Igra prestolov – četrta epizoda pokazala, da bi ta serija potrebovala vsaj še eno sezono

Spodnji članek vsebuje velike kvarnike oz. spoilerje za četrto epizodo Igre prestolov. Če še nisi gledal, klikni stran.

Včeraj se je odvrtela že četrta epizoda trenutno najbolj oblegane serije Igre prestolov s podnaslovom The Last of the Starks. In prav ta epizoda je prikazala tisto, česar sem se pri opisu prejšnje močno zbal: prehitro podajanje dogodkov brez repa in glave.

Epizoda se začne z žalostno noto, saj vsi objokujejo padle vojščake, ki so dali svoja življenja za obrambo Sedmih kraljestev. Sansa Theonu podeli značko Starkovih in ga s tem končno krsti za člana družine, kar si je navsezadnje želel celo življenje.

Žalovanja je hitro konec, saj se je potrebno pripraviti na naslednjo bitko. Kraljevemu pristanku še vedno vlada Cersei, ki tudi nosi uradni naslov kraljice Sedmih kraljestev, zato Dany in Jon pričneta s hitro pripravo pohoda na oddaljeno pot. A najprej morajo preživeli svojo zmago nad nemrtvo hordo proslaviti in dober del epizode smo prisotni veseljačenju in popivanju.

Nekih bistvenih štorijalnih premikov nismo deležni, uspe pa Jamie končno naskočiti Brienne, ko se parček podvrže alkoholnim substancam in se preda posteljnim užitkom.

Praktično vsi vojaki za svojo odrešitev častijo Jona, medtem ko je Dany končno začutila, da je na mrzlem severu povsem osamljena. Scena, kjer si ogleda vse prisotne in trudoma išče vsaj enega zaveznika je precej pomembna, saj kaže na to, da se Dany počuti obkrožena z ljudmi, ki jim preprosto ne zaupa. Škoda potem, da je celotno zadevo precej pokvarila sedaj že slavna Starbucks skodelica kave, ki jo je nekdo pred snemanjem pozabil umakniti iz mize. Tako ta dokaj pomembna scena postane precej trivialna, saj bodo zdaj vsi bolščali samo v ta presneti kos plastike.

Začetek epizode je v bistvu najboljši del, saj se Dany in Jon končno malo bolje pogovorita o Jonovem pravemu imenu in o njegovi dolžnosti do prestola. Čeprav se Jon zaklinja, da ji je zvest in da ne želi biti kralj, mu Dany odkrito pove, da pri njegovi volji do vladanja preprosto ne bo imel izbire. Čeprav je v sceni moč čutiti ljubezen, se hitro prikrade tudi občutna ostrina. Gledamo dva močna karakterja, vsak s svojim neomajnim stališčem in morda so se že tu začrtale nekakšne bojne linije.

Od tu naprej gre kvaliteta epizode samo še strmo navzdol.

Sledi sestanek, kjer vodilne figure poskušajo doreči nadaljnji potek bojevanja. Nemrtvi so “dobre fante” stali dober del vojske, veliko pa je tudi ranjenih in utrujenih vojakov. In kaj stori vrli poveljnik Dany, katera nima pojma o vojskovanju? Ukaže takojšen pohod na Kraljevi pristanek, čeprav ji nihče ne preprečuje, da bi si nabrala zaloge in spočila vojsko.

Jon ne more skrivnosti več držati v sebi zato dejstvo, da je v bistvu Targaryen, razkrije svojima sestrama. To je precej pomemben dogodek in res sem pričakoval, da bodo podrobno posneli odziv Sanse in Arye. In kaj so si rekli producenti? Aja, to ni pomembno in scene sploh niso prikazali! Resno, niste si mogli odrezati par minut in v celoti pokazati ta precej pomemben trenutek? Poleg tega obe zaprisežejo, da tega ne bosta povedali več nikomur, ampak če komu ne bi česa tega zaupal, je to ravno Sansa. Ta ne more držati jezika 5 minut ter dodatno že tako ne mara Dany kot kraljice in kateri ta novica dejansko najbolj škodi. Tako Sansa že v naslednjem kadru vse zblebeta Tyrionu, kateri pa tudi nosi sloves čenče.

Tu epizoda preklopi v višjo prestavo in začne nizati dogodke enega za drugim, brez da bi se kaj preveč ozirali na logičnost podajanja zgodbe ali pa na osebnost vsem nam ljubih karakterjev. Jon si ne more vzeti niti minute, da bi se poslovil od svojega zvesta kompanjona Duha, ki ga spremlja od, hmm ne vem, prve epizode? Preprosto ga pošlje na sever in izpade kot totalen debil.

Morda najboljša scena v epizodi je povsem umirjena, ko se v osamljeni hali pogovarjata Tyrion (ki je mimogrede postal precej bleda senca samega sebe) ter Varys. Njun dialog me je dejansko spomnil na dobre stare epizode Igre prestolov, ko se producentom ni neprestano mudilo na naslednji kader in so posneli dejanske organske scene, ki so gledalce preko vrhunskih spisanih dialogov posesale vase.

Po temu dobremu delu se vrnemo na traparije. Očitno so vsi karakterji dobili možnost instantnega teleportiranja in že v naslednjem kadru Dany s svojimi ladjami
plove proti Zmajevem kamnu. Da bi poslala kakršnokoli izvidnico so samo pobožne želje, trapa raje jaha zmaja visoko med oblaki, brez zaščite svojih ladij in čeprav lahko pod sabo vidi vse nekako spregleda celotno Euronovo eskadriljo ladij. Aja, Euron je zdaj postal nekakšen superjunak, saj samo v dveh strelih pokosi zmaja, kar praktično ni uspelo še nikomur v zgodovini. Zakaj? Ker so producenti ugotovili, da morajo nekako izravnati moči med Dany in Cersei, zato je bil čas, da zmaj umre povsem trapaste smrti.

Mimogrede, sedaj so kar naenkrat izgruntali, da so baliste ubijalsko orožje proti zmajem, zato je malce čudno, da so lahko ta ancientna bitja včasih lahko zavzela cela kraljestva, zdaj pa so ranljiva kot komarji. Pustimo ob strani dejstvo, da bi Dany še vedno lahko uničila Euronove ladje, saj bi lahko z zmajem zletela neposredno nad njih (baliste lahko merijo nekje v kotu 45 stopinj) ali pa jih napadla iz zadnje strani, ampak zakaj bi se scenaristi ubadali z logiko in cenili gledalčevo inteligentnost, če pa ni potrebe po temu, kajne? Euron tako pomete z vsemi ladjami, proračuna pa je bilo premalo, da bi bitko dejansko prikazali. Tako samo preko dialoga izvemo, da so ugrabili Missandei in ta je že v naslednjem kadru prikazana v Kraljevem pristanku. Ne glede na to, da Dany smatra zmaje kot svoje otroke, za padlim članom družine ne potolče niti ene solze. Ni časa.

Sledi še ena teleportacija in že smo v Kraljevemu pristanku, kjer so spet pazili na proračun in pred obzidjem stoji Dany, obkrožena s svojo ubogo vojsko. Na obzidju vidimo Cersei ter Missandei in vse je pripravljeno na finalni obračun. Pustimo ob strani dejstvo, da je Cersei masovna morilka in bi lahko preko balist ter lokostrelcev hipoma pokosila celotno vojsko plus še zmaja in tako v enemu šusu končala vojno, saj je realizem svojo pot končal nekje v peti sezoni.

Sledi pogovor med Tyrionom ter Qyburnom in dialog dejansko ni slab, še posebej ko Tyrion omeni goreča trupla otrok in mu Qyburn odgovori, da njihov zvok ni prijeten. On že ve. Tyrion potem stopi do Cersei in ji prične pihati na dušo, naj ne obsodi svoje ljudi na smrt in naj poskrbi za svojega dojenčka. To dejstvo je dejansko precej pomembno. Cersei namreč že ves čas prepričuje Eurona, da je otrok njegov, čeprav seveda to ni res. Če bi bil Eurono Tyrion za njeno nosečnost ne bi mogel vedeti, zato bi moralo to pri Euronu vsekakor vzbuditi alarme. Žal nam kamera ne prikaže njegovega izraza in koliko gremo stavit, da bo to dejstvo v prihodnjih epizodah povsem spregledano?

Na koncu pregovori spodletijo, Missandei izgubi glavo in morda je to kaplja čez rob za Dany, ki se potaplja v globine njenega slavnega prednika, Norega kralja, ki je zaradi svoje norosti hotel požgati celotni Kraljevi pristanek. Zgodovina se zna ponoviti, saj ji Missandei z zadnjo besedo “Dracarys” praktično ukaže, naj vse skupaj zažge z zmajskim ognjem. Ironično in žalostno je, da Missandei na koncu umre tako kot jo je njega dni našla Dany: v verigah.

Po tej epizodi mi je postalo jasno, da ima Igra prestolov en velik problem glede scenarija. Znano je, da jim je pisatelj George R. R. Martin okvirno povedal, kako se bo zgodba zaključila, a boleče je očitno, da jim je dal samo oporne točke, ki jim scenaristi potem dodajajo svoje ideje, te pa na koncu izpadejo brez repa in glave, predvsem pa jim manjka globine. Pustimo trapaste taktične poteze vojskovanja (katapulte v prvi liniji jim ne odpustim nikdar), karakterji izgubljajo tisto, zaradi česar smo jih sploh vzljubili! Tyrion samo še pije in poka šale z Varysom, namesto da bi pokazal, kako ima v bistvu briljanten um in neverjetno pretkanost. Arya je očitno v dveh letih treninga postala ubijalska mašina, ki ji ni nihče več kos in se od svoje družine poslovi kar tako čez noč, seveda brez da bi ta prizor dejansko posneli. Bran je itak nekoristen od začetka ampak sedaj ima moč videnja, preko katere bi lahko vohunil v Kraljevem pristanku ampak tega preprosto ne naredi. Luknje v scenariju so resnično preobsežne, da bi jih lahko naštel samo v enemu članku.

Zaradi vseh teh napakic je očitno, da bi Igra prestolov potrebovala vsaj še eno sezono, saj si vse različne štorijalni niti zaslužijo večji razvoj in boljše konce. Srčno upam, da so producenti ves svoj napor in kreativnost, ki je v preteklih epizodah manjkala, prihranili za finalni dve epizodi. Oder je navsezadnje pripravljen za glavni obračun in upam, da bodo tri ure vendarle dovolj za pošteni zaključek serije, ki je po dolgem času spet pripravila ljudi, da vsak ponedeljek dodobra predebatirajo sinočnjo epizodo.