Razvojna ekipa: Arkane Studios
Založnik: Bethesda Softworks
Steam: http://store.steampowered.com/app/480490/Prey/
Napovednik: Prey
Platforme: PC, PS4, Xbox One
Datum izida: 5. 5. 2017
Cena: 59,99 €
Žanr: akcijska avantura/RPG/srhljivka
Če ste bili oboževalec igre Prey, ki je izšla davnega leta 2006, in ste nestrpno čakali nadaljevanje, potem mir z vami, saj ste prestali težke čase. Igra je sicer desetletje nazaj požela precej dobre kritike, a nadaljevanja ni in ni bilo na spregled. V tem času so sicer prikazali precej zanimiv napovednik, kjer naj bi v dvojki igrali vesoljskega najemnika, ki za denar odpravlja najemniške naloge. A žal je dotična igra poniknila neznano kam do letošnjega leta, ko je nadaljevanje v bistvu prišlo pod istim imenom Prey, ki pa s prejšnjo igro nima nikakršne veze.
Tako tokrat nastopamo v škornjih znanstvenika Morgan Yu, ki na vesoljski postaji Talos I poskuša preživeti med invazijo nezemeljskih bitij. Razvijalec Arkan, ki nam je med drugim dostavil serijo Dishonored, je Prey zastavil kot nekakšen duhovni naslednik legendarne serije System Shock.
Kot Morgan (ali ženska varianta, saj na začetku lahko izberemo spol našega karakterja) se v odlični »intro« sekvenci spoznamo s svetom in tudi v zgodnjih minutah doživimo zanimiv preobrat v zgodbi. To je najbolje izkusiti sam, zato vam v tem opisu ne bom izdal preveč. Premisa je vsekakor zanimiva, čeravno na trenutke klišejske. Na kratko: znanstveniki raziskujejo nekaj, ta nekaj gre narobe, drek zadane ventilator, rešiti moramo svet.
Igra spada med zvrst »immersive sim«, kjer na naših plečih ne stoji samo streljanje zlobnih “vanzemaljcev”, ampak imamo poleg tega še zvrhan koš drugih opravil.
Naša prva skrb je seveda preživetje. Zato v slogu Bioshocka pretaknemo vsako omaro, koš in celo pepelnike za kakršnekoli surovine, ki nam znajo podaljšati obstoj. Tu ne govorimo samo o strelivu, o ne. Nabiramo bananine olupke, na pol ugasnjene cigare, pokvarjene ventilatorje … Skratka v inventar (ki ima omejeno prostornino) namečemo čuda stvari, a ti navidez nepomembni ostanki, nam pridejo hudo prav, saj v tej daljni prihodnosti obstajajo t.i. “reciklatorji”. Te naprave, razpršene skozi stopnje postaje, nam omogočajo reciklažo vseh nabranih smeti v surovine, ki nam omogočajo zgraditev prepotrebnih dodatkov za preživetje. To so lahko paketi prve pomoči, strelivo, orožja in podobno. Pogoj za ustvarjanje teh reči so načrti, ki so prav tako skriti širom postaje Talos I.
To prečesavanje postaje se sliši sprva mučno, a Arkane Studios so res pravi mojstri sestave stopenj. Po začetnem uvodu se nam vesoljska baza povsem odpre in za napredovanje imamo več možnih poti. Lahko se podamo v katerokoli smer in zagotovo bomo naleteli na kaj zanimivega. Seveda vmes naletimo na ovire, saj je mnogo vrat zaklenjenih in potrebujejo točno določeno dostopno kartico za prehod. Ali pa so vrata zapečatena s težko oviro. Ali kodo. A za vse to obstajajo rešitve, ki se jih da odpraviti z odklepanjem dodatnih sposobnosti ali z uporabo orožij.
Stopnje so tudi posejane s preminulimi člani posadke, ki so za sabo kdaj pustili kakšen uporaben predmet. Mnogokrat odkrijemo tudi njihove zadnje zvočne zapiske, ki nam včasih ob poslušanju izdajo kakšno kodo za vrata ali pa nam naložijo kakšno stransko nalogo. Na te včasih naletimo tudi ob prebiranju elektronske pošte na okoliških računalnikih in treba je reči, da jih ni ravno veliko, a so zanimive in razgibane. Prey je odprte narave in nam postopoma odklepa dele postaje. A naloge nas redno vračajo na že obiskane in raziskane lokacije, ki znajo biti ob našem vnovičnem sprehodu drastično spremenjene.
Nadgrajevanje naših sposobnosti ne temelji na nabiranju izkušenj, ampak z vstavitvijo t.i. “neuromodov”. Te nabiramo skozi stopnje, kasneje pa jih lahko proizvedemo tudi sami (če seveda najprej najdemo načrt in imamo dovolj surovin). Razvojno drevo nam omogoča vlaganje točk v vejo vojaka, znanstvenika ali inženirja. Nekatere sposobnosti so nam znane iz drugih iger (Deus Ex), kot je premikanje težkega tovora, hekanje sefov in vrat ali pa večji iztržek surovin pri recikliranju. Kasneje sam nam odklene tudi eksotično drevo, kjer lahko sposobnosti nezemljanov uporabljamo tudi sami.
Ti vesoljci, imenovani Typhon, so precej unikatne oblike. V bistvu oblike sploh nimajo, ampak na hitro izgledajo kot črne packe, ki trzajo, kot da živijo naenkrat v dveh dimenzijah. Najbolj osnovni, a hkrati fascinantni, so mimiki, majhne črne pajkovske kreature, ki spominjajo na “headcrabe” iz Half Life iger. Njihova posebna sposobnost je, da lahko oponašajo predmete v okolici. Tako ob vstopu v na videz nedolžno sobo nikoli ne veste, ali je tista skodelica na mizi res skodelica in če morda za tisto mizo ni nekoliko preveč stolov. Ti sovražniki nas vedno držijo v napetosti in ni veliko iger, ki nas lahko naredijo tako paranoične. Kmalu se jim pridružijo večje izvedenke, ki imajo skoraj humanoidno obliko. Tu so še večje oblike, ki plavajo po zraku in znajo prevzeti nadzor nad drugim preživelimi na postaji. Tako ste včasih v dilemi ali ubiti pošastka, ki jih nadzoruje, ali najprej odpraviti šibkejše »sodelavce«.
Orožja za odpravljanja teh nepridipravov so precej standardna, a vseeno se tu najde nekaj posebnic. Najbolj vsekakor izstopa GLOO orožje, ki ob strelu izpljuva peno, ki jo je mogoče uporabiti za mnoštvo načinov. Tako lahko pogasimo požare, oslabimo ali ohromimo nasprotnika ali pa si s pametno postavitvijo postavimo stopnice v drugače nedosegljiv del stopnje. Ko smo že pri nedosegljivosti stopnje, ena od nadgrajevalnih spospobnosti je tudi prelevitev v manjše predmete. Ne morete skozi manjšo odprtino v naslednjo sobo? Spremenite se v skodelico in se preprosto zakotalite skozi! Super zabavno!
Kaj pa grafika? Čeprav Prey teče na najnovejšem motorčku CryEngine 5, igra ne poseduje ravno solzeče grafike. A pomembnejše od tega je, da špil dela tekoče tudi na manj močnih mašinah, a še vedno nosi kvalitetno grafiko. Ta v spregi z odličnim dizajnom stopenj ter »art« oblikovanjem pričara res lepo izkušnjo, pa čeprav teksture niso ravno najvišjega ranga.
Minusi. Prvo dejstvo, ki pade na pamet, je premajhna raznolikost sovražnikov. V bistvu naletimo na male pajkce ter njihove večje, dvonožne bratce, slednji pa nato nastopijo še v parih variantah. Šefov praktično ni, zato bi vsekakor sedla večja raznolikost nasprotnikov. To dejstvo še posebej najeda, kadar se vračamo v že raziskane in »spucane« sobe, kjer so nekateri zlobneži spet oživeli in jih je potrebno poslati v večna lovišča. Mimiki ter njihovo oponašanje pohištva je na začetku precej grozno, a kmalu izgubi svoj čar, še posebej ob prej omenjenem vračanju.
Med igranjem je moč obiskati tudi zunanjost postaje, kjer v breztežnosti drvimo po vesoljski črnini, a žal je ta del izpadel premalo dodelan. Lahko sicer naberemo kakšen predmet ali zakrpamo kako razpoko (ki nam potem odklene poprej zaklenjeno sobo v notranjosti), vendar je to bolj kot ne to.
