LordFebo o Lego Marvel Super Heroes 2

Na odru ameriške mitologije se bije večna bitka med njujorško založbo Marvel in kalifornijskim DCjem. Maščevalci in Pravičniki se sicer ne spopadajo neposredno, marveč se pisana mnogovesolja bijejo za pozornost milijarde navdušencev. Pričeli so s tiskanimi zvežčiči, danes pa nas superjunaki nagovarjajo prek vseh medijev, celo do te mere, da se marsikdaj pozabi na njihovo stripovsko poreklo. Zlasti to velja za dežele, kamor sličice z oblački ne sežejo. Slovenska mladež rešimožakarje v pajkicah zato v prvi vrsti pozna iz risank, filmov, kosmičev, igrač in kajpak špilov. Pri tem je takoj za Hollywoodom največji podpornik stripovskih likov Lego, ki šemaste pojave prodaja tako v plastični kot neotipljivi, interaktivni obliki. Zadnji tovrstni izdelek je Lego Marvel Super Heroes 2, nova prigoda iz brezmejnih onkrajev Stana Leeja in kompanije.

Razvojna ekipa: Traveller’s Tales
Založnik: Warner Bros.
Platforme: PlayStation 4, PC, Xbox One, Nintendo Switch
Datum izida: 14.11.2017
Cena: 29.99 € (PC), Xbox One, PlayStation 4 (59,99€)
Zvrsti: Ploščadna akcija

Igra seveda sledi kopitu, ki ga je razvijalec TT Games v dvanajstih letih prekalil skozi dva ducata izdaj. Kakor ve sleherni mladič in poslednja stara mama, to pomeni akcijsko pustolovščino, v kateri lego možički noro poskakujejo po barvitih scenarijih, mlatijo in streljajo po neprijateljskih figuricah ter židano razsuvajo kockasto okolico. Bistvena mehanika je, da si za premagovanje preprek in napredovanje dajejo ravbarske oziroma uporabljajo sebi lastne veščine. Pri tem je početje kljub navidez neobvladljivemu spektaklu barv izredno lahkotno in mu je kos vsakdo, ki ume stiskati tipke. Ploščadenje ima pomagala, pretepanje je na nižku zahtevnosti in ni življenj ali ponavljanja nivojev. Ob morebitni ‘razkockanosti’ v boju ali ob padcu se lik pri priči in brez kazni vnovič sestavi. Poleg tega je uničevanje okoliškega inventarja tako privlačno, da je že to samo po sebi odlična zabava za priložnostnega držalca joypada. Še toliko bolj, če so strički in tetke Spider-Man, Hulk, Gamora in druge poznane face.

Čudovitost skozi čas, prostor in zaslone

Frišno Marvelovo odpravo od mnogih preteklih (in prihodnjih) Legovih iger loči docela izvirna štorija. Špili s filmsko licenco namreč dosledno in brez presenečenj sledijo slikosučni rdeči niti, zato je pripoved manj vredna. Tokrat so snovalci dali domišljiji krila in se prosto poigrali s tisoči elementov 75-letne stripovske dediščine – še bolj kot v prvem delu, kjer so se Avengerji pomerili z vesoljskim zlobcem Galactusom. V drugo so nad Zemljo poslali Kanga Zavojevalca, vijolično-modro, vsemirsko nemezo, ki na hitrico spominja na Thanosa. Ime zven stripov ni prepoznavno, gre pa za sprijenega znanstvenika iz prihodnosti. Hudobec potuje skozi čas in prostor, ugrablja svetove in jih združuje v orjaško mesto Chronopolis. V njegovi pesti se je tako znašlo kar osemnajst lokacij, ki segajo od New Yorka, Atillana in Wakande prek Asgarda, K’un-L’una in Xanadarja do prihodnosti in preteklosti.

Območni raznolikosti primeren je tudi nabor protagonistov, ki presega okvire osnovnega Eartha-616. Dogodivščino otvorijo Varuhi Galaksije, pridruži se jim široka zasedba Avengerjev, ki jim Kang sklati letečo letalonosilko, nakar uletijo s televizije poznani Defenderji in Inhumani ter za dobro mero še herojčki iz drugih časovnic, kakršna sta Spider-Gwen in Captain Avalon. V legoidni predstavi vse skupaj izpade kot domiselna navezava in dobra promocija multiverzuma, katerega obzorja se na eni strani raztezajo na velika platna in na drugi na male ekrane. Igralnih figuric je prek dvesto, kar je rekordno število. Pohvalna novost v galeriji je, da ima sleherni lik kratko predstavitev. Je pa zanimivo, da v naboru ni Mož-X in Fantastičnih štirih. Ja, to pomeni odstotnost Deadpoola, Wolverina in Silver Surferja. Bržda je posredi Foxova ekskluzivna izvenstripovska licenca. Morda pridejo z DLCji, ki so samoumevno že napovedani.

Kockanje in razkockanje

Pogumniška tovarišija mora za Kangov poraz zbrati črepinje etra, te pa so po pričakovanjih razmetane po vseh povezanih svetovih. Do njih jih vodi presenetljivo dolg niz dvajsetih štorijalnih poglavij. Vsak nivo, najsigre za Hydrin laboratorij ali staroveško grobnico, je veriga ovir, zaprtih prehodov in nedelujočih mašin, zato je treba med figuricami neprestano preklapljati in koristiti njihove številne lastnosti. Drax in Hulk s supermočjo odmikata težke objekte, Star-Lord poleti raven više, Pajkomož z mrežo povleče, Doctor Strange manipulira s časom, Iron-Man laserira zlate objekte, Ms. Marvel se pomanjša in tako dalje. Sem in tja je treba kaj (samodejno) sestaviti, nekaj malega je miniiger in nekajkrat so za dve sekundi celo uporabljeni možgani. Največ pa je kot vedno radostnega znašanja nad okolico, kar povzroča brezmejne brizge zlatih in srebrnih čepkov.

Da mikastenje trum robotov, gangsterjev, Kreejev in drugih skorajda prikupnih sovražničkov ne bi prehitro zdolgočasilo, reševalci vesolja seveda srečajo številne šefe. To so oportunistični Marvelovi zlikovci iz vseh vetrov, ki želijo priti na svoj rovaš v Kangovem kaosu. Par njih smo videli v filmih, denimo Doctorja Octopusa in Surturja, iz nadaljevank poznamo Kingpina in Maximusa, dočim je precejšen delež priličnih nepoznancev, na primer Hammerhead, Modok in Klaw. Hude bojevalne mehanike lego špili nikoli niso imeli, a za razliko od doslejšnjih naslovov direktorske figure terjajo več knofodrka, pri čemer so občasno celo imuni na določene napade. Normalnemu igralcu boji sicer ne predstavljajo izziva, kakšen desetletnik ali mati pa bi ob katerem znala izgubiti potrpljenje. Za pomoč se lahko ob dinamično razdeljenem zaslonu kadarkoli vključi drugi igralec.

Velik doprinos k zabavnosti je tradicionalna Legova simpatična in duhovita predstavitev. Štosi v sliki in besedi so brezštevni, dogajanje je neumoren mavrični kalejdoskop in grafičnih podrobnosti je nebroj. Liki so izdatno animirani in če jih pustiš pri miru, počnejo vse sorte hecnosti: Spider-Man dela selfije, Thor se igra z mjolnirjem, Tony Stark drka mobitel … Vse figurice, tudi mimoidoči civilisti, neprestano komentirajo dogajanje oziroma nametavajo domiselne enovrstičnice. “Why is Ronin so accusing?” Po pričakovanju je veliko popkulturnih in stripovskih referenc za poznavalce, kajti izdelek je radostni vrtiljak za ljubitelje Marvelovega vesolja. Pogrešal sem edinole vsaj en celoten disko komad med vodenjem Star-Lorda. Par taktov od Come ang Get Your Love iz prvega filma se mi ne zdi dovolj.

Onkraj konca

Pripoved predstavlja le košček izdelka in v Marvelovih deželah je moč pustiti še mnogo ur. Konkreten del udinjanja je svobodno hopsanje, letanje in razbijanje po velemestu Chronopolis. Gromozanski kraj brezšivno združuje vse Kangove občine – zdaj si v New Yorku 2099, lučaj naprej je divji zahod, na drugo stran Wakanda … Poleg brezmejnega nabiranja cekinčkov je naokoli raztresenih gros malih kvestov, dirk, kvizov in drugih opravkov. Vsak dosežek po malem polni album in odklepa dodatne možnosti. Potem so tu mininalogice od Gwenpool, kjer pridejo do izraza drugi karakterji, kot so Howard the Duck, Venom in Agent Coulson. Iz Ninjago igre so povzete arene, po katerih si do štirje hkratni igralci kradejo kamne neskončnosti. In nenazadnje je na voljo vnovično raziskovanje nivojev s katerimikoli liki, saj so številni odseki v prvem skozihodu nedosegljivi. Na tak način rešiš vse ujete Stane Leeje in odkriješ druge skrivnosti za odklep vozil ter kozmetike.

Dejansko se Lego igre nabija še dolgo po zaključku. Vendar drži, da je veliko naknadnega preigravanja nepolnovrednega, ponavljajočega se. Motivacija je v resnici pičla, saj lahko eno uro finomehanično prečesuješ lokacijo, da na kraju dobiš za nagrado naslovnico starega stripa. Prav tako bo razočaran tisti, ki išče igralne novitete napram predhodnikom. Večina prijemov in potez je namreč že videnih, nekateri izkazani elementi pa so izvzeti. Malce se lahko obregnem tudi ob vsebino. Dasi sem zaradi dogajalne svežine mnogo bolj užival v Chronopolisu kot v filmskih Ninjago, Avengers in The Force Awakens, se mi je zadnji Batman (Beyond Gotham) bolj dopadel. Ne samo zavoljo meni bolj omiljenega DCja, marveč zaradi osredotočenosti zgolj na eno ekipo, Justice League. Tale Marvelova zmešanica po drugi strani deluje skorajda kot Lego Dimensions, kolaž zelo različnih scenarijev. To samo po sebi ni slabo, ali ipak je veliko vsebine (slovenskemu) geeku, kamoli otroku manj poznane. Zemeljskost in krožek Nicka Furyja v prvem delu sta bili bolj obče všečni.

Vseeno ne morem zanikati, da so Lego Super Heroes 2 količinsko naphana in slikovita zabava, ki ne razočara. Ne oziraje na isti šimelj je pristop tako dodelan in nivoji kakovostno zamišljeni, da ravsanje s Kangovimi minioni ne dolgočasi. Svobodnemu vandaliziranju Chronopolisa do golega pa se ne da upreti niti po petnajstih urah. Na konzolah glede na število sličnih naslovov Marvelovih junačkov ne gre pri priči pograbiti za polno ceno, saj je PC-cena 30 evrov bolj realna vrednost. Po znižanju pa vsekakor.

— LordFebo