To so dokazali leta 2018 s svojim prvim naslovom Agony, ki je pri kritikah preprosto pogorel, saj so bile igralne mehanike zmedene zmedene in se je vse vrtelo samo okoli tega, da bi se igralca čim bolj šokiralo. Po podobnih korakih gre tudi njihov naslednji naslov Succubus, ki sicer ni direktno nadaljevanje Agonyja, a se dogaja v istem svetu.

Glavna sprememba je sam način igranja, saj se v Succubusu ne ukvarjamo s skrivanjem, ampak je tole akcijska pretepačina, v kateri izbiramo orožja, si polnimo merilnik jeze in izvajamo razne specialke. Razvijalec je notri vpeljal še nekaj “Quicktime” sekvenc, kjer moramo ob primernem trenutku pritiskati na tipke ter tako izvajati razne animacije, kar je mehanika, za katero sem mislil, da smo jo pustili nekje v letu 2000.

Seveda je tu tudi veliko seksualnosti in res nenavadno veliko nasilja, ki zna obrniti želodec tudi tistim, ki so v igrah navajeni že vsega hudega. Za razliko od ostalih iger, Succubus ne skriva moških in ženskih genitalij in s temi se boste lahko celo poigrali. Tako je med igranjem nasprotniku moč odtrgati penis in tega poteptati, ženskam pa boste lahko iz trebuha iztrgali fetus in popili njegovo kri. Uf.

Succubus je na Steamu dobil demo, ki nosi zelo pozitivno oceno, polna igra pa je nekaj dni nazaj postala na voljo na Steamu in GOGu po ceni 22,49 €.

Objava Kontroverzna igra Succubus zdaj na voljo za igranje se je najprej pojavila na HOPsi.

Resnica je malce drugačna. The Division 2 je dva meseca nazaj prejel DLC DC Outskirts: Expeditions, med vso vsebino pa se je skrival tudi šef z imenom Agony.

DLC območje Manning National Zoo bo kmalu dobilo posodobitev, v katero bodo razvijalci vključili nove šefe. Eden od razvijalcev se je nato odločil preko Googla prebrskati, kako so igralci opravili s skrivnim šefom.

Na njegovo presenečanje pa celotni splet ni vseboval niti ene reference na Agonyja. Razvijalec Trick Dempsey je povedal, kako čudno se je počutil ob temu:

“Res sem se čudno počutil ob tem kar delamo. ‘Hej, vključili bomo cel kup novih šefov v Manning National Zoo’, medtem ko ljudje sploh še niso odkrili vseh šefov v Manning National Zoo.”

Zato se je Dempsey skupaj z Hamish Bodom odločil igralcem ponuditi nekaj namigov sredi prenosa v živo State of the Game. Tam je gledalcem namignil, da morajo narediti nekaj na območju, ki v dolžino meri kot nogometno igrišče in da se tam običajno ne dogaja nič.

Dempsey je nato povedal, da je pričakoval, da bodo igralci zadevo odkrili v nekje enem tednu, a se je uštel. Če ima igričarska skupnost kaj rada, je lov na skrivnosti in šef je bil razkrit pičli dve uri po podanih namigih.

Da se pojavi skrivnostni šef Agony mora igralec ustreliti v pet čebeljih panjev. Nato se vrnete na območje, kjer so prikazani metulji in po interakciji s panelom se bo prikazala šefetina.

Agony naj bi bil poklon šefu iz igre Metal Gear Solid 3, ki je nosil ime Pain, njegov posebna lastnost pa je bila nadzor nad rojem nadležnih žuželk.

Video razkritja si lahko ogledate spodaj.

Objava The Division 2 je vseboval skrivnega šefa, ki ni bil odkrit cela dva meseca se je najprej pojavila na HOPsi.

Očitno nikoli nimam sreče, ko si zadam nalogo opisati neodvisno grozljivko. Tako Inner Chains kot Perception sta imeli blago rečeno mešan odziv skupnosti, Agony pa so kritiki raztrgali bolj kot z motorno žago oborožen Ash Williams obsedenega človeka. Agony je doživel zelo slab sprejem od praktično povsod, a tu nismo zato, da zrecitiramo tolikokrat slišan sovražni govor ostalih kritikov. Dajmo torej preveriti, če je večine ljudi le strah množice bingeljnov, ki ti jih Agony vztrajno tišči v obraz vse od začetka. Je ta moteče ekspliciten prikaz pekla dobra igra ali jo čaka enaka usoda kot Luciferja?

Razvojna ekipa: MadMind Studio
Založnik: MadMind Studio
Platforme: PC, XOne, PS4
Datum izida: 29. 05. 2018
Cena: 29.99 €

Zvrst: Grozljiva akcijska avantura

Video opis

Kje za hudiča sploh sem?

Čeprav je Agony že pred izidom postala slavna skoraj ekskluzivno zaradi postavljanje meja, kaj se v igrah spodobi in kaj ne, so z izgovori po cenzuri s strani Valva stopnjo nagravžnosti in golote v končnem izdelku znižali in nekateri deli iz napovednika sedaj izgledajo precej manj groteskno. Ženski privatni deli in zadnjice so tako postale zakrite, a brez skrbi, tudi te boste lahko ugledali v HD ločljivosti s prihajajočo necenzurirano izdajo, ki bo za lastnike originalne igre zastonj, oziroma 99 % znižana.

Ampak po nekaj urah igranja resnično ne vem, ali je vse to vredno truda. Kljub temu, da razvijalci pridno izdajajo popravke, Agony še vedno pestijo mnoge težave, zaradi katerih je igranje nezabavno in nenavdihnjeno.

V osnovi gre za grozljivo avanturo z elementi skrivalništva in ugankarstva, kar je precej tipično za ta žanr. A že osnovna formula skuša vsaj malo variirati od standarda. Igraš kot izgubljena duša v peklu, ki (naravno) skuša pobegniti iz tega peklenskega kraja. Edina možna pot za to je vsesti se za mizo z Rdečo boginjo, stvariteljico tega kraja. A to je na papirju dosti lažje kot v praksi in za občinstvo z njo bo treba obiti mnogo demonskih kreatur in preplaziti nemalo temačnih soban. Če lahko temu, skozi kaj hodiš, sploh rečeš sobana. Večino časa se srečuješ z ambientom pekla v očeh najbolj zagrizenega kristjana.

Kljub vsem kritikam morem priznati – atmosfera je stvar, kjer se Agony resnično dobro odreže. Pekel je fantastično zasnovan, poln srhljivih skulptur, človeških delov nenormalnih velikosti in rek krvi. Kakšen shiran možakar tu in tam na tleh, tavajoč grgrajoč demon ali nagnusen mutiran otročiček in vse se zlije v celoto, ob kateri bi papež Frančišek potreboval cisterno svete vode.

Ko tavaš po tem napol odprtem blodnjaku trpljenja, se nikakor nikdar ne naveličaš okoliške navlake in stalno znova vsrkavaš nove, drugačne prizore, kar je bil najverjetneje tudi cilj razvijalcev. Tako da kapo dol, v kolikor si želiš srhljive in nagnusne atmosfere, boš le težko našel kaj boljšega.

Grafična podoba je kljub vsemu impresivna za neodvisno igro, kljub temu, da je vse dosti pretemno in ob višanju svetlosti barve preveč zbledijo. Tudi zvočna podlaga je mešana pest začimb, kriki groze in grgranje demonov je predstavljeno zelo dobro, a govor je na amaterski ravni in niti malo ne prikaže trpljenja vseh mučenikov, s katerimi deliš par besed.

Resnično vražja izkušnja

Ampak pri ambienci se vse bolj kot ne konča. Seveda bo le redko kdo v peklu preživel več kot par minut in običajno bo isto veljalo tudi zate. A tu je en majhen trik. Edini razlog, zakaj sploh imaš ščepec upanja za preboj do konca, je, da lahko uporabiš svojo sposobnost prevzemanja uma zmešancev in nižjih demonov za nadaljevanje poti, ko je ta za tvojo trenutno vrečo kosti in žolce končana. Po tem imaš na voljo kratko obdobje, kjer lahko najdeš drugega nesrečnika, drugače pa te igra postavi na zadnjo shranjeno pozicijo in te oropa tudi do zadnjih 30 minut napredka. Ne gre za povsem novo idejo, ampak prvič sem jo videl uporabljeno v grozljivki in vsaj konceptualno se izkaže.

Ampak po preigrani zgodbi se mi zdi, da je igra bolj kot na zabavnost osredotočena na idejo biti čim bolj groteskna, saj z igralne plati stori le malo, da bi gradila na tej drugače precej dobri ideji in zasnovi. Že daljava, na katero lahko vidiš brez drastičnega dviga svetlosti, je pretemna tudi za grozljivko ter bolj nadležna kot kar koli drugega. Če so skušali s tem ciljati na grozljivost, so se močno ušteli. Namesto, da bi se teme bal, sem tako le na tiho jamral, kako “vidim za en ku***” in se počasi premikal naprej ter pazil, da sploh hodim po pravi poti. Pravzaprav sem bil toliko osredotočen na to, da sem marsikdaj spregledal tudi patetičen poskus strašenja.

Glede zgodbe nočem preveč preiti v podrobnosti, saj bi tako odvzel od osmih ur igranja, kolikor ga igra približno nudi (mimogrede, v intervjuju so obljubljali nekje 12–14 ur). Večino igralnega časa predstavlja hojo, izogibanje demonom in reševanje nenavdihnjenih ugank v grotesknem okolju, kjer so izgubljene duše stalno zlorabljene na vse možne načine v eksplicitni podobi – izkopane oči, viseče črevesje, mutirani deli telesa in razčesnjene betice. Prav tako je prisotne tudi precej seksualne vsebine, kar seveda sodi v pekel, a nima neke dodane vrednosti, kot da skuša prebivalcem predstaviti anatomično pravilno.

Igranost je seveda prej zadovoljiva kot dobra. Večino časa se plaziš naokoli ter iščeš način za napredovanje, in če te med plazenjem naokoli kdo opazi, to navadno označuje konec za trenutno življenjsko obliko. Vse, kar lahko storiš, je, da se skrivaš in držiš sapo ter upaš, da te ne bodo opazili. To deluje pri skorajda vsaki vrsti demonov, čeprav nekatere privlači svetloba, spet drugi pa imajo drugačne posebne lastnosti. In ja, igranost je povprečna tudi za ta žanr in nikakor ne obsojam nikogar, ki že zaradi tega zaluča igro v vodnjak, da Samaro nauči kakšen nov trik. Nudi le malo igralne zabavnosti in tudi bedno tolčenje po objektih z baklo ter bedne uganke je ne prestavijo pred nebeška vrata, temveč ji le zapečatijo usodo enega največjih razočaranj v tem letu doslej.

Zaključek

Pozitivno:
+ Grafična podoba je solidna
+ Par dobrih konceptov tu in tam
+ Vražje dobra atmosfera

Negativno:
– Vražje slaba igralna plat
– Vidiš za en ku***
– Govor je naravnost parodičen
– Preveč dolgočasna in počasna za svoje dobro
– Hrošči najdejo pot tudi v pekel

Objava Agony – Recenzija igre se je najprej pojavila na HOPsi.

Agony je srhljivka, kjer bomo kot igralec začeli svojo zgodbo v peklu kot mučena duša. To nam bo tudi omogočilo prav posebne moči, s katerimi bomo lahko nadzirali demone in ostala živa bitja, najdena v peklu. Agony bomo lahko igrali že konec meseca saj izide že 29. maja.

Objava Madmind Studios z novim napovednikom za prihajajočo igro Agony se je najprej pojavila na HOPsi.

Agony, zelo pričakovana srhljivka, bo verjetno izšla proti poletju 2018, spodaj pa si lahko ogledate napovednik.

Objava Agony: v PC različici bomo lahko izklopili cenzuro se je najprej pojavila na HOPsi.

Zvrst: Prvoosebna streljačina

Mama, strah me je

Verjetno nas je večina že videla napovednik za Agony, eno najbolj krvavih, ogabnih in brutalnih prihajajočih iger. Ravno nanjo sem pomislil, ko sem videl prvi napovednik za Inner Chains, in moja pričakovanja ob izidu so bila precej visoka. Že kmalu sem opazil veliko napako, ki se je po mojem mnenju prikradla v uraden opis. Čeprav razvijalci trdijo, da gre za srhljivo streljačino, je to laž. Zakaj? Ker sem jo preigral in nisem našel niti enega trenutka, ki bi me vrgel s stola, povzročil neprespane noči ali enostavno povišal srčni utrip. Seveda vsebuje stvari, ki veljajo za osnove pri grozljivkah – skrivnostne sovražnike, razčetverjena trupla, temačno atmosfero ter okulten svet, ki spominja na nekaj, kaj bi stuhtal H. P. Lovecraft. Ampak niti en trenutek mi ni postavil las pokonci.

Namesto tega sem dobil občutek, da poskuša Inner Chains biti Doom in Agony obenem, a končni izdelek nima lastne identitete in hitro zatone v pozabo. Seveda je delni razlog nizek proračun, ki je opazen že po nekaj minutah igranja, ampak glede na veliko število neodvisnih uspešnic proračun ni noben izgovor za končni izdelek.

Okultisti in lovke

Zgodba je … pravzaprav skoraj neobstoječa. Nič kaj obetavno za srhljivko. Nekaj malega izveš v uvodniku; to je mimogrede edin del igre, ki vsebuje govor. Kar sledi, sem vzel iz opisa na steamu. Igra se odvija v prihodnosti, v kateri je človeštvo tako rekoč propadlo in svetu je zavladala narava. Tako povsod najdemo kombinacijo tehnologije in “futurističnega rastlinja” – ne zelenih planjav, temveč trzajočih lovk, smrdljivih eksplozivnih bunk ter podobnega. Človeštvo ravnokar dosega prerod, a še vedno ne obvlada tehnologije, ki so jim jo zapustili predniki. Tako vladajo primarni nagoni, krutost, vera in zavist. Eni izmed verskih kast nekako uspe pogruntati tehnologijo v svojo korist in si tako pokori ostalo človeštvo, ki po večini sestoji iz zmedenih, zombakom podobnih “stvorov”, ki brez cilja tavajo naokoli. Tudi sam si eden izmed teh podložnikov, ki hoče končati svoje življenje s tem, da pride na konec sveta).

Ker seveda gre za igro mu to seveda sčasoma uspe, kaj pa se zgodi potem, ne bom razkril, če si kdo igro vseeno želi preizkusiti. Stvar, ki pa jo lahko omenim, je, da v celotni igri ni niti ene zanimive osebe in igrate kot brezosebnostni, brezimenski protagonist, ki tu pa tam brez razloga vidi vizije pokopališča. Nasploh je edina oseba s ščepcem osebnosti končni šef, pa še to le zato, ker po izgledu tako izstopa od vsega ostalega. A glej ga zlomka, kot ostala igra tudi on nima dara govora. Očitno je govor ena izmed stvari, ki je človeštvo še ne pozna.

Najprej želim omeniti nekaj stvari, ki jih Inner Chains uspešno izvede. Atmosfera je zelo dobra, lokacije so kar raznolike in niso povsem linearne, temveč vsebujejo nekaj stranskih kotičkov, ki te ponavadi naučijo črke demonske abecede, da lahko počasi razbereš pomen besedil, raztresenih po poti. Grafika je izvrstna, a le na visokih nastavitvah (kasneje več o tem, zakaj je to problem). Seveda gre bolj kot ne za zaslugo Unreal Engine 4, na katerem Inner Chains deluje. Tri orožja, ki so na voljo (vsako ima dve vrsti napada) nudijo zadovoljivo uporabo, izgledajo pa resnično dobro in brez problema bi si jih vizualno zamislil tudi v kakšni AAA streljačini. Tudi uporaba naravnih pasti je zabavna – razen ognjeni “stolpič”, ta pa naj izgine nazaj v globine pekla, od koder je prišel. Veliko sovražnikov reagira tudi na elementarne vrste napadov, kar je zabavno videti in kaže, da bi lahko šlo za solidno streljačino, če bi le bila bolj dodelana. Tako lahko lovke skuriš, jih omamiš, eksplodiraš plin prdečih bunk in podobno.

Kot iz pekla

To bolj kot ne zaključi vse dobro, kar lahko povem. Torej, skozi igro dobiš tri orožja, eno bolj nagnusno od drugega. To so šok-puška, ognjemetalec ter “brzostrelka”, ki strelja igle in lahko deluje tudi kot šibrovka. Hitro sem opazil eno čudno odločitev glede strelske mehanike in to je dosti prehitro pregrevanje dveh orožij, saj lahko z njima neprestano streljaš le dobre tri sekunde, preden nehata delovati. To naredi strelske obračune frustrirajoče, saj je streljanja bolj malo, čakanja pa preveč, in enostavno neumno se mi zdi, da so to vključili, ker ne služi nobenemu namenu. Šok-puška je že tako ali tako bolj nekoristna in bi bila skoraj neuporabna, če ne bi ognjemetalec imel tako malo goriva, saj je enostavno v vseh aspektih, razen dosegu, učinkovitejši.

Ampak kateregakoli uporabljaš, bo tako ali tako zadostovalo. Večini sovražnikom se je enostavno možno izogniti, ker potrebujejo celo večnost, da ugotovijo, da stojiš skoraj pred njimi. Torej jim lahko gledaš direktno v obraz, pa ne bo nič iz tega. Dobro, pri podhranjenih mrličih to še razumem, ker imajo itak zanič oči, ampak od okultistov pa sem pričakoval malce več. Celotna variacija sovražnikov je sicer solidna, a to nič ne pomaga, ker so bolj kot ne standardni kloni in imajo le eno vrsto napadov, oziroma dve, ker se okultisti včasih brez razloga zaženejo vate čez celotno dvorano, da bi prikazali svoje kung fu sposobnosti. Potem pa so tu še eni najbolj obupnih polšefovskih spopadov, kar sem jih videl. Možno jih je končati v dobrih petih sekundah s premišljeno namenjenim metom granate in nisem si mogel pomagati, da ne bi planil v smeh ob tem obupu. Seveda so si vsi polšefi, na katere naletiš, identični – kaj več nisem niti pričakoval. Tudi končni šef ni nek presežek, ker se praktično sploh ne bori, ampak namesto tega sproža pasti ter kliče okultiste, ki zanj opravijo umazano delo.

A je že konec?

Verjetno si mislite: “Uff, kako dolgo bom moral vse to prenašati?” No, imate srečo, saj sem za igro potreboval štiri ure in še to se nisem preveč podvizal. Tako je možno celotno igro obrniti v dobrih dveh urah in pol, če ne obiskujete stranskih hodnikov, kar je povsem nedopustno za 20 €. Bi še razumel, če bi šlo za igro za 5 € oziroma le izrezek (vraga, še demo verzije iger so včasih daljše), ampak gre za končan izdelek z zasoljeno ceno, ki že sam po sebi ni nek presežek. Ko te po štirih urah pričaka končni zaslon, se lahko samo primeš za glavo in se vprašaš, čemu je tega treba.

Torej, povprečna igralna izkušnja, kratkost … a lahko gre še kaj narobe? Seveda lahko. Ne le, da je podpora za 21:9 resolucije neobstoječa, Inner Chains deluje kot Črnogorec brez nadzora. Sličice se gibljejo med 25-70 na povprečno zmogljivi grafični kartici GTX 950 (če smo pošteni, na GTX 1070 deluje malenkost bolje, a še vedno prihaja do občasnih padcev). Seveda se sprašujete, zakaj ne bi potem enostavno znižal nastavitev? Glede na to, da so nastavitve skorajda neobstoječe (ne obstaja niti spreminjanje hitrosti miške, čeprav so nekaj stvari dodali v zadnjem popravku) in da so grafične nastavitve omejene na “High”, “Medium” ter “Low”, med katerimi na zadnjih dveh Inner Chains izgleda slabše kot marsikatera flash igra na brskalniku, je razlog očiten. Aja, pa da ne bi upali preveč – tudi na nizkih nastavitvah prihaja do padcev vse do 30 sličic.

Kot pika na I so zvočni učinki skorajda čarobni – včasih so tu, drugič ne in noben nima pojma, zakaj. Večino časa so edini zvočni učinki zvok tvojih orožij ter občasno jamranje sovražnikov, tu pa tam pa se pojavi še kaj novega. Najbolj čudaški pa je še zvok ob oživetju, ki zveni kot nekaj iz časov devetdesetih in nikakor ne sodi k ostalim zvočnim učinkom. Glasbe se niti ne spomnim več, vem le, da se je med bojevanjem pojavil vedno znova isti presekan del, ki je hitro postal ponavljajoč.

Objava Pregled: Inner Chains se je najprej pojavila na HOPsi.