Razvojna ekipa: Sunburned Games (Španija)
Založnik: Sunburned Games
Spletna stran: http://sunburnedgames.com
Steam: http://store.steampowered.com/app/464830/The_Great_Whale_Road
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=WoxCrR2xWFE
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 31. 3. 2017
Cena: 19,99 €
Zvrst: RPG, Avantura, Indie
Prišel je čas Vikingov
The Great Whale Road je prvenec španskega razvojnega studia, ki dogajanje postavi v temne in skrivnostne čase Vikingov. Gre za dogodivščino s pridihom maščevanja, ki se odvija na daljnem severu Evrope. Ker živimo v temnih časih, je takšna tudi zgodba, ki temelji na enem izmed najhujših zločinov, ki jih človeštvo pozna – izdaji. Vendar sveta ne predstavi poenostavljeno, ni le črno-bel, kot nekateri polni upanja pričakujete. Ne, poln je sivih obrisov z redko videnimi čistimi prebliski črne in bele. Mnogokrat igralca kot vodjo klana postavi pred (na prvi pogled) lahkotno izbiro. Le-ta lahko ustvari novega popotnika, ki se odloči slepo slediti cilju, kot bi dejal Niccolo Machiavelli: “Cilj opraviči sredstva!” Ob sovražnih ljudstvih naloge otežujejo še lokalni potomci Freuda in primanjkljaj hrane, ki so jo uničile v snežnih zametih zasnovane jesenske poplave. Sedaj sobivalce vsakodnevno videvam ležeče naokoli, hladne, brez izraza na obrazu. Je to konec?
Tako je konec uvodnika, predzgodbe brez pomena, ko igranje še ni bilo udejanjeno. A kako se je vse začelo?
Nepredviden vodja
Po vasi sem slišal šušljanje o svoji vladavini, vendar se tega trohnobnega položaja niti malo ne veselim, vsaj ne več. Že na začetku me je postavila pred največjo dilemo in želela najti kanček ženske duše v meni. Haloooo, saj nisem iz Tajvana. Glede na klobaso očitno nimam kaj veliko izbire. Vendarle nisem babura, ki je preživela že več mož in si redno brije brke – potem prej softič s kraljevsko krvjo, ki se je pretakala po žilah predzdajcev. Žal se kljub bujni domišljiji še vedno ne morem preobraziti. Če bolje premislim, gre za eno izmed najtežjih izbir v igri. Huh, že dve uri buljim v svoj s prahom prekrit zaslon in oči mi že načenja spekter njegovih modrih odtenkov. Nah, softič naj bo.
Kot se za vaškega šefa spodobi, sem sedaj vrhovni Viking na selu, Jarl, ob katerem preprostim vaščanom zaledeni kri, vsaj tista, ki je lenuhom še preostala. Do tega trenutka se sploh nisem zavedal, da živim v tako napredni multikulturni vasici, kjer smo vsi prijatelji in si zaupamo. Samo naključje je botrovalo smrti ene izmed mladenk, ki smo jo našli prebodeno. Vendarle ga ni človeka, ki bi ji želel škodovati, vse kaže, da se je bila spotaknila in pristala na hlevskih vilah. Tako je bilo, čeprav je rana predolga in globoka, le par dni prej pa je pustila hlevskega fantiča, ki se je le uro pred najdenjem trupla smukal naokrog. Preveč razmišljanja, nimam časa zapravljati svoje dragocene trenutke, ki bi jih lahko porabil za pitje medice, primer zaključen.
Pričetek konca
Stvari se počasi spreminjajo. Sedaj izdelujemo vse, od dragocenih kamnov do plesnivega vaškega sira (kaj češ, Flamci ga obožujejo), ki ju nameravam izvažati na jug. Ne bom se branil polne mošnje, še huje, potreboval jo bom. V tako znanih besedah, ki nam kljub smrti Ned Stark-a še vedno odzvanjajo po ušesih – “Zima prihaja.”
Slednja predstavlja grozo za moje ljudstvo, saj njihovi vraževernosti ni videti konca. Lovce ob hladu zgodnjih juter le težko spodim iz barak, sedaj še težje, ko nam poletne zaloge salame in kruha počasi pohajajo in se v srca ljudstva seje melanholija. Ostal je samo z žlahtno plesnijo obdan sir, ki se ga služinčad izogiba, kar je le ena skrb več. Včeraj je na vas legel temen mrak, kot ga ne pomnim že več pomladi. Izkoristili so ga tatiči iz sosednje vasi in jo popihali s tropom ovac, pri tem pa uspeli ob življenje spraviti moja najboljša borca. Žal smo njuno žrtev opazili šele ob svitu naslednjega jutra. Časi so težki, vendar se nisem smel obotavljati, brž sem za njimi poslal trop svojih psov, ki jim bom kmalu sledil z nekaj vaškimi lovci …
Letošnjo zimo smo preživeli le stežka, v srce se mi je naselila skrb, ki je do sedaj nisem poznal niti zapazil. Zadnji čas, da se kmetje vrnejo na opuščena polja, ki so zadnjih nekaj mesecev samevala. Skrbi me, kako se bodo znašli v mesecih moje odsotnosti. Ponovno je namreč nastopilo poletje in čas, da bojevnike popeljem na še eno izmed mnogih odprav zadnjih let. Upam le, da se vrnemo pred zimo, saj bo drugače za vedno končano dvoje življenj.
Ropanje, ki postane duhomorno
Vendar vse ni vse tako preprosto, v bistvu je igra precej linearna in se odvija kot zgodba, kar sem želel tudi prikazati. Tako se lahko z nekaterimi izbranimi bojevniki vsako poletje odpraviš na različne, z zgodbo prepredene kampanje. Vse od glavne misije, kjer je osrednji motiv maščevanje, do stranskih misij, kjer lahko rešuješ muhe soborcev in pridobivaš njihovo lojalnost. Pred odhodom sam izbereš, koga želiš ob sebi, razen če te v tem omejuje naloga. Zraven vzameš nekaj domačih dobrot in izdelkov za prodajo ter se odpraviš na pot … ki te bo že po nekaj poizkusih pričela dolgočasiti. Vsaka namreč izgleda identično, z razliko pripovedi.
Med jadranjem se običajno vsak ali vsak drugi dan zgodijo razne prigode, v katerih moraš kot vodja ekspedicije reagirati. Pri tem pomagajo sotrpini, saj ti vsak izmed njih svetuje, kaj narediti, na koncu pa je na tebi, da izbereš, kateri ima prav ali če nihče od njih nima pojma. Mehanika, ki je zame izjemno dobrodošla, vendar ima veliko pomanjkljivost. Hitro se namreč začne ponavljati in vleči, saj se bodo optimalne izbire vtisnile v spomin kot neizbrisljiv pečat. Občasno igra preseneti in se dogodek odvije malce drugače kot prejšnjič, ampak to stvari ne spremeni.
In tukaj se nahaja glavni problem. Ima veliko stvari, ki jih igra potrebuje za uspeh. Na začetku pritegne, resnično pritegne, vse do naslednjih treh ur, ko za večino skriptiranih dogodkov že poznam vse možne izide. Ampak ti niso največji problem. To bodo tudi ponavljajoče se misije, saj bo vsaka, do par vmesnih segmentov, izgledala identično. V začetku poletja na ladjo vzameš nekaj vojakov in štiri junaške buče, ki bodo potovali proti severu ali jugu, odvisno od naloge. Med potovanji drugih prigod, razen razreševanja dogodkov in občasnih bojev, ni, saj gre za samodejno instanco. Vsake toliko dni boš naletel na samotno naselje, poljuden market ali utaborjeno ognjišče, kjer lahko prodaš doma proizvedene izdelke, dokupiš hrano in preveriš kovačnico za naprednimi orožji. Obisk teh zaselkov pa je pametno izkoristiti še za lovljenje hrane ali za počitek junakov, izmozganih od jadranja. Hrana bo pomemben dejavnik med potovanjem in potrebno bo presneto paziti, da je ne zmanjka. Na tem področju je igra dobro zasnovana, saj te pred začetkom vsake naloge postavi v nezavidljiv položaj. Ker je prostor na ladji omejen, bo potrebno paziti, da s seboj ne vzamemo preveč hrane, saj to pomeni, da bo primanjkovalo prostora za izdelke domačih mojstrov. Zaradi pomanjkanja prodajnih dobrin se zna mošnja precej stanjšati, kar bo vodilo do nezmožnosti nakupovanja izboljšane vojaške opreme.
Tukaj se The Great Whale Road razlikuje od ostalih podobnih avantur. Med vojaškimi pohodi boš le redko dobil kose orožja, zato jo bo v veliki meri potrebno kupovati pri vaških kovačih. Slednjega si ne boš mogel privoščiti z nedelujočim vaškim trgovskim modelom, saj so cene precej zasoljene. Denar se da zaslužiti izključno s prodajo blaga in hrane na sosednjih trgih, druge (dobičkonosne) možnosti ni.
Naj zatrobi rog
Med potovanji boš redno naletel na sovražnike, ki pa bodo dobro oboroženim borcem le stežka kos. Meni nikoli niso povzročali težav in so v glavnem predstavljali samo potrato časa, ker tudi nagrada pogosto ni vredna dodatnih besed.
Borci se delijo v štiri skupine: strelce, težko pehoto (heavy), podporo (support) in mečevalce (assault). Sam najraje uporabim mešanico težke pehote in mečevalcev, saj slednji hitro poskrbijo za nasprotnike. Boj je potezen, kar pomeni, da lastne borce premikaš po poljih, nato končaš rundo in na vrsti je nasprotnik. Akcijskih točk za premikanje ni, torej boš lahko napadel nasprotnika tudi po tem, ko je se je tvoj bojevnik premaknil za tri polja. Nekaj je še strategije, saj je na voljo več različnih udarcev, od katerih so nekateri namenjeni prebadanju, drugi uničevanju oklepa in tretji rezanju mesa, ki ga oklep ne prekriva. To traja, dokler eni strani ne zmanjka borcev ali pa je ubit nasprotni vodja, kadar se preostali nasprotniki enostavno predajo. Med spopadom lahko vsak junak uporablja posebne sposobnosti, ki pa jih je mogoče uporabiti le enkrat na spopad in stanejo akcijske točke. Čeprav boš začel s polnim metrom, bodo že po nekaj sposobnostih izginile in za povrnitev bo potrebno pokončati sovražnika, kjer bo vsak prinesel po tri točke.
Vizualna poslastica?
Tako kot vse ostalo, tudi boj kaj hitro postane ponavljajoč in ne predstavlja večjih težav, saj boš bitke ob spoznanju igre lahkotno zmagoval, vsaj v prvih petih urah. Sam sem v igro vložil še kakšno uro več in kljub pomanjkljivostim celostno v njej užival. Čeprav me je na začetku resnično pritegnila, je najina medsebojna povezanost s sekunde v sekundo bledela. Razvijalci nameravajo v bližnji prihodnosti dodati še dve civilizaciji, s katerima bo mogoče igrati, vendar tega spektra ne morem oceniti, saj posodobitve v času mojega pisanja še ni bilo. Na drugi strani so me izjemno razočarali dolgi nalagalni časi, ki so pogosti, saj jih boš srečeval vsako minuto.
Z vizualne plati gre za koliko toliko zgodovinsko natančno predstavitev vikinškega stila življenja, v kolikor je to v igri sploh mogoče. Veliko je ročno izrisanih pokrajin, ki se podajo k tematiki, čeprav sčasoma opaziš, da niso tako podrobne, kot si sprva mislil in da se ponavljajo. Razočaral me je sploh vizualni stil bojev, saj so animacije neobstoječe, bojevnike pa predstavljajo figure, ki jih premikamo po bojišču. Vsekakor so sistemske zahteve primerno nizke, čeprav za polno izkušnjo priporočam uporabo SSD diska, saj bo v nasprotnem primeru nalagalni čas predstavljal prevelik del igre.
