V to dobo je preskočil God of War in tudi Ubisoft je serijo Assassin’s Creed preko Valhalle preselil na zmrznjeni sever Evrope. Vmes pa smo dobili še malce drugačen vpogled v to kruto, s krvjo prežeto ljudstvo, saj nas je razvijalec Ninja Theory leta 2017 tja odpeljal preko igre Hellblade: Senua’s Sacrifice, ki se je takrat ponašala z nenavadnim naslovom “AAA igre v indie vodah”. Igra je nase navlekla tako veliko pozornosti, da je razvijalca kupil Microsoft, nakar se je Ninja Theory par let potikal po Islandiji ter pridno virtualno poustvarjal njene čare, dokler ni po vseh teh letih nadaljevanje Senua’s Saga: Hellblade II končno postalo nared.

In rezultat finalnega izdelka je fascinanten in čeprav se igra še vedno malce preveč oprijema šibkih igralnih temeljev predhodnika, je prezentacija vikinških bajk in povesti tako prepričljiva, da ji lahko oprostimo kakšen manjši mimosunek.

Razvojna ekipa: Ninja Theory
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 21. maj 2024
Igrano na: PC

VIDEO RECENZIJA

Drugi del še vedno sledi avanturam bojevnice Senue, ki nas je v originalni pripovedi popeljala skozi njeno notranjo borbo proti demonom, ki so jo zasledovali na vsakem koraku, njen cilj pa je bil rešiti svojega ljubega iz prijemov vikinškega pekla Hel. Vmes jo je naskočilo cel kup nepridipravov ter bajeslovnih bitij, medtem ko so ji Furije ves čas šepetale v uho in jo vodile skozi njeno pot. A igra je hkrati namignila, da se te stvari okoli nje niso zares dogajale in da so vse te njene borbe le posledica duševnega bolnika, ki se bori s psihozo, zaradi katere vidi in sliši stvari, ki jih tam v bistvu ni.

Hellblade II nadaljuje to zgodbo, vendar pa so stvari že od začetka bolj zakoličene v realnosti. Senua se znajde ujeta na ladji sužnjelastnikov, nakar jim po spletu naključij uspe pobegniti, a njena pot naprej niti približno ne bo lahka. Da bo pot trnava nam nakaže že uvodna sekvenca, saj ubogo dekle nima niti minute predaha, da bi si iz obraza izprala kri, že je vržena v naslednji spopad oziroma jamo, ki je noče in noče izpustiti iz svojih krempljev, zato nas bo naprej gnala samo sla po preživetju in maščevanju proti tistim, ki so ji uničili domačo naselbino.

Bomo pa tokrat na naši poti manj osamljeni. Dobra, Senua tako ali tako nikoli ni zares sama, saj ji v glavi šepeta več različnih glasov in ti imajo skorajda svoje osebnosti, ki jih skozi igranje lahko izluščiš iz ozadja. Vendar pa jo bodo zdaj na poti spremljale takšne čisto prave osebe iz mesa in krvi, ki se zanašajo na njeno pomoč, saj severnjaškim deželam grozijo velikani, ti pa bodo tokrat naše glavne tarče, saj jih bo treba izničiti, kar je praktično nemogoča naloga, saj so označeni za nesmrtne bogove.

Že od uvodnega kadra je hitro jasno, da Ninja Theory teh zadnjih nekaj let ni sedel na rokah, ampak je izpopolnjeval tehnologijo realistične grafične podobe in ta je v končnem izdelku naravnost neverjetna. Mislim, da lahko upravičeno Hellblade II označim za grafično trenutno najbolj izpopolnjen izdelek, ki smo ga videli na vseh platformah do sedaj in čeprav so igre kot so The Last of Us Part 2 in Cyberpunk 2077 videti impresivno, je Hellblade vseeno videti kot naslednji korak sestavljanja realistične grafične podobe. Obstajajo kadri, kjer se Senua in njeni spremljevalci čutijo kot da bi jih samo preslikali iz resničnega življenja in čez njih poveznili kakšen filter, zato sem se med igranjem nekajkrat ustavil in preprosto zijal v ekran, saj nisem mogel verjeti, da je grafika res napredovala do te stopnje, ki jo zdaj lahko spremljal. Podoba, ki jo čara pogon Unreal Engine 5, ni impresivna samo na obraznih animacijah, ampak tudi pri slikanju fotorealistične okolice, za katero se vidi, da je bila poustvarjena po resničnih skalah Islandije. Hellblade 2 je tako impresiven, da lahko nekaj minut samo stojiš ob potočku in spremljaš njegovo realistično žuborenje.

Vse to podpira fantastična zvočna slika, ki je bila že v prejšnjem delu impresivna, tule pa zna celo pošiljati srh po telesu. Ninja Theory se je zopet poslužil tehnike binauralnega zvoka, kar pomeni, da imate res občutek, da vas iz različnih strani nagovarjajo razni glasovi in ti celokupno dodajo neverjetno stopnjo imerzije. To je eden od redkih naslovov, kjer sem izklopil podnapise, saj me je kakršenkoli element uporabniškega vmesnika samo odklopil od zatopljenosti in res me zanima, kako globoko bi v igro padel, če bi okoliški glasovi govorili slovenščino. Šepetanje, ki ga ves čas sliši Senua, je namreč velikokrat odražalo moje trenutne misli in prepričan sem, da bi glasovno podajanje v slovenščini izkušnjo prepeljalo na naslednjo stopnjo, zato lahko samo zavidam vsem tistim, ki jim je angleščina materni jezik.

Prezentacije je torej vrhunska, kaj pa igralnost? No, že prejšnji del na ta vidik igralne izkušnje ni stavil veliko in nadaljevanje gre bolj ali manj po korakih predhodnika. Večino časa boste tekali med lokacijami, poslušali notranje glasove ali pa tiste od spremljevalcev, nakar bo vsake toliko treba rešiti kakšno manjšo uganko, ki pa niso preveč zakomplicirane. Še vedno boste po okolici iskali simbole, ki jih bo treba ujemati s tistimi, ki jih ima Senua v glavi, a k sreči je teh delov manj kot v prejšnjem poglavju in njihove rešitve so lažje. V bistvu bi lahko shajali tudi brez njih, saj res ničesar ne prinesejo k izkušnji, ampak samo upočasnijo že tako počasno odvijanje dogodkov, zato so ti segmenti bolj nadležni, kot pa privlačni za igranje. Najbolj zabavni segmenti so tisti, kjer se moramo boriti proti velikanom, saj je tam igralna formula veliko bolj razgibana, a teh trenutkov je na žalost bolj malo in bi hkrati lahko bili malce težji.

Potem je tu boj, ki v primerjavi s predhodnikom ni naredil kakšne resne evolucije. Senua se tokrat zopet lahko bori samo z mečem in na voljo imamo lahek in težji udarec. Sovražniki, ki so zopet premalo raznovrstni, so presneto hitri in v bistvu je najboljša taktika, da počakamo na njihov zamah, tega pariramo, nato jih udarimo s težkim udarcem in nato spet ponovimo vajo. Ko se nam napolni merilnik lahko upočasnimo čas, kar nam omogoči hitro uničenje določenega grdavža, nakar na vrsto pride naslednji. Pariranje se mi je tokrat zdelo težje kot v predhodniku in čeprav boj ni preveč raznovrsten, se vsaj malo odkupi na račun spektakularnih kadrov in realističnih animacij.

Hellblade 2 je v svoji srži čistokrvno nadaljevanje, tako da samo nadgradi že vzpostavljene elemente prejšnjega dela, k izkušnji pa ne doda nič resnično novega. To je še vedno izjemno linearna avantura, ki nas naprej pelje samo po eni in edini poti, Senua pa je včasih tako lesena, da ne zna preskočiti niti najmanjše prepreke, ampak lahko skoči ali spleza samo tam, kjer si je to začrtal razvijalec. Zaradi te premočrtnosti raziskovanje stranskih poti nima res kakšnega pomena, zato boste skoraj vedno držali gobico ali tipko za naprej, včasih pa vas zna od tega zaboleti prst. Hellblade 2 namreč vsebuje polno ozkih prehodov skozi katere se mora nato Senua boleče počasi premikati in ob tem včasih ne veš, ali se premika sama od sebe ali na račun našega držanja tipke. Ninja Theory je v tem pogledu včasih pretiraval in stavim, da zna ta počasnost kakšnega igralca odvrniti že v uvodnem segmentu igre, kjer Senua več kot 2 minuti pleza po kamnih.

Omeniti moram še optimizacijo. Zadevo sem igral na PC-ju in čeprav je stvar v redu optimizirana, je izjemno požrešna do pomnilnika grafične kartice. Moja RTX 3070 vsebuje 8 GB tega pomnilnika, a vsake toliko se je zgodilo, da je igra preprosto presegla to velikost – navadno se je to zgodilo ob prehodih scen, zaradi česar se je vse skupaj začelo hudo zatikati in sličice na sekundo so zgrmele na številko 10 in manj. Pomagal je samo skok nazaj v začetni meni, a s tem sem velikokrat izgubil storjeni napredek, kar je še posebej najedalo, če se je to zgodilo sredi daljše bitke.

Celokupno gledano je Senua’s Saga: Hellblade II odlična izkušnja, vendar pa se morate pred igranjem zavedati, da je to linearna igra, ki zahteva veliko potrpežljivosti igralca in vam po končanju dokaj kratke kampanje ne ponuja resnih izgovorov za ponovno preigravanje. A če vam je to po godu, potem je tole vsekakor stvar, ki jo morate preigrati, saj tako intimnega spusta v vikinške bajke še nisem izkusil, fantastičen dizajn okolice, sovražnikov, velikanov ter naravnost neverjetna grafična preobleka pa iz zadeve naredijo zapomljiv izdelek, ki si zasluži še vsaj en del in morda bo ta naredil nekaj večjih potrebnih sprememb tudi na dejanskem igralnem področju, zaradi katerega bi franšiza lahko postala zanimiva tudi širšemu krogu igralcev.

Objava Senua’s Saga: Hellblade II – vikinška zgodovina še nikoli ni bila tako privlačna se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa je imel Valheim en majhen problem: izšel v stanju Zgodnjega dostopa, za razvoj pa je skrbel majhni švedski studio Iron Gate Studio, ki ga je sestavljala samo 5-članska ekipa. Ti so se nenadoma znašli pod hudim pritiskom, saj je bila izdana vsebina hitro preigrana, igralci pa so zahtevali več. Vendar pa Iron Gate Studio ni šel po poti drugih studiev, ki so v preteklosti naleteli na tako nepričakovan uspeh. Ekipe namreč niso razširili, ampak je razvijalec ostal majhen in razvoj je bil zaradi tega nekoliko počasnejši.

Valheim je šele septembra prejel večjo posodobitev Hearth & Home, a ta ni s sabo prinesla tistega, kar so igralci najbolj zahtevali: nov del mape. Na to je bilo treba čakati vse do včeraj, ko je Iron Gate Studio ponosno najavil, da je dodatek Mistlands končno postal na voljo vsem lastnikom kopije igre.

Mistlands s sabo prinaša cel kup nove vsebine. Poleg nove okolice, ki se ponaša tudi z novim glavnim šefom, vas čakajo tudi frišna orožja, dobrine za kovačenje, sveži sovražniki in nov tip temnice. Celoten seznam sprememb si lahko preberete na uradni strani, razvijalec pa opozarja, da se bo nova okolica Mistlands lahko generirala samo na območju mape, ki je še niste raziskali. V primeru da ste že pretaknili vsak kotiček sveta, potem bo treba začeti povsem novo igro.

Treba se je tudi zavedati, da je Mistlands zaenkrat na voljo samo v testni fazi, tako da boste za igranje morali najprej igro v Steamu klikniti z desnim klikom in izbrati možnost “Properties”. Nato izberete zavihek “Betas” in znotraj vtipkajte kodo “yesimadebackups” (brez narekovajev).

Žal še nimamo datuma, kdaj točno bo Valheim izšel v celoti, bo pa igra naslednje leto prispela tudi na konzole Xbox One in Xbox Series X.

Objava Valheim končno prejel razširitev Mistlands se je najprej pojavila na HOPsi.

In ta ideja je bila spočeti čistokrvno nadaljevanje, ki uvede nekaj svežih igralnih prijemov, a se nikoli preveč ne oddalji od svojih temeljev. God of War Ragnarok dostavi vse tisto, česar so si igralci želeli in to je v bistvu prečiščena igralna formula prvega dela, ki pa je glede vsebine tudi močno razširjena. Ragnarok ne tvega in mu tega niti ni bilo treba, saj je originalna igra dostavila odlično izkušnjo, ki si lahko zasluži še en nastop na odru, a po drugi strani to tudi pomeni, da če vas že prvi del ni prepričal v igranje, potem vas v to ne bo spravilo nadaljevanje.

Razvojna ekipa: Sony
Založnik: Santa Monica
Platforme: PS5, PS4
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 9. november 2022
Cena: 69,99 €

Zvrst: Tretjeosebna akcijska avantura

VIDEO RECENZIJA

Upamo, da imate radi Vikinge, saj je Ragnarok direktno nadaljevanje prvenca, tako da boste tudi tukaj v glavnih vlogah gledali Kratosa in Atreusa, ki svoje dni preživljata na zmrznjenem severu, obkrožena z nordijskimi božanstvi. Kljub vsem pretresom prvega dela se za naš dvojec junakov kaj bistvenega ni spremenilo. Še vedno žuljita svoji riti v neki oddaljeni koči, le da je sobivanje tokrat malce bolj nerodno, saj je Atreus zdaj skočil v puberteto in tipček bi si res zaslužil svojo sobo, v kateri bi si lahko ponoči na kamnitih tablicah ogledoval pomanjkljivo oblečena valkire.

Situacija je po dogodkih originala v bistvu še težja, saj paru zdaj po življenju streže hudo jezna Freya, ki ni bila ravno preveč vesela, ko je Kratos njenemu sinu Baldurju zlomil vrat. Par se je zato umaknil v izolacijo, vendar pa se v njunem razmerju kmalu začnejo kazati razpoke. Kratos v bistvu načrta niti nima, saj želi samo še naprej živeti v osami, Atreus pa želi izvedeti, kakšno usodo ima in zakaj ga vsi obravnavajo kot Lokija.

Tudi Kratosu kmalu postane jasno, da sedenje v koči ne bo prineslo rezultatov, saj se očitno približuje usoden dogodek, imenovan Ragnarok. To je apokalipsa epskih razsežnosti, kjer se bosta zlomila zemlja in nebo in k rakom bodo šli žvižgati vsi svetovi. Da se nekaj približuje je napovedala že globoka zima Fimbulwinter, ki je v metrski sneg spravila čisto vse in je lep priročen izgovor, da je razvijalec nekatere že obiskane svetove iz predhodnika vrnil tudi v Ragnarok ter te močno predelal.

Vse je tako nared za novo avanturo, ki bo igralcem originala še kako znana. Uvodne ure nas pošljejo v raziskovanje novega škratjega kraljestva, saj je naša prva naloga osvoboditi Boga vojne Tyra, tega pa je dolgo nazaj zaprl Odin. Igralci originala se boste na začetku počutili kot doma, saj je takoj jasno, da Santa Monica igralne formule ni preveč spreminjal. Kot vedno čudovita okolica je tudi v Ragnaroku hudo podrobna in vizualno je tole prava poslastica. Grafično gledano sicer drugi del ni takšna revolucija kot izvirnik, a ta je leta 2018 na naše zaslone risal tako fantastično podobo, da ta v bistvu niti ne potrebuje kakšne bistvene nadgradnje. Impresivno je tudi to, da Ragnarok deluje na konzolah PlayStation 4, a za to zahteva svojo ceno, saj boste večkrat morali prečkati kakšne ozke prehode, ki so izgovor za to, da lahko konzola prejšnje generacije naloži naslednjo stopnjo.

Raziskovanje obsega aktivnosti, ki smo jih vajeni že od prej. Stopnje so na pol odprte in čeprav imamo vedno prisotno eno pot, ki sledi glavni zgodbi, lahko kadarkoli iz te zaidemo in opravimo kakšno stransko misijo. Treba se je zavedati, da je Ragnarok ogromna igra in me je s svojo obilnostjo presenetila. Na splošno gledano vas čaka nekje še enkrat več igralnih ur kot pa v izvirniku, ta čas pa lahko dodatno raztegnete, če se lotite reševanja vseh manjših izzivov, kot je lovljenje vran, iskanje zakladov, bojevanje proti ducatu težjih šefov in podobne mini nalogice. Tudi stranskih misij je veliko več, kot je tudi stopenj, ki ponujajo možnost raziskovanja? Se spomnite v originalu, ko ste raziskovali območje Nine Lakes in ste naleteli na duha, ki vam potoži o svoji nekdanji posadki, ki jo je sedaj treba izničiti. Takšne misije so tule vsaj štiri, poleg teh pa vas čakajo tudi malce bolje izpopolnjene naloge, ki vsebujejo tudi zanimive zgodbe.

Vsebine je mestoma celo preveč. Če je bila v originalu vsaka odkrita skrinja razlog za zagon adrenalina, v Ragnaroku te postanejo nekaj vsakdanjega. Poleg tega je treba še reševati tiste skrinje, ki pred tem zahtevajo uničenje treh črk, vseh pa ne moremo odkleniti takoj, saj bo najprej skozi zgodbo treba odkleniti zahtevano veščino. Sprehajanje po svetu zahteva rešitev kakšne okoliške uganke, Kratos pa je enako lesen kot v predhodniku in še vedno ne zna skočiti na naš ukaz, ampak samo ob posebej zastavljenih točkah, enako pa velja tudi za plezanje.

Ragnarok je glede aktivnosti veliko bolj raznolik kot predhodnik in enako velja za vaše spremljevalce. Na poti niste nikoli sami, saj vam prdce vseskozi voha Mimir, ta pa je tokrat tako gobčen, da postane že malce tečen in mislim, da sem se v tej odpravi besede “brother” najedel za celo življenje. Tudi ostali spremljevalci ves čas brbljajo – včasih peš, največkrat pa med vožnjo s čolnom ali pa s sanmi. Čvekanje sicer velikokrat poda nekaj zanimivih podzgodbic, a včasih bi si res želel samo nekaj miru. Še Kratos konstantno vrti jezik in razlaga o svojih grških koreninah in res bi prav prišel gumb, kjer bi lahko avtomatsko ustavil opletanje z jezikom. Zvočno onesnaženje mi je preseglo meje, ko sem se s sanmi vozil po čudovitem zmrznjenem jezeru in bi rad poslušal samo prijeten zvok zmrznjenega vetra in sani skozi led, a seveda moram namesto tega slišati še eno Mimirjevo povest.

Bojevanje je seveda še vedno močno prisotno in je… Spodobno? Roko na srce nisem bil nek velik oboževalec pretepanja v originalu, Ragnarok pa je dobil samo nekaj nadgradenj, a v splošnem je sistem enak predhodniku. Večino sekanja boste opravili s sekiro, že od začetka pa vam bodo na voljo tudi rezila na verigo. Vsako od orožij nosi svoje lahke in težje udarce, ob nadgradnjah pa boste začeli izvajati tudi razne kombinacije. Novost je to, da lahko vsako od orožij predčasno napolnite z bodisi ledom ali ognjem, kar naslednji udarec naredi bolj uničujoč, zdaj pa lahko delate tudi protiudarce.

God of War Ragnarok tudi na normalni težavnosti ni lahek, zato je včasih do situacij pristopiti taktično. Nekateri sovragi so bolj odporni na led ali pa ogenj, šefi pa spet zahtevajo svoje posebne prijeme. Sovražna zalega je dovolj raznovrstna, da se boj ne začne preveč ponavljati, boste pa videli kar nekaj starih obrazov iz prvega dela. Problem pri boju je še vedno premajhna preglednost, saj vam nasprotnik vse prerad skoči za hrbet in ga takrat izgubite iz vidnega polja, Kratos pa je za obračanje in preklapljanje tarč še vedno preneroden.

Pri bojevanju veliko vlogo igrajo tudi pomagači. Tako je, pomagači v množilniku, saj vam tokrat ob strani ne bo stal samo Atreus, ampak bo vsake toliko v vlogo Robina stopil še nekdo drug, ki pa ga v tem opisu ne bom razkril. Zadeva gre celo tako daleč, da boste tokrat nastopili tudi v koži Atreusa in to ne samo v kakšnem kratkem igralnem izsečku, ampak bo njegova ločena avantura trajala ure. Igranje z njim je povsem drugačno, saj se mora zanašati na svoj lok in hitrost, fant pa je še vedno prešibak, da bi lahko prečkal vse ovire, tako kot to uspe Kratosu.

Celokupno gledano je God of War Ragnarok nadaljevanje kot se šika, a ni me odpihnil, tako kot predhodnik. Prvi del preprosto nisem mogel nehati igrati, dokler nisem videl zaključne špice, pri Ragnaroku pa sem si lahko brez problema privoščil dvodnevno pavzo. Morda je krivec za to obširnost igre, ki je resda zdaj veliko večja in bolj polna vsebine, a zaradi tega nekam trpi tempiranje dogodkov. Nekatere misije so preprosto preveč obširne, nekatere dele pa bi lahko preprosto izrezal in ne bi preveč izgubil.

Niti približno pa ni Ragnarok slaba igra. Je enako zloščena kot predhodnik in vizualna prezentacija je mestoma še vedno preprosto neverjetna. Tudi zgodba vleče, liki so zanimivi in spoznali boste kar nekaj zgodovine starih znancev, ki so prej igrali samo gostujoče vloge. Sem si pa vseeno želel nekaj večjih sprememb in res bi bil čas, da Kratos in kompanija zapustijo vikinško izročilo in se odpravijo kam drugam. Ob kakšnem ponovnem obisku Grčije s prenovljeno grafično podobo se mi že zdaj cedijo sline in morda bi ravno ta menjava okolice oceno dvignila na najvišjo stopničko.

Objava God of War Ragnarok – varno nadaljevanje, brez tveganja se je najprej pojavila na HOPsi.

To bo Eggersov prvi visokoproračunski projekt, v snemanje pa je privabil kar nekaj velikih imen. V glavni vlogi se bo preizkusil Alexander Skarsgård kot bojevnik Amleth, pred kamerami pa se bodo mudili tudi Nicole Kidman, Ethan Hawke, Williem Dafoe, Anya Taylor-Joy in pevka Björk.

Vendar pa se po prvem napovedniku ne morem znebiti občutka, da The Northman ne bo vseh upravičil pričakovanj, ki jih je skozi leta ustvaril Eggers. Moje dvome je dodatno poglobil nov filmski izseček, ki je dolg samo minuto in prikaže napad Vikingov na utrdbo, a vse skupaj preprosto ni videti dobro.

Ne vem če sem kdaj v srednjeveškem filmu videl bolj neroden in počasen tek kot pa v temu kadru. Skarsgård teka kot pa jajcih, temu pa sledi vzpon po lesenem obzidju, kjer igralec več kot očitno pleza po skritih lestvah, nato preskoči zid in nasprotnik resnično zapretiravano samo stoji in čaka, da ga spodseka sekira napadalca.

Seveda nima smisla soditi celotnega filma po tako kratkem filmskem izsečku, a preprosto mi je bizarno, da se je Universal odločil ravno to nerodno akcijo izkoristiti za promocijo filma, a morda je to najboljši akcijski vložek iz filma in če je to res, potem nas čaka nekaj res dolgočasnega gledanja.

The Northman bo v kina prispel 22. aprila in morda bom moral takrat požreti vse besede v tem članku.

Objava Ta minuto dolg posnetek me je odvrnil od gledanja vikinškega filma The Northman se je najprej pojavila na HOPsi.

Ubisoft tega mnenja z mano ne deli in tako je pred nami še tretja razširitev igre, ki je glede vsebine najobširnejša do sedaj. K sreči je založnik tokrat poskrbel za vsaj nekaj spremembe igralne formule, saj je povsem zavrgel verno zgodovinsko podajanje dogodkov in na široko objel vikinško mitologijo. Dawn of Ragnarok tako igralcem pričara nekaj novih pristopov k igranju, a te spet niso nič preveč revolucionarnega in če ste že zdaj na mejo z uživanjem v Valhallini vsebini, potem vam ta dodatek vsekakor ne bo povsem spremenil mnenja o igri.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Ubisoft Connect
Datum izida: 9. marec 2022
Cena: 39,99 €

Zvrst: RPG v odprtem svetu

VIDEO RECENZIJA

V glavni vlogi boste zopet gledali lik Eivorja, a na nekoliko drugačen način, saj boste zaradi moči halucinacij presegli dimenzijo realnosti in se preselili v nordijske mitološke dežele, ki potrebujejo pomoč vrhovnega boga Odina. Njegovo vlogo boste prevzeli vi, a še vedno boste igrali vizualno enak lik iz kampanje, ki pa ima porezano oko.

Odin išče svojega sina Baldurja, a ta se je znašel v svoji godlji, saj ga je ugrabil titanski Surtur. Ta je okoli sebe nabral še nekaj pomočnikov in se spravil zavzeti škratje kraljestvo. Tu vskočite vi, saj si s škrati delite poslanstvo in z njihovo pomočjo ne boste poskušali samo odvrniti zlobnega napadalca, ampak boste preko njih odrešili tudi svojega sina.

Uvod v vse to je presneto dolg in Dawn of Ragnarok na začetku naredi dokaj slab vtis. Prve pol ure igranja se boste učili o samem zapletu, tega pa vam bodo pripovedovali NPC-ji, ki se premikajo kot megla. Prehiteti jih ne morete, saj se bodo nato povsem zaustavili in ne ostane vam drugega kot pa da poslušno hodite za njimi in molite, da boste enkrat že dospeli do cilja.

Kmalu vam je predstavljena edina večja novost tega dodatka. Kot Odin lahko namreč zdaj kradete posebne moči nasprotnikov, ki vam omogočajo prav posebne poteze. Lahko se denimo preobrazite v ognjenega vojščaka, kar vam bo omogočilo hojo po lavi, ta preobrazitev pa vas bo tudi zamaskirala v barve nasprotnikov, ki vas ne bodo prepoznali vse dokler jim ne zarinete noža v demonski obraz. Potem lahko prevzamete moč ptiča, ki vas dvigne v višave in vam tako omogoča hiter doseg točk, za katerimi bi prej morali počasi plezati.

Te moči lepo popestrijo igranje, saj zadeve pridejo prav tudi med bojevanjem, lahko pa jih tudi nadgrajujemo. Škoda, da lahko s sabo nosimo samo dve takšni moči, tako da niste vedno pripravljeni za vsako situacijo. Malce tečno je tudi dejstvo, da te posebne moči niso neomejene in jih morate pobirati preko posebnih rastlin in ko zadevo enkrat aktivirate, je ne morete predčasno prekiniti, ampak je treba počakati, da se vam izteče cela zaloga moči.

Vse ostalo je tipična Assassin’s Creed formula, ki smo jo še predobro spoznali skozi osnovno kampanjo. Tako boste raziskovali široko mapo, plezali na razgledne točke, pobirali posebne zaklade in iskali skrite škratje naselbine. Tu je tudi napadanje oporišč s svojo posadko Vikingov, ki niso neki posebni bojevniki, ampak so identični tistim iz osnovne kampanje, razlika tu pa je, da ne napadate samostanov, ampak baze, ki vsebujejo surovine za nadgradnjo vaših moči. Res mi ni jasno, zakaj Ubisoft ni zbral poguma in dostavil nekaj povsem novega. Skok v povsem fantazijsko deželo ponuja unikatne možnosti igranja in čeprav so te malce izkoriščene preko posebnih moči, bi se lahko brez problemov znebili plezanja po razglednih točkah in mini dodatnih opravil, ki jih ima vsak igralec teh iger zdaj že resnično vrh glave.

Po drugi strani pa je sam svet čudovit in če ste navdušenec nad vikinško mitologijo, potem boste tule doživeli pravi virtualni dopust. Ubisoft je mojster ustvarjanja čudovitih map, ki jih je veselje raziskovati. Okolica je, tako kot v osnovni kampanji, tudi tule raznovrstna, tako da boste gledali v zelena polja, zamrznjene gore in globoke reke. Razlika tule je fantazijski pridih, tako da v zraku lebdijo debele skale in se naokoli pretaka lava, ki doda okolici tisti poseben pečat, ki ga prej nismo videli.

Dawn of Ragnarok je tako v veliki meri samo še več Valhalle, kar je za nekatere dobra, za druge pa spet slaba novica. Vsekakor je pohvalno, da se je Ubisoft v tem dodatku odločil vsaj malce popestriti igralno formulo, čeprav si želim, da bi šli še korak dlje in se znebili nekaterih mehanik, ki so zdaj že nepotrebne. Tudi zgodba ni slaba in če se boste v svet spravili s potrpljenjem do raziskovanja, boste iz izkušnje potegnili tudi do 40 ur.

Upam, da se Valhalla s tem dodatkom poslavlja, saj je resnično nastopil čas, da nam Ubisoft dostavi nekaj povsem svežega. Elden Ring je dokazal, da so lahko igre v odprtem svetu tudi manj vodene in manj naphane z ikonami, tako da upamo, da bo Ubisoft iz te igre potegnil nekaj lekcij in naslednji Assassin’s Creed dostavil v drugačni, bolj osredotočeni obliki.

Objava Assassin’s Creed Valhalla: Dawn of Ragnarok – popestritev zdaj že zastarane igralne formule se je najprej pojavila na HOPsi.

Za filmom stoji Robert Eggers, ki je s svojo ustvarjalno roko začaral tudi unikatna izdelka The Witch in The Lighthouse, tokrat pa je v sodelovanje vpoklical Alexandra Skarsgårda, s katerim sta skupaj želela ustvariti realističen vikinški film, ki bi bil veren zgodovinskemu izročilu.

Skarsgård bo zaigral glavno vlogo Amletha, ki je bil vikinški princ, kateremu je bila odvzeta možnost vladanja, potem ko so mu v mladih letih umorili očeta in ugrabili mamo. Amleth pobegne in zapriseže maščevanje, tu pa mu na pomoč priskoči čarovnica, ki jo bo v filmu odigrala slavna islandska pevka Björk. To ni edino slavno ime, ki ga bomo videli v tem filmu, saj se bo v vlogi Heimerja preizkusil tudi igralec Williem Dafoe.

Zgodba sama je rekreacija Hamleta, ki je bila v bistvu sprva vikinška štorija, le da smo namesto v Hamleta gledali v Amletha.

The Northman izide 22. aprila 2022, gledali pa ga bomo lahko samo v kinih.

Objava Režiser filmov The Witch in The Lighthouse dela na vikinškem filmu in tu je prvi napovednik se je najprej pojavila na HOPsi.

Skladno s tem so začeli padati rekordi in igra je praktično vsak teden prodala milijon izvodov. Zdaj, po enem mesecu, se je zgodil nov mejnik, saj je razvijalec Iron Gate ponosno sporočil, da je Valheim do sedaj zagnalo že 5 milijonov Vikingov.

Tokrat so svojo objavo pospremili z nekaj zanimivi statistikami. Vsi ti igralci so skupno zapravili ob igranju 15.000 let življenja, igra pa je postala popularna tudi na Twitchu in tam nabrala 35 milijonov ur ogledov. Poleg tega Valheim na Steamu nosi oceno “Overwhelmingly Positive”, kar ga postavi na 39. mesto najbolje ocenjenih iger.

Impresivno, še posebej za naslov, ki je še vedno v Zgodnjem dostopu in ima za sabo razvojno ekipo, sestavljeno iz vsega petih članov.

Objava Valheim v samo enem mesecu prodal 5 milijonov kopij se je najprej pojavila na HOPsi.

Valheim je še vedno v sistemu Zgodnjega dostopa, od izida pa so pretekli šele 3 tedni. A igra je v tem času prodala kar 4 milijone izvodov, istočasno pa jo je igralo kar 500k igralcev. To je ogromen dosežek in za kratek čas je bila to druga najbolj igrana igra na Steamu. Zaostala je samo Counter-Strikom, ki pa ima na Steamu ogromno, še enkrat večjo igralno bazo, ki jo je nabiral leta in leta, poleg tega pa je CS:GO moč igrati brezplačno, enako velja za igro Dota 2, ki je nato Valheimu izmaknila srebrno medaljo.

Majhni razvijalec Iron Gate Studio se je ob tem mejniku znova zahvalil oboževalcem, director studia Richard Svensson pa je zapisal, da sploh ni imel časa, da bi ga zadela realnost prodajnih številk. Izjavil je še, da lahko vidi, da je igra igralcem res všeč, a da jo zagotovo še lahko izboljšajo. Do konca leta nameravajo izdati nov podnebni tip, a ne želi priganjati razvoja, saj se to nikoli ne konča dobro.

Valheim si lahko privoščite na Steamu po ceni 16,79 €.

Objava Valheim zdaj prodal že 4 milijone kopij se je najprej pojavila na HOPsi.

In to se je tudi zgodilo, saj so zdaj igralci preklopili na nekaj drugega. Trenutno je namreč na prvem mestu vikinška preživetvena igra Valheim, ki je izšla komaj teden nazaj, a je hitro postala prodajni hit. Švedski razvijalec Iron Gate Studios je na uradni Steam strani ponosno najavil, da so igralci samo v enem tednu od izida pograbili že milijon kopij igre, kar priča o temu, da si igralci hudo želijo nove vsebine, pa čeprav je ta še daleč od dokončane. Valheim je namreč še vedno v stanju Zgodnjega dostopa, tako da manjka še veliko igralnih mehanik, naleteli pa boste tudi na marsikakšnega hrošča. Vendar je jedro igre, torej ukvarjanje s preživetjem, huronsko zabavno in zadeva bo skozi čas postala samo še boljša.

S tem se strinjajo tudi igralci, saj ima igra močno pozitivne ocene. Igro je istočasno preigravalo kar 160k igralcev, na Twitchu pa je zabeležila 127k istočasnih gledalcev.

Razvijalec je še zapisal, da bodo v letošnjem letu še naprej dodajali novo vsebino, a glede na zapisano, nekako ne pričakujemo, da bo Valheim v letu 2021 zapustil Zgodnji dostop. Igra vas trenutno na Steamu stane 16,79 €.

Objava Preživetvena vikinška igra Valheim prodala milijon kopij v samo enem tednu se je najprej pojavila na HOPsi.

Pisali smo o obetajočem MMO-ju Crimson Desert, spočeli recenzijo o Assassin’s Creed Valhalla, zdaj pa nam je razvijalec Coffee Stain prikazal nov napovednik za njihovo prihajajočo igro Valheim.

Špil je odet v precej risano podobo, a to ne pomeni, da bo to kakšen otroški naslov. Ravno nasprotno: Valheim bo presneto težka igra, ki nas bo vseskozi ubijala, medtem ko se bomo mi skozi širni svet borili za surovine in se bojevali proti nevarnim zverem in tudi drugim igralcem.

Razvijalec je še posebej ponosen na občutek svobode, ki ga zna pričarati ta igra. Svoje življenje bomo začeli v mirni vasici Valheim, a nato se bomo začeli prebijati skozi gozdove in raziskovati nove lokacije, saj bomo vedno na lovu za surovinami. Okolica bo naključno generirana, kar naj bi poskrbelo za novo svežino ob vsakem novem sprehodu, preko nabranih surovin pa bomo lahko nakovačili nove oklepe, orožja, ladje in celo utrdbe.

Valheim izide na Steamu 2. februarja, a sprva ga bomo lahko igrali samo preko Zgodnjega dostopa.

Objava Valheim je nova vikinška igra, ki jo bomo februarja dobili v načinu Zgodnjega dostopa se je najprej pojavila na HOPsi.

Vendar pa lahko tu priznam, da sem se motil in Ubisoft je dejansko za ustvarjanje Valhalle na čelo postavil nekoga, ki je želel serijo premakniti naprej in tako smo dobili vikinško odpravo, ki dovolj spremeni ustaljene mehanike in jim doda svež nanos barve, tako da se končna izkušnja čuti kot resnično nadaljevanje in ne samo kot ogromen dodatek Originsa.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, Xbox One, PS5, Xbox Series X/S
Datum izida: 10.11.2020
Cena: 60.48 € (Eigre.si)

VIDEO RECENZIJA

Igra nas tokrat preseli v vikinške čase, kjer nastopimo v vlogi Eivorja. Ne bi bila Ubisoftova zgodba, če se zaplet ne bi začel z nekakšnim umorom, zaradi katerega potem naš karakter išče maščevanje. Tako je tudi v tem primeru, ko našemu dečku (ali punčki, saj lahko na začetku izberemo spol) usoda vzame starše, nato pa pri begu še pade v brezno, kjer ga naskoči lačen volk. Samo po spletu naključij in pomoči Bogov ubogi Eivor preživi in nato odraste v čisto pravega Vikinga, ki mu je bil dan nadimek Wolf Kissed. Že v zgodbi lahko vidimo rahlo spremembo Ubisoftove štorijalne formule, saj je naše maščevanje doseženo že v prvih urah igre, ki služijo kot nekakšen uvajalni del.

Med raziskovanjem zasnežene Norveške se začne štorijalni klobčič dodatno zapletati. Norveška se namreč trudi združiti vse klane pod eno vodjo in tako končati desetletja krvavih vojn. To za nas in našega polbrata Sigurda predstavlja veliko težavo, saj želita doseči svojo slavo in nadzorovati svoje kraljestvo. Na Norveškem za njiju tako zmanjka prostora, zato se usedeta na barko in se odpravita iskati svojo srečo v razdrto Anglijo.

Angleži za naše želje ravno nimajo posluha in imajo cel kup svojih notranjih težav, saj je Anglija razdeljena na tri različna kraljestva, poleg tega pa se morajo vsak dan ukvarjati z nadležnimi Vikinškimi invazijami. A ravno ta razburkan čas je za nas idealna prilika, da najdemo svoj košček zemlje in tega nato postopoma razširimo, pridobivamo zaveznike in tako širimo svojo slavo in vpliv.

Tako na začetku ustanovimo svojo naselbino Ravensthorpe. Ta je sprva prava podrtija in na nas je, da počistimo prah, popravimo barake in zgradimo praktično povsem novo bazo. Takšno nadgrajevanje zaselka smo že imeli v Assassin’s Creed 2, tu pa je zadeva še bolj izpopolnjena. Tako lahko postavimo različne kolibe, ki nam bodo hudo pomagale pri nadaljnjem igranju. Kovač nam denimo ponuja izboljševanje opreme, pivnica doda začasni dvig statistik in konjušnica nadgradi naše konje. Priznati moram, da je nadgrajevanje naše baze pravo veselje in res je zanimivo gledati, kako kup porušenih stavb počasi napreduje v cvetočo skupnost. Skladno z nadgrajevanjem stavb se nam odklepajo dodatne naloge in nove priložnosti za interakcijo s prebivalci, kar lahko privede celo do romantičnih trenutkov.

Seveda pa ni vse samo v igranju vikinške simulacije Sim Cityja, saj Assassin’s Creed igre igramo zaradi izjemno podrobnega in velikega sveta, ki igralcu na vsakem koraku ponudi neko zanimivost, ki samo čaka na naše odkritje. Sicer tokrat izostane bojevanje na morju z drugimi ladjami, a še vedno se boste lahko s svojo barkačo prevažali po reki ter se zavihteli na konjski hrbet. Razgledne točke na katere moramo splezati, ki ob osvojitvi razkrijejo del mape, so še vedno tu, kot je tudi nabiranje surovin in napadanje sovražnih postojank, polnih banditov. A čeprav so temelji načeloma isti, so razlike v igranju dokaj velike.

V Valhalli denimo ne nabiramo več lesa, ampak samo kamen in za nabiranje dobrin se je tokat treba zanašati na okoli posejane skrinje, ki jih lahko najdemo znotraj zaklenjenih hiš ali sredi podzemnih rovov. Mapa je v grobem razdeljena na tri območja in vsako od njih ponuja eno glavno nalogo ter kup stranskih opravil v obliki iskanja zakladov, skrivnosti in artefaktov. Vse te zadeve so na zemljevidu označene kot barvaste pike in zdi se, da nam je razvijalec z manjšo ikonsko označbo želel sporočiti, da tokrat vse te stranske aktivnosti niso tako pomembne kot prej. Zakladi nam denimo prinesejo nov del oklepa, orožja ali pa v sebi skrivajo zaloge usnja za nadgradnjo zaloge puščic. Artefakti so ponavadi dodatne mape za zaklade, skrivnosti pa igrajo vlogo stranskih nalog iz preteklih naslovov. Vendar pa so te stranske naloge precej krajše in ne vsebujejo niti zapisa v vašem dnevniku, saj jih ponavadi lahko rešimo na licu mesta. Kljub temu pa so ta opravila presenetljivo zanimiva in so dober vir nabiranja izkušenj.

Valhalla je namreč še vedno RPG, pa čeprav je tokrat veliko manj nabiranja orožij in oklepov. V bistvu sem v isti opravi iz začetka igre vztrajal tudi skozi vsa nadaljnja poglavja, saj sem začetno opremo samo še dodatno nadgrajeval preko kovačenja in vlaganja različnih run. To je v bistvu minus, saj sem v Odyssey rad nabiral različne dele opreme in tako čedalje bolj začel spominjati na podobo grškega boga, tu pa v bistvu izberemo en set oklepov in orožij in potem v njem vztrajamo do konca.

Valhalla tudi ne bi bila prava RPG izkušnja, če ne bi mogli tudi nadgrajevati statistik. To tokrat malce spominja na sistem iz igre Path of Exile: pred nami je ogromno astrološko drevo, vsaka veja pa ponuja izboljševanje statistik in nove posebne poteze. En razdelek v sistemu nadgradenj sestavljajo tudi specialke, ki pa jih ne moremo neposredno nadgrajevati ampak jih lahko k sebi dodamo samo preko posebnih knjig, ki jih odkrijemo med raziskovanjem sveta. Vse to nadgrajevanje je malce zmedeno, še posebej na astrološki karti, kjer so nekatere veščine ovito v temo in se do njih lahko dokoplješ samo takrat, ko v sosednje drevo vložiš dovolj točk. Z vlaganjem točk se izboljšuje tudi naša končna moč in Valhalla mapa še vedno za določena območja vsebuje svojo težavnost in stopnjo lika in če je ta prenizka, potem se bodo naši napadi od nasprotnika samo nesrečno odbijali.

Valhalla mapa se zdi v primerjavi s predhodnikom malce manjša, kar je vsekakor dobra novica, saj je bil Odyssey na nekaterih mestih že preprosto preveč razvlečen. Posamezne naselbine so si sicer spet med sabo preveč podobne, vendar pa je vsaj okolica dovolj raznolika – od snežnih območij Norveške z zamrznjenimi rekami do deževne Anglije – da je sprehajanje dovolj sveže in zanimivo ob vsaki ježi konja.

Ubisoft je tudi spremenil način spopadanja z nasprotniki. Nove so tokrat vikinške invazije na samostane, ki v sebi skrivajo dobrine za nadgradnjo naše baze. Za napad na njih potrebujemo svojo posadko in pravo veselje je, ko se s čolnom zapeljemo na pristanišče, zapihamo v rog in se zapodimo v krvav pokol vojakov. Takrat res dobimo občutek, da smo Viking, saj stavbe začnejo goreti in povsod se slišijo obupani kriki prestrašenih prebivalcev. A tu precej zmoti en detajl, saj naokoli tekajo tudi menihi in Vikingi so bili znani po svoji krvoločnosti, saj je pod njihovo sekiro padel marsikateri pripadnik krščanske vere. Vendar pa v Valhalli ne smemo napadati civilistov, saj nas igra ob uboju nedolžnega civilista opozori, da tega ne smemo delati in če bomo pobijali še naprej, naša misija avtomatsko spodleti. To je dobesedno “kr neki” in vas sredi žara bitke močno potegne iz izkušnje.

Tudi napadanje utrdb in taborov banditov in sovražnih vojakov je tokrat precej drugačno. Eivorju še vedno družbo dela ptič, ki ga lahko uporabimo kot priročnega drona za raziskovanje okolice. Vendar pa tokrat ne moremo več označevati posameznih nasprotnikov, ampak samo stisnemo eno tipko in vsi nasprotniki in zakladi se primerno obarvajo. Tako nam je še vedno omogočeno prikrito odstranjevanje zalege, vendar pa je že takoj jasno, da Valhalla veliko manj poudarka daje na skrivanje po grmovju. Če vas odkrijejo, Eivor preprosto poprime za sekiro in se spravi bolj konkretnega odstranjevanja problemov. Sam sem sicer od vedno bil zagovornik prikritega smukanja, a v Valhalli je neposredno bojevanje prekleto preveč zabavno, da bi zapravljal čas samo v skrivanju.

Pri bojevanju lahko še vedno vihtimo lahek in težak udarec ter prožimo posebne specialke. Te so precej podobne tistim iz predhodnika, vendar pa je boj kljub temu veliko bolj brutalen. Udarci so sedaj bolj težki in nosijo večje posledice, tako da je sekanje glav nekaj povsem običajnega. Eivor lahko v rokah tudi kombinira različna orožja, kar ima za posledico veliko prednosti. Vihtenje sekire in ščita na omogoča “parry” poteze, ki nasprotniku vzamejo vzdržljivost, sekanje s po eno sekiro v vsaki roki pa hitreje zadane poškodbe, a takrat ostanemo odprti na napade. Igra nam tudi redno dostavlja različne nasprotnike, vsak od njih pa zahteva svoje taktike. Grdavži sedaj vsebujejo tudi ščepec posebnih potez, kot je denimo metanje peska v oči, a na splošno so precej zabiti in padajo na iste trike. Vsake toliko naletimo tudi na šefe z ogromno črto zdravja in ti so precej težki za odpravo, tako da bo potrebno nekaj vzdržljivosti. Vračajo se tudi najemniki iz Odysseyja, le da so tokrat to precej težji nasprotniki. Tisti trik, ko smo te najemnike zvabili za sabo do kakšne legendarne zveri tu ne deluje, saj je teh legendarnih zveri precej manj oziroma jih praktično sploh ni.

Kar me je pri Valhalli morda najbolj presenetilo je to, da je zgodba zdaj celo zanimiva za spremljanje in vsebuje karakterje, ki se pojavijo večkrat in nam za njih dejansko ni povsem vseeno. Sicer štorija vsebuje nekaj kiksov, a izkušnja je tokrat veliko bolj zanimiva. Tudi v Valhalli se selimo med igranjem v Vikinški simulaciji in sodobnostjo, kjer stopimo v škornje raziskovalke Layle in prvič po Desmondu mi je celo zgodba izven simulacije dejansko postala zanimiva za spremljanje.

Pohvaliti moram še cel kup možnosti za prilagajanje igralne izkušnje. Spremenimo lahko težavnost in to posamezno prilagodimo tudi na težavnost skrivanja. Poleg tega lahko tudi nastavimo način raziskovanja, saj se lahko zanašamo na točne ikone, ki z ikono označijo naš cilj potovanja ali pa moramo do njega priti preko reševanja namigov. Lepo je tudi to, da je Ubisoft omogočil cel kup nastavitev za tiste, ki imajo težave z vidom ali pa jih muči barvna slepota.

Assassin’s Creed Valhalla je lep napredek igralne formule. Sicer nekateri minusi ostajajo: preveč je stranskih opravil in mapa je še vedno prevelika. Zdi se, da je Ubisoft res želel spremeniti igralne vidike, a ga je bilo v nekaterih primerih preveč strah za tiste res prave tektonske premike. Vendar pa je to dober začetek in lepa napoved za prihodnost Assassin’s Creed serije.

Objava Assassin’s Creed Valhalla – brutalni Vikingi popeljejo franšizo korak naprej se je najprej pojavila na HOPsi.

Tokratni video pa prihaja izpod rok spletne strani IGN, ki se je odločila, da igralcem malce bolj predstavi časovno obdobje Vikingov in s čim vse se bomo srečali ob preigravanju Valhalle.

in takoj se vidi, da je ta video delal nekdo, ki se ni samo osredotočal na spektakularne kadre, ampak tudi na igralne mehanike, za katere prej nismo vedeli. Kot zavojevalec se bomo morali spopadati z različnimi sovražniki, ki bodo poseljevali Anglijo. Zaveznikov bo bolj malo, zato se bo v angleško zasedenih kampih treba zamaskirati, saj nas bodo drugače vojaki napadli takoj, ko nas zagledajo. Zanimivo je, da bo nasprotnik v boju uporabljal tudi kakšne podpasne manevre, kot je denimo metanje peska v oči, ki bo našega junaka za nekaj časa oslepil. Prav tako lahko vidimo, da bo bojevanje veliko bolj brutalno in sekanje z ogromno sekiro bo prišlo hudo prav pri tepežu večjega števila nasprotnikov naenkrat.

Za zavzemanje sovražnih trdnjav bomo morali nabrati posadko, tokrat pa se ne bomo prevažali po morju, ampak samo po rekah, ki bodo priročne za prečkanje večjih razdalj. Tudi tam bo treba biti pozoren, saj bomo lahko naleteli na rečne blokade, ki jih bo treba najprej posekati, če bomo želeli nadaljevati pot. Očitno bo Valhalla vseboval tudi nekakšen sistem plačancev, ki so nas zasledovali tudi v predhodniku Odyssey, videti pa je, da bodo v Valhalli precej večji izziv in jih igra kategorizira za nekakšne mini šefe.

Assassin’s Creed Valhalla je videti zelo vzpodbudno, da bo le optimizacija dodelana, saj je Ubisoftov nedavni naslov Watch Dogs Legion na tem mestu precej razočaral. To bomo lahko preverili 10. novembra, ko se bo zgodil tudi uraden izid igre.

Objava Novi napovednik za Assassin’s Creed Valhallo dobro oriše vse naše aktivnosti v igri se je najprej pojavila na HOPsi.

We're extremely proud to share that Assassin’s Creed Valhalla has gone gold!

On behalf of everyone working on the game, we can't wait to see how your own Viking saga unfolds.

Your journey to glory starts on November 10. #AssassinsCreed pic.twitter.com/jeAcOSMHO3

— Assassin's Creed (@assassinscreed) October 16, 2020

Igra je s svojim zadnjim “Deep Dive” posnetkom prikazala veliko bolj obetavno vsebino, kot pa so jo pričarali tisti prvi igralni napovedniki in tako je igra pri meni nenadoma postala veliko bolj pričakovana. Navsezadnje visoko proračunske vikinške igre iz tretje osebe še nismo dobili in tisti, ki imamo že vrh glave sončne Grčije in Egipta iz prejšnjih poglavij, smo upravičeno lahko navdušeni nad gozdno in deževno okolico Anglije.

Bencin na ogenj pričakovanja je nedavno prilil še Raphael Lacoste, ki je bil pri razvoju Valhalle bil umetniški direktor, enako vlogo pa je držal pri razvoju iger Assassin’s Creed 4: Black Flag in Assassin’s Creed Origins. Na svojem Twitterju je objavil nekaj novih slik iz igre, vse pa naj bi bile narejene iz fotografskega načina, ki bo vključen že ob izidu igre in bo omogočal odstranitev uporabniškega vmesnika za res čudovite slike.

Assassin’s Creed Valhalla izide 10. novembra, do takrat pa si lahko še ogledate sistemske zahteve in se predhodno prepričate v dovolj veliko zmogljivost vaših strojnih komponent.

Objava Assassin’s Creed Valhalla dobil nekaj novih slik se je najprej pojavila na HOPsi.

Na vseh svojih večjih družbenih omrežjih so brez predhodnega pompoma sprožili prenos v živo, ki je kazal samo Photoshop program ter črno izrisano pojavo. Nato se je začela prava magija risanja, saj je znani umetnik BossLogic prikazal celotni proces ustvarjanja prikazne slike za novo igro.

Prenos se je začel ob dveh in se končal nekje ob devetih, gledalci pa so med tem časom ugibali, kje točno se bo igra odvijala ter kakšen bo končni rezultat slike. Gledanje nekega mojstra med delom v Photoshopu je bil pravi privilegij in po vseh urah risanja smo dobili čudovit izdelek, ki trenutno krasi moje namizje.

Polni naslov igre je Assassin’s Creed Valhalla, na njem pa je delal razvijalec Ubisoft Montreal, ki mu je pri razvoju pomagalo še kar 14 drugih studiev. Čaka nas torej prava poslastica, saj je Montreal veja tista, ki inovira in pelje serijo v nove vode. Ravno oni so zaslužni za preporod serije, ki ga je naredil Assassin’s Creed Origins, medtem ko je Odyssey spočel Qubec, ki je zapostavljeno formulo nadgradil.

Exciting! An immense congratulations to our studio warriors for all the good work and passion building to that reveal. We’d also like to thank the 14 co-dev studios all around the world. You know who you are, and we’re thankful for your dedication! Skàl! pic.twitter.com/hBPpFZKkrP

— Ubisoft Montréal (@UbisoftMTL) April 29, 2020

Ubisoft je napovedal tudi prvi napovednik, ki se bo zgodil danes ob 16.45. Premiero si lahko pogledate spodaj, takoj ko bomo vedeli več, pa lahko od nas pričakujete frišno novico.

Objava Assassin’s Creed Valhalla uradno oznanjen, danes ob 16.45 dobimo uradni napovednik se je najprej pojavila na HOPsi.

Ne vznemirjajte se, počasi zajemite sapo in ne skakajte po postelji, saj še ni nič uradnega. Moramo pa vam zaupati, da se zna zelo kmalu pripetiti uradna najava naslednjega Assassin’s Creed naslova.

O tem se že dolgo govori, vendar smo do sedaj dobili samo govorice in ničesar konkretnega. Skoraj vsi viri se strinjajo, da se bo naslednji Assassin’s Creed preselil na mrzli sever in da bomo prvič v zgodovini te franšize stopili v škornje Vikingov.

Novega dela se je najprej oprijel naslov Ragnarok, a je nato en dober vir zatrdil, da ne bo tako. Potem je dolgo vladala tišina, ki jo je včeraj prekinil Ubisoftov uraden račun na kitajskem družbenem omrežju Weibo. Za igralce naj bi danes ob 14.00 pripravili večje presenečenje in seveda so se takoj začela pojavljati ugibanja glede naslednje Assassin’s Creed igre.

Plamene je dodatno podžgal znani vir Shinobi, ki je na spletnem forumu ResetEra potrdil, da se za danes pripravlja velika najava iz strani Ubisofta, Sonyja ali pa Microsofta. Tip je odgovoril samo z da, kar lahko pomeni novi Assassin’s Creed, ki bo izšel za obe konzoli.

Zadnji dokaz prihaja iz strani podjetja Gandi.net, ki registrira domene vseh Ubisoftovih iger. Zasačeni so bili pri registraciji domene assassinscreedvalhalla, kar pomeni, da bo naslednji Assassin’s Creed nosil podnaslov Valhalla.

Resnico bomo izvedeli zelo, zelo kmalu. Ubisoft je skoraj zagotovo imel pripravljeno najavo za letošnji dogodek E3, ki pa je bil zaradi koronavirusa odpovedan. Morda so se zato odločili oboževalce malce presenetiti in objavo premakniti na bolj zgodnji datum.

Počakajmo malo in videli bomo, takoj ko bo več znanega, vas bomo obvestili tudi na naši strani.

Objava Ubisoft naj bi v roku par ur uradno razkril naslednjo Assassin’s Creed igro Valhalla se je najprej pojavila na HOPsi.

Če dobro premislim, je še najbolj na to spominjal novi God of War a spet to ni bila prava vikinška izkušnja.

Zato se lahko toliko bolj veselimo igre Darkborn, katero je včeraj razkril razvijalec Outsiders. Žal tudi tokrat ne bomo nadzorovali ponosnega bradatega vojščaka ampak bomo igrali pošast, ki se bojuje proti ljudem.

Našo življenjsko pot bomo pričeli kot majhna mevža, ki pa se bo zlagoma začela razvijati, pridobivati nove sposobnosti in kmalu bomo trgali goltance Vikingom kot pravi Predator.

Spodnji igralni posnetek je sicer precej obsežen a Darkborn je še globoko v razvoju in se trenutno nahaja v pred-alfa fazi. Zato žal razvijalci še ne vedno datuma izida a lepo je vedeti, da nas enkrat v prihodnosti čakajo vikinške avanture.

Objava Nas končno čaka dobra vikinška igra? Darkborn dobil prvi napovednik se je najprej pojavila na HOPsi.

Zgodba igre Wartile se prične 2016 s Kickstarterjevo kampanjo. A niti približno ji ni uspelo doseči zadane vrednosti, in od ciljnih 55.000 funtov jim je uspelo zbrati približno polovico te vrednosti. Za večino bi to pomenilo konec, a kot Fable Fortune predlani je tudi Wartile uspel zagotoviti finance in spraviti projekt v zagon. Tako je leto pozneje, v marcu 2017, dodal svoje ime v kolekcijo iger v zgodnjem dostopu in skorajda leto za tem smo januarja letos dočakali še dokončano verzijo.

Razvojna ekipa: Plywood Project (Danska)
Založnik: Deck13, Whisper Games
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 8. 2. 2018
Cena: 19.99 €

Zvrst: Realno-časovna strategija

Slabi prvi vtisi

Sprva sem naletel sicer na razočaranje. Prva stvar, ki sem jo opazil ob obisku Steam strani, je zanimiv vizualni stil, s katerim Wartile skuša pritegniti igralca *khm* bolje rečeno kupca *khm*. Vse izgleda zelo barvito in živahno, vsaka izmed map pa je samosvoja ploščad, ki takoj spravi na plan spomine na DnD seanse. A ko sem igro prvič zagnal, je začetna očarljivost nemudoma izginila. Takoj sem opazil znake pomanjkanja detajlov in sprva so bile to majhne stvari. Tekst ne sodi k celostnemu stilu, okna prav tako enostavno butajo vate ter se odpirajo brez načičkanih animacij in glavni meni je, blago rečeno, katastrofa.

Na žalost tudi ob pričetku igranja ni kazalo nič bolje in ob obisku prve plošče sem imel občutek, da je grafični stil rahlo drugačen kot oglaševano – bolje rečeno manj izrazit in podroben. Vse je nekako zbledelo, brez ostrih linij in visoko kvalitetnih tekstur. Tako sem hitro skočil na nastavitve preverit, ali sem slučajno kaj spregledal. Ampak ne, vse je še vedno nastavljeno na najvišje in ničesar drugega ni, da bi nahranil željo po obljubljeni sapo jemajoči grafični perfektnosti. Na srečo sem po prvih par zemljevidih pričel opažati vedno lepša okolja in vsekakor moram priznati, da so zemljevidi raznoliki, stil pa mi je kljub začetnemu godrnjanju prirasel k srcu. A, glej ga, zlomka. Na večjih, sploh bolj temačnih zemljevidih sličice brez pravega razloga padejo iz poprej svileno gladkih 60 na konzolnih 30, in to ne spremeni niti nižanje nastavitev. Glede na AMD Nano in i7 7700k procesor bi vsekakor pričakoval več.

Ne preveč epska avantura

Tako vizualno morda ne gre za enega najbolj šarmantnih neodvisnih špilov, a stil je unikaten in niti približno slab. Tudi zvočna plat je res bolj enostavna, vendar je glasbeno ozadje dovolj raznoliko in tematsko primerno, da opravi svojo nalogo. Vseeno me stalno muči občutek, da vse nekako ne sodi skupaj in da bi bilo vse ob uspešnem Kickstarterju na dosti višji ravni. A nič ne de, bom že prebavil. Kako pa kaže na ostalih področjih?

Kot omenjeno, v osnovi gre za realno-časovno strategijo, ki po igranju spominja na namizno igro, čeprav istoimenska namiznica dejansko ne obstaja. Namesto potez se figurice poslužujejo časovnih pavz, ki veljajo tako za premikanje kot tudi bojevanje in uporabljanje sposobnosti, predstavljenih preko kart. Tako zbiraš figurine, jih opremljaš in nadgrajuješ ter ponosno razkazuješ sovragom, dokler jih ne razbiješ na tisoče koscev. Zakaj bi šel skozi ves ta trud? Za slavo Vikingov, seveda.

Zgodba je precej enostavna in ne obsega drugega kot skupaj zbranih posameznih misij s tremi težavnostnimi stopnjami brez repa in glave. Sprva moraš najti kozo in jo žrtvovati, nato se spopadaš z mrtvimi bojevniki, misijo pozneje že rešuješ vikinškega poglavarja, vmes pride še kakšna obramba baze pred banditi … Ne bi se čudil niti, če bi naletel na del, ko bi moral vsemogočnega Odina kresniti s kladivom. Vsekakor ne morem zanikati raznolikosti, kar se misij tiče, a par besed predstavitve na začetku in koncu nima poante in da občutek, kot da bi nekdo sitnega mulca pošiljal po opravkih, da se ga znebi za pet minut. Zgodba očitno pač ni fokus, se zgodi.

Dva dela celote

Zadnji čas, da preidemo na akcijo. Večina te se odvija v prej omenjenih bojnih ploščah, kjer iz ptičje perspektive premikaš figure. Ko je sovražnik v rangu, ga tvoji fantiči (in dekline) samodejno napadajo, dokler ne pade oziroma se razbije na tisoče koscev. Da vse ne postane prehitro dolgočasno, imaš na voljo bojne točke za aktivacijo posebnih kart, predhodno izbranih iz precejšnega kupčka.

Sprva si omejen na manjšo število figuric, in tako se vse odvija počasi in brez potrebe po posebno dobrih taktičnih sposobnostih. Klik tu, klik tam in gledaš v končni zaslon z nekaj nove opreme, kakim novim likom in še pomembneje, runami in zlatniki. A kmalu se odpre več opcij in pričeti moraš razmišljati, katere klase vzeti s sabo na posamezno misijo in kako bi misijo opravil s čim višjo oceno. Tudi opreme je vedno več in artefakti ter rune znajo še dodatno pripomoči k prilagoditvi figur in ustvaritvi ultimativne ekipe, ki navadno vsebuje tank, povzročila škode, hibridnega bojevnika in kakšnega čarodeja (pardon, šamana) – a to niti približno ni nujno. Z ogromno prilagoditve lahko sam izbiraš, kakšno taktiko želiš ubrati in ta namen ima središče, kjer je na voljo vse to in še več.

Sicer sovražniki niso ravno neumni, čeprav se navadno spravijo nad prvo enoto, ki jo zagledajo in ne spremenijo fokusa niti, če jim naknadno pod nos pošlješ lokostrelca. A z izjemo tega imajo nadvse radi brhke delilce škode iz daljave in v kolikor jim med večjo bitko par sekund ne posvečaš pozornosti, slabotnejše člane kar hitro izgubiš. Dobra generalna ideja je tudi (v stilu Obi-Wana Kenobija) izkoristiti višinsko prednost, saj prinaša tako dodaten napad kot tudi obrambo. V glavnem je cilj ostati mobilen in izkoristiti vsako prednost, vsake toliko časa počiti dol kakšno coprnijo in slabiče držati stran od trdovratnih grdavžev. V kolikor se tega držiš, bi moral brez težav uspeti.

Koncept v veliki večini primerov deluje dobro, čeprav sem glede uravnovešanja našel par problemov. Eden najbolj očitnih so suličarji, s katerimi se lahko igraš igro mačke z mišjo, saj napadajo z razdalje. Ker imajo tvoji vojščaki nižji čas ohladitve (cooldown) za premikanje od nasprotnikov, je izmikanje enostavno, dokler imaš vsaj par možganskih celic in ne zaideš v kot. Tudi drugače je potrebe po taktičnosti manj, kot bi bilo pričakovano. Večinoma imaš dovolj bojnih točk za čaranje sposobnosti, da tudi po več kot petih urah igranja nisem niti enkrat izgubil, čeprav sem bil že tudi v situaciji, ko sem po lastni neumnosti branil zastavo s samotnim suličarjem proti več kot dvajsetimi nasprotniki. Strup tu, zmešanost tam, malo pametnega izmikanja vse naokrog in uspel sem priti do zmage, mnogo preden so točke pošle. Problem glede prevelike težavnosti se zna pojaviti le, če predhodno skušaš opraviti težjo stopnjo posamezne misije, a v tem primeru si čisto sam kriv. Raje zaposli prste, napreduj še kakšno stopnjo in ne bodi požrešen.

Zaključek

Pozitivno:
+ Svoboda prilagajanja
+ Širok spekter objektivov
+ Kljub težavam izgled ni od muh
+ Nestandardna kombinacija RTS in namiznih iger dobro izpade

Negativno:
– Izgleda slabše, kot je oglaševano
– Občasno zatikanje
– Vizualna celota ne gre skupaj
– Večinoma ne nudi izziva

Objava Wartile – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: RPG, Avantura, Indie

Prišel je čas Vikingov

The Great Whale Road je prvenec španskega razvojnega studia, ki dogajanje postavi v temne in skrivnostne čase Vikingov. Gre za dogodivščino s pridihom maščevanja, ki se odvija na daljnem severu Evrope. Ker živimo v temnih časih, je takšna tudi zgodba, ki temelji na enem izmed najhujših zločinov, ki jih človeštvo pozna – izdaji. Vendar sveta ne predstavi poenostavljeno, ni le črno-bel, kot nekateri polni upanja pričakujete. Ne, poln je sivih obrisov z redko videnimi čistimi prebliski črne in bele. Mnogokrat igralca kot vodjo klana postavi pred (na prvi pogled) lahkotno izbiro. Le-ta lahko ustvari novega popotnika, ki se odloči slepo slediti cilju, kot bi dejal Niccolo Machiavelli: “Cilj opraviči sredstva!” Ob sovražnih ljudstvih naloge otežujejo še lokalni potomci Freuda in primanjkljaj hrane, ki so jo uničile v snežnih zametih zasnovane jesenske poplave. Sedaj sobivalce vsakodnevno videvam ležeče naokoli, hladne, brez izraza na obrazu. Je to konec?

Tako je konec uvodnika, predzgodbe brez pomena, ko igranje še ni bilo udejanjeno. A kako se je vse začelo?

Nepredviden vodja

Po vasi sem slišal šušljanje o svoji vladavini, vendar se tega trohnobnega položaja niti malo ne veselim, vsaj ne več. Že na začetku me je postavila pred največjo dilemo in želela najti kanček ženske duše v meni. Haloooo, saj nisem iz Tajvana. Glede na klobaso očitno nimam kaj veliko izbire. Vendarle nisem babura, ki je preživela že več mož in si redno brije brke – potem prej softič s kraljevsko krvjo, ki se je pretakala po žilah predzdajcev. Žal se kljub bujni domišljiji še vedno ne morem preobraziti. Če bolje premislim, gre za eno izmed najtežjih izbir v igri. Huh, že dve uri buljim v svoj s prahom prekrit zaslon in oči mi že načenja spekter njegovih modrih odtenkov. Nah, softič naj bo.

Kot se za vaškega šefa spodobi, sem sedaj vrhovni Viking na selu, Jarl, ob katerem preprostim vaščanom zaledeni kri, vsaj tista, ki je lenuhom še preostala. Do tega trenutka se sploh nisem zavedal, da živim v tako napredni multikulturni vasici, kjer smo vsi prijatelji in si zaupamo. Samo naključje je botrovalo smrti ene izmed mladenk, ki smo jo našli prebodeno. Vendarle ga ni človeka, ki bi ji želel škodovati, vse kaže, da se je bila spotaknila in pristala na hlevskih vilah. Tako je bilo, čeprav je rana predolga in globoka, le par dni prej pa je pustila hlevskega fantiča, ki se je le uro pred najdenjem trupla smukal naokrog. Preveč razmišljanja, nimam časa zapravljati svoje dragocene trenutke, ki bi jih lahko porabil za pitje medice, primer zaključen.

Pričetek konca

Stvari se počasi spreminjajo. Sedaj izdelujemo vse, od dragocenih kamnov do plesnivega vaškega sira (kaj češ, Flamci ga obožujejo), ki ju nameravam izvažati na jug. Ne bom se branil polne mošnje, še huje, potreboval jo bom. V tako znanih besedah, ki nam kljub smrti Ned Stark-a še vedno odzvanjajo po ušesih – “Zima prihaja.”

Slednja predstavlja grozo za moje ljudstvo, saj njihovi vraževernosti ni videti konca. Lovce ob hladu zgodnjih juter le težko spodim iz barak, sedaj še težje, ko nam poletne zaloge salame in kruha počasi pohajajo in se v srca ljudstva seje melanholija. Ostal je samo z žlahtno plesnijo obdan sir, ki se ga služinčad izogiba, kar je le ena skrb več. Včeraj je na vas legel temen mrak, kot ga ne pomnim že več pomladi. Izkoristili so ga tatiči iz sosednje vasi in jo popihali s tropom ovac, pri tem pa uspeli ob življenje spraviti moja najboljša borca. Žal smo njuno žrtev opazili šele ob svitu naslednjega jutra. Časi so težki, vendar se nisem smel obotavljati, brž sem za njimi poslal trop svojih psov, ki jim bom kmalu sledil z nekaj vaškimi lovci …

Letošnjo zimo smo preživeli le stežka, v srce se mi je naselila skrb, ki je do sedaj nisem poznal niti zapazil. Zadnji čas, da se kmetje vrnejo na opuščena polja, ki so zadnjih nekaj mesecev samevala. Skrbi me, kako se bodo znašli v mesecih moje odsotnosti. Ponovno je namreč nastopilo poletje in čas, da bojevnike popeljem na še eno izmed mnogih odprav zadnjih let. Upam le, da se vrnemo pred zimo, saj bo drugače za vedno končano dvoje življenj.

Ropanje, ki postane duhomorno

Vendar vse ni vse tako preprosto, v bistvu je igra precej linearna in se odvija kot zgodba, kar sem želel tudi prikazati. Tako se lahko z nekaterimi izbranimi bojevniki vsako poletje odpraviš na različne, z zgodbo prepredene kampanje. Vse od glavne misije, kjer je osrednji motiv maščevanje, do stranskih misij, kjer lahko rešuješ muhe soborcev in pridobivaš njihovo lojalnost. Pred odhodom sam izbereš, koga želiš ob sebi, razen če te v tem omejuje naloga. Zraven vzameš nekaj domačih dobrot in izdelkov za prodajo ter se odpraviš na pot … ki te bo že po nekaj poizkusih pričela dolgočasiti. Vsaka namreč izgleda identično, z razliko pripovedi.

Med jadranjem se običajno vsak ali vsak drugi dan zgodijo razne prigode, v katerih moraš kot vodja ekspedicije reagirati. Pri tem pomagajo sotrpini, saj ti vsak izmed njih svetuje, kaj narediti, na koncu pa je na tebi, da izbereš, kateri ima prav ali če nihče od njih nima pojma. Mehanika, ki je zame izjemno dobrodošla, vendar ima veliko pomanjkljivost. Hitro se namreč začne ponavljati in vleči, saj se bodo optimalne izbire vtisnile v spomin kot neizbrisljiv pečat. Občasno igra preseneti in se dogodek odvije malce drugače kot prejšnjič, ampak to stvari ne spremeni.

In tukaj se nahaja glavni problem. Ima veliko stvari, ki jih igra potrebuje za uspeh. Na začetku pritegne, resnično pritegne, vse do naslednjih treh ur, ko za večino skriptiranih dogodkov že poznam vse možne izide. Ampak ti niso največji problem. To bodo tudi ponavljajoče se misije, saj bo vsaka, do par vmesnih segmentov, izgledala identično. V začetku poletja na ladjo vzameš nekaj vojakov in štiri junaške buče, ki bodo potovali proti severu ali jugu, odvisno od naloge. Med potovanji drugih prigod, razen razreševanja dogodkov in občasnih bojev, ni, saj gre za samodejno instanco. Vsake toliko dni boš naletel na samotno naselje, poljuden market ali utaborjeno ognjišče, kjer lahko prodaš doma proizvedene izdelke, dokupiš hrano in preveriš kovačnico za naprednimi orožji. Obisk teh zaselkov pa je pametno izkoristiti še za lovljenje hrane ali za počitek junakov, izmozganih od jadranja. Hrana bo pomemben dejavnik med potovanjem in potrebno bo presneto paziti, da je ne zmanjka. Na tem področju je igra dobro zasnovana, saj te pred začetkom vsake naloge postavi v nezavidljiv položaj. Ker je prostor na ladji omejen, bo potrebno paziti, da s seboj ne vzamemo preveč hrane, saj to pomeni, da bo primanjkovalo prostora za izdelke domačih mojstrov. Zaradi pomanjkanja prodajnih dobrin se zna mošnja precej stanjšati, kar bo vodilo do nezmožnosti nakupovanja izboljšane vojaške opreme.

Tukaj se The Great Whale Road razlikuje od ostalih podobnih avantur. Med vojaškimi pohodi boš le redko dobil kose orožja, zato jo bo v veliki meri potrebno kupovati pri vaških kovačih. Slednjega si ne boš mogel privoščiti z nedelujočim vaškim trgovskim modelom, saj so cene precej zasoljene. Denar se da zaslužiti izključno s prodajo blaga in hrane na sosednjih trgih, druge (dobičkonosne) možnosti ni.

Naj zatrobi rog

Med potovanji boš redno naletel na sovražnike, ki pa bodo dobro oboroženim borcem le stežka kos. Meni nikoli niso povzročali težav in so v glavnem predstavljali samo potrato časa, ker tudi nagrada pogosto ni vredna dodatnih besed.

Borci se delijo v štiri skupine: strelce, težko pehoto (heavy), podporo (support) in mečevalce (assault). Sam najraje uporabim mešanico težke pehote in mečevalcev, saj slednji hitro poskrbijo za nasprotnike. Boj je potezen, kar pomeni, da lastne borce premikaš po poljih, nato končaš rundo in na vrsti je nasprotnik. Akcijskih točk za premikanje ni, torej boš lahko napadel nasprotnika tudi po tem, ko je se je tvoj bojevnik premaknil za tri polja. Nekaj je še strategije, saj je na voljo več različnih udarcev, od katerih so nekateri namenjeni prebadanju, drugi uničevanju oklepa in tretji rezanju mesa, ki ga oklep ne prekriva. To traja, dokler eni strani ne zmanjka borcev ali pa je ubit nasprotni vodja, kadar se preostali nasprotniki enostavno predajo. Med spopadom lahko vsak junak uporablja posebne sposobnosti, ki pa jih je mogoče uporabiti le enkrat na spopad in stanejo akcijske točke. Čeprav boš začel s polnim metrom, bodo že po nekaj sposobnostih izginile in za povrnitev bo potrebno pokončati sovražnika, kjer bo vsak prinesel po tri točke.

Vizualna poslastica?

Tako kot vse ostalo, tudi boj kaj hitro postane ponavljajoč in ne predstavlja večjih težav, saj boš bitke ob spoznanju igre lahkotno zmagoval, vsaj v prvih petih urah. Sam sem v igro vložil še kakšno uro več in kljub pomanjkljivostim celostno v njej užival. Čeprav me je na začetku resnično pritegnila, je najina medsebojna povezanost s sekunde v sekundo bledela. Razvijalci nameravajo v bližnji prihodnosti dodati še dve civilizaciji, s katerima bo mogoče igrati, vendar tega spektra ne morem oceniti, saj posodobitve v času mojega pisanja še ni bilo. Na drugi strani so me izjemno razočarali dolgi nalagalni časi, ki so pogosti, saj jih boš srečeval vsako minuto.

Z vizualne plati gre za koliko toliko zgodovinsko natančno predstavitev vikinškega stila življenja, v kolikor je to v igri sploh mogoče. Veliko je ročno izrisanih pokrajin, ki se podajo k tematiki, čeprav sčasoma opaziš, da niso tako podrobne, kot si sprva mislil in da se ponavljajo. Razočaral me je sploh vizualni stil bojev, saj so animacije neobstoječe, bojevnike pa predstavljajo figure, ki jih premikamo po bojišču. Vsekakor so sistemske zahteve primerno nizke, čeprav za polno izkušnjo priporočam uporabo SSD diska, saj bo v nasprotnem primeru nalagalni čas predstavljal prevelik del igre.

Zaključek

Objava Pregled – The Great Whale Road se je najprej pojavila na HOPsi.

Testna različica: v0.1.3864-beta

Predogled

Za predogledom te igre se skriva smešna zgodba. Nekdo se je predstavljal kot član naše ekipe in pisal razvijalcem za ključ. Ti so bili seveda skeptični, saj je prošnja prišla z gmail računa. Kaj so naredili? Kontaktirali so nas preko obrazca na strani, da bi vprašali, če je prošnja prišla z naše strani (kot da kdo verjame, da razvijalci enostavno podarijo igre vsakemu, ki jim piše z naključnega računa). Seveda sem jim zagotovil, da mi nismo ničesar pošiljali in v isti sapi obljubil, da bomo stvar raziskali. Dodal sem tudi, da bi pa igro seveda z veseljem pokrili. Že preden sem dobil sporočilo, mi je namreč padla v oči, a zaradi pomanjkanja časa nisem pisal razvijalcem. Tako smo zdaj tu, na začetku novega predogleda.

Northgard je realno-časovna strategija, ki na prvi pogled spominja na Valhalla Hills, še eno vikinško strategijo. A kmalu se izkaže, da sta kljub enaki, vikinški tematiki igri zelo drugačni. V Valhalla Hills skušate osvojiti oltar z namenom, da napredujete v naslednjo stopnjo, medtem, ko v Northgard osvajate ozemlje, za lastništvo nad katerim se borite z več nasprotniki. Princip je še posebno zanimiv in gre za nekakšno kombinacijo iger Banished, Battle Realms in starejših iger serije Settlers… ah… dobri stari časi.

Torej, kako vse skupaj sploh deluje? Nadzorujete vikinško naselje, ki ga na začetku sestavlja ena zgradba in par delavcev. Z njihovo pomočjo gradite namenske strukture, zavzemate območja, zbirate resurse in se borite proti sovražnikom. Poti do zmage je več, kot pri seriji Civilization (dominacija, slava, tehnološki napredek, bogastvo). Občasno na mapi najdete določene zapuščene zgradbe, ki jih lahko zasedete. Nekatere pripomorejo pri zbiranju tehnoloških točk, medtem, ko nekatere omogočajo celo zmago, če jih zadržite dovolj dolgo ali če izpolnite določene pogoje. Noben cilj ni ravno lahko izpolniti, a hkrati tudi ni preveč zapleteno in na srednji težavnosti partija proti do trem računalniško vodenim nasprotnikom traja tam okoli dve uri. Seveda lahko tudi po tem, ko vi ali kdo drug zmaga, igro nadaljujete, in sčasoma bo ostal na zemljevidu le klan z največjo vojsko.

Mapa je razdeljena na sektorje, ki so na začetku prekriti s tančico megle. Začnete z nekaj osnovnimi resursi, nakar se morate čimprej začeti širiti, da vas ne prehiti zima. Čas namreč teče in kot bi mignil, pride zima in takrat je nabiranje hrane in lesa oteženo. Tako se, če vam zmanjka katerega od vitalnih resursov, kar hitro znajdete v škripcih, kar lahko vodi v hiter propad. Tako so hitro propadla tudi moja prva naselja. Prvo je izstradalo, drugo so poklali volkovi, tretje je zmrznilo, četrtega je preplavilo sovražno pleme. A s petim mi je končno uspelo privesti mojo gručo vikingov do zmage. Moj jelenji klan je hitro naletel na velik gozd, kar je pripomoglo k obilici lesa, zaradi česar sta bilo širjenje in gradnja stavb bistveno lažja. Hkrati sem v bližjih kvadrantih našel tudi več “nahajališč” hrane in niti še posebno huda zima, ki je le en od naključnih dogodkov, na katere občasno naletite, ni uspela zamajati volje klana, da se pridruži svojim sotrpinom. Tako sem po zaslugi izjemnega začetka prednost obdržal tudi kasneje in po dobri uri in pol, vojni s sosednjim plemenom in manjšo invazijo živih mrtvecev uspel zbrati dovolj slave za zmago. Ekipa vikingov se je tako upokojila v Valhallo, kjer bodo lahko do konca svojega življenja poležavali in srebali medico.

Zraven prej omenjenih dveh osnovnih resursov obstaja še par drugih. To so denar (uporaben povsod), kamen (uporaben predvsem v nadgradnji stavb) in železo (uporabno predvsem za nadgradnjo enot). Slednja imata tudi omejeno število nahajališč, a ju lahko tudi po tem po zasoljeni ceni kupite na tržnici, tako da ne gre za neobnovljiva vira. Zraven vseh teh resursov obstaja še par zadev, o katerih se splača podučiti. Govorim o zadovoljstvu ljudi, ki pripomore k širjenju in pridobivanju novih delavcev, slava, ki nakazuje, kako dobro vam gre in vam daje tudi določene bonuse ter usoda, ki jo uporabljate za raziskovanje novih tehnologij. Te za razliko od serije Civilization ne odklepajo novih stavb in enot, ampak dajejo večinoma izboljšave. Ločijo se na tri veje, tehnologija, vojska in bogastvo, vsaka s svojimi prednostmi. A stavbe so po večini enake za vse klane. Večina jih služi za nabiranje resursov, a zraven najdemo tudi par zanimivejših, kot so obrambni stolpi, hiške in tržnice.

Zaenkrat so na voljo trije različni klani – volkovi, jeleni in ovni. Volkovi so dobri v bojevanju, jeleni dobijo na začetku dodatne resurse in hitreje pridobivajo slavo, ovni pa lažje pridobivajo hrano in začnejo s tremi ovcami (a štekate? ovni). Vsak pride tudi s svojimi specifičnimi tehnologijami, kar je še dodaten plus. Glede na besede “coming soon…” sklepam, da se bodo izboru kmalu pridružili še dodatni klani in če bo vsak tako raznolik, bomo priča kar lepi izbiri.

Celoten tempo med igranjem je dosti hitrejši, kot pri večini strategij, kjer gradite svoje mesto, saj ste ves čas v boju s časom. Prav tako ne gre za klasično gradnjo in širjenje mesta, kot smo jo vajeni, saj ima vsak kvadratek določeno maksimalno število zgradb in tako ne morete postavljati teh preveč skupaj in ste se primorani širiti. Svoj napredek morate ves čas prilagajati glede na to, kaj skrivajo bližnja polja in tako je le malo katera igra enaka. Zaenkrat zaradi nedokončanosti sicer še ni prav veliko različnih zgradb in zanimivih najdbišč in tako boste ob dveh igranjih verjetno videli že vse. Tudi zemljevidi niso preveč veliki in prav pogrešal sem kakšen način, kjer je nasprotnikov več, zemljevid pa je večji. Ko že govorimo o nedokončanosti – prav tako zaenkrat vsebuje Northgard le en igralni način proti do trem računalniškim nasprotnikom, večigralstvo in kampanja pa sta zaenkrat še zatemnjena. Tako se v trenutni obliki začne sčasoma ponavljati, sploh glede na to, kako kratke so partije.

Sicer pa razen prej omenjenega sploh ne bi sklepal, da gre v igro v zgodnjem dostopu. Že zdaj je izjemno izpiljena, deluje gladko, med osem-urnim igranjem pa nisem naletel na nobenega hrošča. Po izgledu bi rekel, da me spominja na Banished, a zgleda dosti bolj risankasto. Vse, kar vidite ima pridih vikinške mitologije in tudi sovražniki so temu primerni. Tako srečujete starodavne okostnjake, legendarne valkire, velikane in volkove. A s tem se raznolikost sovražnikov zaenkrat konča. Celoten bojni sistem je bolj enostaven, čeprav je to verjetno tudi mišljeno, saj ne gre za igro, ki bi se koncentrirala na boj.

Zaključek

Northgard je v žanr strategij prinesla nekaj svežine in nostalgičnosti, a ne je jemati kot le spomin na dobre stare dni. Nudi namreč kar nekaj uric zabavnega igranja, čeprav zaenkrat rahlo trpi za pomanjkanjem vsebine in ponavljanjem. Partije so bolj kratke in tako nima tistega občutka, kjer po več dni igrate isti shranjen položaj in zadovoljno spremljate svoj napredek. Je bolj hitrega tempa in kratkih partij, a zaenkrat se lahko pomerite le proti računalnikom. Je pa v izdelavi tudi večigralski način. Torej, Northgard ima dobro osnovo za nadaljnji razvoj in z veseljem ga bom spremljal tudi sam.

Objava Predogled: Northgard se je najprej pojavila na HOPsi.