Razvojna ekipa: Ino-Co Plus (Rusija)
Založnik: 1C Company
Spletna stran: http://codexofvictory.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/464100/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=Fvtt81gYD8Q
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows Vista+
Datum izida: 16.3.2017
Cena: 14.99€
Žanr: Potezna strategija
Spomini na dobre stare dni
Codex of Victory je strategija izpod rok razvojne ekipe, ki nam je prinesla serijo Warlock ter med drugim igre Elven Legacy, Fantasy Wars in Majesty 2. Ker sem svoj čas nemalo ur preživel z Fantasy Wars in Warlock: Master of the Arcane, so me takoj obleteli spomini na otroštvo. Sploh, če vzamemo v obzir dejstvo, da gre za založnika, ki ima preko King’s Bounty serijo, eno mojih najljubših serij vseh časov. Tako sem optimistično čakal trenutek, ko se Codex of Victory naloži. In ta trenutek je prišel.
Gre sicer za igro povsem drugačnega stila od vseh prej omenjenih iger, saj meče, zmaje in viteze zamenja na stotine ton premikajoče se kovine in vonj po smodniku, a občutek je še vedno podoben. Tako pred zaslonom sprva preživim nekaj zelo zabavnih par ur, a potem počasi začne vse iti malo navzdol…
Dobrodošel, poveljnik
Uvod se začne obetavno. Postavljen si v čevlje “pilota” bojnega tanka, ki mu je bil zaradi junaštva dan naziv Lord in zemlja, ki temu nazivu pripada. Tako dobiš v oblast kar tri planete… oziroma… bi jih naj dobili, saj trenutnemu lastniku to pač ne paše in se enostavno upre, mulast otročaj kot je. Seveda ne traja preveč dolgo, da mu končno pokažeš, kdo je sedaj njegov očka, ampak kaj, ko je bil kljub narcistični naravi pripravljen tudi na to. Tako sproži revolucijo mehanskih hibridov, ki so tvoj sovražnik, dokler jim ne iztrgaš “svojih” planetov iz mrzlih, robotskih rok.
Ne bi ravno rekel, da je zgodba vrhunska drama, ki ti postavi kocine pokonci, a služi svojemu namenu. Sploh na začetku, kjer ima zate pripravljen zaplet za zapletom. A sčasoma dobiš občutek, kot da se ji enostavno ne da več in ti pač da nekaj za delat, da te zamoti za par ur. Začneš se vrteti v krogu, kjer se proti računalniku boriš za ozemlje za ozemljem, ki ga lačno grabi nazaj. Seveda to ni nekaj novega in sploh v Rise of Legends ter Battle for the Middle Earth II je globalni zemljevid s teritoriji odlično deloval, a tu zaradi ponavljajočih se, majhnih zemljevidov večino časa opravljaš ene in iste misije, dokler končno ne zmagaš. Ne pomaga tudi, da na nekaterih zemljevidih sama postavitev ni ravno najboljša. Včasih začneš le potezo stran od nasprotnikovih enot, spet drugih lahko z uporabo topništva preko bližnjega zida z razdalje brez kakšnega upora uničiš nasprotnikovo bazo in ga prisilite v predajo. Tako je težavnost včasih zelo nizka, a že na naslednji misiji se povzpne do višav.
Kaj bi izbral?
Prestavimo se na malo bolj pozitivne zadeve. Kot se za taktično potezno strategijo spodobi, imaš na razpolago veliko število različnih enot. Zagotovo ena najboljših stvari na igri, čeprav… pa boš najbolje prišel skozi, če uporabljaš skorajda ekskluzivno najbolj nadgrajene strojčke, ki jih imaš v svojih barakah. Sam sem na primer skorajda od začetka do konca kot glavno enoto uporabljal začetni tank, ki sem mu na havbo pripopal kanister za regeneracijo, mu dodatno okrepil oklep in kratkovidnega vodnika zamenjal z nekom bolj sposobnim. Tako lahko večino enot prilagodiš preko modifikacij, jim nadgradiš linearne bonuse ter tako dobiš sanjski tank, ki si si ga želel kot otrok. Vsak bo zlahka našel nekaj zase, saj je na voljo več kot 25 enot (večinoma različnih vrst tankov), a ne morem zanikati, da sem iz osebnih izkušenj izvedel, da so nekatere bolj učinkovite od drugih.
Če pa želiš kaj imeti, pa moraš to seveda najprej zgraditi. Tako si primoran uporabiti sistem gradnje podzemne baze, tako dobro znan in skoraj identičen kot sistem iz XCOM serije. Začneš z osnovnimi zgradbami, kmalu pa dobiš možnost gradnje enot (vsako enoto razen šefov, ki jo izgubiš na bojišču, je potrebno ponovno zgraditi), raziskovanja nadgradenj, opremljanja enot z osnovnimi modifikacijami (dodatno zdravje, regeneracija, ščit…) ter pridobivanja resursov. Bazo-gradnja je sprva zelo zabavna, a manjka ji nekaj globine, ki smo je vajeni iz drugih serij s podobno mehaniko. Dobrih pet ur v igro boš imel bolj kot ne zgrajenih že večina stvari in sistem boš uporabljali le še za rutinska opravila.
Ko zmanjka moči
Torej, še najpomembnejša stvar – srce igre. To je potezni bojni sistem, zelo enostaven, a dobro izveden, ki deluje na zanimivem principu akcijskih točk (AP). Dobiš jih na začetku vsake runde, s tem, da jih uporabljaš za vse, od čaranja vojakov, premikanja in bojevanja. Zanimiva ideja, ki je solidno vpeljana, a je tudi razlog za prej omenjeno uporabo le najboljših vojačkov. Sploh na začetku lahko uporabljaš le omejeno število enot in zaradi tega si preveč svobode, sploh na najtežji težavnosti, ne boš mogel privoščiti. Sploh majhne, cenejše enote se izkažejo za nepotrebne, saj njihovo premikanje in napadanje stane enako, kot pri oklepnih enotah.
AP sistem ima tako svoje dobre in slabe strani. Z ene strani je potrebno taktično čarati, premikati in napadati, a globje v igro kot greš, bolj nadležno vse postane. Sovražnik začne bitke z številčnimi (in močno nadgrajenimi) hibridnimi vojščaki, med bojem pa čarajo še številčne nove. Tako se občasno zaradi začasne postavitve znajdeš v škripcih, saj le komaj zmoreš čarati dovolj lastnih enot, da ustavijo naval.
Enostavno povedano, AP sistem da občutek, kot da ima nasprotnik vedno prednost. Če zraven dodaš še, da so sovražne enote bolj nadgrajene, lahko vse postane zelo, zelo obupno težko. Tako je najbolje, da se ne navežeš preveč na tanke v svojem arzenalu, saj navsezadnje vsi štejejo bolj kot ne kot topovska hrana. Včasih sicer igra poskuša vnesti nekaj novega in dodati drugačne misije ter določene predpogoje, ki veljajo za celoten zemljevid in svežina je nadvse dobrodošla. A kaj, ko so takšne misije bolj redke, saj večino časa igrate ponavljajoče se domine.
A sem pozabil še kaj?
Če damo kampanjo na stran, vsebuje Codex of Victory tudi večigralski način. Ooooo, končno bom lahko izkoristil možnosti, ki jih sistem ponuja, in svojo prilagojeno armado pomeril proti nasprotnikovim. Tako dobiš sto točk, ki jih lahko izrabiš za gradnjo sanjske ekipe. To potem pošlješ v klanje proti drugim igralcem in najboljši igralec navadno zmaga. Res je, da večigralskega načina nisem preveč podrobno preizkusil ampak če so komu takšne stvari všeč, je tu več kot dobrodošel.
Moram pa omeniti še eno stvar, ki me je občasno nervirala. Premikanje med bojem nima popravnega izpita. Kaj mislim s tem? Če recimo premakneš tank na napačno mesto oziroma hočeš popraviti svojo potezo, tega ni mogoče storiti. Tako lahko z majhnim narobnim stiskom povsem uničiš vso taktiko, ki si jo mislil uporabiti.
Še nazadnje, grafika. Gre za simplističen izgled, kjer ima vsaka stvar črno obrobo (zveni znano?). Ker lahko kamero približamo bolj, kot to navadno dovoljujejo strategije, si lahko na lastne oči podrobnosti sveta. Stavbe, animacije in vojaki izgledajo kar podrobno izdelani in tudi klanje je vizualno prijetno – stvari eksplodirajo, energija se sprošča, rakete letijo naokoli. Stvar, ki pa bi bila podrobna večje podrobnosti, pa so zemljevidi. Sam dizajn je, kot sem že omenil, zelo enostaven in tudi teren nima vpliva na druga kot vid in hitrost. Tudi teksture zemlje niso najboljše, res pa je, da to ni ravno potrebno v strateških igrah. Velja bolj kot ne za dodaten bonbonček.
Zaključek
Tako rečeno je Codex of Victory kot orkan. Prvih par ur piha na polno sapo, potem pa mu enostavno zmanjka energije in stvari se začnejo ponavljati. Zaradi enostavnosti je primeren tudi za novince v svetu strategij, čeprav tem priporočam, da težavnost brez slabe vesti spustijo na najnižjo, saj je lahko taktično bojevanje na višjih včasih nepošteno. Gre za dobro, enostavno strategijo s poudarkom na prilagodljive, številčne enote, čeprav največjih zahtevnežev skoraj zagotovo ne bo zadovoljila. Pa niti ne rabi. Z nizko ceno cilja bolj na širšo publiko in nudi vsaj dobrih deset ur zabavnega igranja, več kot dovolj, da je vredna denarja.
