Depth of Extinction oziroma D.O.E. snovalci oglašujejo kot unikaten poizkus zaroke ekipnega menedžmenta slavljene neodvisne uspešnice FTL in taktičnega bojevanja XCOM franšize. Oboje bi se naj združilo v specialiteto z okusom po… piščancu? Lagal bi, če bi rekel, da me po par grižljajev ni pričelo skrbeti zaradi potencialne okužbe s salmonelo, saj se vse počuti surovo. Ampak veliko stvari je dobrih surovih. Tatarski biftek, recimo. Tudi suši. Sadje in zelenjava… V glavnem, kar hočem povedati je, da lahko svetovna specialiteta za nevedneža izgleda kot najbolj ogabna stvar, a to še ni nujno, da je neužitna. A D.O.E. ne sodi med specialitete, saj trpi za problemom. Obilico teh, pravzaprav. Težave in spregledane komplikacije pohabijo realizacijo do te mere, da bi po petih urah igranja celotno izkušnjo povzel z eno samo besedo – meh.

Vzemimo primer. Recimo, da delaš raziskavo za recenzijo. Prva stvar, ki jo boš izvedel, je obisk uradne strani igre. Obiščeš stran in opaziš napis “Prihaja kmalu”…? Kaj za vraga…? Na to sem doletel za današnjo igro, ki kljub izidu pred več kot pol meseca na lastni strani še vedno oglašuje več informacij o prihajajočem izidu! Ne na dnu strani ali kakšnem zakotnem kotičku, temveč v pojavnem oknu, ki veselo zatemni ozadje in sladko vpraša po tvojem e-poštnem naslovu. Edini stvari, ki mi prideta na pamet sta sledeči. Ali je urejevalec strani na daljšem bolniškem dopustu, ali pa sem jim enostavno fučka za vse. Ne glede na to, za katero opcijo se odločim, me ne navdaja s kaj preveč upanja. Ampak dajmo se vseeno pustiti presenetiti.

Razvojna ekipa: HOF Studios
Založnik: HOF Studios
Platforme: PC
Datum izida: 27.9.2018
Cena: 19.99€

Zvrst: Potezna strategija/RPG

Gorje neplavalcem

Kot mnogokrat poprej se ponovno srečamo s post-apokaliptičnem scenarijem, kjer smo tokrat postavljeni na poplavljeno mati Zemljo. Kaj je bil krivec? Globalno segrevanje? Nor znanstvenik? Konec sveta? Nihče več ne ve in karkoli je že bilo, svet se je enostavno pogreznil v morje in se predal morski flori in favni. Če pustimo na strani banalnosti, kako je to sploh mogoče in kako bi to vplivalo na življenje na planetu, smo prišli do našega scenarija.

Človeštvo je trdoživa prasica in če smo že enkrat (baje) preživeli vesoljni potop, bomo pa še drugega, a ne…? Ja, tudi ta katastrofa ni bila kos človeškemu napredku in znanju raznih tehničnih gurujev. Ti očitno nikoli niso gledali Terminatorja in so prišli do nadvse brihtne ideje, da potrebujejo robotske služabnike, ki bi skrbeli za sedaj razsuli svet in njegove prebivalce.

Vse lepo in prav, a Stvarniki, kot so se imenovali, so skozi čas zatonili v pozabo, skupaj z znanjem, ki so ga posedovali. Nekako nihče več ne ve, kako robotski služabniki funkcionirajo ter kako jih krotiti in počasi se začenja vohati upor. Seveda to ni dovolj za zanimivo igranje in zraven sovražnih robotov najdemo zvrhano merico drugih sovražnih frakcij, ki nastajajo kot gobe po dežju. Naenkrat ne gre več za ravno idilično počitniško poletno destinacijo.

Glede vizualne plati sicer igra reče odločen ne modernemu podrobnemu stilu in se zanaša na retro pikselkast videz. Kot nekdo, ki nima nič proti takšnemu izgledu lahko rečem, da je čisto funkcionalen in nemoteč. A vseeno bi lahko šli na malo več podrobnosti, saj je posamezne bojevnike težko ločiti enega od drugega, razen po opremi. Funkcionalno in preprosto, a mogoče malenkost preveč preprosto. Moramo pomniti, da gre seveda za neodvisno igro in te se zelo rade zanašajo na piksle, zato ji odpustim nekaj nedodelanosti tu in tam, dokler je generalna igralna izkušnja solidna. In… ni zanič, a lahko bi bila dosti boljša.

Tvoj cilj je potovati od kraja do kraja ter sčasoma doseči cilj trenutne avanture ter tako pridobiti določeno nagrado, ki je lahko napredek v zgodbi, nova klasa ali kaj povsem tretjega. A za uspešne dogodivščine je potrebno najprej razviti skupino softičev, saj dva mlečnozobca pač ne bosta imela ravno pretirane možnosti preživetja proti elitni skupini ubijalskih robotov.

Ne bo enostavno, niti malo ne. Mehki novinci se v boju zazibajo kot pšenična bilka in v kolikor nisi zelo pozoren, lahko na mestu, kjer je še malo prej stal Franc, zreš zgolj v kadeč se kupček pepela.

Počasneje od svetlobne hitrosti

Konceptualno vse zveni odlično. Všeč mi je, kako so se dizajna lotili prav z mislijo, kako bi izgledal FTL s poteznim bojevanjem in naprednimi RPG mehanikami. A žal se izvedba počuti nedodelano. Niso vključili dovolj detajlov in naprednih mehanik, zaradi česar taktičnost ostane precej minimalistična, bojevanje pa izpade kot zanič seks. Nihče se ga ne brani, a zraven te zagrabi želja po izboljšavi.

Že na zemljevidu se med potovanjem s svojo podmornico ves čas soočaš z zgolj zelo osnovnimi odločitvami, kjer v večini primerov ali vstopiš v bojišče, ali stisneš rep med noge in se podaš naprej. Igra le redkokdaj poizkusi razburkati monotono igralno zanko in ko se tretjič srečaš s skupino trgovcev s sužnji, ki si jo že dvakrat spravil s sveta, bi resnično želel malo manj monotonosti.

Ampak na srečo je “zunanji” del zgolj metoda za prehod od enega bojišča do drugega. Tu pride v ospredje taktično bojevanje, kjer opremiš svojo skupino z raznimi orožji in pripomočki ter jo pošlješ v temačen potopljen labirint, kjer pozorno oprezaš za znaki piratske ali hujše nesnage.

Tako se s tresočimi koleni podaš na prvo misijo. Kljub enostavnosti ti igra počasi in podrobno razloži vse mehanike, pomembnost uporabe kritja, delovanje natančnosti strelov in reakcije. Prešine te “hej, saj to pa je enostavno!” In res je, celotna osnova ni najbolj kompleksna, a vseeno dovolj, da se ne počuti kot mini igra ampak kot zrcalna podoba zunanjega dela.

Na srečo streljanje med bledimi, zgolj komaj osvetljenimi hodniki podmornice, kjer se ped za pedjo premikaš in sistematsko čistiš prostor za prostorom nudi zabavne taktične trenutke. Tudi določeni prijemi, kot sta avtomatično sledenje celotne ekipe izven bojnega stanja in daljše premikanje so dobri, še kako potrebni detajli za krajšanje časa med konfliktnimi situacijami. Kajti zaradi obsežnosti mape veliko časa preživiš na poti in kar predstavljam si, kako hitro bi obupal ob prisiljenem premiku vsakega vojačka posebej.

Ampak kljub svobodi pri razvoju in opremljanju bojevnikov se tudi tu sčasoma vse začne ponavljati. Mape so napravljene povsem neorgansko in po par misijah začenjaš naletavati na vedno iste postavitve s čakajočimi sovražniki v posameznih sobanah, kar bi z lahkoto naredili bolje in tako dolgotrajno poskrbeli za element presenečenja.

En steroid na dan odžene ubijalskega robota stran

Sovražniki, na katere naletiš v skupinah, se pogosto obnašajo predvidljivo in včasih delajo zelo bedaste napake. V kolikor vsaj malo paziš in vestno nadgrajuješ zdravje, vsaj sprva zlahka razsuješ vse, kar ti igra postavi nasproti. Roboti, kultisti, banditi, pirati… vse možne oblike človečnjakov se spreminjajo v rdeče packe na tleh, a spet pustijo grenak priokus. Osebno me je vse kmalu pričelo dolgočasiti, saj sovragi ne glede na pripadnost delujejo praktično identično in celotno bojevanje poteka večino časa iz teka za kritje in streljanja na vse, kar leze in gre.

Dejavnost lahko ne-ravnodušno spremljaš le nekaj časa, dokler ti sčasoma ne prične iti na živce. Kot da to ni dovolj, ob izdajanju ukazov bojevniki vedno znova in znova izgovarjajo ene in iste fraze, ki so se mi dobesedno vžgale v možgansko ovojnico.

Sicer je vzpodbujenih več stilov bojevanja in to pride do poudarka preko sistema klas, saj bi naj imela vsaka svoje prednosti in slabosti. Ostrostrelec bo delitelj smrti iz daljave, a bo zelo počasen in neučinkovit na blizu. Jurišnik bo zmožen preleteti večjo razdaljo in še vedno izpustiti rafal šibrovke v obraz sovražnika, a bo na daleč manj koristen od radijske oddaje za gluhe osebe. Malo bolj eksotična klasa pirat pa bo… no… pravzaprav ne vem, v čem bi naj bila dobra, a harpuna dostavi vražje močan udarec in moralni bonus zna priti prav v težjih bojih. Tako je še najbližje nečemu, čimer bi rekel podpora.

Hitro odkriješ razne vloge vojščakov, ki jih lahko razviješ v posamezne klase in jim tako omogočiš uporabo raznih pasivnih in aktivnih sposobnosti. A glej, kaj bom s šmeksi triki, če pa dodatno zdravje in avtomatična regeneracija zvenita naravnost aromatično. Zato sem razvil določeno taktiko. Vsakega bojevnika, ne glede na klaso, sem vzpodbujal ekskluzivno v bildanje mišic. Še tako vztrajni sovražnik se je usral od strahu ob prvem pogledu na število življenjskih točk mojih bodibilderjev in začetne misije so bile mala malica.

Ampak moja dogodivščina je kmalu naletela na bridek konec. Misija za odklep banditske klase je bila uničevalec živcev, saj so imeli sovražniki višjo iniciativo od mojih barbarov in so bili na vrsti pred mojimi bojevniki, torej takoj za tem, ko sem odprl vrata in jih opozoril nase. Mirne voljo lahko rečem, da sem po pol-urnem zabavanju tu tudi odvrgel miško in prenehal z igranjem, saj enostavno nisem več zdržal.

Zdržal te… ponavljajoče se zanke, ki je ne odreši prihod močnejših sovragov, saj ti zgolj otežijo zadeve in ne poskrbijo za uporabo različnih taktik, ki jih simplistični taktični sistem tako ali tako ne podpira najbolje. Namesto tega so povsem isti zalogaj, le da imajo več zdravja in te ubijejo nekoliko hitreje. Zabavno za nekatere, a definitivno ne namaz za moj kos kruha.

Zaključek

Pozitivno:
+ Nezakonski otrok iger FTL in XCOM
+ Brez pretiranega RNG-ja
+ Prvih nekaj ur je zabavnih

Negativno:
– Tako strateški kot tudi bojni del sta preveč simplistična
– Hitro se vse začne ponavljati
– Določeno vlaganje točk je enostavno superiorno od vsega ostalega
– Vsi sovražniki se obnašajo skoraj identično