Razvojna ekipa: Telepaths Tree (Poljska)
Založnik: IMGN.PRO
Spletna stran: http://innerchainsgame.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/537430/
Operacijski sistemi: Windows XP 64x +
Datum izida: 18. 5. 2017
Cena: 19.99€
Zvrst: Prvoosebna streljačina
Mama, strah me je
Verjetno nas je večina že videla napovednik za Agony, eno najbolj krvavih, ogabnih in brutalnih prihajajočih iger. Ravno nanjo sem pomislil, ko sem videl prvi napovednik za Inner Chains, in moja pričakovanja ob izidu so bila precej visoka. Že kmalu sem opazil veliko napako, ki se je po mojem mnenju prikradla v uraden opis. Čeprav razvijalci trdijo, da gre za srhljivo streljačino, je to laž. Zakaj? Ker sem jo preigral in nisem našel niti enega trenutka, ki bi me vrgel s stola, povzročil neprespane noči ali enostavno povišal srčni utrip. Seveda vsebuje stvari, ki veljajo za osnove pri grozljivkah – skrivnostne sovražnike, razčetverjena trupla, temačno atmosfero ter okulten svet, ki spominja na nekaj, kaj bi stuhtal H. P. Lovecraft. Ampak niti en trenutek mi ni postavil las pokonci.
Namesto tega sem dobil občutek, da poskuša Inner Chains biti Doom in Agony obenem, a končni izdelek nima lastne identitete in hitro zatone v pozabo. Seveda je delni razlog nizek proračun, ki je opazen že po nekaj minutah igranja, ampak glede na veliko število neodvisnih uspešnic proračun ni noben izgovor za končni izdelek.
Okultisti in lovke
Zgodba je … pravzaprav skoraj neobstoječa. Nič kaj obetavno za srhljivko. Nekaj malega izveš v uvodniku; to je mimogrede edin del igre, ki vsebuje govor. Kar sledi, sem vzel iz opisa na steamu. Igra se odvija v prihodnosti, v kateri je človeštvo tako rekoč propadlo in svetu je zavladala narava. Tako povsod najdemo kombinacijo tehnologije in “futurističnega rastlinja” – ne zelenih planjav, temveč trzajočih lovk, smrdljivih eksplozivnih bunk ter podobnega. Človeštvo ravnokar dosega prerod, a še vedno ne obvlada tehnologije, ki so jim jo zapustili predniki. Tako vladajo primarni nagoni, krutost, vera in zavist. Eni izmed verskih kast nekako uspe pogruntati tehnologijo v svojo korist in si tako pokori ostalo človeštvo, ki po večini sestoji iz zmedenih, zombakom podobnih “stvorov”, ki brez cilja tavajo naokoli. Tudi sam si eden izmed teh podložnikov, ki hoče končati svoje življenje s tem, da pride na konec sveta).
Ker seveda gre za igro mu to seveda sčasoma uspe, kaj pa se zgodi potem, ne bom razkril, če si kdo igro vseeno želi preizkusiti. Stvar, ki pa jo lahko omenim, je, da v celotni igri ni niti ene zanimive osebe in igrate kot brezosebnostni, brezimenski protagonist, ki tu pa tam brez razloga vidi vizije pokopališča. Nasploh je edina oseba s ščepcem osebnosti končni šef, pa še to le zato, ker po izgledu tako izstopa od vsega ostalega. A glej ga zlomka, kot ostala igra tudi on nima dara govora. Očitno je govor ena izmed stvari, ki je človeštvo še ne pozna.
Najprej želim omeniti nekaj stvari, ki jih Inner Chains uspešno izvede. Atmosfera je zelo dobra, lokacije so kar raznolike in niso povsem linearne, temveč vsebujejo nekaj stranskih kotičkov, ki te ponavadi naučijo črke demonske abecede, da lahko počasi razbereš pomen besedil, raztresenih po poti. Grafika je izvrstna, a le na visokih nastavitvah (kasneje več o tem, zakaj je to problem). Seveda gre bolj kot ne za zaslugo Unreal Engine 4, na katerem Inner Chains deluje. Tri orožja, ki so na voljo (vsako ima dve vrsti napada) nudijo zadovoljivo uporabo, izgledajo pa resnično dobro in brez problema bi si jih vizualno zamislil tudi v kakšni AAA streljačini. Tudi uporaba naravnih pasti je zabavna – razen ognjeni “stolpič”, ta pa naj izgine nazaj v globine pekla, od koder je prišel. Veliko sovražnikov reagira tudi na elementarne vrste napadov, kar je zabavno videti in kaže, da bi lahko šlo za solidno streljačino, če bi le bila bolj dodelana. Tako lahko lovke skuriš, jih omamiš, eksplodiraš plin prdečih bunk in podobno.
Kot iz pekla
To bolj kot ne zaključi vse dobro, kar lahko povem. Torej, skozi igro dobiš tri orožja, eno bolj nagnusno od drugega. To so šok-puška, ognjemetalec ter “brzostrelka”, ki strelja igle in lahko deluje tudi kot šibrovka. Hitro sem opazil eno čudno odločitev glede strelske mehanike in to je dosti prehitro pregrevanje dveh orožij, saj lahko z njima neprestano streljaš le dobre tri sekunde, preden nehata delovati. To naredi strelske obračune frustrirajoče, saj je streljanja bolj malo, čakanja pa preveč, in enostavno neumno se mi zdi, da so to vključili, ker ne služi nobenemu namenu. Šok-puška je že tako ali tako bolj nekoristna in bi bila skoraj neuporabna, če ne bi ognjemetalec imel tako malo goriva, saj je enostavno v vseh aspektih, razen dosegu, učinkovitejši.
Ampak kateregakoli uporabljaš, bo tako ali tako zadostovalo. Večini sovražnikom se je enostavno možno izogniti, ker potrebujejo celo večnost, da ugotovijo, da stojiš skoraj pred njimi. Torej jim lahko gledaš direktno v obraz, pa ne bo nič iz tega. Dobro, pri podhranjenih mrličih to še razumem, ker imajo itak zanič oči, ampak od okultistov pa sem pričakoval malce več. Celotna variacija sovražnikov je sicer solidna, a to nič ne pomaga, ker so bolj kot ne standardni kloni in imajo le eno vrsto napadov, oziroma dve, ker se okultisti včasih brez razloga zaženejo vate čez celotno dvorano, da bi prikazali svoje kung fu sposobnosti. Potem pa so tu še eni najbolj obupnih polšefovskih spopadov, kar sem jih videl. Možno jih je končati v dobrih petih sekundah s premišljeno namenjenim metom granate in nisem si mogel pomagati, da ne bi planil v smeh ob tem obupu. Seveda so si vsi polšefi, na katere naletiš, identični – kaj več nisem niti pričakoval. Tudi končni šef ni nek presežek, ker se praktično sploh ne bori, ampak namesto tega sproža pasti ter kliče okultiste, ki zanj opravijo umazano delo.
A je že konec?
Verjetno si mislite: “Uff, kako dolgo bom moral vse to prenašati?” No, imate srečo, saj sem za igro potreboval štiri ure in še to se nisem preveč podvizal. Tako je možno celotno igro obrniti v dobrih dveh urah in pol, če ne obiskujete stranskih hodnikov, kar je povsem nedopustno za 20 €. Bi še razumel, če bi šlo za igro za 5 € oziroma le izrezek (vraga, še demo verzije iger so včasih daljše), ampak gre za končan izdelek z zasoljeno ceno, ki že sam po sebi ni nek presežek. Ko te po štirih urah pričaka končni zaslon, se lahko samo primeš za glavo in se vprašaš, čemu je tega treba.
Torej, povprečna igralna izkušnja, kratkost … a lahko gre še kaj narobe? Seveda lahko. Ne le, da je podpora za 21:9 resolucije neobstoječa, Inner Chains deluje kot Črnogorec brez nadzora. Sličice se gibljejo med 25-70 na povprečno zmogljivi grafični kartici GTX 950 (če smo pošteni, na GTX 1070 deluje malenkost bolje, a še vedno prihaja do občasnih padcev). Seveda se sprašujete, zakaj ne bi potem enostavno znižal nastavitev? Glede na to, da so nastavitve skorajda neobstoječe (ne obstaja niti spreminjanje hitrosti miške, čeprav so nekaj stvari dodali v zadnjem popravku) in da so grafične nastavitve omejene na “High”, “Medium” ter “Low”, med katerimi na zadnjih dveh Inner Chains izgleda slabše kot marsikatera flash igra na brskalniku, je razlog očiten. Aja, pa da ne bi upali preveč – tudi na nizkih nastavitvah prihaja do padcev vse do 30 sličic.
Kot pika na I so zvočni učinki skorajda čarobni – včasih so tu, drugič ne in noben nima pojma, zakaj. Večino časa so edini zvočni učinki zvok tvojih orožij ter občasno jamranje sovražnikov, tu pa tam pa se pojavi še kaj novega. Najbolj čudaški pa je še zvok ob oživetju, ki zveni kot nekaj iz časov devetdesetih in nikakor ne sodi k ostalim zvočnim učinkom. Glasbe se niti ne spomnim več, vem le, da se je med bojevanjem pojavil vedno znova isti presekan del, ki je hitro postal ponavljajoč.
