Igra Greedfall se je pojavila praktično od nikjer, a njeni prvi napovedniki so očarali izstradano RPG publiko, ki že dolgo čaka na novo dozo enoigralske izkušnje, katero bi lahko preigravali iz tretjeosebnega pogleda. Razvijalec Spiders si je zastavil visoke cilje in svoj nov naslov opeval z veliki besedami. Igralci naj bi dobili zmes Dragon Age in Witcher iger, to pa naj bi bilo še dodatno začinjeno z vznemirljivo štorijo.
So se pa že takoj od začetka pojavljale skrbi. Spiders je namreč majhna razvojna ekipa, ki je v preteklosti spočela že nekaj naslovov, a so se ti gibali od slabih do povprečnih ocen. Po preigravanju igre lahko sedaj te skrbi označim za pravilne. Greedfall je zagotovo njihov najboljši izdelek, a je daleč od tega, kar nam je bilo obljubljeno.
Razvojna ekipa: Spiders
Založnik: Focus Home
Platforme: PS4, XOne, PC
Nakup: EIGRE.si
Datum izida: 10.09.2019
Cena: 39.19€
Žanr: RPG
Greedfall nas postavi v škornje možakarja z imenom De Sardet, ki je v 17. stoletju pripadnik gilde imenovane Congregation of Merchants. To je ena od treh frakcij, ki je navsezadnje še najbolj normalna. Ostali dve sta verska Theleme in Bride Alliance, ki največ šteje na znanost. Vsi skupaj so podvrženi enemu cilju, saj so na otoku Teer Fradee ustanovili kolonije, trudijo pa se odkriti zdravilo za kugo, ki trenutno pustoši po njihovi domovini. Za pridobitev zdravilnega napitka se ne bodo ustavili nikjer, pa četudi popolnoma iztrebijo vse domorodce. Tu vstopimo mi, saj moramo balancirati vse te frakcije in preprečiti potencialni genocid.
Na začetku nas pričaka dolg uvajalni del, ki traja več kot dve uri. Med tem časom se seznanimo z osnovami premikanja (ki je nekoliko štorasto), pretepanja in pregovarjanja z drugimi karakterji. Čvekanja je kar precej in med dialogi lahko izbiramo nekatere opcije, ki malce drugače razpletejo nadaljnje dogajanje. Tu nam na pomoč priskoči karizma, ki jo lahko izberemo pri izbiranju veščin in pregovarjanje nam dejansko lahko omogoči miroljubno razreševanje nekaterih nalog.
Tu pridemo do drugega plusa, saj so naloge raznolike in nam omogočijo različne pristope. Denimo: želimo se pretihotapiti do prepovedanega skladišča. Tam lahko stražarjem v pijačo vsipamo uspavalni prašek, se preoblečemo v njihovo uniformo ali pa se mimo njih poskušamo prebiti z dialogom. Nekatere stranske naloge niso razrešljive takoj, ampak vsebujejo več korakov, kjer se moramo včasih vrniti nazaj do podajalca čez več ur. Vendar ne odlašajte – če boste zavlačevali, lahko karakter umre in naloga tako ostane nerazrešena, vi pa ostanete brez izkušenj ter izgubite spoštovanje določene frakcije.
RPG vidik je močno povezan s praktično vsemi nalogami in na začetku je hudo pomembno, da pravilno razporedite skopo odmerjene točke. Lahko se najprej odločite za pametno pregovarjanje, a potem boste nastradali pri odpiranju skrinj, saj za vlamljanje ne boste priučeni. Najbolje je pike razporediti in se ne strogo usmeriti samo v eno razvojno drevo, še posebej zaradi dejstva, ker pri vsaki stopnji ne pridobite pik za vlaganje v vsako razdelek napredovanja.
Nadgrajujete lahko tudi moč in vzdržljivost. Te zadeva vam prav pridejo pri nošnji orožja in oklepov, saj vsak kos zahteva svoje minimalne statistike. Potem je tu nadgrajevanje samih bojevalnih veščin, kjer lahko dvignete sposobnost zamahovanje z meči, strelnim orožjem ali pa se celo usmerite v magijo. Slednja ni ravno navdušujoča, zato je bolj pametno se usmeriti v tradicionalno pretepanje na blizu ali pa s pištolami oz. mušketami.
Nadgrajevanje je razgibano in čez različne skozihode boste dejansko dobili drugačno izkušnjo. To je seveda velik plus in dodatna vrednost za že tako znižano ceno in morda bi na opis sklepali, da je zadeva odlični, legendarni RPG, ki bi se ga ustrašil še The Witcher 3.
Vendar tu naletimo na minuse, ki se morda ne zdijo ogromen problem, a prevevajo vašo celotno igralno izkušnjo.
Najprej je tu barvna paleta. Vse je zavito v turobno rjavo barvo, ki moreče preveva vse pokrajine. Kašna dodatna barva res ne bi škodila, še posebej pri prehodih mape, ki so čisto preveč podobne druga drugi in še dodatno zakomplicirajo naslednji minus.
S tem mislim na samo raziskovanje. V RPG-jih mi osebno veliko pomeni živ in razgiban svet, v kateremu se lahko izgubim in vedno naletim na nekaj novega. Greedfall tega preprosto nima in se čuti povsem umeten. Okoliški živelj, ki čaka na naše pobijanje neživljenjsko stoji na mestu in čaka na našo bridko sabljo. Vsake toliko naletimo na kakšno naselbino, ki so skoraj vedno povsem statične. Prebivalci stojijo na miru in prav čuti se, da bi me sem morala pripeljati nekakšna naloga, a ker je nimam v dnevniku, NPC-ji samo bolščijo vame kot nekakšni vesoljci. Zgodilo se mi je celo, da mi je eden od spremljevalcev zapovedal nalogo, vendar je najprej moral odkriti neko skrivno frakcijo, kar pomeni da sem moral nanj čakati. A med pohajkovanjem sem tabor frakcije odkril sam in to povsem po nesreči. Seveda moj spremljevalec ni izustil nobene besede, saj se še ni iztekla njegova skripta, tako da sem se lahko samo obrnil stran. To je hudo moteče in vas hitro opomni, da igrate samo igro, ki mora biti odigrana v pravemu zaporedju.
Ko smo že pri mapah, to ni ravno odprti svet. Zemljevid je precej zmeden in območja so zaprta, ki ob svojih koncih skrivajo nevidne zidove. Tekočega prehajanja med mapami ni: ko prideš do meje se tega velikokrat sploh ne zavedaš, saj gledaš v navadno pokrajino, ki pa se ob prečkanju spremeni v avtomatsko nalaganje naslednjega nivoja. Mimogrede, sem omenil, da naš karakter ne more skočiti? Tako vas čaka veliko zatikanja ob okoliške predmete, to pa še posebej najeda v mestih, kjer ne moreš preplezati navadne ograje in si tako skrajšati pot.
Bojevanje morda malce spominja na slavnega Witcherja. Tu imamo različne kombinacije udarcev, ki jih lahko nato še naknadno nadgradimo. Nekega pravočasnega zamahovanja tukaj ni, saj pomaga hitro klikanje, najbolj pomembno pa je izmikanje ter “parry” sposobnost, s katero sovraga odbijemo in si pridobimo nekaj dragocenih sekund za povzročitev škode. Tako nasprotnike kot tudi nas ščiti najprej ščit, ki ga moramo najprej prebiti, preden se najemo slastnega mesa spodaj. Zato tudi orožja nosijo različne statistike. Nekatera bolje prebijejo oklep, a slabše režejo meso in obratno. K sreči lahko vedno na sebi nosimo dva orožja, med katerima lahko enostavno preklapljamo s pritiskom na gumb, koristna pa je tudi magija, ki povsem zaobide ščite. Zanimivo je, da so razvijalci vključili tudi sposobnost pavziranja, kjer lahko v slogu cRPG-jev premislimo o nadaljnji potezi ali pa si vzamemo čas za pitje napoja. Vse posebne sposobnosti si lahko pripojimo na bližnjice, med vsesplošnim kaosom med pretepanjem pa tak predih pride hudimano prav.
Na odpravi nas spremljajo tudi razni kompanjoni, ki so sicer zanimivi, a niso neke globoke osebnosti iz Dragon Age iger. Vsak od njih ima svoje posebne sposobnosti: tu je vojščak, ki stavi na zamahovanje z dvoročnim mečem, kapetan ladje, ki se najraje posluži strelnega orožja ali pa domorodka, katera se rada pozabava z magijo in vas vsake toliko pozdravi. Njihova umetna inteligenca je precej zanič, saj nekih naprednih manevrov ne poznajo, če pa podležejo v boju, ostanejo an tleh, vse dokler ne zbrišete sovragov ali pa zbežite stran. Žal nas igra prisili, da imamo vedno ob sebi dva, pa tudi če bi se na avanturo radi podali sami. Zgodilo se mi je tudi, da karakterja nisem mogel odstraniti iz skupine, saj sem imel z njim aktivno nalogo, pa čeprav te takrat nisem opravljal. Dobrodošlo je tudi, da ima vsak od njih svoje želje in naloge, tako da niso samo neke marionete, ki bi čakale na moj ukaz. No, na tega sploh ne čakajo, saj jim ne moremo dajati ukazov sploh, niti jim prilagoditi taktike v boju. Čudno je, da jih lahko opremljamo, a na koncu nimamo niti opcije, da bi jim med bojem ponudili kakšen zdravilni napoj.
Za konec se moram obregniti še ob glasbeno spremljavo. Zvočni govorci so odlični in nekaj, česar ne bi pričakoval od naslova za nižjo ceno. Posebej moram izpostaviti našega junaka, ki je odigran profesionalno in nekatere spremljevalce. Žal pa je glasbena podlaga medla in ne navduši in je tam v bistvu zato, da nismo povsem odeti v tišino.
Greedfall tako na koncu izpade dober RPG, ki pa kaže ogromno neizkoriščenega potenciala. Vsebuje svoje pluse in treba je priznati, da špil ob trenutkih res povleče, a potem vedno zamori neka neizpiljenost ali pa manjko proračuna, kjer bi vse te ideje prišle do popolnega izraza. Napredovanje karakterja je zanimivo, razplet nalog takisto in tudi boj ni povsem odveč. Škoda potem, da precej zamori neživ svet, šibki spremljevalni karakterji in dolgočasna barvna paleta, kjer sem si vsake toliko moral vzeti premor in pognati nekaj živega kot je denimo Spyro, da sem se sploh spomnil, da obstajajo tudi druge barve kot je rjava.
Ob igranju vam zna zatežiti tudi kakšen hrošč in Greedfall bi lahko preživel še kak mesec na razvojni mizi. Upoštevati je treba, da se špil vseeno prodaja za malce nižjo ceno, a je vseeno po mojemu mnenju malce predrag. EIGRE ga ponujajo za slabih 40 €, kar se mi zdi pošteno, medtem ko je cena na Steamu (50 €) vendarle nekoliko preveč.
