Two Point Hospital – Recenzija (PC)

Two-Point Hospital je duhovni naslednik danes že kar kultne igre iz leta 1997, Theme Hospital. Razvijalci, ki so deloma isti kot pri prvencu, so od originala prevzeli igralnost, zgodbo in humor, formulo malce premešali, dodali nekaj novosti iz današnjega časa in celotno gmoto na koncu še izpilili. V svet so spustili odlično, četudi ne najbolj realistično simulacijo upravljanja bolnišnice.

Razvojna ekipa: Two Point Studios
Založnik: Sega
Platforme: PC, Mac, Linux
Datum izida: 30. 08. 2018
Cena: 34.99 € (Steam)

Perspektiva v Two-Point Hospital je navidezna izometrija, kot nam je poznana že iz prvotnega naslova, s pridihom 3D elementov. Posodobljena grafika zamenja pikslasto, hiperbarvito okolje, tipično za veliko podobnih iger iz 90. let, za bolj moderen, skoraj že plastelinast izgled, ki vrže realizem vstran in nam že na prvi pogled da vedeti, da to ne bo navadna, resna simulacija. Pri polaganju sob in objektov ter ob privzdigovanju, premikanju in spuščanju možicljev na želena mesta so vsi elementi na videz nekako prožni, kar se odlično poda k ustvarjanju prepričljivega izgleda nenewtonske tekočine.

Cilj tokratne iteracije igre je enak vsakemu tega žanra: zgraditi karseda uspešno podjetje – v tem primeru bolnišnico – in zaslužiti čim več denarja. Seveda moramo ob tem skrbeti tudi za dobrobit naših zaposlenih in pacientov, vendar sta ta dva aspekta bolj postranski misli, in tudi to zgolj zato, ker vplivata na primarni cilj (nesrečni zaposleni privedejo do nesrečnih pacientov, ti pa do nižjega zaslužka – juhu, kapitalizem).

V vsaki bolnišnici imamo možnost doseči do tri zvezdice. Vsako izmed njih pridobimo tako, da izpolnimo določene cilje, ki jih imamo ves čas navede na ekranu. Ko izpolnimo pogoje za prvo zvezdico, odpremo dostop do naslednje bolnišnice in lahko takoj preidemo h gradnji le-te, lahko pa vztrajamo pri trenutni in se potrudimo doseči še preostali dve zvezdici. Ob skoraj vsaki se nam odklene kakšen nov predmet ali nadgradnja obstoječega, zato se večinoma splača malce vztrajati in doseči vsa tri zlata odličja.

Vsaka bolnišnica potrebuje štiri osnovne komponente, da lahko prične z obratovanjem: recepcijo, receptorja, splošno ambulanto in splošnega zdravnika. Ko vse te postavimo in bolnišnico tudi uradno odpremo, bodo skozi vhodna vrata počasi pričeli capljati naši prvi pacienti. Ti lahko že na prvi pogled prikazujejo simptome svojih bolj ali manj nenavadnih bolezni in bodo, po prvotnem pregledu s strani splošnega zdravnika, dobili napotnico za tretma pri specialistu. Vsak izmed teh specialistov potrebuje tudi svojo lastno sobo, ki jo moramo seveda zgraditi, v določenih primerih pa poprej še raziskati in odkleniti. Teh je ob koncu igre precej, skoraj trideset. Med njimi so klasične, kot so psihiatrija, kirurgija, kardiologija in farmacija, najdemo pa tudi bolj nenavadne ambulante za prav tako nenavadna obolenja.

Bolezni, ki jih lahko diagnosticiramo pacientom, je, tako kot pripadajočih sob, malo morje in predpisani tretmaji so vse drugo razen tipični. Ena izmed prvih zdravstvenih težav, ki jih srečamo tekom kampanje, je omotica ali »lightheadedness«. Razvijalci so se poigrali z angleško različico imena, ki jo je možno dobesedno prevesti tudi v »žarnična glava«, in tako pacientom s tem sindromom kot viden simptom dali – uganili ste – žarnico za glavo. Toda to še ni vse, taka posebna bolezen potrebuje seveda tudi posebno zdravljenje. Splošni zdravnik napoti pacienta v De-Luxe kliniko (»deluxe« – luksuzna, ali »de« – predpona, ki nakazuje odstranitev nečesa in »lux« – enota svetilnosti), kjer pacientu izvijejo lučko in jo nadomestijo z njihovo pravo glavo (iz kje in kako nadomestne glave pridobivajo, ne vem, in mislim, da tudi ne želim izvedeti).

Večina bolezni ima tako neko humorno komponento, ki izvabi že ob imenu ali najkasneje ob pričetku zdravljenja pacienta nasmešek na obraz. Tako najdemo pandemijo (ang. pandemic – na glavi imajo ponev, ang. pan), 8-bitnost (ang. 8-bitten – so pikslasti, kot stare 8-bitne igre), jeans gene (ang. denim jeans – imajo kožo jeans modre barve, besedi za jeans in gene sta enakozvočnici) in še bi lahko naštevala.

Poleg diagnostičnih sob tekom kampanje in raziskovanja odklenemo tudi sobe, ki nam pomagajo z drugimi aspekti vodenja bolnišnice. Soba za raziskovanje nam, kot lahko sklepamo že iz samega imena, pomaga priti do novih dognanj ali posodobitev v svetu medicine. Z marketinško sobo lahko pomagamo izboljšati ugled naše bolnišnice ali pospešeno oglašujemo pacientom, ki bolehajo za točno določeno boleznijo, naj se za karseda najboljšo verjetnost uspešnega zdravljenja zglasijo pri nas. Z restavracijo lahko zadostimo vsem pacientom, ki se sprehajajo po bolnišnici in tarnajo, ker ne morejo jesti nič drugega, razen mesec dni starih tuna sendvičev iz avtomata, ki ga vzdrževalci vztrajno pozabljajo napolniti. Skoraj najpomembnejša pa so stranišča, saj če jih naša bolnica nima oziroma pacienti iz kakršnegakoli razloga ne uspejo priti pravočasno do njih, pustijo našim ubogim čistilcem in vsem, ki prečkajo taisti hodnik, prav posebno darilo: lužico ali pa kar klobasico.

Takšnih humornih detajlov kot ta zadnji je v igri ogromno. Od že poprej omenjenih imen in simptomov bolezni, preko značajskih lastnosti v profilih naših zaposlenih, do interakcij med zaposlenimi in bolniki ter z okolico. Še največji užitek pa so radijske postaje in sistem za obveščanje vseh znotraj bolnišnice. Preko zvočnikov v bolnišnici se občasno javlja zaposlena, ki opozarja in opominja paciente in osebje na najrazličnejše zadeve.

»Paciente prosimo, da se ne dotikajo drugih pacientov. Ne veste, kje so bili.«
»Paciente prosimo, da čimprej zapustijo bolnišnico, preden staknejo kaj novega.«
»Opravičujemo se za smeti, ki ste jih VI odvrgli na NAŠA tla.«

Istočasno pa ves čas igranja poslušamo tudi radijsko postajo, na kateri se izmenjujejo trije voditelji: snobovski in pretenciozni Britanec Sr. Nigel Bickleworth, ki se zgraža nad vsem in vsakim, malce naiven in večino časa verjetno zadet Američan Harrison Wolfe ter neimenovan generičen in energičen DJ. Njihova obvestila in opažanja popestrijo prav vsak scenarij in njihove izjave se dejansko prilagajajo dogodkom, ki se nam pripetijo tekom igranja.

Kot je verjetno možno sklepati že iz dosedanjega zapisa, mi je igra že sedaj zelo ljuba, saj naredi vtis tako z vizualno enostavnostjo, čisto igralnostjo in neverjetno dobrim humorjem. Žal pa tudi Two-Point Hospital ni popoln, zato je vredno omeniti tistih nekaj pomanjkljivosti, ki igro malce očrnijo.

Za igro ne bi ravno rekla, da je težka. Se pa nekateri scenariji enostavno pretirano vlečejo. Če potrebujem več ur, da pri posamezni bolnišnici dosežem prvo od treh možnih zvezdic in se mi nato razkrijejo cilji za drugo, ob katerih me že samo ob pogledu spreleti srh, razumem, da veliko igralcev enostavno mine. Še posebej, če imajo gen, kot ga imam jaz, ki jim ne dovoljuje napredovati na naslednjo bolnišnico, če ne stoprocentirajo prejšnje.

Kar pa sem najbolj pogrešala, še posebej tekom daljših kampanj, je bolj poglobljen sistem za analizo različnih podatkov. Na primer, vmesnik, kjer bi lahko točno videla, kateri oddelki in kateri zaposleni imajo najnižjo/najvišjo uspešnost pri zdravljenju, kateri del posla predstavlja kolikšen delež celotnih izdatkov ter podobne preglede, s katerimi bi veliko lažje ugotovila, v katerih aspektih suboptimalno poslujem. Trenutno se je potrebno enostavno malce na blef igrati z različnimi nastavitvami in upati, da te vodijo do izboljšanja in nas ne rinejo še globlje v luknjo. Ali pa preveriti za vsakega zaposlenega posebej, kakšna je njegova uspešnost, kar je pri velikih bolnišnicah z več kot 100 zaposlenimi več kot zamudno.

Obstaja torej potencial za izboljšave, vsekakor pa ti dve omenjeni pomanjkljivosti nista razlog, da igre ne bi priporočala vsem, ki jim je takšen žanr blizu. Če torej mislite, da bi vas luštkana simulacija lahko navdušila s svojim izgledom, pikrim humorjem in enostavno ter zadovoljujočo igralnostjo, predlagam, da jo preizkusite. Meni ni bilo žal in verjamem, da tudi vam ne bo.