na sprejemljivi ravni in to je treba uravnovesiti z bojevanjem za izkušnje in boljšo opremo, med tem pa slediti tudi glavni niti zgodbe, saj drugače kralj ne bo nikoli maščevan.

Posledično ravno to označuje nekaj, kar bo precej igralcev odvrnilo po par neuspehih. Zaradi slabega uvodnika in raznih mehanik bo sprva tu potreba po novem začetku kar pogosta. Ves čas imaš tudi občutek, kot da se ti mudi, da se ni vredno ustavljati za vsako malenkost in da je vsak slab met kocke nekaj groznega. A ne skrbi. Ko obvladaš osnove, For the King končno zasije v vsem sijaju. Nudi redko videno fleksibilnost, zanimiv bojni sistem in stil, ki variira od standardne RPG formule.

Na eno stvar pa se nikoli nisem mogel navadit, ne glede na preigrano število ur. Uporabniški vmesnik je precej štorast, saj je seveda napravljen s co-op načinom v mislih. Izmenjavanje in opravljanje opreme je tako lahko mala muka že samo po sebi in ob solo igranju oteži enostavne dejavnosti, kot je premikanje opreme med igralci.

Zaključek

Pozitivno:
+ Enostavna vizualna formula deluje
+ Fleksibilnost “klase” ne omeji na določeno vrsto opreme
+ Dobro izvedeno JRPG bojevanje
+ Lokalni in spletni co-op način
+ Zanimiva naključnost, ki ni povsem naključna

Negativno:
– Kruta kot hudič na slab dan
– Štorast vmesnik
– Co-op način zahteva veliko potrpežljivosti
– Preslaba razlaga osnov

Objava For the King – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

A z izidom God of War: Ascension v letu 2013 je prišla nova predzgodba, in čeprav na ravni igranosti ni prinesla nič novega in pretirano zanimivega, je šlo za čisto solidno igro, ki pa ni upravičila oživitve od smrti. In tako je bil tri leta spet mir, dokler Sony na E3 2016 ni vseh osupnil z oznanitvijo in prvim pokusom nadaljevanja. V preteklosti je serija temeljila na eksplicitnem nasilju, a napovednik nove igre je prikazal bolj kot ne cinematične govorne sekvence med Kratosom in njegovim, tedaj še neznanim, sinom. God of War je obrnil nov list in dve leti pozneje smo dobili knjigo, ki bi avtorju zlahka prinesla Nobelovo nagrado (preden kdo vpraša, Nobelova nagrada za književnost je dejanska stvar). God of War je nazaj, a nikar se ne bojte, saj je le malo manj nasilen kot prej.

Razvojna ekipa: Sony Santa Monica
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 20. 4. 2018
Cena: 58.56 € (Eigre.si)

Zvrst: Akcijska avantura

Polbogovi nikoli ne umrejo

S postavitvijo v skandinavsko mitologijo in odmikom od prejšnjih iger te God of War popelje na vrtiljak čustev. Celotna igra je predstavljena preko kamere, ki je ves čas prikladno za našim polbogom, brez kakršnih koli rezanj ali česa podobnega. To sicer ni prvi poizkus vzživetja igralca v dogajanje na takšen način, saj je isto idejo med razvojem imel nekaj časa tudi prenovljen Tomb Raider, a na koncu ni bilo kruha iz te moke.

Eden izmed razlogov za odličnost novega dela God of War je precej enostavna zgodba, naravnana okoli Kratosa in njegovih družinskih odnosov. Igralsko zasedbo sestavlja izjemen ansambel znanih govorcev, izstopa pa predvsem Cristopher Judge, bolje znan kot Teal’C iz Zvezdnih vrat. Z donečim glasom, redkobesednostjo in “brez sranja” odnosom do vsega in vseh je kot ustvarjen za vlogo glavnega lika.

Torej, zgodba krije pohod Kratosa in Arteusa (ime sina) po smrti najbližjega družinskega člana. Sprva sta prikazana kvečjemu kot znanca, a prvič v franšizi lahko vidimo nežnejšo, očetovsko stran besneža, ki za sina želi le najboljše. Kot je bila umirajoča želja njegove žene, se skupaj odpravita na vrh najvišje gore sveta, kjer poleg nadmorske doživita tudi precej osebnostne rasti, z dovolj ovirami, da dogodivščina traja 20–30 ur. Tokrat je, v primerjavi s prejšnjimi igrami serije, zgodba dosti bolj izrazita in v ospredju, v njej pa Kratos ni prikazan le kot kričeč norec, ampak je starejši, pametnejši in bolj depresiven mentor in vodnik. Arteus pa se v nekaterih lastnostnih vrže po očetu, čeprav ga navdušenost nad ubijanjem ni nalezla. Potovanje ga iz prenagljenega, prestrašenega najstnika pretvori v preudarnega, iznajdljivega pomagača, ki z lokom in nožkom očetu ves čas stoji ob strani.

Ena izmed stvari, ki me je pred začetkom skrbela, je, kako dobro bo igri uspel prehod v drugo smer. Ena izmed najboljših stvari na seriji je vedno bila brutalnost in premagovanje kolosalnih ovir ter bojevanje proti vsem možnostim. Vedno je šlo za skorajda nasilno parodijo o maščevanju in nikoli ne bi od nje pričakoval česar koli drugega. Bolj odrasel ton bi znal iz novega prišleka izpuliti stvari, ki so ga naredili tako noro zabavnega, a na srečo temu ni tako. Resda je na začetku vse dosti bolj počasno kot v prejšnjih igrah, saj nas igra skuša povezati z glavnimi liki. Namesto takojšnjega ubijanja krakena in hidre nam naloži dolge pogovore, počasno učenje mehanik in le malo variacije pri bojevanju.

Če bi se je tak ton držal skozi vso igro, bi kmalu postalo mukotrpno. A brez skrbi, saj nas kmalu začnejo obletati tako večji kot manjši sovragi, s kakšnim bogom za bližnjim drevesom. Postavitev v nordijsko mitologijo ponovno poskrbi za svež občutek in zanimive like, ki navadno niso preveč navdušeni nad Kratosovo ciničnostjo, in tako vsake toliko časa slišimo kakšno pikro na ta račun. Včasih bi jih Kratos ob najmanjši pripombi na gobec, a prerojeni je ravnodušen do vsega, saj sta mu pomembna le sinovo dobroimetje in pot na goro ter vse, kar je s tem povezano.

Moja sekira ni le za sekanje dreves

Variacija sovražnikov je zanimiva in soočaš se z vsem, od ljudi in mitoloških pošasti do ogromnih kreatur. Tudi na težki (ne najtežji) težavnosti mi sicer ni povzročala problemov, čeprav sem se občasno soočal s sovražniki, ki so me zaradi višje stopnje zmleli v prah. A v kolikor se pridno izmikaš in se držiš razdalje, lahko premagaš kogar koli in igra nikakor ni nepoštena. Ravno nasprotno, nagradi inovativno razmišljanje in prilagajanje bojnega stila glede na sovraga, s katerim se soočaš. Nekateri izmed sovražnikov so na primer imuni na sekiro in se jih moraš zato lotiti s pestmi, ki so kljub enostavnosti zaradi sistema jeze spodobna izbira, saj po določenem številu udarcev omogočijo instantno usmrtitev sovražnika.

Namesto ikonskih rezil kaosa nas tokrat skozi celotno potovanje spremljata leviatan sekira in zložljiv ščit. A gre za namensko odločitev in eno orožje nikakor ne odvzame od raznolikosti, ki jo je imel stil bojevanja z različnimi orožji v prejšnjih delih. Kljub temu, da se lahko sovražnikov lotiš le s sekiro ali s pestmi in imaš sprva na voljo le težak in lahek napad, kmalu začneš odklepati zanimive runske sposobnosti in kombinacije udarcev, metanje sekire kot bumerang pa zaradi izjemne zabavnosti nikoli ne postane odvečno opravilo. Stalno ti ob strani stoji tudi sin, ki ni le koristna lokostrelska vaba, ampak se ob pravih nadgradnjah sovražnikov loti tudi od blizu, kjer je vedno zabavno gledati, kako visi na dvometrskem ledenem okostnjaku in ga po kratkem boju moči zabriše v tla.

Bojni sistem je zagotovo spremenjen na bolje in ne gre le za “tu imaš sekiro pa sekaj”. Namesto bojevanja z več različnimi gumbi je večino napadov narejenih z uporabo sprožilcev in njihovih kombinacij. L1 služi za dvig ščita, L2 za met sekire, R1 in R2 sta hiter in močan napad, izmikaš se preko enojnega ali dvojnega pritiska na X. Čeprav sistem potrebuje nekaj časa, da se nanj privadiš, deluje naravno in zaradi počasnega učenja novih kombinacij ter sposobnosti nikoli ne postane naporen. Ko končno odkleneš vse in povrh dobiš še nekaj nadgradenj, bo Kratos le orodje v rokah boga smrti, ki jo bo delil levo in desno.

Predvsem je zanimiva uporaba posebnih runskih napadov, ki jih lahko vgradiš v sekiro. Čeprav imaš lahko uporabljena le dva, jih med raziskovanjem najdeš dovolj, da se vsake toliko časa odločiš za spremembo bojnega stila. Na začetku sem bil precej navdušen nad raznolikostjo, ki jo robustni sistem prilagoditve nudi in res lahko izdeluješ vse, od oklepov, talismanov, ročajev sekire, run in še več, vsako stvar pa lahko tudi nadgradiš s pomočjo izkušenj in denarja.

Večina nadgradenj potrebuje posebne materiale, katere navadno dobiš od sovražnikov. Nekaj jih je redkejših od ostalih in vse od začetka do konca mi ni bilo jasno, ali je njihovo število omejeno ali sovražniki sčasoma znova nastanejo. Prav tako je težava, da v nadgradnjo določene stvari lahko vložiš veliko materiala, s čimer ne boš najbolj navdušen, ko boš z novo stvarjo celoten postopek moral začeti od začetka. Sistem nadgradenj je tako dvojno rezilo, a vsekakor je zelo zadovoljujoče vsako novo stvar videti prikazano na našem bojevniku.

Najbolj mi je v spominu ostal dvoboj z dvema ponovnima hodcema v stranskem področju. Igra je narejena tako, da se tu in tam nekaterih sovražnikov enostavno moraš izogniti, saj so dosti višje stopnje. A mi trma ni dopustila, da bi ju enostavno pustil zadaj. Po nekaj smrtih zaradi enega samega udarca sem s pomočjo metanja sekire in pazljivega izmikanja po skoraj 30 minut trajajočem boju končno zavpil krik zmage in bil nadgrajen z novo runo, ki je na mojo grozo nisem mogel uporabiti, saj je zahtevala previsoko stopnjo. Trud vsekakor ni bil nadgrajen, a vseeno sem kraj zapustil z dvignjenim nosom.

Nasilja ni nikoli preveč

Atreus ni samo jokajoč pribočnik, temveč tudi koristna dodatna tarča med bojem, ki z lokom pritegne pozornost sovražnikov. Celoten sistem varuške je izveden zelo dobro in nikoli se ne počutiš, kot da ti je dodatna roka v nadlego, temveč ravno obratno. Izvedba je boljša celo od Elizabeth iz Bioshock: Infinite ali Ellie iz The Last of Us, saj je sploh slednja pogosto uspela s svojim kokošjim tekom pred sovražnikovim nosom uničiti imerzijo. To v God of War ne velja, saj je Atreus vedno na pravem mestu in nikoli ni v napoto, pa naj gre za bojevanje ali plazenje na vrh gore.

Stvar, ki sem ji želel videti, je poskus uvedbe odprtega sveta. Prejšnje igre so bile skorajda povsem linearne, s kakšnim skritim področjem ali krajšo stransko ulico. A tokrat je stranskih področij dosti več in včasih vključujejo razne izzive ali stranske misije. Vsako raziskovanje je pogosto nadgrajeno z novim odkritjem, odlično uganko, zbirateljsko stvarjo, opremo ali vsaj cekini, sin pa ves čas polni tudi svojo bukvo podatkov, ki te podučijo o svetu in njegovih mnogih sovražnikih.

Zaradi količine vsega zna še kako prav priti zemljevid, kjer so jasno označeni tako glavni kot stranski objektivi. Malo me je motilo le, da ti včasih ni jasno, ali lahko kakšno uganko že opraviš ali boš moral počakati na kakšno nadgradnjo. V kolikor te Arteus vidi v takšni zagati, navadno sicer bistroumno pripomni, da “tega zdaj še ne moreš storiti, ata”, a nikoli nisem preveč maral zaklenjenih področij in nagrad, ki zahtevajo ponoven obisk že preigranih področij.

Verjetno ste to že kje zasledili, ampak povedal bom še enkrat. Vizualen stil je enostavno prekrasen, od posameznih dlak na živalih in vsake pore na Kratosu pa do podrobnih in logičnih okolij. Vizualno se tako zlahka primerja z najbolj blestečimi PS4 naslovi, kot so Uncharted, Horizon: Zero Dawn ali Last of Us: Remastered, a to seveda zada udarec na delovanje. Sicer uspe delovati na “gladkih” konstantnih 30 sličicah na sekundo, in čeprav sem igral na standardni PS4 konzoli, sem dobre stvari slišal tudi o Pro varianti, kjer sicer tu in tam število sličic rahlo upade. Tudi zvočna podlaga je nadvse izvrstna, od okoliške spremljave, divjega ritma med bojevanjem do govora in zvočnih učinkov. Vse ti da občutek, kot da si dejansko na poti na goro, zato se tudu dosti lažje povežeš in ostaneš zavzet v dogajanje.

Sem pa naletel na čudno težavo, ki jo je reproduciral tudi test na drugi konzoli. Par dni po prejemu kopije so se namreč na zaslonu vse naokoli pojavili črni robovi, ki so za dobrih 20 % znižali vidno površino in se jih nikakor nisem mogel rešiti. Prav tako igra naenkrat ni več izgledala tako ostro in moje sklepanje je, da so pri popravku, ki je dodal prilagajanje resolucije za PS4 Pro konzole, nekaj močno zafrknili in da smo uporabniki standardnih konzol obtičali s 480P resolucijo, ki se ne razširi pravilno čez celoten ekran. Resda igra še ni izšla, ampak tudi po treh dneh od nastanka problema ta še ni bil odpravljen, zato res upam, da bodo uspeli težavo rešiti do izida.

Zaključek

Pozitivno:
+ Noro zabavno bojevanje
+ Grafika, ki vzame sapo
+ Zvočna izvrstnost
+ Možnost prilagajanja praktično vsega
+ Cristopher Judge
+ Veliko vsebine

Negativno:
– Težave pri standardni PS4 konzoli
– Določena zaklenjena področja med prvim igranjem
– 30 sličic na sekundo pač ne deluje tako gladko kot 60

Objava God of War (PS4) – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Vnovična združitev moči nam je tokrat prinesla povsem nov naslov, kjer je glavna tematika nadzor skupin animiranih vojščakov. Igra zahteva hitro sprejemanje odločitev in sprotno prilagajanje taktike glede na dano situacijo, zraven pa ti čas krajšajo tudi premnoge uganke. Ne pomnim, da bi v zadnjem času igral kaj na podoben način, mehanika nadzora in ukazovanja me spominja predvsem na Overlord franšizo, a podobnosti se tu bolj kot ne končajo.

Razvojna ekipa: Passtech Games (Francija)
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, PS4, XONE
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 10. 4. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Strategija/RPG/Akcijska avantura

Čirole, čarole

“Moje ime je Oto in sem novinec v animaciji nemislečih hodečih kreatur. Lepo te je spoznati. Ta kupček kristalov tam je bil še včeraj moja zaročenka in kot je usoda želela, istočasno tudi vrhovna mojstrica iste vrline, Ana. Vsaj dokler je zlobni, zlobni čarodej Zahr s pomočjo ogromnih kamnitih krasotcev ni razcepil kot tolstega purana. Kaj ti to meni? Seveda jo bom rešil, ne govori bedarij. Tistega bebca pa pahnil v neko jamo, da bodo vsi videli, kakšen dec sem, in da bova z bodočo ženico živela srečno do konca dni, ob tem pa ustvarila cel kup malih Otov.”

Klasična zgodba si zasluži klasično obravnavo, a na srečo se klasičnost tu konča. Klasično. Obvladati animo ima svoje prednosti, ki pridejo v obliki na začetku omenjene animacije in oblikovanja služabnikov. Glavno orodje, ki ga imaš na razpolago, so razne animirane kreature brez lastne volje. Tako jih premikaš, ustvarjaš ter jim ukažeš napadanje ali uporabo posebne sposobnosti, in če je sreča na tvoji strani, bodo preživeli več kot par sekund. Čaraš lahko vse oblike brezumnih “sužnjev”, od klasičnih zaščitnikov in strelcev do magov, poveljnikov in stvariteljev.

Njihova čim bolj produktivna poraba je vitalnega pomena, saj ima vsak svoje šibke in močne lastnosti ter je tako uporaben na svoj način. Varuhi služijo za varovanje bolj šibkih kolegov in predvsem nadlegovanje sovragov, dokler jih strelci ne pogubijo od daleč. Magi ti pomagajo pri regeneraciji točk za čaranje, poveljniki so močnejši in posredujejo tvoje ukaze in stvaritelji stalno čarajo male nadlegovalce. A tudi izven boja ima vsak bojevnik določeno vlogo, saj služijo za aktivacijo določenih platform ali interakcijo z okoljem.

Nemilostno bojišče

Masters of Anima se odvija v svetu Iskra. Ta zloglasna Anima je vrsta energije, ki povezuje vse elemente tega sveta in okoli katere se vrti celotna igra, nadzorujejo pa jo oblikovalci, zadolženi za varovanje sveta in njegovih prebivalcev. Bogata paleta na pladnju postreže raznolike okoliše, od zasneženih gora do gozdov in viharnih puščav. Zaradi izometričnega pogleda se igra uspe izogniti prikazovanju nekaterih drugače nujnih detajlov, tako me stil močno spominja na Albion Online. Velika prednost tega je, da gladko deluje na manj zmogljivih računalnikih in PS4 konzolah, kjer sem jo testiral tudi sam. A če bi rekel, da na račun pomanjkanja podrobnosti trpi izgled, bi usekal mimo. Barvita in risankasta dežela je paša za oči in vizualno spominja na Torchlight 2.

A barvit svet je le krinka. Masters of Anima ima zelo strmo težavnostno krivuljo. Vsake toliko časa se soočiš z bojno situacijo, kjer moraš življenja odrešiti novo skupino sovražnikov. Glede na različne faktorje, kot je prejeta škoda in število izgubljenih varuhov ter pretečen čas, dobiš na koncu vsake tudi oceno, a kaj, ko se boš večino časa trudil, da jo sploh uspešno opraviš. Delno zaradi izjemno močnih in trdoživih sovražnikov, delno zaradi tega, ker te en sam trenutek nepazljivosti lahko stane polovice ali več podložnikov in sploh zaradi precej nenavadnega nadzora.

Sicer je na prvi pogled vse enostavno, ampak nezmožnost hitrega dajanja ukazov na kontrolerju potrebuje mirne živce in hitre reakcije, kar ti razne kombinacije tipk nikakor ne olajšajo. Sicer razumem, da je na kontrolerju zaradi pomanjkanja velikega števila gumbov uporaba kombinacij nujna, ampak tu so tudi razne, po mojem mnenju bedaste razvojne odločitve, kot je naprimer dejstvo, da moraš po vsakem izdanem ukazu skupino bojevnikov ponovno izbrati za nadaljnjo ukazovanje.

Ne pomaga niti, da so sovražniki zelo trdovratni golemi, zmožni pretrpeti ekstremno veliko količino škode. Bitke so tudi časovno omejene, saj se jim po določenem času utrga in takrat je le vprašanje časa, kdaj ti bo zmanjkalo dragocene življenjske energije ali energije za čaranje. Tvoja bojna sposobnost je takrat precej omejena, saj je čaranje podložnikov odvisno od slednje in brez njih kamen pač premaga palico. Veliko posebnih napadov sovražnikov ima na srečo je sicer izrazito označenih in se jim ni problem izogniti, a težava se pojavi, ko se boriš proti večji skupini in zamešaš dva ukaza, nakar izgubiš celotno armado lokostrelcev. Jejhata. Tuhtanje prave strategije za težje spopade je izjemno zabavno in po vsakem uspešnem poizkusu se boš vprašal, kako ti je lahko še pet minut prej povzročal takšne preglavice.

Lahkotno ugankarstvo

Da pa tempo ni preveč naporen, ti igra stalno nagaja z raznimi ugankami povsod okoli tebe. Navadno niso pretežke in vešč um bo hitro našel rešitev, ampak nudijo dobrodošel predah med tepežkanjem in te nagradijo z izkušnjami, nadgradnjami zdravja ali energije ter objektivi za stranske misije. Ne morem si pomagati, da si tu ne bi želel več, saj nobena izmed ugank ni zahtevala, da bi se ustavil za več kot 10 sekund in premislil glede rešitve.

Čeprav imaš med posameznimi misijami priložnost nadgraditi Ota in animirane kreacije s pomočjo izkušenj, je v veliki meri še vedno vse odvisno od tebe – nesposobnemu igralcu nobena nadgradnja ne bo prinesla zastonjske zmage. Gre za počasno napredovanje, kjer je nadgrajeno čim bolj idealno opravljanje stopenj, saj te nadgradi z več izkušnjami. Glede na to, da obstaja pet vrst varuhov, je treba premišljeno distribuirati točke – na srečo jih lahko kadarkoli resetiraš in razvrstiš drugače. Sistem nudi bolj kot ne pasivne nadgradnje v bojevanju, a nekateri učinki nadgradijo določene načine bojevanja, kot je naprimer 400 % večja škoda proti omotičnim sovražnikom.

Glede dolžine je vse odvisno od igralca. Sam sem zanjo porabil nekje 10 ur, kar je tudi nekje povprečni igrali čas po besedah razvijalcev. Največji vpliv tu bo imela uspešnosti pri bojevanju in koliko časa boš porabil za raziskovanje zemljevida. Če enostavno letiš skozi, boš seveda igro obrnil precej hitro, sam sem poskusil pogledati v vsako razpoko in razrešiti vsako uganko.

Masters of Anima je idealna igra predvsem za ljudi, ki so jim pri srcu strategije in opravljanje več opravil naenkrat. Ukazovanje različnim skupinam in ukvarjanje z več sovražniki, izmikanje udarcem in uporaba posebnih napadov se zna izkazati za precej hektično, a to je ravno to, kar nekateri igralci iščejo. “Počasnejši” igralci pa se bodo morali prebiti skozi precej mukotrpno bojevanje brez možnosti nastavljanja težavnosti. Sama zgodba tu zagotovo ne bo dovolj, da bi obdržala pozornost igralca.

Objava Pregled: Masters of Anima se je najprej pojavila na HOPsi.

VIDEO OPIS

Tu moram nekaj priznati. Sam prvenca nisem igral, niti nisem slišal zanj, dokler se nisem lotil igranja drugega dela. Sprva se mi zaradi izgledov likov ni kaj preveč prikupil, a že po končanem uvodniku se je moje mnenje spremenilo. Ne gre za stereotipično anime igro z napol nagimi baburami in poskakujočimi baloni, temveč vizualno prekrasno avanturo z zgodbo, ki je pravzaprav precej zanimiva. Prečudovita kombinacija različnih sistemov ji pomaga doseči nekaj, kjer se zlahka izgubiš za več ur. Dobili smo poklon starošolskim JRPG-jem z dovolj novitet, da ti postreže s pravo poslastico. Vsekakor dovolj dobra izvedba, da si zasluži vihteti ceno, značilno za AAA naslove.

Razvojna ekipa: Level-5
Založnik: Bandai Namco
Platforme: PC, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. 3. 2018
Cena: 59.99 €

Zvrst: JRPG (Japonska igra igranja vlog), avantura

Kraljevič in čebula

Revenant Kingdom te postavi v vlogo Evan Pettiwhisker Tildruma, mladega napol mišjega kraljeviča dežele Ding Dong Dell. Po prevari in izgnanstvu si primoran združiti moči s skrivnostnim Rolandom, nenadejanim popotnikom iz alternativne, tehnološko naprednejše dimenzije. Skupaj s pirati, na katere naletiš med prvimi urami igranja, tvoj cilj postane ustanovitev kraljestva Evermore, kjer bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni in kjer ne bo nasilja, vojn in neenakosti. Hja, to je dosti lažje reči, kot pa dejansko storiti, in ravno s tem si se primoran soočati naslednje desetine ur. Malo me je skrbelo, kako bom na tekočem, saj nisem igral prvega dela, ampak na srečo te to čisto nič ne drži nazaj, saj je zgodba povsem drugače usmerjena kot pri prvencu.

Ampak preidimo par stavkov nazaj, k imenu kraljestva Ding Dong Dell. Če misliš, da je to edino otročje ime, nisi videl še nič. Nisem sicer uspel pogledati pod vsak kamen in skoraj zagotovo mi je ušlo še kaj, a najbolj neumno, ob katerem nisem mogel zadržati otroškega heheta, je joko-poko čebula oziroma crybaby onion. Takšnih nazivov je mnogo in vseskozi te spremljajo imena pošasti in stvari, ki so, kot da bi jih spisal deset letni otrok – ampak na dober način, saj je takšna oblika humorja poglaviten del franšize.

Preden uspeš ustanoviti lastno kraljestvo, te čaka naporno delo, saj je svet temačen in poln grozot … ali pa … niti ne. Pravzaprav je svetel, barvit in poln zlobnih hrčkov, ampak poanta je ista. Po ustvaritvi gore trupel teh glodalcev in ostalih grdavžev končno postaviš temelje kraljestva, in tako se tvoj cilj prestavi iz iskanja ozemlja – kje bi postavil to čudo – na iskanje novih zaveznikov, pa naj gre za ljudi ali hibride med ljudmi in živalmi (skupaj z enim najgrših mopsov, kar sem jih videl v igrah). A tu se Ni no Kuni 2 komaj odpre.

Iskanje podložnikov in čarobnih krtačk

Večina opravil, ki ti jih naložijo potencialni podložniki, sestoji iz nenavdihnjenih kvestov, ki so kot iz kakšnega MMORPG-ja. Na srečo je glavna in pomožna igralska zasedba dovolj dobra, zanimiva in raznolika, da nimaš nič proti opravljanju monotonih opravil, ki kar pogosto vsebujejo naloge tipa “Pojdi tja in pospravi x sovragov.” ali “Prinesi nazaj ukradeno čarobno krtačko, ki jo sedaj hrček uporablja za praskanje po tazadnji.” Glavna zgodba je malo bolj navdihnjena, čeprav gre za klasično štorijo o boju dobrega proti zlu, skupaj z vsem, kar k temu sodi, brez pretiranih presenečenj in variiranja od norme.

Škoda le, da niso dodali govora k celotnemu dialogu, saj je tako večina pogovorov enostavno vrženih vate na dnu ekrana in spremlja jih le kakšen “Tako je” govorečega karakterja. Dobrodošel predah temu nudijo redke cinematične sekvence, ki s pomočjo dobre govorne spremljave pritegnejo dosti več pozornosti. A kolikor so boljše, so tudi redkejše in spremljajo le kakšne pomembnejše trenutke v zgodbi. Marsikdaj vključujejo duhovite pripombe, kjer kraljuje kralje-napravljalec, eden mojih najljubših likov v igri. Ena začetnih nalog te popelje skozi razne uganke in sestoji iz najdbe in rekrutiranja te epske pošasti. Pričakuješ ogromnega zmaja, a na koncu se izkaže, da gre le za majhno sitnobo z jamajčanskim naglasom, ki z obilico kletvic nikoli ne razočara pri ustvarjanju komičnih situacij. Tu se mi res zdi škoda, da niso poskrbeli za govorno spremljavo skozi celotno zgodbo, saj bi bila tako ta dosti bolj prepričljiva in dosti bolj zanimiva.

Epska izvedba za epsko bojevanje

A z izjemo tega je preostanek Ni no Kuni 2 fantastičen in doseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra. Težko bi našel kakšno večjo napako, morda me je malo zmotilo le zaznavanje udarcev, saj te pri nekaterih večjih sovražnikih udarci zadenejo, čeprav te dejanski zamah na daleč zgreši. A z izjemo tega res nimam nekih pripomb in Ni no Kuni 2 še bolj od originala doseže in preseže raven marsikaterega klasičnega naslova tega žanra in postavi nove mejnike za prišleke v prihodnosti.

Bojni sistem je sicer povsem drugačen kot pri predhodniku, kjer si lahko lovil kreature in jih poveljeval v boju. Namesto tega deluje podobno kot pri Tales ali Kingdom Hearts, kjer partija sestoji iz treh likov, vsakega z lastno opremo in štirimi prilagodljivimi sposobnostmi. A kot da to ni dovolj, ti na pomoč priskočijo še štirje Higglediji, mini elementarne spake, ki jih zbiraš in jih jemlješ s sabo v spopade. Pridejo z različnimi sposobnostmi in sploh, kdo ne bi hotel zraven sebe teh srčkanih spačkov, ki znajo biti presenetljivo učinkoviti.

Objava Pregled: Ni no Kuni 2: Revenant Kingdom (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

O čem je torej sploh govora? Kaj nas čaka tokrat? S pomočjo kreatorjev Tropico serije so pri Paradoxu ustvarili novo vesoljsko simulacijo kolonizacije tujega planeta. Kot ime nakazuje, se vse odvija na rdečem planetu, ki je človeški rasi padel v oči kaj kmalu po odkritju vesoljskega potovanja. Cilj igre je rast vesoljske kolonije, vse od pristanka na rdečem puščavniku in skromnih začetkov z majhnimi robotki pa do ogromnih življenjskih kupol in goro prebivalcev, vsakim z lastnimi statistikami, potrebami in muhami. Zveni zabavno? Kakopak. Vsekakor gre za izkušene glave, ki vedo, kaj oboževalci želimo, in ki nas le redko razočarajo. Tako se v nov projekt podajam z visokimi upi. Kako dolgo pa bodo ti ostali visoki, pa bo odvisno od dotoka kisika, vode, prehrane in seveda čim manj meteorjev, prosim in hvala.

Razvojna ekipa: Haemimont Games (Bolgarija)
Založnik: Paradox Interactive
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+, Steam OS, Linux, Mac OS
Datum izida: 15. 3. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Življenje na tujem planetu

Nadzorovanje marsovcev seveda pride z določenimi stroški. Surviving Mars je na voljo v treh edicijah, od osnovne, ki te obere za dobrih 40 €, pa do kolonske različice s sezonsko prepustnico (ta vsebuje dva prihajajoča dodatka in kompilaciji vsebine), dodatnimi zgradbami ter stili. Prikrajša nas za dobrih … Ste pripravljeni? … 75 €? Hmm … No, moram reči, kar se ultimativnih različic tiče, je pravzaprav kar poceni.

Surviving Mars je zanimiva, a rahlo suhoparna variacija dobro poznanega koncepta, prav do točke, kjer se začneš zavedati, da jo to dejansko njen šarm. Strateški pritiski in osnove na površju izgledajo rutinsko, ampak okolje s sabo prinese tudi lastne mehanike. Vzdrževanje zgradb, naravne katastrofe in ostale dolžnosti vladarja tujega planeta niso enostavne in potrebujejo tudi nekaj taktične presoje.

Prva stvar, ki jo moram omeniti, je, da nekdo, ki ne mara simulacij in garanja le “za preživetje”, tu ne bo našel nič zase. Zgodbo večinoma ustvarjaš sam, igralni način je le en, vse pa se odvija okrog preživetja in počasnega širjenja. Brez pretiranih fantazijskih elementov, kampanje, sovražnikov in pravzaprav druge žive duše. Na Marsu si povsem sam brez kakršnega koli živega ali mrtvega igralca kjerkoli naokrog. Preživetje je edina stvar in edina naloga v tvoji knjižici opravil; in čeprav je sprva to enostavno, se vse hitro zaplete. Majhne stvari, kot je okvara generatorja ali meteor, ki je kot nalašč treščil v eno izmed zgradb, te vsake toliko časa spomnijo na ta, osnoven cilj – kot tečni bratranec, ki vsake toliko časa pride na obisk.

Bitka za sponzorstvo

Ko se prvič želiš podati na tuje, te pričaka par začetnih nastavitev, kot je izbira sponzorja, vrlina in kaj želiš vzeti s seboj. Od tega bo odvisna težavnost in posredno tudi stil igranja. Sponzorji so pomembne, ogromne korporacije oziroma države, ki priskrbijo finance, hitrost raziskovanja, število prostovoljcev in skrivnost. Tako je treba na tem mestu pozorno prebrati vse, kar kdo izmed njih nudi in si glede na prebrano izbrati želenega finančnega strička. S tem s poti končno preideš tja, kamor si si toliko časa želel in kjer boš preživel večino naslednjih uric.

Pristaneš na drugačnem, na kvadratne teritorije razdeljenem, neprijaznem planetu s par robotki, prazno vesoljsko raketo in zgolj lastnimi idejami, kako vse spraviti skupaj v funkcionalne zametke kolonije. Kljub temu da je veliko osnov podobnih kot pri preostalih simulacijah, sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na precej počasen stil, ki variira od večine vesoljskih strategij in prej spominja na igre Anno serije. Začetek tako ne bi smel biti pretežak, mar ne? Narobe. Čeprav mi je uspelo priti do prvih naseljencev, sem se kmalu začel zavedati, da sem vse skupaj postavil precej neoptimalno, preveč hitel in da se bo ob najmanjši sapici vse razsulo. Nič, iz napak se učiš, mar ne?

Marsa se ne drži brez razloga naziv prašen planet in tudi v igri prah predstavlja pomembno mehaniko. Je grob, surov ter nadležen in pride v notranjost vsega, pa naj gre za spodnjice ali sončno elektrarno. Ne le to, z nemalo sreče te zajeme kakšen prašni vihar, tornado ali meteorni dež, lahko pa tudi pritisne mraz in zamrzne zaloge vode. Skrb za resurse je tako pomembna mehanika, saj je od njih odvisna tako gradnja kot vzdrževanje stavb, kolonisti pa seveda potrebujejo tudi osnovne življenjske dobrine. Nekaj jih je možno pridelati s pomočjo tovarn, a pomanjkanje te občasno prisili, da pokličeš raketo z zalogami. Tako Surviving Mars dobro drži napetost in te občasno vrže v nezavidljiv položaj, ko se moraš odločiti med več prioritetami med tem, ko proti tebi drvi nova naravna katastrofa.

Vse kar vidiš, bo kmalu moje

Pod površjem se skriva veliko, več, kot bi sklepal na prvi pogled. Na primer, vsak kolonist je ločena entiteta, ki jo nadzoruje lastna zavest. Vsak ima tako lasten um, moralo, zdravje, udobje in specializacijo kot tudi nabor dobrih in slabih lastnosti, na primer strahopetnost, požrešnost, pogum, odpornost, veganizem in podobno. Poln nadzor imaš nad tem, koga sprejmeš v svojo kolonijo, med stavbami pa se najde tudi velik nabor takšnih, za zadovoljevanje raznih osebnosti ali celo njihovo prilagajanje. Ti kolonisti živijo v umetnih kupolah, kjer lahko postavljaš spet ločene zgradbe, katerih namen je večinoma zadovoljevanje različnih potreb tvojih Marsovcev. Zaenkrat je sicer nabor osebnostnih lastnosti malo premajhen za moj okus in se pogosto ponavlja, a glede na izjemno podporo modifikacij bi znali uporabniki to izboljšati sami.

Sam rang zgradb zveni impresivno in to tudi je, čeprav se ne more primerjati z večino simulacij. Obstaja le nekaj vrst osnovnih dobrin in ne morem si pomagati, da si ne bi želel še več tako tu kot tudi pri zgradbah. Pri variaciji tako najbolj pomagajo razne znanstvenofantastične tehnologije, ki jih občasno popestri še kakšen znanstveni prodor z večjim bonusom. Popolnoma mogoče se je specializirati v določeno smer in jo povsem razviti, čeprav je koristno poseči tudi po preostalih tehnologijah, sploh hitrejši razvoj zna priti vsakemu prav. Bogata izbira in raznoliki bonusi nudijo veliko fleksibilnost in imajo tudi takoj viden učinek, kar sem pogrešal pri podobnih simulacijah, kjer je razvoj dal le majhne pasivne bonuse, kot je 10 % hitrejše kopanje x-a.

In potem so tu skrivnosti z zametki zgodbe in več možnimi rešitvami, ki pridejo v poštev, ko poskrbiš za osnovne potrebe marsovskega prebivalstva. Lahko jih izbereš sam pred pristankom na planet ali pa se odločiš za naključno skrivnost – računalnik navadno sam izbere takšno, ki je še nisi izkusil. Na voljo jih je kar nekaj, in tako že osnovna igra, brez dodatkov in modifikacij, nudi več sto ur zabave, v kolikor želiš izkusiti res vsako izmed njih. Tudi raznolikost pride v poštev, saj se lahko soočiš s političnim trilerjem z Zemljo, spečo okužbo, ki se počasi širi skozi tvojo kolonijo ali neke vrste kocke, ki jih nisem povsem razumel, vendar so igro pospremile v vode znanstvene fantastike.

Mešanica je izvršena s tako vizualno kot mehansko dovršenostjo. Všeč mi je bilo predvsem, kako lahko zaradi prahu v trenutku razločiš med novimi in starejšimi deli kolonije, grafični stil nasploh ima dobro enotnost in – kljub zanašanju na pustost tujega planeta tudi tu – precejšnjo raznolikost. Meniji so pregledni in gradnja enostavna, čeprav sem vse naokoli opazil nekaj manjših stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Nadzor dronov je na primer štorast, med gradnjo stavb ne moreš posegati po pohitritvi časa in ob veliki koloniji te zna marsikaj zmesti. A to so le majhne opombe v gori dobro opravljenih in premišljenih mehaničnih zadevščin, katere so me tu in tam pikale, a niso izbrisale nasmeška iz obraza.

Objava Pregled: Surviving Mars se je najprej pojavila na HOPsi.

Oh, fant, koliko drame je prinesel ta naslov. Za vse, ki še niste slišali po mnenju mnogih ene največjih zgodb o prevarah v svetu igričarstva, Konami je leta 2016 v času izida igre Metal Gear Solid V nečastno odpustil (oziroma je odšel sam, ni znano) Hideo Kojimo, ustvarjalca te blago rečeno zmedene, a fantastične serije. Kot da niso s tem prišli na radar jeznih igričarjev širom sveta, so malo za tem oznanili tudi Metal Gear Survive. Glede na absolutno katastrofo, ki je bila Umbrella Corps, in popoln odmik od standarda za Kačona smo pričakovali identično usodo. Par tednov pozornosti, ime na lestvici najslabših iger leta in nato žalosten zaton v anale. Zakaj? Pravzaprav je razlogov več. Prvo kot prvo, zombi in Metal Gear franšiza enostavno ne gresta skupaj, ne glede na to, koliko razlag in alternativnih dimenzij ju veže. Potem pa so tu še mikrotransakcije v 40 € dragem naslovu, kot češnja na torti pa je napovednik blago rečeno izgledal slabo in brezvoljno. Tako smo mnogi pričakovali katastrofo v obsegu Hiroshime in Nagasakija.

A glej ga, zlomka, Japoncem je vsaj delno uspelo. Metal Gear Survive kljub vsej kontroverznosti in napovedim samooklicanih prerokov niti približno ni tako slab, kot ga skušajo nekateri blatiti. Še več, gre za čisto solidnega predstavnika preživetvenih iger, ki kljub mnogim napakam (o teh bomo še kako spregovorili), nudi zabavno igranje. “Bogokletje! A ne veš, da je Hideo Kojima edini, ki zna ustvariti Metal Gear naslov? Seveda je Metal Gear Survive zanič, saj je tako rekel kontroverzen Youtuber.” Kako za Boga pa potem trenutno sedi na udobnih 70 % na platformi Steam? Malo zato, ker sloni na MGS V, malo zaradi sovražnikov, ki jih je zabavno pobijati in malo zaradi hudih Konami pristašev. Celostno bi Metal Gear Survive najlažje opisal kot kombinacijo Metal Gear Solid V, The Division in Fortnite. Zveni nesmiselno? Morda res, a vseeno je učinkovito.

Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 20. 2. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Preživetvena akcijska avantura

Pohod v drugo dimenzijo

Najprej moram omeniti, da sem sam sicer igral verzijo za PS4, a kljub temu bo večino stvari in problemov povsem identičnih drugim platformam. Zgodba je (kot se za Metal Gear serijo spodobi) v najboljšem primeru povprečna, z več luknjami v logiki in razumu – omenjeno je na primer, da v Dite (samooklicani alternativni dimenziji) lahko pristanejo ljudje iz različnih obdobij v zgodovini, a kljub temu srečujemo ekskluzivno znake modernih časov in takratnih prebivalcev. Drugič z invalidnim otrokom v naročju bežiš pred pošastjo in v naslednji sceni ta (otrok, ne pošast) čudežno sedi na svojem starem vozičku, čeprav ni bilo nobenih možnosti, da bi ga vzeli s seboj ali našli na novi lokaciji. Tu je najbolje pogledati stran in se ne preveč osredotočiti na podrobnosti, saj je bil Konami na tem področju ekstremno površen in ušla jim je marsikatera luknja.

Če skušam (vsaj kar je znanega na začetku, kasneje namreč izvemo dodatne informacije) zgodbo povzeti v osnovi, se odvija v alternativni dimenziji, kamor smo bili, kot neimenovani rekrut MSF, poslani raziskati usodo prejšnje raziskovalne ekipe. Igra je postavljena v čas po napadu XOF na matično bazo v Ground Zeroes, ker zakaj pač ne. Črna luknja takrat vase posesa ostanke baze, skupaj s preostalimi soldati obeh skupin. Konami se, kot omenjeno, ni niti malo potrudil poskusiti opravičiti ozadje, ampak se je raje podelal na zveste oboževalce in vse označil kot “neuradno” izpeljanko.

Sami smo sicer bo zaslugi velikih bicepsov uspeli zdržati v sedanji dimenziji, a žal s kakšnim delom telesa manj. A ne skrbeti, roka zraste nazaj in pravzaprav smo sedaj nekako okuženi z virusom, ki ljudi spreminja v brezobrazne Kuba-kristalne (ne sprašuj) zombije. Aja, tu je tudi ogromna kristalna pošast, ki jo tekom pohajkovanja po prvem zemljevidu občasno srečamo. Gospodar prahu, kot so jo oklicali člani izvidnice, vlada nad puščavniškim svetom kot nekakšna premična večnožna gora, zaslužna za pokol mnogih.

Celotna zgodba je, verjamete ali ne, sicer manj zmedena od prejšnjih delov, a z enostavnostjo in navzkrižnostjo nikogar ne bo navdušila. Ker gre za neuradno izpeljanko, o njej verjetno ne bo nobene besede nikjer drugje, niti v MGS VI, če ta kdaj ugleda luč dneva.

Tudi od videnih obrazov ni niti ene znane osebnosti in namesto tega tekom enournega cinematičnega uvodnika v stilu MGS V ustvarimo lasten obraz in lastnega nemega protagonista. Ne vem, zakaj se razvojni studii tako radi odločajo za povsem neme protagoniste brez možnosti komuniciranja, niti preko teksta, saj vse izpade robotsko, včasih neumno in nasploh enostavno leno. Pravzaprav, ko smo že pri lenobi, je večina stvari enostavno predelanih iz MGS V, vključno z grafiko, zemljevidom, ki je le bolj prašna in zapuščena različica Afganistana, orožji, mehanikami in oddelki baze.

Ampak nimam nič proti uporabi obstoječih zadevščin, saj to omogoči več časa za njihovo nadgradnjo in dodelavo. Prav tako Survive uvede tudi veliko novega, a nekaj bolj uspešnega od preostalega. Najbolj očitna sprememba je ravno uvedba lakote, kisika in žeje, o kateri bomo še kako spregovorili.

Pogoltnost in požrešnost

Proti začetku se pozna pomanjkanje osnovnih dobrin, in tako moraš ubiti vsako kozo in podgano ter občasno piti okuženo vodo z upanjem, da ne stakneš driske. Zgodaj je tako preživetje osnovna naloga in ker nimaš dostopa do večine struktur in mehanik, si primoran slediti misijam in jih opraviti čimprej. Tako lakota kot tudi žeja namreč padata ekstremno hitro in protagonist je bolj požrešen kot Debela Baraba v puščavi. Na srečo so lokacije živali označene na zemljevidu in preko priročnega sistema lastnega označevanja, ki bi ga z veseljem videl tudi v ostalih naslovih, je možno podrobno raziskati in označiti vsako luknjo, razpadlo barako in ruševino, zemljevid pa se odkriva sproti. Ne samo priročno, temveč še kako nujno, saj je iskanje novih načrtov za opremo nujno opravilo, a na srečo je tudi razburljivo. Zaradi pomanjkanja in visokih stroškov streliva si tako vsaj na začetku omejen na lok z obnovljivimi puščicami ter eno izmed raznih vrst orožij za boj na blizu.

Osnova za uspešno preživetveno izkušnjo je tako tu, in še kako dobra je. Sicer bo verjetno lakota in žeja dobila manjši popravek, ker je trenutni sistem res nadležen in čeprav se po nekaj urah prenehaš soočati s pomanjkanjem, je nadležno vsakih 15 minut pojesti novo kračo ali popiti liter vode. Vsekakor ne gre za neko izjemno inovativno izkušnjo in bolj kot to gre za projekt, ki v akciji prikaže sistem baze-gradnje in menedžmenta. To je vidno v umetni inteligenci, ki jo je zlahka pretentati in se ji izogniti (če smo pošteni, gre vseeno za “slepe” monstrume, ki delujejo podobno kot klikerji v Last of Us).

Standardne sovražne vojake so tako zamenjale različne vrste okužencev. V kolikor ste si ogledali par ostalih pregledov, jih večina kritizira premalo raznolikost. In ja, prvih 10 ur se spopadaš skoraj ekskluzivno proti standardnim neumnim popotnikom, ki pa jih je vsaj zabavno pobijati, saj ima vsak strel, pa naj gre za puščico, pištolo ali avtomatsko puško, še kako viden učinek. Tako s strelom v nogo, recimo, ta odfrči stran in še malo prej hiter sovrag je omejen na počasno plazenje. Strel v glavo ali drugo šibko točko povzroča kritično škodo, strel v roko jo lahko odcepi od telesa in tako dalje. Celoten sistem je zelo zadovoljujoč in to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je tudi začetno, ponavljajoče se igranje zabavno.

Po prihodu na drug zemljevid se končno pričnejo pogosteje pojavljati tudi variacije na predelu sovražnikov. Čeprav se jih že na prvem pojavljajo nekje štirje, so dosti manj pogosti. Tu sem jih naštel kar osem vrst in proti začetku nisem imel problemov proti enostavnejšim, a kasneje znajo povzročati težave, sploh v kolikor ne nadgrajujete karakterja.

Trump bi bil ponosen

Ukvarjanje z večjim navalom med branjenjem baze je dejavnost, kjer igra resnično zasije. Kot zanimivost lahko namreč s sabo nosimo večje število obrambnih struktur, ki vsaj začasno zadržijo lačna usta, privabljena zaradi aktivacije portala ali kopača. Stvari kot kovinske ograje, barikade, mine ter prenosni mitraljezi močno olajšajo delo in so sploh v enoigralskem načinu paša za oči. Ker gre tako rečeno bolj za teleportacijo kot gradnjo, je ta instantna in tako si lahko v trenutku naredite obrambno območje. V večigralskem načinu je vseeno bolj kot ne isto, le da se tu nate derejo trije drugi igralci, ko vse gre po zlu.

Zdaj pa bi se zapičil še v eno, vse bolj prisotno problematiko v svetu iger in to so mikrotransakcije. Vsekakor nič nimajo za iskati v naslovu za 40 €, a Konami je vseeno odločil ubrati to pot in jih vključil, kljub negodovanju vseh, razen svojih denarnic. Na srečo z eno izjemo niso opazne in potrebne za igranje, v nos gre le odločitev o zaklenitvi mest za nove karakterje, dokler ne odštejemo 10 €. Toliko torej le za to, da lahko na istem računalniku oziroma konzoli igrata dve osebi? Nevarna odločitev. Smilijo se mi razvijalci, ki jih je doletela tolikšna kritika ravno zaradi tega, čeprav po vsej verjetnosti niso imeli nobene odločitve pri tem. A osebno me to ne moti toliko, ker boljša polovica nima nobene želje po klanju kristalnih pošasti. Bolj mi gre v nos, da ima igra potrebo po stalni povezavi z internetom, čeprav zaradi tega na PS4 nisem opazil zatikanja ali latence (tebe gledam, Blitzkrieg 3).

Glede vizualne plati ni kaj reči, gre za predelavo MGS V in čeprav je vse bolj sivo in prašno, je bolj kot ne identično. Gospodar prahu je vsekakor impresiven vizualen zalogaj, ko nemoteno šeta naokoli, a drugače vsekakor ne gre za nek priboljšek, čeprav so učinki in sploh eksplozije odlične in povzročijo let delov daleč naokoli. V kolikor v standardni igri nisi mogel sprostiti morilskih nagonov zaradi želje po pacifističnem igranju, pride tu vse do izraza in ni treba skrbeti za zajemanje pozornosti ter razne alarme. Ne, namesto tega se navadno (sploh v hodcu, ki poskrbi za anihilacijo vsega bližnjega) spraviš na vsak zalogaj in ga oropaš prahu, če pa začne škripati, jo enostavno popihaš.

V kolikor jo vsaj lahko, saj se vsaj na PS4 občasno soočaš s precej hudimi padci sličic in sploh v dežju (ki na srečo v prahu, ki prekriva večino ozemlja, ne obstaja) zna pasti do še kako opazne in moteče ravni. Tudi glede nadzora nisem imel problemov, sem pa kmalu po začetku izklopil asistenco pri merjenju, saj je naredila več škode kot koristi, saj mi je z avto-fokusom navadno povzročila zgrešen strel.

Objava Pregled: Metal Gear Survive (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Igro lahko naročite  v spletni trgovini EIGRE.si

Po dolgih štirih letih razvoja je igra končno izšla in pričakovanja mnogih so bila zelo visoka in vsi smo že komaj čakali na izid, saj so bili napovedniki sijajni in vse je izgledalo kot idealno, kar ponavadi ni ravno dober znak. Ali so bila torej pričakovanja izpolnjena, sploh glede na precej visok proračun za Kickstarter naslov? Vsekakor so vtisi po prvih par urah zelo pozitivni in zagotovo gre za enega najbolj globokih srednjeveških svetov, kar sem jih videl. Ampak tu se moramo vprašati. Ji glede na realizem uspe biti zanimiva po več deset urah igranja?

Razvojna ekipa: Warhorse Studios (Češka)
Založnik: Warhorse Studios
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 13. 2. 2018
Cena: 49.99 €

Zvrst: Peskovniški RPG

Kvaliteta boljša od kvantitete

Kot obljubljeno, se Kingdom Come: Deliverence odvija v odprtem svetu in obsega raznolik teren, ki se razprostira preko par mest, več vasic, okoliških planjav ter gozdov. Res je po velikosti svet skoraj dvakrat manjši od tega v Skyrim-u, a tu moremo v obzir vzeti, da slednji kljub 32 km2 veličine nudi le 24 km2 igralne površine. V nasprotju je16 km2 Kingdom Come: Deliverance skoraj celotni svet možno raziskati, prav tako pa je v celoti ročno izdelan in tako dosti bolj realističen in raznolik. Največja razlika je sploh v vaseh in mestih, ki so tu izdelana v dejanskem razmerju in vsebujejo vse, kar bi pričakoval od standardnih srednjeveških središč. Vse je postavljeno logično in večino časa lahko preživiš brez nalagalnih zaslonov, v kolikor vsaj ne začneš pogovora, kjer te žal vedno znova pričaka par sekundni črni zaslon. Lahko bi šel celo tako daleč, da je Kingdom Come: Deliverance ena najboljših iger igranja vlog za obisk in vživetje v srednjeveški svet – in tu premaga tako Witcher kot Elder Scrolls in Gothic serije.

Ampak vživetje je ena stvar, zgodba pa je povsem druga. Kot omenjeno že na začetku, obiščemo srednji vek, bolj natančno leto 1403 na območju Bohemije. To ozemlje Svetega rimskega cesarstva vsekakor ni najboljši čas za običajnega kmeta. Po smrti kralja Charles-a na oblast pride njegov sin Wenceslaus, ki pa bolj kot o vladanju premišljuje o popivanju in vlačuganju. To pripelje do vpadov lastnega brata, oblasti lačnega madžarskega kralja Sigismund-a in njegove turške najemniške vojske. Več o zgodbi ne bi rad razkril, ker je naravnost fantastična in bi jo samo pokvaril. Vedeti moraš le, da gre z roko v roki z resničnimi zgodovinskimi dogodki, z izjemo igranega lika, ki ga ne boš našel v nobeni zgodovinski bukvi.

Včeraj kmetič, danes že vitez

Igraš kot Henry, sin kovača in pravi softič, kar se tiče borilnih in ostalih sposobnosti. Na začetku ne obvlada nič, a ga sčasoma spremeniš v elitnega bojevnika in mojstra alkimije in tiholazenja. Žal ni možno ustvariti lastnega lika, ampak Henry dobro predstavlja vlogo enostavnega podeželskega delavca, ki tu pa tam rad tudi malo popije in se naravno odzove na dogodke okoli njega.

Zgodba o prevarah, grozotah vojne in težavah srednjega veka odlično pripomore k realizmu in vživetju, še dodatno pa ji pomaga večje število preživetvenih mehanik. Tu ne mislim le utrujenosti in lakote (čeprav sta tudi ti dve zadevi prisotni in na srečo nevpadljivi). Med drugim na sogovornike pozitivno ali negativno vpliva vrsta in stanje tvojih oblačil ter celo osebna higiena. To zahteva občasen obisk kopališča za odstranitev popotnega prahu in krojača ter kovača za popravilo opreme.

A realizem se tu komaj prične. Vse od dejanj, slovesa in izgleda vpliva tudi na sovražnike in ti se bodo včasih brez boja podelali v hlače in jo popihali, sploh, če izgledaš bolj grozeče kot Gora iz Igre prestolov. A tudi ostali sogovorci bodo v tem primeru dosti lažje sprejeli tvoj zorni kot, v kolikor jim malenkost zagroziš. Celotnih interakcij je mnogo in v večini se izražajo v različnih opcijah, ki jih dobiš včasih na voljo med pogovorom. A tudi sposobnosti včasih prinašajo unikatne govorne opcije in uspešnost pogajanja je odvisna tudi od učenosti in sposobnosti sogovornikov, saj je lažje groziti nizkotnemu trgovcu, kot pa na primer stražarju.

Sijoč je le oklep, pa še ta ne vedno

A v kolikor sta zgodba in realizem res sijajna, se slednji žal delno razbije zaradi nemalo hroščev. Nekateri so smešni in neškodljivi, medtem ko te drugi lahko stanejo tudi po uro ali dve napredka, saj si primoram naložiti prejšnji shranjen položaj. Seveda so hrošči pričakovani od peskovniškega RPG-ja in v veliki meri sestojijo le iz zamika v rendiranju in tako brezglavih vaščanov in nizko teksturnih zgradb ali zmešane kamere v cinematičnih sekvencah. A nekateri imajo hujše posledic in čeprav le redki pustijo občuten pečat, so še kako opazni.

Tako sploh lokostrelci občasno enostavno zgubijo interes zate med bojevanjem, včasih se kakšna sekvenca ne sproži pravilno, ljudje se zataknejo v objekte, liki (sploh sovražniki) pozabijo nate oziroma te ne vidijo pred nosom in v glavnem so tu dobro znane stvari za vsakega oboževalca Bethesda RPG-jev. Problem je še večji zaradi nestandardnega sistema shranjevanja. Položaj se shrani samodejno ob spanju in napredku pri kvestih in čeprav je možno tudi ročno shranjevanje, to zahteva določeno alkoholno pijačo, kar je problem sploh proti začetku, ko denarja še ni na pretek.

A z izjemo teh problemov, je večina ostalih delov vredna naziva odličen RPG. Pretok kvestov je organski in spodbuja raziskovanje ter ne le slepo sledenje puščicam, kvesti so raznoliki ter zanimivi in kamorkoli zaviješ, najdeš nekoga z novim, drugačnim problemom. In to ne v stilu “najdi pet svinjskih kož”, čeprav so v zameno za denar na voljo tudi dejavnosti takšne vrste. Večina stranskih nalog je zanimivih in vsebujejo lastne zgodbe, ki se včasih tudi prepletajo.

Tako na primer pomagaš pri razrešitvi sabotaže samostana, popivaš z lokalnim župnikom ali pa pod krinko sabotiraš sovražni tabor. Tudi če ti določen kvest izrecno tega ne označuje, ima navadno na voljo več rešitev in veliko oseb bo imelo lastna mnenja o poteku in reševanju, kar bo znalo učinkovati tudi na razrešitev. A pozor, v primeru zavlačevanja se znajo kvesti odviti brez tvojega posredovanja, kar je tudi logično glede na organski svet, ki so si ga razvijalci prizadevali izdelati.

Kvesti so torej super, a v nos mi je šlo, da se naključni dogodki na poteh prepogosto ponavljajo, tako sem tudi do petkrat naletel na enega in istega strahopetnega viteza, ki je na vse pretege hotel dvoboj z mano. Vsekakor bi lahko to razrešili z večjo raznolikostjo, saj se kmalu zalotiš pri stiskanju gumba za ignoriranje v primeru hitrega potovanja, razen če gre za zasedo, kadar je seveda priročno pobiti bandite ali Turke in s tem vsaj malo napolniti denarnico.

Bojevanje, kot se šika

Bojni sistem je nadgradnja bojevanja v For Honor in več kot služi svojemu namenu s šestimi različnimi smermi udarcev, izmikanjem, blokiranjem, težavnim, a učinkovitim lokostrelstvom in več vrstami orožja ter zaščite. Je počasen, a se občuti kot natančen in poliran, čeprav so sovražniki v večini primerov zelo defenzivni in se zanašajo bolj na protiudarce ter več krožijo kot napadajo. Ena na ena boš v primeru solidne oborožitve brez večjih težav premagal vse, razen bolj izurjenih in oboroženih nepridipravov, čeprav bodo nekateri spopadi znali trajati tudi po več minut. Bolj zanimivo postane, ko se soočiš z dvema ali več oklepnimi sovražniki, kjer te vsaka napaka lahko stane življenja in je potrebno taktično menjavati fokus. V kolikor se ne počutiš kos izzivu, je priporočljivo enostavno pobegniti. Še sovražniki delijo identične misli in v primeru padlih soborcev včasih odvržejo orožje ter pobegnejo, ali pa se predajo in prosijo za milost.

Edina težava z bojnim sistemom poleg že omenjene izgube interesa sovražnikov je, da v primeru bežanja posamično izgubljajo interes, in tako jih ni preveč težko izolirati ter se soočiti z po enim naenkrat. A vseeno je razvojni ekipi uspelo ustvariti zabaven sistem, ki z idealno težavnostno krivuljo uspešno hodi po liniji med realizmom ter zabavnostjo in težko mu je najti vrednega konkurenta – vsaj sam ga ne pomnim. Tudi kosov opreme je na voljo malo morje, s štirimi plastmi oblačil in zaščite za zgornji in spodnji del telesa ter glavo. Vsakega sovražnika je možno povsem opleniti, tako da se s toliko večjim veseljem spraviš nad viteze, dokler ne upravičijo slovesa in te povsem razbijejo. A brez skrbi, vrnil se bom in s sabo prinesel malega prijatelja, imenovanega bojno kladivo.

Srednjeveški superjunak

Napredovanje ne pride le v obliki višanja statistik in bojnih ter ostalih koristnih sposobnosti, temveč vsaka druga stopnja pride tudi z bonitetami, kot so kombinirani udarci, tišja hoja, pomirjanje psov, imuniteta na strup in podobno, odvisno od atributa ali znanja. In čeprav je sistem precej podroben, bi vseeno želel več sposobnosti in večjo možnost izbire, saj ob fokusiranju ne traja več kot dvajset ur, da odkleneš večino posameznih bonitet. Aktivnosti je več kot dovolj, obsegajo pa vse od alkimije do kraje, lova in branja in vsega je toliko, da te brez težav zaposli za dalj časa. A realizem število možnosti rahlo drži nazaj, saj ni raziskovanja kot v Skyrimu ali Witcherju, kjer boš hitro naletel na novo jamo ali grobnico, polno sovražnikov. Tu boš prej naletel na kakšno šotorišče banditov, kar povsem ustreza cilju realističnega sveta, vendar se vseeno prične ponavljati in glavni interes kmalu postane zgodba. Pa ne rečem, da se ni občasno vseeno zabavno napotiti v gozd na krivolov in zaslužiti nekaj cekinov, vsaj, če te ne dobi kraljevi lovec.

Še branje ni sposobnost, ki jo sin kovača zna vnaprej, zato moraš poiskati nekoga, ki zna brati in se od njega naučiti osnov. Nato lahko sam bereš knjige, kar je zaradi redkosti tega znanja posebna veščina, a ker jo je potrebno izboljševati s prakso, bodo sprva nekatere črke zamešane. To je le ena izmed mnogih podrobnosti, zaradi katerih je Kingdom Come: Delieverance eden najbolj podrobnih in realističnih RPG-jev, kar sem jih imel priložnosti igrati.

Grafična se bo preznojila

Svet ni le vsebinsko podroben, ampak je tudi grafična podoba sijajna; vse od tekstur, neviht, umazanije, goste vegetacije in obrabe oblačil daje vtis življenjskega in logičnega. Ko pride nevihta, kar začutiš sile narave in hitro te pritegne bližnja krčma, vrček piva in topla postelja. Po temi je edin vir svetlobe bakla, zato je čas idealen za krajo in tihotapljenje, vsak karakter pa ima lasten življenjski ritem in ni nujno, da bo šel spat vedno ob isti uri. Kot rečeno, svet izgleda in se tudi doživlja organsko, tako da vizualna plat zadane kot pika na i.

A grafična izvrstnost pride s ceno sistemske zahtevnosti, čeprav mnogi izmed igralcev, katerih ocene sem bral, po mojem mnenju zelo pretiravajo, ne morem zanikati potrebo po kar sposobni mašini, da lahko igro ženeš na visokih nastavitvah. Vseeno sem z GTX 1070 in i7 7700 na resoluciji 2560×1440 uspel na mešanici srednjih in visokih nastavitev doseči gladkih 60 sličic na sekundo, ki so tu in tam na najbolj zahtevnih mestih padle na 50. Z znižanjem resolucije na 1920×1080 sem lahko nastavitve zvišal na zelo visoke in rezultat je bil podoben. Tako da res ne vem, kako nekaterim ljudem z GTX 1080 in zmogljivimi procesorji ne uspe doseči zadovoljivih rezultatov.

Tudi zvočna podlaga je izvrstna in, z izjemo par hroščev glede sinhronizacije ust, brezhibno pritegne v srednji vek. K temu še dodatno pripomore govor, res na tone tega, saj ima vsakdo nekaj za povedati in preko celotne igre nisem opazil nobene težave na tem področju. Ozadje bo vsebovalo zvoke, ki sovpadajo z okolišem in uro, zvok pa ne igra le lepotne vloge, temveč ima vpliv tudi na samo igro. Težji oklep bo glasnejši, kar se ne bo odražalo le v žvenketanju po ušesih, temveč te bodo hitreje slišali tudi vsi mimoidoči. A vseeno se splača nadeti najbolj carski oklep in se sprehoditi po mestu, ob tem pa gledati zavistnost revežev in lačne oči trgovcev, ki v sijočem vitezu vidijo novo stranko. A kaj, ko jih boš večkrat pustil brez denarja in z razpadlimi, okrvavljenimi oblačili ter lastninami banditov, ki si jih le pet minut prej ubil med poskusom zasede.

Objava Kingdom Come: Deliverance – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.