Le komur od zapriseženih strategov besede “Paradox Interactive” ne prikličejo spominov na pogosto spregledan in od mnogih zapostavljen žanr. So eden redkih velikih založniških studiev, ki nas vse od leta 2000 blagoslavljajo s pretežno strateškimi naslovi, katere tu in tam prekine kakšna igra igranja vlog. A kljub temu občasnemu preskoku se skoraj ekskluzivno osredotočajo na strategije. Presenetljivo je minilo že leto in pol, odkar sem nazadnje vzel pod miško enega njihovih produktov in mislim, da je počasi že čas, da zarinem lopato v nov kup grude in poskušam vzgojiti nekaj pridelka – kot nalašč je ravno izšel Surviving Mars. Žal sicer ne omogoča biti vesoljec v stilu Matta Damona, a presneto, če ne nudi dobrega približka vesoljskemu krompirju, vzgojenemu iz iztrebkov.
O čem je torej sploh govora? Kaj nas čaka tokrat? S pomočjo kreatorjev Tropico serije so pri Paradoxu ustvarili novo vesoljsko simulacijo kolonizacije tujega planeta. Kot ime nakazuje, se vse odvija na rdečem planetu, ki je človeški rasi padel v oči kaj kmalu po odkritju vesoljskega potovanja. Cilj igre je rast vesoljske kolonije, vse od pristanka na rdečem puščavniku in skromnih začetkov z majhnimi robotki pa do ogromnih življenjskih kupol in goro prebivalcev, vsakim z lastnimi statistikami, potrebami in muhami. Zveni zabavno? Kakopak. Vsekakor gre za izkušene glave, ki vedo, kaj oboževalci želimo, in ki nas le redko razočarajo. Tako se v nov projekt podajam z visokimi upi. Kako dolgo pa bodo ti ostali visoki, pa bo odvisno od dotoka kisika, vode, prehrane in seveda čim manj meteorjev, prosim in hvala.
Razvojna ekipa: Haemimont Games (Bolgarija)
Založnik: Paradox Interactive
Platforme: PC
Operacijski sistemi: Windows 7+, Steam OS, Linux, Mac OS
Datum izida: 15. 3. 2018
Cena: 39.99 €
Zvrst: Realno-časovna strategija
Življenje na tujem planetu
Nadzorovanje marsovcev seveda pride z določenimi stroški. Surviving Mars je na voljo v treh edicijah, od osnovne, ki te obere za dobrih 40 €, pa do kolonske različice s sezonsko prepustnico (ta vsebuje dva prihajajoča dodatka in kompilaciji vsebine), dodatnimi zgradbami ter stili. Prikrajša nas za dobrih … Ste pripravljeni? … 75 €? Hmm … No, moram reči, kar se ultimativnih različic tiče, je pravzaprav kar poceni.
Surviving Mars je zanimiva, a rahlo suhoparna variacija dobro poznanega koncepta, prav do točke, kjer se začneš zavedati, da jo to dejansko njen šarm. Strateški pritiski in osnove na površju izgledajo rutinsko, ampak okolje s sabo prinese tudi lastne mehanike. Vzdrževanje zgradb, naravne katastrofe in ostale dolžnosti vladarja tujega planeta niso enostavne in potrebujejo tudi nekaj taktične presoje.
Prva stvar, ki jo moram omeniti, je, da nekdo, ki ne mara simulacij in garanja le “za preživetje”, tu ne bo našel nič zase. Zgodbo večinoma ustvarjaš sam, igralni način je le en, vse pa se odvija okrog preživetja in počasnega širjenja. Brez pretiranih fantazijskih elementov, kampanje, sovražnikov in pravzaprav druge žive duše. Na Marsu si povsem sam brez kakršnega koli živega ali mrtvega igralca kjerkoli naokrog. Preživetje je edina stvar in edina naloga v tvoji knjižici opravil; in čeprav je sprva to enostavno, se vse hitro zaplete. Majhne stvari, kot je okvara generatorja ali meteor, ki je kot nalašč treščil v eno izmed zgradb, te vsake toliko časa spomnijo na ta, osnoven cilj – kot tečni bratranec, ki vsake toliko časa pride na obisk.
Bitka za sponzorstvo
Ko se prvič želiš podati na tuje, te pričaka par začetnih nastavitev, kot je izbira sponzorja, vrlina in kaj želiš vzeti s seboj. Od tega bo odvisna težavnost in posredno tudi stil igranja. Sponzorji so pomembne, ogromne korporacije oziroma države, ki priskrbijo finance, hitrost raziskovanja, število prostovoljcev in skrivnost. Tako je treba na tem mestu pozorno prebrati vse, kar kdo izmed njih nudi in si glede na prebrano izbrati želenega finančnega strička. S tem s poti končno preideš tja, kamor si si toliko časa želel in kjer boš preživel večino naslednjih uric.
Pristaneš na drugačnem, na kvadratne teritorije razdeljenem, neprijaznem planetu s par robotki, prazno vesoljsko raketo in zgolj lastnimi idejami, kako vse spraviti skupaj v funkcionalne zametke kolonije. Kljub temu da je veliko osnov podobnih kot pri preostalih simulacijah, sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na precej počasen stil, ki variira od večine vesoljskih strategij in prej spominja na igre Anno serije. Začetek tako ne bi smel biti pretežak, mar ne? Narobe. Čeprav mi je uspelo priti do prvih naseljencev, sem se kmalu začel zavedati, da sem vse skupaj postavil precej neoptimalno, preveč hitel in da se bo ob najmanjši sapici vse razsulo. Nič, iz napak se učiš, mar ne?
Marsa se ne drži brez razloga naziv prašen planet in tudi v igri prah predstavlja pomembno mehaniko. Je grob, surov ter nadležen in pride v notranjost vsega, pa naj gre za spodnjice ali sončno elektrarno. Ne le to, z nemalo sreče te zajeme kakšen prašni vihar, tornado ali meteorni dež, lahko pa tudi pritisne mraz in zamrzne zaloge vode. Skrb za resurse je tako pomembna mehanika, saj je od njih odvisna tako gradnja kot vzdrževanje stavb, kolonisti pa seveda potrebujejo tudi osnovne življenjske dobrine. Nekaj jih je možno pridelati s pomočjo tovarn, a pomanjkanje te občasno prisili, da pokličeš raketo z zalogami. Tako Surviving Mars dobro drži napetost in te občasno vrže v nezavidljiv položaj, ko se moraš odločiti med več prioritetami med tem, ko proti tebi drvi nova naravna katastrofa.
Vse kar vidiš, bo kmalu moje
Pod površjem se skriva veliko, več, kot bi sklepal na prvi pogled. Na primer, vsak kolonist je ločena entiteta, ki jo nadzoruje lastna zavest. Vsak ima tako lasten um, moralo, zdravje, udobje in specializacijo kot tudi nabor dobrih in slabih lastnosti, na primer strahopetnost, požrešnost, pogum, odpornost, veganizem in podobno. Poln nadzor imaš nad tem, koga sprejmeš v svojo kolonijo, med stavbami pa se najde tudi velik nabor takšnih, za zadovoljevanje raznih osebnosti ali celo njihovo prilagajanje. Ti kolonisti živijo v umetnih kupolah, kjer lahko postavljaš spet ločene zgradbe, katerih namen je večinoma zadovoljevanje različnih potreb tvojih Marsovcev. Zaenkrat je sicer nabor osebnostnih lastnosti malo premajhen za moj okus in se pogosto ponavlja, a glede na izjemno podporo modifikacij bi znali uporabniki to izboljšati sami.
Sam rang zgradb zveni impresivno in to tudi je, čeprav se ne more primerjati z večino simulacij. Obstaja le nekaj vrst osnovnih dobrin in ne morem si pomagati, da si ne bi želel še več tako tu kot tudi pri zgradbah. Pri variaciji tako najbolj pomagajo razne znanstvenofantastične tehnologije, ki jih občasno popestri še kakšen znanstveni prodor z večjim bonusom. Popolnoma mogoče se je specializirati v določeno smer in jo povsem razviti, čeprav je koristno poseči tudi po preostalih tehnologijah, sploh hitrejši razvoj zna priti vsakemu prav. Bogata izbira in raznoliki bonusi nudijo veliko fleksibilnost in imajo tudi takoj viden učinek, kar sem pogrešal pri podobnih simulacijah, kjer je razvoj dal le majhne pasivne bonuse, kot je 10 % hitrejše kopanje x-a.
In potem so tu skrivnosti z zametki zgodbe in več možnimi rešitvami, ki pridejo v poštev, ko poskrbiš za osnovne potrebe marsovskega prebivalstva. Lahko jih izbereš sam pred pristankom na planet ali pa se odločiš za naključno skrivnost – računalnik navadno sam izbere takšno, ki je še nisi izkusil. Na voljo jih je kar nekaj, in tako že osnovna igra, brez dodatkov in modifikacij, nudi več sto ur zabave, v kolikor želiš izkusiti res vsako izmed njih. Tudi raznolikost pride v poštev, saj se lahko soočiš s političnim trilerjem z Zemljo, spečo okužbo, ki se počasi širi skozi tvojo kolonijo ali neke vrste kocke, ki jih nisem povsem razumel, vendar so igro pospremile v vode znanstvene fantastike.
Mešanica je izvršena s tako vizualno kot mehansko dovršenostjo. Všeč mi je bilo predvsem, kako lahko zaradi prahu v trenutku razločiš med novimi in starejšimi deli kolonije, grafični stil nasploh ima dobro enotnost in – kljub zanašanju na pustost tujega planeta tudi tu – precejšnjo raznolikost. Meniji so pregledni in gradnja enostavna, čeprav sem vse naokoli opazil nekaj manjših stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Nadzor dronov je na primer štorast, med gradnjo stavb ne moreš posegati po pohitritvi časa in ob veliki koloniji te zna marsikaj zmesti. A to so le majhne opombe v gori dobro opravljenih in premišljenih mehaničnih zadevščin, katere so me tu in tam pikale, a niso izbrisale nasmeška iz obraza.
