Če morda kaj spremljate našo stran in moje opise, ste morda že opazili, da superherojskemu žanru nisem preveč naklonjen.
Razlog tega je preprost: ne maram nekih nepremagljivih likov, ki streljajo laserje iz oči ter imajo takšne moči, ki jih lahko potegnejo iz vsake zagode. Svoje namišljene like imam rad malce prizemljene in ranljive, saj imam rad fantazijo, a pretiravanje z njo mi pusti grenak priokus v ustih.
Razvojna ekipa: Rocksteady Studios
Založnik: Warner Bros.
Platforme: PC, Xbox 360, PlayStation 3, PlayStation 4
Datum izida: 25.8.2019
Cena: 19.99€
Zvrst: Tretjeosebna akcijska
VIDEO OPIS
Zanimivo pa je, da imam ranljivo točko do moža netopirja oz Batmana. Multimilijonar Bruce Wayne, ki se ponoči preobrazi v branilca pravice v mestu Gotham, ne poseduje nobenih supermoči, zanaša se lahko samo na svoj trening borilnih veščin ter hude tehnološke pripomočke, ki mu jih rade volje dostavi njegov butler Alfred.
Nič čudnega potem, da so mi moja netopirska ušesa močno zastrigla, ko je leta 2010 izšla prva igra iz Arkham serije, Arkham Asylum. Čeprav v tistih časih igre, narejene po licenci filma oz stripa niso bile ravno na visokem glasu, je bil ta naslov drugačen.
V razvoju je bil precej dolgo časa, prav tako pa se ni navezoval na nek direkten film, ampak je bil povsem ločen izdelek, s povsem svojo zgodbo.
Štart igre je precej tipičen: Batman je zopet ujel svojega največjega rivala Jokerja in je šemastega šaljivca pospremil v Arkham Asylum, ki služi kot umobolnica za super zločince.
Seveda ima Joker druge plane in po preprostem zapletu, spravi celoten kompleks pod svoje roke. Glavni cilj je seveda odstranitev širokoustnega klovna a to ne bo lahko opravilo, saj se nam bodo po robu postavili še mnogi njegovi podnajemniki.
Pot nas bo vodila skozi omamljena trupla njegove priležnice Harley Quinn, tu je še Scarecrow, Bane, Poison Ivy, ne smemo pa izpustiti tudi podvodnega krokodila/možaka, Killer Croca.
Takoj ko sem dotično igro zagnal 8 let nazaj, sem bil preprosto očaran z naravnost odlično grafično podobo. Arkham Asylum, zgrajen na pogonu Unreal Engine 3, za današnje čase na nekaterih območjih kaže malce bledih tekstur a z veseljem lahko sporočim, da je daleč od tega, da bi bila za odmet.
A seveda ni samo grafika tista, ki je takrat špil držal v višavah.
Po kratkem uvodu smo kmalu soočeni z borilnim sistemom, ki je bil za tiste čase revolucionaren. Tepežkanje je sestavljeno iz udrihanja po nepridipravih ter proti udarcih, vsake toliko pa lahko sprožimo še kak kombo, ko naberemo dovolj veliko število neprekinjenih udarcev. ž
Tisti bolj napredni se boste lahko poslužili še Batmanove napredne orožarne, kot je Batarang, izstrelitev vrvi v nepridiprave ter zamah s črnim ogrinjalom, ki sovražnika za kratek čas omami.
Tepež ni ravno težaven in tudi nasprotniki ne zahtevajo prevelikega prilagajanja.
Nekateri nosijo električne palice in jih je v temu primeru potrebno preskočiti, medtem ko vsake toliko naletimo tudi na zlobkota, ki vihti nož in zahteva da ga najprej ovijemo v svoje črno ogrinjalo. Večje kreature so mutansko naraščeni »trolli«, kateri navaljujejo na vas kot bik, na nas je pa da odskočimo in, medtem ko se opoteka od bližnjega srečanja z zidom, ga urno knockautiramo.
Več raznolikosti bi vsekakor pasalo, prav tako ne bi bil odveč kakšen bolje splaniran šefovski spopad.
Teh sicer nekaj je, a po razvajenosti, ki nam jo je pričarala Dark Souls serija, so vsi po vrsti čisto preveč osnovni, preprosti in jih zgruntamo v parih minutah, od tega pa ne odstopa niti zadnji obračun.
Batmanov boj ne stavi vse »na juriš« ampak je njegov največji adut skrivanje in napadanje iz zasede.
Tako se lahko s pomočjo svojega kavlja urno zavihtimo na priročno razpostavljene kamnite kipe, iz katerih potem taktično načrtujemo odstranjevanje zlobcev.
Ti so v teh primerih opremljeni s strelnim orožjem, zato se lahko naš boj na odprtem hitro klavrno konča. Kasneje Joker svoje pribočnike opremi s posebnimi ovratnicami, katere začnejo piskati takoj, ko nekdo pade pod našimi pestmi, da pa bo zabava še večja nekateri kipi kmalu dobijo novo opremo v obliki eksploziv, ki počijo takoj ko nanje nasadimo svoje netopirske kremplje.
To nas prisili, da malce spremenimo svojo taktiko in se ne zanašamo na vedno iste napadalne prijeme.
Priznati moram, da mi je Joker kot glavni negativec eden najboljših, na katere sem naletel v videoigrah. Zvočno ga je vrhunsko upodobil Mark Hamill in njegov glas je tisti, ki mu res doda tisto noro a vseeno visoko inteligentno osebnost.
Med prečkanjem stopenj nas vseskozi nagovarja in izziva in tip mi je res zlezel pod kožo do te mere, da sem komaj čakal, da mu prisolim še finalno zaušnico.
Omeniti moram še stopnje ter sam tempo igralnosti.
Igra mojstrsko izmenjuje različne igralne prijeme: nekaj časa pretepamo hordo Jokerjevih tolpašev, v naslednji preizkušamo razrešiti uganko, pa potem skrivoma taktično odstranjujemo nepridiprave z strelnim orožjem in nekaj časa kasneje se zopet vremo v tepežkarsko akcijo.
Po umobolnici straši še Scarecrow, ki nas na nekaterih mestih omami s halucinogenim plinom in takrat špil pridobi že rahlo grozljivo noto, akcija pa se prestavi v od strani gledan pogled, kjer platformsko premagujemo ovire.
Roko v roki s tem stopajo same stopnje.
Sicer je za moje pojme malce preveč hoje po zračnih tunelih in morda bi bile lokacije malce bolj raznolike in unikatne. Vseeno pa vsebujejo polno skrivnosti v obliki razfukabilnih sten, v katerih lahko najdemo kakšno trofejo Riddlerja ter se sčasoma spreminjajo.
Preoblikovanje stopenj je nujno, saj špil vsebuje kar nekaj tekanja in ponovnega prečkanja stopenj, prisotnega pa ni nobenega »quick travel« sistema, zato bi tudi okolica kmalu postala duhomorna, če bi bila venomer ista.
Pokaral bi še nadgrajevalni sistem.
Med igranjem namreč nabiramo izkušenjske točke, ki jih lahko vlagamo v različne sposobnosti kot je sprožitev dveh batarangov naenkrat ali pa boljši oklep. Problem je, da so skorajda vse sposobnosti precej dolgočasne in ne dodajo ravno neke posebne vrednosti. Na koncu itak praktično odklenete vse zato je vse skupaj daleč od nekega globokega RPG sistema. Škoda.
Kljub osmim letom od izida je Batman Arkham Asylum še vedno visoko kvalitetna igra, ki se jo splača igrati tudi v 2018… Ammm, 2019.
Kasnejše Arkham igre so koncept razširile na odprti svet, kar mi sicer ni bilo ravno všeč, saj se mi zdi, da je enica zadela v polno s to malce bolj linearno in bolj bogato izkušnjo.
Špil lahko tako brezkompromisno priporočim vsem, tudi tistim, ki jim superherojske igre sicer ne dišijo pretiroma. Morda je ravno človek šišmiš tisti, ki vas bo navdušil nad stripovskimi izdelki, ki so se vam prej zdeli tako presneto odbijajoči.
