Da, zavedam se, da je pričujoča igra izšla že kar nekaj časa nazaj in seveda bi bilo bolj primerno opisati jo tik ob izidu. A tu na Gamingsi operiramo malce drugače saj nekako nismo vezani na roke opisov. Kot prvo, iger ne dobivamo »direktno« od večjih založnikov saj je Slovenija za njih premajhen trg. Seveda bi v perfektnem svetu špile kupovali in ji opisovali takoj a to preprosto finančno ni izvedljivo. A tudi naš način dela ima svoje prednosti. Nismo pod nobenim časovnim pritiskom in špil opišemo takrat, ko nam igranje določenega naslova dejansko “zapaše”. Tako je bilo tudi z Deus Ex: Mankind Divided, ki se ga je avtor pričujočega opisa spravil igrati že večkrat, a vedno sem obupal po prvi uri. Nekega poglavitnega razloga za odlaganje naslova nimam, preprosto nisem bil v elementu, kjer bi mi pasalo igrati futuristično RPG prvoosebno igro. A to se je nedavno spremenilo in ko enkrat »padeš notri«, se težko odlepiš od ekrana.
Razvojna ekipa: Eidos Montreal
Založnik: Square Enix
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 23. avgust 2016
Cena: 29.99 €
Zvrst: Prvoosebna, akcijska, RPG
Mankind Divided je direktno nadaljevanje predhodnika, Human Revolution, ki je bil pri kritikih toplo sprejet naslov. Spet se vživimo v vlogo Adam Jensena, ki je po dogodkih predhodnika zamenjal agencijo. Drugega mu niti ni preostalo, saj ogromna korporacija Sarif Industries zaradi posledic izvirnika ne obstaja več. Ustavimo na temu mestu konje in razložimo malce zgodbo in okolico v kateri se dogaja nadaljevanje.
Svet Deus Exa je namreč preplavljen z »augementiranci«: ljudmi, ki imajo vgrajene biotehnološke izboljšave, ki lahko segajo od mehanskih rok, nog ter biotehnoloških čipov, ki so vgrajeni direktno v možgane. Ti »predelani« osebki tako lahko dobijo skoraj super človeške lastnosti, kar pa ni po godu vsem. Predvsem je tu vprašanje, koliko so takšni osebki sploh še ljudje in koliko jim gre zaupati. Seveda pri človeški nezaupljivosti kmalu pride do »rasizma« in augmentiranci kmalu postanejo tarča napadov. Vse to se še poslabša po koncu Human Revolution, ko en zblojenec sproži signal, ki vsem augemntiranim ljudem zbrklja sisteme, ti pa ponorijo in zakrivijo ogromno nasilja nad ostalimi prebivalci. Sedaj, dve leti kasneje, je propad med dvema taboroma še večji in naš junak Adam je v vsem temu kaosu našel zaposlitev veji Interpola, imenovani Task Force 29. Prispemo v Češko, natančneje v mesto Praga, kjer je velika populacija augmentirancev ter navadnežev. A glej ga zlomka, nismo se še dobro nadihali evropskega zraka, ko se že zgodi nov teroristični napad za katerega obtožujejo prav augmentirance. Cel svet je uprl pogled v Prago saj se bo prav tu odločalo, kako se bo razvila nadaljnja situacija po celem svetu. Adam ima za nalogo odkriti odgovorne za napad in preprečiti še več smrti.
Zgodba je vsekakor zanima in zanimivi dogodki se vrstijo bliskovito in brez predaha. Ob vseh političnih spletkah, izdajstvih ter bogati zgodbovni podlagi se včasih počutimo, kot da spremljamo kak zanimiv triler. Štorija je poglaviten razlog, da igra vleče pozno v noč in prav prisiliti sem se moral, da sem naredil pavzo pri igranju. K temu pripomorejo zanimive glavne naloge ter stranske, ki so odlično spisane in mojstrsko tempirane. Kvesti so včasih več-nivojski, kar pomeni, da kakšne stranske naloge ni moč dokončati, dokler bolj ne napredujemo v glavni štoriji. Naloge sprejemamo od odlično predstavljenih karakterje, z odličnim glasovnim podajanjem. Vsak ima svojo osebno zgodovino, s svojimi plusi ter minusi in prav v veselje mi je bilo izbirati različne veje v dialogih, ki nam omogočajo določeno mero različnih razpletov. Namreč pogovarjanje ne služi samo pri pridobivanju informacij ampak tudi pri razrešitvi nalog. Špil nas včasih postavi v težke moralne odločitve, kjer se moramo odločiti za eno od dveh rešitev. Boste rešili par sto prebivalcev pred bombardiranjem ali pa preprečili atentat, ki ima lahko za posledico milijone nedolžnih smrti? Različne karakterje lahko prepričamo tudi v drugačen razplet situacije, še posebej če imamo omogočeno nadgradnjo v dialogih. To je samo ena od nadgradenj zaradi katere lahko igri nadenemo naziv RPG.
Naše augmente lahko nadgrajujemo s pomočjo »praxis« točk, ki jih pridobimo z uspešnim reševanjem nalog ter pridnim nabiranjem izkustvenih točk. V grobem lahko točke vlagamo v dva različna igralna načina: strelskega ali skrovniškega, lahko pa ustvarimo neko mešanico pristopov. Sam takšno igro igram kot je bilo tudi namenjeno: postanem visko-tehnološka ninđa, ki za sabo ne pušča trupel oz nobenih znakov,da sem sploh bil na lokaciji. Sem duh, bežna senca v pogledih stražarjev in zato ne šparam z nadgradnjami, ki mi omogočajo neslišno premikanje. Ena poglavitnih, ki je v bistvu že skoraj goljufanje, je sposobnost da postanemo nevidni. Trajanje »moči« je seveda pogojeno z vzdržljivostjo baterije a tudi to je moč nadgraditi. Nadgradimo lahko tudi naše strelske sposobnosti, sposobnost hekanja, premikanje težjega tovora, odpornost na metke in tako dalje.
Kot rečeno, odločimo se lahko za strelski način ali za skrivanje po sencah, oba pa sta legitimna načina za prečkanje skozi stopje, ki so zastavljene naravnost fantastično. Za dosego vsakega cilja oz sobe nam je na voljo lahko več možnosti: lahko streljamo in udremo skozi vrata, se splazimo okoli skozi jašek, shekamo vrata ali pa postanemo nevidni in se preprosto sprehodimo med sovražniki. Največ sem se posluževal slednje opcije in čeprav sem igral na najtežji stopnji, sem kar letel skozi sicer pazljivo sestavljene stopnje. Poleg humanoidnih stražarjev, se bomo morali izogibati še kameram, laserjem ter robotom. Moti sicer premajhna raznovrstnost sovražnikov, v glavnem se bomo spopadali z navadnimi vojaki, medtem ko impresivne robote lahko preštejem prste ene roke.
Mesto Prage je sicer odprte narave in je sestavljeno iz dveh večjih območij, med katerima se lahko sprehajamo po mili volji. Samo mesto je precej impresivno a kar statično. Čuti se opresiranost in nezaupljivost, kjer je policija bolj umazana od samih kriminalcev in samo čakajo na izgovor, da storijo masaker med prebivalci, med katerimi mi kot igralec nismo nobena izjema. Med napredovanjem štorije okolica čedalje bolj tone v brezno dreka, ki že malce sumljivo začne spominjati na dandanašnjo situacijo v svetu. A še vedno bi lahko ta aspekt bolje izkoristili saj se razen teh skriptiranih dogodkov, ne dogaja kaj preveč. Prebivalci stojijo večidel pri miru, brez opravkov zato bi ta del lahko malce bolj poglobili, saj prinese ogromno k samemu vzdušju. Tudi naše stanovanje, kjer se občasno vrnemo na kak videoklic ali preveriti pošto, stane pod svojim potencialom. Lahko bi k nam kdo vdrl, nam pustil kaka strašljiva sporočila, tako pa ostane docela statično in mrtvo. Škoda.
Čeprav tekom igre spoznamo kar nekaj zanimivih likov, ti ob ponovnem obisku, poleg novih dialogov, ne ponujajo česa več. Pasala bi njihova večja vpletenost v dogajanje, kjer bi naše razrešitve njihovih nalog bolj vplivale na nadaljnje dogajanje. Docela umanjkajo tudi šefi, kjer je v bistvu na voljo samo en ob koncu igre, pa še ta je precej ne-navdušujoč in praktično kopija tistega prvega iz Human Revolution. Celotna zadnja četrtina igre se čuti kot da so sekali ovinke, saj je verjetno razvijalcem zmanjkalo časa ter denarja. Sam konec je precejšnje razočaranje in pusti veliko odprtih vprašanj, kjer bo odgovore prineslo šele nadaljevanje. Ob dokončanju prejmemo opcijo New Game + ter novo težavnostno stopnjo, ki nam ne omogoča shranjevanja.
Kaj pa DLC-ji? Mankind Divided je prejel tri bolj obsežne dodatne misije: Desperate Measures, System Rift ter a Criminal Past. Vsak od njih vas popelje v drugačno okolico in vsak poskuša odgovoriti na nekaj odprtih vprašanj, ki so ostala v osnovni igri. Desperate Measures odkrije skrivnost za bombandiranjem postaje, v System Rift se vrne karakter iz enice, Frank Pritchard, medtem ko se v Criminal Past akcija preseli v zapor. Vsak od DLC-jev ponuja dovolj, da se ob nakupu ne boste počutili opeharjene, žal pa dodatki niso vpleteni med glavno štorijo ampak jih moramo izbrati v meniju Jensen Stories. Žal tudi ni moč uvoziti našega lika iz kampanje a to nam nudi možnost, da morda poskušamo DLC obrniti z drugačnim pristopom, saj moramo na novo vložiti pike v naše razvojno drevo.
Deus Ex: Mankind Divided je spodobno nadaljevanje Človeške Revolucije. Igra nadgradi sisteme in uvede nekatere nove, žal pa ji do polnega sijaja zmanjka nekaj pare. Če bi razvijalci imeli še nekaj dodatnega časa in bi celotno zadevo še poglobili, bi zagotovo dobili naslov, ki bi se zapisal v zgodovino. Morda bo ta status dobila trojka na kateri naj bi Eidos Montreal pošteno delal že takoj od splavitve dvojke.
