Kot že veste, se s svojimi pregledi zadnje čase rad vračam nekaj let nazaj, tja v zlato dobo računalniških iger, ko je igralna industrija doživela svoj razcvet in so kvalitetni ter še danes dobro znani naslovi prihajali kot po tekočem traku. Tokrat sem se lotil igre, ki jo je verjetno igralo kar veliko od vas. Katera je ta? O ja, Mafia: The City Of Lost Heaven. Tale tretje-osebna streljačina je kot prvi del franšize Mafia izšla leta 2002 za PC, za Xbox in Playstation 2 pa leta 2004.
Skozi pogovor v baru ugotavljamo, kaj vse je moral kot Salierijev delavec početi Thomas. Od enostavnega prevažanja pošiljk kanadskega viskija, prevažanja Dona Salierija na razne dogodke pa vse do razbijanja avtomobilov z bejzbolskim kijem, zasledovanja ljudi, streljanja policistov, »čiščenja« političnih strank in celo dirkanja s takratno formulo.
Seveda se takšnega življenja ne da živeti veliko časa, v igri pa ugotovimo, kako lahko nekdo, s katerim si še prejšnji večer pil pivo in se imel lepo, že naslednji dan čaka pred tvojimi vrati s pištolo, zgolj z namenom, da se te reši.
V igri je skozi zgodbo in atmosfero zelo lepo predstavljena doba 30. let prejšnjega stoletja, ko so v ZDA še vedno večino vsega dogajanja imele pod nadzorom takratne tolpe. Z zelo dobro glasbeno podlago je lahko prevažanje po mestu v takratnih avtomobilih prav zabavno.
Kaj vse nam ponuja sama igra? No, pri razvijalcu Illusion Softworks, danes znanem kot 2K Czech, so takrat res poskrbeli, da je na trg prišla izjemna igra. Zgodbo, ki je že sama po sebi res zelo zanimiva in lahko kar »padete vanjo« sem na kratko že predstavil, tu pa so še vse ostale stvari, ki mogoče niso vidne na prvi pogled.
Igra ima možnost prostega gibanja po njenem okolju, ali kot danes pravimo »open-world«, po mestu pa se lahko vozimo s kar 70 različnimi modeli vozil, vsa pa so replike resničnih avtomobilov, tovornjakov itd., ki so v 30. letih prejšnjega stoletja vozili po ameriških ulicah.
Vozne lastnosti avtomobilov se razlikujejo od modela do modela, je pa vožnja kar zahtevna in za tiste čase zelo realno narejena. Noben avto npr. nima sistema ABS, ki je dandanes že obvezna oprema, tako da zaviranje pri 120 km/h (mimogrede, redko kateri avto lahko preseže to hitrost), ni mačji kašelj. Lahko se odločimo tudi, da imamo sami nadzor nad menjevanjem prestave.
Orožja, ki so nam ponujena v igri se kar razlikujejo med sabo. Uporabljamo lahko vse od miniaturnega Colt Detective Speciala, ogromnega Magnuma pa vse tja do Thompsona z bobnastim nabojem in Springfield repetirne puške. Kot zanimivost in razlika od ostalih iger: če boste v svojem nabojniku pustili kakšen naboj in ga vseeno zamenjali bo izgubljena vsa »municija«, ki je bila v starem, tako da preudarno »reloadajte«.
Kaj pa policija? No, seveda so jo imeli tudi v tistih časih in za razliko od recimo franšize Grand Theft Auto so policisti kar tečni. Če boste po mestu vozili prehitro, če boste zapeljali čez rdečo luč ali se zaleteli v drugi avtomobil, lahko pričakujete, da se bodo policisti pognali za vami. A brez skrbi, če boste v doglednem času ustavili svoje vozilo, počakali, da policist izstopi, bo ta prišel do vas, vam napisal kazen in lahko boste odšli naprej svojo pot. Če vas bo policist zagledal z orožjem, videl, da ste koga povozili ali če boste preveč prekoračili omejitev, se bodo policisti na vas spravili s fizično silo in čakal vas bo čas na hladnem. Šele ko boste spod obleke prijeli vaš Thompson in z njim izstrelili kakšen naboj, bodo policisti enako silo uporabili tudi proti vam, do takrat pa brez skrbi.
Ste mislili, da so bančni ropi, vožnja z vlakom ali tramvajem nekaj, kar so nam prinesle šele sodobnejše igre? Motite se! Vse to ste lahko počeli že v Mafii. Tako se lahko s Tommy-jem odpravite na potovanje z vlakom vse okoli mesta, kjer lahko vidite kako močno so se potrudili pri Illusion Softworks, da so prikazali vse podrobnosti mestnega življenja v začetku 20. stoletja.
Kot se večinoma sliši, je igralnost pomembnejša od grafične podobe in tudi sam se strinjam s to trditvijo. Glede na to, da je igra izšla leta 2002 seveda grafičnih presežkov ni pričakovati. Imamo nekaj osnovnih možnosti nadzora grafike, kot so recimo sence, razdalja v kateri igra še izrisuje svet, dim izpod gum ipd., tukaj pa se stvar tudi konča.
Igra je enostavno tako obsežna in zanimiva, da bi lahko tukaj sedel in razpredal o njej v nedogled, ker sem jo večkrat preigral v celoti in še vedno me je pritegnila, tako da sem jo med snemanjem vsega materiala za ta video, »obrnil« še enkrat. Kaj vse še doživi taksist, ki ga rekrutirajo ameriški tolpaši pa seveda prepuščam, da izveste sami.
