Če je še pred dobrim letom ob nenadejani predstavitvi drugega dela Beyond Good & Evil 2 po svetovnem spletu vladala evforija, znajo nedavno razkrite informacije odvrniti goro ljudi.
Naj začnem na začetku. Beyond Good and Evil je bila enoigralska tretjeosebna avantura. S simpatično podobo, odlično izdelanimi liki in zapomljivo zgodbo je pri marsikaterem igralcu našla prav posebno mesto. Si lahko zamisliš njihovo nepopisno navdušenje po tem, ko so nadaljevanje oznanili 14 let po prihodu izvirnika?
Presneto, igri je vendar pripadla krona E3, a Ubisoft očitno počne vse kar je v njegovi moči, da ji ne bi uspelo. Seme spotike je tokrat t.i. always online DRM, ki zgolj potrdi, da “čistega” enoigralstva v igri zagotovo ne bo. To niti ni nepričakovano, večigralski naslovi so v zadnjih letih priljubljena in predvsem “varnejša” naložba. Sicer razvijalci poudarjajo, da jo bo mogoče igrati tudi solo ali s prijatelji, ampak tovrstne obljube smo igralci slišali že mnogokrat in smo jih presneto siti.
Sploh ne vem, zakaj me pri Ubisoftu to še sploh preseneča, konec koncev so tovrsten način “nepotrebno” vsilili tudi v Tom Clancy’s Ghost Recon® Wildlands in čeravno ga je bilo moč igrati samostojno brez povezave, to ni bilo pretirano zabavno. To še ne pomeni, da celostna izvedba ni mogoča (trenutno jezik ne najde nobene), a ko je igra v osnovi zasnovana za večigralstvo, zdolgočasenemu posiljenemu enoigralstvu brez povezave, ni mogoče uiti.
Odločitev, da bo Beyond Good and Evil izključno večigralska igra me je potrla. Sploh ne vem ali me Ubisoft sploh še lahko preseneti, 80% njihovih nedavnih naslovov je tako ali tako “always online”. Še vsak večigralski naslov, kjer so razvijalci trdili, da je igro sicer mogoče igrati sam, ampak jo je bolje igrati s prijatelji, skorajda nikoli ni upravičil naložbe in zahtevane cene (iz oči enoigralstva). Še več, nemalokrat je razočaral še pri osrednji prvini. Namesto vsebine in občutka polnosti se svet vrti okoli km2, dolžine, števila nalog in količine igralcev, a kaj, ko je mnogoteri naslov preprosto prazen. Ostane brez bistvenega elementa, iskrice, ki bi igralce vlekla k igranju, prijatelji pa postanejo zgolj približen nadomestek tega, kar bi morala že prvenstveno nuditi. Najbolj nedavna igra s podobno obljubo je Fallout 76, čeprav vsekakor lahko najdemo še slabše primerke .
Skrb podkrepi izjava:“… torej, samostojno igranje v BGE2 je mogoče, če je samotarska piratska izkušnja tvoja izbira…”
Ubisoft svojo odločitev opravičuje: “Kot takšno bo igro moč igrati zgolj z internetno povezavo za tekočo igralno izkušnjo, dinamične posodobitve in igranje s prijatelji. Vsak si bo sam izbral, ali želi igrati skupaj z ostalimi, še vedno pa bo igro mogoče igrati tudi sam.”
Ob pregledu razkritih igralnih posnetkov me preletavajo mešani občutki. Nikoli nisem bil velik ljubitelj večigralskih iger in vsak naslov vanj definitivno ne sodi. God of War 3, Spiderman, Kingdom Come so le nekateri enoigralski uspehi letošnjega leta, ki kažejo, da je lahko brezmrežna igra ob dobri zamisli in izvedbi lahko uspešnejša od še tako priljubljenega večigralskega naslova. A strah pred neuspehom včasih prevlada in igro potepta, še preden se dejansko znajde na prodajnih policah. Bojim se, da bo Beyond Good and Evil 2 uspelo narediti nekaj, kar veliki založniki še kako obvladajo – izbrisati še poslednje spomine na posebno izkušnjo izvirnika.
Morda se zgolj motim in bo Beyond Good and Evil 2 uspel postaviti nove standardne v industriji, kar si franšiza in njeni pristaši tudi zaslužimo.
