Jim je uspelo? Je skupini Piranha Bytes, avtorjem legendarne RPG serije Gothic, končno spet uspelo se vrniti na stara pota slave po precej neuspešnem predhodniku Risen 2? Odgovor je: mnja no…
Risen 3: Titan Lords naj bi se vrnil h koreninam. Vsaj tako so sveto prisegali sami avtorji, ko so dneve pred samim izidom izdali napovednik, imenovan Back to The Roots, kateri naj bi prikazal, da se tokrat ne hecajo in da bo to res novi Gothic.
Vendar zanašanje na pretekle uspehe ni dobra stvar in res si želim, da se Piranjovci vrnejo k sami originalni seriji Gothic ali pa začnejo delo na nečem povsem novem.
Igro začnemo kot nov karakter ampak na stari način. Zopet sodelujemo v morski bitki in zopet pristanemo naplavljeni na otok. Vendar nas tokrat spremlja naša sestra Patty, znanka iz prejšnjih delov! Punce je med dvojko in trojko dobila izboljšane animacije, ki se še zlasti poznajo na njenih, khm, pljučnih sposobnostih.
Odpravimo se raziskat otok, kjer naj bi bil piratski zaklad vendar kmalu naletimo na nemrtvega zlobca, ki nam, meni nič, tebi gnilo banano, izsrka dušo.
Najde nas domorodec Bones, ki nas s pomočjo magije zopet povrne v življenje (štekate, Risen?) in od tu vodi štorija, ki se suče okoli našega potovanja za svojo dušo.
To je glavna nit pripovedi, seveda pa se okoli odvijajo tudi drugi dogodki. Zopet so se po otokih pojavili templji, iz katerih se vsuje krdelo nemrtvih kreatur. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se na morju pojavile barkače duhov, ki nameravajo napasti pristanišča živih. Le ti pa so razcapani po otokih, kjer vladajo različne frakcije.
Imamo pirate ter domorodce, Demonske lovce, mage ter inkvizicijo. Skupno jim je to, da se med sabo ne marajo kaj dosti, vendar je seveda na nas, da jih ponovno združimo ter se tako ubranimo pred izbrisom. Prav tako se je sčasoma moč enim izmed njih pridružiti ter tako pridobiti nov oklep ter rahlo drugačno zgodbo z malce predrugačenimi nalogami.
Se vam iz te pripovedi zdi kaj znano? Seveda se, saj si Risen 3 močno izposoja iz drugih fantazijskih zgodb, dosti elementov pa tudi iz svojih prejšnjih iger.
Vendar sama zgodba nikoli ni bila močna stran te franšize. Razvijalci so vedno veliko več stavili na samo igralnost in treba je reči, da jim je tu skoraj uspelo. Skoraj…
Samo raziskovanje ter pustolovljenje se lahko kosa z velikimi igralci tipa Skyrim.
Svet je velik, vsebuje ogromno nalog, ki niso tipične »ubij 5 zajcev in mi jih prinesi«. Dostikrat so naloge večdelne, se zanašajo na naše odločitve in imajo celo več možnih izidov.
»Queste« sprejemamo od okoli stoječih prebivalcev sveta, ki jih je veliko več kot poprej in imajo ogromno za povedati. Včasih celo preveč, saj glasovno podajanje spet ni vrhunsko. Naš lik ima globok Snake Plissken glas, ki zna po določenem času presedati. Vrhunec pa je naš spremljevalec Bones, ki z izmenjavanjem viskokih in nizkih tonov izpade naravnost komično.
Glede na naše pomaganje okoli stoječim ali na našo zlobo nabiramo pike »duše«, ki nam povrnejo človečnost ali pa nas približajo silam zlobnih. Ta sistem je precej »krneki«, saj neki blaznih razlik ravno ni in izpade zadeva bolj na silo vrinjena, češ: »mi mamo tud moralne odločitve kot Bioware!«
Boj je napredoval od dvojke, saj je sedaj težji in se ne zanaša samo na neumorno klikanje po miškinem uhlju. Treba je znati pravilno napadati, se umikati, blokirati ter nasploh biti taktičen. Škoda, da se da čez ogromno nasprotnikov priti na poceni način. Naš spremljevalec velikokrat prevzame pozornost sovražnika, tako da se boj velikokrat prevesi v nalet na beštijo, čakanje, da se ta osredotoči na spremljevalca, (kadarkoli lahko naredimo ogromen preval stran in ker igra ne vsebuje »stamine«, lahko delamo prevale v nedogled) mi pa jo sesekljamo od zadaj. Če pravilno izvedemo napade, sestavimo neprekinjen niz udarcev tako, da nas sploh ne more napasti nazaj. Poleg tega so spremljevalci neumrljivi, ker jih naredi za perfektne »tanke«. Boljša umetna inteligenca tu ne bi škodila in bi naredila bojevanje bistveno boljšo ter taktično izkušnjo.
Je pa tu tisti nespregledljivi »gothic« občutek pri raziskovanju sveta. Piranha Bytes imajo ogromno izkušenj na temu mestu in to se pozna. Svet je ročno izdelan in to res podrobno. Ko se podamo v đunglo nas okolje kar vabi v raziskovanje, saj vsebuje polno skrivnosti. Včasih samo tavamo, brez nekega pravega cilja, saj nas samo zanima kaj se skriva v naslednji votlini. Škoda, da svet ni enoten ampak, da se med otoki selimo s klikanjem po karti kar botruje nalagalnim zaslonom. Zato se včasih začuti nepovezanost sveta, saj se vsak otok čuti odrezan od prejšnjih. Pač pripelješ se na otok, priplavaš na na obalo, dobiš par nalog, jih rešiš in potem greš spet na naslednji otok. Sčasoma dobiš tisti MMO občutek reševanje brezbroj »questov« samo z namenom napredovanja svojega lika. Prav tako karakterji nimajo več tistega svojega dnevnega cikla, kjer se premikajo naokoli po svojih dnevnih potrebah in se čutijo »živi«. Pač sedijo/stojijo pri miru in čakajo, da jih rešim problemov. To se ne sliši kot velika zadeva ampak za igro, ki se precej zanaša na svojo atmosferičnost, je to precej velik minus. Vse to je prebarvano z izboljšanim grafičnim pogonom, ki tokrat riše boljšo grafiko ter vsebuje boljše animacije. Zadeva ne zgleda oko izdirajoče, saj izstopajo nepodrobni ter ponavljajoči se modeli karakterjev. Prav tako manjkajo nekatere animacije. Če že ruknem steklenico ruma, hočem videti animacijo za pitje, ne da se mi zdravje samo čudežno instantno napolni!
Ampak, ko tekaš sredi goščavja med prehodom dneva in noči ter se v daljini izriše zatajajoče sonce… takrat spoznaš, da ni vse v podrobnosti modelov ter okolja ampak v tudi sami aestetiki igre.
Napredovanje našega karakterja je bilo tudi deležno nekaj prenove. Napredujemo z nabiranjem »glory-ja«, ki ga pridobivamo ob krepavanju lokalne favne ter ob uspešnem reševanju nalog. Izboljšujemo lahko naše mečevanje, streljanje (zopet so tu strelna orožja), pregovarjanje, obrambo… Z nabranim cekinom pa si lahko kupimo tudi razne bojevalne pritikline kot so hitrejše mečevanje, obnavljanje zdravja, tihotapljenje in odpiranje ključavnic. Zopet lahko streniramo opice za krajo lastnine drugim, se učimo kuhanja zvarkov, hrane ter kovanja orožij. Magom bo v veselje, da so se znebili trapastega »vodoo« sistema iz prejšnje igre, tako da imamo tu zopet polnopravni čarovniški sistem z uroki. Hvala Titanu.
Igra vsebuje ogromno vsebine ter nudi kar precej dolgo igralsko dolžino. Pohvale razvijalcem, za vpeljavo novih idej v serijo Risen, vendar jih karam, ker so vse te domislice izpeljane na nedokončan način.
Končna ocena zato ni lahka.
Po eni strani so stvari izboljšali ravno dovolj, da so zadovoljni oboževalci serije in da se igra ne čuti kot nateg. Igra je težka, včasih neodpustljiva, saj daje zelo malo navodil kaj za vraga nam je sploh početi, česar so seveda izkušeni igralci serije že navajeni.
Po drugi strani pa bo novincem jasnega bore malo, saj je za preigranje nujno imeti znanje predzgodb prejšnjih delov. Okorne animacije in ne ravno impresivna grafika znajo odgnati tiste, ki stavijo veliko na očesne bombončke ter tiste, ki želijo imeti jasno označene cilje.
Vendar, če se znate po piranje pregrizti skozi zunanjo trdo skorjo, imate ljubezen do piratov ter karibskega otočja, boste v sredini našli sladko opojno sredico, ki zna zadovoljiti vsakega igralca RPG iger.
Igro lahko naročite tudi pri nas in sicer tule!
