Pri športnih igrah zaradi izjemno kratkega razvojnega cikla mnogokrat prihaja do skorajda omembe nevrednih sprememb. Tako je, ko moraš le v nekaj mesecih igro narediti boljšo in lepšo, izboljšati model nogometašev in ti časa enostavno zmanjka. Sploh, če vzamemo za primer, da se kvaliteten AAA-naslov običajno razvija od 3 do 6 let. Vedno sem imel v grlu manjši cmok, ko sem vsako leto vedno znova moral za skorajda nespremenjeno igro odšteti dobrih 60 €.
Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Spletna stran: https://www.konami.com/wepes/2018
Steam: http://store.steampowered.com/app/592580/PRO_EVOLUTION_SOCCER_2018/
Platforme: PC, Xbox One, PS4
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 13. 9. 2017
Cena: 59.99€
Zvrst: Športna simulacija
Video
Tudi PES 2018 napram lanske verzije ni dočakal epskih sprememb. Še vedno ga tare pomanjkanje licenc in pravih imen ekip zaradi licenčnega spora z EA-jem (založnik iger FIFA), komentator še vedno zveni precej neživljenjsko z govornim zakladom na ravni desetletnika in grafična podoba se stežka primerja s FIFO 2017. Pa nam nova igra izpod rok Konamija sploh ponuja karkoli vrednega?
Začel bom z velikim presenečenjem, ki me je dočakalo, ko sem igro zagnal. Na naslovni sliki se namreč zraven Messija, Suareza itd. še vedno nahaja Neymar, ki je v pričetku avgusta prestopil v PSG. Osebno me to sploh ne moti in je zabaven pripetljaj, zna pa povzročiti trganje srca med zagrizenimi pristaši katalonskega ponosa.
Najbolj opazna razlika glede na predhodnike je znižana celostna hitrost igre, ki pripomore k občutku simulacije, pomembnejše tekme dejansko nudijo občutek pomembnosti in so bolj taktične. Igralci so bolj nerodni in potrebujejo več časa za obračanje, takoj pa je tudi vidno, ali igramo z nerodnežem (50) ali legendo (97). Slednje odlično popestri tekme in dejansko pripomore k še bolj vživetemu vzdušju, najsi bodi proti igralcem ali računalniško vodenemu nasprotniku.
Noviteta so še nekatere nove animacije, ki zaradi počasnejšega tempa pridejo bolj do izraza. Vsak strel in “promašaj” boste posebej obžalovali, saj bo priložnosti manj. Da niti ne omenjam po bedariji zapravljene žoge, ki jo je nasprotniku težko odvzeti nazaj. Tisti z bolj rahlimi živci boste še dodatno zafrustrirani, ker pri branjenju omembe vrednih stvari niso izboljšali že nekaj let. Zlasti drseči štart je še vedno izjemno neroden, računalniško vodeni igralci napadalcem še vedno puščajo preveč prostora, Mourinho si že trga lase.
Počasnejša igra je kot nalašč za spektakularne trenutke, ko z eno potezo odločimo srečanje. Podaje še nikoli niso bile tako raznovrstne. Krilni igralci se postavljajo dosti boljše in podaje čez igrišče ali v prostor še nikdar niso nudile večjega zadoščenja. Visoke podaje v prostor so tako prava paša za oči. Če nekoliko pretiravam, lahko trdim, da je z Barcelono dejansko mogoče igrati kot Barcelona. Raznovrstne podaje to omogočajo. Povsem mogoča je tudi taktika igranja z visokimi žogami na našega najvišjega igralca ali hitro igro po bokih.
Tudi pri taktiki so v PES 18 naredili premik naprej. Če intenziteto znižamo, dobimo občutek igranja bunkerja, po drugi strani pa pri najvišji tudi visoki branilci pričnejo igrati kot napadalci, ki spuščajo žoge bolj spretnim soigralcem. Zaradi počasnega tempa boste v zadnjih minutah v ta način kar primorani, saj bo drugače časa zmanjkalo.
Sama igra deluje bolje, k temu pripomore, da se igralci samodejno zagradijo in poizkušajo žogo zaščititi. Če poenostavim, igralci niso le točke, ki se premikajo po ekranu, ampak delujejo živo. Toliko bolj pa še vedno razočarajo vratarji, saj se obnašajo kot roboti, njihove statične animacije k temu le doprinesejo. Njihovo branjenje je nekoliko izboljšano, ampak še vedno nekonsistentno. Če se poizkusite poglobiti, vas bodo konstantno opominjali, da gre za igro in ne realnost.
Vrnimo se še k enemu izmed očitkov, ki sem jih napisal že zgoraj, to je manjko licenc. V celoti sta med največjimi ligami licencirana zgolj francoska in italijanska. V Premier ligi med licenčnimi kljubi najdemo zgolj Arsenal in Liverpool, če ste navijač Manchester Uniteda ali Chelsea, se boste morali zadovoljiti z Man Red ali London FC. Bolje, da sploh ne omenim neobstoj Bundeslige. Slednje zna od vzdušja vzeti precej, je pa res, da je to odvisno od vsakega posameznika.
K sreči obstaja široka skupnost, ki vsako leto izdela dodatke s popravki slednjega. Napisano velja za lastnike PC-ja in PS4, uporabniki Xboxa se vseeno lahko obrišete pod nosom. Posvečanje malenkostim zagotovo ni odlika Konamija, kar z velikokrat generičnimi in nenatančnimi dresi tudi pokažejo. V tem segmentu igre je FIFA še vedno korak ali dva spredaj. Četudi so modeli bolj znanih igralcev dokaj natančni in lepo izdelani, so navijači pravo nasprotje. Slednji izgledajo skorajda kot porcelanaste lutke, in temu primerno tudi zvenijo. Njihovo vpitje in navijanje ob zadetkih in po drugi strani zgrešenih priložnostih me ne prepriča in zveni lažno.
Nič boljša pa nista niti komentatorja Peter Drury in Jim Beglin. Njun besedni zaklad se je, kot kaže, povečal, še vedno pa sta neprijetna in klišejska s svojim ponovljivim komentiranjem. Na koncu me ni presenečalo niti, ko sem eno in isto frazo v dveh minutah slišal trikrat. FIFA je v tem segmentu ponujala preprosto več.
Posodobitev je bilo deležno še večigralstvo. Z MyClub Konami poizkuša konkurirati FIFA Ultimate Team in dodali so tudi dobrodošlo noviteto. To je način 3:3 co-op. Gre za igralni način, kjer žrtvuješ nadzor (igralci so razdeljeni med tri igralce), v zameno pa boš deležen veliko smeha, ko boste s tremi prijatelji in računalniško vodenimi soigralci prihajali v nesrečne situacije. Če boste do igre sploh prišli, preden se evforija ne poleže, saj boste pogosto deležni “unable to connect”. Nič kaj zabavno ni bilo, ko sem bil posajen v sicer AI vodeno ekipo, na voljo pa sem imel le tretjino moštva.
Najbolj priljubljen enoigralski način bo tudi tokrat zagotovo Master League. V veliko segmentih so ga v letošnji enačici dodelali. Meniji so dosti bolj pregledni, iskalnik nogometašev pa še vedno neroden in nedodelan. V mladinskem moštvu se še vedno pojavljajo enaki igralci kot v lanski ediciji. Nekatera imena so prav absurdna in ne bi me čudilo, če so njihovo sestavo ob obisku živalskega vrta zaupali kakšni opici.
Glede na razmere na trgu je prenizek tudi denar za prestope in plače. Sam sicer nikoli (tako v Football Managerju kot tudi PES-u in FIFI) nisem maral zapravljati preveč za igralce, vendar 60M € je za PSG preprosto premalo. Še vedno ostaja možnost nastavljanja treningov in njihova nastavljivost. Odkupne klavzule igralcev nudijo dodatno širino in nov Challenege način je zanimiv ter poln nepričakovanih scenarijev, ko igralec želi oditi.
