Če ste eden tistih igralcev, ki v Battlefield 4 večino časa preživijo v frčoplanih in uživajo, ko v nič slutečega igralca nasprotne ekipe izstrelijo vso zalogo raket in nabojev, da sploh ne utegne dojeti, kaj ga je doletelo, potem je igra Heliborne kot nalašč za vas.
Razvojna ekipa: JetCat Games
Založnik: Klabater
Spletna stran: https://helibornegame.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/433530/Heliborne/
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7 +, MacOS X
Datum izida: 12. 10. 2017
Cena: 19.99 €
Zvrst: Helikopterska akcijsko-taktična igra
Pri razvijalcu JetCat Games so se s Helibornom res potrudili in jo po več kot leto trajajoči fazi zgodnjega dostopa (t. i. Early Access), pred dvema tednoma tudi v celoti izdali. S tem pa na izdelek še zdaleč niso pozabili, saj je deležen rednih posodobitev in nadgrajevanja vsebine.
Čas je, da preidem na samo igranje omenjene igre. Heliborne vsebuje tako večigralski kot tudi enoigralski način, izbiramo pa lahko med okoli 40 helikopterji le dveh nacij, to sta ZDA in Rusija. V grobem spominja na World of Tanks (WoT), z razliko, da gre tu za vojaške helikopterje, ki so razdeljeni v tri skupine po njihovi namembnosti. Tako imamo možnost izbiranja med bojnimi, izvidniškimi in transportnimi helikopterji, katere lahko po želji oblikujemo v enote po tri in se kasneje z njimi pomerimo v večigralskih scenarijih, o katerih pa več besed v nadaljevanju. Med drugim se mi zdi zanimivo in pohvale vredno, da poleg klasičnega arkadnega načina z miško in tipkovnico igra ponuja tudi možnost igranja z igralnimi palicami, ki so namenjene posebej letalskim igram.
Whiskey Tango Foxtrot ali What The Fuck
Med igranjem večigralskega načina pridobimo znane točke za napredovanje (XP), ki so uporabne za dve bistveni zadevi. Prej sem že omenil, da je igra osnovana na podobnem sistemu kot Word of Tanks, kar potrdi tudi sestava tehnične lestvice (t. i. tech tree), ki je sestavljena iz štirih stopenj, kjer se nahaja nabor kvalitetno oblikovanih helikopterjev vse od prve polovice prejšnjega stoletja pa do leta 2000. Vendar pa je napredovanje v tehnični lestvici tu bistveno hitrejše kot v kakšnem WoT-u, saj sem že po slabih petnajstih odigranih igrah v večigralskem načinu uspel nabrati dovolj izkušenj, da sem prilezel do kar tretje stopnje.
Točke pa služijo tudi napredovanju v nazivu in položajni oznaki, ki je vidna v uporabniškem profilu. Namesto klasičnega avatarja se prikazuje pilotska čelada, ki vsebuje možnost prilagoditve. Tako lahko nanjo na primer pripopamo našitek z napisom Whiskey Tango Foxtrot (What The Fuck), in s tem izrazimo svojo misel ob trenutku, ko nas nasprotni igralec sklati z neba.
Ko zberemo dovolj točk, nam sistem napredovanja ponuja tudi posodobitev oborožitve in obrambe na helikopterjih, ki jih v igri posedujemo. Še več, nanje lahko namestimo različne poslikave (kamuflaže). Nekatere od teh so na voljo brezplačno, nekatere pa je potrebno dokupiti v obliki posameznih razširitev (DLC-jev).
V uvodu sem omenil, da Heliborne vsebuje tudi enoigralski način, zato bom nekaj besed namenil še temu. Sestavljen je iz posameznih scenarijev, ki jih lahko igramo postopamo v obliki zgodbe, lahko pa si tudi izberemo poljuben scenarij, kjer se sami ali pa s prijatelji preko kooperativnega načina pomerimo proti umetni inteligenci. Igra se odvija na treh različnih, vendar zelo poznanih bojiščih po svetu, to so Vietnam, Afganistan in Kosovo. Samo upravljanje helikopterjev ni prezahtevno in je dokaj arkadno, še kako koristen je tudi poseben način, to je “trening polet”, ki igralcu omogoča, da na zato določeni igralni mapi preizkusi vsak helikopter in dobesedno počne, kar ga je volja. Osebno sem se med igranjem tega načina zalotil, kako drvim nizko nad železniško progo in si predstavljam, da sem vlak, ampak o mojih frustracijah kdaj drugič.
Ko iz lepega v bok “fašeš” raketo
Če ste mislili, da je smisel igre le neskončno letenje in tolčenje z nasprotniki, ste se hudo zmotili. Igra ponuja kup taktičnih možnosti, ki v večigralskem načinu pridejo še kako prav. Ena izmed teh je definitivno ta, da lahko s transporterji na bojišče dostavimo pehoto, ki poleg navadnih vojakov, kateri so mimogrede ključni za zavzetje strateških točk na igralni mapi, vsebuje tudi vojake z minometi in raketometi. Zadnji ti lahko zelo zagrenijo življenje, saj jih je možno odložiti kjerkoli na mapi, tako da iz grmičevja prežijo na sovražne enote in mimogrede fašeš raketo, ko nič sluteč pristajaš nad točko, ki jo želiš zavzeti.
Večigralski način se tako kot enoigralski odvija na bojiščih Vietnama, Kosova in Afganistana, vsebuje pa poleg zavzemanja in vzdrževanja čim večjega števila strateških točk tudi druge naloge, kot je spremstvo vojaškega konvoja. Presenetilo me je, da vsaka igralna mapa oz. bojišče zahteva svojo stopnjo helikopterjev iz tehnične lestvice. Tako moramo na primer imeti razvit vsaj en helikopter iz tretje stopnje, če se želimo pridružiti igri na igralni mapi Afganistana.
Največja dilema, pri kateri sem se znašel ob igranju večigralskega načina, je bil izbor najbolj optimalne sorte helikopterja za bojišče. Transporterji so sicer odlični za dostavo velikega števila vojakov na strateške točke, vendar so oboroženi le z lahko oborožitvijo, ki služi bolj nujni obrambi, kot pa kakšnemu napadu na sovražne enote. Tako sem se parkrat že pošteno razjezil, ko me je igralec iz nasprotne ekipe že tretjič sklatil z neba s svojim AH-1J SeaCobra bojnim strojem, zato sem seveda tudi jaz bil primoran poseči po podobnem helikopterju, da ga naučim kozjih molitvic.
Po kupu večigralskih iger, usmerjenih v bojevanje s tanki, ladjami in letali, sledi še Heliborne s helikopterji ter podobnim načinom igranja, vendar z bistveno večjo dinamiko in ponujenimi možnostmi (tudi enoigralskimi). Zanemariti ne gre niti skupnosti, ki je zelo aktivna, prijetna in prijazna do novih igralcev.
