Dead Space je po vseh teh letih še vedno najboljša grozljiva igra

Seveda je to povsem moje osebno mnenje zato je velika verjetnost, da se z naslovom marsikdo ne bo strinjal.

Se še kdo spomni, ko v grozljivih igrah nismo nastopali kot nek navaden osebek, ki ob pogledu na neizrekljive grozljivosti stisne rep med noge in mu viseče truplo ne povzroči takojšnje omedlevice?

Bolj sodobni grozljivi naslovi se osredotočajo ravno na to in se igrajo na podoben način: smo brez orožja, premikamo se počasi in se zanašamo na skrivanje, če pa že naletimo na pošastka nam preostane samo pobeg saj smo v boju povsem nemočni.

Dead Space je bil drugačen. Serija, ki je prvič nastopila 8 let nazaj nas je postavila v vesoljske škornje inženirja z imenom Isaac Clarke, ki se odpravi na reševalno misijo pogrešane vesoljske rudarske križarke Ishimura. Plovilo so zasedle pošasti in na nas je, da situacijo rešimo s pomočjo raziskovanja, nadgrajevanja orožij ter seveda genocida ogromnega števila neprijateljskih sil.

Zaplet je sicer preprost in že viden v sorodnih filmih tipa Alien ali Event Horizon. A čeprav igra povzame nekatere lastnosti teh filmov, doda dovolj originalnega samosvojega materiala, da ne izpade kot neka nesramna kopija.

Sam naravnost obožujem znanstveno fantastiko, še raje pa imam grozljivke v “sci-fi” okolju. Iger na to tematiko močno primanjkuje saj znam iz glave našteti samo dva primera: System Shock 2 ter nedavna SOMA. Nekaj je posebnega na temu, da nas obdaja vesoljna praznina kjer, ko gredo enkrat stvari po zlu (in kdaj ne gredo?), ni pobega.

Dobro znanstveno-fantastično grozljivko je težko ustvariti saj je potrebno ogromno narediti na področju atmosfere, ki nas mora prepričati, da smo res “tam.”

Najprej je potrebno ustvariti prepričljive zlobce in Dead Space je na temu področju precej originalen in ustvarjalen. Razvijalci Visceral Games so ustvarili grozote iz najbolj bolne domišljije, ki jih premore igričarska industrija. Pošasti so nekdanji še živeči ljudje, transformirani v ogabne spake, ki venomer iščejo sveže meso.  Posedujejo hitrost ter dolge, ostre okončine, ki nas mimogrede spremenijo v narezano salamo, plezajo po stenah in se radi skrijejo v okoliške prezračevalne jaške. In to so samo običajni sovragi. Na vrsto pridejo še debeluharji, ki jim je potrebno predvidno odstreliti okončine, drugače se jim iz trebuha usuje celo leglo majhnih pajkcev. Tu so še ogromni, gorili podobni, hodeči tanki, ki so občutljivi samo na hrbtu. Pa dojenčki, ki nas streljajo z lovkami , ki jim zrastejo iz hrbta. Čeprav raznolikost nasprotnikov ni ravno ogromna, vsak od njih potrebuje prilagajanje taktike odstranitve.

Bojujemo se 90% igranja in ravno tu, Dead Space pokaže svojo unikatnost. Namreč krvoločneži niso občutljivi na streljanje v telo ampak samo v svoje okončine. Tako je pošastku najprej potrebno odstreliti noge a to ni dovolj saj se bo še vedno vlekel proti nam. Zadevo dokončamo še z odstrelitvijo roke in takrat končno podleže.

Seveda ne bi bilo dovolj samo posejati vesoljsko ladjo z originalnimi zlobci in zadevo oklicati kot mojstrovino.

Tu je še zvočna podlaga. Osebno se na audio dele iger ne osredotočam preveč a Dead Space je tu nekaj posebnega.

Sprehajanje po vesoljski ladji je obvezno izkusiti z slušalkami saj samo tako izkusimo vse podrobnosti zvočnega podajanja. Skoraj nikoli nas ne spremlja kakšna grozljiva glasba saj zadosten zvočni pečat pusti ladja sama. Pokanje sten mrtvega plovila, sprehajanje “nečesa” po zračnih jaških, žensko šepetanje ter živčno dihanje Isaaca, ko mu zmanjkuje zdravja, so stvari, ki nas stalno držijo na robu sedeža. Prav spomnim se kako sem slišal dihanje pošasti izza ovinka in za zaprtimi vrati in prvič se mi je zgodilo, da sem zaradi živčnosti bil primoran ugasniti igro. Seveda sem se kasneje vrnil in mu prerešetal rit a vseeno.

Morda ena najmanj opaznih lastnosti Dead Space igre je tista, ki me je najbolj impresionirala.

To je uporabniški vmesnik, ki je povsem originalen s svojo subtilnostjo. Dead Space ne vsebuje klasičnega pokazatelja zdravja, oklepa ali pa številke ob robu ekrana, ki bi kazala preostalo municijo. Namesto tega so vsi ti pokazatelji orgazmično vkomponirani v samo igro. Isaacovo zdravje odčitamo iz merilnika na njegovi hrbtenici. Več kot je teh “kvadratkov”, bolj zdrav je naš protagonist. Tudi inventorij se pojavi v obliki ročnega holograma, kjer izbiramo naše predmete. Trgovina, kjer kupujemo dodatna orožja ter paketke prve pomoči so okoli posejane trafike, kjer v realnem času lahko opravimo svoj nakup. Ta odlično zasnovan vmesnik zagotovi, da nikoli nismo odtrgani od dogajanja na zaslonu in igra nas nikoli ne potegne “ven” iz sebe. Ko brskamo po inventoriju ali pa ko kupujemo stvari nas stalno drži za krmilom, v nadzoru in brez pavziranja dogajanja. Vse to povzroči občutek, da smo res “tam”, kar lahko uspe malokateri igri. Res upam, da Dead Space enkrat v prihodnosti predelajo tudi za VR naprave.

Vesoljsko nesnago je težko počistiti zato nam tu na pomoč priskoči raznovrstna orožarna. Dead Space poseduje orožja, ki so precej unikatna. Na začetku dobimo osnovni “Plasma Cutter”, ki nosi izgled običajne pištole. A že tu je posebnost: na zaslonu ne vidimo merka namreč tri laserske črte, ki kažejo smer izstrelka. Vsako orožje vsebuje tudi sekundarni način proženja, ki ga je treba prilagoditi glede na situacijo. “Plasma Cutter” denimo ima sekundarni način, kjer se laserski sledilci zasukajo v drugo smer. To pride prav za odstreljevanje udov, saj sovragi ne napadajo samo v horizontalni črti. Potem je tu “The Ripper”, ki izstreli rotirajočo žago, ki jo držimo v gravitacijskem polju, ta pa medtem reže vse pred sabo. Seveda je tu še “Flamethrower”, ki dela to, kar pač nosi v imenu. Razpoložljivo število streliva odčitamo na majhnem LCD zaslonu orožja, na podoben način kot v znameniti “Pulse Rifle” puški iz filma Alien.

V spregi s tem je potrebno skbeti tudi za našo obrambo. Naš oklep nadgrajujemo v okoliških trafikah a je potrebno za nadgradnjo najprej poiskati načrt. Nadgradnje oklepa služijo kot neka nagrada in prav veselje je gledati, kako postopoma pridobivamo na moči in kmalu nismo več lovljeni ampak lovec. Dead Space 1 vsebuje precej osnovne nadgradnje oklepa medtem ko nadaljevanja ta koncept razširijo in vnesejo nekatere res unikatne dizajne.

Zgodba Dead Space igre je na začetku zmedena, saj se spočetka bavimo samo s tem kako preživeti ter pobegniti iz zaklete ladje. A sčasoma dobimo vpogled  v dogajanje, ki se bavi z človeško neumnostjo izkopavanja neznanih artefaktov, ki že od daleč vpijejo “pusti pri miru!”.

V tej igri je povzročitelj nevšečnosti ogromna kamnita tvorba z imenom The Marker. Vpletena je tudi religijska komponenta, kjer kultneži z versko izpovedjo Unitology objekt častijo in ga nameravajo vrniti na Zemljo. The Marker povzroča halucinacije  in pod svoj vpliv spravi tudi našega protagonista, ki začne videvati svojo že zdavnaj preminulo zaročenko. Te halucinacije so še posebej opazne v Dead Space 3, kjer so razvijalci vpeljali sodelovalni večigralski način dveh igralcev. Med igranjem se zna pripetiti haluciniranje enega igralca, medtem ko drugi ne vidi nič. Tako lahko začne veš prijatelj divje streljati v prazno, medtem ko se vi ozirate okoli in se derete: “Kaj? Kaaaaj?”

A ni nujno, da se že v prvo igro podate povsem nevedni. Založnik Electronic Arts je ob tej seriji segel res globoko v žep, zato vsak del Dead Space iger spremlja tudi risani film. Prvi, podnaslovljen Downfall, govori zgodbo vesoljske ladje Ishimura in kako je do nastale situacije sploh prišlo. V igri potem lahko srečamo veliko povezav med igro in filmom in se ob teh znanih momentih poznavalsko nasmihamo. V svet Dead Space-a lahko še globlje zaplavamo s pomočjo knjig ter stripov, kjer je možno izvedeti še več o ozadju verskega prepričanja Unitologije.

Omeniti je potrebno še redno menjavanje igričarskih pristopov ter podrobnosti. Včasih se bojujemo v poljih brez gravitacije, kjer s pomočjo magnetnih škornjev raziskujemo bližje stene ter strope plovila. Pa bojevanje v območjih brez zraka, kjer je polega na sovrage, potrebno paziti še na zaloge kisika. Podrobnosti se izkažejo v okoliških hodnike hodnikih, ki jih krasijo napisi, ustvarjeni s krvjo. Fraza “fuck this ship!” je na tej zakleti ladji povsem upravičena.

Ob vsemu temu ni čudno, da je Dead Space ob svoji splovitvi veljal za enega bolj unikatnih naslovov, ki so blagoslovili igričarsko skupnost. Začuda pa po vseh teh letih zame še vedno nosi krono grozljivih iger, saj mu sodobni naslovi preprosto ne morejo konkurirati.

Saj je grozljivo, ko v Slender Manu pobiramo lističe. Ali pa ko v Outlastu snemamo s kamero in se skrivamo pred napadalci. Ampak te igre se zanašajo predvsem na samo eno izrazito igralno značilnost in to je to. Seveda, težko je te naslove sploh primerjati saj za Dead Space igrami stoji ogromni EA, ki je za profitabilnost tretjega dela zahteval 5 milijonov prodanih kopij. A pustimo to za čas to ob strani in primerjajmo igri Dead Space ter denimo SOMA.

Soma je sicer odlična igra a igranje sestoji samo iz sprehajanja, skrivanja ter spremljanja zgodbe. Medtem pa se v Dead Spaceu streljamo, skrbimo za municijo, napredujemo v poljih brez gravitacije, se ubadamo z različnimi pristopi do nasprotnikov, poslušamo avdio zapiske preminulih, nadgrajujemo orožja, urejamo inventorij, premikamo objekte s pomočjo kinetične energije, ugotavljamo vzorce šefov… Vse te zadeve in igralne pristope lahko prinese samo močan in mesen AAA naslov, ki ga dandanes potrebujemo a žal se kaj takega, očitno, ne splača.

Čeprav se je tale prispevek bolj osredotočal na prvi del Dead Space frašize, drugi in tretji del ne zaostajata veliko. Dead Space 2 je recept strašenja še nadgradil (vsebuje enega tudi najboljših začetkov igre, kar jih pomnim), trojka pa se je osredotočila predvsem na akcijo in malce zanemarila strašljivost.

Zaradi vsega naštetega je velika škoda, da je prihodnost mrtvega vesolja tako, no, mrtva. Slaba prodaja tretjega dela je botrovala ugasnitvi serije. Dead Space 3 je izšel pred tremi leti in zaenkrat nič ne kaže na morebitno nadaljevanje serije. EA nam sicer zagotavlja, da je Dead Space zanj pomembna franšiza a ostalo je samo pri besedah. Razvijalec Visceral Games je nazadnje ustvaril igro Battlefield: Hardline, sedaj pa je zaposlen s skrivnim projektom izpod Star Wars licence.

Upam, res goreče upam, da se kmalu vrnemo v praznino vesolja, kjer te nihče ne sliši kričati.