“Življenje je kot slika na steni. Razbij okove, ki te držijo v umetnih okvirjih in se prebij izven njenih obzorij”… ali nekaj podobnega, kaj pa vem. Verjetno si iz tega stavka lahko razkrili, da je prišel čas ponovnega raziskovanja odnosa med naravo ter psiho človeštva. Absolutno nobeno umetniško delo ne bi bolj ustrezalo temu kot nedavno izdana igra Control. Je ambiciozno žanrsko delo razvojnega studia Remedy Entertainment, avtorjev liste večih narativno precej zmedenih iger, katera na samem koncu navaja tudi Quantum Break ter Alan Wake duologijo.
Tako lahko tudi od novega naslova že takoj pričakujemo dobršno mero konfuzije na vsakem koraku, saj se praktično vsake njihove igre drži sloves odštekane zgodbe s premnogimi zmedenimi narativnimi trenutki, ki sprva ne predstavljajo logičnega zapleta, dokler sčasoma ne uvidiš širše plati celotnega dogajanja ali pa ta del enostavno ignoriraš in se osredotočiš na dokaj zabavne akcijske sekvence. Praktično vsako njihovo igro zaznamujeta tudi potop v nadnaravno dogajanje ter dolga filmska izkustva, kjer ne moreš storiti drugega, kot se zgolj pogrezniti v naslonjač, leno spremljati odvijanje dogodkov pred tabo ter čakati na samodejno izključitev ploščka zaradi predolgega pomanjkanja interakcije.
Razvojna ekipa: Remedy Entertainment
Založnik: 505 Games
Platforme: PC, PS4, XOne
Nakup: EIGRE.si
Cena: 59.99€
Žanr: Tretjeosebni akcijski triler
Video opis
Konfuzija, ki totalno deluje
Tokrat so se Remedy Entertainment s Control ponovno odpravili v razvoj tretjeosebnega akcijskega trilerja s poudarkom na vzdušje, ki je tokrat umeščen v osredje skrivnostnih nadnaravnih dogodkov, povezanih z Zveznim Uradom za Nadzor. Po eni strani se ukvarja z naravo realnosti in obstoja ter ustvarjanjem in uravnavanjem nadzora nad samim sabo, a po drugi sledi dokaj standardni akcijski prigodi nadnaravnih sil in lebdečih človečnjakov, ki ti skušajo karseda zagreniti življenje.
Control te pahne direktno v osredje dogajanja, ko kot glavna junakinja Jesse Faden prispeš v štab Zveznega Urada za Nadzor. Ta dvomljiva organizacija tišči prste tja, kamor jih definitivno ne bi smela – v osrčje paranormalnih aktivnosti. Tako prispeš v čudoma popolnoma zapuščeno prostrano glavno lokacijo Urada in se počasi prebiješ vse do sestanka s samo glavno faco. Le da ubožec, ježešna, očitno ni uspel zdržati notranjega pritiska ob držanju nadnaravnega orožja in si je odpihnil možgane.
Tako pobereš skrivnostno orožje in s tem postaneš nov direktor, saj prejšnji, kot omenjeno, počasni trdi zraven tvojih stopal. Ja, procesor napredovanja v Zveznem Uradu za Nadzor je tako enostavno in vsak novi prišlek je lahko v par sekundah postavljen na vrh organizacije. A vseeno je dogajanje zavito v misterij do te mere, da te kljub absurdnosti absolutno potegne v dogajanje.
Tvoje nenadno napredovanje namreč ni bilo zgolj naključje srečnih dogodkov, saj si sem prispel s ciljem lociranja Dylana, tvojega brata, katerega je organizacija ugrabila pred skorajda 20 leti. Žal ti pri nadaljnjem razkrivanju ogromne zarote na poti stoji skrivnostna infekcija “The Hiss”, zaradi katere si primoran obdržati trenuten staž in pričeti boj proti parazitu, ki je okužil dobršni del agentov urada, ob tem pa razkriti zaroto ter najti svojega brata.
Narativa igre zveni precej zmedeno in naključno, a pri njenem razumevanju ti močno pomaga odlična predstavitev. Večina dogodkov je predstavljenih in razloženih preko notranjega glasu gospodične Faden, a med dogodivščinami po dobro dizajniranih okoliših lahko najdeš tudi razne oblike pisne komunikacije, ki s cenzuriranimi besedami spominja na nekaj iz SCP fundacije. Povsod lahko najdeš majhne stranske besedne prigode, ki nakazujejo življenje prejšnjih delavcev Urada, kar te dodatno vživi v svet in ti pomaga držati zgodbeno nit.
Moj najboljši prijatelj je vesoljska pokalica
A seveda se igra kmalu po dokaj obširnem uvodnjaku pretvori primarno v tretje osebni akcijski triler. Več kot očitno je velik poudarek na vzdušju, ki je ravno prav temačno, da zapleta ne jemlješ z levo roko. Igralni del v Control sestoji v veliki meri iz raziskovanja prostrane agencije z uporabo dinamičnega orožja ter čiščenja objektov moči za odklepanje novih sposobnosti, ki jih nato lahko daš v prid med bojevanjem proti zlobnim antagonistom. Sposobnosti vključujejo vse od tele-kinetičnega nadzora za nadzorovano frčanje okoliških predmetov, brzinskega premikanja za lažje manevriranje med kritji ter ščitov in podobnih tele-kinetičnih fint.
Sposobnosti močno pripomorejo pri ustvarjanju povezane in izjemno zadovoljujoče strelske izkušnje, saj je vsak nov spopad zgolj uganka, kako se bi najlažje odkrižal vseh sovražnikov. Bojevanje je še nadaljnje nadgrajeno s strani nadgrajevanja in modificiranja tvojega lika, združeno z modifikacijami orožja. Točke lahko uporabiš za nadgrajevanje stvari, kot so zdravje, energija in nadnaravne moči, osebne in orožarske nadgradnje pa dodajo razne pasivne bonuse, kot so obnavljanje zdravja ter energije in škodo-napravljanje orožja.
Glede na to, da v roki ves čas vihtiš zgolj eno pokalico me je malo skrbelo, kako se bo uspela primerjati z variacijo orožij, ki smo jo vsi vajeni iz drugih streljačin. A kljub začetnim omejitvam lahko pištolo (z neskončno količino municije) sčasoma modificiraš v razne oblike z različnimi prednostmi in slabostmi, kot so šibrovka, jurišna puška, energijski top ter podobno. Med njimi lahko menjuješ po mili volji in vsaka ti na svoj način pomaga pri razreševanju prenaseljenosti in neusmiljenem odpuščanju prejšnjih delavcev.
Tekom igranja naletiš tudi na razne uganke, katere moraš razrešiti s ščepcem ploščadničnosti ter časovno omejenim opravljanjem raznih scenarijev. Za nobeno izmed ugank ne bi rekel, da je ravno naporna, ravno obratno, vse so se mi zdele precej lahke v primerjavi z dokaj kruto začinjenimi bojnimi sekvencami, ki so me pogosto pahnile na tazadnjo. A ugankarske mehanike izjemno dobro komplimentirajo raznim minimalističnim stranskim misijam, ki služijo v veliki meri uvajanju v razne mehanike in na novo pridobljene sposobnosti.
Rajža za oči
Še ena stvar, ki igri močno priča v prid, je grafična podoba. S tehnične plati je igra naravnost slastna. Gre za absolutno prekrasno vizualno delo, ki mu še dodatno pripomorejo odlični učinki in igra svetlobe ter senc z okolji, združeno s tehnologijo sledenja žarkov za lastnike ustreznih grafičnih kartic. Gre tudi za eno izmed iger s fantastično fiziko, kjer delčki kamenja in ilovice letijo povsod. Sicer nisem imel priložnosti preizkusiti različice za konzole, ampak tudi na računalnikih se znajo razne nastavitve izkazati za preveč požrešne tudi za močnejše grafične kartice, kot je Nvidia RTX 2070. Tako boš pri višjih resolucijah primoran prevzeti grafičen nadzor, saj se boš v nasprotnem primeru moral soočati z občasnim kolcanjem in konstantnim zatikanjem.
Zvočna plat je prav tako poslastica v lastnem obziru, saj je vse, od dogajanju ustrezne glasbe v ozadju pa do govora in zvočnih učinkov orožja ter krikov jeze sovražnikov implementirano na zelo visoki ravni, kot jo je tudi za pričakovati glede na zanašanje na predstavitven obzir.
Skupaj se vse združi v odlično vizualno/zvočno kombinacijo, ki združeno s preostankom sicer ne predstavlja ravno preskoka v naslednjo stopnjo igričarskega vživetja, a jo bom od sedaj naprej vseeno obravnaval kot nadpovprečno akcijsko avanturo, ki je uspela povsem zadostiti mojim pričakovanjem glede na prejšnja dela tega razvojnega studia.
Razsodba
(+) Zapletena naracija, ki te vživi v dogajanje
(+) Odlična akcijska plat z zadovoljujočimi sposobnostmi
(+) Vizualno se igra na čase izkaže za absolutno prekrasno
(+) Napredna fizika
(+) Zvočna plat odlično komplimentira igralnemu delu
(+/-) Občasno zatikanje tudi na zmogljivejših sistemih
(-) Tempo zgodbe povzroči nekaj zmede
