Razvojna ekipa: Aterdux Entertainment (Danska), Feral Interactive (Linux)
Založnik: Square Enix
Spletna stran: http://www.hitman.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/236870/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=LVqxMCZ3u6k
Platforme: PC, PS4, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows 7+, Linux
Datum izida: 11.3.2016 (Prva epizoda)
Cena: 59,99€ (PS4), 49.99€ (PC)
Pregled
Po nekoliko daljše premoru si bomo ponovno ogledali izjemno zanimivo igro. Prvič do sedaj bom opisal PS4 naslov. Tudi v prihodnje lahko pričakujete, da boste na naši strani našli vse najboljše igre, ki bodo izšle za to platformo. Ciljali bomo predvsem na ekskluzive.
Hitman 6 je ubral zanimiv korak izdaje nove vsebine, saj je celotna igra razdeljena na šest tako imenovanih epizod, katere sestavljajo prvo sezono. Zveni znano? Seveda. Isti princip so ubrali tudi pri Telltale za njihove epizodične interaktivne dogodivščine. Tam se je ta način izkazal za učinkovitega. Kako pa je tu? Glede na to, da so do sedaj izšle že vse episode, je seveda najbolj priporočljivo kupiti vse episode naenkrat, saj je tako cena nižja. To vas bo stalo dobrih 50€ na platformi Steam in 60€ na konzolah. Priznati moram, da mi način ni najbolj všeč, saj kar kliče po plačljivih DLC dodatkih in podobnem. Seveda ima svoje dobre strani, kot so hitrejša izdaja prvih epizod in dokončno (verjetno) daljša dolžina. Prav tako igralcem tudi prepreči hitenje in ljubitelji gologlavega pogubitelja lahko do popolnosti okusijo celotne zemljevide in različne pristope.
Zgodba je kot pri vsakem Hitman-u doslej deljena preko sekvenc pred začetkom in koncem misije. Ampak ta tako ali tako nikoli ni bila fokus serije. V večini primerov služi le temu, da igralcu pove, kakšne grozote je storil lik, ki ga moramo umoriti in nam da par nasvetov, kako to storiti. Sicer pa je novi Hitman postavljen pred ostale igre v seriji, v sam pričetek dogodivščin agenta 47. Če si lastite polno sezono dobite na voljo šest zemljevidov, s po eno misijo na vsakem. Potem so tu še izzivi, ki odklepajo pripomočke, eliminacije s po petimi težavnostmi, tedenske posebne neponovljive misije in naloge, sestavljene s strani igralcev. Veliko vsebine torej, a vseeno sem pogrešal večje število map. Res so te zelo obširne in pohvalno raznolike, a ob igranju glavne zgodbe ni praktično nobenega razloga, da bi večino raziskali. Prav tako so misije skorajda ekskluzivno enake. Saj vem, da je že ime igre “hitman”, a vseeno bi bila kakšna sveža ideja dobrodošla. Lahko bi agenta poslali ugrabiti kakšno pomembno tarčo, odtujiti pomemben dokument ali pa se enostavno preobleči v kakšnega pomembneža in v njegovem imenu kakšno ušpičiti.
Tako pa so vse razen ene naloge enake – ubij eno ali več tarč. Na vas je, da se odločite, na kakšen način boste to storili. Sicer je za gologlavca značilna profesionalnost, kar pomeni, da delo opravi s čim manj motnjami. Seveda lahko igrate tudi vaškega Steaven Seagala in vsaki potencialni nevarnosti zlomite vrat ali še huje, kot Terminator z metkostrelom odpihnete možgane. Ko ste enkrat odkriti se prične še večja dirka, saj bodo tarče v nasprotnem primeru pobegnile iz prizorišča, sami pa boste izpadli kot zadnji zahojeni rednek v Ameriki. Več kot dovolj razlogov torej, da vse naredite čim tišje in manj opazno.
Seveda se lahko prepustite tudi notranjemu besu in poizkušate pospraviti vse kar leze in gre, vendar bo to potrebno storiti hitro in učinkovito. S tem si nikakor ne boste naredili usluge, ker je igra zasnovana z drugačnim pristopom v mislih – tiholazništvom in iskanjem priložnosti. Pristop zahteva potrpežljivost in predanost, saj lahko za najdbo najbolj ustreznega načrta porabite tudi do uro. Med lazenjem naokoli boste tako občasno slišali šepetanje osebja, govorice lokalcev, telefonske pogovore ali našli dokumente, s katerimi vam bodo nič hudega sluteči domačini olajšali delo. Sistem deluje tako, da lahko ob videnju priložnosti to izkoristite in igra vam pomaga do njene dosege s kažipoti po mapi. Tako lahko osebku podarite šopek rož, da veselo odvihra na bližnje pokopališče, kjer mu lahko na samem zarijete nož v hrbet ali pa se zamaskirate kot inštruktor joge in svojo nič hudega slutečo stranko brcnete v prepad. Nič čudnega ni tudi uboj državnika z bombo, nastavljeno v kamero, kamor jo namestite kot fotograf med snemanjem intervjuja. Seveda so ti načini pogosto najlažji, a pravi užitek se skriva v ustvarjanju lastnih pogojev, kjer ste vi gospodar, tarča pa le še ena izmed mnogih žrtev, ki so vam prepuščene na milost in nemilost. Nesrečni padci, padajoče luči, sijoči kovanci, odvajala in električna napeljava so le nekatere od stvari, ki vam pomagajo pri tem.
Vendar je do tarč in priložnosti najprej potrebno priti. Verjetno je logično, da se ne morate enostavno sprehajati povsod, oblečeni v klasično agentovo obleko z rdečo kravato. Glavni pripomoček pri infiltraciji so preobleke, ki jih “najdete” tekom misij. Dajo vam dostop do prostorov, kjer drugače ne bi smeli postopati in dejanj, ki bi drugače izgledala sumljiva. Seveda je preoblek kar nekaj, a kaj, ko so navadno dokaj navezane na človeka, ki jih nosi. Zato morate tega najprej na tiho uspavati, da vam jih prepusti – po možnosti brez prič. Redkeje jih je mogoče najti tudi med raziskovanjem. A tudi preoblačenje ima svoje slabosti. Še vedno vas nekateri iz “sodelavcev” prepoznajo. Brez skrbi. Igra vam tudi tukaj nudi roko in nasprotniki, ki vašo krinko utegnejo ogroziti, so ustrezno označeni z majhno belo piko nad glavo. S slednjim boste veterani nekoliko manj navdušeni, vendar lahko pomagalo izključite v nastavitvah.
Pred vsako misijo lahko po vzoru predhodnic izbirate pripomočke, ki jih na misijo želite vzeti. Med njimi lahko najdemo vse od smrtonosnih injekcij, pripomočkov za vlom, razstreliva, kovancev, več vrst orožja, špaga… Dva lahko izberete neposredno, enega izmed dodatkov pa v željen prostor pretihotapi notranji sodelavec. Izbira med pripomočki je na začetku omejena, s pridobivanjem izkušenj in opravljanja izzivov pa njihovo število postopoma narašča. Pred začetkom je mogoče določiti tudi začetno pozicijo, ki bo prav tako odvisna od vaše stopnje na tisti mapi. Tako lahko morilščino pričnete kot član varovanja v hotelu, kuhar v restavraciji in podobno, kar naredi igro še bolj raznovrstno.
Odličen predah nudijo tudi tako imenovane priložnosti, ki jih lahko opravljate le enkrat in med njimi ne morete shranjevati. Če se vam kaj ponesreči ali pa vam tarča pobegne, je to to. Več sreče prihodnjič. Tudi izzivi igralcev pripomorejo k pre-igrivosti, saj vas lahko kdorkoli “najame” da na določen način odstranite katero koli osebo. Glavni cilj tu in nasploh v vseh načinih je zbrati čim več točk, ki jih dobite glede na uspešnost. So vas opazili? Minus. Kamere zasledile vaš fris? Minus. Ste povzročili karneval? Ponovno minus. Mislim, da razumete.
Imam pa eno stvar, ki bi jo pokaral – umetna inteligenca. Ta sicer nikoli ni bila ravno napredna, a nesposobnost se še kako pozna po daljšem igranju. Tudi, če vas sodelavci prepoznajo, navadno ne bodo reagirali do pet sekund, pa tudi potem bodo nekaj časa hodili za vami, dokler ne sprožijo alarm. Več kot dovolj, da jih na tiho odstranite. Prav tako večina sumljivih dejanj ne sproži suma, le kakšno pripombo. Pač ni nič čudnega, da se varnostnik zavihti skozi okno le malo po tem, ko je nekdo skrivnostno krepnil ali pa da se skrivnostno pojavi pot cekinov, kateri bo vsak seveda takoj sledil v temno ulico. Sicer potem, ko ste enkrat odkriti, računalnik opravi svojo nalogo in vas kar hitro spravi s tega sveta, a dokler do tega ne pride, ni niti približno pohvalen.
Tipke na kontrolerju so premišljeno postavljene in nudijo kakovostno igralno doživetje. Nekoliko zmoti le vklop tihotapljenja z pritiskom desne paličice, drugih pripomb glede kontrol nimam. Nasploh je po večini nadzor primerljiv kot na osebnih računalnikih, edin problem se zna pojaviti (kot pri vseh igrah s strelnim orožjem) pri merjenju. To je zaradi kontrolerja manj natančno, a pravi morilec strelnih orožij tako ali tako naj ne bi uporabljal. Bonus za igralce konzol je še paket dodatnih šestih misij, ki imajo sicer za sabo zgodbo, a so iste narave.
Čeravno grafično novi Hitman na PS4 ni nikakršen presežek, je vsekakor nespametno trditi, da izgleda slabo. Ravno nasprotno, rekel bi, da je izgled nadpovprečen in navdušujejo mali detajli po mapi. To ne pripomore le k izgledu, ampak tudi k imerziji. Nasploh NPC-ji reagirajo na to, kako ste oblečeni in kako se obnašate, čeprav kakšnih drastičnih sprememb razen govora to nima – seveda v primeru, da imate dovoljenje za neko stvar. Pohvalil bi tudi delovanje, saj igra deluje gladko in ima celo možnost izbire nastavitve, ki dopušča odklenjene FPS. Ti so omejeni na 60 in 30, na slednjo število padejo predvsem na predelih, zasičenih z ljudmi.
Zaključek
Za celotno enoigralsko kampanjo brez dodatnih misij sem porabil dobrih 10 ur. Gre za dobro nadaljevanje serije, ki s svojim epizodnim načinom uvede nekaj novosti in skorajda garantira nadaljevanje v obliki druge sezone. Z izjemo umetne inteligence in pomanjkanja več lokacij gre za odlično igro, ki nudi veliko ur igranja… Ali pač? To je odvisno od tega, kako radi opravljate iste misije, iščete vedno nove načine odstranitve tarče in izboljšujete svoj rezultat. Celotna kampanja namreč ne vzame preveč časa, a kot sem omenil, cilj tako ali tako ni, da jo preigraš v čim krajšem času (čeprav dobiš za krajši čas več točk). Tako bo vsak sam najbolje precenil, ali se mu zdi vredna denarja.
