South Park: The Fractured But Whole je druga igra kolaboracije ustvarjalcev South Parka, Treya Parkerja in Matta Stona, in založnika Ubisoft. Do spremembe je sicer prišlo pri samem razvijalcu, kjer je Obsidian Entertainment zamenjal studio Ubisoft San Francisco.
Igra je nadaljevanje leta 2014 izdanega prvenca, South Park: Stick of Truth, kjer ponovno stopimo v vlogo otroka v South Park ne dolgo nazaj priseljene tričlanske družine, ki ga bolj kot ne vsi kličejo kar »Butthole«.
Za novim naslovom stoji tudi čisto nova zgodba. Namesto skoka v namišljeno srednjeveško preteklost, ki spominja na Gospodarja Prstanov in The Elder Scrolls: Skyrim, kot v prvi igri, so tematika nadaljevanja danes tako popularni superheroji.
Razvojna ekipa: Ubisoft San Francisco
Založnik: Ubisoft & South Park Digital Studios
Spletna stran: https://southpark.ubisoft.com/game/en-us/home/
Steam stran: http://store.steampowered.com/app/488790/South_Park_The_Fractured_But_Whole/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=p5iH-uKHmfo
Platforme: PC, PS4, XONE
Datum izida: 17. 10. 2017
Cena: 59,99 € (Steam)
Ljubitelji stripov, filmov in serij Marvel in DC bodo zagotovo uživali v obilici referenc na like in dogodke intelektualne lastnine omenjenih založniških hiš. Vsi, ki teh svetov ne poznate tako podrobno, pa boste vseeno lahko uživali v specifičnem humorju, značilnem za South Park.
Cartman, v vlogi super heroja, imenovanega The Coon, se ob koncu The Stick of Truth odloči odpotovati nazaj v času, in sebe ter svoje prijatelje v preteklosti opozoriti na splet dogodkov, ki so v prihodnosti privedli do porasta kriminala v njegovem malem mestecu.
S pomočjo našega lika in ostalih otrok, ki imajo vsak svoj superherojski alter ego, želi preprečiti nesrečno prihodnost … Ter obenem zagotoviti, da bo njegova franšiza, imenovana Coon and Friends, boljša od tiste druge polovice lokalnih otrok, Freedom Pals, pod taktirko profesorja Timmyja.
The Fractured but Whole je v veliko aspektih še vedno klasičen RPG. Z vsako uspešno zaključeno bitko pridobimo točke XP, s katerimi pridobivamo levele. Z vsakim levelom odklenemo novo atributno mesto, ki ga lahko zapolnimo s poljubnim objektom, ta nam doda moč in včasih posebne sposobnosti.
Na čistem začetku ustvarimo svoj lik, kateremu izberemo lase, obleke, pokrivala, različne dodatke in tudi barvo kože. Ta ima v igri posebno funkcijo, izbran odtenek kože namreč vpliva na težavnost socialnih interakcij izven bitk. Z zaključeno kustomizacijo karakterja lahko pričnemo z reševanjem prihodnosti South Parka preko ugank in bitk.
Razvijalci so se odločili preiti iz bojevanja tipa Final Fantasy na taktični RPG-sistem, uporabljen npr. v igrah serije Divinity. To pomeni, da se pretepamo na štirikotni mreži polj, vse naše sposobnosti imajo poleg moči in posebnih efektov tudi točno določen doseg in obseg. To, da je pozicija posameznega lika dejansko pomembna, pa je tudi največja sprememba iz prve igre v drugo.
Vsi liki napadajo eden za drugim, vrstni red je znan in ves čas viden v desnem spodnjem kotu, vključno z informacijami o posebnih stanjih, ki bodo vplivala na lik, ko bo prišel na vrsto (na primer, če je bil prejšnjo rundo zamrznjen in zato ne bo mogel izvesti napada).
Če nasprotniki napadajo naše like, lahko – s pravočasnim pritiskom na preslednico – tem povrnemo del zdravja. Enkrat vsake tri runde pa lahko kadarkoli uporabimo tudi posebno moč našega lika, ki je seveda, tako kot v Stick of Truth, povezana z našimi analnimi sposobnostmi. Na voljo imamo revertiranje časa, tako da trenutni nasprotnik ne pride na vrsto, čas lahko ustavimo in vsakega od nasprotnikov enkrat boksnemo, ali pa z najmogočnejšim prdcem celo potujemo v prihodnost in spremenimo dan v noč ali obratno.
Vsak lik ima tri navadne napade ter t. i. ultimativni napad. Z vsakim dejanjem naših herojev in uspešno reakcijo na nasprotnikove udarce počasi polnimo trak na vrhu zaslona in, ko ta doseže sto procentov, lahko uporabimo najmogočnejši napad enega izmed naših likov. Ta ima večji doseg, moč in tudi kakšen dodaten učinek.
Igra se, kot veliko RPG-jev, ne izogne grindanju. Napadeni smo lahko ne le sredi kakšne misije, ampak tudi zgolj med sprehodom po mestu. Šest frakcij, s katerimi se srečamo v glavni misiji, preži na nas kjerkoli smo. Se pa lahko takšnim bojem izognemo bodisi z uporabo naših izjemno vsestranskih prdcev ali enostavnim šprintom vstran.
Tipičen South Park humor je v igri še vedno prisoten, a je zgodba v primerjavi s prvencem malce šibkejša. Povod in razlog za igranje superherojev sta absurdna, a upoštevajoč logiko otrok tega mesta povsem prepričljiva, prav tako tudi vsi liki, ki jih tekom igranja srečamo. Od starih znancev iz serije do parodij realnih ljudi, kot so Morgan Freeman, gejevska riba oz. Kanye West ali pedofil Jason iz Subwaya, vsi ohranjajo ravno toliko avtentičnosti, da še ostajajo prepričljivi.
Meni osebno je bil najbolj presenetljiv del igre način, kako so se odločili obravnavati kreacijo lika. Nekaj osnovnih aspektov sicer določimo že v začetku igre, do potankosti pa ga razvijemo preko glavne zgodbe. Tako se v naši beležki večkrat pojavijo t. i. Origin misije, kjer ob koncu definiramo neko karakteristiko našega lika. To so spol, spolna usmerjenost, vera, rasa in nacionalnost.
Za serijo, ki se od nekdaj rada ukvarja z malce bolj obrobnimi in politično spornimi temami ter ni znana po ravno delikatnem načinu ravnanja z njimi, ima ta igra verjetno najbolj poglobljen kreator nevizualnih lastnosti lika. Razpon različnih možnosti spolnih usmerjenosti, spola, vere ter ločevanje med raso in nacionalnostjo so za ta tip igre precej nenavadni. Za primer, sama sem na koncu igre pristala na liku, ki je bil cis panseksualna latino hrvatica (za tiste, ki vas zanima, slovenske nacionalnosti ni med opcijami). In na te aspekte moje osebnosti so se drugi liki tudi odzivali, včasih pozitivno, bolj pogosto pa negativno.
Torej, končno mnenje? The Fractured but Whole je še vedno dobra in zanimiva igra. Prehod na nov sistem bojevanja je izboljšava, prav tako poglobljen kreator lika. Zgodba je sicer šibkejša, vendar še vedno ponuja obilico trenutkov, ki spravijo v smeh in dajo obenem misliti, kar je konec koncev poanta tako serije kot tudi igre. Vsi dogodki med seboj ne prehajajo povsem gladko kot v prvi igri, vendar bi v tem primeru lahko rekli, da ustvarjalci sledijo svoji inspiraciji: superherojskim filmom, ki so sicer del velike celote, vendar ne prehajajo direktno eden v drugega.
Vsekakor pa je igra vredna tistih dvajsetih ur, ki jih boste morali vložiti, da jo obrnete. In ko boste mislili, da je že konec, boste presenečeni. Saj pride še ena glavna bitka, in še ena, in še ena, in, o moj bog, še ena?
