Založnik Milestone je znan založnik dirkačin, saj jih vsako leto izda kar nekaj. Pod svojim pasom imajo nekaj hitov, kot sta Ride 2 in Gravel, a kar nekajkrat so se soočili tudi s komercialnimi neuspehi oziroma celo neuspešnimi serijami, ki nikakor ne uspejo prodreti zaščitne plasti denarnic potrošnikov in vedno znova prejmejo mlačen sprejem.
Žal med te konglomeracije sodi tudi MXGP franšiza. Kot FIFA, NBA in F1 vsako leto dobi novega težkokategornika s pripadajočo cenovno oznako, ker seveda vsak založnik ve, kako je najbolje vsako leto kljub kratkemu razvojnemu času in pomanjkanju sprememb gor zalepiti ceno AAA igre in adijo Pepe. Seveda pričakovano tudi letošnji novinec MXGP Pro trpi za simptomom (pre)visoke cene in premalo nove vsebine. Sicer vsebuje par sprememb napram solidno sprejetega lanskoletnega MXGP 3, a vseeno zaluta in kljub obetom konča v hlevskem gnoju.
Razvojna ekipa: Milestone
Založnik: Milestone
Platforme: PC, PS4, XOne
Datum izida: 29.06.2018
Cena: 49.99 €
Zvrst: Simulacijska dirkačina
Blatna nebesa
Danes bomo torej govorili o MXGP Pro, najnovejši motokrosistični simulaciji s fokusom na vsakoletno svetovno prvenstvo v tem športu, ki sem jo tekom prejšnjih dveh tednov testiral na Playstation 4 konzoli. Obljube so bile precej enostavne, z le eno večjo novostjo. Imamo vse trase prejšnjega dela, vsi osnovni igralni načini ter seveda podporo za večigralstvo.
Ampak, kakor standardno se to sliši, je to tudi glavni začetni problem. Dobre dirkačine skušajo preseči pričakovanja, požreti čim več vsebine ter najpomembneje – inovirati in vnesti čim več eksotičnih začimb. Ampak MXGP Pro se kot muhasta kuharica drži starodavnega štrukljevega recepta in ne odstopi niti za ščepec soli. Sicer to ne bi bil problem, če ne bi bil originalni recept spisan z veleprodajo v mislih. Pričakuješ kulinarično specialiteto, a prejmeš zavitek, ki komaj dosega minimalne standarde za klasifikacijo med živila.
Že med prvo dirko sem prišel do instantne realizacije, zakaj MXGP Pro oglašujejo kot simulacijo. Nudi manj arkadno dirkanje z bolj realistično fizično zasnovo in vse od prve postavitve gum na razritem blatu se boš zaletaval v ograje, drsal po-dolgem in počez ter preklinjal zavoje in njihove stvaritelje obenem.
Seveda to pritiče športu z nazivom blatni šport in čeprav je bolj realistična fizika zagotovo korak v pravo smer so nekatere stvari bedasto vpeljane in odstopajo od simulacijskega občutka. Če vzamemo na primer že čisto osnovno stvar, se mehurček hitro razpoči – nasprotni dirkači. Pričakoval bi, da reagirajo na vsak dotik in se izmikali oviram na progi, a dejansko raje kot kamnite klade povsem ignorirajo vsako kolizijo in lepo pičijo naprej ter se brigajo le zase. Tudi, če po skoku na enem izmed mnogih hribčkov pristaneš na drugem vozniku, ne bosta zletela z motornih konjičkov, temveč se boš kot Mario z Goombe lepo odbil od njega in ne ti, ne nesrečnik ne bosta pretrpela niti lažjega pretresa možganov.
Podobno velja tudi za pristanek na tazadnjo po neuspešno zvoženem ovinku – ostali dirkači bodo enostavno vozili preko tvojih okončin in se ti smejali v obraz, dokler ne boš par sekund pozneje postavljen nazaj na stezo in vsi se bodo obnašali, kot da ne bi mogel po pravilih pristati na invalidnem vozičku.
Padanje obvezno, vstajanje instantno
“Čaki malo,” vas slišim, kako vpijete. “Saj to ne pomeni, da ne gre za pravo simulacijo. Zagotovo so to le izjeme in sploh – pretiravaš, model. Zagotovo izpostavljaš le najslabše primere.” Žal, tudi v slednjem primeru, če izpostavljam najbolj kritične situacije, so to stvari, ki se konstantno dogajajo. Čeprav si nihče ne želi, da bi v visoki kvaliteti videl, kako njegovemu dirkaču pokajo kosti, medtem, ko se ostali spotikajo preko njega in rezervirajo svoj kotiček v blatni kopeli, bi rekel, da je glavni problem igre to, da ponosno oznanja, kako gre za simulacijo. A le, ko ji to paše. Zato veliko stvari enostavno ni logično zastavljenih in vožnja je nepredvidljiva – kot da se fizika doslej ni izkazala za nepredvidljivo ženico, katero zna ukrotiti le redko kateri razvojni studio.
Padci in zdrsi se včasih zgodijo brez pravega razloga tudi po povsem ravni stezi, kot da bi gledal video smešnice, medtem, ko včasih kljub (pre)visoki hitrosti brez najmanjšega problema zvoziš ovinek, kjer bi se po vseh pravilih logike moral zabiti v ograjo. Če smo že pri ograji – tudi ta je zgolj nevidni zid, ne reagira na dirkače in jih zgolj odbije nazaj kot pri fliperju.
Kjer fizični model sicer dobro izpade, je reagiranje motokrosa glede na površino in simuliranje oprijema, ko se par sekund počutiš, kot da stojiš na mestu, nato pa te izstreli naprej. Če spremljaš teren boš lahko v določenih ovinkih bolj pritisnil na gas in brez težav zvozil ostri zavoj, a že naslednji krog te bo znalo kljub manjši hitrosti sredi istega zavoja zabrisati v publiko, saj so ostali dirkači progo dodatno razrili. Učenje trase in iskanje najboljše linije je nujno opravilo za vsakega solidnega dirkača in pripomore pri lajšanju naključnosti, a še vedno se prevečkrat zna zgoditi, da izgubiš nadzor in odletiš s proge.
A kljub temu fizika občasno zagode in že rahel pritisk na zavoro te spremeni v granitno kocko in sesedeš se brez upanja po rešitvi, štorasto pa je sploh poravnavanje po nagnjenju v zavoj, kjer se hitro preveč obrneš v drugo smer in situacijo še poslabšaš. Na srečo te še tako hud padec ne stane več kot par sekund, zato lahko občasno na lažjih težavnostih pogledaš skozi prste nezanesljivi vožnji.
A glej, tudi tu nisem brez kritik. Včasih te nazaj vrže že najmanjše sekanje ovinkov, medtem, ko računalniški voznik ob še večjem sekanju veselo vozi naprej, a to je debata za kakšen drug dan. Fizika bi naj med igranjem bila to, na kaj se igra osredotoča, a ultimativno v večini področij propade huje kot socialno življenje med študijem. Čisto je nekonsistenčna in včasih deluje po pravilih, a spet drugič ne. Včasih me je celo tako frustrirala, da sem moral za par minut odložit kontroler in se sprostiti na kakšen drug način.
Ko padejo vratca
Če zdaj pogledamo širšo sliko, moramo omeniti še ostale aspekte razen vožnje. Glede igralnih načinov si omejen na zelo osnoven večigralski način, par enoigralskih, kot so časovni napad in samostojne dirke, osrčje pa leži v precej površinskem kariernem načinu. Urejevalca prog ni najti in tudi kariera se počuti bolj osnovna kot pri Monster Energy Supercross. Imaš par osnovnih opcij glede uniforme in motorja, a glede kvantitete nihče ne bo vpil od veselja.
Vse se počuti bolj poenostavljeno glede na prejšnje igre serije, nov je le “ekstremni način”, kjer je poudarek na ekstra realistični fiziki in obnašanju motorja, kar je dobrodošla novost. A prčkanje z menijem za realistično fiziko pripomore le malo in včasih se mi je zdelo, da bolj kot nabijem “težavnost”, lažje je vse skupaj, čeprav se moreš najprej navadit na drugačno obnašanje motorja.
Ko se po prvi dirki kot zadnji cel blaten prebiješ čez ciljno črto, se boš počutil kot največji amater in niti malo ne pomaga, da je uvajalni način frustrujajoč in enostavno zanič. Kar ti v običajni dirki uspe po občutku, tu lahko vzame par poizkusov, predvsem zaradi tega, kako kruto te zna igra ocenjevati. Kaznovan boš, če po skoku ne pristaneš v označeni coni, čeprav je tvoja pozicija superiorna glede na zastavljeno in imel sem občutek, da je uvodnik sestavljal zelo ciničen razvijalec na zelo slab dan. Če ne poznaš principov, je brezveze iti v trening, saj te ne uči novih prijemov, temveč te le kaznuje, če obstoječih ne opraviš pravilno. Malo je čudno tudi, da ti opravljene dodatne misije med treningom podarijo bonuse med vožnjo, kot je hitrejši reakcijski čas in boljše rezanje ovinkov.
Za konec moram prihraniti še najhujše, kar je, da na “navadni” PS4 konzoli igra teče na 30 sličicah na sekundo in zaradi tega se počutiš kot invalidna raca na ledeni stezi. Resda je grafika prejela veliko nadgradnjo napram prejšnjega dela in sploh modeli motorjev izgledajo resnično dobro, a zatikanje vzame tisto malo veselja, kar sem ga še imel po opravljanju uvodnika.
Potem pa so tu še hudičevo dolgi nalagalni časi, kjer boš v kariernem načinu čakal po kakšno minuto med posameznimi dirkami in to se vsaj meni zdi absolutno nedopustno. Škoda je tudi, da zvočna plat ni najbolje implementirana, saj so navijači tihi kot v grobnici in glasba nezapomnljiva.
Zaključek
Pozitivno:
+ Grafična podoba je dobra
+ Teren vpliva na vožnjo na realističen način
+ Ko fizika deluje, vse dobro izpade
Negativno:
– Premalo inovacij
– Nekonsistenčen fizični model
– Veliko spregledanih težav
– Igralni načini so preveč poenostavljeni
– 5% igre predstavljajo nalagalni zasloni
