Težave z optimizacijo smo našli tudi na PC-ju, saj tudi grafične kartice kot so RTX 3070 niso zmogle doseči 60 sličic na sekundo in te so padale globoko pod to mejo. Poleg tega so nato igralci v datotekah našli kar nekaj ostankov pretekle kode in celo skladbe, ki so bile izrezane iz končne verzije, kar je na koncu razvijalca prisililo, da je onemogočil delovanje njihovega zaganjalnika, to pa je hkrati pomenilo, da tisti, ki so igro že kupili, zaradi nedelujočih strežnikov svojega nakupa niso mogli verificirati, zaradi česar svojih prenovljenih spominov na otroštvo niso bili zmožni sploh zagnati.

Rockstar je potreboval 3 dolge dni, da je svojo mrežo zopet postavil na noge, vmes pa se je razumljivo pojavilo veliko jeze iz strani igralcev in zahtev po vračilu denarja. Razvijalec je med tem časom izdal en popravek in na Twitterju igralcem zagotovil, da delajo na novih posodobitvah.

Teden kasneje se je Rockstar končno tudi upravičil. Na uradnem blogu so zapisali, da jim je iskreno žal za vse težave in da tudi njim trilogija iger GTA 3, Vice City in San Andreas pomenijo ogromno. Priznali so, da izid ni šel po načrtih in da bodo delali na popravkih in posodobitvah, dokler ne bomo na koncu dobili povsem popravljenih izdelkov. Hkrati so opozorili, da nekateri igralci nadlegujejo člane razvojne ekipe preko družbenih medijev in zaprosili skupnost, da se obnaša civilno in s spoštovanjem.

Kot znak opravičila so tudi najavili, da bodo stare verzije vseh treh iger zopet postale na voljo, vsi kupci Definitive Edition paketa pa bodo te inačice prejeli brezplačno. To naj bi se zgodilo v kratek, a žal samo na PC-ju in samo na njihovi uradni Rockstar trgovini, tako da vrnitve na Steam očitno ni za pričakovati.

Objava Rockstar se je opravičil za porazne GTA predelave in bo zopet omogočil nakup starih verzij se je najprej pojavila na HOPsi.

K sreči so se nekateri dokopali do zgodnjih kopij iger in posnetke zalučali na splet. V teh lahko vidimo nadgrajene teksture, večjo mejo izrisovanja in prenovljeno osvetljevanje, ki je prišlo na račun prehoda iger na pogon Unreal Engine 4.

In čeprav je napredek vsekakor več kot očiten, sem sam vseeno pričakoval več. Zavedam se, da “remaster” in “remake” ne nosita istega pomena in razvijalec je že od začetka povedal, da bo ta trilogija le olepšava in ne popolna predelava.

Ampak govorimo o Rockstarju – razvijalcu, ki je z GTA igrami zaslužil toliko drobiža, da je postal eden redkih studiev, ki si lahko za razvoj vzame svoj sladki čas. Rockstar je do svoje slave prišel ravno zaradi zgodnjih Grand Theft Auto iger in GTA 5 mu te dni nosi toliko denarja, da mu sploh ni treba zares delati na šestici. Trilogija teh iger bi si tako zaslužila več spoštovanja in obnove v slogu Resident Evil 2 Remake igre, ki je v novi podobi ohranila duh izvirnika in tega pripeljala v novo generacijo.

Igralni posnetki te trilogije pa pustijo mešane občutke. Zdi se, da je bilo v San Andreas vloženega več truda kot pa v prejšnje igre, ki so mestoma videti resda lepše, a potem uzreš kakšno sceno z dialogi, kjer vsi nosijo še praktično svoje stare obraze in to mešanje podobe bode v oči.

V igralnih posnetkih vidimo tudi nekaj streljanja, ki je tokrat videti bolj realistično, a še vedno daleč stran od tistega, kar te dni ponuja GTA 5.

We're getting much closer to the #GTATrilogy official release, here is a timezone map to get an idea of when it releases for your region.

Per @RockstarGames, it will release at the same time for everyone at 10AM EST time, so no regional unlock for this release. pic.twitter.com/EX0yZszvEy

— Ben (@videotech_) November 9, 2021

Kako bo Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition videti v praksi bomo lahko videli že jutri. Razvijalec je potrdil, da bo igra postala odklenjena ob 16.00, na PC-ju pa bo na začetku na voljo samo preko Rockstarjeve trgovine.

Objava Na splet izcurljali igralni posnetki vseh treh GTA predelav se je najprej pojavila na HOPsi.

Razvojna ekipa: Vicarious Visions
Založnik: Activision
Platforme: PC, PlayStation 4, Nintendo Switch, Xbox One
Datum izida: 29. 6. 2018
Cena: 39.99 €

Zvrst: Platformska igra

VIDEO OPIS

Serija Crash Bandicoot je sprva izšla v devedestih kot ekskluziva za konzolo PlayStation 2 in je bila nekakšen odgovor popularnima maskotama Mario ter Sonic a nikoli ni dosegla nivoja njunih popularnosti. Igra je vseeno pridobila nekaj pristašev in lani je Sony marsikoga presenetil z najavo paketa Crash Bandicoot N. Sane Trilogy, ki vsebuje predelano trojico iger, ki so doslej izšle pod Crash znamko. Leto je naokoli in rjavi lisjak je našel pot tudi na PC, Xbox One ter Nintendo Switch.

Zagotovo je PC verzija najboljša za preigravanje, saj lahko avanture simpatične pojave končno uživamo pri stabilnih 60-ih sličicah na sekundo. A za izkoristek naslova je nujno posedovanje kontrolerja saj je igranje na tipkovnici muka brez primere.

Crash Bandicoot namreč ni lahka igra. Mnogi so jo po težavnosti primerjali z Dark Souls a sam bi raje potegnil primerjavo z še eno platformščino, Cuphead. Če slednjo igro vzamemo za osnovo in težavnost spustimo za eno stopničko, smo nekje na ravni problematičnosti, ki nam jo ponudi Crash.

Čeprav nosi Crash Bandicoot N. Sane Trilogy povsem prenovljeno podobo, se v vsej trilogiji pojavljajo ostanki devedesetih, ki kažejo na zastarelo sredico igre. Tako premagujemo docela linearne stopnje, kjer je ogromno skakanja, izogibanja preprek, razbijanja zabojev ter nabiranja življenj ter jabolk. Vsake toliko naletimo na bonusne stopnje, kjer neke variacije našega početja ni, ob koncu stopnje pa dobimo seštevek nabranih zabojev ter pridobimo kakšno nagrado. Če smo denimo stopnjo dokončali brez izgubljenega življenja, lahko pridobimo še diamant, ki nosi v vsakem delu različne dobrote.

Težavnost igre in obvezna uporaba kontrolerja gre predvsem na račun preciznosti skakanja. Razvijalec Vicarious Visions je za osnovo sicer vzel tehnično najbolj napreden tretji del, Warped ter ga prilagodil tudi prvim dvema odpravama. A kljub temu je Crash pri skakanju in premagovanju ovir precej nenatančen in preprosto preveč zahteven. Skoki včasih zahtevajo milimetrsko preciznost, ki jo lisjak, s svojimi ogromnimi čevlji, preprosto ne more ponuditi. Posledica tega je, da imate včasih občutek da ste vse storili prav in kjer se je trapec 5x prej odrinil od platforme brez problema, vam bo to v nadaljnjih parih poskusih spodletelo. Igra se ne zafrkava saj je Crash na poškodbe povsem neodporen. Ena napaka in že lahko štartamo iz zadnje nadzorne točke, ki so včasih postavljene radodarno in pravično, včasih pa čisto preveč škrto. Naš pogumni protagonist lahko nabira tudi življenja, ki jih včasih dobimo iz zabojev ali pa ko naberemo 100 jabolk a ko teh zmanjka, sledi ponovni štart od začetka stopnje. Roko na srce, je sistem z življenji še najbolj zastarel vidik celotne trilogije in če bi ta del igre povsem odstranili, ga verjetno ne bi pogrešal nihče.

Problem je tudi kamera, ki največkrat ali stoji za našim karakterjem ali pa ga ob premagovanju preprek gledamo iz strani. Kamera trmasto vztraja na fiksni poziciji in precizni doskoki postanejo problem. Predvsem na to težavno naletimo ko Crasha premikamo naprej, saj je težko oceniti, kje točno bo sploh doskočil. Tako vam ne preostane drugega kot da skoke vtisnemo v mišični spomin, pomaga pa tudi rahla senca izpod lisjaka, čeprav je ta malce preveč bleda in jo težko razločimo od drugih efektov.

Sam Crash Bandicoota v mladosti nisem preigraval in kot popoln devičnik njegovih avantur, sem imel največ težav pri njegovem prvem delu. Enka je še najbolj enolična in nerazgibana, medtem ko dvojka, Cortex Strikes Back, že vpelje nove mehanike kot so počep ter drsenje. Trojka je še najbolj “moderna” ter vpelje bolj razgibane in bolj raznolike stopnje. Medtem ko v enki bolj kot ne v ravni črti premagujemo džungelske nivoje,  v trojki jahamo tigra na kitajskem zidu, v arabsko obarvanih stopnjah skačemo po strehah ter dirkamo z motorjem in vodnim čolnom. Slednja dva nista ravno preveč zabavna a vsaj malce predrugačita do trojke, že malce zastarelo formulo.

Naši nasprotniki niso ravno preveč pametni in se gibajo samo po vnaprej predvidenih vzorcih zato njihova odprava načeloma ni problematična. Bolj se lahko bojimo raznih preprek kot so eksplozivni zaboji, premikajoče platforme ter razne druge pasti. Ubogega Crasha bomo med našo odpravi zažgali, presekali na pol, zmrznili v ledeno kocko, stresli z elektriko in pomendrali z ogromno zasledujočo skalo v slogu Indiana Jonesa. Vse njegove smrti spremljajo zabavne animacije, ki so za vsako smrt drugačne a nam vedno pričarajo nasmešek na obraz.

Med našo pustolovsko akcijo nas pričakaju tudi različni šefi, ki pa so precej manjši zalogaj kot recimo v Cupheadu. Kjer je slednji največ poudarka dal ravno na šefe, so pri Crashu samo obstranskega pomena in je večji poudarek na platformenju. Vsak od šefov, ki je prisoten, za svoje pokončanje zahteva nek trik in ko ga enkrat izgruntamo, postane boj skorajda trivialen, saj šefetina med obračunom nekih novih potez praktično ne dobi.

Grafično je igra od svojih PS2 dni lepo napredovala in v sodobnem času bi jo lahko oklicali za “dobro”. Ne pričakujte ravno spektakularne podobe a če ste v mladosti preigravali Crasha, boste nostalgično veselo obujali spomine. Luštne so predvsem animacije, ki so res podrobne in unikatne za vsak karakter. Vsak karakter? Tako je, po novem lahko skozi našo pogumno odpravo nadzorujemo tudi Crashovo sestro Coco. Ta je med igranjem identična svojemu starejšemu bratcu, ne vsebuje nobenih unikatnih potez, ima pa svoje unikatne animacije tako da je lep bonbonček k celokupnemu paketu.

V plus naslovu govori tudi cena. Za 40€ pridobimo v paketu tri pošteno dolge igre, vsaka pa zna trajati še dlje, če se namenimo izpolniti vse izzive in opraviti vse dosežke. Ko končamo kampanjo, se lahko odpravimo opravljati stopnje z dirko na čas, poskušamo pridobiti še zadnje diamante z razbitjem vseh zabojnikov ali pa prestati stopnjo brez usmrtitve. Glede na ceno dobimo res bogato paleto igralnih dobrot brez da bi bili primorani kupiti neke dodatne DLC-je, ki so dandanes tako zakoličeni v igričarsko industrijo.

Crash Bandicoot N. Sane Trilogy lahko brez slabe vesti priporočim ne samo tistim, ki so poprej že uživali ob izvirniku ampak tudi povsem novopečenim igralcem. Morda vas zna prvi del pustiti razočarane a ob sekvelih izkušnja pridoma pridobiva na kakovosti in celokupno celotna trilogija lepo prikaže, kako zaguljene so bile igre v preteklosti. Poleg tega to sortnih iger na PC-ju preprosto primanjkuje, igra pa je kljub težavnosti dovolj preprosta, da jo začne lahko igrati vsak. Mojstrovanje nje pa je seveda povsem druga zadeva.

In zapomnite si: ob vsaki smrti globoko vdihnite, se malce pomirite in poskusite še enkrat. Naslednjič boste verjetno spet crknli na istem mestu in šele takrat lahko vržete kontroler skozi okno. Jeza bo zagotovo prisotna a ravno to je trik pri igrah, ki znajo zadeti privlačno igralno formulo. Pri slabi igri človek znori in jo izbriše medtem ko pri dobri prav tako znori ampak gre ven na zrak in se preklinjajoč spet vrne k njej.

Objava Crash Bandicoot N. Sane Trilogy – pregled igre se je najprej pojavila na HOPsi.