Pa smo ga dočakali! Vsi oboževalci serije in knjig se lahko potrepljate po ramenu in si nalijete kozarec dobrega vina, kajti uspelo vam je! Po osmih letih serije ste vendarle ugledali zaključek epske sage, ki vas je skorajda desetletje držala prikovane pred malimi zasloni in definitivno bodo ta ponedeljek in vsi sledeči ostali čudno prazni, saj nas ne bo nikoli več pričakala nova epizoda Igre prestolov.
Kot vedno, sledeči članek vsebuje kvarnike oz. spoilerje za zadnjo epizodo Igre prestolov. Če si je še niste ogledali, veljajo na temu mestu modre besede vseh punc, ki sem jih kdaj osvajal: “Pojdi stran.”
Svoje recenzije epizod Igre prestolov namenoma pišem ob torkih in sicer za to obstajata dva razloga. Prvi je, da sem malce prestar, da bi bedel v ponedeljek do treh zjutraj in si med prvimi ogledal frišno epizodo. Veke se mi zapirajo že ob enih in preprosto ne bi bil ob taki uri skoncentriran, da bi lahko z neoporečno pozornostjo gledal takšen pomemben del televizijske zgodovine. Drugi pa je, da je pametno zadevo pogledati, jo prespati in šele nato, ko se misli malce bolje oblikujejo, podati svoje mnenje.
Do sedaj že veste, da zadnja epizoda The Iron Throne, ni ravno požela gromkega odobravanja publike. Nasprotno, epizoda trenutno na IMDb-ju kaže oceno 4.4, kar je naravnost ponižujoče. Je pa tudi dokaz, da se na te splošne ocene človek ne more zanašati, saj je realnost precej drugačna. Vsak si mora zadevo pogledati sam in oblikovati svoje mnenje in nikjer ni to bolj očitno kot pri tej finalni epizodi.
Moje iskreno mnenje? Ni bilo spet tako zanič in čeprav svojega razočaranja ne morem ravno skriti, zadeva spet ni bila tako grozna, da bi jo rangiral nižje od zadnje epizode Dexterja. To bi bilo naravnost trapasto.
Kot sem že pisal v prejšnjih recenzijah, glavni problem serije Igra prestolov je to, da je za vse preprosto zmanjkalo časa. Luknje v scenariju se da delno pripisati temu, da bi si zadeva zaslužila vsaj še eno sezono, če ne že dveh. HBO je ustvarjalcema originalno ponudil 10 sezon, vendar sta pogumneža bila prepričana, da štorijo lahko zlahka zaključita v osmih. No, zmotila sta se. Presneto zmotila.
Vedno je pri serijah prisoten tisti strah, da se bo zadeva ogabno razvlekla in postala utrujajoča in nezanimiva. Dober primer tega so zame postali Živi mrtveci, a Igra prestolov je povsem druga liga. Svet je tako bogat, vsebuje toliko skrivnosti, zanimivosti, interesantnih likov in političnih spletk ter posledic, da si vsaka ta postavka zasluži večjo pozornost in boljši zaključek štorijalnega loka. Jamie, Cersei, Varys ter tragična Dany bi si zaslužili veliko, veliko več časa pred kamerami in ravno tu tiči največji problem serije. Hitenje in zaporedno nizanje dogodkov, brez da bi se ustavili in dali gledalcu čas, da malce predahne in predela emotivne udarce.
Ko Jon naposled zabode Dany, je njena smrt odpisana v par kadrih. Njen spust v norost in tiranijo ni razvit dovolj in njena smrt ne izpade upravičeno. Prav tako je premalo časa bilo posvečeno njenemu odnosu z Jonom. Morda najbolj pomemben lik je odslovljen v parih minutah in če bi bilo več časa, bi se tu epizoda zaključila in gledalec bi en teden čakal do naslednjega dela, jo vmes objokoval ter tuhtal o usodi Jona. Ker pa je treba hiteti, je naslednji kader že sestanek vseh vodij Zahodnjega o izbiri novega kralja. Kako Sivi Črv ni instantno prebodel Jona in ga je raje tedne držal za ujetnika, mi ne bo nikoli jasno.
In seveda ima pri izbiri kralja glavno besedo Tyrion, ki je v bistvu zapornik in praktično izdajalec, a očitno največji modrež v celi deželi, čigar beseda je zakon. In kdo je končno posedel svojo rit na železni prestol? Prekleti Bran.
Da smo si na jasnem, tega malega sovražim že od prve knjige, saj je bil povsem brezkoristen lik že tam, v seriji pa je glavni krivec za kronične migrene. Njegova glavna vloga je biti statist in dodajati pikre pripombe, tipa “jaz vse vem, vi navadni smrtniki sploh ne veste, kako sem jaz moder.” Arogantnež je koristen toliko kot evnuh v kurbišču in najbolj smešno je dejstvo, da je v preteklosti izjavil, da ne more vladati, saj je prešel na naslednjo stopnjo zavedanja. In potem, ko mu Tyrion ponudi prestol izjavi: “lol, zakaj pa misliš da sem prišel sem?”
Ne, nisem še končal, ker če malo pomislim, je tip ogromna zevajoča ritna luknja, saj vidi v prihodnost in je pustil, da požgejo Kraljevi pristanek, kar je povzročilo ogromno nedolžnih smrti. Poleg tega je pustil Jonu, da ubije Dany in ga s tem poslal na sever, kar mu je omogočilo prost dostop do prestola. Je slabo spisan karakter, ki si svoje usode ne zasluži in isto bi bilo, če bi na prestol posedel kos opeke.
In mimogrede, v zadnji sceni bi stisnil šamar še Tyrionu, saj je njegov predlog za izbor Brana zasnovan na temu, da “ima Bran najboljšo zgodbo”. Pustimo ob strani dejstvo, da tipa praktično nismo videli celo osmo sezono, saj je imel pametnejše delo gledanja skozi oči lokalnih kobilic, njegova celotna zgodba je bila “sedi na stolu in pametuj”. Na drugi strani imamo Jona. Človek, ki je postal kralj onkraj Zidu. Ubranil svet pred vojsko nemrtvih. Se ljubil z divjakinjo. Vstal od mrtvih. Ubil kraljico in je zakoniti prestolonaslednik. Aja, to ni pomembno, ker pač Bran ima zdaj kolesa na stolu.
Živce parajoče je tudi dejstvo, da je Sansa kar tako razglasila Zimišče kot neodvisno kraljestvo in se sama okronala za kraljico, čeprav bi to moral postati Bran, saj je zakoniti naslednik. Mimogrede, v svetu vladarjev se pojavijo kar eni, že davno pozabljeni karakterji, kot je denimo novi princ kraljestva Dorne, kateremu se verjetno ne sanja, kaj je sploh trooki vran, a vseeno odda glas podpore, ker je to pač televizija.
Vsi ti minusi začnejo boleče štrleti ven, ko se človek zamisli nad vsem zapravljenim potencialom in napakami scenarija, kjer so plastične steklenice v kadru snemanja še najmanjši problem.
Kaj je bila poanta tega, da je Jon v bistvu Targaryen? Kaj se je zgodilo z Dothrakiji? Kaj je bila poanta Aryinega učenja menjavanja obrazov? Kaj je bil smisel Night Kinga? Zakaj je Caster svoje otroke žrtvoval Night Kingu? Zakaj se Yara ob koncu smeje ideji demokracije, čeprav njeno ljudstvo na ta način zbira svoje vodje? Kje so bile vse ostale večje hiše ob zadnjemu spopadu? Zakaj je Bronn postal novi finančni minister in vodja Highgardena, saj bi se ljudstvo nekemu morilskemu najemniku ob prvi priliki uprlo? Kaj je bila poanta Boga R’hllor? In tako naprej in tako dalje. Vprašanja brez odgovorov in brez časa, da bi kdo na njih zadovoljivo odgovoril.
Kljub vsemu temu pa epizoda ni bila povsem za odmet. Pričakalo nas je nekaj res lepo zrežiranih kadrov. Ko se Jon vzpenja po stopnicah in naleti na Dany ter krila zmaja. Dany in njen govor zbrani publiki je bil prikazan odlično in presneto, če ni ta jezik, sicer povsem izmišljen, vreden občudovanja. Tyrion, ki pod ruševinami odkrije svojega brata ter sestro in ostane tako zadnji preživeli Lannister. Kader, ko se Drogon prebudi iz pepela (je bil pepel? Ali sneg?) kot nekakšna pošast iz Dark Souls serije. Dejansko sem bil nad zmajem še najbolj navdušen in prizor, ko zaradi svoje jeze stopi železni prestol, mi je ob ogledu poslal srh po telesu. Iz rjovenja si prav čutil jezo, pomešano z žalostjo in spomnil sem se, ko je v preteklih Tyrion izjavil, da so zmaji pametnejši od ljudi.
Tako bi rekel, da mi je prva polovica zadnjega dela bila še nekako všeč, po smrti kraljice pa so scenaristi povsem zafrknili zaključke vseh štorijalnih lokov. Sam konec se mi je tudi malce vlekel, saj so bili nekateri kadri razpotegnjeni in so se liki samo sprehajali po zaslonu. Dejansko sem že mislil, da je vsega konec in potem sem pogledal stanje in je bilo še 15 minut do konca. Sem pa v temu času vsaj videl odlično zrežirane prizore mladih Starkov. Eden od njih nadene meč, drugi nož in tretja obleko. Arya odpluje novim skrivnostim naproti (morda dobi prav svojo serijo), Sansa končno postane kraljica, Jon pa odpotuje izza zidu, kjer bo verjetno postal novi kralj. Pa končno je pobožal Duha, kar mi je bilo v neizmerno veselje.
Šibki zadnji sezoni navkljub je bila Igra prestolov prava mojstrovina. Nove gledalce čaka 6 (mogoče celo sedem) sezon odlične zgodbe, bogatega sveta in karakterji, ki so spisani tako dobro, da boste težko našli primerjavo v sorodnih izdelkih. Se spomnite, kako ste sovražili Cersei in Joffreya iz dna duše? To je zato, ker sta lika spisana in odigrana tako odlično, da bosta še dolgo ostala v spominu.
Škoda potem, da je ta epska saga dobila tako žalosten zaključek in da se bodo ljudje v prihodnosti vedno spotikali ravno ob to šibko zadnjo sezono. Ne pustite, da vam hiter in nespameten zaključek pokvari vseh lepih spominov in trenutkov, ki ste jih preživeli ob tej seriji. Cenite jih, in s tem ne cikam samo na momente, ko ste udobno sklenjeni na kavču gledali v TV ampak tudi na pogovore, ki ste jih pri ogledu zadnje epizode izvajali v lokalni gostilni in postavljali teorije ter ugibali, kaj vse se bo zgodilo v naslednji epizodi.
Zlati časi, za katere nihče ne ve, če se bodo še kdaj ponovili.
