Tole vprašanje se mi je porodilo pred kratkim in sicer med igranjem igre Pillars of Eternity.
Torej, so igre dandanes predolge?
Čeprav se tale članek bolj osredotoča na RPG igre, se bomo dotaknili tudi iger iz drugih zvrsti.
Spomnim se svojih mlajših let in svoje prve RPG igre imenovane Gothic. Takrat internet še ni bil tako razširjen in do novih iger se ni bilo moč dokopati samo s parimi kliki na medmrežju. A vseeno to ni bil edini razlog, da sem Gothic ter njegovo nadaljevanje preigral vsaj 10x. Te igre niso ravno kratke saj posamezno igranje zahteva med 30 – 40 ur igranja a vseeno zame predstavljajo zlati standard dolžine. In kaj odlikuje te dve predstavnice RPG zvrsti?
Ročno oblikovan svet, iz katerega kaplja atmosfera skoraj na vsakem karakterju. Zanimivi NPC liki, do katerih ti ni vseeno. Precej veliko območje dogajanja, ki se ga da v razumnem času raziskati do zadnjega kotička. Svet, ki deluje živ. Razumna dolžina.
Tole zadnje je bistvo tega članka saj se mi zdi da sodobne igre s svojo velikostjo pretiravajo.
Poglejmo si prej omenjeni Pillars of Eternity. Soliden naslov, ki pa ga pestijo težave in ena od njih je dolžina. Pillars je težka igra, ki od igralca zahteva branje gore teksta, nenehno pozornost v dialogih ter učenja imen raznih krajev ter pomembnih oseb. Igranje je počasno, taktično in za končanje igre je potrebnih 50 ur oz še več. Dobro, nekaterim je všeč, da za svoj denar dobijo čim več vsebine. A sam osebno imam raje bolj skoncentrirano in krajšo vsebino v kateri uživam celotno igranje in se mi ne “vleče”. Takoj, ko pridemo do te točke, igro odložim in se k njej ne vrnem tudi po par mesecev. Seveda, ko se vrnem, nimam pojma kje sem v zgodbi in kaj sploh počnem kar še bolj priskuti izkušnjo. Mogoče je to razlog za naslednjo statistiko: Pillars of Eternity je (na Steamu) končalo samo 8,5% igralcev. Med njimi sem tudi jaz.
Vsekakor ta statistika ne more biti v ponos tudi razvijalcu saj je med snovanjem igre zasnoval zgodbo, svet in razplet z namenom, da to ugleda čim večje število igralcev. Če igralec igre ne preigra do konca je šel ves ta trud v nič.
Drugi močno opevan naslov je Divinity Original Sin. Tudi ta RPG predstavnica je dober predstavnik svoje zvrsti in ga odlikuje močno zabaven taktični boj. Za ugled zaključne špice bo pa potrebno vložiti vsaj 60 ur. Steam statistika? Mizernih 5,4% igralcev je dokončalo igro.
Razvlečenost pri teh igrah je vsekakor problem saj bi po mojem mnenju bile veliko boljše, če bi odrezali četrt vsebine in s tem ustvarili bolj kompaktno izkušnjo, ki bi nas povlekla vse do konca. Če se že podajaš ustvariti RPG igro, ki zahteva vložitev takega števila ur, potem moraš poskrbeti za živ svet ter zanimive stranske naloge, kar bo igralca držalo zainteresiranega do konca. Navsezadnje je pri teh igrah pomembna zgodba, ki bi jo rad enkrat le dokončal in ugledal razplet.
Ena od iger, ki je v zadnjih časih sicer malce pretiraval z dolžino a je vseeno poskrbela, da sem igro dejansko dokončal je Witcher 3. Igra vam bo pravtako odrezala pošten delež časa a vseeno je svet dovolj zanimiv, naloge zapomnljive, glavni karakter všečen in zgodba zadovoljiva, vse to pa je doprineslo k bolj celoviti izkušnji, kjer se mi špil enostavno ni preveč “vlekel”. To se odraža tudi na Steam statistiki, saj je igro dokončalo 24,6% igralcev.
Sindrom razvlečenosti ni prisoten samo v RPG igrah.
Odprti svetovi so nekaj kar je praktično zagrabil vsak razvijalec. Pomen je ustvariti svet, kjer je moč početi ogromno aktivnosti ter mini stranskih nalog. Osebno tega pristopa ne maram, saj so vse te aktivnosti brez pomena, ne prinesjo k zgodbi in so tam samo za to, da umetno podaljšujejo igralni čas.
Recimo Assassins Creed igre. Preigral sem samo prva dva naslova iz te franšize saj so kasnejše igre močno, močno razvlečene. Osebno v igri rad izpolnim vse stranske misije in se šele nato podam v glavno zgodbo. A Assassins Creed ima toliko opravil, da je to zame praktično nemogoče. Ko odpremo igrino mapo je ta posejana z toliko opravili, da je težko videti, kje se sploh nahajamo in igralca preprosto prevzame občutek “prenasičenosti”. Sicer bi lahko vse te stvari zanemaril in se posvetil samo zgodbi a kaj, ko imam potem občutek, da igre ne igram na svoj “pravi” način.
Batman franšiza je ena od tistih, kjer je odprti svet naredil več škode kot koristi. Batman: Arkham Asylum se je dogajal na samo eni lokaciji in je, v sicer svoji veliko krajši izkušnji, ponudil veliko več kot njegova naslednika. Arkham City je vpeljal večje lokacije, več opravil, več negativcev. Ta “več” beseda je tista, ki jo oglaševalci za svoje igre še vse preveč radi uporabljajo a več ne pomeni nujno boljše. Navsezadnje je ta “več” pokvaril tudi mojo franšizo Gothic, ki je z tretjim delom pretiraval z velikostjo in razvlečenestjo, kar je na koncu botrovalo smrti franšize.
Seveda obstaja tudi mesto za ogromne igre v katere se podamo z namenom zabijanja časa. Just Cause igre ne igramo zaradi neke globoke zgodbovne izkušnje ampak zato da brezmožgansko razstreljujemo vse živo. Diablo igramo z namenom zbiranja boljših predmetov, Counter-Strike pa zaradi večigralske komponente. Tu igralne ure presežejo tudi magično število 100 ur a te igre so povsem različne od enoigralskih iger. Predvsem se te igre ne pretvarjajo da so nekaj drugega kot dejansko so. Kot recimo Dragon Age: Inqusition, od katerega sem pričakoval globoko RPG izkušnjo, dobil pa simulator sto in enih brezveznih opravil.
Osebno imam rad dolžino igre tam okoli 30 ur. Pri 40-ti uri se mi igra začne “vleči” in zna se zgoditi, da naslov odložim in se vanj vrnem veliko kasneje. Ali pa sploh ne.
Kakšna pa je vaša dolžina igre? Do katere ure še zdržite preden naslov ne pobrišete iz diska? Sporočite nam v komentarjih!
