Veste, skozi svojo igričarsko kariero sem postal že malce odporen na najnovejše hite, ki nam jih naša najljubša industrija prešerne volje servira vsako leto. Preprosto sem postal do novih iger nezaupljiv in redko kateri novo napovedani naslov mi hitreje požene kri po žilah.
Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem v svoje roke pridobil RPG igro Divinity: Original Sin 2 Definitive Edition in sveti drek, kako mi je ta igra prevzela življenje.
Razvojna ekipa: Larian Studios
Založnik: Larian Studios
Platforme: PC, PS4, XOne
Datum izida: 31.8.2018
Cena: 44.99€
Zvrst: RPG
VIDEO PREGLED
Takšne virtualne RPG droge moje žile niso začutile že dolgo, dolgo časa in čeprav mi je bil denimo The Witcher 3 zelo dobra igra, z njim niti približno nisem postal tako zasvojen kot z dotičnim naslovm. Divinity: Original Sin 2 je ena tistih iger, ki jo začneš igrati ob enih popoldne in ko ponovno pogledaš na uro, si pred računalnikom preživel več kot 8 ur in zadeve še nimaš dovolj. O igri sem sanjal, ko sem šel ven na pijačo so se misli vračale k njej in špil mi je dobesedno pojedel vsak trenutek prostega časa, dokler zadeva ni bila komplentirana. Če bi obstajala telefonska linija za zasvojence od Divinity 2, bi od mene zagotovo prejeli klic kmalu po izidu.
Če ste preigravali Divinity: Original Sin 1, vam bo nadaljevanje povsem sedlo v roko in čeprav špil vsebuje nove sisteme, nekakšnih večjih privajanj od prejšnjih igralcev ne zahteva. Prav tako lahko novici takoj zagrabite nadaljevanje, brez preigravanja originala, saj so zgodbi precej ločeni, spregledali boste sicer kakšno referenco a daleč od tega, da bi po svetu Rivellona tavali izgubljeni.
Na začetku lahko izberemo svoj karakter, ki je lahko povsem naš ali pa vzamemo enega od “Origin” oseb, vsaka od njih pa vsebuje svoje ozadje ter tudi zgodbo. Izberemo tudi naš poklic, ki se sicer deli na tipične bojevnike, čarodeje ali zmikavte a vsak od njih vsebuje svoja pod-drevesa. Že pri ustvarjanju lika oz. svojega igralnega razreda, se vidi, na čemu bo to nadaljevanje Kickstarter uspešnice gradilo: svobodi in ustvarjalnosti.
Namreč izbira poklica je samo okvirna smer, kam bomo naš lik usmerili a špil nas nikoli ne omejuje pri razvoju našega junaka. Točke, ki jih pridobivamo skozi raziskovanje, tepežanje ali opravljanje nalog lahko vložimo kamorkoli in razvijemo povsem unikatnega pustolovneža. Si želite igrati kot zmikavt, ki pa rad poleg skrivanja po sencah na pomoč prikliče tudi kakšno zver iz onostrastva? Kaj pa tanka, ki pa se rad poleg tega specializira na električne čiru čarule? Vse to je možno a čeprav imamo proste roke, je dobra poteza da našo druščino pametno in taktično sestavimo.
Med našo avanturo lahko namreč v našo druščino prikličemo še tri druge junake, vsak od njih pa prav tako vsebuje svoje motive in svojo glavno nalogo. Koliko so ti stranski karakterji močni in vpadljivi, naj vsak presodi sam, osebno sem se stežka odločil koga vse bi poklical s sabo na pustolovščino saj je prav vsak od njih zanimiv in me je zanimal razplet njihove osebne sage. Boste s sabo vzeli okostnjaka, ki sliši na ime Fane in išče kam za vraga je izginilo njegovo ljudstvo? Ali pa kuščarskega Red Princea, ki si želi spet prisvojiti svoje izgubljeno cesarstvo? Tu je še Lohse, ki v sebi skriva mogočnega demona, ki se ga želi čimprej znebiti.
Osebne naloge spremljevalcev se lepo prepletajo z glavno štorijo, ki je sicer preprosta a hitro niza zaporedne dogodke, zato nikoli špil ne postane dolgočasen, kjer bi preganjali samo en objektiv. Spet se znajdemo v vlogi Sourcererja, ki lahko vihti magijo a med tem početjem lahko privabi neželene monstrume Voidwokene iz onostranstva. Zato so Sourcererji preganjani iz strani Magisterjev in tako špil začnemo na ladji, kot ujetnik, na sebi pa nosimo ovratnico, ki nam preprečuje izvajanje večjih in zahtevnejših čarovnij. Barka nas pripelje v prvo večje mesto, to pa je v bistvo zapor, ki sliši na pomenljivo ime Fort Joy.
Tam dodobra začutimo svobodo, ki nam jo ponudi Divinity: Original Sin 2. Med prečesavanjem mesta lahko skozi močno izboljšane dialoge napram enki, kmalu naberemo kopico nalog, skoraj vse pa so rešljive na več načinov. Nekatere lahko razrešimo samo skozi dialoge, spet druge čez boj, vkomponiramo pa lahko oba principa za maksimalen iztržek izkušenj. Primer: tipček nas pošlje v predmet v grobnico in ko pridemo nazaj, se lahko odločimo ali mu predmet damo ali pa obdržimo. Če ga obdržimo, se zgodi boj, kjer dobimo samo delček izkušenj, če pa mu predmet najprej predamo v zameno za nagrado, dobimo najprej izkušnje pri zaključku naloge, kasneje pa ga še dodobra pretepemo, kar nam doda še dodaten izplen.
In bojevati se boste želeli čimvečkrat saj je ravno to največja privlačnost igre. Tepežkanje je sicer potezno, kjer se z nasprotnikom izmenjujeta pri vlečenju ofenzivnih in defenzivnih potezah, a zadeva je tako slastno izpeljana, da se boste prav veselili vsakega novega spopada.
Na bojnem polju štejejo taktičnost, pametno razporejanje ter učinkovito kombiniranje, prav pa pride tudi kanček sreče ter iznajdljivost. Veščine, ki so nam razpolago med bojem, so naravnost fantastične in vse so odvisne od tega v katero razvojno drevo smo popeljali naš karakter. Denimo čarovnik, ki je specializiran na vodno magijo, lahko prikliče najprej dež kar teren dodobra zmoči, nato zaluča točo, ki nasprotnike zmrzne in so zaradi tega onesposobljeni za naslednjo potezo. Dva karakterja lahko tudi svoje veščine kombinirata, denimo “polymorph” urok lahko spremeni karakterja v kokoš zaradi česar lahko dve potezi samo brezglavo teka. A še pred tem ji z zmikavtom presekate arterije, kar pomeni, da bo med vsakim premikom sovražnik izgubil nekaj krvi. Ko kura prične brezglavo tekati lahko v eni potezi izgubi vse zdravje in tako se lahko hitro znebimo precej močnega nasprotnika.
Teh kombinacij je malo morje in prav gruntanje različnih taktičnih potez je glavno vodilo, da se kazalec na uri hitro premakne v jutranje ure. Samo en boj zna trajati tudi več kot pol ure in kakšna neumna poteza je dovolj, da gre vse po zlu in je igre konec. A za razliko od drugih iger, tu začudoma ne boste doživeli napad popizditisa ampak se boste samo potiho nasmehnili, nasprotniku izrekli “GG” in poskušali še enkrat, z drugo taktiko, saj ste se od poraza nekaj naučili.
Boj je sicer precej podoben originalu a se razlikuje v eni pomembni razliki: sistem zaščit tako vas kot nasprotnika. Namreč vsak osebek, tako sovražnik kot tudi naši karakterji, vsebujejo dve zaščiti in sicer fizično in magično. Naši fizični napadi ter nekateri uroki delujejo samo na fizično zaščito medtem ko uroki ponavadi samo na magično. To pomeni, da se je za napade potrebno taktično in pravilno odločati, naša druščina pa mora biti tudi preudarno sestavljena, saj ne moremo imeti samo grupico bojevnikov, ki bi napadali samo fizične protekcije, saj imajo nasprotniki različno močne ščite. Kot primer lahko navedem bojevnike, ki imajo višje fizične obrambe medtem ko so šibkejši pri magični zaščiti. Pametno je zato z našo magijo napasti nasprotnikove tanke, medtem ko fizično klestimo mage, ki imajo praviloma nižjo fizično protekcijo.
Tu so še občasni šefi, ki recepte dodobra premešajo in zahtevajo spet svoje taktike za merjenje moči in znajo biti včasih težki, skorajda nemogoči a če se kje vztrajnost splača, je to v Divinity: Original Sin 2.
Špil vsebuje še toliko zadev, primernih za opis a če bi se želel potopiti v vse pritikline naslova bi lahko popisal celo knjigo. Naj omenim, da je prisotno še kovačenje, raziskovanje zakopanih zakladov, uganke ter ropanje vsega, kar ni trdno pribito na tla. Vse to spet vsebuje svoje zanimivosti kot je denimo ropanje medtem ko je NPC zapleten z enim likom v pogovor, tačas pa mu drugi prazni žepe. Ali pa preprost problem, ko naletite na zakopan zaklad in pri sebi nimate lopate, vendar imate v ekipi kuščarja Red Princea, ki lahko s kremlji odkoplje skrinjo. Te male zanimivosti, ki nam dodobra popestrijo igranje je preprosto ogromno in res je lep občutek, ko včasih poizkusimo neko kombinacijo in ta dejansko obrodi sadove.
Sem omenil, da igra vsebuje še odličen sodelovalni način, kjer se lahko skozi celotno avanturo podate s kolegi? To je eden redkih RPG-jev, ki ponudi večigralsko preigravanje štorije, ker pa je boj potezen in ne zahteva hitrih refleksov, lahko na pustolovščino povabite tudi nekoga, ki ni ravno ekspert v igranju kot je denimo vaša boljša polovica.
Je Divinity: Original Sin 2 potemtakem popolna igra? Ne, seveda da ne. Igra vsebuje svoje pomanjkljivosti, ki se sicer na začetku zdijo manjše a ob daljšem preigravanju začnejo najedati. Stvari kot so povsem zmeden inventorij ter dnevnik nalog sta na začetku manjši nadležnosti a ko enkrat naberete gore opreme, je prečesavanje le te ob nepriročni hrambi tečno in zamudno. Dnevnik so sicer v Definitive Edition malce popravili a vseeno je zadeva še precej nepregledna, saj zaključene naloge ostajajo zapisane med aktivnimi kar je izjemno butasta odločitev. Problem se pojavi tudi pri napredovanju našega lika, saj ob prehodu na naslednjo stopnjo naša prejšnja oprema skorajda takoj postane zastarela zato tisti izjemen meč, za katerega ste se pošteno potrudili, ob “level upu” izpade samo še kot dragocen odpadek in menjavanje opreme zna postati prepogosto.
A vsi ti minuski ne morejo vzeti čara, ki nam ga priskrbi Divinity: Original Sin 2 Definitive Edition. To je starošolska RPG droga, kjer se moramo pri bojevanju zanesti na našo taktiko, preudarnost, iznajdljivost ter pri izpolnjevanju nalog na našo raziskovalno žilico, saj na mapi ni vedno označeno, kam se moramo podati.
Je en tistih naslovov, kjer se boste vrnili v čas, ko si boste ob treh zjutraj govorili: “samo še ena poteza” in potem obrnili še celotno nalogo ter si ob štirih zopet ponavljali enak slogan. Je RPG v pravem pomenu besede in če letos ne izide nič več pametnega na temu področju, ji lahko brez problema izrečem RPG GOTY tudi za 2018.
