Po žalostnem propadu naslednjega Silent Hill poglavja, P.T. imenovanega, se je kar nekaj indie razvijalcev odločilo povzeti njegove ideje. Specifično koncept igranja strašljive igre, ki se odvija na samo eni lokaciji in sicer v okolišu, ki nam je dobro poznan kot je povsem vsakdanje stanovanje.
Emily Wants to Play nas postavi v vlogo dostavljavca pice, ki po svoji veliki nesreči zatava v hišo, ki vsebuje temne skrivnosti. Po prečkanju praga se vrata za nami zapro, sobo za hip osvetli strela, kjer se za sekundo pojavi duh nemrtve punčke. Ta prvi stik z grozljivostjo v bistvu napove nadaljnji slog igre.
Emily Wants to Play je srhljivka, ki se na moč rada poigrava z našo perspektivo.
Ob sprehodu mimo televizorja le ta nenadoma skoči k življenju, vrata, za katera bi prisegli da so bila pred kratkim odprta, so sedaj zaprta, okolico pa pretresajo grozljivi zvoki, kot so punčkasto hihitanje ter globoko hahljanje nečesa veliko bolj demonskega.
Kmalu ugotovimo, da sobe vsebujejo vrsto različnih lutk, ki ob prvem pogledu samo nedolžno posedajo. A takoj, ko jim obrnemo hrbet, slišimo topotanje majhnih stopal in kjer je prej sedel lesen možicelj, nas sedaj pričaka samo prazen stol. Ta uvajalni čas je najboljši del igre, saj so prav ti majhni triki hudo učinkoviti pri povzročanju zelo nelagodnega občutka, da tule nekaj ne štima.
Po parih minutah pretikanja okolice se nam nenadoma čez zaslon izriše ura, ki bučno napove polnoč. Tu se igra šele zares prične.
Naša glavna naloga v igri je preživetje do zgodnjih jutranjih ur medtem ko nas oblegajo in zalezujejo hudobne lutke. Vsaka ura napove novega sovražnika in bolj ko se bližamo jutru, težje dihamo in bolj prepoteno stiskamo miško. V realnem času traja igrina ura okoli 6 minut zato je teoretično moč igro dokončati v slabi uri. Seveda pa to ne bo tako preprosto saj imajo lutkaste nadloge z nami drugačne načrte.
Vsaka marioneta zahteva svoj trik za pokončanje, namig za preživetje spopada pa ob vsaki polni uri izpiše neznana sila na kuhinjski tabli. A previdno, neznančeva pomoč je včasih slabonamerna in napove ravno obratno kar nam je storiti!
Spopadanje z njimi je na moč domiselno: medtem, ko je za odpravo prve potrebno nakazo zgolj opazovati, že naslednja od nas zahteva popolno nepremičnost. Žur se prične, ko nas napade več lutk naenkrat in je ob sprehajanju skozi hišo potrebno hitrostno kombiniranje pristopov. Žal pa tu pride na plano pomanjkljivost nasprotnikov saj so kreature le tri pa še te so neuravnotežene. Zgodi se, da naletimo naenkrat na dve nadlogi, kjer ena zahteva bežanje, druga pa nepremičnost. Seveda iz tega sledi neizbežen crkot ter vrnitev v glavni meni.
Igra stavi ogromno na t.i. »jump scares«, kjer nam nenadoma pred zaslon skoči grozljiv fris, mi pa ob močni kletvici zdrsnemo mišaka in nenačrtno preuredimo dekor našega igralnega prostora. Ta taktika je sicer poceni a je presenetljivo močno učinkovita… No, vsaj na začetku. Igra postopoma zvišuje napetost saj se grdavži radi čedalje pogosteje izrišejo tik za našim hrbtom zato glavnina igranja sestoji iz živčnega prečesavanja temačne okolice za lesenimi bitji. K porastku adrenalina pripomore tudi popolna odsotnost kakršenkoli glasbene spremljave in tako izpade tisti nenadni «bu!« še bolj učinkovit.
Žal pa je igrin pehar potez strašenja precej plitek. Lutkice imajo sicer svoje trike in z ugašanjem luči ter z zapiranjem vrat nas prisilijo, da smo stalno v gibanju. Vendar pa se na te šokantne trenutke strahu kmalu privadimo in čeprav nas lutkarski naskok prvič dodobra pretrese, v deseto izgubi velik del strašljivosti. Ko enkrat prerastemo ta faktor, postane igranje duhomorno in razvlečeno. Razvijalci so se tega očitno zavedali zato so poskušali proti koncu povečati težavnost a to izkušnje ne naredi nič bolj strašljive ampak zateženo živčne. Zadnja ura denimo, je čisto pretiravanje, saj je potrebno v kratkem časovnem okvirju čimprej odkriti naslovno junakinjo, hkrati pa se izogibati trem nadlegam, ki nas napadajo skoraj za vsakim ovinkom. K sreči se igra ob vsaki polni uri samodejno shrani in s tem prepreči še večjo razpotegnjenost.
K razvlečenosti vsekakor ne pripomore praktično neobstoječa štorija. Čeprav med igranjem naletimo na določene avdio posnetke ter zapiske nam ti ne povedo skorajda nič bistvenega zato smo tudi po uzrtju konca prepuščeni sklepanju lastnih zaključkov.
Grafično igra ne kaže ravno napredne podobe čeprav je ustvarjena v četrti ediciji Unrealovega motorčka. Med spotikanjem po mračni okolici sem pogrešal vsaj dinamične sence, saj znajo ravno te v sorodnih naslovih ustvariti velik del grozljivosti. Sama podoba lutk je sicer domiselna, motijo pa njihove nekakovostne ter blede teksture.
Prav tako manjka kakršnakoli fizika, okolica je povsem statična, naša interaktivnost pa je zreducirana na pobiranje zapiskov, odpiranje vrat ter ugašanje luči. Kmalu se dokopljemo tudi do svetilke a ta osvetli tako majhen del okolice, da je njena prisotnost povsem zgrešena.
Avtorji bi lahko tudi zmodelirali kakšen dodaten prostor več saj je okolica odločna premajhna. V pol ure sem imel naštudirano celotno mapo in igranje se je sprevrglo v tekanje med večjimi sobami in čakanjem prehoda na naslednjo uro/nivo.
Vseeno pa igra ni ravno za odmet. Vzdušje strašljivosti je vsaj za nekaj časa na nivoju, lutke so grozljive, zvočna podoba minimalistična a učinkovita, najboljša pa je cena, saj je igro moč kupiti že za 5 evrov.
Škoda pa je zapravljenega potenciala saj je zasnova solidna in Emily Wants to Play bi ob višjem proračunu lahko bila dostojen naslednik igre P.T.
Mogoče v nadaljevanju.
