Oh, fant, koliko drame je prinesel ta naslov. Za vse, ki še niste slišali po mnenju mnogih ene največjih zgodb o prevarah v svetu igričarstva, Konami je leta 2016 v času izida igre Metal Gear Solid V nečastno odpustil (oziroma je odšel sam, ni znano) Hideo Kojimo, ustvarjalca te blago rečeno zmedene, a fantastične serije. Kot da niso s tem prišli na radar jeznih igričarjev širom sveta, so malo za tem oznanili tudi Metal Gear Survive. Glede na absolutno katastrofo, ki je bila Umbrella Corps, in popoln odmik od standarda za Kačona smo pričakovali identično usodo. Par tednov pozornosti, ime na lestvici najslabših iger leta in nato žalosten zaton v anale. Zakaj? Pravzaprav je razlogov več. Prvo kot prvo, zombi in Metal Gear franšiza enostavno ne gresta skupaj, ne glede na to, koliko razlag in alternativnih dimenzij ju veže. Potem pa so tu še mikrotransakcije v 40 € dragem naslovu, kot češnja na torti pa je napovednik blago rečeno izgledal slabo in brezvoljno. Tako smo mnogi pričakovali katastrofo v obsegu Hiroshime in Nagasakija.
A glej ga, zlomka, Japoncem je vsaj delno uspelo. Metal Gear Survive kljub vsej kontroverznosti in napovedim samooklicanih prerokov niti približno ni tako slab, kot ga skušajo nekateri blatiti. Še več, gre za čisto solidnega predstavnika preživetvenih iger, ki kljub mnogim napakam (o teh bomo še kako spregovorili), nudi zabavno igranje. “Bogokletje! A ne veš, da je Hideo Kojima edini, ki zna ustvariti Metal Gear naslov? Seveda je Metal Gear Survive zanič, saj je tako rekel kontroverzen Youtuber.” Kako za Boga pa potem trenutno sedi na udobnih 70 % na platformi Steam? Malo zato, ker sloni na MGS V, malo zaradi sovražnikov, ki jih je zabavno pobijati in malo zaradi hudih Konami pristašev. Celostno bi Metal Gear Survive najlažje opisal kot kombinacijo Metal Gear Solid V, The Division in Fortnite. Zveni nesmiselno? Morda res, a vseeno je učinkovito.
Razvojna ekipa: Konami Digital Entertainment (Japonska)
Založnik: Konami Digital Entertainment
Platforme: PC, PS4, XboxOne
Operacijski sistemi: Windows 7+
Datum izida: 20. 2. 2018
Cena: 39.99 €
Zvrst: Preživetvena akcijska avantura
Pohod v drugo dimenzijo
Najprej moram omeniti, da sem sam sicer igral verzijo za PS4, a kljub temu bo večino stvari in problemov povsem identičnih drugim platformam. Zgodba je (kot se za Metal Gear serijo spodobi) v najboljšem primeru povprečna, z več luknjami v logiki in razumu – omenjeno je na primer, da v Dite (samooklicani alternativni dimenziji) lahko pristanejo ljudje iz različnih obdobij v zgodovini, a kljub temu srečujemo ekskluzivno znake modernih časov in takratnih prebivalcev. Drugič z invalidnim otrokom v naročju bežiš pred pošastjo in v naslednji sceni ta (otrok, ne pošast) čudežno sedi na svojem starem vozičku, čeprav ni bilo nobenih možnosti, da bi ga vzeli s seboj ali našli na novi lokaciji. Tu je najbolje pogledati stran in se ne preveč osredotočiti na podrobnosti, saj je bil Konami na tem področju ekstremno površen in ušla jim je marsikatera luknja.
Če skušam (vsaj kar je znanega na začetku, kasneje namreč izvemo dodatne informacije) zgodbo povzeti v osnovi, se odvija v alternativni dimenziji, kamor smo bili, kot neimenovani rekrut MSF, poslani raziskati usodo prejšnje raziskovalne ekipe. Igra je postavljena v čas po napadu XOF na matično bazo v Ground Zeroes, ker zakaj pač ne. Črna luknja takrat vase posesa ostanke baze, skupaj s preostalimi soldati obeh skupin. Konami se, kot omenjeno, ni niti malo potrudil poskusiti opravičiti ozadje, ampak se je raje podelal na zveste oboževalce in vse označil kot “neuradno” izpeljanko.
Sami smo sicer bo zaslugi velikih bicepsov uspeli zdržati v sedanji dimenziji, a žal s kakšnim delom telesa manj. A ne skrbeti, roka zraste nazaj in pravzaprav smo sedaj nekako okuženi z virusom, ki ljudi spreminja v brezobrazne Kuba-kristalne (ne sprašuj) zombije. Aja, tu je tudi ogromna kristalna pošast, ki jo tekom pohajkovanja po prvem zemljevidu občasno srečamo. Gospodar prahu, kot so jo oklicali člani izvidnice, vlada nad puščavniškim svetom kot nekakšna premična večnožna gora, zaslužna za pokol mnogih.
Celotna zgodba je, verjamete ali ne, sicer manj zmedena od prejšnjih delov, a z enostavnostjo in navzkrižnostjo nikogar ne bo navdušila. Ker gre za neuradno izpeljanko, o njej verjetno ne bo nobene besede nikjer drugje, niti v MGS VI, če ta kdaj ugleda luč dneva.
Tudi od videnih obrazov ni niti ene znane osebnosti in namesto tega tekom enournega cinematičnega uvodnika v stilu MGS V ustvarimo lasten obraz in lastnega nemega protagonista. Ne vem, zakaj se razvojni studii tako radi odločajo za povsem neme protagoniste brez možnosti komuniciranja, niti preko teksta, saj vse izpade robotsko, včasih neumno in nasploh enostavno leno. Pravzaprav, ko smo že pri lenobi, je večina stvari enostavno predelanih iz MGS V, vključno z grafiko, zemljevidom, ki je le bolj prašna in zapuščena različica Afganistana, orožji, mehanikami in oddelki baze.
Ampak nimam nič proti uporabi obstoječih zadevščin, saj to omogoči več časa za njihovo nadgradnjo in dodelavo. Prav tako Survive uvede tudi veliko novega, a nekaj bolj uspešnega od preostalega. Najbolj očitna sprememba je ravno uvedba lakote, kisika in žeje, o kateri bomo še kako spregovorili.
Pogoltnost in požrešnost
Proti začetku se pozna pomanjkanje osnovnih dobrin, in tako moraš ubiti vsako kozo in podgano ter občasno piti okuženo vodo z upanjem, da ne stakneš driske. Zgodaj je tako preživetje osnovna naloga in ker nimaš dostopa do večine struktur in mehanik, si primoran slediti misijam in jih opraviti čimprej. Tako lakota kot tudi žeja namreč padata ekstremno hitro in protagonist je bolj požrešen kot Debela Baraba v puščavi. Na srečo so lokacije živali označene na zemljevidu in preko priročnega sistema lastnega označevanja, ki bi ga z veseljem videl tudi v ostalih naslovih, je možno podrobno raziskati in označiti vsako luknjo, razpadlo barako in ruševino, zemljevid pa se odkriva sproti. Ne samo priročno, temveč še kako nujno, saj je iskanje novih načrtov za opremo nujno opravilo, a na srečo je tudi razburljivo. Zaradi pomanjkanja in visokih stroškov streliva si tako vsaj na začetku omejen na lok z obnovljivimi puščicami ter eno izmed raznih vrst orožij za boj na blizu.
Osnova za uspešno preživetveno izkušnjo je tako tu, in še kako dobra je. Sicer bo verjetno lakota in žeja dobila manjši popravek, ker je trenutni sistem res nadležen in čeprav se po nekaj urah prenehaš soočati s pomanjkanjem, je nadležno vsakih 15 minut pojesti novo kračo ali popiti liter vode. Vsekakor ne gre za neko izjemno inovativno izkušnjo in bolj kot to gre za projekt, ki v akciji prikaže sistem baze-gradnje in menedžmenta. To je vidno v umetni inteligenci, ki jo je zlahka pretentati in se ji izogniti (če smo pošteni, gre vseeno za “slepe” monstrume, ki delujejo podobno kot klikerji v Last of Us).
Standardne sovražne vojake so tako zamenjale različne vrste okužencev. V kolikor ste si ogledali par ostalih pregledov, jih večina kritizira premalo raznolikost. In ja, prvih 10 ur se spopadaš skoraj ekskluzivno proti standardnim neumnim popotnikom, ki pa jih je vsaj zabavno pobijati, saj ima vsak strel, pa naj gre za puščico, pištolo ali avtomatsko puško, še kako viden učinek. Tako s strelom v nogo, recimo, ta odfrči stran in še malo prej hiter sovrag je omejen na počasno plazenje. Strel v glavo ali drugo šibko točko povzroča kritično škodo, strel v roko jo lahko odcepi od telesa in tako dalje. Celoten sistem je zelo zadovoljujoč in to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je tudi začetno, ponavljajoče se igranje zabavno.
Po prihodu na drug zemljevid se končno pričnejo pogosteje pojavljati tudi variacije na predelu sovražnikov. Čeprav se jih že na prvem pojavljajo nekje štirje, so dosti manj pogosti. Tu sem jih naštel kar osem vrst in proti začetku nisem imel problemov proti enostavnejšim, a kasneje znajo povzročati težave, sploh v kolikor ne nadgrajujete karakterja.
Trump bi bil ponosen
Ukvarjanje z večjim navalom med branjenjem baze je dejavnost, kjer igra resnično zasije. Kot zanimivost lahko namreč s sabo nosimo večje število obrambnih struktur, ki vsaj začasno zadržijo lačna usta, privabljena zaradi aktivacije portala ali kopača. Stvari kot kovinske ograje, barikade, mine ter prenosni mitraljezi močno olajšajo delo in so sploh v enoigralskem načinu paša za oči. Ker gre tako rečeno bolj za teleportacijo kot gradnjo, je ta instantna in tako si lahko v trenutku naredite obrambno območje. V večigralskem načinu je vseeno bolj kot ne isto, le da se tu nate derejo trije drugi igralci, ko vse gre po zlu.
Zdaj pa bi se zapičil še v eno, vse bolj prisotno problematiko v svetu iger in to so mikrotransakcije. Vsekakor nič nimajo za iskati v naslovu za 40 €, a Konami je vseeno odločil ubrati to pot in jih vključil, kljub negodovanju vseh, razen svojih denarnic. Na srečo z eno izjemo niso opazne in potrebne za igranje, v nos gre le odločitev o zaklenitvi mest za nove karakterje, dokler ne odštejemo 10 €. Toliko torej le za to, da lahko na istem računalniku oziroma konzoli igrata dve osebi? Nevarna odločitev. Smilijo se mi razvijalci, ki jih je doletela tolikšna kritika ravno zaradi tega, čeprav po vsej verjetnosti niso imeli nobene odločitve pri tem. A osebno me to ne moti toliko, ker boljša polovica nima nobene želje po klanju kristalnih pošasti. Bolj mi gre v nos, da ima igra potrebo po stalni povezavi z internetom, čeprav zaradi tega na PS4 nisem opazil zatikanja ali latence (tebe gledam, Blitzkrieg 3).
Glede vizualne plati ni kaj reči, gre za predelavo MGS V in čeprav je vse bolj sivo in prašno, je bolj kot ne identično. Gospodar prahu je vsekakor impresiven vizualen zalogaj, ko nemoteno šeta naokoli, a drugače vsekakor ne gre za nek priboljšek, čeprav so učinki in sploh eksplozije odlične in povzročijo let delov daleč naokoli. V kolikor v standardni igri nisi mogel sprostiti morilskih nagonov zaradi želje po pacifističnem igranju, pride tu vse do izraza in ni treba skrbeti za zajemanje pozornosti ter razne alarme. Ne, namesto tega se navadno (sploh v hodcu, ki poskrbi za anihilacijo vsega bližnjega) spraviš na vsak zalogaj in ga oropaš prahu, če pa začne škripati, jo enostavno popihaš.
V kolikor jo vsaj lahko, saj se vsaj na PS4 občasno soočaš s precej hudimi padci sličic in sploh v dežju (ki na srečo v prahu, ki prekriva večino ozemlja, ne obstaja) zna pasti do še kako opazne in moteče ravni. Tudi glede nadzora nisem imel problemov, sem pa kmalu po začetku izklopil asistenco pri merjenju, saj je naredila več škode kot koristi, saj mi je z avto-fokusom navadno povzročila zgrešen strel.
Ali drži, da štirje save sloti stanejo 10 eur?
Še boljše, posamezni save slot stane 10€ 🙂 .
Nevem kje ste vi dobili 6 oceno jaz ji dam gladko 2/10 se zaradi drugih shady stuff v konamiju ,ce spremljate kaj zadeve. Are we now paying for save slots xd se ena igra, ki jo crtam iz seznama nakupa. Pred ostalimi MG serijami se tale del lahko samo skrije.