Kot samooklicani ljubitelj animejev, se spominjam dni, ko sem prišel domov iz osnovne šole, prižgal računalnik in preko CD-ja, ki mi ga je zapekel bratranec, gledal Naruto ali bral One Piece mango še dolgo v noč.
Ljubezen je ostala še do danes, vendar pa se v pogovoru s sovrstniki ne obnese vedno. Ob omenitvi risank kot so Naruto, Bleach in One Piece odzivi niso vedno navdušujoči, predvsem zaradi prepričanja, da so japonske risanke namenjene samo otrokom.
Na srečo je prišlo do spremembe v prepričanju, saj vedno več ljudi ugotavlja, da anime ni žanr, kot je zahodna animacija, temveč umetniški format, ki razlaga vrsto zgodb. Tako kot igrice, ki vedno bolj razbijajo stigmo, da so namenjene samo otrokom, so se tudi japonske oziroma azijske animacije v zadnjih dveh desetletjih začel odpirati širši in predvsem starejši publiki na zahodu.
V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so se začele počasi uveljavljati v zahodni kulturi, vendar ne tako kot danes. Kaj pa je privedlo do anime renesanse?
Če se vrnemo desetletje nazaj, je bil ključni problem vsakega ljubitelja risank, dostop. Anime je veljal za zelo tržno nišo; večino jih ni bilo nikoli uradno narejenih izven Japonske ampak le v piratski verziji s podnapisi oboževalcev. To pomeni, da je nakup le-teh naredil luknjo na vašem bančnem računu. Še danes, na primer, nakup ene sezone One Piece, ki vsebuje 15 epizod, stane 50 evrov, da ne govorimo o nakupu celotne serije, ki sedaj obsega 800 epizod.
Toda radost digitalne dobe je prinesla cenovno ugoden način gledanja priljubljenih animacij v obliki Crunchyroll; storitev predvajanja, ustanovljene leta 2006, ki je od takrat privabila približno več kot 20 milijonov naročnikov. Na njihovi strani lahko vsebino gledate brezplačno, gledanje v HD kvaliteti in brez oglasov pa vas bo stala 6.15 evra za mesečno naročnino ali 53 evrov za letno naročnino.
Ne glede na to, koliko časa imate za gledanje, je naročnina pri Crunchyroll še vseeno cenejša kot nakup sezone kateregakoli animeja. Tako si lahko veliko več ljudi privošči gledanje, prav tako pa je digitalne verzije mogoče gledati kjerkoli, na katerikoli platformi.
Kaj pa to pomeni za realno konsumpcijo animejev? Naročniki Crunchyrolla mesečno skupno porabijo 1.5 milijarde minut za gledanje, tj. 75 ur na posameznega naročnika, kar sta dve uri in pol na dan. Za primerjavo, naročniki Netflixa gledajo televizijo uro in pol na dan. In čeprav ima Netflix več kot 98 milijonov naročnikov, povprečni naročnik Crunchyrolla gleda več kot povprečni naročnik Netflixa gleda televizijo.
To je opazil tudi Netflix, ki počasi kupuje pravice za predvajanje določenih animacij na svoji platformi. Ne glede na platformo, na kateri gledamo anime, je ta postal dostopen vsem, ki bi si želeli poizkusiti morje vsebin.
Cowboy Bebop velja za enega izmed kultnih izdelkov, ki je praktično obvezen ogled za vsakega novega gledalca animejev
Ravno zaradi množične izbire med animeji, se začetnik lahko izgubi v poplavi vsebin. Ta nima nobene primerjave z zahodno animacijo, saj prihaja iz popolnoma drugačne kulture. Vendar je lahko tudi manevriranje skozi zahodno vsebino zabave utrujajoče.
Junaki počasi postajajo enaki in kmalu več ne vemo, kje se ena serija konča in druga začne. Vendar pa takšen način zabave ne prinaša dobička. Zahodna publika ima že dovolj priredb, ponovitev in nadaljevanj kot so Baywatch (2017) in Ghostbusters (2017). To še ne pomeni da so japonski animatorji pobožni umetniki, ki jih denar ne zanima. Prav tako živijo v kapitalistični družbi in morajo s svojim delom služiti denar.
Sen to Chihiro no kamikakushi oz Spirited Away (Japan 2001) je prvi anime, ki je prejel Oskarja
Je pa pri njihovih animacijah opazno veliko več spoštovanja do kreativnega ustvarjanja. Kljub temu, da je napisal več kot 80 knjig mange One Piece, je Echiiro Oda celo navedel, da bi “umrl za One Piece”.
Ta fanatična stopnja predanosti se kaže v celotni seriji, česar pa v zahodni kulturi v industriji zabave redko zasledimo. To anime povzdiguje na višjo raven, saj ustvarjalci pri animiranju delajo z mislijo na to, kako bodo osrečili svoje oboževalce kot pa na to, da bodo zaslužili čim več denarja.
In čeprav se sliši za lase privlečeno je Studio Ghibli dober primer takšnega dela. Studio sta ustanovila Hayao Miyazaki and Isao Takahata in 1985. Od izdaje njihovega prvega filma, Laputa: Castle in the Sky, je studio počasi večal svojo bazo fenov.
Medtem ko je bil anime boom v 90-ih odličen za medij, so se stvari v začetku leta 2000 zares razvile, ko je Studio Ghibli prejel Oskarja za najboljši animirani celovečerec, Miyazaki: Spirited Away. Ta dosežek je spremenil celoten pogled na ustvarjanje teh zanimivih animacij. Razbil je stereotipno predstavo, da so animeji ustvarjeni z namenom prodaje igrač ampak so to animacije s svojo vrsto umetnosti in pripovedovanjem zgodbe.
Vsak animator ima svoj stil risanja in način pripovedovanja zgodbe, kar še bolj potrdi dejstvo, da anime ni toliko žanr kot je oblika umetnosti, v kateri vsak vnaša svoje znanje in domišljijo.
Zato oboževalci animejev ne izgubite upanja in poskušajte svoje prijatelje in družinske člane privabiti v svet, kjer domišljija nima meja. Mogoče bodo sprva oklevali, vendar se za vsakogar najde nekaj v tem širokem, raznolikem mediju. Če pa se še sam odločaš o gledanju, ne oklevaj. Samo zapomni si, da je anime poleg žanra tudi umetniška oblika sama po sebi.
