Najprej se moram opravičiti za tale pozen opis igre Disco Elysium. Špil je namreč izšel že 15. oktobra, od takrat pa je zaslovel preko internetnih planjav ter na podelitvi nagrad The Game Awards 2019 pobral 4 lovorike, med njimi eno za najboljši RPG in eno za najboljšo zgodbo. Ker se vse skupaj dogaja preko dialogov, je za igranje nujno potrebno vsaj solidno znanje enega izmed pogostejših tujih jezikov.
Razlog pozne recenzije je, da moraš biti za Disco Elysium v pravem počutju za igranje in to jaz v sredini oktobra nisem bil, v tistem času pa me je zabaval The Outer Worlds, zato je bil preskok na še en RPG precej težak, skoraj nemogoči podvig. Poleg tega pa Disco Elysium ni ravno lahka zadeva za preigravanje, saj je celotna igralna izkušnja sestavljena iz dialogov. Zato sem se na igro moral pripraviti kot takrat, ko se spravim brati kakšno knjigo, preprosto mi mora takrat zadeva “pastati”.
Razvojna ekipa: ZA/UM
Založnik: ZA/UM
Platforme: PC
Steam: LINK
Datum izida: 15.10.2019
Cena: 39.99€
Žanr: RPG
Pičle tri dni nazaj pa sem se spravil v pravo fazo, saj sem si zaželel preigravanja nečesa unikatnega, kar bi me zabavalo dolgo v noč. Zagnal sem Disco Elysium in najprej sem pričakoval, da se mi zadeve ne bo dalo preigravati dolgo. Zvrst iger cRPG je danes bogata in vsebuje kar nekaj kvalitetnih predstavnikov, a meni osebno takšne igre ne predstavljajo več takšne zabave, kot so mi jo včasih. Pillars of Eternity sem le stežka dokončal, v dvojko pa sem vložil komaj kaj ur, preden sem obupal. Te nišne igre mi morajo ponuditi nekaj izjemnega, da se bom čez njih prebil do samega konca. Divinity: Original Sin mi je postregel z izjemnim poteznim bojem, kar je zadostovalo, da sem dokončal oba dela. Disco Elysium pa me je začaral s svojim dialogom, ki je ta obvezen sestavni del vsakega RPG-ja popeljal na naslednjo stopnjo in zadeva me je tako zasvojila, da sem jo tri dni preigraval kot utrgan, dokler nisem ugledal finalne špice. Da, tako je dober.
Za začetek je treba omeniti, da Disco Elysium ne vsebuje nobenega boja. S tem ne mislim, da v slogu Planescape Tormenta vsebuje ogromno dialoga, ki bi ga prekinilo kakšno pretepanje – igra ne vsebuje bojevanja sploh.
Skoznjo se prebijate samo s čvekanjem in tega je obilo. To je glavni del celotne igre, zato je bolje za vas, da ste pristaš dialoga in dolgih ur branja. Ko sem to prvič slišal, sem mislil da mi Elysium ne bo dogajal. Kako bi se namreč človek lahko zabaval v igri, kjer mora konstanto brati tekst in izbirati vrstice dialoga?
Tega mi seveda ne gre zameriti, saj imam slabe izkušnje iz sorodnih RPG-jev. Ena velika napaka pri teh igrah in njihovih dialogih je to, da razvijalec napiše preveč teksta, ki nas poskuša potopiti v svet. Problem je, ko ti vsak naključni prebivalec želi povedati svojo celotno zgodbo in zgodovino sveta, velika količina besed pa se na koncu izkaže za samo prazno mlatenje slame. Če se razvijalec pohvali, da njihov naslov vsebuje teksta za celo trilogijo Gospodarja prstanov, to še ni nujno dobra novica, če ta dialog ni bil dobro udejanjen.
Razvijalec ZA/UM se je tej oviri izognil elegantno in profesionalno, saj vsak dialog nekaj pomeni in je vpet v širšo sliko poteka dogodkov.
Ti se začnejo, ko se naš karakter zbudi v hotelski sobi in takoj ko se vstanemo, naletimo na velik problem. Naš junak se ga je namreč tako napil, da ni samo pozabil kje je, ampak tudi kdo je in od kje prihaja. Popolnoma amnezija je ponavadi priročen odgovor RPG-jev, ko mora naš protagonist začeti svoje potovanje iz nule in se nato skozi treniranje razviti v pravega bojevnika. A v Disco Elysium je tak začetek tak, ker je to v bistvu naša zgodba.
Da je ta špil nekaj posebnega, vam bo jasno že v prvih petih minutah, saj lahko že takoj umrete in ste primorani v ponovno nalaganje shranjene pozicije. Ko se skoraj povsem goli sprehajate po sobi in iščete kose oblačil, na stropnem ventilatorju naletite na vašo kravato. To je vaš prvi “boj”, kjer bodo v ospredje stopile vaše statistike ter procentne možnosti. Kravato lahko primete a imate za uspešno izvedbo tega dejanja samo par procentov možnosti. Zato je pametno ventilator najprej izključiti, kar vam nato poviša možnosti, a spet razplet ni gotov. Meni prvič ni uspelo in kocke so odločile, da mi je spodletelo. A ko sem se pretegnil, sem preveč naprezal svoje prepito telo in zadel me je srčni infarkt. To je bilo to, konec igre, prikazal se mi je samo še zaslon s časopisnim člankom, kjer je pisalo, kako je detektiva v hotelski sobi zadel infarkt.
Zdaj vidite? Samo eno takšno preprosto dejanje kot je pobiranje kravate je v sebi skrivalo mini avanturo. Sedaj pa ta koncept razširite skozi celotno igro, skozi ure zabave in hitro vam bo jasno, zakaj je Disco Elysium tako presneto zasvojljiv.
Ko se prebijemo iz naše začetne sobane pridemo do spoznanja, da smo detektiv, katerega so poklicali v mesto Revachol, z namenom da reši skrivnostni umor. Smo pripadnik RCM-a oz. Revachol Citizens Militia, to pa je v Disco Elysium nekakšna oblika policije. Na našemu potovanju se nam pridruži naš zvesti pribočnik Kim Kitsuragi, kateri prihaja iz drugega policijskega oddelka, a je na njegovo nesrečo postal naš partner. Kim je naš edini spremljevalec in naša partija pribočnikov nikoli ne pridobi nobenega novega sledilca in ga v bistvu niti ne potrebuje.
Kim je namreč prava legenda. Je profesionalec, ki sprejme naše stanje amnezije in nam vseskozi pomaga ter nas vodi skozi usrane ulice Revachola, v kateremu vlada brezupje, revščina, ter zvrhan kupček rasizma.
Svet Disco Elysiuma je vsekakor zamorjen, kar še dodatno vzpodbudi zanimiv grafični slog, ta pa nam na zaslone naslika prizore, kot da bi gledali elegantno oljno sliko. Revščina vlada na vsakemu koraku in prebivalci se stežka prebijajo čez vsak dan, lahko pa ni tudi nam. Lastnik hotela nam namreč želi zaračunati mastne denarce za popravilo naše razbite sobe, nato pa nam hoče še za vsako nadaljnjo prespano noč zaračunati po 20 realov, ki so igrina valuta. To je eden tistih RPG-jev, kjer boste praktično vseskozi revni in to je bila prva igra, ki me je prisilila, da na ulici poberem vrečko in v njo nabiram odpadne steklenice in plastiko, katero sem nato menjal v avtomatu za pravi denar. Tu vam ne bo nihče pomagal, saj če hočeš spati v topli postelji, moraš plačati najemnino. V nasprotnemu primeru lahko zmrzneš na ulici. Izbira je povsem vaša.
Vaše odločitve skozi igro nosijo res težke posledice, vsako vaše dejanje pa odrejajo statistike. Nvsezadnje gre za RPG, tako da si to ime igra nekako mora prislužiti. Na začetku lahko vložite svoje točke v štiri razvojna drevesa: fizične sposobnosti, motorične sposobnosti, inteligenco in psiho. Vsako od teh vsebuje še 6 sposobnosti in tako lahko prislužene dodatne točke, ki jih dobite med igranjem s stopnjevanjem karakterja skupno vložite v 24 veščin.
Nikoli ne boste postali mojster vsega in te veščine so poglavitnega namena predvsem v dialogih. Vse od njih so uporabne, njihova uporaba pa se razlikuje od vsake situacije posebej. Vseskozi morate spremljati tudi vaše zdravje in moralo, ki se nahajajo nad sliko vašega karakterja. Zdravje ali psiha vam znata pasti ob narobnih odločitvah in če katera od njiju pade na nulo, je igre konec. Nula zdravja vas ubije, medtem ko vas manjek morale prisili v to, da vse skupaj pošljete v tri krasne in vaš detektiv zapusti policijo. V obeh primerih pomeni to konec igre in vnovično nalaganje shranjenega položaja.
K sreči si lahko določene statistike lahko dvignete z raznimi oblačili, vsake toliko pa se vam porodi kakšna misel, ki nato zahteva svoj čas za raziskavo. To misel lahko nato pripnete svojemu karakterju in si tako dvignete kakšno statistiko, a pozor, saj niso vse misli takšne, ki bi ugodno vplivale na vaše počutje.
Glavno vodilo vaše pustolovščine je vsekakor zanimiva zgodba ter interesantni karakterji, ki se kar gnetejo na ulicah Revachola. Mnogi med njimi niso ravno dobre osebe. Veliko jih je pravih izmečkov. A ni vrag, so pa vsaj vsi zanimivi zaradi česar se v dialoge ni pretežko zatopiti.
Vaš karakter lahko postane to, kar odgovarjate. Tudi vi ste lahko pravi kupček rasističnega govna ali pa dobričina, ki se želi odkupiti za pretekle napake (in teh je mnogo). Lahko začnete razvijati komunizem. Lahko začnete razvijati gibanje, ki zatira ženske. Vse je odvisno samo od vaše izbire odgovorov in od vašega osebnega razmišljanja. Naš protagonist lahko postane odsev vas v resničnemu življenju, pa če ste še tak kreten, z nečistimi mislimi. Disco Elysium lahko postane vaša osebna izpovedovalnica, za katero ne bo vedel nihče, razen ubogi partner Kim.
Seveda igra vsebuje tudi kakšen minus in ni povsem brez napak. Prečkanje mape, potem ko to dodobra raziščete, lahko postane malce zamudno, saj hitrega potovanja ni tako da boste morali večkrat klikniti po mapi, preden pridete na cilj. Prav tako bi razvijalci vseeno vključili kakšen dodaten dejanski igralni element, ki bi šel nad pobiranje predmetov ali cekinov. Nihče jim ne bi zameril, če bi vključili kakšno uganko, ki bi malce razmigale tempo. Moti tudi nalaganje stopenj, saj prehajanje v hiše in posamezne sobe zahteva nalaganje stopnje. Špil obvezno namestite na SSD, drugače znate zaradi tega hitro zgubiti živce. Koga zna razburiti tudi konec, ki bi ga lahko označili za anti-klimatičnega in nemara celo malce bizarnega.
Disco Elysium bi vseeno označil za eno boljših iger letošnjika in njene nagrade so vsekakor prislužene. Dialogi so popeljani na naslednjo stopnjo in upamo, da bodo tudi drugi razvijalci (Obsidian, tebe gledam) iz naslova potegnili kakšno lekcijo ter ponavadi nadležno klikanje odgovorov nadgradili. Močna štorija in zanimivi karakterji samo še obarvajo celotno izkušnjo in iz igre naredijo nekaj, kar mora vsak pravoverni RPG pristaš obvezno preizkusiti.
