V primeru te kombinacije Minecraft in DayZ nihče ni pričakoval začetek trenda, ki se veselo nadaljuje vse do današnjega dne. Seveda nas zdaj večina z gnusom gleda na od samega Hudiča prekleto kombinacijo izrazov “early access”, “survival”, “crafting” ter “open world”. Hkrati imamo poln kufer zombijev, a nam jih neodvisni razvijalci še zmerom radostno tiščijo v premajhen kovček, iz katerega gledajo že vse mogoče okončine. A kot so The Fun Pimps pokazali, na srečo v morju povprečnosti še zmeraj obstajajo svetle izjeme.

Tako smo se tudi mi odpravili seznaniti z zadnjo različico igre 7 Days to Die za osebne računalnike. Velika sreča, saj se konzolnih različic drži precej slab sloves, saj so v vseh obzirih inferiorne. Dajmo te pokukati v to klavnico in preveriti, če si zasluži kaj več od gnilih možganov, ali pa je primerna zgolj za odstrel z dobro namenjenim strelom naravnost v sredo betice.

Razvojna ekipa: The Fun Pimps
Založnik: The Fun Pimps
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Datum izida: 13. 12. 2013 (EA)
Cena: 22.99 €

Zvrst: Peskovniška simulacija preživetja

Začetek nečesa prekrasnega

Pa se dajmo prestaviti nazaj v zgodovino, daljno obdobje, ko se je vse pričelo. No, začetek te klavnice zombijev ni bil nadvse krasen. Če bi dandanes igral originalno različico, bi zraven premnogih hroščev in grozotne optimizacije dobil glavobol, nejeverno dejal, da je imela prste vmes kakšna čarovniška sila ter se odpravil iskati brco najbližje koklje.

Na originalni različici se je namreč na vseh koncih kazala nedodelanost, ki se tu in tam kaže še zdaj. Od premikanja in umetne inteligence sovražnikov, pomanjkanja ciljev, nedelujočih elementov, hroščev, pretirano kockastega nizko-kvalitetnega okolja in še ogromno drugih stvari, preveč, da bi jih našteval. Na srečo se je razvojna ekipa vzela v roke in vse od takrat neumorno dela na izboljšavah, a vseeno po dobrih šestih letih in devetnajstih večjih popravkih še vedno ni ne duha, ne sluha po polnem izidu.

So pa zato spremembe še kako vidne. Za primerjavo priporočam, da si ogledaš ta video, da ne bom sam preveč časa tvezil o vseh spremembah, ki so jih nove različice prinesle. Naj rečem le, da smo ob igranju ene prvih različic (morda celo ene malo poznejših različic) igrali povsem drugačno igro in zgolj malo stvari je ostalo enakih.

Gre za popolno preobrazbo identitete, saj vsaka verzija prinese s sabo ogromne spremembe. Tako smo dočakali že več preobrazb uporabniškega vmesnika, grafične podobe, zvočnih učinkov, kreftanja, napredovanja, bojnega sistema, ter sovražnikov, pridobili pa smo tudi NPC-je in veliko nove opreme ter orožij.

Za preživetje je potrebno garati

Zgodovino zdaj poznaš, a na kakšnem principu 7 Days to Die sploh deluje? Upira se na standarde koncepte preživetvenih simulacij in vsaj na začetku se igra podobno kot Minecraft. Raziskuješ, nabiraš in pleniš stvari, gradiš zavetišče ter se v večigralskem načinu družiš s prijatelji… a obstaja ena stvar, ki ob igranju napram lahkotnejših iger napravi ogromno razliko. Preživetje ni niti približno enostavno; pravzaprav je frdamano težko.

Se želiš ponoči enostavno skriti v hiško ter v miru počakati na jutro, medtem, ko mrtvi prijatelji depresivno krožijo naokoli? Žal čakajo ravno na to. Najsi te vidijo skozi okno, zavohajo tvoje zasmrdele cunje ali zaslišijo škripanje tal, kmalu lahko pričakuješ nenapovedane obiske, manj dobrodošle od nenadnega prihoda tašče na Božični večer. No, sicer jim težko rečemo nenapovedani, če pa obiskovalci že od daleč stokajo kot lenuh pri delu.

No, morda pa te je zgrabila pamet in zgradil si par metrov visok zid, na katerega bi bil ponosen še Donald. Tako se smejiš figurativnim Novomehičanom in… am … a je bila ta razpoka pred sekundo tu? Nič, tako ne bo šlo. Če drugo ne učinkuje, se bo pa morda Rambo pristop končal bolje od pričakovanj? Nop, tudi ta se je zaključil z gnilim čekanom v tazadnji.

Navadno se direktni boj ne obrestuje, saj te mrtvi možiclji hitro preplavijo že zaradi samega števila, če pa jih že uspeš potamaniti, obstaja velika možnost, da bodo pred tem s tabo delili virus lepote. Na srečo se jim ni težko izogniti in podpisati za posamičen odstrel, a ko pade noč, ni pametno češenj zobati niti s posameznimi zamudniki, ki navadno zelo zdolgočaseno romajo naokoli. Zato, ker namreč v tem obdobju manifestirajo energijo lune in šprintajo kot sam Usain Bolt.

Seveda je zato potrebno pljuniti v roke in nekako poskrbeti za čim daljšo življenjsko dobo. Ne gre za enostavno stvar, a vseeno obstaja dobro prežvečen koncept dolgoročnega preživetja. Lahko si namreč zgradiš hiško, utrdbo, naselje… grad!? CEL SVET JE MOJE IGRIŠČE, PRESNETO!!! … No, vsaj do radioaktivne cone.

Morda pa ti montaža ni po godu in raje živiš v stiku z naravo? Ni panike, naseli se jamo in preživi naslednjih par minut med horkanjem pod vtisi jamskega človeka, dokler te lakota ne pribezlja iz luknjice. A pazi. Kot že ime nakazuje, lakota ni edini problem, s katerim se soočaš med hermitskim življenjem. Vsak sedmi dan se na vratih pojavi horda živih mrtvecev z nadvse razvitim internim radarjem, s pomočjo katerega se podajo na lov v ravni črti, ne glede na tvoje skrivališče. Zato je priporočljivo imeti vsaj zasilno obrambo, kamor se lahko zatečeš v teh trenutkih groze.

Noč živih in mrtvih mrtvecev

Ravno to se je zgodilo meni po prvem tednu igranja. Nisem ravno povsem začetnik, saj sem igro nabavil že v eni izmed zgodnjih enačic. A kar nekaj časa se je na njej nabiral prah, zato mi je bilo večino stvari sedaj novih. Na večer sedmega dne sem se povsem zavedal, da prihaja besneč roj, a vodil me je občutek, da bom zlahka pometel z nesnago noči.

A takoj ob padcu mraka so mi hrupi v daljavi in hitro bližajoči se koraki dali pomisleke glede prejšnjega lahkotnega pristopa. In potem so prišli. Vidiš, kot voluhar sem se naselil pod zemljo, a se pri tem ne oddaljil od svežega zraka. Glavno bazo sem imel resda pod zemljo, a za varnost so skrbele varovale tri linije obrambe. Njihov cilj je bil ustavitev vsega, kar bi horde umrlih lahko vrgle obnje, vsaj v teoriji. Vse se je pričelo s kocko širokim lesenim obzidjem na površju, obdanim s plitkim obrambnim jarkom z nalogo upočasnitve zombakov.

A izkazalo se je za premalo učinkovito. Mrtveci so se eden za drugim nabirali pred zidom, v katerem so se hitro začeli poznati znaki šibkosti. Snel sem še eno glavo in jo še zadnji trenutek popihal v varno zavetišče, ob čimer sem za sabo zaslišal zmagoslavne krike. Prva obramba je padla ‒ preostali sta zgolj še dve.

Drugo obrambno črto je sestavljala dosti bolj kompetentna linija obrambe, sestavljena iz ojačanih železnih kock ter obrambnega jarka z lesenimi koli. Nič nisem hotel prepustiti naključju tretje, nepreizkušene črte, zato sem svoj korak povsem želel ohraniti na tem mestu.

Ni bilo treba kaj dolgo čakati, saj so kmalu prisopihali prvi sovražniki in ponovno se je začel boj za preživetje. Sprva je sicer šlo kar dobro in obramba je funkcionalno zaustavila vsako truplo in ta so se kmalu po prihodu sesedala v rdečkast pesek. Zvesta pištola je pri tem močno pripomogla, saj je vestno izstreljevala naboj za nabojem, nabojnik za nabojnikom. A po dobrih petnajstih minutah sem med obstreljevanjem hord zaslišal ta preklet zvok škripajoče kovine ‒ vrata so padla in to je pomenilo ponovno potrebo po umiku. Glede na to, da je šlo za glavno linijo obrambe, mi je že začelo pošteno teči za ovratnik. Šlo bo na tesno ‒ ura je šele 2.00, do zore je še daleč.

Vse je ležalo na kocki z zadnjo bojno črto globokega jarka, opremljenega z nakopičenimi stebri in dvižnim mostom. Jasno je bilo, da druge možnosti umika ne bom več imel in v kolikor bo tu šlo kaj po zlu, je z mano konec. Pripravil sem pištolo, samostrel ter mačeto in se pripravil na boj z vsemi močmi, kar jih je utrujen kazalec desne dlani še premogel.

Ne bom zanikal, da se je ob prihodu prvih sovražnikov pričelo zelo obetavno. Precej izmed njih, prihajajoče groze, sem s pištolo in nato (ob pomanjkanju streliva) s samostrelom snel, še preden so sploh prišli do jarka in tudi tisti, ki jim je to uspelo, so zgolj omahnili noter in se napičili … tako je vsaj izgledalo na prvi pogled.

Vidiš, nisem se zavedal, da stebri pridejo z eno vitalno slabostjo. Funkcijsko sicer služijo svojemu namenu, a istočasno ne trajajo večno. Torej je povsem logično, da so se sčasoma uničili in s tem novih improviziranih jamarjev padec ni ubil, ampak iz njih napravil zgolj večne invalide. Enako zavzeto so s te pozicije pričeli spodkopavati tla pod mojimi nogami.

To pa je povsem porušilo moje načrte. Ker sem bil tako zaposlen s strežbo novim obiskovalcem, nisem opazil, da so se v tleh za mano pričenjale pojavljati razpoke in da sem sčasoma prejel nov obisk. To pa je bilo bolj kot ne to. Na koncu sta nepripravljenost in pomanjkanje izkušenj prevladala in z zadnjimi odstotki zdravja sem lahko le s krikom zaključil kratko-trajajočo poslednjo obrambo in pred lačnimi čekani ter kremplji skočil v prav ta jarek, ki me je stal penine. Preminil sem natanko ob 5.30 zjutraj, le pol ure pred prihodom zore.

Volja premaga vse ovire

S tega bi sicer lahko sklepal, da je cilj igre mučenje igralca. Ampak ne. Imaš več kot dovolj orodij, ki ti pomagajo pri preživetju in nisi zgolj nedolžna žrtev v rokah krutih igralnih mehanik. Sicer si kot nov igralec na samem pričetku izgubljen in nevešč, ampak verjetno vsakdo ve, da hiša pomeni (relativno) varnost, kamen ter palica dasta improvizirano kladivo in da gre hrana noter pri ustih, ven pa pri, no, saj veš.

A potem so tu napredne zadeve, kot so kovanje, napredovanje, prečiščevanje vode, celo prilagoditev oblačil glede na podnebne razmere. Takšne stvari nemalokrat povzročijo, da skočiš na 7 Days to Die Wiki in tam potešiš radovednost. Seveda ne gre za izjemo, saj isto velja za večino kompleksnih preživetvenih iger. Po par neuspešnih poizkusih in propadlih načrtih končno skapiraš, za kaj gre, in ravno to je celoten šarm. Iz izkušenj se učimo.

Nekaj svobode imamo tudi pri prilagajanju igranja, saj lahko igramo na vnaprej izdelanem obširnem zemljevidu ali pa preizkusimo srečo z naključno generacijo. Kot da to še ni dovolj, je na voljo tudi precej zanimivih možnosti, ki jih lahko uporabiš za prilagoditev igralne izkušnje lastnim željam. Nočeš hitrih zombijev oziroma želiš, da so ves čas hitri? Dan prekratek? Plena premalo? Vse to in še več je mogoče prilagoditi.

Vsaka izbira ima svoje prednosti. Sprva boš želel igrati na vnaprej pripravljeni mapi, saj so točke zanimivosti bližje druga drugi in tako je gradnja baze in ropanje bližnjih točk zanimivosti lažje ter potrebuje manj teka sem in tja. Če pa si želiš puščavniškega načina življenja, pa le preizkusi naključno generacijo. A naj te opozorim ‒ mapa bo tu dosti bolj realistična, stavbe pa bolj razpršene, zaradi česar bo pohajkovanja in iskanja dosti več, naselja pa bodo bolj generična.

Verjetno glede na to, da gre za “kopijo” Minecraft stila, ne pričakuješ preveč na grafičnem področju. Ampak tudi vizualno ne gre za ravno slab izgled. Ob pričetku je sicer bilo to drugače, a veliko se je izboljšalo. Sedaj ne gre več za povsem kockasto geometrijo, ampak so kocke prilagojene tako, da gredo gladko skupaj in večinoma nimajo več toliko ostrih robov, v kolikor seveda ne gre za takšno vrsto kocke, od katere je oster rob pričakovan.

Tudi različnih zombijev je precej, ne samo po izgledu, saj nekateri bolj trzajo in imajo bolj kot ne vsi drugačen način premikanja, zaradi česar je glavo (ker je tako zombija, kot vsi vemo, najlažje pokončati) različno težko zadeti. Ampak, kjer pa 7 Days to Die res preseneti, je fizični model. Različni materiali imajo različno težo in za razliko od Minecraft ni mogoče imeti nemogočih struktur, ker se bodo te enostavno porušile, preden boš komaj dobro začel z gradnjo. Uporaba podpornih stebrov in pametna gradnja je zato, sploh za večje baze, nuja in združeno s težavno obrambo to res predstavlja eno najbolj zanimivih preživetvenih puščavniških izkušenj, kar sem jih kadarkoli preizkusil.

Zaključek

Pozitivno:
+ Ena najboljših preživetvenih simulacij na trgu
+ Ravno pravšnja mera kompleksnosti in težavnosti
+ Dovolj opcij za zvrhan koš
+ Konstantna evolucija

Negativno:
– Izgleda izgubljena v večnem statusu zgodnjega dostopa
– Kompleksna za začetnike
– Razvijalci z določenimi spremembami pahnejo mimo

Kot definicija žanrske generičnosti je 7 Days to Die postapokaliptična puščavniška dežela, polna živih mrtvecev z željo po možganih. A vseeno je izvrsten predstavnik s poudarkom na zadeve, ki predstavljajo najboljše aspekte preživetvenih puščavniških pustolovščin. Čeprav izgleda izgubljena v peklu zgodnjega dostopa, se s konstantnim razvojem ter občasnimi ogromnimi posodobitvami ves čas razvija in počasi, a vztrajno koraka naprej kot živo truplo. Z željo po tvojih denarcih.

Objava 7 Days to Die – Predogled | Žlahtna možganovina se je najprej pojavila na HOPsi.

Rusi so vedno bili najboljši pri ustvarjanju preživetvenih postapokaliptičnih iger, kot je S.T.A.L.K.E.R. serija. To ni nič čudnega, saj imajo postapokaliptično radioaktivno območje praktično na pragu doma. Sam sem bil vedno velik oboževalec prej omenjene franšize, in ko sem zasledil nekaj podobnega v obliki masivne spletne igre igranja vlog, sem po nekaj letih končno lahko očistil prah z zvestega AK 47 in se podal v lov na mutante … LAŽ! Saj ga nikoli nisem odložil! Kot zvest oboževalec zalezovalca se mi je na obrazu izrisal nasmešek, ko je spet prišel čas za malo morje ruskih fraz in polomljeno angleščino, manj smiselno od Rusa z alkoholno abstinenco. Naj me koklja brcne, če ga niso razvijalci vsaj tu in tam malo srknili.

Razvojna ekipa: AlphaSoft LLC
Založnik: AlphaSoft LLC
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 5. 4. 2018
Testna različica: 0.49.6
Cena: 14.99 €–

Zvrst: MMORPG, streljačina

Opis

Petdeset let je minilo od globalne katastrofe, odgovorne za izbris večine življenja. Krivec ni povsem jasen, po besedah nekaterih je kriva človeška pohlepnost, po besedah drugih pa neznani delci, ki so se nekega dne brez razlage nenadoma materializirali povsod v obliki manjših kamnov. Karkoli je že bilo, nekega dne je vse šlo v rit in najbolj jo je “fasalo” človeštvo. Nekoč rodovitna zemlja je sedaj nenaseljena, nevarna in polna tavajočih mutantskih kreatur. Tista malenkost, kar nas je preostala in uspela ubraniti mesta pred napadi mutantov, se je s pomočjo znanstvenega napredka zabubila v ruševine mest, zavarovane z energijskim ščitom. Človeštvo je bilo prignano na rob izumrtja in vsekakor nam ne kaže kaj preveč rožnato.

Will to Live Online ni niti približno idealna igra. Še manj s tehničnega vidika, saj trpi za blago rečeno zastaranim grafičnim izgledom in ob angleškem prevodu takoj pomislim na Google prevajalca. A vseeno ima eno veliko dobro stran, zaradi katere je vredno pretrpeti vse nizkoteksturne zgradbe in “Ti iti tja” pogovore. Že dolgo se nisem tako vživel v MMO in že dolgo v nobenem nisem videl takšno oko za podrobnosti. Mislim, kdaj si nazadnje videl prvoosebni MMO, kjer si pogledal navzdol in videl svoje okončine!? Will to Live vsebuje detajle, ki jih nikakor ne bi pričakoval od neodvisnih razvijalcev, za katere prvič slišim. Tudi animacije orožij so dejansko zelo dobre in ob polnjenju nabojev v revolver me prešine spomin na Escape from Tarkov.

Sicer sem uspel v igri preživeti le dobrih 10 ur, kar je vsekakor premalo za podroben opis tega žanra, tako lahko delim le svoje izkušnje iz dogodivščin med tem časom. Mešanica prvoosebne streljačine in postapokaliptičnega MMORPG-ja tu vsekakor deluje bolje, kot je to pred časom prikazal Fallen Earth. Čeprav je Will to Live komaj prišel v zgodnji dostop, pomembna področja vsebujejo dovolj polirne paste, da prekrijejo marsikatero napako in da se namesto fokusiranja na le-te podaš v lov za mutanti.

Sicer gre v veliko obzirih za stereotipičen MMO, kjer te nebodijihtreba NPC-ji pošiljajo vse naokoli opravljati razne naloge, ki rangirajo od nabiranja gob do preklinjanja šefovskih kreatur, od izkušenj drugih pa sem razbral tudi različne cone, mišljene za več igralcev, in love na še posebno nevarne pošasti. Prva pomembna izbira se prične že pri izbiri strežnika, saj je od tega odvisno, ali se boš tekom plenjenja branil ekskluzivno mutantov ali tudi drugih igralcev.

Ko se po uvodnem paru kvestov končno podaš malo dlje izven uvodne baze, kmalu pričneš pogrešati avto-premikanje, saj znajo razdalje med kraji biti precejšnje, večino sveta med njimi pa je bolj poredko poseljenega, morda kakšen razpadel avto tu in tam ter obilica dreves. A ko končno prideš do tja, kamor so te brihtne buče poslale, se vse komaj prične. Najbolj me je navdušil sistem plenjenja, saj se povsod skrivajo razna skrivališča municije, zdravja ali odpadnih materialov. Karkoli ne potrebuješ, lahko prodaš in si tako korak bližje nakupu sanjskega orožja, sicer omejenega preko napredovanja, kar nikoli ni najboljša stvar. Tudi prilagoditve so našle svojo pot v igro, saj lahko na puške pritrdiš različne daljnoglede in ostalo opremo, prav tako pa je vse treba tudi vzdrževati. Vključen je tudi dejansko raznolik sistem klas in zametki napredovanja, seveda pa ne smeta manjkati še žeja in lakota, a nista preveč v ospredju in se praznita relativno počasi (tebe gledam, Metal Gear Survive).

Trenutek, ki me je najbolj navdušil, se je sicer pričel kot stereotipičen kvest. Možakar v Adidas trenirki mi je naložil opravilo, ki je vključevalo besede “ubij” in “prinesi nazaj”. Nič netipičnega seveda, a presenečenje se je razkrilo, ko sem v kompleksu namesto podgan prvič po uvodniku srečal dosti bolj zanimive sovražnike, neke vrste hrošče z zelo zanimivo karakteristiko. Ko si gledal vanje, so bili povsem nevidni in nepremični, a ko si jim obrnil hrbet, so se besno zagnali, kolikor se besni mutirani hrošči sploh zmorejo. Pri sovražniku tako najdeš nekaj svežine in združeno s solidnim, sicer malo neodzivnim sistemom bojevanja bi to znalo biti dovolj za uspešen recept dobre igre. A kolikor so razvijalci pripravljeni na tem graditi, je povsem drugačno vprašanje.

Zaključek

Will to Live Online vsekakor vsebuje zametke dobre MMORPG streljačine, a vsekakor bi nekatere osnovne stvari še potrebovale izboljšavo. Popraska srbečico, povzročeno zaradi zamrtja S.T.A.L.K.E.R. naslovov, in čeprav večigralstvo s tem potegne nujno zlo v obliki nespektakularnih kvestov ter vsaj na začetku dokaj linearnega napredovanja, je osnovni občutek še vedno skorajda identičen zalezovalcu, le da ga lahko izkusite skupaj s prijatelji. Glede na slab prevod in določene videne stvari imam sicer pomisleke, kako se bo prijela izven območja stare Sovjetske zveze in kako se bo uspela razvijati v prihodnje, a nekaj se vsekakor skriva pod grobo zunanjostjo.

Pozitivno:
+ Pozornost na detajle
+ Redne posodobitve in nadgradnje
+ Občutek S.T.A.L.K.E.R. franšize v spletni obliki

Negativno:
– Stereotipični MMO kvesti
– Angleščina za v školko
– Linearno napredovanje, vsaj pri orožjih

Objava Will to Live Online – Predogled igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Večina besed, ki jih je bilo izrečenih o Burnout Paradise v 2008, še vedno drži. Remastered ne prinese večjih sprememb na področju igranosti in mehanik, prav tako je enak tudi svet. A ena stvar, ki jo je potrebno imeti v mislih je, da ta verzija vsebuje vse dodatke in novo igralno področje, ki smo ga prejeli po izidu originala in že od začetka je možno dostopati do vseh “novih” avtomobilov, kar žal malo izniči napredek, ki si ga v originalu dosegel z odklepanjem. Velik del originala je bil namreč ravno iskanje novih konjičkov in nabiranje izkušenj kot njihov voznik, a z instantnim dostopom najbolj mačo vozil se uniči občutek napredka.

Razvojna ekipa: Criterion Games/Stellar Entertainment
Založnik: Electronic Arts Inc.
Platforme: PS4/XBOne (PC verzija izide pozneje)
Datum izida: 16. 3. 2018
Cena: 39.99 € (31.67 € – Eigre.si)
Zvrst: Arkadna peskovniška dirkačina

Burnout Paradise prav tako uspe ujeti idealno razmerje pri upravljanju avtomobila, čeprav je sama vožnja arkadna in ne sloni na realizmu. Vsak avtomobil ima občutek teže in težji ter počasnejši se bodo počutili bolj štorasto od hitrih in agilnih. Upravljanje vsakega se počuti dobro in tudi brez pretiranega navajanja bi moral kmalu dirkati kot profič, čeprav ti tu in tam kakšen tresk ne uide.

Bogat bolj kot nekoč

Vse naokoli se pojavljajo takšni znaki zastaranja, pa naj govorim o teleportiranju nasprotnikov v nekaterih igralnih načinih, le malo izbire pri kameri ali o simulirani vožnji lastnega konjička, če katerega nasprotnika vržeš v zid in pri tem opazuješ njegovo uničenje. Po večini se sicer navadiš nanje in niso moteči, čeprav se je velika večina dirkačin od takrat pričela posluževati bolj “modernih” metod reševanja takšnih situacij.

Skupno obstajajo tri vrste oziroma stili avtomobilov, in to so dirkači, kaskaderji in razbijači. Raznih avtomobilov je precej, a če hočeš menjavati med njimi, moraš obiskati eno izmed treh smetišč, kar je zaradi odsotnosti hitrega potovanja kar mala dogodivščina samo po sebi. Odsotnost hitrega potovanja je tudi drugod lahko naporna, saj po dirki pristaneš na cilju povsem na drugi strani mape.

Malo pripomorejo bližnjice, ki ti tako tu kot tudi med dirkami pomagajo pri sekanju poti, a z izjemo tega si večino časa omejen povsem in samo na cesto, saj je ob njej stalno prisotna ograja, ki jo v višavah označuje tudi nevidni zid, v kolikor si jo želiš preskočiti.

Objava Pregled – Burnout Paradise Remastered (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Sports Interactive (Velika Britanija)
Založnik: SEGA
Operacijski sistemi: Windows Vista+, Mac OS, Linux
Datum izida: 10.11.2017
Cena: 54.99 €

Zvrst: Športna simulacija

Novosti na pravih mestih

Kaj je torej tokratna največja sprememba? V tem letu je največja novost nov ekipni dinamičen sistem, ki stanje klopi približa realnosti. S prisilo igralcev, naj ne bodo polni sami sebe temveč mislijo na celotno ekipo, uspeh ni več odvisen le od zmagovanja tekem. Namesto tega je večji fokus na tem, kakšna morala prevladuje med igralci. Do podrobnosti bom prešel pozneje, ampak celoten sistem skupaj z večjim vplivom medijev, kastami znotraj ekipe in pretežno dobrimi vizualnimi predelavami dostavi eno najbolj dodelanih menedžerskih izkušenj doslej.

Glede na osnove gre še vedno za povsem identično stvar kot vsako leto, le da te tokrat ob zagonu pričaka glasbena spremljava. Sicer dobrodošla “novost”, a mi je po par zagonih le parala živce med brskanju po spletu in čakanju na prikaz glavnega menija. Bi pa pohvalil, da so začetni nalagalni časi drastično nižji in zavzamejo manj kot 30 sekund dragocenega časa napram prejšnjih 3+ minut. Najprej torej izbereš ekipo, se ustvariš v virtualnem svetu in takoj si vržen v svet spletk, načrtovanja, prevar in boj za železni prestol… čakaj malo… napačna serija. Čeprav moram priznati, da prva tri naštevanja veljajo.

Kljub malim morjem taktičnih odločitev je cilj vsakega menedžerja enak in sestoji iz preboja čim višje na lestvici, ob tem pa zadovoljevanja nadrejenih ter grajenja za prihodnja leta. Kar pa vsakoletno formulo naredi raznoliko, so različne dodelave, predelave in obdelave uporabniškega vmesnika, raznih funkcij in grafične plati, izboljševanje umetne inteligence in skratka vsako leto poizkus nudenja čim več informacij preko statistik, gore podatkov ter analiz, vse z namenom pobrati novih 50€ od vsakega pravega nogometnega navdušenca. Nova iteracija je zavihala rokave in pošteno zabredla v vode spremembe, čeprav je občasno naletela na močvaro.

Zadovoljna klop je uspešna klop

Objava Football Manager 2018 – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Sonic Team/Hardlight
Založnik: SEGA
Platforme: PC, PS4, XboxOne, Switch
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 7. 11. 2017
Cena: 39.99 €

Zvrst: Akcijska avantura

Sveža kri je vedno najslajša

Verjetno ni nikakršno presenečenje, da je izgradnja lastnega lika največja prodajna točka in največja novost Sonic Forces, saj si je vsak dolgoročni Sonic oboževalec tega že od zmerom želel (sploh, če pogledamo fantazijsko fikcijo, yikes). Izbereš si lahko raso ter izgled in na koncu oblečeš še malo morje oprave, ki jo dodatno odklepaš tudi med igranjem. Ta novinec se nato pridruži uporu, katerega cilj je osvoboditev Sonica iz zapora, že takoj na začetku ga namreč nabije nova igračka zlobnega doktorja, zaradi česar pristane v doživljenjskem arestu. Uvedba lastnega lika in sodelovanje s SEGA-maskoto proti staremu srboritnežu je nekaj, kar smo že dolgo čakali.

Zgodba se prične zanimivo, a kmalu zatrdi z leseno predstavitvijo, predvidljivostjo ter vmesnimi sekvencami nizkoproračunskega občutka v stilu starejših CGI risank. Večino časa gre za naloge tipa “ej, ugotovili smo, da je x na lokaciji y” ali pa “z je slabo ubranjen, zdaj je čas za napad”, in če nisi res oboževalec serije, je različnih likov tako ogromno, da ti po dobri uri ni več jasno, kdo je kdo in kdo sodeluje s kom. Sploh zaradi vključitve alternativnih dimenzij, drugega Sonica in virtualne resničnosti, z uporabo katere dr. Jajčnik končno namerava podjarmiti rodno grudo.

Glavni problem zgodbe je pomanjkanje epskih trenutkov, saj imaš konstantno občutek, da bo vsak čas prišlo do ultimativnega spopada med Sonicovo druščino ter doktorjem in kompanjoni, a ta nikoli ne prispe in zgodba se namesto tega le trudoma privleče do konca v obliki pet do šest ur trajajoče kampanje. Z večino prisotnih likov se sploh ne srečaš, razen v vmesnih sekvenc, in gre za cenen način vključitve velikega števila imen, brez da bi ta bila dejansko prisotna med igranjem.

Minuto mi daj, pa ga porazim

Med igranjem se boste v glavnem soočali s štirimi različnimi vrstami tras, ki delujejo na zelo podoben princip in združujejo 3D ter 2D okolice, postavljene v vse od drugih planetov, fliper arene, džungel, razrušenih mest ter robotskih tovarn. Vsem so skupna podrobna, odlično izdelana okolja ter izvrstna glasbena podlaga, sestoječ iz vsega od remiksov, 16-bitnih pozabljenih ritmov ter starošolskega pop rocka devetdesetih. Mala zamera gre tu na raven nemega novinca, kar je po občutku prevzeto iz South Parka.

Fizika sprva potrebuje nekaj navajanja, saj nadzor nikakor ni tako gladek, kot bi to pričakoval za eno najhitrejših bitij na svetu. Izmenično se soočaš z dokaj linearnimi 2D in 3D stopnjami, pobiraš cekine – pardon, obroče – ter pobijaš sovražnike, čeprav večino časa prebiješ v visokih hitrostih in tako ti niso prevelika ovira.

Gremo se najprej lotiti vseh vrst stopenj, da lažje predstavim, kaj mislim s štirimi vrstami. Najprej imamo moderne stopnje, kjer igraš kot klasični Sonic. Linearni svetovi, tekanje v skorajda svetlobni hitrosti in le bežen pregled nad dogajanjem so tu stalnica. Potem imamo tu klasične stopnje, spet s Sonicom na čelu. Te so dosti bolj fleksibilne in mehanično raznolike, saj ne vsebujejo le ene poti, igranje pa je dosti počasnejše in ne sestoji le iz čim hitrejšega tekanja naokoli.

Tretja oblika ti pod nadzor da lastnega lika oziroma začetnika, kot ga igra okliče. Stil je precej podoben modernemu načinu, a način igranja je unikaten in se navezuje na izbrano raso ter orožje. Slednje lahko vsebuje tudi do tri različne lastnosti, kot je instantno ustavljanje, začasna nesmrtnost ob pobranem stotem obroču in podobne zadeve, ki izbiri dodajo še dodatno globino. A kakorkoli sem izbral, lahko večina orožij enostavno z vsakim zamahom razbije po desetine sovražnikov, in tako se ti porodi vprašanje, kako so ti idioti sploh uspeli zavzeti celoten svet, če jim že amater uspe povzročati takšne težave.

Še zadnja izmed stopenj so šefovski spopadi, ki so sicer kompetentno izdelani napram večini iger v Sonic seriji, a kljub temu ne nudijo večjega izziva in so lahko končani tudi v 30 sekundah, če veš, kaj delaš in z uporabiš prej omenjeno orožje. Večina jih vsebuje tudi več faz, čeprav kaj kmalu opaziš ponavljajoč se vzorec in se nevarnostim zlahka izogneš. Vseeno so vizualno in mehanično dobrodošel predah od preostale igre, saj se ne osredotočajo na hitrost, temveč na izmikanje projektilom, ugotavljanje šibkih točk in nazadnje izkorist teh v pogubo preko-samozavestnega šefa.

Vse izmed prvih treh vrst stopenj se soočajo s klasičnim problemom takšnih iger, in to je slab prikaz prihajajočih nevarnost in nemogoča priprava nanje ob prvem teku skozi novo stopnjo. Ko s sto na uro brziš skozi neskončen travnik, boš zaradi poskakujoče kamere sploh v 2D načinu zelo težko opazil hitro približujočo se nevarnost, pa naj bo to luknja z instantno smrtjo, bodice ali kateri izmed sovražnikov, ki navadno ne povzročajo pretiranih problemov. Nikakor ne gre za obseg, v katerem je bil te težave deležen Sonic 2006, ampak po občutku bi rekel, da so ciljali na večkratno preigravanje in pripravo na vse, kar ti igra vrže v obraz. Tu je sploh dobrodošla fleksibilnost, ki jo določene stopnje z več potmi nudijo, saj se boš lahko odločil za pot, ki ti najbolj odgovarja ali pa se ob napaki prisilno odločil za pot, na kateri si sedaj pristal.

Prehitro je vsega konec

Stvar, ki je ves čas prisotna, je tudi kratkost glede na ostale Sonic naslove (dobre ali slabe) in neskončno število življenj, saj umiranje vpliva le na rezultat. Čeprav je stopenj precej, je kratkost kriva za marsikatero negodovanje, saj so stopnje izjemno raznolike, a vseeno bi rad videl, kakšen dizajn bi lahko vključili, če bi na isti lokaciji preživel več kot tri minute. Klasični Sonic tu najbolj trpi, saj izpade kot naknaden dodatek. Kot da razvijalci niso bili zadovoljni le s stopnjami z lastnim likom in so tako na hitro dodali nekaj klasičnega, saj Sonic igro tako težko okličeš brez zvezde za volanom.

Po preteku ne preveč dolge zgodbe ti preostane odklepanje vizualnih priboljškov ter izboljševanje rezultatov, ob tem pa lahko preko spleta dostopaš tudi do SOS misij, kjer rešuješ kreacije drugih igralcev. Gre za izpuščen potencial, saj celotna večigralska komponenta ni nič drugega kot možnost uporabe likov drugih igralcev ter deljenje rezultatov. Več stopenj ter obširnejši in težji šefovski spopadi namesto tega bi bili dosti bolj dobrodošli.

Objava Sonic Forces – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Battlestate Games (Rusija)
Založnik: Battlestate Games
Spletna stran: http://www.escapefromtarkov.com/
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+, Mac OS x
Datum izida: 28.12.2016 (Alpha)
Cena: 34.99€ + DDV

Zvrsti: Večigralska preživetvena streljačina

Dežela vodke in Adidasa

Torej si tudi sam želiš raziskati namišljeno rusko mesto Tarkov, medtem, ko ti na poti stojijo drugi igralci in računalniško vodeni mrhovinarji? Ali si ob tem sploh drzneš upati, da boš izboril pot in naropane dobrote prinesel na varno, da ti bodo služile v prihajajočih dneh? Ali pa se boš pridružil številčni množici padlih bojevnikov, ki so na milost in nemilost prepuščeni isto-mislečim igralcem, lačnim njihovih zalog? To so glavna točke, na katere moraš odgovoriti, če se želiš lotiti preživetvene izkušnje ruskega razvojnega studia Battlestate Games. Pedigre s preostalimi igrami iz ceha je vsekakor koristen, a večino jih lahko vržete skozi okno, saj je EFT sveža in unikatna izkušnja.

Battlestate Games so prevzeli nalogo narediti eno najbolj realističnih preživetvenih streljačin z elementi iger igranja vlog. Vsekakor ne gre za nekaj, kar do sedaj ni bilo (že večkrat) preizkušeno in navadno bi rekel, da nikakor ne potrebujemo še enega predstavnika te zvrsti, a par ur sprehajanja po velemestih, naseljih, gozdovih in tovarnah so povsem utrdile moje nasprotno mnenje. Do sedaj nobena izmed podobnih iger ni uspela doseči idealnega ravnovesja med vključenimi žanri, a Escape from Tarkov morda le ima možnost zmešati idealen zvarek, ki kar prosi za repete.

Zgodba o preživetju

Za igro sem slišal že pred časom in to predvsem dobre stvari. A ob poizvedovanju sem naletel na informacijo, ki je v meni dvignila drobec dvoma. Veselo brskam po strani, si ogledujem cene in prešine me, da bi to znal bit dober nakup. Na voljo je več edicij in kot je to že stalnica za dandanašnjo igričarsko industrijo, se cene dražjih paketov znajo dvigati v višave, a pridejo seveda z dodatnimi dobrotami, kot so dodaten plen, več prostora v skladišču ali forumska titula. Čeprav ne gre za tako opevani “dej keš za zmago”, so igralci z več prostora vseeno v veliki prednosti, kar se tiče nabiralništva, saj ga imajo 3x več. A vseeno so na bojišču vsi na isti ravni in nihče nima nikakršne prednosti (odvisno od velikosti testisov in vnešenih dobrot). Ker se mi nobena, sploh nedokončana igra, ne zdi vredna več kot 100€, izberem najcenejšo opcijo z beta dostopom (35€), izpolnim informacije in… BAM… šok. Končna cena teiste verzije je na koncu dobrih 10€ dražja… kaj za vraga? To povzroči seveda nemalo negodovanja ter obisk priključenega foruma, kjer seveda že vlada razgreta debata na isto temo –  ja dragi moj, kaj pa DDV? Za razliko od ameriških kolegov smo Slovenci navajeni, da je avtomatično vključen v ceno, a EFT je očitno izjema. Želiš igrati? 45 evrov, prosim in hvala.

Lahko si predstavljate šok marsikaterega kupca, ko zagleda končno vsoto, ki se za najdražjo verzijo giblje globoko nad 100€. Glede na močno konkurenco je takšna cena le težko opravičena, sploh, če zraven vzamemo tudi dejstvo, da trenutno gre za (zaprto) beta verzijo, kjer z nakupom sprejmeš določeno tveganje. Verjetno ste že slišali zgodbo o osovraženem WarZ in njegovih skopuških razvijalcih, DayZ s polžjimi popravki ter opuščenem Nether, kjer so razvijalci vse skupaj poslali v tri krasne. Vse izmed naštetih preživetvenih streljačin so na začetku imele navdušenje in vso možnost biti hit, a so ubrale najlažjo možno pot in nasoljene igralce tako naredile veliko bolj nezaupljive do vsakega novega kandidata. “Kaj se buniš, saj je beta” – to je stavek, ki sem ga v takšnih primerih slišal nemalokrat.

To torej razloži nezaupanje, a kako tu kaže Escape from Tarkov? Že sedanja verzija je, z izjemo nekaj potrebnih obližev, vredna igranja. Vendar bodite pozorni, ker EFT zaenkrat ni na voljo nikjer drugje kot preko spletne strani tudi vračilo denarja ni možno, s čimer vas sicer razvijalci seznanijo že pred samim nakupom. Razvijalci se prav tako še niso izjasnili, ali bodo vsi trenutni kupci dobili še verzijo na Steam-u, kjer se bo znašla v letu 2018.

Prase me je v glavo

Ena izmed glavnih razlik je že v igralnem načinu, ki se ne zanaša na stalne strežnike, ampak se igra v igralnih seansah, kjer si s skupino drugih igralcev razmetano vržen na mapo. Imaš določen čas, da prideš do enega izmed koncev, če pa ta rok zamudiš ali pa se odklopiš, lahko rečeš adijo vsemu plenu, ki si ga vzel s sabo ali naropal. Velika razlika napram standardnim preživetvenim igram, kjer strežniki niso odvisni od igralcev in so enostavno tam, pa če je kdo gor ali ne. Sicer je trenutno v času pisanja na voljo le ta, samcat igralni način, a v prihodnje se bo to spremenilo. Ob izidu nameravajo razvijalci vključiti tudi zgodbeni način s časom trajanja okoli 50 ur, kjer bo tvoja naloga pobegniti iz mesta Tarkov, nakar boš odklenil vse ločene zemljevide, ki jih boš nato lahko obiskoval v trenutnem načinu, poznanem kot napad.

Vendar boj na bojišču ni edin in je le eden izmed delcev do zmage. Pomembno bo načrtovanje vnaprej in pameten izbor opreme, saj slednjo ob smrti izgubimo. Z zaprašeno pištolco Makrov kljub veliki izbiri glede municije ne boš imel skorajda nobenih možnosti proti polno oboroženemu igralcu (razen v primeru res natančnega strela v glavo) ali še huje in pogosteje, skupini polno-oboroženih velikojajčnikov. Softiči se znajo dobro skriti za svoj oklep, medtem, ko te spremenijo v švicarski sir.

Že na samem začetku se moraš zavedati, da boš na začetku UMIRAL in to veliko. Igralci namreč niso deljeni glede na dosežene stopnje ali opremo in ko si enkrat na mapi, je odločitev končna. S spoznavanjem mape, obnašanja orožij in taktike, boš  pridobil na samozavesti in misel po golem preživetju bo nadomestila lakomnost po plenu. Na tem mestu moram okarati tudi točke nastanka (spawn points), ki so presneto blizu (igralca med seboj oddaljena tudi sam 10s hoje) in mnogokrat se bo zgodilo, da bo glavna akcija končana v prvih 5 minuth. Na srečo ponovni nalagalni čas (vsaj v primeru, da si lastite SSD) ni dolg in vzame do minute. Velika težava so ti. spawn kemperji, ki počakajo na znanih vstopnih točkah in te pokončajo, še preden dejansko vstopiš v igro (v dobrih 250 rundah se mi je to pripetilo v dobrih 10 primerih, a ravno v momentu, ko sem našel svoje testise).

S samim umiranjem ni narobe nič, saj lahko že kmalu po tem pričneš igrati znova, z novo skupino nasprotnikov. Vendar nikoli ne boš odpustil prascu, ki se je utaboril tik pred izhodno točko in se ti med pošiljanjem nabojev rogal izza pečin, sploh, ker si izgubil plen, vrednejši od vsega, kar si trenutno lastiš. Tarkov smrti namreč ne nagrajuje in ob smrti izgubiš vse, kar si imel pri sebi, razen majhne varne skrinjice. In to je tudi poglavitni razlog, ki vseskozi vleče v igranje. Adrenalin z mešanico previdnosti, ko se s težko prigarano M41 sprehajaš po opuščenih zgradbah in nedaleč stran odjeknejo streli in frčijo granate. Odlično vzdušje, ki sem ga do tega trenutka doživel v le redko katerem naslovu.

V kolikor se odločiš za samostojno igranje bo taktika prišla do večjega izraza. Ker bo vsaka napaka pogubna, bo destinacije potrebno skrbno izbrati in načrt ob nenadejanih trenutkih sproti spreminjati. Vsem začetnikom brez denarja priporočam izjemno počasno igranje z dosti višjo stopnjo preživetja od standardnega jurišanja po mapi, čeprav boš moral izpustiti kakšno bajno mesto s plenom.

Roba za vsakogar

Razvijalci želijo igro kar se da približati realnosti in zato pozabi na poštenost in enake možnosti. Če ponazorim v primeru, lahko na določeni mapi hkrati igra do 7 igralcev in pogosto pride do bizarnih situacij. Večkrat se zna zgoditi, da bo več kot polovico mest zasedla skupina, kar bo preostala 2 igralca postavilo v resnično težak položaj. Seveda ne gre izpustiti še igralcev, ki bodo postavljeni v vlogo mrhovinarjev. Ta način je prvenstveno namenjen nabiranju opreme ter postavljanju zased klasičnim igralcem (čeprav večino časa mrhovinarji ostanejo zvesti imenu, ubijejo soigralce in jo popihajo), zaradi česar je privlačen predvsem igralcem s popolnoma praznimi virtualnimi denarnicami.

Vendar se od običajnega PMC načina razlikuje. Po smrti bo za ponovno igranje potrebno počakati 30 minut, med tem, ko v običajnem načinu te dobe ni. Izkušenj ne bo možno nabirati in prav tako ne opravljati nalog. Prejeta oprema bo naključna, kakor tudi stanje borca, zaradi česar ti bo v rokah najpogosteje pristala pištola, ob manj številčnih priložnostih pa še cenejša brzostrelka ali pumparca. Način ni namenjen pobijanju preostalih barabinov, temveč pobiranju dobrin in postavljanju zased Medvedom in Jenkijem. USEC so plačanci ameriške korporacije, ki znotraj Rusije izvajajo nelegalne aktivnosti, BEAR pa je odziv ruske vlade na nelegalne aktivnosti. V trenutni verziji se med seboj pobijajo vsi, kar se bo z razvojem spremenilo.

Kako pa se obnašajo orožja, kar je za vračanje k igranju bistveno? So preprosto fenomenalno dodelana. Če se boš še na začetku praskal po vedno redkejših laseh in se na misije odpravljal z klobasnim nožkom, ali v vlogi gozdarja s sekiro, se bo to z napredovanjem spremenilo. Že zamenjava vratoreza s preprostima pištolama Makrov in TT Tokarev bo znatno olajšala igranje in zvišala možnost preživetja, čeprav bo vsak igralec z neprebojnim jopičem in čelado velikokrat pretežak zalogaj.

Za pravo adrenalinsko doživetje pa bo potrebno na pot v neznano vzeti resno modificirano orožje z dušilcem, seveda pa ta stane precej cvenka. Vsi, ki “elitnih” orožij nimate le za okras, vas čaka svetla prihodnost, saj navadno velja zakon da, boljše, kot je orožje, večja je možnost, da bo lov na še boljši pljuvač municije uspešen. Ampak kako naj bom tu uspešen, ko pa stvari nimam kam dati? Tako je, ob orožju bo potrebno nositi tudi taktični jopič z žepki in nahrbtnik, v kolikor želiš z misije priti bolj masten kot Američan iz McDonald-sa. Osrednji prostor za shranjevanje dragocenih stvari ti bo vseeno predstavljal majhen varni zaboj, stvari znotraj katerega ne izgubiš niti ob smrti. Skratka, edino mesto, kjer so zlate ogrlice, Rolex ure ali pa zgolj rezervna oprema varni.

Za učinkovito rabo orožje je potrebno prilagoditi taktiko igranja. Tako se pumparice (ki jih lahko bister igralec sicer ob modificiranju spremeni tudi v ne preveč učinkovite snajpe) in pištole uporabljajo v bližnjih bojih, AK74-U pa jim doda še nekoliko večji doseg in uničljivosti. Za daljše razdalje so bolj primerne karbine in jurišne ter ostrostrelske puške, čeprav izstrelki večine orožij v predel glave zaležejo tudi na večje razdalje (isto velja tudi za granatni šrapnel, zato previdno ob metanju!). Razvojni ekipi je uspelo dodelati tudi izjemno podroben sistem modifikacij orožij, kjer lahko zamenjate večino delov in spremenite tako izgled, kot učinkovitost. Dodatni ročaj bo drastično zmanjšal povratni sunek, daljša cev bo dvignila hitrost izstrelkov in vizir bo omogočil lažje merjenje. Skupno z malim morjem različnih vrst izstrelkov bo tako vsak ljubitelj orožij našel nekaj zase.

Nedavno nazaj so bile dodane tudi naloge. Slednje ti bodo naložili trije izmed trgovcev in so dobrodošla popestritev, čeprav gre večinoma le za iskanje predmetov ali določeno število usmrtitev računalniških ali igralskih nasprotnikov. Prostora za izboljšave je na tem področju ogromno. Tudi če se ti teh misij ne da opravljati, boš v to preprosto prisiljen, vsaj če želiš od trgovcev dobiti top robo. Elitne zadevščine so rezervirane samo za zveste in zapravljive kupce z delitvijo v štiri stopnje. Z odklenitvijo vsake nove na voljo prejmeš nova orožja in priboljške, s katerimi boš predelal svoj arsenal.  Tako boš lahko vedno bolj samozavestno s sabo odnesel vedno več krame in opreme, saj jo boš lahko ob izgubi preprosto kupil. Z denarjem večjih težav vsaj večina ne bi smela imeti, a vseeno je potrebno prilagajanje stila igranja trenutnim zmožnostim. In ja, Call of Duty pristop se bo skoraj vedno končal s prazno denarnico in inventarjem ter mizo prelito s smrkljem, med klicanjem mamice.

Boj ne bo potekal zgolj med tabo in preostalimi igralci, temveč so zraven vključeni tudi računalniško vodeni borci (Scav), ljubkovalno imenovani Cheki Breki. Umetna pamet je v preteklih mesecih precej variirala, saj so razvijalci tudi tedensko poizkušali najti pravo kombinacijo, med tem, ko smo se igralci potili pred smrtonosno natančnimi ali (od smeha) preprosto neumnimi banditi, ki me smrtno ranjenega niso bili sposobni pokončati na 5-ih metrih. Ni hujšega, ko se z zvrhano malho vračaš proti izhodu in pred sabo kosiš barabine, ko ti eden po naključju na večji razdalji zmaliči poslednji drobec mozga, ki je deloval kljub več dozam morfija. Sistem zdravja je precej dodelan in omogoča krvavitve ter zlom vseh okončin, osredotočen ogenj pa je seveda najboljši način za povzročitev smrti, če strel v glavo ni možen.

Smrt za počasen internet

Kaj so torej glavne težave, s katerimi se morate biti pripravljeni soočiti, če želite občutiti (virtualni) veter na lastni (virtualni) koži? Glavna zadeva, ki jo more imeti vsaka večigralska igra porihtano, je seveda večigralska povezljivost. Obstajata dva načina, na katera večigralske igre shranjujejo podatke – preko strežnika ali preko odjemalca (klienta). Drugega je seveda lažje implementirati, saj ni potrebno pošiljati toliko podatkov, a glavni problem z njim je de-sinhronizacija in varnost. Ne glede na to, kako močno so podatki enkriptirani, vedno obstaja možnost, da bo nekdo uspel spraviti zraven svoje masne prste in jih modificirati. Končni rezultat je seveda dosti lažje ustvarjanje goljufij in večja dostopnost le teh (problem, s katerim se v manjši obliki srečuje tudi EFT, čeprav je dotičnih goljufov precej malo).

Pri Escape from Tarkov ne gre le za eno boljših preživetvenih izkušenj, temveč tudi za izpiljen naslov luštne vizualne kvalitete. Seveda ni idealen, sooča se z nekaterimi večjimi težavami, ki jih je še kako potrebno popraviti pred polnim izidom. Tako je do nedavnega bila neigrana za vse, ki si ne lastimo vsaj spodobne internetne povezave. Med enourno igralno seanso je znala narediti tudi do 2GB internetnega prometa, kar je za igre ogromno, še huje pa je dejstvo, da so igralci z manj zmogljivo povezavo imeli ogromne težave pri igranju (ko bo tvoj tipček zaboj odpiral 2 minuti veš, da je nekaj narobe). Z zadnjim popravkom so zadevo znatno omilili porabo zmanjšali za 4x, kar me navdaja z optimizmom, čeprav se zaradi obremenjenosti strežnikov tostransko zatikanje še vedno zna pojaviti.

V zadnjem obdobju se pojavlja zvišano število (nesposobnih) igralcev, ki izrabljajo pomanjkljivosti v kodi (hrošče – neumrljivost, nezmožnost izgubiti orožje, gledanje skozi zidove), kar bo poštenjakom igranje nekoliko otežilo, čeprav so v večini dosedanjih primerov razvijalci hitro priskočili na pomoč in razlog odpravili, tovrstni igralci pa v poštenem boju tako ali tako nimajo za burek. In nikar pri milem Bogu za kritje ne uporabljaj trave. Slednja namreč slovi po izjemno kratkem izrisovanju in že nekaj 40m v daljavo izgine iz vidnega polja, tvoja glava pa je vidna kot novoletne lučke za Božič. Grafična podoba je daleč od slabe in izgleda zelo realistično, vendar se vseeno ne more primerjati z Battlefield serijo, v sami žanrski konkurenci pa jo zlahka uvrstim na sam vrh. Odličen je tudi nadzor, čeprav sem se tu in tam srečal s težavami glede ležečega položaja, kjer se moj fantič nikakor ni želel dvigniti iz udobne travice.

Zaključek

Razvijalci so že v glavnem meniju razobesili napis, da trenuten način igranja, ne predstavlja končne verzije igre. Boj naj bi postal še bolj otežen in med tem, ko se boste z ostalimi igralci (družno?) prebijali preko mape, bodo naokrog pokali mortarji in sorodna nadlega. Vsaj takšne so njihove želje. Lahko potrdim, da je igra uživantska in zasvojljiva že v trenutnem stanju. K temu pripomore realistično obnašanje orožij in neprestan občutek boja za preživetje, ki ga ne bi preživel niti John Rambo. Vsem ljubiteljem simuliranih streljank nakup priporočam, lahko pa počakate tudi do celostnega izida.

Pozitivno:
+ Realizem orožij, da te kap
+ Najbolj napeta preživetvena streljačina, kar sem jih igral
+ Grafika
+ Niti malo P2W
+ Smrt te kaznuje
+ Veliko razne opreme in podrobna ekonomija
+ Modifikacija orožij, ki ji ni para

Negativno:
– Potrebuje zmogljivo mašino
– Povzroči več spletnega prometa od pornografskih strani
– Ponavljajoče se igranje brez občutka napredka
– Umetna pamet je sila povprečna

Pripravili smo še kratek video, s težavami in smešnimi trenutki, na katere smo med igranjem naleteli.

Objava Escape from Tarkov – Predogled se je najprej pojavila na HOPsi.

Ravno takšen občutek groze nudi Darkwood, preživetvena grozljivka, postavljena v neskončen, temačen gozd, poln srhljivih grozot. V njem se namreč namesto srnic in zajčkov nahaja polna malha mutantnih stvorov in divjakov, željnih svežega, sočnega mesa. Skupaj z mračno atmosfero, srhljivimi sencami, gostim rastlinjem in nepredstavljivo visokimi drevesi sem na pladnju dobil postreženo odlično poslastico vse od prvega koraka v neprijazno goščavo in obedina ni popustila tudi po mnogih urah. Igra vsebuje tri ločene cone, vsako z lastno tematiko, težavnostjo in izzivi, vse skupaj pa bo ob zmernem igranju vzelo tam nekje 20–30 ur, glede na način pa ne bo nič čudnega, če se boste v gozdovih izgubili tudi po 100 ur.

Razvojna ekipa: Acid Wizard Studio (Poljska)
Založnik: Acid Wizard Studio
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows Vista +, Mac OS, Linux
Datum izida: 17. 8. 2017
Cena: 13.99 €

Zvrsti: Preživetvena grozljivka/avantura

Kraj, kjer sonce ne posije

Darkwood nudi idealno povezavo med gradnjo in osebnostnim razvojem ter napetim spopadom za življenje. Prevzameš nadzor nad dementnim članom propadle vojaške ekspedicije, ki je bila poslana raziskati nenaden pojav bolezni ter mutacij v gozdu in bližnji vasi. Po kratkem prologu spoznaš, kako si tu pristal in koga se moraš najbolj bati – neke vrste zlobnega doktorja, eksperimentatorja z vsemi ljudmi, ki mu pridejo pod prste, pa čeprav je nekatere izmed njih človečnost že zdavnaj zapustila (takšen je vsaj prvi vtis). Na srečo se kmalu rešiš okov in znajdeš pred enim samim ciljem – nekako preživeti in najti pot nazaj v civilizacijo.

Ob vsem kar počneš, moraš biti pozoren na dnevni cikel. Podnevi lahko prosto raziskuješ okolico, nabiraš koristne pripomočke, gorivo in orožja ter iščeš sledi za napredovanje zgodbe. K vživetju in srhljivosti močno pripomore fascinantno okolje, polno razrušenih farm, pogorelih hiš, blodnjakov, podzemnih jam in z rastlinjem prekritih trupel. A ne vzemi si preveč časa za uživanje v postapokaliptični okolici, saj se sonce še kako hitro začne spuščati in delati vedno daljše sence, kar počasi oznanja, da se bo počasi treba umakniti v “varno” hišo.

Ponoči je zgodba namreč povsem drugačna. Medtem ko lahko podnevi bolj kot ne prosto raziskuješ in se večinoma izmikaš sovražnikom, te ponoči čaka skrivalništvo. Edina opcija za preživetje je poln generator, močna svetilka in glasne molitve. Kaj kmalu po spustu teme pričneš slišati glasove, ki se počasi bližajo … Seveda je nesmiselno čepeti v kotu in upati na milostno nebesno bitje, usodo je najbolje vzeti v svoje roke. Del tega je barikadiranje oken in vrat, postavljanje pasti ter izogibanje pogledovanju skozi okno, saj s tem hitro izdaš svojo pozicijo. Če se to zgodi ali pa če preprosto nimaš sreče in Jehove priče pričnejo butat po vratih, lahko le zgrabiš za bližnjo sekiro, se v mislih posloviš od najbližjih in poskušaš s sabo v pekel vzeti čim več stvorov noči.

Kuku, vidim te

Občutek groze in nemoči je nekaj, kar igra opravi z odliko. A ne morem se povsem odločiti, če mi je preostali del všeč ali ne. Atmosfera in grajenje napetosti je nedvomno odlično, ampak bojni sistem je podpovprečen. Štorasto se zanaša na držanje desnega gumba na miški za pripravo na udarec in pritisk levega za njegovo izvedbo. Večina mojih srečanj se je namesto taktičnega pričakovanja na “bum po butici” tako odvijala kot nekakšen ples okoli sovražnika in tolčenja po vsem, kar se premika. Štorasti bojni sistem in nadzor sta očitno neke vrste zaščitni znak tovrstnih srhljivk, in tudi Darkwood jima ne uide.

A štorastost se tu žal ne konča. Velikokrat opravila potrebujejo zaporedne pritiske na gumb, kar je zamudno, nadležno in nepotrebno. Redkokdaj sistem pripomore k atmosferi in napetosti – nekaj povsem drugačnega bi bilo, če bi se moral ukvarjati z odklepanjem vhodnih vrat, medtem ko bi se mutiran stvor počasi bližal, a kaj ko sistem namesto tega večinokrat povzroča le preglavice med dnevnim raziskovanjem in standardnimi opravili. 

Velika škoda, saj je preostanek igre izvrsten. Velikokrat je edino območje svetlobe na zaslonu le ena sama svetilka ali pojemajoča bakla, medtem ko vse okoli tebe odmevajo kriki, rjovenje, škripanje in ostali srhljivi zvoki, kar resnično da občutek, kot da te za bližnjim vogalom pričakuje nekaj grozljivega. Srce pade v hlače, ko tekom noči nekaj začne udarjati po barikadi in s stavami, če bo prej nastopilo jutro ali odstopila barikada, bi lahko zaslužil malo bogastvo.

Ponoči se lahko zgodi precej naključnih, unikatnih dogodkov, vse od obleganj divjakov, šepetanja, zmanjkanja elektrike ali krvavljenja sten, in z vsakim od njih se je potrebno soočiti na drugačen način. Noč je tako najbolj napet del igre, a tudi podnevi je potrebno biti na prstih, saj tu divjad, divjaki ali celo praseti povzročajo večjo nevarnost kot granata v skupini najstnikov. Velika škoda, da se ob reševanju konfliktov na edini možen način ta občutek groze hitro razblini.

A kljub vsemu temu – Darkwood je ena najbolj bogatih in napetih grozljivk, kar sem jih igral v zadnjem času. Vse od postavitve kamere do vidnega kota v obliki stožca pomaga pri ustvaritvi odličnega občutka groze in vsak izmed likov, s katerimi se srečaš med igranjem, pri tem še dodatno pomaga. Od človeško-volčjega stvora pa do mame pujse, vsaka oseba te dodatno potegne v nadaljnjo raziskovanje zgodbe in poskus imigracije iz tega nebožjega kraja. Ta se glede na odločitve, ki jih sprejemaš med igranjem, lahko konča na več različnih načinov, in ne glede na to, katero pot izbereš, se boš nedvomno srečal z zapomljivimi dogodki, ki te bodo še dolgo zaznamovali.

Objava Darkwood – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Seveda, glede na uspeh ni bilo nobeno presenečenje, da bo sledilo nadaljevanje in pocedile so se sline vsakega ljubitelja Warhammer univerze, ko smo izvedeli, da Creative Assembly načrtuje tri naslove v tem fantazijskem svetu, ki bodo združeno obsegali velik del starega, novega in neznanega sveta.

Razvojna ekipa: Creative Assembly (Velika Britanija)
Založnik: SEGA
Spletna stran: https://www.totalwar.com/total_war_warhammer_2
Steam: http://store.steampowered.com/app/594570/Total_War_WARHAMMER_II/
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7 (64)+
Datum izida: 28. 9. 2017
Cena: 59.99 €

Zvrst: Strategija

Preidimo torej na prejšnji mesec, kjer je luč sveta ogledal Total War: Warhammer 2. Tematika in postavitev se je premaknila izven Starega Sveta v Nov Svet, kar je s sabo prineslo štiri nove rase, nov zemljevid ter nove izzive. Tokrat se vse vrti okoli Vrtinca in ras, ki se borijo za njegov nadzor. Kdor ga ima pod nadzorom, namreč, nadzoruje svet in vsekakor se nihče ne bi odrekel temu nazivu, pa najsi bo uporabljen za doprinos reda, kaosa ali nabijanja lastnega ega. Nove rase se igrajo še bolj unikatno kot prej, a žal niti v poljubnih bojih vsak zaenkrat ni mogoče igrati kot katera izmed starih ras, čeprav so še kako aktivne na kampanji *pst, tu pridejo v poštev modifikacije*.

Podganji ogri, zmaji ter hidre? Ja, prosim

Kdo so torej tokratni protagonisti? Vsaka izmed osrednjih ras pride z dvema herojema, ki nadzorujeta vsak svojo frakcijo, in tako je teoretično možno igrati za osem nacij, saj vsaka začne na svojem delčku ogromnega globalnega zemljevida. Nove rase v dvojici so zelo zanimive, zato najbolje, da si jih kar na hitro ogledamo.

Prvi na seznamu so bližnji bratje ene izmed DLC-ras prvenca – Visoki Vilini (High Elves) z visokimi čepicami (bojevanje ne sme uničiti frizure), možnostjo manipulacije odnosov drugih frakcij, veliko sijočih, oklepnih enot in samovšečnostjo, ob kateri Kanye West izpade kot Mati Terezija. Vihtijo predvsem zaščitno magijo ter imajo zelo defenzivno vojsko z dobro zgodnjo in pozno hibridno pehoto, ki sestoji iz kombinacije oklepnih enot, s ciljem zadrževati sovražnika, medtem ko jih prekrije ploha puščic iz zadnjih vrst. Če to ne zadostuje, je na voljo tudi podpora težke konjenice ter raznih letečih enot, ki pridejo v obliki orlov, feniksov in zmajev.

Na drugi strani so Temni Vilini (Dark Elves), nekakšna emo različica visokih vilinov. Temeljijo na trpljenju, očesni maski ter ekonomiji sužnjev, nabranih tekom bojnih pohodov. Ti predstavljajo velik del dobička, zato dolgoročni mir ni ravno pametna odločitev za denarnico. Zaradi svojih morilskih nagnjenosti imajo njihovi vojščaki posebno sposobnost, ki močno zviša njihovo učinkovitost med bojem, ko število smrti doseže določeno raven, dobijo pa tudi mobilno bazo v obliki temne barke, ki nudi mobilno rekrutiranje enot in taktično podporo bližnjim herojem, kadar različne temačne čarovnije ne dosežejo želenega trpljenja in uničenja. Vihtijo kombinacijo zgodnjih defenzivnih in poznejših ofenzivnih enot ter kombinacijo pošasti, konjenice ter letečih stvorov, a boljše enote so drage in pogosto se ob preveliki uporabi znate znajti brez novcev, čeprav sem iz osebnih izkušenj ugotovil, da zna biti že osnovna kombinacija zgodnjih suličarjev in lokostrelcev (ki so po mojem mnenju glede na ceno najboljše lokostrelske enote v igri) zelo učinkovita.

Če se premaknemo bolj na pošastno raven, v skrivnostnih globinah in ruševinah najdemo skrite Podganjeke (Skaven), ki predstavljajo tretjo frakcijo. Zanašajo se predvsem na potuhnjenost, strahopetnost, širjenje kuge in številčnost, s skritimi naselji in vojskami pa jih navadno opazite šele, ko že kolnete v zasedi, medtem ko vas njihove številčne, številčne podgane počasi tolčejo v tla. Še ena pomembna mehanika, na kateri sloni njihova celotna ekonomija, je hrana, saj je le sita podgana, (relativno) bojevita podgana. Njihove sile sestojijo iz osnovnih, pogrešljivih podganjih bojevnikov, ki zamotijo sovražnika, medtem ko se nevihtna golazen ter kužni duhovniki pritihotapijo za hrbet ali pa vas smradometalci udarijo iz katere koli druge strani. A tudi, če se je potrebno zanesti na golo silo, niste brez opcij, čeprav so te bolj omejene. V sestavi se tako znajdejo tudi groteskne, mutantske podganje pošasti ter bojni stroji in artilerija, namenjeni širjenju bolezni in pogube. Seveda pa tu ne smemo pozabiti na kolo smrti, ki na videz zgleda kot IT iz South Parka, a zna absolutno šokirati s svojo sposobnostjo napravljanja trupel.

Zadnja rasa prihaja iz globokih džungel, polnih človeškega (ali karkoli se pač najde) žrtvovanja, hladne krvi in kameleonov, temelječa na Aztekih in starodavnih ritualih ter služenja Starim (ne dedku in babici, temveč Starim Bogovom). Govorimo seveda o Kuščarjih (Lizardmen). Rasa starodavnih bojevnikov temelji na kastah, vse od nizkotnih kuščarjev pa do krokodiljih bojevnikov, povezanost preko čarobne mreže pa omogoča bolj učinkovito izrabo zapovedi. V bojih se zanašajo predvsem na direktno uporabo sile, saj znajo njihove enote ponoreti, kar povzroči izgubo nadzora, da lahko greste po dolgi noči igranja po novo kavno skodelico, medtem ko divji krokodili in dinozavri sami od sebe koljejo vse pred seboj. Kaj je to o dinozavrih? Seveda, tudi ti najdejo pot v Nov Svet, in to skorajda ekskluzivno pod nadzorom kuščarjev. Ti orjaški, oklepni stroji narave so kot nalašč za prodor v organizirane linije ter teptanje vsega pred seboj. Čeprav bi pričakoval, da bodo kuščarji prikrajšani na področju artilerije, se najdejo tudi oklepni dinozavri z velikim sončnim topom na hrbtu, ki v stilu Cygorov služijo kot mobilna delilnica smrti iz daljave.

Nov svet, nova pravila

Vsi vemo, da kljub dobri izvedbi in izročilu/prijaznemu pristopu, Total War: Warhammer ni bil brez napak. A dvojka vzame vse najboljše iz prvenca, ga postavi v nov svet in uvede še malo goro manjših izboljšav kvalitete življenja. Je bila prej igra prelahka? Na, poskusi opraviti pet posebnih ritualov, potrebnih za zavzetje vrtinca, medtem ko tudi računalniški igralci tekmujejo zanj. Seveda še vedno obstaja star cilj globalne dominacije, a toliko bolj zabavno je poslati najdražjo intervencijo oziroma neke vrste inkvizicijo globoko v sovražnikov teritorij ter gledati, kako se glasnost procesorskih ventilatorjev počasi viša, ko se ta skuša soočiti z novo nevarnostjo. Nedvomno, tudi sovražniki lahko storijo isto in ti izprašijo hlače, da ne bi bil preveč sproščen, pa ob vsakem ritualu na svet prodre tudi par skupin sil kaosa, z željo malicati trupla tvojih bojevnikov. Vse to je dobrodošla nova prepreka, ki zviša težavnost, kar je bil pogosto tudi problem Total War serije, saj umetna inteligenca ne slovi ravno po kompleksnosti ter “inteligenci”, čeprav sem tu in tam opazil manjše izboljšave, saj se mi je zdelo, da je boljše reagirala na moje poteze, sploh v bojih.

A to ni edina novost. Total War: Warhammer 2 prinese tudi vitalne nove mehanike in čarovnije za vsako raso, manjše rituale, poglobljen sistem misij in nasploh nov svet za zavzetje. Izboljšave vključujejo sistem podnebij, ki je zamenjal prejšnjo omejitev naseljevanja naselij in namesto tega zviša stroške ter zniža zadovoljenost prebivalstva ter profitabilnost, prav tako pa je dobrodošla novost tudi več prostora v glavnih naseljih ter vojske brez gospodarja, ki jih sestavlja kombinacija enot različnih ras. Celotno bojevanje je še vedno enako epsko, in z izjemo novih enot in taktik za ponižanje nasprotnika, se tu ni veliko spremenilo, a po tem (razen raznih formacij aka zid ščitov, ki sem jih pogrešal že v prvem delu in jih zaradi nanašanja na namizno igro žal nikoli ne bom dočakal) niti ni bilo potrebe. Ker večino sveta prekriva morje (7.8/10, too much water), se pozna pomanjkanje ladijskih spopadov, ampak ne, nihče jih ne pogreša in prosim Creative Assembly, drži jih stran od nas, saj niti niso zabavni, niti jih računalnik ne zna učinkovito nadzorovati.

Končni svet je dosti večji in ker so razdalje med kontinenti precejšnje, se zna zgoditi, da nekatere izmed ras ne boš videl vse do konca oziroma bodo že mnogo prej izpadle, a to le pripomore k globini, saj bo vsako igranje (tudi z isto frakcijo) potekalo drugače, navsezadnje se vse izmed ras borijo za dominacijo in nekatere so včasih bolj uspešne od drugih. Ko rase počasi končujejo rituale se napetost in tveganje konstantno povečuje, medtem ko se panično branite pred zasedo 5000 podganjekov ali pa branite ritualno naselje pred še eno invazijo kaosa. Stalno se nekaj dogaja in tempo je dosti višji kot kadarkoli prej. Vse to po zaslugi vrtinca, ki doda nov, pomemben igralni element, ki do sedaj še ni bil viden v takšni obliki. A vseeno ne bi imel nič proti bolj agresivnemu nasprotniku na kampanji, saj le redkokdaj napove vojno, pa naj mu še tako greš v nos, in ne izkoristi ranljivosti, kot bi to pričakoval na višjih težavnostih.

Gladko kot cesarjeve spodnjice

Še ena velika prednost vsakega Total Wara so modifikacije, in čeprav še ni dolgo od izida, se že pojavljajo razne kompilacije, ki doprinesejo prilagodljivost, a je razvijalci zaradi raznolikih okusov posameznikov ne morejo uvesti. Vse od odstranitve dodatnega vzdrževanja ob ustvaritvi nove vojske, novih enot, uravnovešanj ter mnogo drugega, gre za pomemben aspekt, ki močno pripomore k daljnoročnosti in naredi vsako novo igranje zanimivejše tudi po tem, ko si svet že petič rešil (ali pogubil). A še vedno bi bil zadovoljen za par drugih izboljšav, bojni zemljevidi se znajo preveč ponavljati (čeprav se boriš na drugih lokacijah, te zna igra postaviti na identično bojišče), novih frakcij bi lahko bilo več in, seveda, bomo zagotovo dobili vsaj en par plačljivih DLC-jev. A še pomembneje, kje je dodatek, ki bo dodal nov, orjaški zemljevid za lastnike obeh Total War: Warhammer  iger in bo združil oba zemljevida ter vse rase v boj za globalno oblast? Pst … Na poti.

Vizualna plat se ni kaj preveč izboljšala, a nove rase izgledajo in se vedejo fantastično, delno zaradi fascinantnih vizualnih podrobnosti in animacij, ob katerih se lahko večina strategij skrije. Računalniške poteze se še vedno znajo zavleči, a če imate igro nastavljeno na brezrobi način, lahko medtem enostavno brskate po spletu ali gledate kakšen film, čeprav se – malo nenavadno – zna hitrost računalniških potez sama od sebe ponastaviti na počasno raven. Glede delovanja je bilo nekaj manjših izboljšav, a še vedno gre za procesorsko zelo zahtevno igro, ki za zadovoljivo delovanje s konstantnimi 50+ sličicami na sekundo potrebuje vsaj solidni i5 procesor, če ne še kaj več. A vseeno me je presenetilo, kako gladka je bila celotna izkušnja z grafične strani, saj je GTX 960 brez problema tudi v večjih spopadih zmogla 40–50 sličic na srednjih nastavitvah z največjo velikostjo enot, medtem ko je RX 480 zmogla 60 sličic na visokih nastavitvah, vsaj dokler nisem poizkusil poljubnih spopadov z absurdnim številom podganjekov.

Zaključek

Objava Pregled: Total War: Warhammer 2 se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Tretjeosebna streljačina

Spiritualni naslednik Saint’s Row IV

V obdobju kraljevanja večigralskih iger še kako hrepenimo po dobri enoigralski izkušnji, pa naj gre za igranje vlog, strategijo ali v tem primeru streljačino. Glede na to, kar sem vedel, preden sem sploh začel z igranjem, sem Agents of Mayhem hlastno začel vleči z neta, takoj ko sem v roke dobil ključ – navsezadnje gre za AAA naslov in vsi vemo, da to ni kar tako. Zavedal sem se, da bo trajalo dobro uro, preden se bo igra naložila (preklet bodi, počasen internet!), kar mi je dalo nekaj časa, da sem si podrobno ogledal gradivo za medije in tu so se pri Deep Silver zelo potrudili, saj je vsebovalo vse informacije, ki sem jih želel vedeti in še par informacij, ki jih nisem. Komaj je Steam prikazal opozorilno okno, sem že hlastno pritisnil na ikono in pričel z lastno izkušnjo superjunaštva.

Agents of Mayhem je rezultat iste razvojne ekipe, ki nam je med drugim prinesla Saint’s Row franšizo, kar je še kako vidno. Čeprav sta si igri v mnogih pogledih različni, imata isti over-the-top stil, absurdna orožja, ne manjka pa niti toliko eksplozij, da bi se še Michael Bay podelal v hlače. Gre za dete Overwatcha po nočni seansi s Saint’s Row IV, medtem ko je Nick Fury hlastno gledal iz bližnjega drevesa. Otrok nepričakovanega in še kako prepoznavnega para je streljačina iz tretjeosebne perspektive, ki skuša pridobiti publiko na svojo stran z veliko cenenimi šalami. A za razliko od Saint’s Row, Agents of Mayhem pod tvoj nadzor da skupinico treh herojev, ročno izbranih iz kopice nenavadnih obrazov, vsak s svojim stilom bojevanja in lastno (spet pretirano) osebnostjo.

Agenti Overwatch-a?

Ti agenti oziroma neke vrste superheroji so osrčje igre in imam močan občutek, da so si pri njihovem dizajnu vzeli za vzor Blizzardovo večigralsko streljačino. Vsi imajo zelo izrazite osebnosti in naglase, ne manjka ameriška filmska zvezda, ruski orjaški snežni bojevnik, indijska lokostrelka, japonski član jakuza tolpe, temnopolti gangster, nemški nogometni navijač … Vsi izmed agentov so prepoznavni po lastni stvari, na katero se navezujejo tudi njihove sposobnosti in stil bojevanja. Vsak ima na voljo dve oziroma tehnično tri sposobnosti (zraven pa še trojni!? skok) – po eno posebno in eno ultimativno sposobnost, zraven pa še defenzivni manever, kot je kratkoročna nevidnost, let ali odriv od zidov. To pa še ni vse. Poleg naštetega lahko v bazi raziščeš in skreftaš tudi “gremlin tech”, ki ti da na voljo še po par praktičnih sposobnosti, kot je krogla uničenja, skupinsko oživetje ter razne začasne nadgradnje atributov.

Seveda pa so superjunaki (mimogrede, sicer jih igra kliče le “agenti”, a le težko bi kako drugače poimenoval nekoga, ki lahko praktično leti in povzroča zmrzal) le tako dobri kot njihova kontra – zlobneži. Tudi na tej fronti uspe Agents of Mayhem dostaviti dobro, raznoliko skupino antijunakov, združenih v lastno skupino – Legijo. Zraven standardnega Herr Doctorja imamo tu še par zapomljivih likov, kot je na primer egocentričen najstniški pop zvezdnik (geee, le od kod jim navdih?), super inteligentni izumitelj orožij ter umetna inteligenca/pop zvezdnica. Poveljujejo tudi precejšnjem število uslužbencev oziroma bojevnikov, zaradi česar vam še dolgo ne bo dolgčas. Na tej fronti je torej vse lepo in prav. Agenti in zlobneži so oboji polni “jaza” in si jih zlahka prikličeš v spomin tudi par ur po igranju.

Vesoljci, vedno vesoljci

Ta se odvija v istem svetu kot Saint’s Row IV in gre za neke vrste alternativno resničnost. 30 oktobra, na vražjo noč je Legija, to so zlobneži, z istočasnim napadom na vsa večja mesta zavzela popoln nadzor nad svetovno oblastjo. Oziroma skoraj popoln nadzor, saj je ena izmed glavnih oficirk spregledala lažne besede Monarha in dezertirala, s sabo pa vzela Barko, veliko ladjo z opcijo teleportacije, ki služi kot glavna baza. Tu pridete na vrsto vi.  Nadzorujete zadnjo uporniško fronto (ja, kot v XCOM), ki se odprto spopada z legijo, kjerkoli se lahko in jim na splošno poskuša iti čim bolj na živce.

Misije so razdeljene na epizode in običajno vsebujejo segmente vožnje, akrobacij, bojevanja in besednih bojev. Čisto zlahka bi trdil, da igra ves čas sledi eni in isti formuli in ne dostavi večjih presenečenj. Dobro prikaže samozagledanost današnjih zvezd in stereotipnosti superjunakov, a le del tega humorja pade na rodna tla, saj so nekatere uporabljene finte že zdavnaj izrabljene (na primer, ko moraš ob šefovskem boju v planetariju poslušati ponavljajoče se šale o Uranu (Uranus, štekate?). Vseeno se bo vsak ob nekaterih izmed stalno prisotnih komentarjev vsaj enkrat zahahljal.

Tudi pri generalni strukturi se glede na Saint’s Row IV ni preveč spremenilo. Izbiro ekipe, nadgradnje in vse ostalo opravljate v glavni bazi, neke vrste osrednjemu postajališču, ki lebdi nad futurističnim Seoulu, kjer opravljate svoje nakupovanje svobode. Na voljo je kar nekaj različnih misij, a v glavnem gre za odklepanje novih agentov in dopolnjevanje informacij o njih. Dodatne mini misije najdete tudi tekom pohajkovanja po mestu, a so navadno precej kratke (z izjemo osvajanja oporišč) in za razliko od naprimer GTA V nimajo neke lastne identitete, kar jih naredi ponavljajoče se in ne-inovativne. Preko baze je na voljo tudi globalni konflikt, mini igra, ki da poudarek na ostali svet in njegov boj proti Legiji. Dovoli vam, da koristno izrabite trenutno neuporabljene agente in jih pošiljate na misije po celem svetu, kjer bodo občasno naleteli na brloge nesnage, ki jo boste nato lahko lastnoročno počistili in s tem prejeli tudi kakšno nagrado za pasivne bonuse.

Ampak to, kar Agents of Mayhem pomaga premagati povprečje, je zabaven tretjeosebni bojni sistem, ki je po zaslugi menjevanja med agenti veliko bolj taktičen, kot sprva izgleda. Ko se res podrobno ozreš po ekipi in se posvetiš nadgradnjam, lahko ob ustvarjanju najboljše ekipe porabiš precej časa. K temu doda še dinamična težavnost po načinu Diabla 3, kjer jo lahko vsak prilagodi glede na lastne sposobnosti in funkcionalnost trenutne ekipe. Žal zaradi zatikajočega se delovanja boj navadno ne deluje tako gladko, kot bi moral, a tu je še večji problem. Čeprav sem igro testiral na računalniku, mi je na vsak način poskušala vsiliti pomoč pri merjenju (aim assist) in čeprav sem ga izklopil v nastavitvah, sem ob določenih trenutkih še vedno imel občutek, kot da imajo agenti pri merjenju lastno voljo in da je merek sam po sebi ostal na sovražniku. Ne znam reči, če gre le za stranski učinek zatikanja, a vsekakor je znalo biti nadležno.

Seveda pa je tu še en problem, ki na začetku sicer ni viden, a po par urah še kako zagreni zabavo. Mesto nikakor nima občutka dejanskega mesta, kot to na primer doseže GTA V, delno zaradi slabih, zapoznelih reakcij civilistov, ki se včasih obnašajo, kot da jih vsi izstrelki in padli vojščaki ne motijo in so le še en običajen dogodek njihovega življenja. Tudi vozni model ni ravno najboljši, čeprav prav tako ni slab. Od kjerkoli blizu ceste lahko prikličete lastno vozilo, kar naredi uporabo civilnih vozil nekoristno, saj so dosti počasnejša. Tudi GPS sistem kažipota proti izbrani misiji zna zavesti uporabnika, saj občasno izbere najdaljšo možno pot in večino časa zaradi indikatorja tako ali tako ne pride v poštev.

Čuj, nekaj mi šteka

Torej Agents of Mayhem ni brez problemov, a še vedno gre za solidno spiritualno nadaljevanje. Vse lepo in prav, dokler se ne lotimo tehnične plati. Ena stvar, ki sem jo med igranjem še kako pogosto opazil, je slaba optimizacija, ki je v času vašega branja morda že odpravljena. Tudi na kraljici GTX 1080 so sploh med plenjenjem po podzemnih brlogih sličice pogosto padle pod 60 (na ultra nastavitvah, seveda), medtem ko je nekje srednje zmogljiva GTX 960 imela težave z zatikanjem že na srednjih grafičnih nastavitvah. S tem ne mislim občasnih padcev, temveč stalno zatikanje, ki je bilo skorajda identično, ne glede na nastavitve (z izjemo ene grafične opcije, sem z ostalimi pridobil z low na ultra dobrih 5–10 FPS-ov). V tem žanru s kolcanjem prihaja do težav, med drugim je oteženo tudi merjenje, saj je kursor manj predvidljiv. Seveda ni nobeno presenečenje moja iznajdba, da igra uporablja Denuvo zaščito, ki zna poseči tudi po delovanju in povzročiti večje zatikanje.

Glede na vizualno predstavitev nimam nekih večjih pripomb, gre za rahlo risankast stil s pridihom življenja in še posebno dobrimi učinki, ki pa žal pogoltnejo še tako zmogljivo grafično kartico. Še posebej sijajne so vmesne sekvence v obliki risankastih, animiranih kratkih delov, animacija katerih bi bila zlahka postavljena v kakšno risano serijo o superjunakih. A še najbolj presenetljiva in pohvalna stvar je, da ima vsak agent lastne pripombe na dogodke okoli njega, zaradi česar igranje nikoli ne bo duhomorno, saj ne gre le za isto frazo iz drugih ust, ampak dejansko različne fore, ki sovpadajo z osebnostjo agenta.

 Zaključek

Objava Pregled: Agents of Mayhem se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrsti: Avantura, grozljivka

Ko biti slep ni ovira

Perception poosebi enega največjih strahov človeštva, to je slepota. Čeprav dejanska slepota ni niti približno podobna eholokaciji, ob kateri pomislimo na netopirje in delfine, jo naš lik obvlada v nulo. Sicer ja, to sposobnost si lahko priučijo tudi ljudje, ampak tu gre bolj za izjeme kot splošno prakso in kljub napredku v medicini za širšo javnost ta sposobnost še vedno ni na vidiku. To bi naj bila ta unikatna stvar, ki bi naredila igro svežo in zanimivo, in že v prvih minutah si predstavljen s sposobnostjo zaznavanja predmetov s pomočjo sonarja, ki ti za par sekund omogoči prepoznavanje bližnje okolice. Za to uporabiš palico, nezamenljivo orodje vsakega slepca, s katerim trka po predmetih ter tleh in dobi vsaj približno sliko bližnje okolice … Ampak na tem mestu se moramo vprašati, ali je povzročanje hrupa v zapuščenem, srhljivem dvorcu res najboljša ideja?

Preden odgovorimo na to, moramo vedeti, kaj bi slepec za Boga sploh delal v srhljivi hiši sredi ničesar. Spoznaj Cassie, edini res zanimiv in neenoličen lik v igri, simpatično, sarkastično dekle, ki je v vizijah videla dvorec in se, seveda, takoj sama odpravila tja, ker vsi vemo, da je to najboljša odločitev, sploh, če imaš orientacijo napol slepe kokoši. Kakorkoli, tekom pohajkovanja po sanjskem domu in potrkavanju po pohištvu ugotavljamo usodo prejšnjih stanovalcev, vse od bližnje preteklosti pa do par stoletij nazaj. “O, kul, torej bom lahko izvedel dnevne navade staroselcev in ali so prejšnji stanovalci oboževali burek?” Hah, ko bi le. Pravzaprav je potovanje bolj simulator hoje in se v veliki večini ponavlja, ne glede na to, v katerem časovnem obdobju se trenutno nahajaš.

Tok, tok, a je kdo tam?

Seveda sem omenil, da gre za grozljivko. Glavni problem je, da v hiši nisi sam. No, vsaj v širšem pomenu besede. Tu je namreč enostavno imenovana prisotnost, ki je prisotna (hue hue) povsod. Povzročaj preveč hrupa in to bo zadnja stvar, ki jo boš storil. Sprva to poskrbi za napeto, srhljivo izkušnjo, a žal ta ne uspe trajati skozi celotno igro. Navsezadnje Perception ni nič več kot opotekanje zablojene, slepe ženice skozi zapuščeno nepremičnino in poslušanje zgodb preteklih prebivalcev, ki bi navsezadnje lahko bili le vir njene shizofrenije.

Morda sem tu malo preveč strog. Zagotovo gre primarno bolj za narativno izkušnjo z bežnimi prebliski skrivalništva in trenutki groze. Ta prisotnost me je prvi del igre pustila bolj kot ne pri miru, da sem se začel počutiti kot doma, pojavljala pa se je bolj kot ne v drugi polovici, kjer sem jo srečal tam nekje okoli desetkrat. Če jo razburiš, lahko uporabiš namenska mesta za skrivanje, ampak glede na to, da se, razen ob povzročanju hrupa, z njo srečaš le bežno, je tiho napredovanje dovolj, da se ji v veliki meri izogneš. Vsekakor tu ne gre za Alien: Isolation, kjer je vesoljec nepremagljiva pošast; neznana sila je tu le, da doda plast napetosti med raziskovanjem, a namesto srhljivega bavbava izpade prej kot nadloga.

Vodič v slepoto

Prisotnih je tudi par pametnih idej za komplimentiranje igranju kot slepec. Cassie ima pameten telefon z možnostjo pretvarjanja teksta v zvok, kar pomaga pri branju različnih sporočil, raztresenih tekom hiše ali poslušanju teh, ki nam jih pošilja mož. Vidno je, da so razvijalci razmislili, kako bi se počutil slepec v okolju, kjer je vid v veliki meri nujen in tu ne razblinijo imerzije, kot bi jo s klasičnimi sporočili in goro teksta, saj je že to, da lahko vidimo natančne obrise vsega, pretiravanje.

A po kakšni uri celotna noviteta orientiranja z eholokacijo postane dolgočasna. Tu ti preostane kakšnih pet ur igranja in Perception ne nudi nobene res inovativne stvari za povzročanje mravljincev. Sprva, ko se še spoznavaš z dvorcem, to še gre skozi, saj te par situacij, kot so govoreče lutke, dojenčkov jok ter duhovite prikazni, včasih uspe presenetiti, a glede na to, da gre večinoma za stereotipične primere iz standardnih grozljivk, ne pa za nekaj, kar bi dodalo k izkušnji in zgodbi, večinoma ne padejo na trdna tla. Sicer je zvočna plat dobra po celotni črti, od mrmranja Cassie, srhljivih zvokov okolice in udarcev s palico, a je grafična plat zato zelo osnovna in gre za zelo hladen, enoličen izgled (logično), s sobami, ki jih je le težko ločiti.

Zgodba je sicer boljša in s solidnim govorom preteklih prebivalcev ter njihovimi zgodbami lahko vidim, zakaj bi kdo Perception pobral že zaradi tega. A ne jo igrati kot grozljivko, temveč bolj kot narativo z elementi grozljivk. Že zaradi tega je priporočljivo izbrati način z več ekspozicije, kjer Cassie pogosteje pokomentira o trenutnem počutju ter dogajanju okoli nje. V drugem primeru bo namreč nudila bolj kot ne nujne podatke.

Zaključek

Objava Pregled: Perception se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Vesoljska streljačina

Zgodnji dostop, kot se šika

Ko sem pred kakšnim letom prvič igral Everspace, je bil še zgodaj v razvoju in po resnici povedano bi lahko v tem stanju šel v katerokoli smer. To velja tudi za glavni problem nedokončanih iger, saj nikoli ne veš, kakšen bo končen izdelek in ali se bodo razvijalci držali svojih obljub. A za Everspace lahko mirne volje povem, da so bile skrbi odveč. Tekom svojega pohoda po zgodnjem dostopu je postajal vedno bolj dodelan, a kljub temu je še par tednov pred polnim izidom nujno potreboval par pričakovanih zasnov, katere je k sreči kupcev tudi pravočasno dobil.

Ne gre za tipično vesoljsko igro, v kateri lahko dober igralec preživi zelo dolgo ali celo v nedogled. Pričakovano je namreč, da boš prej ali slej umrl in tega ne moreš odlagati v nedogled. Pravzaprav je smrt tudi edini način napredovanja zgodbe – na začetku nimaš pojma, kaj za Boga delaš v vesolju, kaj se dogaja okoli tebe in kdo sploh si. A sčasoma s pomočjo računalniškega pomagača spoznaš vse to in še več. Seveda te igra nikoli prav ne vzpodbuja k umiranju, a kaj, ko si le težko pomagaš, ko nate strelja pet piratov, dva zlobna vesoljca in trije vesoljski policaji, ki si jih pomotoma obrisnil z izstrelkom. Pa sploh ne nakladam. Opisal sem dejansko situacijo, ki se je pripetila med raziskovanjem vesolja.

Medzvezdno potovanje

Takoj je opazen navdih FTL in prva podobnost se pojavi že pri zemljevidu. V obeh igrah deluje na podoben način, saj po vstopu v “medzvezdno hitrost” dobiš (po razvejani poti, polni sovražnikov, uničenih ladij in z malo sreče tudi resursov) na izbiro, katerega izmed teritorijev želiš obiskati. A pri Everspace lahko v večini primerov črvino odpreš kadarkoli. Torej je potrebno odtehtati, kaj vse se splača raziskati, katere sovražnike se je vredno lotiti in kdaj te bodo dohitele sovražne ladje, ki te nestrpno zasledujejo. Seveda mislim, da ni potrebno omeniti, da so vsi sektorji naključno generirani, tako da bo vsak poizkus drugačen. Sicer bodo naključne naloge in sovražniki podobni, bo pa večina preostalega različna.

Zbiranje plena in nadgradnja ladje sta bistvena dela celotnega pohoda. Sprva se znajdeš s kripo – takoj ostane brez energije, ščiti so za drek, orožja niti to … A s težko prigaranimi vesoljskimi cekini sčasoma kripo začneš nadgrajevati, da postaja vredna naziva ladja. To je tudi tisto, kar sem prej omenil o smrti. Krediti, ki jih nabereš, ostanejo s teboj in jih lahko investiraš v boljši motor, nov senzor, več energije in še obilico drugih stvari, ki bi si jih vsak pilot lahko zaželel za daljše preživetje.

Zraven nadgradenj med vsakim pilotiranjem naletiš na nove dele ladje, resurse, orožja, gorivo in seveda denar. Lahko jih najdeš v škatlah, raztresenih okoli razbitin, ali pa slednje ustvariš kar sam. Seveda iz sovražnih ladij, da ne bi kdo lastne ladje razbil na prvem meteorju, na katerega naleti. V bistvu so te stvari vitalne k daljšemu preživetju, saj slabo oskrbljen verjetno ne boš mogel potovati preveč dolgo, sploh, če ostaneš brez goriva ali robotkov, ki služijo popravljanju ladje ter posameznih sistemov. Seveda lahko, če si že v tem oknu, obiščeš tudi nadgradnje, izdelavo ter modifikacije novih orožij, ščitov in ostalih koristnih pripomočkov, ki jih boš še kako potreboval, če želiš priti dlje kot prejšnjič.

V tretje gre rado

Včasih se zaradi naključne narave znajdeš v nezavidljivem položaju. Seveda lahko vedno tudi brez goriva poizkusiš prečkati pot v naslednji sektor, a kaj, ko obstaja velika možnost, da bo ladja ob tem enostavno eksplodirala. Zato je v teh primerih bolje zamižati na eno oko in se zateči k piratski obrti. Sploh pa … Ta križarka izgleda zelo bogato, sploh ti veliki rezervoarji na spodnji strani. Seveda to ni tako enostavno, kot se sliši. Seveda so te nevtralne ladje branjene in če se ene lotiš, si boš nase spravil bes celotne vesoljske policije, ki ti ne bo več pasivno pomagala, ampak te bo od takrat naprej napadala. V glavnem, hitro lahko gre vse zelo narobe in takrat lahko le skomigneš z rameni ter začneš od začetka. A kljub obilici smrti me to ni odvrnilo od igranja. Več izkušenj z igro kot imaš, boljše so tvoje možnosti za preživetje, saj lahko iz izkušenj najbolje preceniš, kaj se splača in kaj ne.

Še ena stvar, ki upraviči ure in ure romanja po galaksiji, je prečudovit pogled in atmosfera. Tako komaj čakaš, da vidiš, kaj bo prinesel naslednji teritorij, saj vsi izstopajo in kar žarijo od vizualne perfekcije, saj gre za eno izmed vesoljskih iger z najboljšo grafiko, kar sem jih imel priložnost igrati. Okolja so barvita, v daljavi lahko vidiš planete in zvezde, naokoli se bliska od anomalij in vse izgleda ravno tako, kot bi naj izgledalo vesolje v idealni vesoljski dogodivščini. Opazovanje vsega tega je nadvse prečudovito, dokler se seveda ne pojavi vesoljski pirat, kar oznani, da je spet čas za akcijo.

Še ena stvar, ki Everspace loči od večine iger podobnega stila, je nadzor. Včasih je bilo večino takšnih iger najbolje nadzorovanih s pomočjo joysticka ali kontrolerja, a tu se vse vrti okoli miške in tipkovnice, kar ti igra že takoj pove. Prav tako je na voljo prvooseben in tretjeoseben pogled in čeprav prvi nudi dosti večjo vživetje, sem večino časa sam uporabljal drugega, saj je nudil boljši pregled nad dogajanjem. A kakorkoli sem igral, so mi šli na živce indikatorji sovražnikov in točk zanimanja, ki so označeni z majhnim trikotnikom, ki se še kako hitro razgubi v barvitem vesolju. To je tudi ena mojih največjih kritik glede igre, saj sem nemalokrat moral povsem ustaviti za par sekund, saj sem med hitrejšim premikanjem izgubil trikotnik.

Zaključek

Objava Pregled: Everspace se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Tretjeosebna streljačina, MMO, strategija

Preizkusili smo Fortnite, večigralsko streljačino, kjer bazo branite pred valovi hodečih trupel in drugih pošasti megle. V razvoju je že par let in kljub temu, da je še vedno v razvoju, je na voljo za nakup širšim množicam – seveda, za pravo ceno.

Objava Video predogled: Fortnite se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Večigralska streljačina

Takoj, ko pokukam izza kupa škatel, mimo moje glave prileti rafal. Hitro sklonim glavo, saj bi jo še rad kakšen dan obdržal na ramenih. “Prekleti vinki, vsi grmi so jih polni. Nič, potrebni bodo drastični ukrepi. Signaliram poveljniku, na varnem gledajočemu izza ene redkih koč, ki jih še niso naluknjali naboji ali skuril napalm. Najprej mislim, da me ignorira, a po neverjetno dolgih par sekundah le vidim njegov signal. Dobrih trideset sekund se ne zgodi nič, a nato za mojim hrbtom zagledam znake ognjemeta – pa saj ne, da bi ga lahko preslišal, to žvižgajočo oznanitev pogube. Hvala Bogu za topništvo. Nekdo od kolegov si je danes zaslužil pijačo … seveda, če le živi pridemo iz te luknje. Tvegam nov pogled preko škatle in pričaka me prekrasen razgled. V dobrih par sekundah je vse rastlinje, ki je še pred kratkim prenašalo sile narave, bilo zravnano in kjer so bila prej drevesa, se sedaj razprostira rdeče-rjava brozga z deli teles in rastlinja. A veselje ne traja  dolgo, saj le malo za razdejanjem zagledam odblisk nečesa, kar bi lahko bilo ogledalo. In potem se konča. Jebiga, tudi ostrostrelci morajo nekako zaslužiti svojo plačo. 

Dobrodošli na riževa polja

Originalni Rising Storm, izpeljanka Red Orchestra: Heroes of Stalingrad založnika Tripwire, je bil nemilostljiva streljačina in ravno to se trudi biti tudi Vietnam. Prvih par ur je za nove igralce prava muka, saj pogosto padeš po enem strelu, ki ga je sprožil sovražnik izven tvojega vidnega polja. Prav tako se nemalokrat zgodi, da nenamerno sprožiš rafal v kolega, ki se je prikazal izza ovinka. Ampak po par urah sem ugotovil še nekaj drugega. Če ji daš priložnost in se jo naučiš igraš tako, kot je mišljeno in načrtovano, kmalu začenjaš videti, čemu je požela takšno navdušenje.

Gre za eno redkih iger, kjer na streljanje vpliva tudi psiha. Če si v kritju, bo tvoje merjenje natančnejše, če pa nate strelja sovražnik, pa te začnejo dajati živci in lahko se posloviš od mirnih rok. Ko to združiš s smrtjo zaradi enega samega strela oziroma njegove izkrvavitve, hitro vidiš, da je navadno v prednosti tisti, ki prej zagleda sovražnika in se čim manj premika na odprtem – navsezadnje je večino map postavljenih v džunglo. Zato se je vsekakor bolj pametno počasi premikati od kritja do kritja, ostati s skupino ter ves čas oprezati za sovražnikom. A isto velja tudi zanj. Če dobro skrit igralec zagleda skupino neprevidnih sovražnikov, jih bo navadno zlahka snel, saj igra ne nudi njegove lokacije na pladnju v obliki točke na mini-mapi. Tudi napad s strani je pogosto dobra ideja, saj nasprotna ekipa včasih ne bo vedela, kaj jih je zadelo, streli pa ne bodo vidni na mapi, kar bo povzročilo še več kaosa.

Uporaba ognja

Čeprav klasično napredovanje ne obstaja in nabiranje izkušenj omogoča le odklepanje kozmetičnih stvari, te namesto tega ob igranju drži odkrivanje novih mehanik. Ko obvladaš osnovne stvari, se lahko postaviš v vlogo vodenja lastne ekipe igralcev ali pa ene izmed naprednih klas, kot je “sapper”, ki lahko nastavlja mine in pasti. Ko pa se ti zdi, da želiš še nekaj več, pa lahko oblečeš uniformo poveljnika. In to je res prestižna vloga. Kot poveljnik imaš na voljo opcije, kot so vohunsko letalo, ki na zemljevidu označi vse sovražnike ali vpoklic napalma na večje področje – in verjemite mi, resnično nočete biti tam, ko le-ta prileti z neba. Seveda je poveljnik tudi nekdo, ki mora igro poznati kot lasten žep in zanjo potrošiti kar nekaj ur, zato ne pričakovati, da boste to vlogo lahko hitro (učinkovito) prevzeli tudi sami.

Tako je kar pomembna tudi kompozicija ekipe. Tudi brez komunikacije so se, po mojih izkušnjah, igralci združevali v skupine, da bi tako podaljšali svojo življenjsko dobo. Sicer mora večina ljudi igrati kot navadna “pehota”, saj jih lahko posebne vloge igra le omejeno število. Sam sem se najbolje počutil v vlogi strokovnjaka za razstrelivo, ki se zanaša na svoj granato-metalec in je dober tako ofenzivno kot tudi defenzivno, dokler se mu seveda nihče ne približa. Čeprav nisem zadal ravno veliko smrtnih udarcev, sem se še vedno počutil koristnega, saj sem s svojim podpornim ognjem povzročal kaos in razdejanje med nasprotniki.

Do 64 igralcev je razvrščenih v ekipe po šest in če hodijo v skupini, dobijo nekaj pasivnih bonusov, kot je večja odpornost na psihološke učinke. A še pomembneje, če vsak teka naokoli s svojo ritjo v mislih, ga bo nasprotnik hitro snel, saj že en strel v vitalen del telesa lahko ubije, pa ne glede na to, če gre za ostrostrelsko puško ali mirtraljez. Če pa imaš srečo in jo odneseš le s hujšo odprtino v telesu, pa je to seveda potrebno pokrpati, drugače pa te spet čaka smrt.

Posttravmatska stresna motnja

V vsakem načinu, kot ameriški ali vietnamski vojaki, poskušate zavzeti in obdržati čim več objektivov na precej obširnih zemljevidih. Večina spopadov poteka na podoben način, v obliki nekakšnih nevidnih linij, kjer igralci drug drugega potiskajo nazaj. Nato skupini uspe prodreti med nasprotnikovo linijo in po kratkem razdejanju lahko prodor uspe ali pa tudi ne. Večina spopadov poteka na daleč, čeprav so nekatere izmed klas, kot je ognje-metalec, namenjene predvsem boju na blizu.

Kljub vsej hvali, ki sem jo igri dal, moram priznati tudi, da vsebuje par ostrih robov. Premikanje je občasno vir frustracij, saj sem se občasno zataknil v teren, nemalokrat pa moj vojak ni hotel skočiti preko kritja, čeprav je ikona nakazovala, da je to mogoče. Za večino težav pa je kriv ležeč položaj, saj je premikanje tam nenatančno in nerodno. Seveda pa to niso edine težave, s katerimi sem se srečeval. Govor Vietnamcev je povsem nerealističen in skorajda sramoten, vozila, ki pa naj bi bila velik del igre, so omejena le na helikopterje, ti pa so na voljo le na nekaterih zemljevidih in navadno ne prinesejo veliko koristi.

Prav tako se sprašujem o dolgoročni obstojnosti. Ker ni napredovanja, se lahko igralci hitro začnejo dolgočasiti, in čeprav obstajajo tudi zemljevidi, sestavljeni s strani igralcev, se tudi tu pogosto pojavi ponavljanje. Še ena težava se zna pojaviti v začetni težavnosti, ki bo odvrnila nekatere izmed igralcev, in po daljšem času, ko bo obstoječa igralna baza vedno bolj izkušena, bo ta fenomen še bolj očiten.

Zaključek

Objava Pregled: Rising Storm 2: Vietnam se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Pretepačina (možnost naročila na EIGRE.si)

Kralj se je vrnil

Tekken je priznana serija, katere zgodovina sega v leto 1995. Veliko dlje, kot se lahko pohvali večina iger. Bandai Namco si je vzel čas z že sedmo pretepačino v seriji, kar je zelo dobra ideja, sploh glede na to, kakšen katastrofalen izid je imel Street Fighter V, ki si nikoli ni povsem opomogel. Glede na to, da gre za velikega konkurenta, je tako Tekken dobil priložnost, da si pridobi prednost in po videnem mu je to še kako uspelo. Čeprav govorimo o konkurenčnih igrah, sta si ob podrobni analizi pretepačini še kako različni. Tekkenov bojni sistem se namesto stroge hierarhije napadov in kombinacij osredotoča na svobodo gibanja, odprtost ter gladko kombiniranje udarcev. Kjer v večini ostalih pretepaščin dominira stil “risk vs reward”, Tekken raje igralcu ponudi veliko število opcij v bolj osredotočenem, reakcijskem sistemu. Njegov cilj je, da preizkusiš vse različne kombinacije udarcev že samo zaradi tega, ker je to mogoče. Zato ti tudi ponudi obilico (le malo) različnih napadov, izmikov, obramb in protinapadov, ki jih bo dober igralec združil v še večje število kombinacij.

Vse deluje veliko bolj organsko kot pri konkurenci in tako je Tekken tekoča, nepredvidljiva in ves čas razburljiva igra z zelo natančnim zaznavanjem udarcev in vidnim udarom, ko ti nekdo eno pritisne. Bojni sistem pripomore tudi k lažjim popolnim preobratom, kjer si že skoraj zmagal, a se nasprotniku v zadnjem trenutku zmeša in ti izpraši hlače. Če Street Fighter deluje kot šah, je Tekken bolj taikyoku shogi z obilico opcij, prilagodljivim bojnim stilom ter veliko več improvizacije.

A je še komu dolgčas?

Kot se spodobi, nadaljevanje vsebuje način z zgodbo – Mishima Saga traja dobrih par ur, ima nekaj dobrih ter slabih trenutkov in uspe dostaviti solidno zgodbo, če je to to, kar iščeš pri pretepačinah. A hkrati se mi zdi, da je preveč zaljubljena v glavne karakterje. Kljub široki selekciji večino časa igramo kot Heihachi, kar je bilo zame prava muka, ker se nisva najbolje uskladila.

Zgodba poteka s perspektive novinarja Oscarja Wilda (ja, res), ki raziskuje zgodovino Mishima klana. Cilj zgodbe je zapolniti luknje, ki so ostale od prejšnjih iger, in tako v celoti doda le malo novega. Če na kratko povzamem, kaj vse morate vedeti o zgodovini Tekken serije: Heihachi Mishima, mojster borilnih veščin, pod svoje okrilje vzame mlado Kazumi, kasneje se poročita in dobita sina Kazuyo. Izvemo, da ima Kazumi demonsko kri in da se je v resnici poročila s Heihachijem samo zaradi tega, da ga umori, saj sodi v starodavno skupino morilcev, katere namen je odstranitev vseh, ki so po njihovem mnenju zlobni. Tako se spopadeta, on jo ubije, njun sin pa priseže, da jo bo maščeval. Kljub veliki perspektivnosti Heihachi oceni, da ni vreden njegovega priimka, in ga dobesedno vrže z gore. kot izvemo, je bil delni razlog za to njegov sum, da je Kazuya podedoval demonsko kri, zaradi česar bi naj tako ali tako preživel padec. Za tem Kazuya dobi tudi lastnega sina Jina in tudi on podeduje demonsko kri.

Kar sledi, bo morda komu pokvarilo zgodbo, zato lahko konec odstavka preskočite, če jo želite izkusiti sami. Po precej prevarah in metanja z gora (res, drug drugega mečejo z gore kot dobro naoljeni katapulti) se Heihachi in Kazuya spopadeta še poslednjič, v končnem spopadu sredi delujočega vulkana. Akuma ga po napetem boju po zaslugi demonske krvi komaj premaga, vrže z gore in zavzame njegovo podjetje ter posledično sčasoma zavlada svetu. V končni sceni se razkrije, kako njegov sin Jin priseže, da ga bo ubil, saj se je spremenil v tirana, ki je svetu prinesel kaos.

Če nimate pojma, kaj za vraga sem vam ravnokar razložil, vam ne zamerim, saj sem sam potreboval kar nekaj časa, da sem doumel, kaj se dogaja. Če pa vas je napisano pritegnilo in želite videti več, si lahko ogledate ta video, ki poenostavljeno zgodbo predstavi v treh minutah. Kljub dobro zastavljeni zgodbi celoten način ne deluje, kot bi moral. Delno zaradi novinarja, ki svojo vlogo vzame preresno in deluje kot dolgočasna nadloga med drugače solidnimi soočenji, delno zaradi predolgih sekvenc, ki ne služijo ničemur, razen podaljševanju “igralnega” časa. Ob zgodbi je na isti strani na voljo še kratka zgodba za vsakega bojevnika, a je bolj patetična, saj sestoji iz nekaj teksta, enega boja ter končne animirane sekvence.

Ena izmed všečnih novosti v zgodbi je uporaba dramatičnih slik in spominov, ki se sprožijo med bojevanjem in bojem dajo dodatno ozadje ter napetost. Na primer, ko te sovražnik vrže ob tla ali pa ti zada močen udarec, se prikaže daljni spomin, ko ga je tvoj karakter podobno zarezal. Dobrodošli so tudi kombinacijski udarci, ki jih lahko sprožiš s pritiskom na en gumb. Koristno predvsem za bojevnike, ki so nam tuji in jih ne obvladamo.

Novo je vedno bolje?

igra vključuje osem novih igralnih karakterjev in vsak s sabo prinese lasten stil. Katarina se bori v savate stilu, Lucky Chloe uporablja ples in akrobatiko, Gigas je ogromen eksperimentalni bojevnik, ki spominja na Bana iz Batmana, Kazumi Mishima, glavna antagonistka in hkrati (pokojna) žena Heihachija kombinira njegove in sinove napade, iz Street Fighterja se pridružil Akuma, ki uporablja temne sile in je tudi pomemben del glavne zgodbe, Josie Rizal je defenzivno naravnana kickboxerka, Claudio Serafino je italijanski eksorcist in Shaheen s sabo prinese znanje vojske iz Savdske Arabije.

Kljub precejšnjemu številu bojevnikov pa se je poslovilo tudi nekaj ljubljencev. Oboževalci Jackieja Chana so ostali praznih rok, saj je Lei Wulong ostal na klopi, med drugimi pa so odsotne tudi Chang dvojčici (Julia in Michelle), Zafina in Anna Williams (resno, kaj bo Nina brez sestre?). Potrjeno je, da se noben izmed njih ne bo vrnil v obliki plačljivega DLC-ja, tako da jih, razen če razvijalci načrtujejo kakšen zastonjski DLC, v tej iteraciji Tekkena ne bomo videli.

Sprosti notranjo jezo

Spletni način se deli na kvalifikacijske in hitre boje ter privatne sobe. Ob mojem igranju so se pojavljale težave s povezljivostjo in po obisku forumov nisem edini; trenutno je skoraj nemogoče najti soborca v katerem koli večigralskem načinu, brez da bi prišlo do latence in prekinjanja povezave. Seveda je jasno, da gre za porodne popadke in morda preveliko število željnih igralcev, ampak v trenutni obliki je skorajda nemogoče igrati preko spleta, vsaj na različici PS4. Še zmeraj preostanejo enoigralski načini, ki sestojijo iz arkadnih bojev, medsebojnega bojevanja ter lova na zaklad, ki je zamenjal preživetveni način. Deluje skoraj identično, s to razliko, da med boji prejemaš skrinje z vizualnimi priboljški, ki jih nato lahko uporabiš na bojevnikih oziroma uporabniškem vmesniku.

Tekken 7 doda tudi nova sistema: “Rage Arts” in “Rage Drives”. Aktiviraš jih lahko, ko ti smrt diha za ovratnik. Prvi ti omogoča, da uporabiš posebno, animirano kombinacijo, ki povzroči precej škode in deluje kot ultra super-duper zaključki pri ostalih pretepačinah. Gre za velike, cinematične superudarce, ki bodo pogosto zdesetkali zdravje nasprotnika ali pa ga povsem pokončali. Drugi sistem deluje podobno, a se uporablja kot začetnik kombinacij udarcev. Sicer ne garantira toliko povzročene škode, ampak je veliko varnejši in zanesljivejši, saj je prvi predvidljiv in se mu bo vsak izkušen igralec izognil ali pa ga blokiral, kar te bo odprlo za protinapad. Kljub temu sta oba sistema dobrodošla, saj nudita prednost skorajšnjemu poražencu in pomagata ohraniti igro svežo.

Še ena drobna sprememba je, da je škoda, povzročena s kombinacijami, zmanjšana, saj vsak nadaljnji udarec povzroči manj škode, opazno predvsem od četrtega udarca naprej. Seveda je tolčenje po nasprotniku, ko je v zraku, še vedno pomemben del igre za vsakega kolikor toliko dobrega igralca, a bo sedaj nasprotnik imel malo več možnosti; sploh manj izkušeni igralci bodo navdušeno sprejeli to novost.

Kako začeti?

Eden od problemov, ki sem ga imel z igro, je neukvarjanje z učenjem osnov. Ja, obstajata trening in lista možnih potez, ampak nihče ti ne pove, kako se je priporočljivo boriti, kako delujejo udarci, protiudarci, izmiki in bloki. Namesto tega si vržen v zapleteno notranjost in marsikaterega novinca lahko to odvrne. To je precej vidno v načinu z zgodbo, ki ti v roke da vedno nove karakterje in komaj se naučiš enega, že moraš braniti naval udarcev z drugim. Sploh v zadnjih bojih, ki so (dobesedno) hudičevo težki in jih je potrebno ponavljati večkrat. Kot pika na i pa je vedno znova potrebno videti tistih pet do deset sekund priprave, ko bojevnika izmenjujeta žaljivke.

Dodana je vsa glasba dosedanjih Tekken iger, kar je lepa vključitev, ki na zaslužen način proslavi serijo (jukebox mode je na voljo ekskluzivno za PS4). Denar, ki ga zaslužiš med bojevanjem, lahko uporabiš za nakup zgodnjih konceptov in video sekvenc vseh iger serije. Zadetek v polno za vse, ki bi radi doživeli malo nostalgije ali več izvedeli o celotni seriji in njeni zgodovini. Bandai Namco je mislil na vse in ravno to je ena izmed stvari, ki je naredila Tekken 7 tako uspešen.

Objava Pregled – Tekken 7 (PS4) se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Prvoosebna streljačina

Mama, strah me je

Verjetno nas je večina že videla napovednik za Agony, eno najbolj krvavih, ogabnih in brutalnih prihajajočih iger. Ravno nanjo sem pomislil, ko sem videl prvi napovednik za Inner Chains, in moja pričakovanja ob izidu so bila precej visoka. Že kmalu sem opazil veliko napako, ki se je po mojem mnenju prikradla v uraden opis. Čeprav razvijalci trdijo, da gre za srhljivo streljačino, je to laž. Zakaj? Ker sem jo preigral in nisem našel niti enega trenutka, ki bi me vrgel s stola, povzročil neprespane noči ali enostavno povišal srčni utrip. Seveda vsebuje stvari, ki veljajo za osnove pri grozljivkah – skrivnostne sovražnike, razčetverjena trupla, temačno atmosfero ter okulten svet, ki spominja na nekaj, kaj bi stuhtal H. P. Lovecraft. Ampak niti en trenutek mi ni postavil las pokonci.

Namesto tega sem dobil občutek, da poskuša Inner Chains biti Doom in Agony obenem, a končni izdelek nima lastne identitete in hitro zatone v pozabo. Seveda je delni razlog nizek proračun, ki je opazen že po nekaj minutah igranja, ampak glede na veliko število neodvisnih uspešnic proračun ni noben izgovor za končni izdelek.

Okultisti in lovke

Zgodba je … pravzaprav skoraj neobstoječa. Nič kaj obetavno za srhljivko. Nekaj malega izveš v uvodniku; to je mimogrede edin del igre, ki vsebuje govor. Kar sledi, sem vzel iz opisa na steamu. Igra se odvija v prihodnosti, v kateri je človeštvo tako rekoč propadlo in svetu je zavladala narava. Tako povsod najdemo kombinacijo tehnologije in “futurističnega rastlinja” – ne zelenih planjav, temveč trzajočih lovk, smrdljivih eksplozivnih bunk ter podobnega. Človeštvo ravnokar dosega prerod, a še vedno ne obvlada tehnologije, ki so jim jo zapustili predniki. Tako vladajo primarni nagoni, krutost, vera in zavist. Eni izmed verskih kast nekako uspe pogruntati tehnologijo v svojo korist in si tako pokori ostalo človeštvo, ki po večini sestoji iz zmedenih, zombakom podobnih “stvorov”, ki brez cilja tavajo naokoli. Tudi sam si eden izmed teh podložnikov, ki hoče končati svoje življenje s tem, da pride na konec sveta).

Ker seveda gre za igro mu to seveda sčasoma uspe, kaj pa se zgodi potem, ne bom razkril, če si kdo igro vseeno želi preizkusiti. Stvar, ki pa jo lahko omenim, je, da v celotni igri ni niti ene zanimive osebe in igrate kot brezosebnostni, brezimenski protagonist, ki tu pa tam brez razloga vidi vizije pokopališča. Nasploh je edina oseba s ščepcem osebnosti končni šef, pa še to le zato, ker po izgledu tako izstopa od vsega ostalega. A glej ga zlomka, kot ostala igra tudi on nima dara govora. Očitno je govor ena izmed stvari, ki je človeštvo še ne pozna.

Najprej želim omeniti nekaj stvari, ki jih Inner Chains uspešno izvede. Atmosfera je zelo dobra, lokacije so kar raznolike in niso povsem linearne, temveč vsebujejo nekaj stranskih kotičkov, ki te ponavadi naučijo črke demonske abecede, da lahko počasi razbereš pomen besedil, raztresenih po poti. Grafika je izvrstna, a le na visokih nastavitvah (kasneje več o tem, zakaj je to problem). Seveda gre bolj kot ne za zaslugo Unreal Engine 4, na katerem Inner Chains deluje. Tri orožja, ki so na voljo (vsako ima dve vrsti napada) nudijo zadovoljivo uporabo, izgledajo pa resnično dobro in brez problema bi si jih vizualno zamislil tudi v kakšni AAA streljačini. Tudi uporaba naravnih pasti je zabavna – razen ognjeni “stolpič”, ta pa naj izgine nazaj v globine pekla, od koder je prišel. Veliko sovražnikov reagira tudi na elementarne vrste napadov, kar je zabavno videti in kaže, da bi lahko šlo za solidno streljačino, če bi le bila bolj dodelana. Tako lahko lovke skuriš, jih omamiš, eksplodiraš plin prdečih bunk in podobno.

Kot iz pekla

To bolj kot ne zaključi vse dobro, kar lahko povem. Torej, skozi igro dobiš tri orožja, eno bolj nagnusno od drugega. To so šok-puška, ognjemetalec ter “brzostrelka”, ki strelja igle in lahko deluje tudi kot šibrovka. Hitro sem opazil eno čudno odločitev glede strelske mehanike in to je dosti prehitro pregrevanje dveh orožij, saj lahko z njima neprestano streljaš le dobre tri sekunde, preden nehata delovati. To naredi strelske obračune frustrirajoče, saj je streljanja bolj malo, čakanja pa preveč, in enostavno neumno se mi zdi, da so to vključili, ker ne služi nobenemu namenu. Šok-puška je že tako ali tako bolj nekoristna in bi bila skoraj neuporabna, če ne bi ognjemetalec imel tako malo goriva, saj je enostavno v vseh aspektih, razen dosegu, učinkovitejši.

Ampak kateregakoli uporabljaš, bo tako ali tako zadostovalo. Večini sovražnikom se je enostavno možno izogniti, ker potrebujejo celo večnost, da ugotovijo, da stojiš skoraj pred njimi. Torej jim lahko gledaš direktno v obraz, pa ne bo nič iz tega. Dobro, pri podhranjenih mrličih to še razumem, ker imajo itak zanič oči, ampak od okultistov pa sem pričakoval malce več. Celotna variacija sovražnikov je sicer solidna, a to nič ne pomaga, ker so bolj kot ne standardni kloni in imajo le eno vrsto napadov, oziroma dve, ker se okultisti včasih brez razloga zaženejo vate čez celotno dvorano, da bi prikazali svoje kung fu sposobnosti. Potem pa so tu še eni najbolj obupnih polšefovskih spopadov, kar sem jih videl. Možno jih je končati v dobrih petih sekundah s premišljeno namenjenim metom granate in nisem si mogel pomagati, da ne bi planil v smeh ob tem obupu. Seveda so si vsi polšefi, na katere naletiš, identični – kaj več nisem niti pričakoval. Tudi končni šef ni nek presežek, ker se praktično sploh ne bori, ampak namesto tega sproža pasti ter kliče okultiste, ki zanj opravijo umazano delo.

A je že konec?

Verjetno si mislite: “Uff, kako dolgo bom moral vse to prenašati?” No, imate srečo, saj sem za igro potreboval štiri ure in še to se nisem preveč podvizal. Tako je možno celotno igro obrniti v dobrih dveh urah in pol, če ne obiskujete stranskih hodnikov, kar je povsem nedopustno za 20 €. Bi še razumel, če bi šlo za igro za 5 € oziroma le izrezek (vraga, še demo verzije iger so včasih daljše), ampak gre za končan izdelek z zasoljeno ceno, ki že sam po sebi ni nek presežek. Ko te po štirih urah pričaka končni zaslon, se lahko samo primeš za glavo in se vprašaš, čemu je tega treba.

Torej, povprečna igralna izkušnja, kratkost … a lahko gre še kaj narobe? Seveda lahko. Ne le, da je podpora za 21:9 resolucije neobstoječa, Inner Chains deluje kot Črnogorec brez nadzora. Sličice se gibljejo med 25-70 na povprečno zmogljivi grafični kartici GTX 950 (če smo pošteni, na GTX 1070 deluje malenkost bolje, a še vedno prihaja do občasnih padcev). Seveda se sprašujete, zakaj ne bi potem enostavno znižal nastavitev? Glede na to, da so nastavitve skorajda neobstoječe (ne obstaja niti spreminjanje hitrosti miške, čeprav so nekaj stvari dodali v zadnjem popravku) in da so grafične nastavitve omejene na “High”, “Medium” ter “Low”, med katerimi na zadnjih dveh Inner Chains izgleda slabše kot marsikatera flash igra na brskalniku, je razlog očiten. Aja, pa da ne bi upali preveč – tudi na nizkih nastavitvah prihaja do padcev vse do 30 sličic.

Kot pika na I so zvočni učinki skorajda čarobni – včasih so tu, drugič ne in noben nima pojma, zakaj. Večino časa so edini zvočni učinki zvok tvojih orožij ter občasno jamranje sovražnikov, tu pa tam pa se pojavi še kaj novega. Najbolj čudaški pa je še zvok ob oživetju, ki zveni kot nekaj iz časov devetdesetih in nikakor ne sodi k ostalim zvočnim učinkom. Glasbe se niti ne spomnim več, vem le, da se je med bojevanjem pojavil vedno znova isti presekan del, ki je hitro postal ponavljajoč.

Objava Pregled: Inner Chains se je najprej pojavila na HOPsi.