Razvojna ekipa: Insomniac Games
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 07.09.2018
Cena: 69.99€ (PlayStation Store)

Pozdravljen Peter Parker

Na začetku igre, po nekaj minutah uvodne kinematografije, ki takoj nakaže s kom se bomo tekom igranja lahko soočili, smo postavljeni v vlogo zgodovinsko prvega in najbolj znanega Spider-Mana: Petra Parkerja. Tip v srednjih ali poznih dvajsetih, ki je kljub svojim številnim sposobnostim in nadnaravnim darom, nekako še vedno in konstantno brez ficka, nima sreče v ljubezni in več ali manj vsak dan skoraj umre zaradi številnih zlikovcev, ki si želijo prisvojiti New York. Ker drugih velikih mest v tej mali državici pod imenom ZDA očitno ni.

Zanimivo in osvežujoče je, da se zgodba ne prične s Spider-Manovim izvorom. Zdi se, da so razvijalci predpostavili, da je bilo že dovolj risank, filmov in iger, ki podrobno razložijo zgodbo o ugrizu radioaktivnega pajka in kako je ta v Petru sprožil super puberteto, zaradi katere je sčasoma postal zloglasni Pajek-Mož. Odločili so se, da istega ne bodo še n-tič premlevali in premaknili začetek dogajanja na trenutek, ko je Spider-Man že stalna pojava na nebu New Yorka, je v zapore poslal že malo morje negativcev, strica Bena že nekaj časa ni več, Peter pa je že opustil svoj prvoten fotografski poklic pri časopisu Daily Bugle in se je vrgel v raziskovalne vode.

Kljub obetavnim znanstvenim dognanjem, do katerih prihaja pod mentorstvom Dr. Otta Octaviusa, pa je Petrova primarna služba seveda arahnidsko superjunaštvo. In ker se je večkrat že uspet dokazati, mu je naklonjen tudi že del policijskega osebja, med drugim stotnica Yuri Watanabe iz NYPD, ki je naša primarna kontaktna oseba v povezavi z glavno misijo zgodbe.

Elegantni skoki, surovo mlatenje in pajkovske igračke

Igra v ogromno aspektih spominja na serijo super junaka iz drugega univerzuma: DC-jeve Batman igre začenši z imenom Arkham. Še najbolj na drugo iteracijo, ki se je prav tako posluževala odprtega sveta, Arkham City.

Gibanje po mestu, način bojevanja, tudi različni dodatki, ki jih lahko med misijami uporabljamo, so si sila podobni, kar pa v tem primeru ni graja. Ravno nasprotno, Arkham City še danes velja za eno izmed najboljših superjunaških iger v zgodovini, zakaj bi torej razvijalci odkrivali toplo vodo, če pa se lahko enostavno poslužijo učinkovite rešitve iz obstoječega naslova.

Seveda pa ne gre za popolno 1-na-1 translacijo. Kot se za Spider-Mana spodobi, je naš primarni način transporta po mestu nihanje iz okoliških stavb, luči, dreves in drugih kvazi-visokih objektov, s pomočjo ultra močnih pajkovih mrež, ki jih izstrelimo iz dlani. Po nekaj začetnih poskusih hitro pridobimo občutek za centrifugalno silo v virtualnem okolju in že se torpediramo z izjemnimi hitrostmi med stavbami New Yorka, nad glavami navadnih smrtnikov, ki nas včasih pozdravljajo, včasih grajajo, večino časa pa kar ignorirajo.

In oh, kako zabavno je takšno premikanje iz točke A na B! Prepogosto sem se zasačila, da sem od misije do misije potovala kar »peš« in obenem zraven veselo vzklikala »Wiiiiiiii!«.

V redkih trenutkih, še posebej proti koncu igre, ko se nisem želela ogibati naključno generiranim sovražnim elementom, ki so prežali name praktično na vsakem križišču, pa sem se poslužila kar sistema za hitro potovanje. V igri, ki se dogaja v New Yorku, je ta obrazložena kot potovanje z Underground-om (mestno podzemno železnico).

Kljub temu, da so misije in pristopi do njih precej raznoliki, se moramo v večini vseeno soočiti z nepridipravi, ki jih z našimi debatnimi sposobnostmi žal ne moramo prepričati, da nasilje ni odgovor za vse. Zatorej uporabimo taisto nasilje nad njimi.

Kot omenjeno, je tudi v tem aspektu podobnost z Arkham igrami in njim podobnimi več kot očitna. Z enim gumbom udarjamo po naših nesrečnih nasprotnikih in z drugim se izognemo njihovim udarcem, lik povečini sam sledi žrtvi, katero določimo zgolj s pozicioniranjem kamere (lik, ki je najbližje centru našega zaslona je rahlo odebeljeno obrobljen, da je takoj jasno na koga bomo ob naslednjem gibu skočili). Z vsakim uspešnim udarcem polnimo generiramo fokus in polnimo t.i. fokusno vrstico (ang. focus bar), ki je sestavljena iz do treh delov. Ko je kateri izmed delov poln se lahko ali deloma pozdravimo ali uporabimo zaključni udarec (ang. finisher), ki takoj pokonča želenega navadnega nasprotnika.

Poleg osnov pa imamo na voljo lepo število kombinacij tipk, ki glede na zaporedje in našo trenutno pozicijo sprožijo specifičen gib. Ciljanega hudobnika lahko uppercut-nemo v zrak, ga namlatimo nad glavami njegovih pajdašev, nakar se iz nikjer obesimo na eno svojih mrež in ga kot na gugalnici odbijemo na drugo stran sobe. Nam namenjeno granato lahko še preden eksplodira zagrabimo z mrežama in jo zalučamo nazaj. S hitrimi izstrelki pajčevine lahko hendikepiramo enega od zlobcev, ga zagrabimo in vržemo v steno, kar se zalepi in tako zaključimo njegovo hudodelsko kariero. Vse te pretepaške kombinacije niso na voljo že ob začetku, jih pa lahko tekom igre odklenemo in imamo tako občutek, da se naš Spider-Man dejansko razvija in uči, in mi z njim.

Da pa ni bojevanje preveč poenostavljeno, se lahko nasprotniki seveda branijo. Umetna inteligenca ni nek poseben presežek, je pa vsekakor korak naprej v primerjavi s filmi, kjer so vsi udeleženci pretepa med seboj lepo koordinirani in napadajo glavni lik le eden po eden. Tu tega ni, napadalci pretepajo, streljajo in mečejo zadeve iz vseh strani neba in edini način, kako lahko v takšnih trenutnih preživimo, je izogibanje. Spider-Manov pajkovski čut (ang. spidey sense) nas opozori kratek čas preden dobimo pest v obraz ali raketo v rit in nam omogoča, da pravočasno odskočimo.

Med pretepi se lahko poslužimo katere izmed iznajdb, ki jih Spider-Man konstantno nosi s sabo (kje jih shranjuje in iz kje jih v pravem trenutku privleče je neznanka, saj nosi obleko, ki je oprijeta bolj, kot tista od gimnastičarjev). V glavnem so različne interpretacije bomb ter kakšna mina. Vse napravice je možnost nadgrajevati in jim tako na primer povečati doseg ali število uporab, ter tako izboljšati tiste, ki jih posebej pogosto uporabljamo.

Sposobnosti in super trikoji

Našega Spider-Mana si lahko do neke mere prilagodimo, tako vizualno kot tudi funkcijsko.

Kar se tiče izgleda, imamo možnost z igranjem odklepati in z »žetoni« od zbirateljskih misij kupiti nove obleke. Ljubitelji Spider-Mana bodo med njimi našli kostume poznane iz klasičnih in alternativnih zgodb stripov (Spider-Punk, Spider-Man 2099 Black/White Suit, Vintage Comic Book Suit), iteracije na temo znanih nasprotnikov (Negative Suit, Dark Suit) in celo par, ki jih je moč videti v trenutnih filmih Marvel Cinematic Universe-a (Stark Suit iz Spider-Man: Homecoming, Iron Spider Suit iz Avengers: Infinity War).

Skoraj vsaka ob nakupu odklene tudi t.i. moč obleke (ang. suit power), ki je nekakšna ultimativna sposobnost, s katero se lahko rešimo iz marsikatere zagate, a jo lahko uporabimo zgolj enkrat na nekaj minut. Uporabljamo lahko zgolj eno, katero želimo uporabiti pa je predvsem odvisno od našega preferiranega načina igranja. Če imamo reflekse kot mrtvi konji in nam izmikanje strelom nikakor ne gre, lahko izberemo moč, ki nas naredi za določen čas povsem imune na vse tipe izstrelkov. Če obožujemo cinematografske bitke v zraku si lahko z drugo močjo znižamo gravitacijo in med nabijanjem ljudi v zraku počasneje lebdimo proti tlom. Spet s tretjo lahko naenkrat omrežimo vse okoliške nasprotnike, ki so nam na dosegu (najboljša moč ever).

Še zadnji način prilagoditve igranja pa je set treh lastnosti obleke, ki jih zopet odklepamo z igranjem in kupujemo z misijskimi žetoni. To so pasivni modifikatorji, katere ne sprožamo mi, ampak so ali konstantno aktivni ali pa se sprožijo sami od sebe glede na določene okoliščine. Med njimi so takšne, ki z neko konstantno vrednostjo znižajo našo občutljivost na udarce ali izstrelke, poveča procent za koliko se pozdravimo z uporabo fokusa, ali naelektri in onesposobi katerega od nasprotnikov, ki nas napadajo.

Možnih kombinacij je ogromno in lahko je sestaviti nabor, ki omili naše šibkosti ali potencira naše krepkosti.

Stranske in zbirateljske misije

Poleg glavnih misij, tekom katerih se odvija centralna zgodba, imamo na voljo tudi stranske misije ter več tipov »zbirateljskih« misij, ki so razložene malce nižje.

Tistih pravih stranskih misij, kakor so klasificirane znotraj igre, je relativno malo, zato pa je vsaka izmed njih povsem unikatna. Tekom misij smo tako med drugim postavljeni v vlogo detektiva, ki sledi sumljivim osebkom in jih iz zalege skoraj že voajersko fotografira, da lahko ta dokazni material kasneje preda policistom. V drugi nas klic neznanke, ki celotno dogajanje streama preko nekega portala, pošlje na divje iskanje lokacij QR kod, ki naj bi nas privedle do njenega talca, kateremu grozi smrt, če smo prepočasni. Spet tretja misija nas privede do Petru že znanega neumrljivega in nepremagljivega Tombstone-a in njegove bajkerske tolpe, ki so očitno ugotovili, da je preprodaja drog precej bolj lukrativna, kot dosedanja popravila motorjev.

Opravljanje teh misij nas nagradi s precej dobrim kosom izkušenj, ter malce bolj podrobno predstavi določene aspekte Spider-Manovega življenja, ki tradicionalno niso izpostavljeni. Kako je včasih možno videti super heroja slediti in poskušati uloviti Usain Bolt golobe, da jih vrne ubogemu brezdomcu, ki je svoje preljube udomačene ptice izgubil, ko ga je najemodajalec vrgel iz stanovanja. :'(

Zadnji tip pa so zbirateljske misije, ki služijo bolj kot neka distrakcija med igranjem glavne zgodbe. Z nekaj izjemami (raziskovalne misije, kjer pomagamo Harryju Osbornu ohraniti zapuščino njegove matere), večina ne doprinese k razvoju likov ali nadaljevanju pripovedi, ampak so enostavno samo tečne.

Osebno najbolj osovražene so mi bile misije tipa zavzemanja baz in preprečevanja zločinov. Pri prvih gre za cca 35 lokacij razpršenih po celotnem mestu, kjer imajo zlodeji svoj štab. Mi se odpravimo tja, prebutamo šest valov po nekje deset zlikovcev in pokličemo policijo, da pospravijo za nami. Drugi tip so navidezno naključno generirane točke po mestu, kjer pomagamo v različnih situacijah, ki so nastale zaradi sovražnih tolp (pomagamo policistom, ki se v križišču streljajo s tolpo, ustavimo ukraden avtomobil, civiliste rešimo iz vozil prevrnjenih v nesreči …) V vsakem od devetih predelov New Yorka nas čaka po pet misij za vsakega od štirih tipov nasprotnikov. Prav ste prebrali, če želimo 100% vsa okrožja, kar je eden izmed PlayStation dosežkov, moramo, poleg vsega ostalega, uspešno zaključiti tudi 180 takšnih misij. Ubisoft, si to ti?

Stari znanci so dobili face-lift

Da pa zaključimo na pozitivni noti, sem najboljši aspekt igre prihranila za konec: like in zgodbo. Poleg Petra Parkerja, s katerim preživimo dobrih 90% časa, prevzamemo tekom igranja nekaterih delov glavnih misij tudi kontrolo nad dvema drugima večjima likoma.

Mary-Jane Watson, katere ime gre skoraj roko v roki s Petrovim, ni več dekle v stiski. Kot samostojna preiskovalna novinarka za Daily Bugle se večkrat po lastni volji znajde v nevarnih situacijah in lokacijah, vestno sledeč svojem lastnem »pajkovskem« čutu. Z njeno pomočjo uspe Petru povezati navidezno povsem ločene dogodke in priti na sled neznani novi frakciji hudodelcev, ki se imenujejo Demoni, in njihovem šefu.

Miles Morales je malce bolj neznan lik, ki se je pojavil šele pred nekaj leti prvič v stripih, vendar se je ravno pred kratkim zaradi svoje popularnosti med bralci začel prikazovati tudi v drugih medijih. Mlad afro-latinec pride v stik s Spider-Manom preko svojega očeta, policista, kaj več pa zaradi kvarnikov žal ne morem deliti z vami, saj bi tako uničila eno izmed scen po koncu zaključne špice. In preden ga začnete mrzlično guglati: končajte igro in se pustite presenetiti!

Poleg dveh zgoraj omenjenih srečamo tekom igranja seveda tudi teto May ter precejšnje število klasičnih negativcev, znanih iz vseh sfer Spider-Man-univerzuma. Spet, kaj več zaradi kvarnikov žal ne morem reči, lahko pa omenim, da imamo na zemljevidu označene tudi točke znamenitosti, ki bodo razveselile vse, ki spremljate širši Marvel svet. Med njimi je možno najti stavbo Rand Industries, lokacijo Alias Investigations, pravniško pisarno Nelson & Murdock, lahko pa tudi splezamo na sam vrh najvišje stavbe v New Yorku, Avengers Tower, katerega prebivalci so nekajkrat tudi bežno omenjeni.

Začetnih nekaj misij deluje precej nepovezanih in lahko tako vzbudijo napačen vtis o celoti. Vzdržite in nadaljujte, saj se tekom igranja razkrije grenko-sladka zgodba, ki me, priznam, ob koncu ni pustila suhih oči. Z vsako cinematografsko sekvenco bolje razumemo kaj pomeni biti super heroj, kakšen vpliv ima to na naše odnose z ljubimi, ter kako te lahko še tako izjemne moči ne varujejo pred globokimi duševnimi ranami. Peter Parker je sarkastičen, nežen, brihten, dober, optimističen, … Tridimenzionalen lik, kot ga žal preredko vidimo v igrah, še posebej v žanru akcije.

Poleg izjemno dobro napisane zgodbe pa obstaja še en precej pomemben razlog, zakaj mislim, da je možno tako intimno doživljati vse situacije, komične in tragične, v katerih se znajdejo liki. In to je impresivna grafika. Tu ne govorim o stavbah in drevesih, prekrasnih okoliši, tako naravnih kot umetnih, ki so že stalnica modernih iger, ampak o obrazih in mimiki, zajetih s pomočjo popularne motion-capture tehnologije.

Zadnji tak naslov z izjemno prepričljivo obrazno grafiko je bil Detroit: Become Human, a Spider-Man se lahko po mojem mnenju z njim kosa brez večjih težav. Preteklost so absurdno gladki obrazi, ki izgledajo, kot da so na Snapchatu preveč navili beauty filter. Koža, oči, še zobje so skoraj popolna imitacija pravega človeškega obraza, kar se najbolj efektivno prikaže v izjemno čustvenih situacijah. Tako prepričljivo nesrečnih obrazov še nisem videla, in jokajoči Peter mi je trgal srce kot mi ga je Tom Holand ob koncu Avengers: Infinity War.

Epilog

Če ste dejansko prebrali celotno recenzijo do te točke, vam je bilo iz napisanega verjetno precej razvidno, da me je igra več kot prepričala. Kombinacija zabavnega gibanja, zadovoljivega pretepanja, izjemne grafike in emocionalne zgodbe z lahkoto zasenči tistih nekaj slabosti, kot so ponavljajoče se nepomembne misije in odpiranje zemljevida po principu Assassin’s Creed iger (najdi in odkleni stolp z mini igro, nato se ti razkrije vse dogajanje na tem področju).

Spider-Man je akcijska super herojska igra kot je že nekaj časa nismo videli in je definitivno ena izmed tistih ekskluziv, zaradi katere je vredno nabaviti PS4. Kot takšna nebi smela manjkati na polici nikogar, ki želi izkusiti najboljše, kar ponuja svet video iger.

Objava Spider-Man (PS4) – Recenzija | Pajek-Mož mi je strl srce | se je najprej pojavila na HOPsi.

Uvodni napovednik ima dražilno poslanstvo in namesto vsebine raje razkrije zanimiv prikazni slog. Ta se napaja v stripovski grafiki, zato podoba mestoma deluje kot ročno ustvarjena, gledanje filma pa avtorji primerjajo s sprehajanjem skozi žive risbe. Tudi Spider-Man je videti drugačen, kot smo ga navajeni, kajti njegov kostum je bolj moder kot rdeč, čezenj ima hoodie in obut je v najkice. A največje presenečenje sledi, ko junacelj sname krinko. Pod njo namreč ni znani Peter Parker, marveč temnopolti pob, kar se ne sklada z uveljavljenim izročilom. Gre nemara za spretno montažo z namenom beganja skupnosti ali so fanta dejansko prepleskali? Bralcem stripov je odgovor seveda poznan: to je Miles Morales, zmešanec zamorskega očeta in latino matere, ki je v stripovski kontinuiteti aktualni Spider-Man. A ker se izven sličic z oblački še ni pojavil, ga večina ne pozna.

Retropajkospektiva

Kot je splošno znano, sta si Spider-Mana leta 1962 izmislila legendi žanra: še čvrsto živi pisec Stan Lee in že pokojni risar Steve Ditko. Premisa je bila zakoličena takoj na štartu: srednješolskega siroteja Petra na ekskurziji ugrizne radioaktiven oziroma v kasnejših inačicah genetsko spremenjeni pajek, kar mu da arahnoidne lastnosti. Skozi brezštevne zgodbe se je supernajstnik spopadel z marsikom in obiskal celo preteklost ter prihodnost. Postavljanje likov v alternativne svetove je v stripih pač stalnica, toda kljub eksperimentiranju vedno obstaja osrednji, kanonični svet. Tej pravi Zemlji pri Marvelu pravijo Earth-616. A založba se je v preteklem desetletju namenila obstoječo galerijo superherojev osvežiti, “da bodo primerni za publiko 21. stoletja”. To je pomenilo večjo raznovrstnost, vendar ne v nadmočeh, marveč po človeški plati. Več barv, več žensk, več legebitre! In pričeli so prav s hišno ikono. S prvim temnopoltim predsednikom ZDA je tako prišel ‘drugačen’, dotlej nepredstavljiv afroameriški Spider-Man.

Miles Morales je sprva nastopil v stripovski veji Ultimate, ki je izhajala sočasno z ‘navadno’ edicijo. Vir njegovih sposobnosti je ravno tako pik laboratorijskega pajka in nekaj časa je novinec v New Yorku sobival z izvirnikom. Toda v znameniti zgodbi Death of Spider-Man je Green Goblin ubil Petra Parkerja, nakar je kozmična kataklizma iz štorijalnega sklopa Secret Wars premešala vzporedne svetove. Miles je tako leta 2015 postal edini Spidey. Ta odločitev je javnost razdelila. Mnogokdo je Marvelu očital posiljeno politično korektnost in nepotrebno poseganje v kanon v želji, da si razširijo bralno občinstvo. Nestrinjanju s posegi v uveljavljeno folkloro se je pridružil tudi Stan Lee, ki je za raznovrstnost zagovarjal vzpostavitev novih herojev. Družbeni paladini, ki se zavzemajo za multikulturnost, pa so lik kajpakda pozdravili. Po njihovem je prav, da manjšine dobijo premijske superjunaške predstavnike. Poteza se sprva zdela posrečena in na krilih uspeha je Marvel dušebrižno osnoval novo generacijo obstoječih likov, znano pod sloganom “All-New, All-Different”.

Vsi sveži, vsi drugačni

Slovenci panteon ameriškega bajeslovja zvečine poznamo iz filmov. Ti zaenkrat ohranjajo temeljni kanon, toda v tiskani periodiki so se v zadnjih letih dejansko zgodile velike spremembe. Svojčas beli moški, ki se ozirajo za joški, so dobili docela drugačne podlage. Z izgovorom, da Asgardčan Odinson ni več zmožen vihteti kladiva Mjolnirja, je Thor recimo postala medicinska sestra Jane Fosters. Moč je čudežno jenjala takisto Stevu Rogersu, zato si je triko Stotnika Amerike nadel črnec Sam Wilson, bivši Falcon. Niti Hulk in Iron Man nista več Bruce Banner in Tony Stark. Zelenec je po novem Korejec Amadeus Cho, v kovinskem oklepu pa tiči afronajstnica Riri. Še Wolverina so upokojili v zameno za dečvo X-23. In nenazadnje, s pihanjem na dušo drugi kulturi je Ms. Marvel muslimanka. Namečkoma so razni stranski liki, od Colossusa do Hulklinga, dobili istospolno usmerjenost. Marvelovi uredniki pravijo, da gre za povsem spontan korak, ki odraža družbo, v kateri živimo.

Marvel je največja zahodna tovarna stripov z 41-odstotnih tržnim deležem v Severni Ameriki in okoli devetdesetimi aktualnimi zvežčiči. Skupaj vzeto prinaša krovnemu Disneyju veliko dolarjev, toda dejstvo, da ima konkurenčni DC večino mest med prvo prodajno deseterico, lastnikom ni pogodu. Ko se je že več četrtletij se zaključilo z mnogo manj prodanimi zvezki od načrtovanih, so kravatniki naredili raziskavo med bralci in se sestali s prodajalci. Dognali so, da njihov liberalni model ni tako posrečen, kot so se nadejali. Sveži frisi prepoznavnih šem niso naredili nič dobrega, temveč so odjemalce jele odvračati. Večina te mitologije je bila definirina v sredini prejšnjega stoletja, in tega se ne da izbrisati in na novo začrtati, zlasti ne v neiskrenem, političnem iskanju dodatnega zaslužka. Za odraslo geekovsko skupnost, ki predstavlja velik del bralcev, obarvani Pajkomož, ona-Thor in poševnooki Hulk niso bili več dobri znanci iz otroštva, marveč posiljeni, nerazumljivi ponaredki.

Da je ironija tega Marvelovega paladinskega poskusa še večja, za drugačnost niso marale niti ciljne publike. Temnopoltim odjemalcem se črni Stotnik Amerika in tista Riri z BoneyM čupo, ki nadomešča Iron Mana, kratkomalo ne dopadeta. Podprli niso niti originalnega harlemskega rešimožaka Luka Caga, ki ga je založba primorana ukiniti. Pod nož sta šla takenako zvečiča od buzi-Icemana in latino lezbijke Americe Chavez, saj ima gejevska komuna menda raje kar navadne Avengerje. S Pakistanko Ms. Marvel pa imajo avtorji zavoljo hoje po tankem ledu islama samo težave. Zato uredništvo ‘diverzifikacijo’ zdaj mili z vrnitvijo starih obrazov. Konec prejšnjega leta so tako izdali cvetnik Generations, ki je vsaki knjižici soočil starega in novega avatarja. Peter Parker jasno ni umrl in poslej z Milesom skupaj patruljirata po Velikem jabolku, stari Thor je pod vzdevkom Odinson dobil nazaj kladivo, črnec Sam Wilson je vrnil ščit Kapetana Amerike originalnemu Stevu Rogersu, punca Riri je ostala v prihodnosti kot Ironheart …

Pajkoverzum

Resnici na ljubo pa Miles Morales vseeno ni bil tako napačen, najbrž zato, ker je bil najbolj razdelan in prvi spremenjenec. Zato fante ostaja v kontinuiteti in risanka bo rabila njegovi dodatni promociji. A on in Peter še zdaleč nista edina predstavnika pajkičarjev. Na najbolj obskurni strani je Peter Porker aka Spider-Ham, ki je humanoidni prašiček. Sledijo noir verzija iz časa prohibicije, bodočnostni Spider-Man 2099 in Superior Spider-Man, ki je v resnici razum Doctorja Octopusa, in Cyborg Spider-Man. Naslednji je Pavitr Prabhakar, ki zastopa indijske barve. Hči iz prihodnosti, Mayday Parker, je Spider-Girl, medtem ko ima Spider-Woman celo vrsto inačic, med drugim kot Petrov klon. Potem je tu Spider-Gwen, ki seveda ni nihče drug kot Spideyjeva punca Gwen Stacey. Zadnja, a gotovo ne poslednja, pa je Silk, še ena šolarka. Kasneje se namreč izkaže, da mutirani členonožec oni dan ni ugriznil samo Petra, marveč še dekleti. Pajko-karakterji praviloma nastopajo posamično, vendar se tudi srečajo, pri čemer imajo celo skupnega nasprotnika Morluna. Z njim so se soočili v stripovskem nizu Spiderverse, na katerem sloni omenjena risanka.

‘Literarna’ predloga zajema celotno pajkovsko druščino, ki se imenuje Web Warriors. Ali se bodo dejansko na platnu guncale vse naštete različice, ni znano. Napovednik pokaže zgolj Milesa in Petra, brez kakršnegakoli namiga na fabulo. Kar je navsezadnje tudi prav, saj kvarniške napovedi niso na mestu. Vseeno pa so scenaristi razkrili glavnega antagonista Morluna, ki ga bo oglasil Liev Schreiber. Možakar je multidimenzijski zlikovec, katerega kvest je razbiti vse Spider-toteme, kar z drugimi besedami pomeni ugonobiti slehernega Pajka. Je torej precej večja nemeza od doslej videnih v filmih, ki so bili le lokalni, človeški povzpetniki tipa Green Goblin, Electro in Volture. Svetove bo na kraju rešil Miles, zakajti to je po zagotovilu filmarjev njegova predstava in Pero bo nastopil le kot mentor. Ob dobrem sprejetju bodo tovrstne visokoproračunske risanke postale Marvelova stalnica, česar se resnično veselimo.

Avengerjev v animiranki kakopak ne bo in Into the Spiderverse ne bo združljiv s kinematografskim univerzumom, kjer bo Spider-Man petrasto bel še par naslednjih filmov. Tom Holland naj bi imel pogodbo za šest predstav, od tega tri samostojne. Prihodnjič ga bomo videli maja v Infinity Waru in leto kasneje v nadaljevanju tega kozmičnega spopada, ki bo zaključilo tretjo Marvelovo filmsko fazo. Četrto, ki bo bojda prinesla nekatere nove maščevalske igralce, pa bo otvoril prav novi Spidey, napovedan za julij 2019. O njem ni znanega nič, le da ima studio Sony željo po redni filmski seriji, ki bi nalik Harryju Potterju sledila Petru Parkerju skozi letnike šole in sčasoma vpeljala tudi filmskega Milesa. Glede na to, da so stripovski rešimožje in rešižene popularni kot še nikoli doslej in da Marvelovi filmi za razliko od DCjevih navdušujejo, se za prihodnost Pajkomožnega slikosuka res ni bati.

Spider-igrica

Če odmislim mobilniško špilovje in nastope v Marvelovih vsezajemajočih igrah, je bil poslednji samostojni interaktivni Spidey tisti z licenco predzadnjega filma, torej pred štirimi leti. Z lanskim letom so se založniku Activisionu iztekle pravice, zato špila sploh ni mogoče več kupiti. Pogodbo z Marvelom ima posihmal Sony, kar očitno pomeni, da bo priljubljeni superjunak playstationova ekskluziva. Novo Pajkomoževo dogodivščino, ki je na koledarju za april, za njih že lep čas razvija ekipa Insomniac, avtorji nizov Ratchet & Clank ter Resistance. Igra ne bo povezana z zadnjim filmom, se je pa hotela sprva priključiti njegovi reklami, vendar zavoljo dodelave kasni. Sony namreč noče tvegati s slabimi kritikami, saj mu je posel s stripovsko založbo res pomemben. Zato so se odločili za izvirno štorijo, ki se ne bo ukvarjala s začetki povesti. Peter bo star že 23 let, kar pomeni osemletne izkušnje z varovanjem New Yorka.

Viden igralni del zaenkrat ni razočaral. Rdeče-modri pajac se je res zabavno bojeval z rokomavhi na vrhu nedograjene stolpnice, pri čemer je za svoje lepljive izstrelke uporabljal vsakršno površino. Enkrat je nasprotnika prilepil na steno, drugič potegnil na tram in tretjič vanj povlekel kakšen objekt. Enako gladek in kinematografski je bil pregon helikopterja med njujorškimi nebotičniki. Dasi bo dogajanje občasno skriptano, bo mesto sceloma odprto za svobodnjaško guncanje in opravljanje stranskih kvestov, kot je lov na tatove koles. Čeprav bo to v prvi vrsti Pajkov nastop, bomo občasno vodili tudi civilnega Petra in celo Mary Jane. Slabih fantov naj bi bilo cela vrsta, med drugimi Fisk in Mr. Negative. Špil bo vsekakor eden večjih letošnjih naslovov in tisti ljubitelji brez playstationa 4 bodo bržda upravičeno užaljeni.

Objava Pajkoštorija se je najprej pojavila na HOPsi.