Franšiza Borderlands iz studia Gearbox Software se je javnosti prvič pokazala leta 2007, v septembrski izdaji revije Game Informer. Izdana je bila dve leti kasneje, oktobra, davnega leta 2009. Gre za akcijski RPG (igranje vlog) v kombinaciji s prvoosebno streljačino. Igra je požela ogromno uspehov, saj je bila predstavljena v malce drugačni luči, kot smo je bili navajeni do tedaj. Uporablja namreč cell-shading, izraza mogoče ne poznate, vendar na kratko povedano, vse izgleda bolj podobno risanki. Vsi robovi stavb, orožij, igralcev, nasprotnikov, skratka vse ima črne robove. Za nekatere je to seveda bila kaplja čez rob, vendar se je večina igričarske scene strinjala, da gre za uspešno dokončan koncept, ki je igri dal nov čar.
Leta 2012 je izšel še Borderlands 2, kjer z manjšim presledkom nadaljujemo zgodbo, ki smo jo dokončali v prvi igri, a o tem mogoče kdaj drugič.
Dejstvo je, da sta si Gearbox Software in založnik 2K Games z izdajo obeh iger dodobra napolnila žepe in glede na uspeh obeh del, kljub nekaj dvomih, je prišel dan odločitve in kmalu za tem je luč sveta ugledal nov Borderlands z imenom The Pre-Sequel, kar bi v prevodu pomenilo predzgodbo, se pravi dogajanje pred obema prejšnjima deloma franšize.
Prišlo je do manjše zamenjave saj je tokrat večino izdelave igre prevzel 2K Games Australia, ob pomoči Gearbox Softwarea, pa je igro potem izdal dotedanji založnik, 2K Games.
Dovolj o dejstvih in preteklosti, poglejmo si samo igro Borderlands: The Pre-Sequel. Seveda se igra začne kot ponavadi, nekdo nam začne pripovedovati zgodbo o tem, kaj se je dogajalo. A tokrat mogoče z manjšim presenečenjem. Prvi prizor je leteče mesto Sanctuary, kjer lahko vidimo Bricka, Mordecaija in Lilith. Vsi trije so bili v prvi igri Borderlands. Prva stvar, ki me je presenetila, ko sem igro dejansko začel igrati, je bila ta, da sem lahko kot svojega igralca izbral smešnega, včasih zelo nespametnega in nerodnega, robota CL4P-TP, ali kar “Clap Trap”, kot tudi sam sebi pravi. Seveda je bilo to zelo mamljivo in kakopak sem si ga izbral. Na izbiro imamo še tri druge igralce: Nisho, Wilhelma in Atheno.
Vendar moja izbira igralca ne vpliva na to, kar je sledilo kmalu za tem. Kljub začetnemu presenečenju in velikem pričakovanju sem bil kmalu zelo razočaran. Igra namreč ne ponuja kaj dosti novosti in razlik s prejšnjim delom. V bistvu, je vse skoraj enako. Grafično je igra ostala skoraj nedotaknjena. Po prvih vtisih menim, da uporablja malce večje teksture, prav tako pa so se malo bolj potrudili pri izrisovanju senc. Imel sem občutek, da gre le za kak DLC ali kaj podobnega, ne pa povsem novo igro.
Čeprav je vse bolj ali manj enako prejšnjima deloma nas vseeno čaka nekaj novosti. Dodani sta dve novi vrsti orožij, in sicer laserska orožja ter Cryogeničen elementalni učinek (Cryogenic Elemental Effect), ki našo žrtev zamrzne in jo lahko potem z udarcem (melee) raztreščimo na koščke.
Prav tako na igralnost malo vpliva tudi gravitacija, ki je na planetu, na katerem smo manjša od Pandorine in rezultat tega so seveda višji in počasnejši skoki, prav tako pa lahko za “letenje” po zraku uporabljamo še eno novost, rezervoarje kisika (O2 tanks), s katerimi se lahko še malo odrinemo. Glede na to, da je gravitacija nižja, so izdelovalci prilagodili tudi nekaj mehanike igre, saj sedaj ob močni eksploziji naše sovražnike lahko odnese tudi več sto metrov stran, prav tako pa nam lahko stran odplavajo razni predmeti, kot so denar, ročne bombe, strelivo ipd.
Tako kot za Borderlands 2 bodo tudi za novo igro izšle štiri kampanje v okviru DLC-jev, ki jih bo seveda potrebno kupiti. Čeprav igre nisem igral več kot nekaj ur, nisem začutil tistega zanimanja, pričakovanja in napetosti, ki me je gonila naprej pri prejšnjih delih. So se pri 2K in Gearbox Software močno ušteli?
