Pregled: Mass Effect Andromeda (PC)

Razvojna ekipa: BioWare
Založnik: Electronic Arts
Spletna stran: https://www.masseffect.com/
Trgovina Origin: predolg link
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=X6PJEmEHIaY
Platforme: PC, PS4, Xbox One
Datum izida: 21. 3. 2017 
Cena: 59,99 € (PS4)

Mass Effect Andromeda – težko pričakovano nadaljevanje Biowarove trodelne znanstvenofantastične vesoljske opere, ki je na svojih plečih uravnoteževala pričakovanja dolgoletnih oboževalcev, morala vzbuditi intrigo pri čistih novincih, prepričati kritike ter studiu in vsem ostalim, povezanim z razvojem igre, prinesti karseda velik dobiček. Izjemno zahtevne naloge, ki jim je večini uspela vsaj delno ustreči.

Kot prvo naj omenim, da sem sama dolgoletna navdušenka nad serijo, saj sem originalno trilogijo večkrat preigrala v celoti, zato absolutno spadam med tiste, ki so imeli za igro konservativna pričakovanja s skrivnim upanjem, da bo ustvarila nov nivo znanstvenofantastičnih iger, s katerim se bodo morale kosati vse sledeče.

Žal pa ni bilo čisto tako, a vendar sem kot oboževalka preteklih iger tudi v tej uživala. Pa da ne dolgovezim, bo najbolje, da si pogledamo, zakaj sama igre ne ocenjujem tako nizko kot nekateri.

Pa začnimo s tehničnim aspektom: igra je presenetljivo dobro optimizirana. Glede na preteklih nekaj let, ko so nam tudi veliki studii postregli s slabimi PC porti konzolnih iger in težavami na računalnikih z ne ravno najboljšimi specifikacijami, je vzpodbujajoče dobiti v roke igro, ki uspe izgledati in delovati brezhibno tudi na cenejših strojih.

Kritike glede kakovosti animacij so tudi po nekaj popravkih še vedno na mestu, vendar so mi le-te postranske in v nobenem primeru ne bi občutno vplivale na končno oceno, kot sem omenila že v svojem zadnjem pregledu igre.

Zame je najpomembnejša stvar pri novi Mass Effect igri dejstvo, da mi daje občutek, da JE nova igra znotraj te franšize. Ni istih likov, okolij, zgodb, in čeprav s prstom še vedno ne znam pokazati na aspekte igre, ki botrujejo k temu, je vendar občutek igranja Mass Effect igre povsem nedvoumen.

Poglavitni razlog, zakaj sem v preteklosti in tudi tokrat čutila takšno navezo na te igre, je zgodba. Bolj specifično zgodba, ki se razodeva počasi, po kosih. Ne le skozi glavne misije in vmesne prizore, ampak skozi eksplicitne pogovore s člani posadke na Tempestu, naši vesoljski ladji, ter takšne ujete mimogrede med tekom po kakšnem planetu ali med vožnjo v Nomadu.

Govora je ogromno, s čimer so se razvijalci hvalili že dolgo pred izidom igre. Pričakovati je bilo, da bodo neigrani prizori – še posebej romantične scene – temu primerno daljše. Temu sicer ni tako, a vendar pride gmota besedila vseeno do izraza, in to na mestih, kjer se nahajajo računalniško vodeni liki. Naseljenci na novih planetih imajo svoja avtonomna življenja in njihove zgodbe se nadaljujejo z našim napredovanjem v glavni misiji.

Četudi je to lep detajl v tako obširni igri, pa ne morem zanikati razočaranja nad številom in dolžino prizorov s člani naše posadke, še posebej tistimi, s katerimi lahko sprožimo romanco. Pogovori se iz prizora v prizor včasih niti ne nadaljujejo, pri določenih članih zaradi tega prihaja do težav pri iskanju neke čustvene navezanosti.

Članov Tempestove posadke je deset, med katerimi jih je sedem na voljo tudi za bolj ali manj resno zvezo, odvisno seveda od spola našega Ryderja in njegove oz. njene izbrane spolne usmerjenosti. Presenetljiva je razlika med dolžino in številom romantičnih scen glede na izbranega partnerja. Nekako najbolj dovršena, vsebinsko kot tudi vizualno, je romanca moškega Ryderja s Coro. Z zajetnim kosom prizorov postrežeta tudi Jaal in Peebee, pri ostalih pa se lahko več ali manj obrišete pod nosom, pa tudi solze.

Dasiravno nas pusti večina romanc razočaranih, pa so Bioware uspeli ohraniti in celo izboljšati drug aspekt, prihajajoč iz prvotnih iger: misije zaprtega tipa. V nasprotju z večino igre, nas postavijo te misije v zaprta področja izven delno odprtih svetov planetov, po katerih se sprehajamo večino časa. Kombinacija linearnih poti, po katerih so sistematično pozicionirane horde nasprotnikov, in vmesnih prizorov, s spektrom dialogov od suhoparno resnih do filmsko komičnih, so najboljši in najbolj zabavni deli celotne igre. Ti tipi misij so povečini del glavne misije in misij lojalnosti, za katere res priporočam, da jih opravite vse, še posebej Drackovo in Liamovo.

A žal smo se po vsaki zabavni enourni zaprti misiji primorani vrniti na odprte svetove različnih planetov Andromede, kjer so nasprotniki venomer na novo generirani na specifičnih točkah. Tu se včasih vozimo po več minut zgolj zato, da poberemo nek povsem neuporaben kos orožja in tako obarvamo značko na zemljevidu, ter vmes poslušamo povečini kar zanimive pogovore med našima izbranima spremljevalcema.

Ti delno odprti svetovi, po principu Dragon Age Inquisition, v tej igri nekako ne delujejo. Ne razumite me narobe, svetovi so vsi prekrasni, a nesmiselni za ta tip igre. Kot najbolj zabaven in dovršen od teh odprtih svetov deluje Havarl, ki je, verjetno ne naključno, tudi najmanjši in, četudi ne povsem linearen, najbolj zaprt od vseh.

Pa da ne zaključim na slabo noto, sem pustila najboljši aspekt igre prav za konec. V Mass Effect Andromeda imamo opcijo bolj sproščenega premikanja, del katerega je tudi uporaba jetpacka oz. biotskih sposobnosti skakanja in lebdenja v zraku. Zdi se minimalno, a ta majhen dodatek k mobilnosti odpre toliko novih možnosti za taktike in ohranja boje venomer zabavne. In glede na to, koliko jih v tej igri dejansko imamo, verjemite, da se precej pozna.

Torej, je Mass Effect Andromeda izpolnila pričakovanja dolgoletne oboževalke? Ja in ne. Delno odprti svetovi igri ne delajo usluge, z izjemo nekaterih primerov, pa vendar pridejo bolj linearne misije ravno zato bolj do izraza. Igra je lepa in skorajda brezhibno deluje tudi na slabših sistemih. Odnosi med protagonistom in posadko se zdijo bolj plehki in nekateri liki delujejo, kot da jim manjka nekaj prizorov karakterizacije. In vendar je zgodba dovolj epska, svetovi dovolj raznoliki in bitke dovolj zanimive, da ne obžalujem slabih sedemdesetih ur, ki sem jih preživela v Andromedi.